ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXIX | 8. avgusta 2020 - Buenos Aires, Argentina | Št. 13 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija NA ROMANJU TREH SLOVENIJ O KOROŠKI IN DANAŠNJEM SLOVENSTVU Presežen kraj, predavanje, ki ti še dolgo odmeva, srecanje s prijatelji, ki prihajajo z razlicnih koncev. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje je vse to. Vsako leto je drugacno, pa ceprav ostaja formula nespremenjena, vsako leto je srcno, navdušujoce. Tudi 2. avgusta letos je bilo tako, pa ceprav so bile razmere zaradi pandemije izredne, pa ceprav so sveto mašo darovali na prostem, na plošcadi za cerkvijo, pa ceprav se je napovedovala nevihta. Slovenci iz treh Slovenij so k temu svetemu kraju romali 32. leto zapored. V izrednem letu, ki bo ostalo zapisano v naši zgodovini skupaj s stoletnicami, ki jih letos obeležujemo na Koroškem in na Primorskem. Pandemija je še kako posegla v naš vsakdan, virus, ki straši svet in se prosto širi, dokler ga ne bo premagalo cepivo, še naprej pogojuje dogajanje na vseh podrocjih. Tudi Romanje treh Slovenij: varnostna razdalja, zašcitne maske, marsikoga je tudi prisilil, da je ostal doma. Pa še vreme: na Svetih Višarjah je letos deževalo, prej in potem. Zapustili smo Gorico, ki jo je grelo 35 stopinj, ko nas je gondola pripeljala k priljubljeni romarski cerkvi, ki kraljuje na Tromeji, je bilo stopinj za polovico manj. Prireditelja, Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, sta letošnje srecanje posvetila Koroški, ki jo je pred sto leti razkosal plabiscit. Osrednji govorec je bil koroški duhovnik, družbeni in kulturni delavec, župnik in predsednik Kršcanske kulturne zveze mag. Janko Krištof. Njegove besede so bile izbrušene, misli ciste, tudi osebne, brez romantike, bile so stvarne. Sto let upora, obljub in prevar – Koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom. Tako je naslovil svoje daljše razmišljanje, v katerem je spregovoril o današnjem slovenstvu na Koroškem, stoletnem preganjanju slovenske besede, življenjski moci skupnosti, pa tudi o ideološki razklanosti slovenskega naroda, komunisticni revoluciji, vladi Janeza Janše, ki je deležna pritiskov in napadov, ker ogroža monopol sistema, ki je na komunisticni revoluciji nastal. Poglejmo nekaj poudarkov. Slovenska narodna skupnost danes doživlja dokaj ugoden trenutek: Korošci so dobili in dobro sprejeli slovenskega škofa Jožeta Marketza, ozracje se je v zadnjih letih zelo izboljšalo, Olga Zablatnik, por. Voglauer je kot koroška Slovenka prevzela deželno vodstvo Zelenih, bila izvoljena v parlament, s svojo politicno energijo je veliko prispevala, da je bila v koalicijsko pogodbo zapisana marsikatera slovenska zahteva. Tudi na kulturnem podrocju je prišlo do pomembnih priznanj za Majo Haderlap, Florjana Lipuša, “povrhu še Nobelova nagrada Petru Handkeju, ob kateri je pred celotno svetovno javnostjo v originalu citiral iz slovenskih lavretanskih litanij”. Še eno navedbo veselega dogodka je nakazal Janko Krištof, in sicer presenetljivi politicni obrat v Sloveniji ob odstopu Marjana Šarca, ki jih je na Koroškem nekaj mesecev pred tem ucil, kako je treba biti enotni, doma pa je znal le odklanjati vsak pogovor z vodi teljem najmocnejše stranke Janezom Janšo. “Seveda nisem le zadovoljen z dokaj posreceno sestavo vlade, vesel sem, da Janezu Janši in SDS uspeva s spoštljivim ravnanjem s koalicijskimi partnerji ohranjati ravnotežje in notranjo enotnost. In to ni lahko,” je še dodal letošnji govornik. Slovenstvo na Koroškem pa je po drugi strani v enem stoletju mocno upadlo. V 19. stoletju je bil Celovec pomembno slovensko mesto in Koroška mocan narodni dejavnik, danes ni tako. 100 tisoc nas je bilo pred sto leti, 10 tisoc nas je danes, je dejal. To je rezultat stoletnega pritiska, begunstva rojakov po plebiscitu, nacrtnega naseljevanja Nemcev. Protislovenski duh je ostal stalnica tudi po letu 1945. Takrat pa se je med Slovenci pojavilo še novo breme, ideološka diferenciacija. Naš politicni nastop pa je polagoma tudi rodil sadove, je še dejal Krištof: šole, dvojezicni napisi, samozavest, mediji. “Za vsako stvar pa smo se morali dolgo boriti in jo izboriti. Veliko uspehov je bilo zaradi privatnih iniciativ, ki so se uveljavile, in je politika morala slediti dejstvom.” V zadnjem delu nagovora se je posvetil ideološki razklanosti med Slovenci. “V pravo razklanost nas je med drugo svetovno vojno pahnila komunisticna revolucija. Sedaj po skoraj tridesetih letih konca njihove vlade pa se še vedno bijejo boji med tistimi, ki so jo izvedli, in njihovimi potomci, ter med tistimi, ki so bili njena žrtev. V tem smislu štejem to dogajanje med drugo najvecjo prevaro, ki smo je bili deležni tudi koroški Slovenci. Gre za zlorabo narodnoosvobodilnega boja v revolucionarne namene. Nihce si dotlej ni mogel predstavljati, da obstaja na Slovenskem skupina, ki je pripravljena žrtvovati vse, da bi le prišla na oblast. Šlo je le za eno samo prevaro slovenskega ljudstva.” Po predavanju je Janko Krištof vodil somaševanje, homilijo pa je podal delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi msgr. Janez Pucelj. V ospredje je postavil pokoncne kršcanske osebnosti, ki so vzor in moc, jasna zavest te naveze pa rodi odlocnost, ki zavrne skušnjavca-lažnika in njegov šepet, da zadostuje polovicarstvo. Prof. Lambert Ehrlich je izkrvavel na plocniku, pa navdihuje s svojim višarskim slovenstvom kot idejni oce slovenske samostojnosti. Zgorel je Balantic in živi v svoji upesnjeni molitvi kot program prihodnosti za naš rod. S kolom pobit je obležal blaženi Alojzij Grozde, pa živo pricuje o okrepcilnem Kruhu življenja, v moci katerega je stopil v temno noc daritve. Pricevalcev ne manjka, le pustiti jim je treba, da nas navdihujejo, je še dejal Pucelj. Prisotne je nagovorila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov je uvedel letošnje dogajanje s himnami, oktet Fantje z vasi pa je le obogatil mašno daritev, saj jim je za kulturni program nacrte prekrižal dež, ki je udeležencem prizanesel skoraj do konca maše, potem pa ne vec. Erika Jazbar ZA SVOBODNO SLOVENIJO SLOVENIJA | 3 mesece po koncu epidemije Kmalu potem, ko se je v Sloveniji 4. marca 2020 pojavil prvi primer okužbe z novim koronavirusom, je bila 12. marca 2020 razglašena epidemija. Nova vlada je takoj ob nastopu uvedla vrsto ukrepov za zajezitev epidemije, ki so se pa že z mesecem aprilom zaceli postopoma sprošcati. Prav tako je sprejela ukrepe za pomoc gospodarstvu in prebivalstvu, ki so skupno težki prek šest milijard evrov. Dva meseca kasneje, 14. maja zvecer, je Slovenija kot prva evropska država uradno razglasila konec epidemije. Kakšna je bilanca po skoraj treh mesecih? Prikazujemo vam jo v nekaj številkah, ki jih primerjamo z argentinskimi: ARGENTINA SLOVENIJA Število 235.677 2.233 okuženih Sedanje 181 127.969 število bolnih Testiranja 812.564 136.455 Prebivalstvo 45.236.884 2.078.968 Tudi po uradnem koncu epidemije so še naprej veljali nekateri varnostni ukrepi, med njimi testiranje obolelih, izolacija bolnih, iskanje kontaktov, karantena za visoko rizicne tesne kontakte, higiena rok in kašlja ter spoštovanje fizicne distance. Vrstile so se sprostitve raznih dejavnosti: trgovine so z omejitvami odprle že 4. aprila, sledili so 20. aprila gradnja, servisi, šport na prostem, nekateri prevozi; knjižnice, galerije in muzeji so odprti od 29. aprila dalje, javni prevozi, zdravstvene in zobozdravstvene storitve pa od 11. maja. Otroci so se vrnili v vrtce in šolo po 18. maju. Zbiranja ljudi so bila sprošcena 1. junija, in sicer do 200 ljudi, kar je 15. junija bilo razširjeno na 500, nato pa 30. junija spet skrceno na 50 in 9. julija do 10. Ceprav nam je zaenkrat nemogoce misliti na kako potovanje v Slovenijo v bližnji prihodnosti, nas seveda prav posebno zanimajo pravila za prehajanje meje in vstop v Slovenijo. Pri prehajanju državne meje veljajo dolocene omejitve, odvisne od tega, iz katere države prihaja obiskovalec oz. se vraca državljan. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) natancno spremlja epidemiološke razmere v Sloveniji in svetu ter oblikuje ocene epidemiološkega stanja v posamezni državi. Na podlagi teh ocen vlada doloca sezname držav, za katere veljajo razlicni ukrepi pri vstopu v Slovenijo. 28 “epidemiološko varnih držav” je uvršcenih na zeleni seznam. Osebe, ki imajo stalno ali zacasno prebivališce v državi na zelenem seznamu in prihajajo iz teh držav, lahko v Slovenijo vstopijo brez omejitev in karantene. Edina ameriška država na tem seznamu je Urugvaj. Države s poslabšano epidemiološko sliko so uvršcene na rdeci seznam. Vsem osebam ne glede na državljanstvo ali državo bivanja, ki prihajajo v Slovenijo iz teh držav, se odredi 14-dnevna karantena. Argentina je bila dodana na ta seznam 17. julija, trenutno je na njem 58 držav. Vse ostale države so uvršcene na rumeni seznam, za odredbo karantene se za osebe, ki vstopajo v Slovenijo iz teh držav, upošteva vec dejavnikov. Vroca tocka je v casu dopustov meja s Hrvaško, ki je sicer na rumenem seznamu in kamor so se v zadnjih tednih napotili številni Slovenci. Piše se o narašcanju okužb, o preveliki sprošcenosti v letoviških krajih in o neupoštevanju varnostnih pravil. Posledice bodo jasne cez nekaj tednov, strah pred morebitnim drugim valom epidemije pa narašca tudi v Sloveniji. Mariana Poznic NOGOMETNI TURNIR ARGENTINSKIH PRIJATELJEV V nedeljo, 5. julija, se je v Ljubljani vršil nogometni turnir argentinskih prijateljev. Potekal je v ND Crnuce, sodelovalo je 6 ekip: Albanija, Argentina (organizator), Nigerija, Peru, Literati in clani ND Crnuce. Poleg športnega programa je bilo poskrbljeno tudi za družabnost in kulinariko: argentinska glasba, igre za otroke, dobra hrana in druženje s prijatelji. Vse z namenom, da se tudi v Sloveniji ohranijo argentinske korenine in prijateljstva! STRAN 2 8. AVGUSTA 2020 | SVOBODNA SLOVENIJA IN MEMORIAM | Marjana Skvarca Urbancic c Preljubi mami, v najdražji spomin! Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1927, si se rodila v številni družini dvanajstih otrok, v Št. Joštu nad Horjulom na Notranjskem. Delo, molitev in pesem so napolpolnili njevali Skvarcev dom, Janeza in Marije Malavašic. Rastla si obdana z ljubeznijo in veseljem, a že v zgodnjih mladostnih letih si spoznala trpljenje, ob grozoti vojne, ki ni prizanesla štirim bra- tom, kruto umorjenim. Taborišcna leta in pot begunstva so te zaznamovala in mocno utrdila. Po prihodu v Argentino si se 6. februarja 1949 porocila z Bogom Urbancicem: v cerkvi Santa Julia je msgr. Anton Orehar sklenil prvo slovensko poroko. Bila sta odprta za življenje in Stvarnik vama je zaupal kar 11 otrok. Skupaj sta trdo delala in nas z zgledom vzgajala v veri in ljubezni do Boga, do slovenstva, v kulturi dela in v darovanju bližnjega. Velik križ, ki si ga z vso ljubeznijo objela, je bila bolezen Gregorcka, skozi dolgih 57 let. Pred dvema letoma, prav na isti dan- 27. julija- ko si ti zakljucila zemeljsko življenje, je on odšel iz tvojega narocja v Božji objem. Bila si trdno prepricana, da uživa nebeško sreco, zato si se mu vsak dan priporocala! Tvoje velikodušno srce je pritegnilo tvoje otroke, snahe in zete. Vsakega od 39 vnukov si dobro poznala in imela do vseh ljubec odnos. Osrecilo te je tudi 29 pravnukov, ki so ti bili pravi biseri! “Kdor seje, tudi žanje!” In ti, mama, si sejala samo dobroto, ki je izžarevala iz tvojega plemenitega, milega in ljubecega srca! Razdajala si se vse življenje za svojo družino! Dolge mize so pogosto napolnjevale tvoj IN MEMORIAM | Davorin Hirschegger MENDOZA Davorinu v spomin Svetovna epidemija nas ogroža že nad šest mesecev. Nismo je pricakovali. Pritihotapila se je v vse države sveta, prisilila nas je vizolacijo na svojih domovih, prekinila naše delo in vsak dan ocitno povecuje obcutljivost za zdravje. Razmišljamo, priporocamo se Božji previdnosti in zaupno pricakujemo v še nejasno bodocnost. Tako vzdušje nas je soncnega opoldneva 3. julija kot strela iz neba presunila novica: srcni napad- infarkt je poškodoval našega sorodnika in prijatelja Davorina Hirscheggerja. Hvaležni smo bili, da je takrat še pravocasni in nujni zdravniški poseg preprecil hujše posledice. Po petindvajsetih dneh nas je Davorin zapustil, Gospod ga je poklical v svojo Hišo v sredo, 29. julija. Davorin Hirschegger je bil rojen 27. decembra 1946, v Seebodnu, v bližini Millstattskega jezera na Koroškem. Tam so mamice begunskega taborišca Spittala rojevale svoje otroke. Hirscheggerjeva družina se je leta 1948 naselila v Mendozi - Argentini. Oce Rudi je pri Društvu Slovencev prevzel vso gledališko dejavnost, vse življenje se je bil posvecal režiserstvu. Mati Marica Kranner je pomagala pri dekliških nastopih, z veseljem je ucila rajanje za mladinske dneve. Davorin je dorašcal in oblikoval svoj znacaj v slovenski skupnosti. Vestno se je posvecal svojim prijateljem in sovrstnikom. Zaljubil se je v Anico Grintal in skupaj sta ustvarila in gradila svojo družino. Brez svojih otrok sta se posvetila skupnosti in številni rodbini. Davorin je bil mnogim otrokom drugi ocka, dedek in stric. Vsi so ga imeli zelo radi. Z njim so uživali ker so cutili njegovo navdušenje in ljubezen! Davorin je podedoval ocetovo sposobnost za režiranje in poklic za lepoto. Po Rudijevi smrti je prevzel važno odgovornost mendoškega odra. Bil je tudi navdušen športnik, zaljubljen v naravo in mendoške gore. Sodeloval je pri gradnji prve Planinske koce »Jože Kastelic« v Los Penitentes in pri selitvi na novo lokacijo, doloceno zaradi gradnje nove avtoceste. Pozneje je vodil povecanje spalnega prostora in kopalnic. Pomagal in ucil je mladino smucanja ter zagotavljal uspeh letnih taborjenj, posebno ob zimskih pocitnicah. Kot navdušen športnik je užival pri odbojki, bil trener in igral v mendoški skupini tudi izven slovenskega kroga. Posvecal se je športu in mladinskim organizacijam. Bil je predsednik Fantovske zveze, kulturni referent in nekaj let predsednik društvenega odbora. Stalno je bil navzoc pri popravljanju in vzdrževanju skupnega Slovenskega doma. Vsako leto je z veseljem prirejal mehanizacijo in pripravo krvavic, ki vsako zimo zberejo v Slovenskem domu najvecje število prijateljev pri skupnem kosilu. Njegov bogat inženirski cut nas je stalno spremljal, vse je smatral možno popraviti ali izboljšati, ni se upiral nobeni težavi. Obcudovali smo pestrost njegovih talentov. Omejitve karantene so 29. julija 2020 zahtevale zelo omejen pogreb. Samo de- set najbližjih je Davorina smelo spremiti do zemeljskega pocitka. Ostali smo v svojih avtomobilih opazovali žalostno slovo. Premišljevali smo, kako bolj slovesno bi želeli dom z vrtišcem, otroškim živžavom, petjem in klepetom. Življenje slovenske skupnosti si vedno spremljala in se rada udeleževala svetih maš, prireditev in srecanj. Kdor te je poznal je v tebi odkril blag, prijazen obraz, izraz ciste in mirne duše, ki je v vsem odkrivala in izpolnjevala Božjo voljo! Bila si žena molitve, polna zaupanja in neomajne vere v božjo pomoc in Previdnost. Za Bogom, najraje Marijo castim… Njima si z vso gorecnostjo rada prepevala. Do zadnjega te je nebeški Oce ohranil bistro, nasmejano, živahno, polno hvaležnosti, ki si Njemu in nam dnevno izkazovala. HVALA ti, ljuba mama, za vso ljubezen in najlepši zgled, ki osvetljuje naše življenje! A v nebesa zdaj se preselila, nam v stiskah hitro priskocila; pri Bogu zdaj je sreca vsa, naj mir ti in placilo da! Tvoji otroci z družinami pozdraviti našega priljubljenega in zvestega prijatelja. Z ženo, Grintalovo Cvetko, sva se žalostna vrnila domov. Po vseh dogodkih sem iskal samoto v svojem svetu. V knjižnici sem pricakoval najti potreben mir. Zagledal sem pesmarico našega najbolj priljubljenega sodobnega slovenskega pesnika Toneta Kuntnerja. V spominu se mi je prikazala njegova poezija »Ni konec«, pri kateri me je presenetila pesnikova preprostost, realnost našega življenja in upanje v bodocnost, v nadaljevanje ljubezni »od korenin do vej.« Prisluhnimo ji: NI KONEC Ni konec, ko pride tvoj zemeljski konec. Le vsakodnevno orodje pospraviš in se odpraviš k pocitku. Po isti poti, koder odhajaš, nevidno prihajaš nazaj med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti in ki živijo od tvoje ljubezni. In tvoja prisotnost je bolj prisotna kot kdajkoli prej: Na vseh poteh, v vseh rasteh od korenin do vej. Predragi Davorin: tvoj odhod nas je hudo prizadel, zelo te bomo pogrešali. Marsikaj se bo spremenilo. Posebno pri slovenski skupnosti: manjkal nam bo domoljub, stalni zavedni delavec, režiser in zvest prijatelj. Želimo, naj ti Gospod podari zasluženo placilo v neskoncni Ljubezni, v Nebeškem raju! Prosimo te, »nevidno prihajaj nazaj med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti in ki živijo od tvoje ljubezni.« V imenu vseh sorodnikov, prijateljev in Društva Slovencev v Mendozi izražamo globoko sožalje žalujoci ženki Anici, tvojim sestram Mariji, Marti, Anki in Heleni z družinami! Dobri Bog naj ti vse poplaca! Božidar Bajuk Narocilo mojemu vnuku Prišel si k meni, ko že dan ugaša, - uresnicitev ponovljenih sanj - ; ko že jesen mineva, spet pomlad , iz starega že stebla, nov poganek. Od sina sin, dvakratni sin, to ti si, vnuk moj, ki prihajaš k meni, da daljšaš moje mi življenje, in pa spomin na moje ime, in name... Morda v življenju kakšno mojo boš lastnost ohranil, a Bog ne daj, da moje bi slabosti in napake. Vnuk, moj vnuk, zdaj me poslušaj: V življenju bodi dober in koristen drugim, naberi si le to, kar v roko, ne da jo napneš, zajameš. Kdor si prevec stvari nagrabi, suženj jim postane, kdor jih pa malo, on nad njimi gospodari, zato ostane bolj svoboden. In vedno se zavedaj, da je svoboda vseh dobrin dobrina. In ne pozabi kaj nekdo na hišna vrata je napisal: »Vse je bilo od drugih, vse ostane drugim«. Jaz pa dodam: Bogat ni tisti, ki nakopici si bogastva, ampak le ta, ki dušo z svetlimi spomini si napolni. Bodi preprost, odkritosrcen in prijazen, vedno nekdo potreben tvoje bo ljubezni. Morda ne boš dosegel višje ucenosti, morda ne boš imel prevec talentov, nic hudega, a pridobi si najdragocenejši talent, in ta je dobrosrcnost. Zato ohrani cisto si srce otroka, in ko že mož boš, ostal otrok bo v tebi, tak kot si zdaj. In tvoje bo življenje lepše, in globlje užival boš lepote tega sveta. Še enkrat naj ti ponovim, moj vnuk: Poskušaj v življenju biti dober in koristen. To danes ti naroca oce tvojega oceta, tako sem dvakrat oce tvoj. Tvoj stari oce Po pesnitvi Juana Burghija, dnevnik La Prensa -1970, poslovenil Franci Markež (ob godu sv. Ane in sv. Joahima) f ANDREJ FINK Duhovno obhajilo 2020 Le zvon na Te nas danes še spominja. Ne moremo do Tebe, vir dobrote! Bi mislil, da ostali smo sirote. Pred nami se rasteza le pustinja. Kot da bi skril se. Naš se dan spreminja brez Tebe v meglo in nevarnost zmote. Do Kruha radi bi, nebes vrednote. Tihota Tvoja zdaj Te v plašc zagrinja. Pa vendar tu si, v polni velicini. Ob meni, dragih, upajocih Vate, išcocih v nebeški Te cistini. Naš duh je prostor že pripravil Zate. Razdaj se nam v svoji globocini! Daj, zvon! Zapoj in opogumi brate! SVOBODNA SLOVENIJA | 8. AVGUSTA 2020 STRAN 3 OkrOgle OBLETNICE | Dr. Vojko Arko (1920 - 2000) Pred 100 leti se je rodil v Ribnici Vojko Arko, planinec, pisatelj, dopisnik Svobodne Slovenije in raznih gorniških publikacij po svetu, pobudnik in gonilna sila andinizma med Slovenci v Argentini, ucitelj in ustanovni clan Slovenskega planinskega društva v Barilochah. Življenjepis dr. Arka Vojko Arko se je rodil 19. avgusta 1920 v Ribnici na Dolenjskem. Maturiral je leta 1938 na klasicni gimnaziji v Ljubljani, leta 1944 pa je diplomiral na Pravni fakulteti na Ljubljanski Univerzi. Študije je nadaljeval v Padovi (Italija), kjer je doktoriral iz politicnih ved. Med drugo svetovno vojno je delal za zavezniške obvešcevalne službe. Zaradi politicnega delovanja so ga Nemci leta 1944 aretirali. Odpeljan naj bi bil v koncentracijsko taborišce v Nemcijo, vendar je zaradi konca vojne transport prišel samo do Verone. Vrnil se je v Padovo, kjer je bil tolmac pri angleški vojski. Marca 1948 je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu se je zaposlil pri ministrstvu za javna dela, a se kmalu preselil v San Carlos de Bariloche (1949). V Barilochah je bil do leta 1962 uradnik in knjigovodja pri podjetju Raynoff y Caldart, potem pa z družino odprl trgovino z obleko in športno opremo, kjer je delal vse do upokojitve. Umrl je 9. marca leta 2000 in je pokopan na pokopališcu gornikov pod Cerro Lopez (Bariloche). Planinec in gonilna sila andinizma med Slovenci v Argentini Vojko Arko je bil eden najvidnejših andinistov med Slovenci v Argentini. Bil je eden od ustanoviteljev leta 1951 (blagajnik v prvem odboru in dolgoletni odbornik) Slovenskega planinskega društva. Med leti 1952 in 1968 je bil clan upravnega odbora Cluba Andino Bariloche ter pobudnik za gradnjo planinske koce Refugio Frey ob jezeru Toncek na Catedralu, pomagal je graditi tudi slovenske postojanke in bivake po raznih gorah v okolici Bariloc. Od leta 1952 pa do upokojitve je bil tudi knjižnicar Cluba Andino Bariloche. Udeležil se je številnih odprav v argentinske in cilske Ande (nekaj tudi prvenstvenih) - Paine, Balmaceda, Tronador, Tres Picos, Lanín. Leta 1969 so enega od vrhov ob izviru reke Turbio (Santa Cruz) poimenovali Cerro Arko. Od leta 2001 se po Vojku Arku imenuje tudi bivak, ki so ga Slovenci postavili na Cerro Capilla. Sam dr. Arko je tako opisal zacetke slovenskega andinizma v Barilocah (celotni clanek lahko preberete v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1953): “Slovenski andinizem se je rodil v »Veneti«. V tem je njegova tragika in velicina. »Veneta « — zgrbljen, lesen patagonski »boliche«, z vegastnim podstrešjem in kar udobno ter cedno pivnico, »Veneta«, v kateri se zgrinjajo chilotski peoni, laški zidarji, pa stanovalci in pijanci vseh narodnosti. Dolge mesece je bila naš dom. Iz tega »hotela« sva s Slavcem Adamicem aprila leta 1949 podvzela skromne plezalne poskuse v Bahia Lopez. Brez vsake opreme, v strganih copatah in s toliko denarja v žepu, kolikor sva ga potrebovala za avtobus. Junija istega leta sta se pojavila v »Veneti« dva nova obraza: novodošleca sta se predstavila kot France Jerman in Janez Flere. Povedala sta, da bosta smucala in tekmovala. Sprejeli smo ju z vsem navdušenjem in rezultati so izpolnili naše nade. Dosegla sta prvi dve mesti na tekmovanju lokalnega Cluba Andino Bariloche. Novica o tem uspehu je dvignila v Buenos Airesu še tretjega smucarja iz bolniške postelje. V soncnem zimskem jutru se je izkrcal suh, bled fanticek iz zaprašenega patagonskega vlaka. Jerman ga je seznanjeval: »Dinko Bertoncelj«. Na tihem sem zmajeval z glavo: »Tole revše bo tekmovalo?« Še tisto popoldne je odšel na Catedral in cez tri dni se je že pomeril v veleslalomu, pa je žal pri zadnjih vratcih odfrcal. Kljub temu je dal njegov cas slutiti, da bo tudi tretji slovenski tekmovalec resno posegel v borbo, ko se bo zdravstveno popravil. Res so gore, sveži zrak, pa dilce in sneg Dinkota hitreje ozdravile kot praški, pilule in injekcije v velemestu. Zaradi ponesrecenega starta je sicer za tisto leto izpadel iz najvišje konkurence, toda z lahkoto je dosegel nekaj dobrih mest v drugorazrednih tekmah. Medtem je France Jerman z gotovostjo zmagal v smuškem teku, s casom in v stilu, ki sta bila za bariloške prilike pravo presenecenje. …. Ker zanimanje za gore in beli šport pri slovenskih bariloških naseljencih ni slucajno in ni omejeno le na posamezne osebe, temvec zajema vse vecji krog ljudi, se po srecno izvršenem skupinskem izletu na Cerro Capilla ustanovi 22. februarja 1951 Slovensko planinsko društvo Bariloche, ki nastopa za javnost kot »Grupo Escalador Esloveno« (Slovenska plezalna skupina). V društvo se vpišejo skoraj vsi bariloški Slovenci in po prevzemu Pangrcevega orodja in po prejemu opreme, ki jo je prinesel ing. Kertelj iz Italije, razpolaga s prvim inventarjem. “ Ucitelj, pisatelj in dopisnik Z ženo Mileno je dr. Vojko Arko pouceval slovensko zgodovino in literaturo na Slovenskem srednješolskem tecaju ravnatelja Marka Bajuka v Bariloškem odseku. Po Arkovi smrti so tam organizirali razstavo o njegovem delu in po njem tudi poimenovali tamkajšnji odsek slovenskega srednješolskega tecaja. Dr. Arko je pisal porocila, eseje in crtice o življenju v Barilocah in o dosežku vrhunskih slovenskih andinistov. Objavljal je v slovenskih casopisih in revijah v Argentini (skoraj v vseh Zbornikih Svobodne Slovenije je kakšna crtica ali porocilo dr. Arka), pa tudi v tržaški Mladiki in ljubljanskem Planinskem vestniku, v španšcini v argentinskih gorniških publikacijah, nekaj tudi v nemšcini (za Journal der schweizerischen Stiftung fur alpine Forschung) in anglešcini (za American Alpine Journal). Napisal je tudi nekaj knjig: • Dhaulagiri (1956) -soavtor Dinko Bertoncelj. Opisuje doživljaje mednarodne argentinske odprave na Himalajo leta 1954. • Planinske zgodbe z Nahuel Huapija (1975) V devetih gorniških zgodbah opisuje življenje v krasnem gorskem okolju. • Ljubezen po pismih (1975) - Opisuje spomine na osem planinskih podvigov. • Cerro Shaihueque (1987) - Spomini na prve Slovence, ki ko se leta 1948 naselili v Barilocah, zgodovinski oris Patagonije in Bariloc in tragicna usoda araukanskih indijancev. • Otto Meiling (1991) -v španšcini. Življenjepis in delo enega najvecjih andinistov Bariloc. Dr. Arko je bil tudi pobudnik za izdajanje zbornika Gore, glasila Slovenskega planinskega društva Bariloche, ki je izhajal med leti 1955 in 1996. Razna Arkova literarna dela so vkljucena v dve antologiji izseljenske pripovedne proze: • Pod Južnim križem: antologija emigrantske proze 1945-1991, Celje 1992 • Ob srebrni reki: kratka proza argentinskih Slovencev, Ljubljana 1993 Dinko Bertoncelj o dr. Vojku Arku: Dinko Bertoncelj, soustanovitelj Slovenskega planinskega društva v Barilocah, vrhunski plezalec-alpinist in prijatelj dr. Vojka Arka, je za Planinski vestnik prijatelju ob smrti takole napisal: “Ko smo Te nosili po strmi stezi proti gorskemu pokopališcu pod Lopezovo steno, o kateri si tako rad govoril kot o svoji steni, sem v mislih pohitel nazaj za pol stoletja, v dobo, ko sva se spoznala in postala iskrena prijatelja. Zacelo se je na bariloški železniški postaji, kamor si me prišel sprejet v družbi Frenka in Janeza. Ne da bi me dobro spoznal, si me sprejel kot prijatelja; dovolj Ti je bilo dejstvo, da sem smucar in gornik. Skoraj nehote in ne da bi se zavedla, si postal moj varuh in svetovalec. Kar lepa družbica se nas je znašla okoli leta 1950 v Barilochah, vsi navdušeni planinci, plezalci in smucarji, in mislim, da si kar za vse postal neke vrste duhovni vodja. To ni bila lahka doba za nove naseljence v teh krajih; vsi s Teboj vred smo se borili za obstoj, kar pa ni preprecilo, da se ne bi z vso mla- Slovenski andinisti so postavili prvi križ na Cerro Capilla leta 1952 dostno ihto zagnali v gore. Zacela se je cela vrsta vzponov, ponovitve vseh znanih smeri v okoliških hribih, in ko smo na lepem ugotovili, da je nešteto vrhov še nepreplezanih in brez imen, ni bilo vec meja našemu navdušenju. Pri vsem tem razpoloženju si bil Ti vedno z nami; lahko bi rekel, da si bil kljub temu, da veckrat nisi bil osebno prisoten, alma mater našega udejstvovanja v hribih. Zbiral si podatke, zemljevide, opise smeri, da si nam s tem olajšal podvige, po koncanih turah si pa vse dosežke skrbno zabeležil v knjigo vzponov, v katero si zacel zapisovati že v februarju 1949. Po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva v Barilocah in do zadnjega dne Tvojega produktivnega življenja si pisal in pisal. Prakticno vsi naši podvigi, na novo zacrtane smeri v stenah Lopeza, Tronadorja, med Katedralskimi stolpi, na Celinskem ledu Patagonije, Antartike, Himalaje in še marsikje, vse je ostalo dokumentirano in popisano v crticah, spisih, porocilih. Brez Tvojega navdušenja in požrtvovalnosti bi se vse to izgubilo. Skoraj si upam trditi, da bi tudi Slovenska steza, ki vodi mimo bivaka »Pod Skalco« do Tonckovega jezerca v Katedralskem pogorju, pod »Slovenskim Zvonikom«, ne obstajala, ce ne bi bilo Tebe, ki si nas navduševal in nekako priganjal k delu, kateremu smo se mlajši kaj radi izognili. Tudi križ na gori Capilla in slovenska steza do bivaka »Slovenija« v dolini tolmunov imata Tvoj neizbrisen pecat. V goro Capillo si bil skoraj zaljubljen; ne morem pozabiti, ko sem bil tik pred Tvojim odhodom v vecnost pri Tebi, kako so Ti oci v veselju zasijale in se Ti na široko odprle, ko sem Ti na kratko porocal o našem skupnem izletu na Capillo za 49. obletnico bariloškega SPD. Tako si bil slaboten, da si se prakticno že poslavljal, zelo mi je bilo hudo, vendar sem bil vseeno vesel, da sem Ti v zadnjih urah vsaj za trenutek pregnal temne misli, ki so Te brez dvoma mucile. V Barilocah ne poznam cloveka, ki Te ne bi spoštoval, ce že ne imel rad. Odkar deluje v našem planinskem »Stanu« Aljaževa šola, si bil neutruden ucitelj in profesor, mladina Te je imela rada in Te je spoštovala, ker si ji nudil vse, kar si imel v sebi, z vso ljubeznijo in dobro voljo. Na vseh naših prireditvah si bil prisoten, vedno si bil pripravljen pomagati in sodelovati. Rad si zapel z nami, saj to je tudi Tebe spominjalo na tiste vecere v gorskih kocah ali ob tabornem ognju, ko smo dostikrat tudi pozno v noc prepevali. Tudi deklamiral si rad, sploh Prešerna, saj si skoraj vse znal napamet. Še danes mi ni jasno, kako si si mogel zapomniti celoten Krst pri Savici, Sonetni venec in še marsikaj drugega. Vsa slovenska skupnost, ogromno Barilocanov, vecina clanov Cluba Andino Bariloche, vojaška castna straža nas spremlja do Tvojega zadnjega pocivališca pod Tvojo severno steno Lopeza. Prosili so me, da bi Te na kratko ogovoril in se poslovil od Tebe v imenu društva - oprosti, Vojko, nisem zmogel... Govoril je Vicente, bivši predsednik Cluba Andino Bariloche, omenil je vse, kar je bilo treba povedati, iz vsega pa je zvenelo globoko spoštovanje in celo obcudovanje. Mocno nas je ganilo, da so Te tudi argentinski prijatelji tako upoštevali. V govoru se je poslovil tudi predsednik SPD Bariloce, nakar so Ti zapeli naši najmlajši in v slovo Ti je zatrobil trobentac vojaške godbe. Dragi Vojko, s Teboj sem izgubil najboljšega prijatelja, poštenega, zvestega, brez vsake zavisti in pripravljenega, da pomagaš v vsaki potrebi. V cast mi je, da sem Te spoznal in edino, kar mi še preostane, je, da se poslovim - in Bog lonej, da sva bla prjatla! Pripravil Jože Jan STRAN 4 8. AVGUSTA 2020 | SVOBODNA SLOVENIJA Verski program tedna na: https://sites.google.com/view/robertbrest KOLEDAR PRISPEVKI Prispevke za DUHOVNIŠKI SKLAD v casu karantene, ko ni mesecnih nabirk pri slovenskih svetih mašah, lahko nakažete na naslednji bancni racun: Titular Francisco Cukjati Banco Prov. Buenos Aires Caja de Ahorro 55106427 CBU 0140015103401551064276 CUIL 20-10465729-0 ROJSTVO V soboto, 20. junija, je bil v družini Damijana Kovacica in Belén Desocio rojen sincek Vinko KOVACIC. Srecnim staršem cestitamo! SMRTI V Moronu je v sredo, 29. julija, v 96. letu starosti umrla gospaFrancka HORVAT roj. ŽEBRE. V Slovenski vasi je 28. julija umrl g. Janez GRBEC, star 74 let. Pokojni je bil brat duhovnika Mirka Grbca. 27. julija 2020 je v San Justu umrla ga. Marjana (Manca) URBANCIC roj. SKVARCA, stara 92 let. 25. julija, je v Kamniku umrla Minka BALANTIC- sestra pesnika in mucenca Franceta Balantica. Naj pociva v božjem miru! V San Justu je 16. julija umrl Andrej SELAN (81), aktiven clan slovenske skupnosti v Argentini in nagrajenec ZS za delo v skupnosti. Naj pocivajo v miru! OSEBNE NOVICE MALI OGLASI Krvavice, pecenice, suhe klobase (prekajene), cevapcice lahko narocite pri Franciju Miklavcu, ki vam jih dostavi na dom. tel/whatsapp 11 2766 8343 ZA RAZMISLEK IN NASMEH “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” PREGOVORI IN CITATI PIVO Pivo je ena najbolj cenjenih in najstarejših fermentiranih pijac cloveštva. Od leta 2007 se mednarodni dan piva praznuje vsak prvi petek v avgustu, tradicija, ki izvira iz majhnega bara v Santa Cruzu v Kaliforniji (ZDA). Praznovanje je pritegnilo toliko pozornosti, da ga trenutno praznujejo po vsem svetu. Prve znake pivovarstva so odkrili pri Sumercih v Spodnji Mezopotamiji (okoli leta 4.000 pr. Kr.). Pivo so delali iz jecmena. Kasneje so proizvodnjo piva izpopolnili v Babilonskem cesarstvu. Prvi znani recept piva najdemo v Hamurabijevem zakoniku, najstarejšim ohranjenem zakonu ustvarjenem v starodavni Mezopotamiji. Egipcani so pivo delali tako, da so ga mešali z medom, datlji in cimetom. Pivo je v Evropo prišlo že v zgodnji bronasti dobi, okoli leta 3.000 pr. Kr. Zmerno uživanje piva lahko zmanjša možnost srcnih obolenj in infarkta, japonski raz iskovalci pa so odkrili, da pivo z nizko vsebnostjo alkohola zmanjšuje možnost rakavih obolenj. Seveda pa pretirano uživanje piva (kakor tudi drugih alkoholnih pijac) lahko privede do alkoholizma in jetrnih obolenj. Prisluhnimo, kaj nam o pivu govorijo pregovori in citati: • Vec jih je utonilo v vinu in pivu kot v vodi. (Nemški pregovor) • Dajte ljudem dovolj piva, dobrega in poceni piva in revolucije ne bo. (Viktorija Britanska, angleška kraljica) • Usta popolnoma srecnega moškega so napolnjena s pivom. (Staroegipcanski pregovor) • Clovek, ki je izumil pivo, je bil zelo pameten. (Platon, starogrški filozof) • Tudi najboljše pivo lahko ustvarja slabe ljudi. (Nizozemski pregovor) • Pivo, ce ga pijete zmerno, pomirja temperament, poživi duha in pomaga zdravju. (Thomas Jefferson, ameriški matematik, politik in predsednik) • Kdor sedi doma, ga v gostilni ne bodo pretepli. (Hrvaški pregovor) • Noben vojak se ne more pravilno boriti, ce ni dobro nahranjen z govedino in pivom. (Winston Churchill, britanski novinar, castnik, državnik in pisatelj. Nobelov nagrajenec ) • Nekateri pijejo od veselja, nekateri od žalosti, nekateri pa od zgodnjega jutra. (Ruski pregovor) • Prodaja pokvarjenega piva je zlocin proti kršcanski ljubezni. (Kodeks mesta Augsburg iz 13. stoletja) • Kozarec piva ne škodi - vodi zdravje v vaših žilah! (Ceški pregovor) Izbral Jože Jan “V nebesih sem doma, tam Jezus krono da, tam je moj pravi dom, tam vecno srecna bom!” 27. julija 2020, v 92. leti starosti, je odšla k ljubljenemu Ocetu naša draga mama, stara mama, prababica MARJANA URBANCIC roj. SKVARCA Ostala boš vedno v naših srcih! Iskrena hvala vsem, ki ste z njo delili življenje, vero in prijateljstvo ter vsem, ki ste nas spremljali z molitvijo. Posebno se zahvaljujemo msgr. dr. Juretu Rodetu, g. Robertu Brestu, g. Franciju Cukjatiju, g. Pavlu Erjavcu in g. Leandru Adimari. Žalujoci: Sestra: Zinka Jelen roj. Skvarca z družino. Brat: Marjan Skvarca z ženo Anico roj. Novak Hcerke: Ani in mož Jože Horvat, Metka vd. Cencic, Emi in Aleksander Marušic, Irena in Lojzet Poglajen, Veronika in Lojze Erjavec. Sinovi: Božo z ženo Marijo Kopac, Franci z Zali Virc, Evgen z Alenko Zupanc, Janez z Ino Duric, Jure z Marijo Zupanc. Vnuki in pravnuki ter ostalo sorodstvo. Argentina, Slovenija, Chile, Turcija, KanadaSlovenski andinisti v ArgentiniDinko Bertoncelj in Jure Skvarca VENTAS:https://carminalucis.mercadoshops.com.ar Svobodno Slovenijo podpirajo | Glasilo Slovencev v Argentini Uredniški odbor SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic www.svobodnaslovenija.com.ar