------    12------
Zabavno berilo.
Deklica bolj zvita nego car.
Pripovedka.
Živel je svoje dni ubožen mož v borni kočici od miloščine radodarnih ljudi. Imel je pak lepo hčerko jako prebrisane glavice; ona je učila malo pa malo svojega očeta tako brihtno govoriti , da se je čudil cel6 car, ko ga pride ubog mož nekega dne miloščine prosit, ter ga vprašal, kje da se je učil tako modrijanstvo? „Nikjer drugej ne, kakor pri svoji hčerki" — odgovori prosti ubožec.
Radovedni car se hoče sam prepričati tega. Ukaže tedaj svojemu strežaju, naj odšteje kmetiču 30 jajec, pa mu veli, naj njegova hčerka iz njih izredi 30 piščet. Ako ne stori, kar zahteva car, gorje mu in hčeri njegovi! Starček prične milo jokati se, kajti zapazil je brž, da jajca so kuhana. Prišedši na dom pove svoji hčeri s težkim srcem carovo povelje. Ona pa mu reče, naj gre le spat brez skrbi, kajti vse se bode dobro končalo.
Ko je oče spal, vzame hčerka lonec, nasuje ga z bobom in nalije z vodo ter pristavi k ognji. Drugi dan pa da očetu kuhani bob rekši mu, naj gre brž na polje, mimo kterega ima danes car na lov iti. Kedar bode car blizo polja, naj prične bob saditi glasno klicaje : „Bog daj srečo in svoj blagoslov, da bi moj kuhani bob dobro rastel in rodil stoteren sad."   In ako bi car
------    13    ------
poprašal, kako je to mogoče, da bi kuhan bob rastei in sad rodil, naj mu reče, ravno tako lahko, kakor se piščeta izvalijo iz kuhanih jajec.
Mož stori, kakor mu zvita hčerka veleva. Vzame motiko pa gre na polje blizo ceste. Videč čara mimo iti, začne brzo bob saditi, glasno klicaje: „Bog daj srečo in svoj blagoslov, da bi moj kuhani bob rastei dobro in rodil stoteren sad." — Car čuvši te besede, postane in vpraša: kako je to mogoče, da bi kuhan bob rastei? Kmetic mu pa odgovori: „Miiost-ljivi car! ravno tako, kakor da se iz kuhanih jajec izvalijo piščeta".
Car brž ugane, kdo sije to zvijačo izmislil, da bi pa zvito deklico še dalje skušal, zapove, naj se da možu prav majhen snopič lanu s poveljem, da ga nese svoji hčeri in jej reče: „Ta lan pošlje ti car, da mu narediš iz njega toliko platna, kolikor ga potrebuje za obleko svojih vojakov; ako ne storiš, kar zahteva, izgubila bodeš glavo!"
Moža je zelo skrbelo to povelje. Klavern gre z lanom pod pazduho na svoj dom. Ko je pa hčeri povedal, kaj se je zgodilo, zopet ga ona tolaži vele mu, naj gre le mirno počivat, kajti v tem carovem povelji ni nič hudega.
Drugi dan da deklica očetu majhen košček lesa rekoč: ,,nesite ta les k našemu čaru in recite mu, da ga ponižno prosim, naj mi da narediti iz njega kolovrat in statve; storila bom potem tudi jaz, kar mi je ukazal.
Tudi to stori stari oče. Ko pa pride z omenjenim poročilom do čara, se ta še bolj čudi zviti kmetiški deklici. — Da bi jo še dalje skušal, podeli car kmetu svoj najlepši kozarec rekoč: „Ta kozarec daj svoji hčeri in jej reci, da mora ž njim morje do zadnje kapljice izprazniti. Ako ne stori, kakor ukažem, gorje tebi in tvoji hčeri!"
Sedaj je bil kmetic še bolj otožen, kot prvekrati. Domu prišedši pripoveduje s solznimi očmi, kaj mu je car ukazal. Hčerka pa vesela tolaži očeta rekoč: ne belite si glave zarad tega; idite le mirno počivat in pustite to skrb meni.
Drugo jutro da hčerka svojemu očetu funt prebiva in nekoliko smole vele mu: „Idite k čaru in recite mu, da mu svetujem, naj zamaši s tem studence in izvire rek, kar jih je po vsem svetu, in rada bom potem storila, kar mi ukazuje."
Oče stori zopet, kakor mu je hčerka velevala. Ko car začuje, kar mu je priprosta deklica naročila, reče kmetu: „Vaša deklica je veliko bolj modra in zvita nego jaz sam; pripeljite jo k meni, da jo vidim."
Deklica pride pred čara; on jo nagovori: „Draga moja, povej mi, kaj se na svetu naj dalje sliši?" — Deklica se začudi in pravi: „Kako to, da vaša carska svitlost tega ne ve?    Grom in pa laž!"
Odgovor se je čaru tako dopadel, da vpraša deklico, ako ne bi hotela biti njegova sopruga (žena)?
Deklica pade na koleni rekoč: „Vaša milost zapoveduje, in jaz moram ubogati. Samo eno prošnjo imam do Vašega Veličanstva in ta je, da mi daste lastnoročno pisanje, v kterem me zagotovite, da si, ako bi se kedaj pripetilo, da ne bi smela več pri Vas bivati, smem iz Vaše carske palače vzeti, kar mijenaj ljubše na svetu."
Car jej naredi zaželeno pismo, in priprosta kmetiška deklica bila je njegova sopruga.
Veliko let živela sta v prisrčni ljubezni in zado-voljnosti. Prišla pa je doba, da čaru ženka njegova ni več dopadala. Nekega dne jej cel6 reče: „Ne trpim te dalje pri sebi; idi,  kamor ti je drago!"  —   A ona mu
odgovori: „Ubogala bodem, kar mi velevaš, samo to te prosim, da mi dovoliš, da ostanem še do jutra pri tebi."
Car dovoli. Na večer pa nalije ona najlepši čarov kozarec z vinom, kteremu je skrivaje prilila sok nekega zelišča. To pijačo ponudi čaru rekoč: „Pij, dragi moj, še enkrat iz rok svoje sopruge in potem — z Bogom! Jutri zarano grem iz tvoje palače, a zagotavljam te, da bodem veliko srečneja, nego sem bila na dan najine zaročbe."
Komaj car izprazni napolnjeni kozarec, postale mu so oči težke, nasloni, se na mizo in trdo zaspi. Med spanjem ga prime carica in ga nese na voz, ki je stal že pripravljen pred carskim dvorom. Konji zdrčijo in carica odpelje se s čarom do neke lepo izdelane utice, ki je bila že davno popred v ta namen pripravljena.
Car prebudivši se vpraša srdito, kako da je prišel na ta kraj? „Jaz sem te sabo vzela" — odgovori mu carica smehljaje. — „In zakaj sito storila? ali ti nisem ukazal, da se mi pobereš izpred oči" — zagodrnja srdito car. — Na to mu pa ona poda pismo, ki ga je car sam pred zaročbo pisal in mu reče: „Res je, kar si ravno rekel; al to pismo, ki ga je pisala tvoja lastna roka, daje mi pravico, da si vzamem iz tvoje carske palače, kar je meni najljubše na svetu. Storila sem, kakor mi pravica veleva in vzela sem — tebe; kajti Ti si mi najljubši na svetu!"
Car te besede začuvši prisega pri živem Bogu, da se nikdar več ne loči od žene, ki mu je tako iz srca udana in pa tako modra. Objame jo ter se poda ž njo zopet nazaj v svojo carsko palačo in živela sta odslej Še veliko let skupaj srečna in zadovoljna, dokler ju ni požela smrt, kakor ženjica dva pšenična klasova, obadva naenkrat.                                              Ivan Tomšič.