Ivan Prosekar: Ščip. — Ivan Kavčič: Roža.                          14?
Ščip.
bledi ščip, ki svojo luč mehko z neba sanjave liješ nam višine, sodrug nam zvest razsvitljaš pot temno, ko solnca nam dobrotni žar premine!
V domovih tvojih vlada smrt in mraz, tam kal ne vzklije, cvet se ne oplodi: a jasen je in mil je tvoj obraz in tih smehljaj  odziv tvoj zli usodi. —
Po trdem tlaku v nočni, gluhi mir korake zadnje mrak odvel je kasne, nekje v daljavi sanja še klavir, za oknom okno razsvetljeno gasne.
Tačas doma me tvoj poseti žar
in tja na skromno mizo, tja po stolih
srebra nasuje svetlega mi v dar
in cvetnih stke preprog po stenah golih.
Na postelje prisede moje kraj,
in želj  breznadnih trudna bol poleže
in v dušo tvoj prisije mi smehljaj,
tak zmagovit in prost vse zemske teže . . .
Ivan Prosekar. ---------------------**<•-----------------
Koža.
^V-zvete roža krasna, cvete, čudno moč ima; ž njo dekletu vžgeš ljubezen sredi mladega srca.« —
Dejte,  žene, in povejte ta mi kraj zemlje! Rožo vašo čudotvorno položim njej na srce! —
Ivan Kavčič.
*¦—«----------------------
10*
Hvala, selške modrijanke, to le rad bi znal: kje v prirodi široširni klije bajni roži kal?