Letnik vin. v Ljubljani 15. decembra 1907. št. 12. Otroško delo. Pisarna ministrskega sveta je poslala sledečo informacijo: Že davno se je pokazala potreba, da se predpisi, ki so glede otroškega dela sedaj v veljavi primerno izpremene. V ta namen je c. kr. trgovinsko ministrstvo sporazumno z drugimi ministrstvi sklenilo vpeljati poizvedovanja, glede uporabe otrok pri raznovrstnih delili, ker te razmere še niso dovolj pojasnjene. Izvršitev poizvedovanja je prevzel statistiški urad c. kr. trgovinskega ministrstva. Ker se je zdelo neprimerno in nepotrebno razširiti poizvedovanje na vse delajoče otroke po vsej Avstriji, zato je statistiški urad v posameznih deželah najprej izbral pokrajine različnega gospodarskega značaja, da tako pregleda razne vrste otroškega dela in njih gospodarske vzroke. Taka okrožja so: velika mesta, industrialni kraji, okraji s hišno industrijo, mala mesta in trgi brez industrije in domačega obrta, okraji z razvitim poljedelstvom -in živinorejo, sadjerejo, vinogradništvom itd. V teh okrajih bodo dobile vse ljudske in meščanske šole po Kranjskem, Goriškem, Istriji, Dalmaciji, Galiciji in Bukovini, prav tako ponavljalne in nadaljevalne šole vprašalne pole, da bode mogoče iz njih povzeti kakšno delo morajo izvrševati otroci do 14. leta. Vprašalne pole so trojne vrste, in sicer pole, ki so namenjene šolam, posameznim razredom in otrokom. Šolska vprašalna pola, ki jo mora izpolniti šolsko vodstvo, ima nekaj vprašanj o organizaciji pouka na dotični šoli. Dalje daje šolskemu vodstvu priliko, da splošno poroča o vrstah otroškega dela, ki so v šolskem okraju 11 navadne. Tudi lahko šolski zdravnik ali drugi sodelujoči zdravnik pristavi svojo sodbo o vplivu dela na zdravstveno stanje šolskih otrok. Krajši je razredna vprašalna pola, oziroma slična pola, ki je-namenjena ponavljalnim in nadaljevalnim šolam. Ta ima služiti le namenu, da se določi število otrok, ki obiskujejo razred oziroma ponavljalno šolo, njih starost, spol in število delajočih otrok. Najvažnejši je tretji formular, ki se tiče posameznih oseb, in ga mora izpolniti razredni učitelj, oziroma učiteljica, za otroke, ki ne obiskujejo nobenega razreda pa šolsko vodstvo. V tej vprašalni poli naj se zabeleži vsak otrok do 14. leta, ki je med šolskim letom 1907—1908 ali pa med zadnjimi počitnicami izvrševal kaka dela, bodisi pri poljedelstvu, gozdarstvu, pri lovih, ribištvu, rudokopih, pri kaki hišni industriji ali domačem delu, v tovarni, pri rokodelcih, v gostilni, pri kakem prometnem podjetju, trgovini, ali ki se uporabljajo pri ‘drugih opravilih, na primer pri gledišču, javnih igrah, kot raznašalci, postavljači kegljev itd. Pri tem ni nobenega razločka, je-li delo otrokovo plačano ali ne, in se morajo upoštevati tudi tisti otroci, ki delajo le za svoje stariše ali prehranjevavce v domačem krogu. Opustiti bode treba izpolnitev vprašalne pole le pri tistih otrocih, ki v omenjenem času niso izvrševali nikakih del, ali pa so jih stariši in varuhi uporabljali le za malenkostna opravila. Vprašalne točke za vsakega delajočega otroka se nanašajo na starost, spol, družinske razmere, na osebo, ki daje otroku stanovanje, na vrsto dela, delavni čas in kraj, plačilo, zdravstvene razmere otrokove, njegovo obnašanje v šoli in šolski obisk. Razen izjave o zdravstvenem stanju, ki jo bode moral podati zdravnik, bodo na vsa druga vprašanja lahko učitelji temeljem svojih izkušenj lahko sami odgovorili. Kjer pa v posameznih slučajih ne zadostuje lastno poznavanje razmer, tam bo treba poprašati otroke, njih domače, ali druge zaupne osebe. Seveda bode moral učitelj taka poročila še sam presoditi. Ljudski in meščanski učitelji imajo sedaj nalogo, da ta obsežna poizvedovanja izvrše. Le učiteljstvo, ki je že po svojem poklicu v najtesnejši zvezi in ki mora itak nadzorovati tudi obnašanje otrok izven šole, more prav odgovoriti na vprašanja. — Od vneme in razuma učiteljev bode torej v prvi vrsti odvisno, ali bodo nabrani podatki res vstrezali človekoljubnemu namenu, kateremu imajo služiti, namreč reformi in izpopolnitvi zakonov v varstvo otrok Nasa stanovska politika na Kranjskem! (Na občnem zboru „Slomškove Z ve/.e“ govoril učitelj Fr. J a k 1 i č.) Častiti zborovavci! — Na današnjem zborovanju se bom dotaknil zelo kočljivega predmeta — namreč naše stanovske politike 1 Namen vsake stanovske politike je predvsem koristiti svojemu stanu in učiteljska politika mora imeti še za svoj cilj korist in razvoj šolstva. Taka politika je uspešna, taka politika koristi vsemu stanu in šoli. Podlaga uspešne politike je dobra stanovska organizacija po društvih in pa stanovsko časopisje. V društvih in časopisih se razširjajo ideje in se snujejo načrti, kako se najložje in najhitreje doseže to, kar potrebuje naš stan in naša šola. Stanovska organizacija se mora braniti vplivov političnih strankarskih bojev. Njej ne more in ne sme biti mar napredek ali moč posamezne stranke, ampak le korist in napredek stanu. Takrat, ko se stanovska organizacija postavi v službo posamezne stranke, ko postane vsa organizacija le privesek kake politične stranke, je vsa organizacija zavožena. Nemogoče je, da bivši člani enega stanu bili istih političnih nazorov! In tedaj, ko vidijo, da njihova stanovska organizacija politikuje v nasprotji z njihovim prepričanjem, nastane takoj v stanu samem nezaupanje do organizacije, nastane razkol. Tisti hip, ko stanovska organizacija pokaže kakšno določno politično barvo, je razmerje organizacije do političnih strank takoj drugačno. Stranke, ki so v boju s stranko, za katere politična načela se je stanovska organizacija izrekla, so ji takoj po vsej pravici nasprotne, ker pred seboj nimajo več gole stanovske organizacije, ampak samo oddelek nasprotne stranke in zato vso organizacijo pobijajo. Naravno je, da potem vse težnje in želje, ki jih izraža tako poli-tikujoče stanovsko društvo, presojajo s svojega političnega stališča in dosledno vse take želje in težnje zavračajo, ker stranka po vsej pravici sklepa, da vse to, kar koristi dotičnemu stanu, koristi tudi stranki, za katero se je stanovska organizacija izrekla. Lahko se zgodi, da slučajno tudi taka stanovska politika doseže kak hipen uspeh. Toda to ni zasluga stranke, a stanovska organizacija, potem tudivstranki sami ni večsvobodna! Stranka nastane takoj dobrotnica stanu in se kot tako stanu tudi pokaže. V stanovski organizaciji mora biti prostora za vse člane istega stanu. Organizacija se ne sme vtikati v dnevna politična vprašanja, v njej so združeni lahko člani najrazličnejših političnih, verskih in socialnih nazorov. Politično je vsak posamezen član organizacije popolnoma svoboden, sam se udeležuje političnih bojev kolikor hoče in kakor hoče, izpoveda versko naziranje kakoršno hoče, zato se stanovska organizacija prav nič ne briga in tudi ni odgovorna za nastopanje posameznih članov. Razmerje take stanovske organizacije do posameznih političnih strank je veliko prijetnejše in ugodnejše. Stranke potem blagohotno presojajo težnje in zahteve stanovske organizacije, ker se nobena stranka ne boji, da bi se okoristila nasprotna politična stranka, ako se pomore stanu, v katerem so združeni pristaši najrazličnejših strank. Kdor zasleduje borbe posameznih stanovskih društev bode opazil, da imajo največ prijateljev in podpornikov, ter dosežejo najlepših in najtrajnejših uspehov tista društva, ki ne delajo v zmislu kake politične stranke, ki imajo pred očmi le blagor svojega stanu. Tudi mi, slovenski učitelji imamo organizacijo, ki bi bila lahko stanovska. Žali Bog, da ni. Prvotno je bila „Učiteljska Zaveza" res stanovska organizacija in taka so bila vsa okrajna učiteljska društva. Imela so edini namen, povzdigniti učiteljski stan in slovensko šolstvo. Učiteljska glasila se niso vtikala v dnevna politična vprašanja, niso pisala v prilog kaki stranki, ampak so semtertje samo odbijala napade dnevnega strankarskega časopisja. Še I. 1893. je načelstvo „Zaveze“ vabilo slovensko učiteljstvo, „da z združenimi močmi teži za vsem, kar ima povzdigniti slovensko šolstvo, podkrepiti bodisi v gmotnem ali duševnem oziru slovensko učiteljstvo." Kdo ne bi bil vesel take organizacije, kdo bi je ne podpiral, kdo bi ne bil njen prijatelj? Šele potem, ko so se vodstva „Zaveze“ polastili kratkovidni ljudje, ki se niso znali braniti vplivov političnih strankarskih bojev, je krenila vsa naša stanovska organizacija s prave poti, politikovati se je začelo v „Zavezi“, društvih in stanovkem časopisju v zmislu gotove stranke in to od leta do leta živahneje. Od 1. 1899., ko je „Zaveza“ imenovala za častne oba načelnika narodno napredne stranke, gg. Ivana Hribarja in dr. Ivana Tavčarja, ni .Zaveza" invsa okrajna učiteljska društva nič druzega, kakor del politične organizacije narodno-napredne stranke — in glasilo „Zaveze“ — »Učiteljski Tovariš", tudi glasilo narodno-napredne stranke. »Zavezniki" so smatrali zadeve narodno-napredne stranke za lastne stanovske zadeve in so pognali vse učiteljstvo v politični boj v korist narodno-napredne stranke, kdor pa ni ubogal, proglasili so ga za izdajico svojega stanu. Godilo se je vse to pod vplivom slučajne politične konstelacije v deželi. Odločujoči faktorji v »Zavezi" in pri »Učiteljskem Tovarišu" so bili osebno jako tesno zvezani z narodno-napredno stranko. Narodno - napredna stranka je tvorila z Nemci večino v deželnem zboru, okrajni šolski sveti so imeli narodno-napredne večine in istotako c. kr. deželni šolski svet. Osebna politika voditeljev »Zaveze" in »Učiteljskega Tovariša" je bila hkrati stanovska politika. Kogar so napadala liberalna glasila narodno-napredne stranke, napadal je tudi »Učiteljski Tovariš", ki je z isto silo in perfidnostjo pobijalo vse ustanove in vse organizacije, ki niso bile všeč narodno-napredni stranki. Kdor ni vsled politične strasti slep, vidi tudi uspehe take zavožene stanovske politike. Vzlic vsem lepim slavospevom o učiteljski svobodi, o ugledu našega stanu, o spoštovanju, ki ga uživamo itd. so uspehi naravnost ničevi. In to je čisto naravno. Čimbolj se je vdajalo učiteljstvo izključno eni stranki, naraščalo je nasprotstvo do učiteljstva pri drugi stranki. In kjerkoli nastopi sedaj učiteljstvo javno v društvih in »Zavezi", ne nastopa učiteljstvo kot tako, ampak nastopa le kot del poiitiške liberalne stranke. Zadnja »Zvezina" skupščina je pokazala, da se bo stanovska politika zadnjih let nadaljevala gotovo je, da z istim uspehom kakor doslej. Večletni predsednik „Zaveze“, Luka Jelenc je na shodu v Radolici dejal: „Meni se vidi, da ljudski učitelj še ne storrsvoje dolžnosti, ako ne deluje po svojih zmožnostih tudi zunaj šole v korist ljudstva. V tem pogledu lahko store mnogo naša okrajna učiteljska društva. Iz svoje srede naj določijo sposobne člane, da stopijo kot marljivi delavci v organizacijo narodno-napredne stranke, ki je započne po vsej Sloveniji." Predsednik učiteljske „Zaveze“ ima samo eno skrb, organizacijo liberalne stranke. Za vse drugo se ne briga I Učiteljstvo mora biti vse v taboru na-rodno-napredne stranke, potem bo imelo vsega dovolj, časti, denarja in svobode! Ko bi stvar ne bila tako resna, bi se človek smejal toliki naivnosti predsednika, toda pomilovati moramo vso številno četo, ki ima takega voditelja; zakaj politična zgodovina našega naroda zadnjih let izpričuje, da noben stan pri nas ni delal tako slabe, tako neuspešne politike, kakor učiteljski. Vzemimo samo naše gmotno stališče! Za koliko se je pa vendar naše gmotno stanje izboljšalo, kar se tira strankarska politika v stanovski organizaciji. Za koliko smo bliže našim ciljem? Učiteljski politiki so si izbrali jako komodno stališče. Po svojih osebnih simpatijah in antipatijah so si razdelili vse ljudi naše dežele v dva dela. Kdor je bil liberalec, so ga proglasili za nesebičnega prijatelja učiteljstva in šole, kdor pa ni bil liberalec, je bil seveda sovražnik šole in učiteljstva. Ob vsakih volitvah so narodno-napredni voditelji učiteljstva kričali: narodno-napredna stranka je prijateljica šole, je naklonjena učiteljem, samo ta bo izboljšala učiteljstvu plače. A v resnici? Od leta 1895. je narodno-napredna stranka v večini, to kar je obetala učiteljem in kar so ti pričakovali od nje, bi bila lahko storila, ako bi bila hotela. Kar se je dalo od stranke učiteljem, je bila komaj napitnina za sestradane strankine agitatorje. Ko bi mogli voditelji „Zveze“ premotriti nepristransko ves položaj, bi spoznali, da je bila njihova politika, s katero so učiteljsko organizacijo postavili v službo številno n a j s 1 a b š e stranke v deželi, katere moč je odvisna samo od milosti veleposestnikov, da je bila ta politika naravnost blazna! Je pa še nekaj druzega! Kdor je imel upogled v učiteljsko časopisje drugih narodov zlasti nemškega in češkega, je opazil, kako je to časopisje vplivalo na naše učiteljske liste. Ko je besnelo tam časopisje proti klerikalizmu, proti duhovnim vajam, za „svobodno šolo“ in enake stvari, je pogrevalo tudi naše učiteljsko časopisje, kakor da bi učiteljstvo ne imelo nujnejšega opravka, kakor bojevati se proti cerkvi in veri, katero spoznava ogromna večina našega naroda. Take so zavozili nezmožni voditelji vso učiteljsko organizacijo v brezuspešen boj z ogromno večino naroda, med katerim morajo učitelji službovati, in od katerega so tudi gmotno odvisni. To stanje ni prijetno, in marsikateri učitelj trpi zaradi tega, ne ve pa, odkod to prihaja, ker ne sme nič misliti, ker mora le to verovati,' kar mu zabičavajo učiteljski listi in njih voditelji, namreč: ..Klerikalizem je vsega krivI“ ... To je dogma liberalnega učiteljstva! Naših neuspehov ni kriv »klerikalizem", krivo je to, ker so brezvestni voditelji stanovsko našo organizacijo postavili v službo ene politične stranke, ter izzvali proti našemu stanu veliko večino našega naroda . . . Kdor pa tega ne verjame, naj proučuje zgodovino učiteljskega stanu v naši deželi od I. 1890. Naš ideal je: Stanovska organizacija, ki ima pred očmi samo blagor našega stanu in blagor našega šolstva, v kateri je pa vsak član politično popolnoma svoboden... »Slomškova Zveza" je bila ustanovljena, kot nekak protest proti političnim in verskim težnjam »Učiteljske Zaveze" in njenih glasil. Ustanovljena je bila v času, ko se je na Kranjskem liberalizem najbolj šopiril, ko je bil njega vpliv najmočnejši. Z velikanskimi uspehi se ne moremo ponašati. Vsa učiteljska vzgoja po društvih in časopisju je nam mnogo škodovala, kjer pa vzgoja ni bila dovolj izdatna, pomagal je kolegialni terorizem. Dal Bog, da bi bilo bolje! Ako bi pa kdaj „Učiteljska Zaveza" in njena društva nastopila pravo pot stanovske organizacije, bi bilo tudi naše društvo brezpomembno — a, dokler se to ne zgodi, bodemo delovali tako, kakor je želel pokojni predsednik »Zaveze", Vojteh Ribnikar, vzajemno z duhovščino in posvetnim razumništvom v korist šole in našega stanu. Birokratizem v šoli. (Predaval na občnem zboru »Slomškove Zveze" nadučitelj Ivan Štrukelj.) Predmet mojemu predavanju je: »Birokratizem v ljudski šoli". Vem, da se ne bom prikupil s tem predavanjem, vsaj sv. birokraciju in njegovim častivcem ne, vendar si drznem dregniti v že zastareli in okosteneli sistem, ki še vedno gospoduje po naših domovih prosvete ter nam zastruplja naše upe, nade in načrte. Birokratizem se je ohranil v našem ljudskem šolstvu, menda še iz one dobe, ko so za učitelje nastavljali doslužene korporale, rokodelce in dninarje, reveže, ki niso druzega znali kakor s palico vtepati »puhstabe" otrokom v glavo. Človek bi pa mislil, ker so skoraj izginili taki „šomastri“, da je izginil tudi birokratizem. Pa bi se varal! Ta rak-rana je še ostala in se vleče skozi vso ljudsko šolsko upravo, pri kateri imajo največ govoriti razni c. kr. birokrati, ljudskošolski učitelji pa prav malo, skoraj nič. Spomnimo se le na nekatere splošne zahteve birokratizma: S šestim letom vzemi otroka v šolo in z 12. oziroma 14. ga izpusti iz šole. Je-li otrok ob vstopu v šolo napol gluh ali slep, ali kakor drugače pokvarjen, za to se ne vpraša. Ko pa izpolni 14 leto, tedaj le ven ž njim. Če je zadostil, oziroma se dovolj pripravil za življenje, za to se ne menimo več. Postavi se je ustreglo — basta! Navadi otroka prvi teden, mesec, leto, toliko, drugo zopet toliko, tretje toliko itd. sploh vsak teden, mesec, leto, toliko, kolikor so ti ukazali tam gori pri „zeleni“ mizi pokoreč se zopet višjemu birokratizmu. Prav, kakor bi bile glave naših otrok posodice, v katere naj bi učitelj pri odločeni meri vlival znanje. Vsak posamezen predmet uči tako, kakor so ti določili: metoda višjih ti mora biti sveta, Vendar nam je vsem znano, da vsak v svojih škornjih najlažje hodi in najdalje pride. In koliko je še ukazov in odredb, ki se spuščajo v podrobnosti tako, da skoraj učitelju že nič več misliti ni treba. Kar pa še te ne povedo, to pa — zahtevajo naši c. kr. šolski nadzorniki, od katerih so odvisne eksistence učiteljev. In posledice? Oglejmo si jih! Vsakega vestnega učitelja taki mnogo-brojni in ozkosrčni ukazi in odredbe moralno ubijejo, ker mu zamore vsako samostalnost in samotvornost. Pred očmi mu vedno plavajo zaukazani učni cilji, zahtevana učna snov — skratka: same zunajnosti. Glavni smoter učiteljevega delovanja je po zakonu in po vesti vzgoja, ki pa se vsled birokratskih zahtev izpremeni v dresuro — izpremeni v prav zoperno priganjanje, ki gotovo ne vzbuja veselja do pouka, ampak vse obratno: nevoljo mržnjo, upor — skratka: demoralizacijo na obeh straneh. In ko bi vsaj te odredbe bile nezmotljivo pravilne in dobre? Pa kaj vidimo črez nekaj let? Preklicujejo se in nadomeščajo se z drugimi. In kaj je zlo? Ne odrekam šolskim oblastem povsem dobre volje, vendar moremo pribiti, da zmota, ki jo napravijo navadno traja dalj časa kakor zmota, ki bi jo naredil učitelj sam. In kaj je še zlo v birokratskih odredbah in zahtevah? Da učitelj, mesto da bi v učencih budil plemenite ideje in dejanja, dvigal jim dušo in srce, budil čuvstva plemenitosti, navduševal jih za dobro in vzvišeno, krepil versko in nravstveno čuvstvo, kopiči in kopiči v uboge možgane mnogo neprebavljive tvarine, edino z namenom, da zadosti le birokratski zahtevi. Proč torej z birokratizmom v današnji po vojaško-zapovedujoči obliki. Predpisi in odredbe, ki se tičejo pouka in vzgoje, naj torej ne zahtevajo slepe pokorščine, naj ne veljajo za nedotakljive in nezmotljive, ampak naj obsegajo le splošna navodila in smotra, vse drugo pa bodi prepuščeno vestnosti in spretnosti učiteljevi. Brezpogojni ukazi so škodljivi. Dobrohotne nasvete in priporočila bode vsak učitelj drage volje uvaževal in jih upošteval ter se o njih vrednosti in vplivu na vzgojo prepričaval, medtem ko stroge zahteva rodč vedno odpor in jezo. Vsak učitelj se je o tem prepričal v svoji praksi. Zato pa prav malo ukazov — najboljši čisto nič — le nasvete in priporočila. V začetku sem omenil nadzornike. Tudi ti so večinoma žrtve birokratizma, ki je nadzorništvo izpremenil tako, da ne prinaša ljudskemu šolstvu in učiteljstvu tiste koristi, ki bi ga moralo. Komaj pričakujemo in se sprašujemo kdaj bodo imenovani novi nadzorniki. Kakor hitro pa izvemo, se pa prične izpraševanje: Kaj neki zahteva ta mož od učiteljstva, od učencev; katere pomožne knjige hoče; koliko bodo morali otroci znati iz posameznih predmetov; kako se bode moralo pri njem izgovarjati na „1“ ali „v“ oziroma „u“? Kaj mu ugaja? Morebiti ima rad mnogo slik po šolskih stenah ? Ali gleda morda predvsem na uradne spise? Kako bode treba pri njem pisati dnevnik, tednik in druge uradne spise? Ali zahteva za vsako uro popolnoma izdelane lekcije, ali morebiti zadostuje, da se začrta le pot. Kako naj popravljamo naloge in koliko jih naj pišimo v tednu, mesecu, letu? Kako dolgi odmeri naj bodo pri pikah, vejcah in drugih ločilih? In tako dalje. Vse za nadzornika. Kaj hočemo? Učitelji smo tudi ljudje in kot taki imamo slabosti; vdamo se, četudi neradi, ker prav dobro vemo, da je marsikaj odvisno od dobrega razmerja s c. kr. nadzorniki. Učenci se napravijo paradni. V glavo se jim vtepe prav mnogo suhega in trhlenega gradiva iz vseh predmetov, srce in razum pa ostane prazno — peščena puščava. Koliko in kako je učitelj vzgojil otroka, tega ne more videti še tako bistro oko nadzornikovo. ROntgenovih žarkov tudi ne nosi seboj, da bi videl v srce vsakemu posameznemu učencu. Kaj hočemo torej ? Nič druzega, navijmo uro, da jo ob priliki nadzorovanja sprožimo. To vam je lepo slišati, ko ob nadzorovanju otroci regljajo razne formulirane stavke. Najbolj tipični so seveda iz nazornega nauka, recimo o mački. „Mačka je domača žival. Mačka ima glavo, trup, ude in rep.“ Kakor se morajo učiti iz nazornega nauka, tako tudi iz vseh drugih predmetov. Tako je današnje ljudskošolsko nadzorništvo bolj vojaška inšpekcija ali uradniška revizija, pri katerih se gleda le na zunanjosti, če se dovolj svetijo gumbi, če ni morebiti kaka čaka preveč na čelo pomaknjena; so li uradne knjige pisane, števila prav postavljena itd. Ker pa naša deca ni tu za parado, ni uradna knjiga, v katero bi se mogla vpisati birokratska odredba; ker šola ni za to tukaj, da bi se otroci za nadzornika učili, zato moramo učitelji zahtevati reformo takega nad-zorništva, kakor ga imamo dandanes, ker je vzgoji škodljiv, učiteljstvu — pa krivičen. Pri današnjem nadzorovanju šol se večkrat zgodi, da je najslabši učitelj prav dobro kvalifikovan, obratno pa spet najboljši vzgojitelj — najslabše, ker ni tiran ter se ravna po vesti in po svoji previdnosti, ne pa po birokratskih zahtevah! Veljalo naj bi tudi načelo: Ljudski učitelji naj se nadzorujejo sami. V vsakem okraju se dobi nekaj izvrstnih vzgojiteljev, katerim naj bi se poveril posel nadzornika, da bi na bližnjih šolah hospitiral in opazoval, kako njegov kolega razvija in budi v učencih predstave, pojasnjuje, izpopolnjuje ter vzgojno uporablja; kako s poukom bistri razum in vzbuja plemenita čuvstva, kako deluje izven šole itd. Priti bi morali v šolo kot prijatelji, tovariši, ki bi jih vsak učitelj z veseljem sprejel, ne pa (kakor se dogaja sedaj) z raznovrstnimi barvami po obrazu; kar bi zapazili pomanjkljivosti'po posameznih šolah, to naj bi potem sami na svoji šoli praktično pokazali dotičnemu kolegu. Tako bi bilo nadzorovanje res v korist šolstva in učiteljstva. Duhomorni birokratizem pa bi izginil iz naših vrst. Slovstvo. Zgodovina brezoviškc župnije Spisal Josip Novak, c. kr. učitelj v Idriji. Ponatisk iz ,Zgodovinskega Zbornika**. V Ljubljani, 1907. Založil gospod župnik Anton Žgur. Tiskala „Katoliška tiskarna". Cena broširani knjigi K 2- — , vezani K 2 50. Šolske Usposobljenostni izpit za ljudske šole so napravili v Kopru: Anton Fakin, učitelj v Škrbini na Krasu; Franc Ferjančič, učitelj v Lokavcu pri Ajdovščini; Ivan Samic, učitelj v Trstu; Albert Poljšak, učitelj v Šmarijah pri Ajdovščini; Viljem Tominšek, učitelj na Tolminskem. Usposobljenostne izkušnje za ljudske in meščanske šole v Ljubljani so napravili: I. Za meščanske šole: Anton Arko, učitelj na 11. mestni deški šoli v Ljubljani; Maks Hočevar, učitelj v Šoštanju; Anton Lenarčič, učitelj v Št Vidu nad Ljubljano; Henr k R ostro g, učitelj v Znajmu; Zofija Cia ni, suplentinja na vadnici v Gorici; Ema Scharlach, vadnična učifeljica na ženskem učiteljišču pri uršulinkah v Celovcu; s. Emilija Wagner, učiteljica pri uršulinkah v Škofji Loki; s. Zofija W i I c h e r, učiteljica pri uršulinkah v Ljubljani. II. Dopolnilne izkušnje so napravili: s. Ivana Kremžar, učiteljica na meščanski šoli pri uršulinkah v Ljubljani; s. Emilija Wa g n e r, učiteljica pri uršulinkah v Škofji Loki; Franc Staufer, pomožni učitelj v Pilštanju na Štajerskem; Anton Vode, provizorični učitelj v Zagradcu; Ivan Bertot, učitelj v Runčah na Štajerskem; s. Marija Finžgar, učiteljica pri uršulinkah v Ljubljani; s. Antonija Kržišnik, učiteljica pri uršulinkah v Ljubljani; sestra Marija Rodič, učiteljica pri uršulinkah vesti. v Ljubljani; sestra Leopoldina Grčar, učiteljica pri uršulinkah v Škofji Loki. III. Izkušnjo iz francoščine je prebila Vita Kersnik, abiturijentinja na Brdu. IV. Za ljudske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom: Božidar Betriani, učitelj v Ribnici; Josip Bohinc, učitelj v Pi-šecah na Štajerskem; Bogomir G o -vek ar, pomožni učitelj na II. mestni deški šoli v Ljubljani; Ignacij Hude, učitelj v Mirni peči; Ludovik Koželj, učitelj v Žužemberku; Viktor Mihelič, učitelj v Št. Vidu nad Ljubljano (z odliko); .josip Petrič, učitelj v Sromljah pri Brežicah; Edvard Praprotnik, provizorični šolski vodja v Devinu: Egidij Schiffrer, učitelj v Mirni; Franc Štular, učitelj v Petrovi vasi; Franc Vadnal, učitelj v Št. Petru pod Svetimi gorami na Štajerskem; Josip Velkavrh, učitelj v Trbovljah-Vodah; Alojzij Voglar, učitelj v Artičah; Frane Zagorec, učitelj v Št. Jerneju; Matija Žitko, učitelj v Sodražici; Ivan Keržič, učitelj v Čadramu; Antonija Albrecht, učiteljica v Tunjicah; Marija Arzenšek, učiteljica v Trbovljah; Marija Bitenc, učiteljica v Šmartnem pod Šmarno goro; Marija Brolih, bivša prov. učiteljica v Strugu; Ana Ciuha, suplentinja pri Sv. Duhu pri Radgoni; Marg. Čundič, pomožna učiteljica v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani; Marija Čepin, učiteljica na Dunaju (z odliko); Roza Černe, učiteljica pri uršulinkah v Ljubljani; Franca Če rov, učiteljica v Hrvaškem Brodu; Karolina Gams, učiteljica v Srednji vasi v Bohinju; Marija Gomilšek, učiteljica na Dunaju; Karolina Greber, suplentinja pri Sv. Florijanu pri Rogatcu; Marija Flabe, bivša prov učiteljica pri uršulinkah v Mekinjah; Ana Hinter-lechner, učiteljica v Češnjevcu ; Elizabeta Jug, učiteljica v Podovi; Marija Jurjevčič, učiteljica v Črnem vrhu; Marija Kalin, učiteljica v Šmartnem pri Litiji; Eriha Kastrevc, pom. učiteljica v Gradcu ; Alojzija Kavčič, suplentinja na Ponikvi; Amalija Kecelj, učiteljica v Šenčurju pri Kranju; Emilija Knapič, učiteljica v Artičah; Julijana Kocijančič, učiteljica v Studencu; Bibijana Kolšek, suplentinja na Vranskem; Pavlina Kosec, suplentinja v Podovi; Zofija Kralj, učiteljica v Zavrču; Marija Lebar, učiteljica v Ljutomeru; Marija Marok, učiteljica v Hinah; Ivana Merhar, učiteljica v Loškem potoku; Ivana Orel, učiteljica v Vremu; Hermina Peče, pomožna učiteljica na mestni nemški dekliški šoli v Ljubljani; Pavla Potočnik, učiteljica v Komendi (z odliko); Friderika Ranzinger, učiteljica na nemški privatni šoli na Savi - Jesenicah; Adela Reven, pomožna učiteljica v Kočevju; Albina Hunove, učiteljica v Št. liju pri Slov. Gradcu; Ljudmila Skrbinšek, suplentinja pri Sv. Marjeti na Dravskem polju ; Ema Schmid m ayer, bivša volonterka na mestni nemški dekliški šoli v Ljubljani; Erna Schott, pomožna učiteljica v Sodražici; Emilija T r e o , suplentinja v Laporju; s. Ivana Velika n j e , učiteljica pri uršulinkah v Ljubljani; Marija Veselič, učiteljica v Budanjah; Eleonora Vodušek, učiteljica v Trbovljah; Josipina V r c e , suplentinja v Žužemberku; Marija Windischer, učiteljica pri uršulinkah v Ljubljani; Ju- lijana Zalokar, učiteljica v Kopanju; Albina Zavašnik, suplentinja v Št. Petru v Medvedjem selu; Ivana Zupan, pomožna učiteljica na mestni slov. dekliški šoli v Ljubljani (z odliko); Marija Zupan e k, suplentinja v Vojniku pri Celju. V. Za ljudske š-ole s slovenskim učnim jezikom: Karel Gruden, učitelj v Mehovem. Usposobljenostni izpit za ljudske in meščanske šole so v Gorici napravili: I. Za ljudske šole s slove n s k i m in nemškim učnim j e -z i k o m: Rožica Bajt (z odliko), Štefanija Cimperšek, Rafaela Gomilšek, s. Berhmana Kajdiž, Marija Kavčič, Alojzija Kocmut, Pavla Koser (za nemške šole z odliko), sestra Tomislava Križanič, Marija Lazar, Štefanija Lecker, Josipina Majde (z odliko), Ljudmila Milost (italijanščina kot predmet), Justina Modic, Viktorija Pahor (z odliko, ital. kot predmet), s. Avrelija Plankar, Katarina Smerdu, Zofija Š k o f I a n c , Alojzija Trošt; Franc Bratož (ital. kot predmet), Josip Cenčič. II. Za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom in iz nemščine kot predmet: Viktorija Cigoj, Pavla H m e I a k, Marija J e 1 e 11 e c, Kristina Kavčič, Ljudmila Kazafura, Štefanija K 0111 avli, Josipina Merhar, Justina Schwinger, Justina Silič, Ivana Smole, Antonija Terpin, Amalija Trampuž, Marija Zagorjan; Alojzij Hreščak, Franc Turek, Ivan Vovk. III. Za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom: Štefanija Pečar, Alojzija Š111 r 111. Razpisane učiteljske službe. Na petrazrednici v Ribnici je stalno po-polniti učno mesto. Prošnje do 18. decembra 1907 na c. kr. okr. šol. svet v Kočevju. — Na štirirazrednici v Sodra-ž i c i je stalno popolniti učno mesto. Prošnje do 18. decembra 1907 na c. kr. okr. šol. svet v Kočevju. — Na petraz-rednici v Loškem potoku je stalno popolniti učno mesto. Prošnje do 18. decembra 1907 na c. kr. okr. šol. svet v Kočevju. — Na enorazrednici v Hrvaškem brodu je stalno popolniti učno in voditeljsko mesto Prošnje do 25. decembra 1907 na c. kr. okr. šolski svet v Krškem — Na dvorazrednici v Studencu je stalno popolniti učiteljsko službo. Prošnje do 28. decembra 1907 na c. kr. okr. šol. svet v Krškem. — Na dvorazrednici v Budanjah je stalno popolniti učno mesto. Prošnje do 24. decembra 1907 na c. kr. okr. šol. svet v Postojni. — Na enorazrednici v Št. Lam-bertu je stalno, oziroma začasno popolniti učno in voditeljsko mesto. Prošnje do 24. decembra 1907 na c kr. okrajni šolski svet v Litiji. — Na dvorazrednici v Št. Jurju pod Kumom je stalno popolniti nadučiteljsko službo. Prošnje do 16. decembra 1907 na c. kr. okrajni šolski svet v Krškem. — Na enorazrednici v Petrovi vasi je stalno popolniti učno mesto. Prošnje do 18. decembra 1907 na c. kr. okr. šolski svet v Črnomlju. — Na ljudskih šolah v Mirni peči, na Mirni in v Hinjah je stalno popolniti po eno učno mesto. Prošnje do 22. decembra 1907 na c. kr. okr. šolski svet v Novem mestu. — Na štirirazred-nici v Žužemberku je stalno popolniti dve učni mesti. Prošnje do 22. decembra 1907 na c. kr. okr. šolski svet v Novem mestu. — Na enorazrednicah v Branskem Kalu in v Telčah je stalno, oziroma začasno popolniti učiteljski in voditeljski mesti. Prošnje do 24. decembra 1907 na c. kr. okr. šolski svet v Krškem. Učiteljske izpremembe Kranjsko: Absolvirana učiteljska kandidatinja gospodična Matilda Jager iz Postojne je imenovana za suplentinjo v Vremah pri Ilirski Bistrici. Za pomožna učitelja na deški šoli v Novem mestu sta itneno-novana frančiškana o. Pavel Potočnik in o. Hubert Marovt. Za provizorično učiteljico na c. kr. rudniški ljudski šoli v Idriji je imenovana gdč. Avrelija Schitt-nig. Za suplentinjo v Ribnici je imenovana gdč. Viljelmina Ben iger, doslej suplentinja v Preski. (Štajersko): Definitivnim so imenovane gdč. Berta Meglič v Braslovčah, gdč. Irena Slemenšek v Št. Jurju v Slovenskih Goricah, gdč. Antonija Zabu-kovšek pri Sv. Lenartu v Slov. Goricah, gdč. Ida Čoki pri Sv. Martinu pod Vur-bergom, gdč. Božena Kreč v Prihovi, gdč. Adela Fabijani za Zreče, gdč. Marija Lindtner za slovensko šolo v Vitanju. Gdč. Vida Jurko je imenovana za učiteljico ženskih ročnih del v Razboru pri Zidanem mostu. Imenovanja srednješolskih profesorjev. Profesorji gg. Anton Drganc na realki na Dunaju, Ivan Fon na slovenskih gimnazijskih pararelkah v Celju, Josip Jenko na državni gimnaziji v Serethu, Franc Jeraj na 11. gimnaziji v Mariboru, Marcel Kušar na italijanski gimnaziji v Zadru, Ludovik Lederhas na 1. gimnaziji v Ljubljani, Ivan Lei s na kočevski gimnaziji, Ivan Mach er na II. gimnaziji v Ljubljani, Franc Novak na I. gimnaziji v Ljubljani, Martin Petelin na I. gimnaziji v Ljubljani, Ignacij Pokorn na gimnaziji v Mariboru, Karol Šega na I. gimnaziji v Ljubljani, Matej Suhač na gimnaziji v Celju, Alojzij Tavčar na realki v Ljubljani in Jožef \Venzel na realki v Ljubljani so povišani v VII. činovni razred. Letošnje božične počitnice. Naučili minister je odredil, da sc letos z ozirom na to, da je zadnji dan pred letošnjimi božičnimi počitnicami, dne 23. de- cembra, ponedeljek, na tistih srednjih šolah, učiteljiščih, obrtnih, trgovskih in nautičnih šolah, na katerih se božične počitnice redno prično dne 24. decembra, zaključi redni pouk izjemoma že v soboto, dne 21. decembra. Kaj pa ljudske šole? Podružnica društva slovenskih profesorjev se je dne 30. novembra t. I. ustanovila v Gorici. Šolske stavbe. Novo poslopje za trirazredno ljudsko šolo bodo zgradili v Spodnji Nemški vasi pri Trebnjem. Tudi novo šolsko poslopje v Spodnji Idriji je pod streho. S prihodnjim šolskim letom se prične pouk že v novem poslopju. Novo poslopje so dogradili in pokrili tudi za dvorazrednici na Savi pri Litiji. Na kranjski kmetijski šoli na Grmu se je začelo šolsko leto 1907/8 dne 6. novembra t. 1. Nanovo je vstopilo 11 učencev, in sicer 5 Dolenjcev, 2 Notranjca, 1 Gorenjec, 1 Štajerc in 2 Primorca. Drugoletnikov je 9, in sicer 1 Dolenjec, 3 Gorenjci, 2 Notranjca in 3 Štajerci. Reforma srednjih šol. Izšla je knjiga, ki objavlja enketo o reformi srednjih šol. Zaslišani so bili profesorji, zdravniki, vojaki, juristi, pisatelji, trgovci, urad niki in abiturijenti, ki so vsak s svojega stališča oddali mnenje o srednjih šolah. Slovenščina se bo na kočevski gimnaziji neobvezno poučevala v letu 1907/8 v nižjih razredih v treh oddelkih po dve uri, torej šest ur na teden. V petem razredu se bo slovenščina poučevala v zasebnem oddelku. V višje plačilne razrede je c. kr. deželni šolski svet štajerski izvršujoč sklep štajerskega dež. zbora z dne 23. marca 1907 pomaknil sledeče šole po Spodnjem Štajerskem: VI. plačilni razred: Enorazrednici v Mariji Reki in v Pernicah; dvorazrednico pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu ter šestrazrednici v Leiteršpergu in Pobrežu pri Mariboru. V II. plačilni razred: Enorazrednice v Breznem, Sv. Primožu, Topolšici in v Pamečah; dvo-razrednice v Zagorju, Trbovljah, Brezju pod Mariborom, Sv. Jederti, Sv. Katarini in v Podgorju; trirazrednice na Humu, pri Sv. Jurju ob Pesnici, Sv. Štefanu na Ptujski gori in Sv. Jurju ob Rogaški gori; štirirazrednice v Dramljah Cvenu, v Zibiki, Sromljah in Škalah; petrazrednice v Braslovčah, pri Sv Duhu v Ločah, Sv. Benediktu v Slov. Goricah, Sv. Križu pri Ljutomeru, Framu in Kapeli pri Radgoni; šestrazrednice v Središču, Rajhen-burgu in Črešnjevcu. Slovenska Šolska Matica. Knjige ..Slovenske Šolske Matice" za leto 1907. bodo kmalu dotiskane. Da nam bo mogoče v pravem času izvršiti tudi imenik članov našega društva, prosimo p. n. gospode poverjenike, ki nam še niso naznanili letošnjih članov, da to n e m u -d o ni a store, ker bi pozneje oglašeni ne mogli več priti v tiskani imenik. V isti namen prosimo p. n. učitelje in učiteljice, da n e m u d o m a oglase svoj pristop pri svojih poverjenikih. — Naj bi vsakdo pripomogel, da se tudi letos pomnoži število Matičarjev. Odbor. Učiteljišče čč. šol. sester v Mariboru. Leta 1892 dne 14. januarja so bile dobile šolske sestre v Mariboru od vis. c. kr. ministrstva pravico, ustanoviti si svoje zasebno učiteljišče Zato so bile primorane razširiti si šolsko poslopje. O Veliki noči 1. 1893. je bilo novo poslopje slovesno blagoslovljeno. Za 1. 1896. je to zasebno učiteljišče dobilo pravico javnosti Leta 1903 je štajerska dežela ustanovila v Mariboru žensko učiteljišče na deželne stroške. Od leta 1906,—1907. je država sezidala velikansko poslopje za c. kr. moško učiteljišče, na katerem go- jenci tako pridno stavkajo. So bili taki, ki so čč. šolskim sestram prerokovali sušico za njihov zavod, a ti so se temeljito motili, kajti vkljub dvema podobnima zavodoma v Mariboru, so bile Šolske sestre primorane, postaviti si novo poslopje za svoje učiteljišče, osobito zato, da dobijo dvorano za risanje, ki bode zadostovala vsem modernim zahtevam. Dne 13. junija 1907 se je pričelo z delom v Klošterski ulici a dne 26. junija 1907 so prevzvišeni g. spod knezoškof dr. Mihael Napotnik slovesno položili vogelni kamen in blagoslovili vse stavbišče, in glej, božji blagoslov je očividno spremljal vse delo, da je tako urno napredovalo, da se je dne 13. novembra, na god č. matere prednice, že streha postavila na trinadstropno hišo. Sneg in dež sta čakala, da je bila streha pokrita, sedaj zidarji g. Janeza Eberharda,') zidarskega mojstra iz Gradca, pod streho pridno hodnike in šolske sobe bokajo, stopnice in podboje stavijo, da bode prihodnjo pomlad ') Ta mojster je na splošno zadovoljnost postavil čč. šolskim sestram v Gradcu cerkev in šolsko poslopje na prostorih nekdanjega uršulinskega samostana ob Muri v Sackstrasse. Drob f Štefan Primožič. Dne 8. decembra je umrl v bolnišnici v Kandiji, dobrepoljski nadučitelj Štefan Primožič. Rojen je bil leta 1866. v Bistri pri Vrhniki, študiral je gimnazijo in učiteljišče v Ljubljani in je služboval na vadnici v Ljubljani, na Dobravi, v Postojni, potem je študiral na gluhonemnici na Dunaju, postal ravnatelj nove gluhonemnice v Ljubljani, od koder je prišel na lastno prošnjo za nadučitelja v Dobrepolje. Tukaj je spravil s previdnim in ljubeznivim nastopom zelo zavožene šolske raz likanje vsega poslopja urneje napredovalo. Mariborski magistrat dela šolskim sestram pri stavbi težave, kjer jih le more, a njihovo neomajno zaupanje na pomoč od zgoraj bode končno premagalo vse ovire. Dopust zaradi bolezni je dobil gospod Štefan Tomšič, nadučitelj v Ribnici. Umirovljen je nadučitelj pri Sv. Ku-nigundi g. Jožef Močnik Začasno je upokojena učiteljica gospodična. Frančiška G o u s e. Osebne vesti. Adjunktom na deželni kmet. šoli na Grmu je imenovan g. Rudolf Zdolšek, dozdaj potovalni učitelj na Primorskem. Umrl je v ljubljanski bolnišnici dne 30. novembra t. I. g. Mavrilij Šarabon, mestni katehet v Ljubljani. V Komendi je umrl nadučitelj g. Josip Me s n er. V Gradcu je dne 17. novembra t. I. umrl bivši ravnatelj c. kr. učiteljišča v Mariboru, šolski svetnik g. Jurij Kaas. V Ljubljani je dne 24. novembra t. 1. umrl vpokojeni učitelj g. Leopold Pegan. V Št. Jerneju na Dolenjskem je umrl vpokojeni učitelj g. Fran Muhič. R. L P.j tine. mere v pravi tir in pospešil zgradbo nove šole. Bil je izvrsten in vesten učitelj, nadarjen, prijeten in ljubezniv družabnik. Mladina, kakor tudi odraščeni so ga v Dobrepoljah zelo čislali in ljubili. Pokojnik je bil pa tudi zelo delaven odbornik „Slomškove Zveze". Izbran je bil, da v imenu društva z novim letom prevzame uredništvo njenega glasila „Slov. Učitelja". Z veseljem se je lotil od-menjene mu naloge in že nabiral gradivo za svoje poslovanje. Toda prezgodnja smrt mu je pero izvila iz rok. — Njegov pogreb, 11. 1.111., je bil nad vse veličasten ter zopet najlepši dokaz, kako vse spoštuje pravega ljudskega učitelja. K zadnjemu počitku je spremljala blagega pokojnika dolga vrsta šolske mladine s šolsko zastavo. „Katol izobraževalno društvo", Marijina družba, obe z zastavama, ter „Prostovoljno gasilno društvo". Trinajst krasnih vencev je pričalo o ljubezni, ki je rajnkega vezala s sorodniki in brez številnimi njegovimi prijatelji. Mnogoštevilno je bilo zbrano učiteljstvo kočevskega okraja: kot zastopnika „Slomškove Zveze" pa smo opazili tajnika g. nadučitelja Iv. Štruklja z Bučke ter kot zastopnika „ Podružnice Slomškove Zveze" v Idriji njenega načelnika g. c. kr. učitelja Jos. Novaka iz Idrije. Šolske oblasti je zastopal g. c. kr. okrajni glavar baron Schonwetter iz Kočevja. Tudi sosednji gg. duhovniki so s svojo udeležbo dokazali, da visoko cenijo učiteljstvo, ki še čisla sv. vero. Nebrojna množica domačega ljudstva pa je bila najboljši dokaz, kako priljubljen je bil blagi g. nadučitelj v svojem službenem kraju. K sklepu naj še omenim, da so mu tovariši-pevci zapeli žalostinke pred hišo žalosti, v cerkvi in ob grobu. Počivaj v miru blaga duša ! Kakšen pomen ima negovanje čuvstva poštenja v ljudski šoli? Ali naj temu negovanju pripisujemo kako posebno važnost! Da; za dobro vzgojo otrok je ravno negovanje tega čuvstva neprecenljive vrednosti, kajti čuvstvo poštenja vzpodbuja otroka in ga sili, da izvršuje častna dejanja ter ga odvrača od nečastnih, nizkotnih dejanj. Sili ga k pokorščini, marljivosti, pobožnosti, vljudnosti ; nasprostno pa mu tudi vceplja v njegovo dušo nekak stud pred neubogljivostjo, lenobo, brezbožnostjo, nevljudnostjo itd. Pa tudi, če je otrok slučajno že zašel na slaba pota, če se je morebiti že onečastil z nizkotnimi dejanji, ga čuvstvo poštenja sili vrniti se zopet na pravo pot ter si s častnimi dejanji zopet pridobiti dobro ime. Čuvstvo poštenja obvaruje človeka popolnega propada, četudi so strasti že deloma premagale njegovo nravstvenost. Čast mu je najboljša opora pri nravstvenem stremljenju, ker ga zadržuje izvrševati nenravstvena dejanja. Kako pa naj goji učitelj v svojih učencih to čuvstvo, ki je toliko važnosti za dobro vzgojo otrok? Učitelj mora na eni strani vedno skušati to čuvstvo v učencih vzbujati ter je ohranjevati; na drugi strani se pa mora skrbno ogibati, da sam tega velevažnega čuvstva v svojih učencih z napačnim ravnanjem ne zamori. Koristno je, ako otrokom ob primerni priliki govorimo o tem čuvstvu. Taka prilika se nam ponudi, ako kak učenec iz popolnoma lastnega nagiba izvrši kako posebno hvalevredno dejanje, ali pa nasprotno, če zasačimo koga na laži, tatvini itd. Ob drugi priliki pokažemo na kakem zgledu otrokom, da prejete prednosti, kakor bogastvo, lepota, moč, nadarjenost ne zaslužijo ni-kake časti, pač pa je vse časti vreden človek, ki si je s svojo pridnostjo, z napornim delom, z zvestim izpolnjevanjem svojih službenih dolžnosti pridobil imetje, se povspel do visokih služb. Zelo vzbujamo v učencih čuvstvo poštenja tudi s tem, da jih vzpodbujamo k medsebojnemu tekmovanju. Seveda moramo pri tem zelo paziti, da ne vzgojimo sovraštva med učenci, izkazovati moramo zaslužno priznanje tudi manj nadarjenim učencem za njihov trud. Sploh naj učitelj pravično pohvali vsako dobro dejanje, enako pravično pa naj tudi vsako nepošteno in slabo dejanje graja, oziroma kaznuje. Lažje kakor zidanje je pa podiranje. Tudi učitelj, ki ni dovolj previden, v učencih hitreje zamori čuvstvo poštenja, kakor ga pa vzbudi, vzgoji ali ohrani. Zlasti dveh napak se mora učitelj skrbno varovati, da ne zaduši v učencih tega čuvstva. In ti napaki sta: neupravičeno sumničenje in krivična graja. Ako je učitelj do svojili učencev nezaupljiv, če o njih vedno le slabo misli, in so zaradi tega večne preiskave v šoli, se v otrocih ne vzbudi čuvstvo poštenja, pač pa nevolja, odpornost in sovraštvo do šole in učitelja. Učitelj, ki svoje učence vedno le sumniči in jih obdolžuje slabih dejanj, je navadno tudi krivičen proti njim in si s tem pokoplje ugled in spoštovanje med učenci, ki si je pa zelo težko zopet pridobiti. Čuvstvo poštenja pa se v učencih oslabi in otopi tudi s krivično, nezasluženo grajo, z zmerjanjem, s sramotilnimi kaznimi ter z odrekanjem zasluženega priznanja. Teh dveh napak se mora torej učitelj skrbno ogibati. Prav pravi Herbart: „Die Hauptsache ist, dafi man keinen Lhrgeiz kiinstlich ernahre, aber auch kein nattirliches und richtiges Ehrgtfiihl unterdriicke." I. N. Odmevi z zadnjega zbora „Pe-dagoškega društva11 v Škocijanu 19. nov. t. 1. Spored: 1. K. Humek: »Spomini z Dunaja1'. Kar je bilo v »spominih" politični primeri je že poročal »Slovenec". Iz »spominov" pa nam tudi odseva žalostno dejstvo, da nobena avstrijska dežela ne plačuje tako, kakor veleva § 55. znane šolske postave, kaj še tako, kakor velevajo pedagoška načela! Vidi se takoj, da tisti, ki nam režejo kruh se pač ne uglobljajo mnogo v to stroko vede. 2. Ivan Benedičič: »Pomen in uporaba šolske knjižnice". Iz njegovega predavanja smo spoznali, da »Slov. Učitelja" še ne pozna. Pritožil sc je namreč, da se v »Popotniku" pišejo dolge razprave — o njegovi temi pa se neki še ni pisalo. »Slov. Učitelj" je o tem že zdavnaj objavil temeljito predavanje. Opozoril nas je tudi na Brinarjev spis o mladinskem slovstvu, ki je objavljen v V. zvezku »Pedagoškega Letopisa Slov. Šolske Matice". Zakaj ni opozoril tudi na oceno mladinskih knjig, ki je letos izhajala kot priloga v »Slov Učitelju", ki nam bode prav dobro služila, ako naj uredimo šolarsko knjižnico tako, kakor je predlagal namreč po treh starostnih stopnjah: do 12. leta, od 12. do 14. leta in nad 14. letom. Resnico je povedal, da so mladinske knjige prevelike in predolge. Opozoril je tudi, da je šolarska knjižnica prav izvrstno sredstvo gojiti ožji stik šole z domom. Res je! Ker pa se naj knjižnica uporablja predvsem v vzgojni namen, zato je tudi neobhodno potrebno, da vsak učitelj temeljito pozna vsebino vsake knjige v šolarski knjižnici in duševno obzorje posameznih učencev. Potrebna je osebna pola. O. Benedičič jo je sestavil in se bode uvedla kot tiskovina po vseh šolah. To bode lep napredek. Koncem predavanja je stavil gospod predavatelj tri predloge, izmed katerih je najvažnejši ta, da naj učitelj, ki se mnogo trudi z mladinsko knjižnico dobi nagrado. Soglasno sprejeto. Gospod Brce je čutil potrebo staviti nekaj pomislekov, kakor: odkod vzeti denar, če okr. šol. svet črta v proračunih postavko za knjižnico; kaj potem, če se ne bi knjige vračale; kedaj naj učitelj izpolni rubriko v osebni poli; morda v jezikovni uri ? Odgovor gosp. Benedičiča je sledil takoj za vsakim pomislekom. Videlo se je, da so bili pomisleki nepotrebni. — Več predlogov je stavil tudi g. Majerle, tičočih sc društvenega delovanja in življenja. Želel je, da bi se prirejala v društvu tudi politična predavanja, seveda ne taka, da bi se kregala liberalec in klerikalec. Mislil je skoraj gotovo na stanovsko politiko. Gospodična Zirerjeva je pa stavila predlog, da naj društvo izda prepotrebno knjigo za spisje, pri kateri naj bi sodelovali vsi učitelji tega okraja. Urednikom nameravane knjige se izvoli gosp. Majerle. V odbor društva so bili izvoljeni sledeči gospodje in gospodične: Rant, Malnarič, Humek, Zirer, Kobau, Lunaček, Marinček. Omeniti moramo končno tudi zanimivo predavanje g. Karola Humeka : Maroko, katero je pojasnjeval s skioptiškfmi slikami. Gospod Humek zasluži v tem oziru vse priznanje. Vabilo na naročbo. Osmi letnik ,,Slov. Učitelja“ je dovršen. Po stari navadi se ob sklepu zopet obračamo do naših prijateljev in somišljenikov s prošnjo, da zvesti ostanejo našemu listu, in da ga tudi v prihodnje gmotno in duševno podpirajo. „Slov. Učitelj“ preide z novim letom v last ,,Slomškove zveze“ in ,,Slovenskega katehetskega društva'1. Postal bode glasilo vseh slovenskih krščanskih učiteljskih in katehetskih organizacij. Upamo, da bode ta preureditev pridobila listu 'novih sotrudnikov in ga dvignila še na višjo stopinjo popolnosti. Uredništvo „Slov. Učitelja" bodeta v imenu obeh imenovanih društev vodila gg. Jožef Novak, c. kr. učitelj v Idriji, in Anton Čadež, mestni katehet v Ljubljani. Cena in oblika lista ostaneta neizpremenjeni. Uredništvo. Ustnica uredništva: G. /. N. v I. Članek „Kako gojiti čuvstvo poštenja" smo morali nekoliko okrajšati. Oprostite! Vsem našim dopisnikom in sotrudn ikoni: Hvala lepa za vso požrtvovalnost v preteklih letih. V imenu dobre stvari prosimo podpore še v bodoče. Vsem naročnikom in somišljenikom: Vesele božične praznike. Listnica upravništva: Položnice priložimo prvi številki prihodnjega leta. tlnilOIKki IlfitPli" *zl,aja enkrat na mesec (15.). Cena mu je na leto 4 K, na pol leta 2 K. ,jjlUVCIlJiu-----------Urejuje in izdaje: Fran Jaklič, učitelj. — Oblastim odgovoren Ivan Rakovec. — Rokopisi, naročnina in reklamacije naj se pošiljajo: Uredništvu ,,Slovenskega Učitelja" v Ljubljani. -®\s\stv«\4\s-«\»ans1 Tiska Katoliška Tiskarna. Katalog mladinskih knjig za učence ljudskih šol. Uvod. Že opetovano se je izražala želja, da naj bi se sestavil pregleden zaznamek vseh knjig, ki so porabne za šolsko mladino. Ker se že več let ukvarjam z ocenjevanjem takih knjig, sem po naročilu »Katoliške Bukvam e “ v Ljubljani prevzel uredbo kataloga mladinskih spisov. Za knjigotrštvo bi seveda bolj ugajal katalog, ki bi kar po vrsti našteval primerne knjige le z naslovom brez natančnejše ocene; toda odjemalcem, vzgojiteljem, bo pa gotovo ustreženo, ako v zaznamku mladinskih knjig tudi dokažemo, zakaj nekatere priporočamo, drugih pa ne. In ker svojo oceno vselej naslanjamo na podatke iz knjige same, lahko vzgojitelj sam ukrene, komu bi bila primerna in komu ne. Pa tudi še neko drugo veliko korist imajo take javne kritike, ker namreč nekako silijo založnike, da pripravljajo čedalje boljšo dušno hrano naši mladini ter jim temeljito izpodbijejo napačno misel, češ, da je za otroke vse dobro. V novejšem času je začela na površje siliti neka kritika, ki v mladinskem slovstvu zametuje ona načela, ki so bila doslej merodajna najboljšim pedagogom pri odbiranju mladinskega berila. Glavna reč jim je oblika, češ, da naj bi se otroci „estetično“ naslajali ob čitanju „klasičnih“ spisov; osobito pa se bore zoper vsako tendenco, seveda najbolj zoper versko moralno. Ni nam tukaj naloga se prerekati z radikalnimi kritiki te struje, marveč le nakratko naštejemo načela, ki so že preizkušena po najboljših vzgojiteljih. Fischer, ki je spisal nebroj temeljitih ocen v svojem ogromnem delu „Die Grodmacht der Jugend- und Volksliteratur", jih nekako tako-le opisuje: Od dobre, mladini namenjene knjige se zahteva zlasti to-le: da 1. vero pospešuje in zanjo ogreva; 2. srce blaži in boljša ter značaj utrjuje; 3. razodeva stud nad grehom, navdušuje pa za čednost in za to, kar je vzvišeno, lepo, plemenito in blago; 4. vzbuja domoljubje in zlasti ljubezen do presvitlega vladarja; 5. kaže spoštovanje do staršev, do duhov s k e i n svetne gosposke, do učiteljev in vzgojiteljev; 6. širi koristno znanje; 7. priganja k delavnosti in skromnosti; 8. mlado srce pošteno raz-vedruje in oveseljuje; 9. tudi v lepem jeziku bodi pisana ter 10. glede tiska in zunanje oblike brez hibe in nikar ne predraga. Zavreči moramo vsako mladinsko knjigo, katera količkaj govori zoper sv. vero; katera ne obsoja pregrehe, marveč jo še zagovarja, n. pr. laž, zvito goljufijo, maščevanje itd.; katera ni povsem prosta erotike, četudi kaže prepovedano ljubezen bolj zakrito in v dvoumnih besedah, ali ima kako izpotakljivo podobo ; katera presiino pretirava ter preveč zbuja mlado domišljijo in preveč draži nežne čutnice ter tako brez potrebe bega neizkušeno mladino, n. pr. opisuje prestrašne prizore, roparske napade in krvave poboje, kaže ljudi brezsrčne kot divje zveri ali izprijene in podle, ki rijejo po gnoju hudobije in strasti; katera tako opisuje pregrehe in slabosti staršev, duhovnikov in učiteljev, da jim krati spoštovanje; katera ni brez sirovih ali celo umazanih izrazov, n. pr. kletev, odurnega zmerjanja itd. Kot nekako vrhovno pravilo se večkrat naglaša: „ Z a mladino je le najboljše dovolj dobro Za skrajno mejo pa, ki se ob priporočanju kake knjige ne sme prekoračiti, določajo: „Vsaj škodljiva ne bodi knjiga mladini, ako ji že ne koristi kaj prida". V ocenah smo radi nekoliko strožji nego preveč popustljivi, da so tembolj zanesljive. Privzeli smo v ta katalog v prvi vrsti one knjige, ki so že po naslovu namenjene mladini; pa ozirali smo se tudi na druge, ki se semtertja priporočajo mladini, dasi niso vselej vredne priporočila. Za zdaj omenjamo samo one knjige, ki so še naprodaj. V dodatku utegnemo oceniti še nekaj takih, ki so že pošle in jih ni več na književnem trgu, pač pa so še po knjižnicah. O p o m 11 j a : Zvezdica pred naslovom knjige pomeni, da ni primerna za učence ljudske šole. Ed mo n do de Amicis — Janja Miklavčič. Srce. V Ljubljani 1891. Založil Jan. Giontini. Štirje zvezki. ;’i br 40 h; skupno k 2 K. Vsebino te jako spretno pisane knjige naznanja pisatelj v „ogovoru“: Ta knjiga je namenjena zlasti dečkom ljudskih šol, ki štejejo 9 do 13 let. Lahko bi se naslovila: Zgodbe enega šolskega leta — spisal učenec tretjega razreda. Ako rečem, da jo je spisal učenec tretjega razreda, ne trdim, da bi jo bil spisal prav tako, kakor je natisnjena. Samo pomalem je zabele-ževal — kakor je baš znal — kar je videl, slišal in mislil v šoli in zunaj šole" itd. Vmes so vpletene daljše zgodbe. Pisatelj de Amicis je izmed mlajših italijanskih pisateijev, ki gore za zedinjeno veliko Italijo. V svojih vzgojevalnih spisih zastopa naturalistična načela Rousseau-jeva. Isti duh preveva tudi ta spis; obenem se v njem poveličujejo glavni voditelji novejših italijanskih framasonov: Cavour, Mazzini, Garibaldi ter se kažejo kot vzor mladini. Tak je izvirnik. Kaj pa slovenski prevod? Reči moramo, da se je prelagateljica res vestno trudila kakor v verskem, tako v patrijotičnem oziru, da je odbila spisu glavne ostrine. Namesto garibaldijancev stavi avstrijskim otrokom v zgled grofa Radec-kega, našega cesarja itd. ter zamenjava še mnoge druge osebe. Duha naturalističnega seveda ni mogla izpremeniti, ker bi sicer njen spis ne bil več prevod, marveč samostojno delo. In ta naturalistični duh je tuj naši mladini, vsaki krščanski mladini. In dasi ima knjiga mnogo dragocenih, prelep i h v r I i n , d a s i i m a n a m a n oživiti in vneti Citate 1 j u srce, vendar ostane pri tem berilu srce č 1 o v e k a - k r i s t i j a n a p r a z n o i n hladno. V s i č u t i srca se blaže nedolžni mladini, a poglavitni čut — čut dolžnosti do Boga — se dosledno in namenoma prezira. Najraznejše strani vzgoje se poudarjajo, pogrešamo le bistvene, t. j. b o g o 1 j u b n i h n a n k o v in *) k pomeni kartonirano, br broširano in / = lično. vaj, nravnoverske vzgoje, kakor je zahtevajo celo naše sedaj veljavne šolske postave. — Oj, kako krasna mladinska knjiga bi bila to, res, kakor so jo že začetkoma nazivali Italijani — „un libro d’oro“, ko bi bila prepojena s krščanskim duhom 1 Tako pa jo moremo priporočati le pogojno, v tem zmislu, ker tudi katoličanu naravni nauki niso brez koristi in se naj tukajšnji nedostatki izpopolnijo po čitanju drugih knjig. (Napačno je, da je Gruden, str. 17, tako zelo pohvaljen, ker se je zlagal in nase vzel krivdo, da bi njegov tovariš ne bil svarjen. Laž. je vselej greh.) Za bolj odraslo mladino. Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev I. 1809. Tretji pomnoženi natis. V Ljubljani 1899. Založil Anton Turk. br 40 h, k 60 h. Junak, čigar delovanje je opisano v tej knjigi, je res vreden, da ga slavi tudi mladina ter z njim tudi njegove vrle tovariše in njegov čili narod, in da se ob takih zgledih navdušuje za junaška dela in si krepi domovinsko ljubezen. In z ozirom na vsebino bi res radi toplo priporočali ta spis, ko bi bil le jezik boljši in lepši! Vse preveč nemški duh prešinja frazeologijo in poleg tega kar mrgoli tiskovnih — pa tudi slovniških pomot. Naj bi se vsa knjiga predelala ali pa nanovo spisala, pa živo in lepo, kakor zasluži tak predmet! P. Angelik Hribar: Mladinski glasi. (Z ministrskim dovoljenjem 2. januarja 1902, št 32.790 ex 1901). I. zvezek: Mladinske pesmi Josipa Stritarja. Dvoglasno, br 24 v. Kakor je mladini za čitanje tem bolj ustreženo, čim več je knjig in čim več je razlike v njih; enako je gotovo tudi ustreženo mlademu veselemu svetu, ako ima za petje mnogo gradiva, različnega po vsebini in napevih. Tu naj bi mladinoljubi še posebno radi in skrbno podpirali mlade pevce. V to svrho je poleg drugih vrlih glasbenikov posebno že mnogo pripomogel preč. p. Angelik Hribar s svojimi ljubkimi skladbami v »Angelčku4, ki so v lažjo uporabo deloma izšle še v posebni izdaji pod zgornjim naslovom. Prvi zvezček nam podaje Stritarjeve otroške pesmi, ki jih je bila izdala ,Družba sv. Mohorja* in je tudi blagohotno dovolila ponatis mičnih slik. Recenzija, ki je bila podlaga ministr- skenm potrjenju za šolsko uporabo, je jako ugodna in posebej poudarja, da je melodija skoro pri vseli pesmih v narodnem duhu, plemenita in lahka, in da je večjidel med besedilom in skladbo ona notranja zveza, ki se mora zahtevati pri dobri pesmi. Le nekaj malo didaktičnih pesmic naj bi se ob novi izdaji opustilo ali zamenjalo z drugimi. (Izraz „stara baba“ v pesmi št. 16 naj bi se odstranil). — Mladinski glasi. II. zvezek: Pesmi svetne in cerkvene. Čveteroglasno. br 40 v. Poprej omenjena oficijelna ocena še bolj hvali ta zvezek ter pravi, da ima p o vse v tekstu in melodiji odlične (vortreff-liclie) pesmi za čveteroglasni mešani zbor, ki so posebno na srednjih šolah izredno primerne za pouk v petju in za cerkveno petje. A ravno tako se lahko pojejo tudi dvoglasno, ali celo enoglasno v ljudskih šolah. Cerkvene pesmi so vse pobožnega duha in se dajo prav dobro porabiti pri šolskih mašah ljudskih šol. — Slava Brezmadežni o petdesetletnici. Napevi za Marijine družbe. Založil knezoškofijski ordi-narijat v Ljubljani, 1904. br 1 K; k 120; / 1‘60. Ta bogata zbirka ima poleg društvenih veliko število najlepših in najbolj priljubljenih Marijinih pesmi in spevov v proslavo in počeščenje presv. Rešnjega Telesa. Ker je goreče češčenje Matere božje prištevati najboljšim vzgojilnim sredstvom, bo vzgojitelj tudi posebno koristil mladini, ako jo navaja k temu, da rada, s premislekom in občutkom prepeva naše lepe Marijine pesmi. To velja seveda še v večji meri o ljubezni, ki sc razodeva v svetih pesmih do presv. Rešnjega Telesa. Zato bodi lepa knjižica toplo priporočena ne le odraslim, marveč tudi šolski mladini. B e r t h e t E 1 i z. — S u š n i k A. Učenke v petih delih sveta. V Ljubljani, jan. Giontini. Trije zvezki a br 48 h. Na barvanem ovitku imajo ti zvezki še poseben naslov: I. Darinka, mala Črnogorka; — II. Sita, mala Hindo-s tank a; — III. I za nami, mala Japonka; a poleg teh treh nastopajo še samostojno: Dafna, mala Grkinja; Lori, mala Zamorka; Juana, mala Mehikanka, in Ema, deklica S Havajskih otokov. — Vse te deklice pripovedujejo same, kaj se jim je kaj posebnega prisodilo v šoli ali v šolski dobi. Ker šolske razmere v vseh navedenih krajih takrat še niso bile urejene, je to pripovedovanje seveda še niikavnejše, ker so ob-iskavale šole boij izjemoma in s posebnimi težkočami. Naslanja se to pripovedovanje na šege in okoliščine one dežele, v kateri je živela dotična učenka, n. pr. Črnogorka in Grkinja pripovedujeta o bojnikih in roparjih; Hindostanka in Japonka o sovraštvu do tujcev in o paganskih grozodejstvih; zamorka o sužnjikih; deklica s Havajskih otokov o nasledkih hudega potresa; Mehikanka, ki je še nekako najbolj naivna, o praznoverskih šegah pri nedolžnem mrličku — o „plesu angelčkov". — Nekoliko vzgo-jilne koristi imajo te knjižice v tem, da poučujejo o inozemskih šegah, kažejo ljubezen do staršev in učiteljev. Posebno se odlikuje Ema v junaški ljubezni in hvaležnosti do svoje nekdanje učiteljice. Ako se uporabljajo te knjižice že v ljudski šoli, naj se oddajajo le učencem (zlasti pa učenkam) najvišjih razredov * * * Bitka pri Visu leta 1866. S privoljenjem pisatelja poslovenil A. O. V Ljubljani 1905, br 60 h. Tudi ta knjižica se večkrat ponuja šolski mladini. Tudi mi bi jo brezpogojno priporočali mladim čitateljem, ker je prav in jako koristno, ako čitajo kaj zgodovinskega in osobito kaj patri-otičnega, ko bi nas ne motili nekateri nepotrebni stavki, n. pr. (str. 48;) »Tretji pa več ne misli na svojo drago, ki mu je pripela pred odhodom z belo roko šopek dišečih rož na junaške prsi, da jih prinese po dokončani bitki suhe nazaj.“ (Str. 61:) „Marsikako dekle se je, začuvši streljanje, treslo in zdihovalo k nebu za rešitev dragega zaročenca.“ (Str. 76:) „In ti, dekle, ki si pripravila šopek dišečih rož, da z njim okrasiš prsi vrnivšega se zaročenca' itd. B o r i s 1 a v. Spominski listki iz avstrijske zgodovine. V Ljubljani 1897. J. Giontini. br 48 li. V tej knjižici so opisani razni prizori iz avstrijskih vojsk n hvaljene razne vrline junaških vojakov avstrijskih, zlasti njihova hrabrost. Najbolj obširno je opisana „Bitva za trdnjavi Na- borjet in Predel 1. 1809.“ Lepi so tudi prizori iz življenja in vojskovanja našega svetlega cesarja Kakor je videti, je to delce v prvi vrsti namenjeno vojakom; lahko se pa tudi daje v roko odraslim dečkom. Borisov. V zarji mladosti. Zbirka pesmic in povestic za šolsko mladino. V Kamniku 1904. A. Slatnar, br 60 h. Vsebina te drobne, a lične knjižice je že dovolj označena v naslovu. Podaje nam 41 drobnih pesmic, otroškemu mišljenju prav primernih. Prepričani smo, da bodo tudi mladi dekla-matorji radi segali po tej zbirki. Povestic pa je 6, ki so tudi prikupne in utegnejo ustrezati že malim čitateljem. B r e z o v n i k Ant.: Zvončki. Zbirka pesmic za slovensko mladino. Ljubljana 1887. l