92 spati, zamudi vse sanjske zgodbe!« V sanjskem svetu se skozi Škerlove ilustra- cije izpolnijo poprejšnje dečkove želje, njegovo srečanje s kitom, z galebi (ki jih ima sicer natisnjene na odeji), z ribami (ki jih vidi v parketu, zloženem na ribjo kost); sanje so asociacije vseh bližnjih, vsakdanjih stvari. Tekoč jezik z ljubečo in blagohotno intonacijo pripravlja meh- ko posteljo Škerlovim liričnim barvnim in svetlobnim odtenkom, ki zasvetijo v polnosti, ko se zgodba osvobodi besed. S svojim prestopom v s(p)anje odjadra na drugo stran, kar slikanica spretno upora- bi za prehod na višjo raven izvirnosti. Ko Andrej stopi v sanje, besede v slikanici utihnejo in se skrijejo v slike. Iz ilustracij lahko spoznamo, kaj je Andrej v sanjah doživel. Zjutraj, ko se deček zbudi v real- nost, se besedilo spet vrne k ilustracijam. Ukrajinska ljudska in Hana Stupica: Rokavička. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. Znana pravljična tema o skupnem biva- nju živali, tudi npr. v slovenski folklorni tradiciji (Mojca Pokrajculja, Deklica veka), razvija predvsem motiv strpnosti in kolegialnosti. Kanonska zimska pra- vljica, ki je svoje upodobitve doživela že neštetokrat, bi zagotovo predstavljala zahteven ilustratorski izziv še tako izku- šenemu avtorju. Mlada ilustratorka Hana Stupica pa je že v svoji prvi slikanici več kot odlično opravila svoje delo. Hana Stupica je slikanico naslikala s finim ob- čutkom za pravljično vzdušje. Vse je tako ljubko pretehtano in hkrati tako precizno v ravnotežju, da nas njena poetika očara. Nagrajenci zadnjih petih let: – 2009 Nina Mav Horvat, ilustr. Suzi Bricelj O kralju, ki ni maral posprav- ljati. Mladinska knjiga, 2008. – 2010 Izbral, priredil in narisal Matjaž Schmidt: Slovenske pravljice (in ena nemška) v stripu. Mladinska knjiga, 2009. – 2011 Andrej Rozman Roza, ilustr. Zvonko Čoh: Urška. Mladinska knji- ga, 2010. – 2012 Vitomil Zupan, ilustr. Damijan Stepančič: Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo. Založba Miš, 2011. – 2013 France Prešeren, ilustr. Dami- jan Stepančič: Zdravljica. Mladinska knjiga 2013. – 2014 Huiqin Wang za avtorsko slika- nico Ferdinand Avguštin Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu. Mladinska knjiga, 2014. ZGODBA O SPREJEMANJU SAMEGA SEBE Jung: Medena koža. 1. knjiga. Prevod: Maja Meh. Ljubljana: Društvo za oživlja- nje zgodbe 2 koluta, 2014. Kar 200.000 zapuščenih korejskih otrok je bilo po koncu korejske vojne posvoje- nih na Zahod in roman v stripu Medena koža pripoveduje zgodbo enega izmed njih. Junga (njegovo pravo ime je bilo Jung-sik Jun, v Belgiji je dobil novo ime Jung Henin), rojenega 2. decembra 1965 v Seulu v Južni Koreji, je pri petih letih na ulicah Seula našel policist. Odpeljal ga je v sirotišnico. Leta 1971 ga je posvo- jila belgijska družina, zato je odraščal v Belgiji. Naslov romana poudarja, da so Junga v posvojitvenih papirjih opisali kot dečka z medeno kožo. Bil je težaven otrok, ki ni mogel najti stika z okolico. Zatekal se je v svoj domišljijski svet in je veliko risal. Danes je priznan umetnik. V svojih delih se vedno znova vrača k 93 istim temam, med njimi so zapuščenost, izkoreninjenost, identiteta. Strip Medena koža je avtobiografski. Korejska vojna je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja razdelila državo in ločila na milijone družin, zato je to tudi knjiga o posledicah vojn. Z risbo Franci- je, ki bi jo razdelili na dva enaka dela, je Jung ponazoril, koliko francoskih družin bi ostalo ločenih za vedno. Sam pravi, da se je moral vrniti v preteklost in ponovno raziskati svojo zgodovino – šele takrat se je lahko sprejel takšnega, kakršen je. Prvi del trilogije zaključi z besedami: »Star si le 13 let … Vse življenje je še pred tabo …« Zgodba ni zanimiva le zaradi opisa usode otroka, ki se znajde v tujem oko- lju, ampak tudi zaradi tem, s katerimi se sooča vsak mladostnik. Iskanje iden- titete, občutek drugačnosti, potreba po sprejetosti, socializacija – vse to so teme, o katerih pripoveduje Jung z besedo in risbo. Dragocene so njegove lastne izku- šnje, v katerih ne prikriva temnih plati odraščanja. Poleg univerzalnih tem, po- vezanih z odraščanjem, je izpostavljeno še iskanje lastnih korenin. Mednarodne posvojitve so pogoste, zato je tema ak- tualna tudi danes. Kot posebno temo bi lahko izluščili umetniško ustvarjanje kot terapijo. To temo v literaturi za mlade srečamo redkeje, a je za bralce prav tako zanimiva. Branje knjige odpira pogovor o med- kulturnih razlikah in tudi o vprašanjih biološkega in socialnega starševstva. Življenje sirot je v mladinski književ- nosti pogosto opisano. Pomislimo samo na Harryja Potterja ali Toma Sawyerja. Zaradi čustvene prikrajšanosti so siro- te pripravljene storiti marsikaj več in drugače, kar je za pisatelja lahko izziv. Mladi Jung pa ni fikcija, ampak resnični otrok, ki je ostal zapuščen in bil posvo- jen. Zaveda se, da so ga rešili revščine, a hkrati ostaja grenak priokus, da ni mogel odraščati v svoji domovini. Pretresljiva je prispodoba gnilega jabolka v vedru zrelih jabolk. Gnilo jabolko je treba od- straniti, da ne zgnijejo še druga. To se navezuje na občutek lastne vrednosti, saj je Jung novi mami pogosto govoril: »Če so me zapustili, pomeni, da sem bil slab.« Kljub zahtevnim temam, ki jih avtor obravnava, vnaša v zgodbo tudi humor, njegovo literarno potovanje v otroštvo ni prav nič sentimentalno. Na svoje ži- vljenje je sposoben pogledati z razdalje, odlično karakterizira člane družine, ki ga je sprejela, vešče izbira dogodke, ki so ga zaznamovali. To je knjiga o zabav- nih otroških igrah in o povezanosti med brati in sestrami. A vseeno poudarja, da je v družino prišel z veliko potrebo po pozornosti, te pa ni dobil. Starša sta ga imela na svoj način rada in nikoli mu ni ničesar manjkalo, a več kot toliko mu nista mogla nuditi. Njegova želja po toplini in nežnosti je ostala neizpolnjena. V družini je bilo prisotno tudi fizično kaznovanje, najbolj ponižujoče pa je bilo, ko so ga zaradi goljufij in laganja ostrigli na balin. Zanimivo je predstavljeno vprašanje identitete. Jung se sprašuje: »In jaz, če nisem več Korejec – sem torej Flamec, Bruseljčan ali Valonec?« Korejsko in belgijsko identiteto je zavračal, hlepel je po neki novi identiteti, zanimal se je za japonsko kulturo, čeprav je vedel, da ni Japonec. Ko je gledal v ogledalo, je videl Korejca, a to mu ni vzbujalo lepih spomi- nov. Prvič je obiskal svoje rojstno mesto pri štiridesetih letih. Prišel je s snemalno ekipo. V Seulu je želel najti svojo biolo- ško mamo in raziskati svoje korenine. V Korejo je šel tudi zato, da bi preveril, ali se tam počuti doma. Jezika ni znal, tudi kulture ni poznal. O njegovem hrepene- nju po pripadnosti veliko povedo besede njegove žene, ki pravi, da ga še vedno vidi kot malega fantka, ki živi v svojem namišljenem svetu in išče svojo mamo. Jung je študiral na bruseljski Likovni akademiji, zdaj živi v Franciji in dela kot 94 ilustrator in avtor stripov. Leta 2007 je izdal prvi del triptiha Medena koža (ori- ginalni naslov je Couleur de peau: Miel). Drugi del je izšel leta 2008, tretji 2013, izdala jih je založba Quadrants. Vsi trije deli skupaj obsegajo več kot 420 strani. Po zgodbi je posnet film, Jung je pri fil- mu sodeloval kot soscenarist in sorežiser. V dvorane je film prišel leta 2012, v Slo- veniji je bil predvajan na lanskem Liffu in potem na rednem sporedu Kinodvora. Film je dobil več nagrad, v New Yorku je bil predvajan na zasedanju OZN. Slovenski prevod prvega dela romana v stripu je bil predstavljen novembra 2014 ob premieri filma, v Kinodvorovi galeriji je bila tudi razstava original- nih ilustracij. Drugi del trilogije je izšel junija 2015, zadnji del pa bo dosegljiv decembra 2015. Delo je izšlo s podporo Francoskega inštituta, prevedla ga je Maja Meh. Avtor je prišel v Slovenijo in sprego- voril o svojem ustvarjanju, tudi o tem, kako lahko premagujemo težave s po- močjo lastnega ustvarjanja. Pravi, da je pri petnajstih odkril, da se lahko izraža z risbo: »V hlevu na vrtu sem si zgradil delavnico in tam preživel poletje. Teh šestdeset dni sem bil resnično srečen. Risanje mi je omogočilo, da sem imel namišljen svet in samemu sebi ustva- ril novo življenje. Ustvaril sem ljubečo zgodbo s svojo biološko materjo in obe- nem je bila to zame terapija.« O pristopih k avtobiografskem delu je povedal: »Vedno se mi je zdelo, da moram povedati svojo zgodbo; ker je bil to strip, sem se lahko malo umaknil in stvar naredil manj strah vzbujajoče. Hotel sem se izogniti klavrnemu rea- lizmu, ki je del številnih življenjepisov. Najbolje mi je uspelo zajeti zgodbo in jo predstaviti bralcu z ironijo. Iz tega je prišel dvogovor z otrokom, kakršen sem bil nekoč. Ta prelomnica je bila zame zelo pomembna, saj so zaradi nje v strip prešla tudi čustva. Stripi so žanr, ki omo- goča te mešanice.« Kot pravi avtor sam, je v primerjavi s filmom humor v stripu bolj grenak in pripoved ostrejša. Vsak si zapomni dogodke, ki so ču- stveno najintenzivnejši, zato je zanimiv izbor dogodkov, ki jih predstavi Jung v prvi knjigi. Uvodoma z veliko ironije naslika svoje življenje brezdomca, sle- di opis življenja v sirotišnici in odhod v Belgijo. Kar naenkrat je dobil brata in tri sestre, nihče ni govoril korejsko. Obdobja učenja francoščine se sploh ne spomni. Svoj jezik in kulturo je zavestno zavračal, da bi lažje sprejel drugo. Spra- šuje se, ali je njegov materni jezik skrbno pospravljen nekje v predalčkih njegovih možganov. Koreja je postajala zanj nekaj daljnega, tujega. O korejski zgodovini ni hotel nič slišati, občutek je imel, da so ga izdali, ko so ga poslali daleč stran, v Evropo. Tega jim ni mogle odpustiti. Ko je na cesti srečal Korejca, ki je bil prav tako posvojen kot on, mu je bilo nerodno. Tudi ko je družina posvojila še korejsko deklico, je izrazil svoje nezadovoljstvo. A spomini na otroštvo niso le bole- či, veliko je tudi svetlih in zabavnih. Doživetja se v stripu prepletajo z avtor- jevimi razmišljanji in sanjarjenjem in tudi z razlago zgodovinskih dogodkov. V petem poglavju je najbolj liričen del romana – prikazana so čustva do mame, ki ga je zapustila. Tega ji nikoli ni zame- ril, ko je mislil nanjo, je imel občutek, da je ob njem. Prvi del romana v stripu se zaključi, ko Jung dopolni trinajst let. Zaveda se, da nekatere stvari lahko po- zabiš, če se jih nočeš spominjati, pozaba je v tem primeru ščit. A v resnici človek nikoli ničesar ne pozabi, pravi, da so vse majhne reči skrite nekje v meandrih našega duha. Film Medena koža je priporočen v katalogu izbranih filmov za vzgojno- -izobraževalne ustanove. Ob aktualnih dogodkih, ko se soočamo z vprašanjem, kako sprejeti begunce, med katerimi so tudi otroci, so gradiva, ki obravna- 95 vajo medkulturne teme, še toliko bolj dragocena. Jung se v stripu dotakne stereotipov, ki so povezani z raso: kaj govorimo o črncih, kaj o Kitajcih, kaj o Arabcih … Njegovo sporočilo, izraženo v zadnjih prizorih prvega dela stripa je, da spoštovanje izkažemo le, če upošte- vamo kulturo in dostojanstvo vsakega posameznika. Bralci in gledalci Medene kože lahko primerjajo, kako je zgodba posredovana v stripu in kako v filmu, kje so avtorjeva čustva bolje izražena in s katerimi izra- znimi sredstvi je poudarjena razpetost med dve kulturi. Strip je črno-bel, v filmu so barve. Film poleg animaci- je vsebuje še arhivske zgodovinske in družinske posnetke. Pedagogi lahko ob knjigah in filmu izkoristimo možnosti, ki jih odpira prepletanje književne in filmske vzgoje. Ob tem nam pomaga odlično pripravljeno gradivo na spletnih straneh Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta – oni so distributer filma in izda- jatelj stripa. Barbara Hanuš O NONOTU IN NONI IN NJUNI LJUBEZNI Patricija Peršolja: Moj nono. Ilustriral Silvan Omerzu. Maribor: Založba Pivec, 2013. Patricija Peršolja je tista pesnica, ki nas je s svojo prvo pesniško zbirko Gospo- dinjski blues (2013) zadela kot z dobro merjenim udarcem nekam med srce in želodec, da nam je zastal dih. Pesmi obup(a)nih ženskih usod se namreč do- gajajo danes in tukaj, nam vsem pred očmi. Konec leta 2014 ji je sledila zbirka Šinjorina, zgodbe v verzih, ki pa so ne- spregledljivo lirske in sveže ter inventiv- ne, povsem avtoričine, kot je v spremni besedi zapisala Barbara Korun. Pesnica z izjemno pronicljivim ob- čutkom za bolečino in lepoto človeškega življenja v poeziji, namenjeni odraslim bralcem, najpogosteje slika v temnih od- tenkih in uglašuje v molovskih tonih. S svetlim delom svoje duše pa piše zgodbe, ki so s svojo nagajivo igrivostjo namenje- ne nekoliko mlajšemu občinstvu, vendar izjemno pritegnejo tudi odrasle. Lahko bi jih uvrstili med tiste večne zgodbe, ki z modrostjo, kakršno sporočajo, nago- vorijo vsakogar in so torej naslovniško odprte oziroma univerzalne. Pri Založbi Pivec, ki je avtorico prav- zaprav odkrila in izdala tudi obe ome- njeni zbirki, jih je izšlo že nekaj – po Marti je izšla Moja nona, tej so sledile Moj nono, pa Najina poroka, Tata zmaj in Hiša iz besed ter najnovejša Teta Alma in gospod Čas. Vse so opremljene z izje- mnimi ilustracijami Silvana Omerzuja in zanimivo oblikovane – tisk glede na izpovednost in pomen menjuje velikost, obliko in barvo (oblikovala Darja Vuga). Med bralci so postale zelo priljubljene, omeniti velja, da so bile – prevedene v angleščino – predstavljene tudi na lan- skem bolonjskem sejmu. Slikanica Moj nono pa je lani (2014) dobila priznanje zlata hruška, kar priča o njeni nesporni kvaliteti in priznanju tudi s strani stro- kovne žirije. Najprej je treba reči, da nona in nono nista par. Nona iz slikanice Moja nona je modra, iskriva ženska, ki razmišlja, kako bi živela, »če bi bila še enkrat jaz …« Predvsem si ne bi delala vseh tistih (ne- potrebnih) skrbi in bi počela stvari, za katere si v resnici nikoli ni vzela časa. Sporočila, ki so še kako dragocena in pomembna. Da bi se jih ovedli prej, ne ob slovesu od življenja, kot se je nona. Nona iz knjige Moj nono je bila dru- gačna, bila je »bolj na ostro«, a je natan- ko vedela, kaj in kako je treba. Čeprav