680 A. Aškerc: A. M. Slomšek. na ves naš kulturni razvoj. Umetnost bode nekak žlahtni kvas, ki bode poboljšaval in polepšaval okus našega socialnega milieuja. Mišljenje našega občinstva dobi novo smer in nov, višji objekt; marsikdo uvidi, da je pogovorom umetnost boljši tema, nego pa krok, šport in pa madež na suknji — našega soseda . . . Kar "bi bilo jako potrebno, je to, da bi se ustanovila v Ljubljani posebna galerija za upodabljajoče umetnosti (slike," kipe i. t. d.). Temelj taki galeriji se je sicer že položil v deželnem muzeju »Rudolfinu«, ali želeti je, da bi imele upodabljajoče umetnosti svoje primerne prostore. Mecen, ki bi nakupil najlepše umotvore prve slov. umetniške razstave za narodno galerijo slik in skulptur, bi si zaslužil slave pri vseh izobraženih, napredno mislečih Slovencih. Kje je ta mecen z veliko mošnjo in velikim srcem ? — R. JI. Slomšek. K stoletnici njegovega rojstva. Spisal A. Aškerc. jami jubileji! . . . v Ce se voziš po železni cesti proti četrti postaji od Celja, Ponikvi, zagledaš na desni strani nevisok grič, to je Slom, na čigar podnožju stoji lepa zidana kmečka hiša »pri Slomšekovih«, kjer se je bil dne 26. novembra 1. 1800. porodil jeden največjih sinov našega naroda, škof Anton Martin Slomšek. Ni ga popularnejšega imena med štajerskimi Slovenci; v naj-skritejši gorski vasi izgovarja ti Slomšekovo ime vsak kmet kakor ime kakega svetnika. No Slomšek je seveda Vseslovenec. Njegovo ime čislajo povsod, koder se govori slovenski jezik. Vse, kar je bilo človeških slabosti na njem, vse njegove zmote -in hibe je zbrisal begoči čas, in pred nami stoji slovenski svetnik, narodni heroj Slomšek. Tako idealizuje človeka veliki umetnik — čas. Namen temu članku na skopo odmerjenih straneh naše smotre ni in ne more biti, da bi opisavali vse Slomšekovo življenje v vseh njegovih podrobnostih. To nalogo izvrši »Družba sv. Mohorja«, ki A. Aškerc: A. M. Slomšek. 681 izda o Slomšeku monografijo; brez dvoma se bo spominjala tudi naša »Matica« jubileja Slomšekovega. Naša prijetna dolžnost in hvaležna zadača je le, očrtati v glavnih obrisih značaj Slomšekov kot značaj narodnega buditelja, dejatelja, pesnika, pedagoga in rodoljuba . . . Kateri so tisti momenti, ki so mogočno vplivali na Slomšeka, da je postal — naš Slomšek? Hiša, v kateri je zagledal luč sveta, slovenska kmečka hiša, kateri je posvetil naš veliki lirik Simon Gregorčič eno svojih najlepših od, je bil tisti zdravi milieu, kjer se je navzel mladi Slomšek nevedoma pravega narodnega duha. »Kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmo grobov — vse mati kmečka je zibala, iz kmečkih so izšli domov. Od tam nam misleci globoki, od tam klicarji k nebu nam; od tam nam pesniki-proroki, za dom borilci vsi od tam! . . .« v Ce te resnične besede Gregorčičeve veljajo večinoma še danes, koliko bolj so veljale v začetku našega stoletja, ko je prišel na svet Slomšek! Saj se drugje nikjer ni govoril naš jezik, nego v kmečki hiši in v cerkvi; pa v kmečki hiši čist in naraven, v cerkvi pokvarjen . . . Prvi učitelj Slomšekov je bil kaplan Prašnikar. Ta ga je, spoznavši njegovo nadarjenost, poslal v Celje, kjer je dobil za v svojega mentorja slovenskega profesorja Zupančiča. Viri nam pričajo, da je ta profesor mnogo vplival na mehko nrav Slomšekovo ter ga navduševal za slovenščino in slovanstvo. Važno je za mišljenje Slomšekovo, da je dovršil svoje srednje šole v hrvaškem Senju. Tu ob poetični obali sinje Adrije se je mlademu Slovencu razširilo duševno obzorje. Tu se mu je razplamenila ljubezen do svojega rodu, ki ga je videl tako zanemarjenega in pre-ziranega. Tu se je naučil hrvaškega jezika; v Senju se je lahko naučil tudi italijanščine. V celovško bogoslovsko semenišče je prišel že s popolno slovansko zavednostjo in z dovršenim znanjem svojega materinega jezika — kolikor ga je pač tiste čase sploh mogel znati. V celovškem semenišču je začel tudi že literarno delovati. To svoje delo je resno nadaljeval zlasti potem, ko je bil prišel v Celovec 682 A. Aškerc: A. M. Slomšek. za špirituala. Slovenskim bogoslovcem je bil prvi učitelj v materinem jeziku. Ob vsaki priliki je mladim ljudem podžigal v njihovih srcih ljubezen za tisto ljudstvo, kateremu bodo oznanjali evangelj /.ljubezni.' Ce je v kom zasledil pisateljski dar, izpodbujal ga je, naj piše in piše! Slovenski pisatelj v Slomšekovi dobi! To je bil človek, ki je pisal iz golega rodoljubja o vsem, o čemer je bilo treba pisati. Delitve dela še takrat niso poznali. Takšen univerzalen pisatelj je bil tudi Slomšek sam. Slomšek je pisal pridige, pesmi, životopise, molitvenike, učbenike za ljudske šole in druge pedagoške razprave: prevajal je Schil-lerja in skladal narodne napeve. Pesniško žilo je imel Slomšek brez dvoma. O tem pričajo pesmi, ki so dandanes zlasti na Štajerskem ponarodnele. To so pre-prosti motivi, zajeti iz duše preprostega ljudstva. Kajpada ni vse njegovo, kar čitamo v njegovih zbranih »Pesmih«. Tu in tam je slišal kak tuj motiv, čital je kako nemško ljudsko pesem. Iz same ljubezni do svojega ljudstva, ki ga je sam tako izpodbujal k petju, je prevedel ali prepesnil tuje verze na slovenski jezik in zložil včasi celo napev. Tako so delali tudi drugi »pesniki < tistih dni, n. pr. Valentin Orožen, Virk, Hašnik, Potočnik, Jeran, Praprotnik i. dr. Menda se ne motimo, če rečemo, da je imel Slomšek s svojimi pesnitvami š e drug, poseben namen. Slomšeku so se nemara razne pristne narodne pesmi erotične vsebine dozdevale »nemoralne«. In on, ki je bil vzgojen v enostranskem, tesnosrčnem duhu, je nerad J poslušal pretople in prestrastne akorde narodne pesmi, ki govori o večnem tematu — o ljubezni. Da bi to narodno pesem kolikor toliko paralizoval, učil je Slomšek naše ljudstvo svojih cesto in usum del-phini napisanih pesmi. Znamenitejši je pisatelj Slomšek kot proza i k. Njegove »Drobtinice«, v katerih je priobčeval svoje in članke svojih sotrudnikov najrazličnejše vsebine, so bile tiste čase nekaka »narodna knjižnica« in poleg Bleiweisovih »Novic« ter drugih književnih izdanj, ki so prihajala na svetlo v Ljubljani, takrat najbolj priljubljeno čtivo. In še dosti svobodomiselne so bile »Drobtinice«! V dokaz naj navedem samo to, da, Slomšek sam v nekje v njih svari pred nepotrebnim zvonjenjem ob nevihti. On opozarja ljudstvo na nevarne posledice takega zvonjenja z ozirom na elektriko ter imenuje takšno zvonjenje naravnost prazno vero! Dandanes pa nekateri cerkveni krogi spet A. Aškerc: A. M. Slomšek. 683 priporočajo takšno zvonjenje kot imenitno sredstvo za odvrnitev — toče . . . Kot pisatelj pedagoških spisov ima Slomšek velike zasluge. Si parva licet componere magnis, bi rekel, da je Slomšek nekak slovenski Amos Komenski. Nekateri njegovih pedagoških spisov imajo trajno vrednost. To priznavajo dandanes odlični slovenski pedagogi. Njegova knjiga »Blaže in Nežica« je za tiste čase nekaj epo-halnega in je vzbudila celo med Neslovenci pozornost. Kot človek z gorečim srcem za svoje ljudstvo, ki bi ga bil rad videl že na zemlji srečnega in omikanega, je bil največji prijatelj ljudske šole. Kako bi pomnožil število šol, o tem je premišljeval ves čas svojega življenja. v Čeprav je bil Slomšek vnet katoličan, vendar ni ljubil in negoval šole samo iz cerkvenopolitičnih ozirov. Njemu smemo verjeti, da mu je bilo v prvi vrsti za povzdigo ljudske omike. Tukaj se moramo dotakniti delikatne stvari! Slomšeku se je že cesto očitalo, da je on kriv današnjih utra-kvistnih, slovensko-nemških ljudskih šol. Kakor pa so pokazala najnovejša raziskavanja, je stvar pravzaprav taka-le: Do 1. 1848. je bil poučni jezik na vseh šolah po Slovenskem izključno nemški. Ponemčevalo se je, da je bilo veselje za mater — Germanijo! Slomšek je že takrat priporočal, naj bo vsaj utrakvisten pouk. Ali njegovega nasveta niso hoteli poslušati tudi pozneje, 1. 1851., ne, ko se je germanizacija začela ponavljati z novo močjo. Ko je bil Thun naučni minister, je vprašal zastran poučnega jezika na naših ljudskih šolah za svet Slomšeka in Miklošiča. Miklošič je zahteval, da bodi slovenski jezik učni jezik v čisto slovenskih krajih, v mestih in trgih pa, kjer je večina nemških (t. j. nemško govorečih) prebivalcev, pa je rekel Miklošič, da se ni treba na slovenščino čisto nič ozirati. Slomšek je zahteval, da naj se tudi po mestih in trgih poučuje slovenščina. Zato pa je privolil, da se s m e v večjih slovenskih krajih poučevati nemški jezik, a ne pred tretjim šolskim letom. V čisto slovenskih krajih pa mora biti samo slovenščina učni jezik. To so bile Slomšekove zahteve, ki so jih deloma objavile »Drobtinice«. Slomšekovo načelo je bilo: »Z^a slovenske otroke slovenski pouk!« Kakor je znano, je že Amos Komensky( učil, da se sme otrok v poučevati samo v njegovem materinem jeziku. Ce se torej še dandanes, na pragu XX. stoletja, slovenski otroci po Koroškem in tudi 684 A. Aškerc: A. M. Slomšek. po nekaterih šolah po Štajerskem poučujejo v nemškem, po Primorju pa tupatam v laškem jeziku, je to prava pedagoška karikatura, satira na zdravo pamet in barbarstvo. Ko bi Slomšek tudi ne bil napisal ne ene vrste v slovenskem jeziku, vendar bi ga morali prištevati med največje rodoljube zato, ker je zedinil do malega vse štajerske Slovence pod slovensko mariborsko (lavantinsko) diecezo. Do leta 1859. je spadala dobra tretjina štajerskih Slovencev, t. j. vse Slovenske gorice, Mursko polje in Podravje pod nemškega graškega škofa. Slomšek, ko je postal škof v Sent-Andražu v lavantinski dolini, je kot bister Slovan videl pred očmi veliko nevarnost, ki preti tem slovenskim ovčicam, če ostanejo pod oblastjo nemških vladik, ki niso znali slovenskega jezika, niso mogli ljubiti Slovencev in bi ne bili imeli vselej dovolj slovenskih dušnih pastirjev za Slovence. Slomšek je spoznal, da preti stotisočem njegovih rojakov germanizacija od cerkvene strani. Zato je napel vse svoje moči, da je omenjene kraje v nekrvavem boju izpulil graškemu škofu iz rok in jih podjarmil svoji slovenski oblasti.1) In za rešitev teh »nerešenih« Slovencev je bil takrat ugoden pa tudi skrajni čas! Dandanes, v dobi nemškega nacionalizma bi se taka operacija težko posrečila. Pa bi ga tudi ne imeli moža, ki bi bil sposoben za tako delo! Tu se je pokazal Slomšek imenitnega stratega, ki mu mora biti slovenski narod hvaležen na veke. Da Slomšek ni videl prečrno, potrjuje dejstvo, da so v tistih slovenskih in meševitih farah, ki so še ostale pod graško diecezo, naši rojaki izpostavljeni hudi germanizaciji. Slomšek je z bistrimi očmi opazoval napredek južnih Slovanov. Ko je videl, da imajo Hrvati že svojo »Matico Ilirsko«, hotel je za *) Od nemške graške škofije je pridobil 10 dekanij s slovenskim prebivalstvom. Te dekanije so: Ljutomerska, Velikonedeljska, Zavrčka, Ptujska, Šent-Lenartska, Jareninska, Marnberška, Slivniška, Hočka in Mariborska (levi breg). Slomšek je želel pridobiti tudi dekaniji Radgonsko in Lučansko, v katerih prebiva nad 30.000 Slovencev. Tedanji graški škof, grof Attems, je bil privolil, a uprla se je — vlada, in tako, Slomšek, žal, ni mogel izvršiti vsega svojega načrta. — Dne 4. septembra 1859. 1. je bil Slomšek zasedel svojo novo rezidenco v Mariboru, ki ga je on povzdignil v škofijski sedež . . . A. Aškerc: A. M. Slomšek. 685 Slovence osnovati »Matico Slovensko«. Ker mu je pa vlada ustanovitev prepovedala, začel je izdajati skromnejše »Drobtinice«. Slomšek je največ pripomogel, da se je ustanovila »Družba sv. Mohorja«, ki ima dandanes za naše ljudstvo velik kulturni pomen. »Družba sv. Mohorja« je prava hči Slomšekova in dela svojemu očetu vso čast . . . Da Slomšek spričo tolike mnogostranosti ni mogel biti povsod strokovnjak in da ni zadel vselej in povsod pravega, kdo bi se mogel čuditi? O nekaterih zgodovinskih dejstvih sodi napačno in krivično. Tako n. pr. ne razume veličastne borbe »Stare pravde«, in junake, ki so bili šli v boj za socialno svobodo, smatra Slomšek za hudobne puntarje in rogovileže(!). Dobo naše slavne reformacije pa presoja še precej objektivno. Trubar je Slomšeku simpatičen, ker je začetnik naše književnosti. Kakor v marsikaterem duhovniku Slomšekove dobe, slutimo, da je tičalo tudi v Slomšeku samem nekaj starega poštenega — jožefmca. Ali tista ljubezen do napredka, tista navdušenost za šolsko izobrazbo preprostega ljudstva ni nekaka liberalna jožefinska črta? Slomšek je koreninil pregloboko v svojem ljudstvu in prezna-čajen je bil, da bi bil mogel kdaj pozabiti, da je Slovenec, Slovan. Slomšek je s svojega visokega sedeža gledal neprestano pod sebe na svoje zanemarjeno slovensko ljudstvo, premišljujoč, kako bi mu pomagal do večje sreče že na tem svetu. Nekateri, na njegovi višini stoječi rojaki Slomšekovi gledajo dandanes rajši kvišku, odkoder pričakujejo za svoje molčanje — odlikovanja.1) Da dunajskemu nemškemu centralistično - absolutističnemu sistemu slovenski škof Slomšek ni mogel biti persona gratissima, kdo bi se čudil ? Zadnja leta je živel celo pod nekakim policijskim nadzorstvom,2) kar ga pa ni ženiralo, da je v svojih »Drobtinicah« žigosal in bičal odpadnike »nemškutarje«, ter da je v poetičnih besedah slavil lepoto svoje domovine in svojega materinega jezika. *) Slomšek ni bil dobil nikakega reda. z) Slomšek je bil pod policijskim nadzorstvom od 1. 1850. Sumničili so ga zaradi — panslavizma(I). Ko je Slomšek to na Dunaju izvedel, je rekel nekemu ministrskemu uradniku: »Ich furchte die Polizei von ganz Eu-ropa nicht!« Te njegove besede so postale potem več let stalna fraza. — L. 1861. je imel Slomšek oster govor — »Graja n emšk utar j e v«, ki je izšel pozneje v »Drobtinicah«. Radi tega govora ga je hotelo potem državno pravdništvo tožiti, in Slomšek je ušel pravdi samo s —smrtjo; med pripravami za famozni proces je umrl 1. 1862. »Ljubljanski Zvon« 11. XX. 1900. 46 686 Oton Zupančič: O suši. In menda se ne motim, če rečem, da je svojo najlepšo pesem: »Slovo Solčavskim planinam« kot nekako kljubovalnico svojim in slovenskega naroda'nasprotnikom zagrmel v ušesa: ». . . Košata Raduha, visoka Ojstrica, gorjata Rinka in zobata Olšava! Povzdigajte Slovencem bistre glave, da bodo vrli sini Slave ! Le bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani, drugim narodom prodani! Orjaške glave starodavne stojte! Za pravico in resnico trdno stati hoč'mo tudi mi, da bode slava naša mati! Ve bistre reke, nam pa neprenehoma rosite, da bodo naše dela rodovite!« . . . To so krepki akordi — kaj ? In te verze je bil zapisal Slomšek 1. 1861., torej leto dni pred svojo smrtjo *) v spominsko knjigo solčavskega župnišča. Slovenski narod takega moža ni mogel pozabiti. In ko se je letos, v dobi naše občne politične dekadence, dne 5. avgusta v njegovem rojstnem kraju, na idilskem Slomu slavila — praeocupando —¦ slavnost stoletnice njegovega rojstva, oril se je iz grl tisočerih njegovih rojakov in iz grl drugih naših slovanskih bratov klic: »Zivio, Slomšek!« f 0 suši. Kitajska romanca. iv, piv, piv« in »rega, rega«, Če vseh skup se ne usmili daj nam bog dežja!« nas nebes vladar, Pivka prosi, žaba prosi cela srenja mu postavi in procesija. tele na oltar! . . . Tak sklenili so očetje, bog pa se je zbal te sramote — in povodenj hudo je poslal. Oton Zupančič. ') Umrl je dne 24. septembra 1862.