Ivan Albreht:
Balada o smrti.
Ljubica bela, deva koščena, bodi mi sestra, jaz ti bom brat, pojdeva temne, daljne ledine v verni ljubezni tiho orat!
Težke so misli — težje življenje. hladno je v krvi in v žilah mirno! Morda le v tvojem hladnem naročju vendar odpre se mi skrito nebo.
Hotel bi tiho, tiho zaspati in premhiuti kot v noči dihljaj, da bi ne prišla nikdar več nobena želja nespametna k meni nazaj.
Hotel s teboj bi se zemlji predati, kakor svetnik se daruje Bogu, da bi napil se lepote in studa, sreče, trpljenja, strasti in miru . . .
Aj, pa ti nočeš, nočeš prešerna — toda: prisilim te z bolno roko . . . Kadar dovolj mi bo igre objestne, vržem pred noge ti svoje telo.
.Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 12.