Mrtvemu ptiču
Kako pač, da nocoj na tleh                      A v m& se vendar bo.š ozrl,
Zatisnil trudne si oči,                                 Naj bo, pa vzamem te v roke:
Ko vendar v prejšnjih si nočeh                Kako hladan, kako premrl,
Na drogu kimal, pevček ti ?                      Kot grob ti mimo je srce . ..
In pa predolg je spanec tvoj, Glej, zunaj je že velik dan, Zato se dvigni in zapoj, Le bodi, kakor prej, glasan!
Kaj, — ti ne ganeš se, molčiš? Ti glas li v grlu je zamrl ? Ne bodi, no, saj vem, da spiš, Da si le v snu oko zaprl.
Da naj pobožam te z roko, To bi sedaj od mcne rad, Mchkužen si, to ni lepo, Ko jak si še tako in mlad.
Odpel si — toda tvoj mi glas V ušesih ni še onemel, Kot prej doni, ko v kratek čas Zvečer in zjutraj si mi pel.
Kako je tih moj stan sedaj, Odkar je tvoj potihnil spev, Ki z glasi krepkimi nekdaj Budil mi v srcu je odmev!
Odpel si — vendar v sobi tcj Ni drug naj ne budi tišin, Tišina bode naj odslej Na t<5 mi trajnosten spomin! Ciril Vuga