Katoliška knjigarna in devocionalnica - v Gorici - Gosposka ulica št. 2. TEOD. HRIBAR Največja izbera najfinejšega in priprostega blaga za obleke. - lil u< Ivan Temil - Gorica f Via Carducci 6 (prej Gosposka ul.) Odlikovana brusilnica na električni pogon. Nožarski predmeti, dišave itd. Podružnica: Corso G. Verdi št. 40. ^ ^ Moderna tvrdka ^ ^ in skladišče cerkvenih predmetov FRANC LEBAN GORICA - VIA DUOMO št. 7 Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetiljke, kelihe, moštrance, srebrne in kovinaste itd. ♦♦♦♦♦♦♦♦ Popravljajo se že rabljeni predmeti s pozlačevanjem in posrebrovanjem v ognju. Delo solidno. Cene brez konkurence. Nikjer se ne kaže človeška sebičnost tako kakor v gospodarstvu. Da pa ravno v gospodarstvo zanese krščansko ljubezen, to je naloga našega zadružništva. — — — — —1 — — Vi---------- Katoliška tiskarna Gorica - Vrh Placate 18 Ali vršite zanjo propagando? I Ivan Kacin - Gorica 9 Piazza Tommaseo 29 (Piacuta) O (is Tovarna orgel, harmonijev in glasovirjev. - y> g Uglašuje, prenavlja, popravlja vse te instru- S oj mente. Jamstvo! Zahtevajte cenik. Prodaja 9< (s se tudi na obroke! (s Zobozdravnik Dr. LOJZ KRAIGHER specialist za bolezni v ustih in na zobeh sprejema v Gorici, na Travniku štev. JU JOSIP LIPICER izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev v Gorici ulica Morelli štev. 17 Posrebruje je pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po nizki ceni’ • • • • ZBORNIK Letnik VI. 1. novembra 1026. Št. 11. Ascetično zrno. J. C.: Svečenici naknaditelji. Donašajuči ovdje pravila svečenika naknaditelja primječujem da je to po* božno udruženje upopunjenje i usavrše* nje društva svečenika klanjalaca. Kao što se u onom mora svaki tjedan posve* titi Isusu jednu uru klečeči pred Njim, tako se u ovom mora svaki dan posvetiti trečinu ili harem četvrtinu ure meditaciji i svaki dan se mora činiti naknada za grijehe svoje i subrače. Meditaciju pro* pisuje skoro svako udruženje sveče* ničko i isti »codex canonicus«, jer to je ona vježba, bez koje nema duhovnega napretka, ali ovdje se nalaže kao protu* lijek novoga poganstva i kao zadovolj* ština sablaznima. Sablazni svečeničke — jao! — to je naj gore što može biti, to su najljuče rane Crkvi, največe žalosti vjernim Kristo* vim službenicima. I sve zlo, što dolazi na Crkvu ima izvor u onim svečenicima, koji su učinili savez sa svijetom te ho* teči da ugode Belialu, dali su se upregnu* ti u jaram liberalizma pa i boljševizma! Quanta mala! Pošli su u tabor neprijate* Ija i sramotno kapitulirali, za kukavne mrvice nisu se žacali sudjelovati u ra* boti protiv iste subrače svoje, koji osta* še kompaktni s biskupom i s papom, pa zato natražni. Otuda još veča mržnja i borba protiv vjere radi par sveštenika, što dadaše ruku progoniteljima i tlači* teljima. »Narodni« svečenici protiv »kle* rikalnih« svečenika! Kolika sablazan! Pa zar nije to istina? Eto nam u Češko* slovensko j »narodne crkve«, ko jo j su položili temelj i jedva je drže nekoji apostate! Takav pokušaj vidjela je i Hrvatska sa svojim »žutim« po.povima, koji sa beznačajnim »biskupom« Kalo* gjerom igraju ulogu šarlatana i kukav* nih priležnika, dok ih vjernici preziru. A zar nam klika framazunska u Meksi* ku ne daje grozan prizor progonstva i sotonske mržnje na Krista, pa ipak je uz nju pristalo nekoliko odmetnika te su osnovali i tamo »narodnu« crkvu u sjeni lože? Evo oni, koji pristaju uz pisce i farizeje, ti su vrijedni da živu, da budu u milosti i časti, jer su »narodni«! »Vos autem recessistis de via et scanda* lizastis plurimos in lege, propter quod et ego dedi vos contemptibiles (Mac. 2, 8)'. Otkuda sve to? Nijesu imali duha. Nijesu spoznali svoje svrhe, nijesu vi* djeli svojih pogrješaka, jer nijesu imali ponižne vjere. Živjeli su u rastrešenosti, ušao je u njih polagano »svjetski« duh. Postali su sposobnima učiniti kompro* mis, služiti »velikima«, klanjati se ido* lima. Zbog tih činjenica imamo razloga oplakivati ih i popravljati, jer uz vanj* ski pad ima i onaj unutarnji. Uvijek smo naime u pogibli živeči opkoljeni po* ganskim duhom, koji se ničemu više ne veseli nego gledajuči, kako padaju hrasti! Svečenici naknaditelji (reparatores) treba da ostanu vjerni pa makar došlo novo' neronsko doba; da ostanu čvrsti u zvanju te da razmišliajuči dnevno znadu kuda idu tješeči božansko Srce svojom stalnošču u trpnji i borbi, a nadasve u živoj vjeri. (Prihodnjič priobčimo pravila.) Dr. Jakob Ukmar: Historia docet. (Razmišljanja iz cerkv. zgodovine.) Dalje. 7. Raznoličnost herezij. Neprestano so butali valovi krivover* stva proti Cerkvi Kristusovi, ki je co* himna et firmamentum veritatis (1 Tim 3, 15). Ni ga bilo stoletja brez zmot, pa tudi ne kolikor toliko važne verske res* niče, ki ne bi je bili skušali tajiti ali vsaj potvoriti. Vendar je velika razlika med herezijami starih in novejših časov. Do* čim sp se v starem in tudi še v srednjem veku napadale le posamezne verske res* niče, počenja reformacija v začetku no* vega veka že bolj radikalno rušiti sestav cerkve in izpodbijati obširni kompleks njenega nauka; v naši dobi se pa na* sprotniki skoro nič več ne zanimajo za tako1 staro taktiko, temveč so prešli v splošen napad na krščansko fronto, ki se naj zruši v celoti. Ni še bila cerkev premagala sovražne paganske državne oblasti, še je tekla mučeniška kri, ko je oznanjevanje naj* večje krščanske skrivnosti zadelo na odpor in izzvalo hude dogmatične boje. Antitrinitarci se pojavljajo že v drugem stoletju. Razna lica ali različno razode* vanje moči istega enoosebnega Boga vi* dijo v drugi in tretji božji osebi. Toda večjega obsega niso zavzeli ti starejši antitrinitarski boji; zanimivo je tudi, da je zadnji med njimi, Lucijan Anti* johijski, celo kot mučenec za sv. vero umrl. Komaj je pa rimska država z mi* lanskim ediktom odložila krvavi meč, že je Lucijanov učenec, aleksandrijski du* hovnik Arij, zamahnil z drugim mečem in zadal cerkvi globoko rano. »Sin ustvarjen iz niča, nekdaj ga ni bilo«, ta* ko se je glasila parola novotarjev, ki so povzročili take homatije na vzhodu in zapadu, da je ob času dvojne sinode v Selevciji in Rimini krščanski svet zasto* kal in se začuden videl v arijanstvu. Isto, kar Arij o Sinu, je trdil dosledno cari* grajski Macedonij o sv. Duhu. Tako se je v nasprotnem taboru že kmalu po po* lovici 4. stoletja Trinitas skrčila na Uni* ta s. Sicer pa so se antitrinitarci pojav* Ijali tudi na zapadu. Priscilianisti so bili antitrinitarci z gnostično primesjo. Tro* jico je tajil v srednjem veku pariški pro* fesor Abelard, tajili so jo tudi raciona* listični sociniani, nad katerimi so se celo reformatorji 16. veka pobožno zgražali. Posebno hudi in dolgotrajni so bili dogmatični boji, ki so se sukali krog Zveličarjeve osebnosti, ali kristološki boji. Počenjajo sredi četrtega in trajajo do konca 7. stoletja ter imajo še poznej* še odmeve. Sirski škof Apolinarij je po* stavil v Kristusu mesto umne duše božjo Besedo, logos, tako da neha biti Odre* šenik pravi in popolen človek. Sicer pa tiči tu notri tudi antropološka zmota, namreč Platonova trihotomija, po kateri bi bil človek sestavljen iz mesa, vegeta* tivne in racijonalne duše. Slede nesto* rijanci, ki razkosajo Kristusa v 2 osebi, logos prebiva v Kristusu kakor v tem* plju. Isto ponavlja v 8. stoletju z drugi* mi besedami španski adopcianizem, ki razlikuje v Kristusu 2 sina božja, edino* rojenega iz Očeta, logos, in prvorojene* ga iz Marije, ki je adoptirani sin božji. Nasprotno pa stisnejo monofiziti Kri* stusa v eno samo naravo, božjo, ki ab* sorbirà človeško. Prav za prav izražata obe na prvi pogled tako nasprotni zmoti (nestorianizem in monofizitizem) isto idejo: nemožnost združenja Boga in člo* veka; zato ostaneta ločena, ali pa se člo* vek v Boga potopi in izgine. Zmešnjave monofizitizma so bile posebno mučne in dolgotrajne. V zvezi s to krivovero je Akacijev razkol, prvi med Vzhodom in Zapadom; dalje trikapitelski prepir in vsled istega razkol milanske province, potem istrskih škofov in oglejski razkol. Precejšen del naše ožje cerkvene zgodo* vine je v zvezi z onimi homatijami.1) Končno ni smela manjkati še navidezno konciliantna teza monoteletov; dasi sta dve naravi, je vendar ena sama volja in ena sama energija. Ni treba šele posebej poudarjati, da je s knstološkimi zmotami prizadeta tu* di Marija. Zveza med Jezusom in Ma* rijo je tako tesna, da ju ni možno lo* čenih ne častiti ne žaliti. Non est du* bium, quidquid in laudibus Matris pro* ferimus, ad Filium pertinere; et rursum, cum Filium honoramus, a gloria Matris 1) Katoliški metropoliti so stanovali v Gradežu, shizmatični pa v Ogleiju; ti so si prisvojili naslov patriarhov in tudi gradeški niso hoteli v titulaturi zaostati. Krog 1. 700. so se našli zopet vsi v kat. Cerkvi. Pozneje so oglejski patriarhi rezidirali v Vidmu, gradeški naslov je bil pa prenesen v Benetke. L. 1751. je bil oglejski patriarhat razdeljen v dve metropoliji: videmsko in goriško. non recedimus.2) Sicer je bil že Helvidij blatil Marijino devištvo (Hieronymus adversus Helvidium), vendar njeno glav* no dostojanstvo, namreč božje materin* stvo, ji je hotel ugrabiti šele nestoriani* zem: ne theotókos, ampak samo kristo* tokos naj se imenuje Marija. Bakljada ob zaključku cerkvenega zbora v Efezu je lepo interpretirala globoko katoliško zavest, da je Marija res Bogorodica. Po* znejši reformatorji so pa Marijo docela potisnili v ozadje in danes izgleda pri protestantih kakor v hiši, iz katere so pogrebci odnesli najboljšo mater.3) Z antitrinitarskimi in kristološkimi boji pa niti od daleč ni izčrpana zgodo* vina herezij. Napadov proti posameznim verskim resnicam ni manjkalo. Izvirni greh in potrebo milosti so tajili pelagi* janci, potrebo milosti za začetek vere in za stanovitnost semipelagijanci. Pro* ti Evharistiji je nastopil v 11. stoletju francoski kanonik Berengar. Tudi ustroj katoliške Cerkve je imel mnogo nasprot* nikov. Proti vidnosti cerkve so se ogla* sili donatisti in poznejši fraticelli, proti njeni vekotrajnosti montanisti, ki so pri* čakovali razodetje tretjega testamenta, kakor tudi razni hiliastični sanjači sta* rega in srednjega veka, proti primatu konciliaristi 14. stoletja, proti nezmot* nosti vidnega poglavarja starokatoličani. Ko razmišljamo o herezijah, ne sme* mo prezreti še one čudne in surove ne* vihte proti katoliškemu veroizpove* danju, ki so jo uprizorili tako zvani iko* noklasti, ki so blatili ikone ali svete po* dobe raz cerkvene stene, kakor bi kdo klatil zrele orehe. Čudna nevihta to, saj je češčenje svetih podob tako nedolžna, preprosta in globoko naravna stvar, ki se ne bo dala iztrebiti iz človeštva. In ta gonja se je uprizarjala z veliko krutost* jo skozi 120 let. Kdor bere vsak dan martirologi j, je gotovo opazil, da imamo vprav iz one dobe neukih bizantinskih cesarjev in njih soldateske izredno veli* 2) Bernard, De landibus Virginis Matris, hom. IV. 1. 3) Irski pesnik De Vere, prim. Line. Ouartal-schrift 1925, 54. ko mučenikov. Umirali so za drago stvar in Grkom damo prav, da s poseb* nim »festum orthodoxiae« (prvo postno nedeljo) praznujejo zmago. Kalvinec se zadovoljuje z golimi stenami v svojih molivnicah, mi hočemo v templju žive* ga Boga tudi še slike njegovih služabni* kov in naših sodržavljanov. Pastoralni pomenki. /. P.: O hrvatskom obrascu bajanja. Govori se o promjeni »djela kajanja«, što se nalazi u zadnjem izdanju »Oče b. v. tv.«, uzetog iz predratneg katekizma, odobrenog za Istru. Pramda moramo željeti, da sve molitve budu jednake onima, koje se upotrebljavaju u večini hr-vatskih biskupija, glede »djela kajanja« valja nam činiti izumiku. U službenem molitveniku, odobre-nom od hrvatskih biskupa, nalazi se obrazac ka-janja medu ispovjedn m molitvama jednak onomu u »O. b. v. tvo.« str. 110. Mogao bi se taj u potrebi upotrebljavati takoder izvan ispovijedi, jer je u njemu izraženo savršeno kajanje, dočim je sasvim ispušteno nesavršeno kajanje, koje bi po sebi bilo dostatno za ispovijed. No to djelo kajanja nije praktično ni za jedmi ni za drugu svrhu. Treba nam dakle misliti na bolji obrazac, koji bi se upo-trebljavao za ispovijedi i izvan ispovijedi. Tako nešto u Istri (mislim svagdje) več imamo, pa nam ne treba misliti, da šta nova stvorimo. Imade raznih »djela kajanja« (dotiono »skrušenja«), koja po sadržaju, više manje, odgovaraju onome, što je u zadnjem »O. b, v. tv.« Evo na pr., kako mnogi mole na Puljštini: »Ja se kajem, Bože moj, za sve grihe moje, male i velike, znane i neznane, ispovidane i neispovidane. Nije meni žao, da sam raj izgubio, a pakao zadobio, več je meni žao, da sam tebe Boga moga pridobroga uvridio. Odlučujem temeljito s tvojom svetom pomoču, da te ne ču nikad više uvriditi, da ču bižati od svake grišne, mišne ( = mišljene?) prigode. Amen.« Vidi se, da je jednom moralo biti: »nije meni žao samo, da sam...«, pa se ono »samo« izgubilo, kaošto opažam, da ga rado ispuštaju i oni, koji su naučili novo »djelo kajanja« iz našeg katekizma i molitvenika. Po torne se vidi, da ona sintaksa nije laka. U jedinstvenom obrascu, koji bismo morali sa-staviti prije novog izdanja molitvenika i .kate- kizma, treba, koliko se dade, držati se načela, koja J. V. navada u »Zborniku« 1921. str. 49.: »Formula kesanja naj bo konkretna, drastična, ne abstraktna ... — Besede... naj bodo najlažje, saj so za vse ljudi, celo) za najbolj trde in za otroke v prvi vrsti! Zato mora biti f. v najbolj priprostem slogu... V njej naj bodo motivi za kes nad vsemi grebi, velikimi in malimi, motivi morajo biti izrečno' imenovani za nepopoln pa tudi za popoln kes,« Dr. Fr. Ušeničnik (Pastoralno bogoslovje«, sv. L, str. 161.) veli: »Da obudimo popolno kesanje, premišljujmo najprej božjo pravico, ki greb kaznuje... Da pa se od nepopolnega nagiba, od strahu, dvignemo do popolnega nagiba, do ljubezni, premišljujmo potem božjo dobroto in božjo ljubezen do nas itd.« Treba dakle direktno naglasiti nesavršeno kajanje, a onda »gradatim doči na savršeno kajanje načinom, koji predlaže kolega Poderžaj. (A taj je način, mislim, isto onako' dogmatski na mjestu kao onaj u »O. b. v. tv,«). I u drugom dijelu (kod odluke) treba takoder gledati više na jednostavnost. S moje strane ja bih pred-Icžio ovu formulu: »Bože moj, ja se kajem i žalim od (lakše se izgovara nego »iz«) svega srca za vse svoje grijehe. Žao mi je, da sam griješeči iz-gubio raj i zaslužio pakao; a najviše mi je žao, da sam uvrijedio tebe Boga, predobrega Oca svoga, Odlučujem [s tvojom svetom pomoču (?)], da ču se u buduče čuvati grijeha i svake grješne prigode, te radije (ili: volim) umri jeti, nego tebe opet uvrijediti. Amen.« — Dalo bi se još štogod promi-jeniti i možda olakšati; ali sadržaj se rie bi smio skratiti. Kad kažemo, da smo zaslužili pakao, tada to ne vrijedi za onoga, koji ni je počinio smrtnega grijeha. No iz praktičnih razloga mislim, da se obrazac kajanja ne može na to obazirati. A opet nije dobro spomenuti samo uopče Božju kaznu. Ali što čemo uvrstiti medu ispovjedne molitve? .la bih bio za to, da se onaj obrazac kajanja, što se nalazi u »O. b. v. tv.« str. 110, nadomjesti s no^ vim obrascem, koji bi bio za opču uporabu. A i molitvu na početku ispovijedi trebalo bi skratiti i olakšati, po prilici ovakoi: »Molim, oče duhovni, za sveti blagoslov, da pravo i potpuno ispovijedim svoje grijehe. — Ispovijedam se Bogu vsemogu-čemu i vama, oče duhovni, kao namjesniku Božjemu, da sam mnogo sagriješioi [od svoje zadnje ispovjedi, koju sam obavio...].« Poslednje, što je u zaporkama, magio bi se ispustiti, i onda opas-kom označiti, da se najprije ima kazati: »Zadnji put sam se ispovijedio ...« Želimo, da se što više svečenika, pa i kakav teolog, o torne izrazi, a to zato da se o reformi prije složimo nego li se bude opet t'skao molitvenik. A što če reči narod? Do danes uopče nemarno u torne jedinstva, pa ne može prigovoriti. Oni. koji su naučili iz knjige prijašnji obrazac, lako če naučiti i novi. Mnogi če pak ostati kod svojih starih i prastarih, pa makar pogrješnih obrazaca. Glavno je, da mislimo na novi naraštaj! Vprašanje »Večne molitve«. Vprašanje je tole. Med vojno je bilo na Goriškem uničenih silno veliko število izvodov »Večne molitve«. Po vojni smo sicer nakupili par tisoč knjig, toda to nikakor ni zadosti, da bi mogli govoriti o recitaciji po cerkvah na Goriškem. Zdaj pa (13. septembra) stane »Večna molitev« z drobnejšim tiskom 40, z debelejšim tiskom pa 60 Din. ali 20, oziroma 30 lir. Nemogoče je ,da bi si pri tej ceni širše množice mogle kupiti knjigo. Kaj nam je storiti? Katoliško tiskovno društvo v Gorici je zadevo temeljito preštudiralo. V orientacijo sobratom objavljam naslednje misli, kakor so dozorele v K. T. D. Kdo naj izda »Večno molitev«? Ali naj se izda dobesedno, kakor se glasi zadnji ljubljanski natis, z vsemi stilističnimi napakami, ali pa naj se pripravi nov prevod, ki bo bolj odgovarjal pristnemu duhu slovenskega jezika? 1. Kdo naj knjigO' izda. Če hočemo priti do cenejše knjige, je treba, da se knjiga tiska v Italiji. Samo dve instituciji bi mogli prevzeti to nalogo: Katoliško tiskovno društvo v Gorci ali pa Goriška Mohorjeva družba, ki imata isti cilj, to je med Slovenci v Italiji širiti krščansko knjigo. Če knjigo izda K. T. D., bi znašala naklada največ 5000 izvodov in bi se izvod ne mogel prodajati izpod 10 lir. Ta cena pa je za ljudsko knjigo, ki naj gre do zadnje hiše, previsoka. Zato je K. T. D. sodilo, da naj bi »Večno molitev« dala na svetlo Goriška Mohorjeva družba, ki ima 18.000 udov in bi se »Večna molitev« kot redna knjiga družbe zares krepko razširila. Sedaj pa je od finančne strani odvisen odgovor. Treba bo v »Večni molitvi« črtati vse uvodne molitve, ki jih je za nad 170 strani ter mogoče opustiti še eno manj potrebno uro. Družba živi samo od udnine, ki znaša 6 lir za osebo. Z nabrano vsoto mora vzdrževati urad, plačevati honorarje, klišarno in tiskarno. Ce bo družbi mogoče v okviru 6 lir tako prirediti književni dar, da bo moigla izdati »Večno molitev«, potem je naše prašanje rešeno. Ce bi se to ne dalo izvesti, pride K. T. D. na vrsto. Pa kako? Moj načrt je tale: tiskali bomo posamezne ure; vsak mesec izide ena ura. Te se prodajajo po jako nizki ceni. Ob koncu bodo vsi tisti, ki so kupili posamezne ure, dali vezati snopiče in tako pridejo do knjige poceni. Tiskarna pa ohrani stavek za vse ure in nato izda celo knjigo. To izdanje bi manj stalo, ker bi bil stavek že od prej ohranjen in bi se v tem primeru računal le papir in tiskarsko delo, ne pa stavljenje, ki največ požre. '2. Staro alt novo besedilo? Culi so se razni glasovi. Ta je branil besedilo, ki je bilo doslej v navadi, drugi je želel, naj se dolgi stavki nekoliko okrajšajo, tretjemu ni bila všeč preobilna čuvstvenost itd. V tej zmedi je K. T. D. poslalo vsem slovenskim gg. dekanom v Italiji okrožnice s prašanji o tej stvari. Odgovor je bil jasen: konference so se izrekle za korekturo molitvenik^. K. T. D. je izročilo delo veščaku. Zastoj v popravljanju. Medtem smo doznali, da pripravlja »Obred-niški odbor Bogoslovne Akademije« v Ljubljani pod tajništvom g. dr.-ja Gregorija Pečjaka slovenski obrednik (Rituale romanum) in Cerkveni molitvenik, ki bosta po cerkvenih določilih obvezna za vse kraje, koder bivajo slovenski verniki. Ker pa obsega »Večno življenje« precej mest iz psalmov in drugih molitev, ki izidejo v obeh omenjenih knjigah v novem slovenskem besedilu, je brezpogojno treba, da se vsi tisti odlomki »Večnega življenja«, obrednika ter Cerkvenega molitvenika popolnoma ujemajo. Na naše prašanje, kdaj izideta liturgični knjigi, nam je ljubljansko škofijstVo 14. avg. 1926. odgovorilo, da mogoče v enem letu. Iz tega sledi nemožnost, da bi pri nas izdali »Večno življenje« pred 1928. Quid faciendum? Čakanje bo dolgo. Zato bo K. T. D. to vrzel tako izpolnilo, da bo izdalo posamezne ure dobesedno po dosedaj veljavnem tekstu. Ti snopiči bodo naprodaj v Katoliški knjigarni v Gorici. Prav te dni izide 3. ura, to je »Počeščenje bo^ žjega Srca Jezusovega1«. Čimprej izideta še 2., to je »Obisk najsvetejšega zakramenta« ter ena ura v počeščenje Matere božje, 9. ali 29. Oglasite se s predlogi! S temi urami sc bo treba zadovoljiti ter čakati na novo izdajo. Na vsak način bo treba »Večno življenje« tako ured'ti in postaviti, da bodo črke srednje velike; da bodo zlogi kakor v brevirju akcentirani; ne za-bimo namreč, da bo doraščajoči rod le za silo bral; odmore v stavkih bo treba pa zaznamovati, da se bo tako recitiranje v zborih olajšalo in se bo lepše glasilo. Šček Virgil. Katehetski vestnik. Krščanski nauk na ljudskih šolah. Glede poučevanja krščanskega nauka na ljudskih šolah sporočamo po pre* jetih informacijah, da so v tem oziru doslej v veljavi naslednji predpisi, ozk roma navodila: 1. Na podlagi odredbe kraljevega mi? nistrstva za javni pouk z dne 10. ja* nuarja 1924 je dovoljeno, da se v naših krajih poučuje krščanski nauk na nižji stopnji ljudskih šol, t. j. v 1. 2. in 3. raz* redu v domačem materinem jeziku (nella lingua localmente usata). 2. Ista naredba odloča, da naj v kra* jih mešanega jezika skrbi šolska oblast, da se poučujejo vsi gojenci v krščan* skem nauku v materinem jeziku, in sicer po potrebi v ločenih odsekih. 3. V krajih, kjer je šolska oblast sa* ma odredila v četrtem razredu poduk v krščanskem nauku v italijanskem jezi* ku, naj č. g. sobratje v smislu sklepa skupne dekanijske konference počaka* jo s poučevanjem krščanskega nauka v šoli, dokler ne bo to vprašanje sporaz* umno z višjo cerkveno oblastjo in pri* stojnim ministrstvom urejeno. Da ne bo pouk trpel, naj začasno čč. sobratje poučujejo krščanski nauk za to skupino v cerkvi. 4. Laične moči bi ne smele poučevati krščanskega nauka brez predhodnega ccrkv. dovoljenja, in to v smislu cerkv. predpisa kan. 1381. § 3. To sporočamo v vednost častitim so* bratom. V Gorici, dne 9. oktobra 1926. Zbor svečenikov sv. Pavla. I. P.: Nešto o katehetici u sjemeništu. Ne če valida biti neumjesno, ako u svojem sta-kškom glasilu iznesem nekoje misli glede katehe-tike u sjemeništu. Dodat ču neke primjedbe glede usavršivanja u tom predmetu, kojemu svatko mora priznati veliku važnost. Kada mladi svečenik izade iz sjemeništa, osim raznih nauka, koje tvore temelj njegovu zvanju i znanju, naučio je 1 pravila, po kojima če poučavati vjeronauk. Ta je nauka dio pastoralnog bogoslovja, koje se odavno poučava u sjemeništima Desta valja tu učiti; ali bi trebalo još nešto uvesti uz katehetiku. Jedamput (ne znam, kako je sada) uz učiteljišta bile su t. zv. vježbaonice, gdje su učiteljski kandidati mogli u praksi provesti pravila, što su ih naučili u pedagogiji i didaktici. Mjesto da si tek predoče u mašti, da imaju pred sobom djecu, imali su ju zaista pred sobom. 1 tada se je odmah vidjelo, što vrijede načela. Sigurno je več komu palo na um, da bi se što takova moralo uvesti i u sjemeništa. Gdjegod če i to biti, ali kod nas nije. Taj nedostatak čuti mladi svečenik, kad dode u dušobrižništvo, te počne poučavati djecu u vjeronauku. Svatko nije imao prigode prisustvovati katehezama kojeg drugog iz-vrsnog kateheta, svatko nema naravni dar za to. Več'noma možemo si steči nešto prakse samoi na osnovu iskustva, te možda iz svojih pogrješaka, i to tek iza mnogo godina poučavanja, Rijetko se dogada, da koji svečenik ide u razred, da sluša, kako poučava koji iskusniji vjeroučitelj. Tomu made i više opravdanih razloga. Zato bi bilo veo-ma korisno i potrebno uvesti jtdnu vrst vježbao-nice kod svakog sjemeništa. Jedan sat na sedmi-cu, za to odreden, isplatio bi se stostruko. Nači djecu za te »eksperimente«, bila bi najlakša stvar. Lako bismo' takoder kritizirali, a da ne zastidimo mladog bogoslova pred djecom.*) To bi bile baš praktične »exercitationes«, o kojima govori Cari. 1365. § 3. Sve bi se to dalo učiniti. Na taj bi način mladi svečenik započeo svoj apostolski rad sa nekoliko iskustva. — Da li če te moje misli ostati bez uspjeha? Ne če li se nači tko, koji bi još o torne raspravljao i štogod poduzeo? *) Na katehetskem tečaju u Vratislavi (Bre-slau) od 3.—6. kolovoza 1925, odje.su viječali naj-bolji kateheti, držali su svoje nastupe pred djecom jednog sirotišta (Christlich-padag. BI. 15. 1. 1926.). Misijonska misel. Važno! Vsi sobratje, ki tega še niso storili, naj nemudoma pošljejo g. Ivanu Reščiču 5 L za U. M. Cl. V kratkem dobimo sprejemnice za D. S. V. in S. D. Glede agitacije za misijonska društva počakajte še malo, da organiziramo o priliki prih. misijonskega dneva skupen nastop po vsej škofiji. Misijonski teden. 2e zadnjič smo omen il, da se je vršil od 15. do 25. sept. v Bergamu misijonski tečaj za škofijske voditelje U. M. Cl. Udeležili so se ga tudi delegati goriške. tržaške in poreške škofije. Natančno poročilo in tudi nekatere najzanimivejše referate prinese »Rivista dell’ Unione Missionaria del Clero«. Toda vkljub temu bo morda prav, ako tudi v »Zborniku« nekoUko več poročamo O' tem važnem tečaju. Delegati smo bili nastanjeni po večini v »Časa del Clero«, duhovski hiši, kakoršno si tudi mi v naši škofiji želimo. Tam smo imeli v domači kapeli zjutraj skupno sv. mašo in meditacijo, zvečer pa sv. rožni venec z blagoslovom. Predavanja so bila v krasnem samostanu čč. ss* evharistink, ki je prav nasproti duhovski hiši. V prelepi cerkvici tega samostana smo zaključili misijonske dneve z enournim češčenjem. Tečaja se je udeležilo 65 duhovnikov, med njimi 49 delegatov gornje’talijansikih škofij. Vsako jutro ob 8. uri je imel msgr. A. Canestri, spiritual Propagande v Rimu, meditacijo o duhovnikovih dolžnostih spričo misijonskega vprašanja. Govoril je o dobrinah sv. vere, ki jih uživamo zlasti duhovniki v tako obilni meri brez lastnih zaslug; o naši dolžnosti, da tudi druge skušamo narediti deležne evangeljske blagovesti; o zanemarjanju te dolžnosti od strani višje in nižje duhovščine tekom stoletij; o naši omejenosti, v kateri zapostavljamo najvišje interese majhnim in najmanjšim interesom Kristusovim in njegove Cerkve; o naši potratnosti z ozirom na naše osebne potrebe in na potrebe naših cerkva, dočim smo skopi, ko gre za to, da se ustvarijo v človeških srcih živi templji božji; o peklenski oviri misijonskega dela, ki se skriva v omejenem, ozkosrčnem in nekrščansko sebičnem novodobnem naciona- — 159 — lizmu itd. Glavni lek za vse te bolezni, ki ovirajo naše misijonsko prizadevanje, je položil v pre-važni klic: več ljubezni, dilatentur spatia caritatis vestrae. Tako globokih in resničnih, tako širokogrudnih in prisrčnih besed bi rad še mnogo slišal! Se danes gledam simpatičnega moža, kako je s prepričevalnim pogledom, preprosto besedo in značilnimi kretnjami rušil malike v naših srcih. Predavanja so se vršila od Vali. ure do 12. zjutraj in od 1I-A. do 6. zvečer. P. G. Trageda, urednik nekaterih misijonskih listov in prof. na milanskem semenišču Zunanjih mis jonov, nam je najprej odprl pogled v osnovne pojme misijonologije, nato je pa v več govorih :azpravljal o problemu vzgoje domačih duhovnikov v misijonskih deželah. Na podlagi važnih 1:-stin in statističnih podatkov nam je pokazal, kako in zakaj se je doslej zanemarjala ali vsaj premalo poudarjala skrb za vzgojo domačih duhovnikov, o zlih posledicah tega ravnanja, o najnovejših določilih sv. Stolice, ki hoče odpraviti v tej misijonski dobi dosedanje nedostatke. Njegova izvajanja so nas vse globoko prepričala, kako važno je Delo sv. ap. Petra za domače duhovnike. Prof. G. Gabrieli, orientalist in knjižničar li-cealne knjižnice v Rimu, je govoril o Islamu. V prvem govoru je podal temeljit pregled njegove zgodovine od prvih početkov do danes. V naslednjih govorih je z neobičajno objektivnostjo orisal osebnost Mchamedovo, koran, mohamedanske verske 'n nravstvene nauke, vzroke velike razširitve mohamedanstva in njegove kulturno-zgedovinske naloge ter razmerje med krščanstvom in mohame-danstvom. Temeljita in stvarna izvajanja tega katoliškega laika in odobravanje vseh tečajnikov nam pričajo, da res dozoreva čas velike misijonske žetve, ki so jo doslej močno ovirali predsodki in pomanjkanje dobrohotnosti tu ;n tam. P. L. Sales, misijonar Consolate v Torinu, ki je msjonaril 4 leta v Afriki, je z veliko živahnostjo in močno zanimivo predaval o misijonskem delovanju v poeziji in prozi. Razlagal nam je pičle sadove misijonstva in vzroke, ki predvsem ovirajo m's:jcnsko delo med pogani. V predavanjih o položaju žene pri poganih, o barbarstvu in o suženjstvu nam je učinkovito pokazal, da zanesti krščanstvo med pogane pomeni veliko čudo popolne in totalne preobrazitve mišljenja in v tisočletni zgodovini vkoreninjenega življenja. Zato je v začetkih misijonskega delovanja le malo uspeha, ko je pa led preb t, gre laže naprej. Zato je naša dolžnost, da v tej odločilni misijonski uri za- stavimo vse sile v to, da se — čeprav z največjimi žrtvami — ta led prebije. S posebnim poudarkom je govoril o misijonskih poklicih; ne najslabše, ampak vsestransko najboljše poklice je treba žrtvovati misijonom, kajti na pogane vpliva še bolj kot na nas moč svetih zgledov. Razni referenti so poročali še o nekaterih bolj praktičnih vprašanjih, in sicer o direktivah sv. Stolice glede misijonskega sodelovanja vseh duhovnikov, o sedanjem stanju naše U. M. CL, o nalogah delegata U. M. Cl., o težavah pri organiziranju misijonskih društev itd. Ob koncu je predsednik U. M. Cl. msgr. L. Drago podal še program za delovanje v 1. 1927. Glavne smernice bi bile te: škofijski delegati naj skrbijo, da se po možnosti posvetijo samo mi-s jonskemu delu; pouk in navduševanje, propaganda od župnije do župnije, prirejanje misijonskih pobožnosti, predavanj, tečajev itd. bi moralo biti poleg skrbi za misijonski tisk njih glavno delo. Pot vseh župnijah naj se osnujejo misijonski odbori, brez katerih ostane vse delo nesistematično in njegovi uspehi le slučaju pripuščeni. V vsaki škofiji uraduj misijonsko tajništvo vsaj kak dan v tednu. — člani U. M. Cl. naj plačajo do konca tega leta zastalo članarino, sicer naj se izbrišejo. Predvsem pa jc treba skrbeti, da se na primernih sestankih duhovniki poučimo o misijonskem vprašanju n navdušimo za misijonsko delo. Zelo zanimivo je bilo tudi zborovanje Vseh župnijskih misijonskih odborov, ki se je vršilo v nedeljo 19. sept, v katoh gledališču Rubini. Gledališče je bilo polno skoraj samih žensk, ker so možje in fantje ravno tisti dan imeli svoje romanje v Castiglione. Pri tem zborovanju so go-vor ti razni govorniki zelo vnete besede. Najgloblji vtis sta naredila govora nekega misijonarja n neke misijonske sestre. Med občinstvom smo občudovali izredno navdušenje za najbolj sveto 'izmed vseh božjih del. — Cč. sobrate bo morda še posebno zanimalo, ako omenim govor nadškofa Angela Roncalli-ja, apostolskega vizitatorja v Bul-gariji, ki je bil pred 2 leti predsednik U. M. Ci. Med silnim odobravanjem je izpodbuijal navzoče k veliki skrbi za pogane, a jih obenem opozarjal na nujnost dela za združ tev cerkva. Opozarjal je navzoče, naj z ljubeznijo obrnejo pogled na pravoslavni Vzhod, zlasti na številne milijone slovanskih rodov, ki da zaslužijo Vso našo ljubezen. Doslej, tako je menil in izjavil, da je to tudi misel sv. Očeta, smo katoličani preveč zanemarjali te dolžnost. Od zdaj naprej moramo zamujeno po- pravliati. Toda nikar ne nosimo ne med pogane ne med razkolne brate ni svojih sebičnih političnih teženj ni svoje narodne kulture, ampak samo Kristusovo luč in ljubezen. Te in samo te pričakujejo od nas. Še več, da bo naše deto za Boga uspešnejše, moramo skrbeti, da njih lastno kulturo pospešujemo. Skrb nas bodi, da bomo v posodo njihove domače kulture polagali zaklade čistega Kristusovega nauka. Nato je opozoril na Apostolstvo sv. Cirila in Metoda in pri tem zelo pohvalno omenil tudi delovanje našega g. dr.-ja Fr. Grivca. Tudi tega zborovanja se bom vedno z veseljem spominjal. O priliki svojega bivanja V Bergamu in tudi v Bresci-K sem videl, kaj vse naredijo verniki za kraljestvo božje, če so umno in skrbno organizirani. Ko sem si ogledoval tajništvo v Bresci-ji, me je bilo dobesedno sram. Vesel sem bil samo, da me g. dr. Ghezzi ni vprašal, kako je pri nas. Sobratje, kako je pri nas? Pri nas je vse »nemogoče«, vsepovsod imamo »nepremostljive« ovire, a največ ovir, zdi se tako, imajo vprav one ustanove, ki so najbolj verske, najbolj duhovske in božje. Ne pomaga nič, treba se bo postaviti na stališče, da bomo vršili najprej najstrožje dolžnosti, potem pa! še vse drugo po močeh. Delegat U. M. Cl. Prosvetno delo. Važno zborovanje. Pretekli mesec je sklicala' Prosv. zveza zbor dekanijskih duhovnih svetovavcev. K zborovanju je prišlo 14 duhovnikov iz raznih dekanij. Zborovanje je otvoril predsednik dr. Glaser, predsedoval pa je g. dekan Breitenberger. Na dnevnem redu je bilo troje važnih razprav: prva o stanju prosvetnih društev (referirai tajnik Terčelj), druga o Katoliški akciji (poročal župnik Rejec) in razpravi o obliki našega prosv. gibanja (dr. Bitežnik in dr. Kralj). V štiriurnih pogovorih so zborovavci določili skupne smernice, po katerih naj se naše prosvetno gibanje razširi in poglobi. Navzoči so prosvetno gibanje pohvalili in dosedanjo obliko obdržali. Po temeljitem proučevanju o ovirah v prosvetnem gibanju in o it. katoliški akciji so glede na versko poglobitev sprejeli sledeče sklepe: O verskih zadevah v prosvet- nem gibanju bo odločal zbor duhovnih svetovavcev v sporazumu z odborom P. Z. . Nujno se svetuje, da se društva ločijo po spolu v fantovske in dekliške krožke, kjerkoli je to mogoče. 3. Skušajo naj se s pomočjo kat. izobraženih laikov uvesti, kjer je mogoče, duhovne vaje za društva, ali vsaj za okrožja. 4. Uvedejo naj se posebni fantovski in dekliški večeri s primerno vsebino, ki naj služi kot snov pri prosvetnih tekmah. 5. Zveza naj vpliva na to, da se čimbolj omeji število javnih prireditev. 6. Pripravi naj se primeren prosvetno-vzgojni tečaj za duhovnike. 7. Razmerje med duhovnikom in društvom naj vzame v pretres zvezni odbor ter naj sestavi do prihodnjega zborovanja konkretne predloge. 8. Zastopniki duhovščine naj gredo h knezonadškofu, da ga informirajo o našem prosvetnem delu in naših željah. Navzoči so sklepe enoglasno sprejeli. Nadškof dr. Ivan Šarič: Za Katoličku Akciju. (Nadaljevanje.) 4. Što je zapravo Katolička Akcija?1) Na ovo pitanje odgovorit cemo naj* bolje riječima i spisima same Svete Sto* lice o Katoličkoj Akciji. Iz tolikih izja* va Svete Stolice razabrat cemo, kako Sveta Stolica upravo žarko želi i voh, da se Katolička Akcija što više raširi po svim krajevima svijeta, i da posvuda stavi sebi kao prvi zadatak vjersko*cu* doredno djelovanje, to jest »obnovu sve* ga u Kristu«. Veci je dio ovih izjava i spisa Svete Stolice opravljen talijanskim biskupima i Talij anskoj Katoličkoj Ak* ciji. Ah njihov sadržaj temelji se na načelima opčenite vrijednosti, pa zato su i za katolike drugih naroda, kako to veh učeni bogoslov Noldin, »norma judicandi tutoque agendi«, t. j. pravilo za prosudivanje i sigurno djelovanje. Dne 2. listopada 1923. šalje kardinal Gasparri u ime Svetoga Oca Pija XI. pismo odobren ja novih Pravila Ta* 1 i j a n s k e Katoličke Akcije (Statuti della Azione Cattolica Italiana). 1) Ta odstavek je iz knjižice »Katolička Akcija«. — 161 — Ovo je znamenito pismo opravljeno g. Comm. odvjetniku Luigi Colombo, precb sjedniku Centralnog Odbora Talijanske Katoličke Akcije. U ovom su pismu upravo predragocjene izjave Svete Sto= lice koje nam potpuno osvjetljuju Ka= teličku Akciju, pa čemo ga zato donijeti ovdje u cijelosti: Iz Vatikana, 2. listopada 1923. Presvijetli Gospodine, Držao sam za svoju ugodnu dužnost da predložim Svetomu Ocu, neka bi bla= gohotno ispitao tekst Pravila Talijanske Katoličke Akcije, kojima je zadatak, da složno urede naše velike katoličke or« ganizacije, i da tako pruže jedinstveni pravac, koji če olakšati, da se poluče najplemenitije namjere u suradnji oko krščanske obnove društva. Njegova Svetost, usprkos pretežkih briga apostolskog zvanja, udostojila se istaknuti, da je Centralni Odbor pri sa« stavljanju Pravila umio vješto udesiti svoju svrhu, a da nije okrnjio pojedinih autonomi j a. Kr oz ovo kratko- vrijeme iza osnutka dao je Odbor na taj način če« stih dokaza svoje djelatnosti, svojega točnog shvačanja sadašnjih problema i potreba, kao i svoje revnosti u uporabi najzgodnijih sredstava. Stoga Njegova Svetost radosno podjeljuje i Vašoj Pre« svjetlosti i svima članovima Odbora za« služenu pohvalu. Talijanska Katolička Akcija stupa več sada u periodu bujnega razvitka. Sve« čane izjave Svetoga Oca potvrdile su jasno, kako je ona mila Vrhovnomu Natpastiru, i koliko ploda očekuje on odatle za proširenje i obranu vjere i za obnovu društva u Isusu Kristu. Stoga, kako treba da svaki katolik osječa po« trebu i dužnost da se posveti ili da ba« rem nešto pridonese ovomu apostol« skom radu, tako treba da osjeti potrebu i dužnost, da se po mogučnosti koordi« nuje organima akcije, ako ne želi izložit se pogibli, da svoj rad ne učini besplod« nim, dapače razornim i štetnim. A pošto djelatnost organizovanih ka« tolika, u koliko je to sudjelovanje sve« tovnjaka u samoj misiji Crkve, nije ak« cija politička, nego religiozna, nije di« rektivna u teoretskom smislu, nego iz« vršujuca u praktičnem smjeru: to je po« trebno, da razni oblici te djelatnosti imaju u crkvenoj hierarhiji svoje disci« plinatorno središte. Iz toga slijedi, da djelovanje Župskih Savjeta, Diecezan« skih Odbora i Centralnog Odbora iz« ravno ovisi od crkvenog autoriteta. Raz« umije se po sebi, da ovi organi treba da imaju, prema pojedinim organizacijama, uzvišenije funkcije kao i auktoritet; jer če samo u takvom slučaju ove katoličke sile imati jedinstveni smjer i jak poticaj. I pošto deviza Katoličke Akcije ne može glasiti drukčije negoli ona Papina: »Pax Christi in Regno Christi«, to neka budu katolici, razvijajuči svoju djelat« nost, vazda svijesni toga, da, ako i tre« ba pobijati zablude. ljudi ipak moraju biti uvijek predmetom bratske ljubavi, da bi se bar putem ljubavi vodili do spoznanja Ijepote naše vjere; da vrhov« ni cilj — spasenje duša — obuhvati sve ostale uzvišene i plemenite ideale; a jer ispovijest katoličanstva znači takoder počitanje prema svakoj zakonitoj vla« sti, ona je več zato uspješan elemenat reda i mira, moralnog uzgoja i gradan« skog napretka. Iz toga proizlazi drago« ejena pripomoč, koju Katolička Akcija svakako pruža, da se poluči i uščuva pravi mir. Iz toga proizlazi i njezino pravo — u interesu samoga gradanskog društva — da se ona pripozna i zaštiti u slobodnom razvitku njezina programa. Sveti Otac ne dvoji, da če Centralni Odbor, koji je dosada dao tako sjajnih dokaza zdrave djelatnosti i dobrbg ure« dovati]a, razvijati i unapredak takvu djelatnost, koja če donijesti što veča i obilatija dobra. On stoga prosi za nju najodabranije milosti Božje, da bi nje« zini plodovi bili što obilniji, te ujedno podjeljuje od svega srca kao dokaz svo« je očinske ljubavi Vašoj Presvjetlosti i svima članovima pomenutog Odbora svoj Apostolski Blagoslov. Priključujuci i svoje najtoplije želje za što uspješniju budučnost Katoličke Akcije rado upotrebljujem ovu priliku, da se uz izraz odličnog i iskrenog što* vanja potpišem Vašo j Presvjetlosti odani sluga P. G. G a s p a r r i. • Predragocjeno je ovo pismo Svete Stolice osobito stoga, jer su nam u nje* mu točno iznesene sve bitne oznake Ka* toličke Akcije. Tu se veli, da je Kato* lička Akcija sudjelovanje svjetovnjaka u samoj misiji Crkve, i da ona nije po* litička akcija nego čisto religiozna, i da nije direktivna u teoretskom smislu, ne* go izvršujuča u praktičnem smjeru, i da je prema torne potrebno, da razni oblici ove djelatnosti ima ju u crkvenoj hierar* hiji svoje disciplinatorno središte. Dakle nije zadatak Katoličke Akcije, da rje* šava teoretske probleme katoličkih na* čela, nego mora da pronade ponajzgod* niji način, kako če se več riješena na* čela praktički primijeniti na javni život. Ovu primjenu katoličkih načela na javni život postiže Katolička Akcija na ta j način, da ona organizuje svjetovnjake u staleškim društvima pod duhovnim vodstvom svečenika, pa ih onda tako medusobno udružene povezuje, priprav* Ija i usposobljuje za katoličku djelat* nost u javnom životu. U spomenutim od Svete Stolice odo* brenim Pravilima Talijanske Katoličke Akcije jasno je i jezgrovito iznesena de* finicija Katoličke Akcije odmah u član* ku 1., gdje nam se tako precizno od* reduje i svrha Katoličke Akcije. » K a* tolička Akcija jest savez or* ganizovanih katoličkih sila za afirmaciju, proširenje, primjenu i obranu katoličkih načela u životu individuai* no m, porodičnom i društve* n o m.« Ovo je najtočnija definicija Katoličke Akcije. I kad imamo pred oči* ma tu definiciju. onda nam neče biti teško dignuti svaku poteškoču u pitanju Katoličke Akcije. Talijanska Katolička Akcija posveče* na je Presvetem Srcu Isusovu, te je oda* brala sebi za posebnog zaštitnika sv. Franju Asiškega. Talijanska Katolička Akcija, veli se dalje u čl. 2., obuhvača sve organizacije, koje u Italiji rade sa gornjom svrhom (čl. 1.) i po nauči Crkve i po smjernica* ma Svete Stolice i zavisno od nadležne crkvene vlasti. Čl. 3. veli, što smo malo prije sporne* nuli da Talijanska Katolička Akcija nastoji polučiti svoju svrhu time, da sa* kuplja, pripravlja i usposobljuje talijan* ske katolike pomoču njihovih organiza* cija za to, da ih pomoču zajedničkih direktivnih normi upotrebi u korist svo* je djelatnosti; zatim time, da koordinu* je svojoj svrsi sva djela i sve institucije sa funkcijama, što spadaju u njezin dje* lokrug. Čl. 4. glasi: Organi Katoličke Akcije jesu: a) Centralni Odbor Katoličke Ak= cije, od kojega su izravno zavisni Die* cezanski Odbori, a po njima takoder i Župski Savjeti; b) Narodne Organiza* cije sa dotičnim Diecezanskim i Žup* skim središtima. Čl. 5. — Centralni Odbor jest onaj organ, koji daje smjer i koordinuje svu akciju: on ispituje opče probleme, prou* čava njihova rješenja, te podjeljuje nor* me organizacijama, kako bi se starale za njihovo ostvarenje; bdi nad djelat* nošču svih institucija, koje spadaju u djelokrug Katoličke Akcije; brine se da se što uspješnije poluči zajednički cilj; podupire Katoličku Akciju gdje i kako treba; predstavlja skupinu svih organi* zovanih talijanskih katolika. Vlast Cen* tralnog Odbora zastupana je u pojedi* nim diecezama po Diecezanskim Odbo* rima i Župskim Savjetima na način i uz ograničenia, što se navode u slijedečim člancima. Čl. 6. —- Talijanski katolici sudjeluju kod Talijanske Katoličke Akcije time, da se upisuju — prema svojim ličnim i staleškim odnosima — u koju od slije* dečih narodnih organizacija: 1) u tali* jansku federaciju katoličkih muževa, 2) u društvo talijanske katoličke omladine, 3) u talijansku katoličku sveučilišnu fe= deraciju, 4) u ženski talijanski kato* 163 - lički savez, koji se dijeli u tri sekcije: a) savez katoličkih žena u Italiji, b) žen* ska talijanska katolička mladež, c) tali* janske katoličke sveučilištarice. Ove or* ^anizacije postupaju po svojim ostano* vama i pravilima u potpunoj au* t o n o m i j i te pod upravom i odgo* vornošcu svojih organa odredenih pre* ma ustanovama, a u namjeri: i da bi postigli svoje posebne ciljeve, i da bi usposobili, uvježbali i ponukali članove, da vrše dužnosti Katoličke Akcije. Nji* hovo sudjelovanje u postignuču opčih ciljeva pomenute akcije kao i njihovo koordinovanje stoji pod vrhovnim vod* stvom Centralnog Odbora Talijanske Katoličke Akcije. Tako je u Naslovu I. spomenutih Pra* vila u 6 članaka točno odredena Tali* janska Katolička Akcija. U Naslovu II. od čl. 7.—16. govori se o Centralnem Odboru. U Naslovu III. od čl. 17.—36. o mjes* nim odborima, t. j. o Diecezanskom Od* boru i Župskim Savjetima. U Naslovu IV. od čl. 37.—43. o odno* sima medu pojedinim organizacijama, o katoličkim manifestacijama i o narod* nim kongresima. Ova Pravila Talijanske Katoličke Ak* cije dobro če doči i drugim po svijetu Katoličkim Akcijama kao izgled i kao norma judicandi tutoque agendi, jer su, kako smo več vidjeli, pohvaljena i odo* brena od Svete Stolice. Mogla bi dobro poslužiti i organizacijama i vodama Hr* \atske Katoličke Akcije. Iz drugih mnogobrojnih izjava i spisa Svete Stolice o Katoličke j Akci ji proiz* lazi, da je biskup potpuni gospodar ka* teličkih društava u svojoj biskupiji, i da katolička društva moraju svoja pravila dati biskupu na potvrdu, i da svjetov* njaci u Katoličkoj Akciji vojuju pod vodstvom biskupà i klera, i da su pravi buntovnici svi oni, koji govore, da se Papa i biskupi smiju uplitati samo u vjerska i čudoredna pitanja, a da nema* ju prava upravljati socijalnom akcijom katolika. Onda u spisima Svete Stolice ističe se. da svečenici vrše u katoličkim društvima ulogu službenog duhovnika, da Katolička Akcija spada u pastirsku službu, da se Katolička Akcija ne bavi stranačkom politikom, a da je bitno obilježje članova Katoličke Akcije lju* bav k Presvet oj Euharistiji. Ovo je po* sljedne istaknuo Sveti Otac Pijo XI. oso* bito u konzistorijalnoj alokuciji od 23. svibnja 1923. Sveti je Otac rekao ovo: »Sve veče širenje Katoličke Akcije i nje* zina sve čvršča organizacija, pa činjeni* ca, da ona sve dublje ulijeva ljubav k Božanskoj Euharistiji i čini čovjeka sve spremnijim za akciju, onda prizor, gdje se svečenici i svjetovnjaci, mladiči i dje* vojke žrtvuju u plemenitem natjecanju i puni apostolskog duha, ne obaziruči se na muke i napore, sve Nas to napunja velikom radosti i daje Nam nadu u bolje dane.« Enciklika Pape Pija X. »II fermo proposito« od 11. lipnja 1905. jedan je takoder od najljepših papinskih spi* sa o Katoličkoj Akciji. Iz ove enciklike povadit čemo neke misli, što če nam još bolje osvijetliti ciljeve Katoličke Akcije. »Katolička Akcija«, veli Papa Pijo X.. »opet če postaviti Isusa Krista u poro* dicu, u školu, u društvo; uspostavit če načelo ljudskog autoriteta kao zastup* nika Božanskega; zauzet če se od srca za interese naroda, i to poglavito rad* ničkog i seljačkog staleža, a ne samo po* stavljajuči u sva srca vjersko na* čelo, ovo j edino vrelo ut jehe u po* teškočama života, več takoder nastoječi osušiti njihove suze, ublažiti njihove muke, popraviti njihovo eko* nomsko stanje mudrim uredbama; trsit če se naša Katolička Akcija i za tov da se javni zakoni učine pravedni* ma, i da se poprave ili ukinu oni, koji to nijesu; branit če napokon i podupirati zaista katoličkim duhom prava Bo* ž j a u svim stvarima, a isto tako i sveta prava Crkve. »Sve ove organizacije skupa, kojih su glavni nosioci i radnici k a t o 1 ič k i svjetovnjaci, i kojih začetak ovisi od posebnih potreba svakoga naroda i osobitih prilika svake zemlje, čini upra* vo ono, što se obično označuje poseb* nim i jamačno vrlo otmenim izrazom: — 164 — Katolička Akcija. Ona je uvijek pritekla u pomoč Crkvi, i Crkva ju je uvijek preradosno primala i blagosivala, premda se je u raznim razdobij ima na više načina očitovala.« Dalje ističe Pijo X., di svi ogranci Katoličke Akcije m o r a j u n j e g o* vati pobožnost i svojski te= žiti za svetošču. Ovako o tome govori Papa: »Pobožnost je za svašto korisna, veli sv. Pavao, jer ima obečanje života sa* dašnjega i budučega. Isto tako i Kato* lička Akcija, iako mijenja, kada je to zgodno, svoje vanjske oblike i sredstva svoje djelatnosti, ostaje uvijek ista u na* celima, ko j a njom ravna ju, i u vrlo pie* menitoj svrsi, za kojom teži... Kato* lička Akcija teži za tim, da s ve obnovi u Kristu, i radi toga je ona apostolat na čast i slavu samoga Krista. Da je dobro izvršimo, trebamo božansku milost. A ovu ni apostol ne dobiva, ako nije sje* dinjen sa Kristom. Tek onda, kad bu* demo izgradili Krista u sebi samima, moči čemo Ga lakše dati porodicama i društvu. I svi, koji su pozvani da rav* naju, ili koji se posvečuju promicanju Katoličke Akcije, moraju biti prokušani katolici. uvjereni o svojoj vjeri, temelji* to poučeni u stvarima vjere, iskreno po* korni Crkvi i poglavito najvišoj Apo* stolskoj Stolici i Namjesniku Isusa Kri* sta na zemlji. Moraju biti ljudi istinske pobožnosti, muževnih kreposti i tako neporočnog života, da mognu svima slu* žiti kao živi izgled. »Ako duh nije tako udešen, onda če biti ne samo teško druge na dobro bo* dr iti, več i skoro nemoguče d j dovati u čistoj nakani, a sile če Ialiti, da se mognu podnijeti sve poteškoče, što ih iziskuje svaki apostolat: da se mognu podnijeti klevete protivnikà, studen i slaba po* moč samih dobrih ljudi, katkada i za* vist prijatelja i suboraca, što se bez dvojbe sve može ispričati, ako se uzme u obzir slabost ljudske naravi, premda su takove stvari od silne štete i uzro* kom neslozi, sudarima i nutarnjim sva* dama. .ledino strpljiva i stalna krepost u dobru, a istodobno blaga i obzirna, može da ukloni ili umanji sve poteškoče tako, da djelo, kojemu se posvečuju ka= teličke sile, ne bude kompromitovano. Volja je Božja, govorio je sv. Petar pr* vim krščanima, da dobrim djelima zau* stavite neznanje nerazboritih ljudi.« o (Dalje prih.) Cerkvena glasba. Nove skladbe. Vinko Vodopivec: 1. Pesem za posvečevanje nove cerkve ali novega oltarja. — 2. Pesem v čast sv. Cecilije. (Za blagoslovitev novih orgel.) Gorica 1926. Prodaja se v Katoliški knjigarni v Gorici. Cena 2 liri. Kanonik dr. Kimovec je v Cerkvenem Glasbeniku, štev. 1—2, 1926 te skladbe takole ocenil: »Dva zelo preprosta, pa hkrati učinkovita zbora, ki ju bodo povsod radi, lahko in z uspehom peli. Najlepš; je srednji del »sv. Cecilije«. Pesem sv. Ceciliji na čast bi se smela tudi ob kaki drugi priliki glasiti z naših korov in ne samo na njen god ali pri blagoslovitvi novih orgel.« Ob tej priliki priporočamo tudi Vodopivčeve »Evharistične« in »Marijine«. Sezite vendar po skladbah našega ljubega sobrata in skrbite mnogo bolj za dostojno cerkveno petje! Iv. M—a: Nekaj pojasnil k »Pritrkovavcu«. Razveseljivo je slišati, da so se nekateri čč. gg. cerkveni upravitelji jako zavzeli za napredno pritrkavanje po navodilih v »Pritrkovavcu« ter da hočejo dotični pouk sami voditi. Toplo jim za to hvaležen in želeč jim trud vsaj nekoliko olajšati, sem melodične vzorce razvrstil po lažjem in težjem izvrševanju, kar je razvidno iz naslednje preglednice. Melodični vzorci po možnosti izvrševanja lahki: štev. 1 do štev. 24 = 24 1 n 37 „ „ 39 = 3 n 67 „ „ 69 = 3 l I 112 „ „ 175 = 64 n 212 „ » 243 = 32 1 malo težji: štev. 25 do štev. 36 = 12 j » 40 „ 3 / 64 „ „ 66 = 3 ! „ 176 „ „ 211 = 36 J = 126 (nad VA = 54 (VA Priloga „ Zbornika “ štev. 11. Pripombe k vprašanju cerkvene vojne odškodnine str. 165. 1. Obrazci za naznanitev zvonov se dobe pri posameznih ordinariatih. 2. Pri dopisovanju s Trevižom je treba za vsak predmet (n. pr. za zvonove, oh tarje itd.) in za vsako cerkev (župno, kuratno, podružno) poslati posebno vlogo. 3. Pri močno zamotanih vprašanjih pojdite osebno do Treviža, če treba tudi s tolmačem. 4. Če je bil komu rekurz odbit, naj se obrne do višje instance. Fr. Švara. še nekoliko težji: štev. 43 do štev. 63 = 21 1 85 „ „ 87 = 3 J težki: štev. 70 do štev. 84 = 15 \ » 88 „ „ 111 = 24 / 24 (•/,„), 39 (Ve). Pri težko izvršljivih melodičnih vzorcih se število pričctnih taktov po potrebi lahko) pomnoži, da se prirastek le enega takta ponovi in s tem celotni pričetek za en takt pomnoži, n. pr. Vzorci štev. 46—51 (str. 38): 1. in 2. takt: štetje, 3. in 4. takt: udarec na 1, 5. in 6. takt: udarci na 3, 5 in 7, 7. takt: udarca na 2 in 4, 8. in 9. takt: udarca na 6 in 8, 10. takt: začetek celotnega izvrševanja. Tako se ta težji pričetek nekoliko) olajša. Mogoče je pa tudi obratno — če ni melodični vzorec težak ter so pritrkovavci dovolj spretni — da se dvataktni prirastek skrči v enotaktnega, n. pr. Vzorci štev. 22—24 (str. 37): 1. in 2. takt: štetje, 3. in 4. takt: udarec na 1, 5. takt: udarca na 3 in 5, 6. takt: udarci na 2, 4 in 6, 6. takt: začetek celotnega)izvrševanja. Prva priprava k določenemu pritrkovanju je predvaja na nadomestnih zvenčalih. Za to pred-vajo si prepiše vsak pritrkovavec (prim. »Pritr-kovavec« str. 18!) na list papirja vse melodične Vzorce v istem redu kot se določijo) za prihodnje pritrkavanje. Pred vsak vzorec pa lahko napiše tudi dotično pričetno navodilo iz VIII. poglavja, tako da ima hkratu pred očmi vse potrebno: navodilo in izvršilo, n. pr. Navodilo: Vzorci štev. 85—87 (str. 41): 1. in 2. takt: štetje, 3. in 4. takt: udarci na 1, 3, 5 in 7, 5. in 6. takt: udarec na 2, 7. in 8. takt: udarci na 4, 6 in 8, 9. takt: začetek celotnega izvrševanja. Izvršilo (str. 86): a) 1, 3 2, 5, 7 4, 6, 8. To bi bilo za prvo tretjino komada. Ravno tako nadaljevanje za1 drugo in tretjo tretjino (komada) in enako za nadaljne komade. Seveda se s tem pisna priprava jako raztegne, ker zahteva že eno navodilo mnogo pisanja;. Kdor tega noče, naj pisanje navodil opusti, pa naj se tem temeljiteje pripravlja, imajoč seveda pri vaji pred sabo odprto knjigo na strani dotičnega pričetnega navodila' (pogl. Vili.). V tem slučaju si mora navo* dilo dobro zapomniti, da ga v zvoniku lahko pogreša, kar je lahko mogoče pri netežko izvršljivih vzorcih. Dobro pa je treba pomniti pravilo: Najprej se pričenjajo udarci na lihoštevilna (neparna) števila in potem šele udarci na sodoštevilna (parna) števila. (Slišali smo, da se ponekod vneti pritrkovavci s pomočjo dušnih pastirjev prav pridno vadijo v umnem pritrkovanju na majhnih zvončičih. Op. ur.) Cerkveno - upravne zadeve. Še k cerkveni vojni odškodnini. 6. Cerkvena oskrbništva, ki so naložb la prejeti denar za odvzete zvonove v hranilnicah, ki spadajo sedaj v meje Jugoslavije, naj javijo, kje se denar na* baja in njegovo kronsko ali dinarsko vrednost, t. j. ali je denar zamenjan ali ne. — Knjižic naloženega denarja ni treba pošiljati v Treviž, ampak samo številko knjižic z natančnim hranilnic* nim naslovom. — Obenem motivirajte svoj korak tako, da ste takrat spadali pod ljubljansko škofijo in provinco. 7. Mnoga oskrbništva so bila moralno prisiljena, da podpišejo z denarjem za rekvirirane zvonove vojna posdjila. Komisarstvo nikakor ne terja denarja, ampak vojne zadolžnice. Vam je treba, da naznanite urad, kjer so shranjeni va* ši vrednostni papirji, n. pr. K. K. Post* sparkassen * Amt in Wien. (Abteilung) n. pr.: Lombardabteil. itd. Depot št. .. . Vse druge operacije bo komisarstvo sa* mo izvršilo, tako so mi zagotovili nje* govi uradniki. Odgovora ne čakajte. Ako bo vse v redu, bodo molčali; če kaj ne bo prav, bodo sporočili. Sobratje, držite se natančno navodil v »Zborniku«! Fran Švara. Osebne vesti. Goriška nadškofija. Preč. g. Franc Hliš je bil investiran za župnika na Št. Viški gori, preč. g. Franc Bailaben za žup-nika-dekana v Krminu in preč. g. Ivan Semič za župnika v Čepovanu. — Za 2. kaplana v Tolminu je imenovan novomašnik č. g. Peter Šorli. Č. g. Franc Marega je imenovan za kornega vikarja stolne cerkve. Preč. g. zlatomašnik dr. Karol pl. Baubtla je imenovan za častnega kanonika. Zla-tomašniku in častnemu kanoniku čestitamo prav iskreno! Tržaška škofija. C. g. Cantoni Lenart, kaplan v Petrinju, in č. g. Scavino Dominik, kapian v Bujah, zapustita z 31. okt. škofijo. Preč. g. Montuschi dr. Ferdinand, nadžupnik v Novem gradu, je dobil odpustnico za škofijo Guastalla. Msgr. Ellner Anton, župnik-dekan v Dolenji vasi bo excurr. upravljal Boljun; č. g. Curovič Ivan, župni upravitelj v Kerbunah in Gologorici, bo excurr. upravljal tudi Paz; č. g. Dalla Riva Secondo, župni upravitelj v Kaštelu, je imenovan za župnega upravitelja v Materadi in bo excurr. u-pravljal Petrinje; č. g. Parapot Georg, župni upravitelj v Novi vasi, je imenovan za župnega upravitelja v Kaštelu; č. g. Visintini Angel, kaplan v Krašxi, je imenovan za župnega upravitelja v Novi vasi in bo excurr. upravljal Krašico; č. g. Silvani Natal, župni upravitelj v Draguču in Račicah, je bil inštaliran za župmka v Krkavou; č. g. Marsilli Marij, kaplan v Skednju, je imenovan za župn. uprav, v Draguču in boi excurr. oskrboval Račiče; č. g. Mercuri Benedikt, kaplan v Isoli, je imenovan za prvega kaplana v Skednju; č. g. Giovagnoli Josip, župni .upravitelj v Materadi, je imenovan za 2. kaplana v Isoli; č. g. Vidav Josip, novomašnik, je imenovan za 2. kaplana v Skednju. Književnost. Novosti iz Kat. knjigarne v Gorici. Izdala je navodilo »Sv. spoved« na 4 straneh. Praktično in lično delo. 100 izvodov 10 lir; slovensko berilo in evangelij za praznik Kristusa Kralja kot vložek za v knjigo beril in evangelijev Po 50 stotink izvod. Podobice Kristusa Kralja s posvetilno molitvico. V par dneh izide brošurica »Najpotrebnejše molitve« na 32 straneh. Katoliška knjigarna je izdala lična spričevala, ki jih morejo veroučitelji porabljati ob koncu leta tam, koder so poučevali verstvo izven šole. Lična lepenka ima obliko 24^16 im. Zgoraj je slika Jezusova, ki zbira otroke, ob straneh pa citata »Pustite male...« in »In Jezus je napredoval v modrosti«. Spodaj pa besedilo: Spričevalo. N. N. je obiskoval . . . pouk verstva v dobi od ... do . . . in je dovršil . . . glavni izpit . . . uspehom. Kraj, datum. Podpišeta veroučitelj ter dekan kot nadzornik krščanskega nauka. Zdolaj ob robu še opazika: Uspeh v napredku: 1. odličen; 2. prav dober; 3. povoljen; 4. nepovoljen. Nekateri dušni pastirji so že lani porabili ta spričevala. Misijonski koledar za 1. 1927. Ta koledar je pravkar izšel in stane za nas 4 L. Ali naj tega prijatelja našega ljudstva in blagoslovljenega širitelja kraljestva božjega čč. sobratom še posebej priporočamo? Dovolj je, če povemo, da čisto nič ne zaostaja za lanskim, ampak da ga še prekaša; zlasti slike, posebno one v ba-krotisku na koncu, nam bolj ugajajo. Nas Goričane mora zelo veseliti, da pri koledarju in tudi pri Kat. misijonih tako vneto sodeluje naš rojak Ivan Martelanc. Poleg njegovega spisa »Iz dežele večnega ledu« in poročila o misijonskem gibanju na Slovenskem v letih 1925-26 itd., sta zelo' zanimiva Tominčev članek o 25-letnem misijonskem jubileju misijonarja p. Petra B. Turka in Neženahov životopis abesinskega mučenca abe Gebra Mihaela. Priporočajmo Misijonski koledar našim vernikom prav toplo. Vplivajmo' na starše, naj ga v zimskih večerih prebirajo skupno z otroki, ki bodo na ta način najbolj neprisiljeno vzljubili sv. vero. Razno. Shod na Premu. Shod mož in fantov dne 8. in 9. sept. na Premu se je lepo obnesel. Prišlo je 400 moških od blizu in daleč. Na ta način jih upamo bolj in bolj versko organizirati. Moškim ugajajo tudi taki shodi, ker imajo priliko dobre spovedi; ženske nimajo 167 — dostopa v cerkev in govori so prikrojeni vprav za može in fante. Govori so bili tile: zvečer skiop-tično predavanje: Moiž in misijoni (župnik J. Kalan). Zjutraj: Mož v javnosti (župnik Simonič), ob 10. uri: Mož v družini (dekan Kerhne). Pri jutranji sv. maši je bilo skupno sv. obhajilo. Pri slovesni sv. maši je pa lepo pel moški cerkveni zbor iz Hrenovic. Dala se je moškim prilika, da se udeležijo odpustkov sv. leta. V ta natnen so šli trikrat v cerkev in okrog nje. Nato so se poklonili Kristusu Kralju vesoljstva. Srečko. Tirolia docet. Pod naslovom »Ein Bischof unserer Tage« se je spomnil tednik »Das Neue Reich« zaslug apostolskega administratorja Tirolske in Vorarlberškega dr.-ja Sigismunda Waitza, ki je obhajal 3. oktobra štiridesetletnico mašništva. Med drugim piše: »Bischof Sigismund bedient sich der Mittel der Zeit, um den Ungeist der Zeit zu bekiimpfen. Die-sem, der in allen Formen der Verausserlichung schmeichelnd um die flerzen wirbt, hat er uner-bittlich den Krieg erklart. Verinnerlichung des Le-bens, Losreissung der vielfach in blossen Organi-sationsformen erstarrten und daher kraftlosen ka-tholischen Bewegung aus dem Banne dieser Er-starrung durch ihre Erncuerung aus religiosen Kraften, aus dem Geiste des Apostolats, waren einige der hervorstechendsten Charakterzuge sei-nes Wirkens. Obvvohl rastlos in den Vereinen ar-beitend, hielt er sich frei von jeder Ueber-schatzung des Vereinsmassigen. Ihn beseclte echte katholische Verehrung vor dem organisch Ge-vachsenen. Ihn leitete das Wissen, dass alles Ver-e'nswesen nur ein schwaeher mechanischer Er-satz sein kann fiir die lebendige Gemeinschaft, die gemeinsamer Glaube und gemeinsame Liebe schafft. So erstand in Bischof Sigismund den Mahnungen der Papste, durch die Katholische Aktion der katbolischen Aktivitat neue Schwung-kraft zu verleihen, der verstandnisvollste Vor-kiimpfer auf deutschem Boden. Als er im Friih-jahr dieses Jahres die Katholische Aktion ein-fiihrte, erregte dies weit iiber Oesterreich hinaus d:e wohlwollende Aufmerksamkeit der katholischen Welt. ,Tirolia docet!’ »Tirol gibt das Beispiel!« Diese Anerkennung fiir die Tat des Bischofs lasen wir erst jiingst in einem katholischen Blatte der Schweiz. Es ist auch bekannt geworden, dass der Heilige Vater, den man den Papst der Katholischen Aktion nennen darf, mit herziicher Freude die Ausbreitung dieser Bewegung, die ja aufs engste mit der Arbeit fiir das Kbnigtum Christi verbundtn 'st, becbachtet.« Jezik v liturgiji. Korrespondenzblatt fiir den Kath. Clerus (Dunaj) jc v svoji 8. štev. z 10. 8. 1926 priobčil sledeči članek: »D/e tschechische Sprache in der Liturgie. Der Umsturz brachte in der Ceho-Slovakei ein miichti-ges Anschwellen des Hussitismus hervor. Die neu geschaffene Čcho-slowakische Kirche drohte die katholische zu ersticken. Heute weichen die Wel-len dieser Bewegung zuriick nud die kath. Kirche gewinnt immer mehr Einfluss. Mit Staunen nahm rnan es bei den letzten Wahlen wabr. — Wie ist dies gekommen? In der Liturgie fiihrte man statt der lateinischen Sprache di čehische ein. Der be-riihmte čehische Modernist P. Dostal Latinov schuf dem čehischen kath. Clerus in Obersetzung eine herrlich klingende sogenannte Agende, die nun nach seiner Weisung mit langsamer, feierlicher Betonung mit Erlaubniss der Ordinariate bei Traun-gen, Taufen, Begrabnissen, WeLhen und andern geistlichen Funktionen benutzt wird. — Ja, die Cehen haben sogàr die Erlaubniss, bei Aemtern die Episteil und das Evangelium in ihrer Sprache zu singen und hoffen, es zu erreichen, dass die hi. Messe ausser dem Canon in čehischer Sprache gelesen wird, ja sogar das Vaterunser im Canon. Es ist alles schon vorbereitet, damit man gleich nach der Erlaubniss des Vatikans die hi. Messe so lesen, respektive so singen kann. Bei meinem Aufenthalte in Mahren war ich Zeuge des machtigen Eindruckes der in der Mut-tcrsprache vorgtnommenen hi. Zeremonien auf die Teilnehmer. Freilich hat der fungirende Priester sein Amt recht wiirdig mit klangvoller, feierlicher Sprathe a'usgeiibt. Man sah es den Leuten formlich an, wie machtig sie davom ergriffen waren. — Nur die eigentlichen sacramentalen Worte werden lateinisch, aber auch nebstbei čehisch gesprochen. Die Neuerung brachte der kath. Kirche die gross-ten Vorteile, demi nur dadurch ist die Gefahr des Hussitismus gebannt worden und vide Leuté und Fernstehende der Kirche wieder zugefiihrt worden. Der deutsche Clerus m^cht von dieser Erlaub-niss auch fiir sein Volk fleissig Gebrauch und man sieht, wie sich die deutschen katholischen Kir-chen wieder fiillen, seitdem dort die deutsche Sprache auch in der Liturgie zur Geltung gekommen 168 — ist. Die deutsche Bevolkerung- hiingl an ihren Prie-stcrn sehr, denn dicse haben sich dem Volke am trcuesten gezeigt und die Kirchen sind die letzten offentlichen Stàtten geblieben, aus denen man die Deutschen nicht verdrangt hat und wo sle sich hei-misch fiihlen. Daher auch die vielen Priesterbe-rufe bei dcn Deutschen, die gegen die wenigen bei den Čehen greli in’s Licht fallen, — Bei uns in Oesterreich klagt man iiber Gleichgiiltigkeit der BevSlkerung gegen Kirche und Clerus, iiber die vielen Abfiille und den Fortschritt des Freidcnkcr-tums, besonders in der Arbeiterklasse. Nun, b:eten wir unserm Volke das, was der Clerus in der Čeho-Slowakei bietet, eine deutsche Liturgie, dass es mitfiihlen und mitbeten kann mit der Kirche, vvie die Volker der romanischen Zun-gen, dann wird sich unser Volk in unseren Kirchen heimisch fiihlen und sie wieder finden, wie vor der Zeit dcs Liberalismus. Wir sind von den gleichen Gefahren bedroht, wie unsere Briider im Sudeten-land und so wird der Vatikan uns die gleiche Be-giinstigung gewahren kiinnen. — Haben die Cehen finden, der uns cine herrlich klingende Agende konnen wir noch leichter einen Priester-Dichter finden, der uns eine herrlich klingende Agende respektive Rituale schafft. Das Volk schreit vollig darum und dazu ist schon di elite Stunde! Karl Raus.'i Kipar. V Gorici, Via Dante 12, se je nastanil hrvatski kipar Anton pl. Vukelič. Odli* kuje se zlasti kot portretist. Priporoča; mo ga cerkvenim oskrbništvom in tudi posameznim sobratom. Urednikova listnica. Pismo uredniku. Danes Vam pišem same vesele reči. V moje zakotje je segel prav en lep glas tam iz Brd: da so briški duhovniki napravili v zlati Medani veliko slovesnost v čast sv Frančišku prav na njegov god; da jih je bilo kar dvanajst pred oltarjem; da je dekan mašo pel, župnik biljanski pa pridigal; da so sc s kora glasile vse partes mo-biles (ali se drugekrati ne?), katerih nekaj da je recitiral »menih«; da je potem na slavnostni konferenci neki sobrat zelo lepo govoril o sv. Frančišku in da je posebno tretji red znal tako priporočiti, da je bil stavljen predlog, naj se vsi pričujoči vpišejo v tretji red, če niso še v njem. — Če bi bili Brici naprej povedali, kaj pripravljajo, bi bil tudi jaz hotel iti »gladat«. Drugo veselje mi je napravila okrožnica o sv. Alojziju. Sedaj kar na delo! Osrednji odbor v Rimu je naročil: I fogli con le firme devono essere spediti a Roma prima del prossimo dicembre. Vse albume bodo dali v Rimu vezati, vse v enake platnice. V en album bodo zvezali 200 Listov, na enem listu je prostora za okoli 200 podpisov. Sedaj treba oskrbeti liste in sosedje se moramo dogovoriti, v kakem redu se bodo fantje podpisovali. Tretje veselje — duhovne vaje. Ali ni res veselje, ko pridejo z vseh strani škofije duhovniki, da se v samoti zatopé v svojo dušo in v luči evangelija nemoteni pregledajo svoje življenje? Ali ne bi želel, da bi jih prišlo več? Pravila naše zajed-nice Presvetega Srca pravijo o duhovnih vajah: ultra biennium sine vera iustaque causa non diffe-rant. Kateri so v Unio Apostolica, naj jih opravijo vsako leto. Ker imamo malo samostanov, se na privatne eksercicije ni lahko zvrstiti. Eden, ki je bil pri letošnjih duhovnih vajah, je bil posebno vesel četrtega dneva, ker je bilo tako več časa za premišljevanje Kristusovega življenja. Na tem Vzoru človek vidi, kako treba zajadrati v nadaljno življenje. Ni mu pa bilo všeč, da ni bilo nič branja svetega pisma. Ko je pater toliko govoril, naj bi bil ukazal, da bi se bila glasila iz svete knjige še pristna božja beseda. Tega mnenja je tudi Naturza. Sobratje! Majhen je naš »Zbornik« in še takoi le težko izhaja. Ker nam je pa to glasilo zelo potrebno, ga moramo vsi čvrsto podpirati. Predvsem skrbimo, da bomo točno plačevali naročnino, potem pa naj oni čč. sobratje,.ki so »slučajno« več prejeli, tudi kaj več žrtvujejo. Kdor podpira »Zbornik«, podpira vzajemno ljubezen med nami in vsestranski napredek našega življenja in delovanin Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla. Tiskarna: Katoliška tiskarna v Gorici. Odgovorni urednik: dr. M. Brumat. Vse dopise pošiljajte do 15. vsakega meseca le na naslov: Dr. Mirko Brumat, stolni vikar Gorica, Corte St' Mario 7 ^ 01 § Ali si storil vse, da nabereš čim več § udov za GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO? d Kako boš v prihodnje več storil ? Oo OOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOC OOOOOOOOOOOOOOOOooooooo< RESTAVRACIJA PRI TREH KRONAH v Gorici, Gosposka ulica. Točna postrežba. f LUDVIK ZOTTER Brivski in damski salon TRAVNIK Dr. L. MERMOLJA zobozdravnik-specijalist za ustne in zobne bolezni Gorica, Travnik 5-11 — Od 9-12 in 3-5 #- Anton Breščak Gorica — Gosposka ulica štev. 14 Največja zaloga pohištva v deželi. y a Lastna delavnica. Točna potrežba. r D »fcjMUfAftAAA** 4 « AftlUIJUGUUUUUUUUUUU* j*- 1 Andrej Fiegei | | Restavracija in gostilna *, s prenočiščem. S Ì; ^ S TRAVNIK TRAVNIK J « ¥V¥W «¥¥¥¥¥¥¥¥¥» ¥¥¥ ¥ ¥ ¥¥¥¥ ¥ | Man Karen nasi. - Borica | nojstaFBjša goriška turtìlici Epcsijaliziraria s čEškim porGelonom - šipami - emajlom in stekleno posodo. JOSIPINA PODGORNIK RESTAVRACIJA (CENTRAL) v GORICI, CORSO VERDI 32 Se priporoča p. t. rojakom.-— !i LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA Podružnics v Gorici, Corso Verdi - Trgovski dom Brzojavr.i naslov: Lj-.tbljanska banka. I® Vrši vse bančne posle najkuiontneje in najbolj točno! “I -Tl I! Uradne ure od 8.15 do 12 in od 3 do 5. 72 3 CA O n < "4 D. p a' — p Oi ■s-E ► ► ► ► Urarnica in zlatarnica L. BRAUNIZER Gorica, Travnik 24. - Galanterije. v_ «x>000000000000000cx)000000000000000cxxx300000000000000000000000000 Zdravnik Dr. France Jakončič Gorica - Gosposka ulica št. 6 sprejema za notranje bolezni od 9 - II, 3-4 ------------- s Dobro znana gostilna g „PRI MA K S U“i Izborno vino! Terezijo Petrovčič. S ••••••••••••••••••••••••••••••• Andrej Mavric Gorica, Gosposka ulica št. 3 Bogata izbira domačega in inozemskega sukna- — Velika izbira kožuhovin. Lastna krojačnica moških in ienskib -------- oblek. -------- OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCXXW 3000000000000000 L’ U n i o n Nošo zavarovalnico se nahaja v Gorici ulica Barzellini 2. A. RAVNIK.