0 sadjoreji. Spisal Andr. Stamcar. JVamenil sem nekaj kratkih čertic o sadjoreji ,,Uč. Tovaršu" podati. Mislim, da ne bo napčno. XTe morem povedati, kako sem bil vesel, ko sem vidil svoje perve peške ozeljene, in potem ko so lepo rastle, ko so se cepljenci dobro prijemali, ko sem pervi sad od njih dobil, in ko se ini je zraven tega še ta čast zgodila, da sta mojo pervino tudi pokusila preč. gospoda loški tehant in naš fajoiošter. Sadjoreja je imenitno, pa lahko in prijetno delo, kterega se tudi imenitni gospodje in gospe ne sramujejo. Gosp. Fr. Pirc, sedaj slavni misijonar v Ameriki, so že pred veliko leti na Kranjskem zredili in cepili tisuč in tisuč drevesic in sadjorejo po vseni Gorenskeni prav lepo razširili. Xjih pravi nasledaik so pa sedaj gotovo gosp. L. Pi nta r, fajmošter na Breznici, kteri imajo vedno prav bogato in žlabtno drevesnico. Gospa turnogradska v Predvoru vsako leto sama cepi toliko drevesic, kar jih je za dom treba; — in tako bi lahko naštel še veliko drugih verlili sadjorejcov iz naj imenilnejših stanov, kteri nam kažejo, kako koristno in lepo je to delo. Iz tega se pa tudi vidi , da naj bi se posebno nii učitelji po deželi radi pečali s sadjorejo in ž njo sebi in drugim koristili. Xe bom pripovedoval premnogega dobička, kterega nam uiodra sadjoreja prirmša , ker to jc vsakemu uinneinii človeku znano, kakor beli dan; — govoril bom tcdaj raje precej nekaj o drevesnici. Preden se za drevesnico prostor zbere, se niora gledati, da je taki kraj solnčen in ne dalječ od doma, da ni perst predobra, pa tudi ne prepusta. Predobra zato ne sme biti, ker bi drevesca iz vertne šole v slabejšo zemljo presajene ne botle rasti; v preslabi persti bi pa že v vertni šoli ne rastle. Perstmora biti tedaj srednja, bolj debela ilovnata, kot pa plitva pešeena. Vr peščeni zemlji se ti drevesca ne bodo dobro ponesle, ker taka zenilja ne derži potrebne mokrote. Kako pa naj si učitelj napravi drevesnico ondi, kjer nima soseskinega prostora za njo ? Jaz sem si jo tako le napravil: Vzel sem od bližnjega soseda 64 šlirjaških sežnjev zemlje za več let v najem. Ogradil sem jo 1 seženj visoko s krajniki, zato, da mi niso kure, zajec ali kaka druga taka stvar kaj poškodovale. Hudobnim ljudem , se ve, se ne more lako zagraditi, da bi v drevesnico ne mogli, če jim ravno na misel pride. V mojo drevesnico je prišel tat, kteri mi je pobral 50 hrušic, ki so bile že po Iri leta stare in 4—5 čevljev visoke. Kar jih ni mogel poruvati, jih je polomil, in tako je bilo moje triletno delo s hru.šicanii ob Ua, — le nekaj majhnih, eno ped dolgih, mi je še pustil. — Gredice sem naredil 4 čevlje široke, da od obeh strani lahko z roko do srede dosežem; vložil sem jih s krajniki, da se perst v razor ne melje, in tudi da je vse nekako bolj ličuo. Pognojil sem nekaj s tnalovno , nekoliko pa z živinskim gnojeni. Skopal sem ravno tako, kakor zelnik, ter sem perst po verhu lepo ograbil in porahljal. Tako seni pripravil drevesnico , v ktero sem potem sejal peške. Znano je, da si drevesca lahko na čvetero vižo zaredimo, nanireč iz pešek, iz košic, iz koreninic in iz liostnih divjakov. 1. Kako se peške sejejo. Učitelj naj lože dobi pešek, če v šoli olroke nagovori, da jih prihranujejo in nabirajo, in nm jih prineso , za ktere se jim kaka dobra beseda ali kako malo priinerno darilce spodobi. To pa se mora zgoditi jeseni. Peške naj raje zelene, če se do pomladi sirove ohranijo ; t. j. če se dencjo v vlažno perst ali pesek v lonec , kteri pa mora biti pokrit, da ne pridejo miši do njih. Tako čakajo v kleti do sv. Jurja. — Xekteri pa tudi peške na solncu suše; po zinii pa jih denejo, da zmerznejo , in jili poteni sejejo. Tndi je dobro, če se preše (^kjer se mošt iz sadja dela) jeseni potrosijo na pripravljeno gredico, in plitvo zakopljejo. Peške sejati je naj bolje o sv. Jurju , da jim inraz ne škoduje. Sejejo se pa tako le: V drevesni šoli se pripravi lepo ograbljena gredica, in po tej naj se vsejejo peške, in naj se posujejo z vlažno perstjo za dva persta debelo. Zakopati peške v gredico bi bilo pa napčino, ker bi jih veliko pregloboko padlo, in bi iie ozelenele. Pomniti je še, da se jabelčne peške posebej , in hruševe posebej sejejo, ker jabelka veliko hitreje rastejo, kakor hruške. 'Ł. Kako se košice sejejo. Med košice štejemo vse, kar je terdo, t. j. češplje , češnje, breskve, marelice f. t. d. Cešnje se ravno <ako in lakrat sejejo, kakor jabelka in hruške. Češpljeve košice se pa same sadijo pri deblih; zadosti je, da se češpljevo germovje polrebi, nepoirebne češplje izkopljejo in v drevesnico presade, ter se še le drugo pomlad pocepijo. Breskve in marelice se sadijo na špico, toda ne čez dva persta globoko in en čevelj ena od druge. To dvoje niora zmerzniti, preden kali, ledaj jih moranio zgodaj saditi, da zmerznejo, če ne, se še le drugo pomlad pokažejo. Orehi in kostanji se ravno tako sadijo, kakor breskve in marelice, pa pol drugi čevelj eden od drugega, — vendar ne pred kakor o sv. Jurju, ali kadar je že gorko. 3. Kako se koreniiiice sadijo. Tudi iz koreninic se lahko veliko divjakov zaredimo. Kadar se drevesa cepijo ali pa presajajo, niora se jim serčna korenina odrezati, pa tudi nekaj postranskih proti koncu , da več sisavk narede. Porezane korenine se potem tako sadijo, da jih na debelejšem koncu pol palca ven moli. Koreninice več mladičic poženejo, in še skoraj hitreje rastejo, kakor piškurji. S hostnimi divjaki se jaz nisem veliko pečal, ker sem previdil, da je ž njimi kasnejše in težavniše delo, kakor s piškurji. Prav lepe rasti se težko dobe , ker jih Ijudje hitro poberejo ; gerdi kremplji pa vso drevesnico kaze. Tudi za cepljenje so kasni, ker morajo večji del v sklad cepljeni biti, in to cepljenje je nar bolj kasno. Sadjorejec mora skerbeti, da si, kakor more, napravi prav veliko divjakov; če jih nima, nima kaj cepiti. (Kouec prih.)