LETO COD.22 ŠT. BR.4-5
CLRSILO JUCO GLH4ILO JUCO SLOVANSKE«! «RVIMKBG KRTOkUKECf! KHT01IČKB6 BIJR«TVA	DRiTVA

Vsebina
/
ČLANKI:
Marko Vunič: Mrtvi vitez....................45
Janko Kralj: Narodnost in nadnarodnost.............48
Gr. Blaževič: Uloga našeg seljačkog staleža............53
Joža Barle: O zadružništvu...................54
Momčilo Smiljanič: Patrij&r Photije................57
Dr. Pero Rogulja: Medu Slovencima...............60
Mihajlo Firak: Impresionizam i ekspresionizam u modernoj umjetnosti	64
DUHOVNO ŽIVLJENJE................. 68—70
KNJIŽEVNOST....................................70—76
BELEŽKE.................. ......76—77
PRVO CVIJEČE:
Anton Vodnik: V spomladanskem vetru..............78
Duro Sudeta: Majci.......................78
Duro Sudeta: Na selu..........................................78
Ciril Jeglič; V pokoju......................78
Anton Vodnik: Mistični ples: Beatrice v hrepenenju........81
Anton Vodnik: Nelepe žene plač.................82
Roza Veny: Padaju........................82
Roza Veny: Veni.........................83
Duro Sudeta: Oči........................83
Duro Sudeta: Jesenske ulice...................83
Lotyš: Gozdni motiv .....................83
Jože: Lahna misel na zimskem izprehodu........................84
LISTNICA UREDNIŠTVA....................84
l
Uredništvo »ZORE«: Janko Kralj, Ljubljana. Jugoslovanska tiskarna.
Naročnina naj se blagovoli pošiljati Upravništvu »Zore«: Ljubljana, pisarna Jugoslovanske tiskarne.
Naročnina naj se blagovoli pošiljati mištvu »Zore«: Ljubljana, pisarna Jugoslovanske tis Naročnina za celo leto 20 K, za dijake 10 K.
SKaM
i©.
m
01
Kp.
LETNIK XXII.
ZORA
(5)6*015):©
ŠTEV. PS
4.-5.
Glasilo katoliškega jugoslovanskega dijaštva.

MARKO VUNIČ, stud. ped. Zagreb:
Mrtvi vitez.
Uspomeni f dra P. Rogulje.
Velike, črne zastave viju se nad »Do-magojem« i katoličkom kasinom. Simboli sveopče tuge i žalosti, Duboka, golema i teška tuga pritisla je duše čitavog jednog pokreta, kojem je on bio učitelj i voda. Gledamo nijemo i satrto u te črne, mrtve zastave i iz naših se očiju trune suze, a srce nam drhti od tuge i boli za našim mrtvim vitezom. Kako je strašna i sama pomisao, da više ne živi dr. Petar Rogulja, naš voda! Zar zbilja ne žive više onaj čovjek dubo-koga uma, pronicave duše i plemenitoga srca! Samoga sebe, čitav svoj život žrtvova on za ideju narodnog preporoda u duhu krščanske i jugoslavenske kulture.
Bio je on uz dra Eckerta najdostojniji i najbolji učenik velikog učitelja Janeza Evengeliste Kreka. Taj sin Herceg-Bosne, kršne i ponosne zemlje triju kultura, po-sjedovao je golemu energiju, željeznu od-lučnost i celični karakter.
Rodio se 17. XI. 1888 u Sarajevu. Gim-naziju je izučio u Mostaru, a pravne nauke u Zagrebu. Bez sredstava, sin siromašne činovničke obitelji, otkida od svojih ustiju zalogaje, da prištedi nešto, te da ide u svi-jet tražiti znanje i istinu. Preko velikih praznika odilazi u Sloveniju k svome učitelju Kreku, koji je na Sv. Joštu držao so-cijalne tečajeve za hrvatske i slovenske akademičare. Odilazi zatim u Njemačku i Belgiju. Neprestano je študirao. Socijalnu politiku, nacijonalnu ekonomiju, zadrugar-stvo i organizacije.
Od osobite je važnosti za njegov daljnji razvoj bila socijalno-politička škola na Sv. Joštu. Za večernjeg andeoskog po-
zdrava na Sv. Joštu ulazio je on s drugo-vima u hram, gdje je ritmički odzvanjala molitva. Iza molitve daci su se razilazili, »Krek je išao prema lipi, kraj koje je sta-jao krst. Grupa Hrvata stajala je pred cr-kvom neodlučno, kamo če. Na mjesečini se jasno razabirao Krekov lik zamišljen, obo-rene glave, kako se odmiče od nas. — Na-jednom se trže Rudolf, pa pokazao prema Kreku reče: .Podimo za njim!' — I mi po-dosmo.«
Učenik Krekov pošao je uistinu pu-tem svoga učitelja. Dr. Petar Rogulja bi-jaše političar, socijolog, književnik i kulturni radnik. Godine 1912 osniva s drugom drom Eckertom prvi politički dnevnik or-ganizovanog katoličkog pokreta »Riječke Novine«, Time je prvi put stupio na poli-tičko poprište. Program političke akcije, političko naše vjerovanje zacrtao je dr. Petar Rogulja, tada mladi pravnik, pred Božič 1912 u političkom članku »Riječkih No-vina«, u kojem je istakao naš nacijonalni program: jedinstvo Hrvata, Srba i Slove-naca, Toj se ideji nije nikada iznevjerio. Istaknuti javno tu ideju, u doba najcrnjeg austro-ugarskog terora, u doba kad je hrvatska javnost bila zadojena samo prava-škim dogmama, bio je to vrlo smion potez, koji je mogao da napravi samo čovjek jake energije i koji je čvrsto vjerovao, da je to jedini spas južnih Slavena, A za tu je ideju bio spravan i život svoj dati,
»Riječke Novine« bile su čuvar naših najsvetijih prava na Jadranu, U nacijonal-nim pitanjima bio je jedan od najradikal-nijih hrvatskih dnevnika. Dr. Rogulja piše
najvažnije političke, narodno-obrambene, socialne, gospodarske, trgovačke i kulturne članke, u kojima iznaša ideologiju hrvatskog katloličjkog pokreta. Iz ovih čla-naka izvire njegovo svestrano poznavanje raznih državnih i nacijonalnih problema i socijalnih pitanja. U »Riječkim Novinama« piše-on glasoviti članak »O felix Austria!«, u kojetm oštro napada Austriju. Jetkom ironijom piše u jednom članku: »Nutarnja je i vanjska politika monarkije odgojila na jugu elemente, kojima treba 500.000 baju-neta, da ih opominje na lojalnost. Nije ni čudo! Ta bar se u našoj monarkiji prema Slavenima drže velike lozinke: Justitia regnomm fundamentum.«
Madžarska je vlada obustavila ovaj dnevnik s motivacijom »da smijerom svo-jeg pisanja stavlja u opasnost ratne interese monarkije«.
Par dana poslije toga pokreče on u Zagrebu dnevnik »Novine«, koji je takoder bio izvrgnut progonima vlasti. I dr, Rogu-lja bio je pod osobitom policajnom paskom, pa nije ni čudo, da je in on morao obuči sivu vojničku odoru, koja je skuči-vala svaku slobodu. U vojništvu je dosta stradao, dok nije dobio mjesto kod Sre-dišnjeg odbora za porodice mobilizovanih, gdje se osobito istakao akcijom za smje-štavanje i prehranu siromašne istarske, bo-sansko-hercegovačke i dalmatinske djece u Hrvatskoj. Dane i noči putovao je, pa je imao prigode da upozna razne naše kra-jeve.
Kroz ratno vrijeme nastala je bila stagnacija u našim redovima. Večina dru-gova bila je u vojsci. Oni koji ostadoše kod kuče, nijesu mogli niti su smjeli da rade. Obuzeo nas je bio neki pesimizam. Dr. Ro-gulja nije znao za pesimizam. Svojim poslanicama kroz ratne knjige »Luči« ulije-vao je u naše duše idealizam, vjeru, nadu, uhvanje i ljubav.
U radu za katoličke i narodne ideale nailazio je na prigovore i nerazumijevanje, poglavito kod onih, koji su morali da ga potpomognu u tom radu. Često se tužio na kriticizam u katoličkim redovima, veleči da su »neprestani napadaji dozlogrdili tolikim radnicima u katoličkom pokretu, tako da su počeli ostavljati najizloženija mjesta u katoličkoj falangi, te se povlačiti u miran život bez borbe i napadanja.« I on je doživio razočaranja. Ali nikada nije smalaksao. Neprestano je isticao, kako svaki onaj, koji želi da radi za narod, mora da žrtvuje sebe za ideje katoličkog pokreta, »Ostavi sve svoje, zaboravi samoga
sebe i daj svega sebe u službu naših ideja«, govorio je on često, Takov život zahtijeva žrtve i pregaranja. »Bez žrtve, rada i pre-garanja ne če ništa biti od naše akcije«, reče jeclnom. U jednom političkom članku 1916 napisao je ove markantne riječi:
»Netko je jednom prilikom rekao, da je Hrvatska močvara, u koju če morati naši najjači individui zagaziti, a možda i propasti, da stvore bazu, na kojoj če kas-nija pokoljenja izgraditi zgradu nove krščanske Hrvatske. Svaki od nas mora d t budne u sebi tako odgojen, te može prido-nijeti tu žrtvu da služi kao jednostavni pot-poranj u močvari današnjeg hrvatskog društva, jedan od mnogih potporanja, na kojima če počivati hrvatska kultura. Svaki od nas mora biti spreman, da pridonese tu žrtvu, koja nije ništa drugo, nego njegova dužnost, svaki od nas mora biti tako jak da pregori sve za ideale, pa makar mo-mentano i ne došao do pobjede, makar bio jednom i prezren i nepotrebit, makar morao predvideti, da če biti bačen kao iscije-den limun.« Divna je ovo slika njegova života i rada!
U prvom programatičnom članku »Narodne Politike« ističe: »Prošli su teški ča-sovi poniženja, ropstva, dolazi vrijeme rada, borbe i izgradivanja i kao što smo po-mogli trzati lance, hočemo da i pozitivno ostvarujemo svoje načrte«.
Za vrijeme sloma i iza sloma piše on u »Narodnoj Politici« programatične članke o našoj nutarnjoj i vanjskoj politici, o uredenju države, te o svim problemima, koji zasijecaju u život naroda i države.
Putujuči po raznim krajevima naše domovine proučavao je psihu seljaka, narodne mane i potrebe, te je uvidio ekonom-sku, kulturnu i socijalnu zaostalost našeg naroda. Kao iskreni patriota i pobornik prave demokracije, nastojao je da gospodarski, prosvjetno i politički podigne i uz-goji seljačke mase. Nebrojene mase slušale su vatrenu riječ ovog velikog pobornika seljačkih prava. Smrt velikog prijatelja seljaka, duboko če se kosnuti svih onih ti-suča, koje su slušale njegove govore.
Volio je snažne individué, gvozdene pojave, ljude koji vjeruju, koji se žrtvuju i koji nepokolebivom ustrajnošču provode svoje načrte. Tražio je karaktere prije svega i isticao, da političko prosvječivanje može vršiti samo ona inteligencia, koja je nekompromitirana,
I na nj možemo primijeniti ono isto, što je on pisao o dru Eckertu: »Ljubio je svoj narod i učio je bez prestanka iz knji-
ge i iz života, a napose putujuči po našim i stranim zemljama, jer je znao, da narodni preoprod ne če pripraviti znanstveni i politički diletanti, nego ljudi solidna obra-zovanja, jake volje i izgradena karakitera«.
Književni njegovi sastavci odlikovali su se jasnočom stila, ljepotoin jezika i bo-gatstvom izraza. Život »Domagoja«, čuv-stvovanje i osječanje čitave jedne generacije, koja ga je tako silno volila i pošto-vala, opisao je tako vjerno, s tolikom to-plotom i ljubavlju, da smo svi mi čitajuči te sastavke nalazili u njima sami sebe. U naj-crnijim danima tudinske najezde, hvata ga melankolija i obuzimlju ga misli o narodno) prošlosti i budučnosti. Pjeva on melan-količne pjesme iz kojih progovara narodna duša. Ovako on smotri o pjesmi našoj: »Krvava je i strašna povijest mog naroda. Tamna je i teška pjesma, što iz njegove duše izvire. I zato u pjesmi plačemo i tu-žimo se, u pjesmi, kojoj nema nigdje prern-ca, jer se od nje grči i tudincu srce u boli. U svakoj je našoj pjesmi trag tuge, kao što nam usud spusta u svaki čas života kap otrova i smrti«.
»Čekarno da dodu novi ljudi i otkriiju momu narodu put do spasa. Ali ako ih doi-skora ne budne, počet če zamirati pjesma u hrvatskim lugovima, a samrtni če mol zavladati našom zemljom, dok ne umre i on.«
Kad je zadovoljan, kad ga ostavi sje-ta, a u dušu ude osječaj radosti i sreče, zna on da »piše pjesmu pijanu od veselja, radosnu kao pean i bezbrižnu kao diti-ramb boga Bakha, da se razveseli i istrgne iz duše onaj mol, koji dršče, trza i plače, od koga srce puca i umdre, a u najljepšim časovima ulijeva u veselju kaplju tuge«,
Iza turobne i ganutljive sevdalinke, zapjeva on pjesmu punu života i vatre,
Napisao je najbolju študiju o svom ve-Hkom učitelju Janezu Kreku. U rukopisu ostali su njegovi zapisi iz Belgije i Nje-mačke, te najmarkantniji fragmenti o dru Eckertu pod naslovom »Vitez svetoga Grala«.
U posljednje vrijeme dao se bio na sistematski i temeljiti rad organizacije Pucke Stranke. Osnovao je d zadrugu »Narodna Prosvjeta«, kojom je dao podlogu našoj znanstvenoj i beletrističkoj literaturi, te je sam priredivao djela za štampu naporno radeči dane i noči. Za vrijeme prevrata vidimo ga u Narodnom Viječu, gdje dneve i noči, gotovo bez prestanka, neumorno radi, vršeči samo svoju dužnost prema oslobodenoj domovini, — idealu za
koji je vazda radio i prema kojem su bile uprte sve njegove težnje i sva djela, Bio je jedan od najradišnijih ljudi u Narodnom Viječu, pa se bez pretjerivanja može reči, da je prvih desetak dana vodio državu SHS, Roguljine riječi o Kreku, da je »marljiv kao Nijemac, brz i okretan kao Fran-cuz, dubok i religijozan kao Slaven«, mo-žemo na nj u potpunoj mjeri primijeniti. Ne čudimo se stoga, da je o ovom mladom čovjeku rekao Krek »da u miru može umrijeti kad ostavlja dra Rogulju«,
Dr. Petar Rogulja bijaše vatren, radikalni katolik. Pun duha Božjega u sebir krščanske ljubavi i samozaitaje. Pobožan kao dijete i nevin kao andeo. Nije znao za kompromis. »U načelima nema kompromisa. Kompromis potječe od sotone«, govorio je on. Tip praktičnog katolika, borca i viteza poput Filiberta Vrau, O' Connela, Windthorsta, Ferrinia i t. d. Svojim životom bio je uzor katoličkom laikaitu i aka-demskoj omladini, a branio je vjeru i Cr-kvu perom, riječju i djelom. Sačuvao je svoj nepatvoreni katolicizam i oštro je ustao protiv svečenika reformista, protiv t. zv. pokreta žutog svečenstva. Veli, da je tom pokretu glavni uzrok žena i da u tim ljudima nema pravog duha. »U današnje doba, kada se kulturkampf počinje razvijati svom snagom, kada nauk vjere baca-ju iz škola, kada je naš narod u najtežoj dizorijentaciji i kulturnoj krizi, unose oni nemir u narodne i svečeničke redove. Ne može biti pravi svečenički duh, koji smatra svoje zvanje i religijozni rad obrtom, a kler hoče da pretvori u stalešku organiza-ciju, kojoj je zadača, da zadobije što bolje radne uvjete od svojih poslodavaca, valjda biskupa! — Jedini put spasu iz ovoga kaosa jest rekristijaniziranje klera i njegova najintenzivnija suradnja u katoličkoj akciji oko rekristijanizacije naroda«.
Dr. Petar Rogulja bijaše veliki prijatelj katoličkog radničkog pokreta. Zajedno s političkim, socijalnim, gospodarskim i kulturnim programom Pučke Stranke iz-raduje on i moderni, savremeni radnički program, prema uzoru najnovijih i najboljih radničkih programa u Belgiji i Njemačkoj, imajuči pri tom na vidu i naše domače prilike.
Dr. Petar Rogulja bijaše vodom i učiteljem mlade hrvatske katoličke generacije. Stotine akademičara i tisuče srednjo-školaca gledalo je u njemu utjelovljenu ide-ju krščanskog preporoda. Tisuče su išle za njim očarane silnom snagom njegova duha, i bujicom njegovih riječi. Na svim
sastancima vidimo njega i svemu on daje glavni ton. On, propovjednik velikih ideja i velike ljubavi, okuplja oko sebe omladi-nu, osobito najmiliji mu »Domagoj«, i govori o svemu. O ciljevima savremene omla-dine, o uzgoju, dužnostima, požrtvovnosti, pregaranju i patnjama. Oduševljtava mlade ljude za velike i plemenite ciljeve. Ne obe-čava nikomu ništa, nego vječno naglasuje princip rada, morala i dužnosti. Glavni je refrain njegovih govora: Dužnost, požrtvov-nost i samozataja!
Poput dra Kreka zasnovao je socijal-ne tečajeve, koji su imali svrhu, da odga-jaju javne radnike za katoličku akciju. Je-dan takov tečaj obdržavao se prošle godi-ne u malenom, naprednom seocu Homec kraj Kamnika. On je davao samo naloge, zapovijedi i svi su ga slušali, dok se on tiho smješio, a oči mu živo svjetlucale.
Bio je siromah, beskučnik kao i svi veliki ljudi. Hranio se iz priproste kuhinje domagojskog konvikta i spavao na tvrdim ležajima. Iza ugodno prospavane noči na mekoj, toplijoj postelji, smiješio se zadovoljno. S najmanjim se zadovoljavao. Kad nije imao uzglavlja, stavio bi pod glavu leksikone i jednako je bio zadovoljan, kao da je prospavao na kraljevskoj postelji. Osnovao je domagojski konvikat, gdje su našli zaklonište i hranu siromašni študenti, koje je on »gvardijan« najviše volio, nazi-vajuči ih »časnom bračom«. Čitave pripo-vijesti mogle bi se napisati o njemu kao čovjeku i drugu.
Pet je godina prošlo od smrti viteza svetoga Grala, a evo leže nam u grob i drugi vitez. Dva naša najbolja druga, Dio-skuri naši, ostaviše nas tužne i žalosne.
Za Davidom ode i Jonatan. Izgubismo dva najjača tipa, koja je odgojio katolički pokret.
Ime dra Rogulje bilo je program, jednako ko što je ime Kreka bilo program. »Danas je on mrtav. On, kojemu su pro-bdjevene noči ostavile tamne sjene na mla-denačkom licu. Umro je, jer je htio više života, Uništavao je nočne satove, da stig-ne svjetlo zore. Novinar, taj večernji Lazar, žrtvovao je sve za list, svoju ljubav i svoj ponos. On je žrtvovao za misao svoje tijelo, svoje zdravlje, svoju mladost.«
Na glas o njegovoj smrti njegovi su drugovi od užasa zanijemili za nekoliko časa. Čemer i bol ušuljao im se u srca i duše, lice im je pokrila koprena teške tuge, a u oči su navirale suze. Na sveča-noj, žalobnoj proslavi, gledali smo u duhu blagi lik našeg drugog viteza, dok su dvoranam brujila akordi tužne i ganutljive pjesme: »Oj, zbogom dragi brate naš«, akordi što tresu srcem i dušom, i sjetili smo se njegovih riječi, koje je napisao u nekrologu drugu N. Miletiču: »On nije uza-lud živio: novi če ljudi poči stazom, koju je on utro, novi če rod silniji i jači od starih nastaviti njegov rad, pa njegove osnove nijesu uzalud sijane, jer nikad ne žanje onaj, koji sije«.
U ovim riječima nalaze učenici Tvoji svoj program. A Tvojoj uspomeni najbolje če se odužiti, ako ovaj program stave u djelo. Nad preranim grobom velikog Jugo-slavena, pionira krščanske kulture, kličemo:
Vječna Ti ?lava mrtvi vite ž e naš!
: i
JANKO KRALJ:
Narodnost in nadnarodnost.
Šli smo skozi plamen svetovne vojne, v njem so se naša tri plemena zlila v na-cijo; v tem plamenu je pa v nas samih zgorelo marsikatero papirnato^ geslo. S celo dušo smo se borili za politično svobodo in ujedinjenje. Sredi najostreijšega boja za narodno osamosvojitev je pa plaho zvenel ¡klic po človečanstvu, ■je v socijalm revoluciji, ki je pretresla temelje sveta, naraščal, &e oprl na predvojno mednarodno gibanje in danes si stojitiaj nasproti dva principa: Nacijonalizem in internacijonali zem. Določiti moramo svoje stališče na-
pram tema dvema idejama, premOtriti ju hočemo z visokega vidika Kristovih načel in kulture, da nam bo pot v bodočnost jasna. Vemo: Krščanska načela so absolutna, večna; oblik, s katerimi naj se na zunaj izražajo naša stremljenja, ,e več, privzeti moramo one, ki odgovarjajo kulturnemu stanju in gospodarskemu razvoju naše domovine in sodobne družbe.
I. Cela človeška družba sestoji iz cele vrste celic, individuov, ki jih je narava sama razvrstila na tri stopnjujoče se organizme: Družina, narod, družba. Vsaik člo-
vek ima, že s tem da biva, dane gotove pravice; predvsem ima pravico do življenja in sicer do materijelnega in duševnega življenja, ima pravico, da svobodno razvije svoje sile in zmožnosti, v kolikor niso kvarne skupnosti. Posameznik ima tudi prirodmo pravo, ohraniti svoje narodne posebnosti, t. j. ono posebno črto v sebi, ki ga loči od pripadnikov drugih narodov. Nacijonalno pravo posameznika je del njegovega duševnega eksistenčnega prava. To njegovo pravoi krši oni, ki jemlje otroku narodno šolo, mu hoče s silo vzeti njegovo materinščino, kdor ne priznava članu kake narodnosti enakopravnosti radi njegove narodnositi same.
Narod kot celota ni zunanje organizirana, ampak samo logična enota. Znaki te celote so skupne zgodovinsko-politične tradicije, skupni politično-kulturni in ekonomski interesi in skupne aspiracije za bodočnost. Ti znaki dajo kaki skupini ljudi enoten, samobiten značaj, ki razlikuje 'to skupino od drugih skupin človeštva. Ta skupina; ljudi, narod, ima tudi pravico, zahtevati od države in družbe, da sme ohraniti svoje skupne posebnosti, svojo narodno kuilturo, predvsem svoj jezik, to dragoceno kulturno dedščino, lzbrušeno- v trpljenju in radosti pradedov. Dolžnost države do naroda pa ni samo negativna, — da ne napada kakega naroda in da ga ne ovira v razvoju, — ampk tludi pozitivna: da narod pri njegovem stremljenju, razviti svoje sile, krepko podpre. Narodove pravice imajo pa tudi svoje meje: narod ne sme kršiti tujih pravic, se ne sme razvijati na škodo drugih narodov. Polja, kjer se prava in interesi različnih narodov križajo, je treba urediti potom pravičnega sporazuma.
Kake dolžnosti ima pa posameznik do svojega naroda? Zapoved ljubezni do bližnjega obsega vse ljudi; vendar imajo oni, ki so nam po krvi, jeziku, narodnosti bližji, večjo pravico do naše ljubezni. Dolžni smo deflati na to, da narodu ohranimo njegov samobiten značaj in dvignemo njegovo nravno, kulturno in gospodarsko stanje. To nalogo udejisitvimo na dvojen način: Principu samoohrane odgovarja narodno-obramibno delo; drugi in glavni del našega nacijonalnega dela obstoji pa v tem, da ojačimo nravne, kulturne in gospodarske sile naroda. Dai ojačimo njegovo notranjo nravno silo: ker le duševno zdrav, nraven narod si more priboriti solnčnoi mesto v svetu. Nravnost je pa brez religije v naro-
du kot celoti nemogoča. Edino religija more dati posamezniku, — in iz teh obstoji pač narod, — ono notranje ravnotežje, ono komstantnosit dejanja in hotenja, ki je znak nnavnega življenja in Iti tvori značaje. Verski preporod ljudstva je v tem zmi-slu plodovito narodno delo, ker je delo za duševno in nravstveno zdravje naroda.
Druga naloga je, dvigniti kulturnoi stanje naroda in mu odpreti pot do samonikle slovenske, jugoslov, in svetovne kulture, Podrobno, realno deilo je pot, ki so jo hodile in jo hodijo naše vrste od Kreka do nas najmlajših. — Obrniti pa moramo paž-njo tudi na gospodarsko stanje. Ni sicer res, da je duševna kultura neposredno odvisna od materijelne, vendar stoji do nje v gotovi vzročni relaciji. Naša zemlja vpije po gospodarskih, tehničnih in agrarnih strokovnjakih, žejna je gospodarske izobrazbe, da bo mogoče izrabiti speče sile, Tud-i tu je široko polje za narodno delo.
Dolžnost, ki jo imamo do narodne celote, nam narekuje tudi, da branimo njegovo pravico do samoohrane. Ščititi posa-meznikai, ki je v nevarnosti, da izgubi svor jo narodnost, je naloga narodne obrambe. Kako se tal boj strinja: s krščanskimi načeli? Z narodtnoobralmbnim delom ščitimo duševno eksistenčno pravo posameznika, njegovo prirodno pravo. To delo ima pa še drugo, praktično plat. Pri metamorfozi človeka, ki pride od ene narodnosti k drugi, propade v njem cel kompleks etičnih in kulturnih vrednot; da, pri tem umre v mnogih slučajih tudi draga dedščina domovine, njegova vera. Pojem narodne obrambe vsebuje že sam v sebi znak de-fenzivnosti, vsako kršenje tujih pravic je nemoralno in nekulturno.
Da strnim ta kratka izvajanja in odgovorim na vprašanje: Kaj pojmujemo mi pod nacionalizmom? Nacijonalizem je zapo-padek vseh stremljenj, ki gredo za tem, da ohranijo narodu njegov samobiten značaj in ojačijo njegove nravne, kulturne in gospodarske sile, ne da bi s tem kršila pravice tujih narodov.
To so meje našega nacijonaliizma, to je tudi pot, ki pelje do našega nadlnarodnega mišljenja. Naš nacijonalizem je ograničen z nravnimi zakoni; on je delo za ljudstvo v onem odseku zemeljske oble, kjer bivajo Jugoslovani, Vemo: nemoralno je, prilaščati si tujo pravico, in naj si jo prilašča posameznik ali narod v celoti. To je tisti nepremostljivi prepad med našim nabiranjem o narodnosti in med radikalnim na-
cijonalizmom. Radikalni nacijonalizem je vzrastel iz doktrine individualizma, ki zahteva svoboden razmah poedinčevih siil neglede na dobrobit skupnosti. Ta doktrina ni osltiala omejena na gospodarsko polje, prodrla je tudi na narodno. Neglede na prava tujih narodov naj se narod razvijie, širi in ojačuje, v tekmi, ki ne bo omejena po nikakem niravnem zakonu, bo zmagal sposobnejši in močnejši narod. To nazira-nje je zadobilo še ostrejši značaj, ko so prenesli nacijonalni teoretiki ,— predvsem nemški — napačno razumevan pojem Niet-schejevega nadčloveka na narodno celoto: Ustvarili so nasprotje med kulturo raz-širjajcčimi narodi vlladarjev, gospodov sveta in med ljudstvi panjev, zaznamovanih že ob rojstvu. Iz tega pojmovanja narodnosti in kapitalističnega gospodarskega reda je vzniknil imperiijalizem držav in narodov. Nosilec teh idej je predvsem kapitalizem, meščanstvo in polinteligenca. Rav-nodušje teh plasti napram narodni ideji je izginilo v trenotku, ko je zavladala neomejena svoboda gospodarskega življenja, Grozila jim je nevarnost, da postanejo žrtev tujega izkoriščanja, da ne bodo mogli uspešno konkurirati s tujci. Zato so se oprijeli tega sebičnega, kramarskega naci-jonalizma, mu nadeli slavnostno togo pristnega čuvstva in z rodoljubnimi frazami so hoteli zakriti njegovo notranjo trhlost in neresničnost. Ta ekspanzivni nacionalizem oznanja brezobziren boj proti vsem, ki niso člani lastnega naroda. Metode, ki jih uporablja, so nemoralne. Z gospodarskim bojkotom hoče uničiti tujca, izstrada ga, odvzame mu tudi vsakdanji duševni kruh, možnost se izobraziti in ga ovira, da more izpolniti svojo življenjsko naiogo: Razviti svoje od Boga mu dane zmožnosti v korist sebi in človeštvu. Šovenski nacijonalizem je tudi z narodnega stališča poguben. On odmeji narod od svetovne kulturne skupnosti, uniči v njem celo vrsto zdravih etičnih vrednot, predvsem načelo, da je tudi narod vezan po božjih in nravnih zakonih. Napadalna akcija enega naroda rodi odpor in mržnjo pri drugem; ta epidemija sovraštva se širi, začno se kupičiti nasprotja, ljudstvo zamenjuje pojme: Kar je boj in interesno nasprotje gotovih socialnih plasti ali gospodarskih ozemelj, imenujejo na-cijonailni boj, kar je samo eksistenčni pogoj obstoječega režima, predstavljajo svetu kot življenski pogoj narodov. Pri tem jutro za jutrom zastruplja brezznačajno časopisje ozračje z brezmejnimi pretiravanji
vsega, kar dela in hoče tuj narod in vpliva razjedajoče na že itak rahle vezi med narodi. In potem marširajo lepega dne med zvoki koračnic trume ubogih, smrti posvečenih mladcev v neznani dan, za domovino ... Nebo in zemlja se rušita med kriki žena in gladnih otrok, tra/va šumi nad mrzlimi mrtvimi, trupli mladcev, — velika Laž radikalnega naciljonalizma pa upijanja ljudstvo, da zapusti solnčne višine svoje kulture, svobodna obzorja Človeka, ki ve, da hodi pot iz časa V večnost, da zavrže svojo notranjo, etično veličino, Svetovna vojna, ta najglobji odpad od krščanstva in kulture, je v največji meri plod radikalnega nacijonalizma, brezobzirnega plemenskega egoizma.
V obupni borbi za našo narodno osamosvojitev je ta duh deloma zašel tudi v naše vrste. Težko je bilo najti ravnotežje, ko nas je železna pest! absolutizma pritiskala k tlom. Bili smo se za kruh, za svojo zemljo in kulturo, videli smo odhajati de-settisoče v podzemskoi Ameriko, medtem ko so se najslabši elementi tujih narodov razraščali na naši zemlji in ubijali nravno in gospodarsko moč našega naroda. Ako je naš boj zavzel mestoma: ostrejše oblike, je bil to akt samoobrambe. Naš boj je imel cilj, ohraniti organizmu vesoljnega človeštva mlado in zdravo nacijonalno celico in jo rešiti pred nravnim propadom. Zato je bil naš boj pravičen, krščanski in kulturen.
II. Kakor do družine in naroda imamo tudi gotove dolžnosti do skupnosti vseh ljudi, človeške družbe. Vsi ljudje so istega izvora, vsi imajo isti transcedentalni cilj: Gledati Boga v posmrtnem življenju. Krščanstvo je odprlo vsem ljudem, brez razlike na narodnost pot do večnosti, notranjega osvobojenja, pot do Boga. Postavilo je princip bratstva med ljudmi, s svojim delom nam je molče pokazalo, kje je rešitev: Ne isamo v razmerju med posamezniki, tudi v medsebojnih odnošajih med narodi naj velja načelo: Ljubi svojega bližnjega!
Ta veliki osvobujoči nauk je temelj našemu narodnemu mišljenju. Nacijonalni smo, ker hočemo v prvi vrsti svoj n a -r o d dvigniti k Bogu in kulturi. Nadnaro-dni smo, ker je cilj našega dela, prepojiti celo človeštvo s krščansko mislijo, zgraditi mostove med narodi in potom sporazuma med njimi ustvariti nov svet, krščansko organizacijo človeške družbe. Ni nujna potreba, da bi bila ta organizacija
vidna že na zunaj, da bi bila uresničena n. pr. v enotnem tipu svetovne države. Organizacija v tem zmislu more in mora biti predvsem notranja. Človeštvo mora poistati duševno sklenjena enota, v vseh plemenih mora živeti krepka zavest skupnosti in prepričanje, da je to vzajemnost mogoče doseči le potom pravičnega sporazuma. Ta sporazum pa je mogoč le, ako bodo vsi narodi sledili takim nravnim načelom, ki že nosijo v svojem bistvu elemente, ki družijo ljudi. Ni /mjno potrebno, da bi ta nravna načela bila ravno, krščanska. Vsebovati jih more deloma n, pr. tudi budizem ali mohamedanstvo. A v krščanstvu so najbolj popolno in jasno izražena, ker tvorijo osnovo in temelj krščanske etike,
Paralelno s tem notranjim preporodom bodo tudi zrastle zunanje oblike te velike zajednice — to je razvoj, ki ga naše oči ne ugledajo. Daleč je še ta cilj, mogoče ga stoletje še loči od nas. Bolj kot kdaj prej je pa danes potrebno, da to svoje nadnarodno mišljenje zopet poudarimo in začnemo udejstvovati. Katoliška omladina, elastična generaciia, ki je še v razvoju, naj misli in dela »za rod, ki še rojen ni«.
Ne samo iz načelnih, krščanskih vzrokov, tudi iz čisto kulturnih vzrokov mora biti v nas- vedno živa nadnarodna zavest. Gospodarski, socijalni in politični razvoj kulturnih narodov gre nasproti sintetičnemu razdobju,, ki je dano že z razvojem prometnih sredstev. Prvikrat po stoletjih se je človeštvu posrečilo, ustvariti enotno gospodarsko ozemlje: Zemeljsko kroglo. Tudi kulturni razvoj hodi in pojde v isti smeri. Ta sintetična svetovi« kultura ho združevala najboljše obstoječih plemenskih kultur v višjo celoto in nad to visoko planjavo se bodo dvigali novi vrhunci narodnih kultur. Ugovor, da bo pri tem narodna kultura izgubila svoji izrazito obiležje, ne dr/i. Svetovna kultura sestoji iz cele vrste narodnih kultur. Bolj kot nosijo ti posamezni deli na sebi pečat samotilkiosti, bolj pestra, globja in širša je splošna svetovna fcuitura. Cilj kulturnega internacijonalizma ni, nivelirati narodne kultura, odstraniti vse one posebne znake, ki jim dajejo poseben izraz, njegova naloga ie, da združi vse te raznobarvne kamenčke v pester, a harmoničen mozaik.
Toda: Kaj ni laž, govoriti o našem in-ternacijonalizmu, ko vemo, da polje v nas
vseh krepko slovansko čustvo? Ni laž. Človeška družba mora organično zrasti v celoto. Sorodni narodi — in naj bo njihova sorodnost krvna, jezikovna, kulturna, ali politično-histonična, — sorodni narodi najlažje zasujejo prepade med seboj in si podajo roke. Slovani smo si sorodni po krvi, jeziku in duši, sorodni smo si (vsaj za Jugoslovane in Čehe velja to) po razvoju na-cijonalne ideje, ki je bila v zadnjih 70. letih vedno t u d i slovanska. Vezi med nami in drugimi Slovani hočemo okrepiti, ne zato, da bomo bojna četa nasproti drugim naci-jonalnim skupinam, ampak zato, da ustvarimo višji kulturen organizem v človeštvu. Mi smo daleč od političnega, šovenskega panslavizima. Slovamstvo nam je etapa na poti do velike družine človeštva; slovenstvo, jugoislovansttvo, islovanstvo in človeštvo, — to so štiri točke našega razvoja v bodočnosti. Zadnji cilj je velika družina človeštva, v kateri bo imel vsak narod svoj izrazit obraz in samoniklo dušo, a vse te duše bo preveval klic, da je postava ljubezni vrhovni zakon človeštva.
To naše mednarodno mišljenje se globoko razlikuje od internacijonalizma marksistov. Marksistični internacijonalizem moremo razlagati le iz cele njihove ideologije. Končni cilj marksizma je, upostaviti na razvalinah sedanjega družabnega reda komunistično državo. Ta cilj hočejo doseči z organiziranim bojem svetovnega proleta-rijata; Enotna fronta svetovnega proletari-jata je mogoča edino na mednarodni podlagi. »Ako prepletemo proletarčevo dušo z idejo naciijonalne države, ga s tem neposredno odtujimo njegovi razredni nalogi. Misel enote lastnega naroda in vlade nad tujimi narodi postane orodje kapitalistične politike«, pravi Otto Bauer.* Narodna zavest ovira enotnost in moč razrednega boja, zato jo socijalna demokracija v principu zameta. Samo tedaj poseže v nacijonalni boj, ako upa, da se bo tako približala svojemu končnemu cilju. Ne zato, da brani prava naroda kot celote, ampak ker je uvidela, da bo v narodno konsoli-diranih državah razredni boj lažji in enotnejši, je v zadnjih letih mestoma podpirala boj za narodno osvobojenje.
Mi pravimo: Z duševnim preporodom človeštva, z idejami krščanstva, se bo razvila in oijačila nadnarodna misel, Socijalna demokracija trdi, da bo razredni boj in prevrat sedanjega družabnega reda rešil to nalogo. Ta internacijonalizem je pogrešen, ker ignorira sodobni realni položaj; ker
ignorira pravo naroda in posameznika, da razvije orne izrazite, samo nJemu lastne sile in zmožnosti, ki ga razlikujejo cd drugih narodov. Pogirešen je, ker išče rešitve tega v prvi vrsti duševnega, psihološkega vprašanja v gospodarskem prevratu.
Razbili smo obzorje meglenega ljubljanskega barja, padle ¡so meje Zeditojene Slovenije, — naš duh hoče poleteti še dalje in podati roko vsem onim, ki se bore za iste ideale kot mi. Pri sebi začnimo udejstvovati mednarodno misel. Vprašanje je ¡samo to: Rake poti naj hodimo, da ne postane naša nadnarodna zavest lažnjiva gesta? Na kratko hočem začrtati poti, ki vedejo katolika do uresničenja te misli.
Gibalna sila kulture in mišljenja je duša. Vsak idejni prevrat in razvoj v zunanjem življenju korenini v preporodu mišljenja; vse svet preustvarjajoče gonilne sile leže v človeški duši. Šele potem, ko je misel prepojila in obvlada duha, začne človek udejstvovati to» misel, o izrazi v besedah in delih na zunaj.
Ako hočemo človeštvu privzgojiti zavest, da obstoji nujnost in nravna dolžnost vzajemnosti med narodi, moramo preocno-vati njegovo notranjost. Ta duševni preporod je v Ipopollni meri mogoč le potom krščanstva. Samo ono vsebuje one etične elemente saimoodpovedi in pravičnosti, ki jih zahteva ¡nadnarodna misel od posameznih plemen. Ona sama more Vzgojiti oni kolektivni altruizem, ki gradi mostove in zasipa prepade med narodi. Sijajen zgled tega kršč. nadnarodnega mišljenja je misijonsko delo katol. Cerkve. Temeljno delo za internacijonalo krščanstva je zdrava krščanska vzgoja, Napačnoi bi bilo misliti, da je ta vzgoja breznarodna. Nasprotno! Zdrava narodna vzgoja, katere cilj je, vzbuditi spoznanje o lepoti kulturnih in prirodnih zakladov naše domovine, — a ne mržnje do tujcev! — pelje naravnim potom tudi do nadnarodnega, mišljena. Ako' ljudstvo uvidi, kako globoko segajo gospodarski interesi in kulture različnih narodov ena v drugo, aiko vidi, koliko se ima domača kultura zahvaliti tujim narodom za svoj obstoj in procvit, se bo naučilo spoštovanja do tujih narodov in do sebe. Krščanska vzgoja more edina združiti te dve dozdevno nasprotni črti značaja: Da navdahne človeka s topilo ljubeznijo do t rodne zemlje in ga obenem prepoji z duhom viteškega priznanja tujih prav, z duhom objektivnosti napram kulturnim, gospodarskim in socijalnim interesom tujih narodov. Krščanska vzgoja je vzgoja k zdravemu nacijonalizmu in
zdravemu internacijonalizmu, ki se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta.
Drugo polje, kjer je udejstvovanje našega nadnarodnega mišljenja uspešno in potrebno, je veda. Zemeljska krogla se manjša. Tehnika je zmanjšala prostorne, civilizacija pa duševne razdalje med narodi. Razvijajoče se kulturne simbioze sveta ni mogoče zanikati. Kulturna izolacija kakega naroda pomeni danes propast njegove plemenske kulture. Veda je že v svojem bistvu mednarodna. Da ne bomo kulturno izolirani, moramo» navezati stike z internacionalnimi znanstvenimi organizacijami, kongresi in inštituti. To je najlažja in najbolj naravna oblika skupnega dela, prvi korak do vzajemnosti duhov. To mednarodno delo ie pa tudi nacionalnega pomena. Preprečili bi, da bi se ponovila v taki tragiki scena, ki je zaključila dramo našega narodnega uje-dinjenja. Ko bi bili mi imeli močno kulturno postojanko v mednarodnem svetu, bi naš glas ne bil zamrl brez vsakega odmeva. — Z mednarodno organizacijo znan-stva dosežemo tudi najlntenzivnejšo ekonomijo delat: razpršene in osamljene sile ene stroke se strnile1. Posebne važnosti je to danes, ko se vse znanosti vedno bolj cepijo in specializirajo.
Ne samo v vedii, tudi v medsebojnih odnošajih držav prodira vedno bolj mednarodno načelo. Območja, ki jih je treba urediti z mednarodno zakonodajo, zavzemajo vedno širši obseg. Imamo že začetke mednarodne uprave, produkcijskega in prometnega reda in trgovskega prava. Vse to je šele v povojih, te klice pa bodo vedno bolj naraščale. Tudi na ta razvoj bomo pozorni, da bo mogla naša država govoriti tehtno besedo v zboru narodov.
Še tretje, za krščansko giban e mogoče najvažnejše polje za udejstvitev nadnarod-ne misli imamo. Politične, kulturne ^n strokovne organizacije katolikov naj iščejo v skupni mednarodni organizaciji novih vidikov in enotnih smernic. Internacijonali ma-terjalizma zoperstavimo internacijonalo evangelija, organizacijo razrednega in narodnega solidarizma. Vemo, da organizacija potencira sile, — katoliška mednarodna organizacija naj pomnoži sile plemenskih organizacijskih tele? in naj jih ohrani ved-nd v svežem toku idej, ki valove skozi svet. Organizacija propada, okosteni, ako ne vdahnemo od časa do časa novega, mladega življenja v njo. Naše telovadne, proti-alkoholne, kulturne in strokovne organizacije naj črpajo nagibe za nove idejne in or-
ganizatorične oblike iz vreCa mednarodnih katoliških organizacij. In slednjič — to velja za nas takoj —: Naloga jugoslovanske krščanske omladine je, da v najbližjem času naveže stike z inozemskim katoliškim dijaštvom; najprej v svrho informacij, potem pa, ko bodo naši stiki trdnejši, bo prišel čas, da osnujemo mednarodno zvezo krščanskega dijaštva. Res je, to ni delo, čigar sadove bi jutri želi. V neznana stoletja uprimo oči, za bodočo veliko družino narodov de>!amo.
Da torej povzamem v kratkem vodilne misli: Naše narodno mišljenje je zasidrano v pravu naroda do camoohrane in razvoza narodnih sil; cilj našega nadnarodnega mišljenja je ustvariti potom krščanstva harmonijo med pravi in stremljenji različnih narodov. Te dve ideji, kot jih mi pojmujemo, se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta ena drugo. Imamo polno zaves.t, da je naš narod samo celica v organizmu človeštva. To celico razviti in ohraniti zdravo, — [¡e cilj našega nacijonalizma. Vse celice v organizmu človeštva spraviti v sklad, stvoriti iz njih
harmonično, od krščanskih idej prežeto enoto, — je cilj našega nadnarodnega mišljenja.
S tem dragim nam darom v duši zremo z zanosom v zarjo neznanih dni in v nas zveni krščanska misel, ki jo je Emerson tako lepo izrazil: Solnce življenja bo šele vzšlo, ko ne bomo samo pazili na to, da nas naš sosed ne prevara, temveč če bomo v prvi vrsti skrbeli za to, da ne bo po nas oškodovan v svoji lasti.
S tem načelom hočemo na delo za človeštvo v jugoslovanskih zemljah. V tem delu bomo nosilci zdrave nadijonalne misli — narodu vero, kulturo in blagostanje — bomo pa tudi glasniki nadnarodnega mišljenja — naš cilj je vzajemnost vseh narodov. Ta vzajemnost ne sme biti utelešena morda samo v organizaciji zveze narodov, ki bo zastražena s paragrafi in bajoneti, ampak v duševni organizaciji človeštva, temelječi na načelih krščanske etike. Tej duševni organizaciji človeštva veljaj naše vzgojno, kulturno in socialno delo.
GR. BLAŽEVIČ:
Uloga našeg seljačkog staleža.
Istina, koju je Krist rekao: »Nijesam došao na svijet donijeti mir, nego mač,« malo se kad jače manifestirala, no upravo u današnje vrijeme. Živimo u doba, kad svaka grana ljudske djelatnosti stupa pu-tem istine ili laži — toga si sama nije svijesna. Viču, da imaju pravo, a opet nisu sigurni, da je istina, što misle i hoče, te se tako svi skupa guše u ne/nanju, u zdvojnom i nervoznom životnom skep-ticizmu. Ipak oštrije oko promatrajuči ovu suznu dolinu zapaža dvije povorke, koje kreču diametralno oprečnim pravcima, a tek neznatna skupina krzma još, kojim če pravcem udariti.
Jedna povorka stupa sigurnim pu-tem, putem Kristovih načela, a druga skupina negira ta načela i sav joj se rad sa-stoji u negativnom, revolucionarnem rušenju onoga, što je prva izgradila. Treča se grupa, kako rekoh, promišlja, ali ne za dugo. Ovako je gotovo svuda danas svijet razporeden, a i u nas je oeobito rat po-spješio ovakvo diferenciranje.
Zanimivo če sad biti promotriti, kako če se naš seljak orientirati u moru
ovih ideja. Njegova če orientacija biti od to veče važnosti, jer če na onoj strani, kojoj se on prikloni biti i pobjeda i uspjeh, buduči da je seljak apsolutni kontingenat države. Nema sumnje, da če borba, koju več danas vodi krščanska i liberalna inteligenca, biti ubrzo prenesena i na seljaka, Uočimo časom karakter seljaka, što mu ga utisnula priroda, vjera, društvo, Anima humana naturaliter christiana — kod njega se to najbolje očituje. Seljak ne misli brzo i nervozno, nego polagano, a rezultat svog umovanja zbije u poslo-vicu — gnomu, što onda narod usvaja kao aksiom, kao neprizivna istina, kojoj se ne smije protusloviti. Ideje polako probijaju njegovu dušu, ali ih on lako i ne pušta. Seljak voli miran život i teško se diže na revoluciju. Konzervativan je. Zato je seljak više religiozan no i jedan drugi stalež, a blaga se vijest rado prima njegove čudi. Cijelo njegovo življenje ovisi gotovo od prirodnih sila, a jer su tu ljudi nemočni, to je on upravo evidentno ovi-san od Božje pomoči. On je zdravijih živa ca od buržoazije i radništva, jer se
krede u prirodi, hrani zdravom hranom, ne bdije noču kod raznih, nervoznih zabava.
Seljak je dakle kao takav mnogo zgo-dniji za koju dobru ideju, no ostali članovi masa, I nije čudo, da u državama, u kojima je provedena dioba duhova, upravo seljaštvo stoji više no koji drugi stalež u krščanskom taboru. Dapače se može ustvrditi, da dandanas seljaštvo označeno u onako krupnim konturama reprezen-tira kuščansko svjetovno1 naziranje, a radništvo naprotiv materialistično - ateistično. Inteligencija je podijeljena te vodi zapravo oba tabora, i ako se opet znade sva nači na okupu u obrani svojih interesa u slučaju klasne borbe.
Naš če buduči rad večinom biti medu seljaštvom, radništvom i malogradan-stvom. Naš je seljak još dosta pošten i vdan vjeri, zato i jest najnaravniji teren katoličkog pokreta. Uzevši k tomu u obzir kako je ogromni dio našeg jugosla-venskog radništva organizovan na nače-lima socijalne demokracije, a gradanstvo trulo, to nam opet ostaje — seljak, kao najsačuvaniji elemenat.
Toga su svijesni i oni ljudi, kojima je svaka krščanska ideja mrska. To oni zna-du i postaviše sebi geslo: Van na selo! Pod raznim krinkama: znanosti, napret-ka, savremenosti itd. unose medu narod bolesne i krive ideje. Ne odabiru sredstva i način. Glavno je: ohladnjeti seljaka, smutiti ga u vjeri, a što če dalje biti onda od njega, nije ih briga. I priprosti seljak vjeruje »gospodinu«. Na njemu se doista ispunjuje ona Voltaireova: Ležite, prija-
telji, lažite, uvijek če od laži nešto ostati. Oni če iz humaniteta učiniti seljaku i koju korist, jer ih on onda smatra svojim prijateljima pa lakše od njeg prima svaku nauku, makar mu poslije i smrt zadala.
Javno je mnijenje naj gori neprijatelj svake dobre ideje, ako joj je ono protiv-no. Kod nas to mnijenje stvara gotovo isključivo liberalna, socialističko - frama-zunska štampa, koja je velika i organizirana. Seljaštvo prilično poštedeno, jer je nepismeno, ali i do njega dopire ovaj moderni otrov, što štampom što agitaci-jom. No s vremenom če i ono još više dobiti u rake ovo moderno oražje, koje če ga konačno uništiti. Naša je dužnost suprotstavit tomu novu velevlast nove ere — našu katoličku štampu. Mase su po sebi buntovne, pogibeljne. Jedino krščanstvo jest kadro da ih uredi, ople-meni. Krščanska nam caritas diktira, da sa Spasiteljem kažemo: Misereor super turbam, da ih spasimo unijevši u njih naša načela.
No moramo računati s mentalitetom našeg seljaka, koji uvijek povlači najre-alnije konsekvence i sve svede na mate-rialnu dobit. Poradi toga če vjerska, pro-svjetna i politička organizacija kod njega počivati na ekonomskoj. Zato je i bio uspjeh katolika samo ondje, gdje su bile ekonomske i staleške podloge jake i solidne.
Izgradujmo zato sebe i usposobljuj-mo se, da uzmognemo i u tom smjeru pripomoči preporodu našeg naroda.
Kulturni radnik u seljaštvu je u prvo-me redu ekonom!	'
JOŽA BARLÉ:
O zadružništvu.
Zadružništvo je polje, za katero se splošno naš dijak najmanj zanima, prava »terra incognita«, ki jo dijak prav malo ali nič ne pozna. Da je to pogrešek, priča najbolj dejstvo, da nam naša akademična inteligenca more nuditi tako malo, malo delavcev na zadružnem polju. To se čuti zlasti danes v prehodni dobi narodnega gospodarstva; ravno zadružništvo je brez dvoma v prvi vrsti poklicani faktor v vprašanju rešitve današnje gospodarske krize.
Kaj je zadružništvo? Zadružništvo je pojem, pod katerim razumemo del narodnega gospodarstva, temelječ na zadružnem
principu. Ta princip bi na kratko označil: »Vsi za enega, eden za vse«. To je princip vzajemnosti. V zadrugi dobiček ne gre v prid posameznikom, marveč splošnosti; kapital se steka v zadrugo in se vrača v gospodarstvo nazaj. Zadružništvo je nasprotni pol kapitalizmu. V zadrugi so vsi enaki; vsi enako jamčijo za obveznosti, vsi imajo iste pravice, vsi enako korist.
Pojem »zadruga« je znan iz zgodovine. Stari Slovani so živeli v zadrugah. Potomstvo enega para je tvorilo zadrugo; imeli so skupno premoženje in skupno gospodarstvo; zasebne lastnine, razun kakega na-
ki tja ali orožja, niso poznali. Načelo »eden za vse, vsi za enega« je bilo tukaj dosledno izpeljano. Zato bi težko našli primernejše ime za naša udruženja, ki temeljijo na tem principu.
Avstrijski zadružni zakon definira zadrugo kot udruženje z odprtim številom članov, ki ima namen pospeševati pridobitnost in gospodarstvo svojih članov s skupnim obratovanjem ali s podeljevanjem kredita. Tudi našteva zakon nekatere vrste zadrug n. pr.: Pridobitne in gospodarske zadruge, posojilne in kreditne zadruge, sirovinske in skladiščne zadruge, konsum-ne zadruge, stanovanjske zadruge i. dr. Zadruge so po zakonu osnovane na omejenem ali neomejenem jamstvu, to je da jamčijo zadružniki za obveznosti zadruge neomejeno s celim svojim premoženjem, ali pa omejeno s svojim deležem in gotovim poviškom tega deleža. Po zakonu mora vsaka zadruga biti registrirana, to je vpisana pri trgovskem sodišču v posebni od trgovskega registra ločeni zadružni register.
Kateri je vzrok, ki je privede 1 ljudi do tega, da so se začeli organizirati v zadrugah? Prvi in najvažnejši faktor, ki je privede! ljudi do zadružne organizacije je bila gospodarska stiska, nevzdržljiv gmotni in gospodarski položaj. Mali človek je prišel do spoznanja, da je posameznik proti vsemogočnemu kapitalistu preslab in da je le »v slogi moč«. Isti pojav se nam kaže naši ožji domovini v dobi ljudskih oderuhov, in se nam kaže danes pri sedanji gospodarski krizi, ko je zahteva po zadrugah vedno večja.
Glavni namen zadružnega združevanja je kratka označeno: samopomoč. Pomagati si s pomočjo skupnega dela, skupnega gospodarstva, dosledno načelu: »Vsi za ene ga, eden za vse«. Vodilna misel mož-usta-noviteljev je bila, izboljšati malemu človeku njegov gmotni in gospodarski položaj, podati mu lažje življenjske pogoje. — Ta namen so zadruge tudi vedno dosegale; ozrimo se nazaj v dobo, ko še nismo imeli posojilnic, ko je pogosto imel en sam bogataš celo vas na vrvici, da so bili ljudje več ali manj oziroma popolnoma odvisni od njega.
Poudariti moramo tudi etično stran zadružništva. Gospodarska stiska še ni dovolj za ustanavljanje zadrug, gospodarska stiska da le povod za ustanovitev, a moč, ki zadrugo res prikliče v življenje, ima svoje korenine v duši ljudi, v njihovih nrav-nih lastnostih. Za ustanavljanje zadružnih
organizacij je treba požrtvovalnosti, nesebičnosti, poguma, ljubezni do bližnjega, idealizma — in taki so faktično bili vsi veliki možje - ustanovitelji, n. pr. Anglež Robert Owen, Nemca Schultze-Delitsch in Raiffeisen, Slovenec dr. Krek i. dr. Zadruga je utelešenje principa solidarnosti; kar skuša doseči je: ena sama velika družina, brez nasprotstva interesov, poklicev, razredov, narodov: mir, svoboda, blagostanje. Znan je izrek Schultze-Delitschev: »Zadruga je mir«.
Če zasledujemo življenje našega velikega zadružnika dr. Kreka, vidimo, da je za te ideje živel in umrl.
Zadružništvo je novejšega izvora; prve početke opažamo koncem prve polovice devetnajstega stoletja. Ustanovitelji so: v Angliji Robert Owen in krščanski socialci;v Franciji Saint-Simon, Louis Bilanc; v Nemčiji Schultze iz Delitscha in Raiffeisen; spe-cielno pri Slovencih dr. Krek. Socialno ozadje zadružniškega gibanja na Angleškem in Francoskem je bilo predvsem emancipacija delavskih razredov, dočim tega velikega socialnega ozadja v Nemčiji in Avstriji ne opažamo; tu vidimo kot prvi smoter zadružništva varstvo malega človeka, gospodarska samostojnost in povzdi-ga malega posestnika. Iz neznatnih počet-kov se je zadružništvo naglo razvifo in postalo važen faktor v narodnem gospodarstvu. Posebno prodira zadružna misel po vojni, kar je popolnoma razumljivo, saj živimo v dobi gospodarske krize: veliko znižanje produkcije, ista ako ne večja kon-sumpcija, pomanjkanje blaga, preobilica denarja, verižništvo.
Umevno je, da pokreta kot je zadruž-niški, ni mogel prezreti faktor, ki je na tem zelo, če ne najbolj zainteresiran — država. S paznim očesom je vedno motrila ta oo-kret, ga poizkušala uravnavati — ne vedno v korist zadružništvu — in ga končno spravila pod paragraf; zadružne zakone imamo: v Nemčiji z dne 1. maja 1889., v Avstriji z dne 9. aprila 1873., v Srbiji z dne 3. decembra 1898.
Kakšno stališče bo v Jugoslaviji zavzela zakonodaja nasproti zadružništvu, bo pokazala bodočnost.
Poglejmo si nekoliko ustroj zadružne organizacije! — Že v početku se je kazalo, da bodo imele zadruge navezane samo in popolnoma nase težak obstanek. Kje naj nalagajo odvišnji denar, kje naj v sili iščejo kredita? Ali v kapitalističnih zavodih kot so banke? Na drugi strani potrebujejo zadruge navodil in nasvetov v organizatorič-
nem oziru itd. Vse to je rodilo zahtevo in željo po centralnem mestu, ki naj bi bil večji aparat z zadostnim, izvežbanim urad-ništvom, in ki naj bi bil tudi centralna blagajna za izravnavo denarja. Te osrednje zveze so bile spočetka samo organizato-rične centrale, pozneje so postale tudi denarne centrale. Zakonodaja je šla osrednjim zvezam toliko na roko, da jim je pod gotovimi pogoji priznala revizijsko oblast nad zadrugami, ki so pri njih včlanjene.
Osrednje zveze so pod previdnim vodstvom jako lepo uspevale in mnogo pripomogle k razvoju zadružništva. Slovenci imamo naslednje centralne revizijske zveze: Zadružna zveza, Zadružna centrala in Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani, Zadružna zveza v Celju, Goriška zveza gospodarskih društev v Gorici. Osrednje zveze se združujejo zopet v centralno zvezo, ki je navadno samo ena v državi, tako v Jugoslaviji Glavni Zadružni Savez v Beogradu. Glavna zveza pa je manj denarno, temveč bolj organizatorično žarišče.
Osrednje zveze posameznih zadrug igrajo posebno važno vlogo v izravnavi denarja potom tekočega računa (konto-korenta), v katerem stoje s svojimi članicami. Zato mora biti prva skrb zveze, da je njen kapital mobilen, likviden; nalagati denar v realitetah ali investicijah bi moglo za zvezo eventuelno postati usodno.
Nekatere osrednje zveze gojijo tudi blagovni promet, n. pr. Zadružna zveza v Celju, druge imajo zopet popolnoma samostojen blagovni zavod kot je n. pr. Gospodarska zveza v Ljubljani. Blagovne centrale se družijo zopet v zveze; v Jugoslaviji je ta centrala blagovnih ¿srednjih mest Glavna Nabavljačka Zadruga v Beogradu.
Osrednje zadružne zveze razpolagajo obično z velikim uradniškim in tehničnim aparatom in so postale važen faktor na denarnem trgu. Toda kolikor bolj zveze svoj delokrog in promet razširjajo, toliko večja nevarnost je, da preidejo polagoma v kapitalistična denarna podjetja, —
Pomen zadružništva je brez dvoma jako velik. Saj je namen zadružništva gospodarska osamosvojitev, gospodarska po-vzdiga na principu samopomoči in vzajemnega dela. Ozrimo se v polpreteklo dobo, dobo propada, razkosavanja kmetskih posestev! Kdo je pomagal zadolženemu kmetu? Posojilnice! Uničimo naše zadružhe posojilnice in kmet je zopet na milost in nemilost izročen oderuhu. Razbremenitev kmetskih posestev se bo izvršila potom zadružništva.
Posebno važno nalogo ima zadružništvo po vojni, v dobi draginje in gospodarske krize, v času ko cvete verižništvo. Zadružništvo stvori direkten stik med pro-ducentom in konsumentom; zadružništvo bi moralo vzeti v svojo roko produkcijo, dalje import in eksport in bi na ta način ne samo reguliralo, ampak diktiralo cene. Seveda bi mu država morala zasigurati prednosti in ugodnosti pred posamezniki in pred kapitalističnimi družbami.
Zadružništvo igra, oziroma bi lahko igralo veliko vlogo zlasti danes v času socialne revolucije. Vedno glasnejši je klic po socializaciji. Ali bi ne bila socializacija po zadružništvu najidealnejša, najbolj uporabna in najlaže izpeljiva?
In komunizem! — Mislimo si veliko vas, v kateri je zadružni princip dosledno uveljavljen: zadružno polje, zadružna trgovina, zadružna obrt, zadružne gostilne, zadružna čitalnica itd. Ali ni to najidealnejši komunizem?
Osebni inicijativi pusti svobodno pot in s koreninami izruje izrabljanje družbe potom kapitalizma. Razume se, da ima po-zadruženje tudi svoje meje, ki mu jih diktirajo narodno - gospodarski razlogi.
Zadružništvo ima velik pomen tudi v etičnem oziru, kar smo že omenjali. Zadruga pobija sebičnost in lakomnost, goji pa smisel za vzajemnost, edinstvo, dolžnost, vestnost.
Tudi v kulturnem oziru je zadružništvo velike važnosti, saj je urejen gmotni in gospodarski položaj prvi predpogoj kulturnemu napredku.
Lahko bi navajali še druge razloge, n, pr, narodno zdravstvo, ki nam kažejo^ kako velikanskega pomena je za vse naše življenje zadružništvo. Zadružništvo nikakor še ni na višku, njegov delokrog se mora še razširiti in poglobiti.
Zadružništvo, pouk o njem, mora priti v naše šole: ljudske, meščanske, obrtne, učiteljišča, srednje šole, univerzo. Pouk mora biti sistematičen, ker edino tak nam garantira uspeh. Ljudstvo se mora odgajati v zadružništvu potom zadružnih šol, tečajev, knjižnic, razstav, izletov itd.
Država mora dati zadružništvu vse prednosti in ugodnosti, omejiti novo ustanavljanje bank, dovoliti ustanovitev zadružne banke itd.; ravno zadružna banka je velikega pomena za zadružništvo, saj se sedaj v zasmeh vsemu zdravemu gospodarstvu denar malega kmeta uporablja v kapitalistične svrhe.
Legislativa mora ščititi zadružništvo
s primerno zakonodajo in mu priznati vse dovoljene ugodnosti.
Kadar bo zadružna misel pognala svoje korenine v širokih ljudskih plasteh, bomo mogli reči, da je prišel čas, ko gradimo
na razvalinah starega gospodarstva novo družbo: Socialno organizacijo človeštva. In to je socializem v praksi, socializem, ki ga nobena revolucijonarna gesta ne more nadomestiti.
MOMČILO SMILJANIČ:
Patrijar
(Njegov zn.čaj
Oko 130 milijuna krščana ne pripada danas Kristovoj Crkvi, nego odijeljeni od nje traže drugdje duševni spas, Zabacivši princip jednog jednicatoga vrhovnog cr-kvenog autoriteta — primat vlasti rim-skoga pape — okušaše najbolje sami, kako je pogubna njegova negacija. Mi danas ne možemo da govorimo o istočnoj crkvi kao takovoj,. nego o samostalnim patri-jarhatima, koji su posvema razlučeni po-litičkom ili narodnom medom. Oni su medusobno neodvisni i autonomni —■ avvo-necpaloi — samo su onde ujedinjeni, gdje država zaprema više patrijarhata, i to ne jedinstvom, što nužno proizlazi iz same crkvene organizacije kao takove, nego iz drugog tudeg i izvanjskog principa — iz državne vlasti. Pogledamo li statistike evropskih država i to rubriku »ispovijedanje vjere«, namiče nam se žalosna činjenica, da največi postotak razkolnika sačinja-vaju baš Slaveni. Čudan.pojav, jer Slaveni riijesu bili začetnici raskola, a niti raskol prija njihovoj naravi i težnjama. Uzroke raskolu u slavenskim krajevima valja drugdje potražiti. Mimoilazimo ovu još neraz-jašnjenu stranicu u jugoslavenskoj crkve-noj istoriji a osvijetličeno samo prvu i najmarkantniju pojavu, da protagonistu u cijelom pohvatu za rasfcolom istočne crkve od zapadne: lik patrijara Photija1
Photije je Bizantinac i rodom i odgo-jem i radom. Rodio se god. 820. po Kr. u uglednoj carigradskoj obitelji. Talentiran, slavičan i dobro opskrbljen novcem mo-gao se »sasvim posvetiti nauči i osobnoj naobrazbi kod najboljih učitelja svojega vremena. On je to i učinio, pa mu je oošlo za rukom ne samo da je stekao opširnog
1 Upozorujem na ovu literaturu za obsežniji študij: Mansi: Patrolagia graeca, zvezak 15./6. (o Photijul; Hergenröther, Monummenta graeca ad Pho-tium. Regensburg 1869. Od istoga autora: Photius v. Konstatinopel, sein Leben, seine Schriften und das griechische Schisma. Regensburg 1867/9; Maim-bourg, Hist. du scisrae de Grecs. Paris 1677.
Photije.
i djelovanje.)
znanja nego da je i sam izradio nove smjernice u nauči i otvorio nove vidike.
Prvu prirodu njegovog javnog života zaprema znanstveni rad, kojim se bavio do godine 857., dok ga nijesu imenovali patrijarom. U svom naučnom radu ubrao je Photije svoje prve i najmirisavije lovorike. Istina, on je i dalje radio kao učenjak, ali tek sporedno, jer je sve svoje sile bio uložio u razbuktjeli crkveno-politički boj i čvrsto odlučio, da izade iz njega kao pobjednik. Svoju karijeru započeo je Photije kao profesor na visokoj carigradskoj školi i ubrzo okupioi oko sebe lijepi broj marljivih slušalaca. Njegova prijazna vanj-ština i vrlo ugodan način predavanja mnogo su doprinjeli, da je velika dvorana bila redovno puna. Tadanji znanstveni rad bio je još u povoju. Nije bilo izradenog sistema, pa su se profesori bavili rješavanjem različnih problema, a temata su zasjecala večinom u filozofsko-religiozno područje. Tako je predavao i Photije. Kao iškolo-vani aristotelovac stavio je svoje cjelo-kupno i obsežno znanje na obranu vjer-skih istina i zato — barem u početku izvršno djelovao, Photije obnavlja prvi študij klasika, a jer je polbudu crpao iz svoje osobne inicijative, nadimašnje origi-nalnošču svojih radnja svoje drugove pro-fesore. On je neumorno otkrivao zakopano blago grčke i rimske klasične kulture, a da barem nekako olakša saradnju svojim učenicima, osnuje knjižnicu — Photijeva biblioteka — omašni svezak, u kojem su zastupane sve vrsti klasične literature: filozofija, retorika, poezija, gramatika, po-vijest, dakako samo u izvatcima. Kod sredi-vanja i izbora u materijalu pokazuje se Photije kao profinjeni literarni kritičar. Važnost ovog početka oko gajenja klasične literature vidi se osobito, ako se sje-timo, kako se humanistički študij silno razvio u XIV. i kasnijim stolječima i od-lučno uplivisao na odgoj ondašnjih veli-
kana na zapadu. A ne da se poreči, da su bas bizantinski učenjaci mnogo doprinjeli ovom procvatu svojim bibliotekama i po-dučavanjem po gradovima Italije i ostalog kulturnog svijeta. Photije je pokušao i pje-vati, ali nije uspijevao. Iz svake pjesme razabire se njegov realistični značaj. U homiletici bio je bolji te je napisao' "ri-lično dobrih duhovnih govora. Da je bio dobar kanonista, ili da su ga barem takvim držali, pokazuje »Nomokanon« (zbirka kanonskih institucija), koji se njemu pripisuje. Kasnije kao patrijar još je više upli-visao na izgradnju bizantinskog crkvenog prava svojim pismima i sinodalnim dekre-tima. U zrelijoj dobi bavio se Photije najviše dogmatikom. Izradio je djelo s nat-pisomi »Amphilochia«, što obuhvača 326 radnja u obliku eseja. Danas se drži za njegovo najoriginalnije i najglavnije do-gmatičko djelo: »negi vrjg tov ayiov nvev-/uavog /uoava yo)yiag« (o proizlaženju Duha Svetoga). Radio je na njemu sve do svoje smrti u čvrstom uvjerenju, da mu je uspjeio dokazati dogmu istočne nesjedinjene crkve o proizlaženju Duha Svetoga. Spekulativ-dokazali dogmu istočne nesjedinjene crkve skripturističkim izražava se nejasno i iz-vrača im kontekstno značenje. Inače se djelo odlikuje velikom rječitošču, dok se strastvenost pojavljuje u razdraženom načinu pisanja. Ako još spomenemo, da je Photije bio i gardijski štopski časnik, državni sekretar, senator i izvanredni carski poslanik, onda biva jasno, da je bio veoma talentovan i radin ko pčela i da su drugi znali cijeniti njegove sposobnosti.
Da je Photije ostao i dalje svjetovnim učenjakom pa se bavio samo knjigom i državnim poslovima, bio bi ostao u povi-jesti 9. vijeka urezan zlatnim, svijetlim slovima. Ali oni njegovi protektori, koji su ga imenovali gardijskim časnikom i državnim sekretarom, držali su, da je spo-soban i vrijedan da zasjedne i na cari-gradsku patrijaršijsku. stolicu. Photije pristane na ovu zamamnu ponudu te se od-važi na korak, koji mu je kasnije pribavio mnoge gorke časove, veličinu i slavu po-tamnio i duboko smizio u očima objektivnih prosmatralaca. Historija razlaže tu činjenicu ovako: Na patrijaršijskoj stolici sjedio je Ignatije, nečak cara Mihajla, vrlo krepostan i muž čvrsta karaktera. Na sv. Tri Kralja god. 857, uskrati on Bardasu, svemožnom ministru pijanice Mihajla III., sv. pričest radi javne sablazni rodoskvr-nuča. Bardas mu toga ne zaboravi, več je smišljao osvetu. Na njegov savjet dade car
svoju majku i sestra zakaluderiti, jer su ga prekoravale radi nemoralna života. Ignatije je trebao da im blagoslovi redov-nički veo, ali ne htjede, jer je znao, da je izbor staleža prisilan i vrlo nepriličan u ovoj prigodi. Bardas izrabi ovu zgodiu, optuži ga, da stoji u sporazumu sa buntov-nikom Gebonom te izradi kod cara njegov izgon. Na protuzakonito ispražnjenu patrijaršijsku stolicu imenovaše lajika Pho-tija, a svrgnuti biskup Grour posveti ga za svečenika i patrijara, Ignatije se ne htjede da zahvali, jer je i narod pristajao uz njega. Od ovog časa datira boj. Naj-prije se razvio izmedu Photija i zakonitog patrijara, a kasnije izmedu Photija kao pročelnika bizantinske crkve i rimske stolice,
Photije se pouzdavao u dvor. Ogromnim noyčanim svotama i grobom laži za-jedno su nastojali, da izmame potvrdu u energičnog i razboritog pape Nikole I. Nikola poslaje svoje poslanike u Carigrad, da ispitaju čitav dogadaj i da ga obavi-jeste. Papini legati dadoše se podmititi i zavarati, pa označiše na carigradskom po-krajinskom saboru Ignatijev izbor neva-ljalim. Svoju odluku motiviraše, da se je Ignatijev izbor protivio 30, apostolskom kanonu, najme da ga je svjetska vlast postavila za patrijara. Ignatije opravdano ne-zadovoljan s tim rezultatom pozva se na Rim. Nikola zabaci saborsku odluku, Igna-tija potvrdi za patrijara, Photija liši svih duhovnih časti, a oštro kazni i svoje poslanike, Photije se ne muknu, Šta više, on se, poduprt od dvora, odluči u otvoreni i zaplotnjaški boj protiv pape, Sazva sabor istočne crkve i nazva ga »opčim«, premda ga je Nikola zabacio i proglasio izopčenim sve one, koji budu prisustvovali saboru, Photije se nije dao smesti. Velikim prevarama i krivorotvorenjima znao si je steči popularnost tako, da se je niže svečenstvo i puk odmetnulo od pape i njemu priključilo. On optuži papu i zapadnu crkvu, a ,tužba je sadržavala ovih 6 točaka: 1. La-tini (zapadna crkva) poste subotom i uži-vaju u prvoj korizmenoj nedjelji mlijeko i sir. Osim toga preziru oženjene svečenike. 2. Drže sv, potvrdu nevaljalom, ako je daje obični svečenik, 3. Krivotvorili su »Vjerovanje«, jer su umetnuli svoj »Filio-que«, pa zato i naučavaju, da Duh Sveti proizlazi i od Oca i od Sina. 4. Svečenici zapadne crkve glatko se briju. 5. Prenosom carske prijestolice iz Rima u Carigrad prešao je i primat vlasti sa rimske stolice na carigradsku patrijaršijsku sto-
licu. 6. Zapadna crkva ne pjeva u ikori-zmenoj liturgiji »Aleluja« i upotrebljava u sv. miši nekvasni hljeb. Konačna poslje-dica ove optužbe imala je, da se oživo-tvori u izvedbi ideje naznačene u 5. točki: vidljivi namjestnik Kristov na zemlji nije više rimski biskup, nasljednik sv. Petra, nego patrijar carigradski kao biskuip pri-jestolnoga grada. Dakako da Photije nije smio da istupi posve izrazito ovim zahtje-vom kao posljednim ciljem čitave akcije. Ta to bi bilo previše osobno — egoistično — a takvoj akciji za samovladom odlučno bi se bili oprli drugi ugledni istočni patri-jari, koji su više strepili pred bližim Carigradom nego dalekim Rimom, Zato Photije i istupa uvijeno, diplomatski, pa udara na razlike u crkvenoj praksi, hvata se ne-bitnih, promenjivih običaja osim dogme o proizlaženju Duha Svetoga,
Photije se odvažio na veliki i odlučni korak. I, ako je on bi snažna, impozantna ličnost, ovaj se čin ne smije da upiše samo njegovoj osobi. Povijest nam dokazuje, da veliki dogadaji nemaju adekvatnoga uzro-ka u jednoj osobi, nego su to plodovi op-čih sila i kulturnih prilika, a pojedine oso-be — glavni junaci — započinju igru, ili, ako su osobito umno i moralno jaki, daju smjer i rukovode cijelu akciju. Več u IV. stolječu pokazuje se težnja za vladom medu pojedinim carigradskim patrijarima. Na cikvenom saboru u Carigradu g. 381. ustanoviše u 3. kanonu, da iza rimskoga pape slijedi po časti patrijar cargiradski. Taj isti zahtjev obnoviše god. 451. na kal-cedonskom saboru u 28. kanonu. Pape su odbili taj zaključak, jer se bazirao na ne-opravdanom temelju carske oblasti, a ujedno zapostavljao antiohijsku jerusolim-sku, efešku i aleksandrijsku patrijaršijsku stolicu, koje su bile apostolskog porijetla, dok carigradska nije imala takve preroga-tive. U 6. stolječu naziva se carigradski patrijar Ivan, Postitelj, »ekumenski patrijar«, dok se tadašnji papa Grgur Veliki nazva »servus servorum Dei«. Bizantinski dvor, čudoredno pokvaren i okrvavljen ubijstvom vladara i dvoranika želio je, da ima jaki upliv i na crkvu. Ovaj izraziti ce-zaropapizam težio je pod sakrosanktnim plaštem vjere da prekrije unutrašnje mane te da kao tobožnji nosioc prave vjere razširi granice trulomu carstvu medu mladim narodima, što su se baš doseljivali iz stra-nih krajeva u područje bizantinskog car-stva. Vlastodršci su htjeli, da im vjera bude sredstvo za izvjesne političke cilje-ve. Rimski pape odupriješe se snažno ovoj
nezdravoj težnji, a da bi imali i jaču fizi-čku moč, okrenuše se od istočnorimskih (bizantinskih) careva, pa zatražiše zaštitu kod fraoačkih kraljeva i u novoosnovanom zapadnom rimskom carstvu. Bizantinski autokrati trebali su ipak jednu vrhovnu crkvenu olavu u svojoj vlasti i zato su rado neprestance potpirivali svaku akciju cari-gradskog patrijara za prisvojenjem papin-skog primata.
Ove pojave tvorile su zalede Photije-vom istupu. Istina, on si valjda nije bio ni svjestan ove historijske evolucije, ali je zato razumio spretno spojiti svoju osobnu amDiciiju s ponosoml čitave nacije, koja se je držala 'neizmijerno visoko iznad zapad-nih barbara. Težili su da im crkva bude nezavisna od Rima, a postala im je državna sluškinja.
Godine 867. nastade časovit preokret. Car Mihajlo bude ubijen a na prijestolje zasjede ubojica Caesar Bazilije. Bazilije dade Photija zatvoriti u samostan, jer mu je dan iza umorstva ipružio sv. pričest. Ignatije zasjede ponovno patrijaršijsku stolicu. Njegovim poticajem bude sazvan 8. opči crkveni sabor (g. 869.) i javno priznat primat vlasti rimskoga pape u istoč-noj crkvi, Unatoč ovoj nenadanoj katastrofi nije Photije klonuo duhom. Vlastita osobna energija, močni prijatelji i ponižne molbe na cara pribaviše mu dopuštenje , da boravi u Carigradu. Još i više: imenovali su ga pače i odgojiteljem prestoljona-sljednika Leona, a držao je i predavanja na visokoj školi u magnaursikoj palači. Zadniju zapreku, da se ponovno uspne na patrijaršijsku stolicu, ukloni smrt. Zakoniti patrijar Ignatije umre 877., a iste godine vrši več Photije agende patrijara. Po-najprije ukinu sve ukaze uperene protiv sebe i svojih prijatelja, a protivnike bis-kupe svoje crkvene provincije svrže. Ko-načno zatraži i potvrdu u pape Ivana VIII.. Ivan ga prizna za patrijara uz stanovite uvjete. Photije je morao da javno prizna svoju pogrješku na crkvenom saboru, jer je i javno pogriješio i da vrati Bugarsku rimskom patrijarhatu. Photije sazove je-dan pokrajinski crkveni sabor (g. 879.). Buduči da su papina pisma i pogodbe bile pisane latinski, a grčki bisikupi nijesu poznavali latinskog jezika, iskrivi Photije či-tavi prevod posve sebi u prilog (cfr. Marx: Kirchengeschichte, str, 304.), da su svi bis-kupi jednodušno pristali uz njega i osudili Rim, Stalni papinski legat u Carigradu svestrano uputi papu o cijelom dogadaju, Papa Stjepan V. isključi Photija iz Crkve
radi prevare i neposluha. Čim je Caesar Basilije pao, nastupi vladu Leon Mudri, Photijev učenimi. On energično relegira) svog učitelja u samostan i od tada zamuknu Photije za javni crkvenopolitički život.
Jedan nepristrani prosmatrač Photi-jeva života i djelovanja veli o njemu: »U svom trostrukom svojstvu: kao patrijar, teolog i lajik ime je Photijevo ne ¡samo najslavnije u bizantinsko; crkvenoj i so-vjetskoj povjesnici 9. stolječa, nego zapre-ma u opčoj blzantinskoj povjesti te uopče u crkvenoj povjesti mjesto, što nije bilo dosudeno nijednomu Bizantincu iza njega, mjesto, što ga je priključilo ostalim velika-nima ovoga svijeta.« A kardinal Hergen-
rother, koji je Photija v tančine proučio, piše o njem u predgovoru svoje knjige: »U dva smjera, koje valja dobro lučiti, ispo-ljava se rad ovoga muža. Gorko čuti krščanska duša nesretni vjerski razdor, što ga je on baš tako spretno ostvario, kojemu je on dao jednu trajnu teološku podlogu razdor, koji je Photije svim mogučim sred-stvima njetio i uspirivao, za koji je založio svoje prekrasne darove iz nečasnog samo-ljublja i želje za osvetom; ipak sve ovo ne če smetati istoričara, da ga visoko ociieni radi njegovog opsežnog znanja, rijedkih zasluga za teologiju, filozofiju i povijest, da za znanost uopče!« (Photius v. Kon-stantinopel . . . str. VI., sv. I.)
Dr. PERO ROGULJA:
Medu Sle
Dr, Krek o tadašnjoj politici.
4, II, S drom Krekom sam se razgo-varao o nekim stvarima, koje su dosta velike znamenitosti po život Hrvata. Najprije sam ga upitao za njegovo mišljenje o »Za-družnoj banci«, koju kane sada u Sarajevu osnovati s kapitalom od 100.000 K resp. 200.000 K. Zadružna bi banka imala biti ' akcijsko društvo. Krek se tomu nasmijao i rekao, da je glavnica takva, da je cio pot-hvat smiješan. Iza toga nastavismo razgovor o prilikama u Hrvatsko) i Fridjungovoj parnici, On se veseli, što je Fridjung po-vukao svoje tvrdnje radi dvaju razloga, 1. jer su bečki ministri i ostali državnici uvidjeli, da cjelina koalicije nije izdajnička, pa za to če se hrvatsko pitanje brže rije-šiti, jer nije pao odium sumnje na Hrvate, i 2. jer su koalicijonaši i Srbi uvidjeli, da i u Beču vlada pravda.
Štio se tiče prilika u Hrvatskoj, misli Krek, da če madžarska vlada pokušati da zabavi Hrvate kulturnom borbom, pa če početi uvoditi interkonfesijonalne zakone. Stoga treba da se svi krščanski elementi slože i da se u izborima radi samo za takve kandidate, koji se obavežu, da če glasovati proti interkonfesijonalnim zakonima. Glede katoličkih Hrvata (krščansko-demo-kratske struje) misli, da svakako valja da se združe s Radičem u politici, pa da pre-pariraju njegovu stranku za svoje ideje. To če moči tako učiniti, da mladi katolički sveučilištarci pristupe u njegovu stranku, i da u njo j ¡što više rade, da dodu do utjecaja
medu njezinim pristašama. Tako če moči parirati utjecaj Radičev, gdje treba. Ja sam mu odgovorio, da je Radič tako jak indi-vidualitet, da gotovo svakoga ili sasvim odbije ili povuqe za sobom, ako s njim sim-patizuje. Največe je zlo to, da je kompromitiran, pa se mladi katolički pokret ne može vezati na takove osobe, a isto tako i mlada krščanska stranka.
U daljem razgovoru saopčio mi je Krek čudne stvari. Dolazio mu je prije nekoliko dana Szlavik u Ljubljanu — a tra-žio je Šusteršiča — pa ga je pokušao nagovoriti, da brani u delegacijama bana Raucha. Kao glavni razlog navodio je, da če, ako dode na vladu koalicija, nastati pogibao po katolicizam u Hrvatskoj. Osim toga če — kako je Szlavik načinio načrt — morati biskupi izdati okružnicu, u kojoj če preporučiti protivukoalicijonaše i tako bi prodrla u saboru vladina večina. — Ja sam protrnuo, kada sam čuo, u što bi se imao iskoristiti kaJtoUcizam u Hrvatskoj, i rekao sam Kreku, da bi to značilo upro-paštenje našega pokreta u Hrvatskoj. Krek je naravno sve Szlavikove prijedloge od-bio, jer i onako i po njegovu (a i po momu) mišljenju ni okružnice a ni delegacije ne bi mogle spasti Raucha, —
Glavni uzrok sadašnjega jadnoga stanja Bosne, navedi Krek, da je neodgovornost zajedničkih ministara, medu koje pripada i ministar zajedničkih financija. Uopče ti ministri nemaju nikakve odgo-vornoisti. Delegacije, pred kojima polažu račune, najnesrečnija su uredba na svijetu,
kao što je i dualizam najgluplja in najpogi-beljnija forma države. Delegacije su dvije: ugarska i austrijska. Svaka napose rješava večinu poslova. Ako na prijedlogu vladinu učini jedna delegacija bar formalnu pro-mjenu, mora to potvrditi druga, i to putuje iz jedne u drugu toliko puta, koliko god se koji put promjena učini.
Radi toga moraju delegacije potvr-divati sve akte vladine bez promjene, ako ne če da cijeli državni stroj zapne. Kod ministarstva pojedinih polovica to je sa-svim drugačije, jer su ministri odgovorni, da ih parlamenat može staviti i pod op-tužbu. Parlamenat se mora raspustiti ili ministarstvo demisijonirati resp. promijeniti politiku, ako jaka opozicija počne opstruk-ciju. Što se zadnje opstrukcije tiče, ja sam mu opazio, da mislim, kako je ipak kanio svojim prijedlogom pripraviti put Slaveni-ma do vlade, Krek se nato počeo ljutiti, jer da nije imao nikakvu »zahrbtnu misel«, nego mu je bilo samo do toga stalo, da parlamenat djeluje. — Pri razgovoru o »deželnom zboru« došlo je do razgovora o kranjskim liberalcima. Krek drži, da liberalci uopče nista ne vrijede osim Tav-čara. Mladi su elementi istupom dra Žerjava gotovo svi uklonjeni iz stranke, radi toga su liberalci na robu propasti. — Upi-tao sam dra Kreka, što misli o zavodima u Št. Vidu. On drži, da su sasvim nepotre-biti. Taka bi stvar možda valjala u Bosni, ali u katoličkoj Kranskoj posve je suvišna. Da je biskup samo 1 % onih novaca, što ih je uložio u Št. Vid i još ih ulaže, dao za organizaciju stranke, imao bi sve slovenske gimnazije. Isitina, ni sada se ne smije ni na jednoj pisnuti proti katolicizmu, ali da je onai 1% dao, imao bi ih i prije, a ne onaj silni dug. Na drugi način osim nov-čanim pripomočima i ne treba biskup ra-diti izravno za stranku, a svakako je dobro, da se visoki kler što manje_ miješa u politiku. — Večina naših svečenika, što su s vršili u Rimu, premalo je praktična a silno je (teoretična, napokon stoje pod romanskim utjecajem, dok je najbolje, da imaju slavensku i germansku uzgoju, jer taj je pun života i energije.
Za bosanski sabor misli Krek, da če biti dobro, ako se Hrvati u njem i ne do-tiču državnopravnih pitanja, nego neka rješavaju gospodarske zakonske osnove i nastoje što demokratskije zakone proturati. U tim bi pitanjima bila zgodna kooperacija s umjerenim Srbima.
O bosanskom zadružništvu.
S Rašicom sam razgovarao o ustanov-ljenju »Zadružne banke« u Bosni. On drži, da je dr Mandič dobro prozreo vrijednost zadružništva, nu on ga hoče okoristiti u pclitičke svrhe. Mandič je radi toga, da i »Zadružna zveza« uzme nešto dionica »Zadružne banke«, obratio na "njih, ali oni su to odbili s toga, jer če doskora početi raditi njihova »Zadružna banka«, a ta če valjda otvoriti svoju podružnicu u Bosni. Njegovo je mišljenje, da osnivanje zadruga en masse bez dovoljna kapitala, kako to Hrvati u Bosni čine, ne valja, jer če mnogo zadruga ispropadati. Vrlo bi dobro bilo, da se sada u saboru nade dobar poznava-lac zadrugarstva, pa da protura što na-prednije zadružne zakone, jer veliki po-sjednici ne znaju koliku vrijednost ima zadružništvo, a Srbi če iz patriotizma zakone prihvatiti. Tako če zakoni u Bosni biti lako primljeni, a lihvari če istom poslije vidjeti uspjehe zakona. Kao uzor potpo-maganja zadružništva može služiti Srbija, koja ima vrlo demokratske zadružne zakone.
Problemi slovenskoga katolicizma.
Jedne nedjelje razgovarao sam se s Terseglavom. Tema je razgovoru bila: neko padanje idealnosti kod slovenskoga ka-toličkoga daštva. On drži, da je tomu uzrok, što daštvo vidi pobjede svoje stranke, pa se posve oslanja na voditelje nje-zine, i po malo gubi samostalnoBlt razsudi-vanja. Osim toga je došlo u stranku nešto mladih liberalnih elemenata radi oportu-nizma, koji oduševljenje mladeg naraštaja slabe, a zlo djeluje i potajna zavist i ne-društvenost medu ljubljanskom katoličkom initeligencijorn. Opaža se naime, da nema u Ljubljani nikakva društvenega centra. Stoga je on odlučio, da pokuša pomoču »Mladosti« i svojih predavanja unijeti re-kristijanizaciju najprije medu seosku mla-dež i ostali puk. Čini mu se, da je previse racijonalizma u cijelom življenju sloven-skog naroda, a pogotovo inteligencije. Nema onog oduševljenja, koje je dizalo sve u počjetku katoličkoga pokreta, pa ako ovako dalje poltlraje zavladat če mrtvilo u katoličkim redovima. Zato je on počeo, da putem uvodnih članaka u »Mladosti« budi mladost slovensku i pripravlja je za novu epohu. Zadača mu je, da apelirajuči više na srce probudi oduševljenje medu omladinom i medu pukom. Ideal bi mu bilo onako oduševljenje, kakovo je razgrija-
val© krščanske narode u doba krstaških ratova. U ovom našem hladnem in ego-ističkom vijeku treba nam misticizma. Skolastična filozofija previše je racijonali-stička, i samo u zdravom spoju njezinu s misltikom ideal je savršenosti sustava. Samo skladan rad duha (razuma) i srca omo-gučuje zdrav napredak individua. I »Orel« provejava taj lahor misticizma, pa če on biti najbolje sredstvo za ostvarenje nove epohe u katoličkom pokretu. Sada če se okružjima »Orla« dati veča autonomija i razvijanje če se organizacije u provinciji tako pospješiti.
Ljubljanski statut za gradske izbore i opčinsku upravu razmjerno je dosta zgo-dan radi svojega proporcijonalnoga sistema, ali takav sistem ne bi valjalo ujvesti u seoskim opčinama, jer u seoskim opči-nama ima mnogo lokalnih stranaka, a u slučaju da proporcijonalni sistem budne i u njih uveden, doči če do zastupstva sve te strančice, a tO če dovesti do potpunoga rasula opčinske uprave u Kranjskoj.
Katolički pokret medu Hrvatima u Istri živo napreduje. Svečenstvo je imalo svoj sastanak i stvorilo organizaciju a plodovi če se tog rada pokazati i u izborima. Čini se, da če s-vi dosadašnji zastopnici izgubiti mandate.
U Beloj Krajini.
S drom Pogačnikom otputovali smo Rebac i ja u Belokrajinu. Dr Pogačnik imao je da održi dva predavanja u Črnomlju i Metliki o zadružništvu, Putem smo se razgovarali o tam, kako je počeo narodni pokret u Slovetnaca, Kako me je uvjera-vao, bila je jedno od najboljih sredstava pjesma. Pjevanjem rodoljubnih pjesama digla se u narodu svijest (to bi se i kod nas u katoličkom pokretu dalo upo't!rije-biti!). Prenočili smo u Novostn Mestu od-nosno u Kandiji, a onda saonicama u Črnomelj. Usput nam je dr Pogačnik poka-zao, kuda teče nova črta za željezničku prugu. U Črnomlju su bili duhovi jako uzrujani, jer u dan prije u opčinskim izborima prvi put pobijedili pristaše pučke stranke. Na predavanje je došlo desetak ljudi. — Bijela Krajina jest "jedan od naj-zapuštetnijih dijelova Kranjske. Producira silu vina, a žitelji se bave peradarstvom i svinjogojstvom, ali jer nemaju željeznica, eksport je slab. Nova če željeznica upravo oživjeti one krajeve. Zadružništvo je vrlo
slabo razvijeno. — Iza predavanja odvezli smo se ponoči u Metliku, gdje smo prenočili, a sutradan u 10 sati držao je doktor predavanje u dvorani »Sokola«, Predavanje je pohodilo 30—40 ljudi, koji su pokazali vrlo slabo zanimanje za stvar. Metlika je u liberalnim rukama, pa je i načelnik liberalac, star i dobročudan malogradanin, koji kao i ostali liberalci u provinciji bit-nosti liberalizma ni u snu ne sluti. U Metliki pregledasmo rajfajznovku, koja je sada u rukama pučke i liberalne stranke i isto tako i konzumno društvo. Tajnik nas je upozorio, da se nada, da če več na drugoj glavnoj skupštini priječi »posojilnica« u ruke SLS. Liberalci imaju još »Prvu do-lenjsku posojilnicu«, a pristaše SLS rajfajznovku u župnom dvoru.
U Metliki sam čuo o žalosnim prilikama, koje vladaju u upravi i sudstvu u Hrvatskoj. Kranjski su činovnici govorili, da večeg nereda i dezorganizacije nema val j da nigdje kao u hrvatskim uredima. Strahovita je razdioba kotara tako, da žumberčanin mora iči 75 km do svoga suda u Jaški. Birokracija je nasilna, advokata u jednom jedinom kotaru (Jaški) pet, par-nice i druge stvari ne moraju čekati godi-ne nego desetke godina na riješenje. Po-stupak je sa seljacima upravo nepodnos-ljiv, je li stoga čudo, da žumberčani teže Kranjskoj. Činovnika je u Jaški premalo, a opseg kotara ogroman, pa stoga nije mo-guče obaviti svih poslova, nego se svake godine gomilaju sve veči zaostaci.
Popodne otputovasmo natrag u Novo Mesto. Putem se svratismo u ratarsku ško-lu na Grmu. Ta je dosta lijepo uredena. Do godine če irnati četiri učitelja gospodarska stručnjaka. Učenika ima, oko 30, svi su u školskom konviktu (mjesečno se plača 30 K). Zbirka predmeta za poduku i strojeva je upravo krasna. Zadača je ovoj školi, da sinove srednjih seoskih po-sjednika obrcizuje za dobre gospodare. Največa se pažnja obrača vinarstvu, mlje-karstvu i vočarstvu, a po Ijetu uopče ra-tarstvu i gospodarstvu. Znatno je to, da se veliki mar ulaže, da se učenici uvježbaju u upotrebi voča. Iste smo večeri otputovali u Ljubljanu.
Kod predavanja u Metlici opazio samf da je preda v,ač počimao s najsuhoparnijim dijelom, dok valja početi s najzanimivijim točkama, a te su obično iz prilika onoga kraja ili iz življenja onoga staleža, koji tvori največi kontingenat slušateljstva. Agitacijski govor medu seljaštvom trebalo bi po mom mišljenju početi ističuči vri-
jednost seljaštva s jedne strane a s druge strane veliku bijedu, u koju je taj stalež zapao nebrigom inteligencije. Kod poučnih predavanja mora predavač imati pred očima lokalne prilike kraja u kom predava, i na njih se u govoru često osvrtati, jer se tako drži slušateljstvo u neprestano] napetosti.
»
Krek o Dalmaciji.
14. II. Pohodio sam s Rebcem Kreka dvaput. Jučer je bio kod njega di" Alfire-vič. Razgovor, što smo ga oba puta vodili, ovdje ču zabilježiti. Glavna j.et tema razgovora bila nagla promjena režima u Hr-vatskoj, Krekovo je mišljenje, da je koalicija učinila neoprostivu pogrješku, što je onako upravo izdala Hrvatsku, Trebala je ustrajati, a Khuen bi več bio mekši. Vlada, koja je sada zavladala u Hrvatskoj, poisve je liberalna. Jedini je spas, da se po motenosti združi opozicija, te da opstruira proti interkonfesijonalnim zakotnima., koji če vjerojatno doskora biti preneseni iz Madžarske, ako samo Madžari vide, da je to jedini način, kako mogu trajno zavaditi Hrvate medusobno. Uopče sada je stanje u Hrvatskoj gore nego u Francuskoj. Ka-tolicima je preostalo samo da što prije ko-operiraju s Radičem i da razviju živahnu agitaciju medu pukom protiv civilnoga bra-ka, lajičkih škola i protiv oduzeča matičnih knjiga od župnika. I domagojci moraju zači kao privatnici u agitaciju za one za-stupnike, koji se obavežu, da če glasovati protiv interkonfesijonalnih zakona.
Katolička ideja u Dalmaciji i Istri sve bolje napreduje. Radi se o osnovanju jedne naše stranke u Dalmaciji. On je predložio Alfireviču, da se sastane katolički sasta-nak za Dalmaciju i Istru. Na tom neka se punktiraju načela za katolički rad, a malo iza toga neka nastupi naša stranka bez kon-fesijonalnoga karaktera. Na sastanak neka se pozove i Radič. Alfirevič je medutim otklonio ideju sastanka i fekao, da če biti veliki sastanak 1911, u Ljubljani, a tamo če Dalmacija poslati posebno odaslanstvo.
Zatira sam dru Kreku iznio Tersegla-vovo mišljenje o podmlatku »Ljudske stranke«. Krek drži, da Terseglav previše pesimistički promatra prilike. Izmedju mladih mogao bi voditi stranku n. pr. Lam-pe ili od svjetovnjaka Jarc, ali svakako če Terseglavovo nastojanje biti hvale vrijed— no. U ostalom u »Mladosti« ima mnogo njegovih — Krekovih — ideja.
Alfirevič je izvijestio Kreka o radu pododbora »Zadružne Zveze« u Dalmaciji.
Cijela stvar upravo krasno napreduje tako, da misle otvoriti samostalnu banku, Finan-sirat če sada paroplovno društvo »Jadran«, pa če i odatle iči lijepa korist. Sada katolici a osobito on — Alfirevič, polažu svu snagu svoju u Dalmaciji u gospodar-sku organizaciju, i ta, premda nema nego nekoliko mjeseci da opstoji centrala u Splitu, lijepo uispijeva.
Organizacija slovenskih učitelja.
20. II. S učiteljem Simonom rasprav-ljao sam o organizaciji slovenskog učitelj-stva. On je glavne točke bio napisao, pa je razgovor brzo napredovao. Organizacija slovenskog učiteljstva počela je pred 50 godina osnovanjem »Slovenskog učitelj-skog društva«, koje je počelo izdavati list »Učiteljski tovariš«, i s podignučem pot-pornih društava »Društvo v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam na Kranjskem« i »Narodne šole«.
Sve do pred 12 godina djelovali su u svim tim diruštvima zajedno liberalci i katolici, ali kada su navale na krščanstvo postale sve češče odijeliše se krščanski učitelji od »Slovenskog učiteljskog društva« i sltvoriše novu organizaciju »Slom-škovu zvezu«. Sada prema tomu imaju tri vrste društava: liberalna, kljrikalna i za-jednička.
Liberalna. — Prijašnja ili sadašnja liberalna učiteljska organizacija egzistira pod imenom »Deželno društvo slovenskih učiteljev na Kranjskem«, te ima u svakom kotaru (11 u Kranjskoj) svoju podružnicu. To društvo tvori s jednakim društvima za Štajersku i Primorje »Zvezu slovenskih učiteljskih društev«. Ta organizacija ima vlastitu kuču u vrijednosti do 100.000 K i akcijsku tiskani (akcije a 100 K) u Ljubljani, u kojoj se tiska više listova kao: »Učiteljski tovariš« izlazi 50 godina kao školsko - politički list, »Popotnik«, stručno učiteljsko glasilo (pedagoško), »Zvonček« list za djecu; »Domače ognjišče« list za roditelje; »Naša bodočnost«, list za sokolsku mladež i nekoliko političkih listova. Osim toga imaju liberalci »Hranilnico in posojilnico« s dionicama po 50 K.
Zajednička. — Cijelo učiteljstvo zajedno ima »Vdovičko učiteljsko društvo« s mjesečnim prinosima od 1 K. Udovica iza učitelja, člana društva, dobije godišnje od društva 200 K potpore, a svako dijete po 60 K (ako umre mati) ili 100 K (ako umre otac). »Jubilejska samopomoč« osnovana je na istom osnovu, kako su osnovana dru-
štva za osiguranje. Svakoga 1. siječnja uplati član 2 K, a onda, kadgod drugi koji član umre opet 2 K, Ti novci (sada oko 500 K, jer ima oko 250 članova), dolaze kao posmrltnina pravnim nasljednicima umrloga člana.. »Slovenska šolska matica« jest društvo, koje izdaje stručne pedagoške knjige. »Narodna šola« brine se, da siromašni učenici dobiju školske stvari uz jev-tinu cijenu.
Krščansko je učiteljstvo sabrano u »Slomškovoj zvezi«, koja ima više podružnica u Kranjskoj i Primorju, a u posljednje se vrijeme vrlo razvija. Članova ima oko 400. U društvu s »Katehetskim društvom« izdaje list »Slovenski učitelj«. Izdaje još »Vrtec« za malu djecu i »Angelček« za dječake i djevojčice. Jedna je sekcija u »Slomškovoj zvezi« protiv alkohola. Svoje stvari tiska u »Katoliškoj tiskarni«, Poli-tičke i školsko-političke članke prima »Slovenec«. Krščansko se učiteljstvo bori proti »Slobodnoj školi« i vrlo se slaže s pukom, dok su liberalni učitelji u nesu-glasju s narodom, pa nazaduju.
I liberalne i krščanske organizacije vrlo su radine. Obdržavaju mješečne sa-stanke za pouku i zabavu, prireduju predavanja, pohadaju 4tvornice i ostale soci-
jalne institucije, pripremaju izlete i puto-vanja, te obje organizacije hoče da osnuju konvikat u Ljubljani. U tu svrhu su kupili liberalci kuču u Ljubljani za 100.000 K, dok če krščanski učitelji urediti konvikat u »Alojzijevišču« i za tu su svrhu sabrali preko 100.000 K. Oba če konvikta biti vrlo različna i po svrsi, jer če krščanski učitelji urediti konvikat samo za preparandiste, da tako osiguraju krščanski učiteljski pod-mladak, a u liberalni konvikat moči če stupiti samo djeca liberalnih učitelja, pa študirala ta kojugod školu.
Članovi »Slomškove zveze« rade so-cijalno u »Slov. kršč. soc. zvezi«, u »Orlu« i u ostalim krščanskim ustanovama.
23. II, Rašica, Traven, Kralj, Rebac i ja obdržali smo prvu konferenciju zaradi gospodarske organizacije katolika u Bosni. Svrha joj je, da se izradi program za ekonomski rad u Bosni i Hercegovini. Konfe-rencija se obdržavala po želji Krekovoj, a mora ih se toliko održati, da se program dovrši za tri nedjelje, jer če tada doči Van-caš, da na zadnjoj konferenciji preuzme program. Na ovoj konferenciji obradivalo se pitanje kredita i novčanih sredstava.
MIHAJLO FIRAK:
Impresionizam i ekspresionizam u modernoj
umjetnosti.
Kritična študija.
Umjetnost je izraz višega duševnoga života. Pa kako je taj život modelne dobe jako zamršen, kaotičan, isto tako vlada u modernoj umjetnosti čudnovata anarhija. Dr. Dvornikovič je u najnovijem svojem djelu »Savremena filozofija« nabrojio 42 sistema i struje u filozofskom životu našega vremena, a skoro toliko bi »izama« nabrojili u umjetnosti naših dana. Romantika, neo-romantika, realizam, idealizam, naturali-zam, verizam, impresionizam, simbolizam, ekspresionizam, futurizam, kubizam (posebno u slikarstvu) itd. ad libitum. Čovjek s mekanim i osjetljivim srcem, koji o umjetnosti ozbiljno misli i mnogo od nje za život zahtijeva, mora skoro očajavati nad nepreglednim kaosom, koji mu se u današnji umjetnosti predstavlja . .. Što je napokon, umjetnost? gdje je ona? kakva je njena zadača? i — ima li ona uopče kakovu zadaču? — to su pitanja, koja si
zar
ne? — mnogi izmed nas stavljaju. A. odgovora nema, ili bolje: njega ne čujemo u šumu nebrojenih izama.
Odgodivši odgovor na gornja pitanja za bolja vremena, pokušat ču, da ovom zgodom orišem dvije najnovije umjetničke struje, koje su danas najpopularnije (oso-bito u t. zv. »umjetničkom svijetu«) i koje samosvijesno tvrde, da jedino one zadovo-ljuju dušu modernog čovjeka. A nazivlju se te struje sasvim moderno (t. j: mistički-nejasno) im- i ekspresionizam.
Prije toga bi još spomenuo, da svi umjetnički praoci, struje, »šablone« — izviru iz stanovitog p o i m a n j a predmeta, forme ili svrhe u umjetničkom stvaranju, 'iz t. zv. »umjetničkog naziranja«. Prema poimanju predmeta ili svrhe se naravno razvija forma, tehnika: kako da se do-tični predmet (u najširem smislu), predstavi, izrazi, ili zamišljena svrha postigne.
Tako je na primjer naturalizam (oso-bita u literaturi) postavio za predmet umjetničkog stvaranja (za svoju prvotnu, čisto umjetničku svrhu), da nam podaje pojave života, kakove su uistinu, bez ika-kove promjene, a tehnika bi imala biti: mirno, znanstveno hladno opisiva-nje bez ikakvih stilističkih ukrasa, suho komstatiranje, grube analogije, surove ri-ječj i si. Kubizam pa opet nastoji, da nam najedamput predoči predmet u s v i m njegovim značajnim pojavama, sa svake strane, u svakom mogučem osvjet-ljenju. Sve to na istoj slici. Tehnika: razne, zamršene črte, ravne, čiste ploče, geometrijski likovi, pojedini, rastrgani i samovoljno (katkad s zaista junačkom smiono-šču) namješteni udovi i si., sami simboli, koji bi u nama imali stvoriti cjelovitu sli-ku predmeta, koji ne ekzistira ni vremeno ni prostorno. Vremena i prostora kubist ne priznaje. Zato je i potrebno za razumije-vanje — pardon! — doživljanje kubističkih umjetnina pósebnog (kubističkog) nadah-nuča. (To sami zahtijevaju; vidi »Mentor« 1914/15.)
Tako se dakle umjetničke struje ra-daju u u m u (naziranje), a kasnije se kod nekojih posebnu (i svu) važnost polaže ili na vanjsko izražanje umjetničkog nazira-nja (impresionizam, simbolizam), ili na ideje, predmet (ekspresionizam, realizam). U ovoj ču se študiji baviti poglavito s idej-nom genezom, unutrašnjošču im- i ekspresionizma, manje s njihovom vanj-štinom.
Impresionizam,
Impresionizam bi doslovno značio umjetnost utisaka, podavanje ono-ga, što dode u našu čutnu spoznaju. To dakle ne bi bilo nista neobično. Ta umjet-nici su uvijek težili — više ili manje — za tim, da u svojim djelima pokažu djelovanje naravi na svoju dušu, svoje su osječanje i stvaranje više ili manje ravnali po naravi,' umjetnost nije nikada bila sasvim speku-lativna, apstraktna, produkt razuma, umjetnici nisu nikada htjeli, da se ravnaju samo po apstraktno umjetno prepariranim formama. Narav je uvijek bila. ishodište i norma umjetničkog stvaranja. Da, umjetnost jepo svojojnaravi impre-sionistička a umjetnici impresionisti.
Pa ipak — velika je razlika med starim i novim, modernim impresionizmom, med starom in novom umjetnošču.
Stari su mislili, da umjetnost sastoji u oponašanju naravi (u najširem zna-čenju). Nu to ne bi bilo tako zlo, ako bi stari pod oponašanjem razumijevali isto, što novi pod si obodnim, vjernim reproduciranjem naravi, gdje se umjetnik brižno obazire na neprestano^ mi-jenjane prirodnih pojava, na vječno prenavljanje i prestvaranje u prirodi. Medu-tim su stari umjetnici gledali prirodu površno i jednostavno pa i još to gledanje im nije prvim i gjavnim izvorom i jedinom normom kod stvaranja, nego su oni htjeli prirodne pojave donekle promjeniti prema zahtje-vima svojeg mišljenja, htjeli su ih popraviti, uzvisiti, formirati ih prema ad hoc p r i j e postavljenim pravi-lima. Posljedica je toga bila ta, da su oni predmete izbirali paihpo stalnim šablonama ilustrirali. To ilustriranje stalnih, konvencionalnih sadržaja su dakako mogli sasvim mirno obavljati u zatvorenim ateljeima, daleko od bujnosti prirodnog života. Tako su njihova djela bila večinoma plod mišljenja, fantazija, izraz njihovih nazora i želja — umjetnost misli, Sadržaj, predmet slike je bilo glavno, a umjetnost je imala t orne pri-baviti odgovarajuče odijelo.1
Protiv tog tjesnogrudnog formalizma, protiv tog nasilja praktičnog razuma i konvencije se je podigla reakcija slobodo-ljubivog duha modernog čovjeka zahtijeva-juči više slobode, iskrenosti i neposrednosti. Stalo se je zahtijevati, da umjetnik pru-ža u svojim djelima samo to i u prvom redu to, što neposredno, bez refleksije dode u njegovu čutnu spoznaju i neka taj neposredni utisak izrazi tako, kako ga je uistinu osjetio, a da ga kritič)nim analiziranjem ili svojevoljnim izbiranjem ništa ne mijenja. Razum i volja moraju kod umjetničkog ustvaranja zašutjeti. Umjetnik se ne smije vezati nikakvim obzirima, zah-tjevima kakve šablone »škole«, nego neka bezobzirno pruži sve to, štogod su mu osje-tila dojavili. To je njegova jedrna i najviša dužnost, drugih on ne poznaje. Tako je ta nova umjetnost kao zakonito čedo svojeg vremena (19. vijek), koje je plovilo pod za-stavom neodredene slobode u mišljenju i djelovanju — slobode individua, na svoj stijeg napisalo geslo: »Sloboda u umjetnič-kom stvaranju«! Sloboda od starih este-
1 Vidi M. Nehajev: Impresionizam, Vijenac 1903; Jos. Kreitmaier: Die Malerei von gestern und heute, Stimmen aus Maria-Laach 1912, sv. 83.).
tičnih oblika i zakona, s loboda od tiranije razuma, konvencije i svrhe! Umjetnost neposrednih si obodnih, m o -mentanih čutnih utisaka, neposredno gledanje, umjetnost bez estetike, bez etike, religije i morala, bez svrhe, slobodna i čista od neumjetničkih sporia, umjetnost, koja je sama sebi svrha — »1'art pour 1'art« u svojoj zadnjoj kon-sekciji — to je nova umjetnost, moderni impresionizam, /
Taj se je impresionizam najpotpunije razvio u slikarstvu, počeoši tamo od 30-tih goidina 19. vijeka. Slikarstvo je naime več po svojoj naravi najbolje prikladno za no-votarije. Jer je slikarska umjetnost napro-tiv drugim umjetničkim vrstama najmanje kodificirana pa tako ne zahtijeva od svojih »svečenika« posebnih priprema. Glavno je, da iinaš platno, boje i kist i več mo-žeš slikati. Zato i je bilo slikarstvo od pamtivijeka slobodno polje, na kojem su nicali najrazličitiji pojavi ljudskog duha, od jasnogledne ženijalnosti do drzovitog, plit-kog i smiješnog diletantizma i apsurdnosti bolesnih živaca. Ovi zadnji pojavi su da-nas u modi!
Može se dakle reči, da je impresionizam (moderni) u slikarstvu kod kuče, I tu je on naprotiv pristaš ne umjetnosti razuma i misli razvio umjetnost oka i boje. U umjetnosti se smije ustvarati samo ono, što umjetnik neposredno gleda. A ako mi slobodnim, prostim okom opažamo prirodu; onda nam je glavno što vidimo boja, svjetlo, sjena. To ima dakle umjetnik vjer-no reproducirati; vjerno, to je onako, kako o n sve to vidi. Sve one nijanse, prelija-vanje jedne boje u dragu, čudnovate mje-šavine svjetla i sjena, sve varijacije svjetla, refleks svjetlobnih zraka na predmetu, svu onu bujnost, šarenilo, živahnost, plač i pje-vanje boja i svjetla, onaj opči krik radosti ili tuge, uopče sve, što može vješto i osjet-ljivo oko umjetnika zapaziti u prirodi, sve to i samo to ima doči na sliku. Mijenjati se ne smije nista, to bi bilo nasilje.
Gledajuči umjetnik prirodu, vidi u njoj neki jedinstveni ton, raspoloženje »štimung«. Dakako, da je to u svakom trenutku drugačije, ali to i je baš zadača umjetnika, da ulovi taj momentani toni da ga vjerno prenese na platno. To znači onaj ruski izraz »loviti moment« u kojem se odlikovao Čehov i Turgenjev. Tako nam postaje jasna pojava, da na impresionistič-kim slikama prevladava neka dominantna boja, koja daje sav čar i Svu moč slici. I kod svakog je umjetnika taj opči ton dru-
gačiji, drugačiji na slikama iste prirodne pojave. (Kovačevič, Bukovac, Auer, Šenoa.)
A s osobitom ljubavlju slikaju impresionisti predmete u prostom zraku — en plein air — plenerizam. Višak je impresio-nističke umjetnosti reproducirati sve jedva zamjetljive titraje zraka, onu čarobnu atmosfera, koja obavija predmete u slobod-noj prirodi.
Značajno je još za moderni impresionizam izbjegavanje svake pravilne kompozicije slike. To je prema gore navedenim principima impresionizma sasvim logična konsekvencija. Komponirati sliku mora razum, fantazija, tu se moraju upo-trijebiti stalna pravila, radi se prema nekom načelu ili želji, a to su sve nepotrebni, da, škodljivi elementi. Isto tako kon-sekventno zabacuje impresionizam idealiziranje i historične teme. Jer kod historičnih slika i kod idealizacije nije moguče neposredno gledanje, taj conditio sine qua non impresionizma. Pa ipak ne smijemo smatrati impresionizam naturalističnom strajom, barem ne u smislu francuskog naturalizma jednoga Zole ili brace Gonco-urt-a. Jer impresionizam ne misli da predstavlja prirodu kakva je uistinu (za objektivnost ga nije briga), nego kako je umjetnik gleda. Impresionistu je glavno, da nam poda onu individualno-psiholo-šku obojenost spoznanog predmeta, ono svjetlo, atmosferu, ton, u kojem mu se predmet predstavlja — to je za pravo ono, što znači impresija. Za sam predmet, njegov idejni sadržaj, njegovo bistvo nije ga briga, to se njega ne tiče. Impresionista bi dapače najviše veselilo, kad na njegovim slikama ne bi uopče bilo nikakva predmeta, kad slika ne bi predstavljala ništa dragoga nego igra svjetla, sjene, boje i titranja zraka. Tada ne bi predmet sam privlačio publiku, nego bi ova morala gledati i uživati samo čistu umjetnost — ne što je, nego kako je predstavljeno. U tom če i biti jedan od uzroka, zašto impresionist, kojemu je inače sve u prirodi lijepo, sve gdjegod ima svjetla i boja, sve što ima »značaj« bi rekao Rodin, to ipak vidimo, da on ipak kao da izbira neznatne i nezanimive pojave svak-danjeg života. Sve to iz bojazni, da ne bi zanimivost sadržaja odvratila naše pozornosti od forme i tehnike, što je na slici je-dino vrijedno.
Nadalje je sasvim razumljivo, da je impresionist ljuti neprijatelj slikanja u za-tvorenom ateljeu, gdje se radi po tradi-
cionalni šabloni. Živa priroda je jedini izvor umjetničkog stvaranja, priroda, u ko-joj nema ništa stalnoga, gdje sve kipi, gdje svaki časak donese nešto novoga, gdje nam se predmet pokazuje u hiljadu boja, uvijek u drugom svjetlu, uvijek drugačiji. Zato »van u slobodnu prirodu!« — je lo-zinka impresionizma. Proč s umjetničkim školama i nazorima, svatko neka stvara slobodno po svojim neposrednim utiscima!
To bi bio moderni impresionizam. Njegova tehnika se pozna veoma lako. Osobito se odlikuje takozvanim b r z i m skiciranjem, koje je nužno, da se momentani utisak brzo na platnu skicira,, ili na brzu ruku izreče. Dalje čemo prepoznati impresionističko djelo po impulznoj živahnosti stila, vrenju žvučnih fraza, po blagim, nježno-mekanim i nekako slatkim bo jama, koje nas se jako doimlju, ali nas ne umiruju, ne tješe. Brzo čemo osjetiti kod impreisionističkog djela pomanjkanje kompozicije, duševnog mira i ravnovjesja, doisljednosti i harmonije.
Pojavio se je moderni impresionizam u Francuskoj te se u drugoj polovici pro-šloga vijeka raširio po čitavom svijetu, bu-deči svagdje novi, pomladeni život. On je iznio i slavensku umjetnost pred širi svijet i pokazao njezinu osebujnost. (Nehajev: Impresionizam.) Značajne črte modernog impresionizma vidimo več kod Španjolca Fr. Goye, slikara na početku 19, vjeka. Bliži su prethodnici impresionizma francu-ski pejsažisti iz okolice Fontainebleaua s Millet-om na čelu, koji se je s porodicom naselio na ladanju, živio priprosto i slikao krajobraze. Kod njegovih slika još se za-pažaju tragovi komponiranja. Najradije je slikao prosto, otvoreno polje, a na njem seljaka s psom, pastire, seljake kod poljskih radnja i si. Najznatniji su predstavnici impresionizma: u Francuskoj Manet, Pis-saro, Sisley, Renoir (plenerist), Degas, Besnarol (slikari »štimunga«), u Njemač-koj Liebermann, u Nizozemskoj Israels. Francuz Ouvis de Chavannes i Švicar Bocklin čine več svojom simbolistikom prelaz k ekspresionizmu. Kod Hrvata su impresionisti: Bukovac, Kovačevič, Šenoa, Auer, Crnčič, Csikos, Tišov. Nijesu svi u istoj mjeri prožeti impresionističkim nazi-ranjem i svaki od njih je svoj. (Promatraj na pr. onaj opči ton Auerovih, Bukovčevih pa Kovačevičevih slika.)
Opisavši tako moderni impresionizam, ogledat čemo sada njegovu vrijednost, zna-čenje u razvoju umjetnosti.
Valja priznati, da ima tu impresionizam veoma velikih zasluga, U prvom redu u tom, što je svojom težnjom, da bude umjetnik u svojem stvaranju iskren i da se slobodno poda neposrednim utiscima vanjskog svijeta, pružio umjetnosti, koja se več stala sušiti i venuti pod nasiljem šablone i konvencije, izvore novog života, ulio joj u žile mlade i svježe krvi, otvorio joj nove puteve, svračajuči pozornost umjetnika na zanimive i bogate probleme svjetla, boje i atmosfere (zraka), A posebno još treba modemom impresionizmu priznati da je opiruči se na rezultate kemije i fiziologije naglašivao i izrabljivao ne-obične sposobnosti oka u spoznavanju boje, Sve u jednu: modemi je impresionizam umjetnost preporodio, raširio njezino obzorje i omogučio umjetniku, da svoju individualnost nesmetano pokaže i razvije, Impresionistička djela su nam intimno bliska, naša, nježno slatka i ako nas potpuno ne zadovoljavaju. Čudno je naime, da nam kod impresionističkih slika tako tjeskob-no-bolno upada u oči neka plitkost i pu-stoš unatoo bogastva svjetla i boja. A osobito one duše, koje su vične duboko gledati, koje jače čute potrebu harmonije i duboko osnovane sinteze momentanih pojava, te duše osobito bolno gledaju onu praznoču, onu bodljivu efememost impresionističkih slika. Nema u njima duše, nema ništa dubokog, trajnog, sve je tako blještavo, elegantno, a tako prazno, iluzo-rično prazno. Vidimo samo momente, na-mijenjene samo oku, dok duša ostaje praznih mku. Da, to je veliki nedostatak modernog impresionizma, da je zaboravio dušu, da ne mari za njene najdublje i naj-vitalnije potrebe.
A glavna je pogreška u teoriji impresionizma, da je u njoj sve osnovano na posvemašnjoj slobodi, autonomiji, ili recimo »samoodredenju« individua — indivi-dualizam, koji širorn otvara vrata svakoj samovolji i sljeparstvu i ujedno onemogu-čuje objektivnu kritiku. Jer jedini kriterij umjetničke vrijednosti je sasvim individualna impresija, kod koje je uopče nesmisao pitati je li prava i da li je dobro izražena. Tko može znati, kakva je ta impresija bila u umjetniku?
»oooooooooooooooooooo<^ooooooooo<x^
Duhovno življenje
oooooooooooooooooooooo^ooooooocooooo^
Velik si, o Gospod, in vse hvale vreden;1 velika je Tvoja moč, in neizmerna je Tvoja modrost.2 Vendar Te hoče hvaliti človek, del Tvojega stvarstva; človek, ki nosi v sebi smrtnost, znak svoje grešnosti in dokaz, da Ti ošabnim kljubuješ;3 a kljub temu Te hoče hvaliti človek, del Tvojega stvarstva. Ti nas siliš, da Te hvalimo z veseljem; ker ustvaril si nas zase in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v Tebi. Razodeni mi, o Gospod, da spoznam in razumem, ali naj Te preje kličem ali hvalim, ali pa Te moram preje poznati kot klicati?
Toda kdo kliče k Tebi, ako Te ne pozna? V nevarnosti bi Te zamenjal s kom drugim. Ali Te pa kličemo zato, da Te spoznamo? Kako ga bodo klicali, v katerega ne verujejo4? Ali kako naj verujejo brez propovednika? In hvalili bodo Gospoda, ki ga iščejo5. Kajti našli ga bodo, ako ga bodo iskali, in ko ga bodo našli, ga bodo hvalili. Iskati Te hočem, o Gospod, kličoč Te, in klical Te bom verujoč v Te; slišal sem namreč glas o Tebi, Tebe, o Gospod, kliče moja vera, ki si mi jo dal; katero si mi vdihnil po učlovečenju Tvojega Sina, po prizadevanju Tvojega služabnika,
(Avguštinove Izpovedi, I. knj., 1. pogl.)
Kako pa bom klical svojega Boga, svojega Gospoda in Boga? Kličem ga pač v se, ako ga kličem. In kje je tisti prostor v meni, kamor naj pride moj Bog? Kam naj pride v me Bog, Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo? Resnično, o Gospod, moj Bog, ali je v meni kaj, kar bi Te obseglo? Ali Te obsežeta nebo in zemlja, ki si ju ustvaril in mene z njima? Ali pa: ker bi nič, kar je, ne obstojalo brez Tebe, ali je kaj, da bi Te obseglo? Tudi jaz sem tak; zakaj zahtevam, da bi Ti prišel k meni, ker bi jaz sam ne bil, ako ne bi bil Ti v meni? Kajti nisem še v podzemlju, in tudi tam si Ti; kajti, ako bi vstopil v pekel, Ti bi bil pričujoč.0 Tako ne bi bil jaz, tudi prav nič, ako ne bi bil Ti, moj Bog v meni. Ali mari ne bi bil, ako ne bi bil v Tebi: od koga vse, po kom vse in k o -
1 Ps. 144, 3. — 2 Ps. 146, 5. — 3 Jak. 4, 6. — * Rim. 10. 14. — ^ ps, 21, 27. — 6 Ps. 138, 8. —
mu vse7? Tako je, o Gospod, tako je. Kam naj Te kličem, ko sem sam v Tebi? Ali odkod bi prišel Ti v mene? Kam naj se umaknem izven neba in zemlje, da bi lahko prišel v mene moj Bog, ki je rekel: Nebo in zemljo napolnuje m.8
(Avguštinove Izpovedi, I. knj., 2. pogl.)
Česa smeš pričakovati od bližnjega?
(Po dr. P. de Mathies: Gott, dein Nächster und du.)
Od ljudi pričakuj kar najmanj mogoče. Resnica je namreč, da jih je zelo malo, katerih interesi bi se popolnoma skladali s tvojimi, čisto gotovo pa je, da se jim zde lastne zadeve neprimerno važnejše, kakor tvoje. Dasi imaš mogoče nekaj , oseb, ki resnično skrbe za te in te podpirajo, si vendar nikar np domišljaj, da ti bodo vselej ravno takrat naklonili kako dobrino, kadar se tebi zdi najprimernejši in najprikladnejši čas, da se ž njo okoristiš. Celo oni, ki te odkrito ljubijo, gledajo v tvoji osebi nekaj čisto drugega, kakor ti misliš. Tudi v takih stvareh, ki bi ti utegnile koristiti ali škodovati, se njihovo mnenje navadno zelo razlikuje od tvojega. Mogoče, da spoznajo stvari jasneje kot tvoja malenkost, lahko pa tudi, da ne uvidijo posebnosti tvojega značaja in ne znajo ceniti tvojih odličnih zmožnosti. Skušaj si to okolnost večkrat jasno predstaviti pred oči, tako dolgo, da se navadiš, ne več pričakovati od bližnjega bogve česa, predvsem nikoli nikake osebne usluge. Vendar bližnjega nikar ne obsojaj in se ne povzdiguj nad njega, bodi tembolj prepričan, da je že davno tudi on natanko spoznal tvoje samoljubje. Stori, kar te edino more resnično večjega in boljšega napraviti, namreč, da se odločiš, nesebično delovati v blagor bližnjemu, brez ozira na hvaležnost ali nehvaležnost, pripoznanje ali preziranje, grajo ali hvalo. Bog sam bo tako ukrenil, da se z dotič-nim, kateremu si storil kako uslugo, še kdaj srečata v življenju. Gotovo si o tem že davno na jasnem, koga moraš smatrati za svojega bližnjega. Ako bi pa tega le še ne vedel, naj bo tu povedano s par besedami: Kdorkoli kakorkoli potrebuje tvoje pomoči in mu moreš pomagati, vsak
7 Rim. 51, 36. — s Jerem. 23, 24.
tak je v tistem trenutku tvoj najbližji. Pomoč pa more obstojati v dušnih in telesnih dobrinah, kajti — dobro pomni — tvoj bližnjik ima telo in dušo.
Pomagaj torej, kjerkoli moreš, ničesar pa ne zahtevaj od drugih. S tem se seveda nikakor ne reče: Ne pripisuj bližnjemu nič dobrega! Nasprotno: Vsakemu moraš zaupati vse mogoče dobre lastnosti, predvsem tistim, katerim si postavljen za vodnika in svetovalca. Dalje tudi onim, ki so te kakorkoli kdaj varali. Da, tudi onim, kajti, nisi li sam v sebi nikoli občutil kakega lažjega čuta, nikdar nagnjenja do poboljšanja? Ako je torej tebi mogoče, da se spremeniš, poboljšaš in dvigneš, zakaj hočeš o enaki možnosti dvomiti pri svojem tovarišu? Prav je, da zase ne pričakuješ ničesar od drugih; o njih bodi le prepričan, da bodo vse potrebno ukrenili, kar je v njihov prid. Ne moreš namreč vedeti, kdaj se razodene njihovemu umu luč, kdaj posveti žarek milosti v zakrknjeno srce, ne veš za čas, ki ga je določil Bog, da govori nedvoumno in mogoče tudi neodoljivo s kako dušo. Poleg tega imaš tudi mnogo premalo razumevanja o duši bližnjika, da bi mogel pravično sklepati, česa se more od njega upravičeno zahtevati in kaj presega njegove moči. Ako pa vedno skušaš sam prvi pomagati, kjerkoli moreš in ne zahtevaš nikake protiusluge, potem lahko pričakuješ najboljših uspehov med tovariši. Čeprav bi ta uspeh ne bil na zunaj tako jasen in očiten, se bo vendar izražal dovolj razločno v tvojem dušnem življenju s tem, da te lastna nesreča ne bo spravila v obup in da v sreči ne postaneš prevzeten. Pri mnogih ljudeh boš namreč odkril silno, gorja, ki pa vendar ni neozdravljivo, pri nikomur pa ne boš našel splošne in trajne sreče.
Ako se navadiš na ta način gledati v življenje, je to resnično velika pridobitev. Ako pa imaš poleg tega tudi zmožnost, da razumeš take pridobitve tvojega opazovanja tudi praktično udejstvovati, potem je mogoče, da postaneš nekoč še moder mož.
Raztresene misli.
Srce moje, kako da si v svojem ne-ugnanem koprnenju zahrepenelo ravno po zvezdah? Saj so vendar tako majhne zvezdice svetle in tako visoko njihova telesca, ki le mrzlo odsevajo v naših koprnečih očeh!
Srce neugnano, zakaj si poseglo ravno po zvezdah? Bližja ti je zelena narava in tudi lepša, kadar se cvetoči majnik sprehaja na poljanah in večji užitek ti nudijo mehki glasovi, ko iz brstečih gajev odmeva pevčeva pesem!
Pa vendar, če se ti je zahotelo ravno že zvezdic, zakaj nisi ljubilo njenih oči, ki so te v ljubezni iskale in vabile z leskom, lepšim kot svit je nadzemskih teles?
Srce moje, zakaj hočeš ravno zvezd? Res ne vem, jeli. v tem koprnenju čednost ali slabost? Se ti srce, malo in ubogo mar bojiš, da vtoneš v valovju življenja in se zato dvigaš do nebeških stalnic v upanju, da te po varnih potih vodijo v dneh življenja v dan življenja?
Ali pa si, srce, nemirno in nedoumno že zaslutilo onkraj zlatih lučic izvor svojemu koprnenju in sedaj hočeš po blesteči Rimski cesti dospeti do utihe in mirovanja?
Res ne vem, je li to čednost ali slabost!
Zaželeli smo vzornikov. Ozrli smo se okrog in segli po knjigah, ki so najide-alnejše slikale lepoto, kras, vzvišenost in cilj življenja. Toda urno smo jih odložili, kakor hitro je resnično življenje z vpra-šajočimi očmi in posmehom na ustnih stopilo pred nas. In smo govorili: Idealov in lepote ni, varajo nas. Treba je, da vzamemo življenje od realne strani, tako, kakor je. Topot smo segli po onih, ki slikajo življenje, »kakor je.« Pa tudi ti nas niso zadovoljili s svojo ustvarjajočo materijo, nasprotno, vznevoljeni smo jih obsojali: Čemu vrte to staro, škripajočo lajno in jo povišujejo do nebes, zraven pa rijejo po blatu. Mi vemo: Govno ostane govno, pa ga obračaj kakor^ hočeš. Zastudili so se nam ti realisti in prah je pokril njihova dela. Bili so pa tudi nekateri, ki so menili: Naše življenje je sfinga, ki jo nikoli ne razrešimo. In ti slednji se niso brigali ne za realiste in ne za idealiste, temveč navidezno mirno so živeli iz dneva v noč, iz noči v dan in se lepo debe-lili. Nikogar pa ni bilo, ki bi nam rekel: Od vseh pravekov ti je odločen določen prostor, da ga izpolniš, ko se dopolni tvoj čas. Od davnih vekov ti je odločen delokrog, v katerem boš ustvarjal. Ker pa boš ustvarjal, boš tudi trpel. Ne pričakuj, da te mati zemlja sprejme z odprtimi rokami in te povede na mehka
počivališča; nasprotno, tvoja mačeha bo, ker ve, da je misleč človek večen sovražnik materije. Tudi se ne domišljaj, da so ti že tvoji predniki ugladili pot. Kakor Adam, izgnan iz paradiža, tako boš tudi ti oral v potu svojega obraza ledino svoje dobe in gorje ti, ako si se zanesel na druge; kajti snov, katero ne odrivaš, te bo strla in požrla. Nujno je namreč, da se bo tudi v tebi odbojeval boj med duhom in materijo, toda ta boj boš moral odboje-vati ti sam. Kadar pa boš zaslutil v svoji notranjosti neko neutešno koprnjenje po nečem velikem, tedaj pomni, da bo to veliko tebi nedosežno toliko časa, dokler duh ne bo obvladal materije.
Tega nam nihče ni povedal, ali nam
je pa povedal, pa ga razumeli nismo. Življenje samo nas je šele o tem prepričalo. Zgodilo se je namreč, kakor sem že povedal, da je bilo naše srce bolno in smo iskali zdravila pri onih, o katerih smo sanjali, da nam svetijo na poti v življenje; razočarani srno se vračali prazni in strti zaživeli sami vase. Pa glej čudo: iz ran našega lastnega' srca je priteklo zdravilo. Ko smo z vnemo pričeli raziskavati to čudno srce, smo z radostjo spoznali, da je nekdo, ki je zelo mogočen in ne indi-ferenten za to, ali zmaga v nas duh ali materija. Takrat smo spoznali velike reči in iz globin je privrela iskrena molitev do Njega, ki nam je bil vedno tako blizu .. .	J. Hajdrih.
goooooooooooqooooooooqoooooo<x)0<moooooooocxx)oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooto
Književnost
^000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000000030000000000000(x>0000000000000000000000000^
Kasija, Drama v treh dejanjih. Napisal Stanko Majcen.
Stanko Majcen je pisatelj psiholoških črtic, ki jih je prinašal »Dom in Svet« pod uredništvom dr. Izidorja Cankarja, Odlikoval ga je pred drugimi — takrat najmlajšimi Dominsvetovci — njegov indivi-duelno izklesan stil ter detaljna psihološka analiza poedincev, ki so bili izvečina ljudje izrazite posebnosti in nenavadnosti. V tem miljeju umetniškega stvar janja je nastalo pod vplivom vojske tudi njegovo najnovejše delo v dramatski obliki: Kasija, ki bi jo lahko že nazvali tragedijo.
Kasija tehnično ni popolna drama in zato kot taka ne bo uspevala na gledališkem odru in ostane bolj književna drama, ki pa bo zavzemala lepo mesto v slovenski literaturi. Že vsebina sama ni primerna za dramsko obliko, ker je preveč enostranska, takorekoč samo en dogodek — in premalo dejanska. Fragment življenja je, ki se je Bogzna kje začelo in nas pusti v negotovosti: nad nami lebdi samo nemoralno nikdar nasitna atmosfera, ki jo je zlasti okužila vojna in grozi kot boljševizem našim domačim ognjiščem.
Glavni osebi sta; Kasija in nadporoč-nik Adrijan Ivančič; ozadje tvori »elita« avstrijskega častništva z damami v okupiranem Belemgradu. Igra in protiigra se vršita med gnilo in perverzno častniško družbo in Kasijo, ki zastopa vsled vojne obubožano in razpuščeno srbsko ženstvo in pade kot žrtev (?) razmer. Ivančič ba-lansira zdaj paralelno s Kasijo zdaj proti
njej, kakor ga temperira »javno mnenje« družbe.
Kasija je belgrajsko dekle matere vdove, ki je imela troje hčera, a ji je eno ubila granata, ena je umrla od strahu, in Kasija, najnežnejše dete, nežna, »da jo pod roko zdrobi prvi vojak, ki jo sreča v mraku«, je izgubila vse: mladost, čast, imetje, lahkovernost ji je vzel svet; ostala je brez zaščite, zgubila se je na ulico in je postala odvisna od drugih. Ko je že prebolela različne krize, spozna nadporoč-nika Ivančiča, ki ga v resnici vzljubi in tudi on ji vrne ljubezen, vendar samo toliko časa, dokler je v senci in temini, a pred lučjo jo taji,, Vsled svoje lepe zunanjosti ugaja tudi Adeli, hčerki policijskega načelnika polkovnika Carnerija, vendar se Ivančič ne ogreva za to ljubezen. Adela začuti tekmico in jo zasluti v poulični Kasiji, proti kateri dvigne obtožbo zaradi nekih fotografij in doseže vrhunec v drugem dejanju, ko si stojita obe nasproti in ji Adela očita vlačugarstvo. Kasija. pride v zapor, Adela pa izigrana zapusti mesto in Ivančič? Človek z dvojno moralo, kapitulira iz strahu pred pogubo-nosno obsodbo družbe in zavrže Kasijo. Ko ona srečno prestane preizkavo, se Ivančič zopet povrne k njej. Kasija pa se je medtem zresnila in nastopila novo pot življenja, ko pride zopet Ivančič in jo poprosi ljubezni. Toda ko mu razodene, da je mati in da je otrok njegov, tedaj se ga polasti zopet strah pred družbo zaradi bodočega škandala in se posluži zdrav-
nika žida dr. Levaya, da odstrani zadnji Kasijin madež, ki še lepi na njegovi suknji. Ivančič vstopa prost brez zavesti krivde v novi svet in Kasija?
Kasija leži pred nami duševno in telesno strta, edina opora ji je odvzeta in zdrknila bo nazaj v vrtinec prejšnjega življenja, ona, ki je imela toliko moralne sile, da se je oprostila sramotnih vezi s preteklostjo in je v duhu že sanjala novo bodočnost. Kasija je sicer sama kriva svojega padca, a ima dovolj moči, da se dvigne in to jo opravičuje ter razlikuje od .moralno propale družbe, katero ona moralno porazi.
Tu drama preneha. To je defekt in to tembolj, ker ne vidimo nobene kazni za storjene pregrehe in krivice, ki jih je storila družba, zlasti Ivančič, in se vse zvrši, kot da bi bilo nujno tako. Tu postaja drama naturalistična in ji manjka višjega idealnega in etičnega poleta.
Značaji so vsi odbijajoči in ne sre> čamo razven Kasije in njene tovarišice Milke, ki pa ne nastopa na odru, nobene osebe, ki bi imela kako plemenito potezo. In to je tudi hiba dobre drame, ako hoče biti vsestransko popolna. Mojsterško je izpeljan značaj Kasije, v katerem je razstavil M. vso svojo umetniško silo in ki je morebiti najizrazitejši v slovenskem slovstvu.	V. Gornik.
Ljudevit Matkovič: »Najljepšoj medu ženama«. Stara je stvar, da na ovomu svetu ne opstoji apsolutna lepota. Tu i leži razlog, da je svakoj ljudskoj tvorevini relativna cena. Stoga se i podrazumeva u našem govoru o vrednosti, o lepoti uvek ono »relativno«. I to relativno ima razne stupnjeve i ono što prividno zauzima najgornje mesto, vredi kao privremeno merilo lepote, odnosno njezine savršenosti, cene.
Zbirka bi pesama pod gornjim naslovom, kad bi bila osamljena, verojatno ne-što vredila. Ovako — uz pesme biskupa, Šariča i svečenika Zeea — vredi skoro: ništa. (Razumem ako se ne uzme u obzir skupoča papira.) Kao što i A. Čičičevi »Proljetni stihovi« uz Noncine pesme zna-če — nešto. I čudan je to udes! U A. Či-čiča se više verovalo pre nego izda svoju zbirku; a u Matkoviča kao pesnika, držim, ne če nitko poverovati kad dočita nje-govu »Najlepšu medu ženama«.
Teško je znati značenje današnjih po-stupaka. Valjda netko drži, da izdati pesme na lepom papiru znači dignuti za po-lovicu njihovu vrednost? Ili je izdati zbirku pesama isto što i popeti se na Parnas? Najnoviji slučajevi pokazaše da nije tako, jer dok oni što ne izdavši još nijedne zbirke, izuzevši g. Tomašiča, važe kao vredni pesnici naši (mislim mlade: Noncu, Zduni-ča, Violiča), drugi, izdajuči zbirke, daju svedočanstvo o vanrednoj neplodnosti polja na komu poduzeše rad. (Za sada upo-zoravam samo na g. Matkoviča,) Na tomu im polju niknu u najboljemu slučaju tek — srokovi. (Kod Matkoviča su i oni mizerni.) Retko misao: privlačiva, originalna, jaka.
G, Matkovič skroz mirno sriče: umoči' — u oči, šatorje — žamore, grandicu — ročicu, za viri — namiri itd. itd. itd. Do mile volje. A Petračič definira srok da je istoglašno ponavljanje krajnjih slogo-va uz različita početna slova. No ako je g. Matkovič hteo svoje slabosti i neuspehe sakriti za onu: poetis omnia licent, onda ja nemam reči. Ali za Boga! Zamislite si, g. Matkoviču, što ima u jednoj zbirci pesama, gde nema ni misli ni forme? Ima eventualno lepoga papira i — stihova. Pa ako je to dovoljno da se može o nekomu ^ »pesniku« (mislim stihotvorca) napisati pohvalna kritika, onda je ne treba ni pisati. Samo bi tada bilo nužno obavestiti sve, koji izdajuči pesme žele uspeti, neka ih po-šalju u svet na lepomu papiru.
Pre nego se uvede taj običaj, ja ču reči dve: Matkovič nije uspeo. On je siro-mašan u mislima, u rečima. Tek ima nekoliko žarkih, nerazumljenih, nespretno izraženih osečaja, Njegova misao: jednostavna, bleda. Reč: slaba, prozirna, nejaka. Stoga su blede, prozirne, mrtve i njegove pesme. Slične staklu na prozoru, pa vas i ne zanosi ono što vidite iza njih, makar to bio gdekada — pa i veoma retko — doživljaj očučen i ne površan. (Pred našom Kralji-com, Cvijetak suncu, Jutro vječnosti, Ne-vinoist.)
Matkoviča hteti ubrojiti u pesnike značilo bi iza duge analiza (a ta je ovde suvišna) otkriti u njegovim pesmama sna-žan, raznolik doživljaj, veliku, barem ori-ginalnu misao izraženu harmonički u ade-kvatnoj formi. Ali toga nema. Ako negde slučajno ima misao, potamni je forma ili posvema uništi.
G. Matkovič je u pesmama nespretan. Tapa. Često traži ¡srok, metar, nekada misao — i ne nade ih. Traži ozbiljnu sliku, nade ih. Traži ozbiljnu sliku nade smešnu:
Snivah sanak: a ta zora u mast prste umoči i svoj sjajni prašak prosu z v j e z d i c a m a u oči, (Jutro.)
Njegova originalnost u slikanju kulmi-nira u pesmi: »O Djevice . ..« Tu najpre zove Devicu bujnom rekom, što teče biserom, zlatom, ognjem, suncem, itd., a tada nastavlja:
0	ljepoto u m j e š a n a
od ljubice, mandragore, r u ž e , 1 i j e r a
1	a m b e r a
vedro g neba, čarne zore umješana od otajstva andeoskih od p j e v o v a i c j e 1 o v a
od ljubavi i božanstva!! itd.
Vrhunac njegove naivne nespretnosti i nespretne naivnosti. Neukusa. Pročitajte n. pr. sledeče stihove Marijinoga pesnika
—	biskupa Šariča — koji bi mogli poslužiti g. Matkoviču kao uzor pri stvaranju novo-ga hvalospeva:
Lijepa si o Marijo kao osmjeh čistih djeva, kao pjesmo u grmiču slatka pjesma slavujeva!
Ali Matkovičeva usporedba za izraz Njezine lepote: smesa ljubice, mandragore, ružice, ljiljana, ambera, vedrog neba, č a r-n e zore itd. zaista je — novo!
G. se Matkovič može ipak pohvaliti s dve stvari: hteo je u haječemu zanosu
—	est Deus in nobis! — proslaviti Devicu (ali, nažalost, danas je malo samo h t e -ti !) Uz to g. Matkovič priznaje da njegova poezija
crkvica samo je drobna, uboga i čudna mrvicu. Tu lijeru ljubici razpeh šatorje —
sledeči deo te pesme jest njegova »poezija u budučnosti«. Ne sadašnjosti, premda se njemu čini da
slavulji, zvonca, andeli tu živo žamore itd.
Ako bi g. Matkovič imao želju da se ubroji u pesnike, ona bi mu se mogla tek tako ispuniti da ga čovek nazove nemim pesnikom — bez reči. Ipak ne bez misli. On ih ima. Ali je originalno nesposoban da ih iznese. On nekada unutra plamti, vani
tinja, Sliči človeku koji sanja da peva ve-orna bučno, veselo, a u istinu tek miče usnama. G. Matkovič čuje, kako su po granama njegova srca
slavulji, ševe, andeli pali
raspjevali se nekud zaljubljeni,
ali toga peva ne iznosi van, nego tek nje-govu tihu jeku, a opet je nekako uveren — poput čovjeka koji sanja — da njegova pesma ori.
G. je Matkovič dosledan pokazavši neuspesima svojih pojedinih pesama da če njegova cela zbirka biti neuspela. I on u istinu nije uspeo. Nema verojatnosti da če steči ikada barem list lovora, sem ako se osvedoči da nije bit pesme broj stihova, eventualno srok.	Roža Veny.
Ivo Jelavič: Iz pregažene Srbije. Pi-
sac nam opisuje svoje doživljaje u Srbiji za vreme rata. Opisuje nam srpsku hrabrost i srpsku postojanost. Bio je dodeljen u svoj-stvu tumača generalu Skooru. Dovodili su pred generala zarobljenike, a on ih je ispi-tivao. Dabome, Ivo Jelavič metao im koje-šta u usta, samo da se ne bi zarekli te odali koju tajnu srpske vojske i Srbije. Vojna.komanda, dakle, nije mogla ništa da dozna iz istrage zarobljenika. Pisac nam prikazuje, kako je srečan Srbin odnosno Srbijanac za vreme invazije; prikazuje nam njegovu bol, što mu je pregažena mila otadžbina. Slika nam svoga generala Sko-ora, u koga nije zamrlo i u austrijskoj ofi-cirskoj odevi, slavensko srce. Osečao je češki te je koješta pogledao kroz prste. Opisuje nam tip srpskoga oficira kapeta-na Vuka Radičiča i ernogorskog vojvode Sakiča Vojvodiča. Uspelo mu je, da spasi tri hiljade ljudi, da ne padnu »švabama« u ropstvo. A Crnogorac! On doziva austrij-skoga generala na »eglen« i vodi primiti-van i plitak ugovor,
Ovo delce nema nikakove umetničke vrednosti, ali je vrednost nacionalna te veča. Piščevo delo valja pohvaliti, i akoi je umetnički posve neuspelo. A zašto? Pro-poveda ljubav za braču onkraj Drine, koja su tolike i tolike žrtve doprineli za naše nacionalno oslobodenje. D, N .. . . č.
Slovenske večernice (73. zvezek družbe sv, Mohorja za leto 1919, obsegajo dr. Ivo Šorli-jevo povest: »Sorodstvo v prvem členu«, kateri je pridejana še kratka čr-» tica Starogorskega: »Naš voznik Martin«. — »Sorodstvo« je povest, ki je pravzaprav
sinteza več, že tudi v slovenskem slovstvu kolikortoliko obdelanih motivov, tako, da v tem oziru ni kako samotvorno ustvarjeno delo. Toda vendar, nekaj čisto individualno pisateljevega je, kako skuša naslikati kmečkemu ljudstvu uradnika kot »njihovega« človeka, ker so itak večinoma potomci kmečkih očetov. To je vodilna ideja, ki prepleta celo povest. Vzporedno z njo teče druga misel, namreči ljubezen do rodne grude, lepota in poezija kmečke hiše z idiličnim življenjem. Dolga in trda je pot, ki jo hodi Jakob preko gimnazijskih in akademskih let, da se pretolče do prve uradniške plače in potem polagoma vedno višje in višje. Vendar niti tujina, niti gro-fovska družba in še manj odlična služba ne more zabrisati v njem spomina na rodno domačijo, nekaj podedovanega je ostalo v krvi, neizbrisna živa vez, ki priča, da je v sorodu v »prvem členu« z ono težko zemljo, ki jo njegov oče obdeluje na prijaznih »Ravnicah«.
Ljudstvo bo povest s pridom in zanimanjem čitalo, ker je pisana v živahnem tonu in vsebuje marsikaj poučnega; pomenljiva je tudi zato, ker se vrši na onem teritoriju slovenske zemlje, katerega si sedaj prilašča italijanska pohlepnost.
Le škoda, da pisatelj svojega dela ni bolje opilil, marsikaj bi brez škode opustil, često isto stvar brez potrebe ponavlja. Besedni zaklad je poln provincializ-mov, kakor tudi izražanje, zelo moti tudi težko kopičenje dolgih period. Dialogu manjka krepkost in sigurnost, zdi se, kakor bi bil deklamiran, vedno čutimo zadaj avtorja. Tu tiči tudi vzrok, da se pisatelju ni posrečilo ustvariti kakega karakterističnega tipa, ker manjka ona osrednja trdnost in nujnost, ki je za izoblikovanje značajev neobhodno potrebna. Značaji se sicer razvijajo ored nami, vendar je toliko kompromisnosti v njih, da se nam zde ne- . naravni in prisiljeni. To vendar ni naš kmet, ki bi imel smeh in jok, žalost in veselje vse v eni vreči in če naš fant vzkioi, se jeza ne razblini kar tako kot morska pena. Nekatere posamezne slike in odlomki so pa polni resničnega življenja in le spričuieio. da bi nam pisatelj mogel nuditi marsikaj bolj dovršenega.
»Voznik Martin« je v idejni zvezi s prvo povestjo. V gladkem slogu je napisan vzhičen slavospev lepoti obmejne slovenske zemlje. Le to moti, da se tolika poezija in idealizem polaga v usta pocestnemu vozniku, kar je precej nenaravno.
J. A.
Vladimir Solovjev. Napisal Michel D' Herbigny S. J., iz francoščine prevel dr. J. Adaimovič, Tisak kr, zemaljske tiskare. Zagreb 1919. 228 str. To temeljito delo je izšlo 1. 1911 v Parizu kot publikacija slovanske knjižnice v Bruslju (Bibliothèque Slave de Bruxelles) z napisom; Un Newman Russe — Vladimir Soloviev.
Učeni pisatelj, bogoslovni profesor v Enghienu v Belgiji je hotel s tem delom seznaniti zapadne narode z velikim ruskim filozofom in prerokom cerkvene edinosti. Je najboljše delo svoje vrste (prim. Bessa-rione, vol. XXIX., fasc. 124, 1.1913), odlikovano od francoske akademije znanosti. Njega posvetitev je sprejelo filozofično društvo petrograjskega vseučilišča, Rusi so ga pozdravili z velikim priznanjem. Sploh je to dosedaj najboljši življenjepis ruskega Newmana.1
Odlični katoliški krogi so izrazili željo, naj bi se ta življenjepis prevedel v slovanske jezike. Za to idejo sta, se zavzela tu na jugu zlasti dr. Grivec in zagrebški metro-polit dr. Ante Bauer, po čigar zaslugi smo dobili sedaj lep hrvatski prevod. Ta prevod je obenem nehote proslava druge desetletnice smrti Solovjeva (umrl 1. 1900, 30. julija; njegovi prijatelji in učenci bodo to dvajsetletnico v Rusiji gotovo najslovesnej-še praznovali.)
Prevajanje je poveril zagrebški vladika dobremu poznavalcu francoskega jezika in je upati, da je prevod v vsakem oziru dovršen.
Vsebina knjige je silno razborita in zanimiva. V več poglavjih (11) nam poda avtor jasno sliko velikega filozofa in vidca, večinoma na podlagi njegovih del in pisem. To je velika vrlina tega življenjepisa, Na podlagi analize njegovih važnejših del si lahko ustvarimo vemo sliko izrednega že-nija. Vidimo ga kot duhovitega misleca v najrazličnejših strokah in problemih življenja. V prvem poglavfii se nam jasno orišejo značilne poteze, ki so mu skupne s slavnim Newmanom (15). Kmalu za. tem uvidimo važno vlogo, ki jo je igral idealni
1 Newman, John Henry (izg. njumen), znameniti voditelj oksfordskega gibanja v takozvani visoki Cerkvi (High Church) na Angleškem. Po hudih notranjih bojih in po intenzivnam študiju kat. Cerkve je naposled uvidel, da je le ona prava Kristusova Cerkev. L. 1845 je konvertiral, postal škof in končno kardinal. Rojen je bil 1. 1801, umrl je pa 1. 1890, Izmed njegovih številnih spisov slovi posebno avto-biografija «Apologia pro vita sua», za Auguštinovimi «Confessiones» najboljši lastni življenjepis. Pisana je v najelegantnejši angleščini; je tudi nemški prevod (die Geschichte meiner religiösen Psyche)'
Rus kot filozof. Njegov predhodnik je bil Čaadajev (23), toda bil je le še bolj teoretik. Solovjev pa ni hotel filozofije gojiti radi nje same, temveč je hotel zaključke filozofije v vsakdanjem življenju praktično uveljaviti. To je izrazita poteza njegove filozofije. Nato nam D' H. pojasni stališče Solovjeva, ki ga je zavzemal med slovanO-fili in zapadnjaki. (28-32) S tem nam je dana nekaka ouvertura v Jijegovo osebnost. Nato se prične njegov pravi opis-živ-ljenjepis. Slika ga nam pisatelj kot idealnega, silno nadarjenega mladeniča, ki ima že v zgodnji mladosti hude notranje boje, vidimo ga kot mladega vseučiliškega profesorja v Moskvi in naposlled v Petrogradu. (33-53) Opisuje nam nadalje njegovo znanstveno potovanje na Zapad (London, Pariz, Djakovo) iin v Egipt ter zopetno njegovo vrnitev in delovanje v Rusiji (54-57). Spoznamo ga kot pesnika-lirika, kot izvrstnega kritika in buditelja velikih idej. Pisatelj nas uvede v cel njegov filozofski sestav, v njegovo logiko (81) in metafiziko; analizira nam v nekaterih odlomkih njegovo največje filozofično delo: Opravdanje dobra t. j, filozofija morale, ki je imelo namen boriti se proti Tolstojevemu pesimizmu (98-114). Žalost se nas poloti, ko zvemo, kaj vse je imel ta veliki duh še v načrtu, pa ga je prehitela smrt. Zasnoval je veliko delo o spoznavanju (kritika), o teoretiki filozofije. Hotel je klasični rek: -TV<y#t Sav-tov, zamenjati z onim sv. Avguština: De-us semper idem, noverim me, noverim te. Že samo zavoljo tega dela, ki bi bilo opisano skoro istodobno in po istem načrtu, kakor »Opravdanje dobra«, pomeni njegova prezgodnja smrt (umrl je v 48. letu) veliko izgubo. Nato nam poda avtor sliko Solovjeva kot bogoznanca. Njegova verska filozofija se suče okoli dveh vodilnih idej, ki sta ga obe vodili k združitvi s katol. krščanstvom. To sta ideji bogočloveštva in »svobodne teokratije«. Tu nam stopi pred oči mož, ki se z vso strastjo svoje globoke duše bori za resnico in pogumno stopa za njo po trnjevi poti. Podrobno je podana analiza široko zamišljenega in jako zajemljivega dela »Istorija i buduščnost teokratii«, nekaka filozofija biblične zgodovine. Prvi zvezek je izšel v Zagrebu leta 1887. Drugih dveh zvezkov pa radi zaprek cenzure ni mogel izdati. Njegova najlepša in najbolj katoliško pisana knjiga je pa: La Russie et 1' Eglise Universelle. V prekrasnem dolgem uvodu (60 str.!) je tu izpovedal svojo vero; to delo je spisal v pregnanstvu
pri svojem prijatelju Leroy - Beaulieu v Viroflay-u blizu Pariza (156). Malo knjig sem bral s takim zanimanjem in veseljem kakor ravno to. V njej vidite celega ruskega Origena, kakor ga zavoljo njegove izredne univerzalnosti in intuicije tudi radi imenujejo. V zadnjem poglavju svoje knjige (195 nsl.) nam D' H. opisuje samo-zatajo in sveto življenje ruskega genija. Optabam enim ego ipse anathema esse a Christo pro fratribus meis, tako bi s sv. Pavlom tudi on lahko rekel. Celo njegovo življenje je bilo posvečeno edino pravi sreči ruskega naroda — zedinjenju z rimsko Cerkvijo.
Z denarjem in premoženjem se nikoli ni sprijaznil, vse je sproti zdajal siromakom, stradal je in prezebal, da je le pomagal drugim. Bil je kakor pravi o njem filozof knez E. Trubeckoj, pristno ruski vedno potujoči romar, ki išče višjega Jeruzalema in nima stalnega bivališča na zemlji. Znani zgodovinar umetnosti E. M, de Vogiie pravi o njem, da je bil model slovanskega Kristusa, ki ljubi, razmišlja in trpi... Doctor mirabilis itd. (195). Njegov zadnji in najvišji ideal pa mu je bil, postati alter Christus (225),
To je ob kratkem vsebina te lepe knjige. Opombe prevajalčeve so jako umestne in nič ne motijo. V začetku knjige je dodana tudi kratka literatura, ki je izšla na zahodu o Solovjevu. D' Herbigny nam je v tem delu zbral glavne komponente tega velikega misleca in jih nam je podal v rezultanti vzorne bibliografije. Upamo, da bodo temu prevodu življenjepisa sledili tudi prevodi njegovih bogatih del, ki so v ponos ruskemu slovstvu. S tem bo ta knjiga lepo dosegla namen, katerega je imel pisatelj, ko jo je pisal.
Vsem akademikom pa svetujemo to zanimivo knjigo; v njej bodo našli razrešena najtežja vprašanja življenja, katera je razrešil ruski Newman; obenem pa želimo, da bi se v dvomih življenja tako borili za resnico in tako pogumno stopali za njo po trnjevi poti kakor idealni Vladimir Sergjejevič,..
A. Č e p o n , stud. theol.
Mentor. V zadnjem času stopa v ospredje vprašanje prenovitve nekaterih naših listov in to predvsem dijaških listov. Vprašanje »Zore« in »Luči« se je sedaj rešilo, vprašanje »Mentorja« pa čaka rešitve. Novonaisitale razmere 90 mu v marsičem že same od sebe pokazale smernice, v katerih naj se kot dijaški list giblje. Važnost
in prenovitev »Mentorja« v tem oziru se vsekakor podcenjuje, a meni se zdi, da si je treba zadevo temeljito ogledati. Dve dejstvi: da »Mentor« ni več tisti kot je bil nekdaj in da sedanji »Mentor« ne odgovarja potrebam vsega srednješolskega dija-štva, nam to le še bolj potrjujeta.
Srednješolski list mora biti dijaštvu voditelj izven šole, »voditelj v vseh strokah, v vsakem oziru in v vseh vprašanjih, ki stopajo v življenju pred neizkušenega in učečega se dijaka«, komentar za mnoge stvari, ki se v šoli nikoli ne obravnavajo prav obširno, mora odpirati študentu okence v veliki svet, ki naj mu ga predioči v mnogih ozirih.
»Mentor« je bil doscdaj predvsem list za učence humanističnih gimnazij, nikakor pa ni mnogo zanimal tudi učencev realnih gimnazij in realk. Članki prof. Pengova in v zadnjem času nekatere malenkosti Brež nika so komaj zadostovale za učence hum. gimnazij, kaj šele reainih gimnazij in realk! V tem oziru ne mora list spopolniti v toliko, da bo nekaka vez med'gimnazijcem in realcem, da bo spopolnjeval znanje obeh. Za d;jake, ki se zanimajo za literaturo, so jako primerni dr. Pregljevi članki, a kaj ko izginja vsa njihova vrednost v množici tujk, ki jih avtor uporablja v toliki meri, da bi človek moral držati vedno slovar v rokah. Manjka nadalje tudi člankov, ki naj bi podajali mladim literatom nekaj vpogleda v svetovno slovstvo. Zakaj izostajajo »Književni pomenki«? Zemljepisno' in zgodovinsko plat je list tudi precej zanemaril. Strokovnjaki, kakor so v tem oziru gg. Ša-rabon, Trdan i/ dr., bi lahko odkrivala študentom lepoto jugoslovanske zemlje in njeno zgodovino, kar pa zelo, zelo pogrešajmo. Prevodom Iliade, Ajnhila naj bi se pridružili še prevodi raznih drugih svetovnih del. Krvavo bi potrebovali nadalje vzgojnih člankov, dobrih in izbranih slik itd. Zelo zanemarjen je v zadnjem času v listu tudi »Drobiž«. Ni mi znano, iz katerega vzroka, a želel bi, da dvigne urednik »Drobiž« iz-nova vsaj na višino drobiža prvih letnikov. Kje so ekscerpti iz slavnih svetovnih del, kje so kratki življenjepisi slavnih mož.kjeso kratke notice iz slovanske in sploh svetovne literature a la Štingl, kar je menda nekje že Pregeilj priporočaj, nadalje notice iz naravoslovja, tehnike?! Želel bi tudi, da izgube članki oni šolski milje, v katerem se vidi le profesor v strogi pozi strogega učitelja, kar študente samo odbija.— Za ves ta načit je treba predvsem sotrudnikov, kar naj bo prva skrb urednika, ki takega na-
črta brez njih gotovo ne bo izpeljal. Treba-lo bi tudi sodelovanja s strani dijaštva. Zato bi želel, da jim da urednik na razpolago poseben del lista, kakor je to že nekdaj bilo. Marsikateri dijak doživlja svoje vzore in boje ter želi že v mladih letih razmaha in marsikaj se že takrat rodi zrelega za obelodanjenje. Mislim, da v novem disciplinarnem redu ne bo več strašil paragraf v priobčevanju duševnih proizvodov. Nujna je tudi potreba, da prične »Mentor« vendar že redno izha ati, ker neredno izhajanje a la »Dom in Svet« dijaku nikakor ni v korist, ker mu V treba vsaj vsak mesec dobre duševne hrane.
Posebne razmere so »Mentorju« v pre-hodnji dobi našega življenja vtisnile pečat svojega časa. Ne moremo tajiti zaslug »Mentorja«, ki si jih je pridobil za dijaštvo posebno v času, ko je skoro vse kulturne sile vpregla v svoj jarem vojna, ko pa smo kljub vsemu temu čutili, da vstaja izpod tega jarma novo življenje?— temuč bi morali tembolj obžalovati, da bi »Mentor« — dasirav-no je v to poklican — ne mogel v našem času več sodelovati pri grajenju jedinstve-ne jugoslovanske kulture. Nujna zahteva sedanjega časa torej je, da se »Mentor« v tem pogledu na novo orientira in se po tej orientaciji prenovi in spopolni. Kajti le na ta način bo postal res pravi list za srednješolsko dijaštvo in ne dvomim, da si bo pridobil potem še več prijateljev in bralcev, kakor si jih je že.	J. T.
Rihard Dehmel, Umetnik, v katerem so kaotično valovile sodobne ideje, je legel v grob. Bil je velik v svoji liriki, ustvaril je nove izrazne oblike in nove vrednote. Stopil je v najmračnejše prepade človeškega srca in iz njih je klical po solncu. V vseh njegovih delih mogočno odmeva moderni svet, prenapolnjen z ropotom strojev in žvižgajočimi kolesi, štrleč z gozdovi dimnikov v nebo. In sredi njega stoji človek, vladar in suženj. Socialno čuvstvo daje njegovim delom izraz in globino. Saj poznate njegovo bojno pesem za osemurni delavnik:
Wir haben ein Bett, wir haben ein Kind, mein Weib!
Uns fehlt nichts, daß wir glücklich sind, nur Zeit!
V svoji erotiki je bil pogan, epiku-rejec. Za Gustavom Falkejem je svetovna in nemška umetnost izgubila drugega velikega, samosvojega lirika. Tudi slovenski moderni liriki se pozna njegov vpliv,
! !	X."
»Polet«. Leposloven list ljubljanskih kat. nar. srednješolcev. Malo jih je, ki bi svojo mladost in radost posvetili delu. Zato je človek vesel, ko vzame v roke list, ki je glasnik naših najmlajših. Ni jih mnogo, ki poskušajo tu svoje sile. Tudi niso njih proizvodi ravno dovršeni. Eno pa najdemo v teh listih, kar kaže pot naprej
in navzgor: V teh pesmih in novelicah se zrcali globoka zavest, da je umetnost nujna potreba duševnosti. Zametki par talentov leže v teh snopičih. Zanimiva in s prece,šnjim književnim aparatom opremljena sta geografska članka. Cel list diha idealno stremljenje navzgor in upamo, da nas vera v to stremljenje ne bo varala.
Dokument. Zazdi se semtertja človeku, da Wilsonova zvezda tone. A Wilson ni le velik mož, on je velika ideja: da morejo ustvariti harmonijo med interesi raznih narodov in držav le etična načela pravičnosti in krščanstva. Ni odveč, če se zopet spomnimo na njegovo poslanico z dne 8. septembra 1914, s katero je poklical ameriško ljudstvo k molitvi. Glasi se:
»V spoznanju, da so velika ljudstva zemilje zgrabila za orožje in da vrže sedaj vojna milijone ljudi v boj, ne da bi jih mogla modrost njihovih državnikov obvarovati pred smrtnimi žrtvami;
v spoznanju, da imamo v tej, kot v vsaki drugi zadevi predpravico in dolžnost, iskati pomoči in sveta pri vsemogočnem Bogu, s tem da se pred Njim ponižamo, da pripoznamo našo slabost, kot tudi pomanjkanje lastne modrosti, ki bi bila; dorastla našim nalogam;
v spoznanju, da je želja in posebno stremljenje ljudstev Zedinjenih držav, služiti v polnem prijateljstvu miru z molitvijo in svetom;
raditega določam jaz, Woodrow Wilson, predsednik Združenih držav, nedeljo četrti dan oktobra za molitev in priprošnjo in poživljam vsakega bogaboječega človeka, da se na ta dan poda na kraj božjega češčenja, da bo tam združen z vsemi drugimi prosil Vsemogočnega, naj drži svojo visoko roko nad odločbami ljudi; naj zopet uredi stvari, ki jih ljudje sami ne morejo voditi in ne spremeniti; da se On usmili ljudstev, ki so jih zgrabile vojne grozote; naj On v svojem usmiljenju in svoji dobroti pokaže pot tam, kjer ljudje ne vidijo nobene. Naj usliši svoje otroke, ki delujejo na obnovitvi miru in da upostavi ono enotnost med ljudmi in ljudstvi, brez katere ni na svetu
sreče in ne resničnega prijateljstva in nobenega zdravega sadu dela in mišljenja.
Prosi naj tudi zato, da nam On odpusti naše grehe, naše nepoznanje njegove svete volje, našo zakrknjenost in naše številne zmote, in da nas On privede po poti pokorščine na kraj jasnosti in k zveličavnim in modrim mislim in odločbam.
V dokaz za to se lastnoročno podpišem in ukazujem, da se pritrdi pečat Zedinjenih držav.
Dano v mestu Washingtons 8. dne septembra v 1914. letu našega Gospoda in v 139. letu neodvisnosti Združenih držav.
Thomas Woodrow Wilson.
Mrtvi knezi vladajo še iz grobov z žez-lom silnih misli. Morda bo Wilson kmalu za oficijelni svet mrtev. Mi ga ne bomo pozabili. — Tri silne duhove je rodila Amerika. Priprosti naseljenec George Washington je strog stražar pravice, pokoncu — mož, ki vodi svoje čete v boj za politično svobodo Amerike. Moč in sok nove zemlje je v Lincolnu, voditelju modernih pijonir-jev; pod njegovim vplivom je ljudstvo ustavilo stroje in šlo v meščansko vojno — za človeške pravice in enotnost novega sveta. Njima se je pridružil Wilson, glasnik večne resnice: da veljajo tudi v odnošajih med državami in narodi načela krščanske etike. Vzporedno z prenavjjanjem zunanje organizacije človeštva mora iti notranji preporod. Wilson je to v svoji poslanici ameriški akademski omladini poudaril, ko je zapisal v uvod: »Ne stavite se v isto vrsto s tem svetom ampak prenovite se s preporodom svoje duše, da bodete mogli preizkusiti, kaj je božja volja, dobra, do-padljiva in popolna.« (Pismo Rimljanom XII. 2.)
Ta dokument pokliči si v spomin, prijatelj, ko ti bodo dan za dnem govorili, da
je krščanstvo obsojeno v smrt, Kristus živi in kraljuje v dušah največjih mož, v dušah, ki so energija in motor modernega sveta.
Ljudske univerze pri Čehih. Leto za letom raste število sistematičnih kurzov, ki jih je zasnoval Svaz Osvetovy za najširše plasti, — V vojni je bilo letno število predavanj skoraj 500, vsako je obiskalo povprečno 200 oseb, tako da je bilo lani uvedeno nad 100,000 oseb. Ljudska univerza v Pragi, oziroma kot se uradno imenuje Husova šola za višjo izobrazbo in narodno vzgojo, je postala praška posebnost in je po obsegu nadkri-lila tuje zavode. — Ljudska univerza v Hofovicah bo ustanovljena letos. Presi-dent T. G. Masaryk se je prijavil prvi kot piofesor te univerze.
Anglija je v protialkoholnem delu napredovala počasi toda gotovo. Najprej je prepovedala točenje alkoholnih pijač ob nedeljah, potem je to prepoved raztegnila tudi na praznike. Nato je izšla na-redba o omejeni prodaji žganih pijač. Koncem vojne je vlada podržavila v industrijskih okrajih tofvarne za žganje, /ganjarne in točilnice (začetek v okraju Carhste), ki jih je deloma pokupila, deloma razlastila. Upeljala pa je gostilne in točilnice brezalkoholnih pijač — in pokazal se je dobiček. Sicer samo 15 odstoten, ali pa odtehta na drugi strani 85 odstotkov. Gostilničarji so imenovani od vlade, imajo stalno plačo in še del čistega dobička. Sedaj mislijo upeljati to novost po celi deželi.
Katoliška Cerkev na Angleškem.
Katoliška Cerkev na Angleškem je trpela najsilovitejša preganjanja za časa reformacije v 16. stoletju. Vse, kar je imela: cerkve, katedrale, opatije, samostane, premoženje, so ji odvzeli. Rezultat je bil, da so bili katoličani, ki so ostali zvesti Rimu, zaničevani v deželi, ki je bila nekdaj ponosna, nositi ime »Marijina dota«. Preganjanje je bilo nasilno in krvavo, veliko število duhovnikov in lajikov so usmrtili. 17. stoletje dokončalo grozo-
dejstva 16. stoletja. Do 19. stoletja so bili katoličani brez vsakih meščanskih pravic; grozovita preganjanja so sicer prenehala, a katoliška Cerkev je še vedno ostala »pusillus grex«, zaničevana in neume-vana.
Tekom zadnjih desetletij pa se je položaj temeljito spremenil. Katoliška Cerkev šteje skoro 3 milijone vernikov in njihovo število raste rapidno. Glavno delo je bilo osredotočeno v sledečem: 1, Zgradba katedral in cerkva po vsem Angleškem, Ogromne vsote denarja so prispevali verniki sami, ki so izvečina presegale njihova skromna sredstva. Tako so zgradili na tisoče cerkva, marsikatere so neprecenljive umetniške vrednosti, druge samo prostorne in praktične, nekatere samo sestavljene iz pločevine. Tudi duhovniki, svetni kakor redovni, so darovali za to svoj denar in življenje. 2. Po vsem Angleškem so ustanovili ljudske in srednje išole ter učiteljišča. Ljudske šole delujejo izvrstno, enako tudi srednje šole in konvikti, ki v ničemer ne zaostajajo za znamenitimi starimi šolami. Konvikte za dečke vodijo benediktinci, jezuitje in drugi redovniki; tudi svetni duhovniki. V penzijonatih za deklice delajo z najboljšim uspehom znameniti ženski redovi, 3. Po vsem Angleškem so napolnili samostane in Opatije goreči, delavni redovniki.
To ogromno delo je zahtevalo v resnici entuziastične darežljivosti od strani vrenikov in duha herojske darežljivosti od duhovnikov, ki so izvečina ubožni. Izdatke za oskrbovanje cerkva in za pre-življenje duhovnikov so krili z darovi, ki so jih zbirali med sv. mašo v cerkvi,
St^ro sovraštvo in mržnja proti katoličanom je prenehala in katoliška Cerkev pridobiva mogočen ugled zlasti vsled velikega števila konvertitov, ki pohajajo predvsem iz izobraženih krogov. Katoliška Cerkev ima na Angleškem brez dvoma upapolno bodočnost.
To je kratek opis delavnosti in raz-cvita katoliške Cerkve na Angleškem, na katero je sv. Cerkev celega sveta lahko po pravici ponosna,
(Prof. Dr. John Vance — London v Katholiken - Korrespondenz 1920, 1. štev.)
Ssoooooooooooc
oocxxxxxxx3ooooooo<xxxxx>ooc^^
Prvo cviječe
Leposlovna prilogo Zore
~qq	ó 000000000000<x>00<XXX>000^
ooocoo<xxdooooo<>DOOOOOOO<xxxxx)(^^
ANTON VODNIK:
V spomladanskem vetru.
Kadar prek mene tečejo vetrovi z juga, čujem glas piščali, ki spet drugje nekdo jo spremlja z otožno melodijo petja
iz krajev vetrov spomladanskih in bleščanja jezer in rož povodnih cvetja, lepih in žalostnih ...
DURO SUDETA:
Majci.
Majko, ja več nišam ono dobro diete, što je stobom znalo molit kraj kamina — u večeri kasne dok su s violina jecali akordi ljubavi in sjete ...
Ja tad nišam znao, što ta glasba znači, jer molitva plava sve je moje bilo — nišam znao da če neka moč me tači svojom rukom — in sve što je nekda milo
moju dušu vedru nosilo pod zvjezde, jednim mahom da če nestati u duši — Dobra moja majko — vrjeme kida — ruši sve nade u srca, što se naša gnjezde.
Majko, ja več nišam ono dobro djete, što je stobom znalo molit kraj kamina — u večeri kasne dok su s violina jecali akordi ljubavi i sjete .. .
G©
DURO SUDETA:
Na selu.
Klokoču kola. Garovi reže. Tama. Na drumu magla i sjene. Kiša drjemuca. Sve teže — teže krovovi otenju — a lišče vene . . .
Duvari pusti. Ognjišta stara, garavim trjemom veselo gore. Rumen. Na zidu sjena se stvara, pred vrati jablan šumi, šumori.
Kaljavim drumom prolaze kola. Sa vlažnog zida jecaju ure — kroz sumoran mir pun tuge, bola sablasne kuče zure i zure ...
Kuda mi pogled u tamu bludi. . . Gase se svjetla. Garovi reže. Ognjišta pusta, usnuli ljudi, tek kiša jeca sve teže — i teže ..
6Í©
CIRIL JEGLIČ:
V pokoju.
»Po pravici povej, Šimen, povej po pravici tako, kakor da bi se pogovarjal sam s seboj in bi ti nikoli ne bilo treba nevoljiti se nad svojim priznanjem: ali ni to življenje, ki ga živim jaz, ali ki ga živiš ti, kljub vsej častitljivosti in starosti tako dolgočasno prazno, kakor da bi bil čas tu
zavoljo nas, zgolj iz usmiljenja in pomilovanja, da se je vse natanko tako zgodilo, kakor se je moralo zgoditi in česar mi nismo pričakovali, ter bi ne bili mi zavoljo časa postavljeni na svet? Meni vsaj se zdi včasih ta brezpomembnost tako strašna, da me je sram iti na ulico in da se zadi-
ram nad mladimi ljudmi, ki me vprašujejo za svet. Vraga, saj sem si zaslužil pokojnino nič manj pošteno, nego mnogo drugih, ti na primer boš, kakor se lahko nadejaš, ostal ugleden ravnatelj do smrti — in vendar: to je tisti prokleti vendar, ki te vprašuje: povej, tovariš, ali nisi ti še nič podobnega občutil?«
»Kako neki to meniš? Zakaj bi ne t smel biti zodovoljen, če sem trideset let žrtvoval bolj v javni blagor ko v svojo korist? Poglej, moje siromaštvo poglej: ogrtač zguljen, krajci na klobuku zmehčani, kravata trikrat vredna penzijona .., Kateri me ne poznajo, kdo njih bi rekel, če me mimogrede sreča: to je ta in ta? A zavest, tisto trdno prepričanje —«
»Ne, tovariš moj, ne trdim,, da si nismo takorekoč zaslužili zadovoljstva, ki je starim ljudem najbolj potrebna To naše zadovoljstvo je celo ravnotako častitljivo, kakor vse ono delovanje za občni blagor, ki se nam odplačuje s pokojnino. Toda povedati ti moram, kaj je zdaj po mojem srcu. Doma sem začel obdelavati vrt, ki ni moj, a mi je postal enako ljub. Če grem na vrt ter znojnih lic prekopavam zemljo, takrat pozabim na marsikaj, na vso svojo betežnost. Ne zato, ker se mi čudi hišni gospodar, kako je možno, da se gospod oficijal tako vneto ukvarja s takovim pro-staškim robotanjem. Zdi se mi namreč, če bi bil jaz ostal kmet na kmetskem očetovem domu, da bi se ženi nikdar ne bilo treba cmeriti radi mojih sitnarij.«
»Midva z ženo se pa razumeva.«
»Prav, če ravnata v miru! Toda, prijatelj moj, recimo, da bi se bilo tudi vse to, kar se je nama zgodilo, zgodilo nekoliko drugače, da bi bilo celo prav močno podobno tistemu, kar sva bila pričako-. vala, ko sva začfela karijero, Recimo, da bi tebi ne bilo treba nositi na stara leta obnošene suknje in zakrpanih čevljev, da bi si brez skrbi zamogel privoščiti spodob-nejše stanovanje, kakor je to tvoje podstrešje, in da bi živel z družino v še lagod-nejšem, slovesnejšem miru, vse to recimo, — toda, Šimen, prijatelj moj, povej po pravici: kljubtemu bi prišla žalostna ura, ko bi stal zapuščen sam pred seboj in bi moral ostati razdvojen za zmerom, če ne odgovoriš na vprašanje: Zakaj sem nezadovoljen, dasi sem zadovoljen in se mi nič ni treba kesati?«
»To je že tako,« je pripomnil on, »Celo v knjigah smo včasih brali, da popolnoma zadovoljen ne more biti noben človek!«
Teh besedi sinočnjega pogovora se je spominjal Simon Zgonc, ko je, pol buden in šiloma se potapljajoč v dremotico, trudno vzdihoval nad neprespanimi nočmi, ki jih povzroča starost. Spodvijal je revmatične noge v topli kožuh, zapuščino svojega ranjkega očeta, pomaljal vročične roke izpod težke odeje, popravljal in pod-lagal zglavje, da je ječe škripal črvivi po-steljnjak. Pa najsi je znova in znova poskusil vse mogoče lege, komaj so se za-klopile oči, že se je prikazal jetični, kosmati obraz Andrejev. »Povej Šimen, povej čisto po pravici!« ter je radovedno čakal pred njim.,. Tik, tak, tik, tak! je ra-čunila bližnja budilka in onkraj stene, v kuhinji je zapelo slednjo uro: kuku, kuku! Simon je plaho užigal svečo, toliko, di se je ozrl po sobi. Vrata so zaprta, okno tudi, Resk! je krhnil črv v vratih. A za vrati je molčalo, še dihanja ni bilo čuti. »Spita!« je pomislil Simon in zmočen omahnil v postelj, Vendar: »To je tisti prokleti vendar, ki te vprašuje!« —■ — A njega je bilo sko-ro strah, da bi o tako1 pozni uri razmišljal sam s seboj, kljubtemu, da mu je hodilo na um, kako nespameten je tisti, ki se vznemirja, dasi nima, česar naj bi se kesal —
Ko se je zdanilo, je Simon zadremal. Noge so se ogrele in nič jih ni zeblo, ko so se v kratkem snu razodele izpod kožuha. Skoz mrežaste okvirje pristrešne verande je zasijal snop jutranjih žarkov in se bleščema odbijal v starinskem ogledalu, nagnjenim nad posteljo. Simon se je zbudil, pogled je zastal na koščenih, bolnih nogah, obsijanih od solnčne svetlobe. In preden je mogel kaj razmisliti, si je dejal s tako obupno trpkostjo, kakor da ponavlja že tisočkrat izgovorjeno spoznanje: »In vse to in samo to naj bo moje edino plačilo, moja edina tolažba!« Takoj zatem je moral osupniti, odkod mu zavdaja ta bridka pikrost, ki vendar ne ve nobene dovolj določne obtožbe, ampak govori le »vse to in samo to« ter se nesrečnega čuti človek ob njeni mamljivi besedi.
Vstal je, dasi je bil trudnejši, nego preden je bil legel k počitku. Nad umivalnikom je zbujala pozornost dragocena podoba, ljubezniva diploma v zlatem okvirju, ki ga je bila osvežila vsakokrat in bolj zanesljivo od mrzle vode. »Prezaslužnemu gospodu nadučitelju Simonu Zgoncu, častnemu: občanu naše občine ...« so mogočno donele sijajne, zlate črke. Spredaj pod diplomo sta viseli ob straneh dve manjši sliki, nič manj zanimivi in nič manj dragoceni: ena je predstavljala Simona Zgonca
— študenta, neizobraženega kmetskega fanta, ki je ponižno povešal oči; druga je bila posvečena spominu gospoda šolskega ravnatelja, verno izražajoč moško resnost in neustrašeno delavnost, ki je živo odsevala . z obraza na sliki... In sredi med njima, v skromnem okvirčku srebrni zaslužni križec... »Majhna priča bivšega življenja, takorekoč le neko zunanje znamenje njegovo!« se je radosti! vpokojeni mož, mnogokrat se ozirajoč na te podobe, ki so tudi za skromnega človeka nekako zadoščenje in bodrilo.
»Vse to in samo to!«
Čudno, danes ni bil zmožen, vzprejeti najnedolžnejšo tolažbo. Ne, da bi ga bil tolikanj razburil včerajšnji razgovor s prijateljem Andrejem — ne, saj pomenek je pomenek in vsak človek sam sebe najbolj pozna ter ima razventega vest.. , Toda kljubtemu — na primer: Kakoi zapuščenega se včasih čutim v tejle podstrešni izbi! Pravzaprav ta sobica ni tako napačna, saj vendar vem, da nisem milijonar. Toda danes in ravno danes se mi zdi od sile neprijazna. Pretesna se mi zdi, prenizka, in oprava starinska ko v kramarski izložbi. Bog vedi, odkod pride takšno razpoloženje? Kriva je seveda tudi nocojšnja noč, da postane človek malodušen, natek-ljiv proti svoji volji, spotakljiv do neznosnosti --Tistile šopek tam gori na
omari, ki sem ga jaz nekdaj nabral, v vazi, ki sem jo jaz kupil ženi za god, — kako veselo me je vselej pozdravljal! Spomin je na mojo Olgico, ko je bila še majhna in sem ji razložil: »Te bilke, to so Marijini laski, in ta srčeca na njih so solze božje Device« •— — Kako lepo se še spominjam! Petnajst let sem jih ljubil, te suhe travice, danes, danes vidim na njih samo prah . .. Vsa ta izbica je kakor zbirka prijetnih spominov. Danes pa — ali so umrli ti sladki spomini?
Simon Zgonc je sedel za mizo, za svojo mizo domačo, ki je to uro ni ljubil nič več. Vse življenje sem se je pehal, je pomislil, in delal bom do smrti, v tem je uteha resnično dobrih ljudi. Toda, kaj naj delam — vpokojeni šolski ravnatelj?
Na predalniku je ležal kup prebranih časopisov. V njih so bila z rdečim svinčnikom podčrtana tista mesta, ki so tikala njegovo osebo, ali ki jih je bil sam poslal v tisk v informacijo gotovim krogom; to in to si ti napisal, so ga potem neštetokrat opozarjali znanci, dasi ni on takorekoč nikomur izdal, kdo je avtor dotičnih zares aktualnih člankov. . . Pravzaprav je to
kos politike, ki je njemu, odkrito povedano, zoprna . .. Toda, je končno izprevidel, brez ozira na politiko me še čaka pri tej reči opravilo, ki sem ga le vse predolgo odlašal. Gre namreč za domače ljudi, za hčer, ki ji ne bo mogel zapustiti posebnega premoženja--
Z drhtavimi rokami je razpiral časnike, podčrtaval, bilježil ter pripisaval opombe; potem je s trudoljubno skrblji-vostjo izrezal iž njih listke, uvaževanja vredne, na katerih niso bile zapisane samo vsakdanje dnevne novice. »Za Olgo, da ji ne bo trebalo sramovati se njenega očeta!« In se je nenadoma, sredi dela pripetilo, da je izpod prostrtega papirja pomo-lel bledi obraz Andrejev: »Lepo te prosim, povej, prijatelj, povej po pravici!« Stari Simon je strepetal, odložil škarje in skril oči v dlani.
V sosednji sobi so zadrsale copate. Prišla je žena ter obstala med vrati, sključena starica.
»Ali si bolan, Simon?« »Ne.«
»Oh, zakaj tako zgodaj vstajaš! Nemara si slabo spal? Ti, poslušaj, kaj se je meni sanjalo! Da je Olga umrla. Vso krvavo so prinesli iz pisarne —«
»Olgo?« se je ustrašil mož in ugledal objokane oči svoje žene.
»Našo Olgo! Sem v tvojo sobo so jo prinesli. Sama sem bila doma, ti si šel po opravkih nevemkam. Olga, zakričim, za božjo voljo, kaj ti je? Nič, reče ona, samo papana pokličite! Skočim — in se je zgrudila, tuikajle pred tvojo podobo.«
»To so sanje —«
»Hvalabogu! In ko sem se zbudila, je trikrat potrkalo na vrata. Razločno, da sem slišala: tok, tok, tok!«
»Ker sem jaz vstajal,« je pojasnil Simon.
»Ampak za mašo dajva! Oh, nekaj slutim! Simon, in vsi trije pojdemo k maši!«
»Da!« je zamišljeno potrdil mož.
Žena si je obrisala solze in s tiho ljubeznijo pogledala nanj. »Ne, bolan si, na obrazu ti poznam! Danes dobimo mleko — hočeš?«
»Le!« je mrko velel Simon ter se spet naslonil ob dlan. »In Olgo pokliči!«
Za čas je pristopila Olga, gibka in zardela, s svežo jutranjosto v licu. In vendar, se je ozrl oče vanjo, ali je to lice dvajsetletnega dekleta? Prezgodaj se stara. Čudno, danes je prvič opazil, kako je ta Olgi-ca, majhna in tenka, že namoč podobna
nasluženim gospodičnam; v oči ji leze ta podobnost in se nabira v ohlapnih gubicah pod njimi.
»Ti, ne smeš biti žalostna!«
»Ej, saj nisem!« se je nasmejala ona, da so se razmaknile tiste odvečne gubice. »Ali sem se že kdaj pritožila zavoljo kanclije? Šef me ima rad, s prvim bom dobila zvišano plačo, pomislite, samo jaz! In predložil je na deželno vlado pohval-nico — zame!«
»Ja?« je zazvenel glais Simonu Zgoncu.
»Saj zato so mi druge tako nevoščljive. Še pogledati me ne marajo. Jaz pa njih ne!«
»Ravno zato pravim, da ne smeš biti
žalostna. Glej, Olga, jaz, jaz pa--«
Očetu se je hipoma utrgala beseda, v očeh je zapeklo od pritajene solze.
»Oh, papa, saj le Vi ste tako čudni. Bolni ste in šarite z delom, tako zgodaj, ko se Vam nikamor ne mudi!«
»— Jaz pa bom umrl,« je nadaljeval on svečano miren. »Umrl, Olga, kmalu!«
Hči je obnemela, ode je zaihtel. Kaj takega se ni še nikoli zgodilo. Olga je
plašno strmela, gubaste poteze pod očmi so se strnile v temno senco.
Oče se je pa dvignil, siv in skrušen se je napotil do stene.
»Glej, Olga, takle sem bil, ko sem bil mlad, in takle, ko se nisem strašil nobenega dela. Tale križec poglej in mene poglej: to sem zdaj, onemogli penzijonist!«
Hči ni vedela odgovoriti; kakor da je nekam hotela z roko, pa* se je mrzlo stisnila drobna pest, krčevito, od neznane bolesti.
»Ne, Olga, take te ne smem videti! Ti si mlada, kakor sem bil jaz — enkrat. Kaj je tebi smrt? Delaj in bodi vesela! Drugega ti ne morem reči. In —« Očetu so trepetale roke, ko je grabil za kupček prirezanih listov, polnih rdečih znamenj. »Olga, tudi na svojega očeta boš lahko ponosna. To je spomin, ki ti ga zapuščam. Tebi, najbolj tebi, prokleto, samo tebi! Spoštuj ta spomin, otrok moj, drugega ti ne morem dati...«
In Simon Zgonc je spet sedel za mizo, za Ijublieno mizo uradno, ki je ni mogel ljubiti nič več.
0©
ANTON VODNIK:
Mistični ples: Beatrice v hrepenenju.
Fantazija.
V mramornem templju •— mreža stebrov v sijaj mesečine se spleta — roj belih deklic pleše ples cvetov, v očeh jim zarje čudežnih svetov, da duša mi strmi zavzeta ...
Od njihovih belih tančic in sijočih rok vejejo vetri od daljnih zvezd .. . Zamaknjena je duša moja v življenja čistega prelest--
In plešejo po godbi zvezd kot pritajen dih lahno — in zdaj je radost, zdaj bolest. in vse je kdovekdaj bilo ....
In plešejo po godbi zvezd tako majo se lilije v paradižu Sanj mladih deklic in nevest, ko od Lune, ko od zvezd
lije mesečina vanj--
Ah, saj to ni ples teles, je drhtenje duš samo, ki v sijaju daljnih cest hrepene tako ... in sevajo, prepevajo v obzidja zlata večnih mest--
ANTON VODNIK:	Nelepe žepe plač
Ko sem še deklica bila, sem rasla ko zarja v večeru, belo cvetela, kot ptička žgolela nemiru nasproti v spoznanju ranjenih duš, oči zastrmelih: ah, nisem se lepa, nisem se lepa rodila!
Na večer pod oknom moje sobe se šetajo deklice zale. Obrazi so beli, kot cvetje vijolic pogledi so tihi, • ko zarja prižge se sredi jim poti
in v pokrajine bajne se sladka jim misel napoti, dokler ne ugasne, dokler ne zbudi se sredi noči: »Ah, srebrne tančice so pale čez nase oči. Cvetlice in zvezde ujele se vanje — o mir, o sanje ...«
In čutim njih misli zlate in prožne korake
—	tako Sanje hitijo med rožne oblake —
in sem žalostna. Žalostne še rože, ki krog mene cveto, žalostno moje hrepenenje, ki med cvetovi ugaša, mre. Žalostna zarja, ki v to mojo samotno sobico sije — o, nikdo se v moje oko ne ozre,
nikdo ne nasmehne. Jokala bi, tako mi je v duši bridko.
O, vem — če kdo v ljubezni bi mislil name ta čas,
takoj mi zarja vse sladke, rožnate poti
prižge, ki bi sijale tja v edenske gaje,
da pohitela bi dragemu ljubo naproti
in darovala mladosti mu moje žalostne maje.
A včasih so moje bolne roke polne lepih rož
na večer in polna je duša sijaja
in sem kot lilija, ki cvete sredi maja,
in sem kakor godba, ki svira sredi vsemira,
in sem kakor misel, ki je zablodila v zarji večera —
dokler mi v naročju vse sladke rože ne spe
—	tako so misli v zarji pospale —
in moji črni lasje v prebele so pali jim čaše, kot močno vino zdaj k zvezdam dehte
—	o, še nikdar tako vroče niso sijale! —
o sestre ve moje, prelepa, skrivnostna daritev je to — bedne mladosti naše . ..
In potem ko lilija vela se zgrudim v blazine,
vsa trudna in bolna od solz, hrepenenja. Še rože dehte
sredi mraka iz mramorne vaze, da mi hudo je —
samoten odmev še koraka — in preko tišine
v spanju čujem zvezde zveneti: Ne joči, sestra, ne joči . . ,
©9
ROZA VENY:
Padaj u
Padaju tiho iznemogle pahuijice bele i snene, svaka je draga i dražesna ko kapljica srebrene pene.
Ti kó golubica žuriš se po šetalu. One Ti sméle — baš kó i leptiri pupove celivaju ružice bele.
Ti im se smeješ kó andeo — nek celuju ružine draži — znadeš, da odavna jedna Te pahuljica, ružice, traži!
ROZA VENY:	Veni . . .
Iz ostavštine neke bludnice.
Gledam: niz obronke bele Tvoja mi silazi duša, za njome dražesne seni. ..
Slušam: a valovlja pesma velebna negde daleko sva se u biseru peni.
Sanjam: u oku Ti čežnja: spustit se s mekanom travom dole u okrilje meni —
Tiho šaputam Ti: dodi, Ti češ mi doneti sreču! Veruj mi, veruj mi, Veni!
Nema Te. Uzalud čekam. Teskobne, oblačne noči.
Hrastovi umiru sneni.. .
Još ču Te čekati dugo srce izjedajuč sebi
vapeči: Veni, oh, Veni!
©©
DURO SUDETA:	Q£j
Plave oči svoje moja draga nijemo	Jer im pijem plavet u gluhoj samoči,
podala je meni	kada tone Sreča;
uz dah ružmarina, uz šum kišnih dana	i u sebi čutim Ufanje i Ljubav
jeseni, jeseni.	projječa, prolječa.
Plave oči svoje moja draga nijemo podala je meni
uz dah ružmarina, uz šum kišnih dana jeseni, jeseni.
>
GS9
DURO SUDETA: Jesenske	ulice.
Mirisna plava ugasismo kandila.	Cijuče ptičad — jecaju zvona.
Tajenstven miriš niriše svuda . ..	»Miserere mei«. Klonule grane
Tamjan se vije. Uvelo cvječe —	sve jedna po jedna,
klonule glave ... Smiluj se nama	sve listak po listak,
umire glas — a jesensko nebo.	nebo se skrušilo i sumorno gleda
Na ulici sivoj Smrt i Bijeda. G!9
L0TYŠ:	Gozdni motiv.
Jelke vitke,	Potok čisti
breze bele,	— kača bela
hrasti močni —	mi pod njimi
gozd šumi...	žubori...
Vetrec nežni prav narahlo v vrhih veje, zlate seje .,.
gozd drhti...
jozE: Lahna misel na zimskem izprehodu.
Kot lilija — zimski dan.	Jaz in ti preko nje.
Mirna in bela ravan,	In tvoj tanki glas. —
v solncu ožarjena	In še kdo kje drugje
in nam podarjena.	hodi po njej ta čas,
zre bisere v snegu in radost na bregu in cerkvice tri —
morda srca trpečega,
morda lica rdečega
in — kot midva — svetlih oči...
Listnica uredništva.
Rod j a Al.: Besede, besede, besede! »Drevesa kot demoni šumijo težko sinio-nijo, globoko filozofijo .,.« Primera mora dozoreli v Tebi, drugače ni Tvoja ali pa smešna. In originalnost za vsako ceno je banallnaJ in nelepa. Jasne, velikopotezne preprostosti pogrešamo povsod ini danes čuitim to bolj kot kdaj, če berem mlado li-riko, mrgolečo od zveriženih »originalnih« slik in izrazov, ki naj zakrijejo notranjo praznoto pesmi. To je pot nazven, krčevito hlastanje po efektu in to ni pot nove, v duševno notranjost smereče umetnosti. Ritem je v Tvojih pesmih dober in gotov sem, da mi v kratkem pošlješ kaj boljšega. Pozdrav! — Roza Veny: Tvoje stvari in dopis prejel. Hvala! Pozdravljen! — Janez Kmet: Črtica ni slaba, a je ne priobčim. Ni mogoče, z zvenečimi besedami zakriti, nadomestiti lepote. Tega Ti nisi storil, saj je osnovna misel globoka; toda pomisli, da je parafraza Cankarjeve zgodbe v dolini šenflorjanski neizmerno težka reč. Pošlji še! Pozdravljen! — Dušan M a -r o v s k i : »Odsev« hoče naslikati občutje, a tako megleno in brezkrvno, da občutja ne dobiš. Lirika in pariška konferenca sita pa dve zelo različni stvari in zato je šla »V Parizu« v koš. Zdrav! — S p i r i -t u a 1 i s t — Z g b. Bil sem vesel, da
si mi odkrito povedal svoje mnenje o »Zori«, manj me je pa razveselila tožba o stagnaciji v našem gibanju. Deloma imaš prav. Bolje bi bilo, da bi prišel vihar in zagibal stoječe vode. — Kar se pa tiče »Zore«; Prvi zvezek je poudaril neomajne temelje, na katerih moramo stati. List ima tudi vzgojno nalogo in ni odveč, če ponavljamo to, kar je tako globoko, da ni noben duh še prodrl do dna — krščanska načela. Ta zvezek bo morda izpolnil to, kar si si želel. Naj pride svež viharen veter, ki bo razjasnil ozračje! Tudi od Tebe je odvisno, ali se bo to zgodilo. Še enkrat: Lepa hvala za odkrito besedo. Ne klonimo duhom! Pozdrav vsem Do-magojcem! — Sarajevo. Prejel sem članek, iskrena hvala Vam zanj! Pričakujem od Vas še več. Vprašanje je aktuelno in bilo bi dobro, če bi obdelali naše seljač-ko vprašanje bolj obširno. Bog živi! — F. S. Dunaj. Prosim, odgovori! — Vek. Težko je, ustvariti si jasno sliko o Tvojih zmožnostih iz te črtice. Razkrajaš dušo, a ta duša ni resnična. Vzemi si bolj priprosto snov, vlij jo v enoten kov in ji daj več realizma. Pozdravljen! — Tovariši srednješolci! Tudi od vas pričakujem člankov; vesel sem vsakega razboritega mladca, ki pokaže kos energije in talenta, ko uklene svoje misli v članek. Na delo!
%
K
Prodajalna Kat. tiskov, društva
prej H. Ničman Ljubljana
priporoča
svojo zalogo raznovrstnih molitvenikov, svetinje in druge devocijonalije, razne šolske in pisarniške potrebščine ter veliko zalogo raznega papirja.


Stavbna pisarna
Ivan Ogrin
Ljubljana
Gruberjevo nabrežje šlev. 8
Prevzema vsa zidarska in druga stavbna dela. Izdaja strokovna mnenja, izvršuje načrte in proračune.
Delo solidno, po primerno nizkih cenah.



Vsem šolam!
Obrtna centrala za obnovitev po vojni poškodovanih krajev
v Ljubljani Sodna ulica štev. 11
ima v zalogi večjo množino:
normalnih trosedežnih in štirisedežnih šolskih klopi, šolskih tabel, šolskih miz, obešal in ruskih računal in jih ponuja v nakup šolske oprave potrebnim šolam
po zmernih cenah.
„Narodna knjižara", Zagreb
poručuje svima, koji hoče, da upoznaju svu južnoslav, katol. štampu, nek naru-čuju iz „Nar. knjižare", koja i dobavlja sva djela hrvatska, slovenska, srpska i njemačka, Ovo su vlastite naklade knjige:

Dr, Wilk: Moderni svetac . . K L. Monnier: Povjest sv. Franje,
I. i II. dio (500 strana).....
Dr. Bauer: Theodicea ....,,
Dr. Bauer: Antologia.......
Zimmerman: Noetika.......
Gunčevič: Zašto se katolički
svečenici ne žene.......
Harapin: Opstoji li Bog?.....
S. Marden, prof.: Samopouzda-
nje vodi k pobjedi ......
S. Marden, prof.: Volja i uspjeh ,, Grgec P.: Jugoslavenski Argo-
nauti.............
Lj. Matkovič: „Najljepšoj medu
ženama", Pjesme .......
I. Jakovljevič: „Študije i Fejtoni" „ Ascetska knjižnica: Lehen: ,,Put
k unutrašnjem miru" . . . . „ Ascetska knjižnica: Quadrupani: Bogoljubna duša u dvojbama
duš. života.........
Krijesova knjižnica: Šest sve-zaka o narodnim ručnim ra-davima po.........
5 —
20 — 12 — 12 — 14 —
3'50 1-50
T— 8 —
4	—
5	— 4'—
10 — 5'— 2 —



Vse šolshe potrebščine, pisarniške, risalne in pomnozevalnepriprave
ter vedno najnovejše
umetniške razglednice
kupite najbolje v papirni trgovini
Ivan Gajšeh
Ljubljana, Sv. Petra cesta 2 (pri Prešernu).

:: Prvi in edini slovenshi zavarovalni zavod ]e ::
Dli ZAUAROUALHICA
LJUBLJANA, DUNAJSKA C. 17.
V življenskem oddelku
sprejema vsa zavarovanja, ki se tičejo človeškega življenja, pod najugodnejšimi pogoji. — Zahtevajte cenike in pojasnila.
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
Homerjeva Ilijada. Fr. Omerza. I.—VI. spev............K 6— §
»	»	VII—XII. spev..........„ 6 —
Taras Buljba. Povest. N. Gogolj. Iz ruščine prevedel Vladimir Levstik.
Vezano..........................„ 12"—
Izlet gospoda Broučka v XV. stoletje. Češki spisal S. Čech, poslovenil Stanko Svetina..................... 9"60
v	v
Četrtek. G. K. Chesterton. Poslovenil Oton Zupančič. Vezano . . . .	„ 6'— Zapiski iz mrtvega doma. A.M. Dostojevski. Prevel Vladimir Levstik.
Eleg. vezano........................„ 16"80
Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jože Debevec . . . .	„ 14*40
Vezano..........................„ 19'20
Njiva. Spisal Ksaver Meško...................„ 1'20
Izbrani spisi. Dr. Janez Mencinger. I./II. zvezek: Povesti in novele. Vez.	„ 14*40
Mati. Dramatska slika v treh dejanjih. Spisal Ksaver Meško.....„ 9*60
Tri povesti. Grof Lev Tolstoj..................„ 4-80
Kazaki. Kavkaška povest. Grof Lev Tolstoj. Iz ruščine prevel Josip
Knaflič........................... 7'20
Amerika in Amerikanci. Spisal Rev. J. M. Trunk. Vezano.....„ 24'—
Jezikovni spisi. P. Stanislav Škrabec. I................ 4 80
»	n	n	n	i>	H...............»7 20
. HI...............* 7-20
Iz Kasfelčeve zapuščine. Rokopisi Prešernovi, Kastelčevi in drugi.
Objavil Ivan Grafenauer ..................„ 9*60 S
Cirilica. Navodilo za čitanje in pisanje srbščine v cirilici.....„ 3"30
Poezije. Zložil S. Gregorčič. Zivotopis napisal Ivan Dornik. I. zvezek. » Mala žepna oblika, elegantno vezano.............„ 10*80 a
Josip Jurčič: Spisi. Uredil dr. Ivan Grafenauer. IV. zvezek K 14'40, vez. „ 19'20 $
» n	n	n n n	n	V. n n 9'60, „	„ 12"
I I
8
i I
s.
I