7 Arheo 37, 2020, 7–24 1.02 Pregledni znanstveni članek Predhodniki Slovenskega arheološkega društva The Forbearers of the Slovene Archaeological Society © Črtomir Lorber Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; crtomir@t-2.net Izvleček: Članek predstavlja institucionalni razvoj strokovnih arheoloških združenj. Sega od začetkov, ko je razvoj arheologije potekal v kontekstu renesančnih akademij in tradicije domoznanstva, prek razsvetljenskih salonov, avstrijskih regionalnih muzejskih društev do razvoja slovenskega nacionalnega arheološkega društva v kontekstu socialistične Jugoslavije. Izpostavlja pomen odnosa med znanostjo in širšo družbo, saj poudarja pomen, ki so ga imeli sociopolitični prelomi na razvoj slovenske arheologije. Članek prinaša tudi pregled razvoja nacionalnega arheološkega društva v okviru delovanja Arheološkega društva Jugoslavije in pomena, ki ga je to imelo kot inkubator nacionalnih arheoloških šol na območju nekdanje Jugoslavije. Predstavljena geneza služi tudi kot uvod v prihajajoči drugi del članka, ki bo obravnaval delovanje Slovenskega arheološkega društva v Jugoslaviji med letoma 1971 in 1991. Ključne besede: kronološki razvoj, arheološka društva, akademije, muzejska društva, Arheološko društvo Jugoslavije, Slovensko arheološko društvo Abstract: The article brings an overview of the institutional development of archaeological societies in modern day Slovenia. It follows their development from the renaissance academies and the Landeskunde tradition through enlightenment salons and Austrian regional museum societies up to the development of the Slovene national archaeological society during the time of socialist Yugoslavia. It highlights the relationship between science and the wider society, as it emphasises the importance of different socio- political breaks for the development of Slovene archaeology. It also brings an overview of the development of a national archaeological society as a part of the Archaeological Society of Yugoslavia and the importance of the latter as an incubator of different national archaeological schools of the former Yugoslavia. This chronology can also be seen as an introduction for the second part of the article that will deal in the development of the Slovene Archaeological Society during the time of Yugoslavia (1971–1991). Keywords: chronological development, archaeological societies, academies, museum societies, Archaeological Society of Yugoslavia, Slovenian Archaeological Society Uvod Učena društva 1 so bila že od renesanse pomemben način povezovanja intelektualcev, strokovnjakov, znanstveni- kov in podpornikov posameznih dejavnosti. Bila so fo- rum strokovnih in znanstvenih razprav, še pomembnejše pa je, da so bila tudi odraz statusa, ki ga je imela znanost v širši družbi. V zgodovini arheologije so se take skupine pojavljale v različnih oblikah – od renesančnih akademij, prek razsvetljenskih krožkov do sodobnih strokovnih društev. V zgodnjih organizacijskih oblikah so te združbe imele izrazito raznoliko članstvo, saj so združevale izo- bražene osebe različnih strok in znanstvenih interesov, posledično pa so imele tudi zelo mednaroden značaj, ki je bil rezultat dokaj odprte medsebojne komunikacije in so- delovanja izobražencev v tistem času. Sprva je bila zna- nost domena zaprtih krogov, od renesanse naprej pa se je 1 Izraz učeno društvo (learned society) je najširši izraz, ki ga lahko uporabimo za tak tip organizacije, saj z njim opredeljujemo razvoj široke palete organizacij, od zasebnih renesančnih akademij, velikih državnih akademij (Académie Française, Royal Society …), manj formalno urejenih razsvetljenskih salonov ter regionalnih in nacio- nalnih institucij in društev v 19. stoletju. Ta geneza je bila v večjem delu Evrope pomembna za razvoj sodobne strokovne infrastrukture kot tudi za razvoj strokovnega jezika in prakse. V najširšem pome- nu besede so vse te organizacije – čeprav ne izključno arheološke – predhodnik sodobnih strokovnih društev, saj se sodobna društva, sploh kar zadeva relativno mlade znanosti, na primer arheologije, razvijejo šele v 19. stoletju, ko se je začela prava institucionalizacija znanosti. krog izobražencev razširil, predvsem na srednji razred. V 19. stoletju, predvsem po napoleonskih vojnah, so se po- javila različna prava strokovna društva 2 , kar lahko razu- memo kot izraz globokih sprememb v tedanji družbi; ne nazadnje to izraža dejstvo, da razvoja strokovnih društev ne moremo preučevati brez razumevanja širše družbe. Razvoj različnih učenih društev, akademij, krožkov in sa- lonov je neposredno povezan z razvojem moderne druž- be. Prav razvoj učenih društev se je močno razmahnil v 17. stoletju, ko so bile take združbe intelektualna opo- zicija takrat dokaj konservativnim univerzam. Prva »ar- heološka«, to je antikvarska in domoznanska društva, so izšla iz renesančnih akademij. V regijah z močnim nem- škim oziroma avstrijskim vplivom se je ob razvoju rene- sančnih akademij in preučevanju klasične antike začela 2 Najbolj obsežen model razvoja sodobnih strokovnih društev v srednji Evropi (predvsem na nemško govorečem območju) je na primeru geneze zgodovinskih društev podal zgodovinar Hermann Heimpel (Heimpel 1972), ki je opredelil štiri razvojne faze: 1. faza (1779–1819) – ljubiteljska društva z zelo izraženo razsvetljensko tradicijo; 2. faza (1819–1848) – prva prava strokovna društva z iz- razito amaterskim članstvom; 3. faza (1848–1890) – strokovna dru- štva, ki gojijo pravo zgodovinopisje s fokusom na regionalni zgodo- vini; 4. faza (po letu 1890) – društva, ki se oblikujejo po letu 1890, pogosto že nacionalne narave. Model poudarja tudi dejstvo, da je bilo, vsaj v 1. in 2. fazi razvoja strokovnih društev, pomembno tudi plemstvo v vlogi mecenov ali poverjenikov društev. Predstavljeni model je dokaj sprejet v preučevanju razvoja strokovnih društev v Sloveniji, saj ga je pri predstavitvi Historičnega društva za Kranj- sko uporabila tudi Olga Janša-Zorn (1996). 8 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva razvijati tudi tradicija domoznanstva (Landeskunde), ki predstavlja enciklopedijsko-deskriptivni koncept regio- nalne znanosti o konkretnem prostoru, njegovih naravnih danostih, fizični geografiji, zgodovini, jeziku, etnografiji ipd. V 18. stoletju se ob velikih učenih društvih (nacio- nalnih, kraljevskih) vse pogosteje pojavljajo tudi manjša regionalna društva, katerih razmah je sledil v 19. stoletju. V tem stoletju je bil najpomembnejši intelektualni vpliv na razvoj društev nacionalizem, saj je bila regionalna in- teligenca eden od najpomembnejših dejavnikov razvoja nacionalnih gibanj 3 . Z oblikovanjem nacionalnih držav in diferenciacijo znanosti, ki se je vse bolj specializirala, so se oblikovala moderna nacionalna arheološka društva, ki danes delujejo skorajda v vseh evropskih državah in pogosto nadaljujejo tradicije starejših organizacij. Na- men članka je predstaviti kronološki razvoj arheoloških strokovnih združenj in okoliščine njihovega delovanja na območju današnje Slovenije do leta 1971, ko se obliku- je sodobno Slovensko arheološko društvo, ki leta 1972 postane polnopravni član Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Pričujoče besedilo je razčlenjeno v štiri kronološke celo- te. V prvi predstavljamo razvoj »arheoloških društev« do napoleonskih vojn, pri čemer izpostavljamo pomen dveh znanstvenih središč na Slovenskem, beneškega Kopra in avstrijske Ljubljane, ter dveh intelektualnih tradicij, italijanske renesanse in kontinentalnega domoznanstva (Landeskunde). Temu sledi razvoj strokovnih društev od obnovitve avstrijske oblasti do konca prve svetovne voj- ne. Tu izpostavljamo pomen naraščajoče muzejske infra- strukture ter razvoja regionalnih muzejskih in historičnih društev, v katerih so delovali tudi arheologi. Tretjo kro- nološko celoto predstavlja obdobje Kraljevine SHS/Kra- ljevine Jugoslavije. V tem obdobju so strokovna društva soočena s spremembo pravnega redu in organizacije dr- žave, vendar bi radi poudarili, da v nasprotju s splošnim prepričanjem to obdobje ni mrtvi tek razvoja arheologi- je. Zadnjo kronološko celoto predstavlja razvoj društev v socialistični Jugoslaviji do leta 1972. V tej kronološki celoti izpostavljamo razlike med prvo in drugo jugoslo- vansko državo – razlike v odnosu do arheologije ter v organizacijskih pristopih. Prav tako poudarjamo pomen Arheološkega društva Jugoslavije, organizacije, o kateri je zelo malo napisanega. V izdelavi je doktorska diserta- cija, objavljen pa je tudi strukturiran predlog preučevanja 3 Več o vlogi znanosti v razvoju nacionalnih gibanj pišeta Miroslav Hroch (1993) in Ernst Gellner (1983). te organizacije (Lorber 2019). V četrtem kronološkem členu želimo prikazati interni razvoj jugoslovanskega društva, ki sega od Koordinacijskega odbora jugoslovan- skih arheologov, prek Arheološkega saveta do Arheolo- škega društva Jugoslavije, v katerem se najprej oblikuje Slovenska sekcija Arheološkega društva Jugoslavije, iz katere se bo prek Arheološkega društva za Slovenijo obli- kovalo Slovensko arheološko društvo. Učena društva in arheologija do Ilirskih provinc Razvoj »arheoloških društev«, to je raznih učenih dru- štev, akademij, krožkov in salonov, na območju današnje Slovenije je povezan z dvema državnima tvorbama – Be- neško republiko in Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti, v katerih sta se oblikovala dva pomembna znanstvena centra, avstrijska Ljubljana in beneški Koper (Novaković 2014, 31). V teh mestih je mogoče slediti razvoju dveh povezanih, a samostojnih »znanstvenih« tradicij oblikovanja profesionalnih in polprofesionalnih učenih združb. Koper je bil neločljivo povezan z italijansko tradicijo, saj je bil eno od najpomembnejših mest v beneški Istri. V času zgodnjega humanizma in renesanse je bil središče kulturnega življenja, že v 14. stoletju je v mestu obsta- jala šola gramatike, istrski humanisti pa so imeli bogate stike z italijanskimi univerzitetnimi središči, kakršni sta bili Padova in Firence. Ta povezanost se jasno kaže tudi v tem, da so primarno vlogo v razvoju znanosti v Kopru prevzele renesančne akademije, s čimer je mesto sledilo italijanski renesančni tradiciji. Prva akademija v Kopru je bila Accademia della Calza (1478–1553) (Čok, Žitko 2018, 135), sledila ji je Accademia dei Desiosi (1553– 1554), ki je nastala ob koncu reformacije v Kopru. Sle- di Accademia Palladiana (1569–1637), katere član je bil tudi zgodovinar Nicolò Manzuoli (Čok, Žitko 2018, 136). Z letom 1646 je začela z delovanjem Accademia dei Risorti, ki pa je pozneje zamrla. Malo zatem je začela delovati tudi Accademia degli Operosi, katere član je bil Gian Rinaldo Carli (Žitko 1997), ki je bil tudi pomemben člen v procesu obujanja delovanja Accademie dei Risorti (Žitko 1997, 63); prav slednjo mu jo je uspelo spremeni- ti v osrednje središče preučevanja domoznanstva (Čok, Žitko 2018, 136), s čimer je pomembno vplival na razvoj domoznanske tradicije v Istri. Poleg svojega delovanja v koprskih akademijah je Carli podal tudi pobudo za usta- novitev muzeja v Kopru (Cunja 1992, 71), ki pa ni bil 9 Arheo 37, 2020, 7–24 ustanovljen. Ob akademijah je v Kopru delovalo tudi la- ično semenišče, in sicer nemoteno do prihoda Francozov, ko je bilo preoblikovano v samostojni licej. Po Napoleo- novem porazu je nadzor nad Koprom prevzela Avstrija, pomen mesta pa je začel upadati, saj se je Avstrija osre- dotočila na razvoj bližnjega Trsta. V avstrijski Ljubljani je razvoj arheološke tradicije pove- zan s konceptoma domoznanstva in krajinske zgodovine. Razvoj raznih učenih društev (pravnih, naravoslovnih, zgodovinskih …) se je začel šele v 17. stoletju. Sprva je bil razvoj antikvarstva, domoznanstva in arheologije ve- zan na delo posameznikov iz višjih družbenih slojev, ka- kršen je bil Janez Vajkard Valvasor, vendar se je to proti koncu 17. stoletja spremenilo, saj se je po vzoru italijan- skih mest tudi v Ljubljani oblikovala akademija. Začetke akademije lahko prepoznamo v tako imenovani Dizmovi bratovščini oziroma Academia Unitorum oziroma Die Gesellschaft der Vereinigten, ki je bila ustanovljena leta 1689 (Dolinar 1994, 35). Člani bratovščine so bili kranj- ski plemiči, izobraženci in ugledni meščani Ljubljane. Dizmova bratovščina je bila idejni predhodnik bolj zna- ne organizacije Academia Operosorum, ki je imela svoj prvi javni zbor leta 1701 (Dolinar 1994, 40), uradno pa je bila ustanovljena leta 1693 (Simoniti 1994, 47). Med po- membnejšimi člani ljubljanske akademije najdemo tudi kronista, zgodovinopisca in domoznanca Janeza Gregor- ja Dolničarja, ki je bil član tudi številnih italijanskih aka- demij. Njegov rokopis Annales Urbis Labacensis je lep primer besedila, v katerem se zgodovinopisje prepleta z antikvarstvom in domoznanstvom, obenem pa je prerez koncepta, iz katerega bodo izšle moderne tradicije zgo- dovine, geografije in arheologije v Sloveniji. Koprske in ljubljanske akademije so nemoteno delova- le do druge polovice 18. stoletja. Ljubljanska akademija je prenehala aktivno delovati po smrti Janeza Gregorja Dolničarja leta 1725 (Slapšak, Novaković 1996, 264). Čeprav je bilo njeno delovanje za kratek čas obnovljeno po letu 1781, nikoli ni dosegla statusa, ki ga je imela v začetku 18. stoletja. Kot drugje v Evropi se je tudi pri nas stari model akademij zlagoma umaknil salonom mece- nov iz višjega sloja. Pri nas je bil najpomembnejši me- cen baron Žiga Zois, ki je okoli sebe zbral zelo vpliven krog izobražencev. V njegovem krogu sta delovala tudi Anton Tomaž Linhart in Valentin V odnik, ki nista bila le pomembna razsvetljenska literata, temveč tudi pomemb- na historiografa in domoznanca. Predvsem je pomembno delo Antona Tomaža Linharta, ki je napisal Versuch ei- ner Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreiches, v katerem je bila prvič podana ideja o etnogenezi slovenskega naroda in nje- govi skupni nacionalni identiteti, kot jo definira skupna preteklost. Prikazani razvoj so prekinila Napoleonova osvajanja. Slednja so v naš prostor prinesla korenite družbene spre- membe. Prva, morda najpomembnejša, so bile politične spremembe. Revolucionarna Francija je leta 1797 razpu- stila takrat že hirajočo Beneško republiko, po avstrijskem porazu leta 1809 pa je Francosko cesarstvo velik del so- dobne Slovenije z mirovnim sporazumom iz Schönbrun- na reorganiziralo v Ilirske province (1809–1814/1815). Francija je za prestolnico nove politične enote izbrala Ljubljano, ki je s tem dobila pomen, ki bi lahko omo- gočil uresničitev idej slovenskih razsvetljencev (Slap- šak, Novaković 1996, 270). Ljubljana je v času Ilirskih provinc dobila kratkoživo univerzo, oblikovan pa je bil tudi botanični vrt kot svojevrstna infrastruktura za nara- voslovni študij. S porazom napoleonskih vojsk v Rusiji, pozneje pa tudi v Bitki narodov pri Leipzigu (1813), se je začel konec Ilirskih provinc, ki so bile formalno priklju- čene Habsburškemu cesarstvu na Dunajskem kongresu (1815). S tem se je tudi pomen Ljubljane vrnil na raven manjšega regionalnega središča, kar je za pomembno posledico imelo to, da je ambiciozni nacionalni program slovenskih razsvetljencev preprosto razpadel (Slapšak, Novaković 1996, 270). Razvoj društev od leta 1815 do 1918 Po koncu francoske oblasti je bilo slovensko kulturno življenje sprva zelo omejeno. Takoj po vrnitvi Ilirskih provinc Habsburški monarhiji je bila ukinjena univerza v Ljubljani (Slapšak, Novaković 1996, 271), ob tem pa so umrli tudi najpomembnejši slovenski razsvetljenski misleci. Za obdobje francoske oblasti in obdobje po na- poleonskih vojnah je pomembno, da ne govorimo več o razvoju arheološke tradicije v kontekstu dveh držav, saj Beneška republika ni bila obnovljena. To se sicer pozna v relativnem zatonu Kopra, ki ga je po pomenu izrinil Trst. Slednji se je v 19. stoletju razvil v pomembno urbano in kulturno središče, v katerem je bil leta 1846 ustanovljen Prirodoslovni muzej, leta 1873 pa mestni arheološki mu- zej (Cunja 1992, 71). V Trstu so v 19. stoletju ustanovi- li tudi več pomembnih društev, od katerih velja omeniti 10 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva predvsem Societá di Minerva (1810), že leta 1829 pa je v Trstu začel izhajati časopis Archeografo Triestino, ki je postal ena osrednjih zgodovinskih revij za območje Trsta in Istre (Cunja 1992, 71). Konec 19. stoletja, leta 1884, pa so v Trstu ustanovili tudi Societa istriana di Archeo- logia e Storia patria (Cunja 1992, 74), pomembno regio- nalno arheološko in zgodovinsko društvo. Kljub zatonu Kopra kot regionalnega znanstvenega cen- tra je bil konec napoleonskih vojn prvi trenutek v mo- derni zgodovini, ko je bilo današnje slovensko etnično ozemlje združeno v eni državni tvorbi. Obravnavano ob- dobje lahko delimo na dve kronološki celoti – na obdobje pred letom 1848 in obdobje po letu 1848 –, ki ju ločujeta predvsem način državne uprave in vladanja ter formal- na odprava fevdalnega sistema. V grobem lahko rečemo, da se je po marčni revoluciji začel razvijati moderen na- čin upravljanja države, medtem ko je bilo obdobje pred marčno revolucijo čas, ko so bile v Habsburški monarhiji na oblasti sile, ki so poskušale odpraviti številne dosežke poznega razsvetljenstva. Omenjeno ne pomeni, da ta čas ni bil pomemben za ra- zvoj slovenske arheologije in z njo povezanih strokovnih društev. Kranjska je že leta 1821, v času Ljubljanskega kongresa (Slapšak, Novaković 1996, 271), dobila Dežel- ni muzej (Landesmuseum) v Ljubljani, z njegovim delo- vanjem pa je povezano tudi delovanje Društva razisko- valcev domovinske zgodovine, domoznanskega društva, ki se je leta 1839 preoblikovalo v Muzejsko društvo za Kranjsko. S tem se na Slovenskem pojavi model delo- vanja strokovnih organizacij, ki je značilen za srednjo Evropo in avstrijske dežele – deželni muzej z muzejskim društvom –, obenem pa je temelj razvoja modernih stro- kovnih društev na našem prostoru. Iz tega modela pogo- sto izidejo tudi moderna nacionalna arheološka društva, kar se lepo pokaže na Hrvaškem. Narodni muzej v Za- grebu je bil ustanovljen leta 1848, kmalu zatem pa je bilo ustanovljeno tudi Društvo za jugoslavensku povjestnicu i starine (1850–1878), ki je neposredni predhodnik hr- vaškega nacionalnega arheološkega društva, saj se leta 1878 preoblikuje v Hrvatsko arheologičko društvo, da- nes Hrvaško arheološko društvo, ki je nacionalno arheo- loško društvo z najstarejšo tradicijo na območju nekdanje Jugoslavije (Rapanić 1981, 19). Razvoj v Sloveniji je malo drugačen. Muzejsko društvo za Kranjsko je bilo sprva osredotočeno na naravoslovne vede, medtem ko je bilo Historično društvo za Kranj- sko dalj časa pomembnejše za razvoj domoznanstva in arheologije. Slednje je izšlo iz Historičnega društva za Notranjo Avstrijo (1843–1850), ki je bilo nadregionalno društvo s sedežem v Gradcu. Društvo je bilo povezano s tedanjim avstrijskim plemstvom, kar lahko prepoznamo tudi v dejstvu, da je bil njegov glavni pokrovitelj nadvoj- voda Janez, ki je prek društva izvajal svoje pokrovitelj- stvo nad zgodovinskimi raziskavami (Janša-Zorn 1991, 219). Društvo je delovalo na območju današnje Štajer- ske, Koroške in Kranjske, vendar je že v času marčne revolucije postalo jasno, da enotno društvo ne bo obstalo. Historično društvo za Notranjo Avstrijo (Der Historische Verein für Steiermark, Kärnten und Krain) je leta 1850 dokončno razpadlo na tri regionalna društva – Historično društvo za Kranjsko (Der Historische Verein für Krain), Historično društvo za Koroško (Der Historische Verein für Kärnten) in Historično društvo za Štajersko (Der Hi- storische Verein für Steiermark). Z oblikovanjem Deželnega muzeja za Kranjsko kot tudi omenjenih društev – Muzejskega društva za Kranjsko in Historičnega društva za Kranjsko – so bili postavljeni temelji nadaljnjega razvoja arheologije in arheološke in- frastrukture v Sloveniji. Po revolucionarnem letu 1848 se je postopoma preoblikovala tudi ureditev Habsburške monarhije. To preoblikovanje lahko zasledimo tudi v tedanjem avstrijskem pravu, sploh v organizaciji civil- nih organizacij in društev. Prve zakonske spremembe in začetek modernega društvenega prava v Avstriji predsta- vlja Cesarski patent o ustanavljanju društev iz leta 1849 (Zajc Cizelj 2004, 146), ki ga je kmalu nadomestil Ce- sarski patent o ustanavljanju in delovanju društev iz leta 1852 (Zajc Cizelj 2004, 148). Cesarski patent je veljal do ustavne dobe avstrijske monarhije, ko sta ga leta 1867 nadomestila Splošni društveni zakon in Zakon o shodih, ki sta veljala do razpada avstro-ogrske monarhije po prvi svetovni vojni. Sprva je bilo od obeh društev bolj aktivno Historično društvo za Kranjsko, ki je oblikovalo lastno numizmatič- no zbirko 4 , lastno knjižnico, stkalo vezi s sorodnimi orga- nizacijami po Evropi in oblikovalo lastno strokovno re- vijo (Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain). Sprva je bila njegova nadnacionalna narava prednost, a je društvo z razvojem slovenskega nacionalnega gibanja začelo hirati. Leta 1867 sta se društvi, povezani z delom 4 Ta je postala temelj modernega numizmatičnega kabineta Narodne- ga muzeja Slovenije. 11 Arheo 37, 2020, 7–24 Deželnega muzeja za Kranjsko – Historično društvo za Kranjsko in Muzejsko društvo za Kranjsko –, dogovorili, da bosta prirejali skupne sestanke (Janša-Zorn 1992, 59). Slednje je bilo posledica resne kadrovske krize Historič- nega društva za Kranjsko, ki je bila tako resna, da sta se društvi leta 1881 združili pod enotnim imenom Muzejsko društvo za Kranjsko, ki je preoblikovalo glasilo društva in ga naslovilo Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko; temu so leta 1910 spremenili naslov v Carniola (1910– 1919) in je nemoteno izhajalo do konca prve svetovne vojne. Po prvi svetovni vojni se je društvo preimenova- lo v Muzejsko društvo za Slovenijo, njegovo glasilo pa v Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Poleg osrednjega muzejskega društva so se oblikovala tudi druga društva, katerih delo je bilo povezano z na- stankom lokalnih muzejskih institucij. Tako sta pred za- četkom prve svetovne vojne na današnjem slovenskem ozemlju nastali še regionalni muzejski društvi v Celju (1882) in na Ptuju (1893), na območju današnje Slove- nije pa sta vsaj delno delovali tudi že omenjeni tržaški društvi Istrsko društvo za arheologijo in domovinsko zgodovino (Società Istriana di Archeologia e Storia Pa- tria), ki je imelo izrazito iredentističen program (Lorber 2019, 915), ter društvo Minerva (Società di Minerva), ki se je osredotočilo na preučevanje Julijske Krajine; ta je takrat segala tudi na slovensko ozemlje. V Trstu pa je imel sedež tudi pomemben znanstveni časopis Archeo- grafo triestino (Pavan, Marini 2010). Ob vseh teh dru- štvih so pred prvo svetovno vojno na ozemlju Slovenije delovali tudi avstrijske cesarske institucije in društva, od katerih sta najpomembnejša Dunajsko antropološko dru- štvo (Anthropologische Gesellschaft in Wien) ter Praz- godovinska komisija Cesarske akademije znanosti (Prä- historische Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften). Za razvoj Slovenskega arheološkega društva je najpo- membnejša tradicija društev, katera se razvije na Kranj- skem, predvsem zaradi pomena Narodnega muzeja v Ljubljani, tedaj najpomembnejše arheološke in muzejske institucije na današnjem slovenskem ozemlju. To v bese- dilu poudarjamo z osredotočenostjo na razvoj društev na Kranjskem, predvsem v Ljubljani. Žal to pomeni, da je razvoj arheoloških, zgodovinskih in muzejskih društev v preostalih slovenskih regijah sekundarnega pomena, če- prav Ljubljana ni bila edino slovensko intelektualno sre- dišče v Avstro-Ogrski. Ob Kopru smo že omenili Trst, ni- kakor pa ne smemo pozabiti na Maribor. Razvoj društev v Mariboru predstavlja poseben raziskovalni problem, ki bi ga bilo morda bolje obravnavati v samostojnem besedilu, saj je dinamika razvoja Muzejskega društva v Mariboru (ustanovljenega leta 1902) ter Zgodovinskega društva v Mariboru (ustanovljenega leta 1903) drugačna kot dinamika razvoja muzejskih in zgodovinskih dru- štev na Kranjskem in v slovenskem Primorju in je zelo povezana z razvojem slovenskega nacionalnega gibanja (Žnidarič 2003, 233). S tem v mislih, ga bomo tu le na kratko orisali. Za razvoj slovenskega zgodovinopisja je od omenjenih društev pomembnejše Zgodovinsko društvo v Mariboru, ki je že leta 1904 oblikovalo svojo strokovno knjižnico (Žnidarič 2003, 235). Kot enega svojih temeljnih ciljev je predstavilo oblikovanje južnoštajerskega narodnega muzeja, ki naj bi bil slovenska protiutež muzeju Muzej- skega društva v Mariboru, ki je bilo sprva pretežno pro- -nemško (Žnidarič 2003, 236). Zelo izražena nacionalna komponenta je pomemben del delovanja Zgodovinskega društva v Mariboru, zaradi česar so temelji razvoja dru- štva drugačni kot v Ljubljani. Pomen za sodobno arheo- logijo in zgodovinopisje ter strokovno veljavo je društvo pridobilo z začetkom izdajanja Časopisa za zgodovino in narodopisje (1904), ki je vsebinsko pokrival zelo širok nabor humanističnih tem, tudi arheologijo. Z oblikova- njem Zgodovinskega društva v Mariboru in njegovega društvenega časopisa, Časopisa za zgodovino in narodo- pisje, se je Maribor vzpostavil kot eden pomembnejših centrov slovenske znanstvene misli 5 . Delovanje Zgodo- vinskega društva v Mariboru je prekinila prva svetovna vojna (Žnidarič 2003, 236), a je bilo obnovljeno že leta 1918. Društva v jugoslovanski kraljevini Poraz centralnih sil v prvi svetovni vojni je zelo spre- menil zemljevid srednje in jugovzhodne Evrope. Propa- dla so štiri velika cesarstva – Nemško cesarstvo, Rusko 5 Ta nacionalna komponenta nas vodi v zaključek, da bi morali delo- vanje Zgodovinskega društva v Mariboru podrobneje preučiti tudi v odnosu z delovanjem Historičnega društva za Štajersko, ki je imelo svoj center v Gradcu. Kot je bil Narodni muzej v Ljubljani osrednji muzej dežele Kranjske, tako je bil muzej v Gradcu (danes Univer- salmuseums Joanneum) osrednji muzej dežele Štajerske. Če smo na Kranjskem videli postopno združevanje interesov društev in posle- dično njihovo združitev, na Štajerskem lahko vidimo neposredno nasprotovanje med društvoma. 12 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva carstvo, Osmanska Turčija in Avstro-Ogrska, iz njihovih ruševin pa so številne nove države, ena od njih je bila tudi Kraljevina SHS, po letu 1929 Kraljevina Jugoslavi- ja. Kraljevina SHS je nastala iz razvojno zelo različnih celot. Na eni strani sta bili nekdanji Kraljevini Srbija in Črna gora, ki sta imeli sebi lasten pravni red, na drugi pa so bila ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske in Kraljevine Bolgarije, ki so bila po vojni vključena v Kraljevino SHS. Ta diskrepanca se je zelo jasno pokazala tudi na podro- čju delovanja društev. Prve resne spremembe delovanja društev so bile na zakonodajnem področju. S padcem avstrijske monarhije je nova oblast nemudoma prekli- cala avstrijsko zakonodajo, kar je razvidno v Odredbi o razveljavitvi avstrijskega društvenega zakona in Od- redbi o razveljavitvi avstrijskega državnega zakona o shodih, obe izdani leta 1918. S tem je jugoslovanska oblast odstranila tudi temelje, na katerih so delovala mu- zejska društva na Slovenskem, in jih nadomestila z zelo avtoritarno Odredbo o razveljavitvi Odredbe o društvih in Odredbo o shodih, ki predstavlja prehodni zakonski okvir delovanja društev v novi kraljevini (Zajc Cizelj 2004, 163). Omenjena odredba je veljala do leta 1929, ko je v veljavo stopil Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, s čimer je bila postavljena pravna podlaga kraljeve diktature. Zakon je omejil delovanje društev na kulturno, športno in izobraževalno dejavnost, a je naredil izjemo za tako imenovana nacionalistična, anarhistična in komunistična združenja, ki so bila prepovedana. Na podlagi omenjenega zakona je bilo leta 1929 suspendira- no delovanje Hrvaškega arheološkega društva (Rendić- -Miočević 2009, 21), Muzejsko društvo za Slovenijo pa je taki usodi ušlo. Leta 1931 je država razmere na tem po- dročju omilila z Zakonom o društvih, shodih in posvetih (Zajc Cizelj 2004, 164), a je bila škoda tedaj že narejena – Hrvaško arheološko društvo je svoje delovanje obno- vilo šele v kontekstu Arheološkega društva Jugoslavije v šestdesetih letih 20. stoletja. Nekoliko bolj svobodno je postalo delovanje društev po sprejetju Zakona o spre- membah ter dopolnitvah Zakona o društvih, shodih in posvetih iz leta 1931, po katerem so društva delovala do okupacije Kraljevine Jugoslavije, ko so zakoni različnih okupacijskih sil ukinili delovanje društev ter prepoveda- li javno zbiranje. Kot primer lahko tu navedemo razpu- stitev društev na slovenskem Štajerskem po Odredbi o odločitvi komisarja (der Stillhaltekommissar) za društva organizacije in zveze iz leta 1941 (Zajc Cizelj 2004, 166). Drugi, precej neusklajen in nerazvit vidik razvoja arhe- ologije v Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturnovarstve- na zakonodaja. Tako Avstro-Ogrska kot tudi Srbija sta oblikovali kulturnovarstvene zakone. V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta bili Kraljevini Jugoslavija in Alba- nija redki izjemi, ki v Evropi nista imeli jasno določene zakonodaje za varstvo kulturne dediščine (Krstić 2006, 51). Vsekakor so obstajale iniciative za oblikovanje take zakonodaje. Prva iniciativa je izšla iz srečanja muzeal- cev, arheologov in konservatorjev v Beogradu leta 1922 (Krstić 2006, 51; Lorber 2019, 917). Ta zakon nikoli ni bil implementiran, vendar je najobsežnejši od vseh pre- dlogov, njegovo obsežno analizo pa prinaša Franc Stele (1935; 1936). Zakon je bil napisan v dveh delih – prvi je bil urejal delovanje muzejev v Kraljevini SHS, drugi pa obravnaval zaščito starin in spomenikov; skupaj s tr- govinskimi zakoni Kraljevine SHS bi med drugim tudi implementiral dediščinske določbe mirovnih pogodb iz Trianona in Saint-Germaina. Predlagani zakon je predvi- deval zelo decentraliziran sistem, ki je velik pomen dal banovinam z banovinskimi spomeniškimi uradi, vendar je zakon na vladni obravnavi padel iz finančnih razlo- gov. Leta 1932 so ponovno poskusili sprejeti podobno oblikovan zakon, a je vnovič padel zaradi negativnega mnenja finančnega ministrstva (Krstić 2006, 54). Zadnji poskus je bil Predlog zakona o muzejih iz leta 1934, ki je ohranjal le muzejski del predloga iz leta 1930. Tudi ta zakon ni bil sprejet, saj se je izgubil v postopkih ob re- formi države po smrti kralja Aleksandra, moramo pa tudi reči, da mu je aktivno nasprotovala srbska pravoslavna cerkev (Krstić 2006, 56). V Kraljevini Jugoslaviji sta se v konservatorske namene pozneje uporabljala Gradbeni zakon iz leta 1931 in Zakon o gozdovih (Krstić 2006, 57). Prikazana pravna konteksta lahko razumemo kot simp- tom mladosti nove države, a sta imela resne posledice za razvoj arheoloških strokovnih društev v Jugoslaviji kot tudi za razvoj arheologije v celoti. Dolgo je prevladova- lo mnenje, da lahko obdobje Kraljevine SHS/Kraljevine Jugoslavije označimo za obdobje stagnacije arheologije (Novaković 2014, 224). Res je, da v tem času ni zaživela nobena jugoslovanska arheološka institucija in da ni za- čela izhajati nobena vsejugoslovanska arheološka revija. Na prvi pogled se zdi, da je bilo to obdobje, v katerem stroka ni imela ambicije mednacionalnega povezovanja, obdobje, v katerem se je vsaka nacionalna arheološka šola držala zase in nadaljevala s svojim delom, kar pa ni čisto res. V tem času so obstajali poskusi oblikovanja ar- 13 Arheo 37, 2020, 7–24 heološke infrastrukture na jugoslovanski ravni, prav tako so bili prisotni poskusi oblikovanja vsejugoslovanskega strokovnega društva. Glavni motor teh projektov so bili vidnejši posamezniki že obstoječih društev, institucij in organizacij, aktivnosti pa lahko v kontekstu preučeva- nja arheoloških društev na ozemlju moderne Republike Slovenije delimo na dve kategoriji – vsejugoslovanske in omejene na ozemlje Dravske banovine. Pomembnejša kategorija so vsejugoslovanski državni poskusi oblikovanja strokovnega društva in osrednje ar- heološke institucije. Do pred kratkim je bilo znano le eno srečanje jugoslovanskih arheologov v Kraljevini Jugo- slaviji, to je Prvi jugoslovenski arheološki kongres leta 1922 v Beogradu (Novaković 2014, 224). O kongresu je bilo dolgo znano le malo, saj je bil glavni vir o kongresu kratko besedilo hrvaškega arhitekta in profesorja na Uni- verzi v Zagrebu Ćirila Metoda Ivekovića (1922). Tako dolgo ni bilo znano, kako je do organizacije kongresa prišlo, pa tudi ne, kakšni so bili dolgoročni načrti razvoja arheologije v Kraljevini Jugoslaviji. Znana je bila vse- bina kongresa – udeleženci so razpravljali o že omenje- ni spomeniškovarstveni zakonodaji, ki pa nikoli ni bila implementirana. Vendar kongres jugoslovanskih arheologov v Beogradu ni bil edini dogodek. Preden je bil kongres sploh organi- ziran, so jugoslovanski arheologi izvedli neformalno sre- čanje v vili industrialca, numizmatika in arheologa Leo- na Ružička v Dobrni pri Celju leta 1922 (Lorber 2019, 916). O tem sestanku imamo tri glavne vire. Prvi vir je zapis v ljubljanskem časniku Jutro (Jutro, 29. 8. 1922), v katerem je predstavljen potek kongresa. Tako ugoto- vimo, da so bili na sestanku v Dobrni pri Celju prisotni Frane Bulić, Mihovil Abramić, Nikola Vulić, Vladimir Petković, Viktor Hoffiler, Vejsil Čurčić, Josip Mantuani, Niko Zupanič, Franc Stele, Leopold Leon Ružička, Vik- tor Skrabar, Balduin Saria, A. Jeršinovic (Muzejsko dru- štvo Celje), Herbert Kartin (Muzejsko društvo na Ptuju) in manjša skupina tujih arheologov: Matija Murko (Pra- ga), grofica Uvarov (nekdanja predsednica Moskovskega arheološkega društva), Emil Reisch (predsednik Arhe- ološkega inštituta na Dunaju), Rudolf Egger in Franc Ferk. To potrjuje tudi slikovno gradivo, ki ga prinaša naš drugi vir, to je krajši zapis o srečanju arheologov pri Celju v beograjskem tedniku Ilustrovani list (Ilustrovani list 1922a). Zadnji vir o sestanku v Dobrni pri Celju je Spominska knjiga družine Leona Ružička na Dobrni pri Celju, ki jo danes hrani Osrednja knjižnica Celje (Arhi- vski vir 6). Na sestanku so se dogovorili, da še istega leta organi- zirajo kongres arheologov in konservatorjev v Beogra- du, ki naj bi mu sledil kongres v Splitu leta 1924 (Jutro, 29. 8. 1922, 2). V Split naj bi povabili tudi tuje arheologe, sprejet pa je bil tudi okvirni dogovor o oblikovanju jugo- slovanske zveze vseh muzejskih, starinarskih in arheolo- ških društev v tedanji državi. Za uresničitev dogovorje- nega so izbrali tudi Odbor za implementaciju zaključaka sestanka, v katerem so bili Frane Bulić (predsednik), Mi- hovil Abramić (prvi podpredsednik), Nikola Vulić (drugi podpredsednik) in Ljubo Karman (sekretar in blagajnik). Člana organizacijskega odbora za organizacijo Prvega jugoslovenskega arheološkega kongresa v Beogradu sta bila Nikola Vulić in Vladimir Petković. Vulić in Petković sta svoje delo opravila dobro – v okto- bru leta 1922 je bil organiziran že omenjeni Prvi jugoslo- venski arheološki kongres v Beogradu, o katerem obstaja nekaj virov. Prvi vir je beograjski tednik Ilustrovani list (Ilustrovani list 1922b), v katerem sta objavljena slika in seznam udeležencev kongresa. Na kongresu v Beogradu so sodelovali Ćiro Truhelka, Josip Mantuani, Izidor Can- kar, V ojeslav Mole, Niko Županič, Franc Stele, Viktor Hoffiler, Vladimir Tkalčić, Ćiril Iveković, Mihovil Abra- mić, Ljubo Karman, Luj Marun, Franc Kovačič, Balduin Saria, Viktor Skrabar, Vladimir Travner, Radoslav Gru- jić, Sima Trojanović, Vladimir Petković in Nikola Vulić, glavna tema kongresa pa je bil razvoj spomeniškovar- stvene zakonodaje v Kraljevini SHS. Poleg tega vira se lahko naslonimo tudi na določene pri- čevalce iz prve roke. Že leta 1922 so bili objavljeni zapisi Ćirila Ivekovića (1922), Frana Bulića (1922) in Izidorja Cankarja (1922). Kongres je omenjen tudi v memoar- skem tekstu V ojeslava Moleta (1970). Bolj zanimivi so sočasni teksti iz leta 1922, saj je med njimi nekaj po- membnih razlik. Iveković in Cankar prinašata pregled kongresa, a že tu se vidi neenotnost virov. Iveković in časopisna poročila ponavljajo tezo o organizaciji 2. kon- gresa v Splitu leta 1924, kar potrjuje tudi Bulićev (1922, 1) zapis, ki prinaša zapis o konstituciji Organizacijskega odbora Drugega kongresa jugoslovenskih arheologov. Temu podatku nasprotuje zapis Izidorja Cankarja (1922, 164), ki jasno piše o tem, da naj bi bil omenjeni drugi kongres načrtovan v Skopju. Razlogi za to razliko niso jasni. 14 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva Kolikor je nam znano, niso leta 1924 izvedli nobenega kongresa, po dostopnih podatkih pa tudi pozneje niso or- ganizirali kongresov v Splitu ali Skopju. Jugoslovanskim arheologom je v Kraljevini Jugoslaviji uspelo organizi- rati le še en kongres, in sicer izredni kongres na Ptuju ob proslavi 30-letnice delovanja Ptujskega muzejskega društva leta 1923. Na kongresu je bilo določeno, da se izdela Arheološka karta Jugoslavije (Žižek 1992, 149), po dostopnih podatkih pa niso razpravljali o ničemer drugem, kar je nekoliko nenavadno. Ta kongres je dokaj skrivnosten, saj ga poznamo zgolj kot opombo v članku Ivana Žižka (1992) Muzejsko društvo in arheologija od 1893 do 1945 in kot opombo v novici o tridesetletnici ptujskega društva v časopisu Tabor (Tabor 5. 9. 1923). To dejstvo je nenavadno, saj je bil projekt Arheološka karta Jugoslavije eden redkih vsejugoslovanskih arheoloških projektov v tedanji državi (Saria 1932, 5–16). Kot do- daten vir za preučevanje kongresa lahko navedemo tudi analizo arhivskega gradiva Muzejskega društva na Ptuju, ki ga danes hrani Zgodovinski arhiv Ptuj in je trenutno v delu. Po omenjenem kongresu na območju današnje Slovenije dolgo niso organizirali nobenega pomembnejšega vseju- goslovanskega strokovnega srečanja. Šele leta 1937 so na Ptuju organizirali srečanje Tabula Imperii Romani. Ta mednarodni projekt je bil oblikovan konec dvajsetih let dvajsetega stoletja, predlagali so ga britanski arheologi (Novaković 2014, 227), razširil pa se je v številne evrop- ske države. Jugoslovanske karte so v resnici začele izha- jati šele po drugi svetovni vojni, a je bil sestanek na Ptuju pomemben, ker so na njem oblikovali načrt izdaje prvih zvezkov TIR za območje Jugoslavije. Kot pri projektu Arheološka karta Jugoslavije je bil tudi tu eden glavnih akterjev Balduin Saria. Ob tem neuspehu arheologov in muzealcev, da bi obliko- vali svojo vsejugoslovansko zvezo arheoloških, starinar- skih in muzejskih društev, moramo izpostaviti, da so bili posamezni arheologi zelo dejavni. Jugoslovanski arheo- logi so pisali besedila, v katerih se pojavi tudi argumenti- rana ideja o vzpostavitvi unitarnega vsejugoslovanskega arheološkega inštituta (Vasić 1927), sodelovali na vidnih mednarodnih arheoloških ekskurzijah in vodili delegaci- je na pomembne konference, kjer velja omeniti otvoritev XV . Mednarodnega kongresa antropologije in predzgo- dovinske arheologije v Parizu leta 1931. Omenjeni kon- gres, ki je bil organiziran kot del Mednarodne kolonialne razstave (Exposition coloniale internationale) v Parizu leta 1931, je s pozdravnim nagovorom odprl delegat Kra- ljevine Jugoslavije Niko Županić (1933, 303–304). Jugo- slovanski arheologi so bili tudi zelo dejavni v različnih umetnostnozgodovinskih in zgodovinskih društvih, tudi pri Jugoslovenskem istoriskem društvu (1935–1939), ki je bilo prvi poskus oblikovanja vsejugoslovanske zgodo- vinske organizacije. S svojim štiriletnim delovanjem in oblikovanjem revije Jugoslovenski istoriski časopis je bil proces združevanja jugoslovanskih zgodovinarjev bolj uspešen od arheološkega. Neuspeh oblikovanja nacionalnega arheološkega društva se je prenesel tudi na raven posameznih banovin oziroma narodov. Sploh za nacionalna društva je bilo delovanje v okvirih diktatorske zakonodaje oteženo, saj je slednja njihovo delovanje de facto prepovedovala. Omenili smo že, da je bilo Hrvaško arheološko društvo suspendirano, a je večina ostalih društev v državi delovala naprej. Mu- zejsko društvo za Slovenijo je nemoteno delovalo do leta 1941, ne poznamo pa nobenega poskusa, da bi ga preo- blikovali v nacionalno društvo 6 , ki ne bi bilo povezano izključno z delom Narodnega muzeja v Ljubljani. Na ozemlju Slovenije so še vedno delovala tudi nekatera lo- kalna društva, ki so bila v veliki večini ustanovljena pred prvo svetovno vojno. Ker je imela Kraljevina Jugoslavi- ja sistem finančne podpore zgodovinskim in muzejskim društvom, vemo, da so leta 1940 na območju Dravske banovine delovala Muzejsko društvo za Slovenijo (Lju- bljana), Muzejsko društvo v Mariboru, Muzejsko društvo na Ptuju, Muzejsko društvo v Celju, Muzejsko društvo v Murski Soboti, Muzejsko društvo v Škofji Loki in Zgodo- vinsko društvo v Mariboru (Službeni list kraljevske ban- ske uprave Dravske banovine 1940, št. 27, 382). Od omenjenih regionalnih društev je za razvoj arhe- ologije in zgodovinopisja najpomembnejše delovanje Zgodovinskega društva v Mariboru, ki je svoje delova- nje obnovilo po prvi svetovni vojni. Obdobje med dve- ma svetovnima vojnama je utrdilo pomen Maribora kot enega od slovenskih intelektualnih središč, razvoj Zgo- dovinskega društva v Mariboru pa je bil v obdobju med obema vojnama daleč najbolj dinamičen. Leta 1920 so v Mariboru združili muzejski zbirki Muzejskega društva v Mariboru ter Zgodovinskega društva v Mariboru (Žnida- rič 2003, 238), Zgodovinsko društvo v Mariboru je ime- 6 Tak proces bi bil nemogoč v času šestojanuarske diktature, a tudi po njeni omilitvi ni prišlo do omenjenega poskusa. 15 Arheo 37, 2020, 7–24 lo pomembno vlogo pri oblikovanju Študijske knjižnice Maribor (1922). Ob teh projektih se je v zgodnjih dvaj- setih letih pojavila ideja za združitev Muzejskega društva v Mariboru ter Zgodovinskega društva v Mariboru, do česar pa zaradi različnih vlog društva – Muzejsko društvo v Mariboru je bilo prednostno osredotočeno v skrb za muzej in njegove zbirke – ni prišlo (Žnidarič 2003, 239). V sodelovanju z mariborskimi oblastmi je Zgodovinsko društvo v Mariboru aktivno sodelovalo pri oblikovanju Mestnega muzeja v Mariboru (1924) ter regionalnega arhiva (1933). Po oblikovanju teh institucij se je Zgo- dovinsko društvo v Mariboru osredotočilo na znanstve- no raziskovalno delo ter tisk Časopisa za zgodovino ter narodopisje. Aktivno je bilo tudi na jugoslovanski ravni, kar vidimo tudi pri organizaciji proslave 25-letnice dru- štva (1928), ob kateri se je odvil strokovni posvet, na ka- terem so jugoslovanski zgodovinarji postavili zahtevo po dokončnem sprejetju jugoslovanskega zakona o zaščiti kul- turnih spomenikov (Žnidarič 2003, 243) – pri tem so bili, ravno tako kot arheologi leta 1922 v Beogradu, neuspešni. Iz povedanega je jasno, da je Zgodovinsko društvo v Ma- riboru v obdobju med obema vojnama doseglo zavidljivo strokovno raven, ki jo je grobo prekinila nemška okupa- cija Maribora (1941–1945). Zgodovinsko društvo v Ma- riboru je bilo pod vodstvom Franja Baša obnovljeno že leta 1947, zelo hitro pa so bile obnovljene tudi številne mestne inštitucije, kakršna je bil Pokrajinski muzej v Ma- riboru. Zgodovinsko društvo v Mariboru je skoraj dvaj- set let delovalo kot podružnica Zgodovinskega društva za Slovenijo (Žnidarič 2003, 245), hitra obnova delovanja pa se ni razširila na društveni časopis – Časopis za zgo- dovino in narodopisje, ki je ponovno začel izhajati šele po 25 letih premora (Vrišer 1979, 381). Delovanje Muzejskega društva za Slovenijo ter delo- vanje Zgodovinskega društva v Mariboru kažeta, da je bilo delovanje slovenskih zgodovinskih in arheoloških društev povezano z delovanjem in razvojem muzejskih inštitucij. To potrjuje tudi delovanje večjega dela manjših društev, ki je bilo vezano na delovanje lokalnih muzejev, pri čemer sta bili Muzejsko društvo v Škofji Loki (1937) in Muzejsko društvo v Murski Soboti (1935) najmlajši. Ob teh društvih je v zadnjih petih letih obstoja Kraljevi- ne Jugoslavije delovalo še Muzejsko društvo v Krškem (1938) (Mohorič Bonča 2005, 81), ki pa očitno ni dobi- valo državne subvencije. Prav tako se je začel razvoj Mu- zejskega društva v Novem mestu, ki je bilo ustanovljeno v januarju leta 1941 (Mohorič Bonča 2005, 80), a ni nikoli resnično zaživelo. Delovanje vseh omenjenih društev je prekinila druga svetovna vojna. Arheološko društvo Jugoslavije (1949–1971) Za skoraj celotno arheologijo v nekdanji Jugoslaviji predstavlja druga svetovna vojna velik prelom, saj je v skoraj vseh tedanjih institucijah prišlo do večjih kadro- vskih sprememb (Novaković 2014, 228). Poleg tega je socialistična Jugoslavija pripravila korenite spremembe ustroja arheološke stroke in spomeniškovarstvene službe v državi. Za nas so sicer najbolj pomembne spremembe, ki so se zgodile v Sloveniji, vendar so te odsev sprememb v celotni državi. Prva velika sprememba je bila ta, da sta novi jugoslo- vanska in slovenska oblast do organizacije kulturnovar- stvenih in raziskovalnih procesov pristopili drugače kot Kraljevina Jugoslavija. Slednji ni nikoli uspelo vzposta- viti enotnega spomeniškovarstvenega sistema. Oblasti po drugi svetovni vojni so, da bi se izognile podobnim okoliščinam, k reševanju in razvoju kulturnovarstvene problematike pristopile zelo aktivno. Že leta 1945 je v Sloveniji stopil v veljavo Odlok Predsedstva SNOS o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov, izdan pa je bil tudi Odlok o zaščiti in čuvanju spomenikov in starin (Komelj 1976, 5). Država je ustanovila komisijo, ki naj bi preučila škodo, povzročeno na spomenikih in starinah, z Uredbo o ustanovitvi zbirnih centrov za kul- turno-zgodovinske predmete v Ljubljani, Mariboru, Ce- lju in Novem mestu pa je postavila temelje povojne or- ganizacije spomeniške službe v Sloveniji (Komelj 1976, 10). Podobni procesi so potekali tudi na zvezni ravni – AVNOJ je leta 1945 sprejel Zakon o zaštiti spomenika kulture i prirodnjačkih retkosti, ki mu je po koncu vojne sledil Opšti zakon o zaštiti spomenika kulture i prirodnih vrijednosti (Krstić 2006, 62). Že leta 1945 pa se pojavijo tudi ideje o državnem oblikovanju zveznih institucij. Prvi tak predlog je Odredba o ustroju Federalnega zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti (Komelj 1976, 20), načrtovana pa je bila tudi ustanovitev zveznega Arheološkega inšti- tuta, ki bi koordiniral vse arheološke raziskave v državi. Sagi o ustanovitvi inštituta lahko sledimo v arhivu Zveze arheoloških društev Jugoslavije, v katerem je shranjena tudi Uredba o Jugoslovenskom arheološkom institutu (Arhivski vir 1), vendar inštitut nikoli ni začel delovati. 16 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva Poleg tega je država tudi zelo aktivno pristopila k na- črtovanju strokovnih in stanovskih organizacij, kjer je zakonodajni okvir sledil razvoju države iz centralizacije v postopno federalizacijo. Del tega procesa je bilo tudi oblikovanje enotne arheološke stanovske organizacije v socialistični Jugoslaviji, ki bi presegla regionalno de- lovanje posameznih že obstoječih društev. Ta pristop so pozdravili tudi arheologi, ki so nujno potrebovali forum, prek katerega bi koordinirali povojno obnovo arheolo- ške in spomeniškovarstvene infrastrukture ter oblikovali strategijo enotnega razvoja stroke v novi državi. Pri organizaciji iniciativnih sestankov je vodilno vlogo prevzel Arheološki inštitut SANU, na katerem so obliko- vali Iniciativni odbor za organizacijo srečanja jugoslo- vanskih arheologov v Niški Banji. Organizacija srečanja se je začela leta 1949, samo srečanje pa je bilo izvedeno leta 1950. Kongres je bil za tedanji, povojni čas zelo ob- sežen (Novaković 2014, 229), na njem pa so oblikovali strateški program razvoja arheologije v drugi Jugoslaviji. Na tem mestu moramo nujno izpostaviti, da v tem načr- tu arheološka stanovska organizacija igra vodilno vlogo, kar je razvidno tudi iz dejstva, da sprva ni organizirana kot društvo. Prvi dve leti svojega delovanja (1950–1952) je urejena kot Koordinacijski odbor arheologov FLRJ, ki je imel obsežna pooblastila, saj je republiškim ministr- stvom ter uradom podajal poročila o stanju arheološke infrastrukture (kadrovska poročila, število muzejev …) ter razvojna priporočila. Koordinacijski odbor je imel močno državno zaledje v Ministrstvu za znanost FLRJ (Ljubinković 1977, 61), ki je njegovo paradržavno vlogo formaliziralo, ko ga je leta 1952 preoblikovalo v Arheo- loški savet FLRJ. Ta je bil oblikovan v skladu z Uredbo o saveznim stručnim savetima (Arhivski vir 2). Arheološka stanovska organizacija je v obliki Arheolo- škega saveta Jugoslavije začela s številnimi reformami organizacije arheologije v FLRJ. Poleg tega je Arheolo- ški savet finančna sredstva dobil neposredno od Ministr- stva za znanost FLRJ, zato je lahko sofinanciral udeležbo posameznikov na mednarodnih konferencah in obvezno objavljanje rezultatov arheoloških raziskav v jugoslo- vanskih strokovnih revijah. V tej organizacijski obliki je stanovska organizacija v sodelovanju s pristojnimi mi- nistrstvi pripravila tudi smernice in temeljne dokumente za delovanje Jugoslovenskega arheološkega inštituta, ki pa nikoli ni začel delovati. V času priprave omenjenih dokumentov je stanovska organizacija delovala kot osre- dnji inštitut, saj je poleg že omenjenih nalog dobila tudi pooblastila, da oblikuje dolgoročne strategije razvoja ar- heologije v državi. Arheološko društvo so v drugi Jugoslaviji formalno usta- novili leta 1953, na drugem sestanku jugoslovanskih ar- heologov v Pulju, kjer so Arheološki savet FLRJ preobli- kovali v Arheološko društvo Jugoslavije. Slednje je bilo sprva osredotočeno predvsem na organizacijske probleme jugoslovanske arheološke stroke, s čimer je nadaljevalo delo Arheološkega saveta, čeprav je poslej imelo slabše opredeljeno formalno vlogo. Sestanki v Splitu (1956), Sarajevu (1958) in Ohridu (1960) so vodili do stabiliza- cije arheološke stroke v Jugoslaviji in do vzpostavitve temeljev nacionalnega vsejugoslovanskega publicistič- nega delovanja Arheološkega društva Jugoslavije (Lor- ber 2019, 921) – revije Arheološki pregled, Inventaria Archaeologica, Archaeologia Iugoslavica in monograf- ska zbirka Dissertationes. Omenjenim publikacijam se je v sedemdesetih letih pridružila še Balcanoslavica. Sprva je bilo delovanje društva organizirano prek raznih komisij, na primer Komisije za zaštitu amfiteatra u Puli, katere so svoje naloge dobile na podlagi trenutnih potreb arheologije in spomeniškovarstvene stroke v Jugoslaviji, obenem pa so dediščina delovanja Arheološkega saveta Jugoslavije. S stabilizacijo stanja v tedanji arheologiji in ob zavedanju, da so naloge društva širše kot tiste, ki so bile namenjene raznim komisijam, se je pojavila potreba po reorganizaciji delovanja društva. Razne komisije so se združile v tri širše sekcije – prazgodovinsko, antično in srednjeveško. Vseskozi se je razpravljalo tudi o oblikovanju republiških podružnic, čemur pa osrednja organizacija in pristojna ministrstva dolgo niso bila naklonjena, saj je obstajala bojazen, da bodo republiške podružnice ovirale delova- nje osrednje organizacije. Kljub temu pa se je leta 1959 oblikovala Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije, ki je neformalno delovala do sprejetja no- vega statuta Arheološkega društva Jugoslavije na kon- gresu v Ljubljani (1962), ki je tudi formalno dopuščal delovanje republiških podružnic. Slovenski podružnici sta sledili še hrvaška (1964) in srbska (1964). Kongres v Ljubljani je bil prvi tematski kongres Arheološkega dru- štva Jugoslavije z izrazito znanstvenim programom. Ustanovitev podružnic je že nakazoval proces federali- zacije enotnega društva, ki je bil posledica postopne fe- 17 Arheo 37, 2020, 7–24 deralizacije celotne jugoslovanske države in obnove ka- drovske moči nacionalnih arheoloških šol. Glavni motor federalizacije so sicer bili hrvaški arheologi, in prve na- petosti so se pokazale že na kongresu Arheološkega dru- štva Jugoslavije v Herceg Novem (1966), po katerem je iz organov društva protestno izstopil Duje Rendić-Mio- čević. Kmalu za tem so februarja 1967 hrvaški arheologi sklicali izredno sejo Hrvaške podružnice Arheološkega društva Jugoslavije, ki se je razvila v ustanovno sejo ob- novljenega Hrvaškega arheološkega društva (Suić 1967, 3). Na tej seji so hrvaški arheologi zahtevali tudi obliko- vanje Zveze arheoloških društev Jugoslavije, v kateri bi sodelovala enakopravna republiška društva. Obnova Hrvaškega arheološkega društva je bila na zve- zni ravni sprejeta z mešanimi občutki, predvsem zato, ker je Hrvaško arheološko društvo delovanje Arheološkega društva Jugoslavije označilo za anahronizem (Nikolan- ci, Vrbanović, Zaninović 1967, 4), a to je začetek pro- cesa upravne federalizacije društva, ki je potekala prek kongresa jugoslovanskih arheologov v Boru (1969) vse do kongresa jugoslovanskih arheologov v Zadru (1972). Kongres v Zadru lahko razumemo kot ustanovni kon- gres Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Na njem so se republiška društva, ki so se postopoma oblikovala od leta 1967 v kontekstu Arheološkega društva Jugoslavije, združila v zvezo društev. V grobem lahko razvoj jugo- slovanskih republiških in pokrajinskih arheoloških dru- štev delimo na dve skupini – na društva, ki so izšla iz že obstoječih podružnic (SR Slovenija, SR Hrvaška in SR Srbija), ter na društva, ki so nastala na novo (SR BiH, SR Črna gora, SR Makedonija in AP V ojvodina). Zadnji formalni kongres Arheološkega društva Jugoslavije je bil leta 1969 v Boru, kjer so oblikovali nov federalni statut, ki je bil nato sprejet na prvem kongresu Zveze arheolo- ških društev Jugoslavije v Zadru (1972). Sprememba oblike delovanja ni bila le formalne nara- ve. Po vseh kriterijih se je enotno društvo preoblikova- lo v zvezo enakovrednih nacionalnih društev. Enotna je ostala publicistična dejavnost, združene pa so ostale tudi prazgodovinska, antična in srednjeveška sekcija, katerih delovanje je bilo okrnjeno, saj so se tudi v republiških društvih oblikovale enakovredne sekcije, ki so posta- le središče društvenega dogajanja. Predsedstvo društva je krožilo po republiškem ključu, prvo predsedstvo pa je bilo v SR Makedoniji (prvi predsednik Zveze arhe- oloških društev Jugoslavije je bil Boško Babić). Zveza arheoloških društev Jugoslavije je po sestanku v Zadru organizirala še kongrese v Prilepu (1976), Mostarju (1980), Novem Sadu (1984) in na Bledu (1988). Posa- mezna nacionalna predsedstva zveze društev so dosegla različne ravni uspeha, danes pa lahko trdimo, da je bilo najuspešnejše slovensko predsedstvo (1984–1988), ki je predstavljalo zadnji uspeh v delovanju Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Pripeljalo je do spremembe formata v tisku revij in do poskusa razmisleka o razvoju delova- nja društva, ki pa ni doživel epiloga. Kongres na Bledu predstavlja zaključek predsedovanja Slovenskega arheo- loškega društva, obenem pa je tudi zadnji kongres Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Na njem so do izraza prišle globoke razpoke v tedanji jugoslovanski federaciji (Lorber 2019, 924), kmalu po njem, leta 1991, pa je brez akta o razpustitvi razpadla tudi Zveza arheoloških dru- štev Jugoslavije. Razvoj slovenskega nacionalnega arheološkega društva v kontekstu delovanja Arheološkega društva Jugoslavije (1959–1971) Slovenija se od Hrvaške in Srbije razlikuje v tem, da v 19. stoletju ni oblikovala nacionalnega arheološkega društva. Poudarili smo že, da so arheologi delovali kot člani številnih drugih društev, predvsem muzejskih, ki so v modernem obdobju prepoznana kot neposredni predho- dnik moderne Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ne pa Slovenskega arheološkega društva. Ta idejna diskon- tinuiteta razvoja je jasno vidna tudi v tem, da Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije v nobenem od svojih ustanovnih dokumentov ne navaja Muzejskega društva za Slovenijo, še manj pa Zgodovinskega društva v Mariboru, kot svojega idejnega predhodnika, kar zbuja občutek, da so tedanji arheologi predhodna društva si- cer razumeli kot pomembna za razvoj arheološke misli v Sloveniji, a so svoje oblikovanje nacionalne podružnice jugoslovanskega izključno arheološkega društva razu- meli kot nekaj novega. Obdobje socialistične Jugoslavije je tako prvo obdobje, v katerem slovenski arheologi ne delujejo v multidisci- plinarnih strokovnih združenjih, temveč imajo lastno stanovsko organizacijo. Slovenski arheologi, predvsem vidnejši posamezniki, kakršen je bil Josip Korošec, so bili zelo dejavni že v času Koordinacijskega odbora ar- heologov FLRJ in Arheološkega saveta FLRJ. Dejavni so bili tudi v raznih strokovnih komisijah kot tudi pri pre- 18 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva oblikovanju Arheološkega saveta v Arheološko društvo Jugoslavije; sprva je bila enotna organizacija za sloven- ske potrebe povsem dovolj. Proces oblikovanja nacionalnega društva v slovenski arheologiji izhaja iz resničnih potreb. V odstvo Arheo- loškega društva Jugoslavije je vedelo, da kadrovske in institucionalne posebnosti posameznih republik Jugosla- vije terjajo prilagojene pristope, čeprav ni bilo naklonje- no federalizaciji društva kot takega. Kljub temu pa je v prid združevanju republiških arheologov govorilo nekaj dejstev, ki so najjasneje izražena v Sloveniji. Arheološka skupnost v SR Sloveniji je bila majhna in zbrana okoli manjšega števila institucij (Narodni muzej, Filozofska fakulteta, Arheološka sekcija SAZU, regionalni muzeji). Prav tako je bila jezikovno specifična, v čemer se je raz- likovala od SR Hrvaške, SR BiH in SR Srbije. Slovenski arheologi so prvi oblikovali svojo nacionalno podružnico osrednjega društva. Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije je sprva delovala ne- formalno (1959–1962), po kongresu v Ljubljani (1962) pa je tudi statut Arheološkega društva Jugoslavije dopu- ščal delovanje republiških podružnic, pri čemer je pove- dno, da so se te razvile le v republikah z jasno izraženo nacionalno arheološko tradicijo (Slovenija, Hrvaška in Srbija). Slovenska podružnica Arheološkega društva Ju- goslavije je bila prvi korak k oblikovanju nacionalnega arheološkega društva, ki se je pospešeno nadaljeval po zveznem kongresu v Herceg Novem in obnovi Hrvaške- ga arheološkega društva. Sprva je bilo oblikovano tako imenovano Arheološko društvo za Slovenijo, ki pa se je leta 1971 preoblikovalo v Slovensko arheološko društvo, ki deluje še danes. Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije je bila ustanovljena leta 1959, organizacijsko pa je ne- spremenjeno delovala do leta 1966. Glavni viri za preu- čevanje njenega delovanja so poročila, ki jih je vodstvo podružnice pošiljalo Izvršnemu odboru Arheološkega društva Jugoslavije. Podružnica je aktivno začela delo- vati leta 1960. Prvo obdobje delovanja društva je bilo med letoma 1960 in 1963. V tem mandatu je podružnica delovala kot ne- formalen del državne organizacije, formalni status pa je dobila šele leta 1962 na Kongresu Arheološkega društva Jugoslavije v Ljubljani. V tem obdobju so podružnico vodili Mitja Brodar (predsednik), Jaroslav Šašel (se- kretar), Stane Gabrovec (blagajnik), Jože Kastelic (član odbora), Tone Knez (član odbora), Stanko Pahič (član odbora), Peter Petru (član odbora), Ljudmila Plesničar (članica odbora), Aleksander Jeločnik (član nadzorne- ga odbora) in Vera Kolšek (članica nadzornega odbora) (Brodar 1963, 6). V tem času je podružnica organizirala 10 plenarnih sestankov, 45 predavanj in tri ekskurzije. Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije je v tem obdobju sodelovala tudi pri tako imenovanih te- matskih akcijah, pri katerih je sodelovala z drugimi insti- tucijami. Začela je z oblikovanjem Osrednjega kataloga arheoloških in zgodovinskih knjig in revij v slovenskem jeziku, sodelovala pri oblikovanju projekta Claustra Al- pium Iuliarum, pri projektih Arheološka topografija Slo- venije in Arheološka karta Slovenije, izvedla je anketo o pomenu Numizmatičnega kabineta v Narodnem mu- zeju Slovenije ter začela s pripravami Načrta za učenje arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (Brodar 1963, 8). Ob tem je s hrvaško in srbsko podru- žnico Arheološkega društva Jugoslavije oblikovala sis- tem medsebojne pomoči, sodelovala pri pripravi novega statuta Arheološkega društva Jugoslavije, skupaj z osre- dnjo organizacijo pa je sodelovala tudi pri podeljevanju štipendij za študij v tujini. Leta 1963 je slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije izvolila novo vodstvo, ki je podružnico vo- dilo do leta 1966. V obdobju 1963–1966 so podružnico vodili Peter Petru (predsednik), Jaroslav Šašel (tajnik), Ljudmila Plesničar-Gec (blagajničarka), člani odbora Stane Gabrovec, Mitja Brodar, Tone Knez, Franc Le- ben, Iva Mikl-Curk in Stanko Pahič ter člana nadzornega odbora Franc Osole in Josip Klemenc (Šašel 1966, 30). Podružnica je organizirala 14 plenarnih sestankov, tri po- sebne kolokvije (Kelti in njih dediščina na Slovenskem z ekskurzijo v Slovenske gorice – Maribor 1964; Paleolitik v Sloveniji z ekskurzijo na Notranjsko – Ljubljana 1965; in Zgodnji srednji vek v Sloveniji z ekskurzijo na Gorenj- sko – Ljubljana 1966), 23 predavanj ter 8 ekskurzij (Šašel 1966, 32). Slovenska podružnica je v Sloveniji sodelova- la pri več raznovrstnih projektih. Sodelovala je pri raznih zaščitnih izkopavanjih, nadaljevala svoje sodelovanje pri projektu Claustra Alpium Iuliarum, začela izdelavo Referativnega pregleda arheoloških zbirk v slovenskih muzejih, sodelovala pri oblikovanju Brodarjevega zbor- 19 Arheo 37, 2020, 7–24 nika, zagnala akcijo Enotnega oblikovanja arheoloških vodnikov ter nadaljevala svoje sodelovanje pri projektu Arheološka karta Slovenije (Šašel 1966, 32). Podružnica je v tem času s Srednjeveško sekcijo Arheološkega dru- štva Jugoslavije in Hrvaško podružnico Arheološkega društva Jugoslavije prevzela tudi vodilno vlogo pri pri- pravi jugoslovanske udeležbe na 1. Kongresu slovanske arheologije (UISS) v V aršavi (1965), na katerem se je Ju- goslavija predstavila z večjim številom referatov in raz- stavo Materijalna kultura Slavena od 6. do 13. stoljeća u Jugoslaviji (Lorber 2019, 922). Razstava, ki je dobila posebno nagrado žirije, je bila v Varšavi postavljena med 14. novembrom 1965 in 14. marcem 1966, pozneje pa je bila v okrnjeni obliki predstavljena tudi na kongresu Arheološkega društva Jugoslavije v Herceg Novem. Arheološko društvo za Slovenijo V letu 1966 so se postopoma že začeli postopki reorga- nizacije Arheološkega društva Jugoslavije, ki jih je letno pozneje še pospešila obnova Hrvaškega arheološkega društva. V tem času se je spremenilo tudi vodstvo slo- venske podružnice Arheološkega društva Jugoslavije. Vodenje so prevzeli Peter Petru (predsednik), Jaroslav Šašel (tajnik), Ljudmila Plesničar-Gec (blagajničarka), člani odbora Tatjana Bregant, Iva Mikl-Curk, Andrej Bolta, Stane Gabrovec, Tone Knez in Andrej Valič, čla- na nadzornega odbora Josip Klemenc in Franc Osole ter predstavniki podružnice v Arheološkem društvu Jugosla- vije Peter Petru, Stane Gabrovec in Franc Osole (Arhivski vir 4), ki so delovali tudi v Komisiji za spremembe statuta Arheološkega društva Jugoslavije. Slovenska podružnica je izvedla sedem samostojnih pre- davanj in ekskurzij, sodelovala pa je tudi pri številnih nacionalnih arheoloških projektih drugih institucij. Že v letu 1966 je pristopila k svojemu notranjemu preobliko- vanju in septembra 1966 oblikovala Statut Arheološkega društva za Slovenijo (Arhivski vir 5), ki je postavil te- melje nacionalnega arheološkega društva, ki naj bi bilo del širše federalne ureditve. Že v statutu Arheološkega društva za Slovenijo je jasno, da je predlagana oblika de- lovanja prehodna, saj je bila diskusija o preoblikovanju Arheološkega društva Jugoslavije v zvezo enakovrednih društev zelo živa. Novi Statut Zveze arheoloških društev Jugoslavije je bil od leta 1967 v pospešeni izdelavi, pred- videno pa je bilo, da bo končna forma republiških društev prepuščena njim samim. V času svojega delovanja je Arheološko društvo za Slove- nijo izvedlo nekaj pomembnih kolokvijev. Leta 1967 je v Celju organiziralo kolokvij Zgodnja antika v Sloveniji, ki sta mu leta 1969 sledila kolokvij Zgodnji srednji vek v Kranju in Numizmatični simpozij na Ptuju (Arhivski vir 5). Arheološko društvo za Slovenijo je začelo tudi z izda- janjem biltena Obvestila Slovenskega arheološkega dru- štva, ko se je prvič pojavila forma imena Slovensko arhe- ološko društvo. Prva številka biltena društva je izšla leta 1971, bilten pa je izhajal do leta 1981, ko je bil vključen v novo revijo Slovenskega arheološkega društva – Arheo. V prvi številki biltena je predstavljen širok pogled na in- stitucionalno muzejsko arheološko strukturo v Sloveniji, prav tako pa tudi krajši strateški pogled na nadaljnji ra- zvoj muzejev v Sloveniji (SAD 1971). Leto 1971 sta v jugoslovanski arheologiji opredelila dva dogodka. Prvi je bil kongres UISPP v Beogradu, pri pripravi katerega je aktivno sodelovalo tudi Arheološko društvo Jugosla- vije 7 s svojimi podružnicami in republiškimi društvi, ter dokončno oblikovanje statuta zveze arheoloških društev. Leta 1971 se je tudi uradno ustanovilo Slovensko arhe- ološko društvo, ki je leta 1972, s formalnim sprejemom Statuta Zveze arheoloških društev Jugoslavije na kongre- su v Zadru, postalo polnopravni član Zveze arheoloških društev Jugoslavije 8 . Zaključek Leta 1971 se je tudi v Sloveniji oblikovalo nacionalno arheološko društvo. Geneza Slovenskega arheološke- ga društva je do neke mere protislovna. Sprva je sledi- la modelu, ki bi ga lahko primerjali s hrvaškim, a z eno pomembno razliko. Na Hrvaškem se je že v 19. stoletju (1878) oblikovalo nacionalno arheološko društvo, ki se v slovenski arheologiji oblikuje skoraj stoletje pozneje (1959). Predstavljena institucionalna geneza postavlja 7 Na zvezni ravni je bil določen poseben organizacijski odbor za or- ganizacijo kongresa UISPP, prvotno kandidaturo in projekt pa je pripravila Prazgodovinska sekcija Arheološkega društva Jugoslavije (Arhivski vir 6). 8 Ob Slovenskem arheološkem društvu so bile formalne članice Zveze arheoloških društev Jugoslavije tudi Hrvaško arheološko društvo, Srbsko arheološko društvo, Arheološko društvo BiH, Arheološko društvo Črne gore in Makedonsko arheološko društvo ter Arheolo- ško društvo AP Vojvodine in Arheološko društvo AP Kosova in Me- tohije – posamezna društva so bila bolj dejavna kot druga, nekatera (na primer na Kosovu) pa nikoli niso v resnici zaživela, kar je zveza upoštevala tudi v poznejših statutih, ko je bilo Arheološko društvo AP Kosova in Metohije izvzeto iz formalnega članstva. 20 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva vprašanje, zakaj. Če v kratkih potezah orišemo razvoj strokovnih združenj na Hrvaškem, vidimo, da je zelo po- doben slovenskemu. V 19. stoletju se tako na Hrvaškem kot v Sloveniji oblikujejo društva po kontinentalnem av- strijskem ključu, najpogosteje povezana z delovanjem pomembnejših muzejskih središč. Najpomembnejša dru- štva na Hrvaškem so Hrvaško arheološko društvo, Knin- sko starinarsko društvo / Hrvatsko starinarsko društvo in Hrvatsko društvo za istraživanje domaće povijesti u Splitu – Bihać 9 . Glavna razlika med razvojem arheolo- ških, starinarskih in antikvarskih društev na Hrvaškem in v Sloveniji je oblikovanje nacionalnega arheološkega društva, ki se na Hrvaškem pojavi skoraj stoletje (1878) pred slovenskim (1959). Predstavljena primerjava nas postavi pred vprašanje, za- kaj. Eden od možnih razlogov je vsekakor različen so- ciopolitični razvoj Hrvaške in Slovenije v 19. stoletju. Slovenska ozemlja v veliki meri pripadajo Avstriji 10 , ki jih vidi kot integralne dele (dežele) svojega ozemlja, med- tem ko je Hrvaška po marčni revoluciji v okviru Ogrske pridobila status de iure samostojne banovine (ob tem pa je bila ukinjena tudi V ojna Krajina, ki se je združila s civilno Hrvaško). Prav tako je pomembno poudariti, da je bilo hrvaško nacionalno gibanje bolj agresivno in eno- tno, bolj podobno češkemu kot slovenskemu. Prikazana primerjava poudarja, da ta pomen ni zanemarljiv. Delna politična samostojnost Hrvaške in ozemeljska zao- kroženost v povezavi z oblikovanjem nacionalnega arhe- ološkega društva ter primerjava razvoja s Slovenijo so še bolj izražene, če pogledamo tudi razvoj v današnji BiH. Slednja ni imela prave arheološke tradicije, z izjemo aktivnosti frančiškanov (Kaljanac, Križanović 2012), a prava moderna arheologija je posledica kolonialnega po- sega Avstrije, ki je po aneksiji BiH (1878) začela s hitrim razvojem arheologije – ustanovila je Zemaljski muzej u Sarajevu (1888) (Landesmuseum), že leta 1876 pa je z delom začelo Muzejsko društvo Zemaljskog muzeja. Tudi v tem lahko prepoznamo model delovanja široko zasta- vljenega muzejskega društva, povezanega z delovanjem 9 V Sloveniji ne poznamo izrazito regionalno usmerjenih društev, ka- kršni sta Kninsko starinarsko društvo/Hrvatsko starinarsko društvo in Hrvatsko društvo za istraživanje domaće povijesti u Splitu – Bi- hać. Ti društvi sta za razvoj hrvaške arheologije zelo pomembni, vendar je, ker v Sloveniji ne poznamo ustreznika tem društvom, za predstavljeni argument relevantno le Hrvaško arheološko društvo. 10 Izjema je Prekmurje, ki po oblikovanju Avstro-Ogrske pripade ogr- skemu delu monarhije. deželnega muzeja, model, ki ga poznamo tudi v Slove- niji. S to primerjavo lahko dopolnimo tezo, da so širši družbeni odnosi (v tem primeru interni politični odnosi v Avstro-Ogrski) ključ do razumevanja geneze strokovnih združenj. Predstavljeno dopolnjuje tudi razvoj v obdobju Kraljevi- ne Jugoslavije, ko se ne oblikuje nobeno novo nacional- no arheološko društvo – delovanje Hrvaškega arheolo- škega društva je celo suspendirano –, pojavijo pa se ideje o oblikovanju širše jugoslovanske zveze arheoloških, starinarskih in muzejskih društev, ki bi dopolnjevala delo novih unitarnih institucij, kakršna bi bil osrednji arheolo- ški inštitut. Ta razvoj zaradi notranjih napetosti v družbi nikoli ni zaživel. Šele v socialistični Jugoslaviji so bili postavljeni pogoji, sprva dokaj neugodni, za razvoj ozi- roma obnovo delovanja nacionalnih arheoloških društev. Iz dostopnih virov smo predstavili razvoj slovenskega nacionalnega arheološkega društva, sprva kot sekcije osrednje organizacije, pozneje v obliki prehodnega Ar- heološkega društva za Slovenijo. Prikazani razvoj se je zaključil leta 1971 s formalno ustanovitvijo Slovenskega arheološkega društva. Ker Slovensko arheološko društvo nima neposredne- ga predhodnika – predstavljena geneza ne predstavlja institucionalne kontinuitete, temveč konceptualno –, je pomembno, da izpostavimo globoko institucionalno povezavo med osrednjim jugoslovanskim društvom in republiškim arheološkim društvom. Slovensko arheolo- ško društvo je od osrednje organizacije sprva prevzelo interno organizacijo (sekcije, izvršni odbor …), model delovanja (srečanja, publicistika …) in družbeno vlogo (koordinatorja razvoja arheologije). To dejstvo, vidno tudi v primerjavi biltenov Informator Arheološkega dru- štva Jugoslavije in Obvestila Slovenskega arheološkega društva, je temelj nastavka za prihodnje raziskave. Leta 2021 bo minilo 50 let od formalne ustanovitve Sloven- skega arheološkega društva. Predstavljeno besedilo po- nazori prvi del pregleda njegove geneze in zaključuje z nastavkom drugega, ki se bo osredotočil na prvih 20 let razvoja Slovenskega arheološkega društva (1971–1991). V njem nameravamo predstaviti strukturo in notranji ra- zvoj novega društva kot dela Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Izpostaviti nameravamo njegovo koordi- nacijsko vlogo, ki je izražena v strateških dokumentih, kakršen je Arheološki srednjeročni program 1976–1980 (SAD 1977), ter vlogo znanstvenega foruma, ki je vidna, 21 Arheo 37, 2020, 7–24 na primer, v oblikovanju nove strokovne revije društva Arheo. Prav tako bomo v svojem prikazu poudarili pred- sedovanje Slovenskega arheološkega društva Zvezi ar- heoloških društev Jugoslavije v mandatu 1984–1988, v katerem je bila izvedena reforma publikacij Zveze ar- heoloških društev Jugoslavije, vidna predvsem v reviji Arheološki pregled, in ga lahko razumemo kot labodji spev Zveze arheoloških društev Jugoslavije. Cilj pričujo- čega prikaza geneze »arheoloških« strokovnih združenj v Sloveniji in napovedanega prikaza razvoja Slovenskega arheološkega društva v kontekstu Zveze arheoloških dru- štev Jugoslavije je, da se ozremo na svojo preteklost ter razmislimo, kakšna je vloga Slovenskega arheološkega društva danes – v čem se razlikuje od naše preteklosti in kje iskati razloge za današnje stanje, ko je društvo manj pomemben del razvoja arheologije v Sloveniji. Literatura / References BRODAR, M. 1963, Izveštaj o radu Slovenačke podru- žnice Arheološkog društva Jugoslavije izmedju 1960 i 1963 godine. – Informator Arheološkog društva Jugosla- vije 4, 6–8. BULIĆ, F. 1922, Izvješće o djelatnosti Pokrajinskog Konservatorskog ureda za Dalmaciju za god. 1922. Op- čenite akcije. Sastanci arheologa i konservatora. – II. Pri- log Vjesniku za arheologiju i historiju dalmatinsku god. 1922 – Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku XLV , 1–3. CANKAR, I. 1922, Arheološki kongres v Beogradu. – Zbornik za umetnostno zgodovino 2/3-4, 164. CUNJA, R. 1992, Zgodovinski oris arheoloških raziskav na Koprskem. – Annales 2, 67–86. ČOK, L., S. ŽITKO 2018, Od renesančnih akademij do primorske univerze/From the Renaissance Academi- es to the University of Primorska. – Šolska kronika 3, 133–164. DOLINAR, F. M. 1994, Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani/Von der »Gesellschaft der Vereinigten« bis zur »Academia Operosorum« in Laibach. – V / In: Gantar, K. (ur. / ed.), Academia Ope- rosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve. – Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 35–47. GELLNER, E. 1983. Nations and Nationalism – New Perspecitves on the Past. – Oxford, Blackwell Publishers. HEIMPEL, H. 1972. Geschichtsvereine einst und jetzt. Geschichtswissenschaft und Vereinwesen im 19. Jahr- hundert. Beiträge zur Geschichte historischer Forsc- hung in Deutschland. – Göttingen, Max-Planck Institut für Geschichte. HROCH, M. 1993, How Nations are formed. – New Left Review 198, 3–20. IVEKOVIĆ, Ć. 1922, 1. jugoslovenski arheološki kon- gres. – Narodna starina 2, 197–199. JANŠA-ZORN, O. 1991, Historično društvo za Kranjsko (1. del). – Zgodovinski časopis 45/2, 217–238. 22 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva JANŠA-ZORN, O. 1992, Predhodniki današnje Zveze zgodovinskih društev Slovenije. – Kronika 39/3, 54–60. JANŠA-ZORN, O. 1996, Historično društvo za Kranj- sko. – Ljubljana, Modrijan. KALJANAC, A., T. KRIŽANOVIĆ 2012, Bosansko- hercegovački antikvarizam osmanskog doba. Antikva- ri između istoka i zapada. – Godišnjak/Jahrbuch 41, 229–253. KOMELJ, I. 1976, Leto 1945 in varstvo kulturnih spo- menikov na Slovenskem. – Varstvo spomenikov 20, 5–52. KRSTIĆ, B. 2006, Zakonodavstvo arhitektonske bašti- ne. – Beograd, Republički zavod za zaštitu spomenika kulture. LJUBINKOVIĆ, M. 1977, Dvadeset i pet godina Saveza arheoloških društava Jugoslavije. – Archaeologia Iugo- slavica XVIII, 61–65. LORBER, Č. 2019, Uvod u proučavanje Arheološkog društva Jugoslavije (1949–1991). – Etnoantropološki problemi 14/3, 909–936. MOHORIČ BONČA, K. 2005, Muzejska društva na Slo- venskem pred 2. svetovno vojno. – Kronika 53/1, 69–90. MOLE, V. 1970. Iz knjige spominov. – Ljubljana, Slo- venska matica. NIKOLANCI, M., S. VRBANOVIĆ, M. ZANINOVIĆ 1967, Zaključci Osnivačke skupštine Hrvatskog arheolo- škog društva održane u Zagrebu dana 16. veljače 1967. – Informator Arheološkog društva Jugoslavije 21, 4–5. NOV AKOVIĆ, P. 2014. Historija arheologije u novim zemljama Jugoistočne Europe. – Sarajevo, Univerzitet u Sarajevu. PAVA N, G., G. MARINI (ur. / ed.) 2011, Il Bicentario della Società di Minerva 1810–2010. – Archeografo Tri- estino, extra serie (8). – Trst, Società di Minerva. RAPANIĆ, Ž. 1981, Postanak arheoloških društava, nji- hova uloga u razvitku arheologije u Hrvatskoj i doprinos nacionalnoj kulturi. – V / In: Majnarić-Pandžić, N. (ur. / ed.), Izdanja Hrvatskog arheološkog društva. – Vukovar, Hrvatsko arheološko društvo, 15–28. RENDIĆ-MIOČEVIĆ, A. 2009, 130. obletnica osnivanja Hrvatskog arheološkog društva. – V / In: Hekman, J., J. Balen, B. Čečuk (ur./ ed.), Hrvatska arheologija u XX. stoljeću. – Zagreb, Matica Hrvatska, 31–64. SARIA, B. 1932, Arheološki zemljevidi. – Glasnik Mu- zejskega društva za Slovenijo 13, 5–16. SIMONITI, P. 1994, Apes Academiae. – V / In: Gantar, K (ur. / ed.), Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve. – Ljubljana, Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 47–60. SLAPŠAK, B., P. NOV AKOVIĆ 1996, Is there national archaeology without nationalism? Archaeological tradi- tion in Slovenia. – V / In: Diaz-Andreu, M., T. Champi- on (ur. / ed.), Nationalism and archaeology in Europe. – London, Routledge, 256–293. Slovensko arheološko društvo (SAD) 1977, Arheološki srednjeročni program 1976–1980. – Obvestila Sloven- skega arheološkega društva 1 (1977), 2–11. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 1940, št. 27, 382. SUIĆ, M. 1967, Arheološkom društvu Jugoslavije. – In- formator Arheološkog društva Jugoslavije 21, 3. ŠAŠEL, J. 1966, Slovenska podružnica Arheološkega društva Jugoslavije. Tajnikovo poročilo za dobo 1963– 1966. – Informator Arheološkega društva Jugoslavije 17, 30–32. V ASIĆ, M. 1927, Arheološki institut Srba, Hrvata i Slo- venaca. – Srpski književni glasnik 22, 33–43. VRIŠER, S. 1979, Ob 75-letnici zgodovinskega društva v Mariboru. – Zgodovinski časopis 33 (št. 3), 375–383. ZAJC CIZELJ, I. 2004, Pravna osnova za delovanje dru- štev 1849–1941. – Arhivi 27, 145–166. ŽITKO, S. 1997, Carlijevo delovanje v koprskih akade- mijah 18. stoletja. – Actae Histriae 5, 59–78. ŽNIDARIČ, M. 2003, Ob stoletnem jubileju Zgodovinskega društva v Mariboru. – Časopis za zgodovino in narodopisje 74 (Nova vrsta 39), zvezek 3-4, 227–246. 23 Arheo 37, 2020, 7–24 ŽUPANČIČ, M. 1978, Zapisnik prvega sestanka Komi- sije za interdisciplinarne raziskave, ki je bil 10. 5. 1978 v prostorih Centra za zg. sr. vek v Ljubljani. – Obvestila Slovenskega arheološkega društva 1 (1978), 6. ŽUPANIĆ, N. 1933, Pozdravni govor delegata Kralje- vine Jugoslavije, N. Županiča, na XV . Mednarodnem Kongresu antropologije in predzgodovinske arheologije v Parizu, dne 20. sept. 1931. – Etnolog 5-6, 303–304. Arhivski viri / Archive documents Arhivski vir 1: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 19, Uredba o Jugoslovenskem arheološkom institutu. Arhivski vir 2: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 17, Rešenje o osnivanju Arheološkog saveta FNRJ. Arhivski vir 3: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 2, Dopis o delovanju Arheološkega društva za Slovenijo. Arhivski vir 4: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 2, Dopis o akcijah Slovenskega arheološkega društva/Arheološkega društva za Slovenijo. Arhivski vir 5: SI AS 1175. Arhiv Republike Slovenije, Zveza arheoloških društev Jugoslavije. – TE 2, Statut Ar- heološkega društva za Slovenijo. Arhivski vir 6: Ms 138. Osrednja knjižnica Celje. Spo- minska knjiga družine Leona Ružička na Dobrni pri Ce- lju z avtogrami gostov. Dnevno časopisje in tedniki / Newspaper articles Ilustrovani list 1922a, Iz života našega društva. – Ilustro- vani list 38, 5.–12. 11. 1922, 13. Ilustrovani list 1922b, Iz života našega društva. – Ilustro- vani list 45, 23.–30. 11. 1922, 2. Jutro 1922, Sestanek arheologov na Dobrni. – Jutro III (št. 204), 29. 8. 1922, 2. Tabor 1923, Slavnostna seja Muzejskega društva v Ptuju. – Tabor IV (št. 200), 5. 9. 1923, 2. 24 Predhodniki Slovenskega arheološkega društva The Forbearers of the Slovene Archaeological Society (Summary) The article deals with the predecessors of the Slovene Archaeological Society. It divides their chronological genesis in several periods. We begin with the earliest development of the antiquarian and Landeskunde tradi- tions in modern Slovene lands. It highlights the dichot- omy between the renaissance tradition of the Venetian Republic as seen in the academies in the town of Koper and the continental tradition of Landeskunde (Slovene term – domoznanstvo). It focuses on two “scientific” centres – V enetian Koper and Austrian Ljubljana – where academies were formed. It maintains that these acade- mies can be understood as the first true professional or semi-professional associations where archaeology was cultivated in its earliest forms. These academies were supplemented by the work of individuals, such as Janez Vajkard Valvasor, who worked in the regional science of Landeskunde. As the Enlightenment began, these acad- emies began to fade and were replaced by the salons of wealthy individuals. This development continued into the era of the Napoleonic wars, which can be seen as a lost opportunity for Slovene science. Following the recon- struction of the Habsburg Empire, we can see the begin- nings of the development of the modern museum society model—one where a society that incorporates many in- dividuals from different backgrounds works closely with a central regional museum. The text offers an overview of this development up to the First World War. The latter can be seen as a deep cut in the development of Slovene national archaeology; however, as the text aims to show, this was not merely a lost period as many attempts were made to reform the institutional framework of archaeol- ogy. This process was far more successful after the Sec- ond World War, when the state embarked on a focused development of archaeology – this is most clearly seen in the formation of the Archaeological Society of Yugo- slavia. The latter can be seen as an incubator for Slovene Archaeological Society, since it hails from the Slovene Section of the Archaeological Society of Yugoslavia that later reformed into the Archaeological Society for Slo- venia. The genesis of a national archaeological society concludes in 1971 when the Slovene Archaeological So- ciety is formed. The article ends with a final analysis of the presented genesis, comparing it with the Croatian and Bosnian experience, and a set up for a following article that will deal with the first 20 years of the development of the Slovene Archaeological Society as a part of the Union of Archaeological Societies of Yugoslavia—it will high- light the relationship between the institutions, and the de- velopment of the national society and its role in the wider Yugoslav context.