ISKANO POLJE
J. Kmet
Čmrl in čebelica
Čmrlj je že na vse zgodaj srečal čebelico. »Dobro jutro, tetka! Kam pa kani s tako naglico?« jo je posmehlji-vo vprašal in ji zastavil pot
»I, raa delo, na delo, striček. Saj vidiš, kako lep dan se nam obeta. Bog ga blagoslovi! Škoda vsake minute ...« »Zase skrbi, zase! Trščica tenka, še zbolela boš in umrla. Saj te že nič ni, ko se nikoli do dobrega ne naješ in ne odpočiješ.«
»Res je, da se ne morem postav-ljati z debelostjo kakor ti! Le zapomni si, da se od dela nihče ne redi...«
»Prav ti je, kaj pa samo za druge delaš! Vsak naj sam zase skrbi... Po-glej mene! Povsod me občudujejo, da sem tako lepo okrogel in vedno pražnje oblečen. Kajpak, za druge ne bom nikoli garal, nisem tako neumen kot ve, tetke čebelice...«
»Za druge, seveda. Še Bog, da bi sam zase... Kar čvrlikaj, modrijanček! Jaz nimam časa, cvetne čašice čakajo polne medu... Pa zbogom, striček čmrlj! Le pazi se, da se ne boš v jeziček vgriznil!«
Čebelica je odletela na delo, čmrlj je pa nekaj zagodrnjal, zlezel v mah. da bi se skril pred vročim soncem in spal ves ljubi dan.
*
Rahlo je potrkalo na vrata. »Kdo neki sili k uam? Saj še sneg ni odlezel,« je ugibala čebelica-vratarica. »Še mesec dni bomo počivale kot polhki. Morda je gospodar?« je pomisl.ila. »Menda ne, saj imamo hrane še za pol leta. Oni dan je ponujal, pa nismo marale. Kar čudil se je, da nič ne jemo. Še polovica predalčkov je polnih. Nak, ne bo gospodar! Oni nas vedno ogovarja, ta pa nič.«
Spet je potrkalo.
»Kako je pa nadležen! Tako smo sklenile, da ne bomo vsakemu odprle. ,Kuj bi nas niotili pri zimskem spanju!«
Top, top, top...
»Pa naj bo; saj se ne ubranim! Bom vsaj videla, če se bo kaj kmaln delo odprlo. — Precej, sitnost sitna, nepočakana!« je zaklicala in hitela odstranjevati zapahe.
O, glej ga, glej!« je začudena vzkliknila. Na pragu je stal striček čmrlj, reven kot beraček. »Potepinček, kod se pa ti potikaš, da ne daš ljubega miru?«
»Tetke čebelice...« je prav ponižno zaprosil in na debelo požrl zbad-ljivke.
»O, ali nisi ti tisti,« je vmes segla vratarica, »ki me je poleti ustavil na potu k delu in se mi posmehoval? Nič se ne zvijaj! Ravno ti si, po glasu te poznam. Po postavi te itak ne bi prepoznala...«
112
Bil je suh in bled, kar črn pod očmi. Oblekca je bila ponošena iu umazana.
»Da te ni sram lioditi tak okoli!«
»Pozabi, tetka čebelica! Saj veš, v sreči se povzdigujemo do nebes, v nesreči se pa plazimo po prahu. Saj je povsod tako...!«
»O, ne, ne! Ni povsod tako ne! Če si ti tak, niso vsi! Kdo je pa kriv tvoje nesreče, a? Lenuhec grdi... Kaj bi pa rad?«
»Samo eno kapljico medu, da si potolažim želodček. Povsod sem že lezel, pa nisem nikjer nič dobil. Sestradan sem pa tako kakor mlad volkec.4
»O, zdaj -si pa ponižen, pa gosposki tucli nisi več tako kot včasih. Kaj si pa poleti delal? Prespal vse božje dni, potlej pa še izzivalno govoril: vsak naj sam zase skrbi! Res, vsak naj sam zase skrbi, lenuhec!«
Urno je zaclrlesknila vrata, ubogi striček čmrlj pa je ostal pred vrati in si brisal grenke solze.