UDK 821.163.42.09-1Vraz
Andraž Jež
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
MEDBESEDILNE POVEZAVE MED SLAVYDCERO JANA KOLLARJA IN DJULABIJAMI STANKA VRAZA
Besedilo se osredotoča na medbesedilne povezave med opusoma slovaškega panslavista Jana Kollarja in slovensko-hrvaškega ilirca Stanka Vraza, posebej na večplasten vpliv Kol-larjeve pesnitve Slavy dcera na Vrazovo prvo zbirko v ilirščini Djulabije. orisane so vrazove globinske povezave s češko kulturo, ki jo je med vsemi slovanskimi najbolj cenil in jo razumel kot osrednjo v slovanskih preporodih. V nadaljevanju besedilo strnjeno poudari tiste elemente opusa Jana Kollarja, ki so navdihnili Vraza, nazadnje pa se posveti obema deloma, od katerih je prvo že samo kompleksen primer medbesedilnosti.
Ključne besede: Stanko vraz, Djulabije, Jan Kollar, Slavy dcera, slovanski narodni preporodi, panslavizem, ilirizem, medbesedilnost/intertekstualnost
The article focuses on several intertextual connections between the opuses of the Slovak Pan-Slavist Jan Kollar and the Slovene-Croatian Illyrian poet Stanko Vraz, more specifically, on the multi-layered influence that Kollar's epic poem Slavy dcera had on Vraz's first book of poems written in the new Illyrian language, Djulabije. The first part outlines Vraz's complex links with Czech culture, which he considered to be most prestigious and central to the question of Slavic national revival. In the second part, the article is centered around the elements of Kollar's work that most inspired Vraz. The last part provides analyses of both literary works, the earlier of which is a very complex case of intertextuality in itself.
Keywords: Stanko vraz, Djulabije, Jan Kollar, Slavy dcera, Slavic national revivals, pan-Slavism, Illyrian movement, intertextuality
1 Uvod
Posvetil se bom specifičnemu medbesedilnemu aspektu mnogostranskega vpliva Jana Kollarja (1793-1852) na Stanka Vraza (1810-1851), in sicer povezavam med Kollarjevo pesnitvijo Slavy dcera (Slave hči) in Vrazovo zbirko Djulabije. vpliv pesnitve utemeljitelja panslovanske ideje na zbirko najbolj znanega slovenska ilirca je globinski. Najprej se bomo posvetili Vrazovemu odnosu do češke kulture ter predvsem do lika in dela Jana Kollarja, ki ga je Vraz posebej občudoval in mu v nemajhni meri dolguje tudi odločitev za pisanje v ilirskem jeziku. Kollar in Vraz sta zbirko napisala v času ljubezenskega hrepenenja, osebnoizpovedno temo pa sta v značilno romantični maniri povezala s temo slovanstva in narodnega preporoda. Tudi po zaslugi vrazovih Djulabij, pisanih konec 30. let 19. stoletja v ilirščini, so mnogi hrvaški preroditelji pobliže spoznali Kollarja, na katerega so se Gajevi ilirci zaradi ideje enotnega južnoslovanskega jezika sklicevali že prej, zatem pa je kmalu skupaj s Pavlom Jozefom Šafarikom postal osrednja referenca ilirskega gibanja.
2 Vrazov odnos do Kollarja
2.1 Vrazova ilirizem in panslavizem
Stanko Vraz se je močno navduševal nad slovanskimi kulturami in književnostmi, posebej poudarjena pa je bila njegova fascinacija nad češko kulturo. Dopisoval si je z vrsto uglednih čeških izobražencev (od Šafarika prek Karla Jarom^ra Erbena do Josefa Mnohoslava Roštlapila), pri Časopisu Českeho museum, ki ga je cenil kot najbolj kakovostno slovansko publikacijo, pa se je zgledoval, ko je ustanavljal Kolo kot revijo, ki bi objavljala besedila v vseh slovanskih jezikih (Drechsler 1909: 110): »Primer Vuka, Šafaf^ka, Kollarja, Čelakovskega je vzbudil Stanka Vraza ter mu vtisnil v srce najpopolnejše in najjasnejše predstave o stremljenjih takratnega velikega sveta. V Vrazu se je slovanska sodobnost odzvala v polni meri, v drugih, zlasti kranjskih narodnih delavcih, samo v odlomkih.«
Čeravno je Vrazovo odločitev za ilirizem mogoče pojasniti tudi z njegovim (vzhodno)štajerskim poreklom, jezikovno-kulturnim razkolom s kranjskimi izobraženci in geografsko-kulturnimi navezavami na Varaždin, pa pri takšni posplošitvi manjka temeljna ideološka dispozicija, zaradi katere se mu je ilirizem sploh javljal kot možnost. In to je najti v opusu Jana Kollarja.
Kollar se je v zgodovino vsaj toliko kot s svojim literarnim snovanjem zapisal s panslavistično idejo, ki si je prizadevala Slovane združiti v skupinski kulturni subjekt. Nekoliko manj splošno znano (najbrž zaradi afirmativne in politično korektne kulturne zgodovine, ki noče omadeževati velikih mož preporoda z nacionalno spornimi temami)1 je, da je Kollar priznaval le štiri slovanske jezike (in s tem narode) - ruščino, poljščino, češčino in srbščino;2 vse ostalo naj bi bila zgolj
1	Očitki v to smer so se očitno pojavljali že precej zgodaj; Vraz je leta 1842 defenzivno pisal: »S neko-jih su stranah navalili na one učene Slavene, koji neče da priznadu u Slavenštini više od četiri književna narečja, potvarajuči ih, da njihova namera ide na uništenje ostalih manjih narečjah i narodnostih. Najpače oboriše tu potvorbu na spisatelje česke i Kax' e^o^iiv ilirske. Mora se opet svaki čuditi, što baš ovi (česki i ilirski) književnici najviše rade za sačuvanje i pojedinih narečjah i njihovih narodnih dragocenostih. Ta tko je više uradio za uzdaržanje narodnih ostanakah Slovakah i Moravanah, nego li baš Šafafjk, Kollar i Sušil?« (Vraz 1985: 345)
2	Raziskovalci ilirizma radi pozabljajo ns razlike med »mladim« in »zrelim« Kollarjem; prav kakor je Kollar s svojo idejo o štirih slovanskih jezikih navdušil ilirce in hote ali ne v temelju zastavil njihovo gibanje, je tudi gibanje samo močno vplivalo na spremembo Kollarjevih stališč skozi čas. Na zmeden kompromis med predhodno asimilacijo Južnih Slovanov v Srbe in novim, a nedoslednim poimenovanjem zanje Iliri sta vplivala tako hrvaški narodni preporod z ilirizmom na čelu kot pomembni Karadžičevi spisi. Ti so še afirmirali Kollarjevo predhodno vizijo Srbov kot torišča južnoslovanskih narodnih preporodov, obenem pa sta nanj vplivala tudi ilirizem in večja hrvaška dejavnost pri projektu (južno)slovanske vzajemnosti (Srbi in Bolgari se za ilirščino in Kollarjevo vizijo panslavizma niso nikoli povsem ogreli, saj so imeli nekoliko drugačen zgodovinski razvoj in v nasprotju s Hrvati in Slovenci povezovanja z drugimi Slovani za centrip-etalno nacionalno samopotrjevanje niso potrebovali [Pogačnik 1990: 107]). Tako je v nasprotju s svojimi ugotovitvami iz leta 1830 šest let pozneje v delu o Literarni vzajemnosti Slovanov izraz Srbi deloma nadomestil z izrazom Iliri, vendar je pod njim še vedno razumel Srbe (na Ilira je na nekem mestu apeliral, naj ne bere le srbskih, temveč tudi »poljska, ruska, češka dela«). V naslednjih letih se je še bolj poglobljeno posvetil južnoslovanskim »narečjem« in v nasprotju s predhodnimi spisi leta 1842 pisal o dveh narečjih na območjih današnje Slovenije in Hrvaške. Za hrvaško narečje je priznal le kajkavski hrvaščini, medtem ko je Dalmaciji in Slavoniji pod vplivom Karadžiča (ki ni priznaval hrvaščine kot posebnega jezika) še naprej
narečja.3 Teh seveda ni hotel prepustiti na nemilost asimilaciji, temveč je nasprotno verjel, da jim je mogoče zagotoviti dostojno mesto v zgodovini samo s prvenstvenim bojem za status štirih glavnih slovanskih jezikov oziroma kultur in kompleksnim sistemom gojenja vezi med njimi, ki ga je imenoval »slovanska vzajemnost« (wzagemnost, reciprocitas, Gegenseitigkeiten oziroma naposled Wechlseseitigkeit) (Zajc 2005: 29). Ob tem je, sam sicer Slovak, po lastni odločitvi pisal v češčini, saj je verjel, da je češkoslovaška narodna sloga, z njo pa okrepljena vloga narodnopovezovalne češčine, lahko dosežena le, če se avtorji za krajši čas in v določenih rabah odpovedo narečjem.
Poteza kljub drugačni poti, ki jo je pozneje ubralo češko in slovaško narodno gibanje, na Slovaškem ni nikoli postala tako sporna kot njena slovenska eksplikacija pri Vrazu - ta je namreč neposredno zaradi Kollarjevega zgleda razširjenega pojmovanja narodne enotnosti opustil pisanje v slovenščini in se pridružil ilirskemu gibanju, ki se je deklarativno prav tako borilo za preporod vseh južnoslovanskih jezikov, po Kollarje-vi delitvi torej narečij enega naroda, ki ga je treba še poenotiti. Čeprav je ilirizem, sam sicer v vseh pogledih poganjek Kollarjevega panslavizma,4 tako ob svojem nastanku kot ob svojem izteku po posegu ogrske cenzure 1843 deloval zlasti kot nacionalno gibanje, ki naj združi različna hrvaška narečja in običaje,5 je v svoji najbolj izpostavljeni in brez dvoma najvplivnejši fazi konec 30. in v začetku 40. let 19. stoletja v poenotenje pritegnil tudi druge južnoslovanske narode.6 V slovenskih pokrajinah je bila recepcija ilirizma razmeroma kompleksna: medtem ko je bil še desetletja po razcvetu na Hrvaškem zelo priljubljen na Štajerskem in Koroškem, kjer so bili pritiski germanizacije močnejši, so ga izobraženci na Kranjskem zavračali, njihova optika gibanja (in toliko bolj samega Vrazovega doprinosa k njemu) pa se je zaradi središčne vloge kranjskega kulturnega kroga skozi desetletja razširila na celoten slovenski prostor.
2.2 Kollar kot objekt Vrazovega občudovanja
Kollarjev lik pa je Vrazu pomenil še mnogo več od mladostnega vzora pri odločitvi za ilirsko idejo.7 Iz mnogih dokumentov tistega časa je znano, da je ilirec
pripisoval srbščino. Ta naj bi se (v nasprotju s hrvaščino in »karantanskim« narečjem, kakor je imenoval slovenščino) govorila tudi v Beli Krajini in celo v Istri južno od Dragonje (Zajc 2005: 29-32).
3	Če smo povsem natančni, je Kollar govoril o štirih narečjih, ki naj bi imela v nasprotju z drugimi zgodovinsko nalogo postati knjižni jeziki (Zajc 2005: 29).
4	»Prvotni program ilirizma na Hrvaškem je izhajal popolnoma iz Kollarjeve panslavistične zamisli.« (Pogačnik 1986: 254)
5	Vraz je tudi po razhodu z nekaterimi največjimi ilirci, ki so se mu nazadnje (glede na panslavistično idejo) zdeli podobno separatistični kot Kranjci, še nekaj časa vztrajal pri Kollarjevi koncepciji slovanskega preporoda. »Vraz je bil po svoji miselnosti izjema v vsej hrvatski družbi; edinemu je bil Kollarjev nauk svet, edini je terjal le literarnega dela in edini je iskal bolj zvez po slovanskem svetu, kot pa utrjeval domače postojanke v boju proti Madžarom,« je pisal Fran Petre (1939: 236).
6	Ob tem so bili prisotni tudi spori, saj je Gaj Slovence Ilirom hotel pogosto priključiti kot hrvaško skupnost. Vraz slovenske narodne in jezikovne samobitnosti ni hotel žrtvovati in je to obsojal, ker pa je imel Gaj na svoji strani Kollarjevo teorijo o štirih narodih, je Vraz iz nje brez slabe vesti izpeljal nekoliko prilagojeno različico, ki je njegovo vseslovansko Slavijo razdelil v dve novi narodnostni skupnosti - Slovane oziroma Slovene in druge, južne Slovane (Petre 1939: 100).
7	Tudi sam nacionalnoideološki vpliv na Vraza je bil bistveno globlji od preproste denotacije štirih slovanskih jezikov/narodov. Znano je, da so bili prav Kollarjevi spisi in poezija tisti, ki so v Vrazu (sicer
očeta panslovanske ideje častil kot nekakšnega preroka (»slovanskega Mojzesa in Jeremijo v eni osebi« [Slodnjak 1952: 29; Kresnik 2010: 48]), njegovo Slavy dcero pa razumel kot evangelij slovanske pomladi in jo redno prebiral kot veliko delo preteklosti, zdajšnjosti in prihodnosti slovanstva. Ob nekritičnem povzemanju Kollarjevih pogledov se ni pretirano oziral na marsikatero krivico, ki jo je zaradi nerazumevanja slovenskih prizadevanj zapisal na račun Slovencev. Teh ni imenoval z besedo, temveč jih je dosledno obravnaval ločeno po pokrajinah, Štajerce in Korošce pa je štel med trojico zadnjih, ki k slovanskemu preporodu še niso ničesar doprinesli. Vraz mu krivičnega mnenja, ki spregleduje delo mnogih vzhodnosloven-skih preroditeljev, po mnenju nekaterih avtorjev ni nikoli zares oponesel,8 temveč je bil nasprotno navdušen, da bo nemara ravno on tisti, ki mu bi hotel Kollar priznati primat na tem območju (Petre 1939: 63-64, Lah 1922: 158).9 Prav tako je želel biti tudi v kranjskem krogu izobražencev prepoznan kot tisti, ki najzvesteje izvršuje Kollarjev panslavistični projekt. Po mnogih nesoglasjih s čbeličarji, ki so jim v marsičem botrovala prav razhajanja v odnosu na panslavistično idejo, je leta 1838, malo potem, ko je delo odkril sam, Prešernu in Smoletu poslal po en izvod Kollarjevega spisa O knjiž^-vni vzajemnosti med raznimi plemeni in narečji slovanskega naroda, izšlega dve leti pred tem.
Leta 1841 ga je v Zagrebu tudi osebno spoznal, vendar vez ne tedaj ne po korespondenci, ki je srečanju sledila, ni prerasla meja formalnega poznanstva, ob čemer je verjetno, da Kollar ni nikoli spoznal, kako zvestega učenca in slednika ima v vrazu (Petre 1939: 257), o katerem je Petre pozneje zapisal: »Z vso upravičenostjo ga moremo imenovati v idejnem kakor organizacijskem oziru najvernejšega Kollarjevega učenca ne le na slovanskem jugu, temveč sploh.« (prav tam: 247)
po očetu Nemcu, rojenemu kot Jakob Fraß) zbudili odpor do nemškega elementa; Vraz pred tem nemškega vpliva ni problematiziral, čeprav je bila germanizacija na Štajerskem močna. To se je drastično spremenilo po odkritju Kollarja. Slovaku je bila namreč pangermanska ideja referenčna točka, ki ji je kot negativ zop-erstavil panslovansko (Petre 1939: 64).
8	To je ena interpretacija; Jože Pogačnik nasprotno Vrazovo čast rešuje, češ da je njegovemu nezanima-nju za študij prava v Gradcu kriva tudi »mrzlična slovstvena dejavnost, s katero je želel izpodbiti Kollar-jevo ostro obsodbo štajerske in koroške nedelavnosti« (Pogačnik 1986: 259; 1991: 937). Podobno je najti razumevanje do Vrazovega nanašanja na »Kollarjev še nepreboleni očitek v 73. sonetu III. dela pesnitve« pri Slodnjaku (1952: 56), ki omenja tudi Vrazovo zgroženost ob tem odlomku, ki jo je s tresočo (»trepečo«) roko zapisal v korespondenci z Roštlapilom (29).
9	Nasploh so bila nekatera Kollarjeva izvajanja iz današnjega očišča problematična. Slovansko inteligenco je v skladu s svojo kulturno politiko štirih narodov razdelil v tri stopnje - prva naj bi poleg svojega narečja poznala še vsaj eno, druga, splošnejša, naj bi poznala kar vsa, najvišja stopnja pa je bila prihranjena za tiste, ki so vse štiri slovanske jezike obvladovali, in le tisti naj bi imeli pravico pisati (Petre 1939: 148). Za Slovence ali Slovake bi to naposled pomenilo, da knjižni jezik kot tak ne bi obstajal, podobno kot se je ob uspešnem ilirskem poenotenju hrvaškega kulturno-jezikovnega idioma zgodilo kajkavskim in čakavskim narečjem, ki so imela prej bogato knjižno tradicijo. Zato tudi ne čudi, da so posamezni navdušenci nad panslovansko idejo, ki so v njej videli predvsem sredstvo preporoda lastnega »narečja« in njene ohranitve pred stopnjevano germanizacijo, Kollarja interpretirali z manjšimi dekoracijskimi popravki, kakršna je bila denimo Vrazova tipologija slovanskih narodov, ki jo omenjam v opombi 6. Zato najbrž drži Petretova ugotovitev, da je imel panslavistični program »svoj trenuten, zelo dragocen pomen prav kot sredstvo, nihče pa ni trajno videl v njem končnega cilja prizadevanj svojega naroda« (prav tam: 246). — Danes je bolj kot Lahov poznan prevod pesnitve Milana Dolgana Hči Slave iz leta 1995.
3 Slavy dcera
3.1	O zbirki
»Lyricko-epicka basen v peti zpevich« Slavy dcera (Slave hči) iz 643 sonetov, ki jo je avtor od prve izdaje10 v 20. letih vse življenje dopolnjeval, je imela na mlade prerodne delavce, večinoma vsaj navdušence nad slovstvom, pogosto pa tudi same pesnike in pisce, velik vpliv (Burian 1937: 165) ne toliko zaradi pesniške kakovosti (to so literarni zgodovinarji že večkrat postavili pod vprašaj [Drechsler 1909: 61; Fekonja 1893: 343; Petre 1939: 62-63]), temveč zaradi spodbudne silovitosti, s katero je Kollar slikal »slovanski narod«.11
K pisanju zbirke naj bi ga pripravila dva motiva, dokaj značilna za prvo polovico 19. stoletja. Leta 1817 naj bi se udeležil slavja, ki ga je ob tristoletnici reformacije na gradu Wartburg pripravila nemška mladina in na katerem so bile jasno postavljene pangermanske zahteve po združitvi v eno državo. Kot protiutež nemškemu nacionalizmu naj bi bila ideja o skupnem slovanskem kulturnem subjektu (Lah 1922: 45-46). Drugi povod je bila Kollarjeva ljubezen do pastorjeve hčere Friderike Schmidt, ki jo je pesniško oblikoval v Mino,12 »Slave hčer«, ob čemer ni bilo nepomembno, da so njeni starši prihajali iz slovanske vasi Roslave (Lah 1922: 46; Fekonja 1893: 338).
Leta 1821 je izdal zbirko pesmi Basne, v kateri se je optimistična mladostna ljubezen prepletala s panslovanskim zanosom, tri leta pozneje pa je kot razširjena različica zbirke prvič izšla Slavy dcera, pesnitev v 150 spevih, razdeljenih na tri dele (Sala, Laba, Donava) in pospremljenih z znamenitim elegičnim predspevom (Lah 1922: 47; Fekonja 1893: 340), ki je imel na slovanske zanesenjake zaradi svojega veličastnega apokaliptičnega podobja in privzdignjenega jezika velik vpliv. Leta 1832 je izšla že močno dopolnjena izdaja pesnitve s 615 soneti, nadaljnje pesmi pa je dodajal do smrti.
3.2	Vsebina
Pripovedovalec v uvodu zapoje elegijo pretekli slovanski slavi, ob čemer hvali velika dela (izmišljenih) slovanskih junakov ter graja germanska plemena in narode, ki so dvignili meč nad nedolžnim slovanskim življem ter ga skozi zgodovino zdesetkali in razdelili. Toži o krajih, ki imajo še vedno slovansko ime, ne pa tudi slovanske duše, ter se retorično sprašuje, kje je junak, »ki bi vzbudil iz sanj te Slave grobove« (Kollär 1922: 139). Sklep predspeva prinese preobrat, ko želi pregnati žalost, češ da je največje zlo »v nesreči stati brez volje / kdor povzdigne svoj glas, mora ga čuti nebo«. Čas naj bi namreč delal v korist zmage pravičnosti, in »kar nagrmadil je vek, mahoma zruši se v prah« (prav tam: 140).
10	Najbolj vplivna je bila - tudi za Vraza - izdaja iz leta 1832.
11	Ivan Lah je zapisal: »Gaj in Vraz in Ilirci so samo odmev te visoke pesmi o slovanski domovini.« (Lah 1922: 47)
12	Med raziskovalci je zaslediti celo mnenje, da ime Mina posredno izhaja iz feminizirane verzije imena njenega brata Wilhelma - namreč Wilhelmina, kakor bi se lahko glasil vzdevek za Friderike (Votruba 2006: 20).
V prvem delu se na bregovih turinške reke Sale, ki je bila nekdaj slovanska, Slava pritožuje, da so pomrli otroci, hkrati pa bogove prosi, naj ji naklonijo novega otroka. Usmili se je Amor in ustvari »Slave hčer« Mino. Pesnik spi pod lipo (ki ima v pesmi simbolno konotacijo slovanskega drevesa) in vidi Mino v sanjah, naposled pa jo v cerkvi sreča tudi v resničnem življenju (kot »angela med množico klečečo« »v beli halji«) in se ji zaobljubi. Ljubezen do hčere Slave ga navdaja tudi z ljubeznijo do naroda in domovine. V sanjah obiskuje kraje s slovanskimi imeni, naposled pa mora s hrepenenjem in zvestim spominom na hčer Slave zapustiti Bregove Sale (Kollär 1922: 137-45; Lah 1922: 140; Anon. 1927: 336).
Drugi del prikazuje pripovedovalčevo potepanje ob bregovih Labe, druge reke, ob kateri lahko misli veličastno slovansko zgodovino in bedo, ki je od nje ostala danes. Pozdravlja češka mesta in se posebej ustavi pred Prago, ki ji prerokuje zmagovito prihodnost, ko bo zmogla premagati samo sebe in postati »svetišče Slavi«. Od daleč vidi Moskvo v plamenih, ki je zagorela, »da mogla slepcem bi oči odpreti, / kdo da sem jaz in kdo otroci moji«, da bi torej razsvetlila Slovane in prebudila njihovo zavzetost. V tem žaru opeva pripovedovalec prostranstva, kjer »sliši jezik matere se Slave«, ter predvideva dokončno zmago in naposled kraljevino Slovanov, ko si opomorejo od sovražnega nemškega in madžarskega podjarmljenja. V tretjem delu pesnik najprej hodi po Slovaški, nato obišče Panonijo, Gosposvetsko polje, kjer opeva slovansko ustoličevanje vojvod, in naposled Beograd, tedaj pod Turki. Napove mu junaško prihodnost, ko »vstane šarec Marka Kraljeviča«, in Slovane še intenzivneje poziva k slogi, ki da jo bodo dosegli le skozi delo in ljubezen do domovine (Kollär 1922: 146-56; Lah 1922: 146, 150).
Sledita sklopa Lethe (slovanska nebesa) in Acheron (slovanski pekel), o katerih pripovedovalcu poroča Mina, ki je medtem umrla in z bogom ljubezni Milkom odšla v nebesa. Nad vhodom je cirilski napis, ki pravi, da tu prebiva Slava s svojimi zvestimi otroki, deležnimi večne radosti. Prebivalci so razdeljeni v skupine, hči Slave pa našteva imena tistih, ki jih je na popotovanju srečala - od slovenskih preroditeljev med drugimi omenja Valentina Vodnika, Petra Dajnka in Jerneja Kopitarja,13 med novimi književniki, ki gojijo ljudsko slovstvo, pa govori tudi o Ljudevitu Gaju in njegovi skupini; skozi sonet Mlada gredica pripoveduje Slava o mladem cvetju, ki ga je suša onemogočala v rasti, zato ga je osvežila z vrčem vode. Na tem mestu je Kollar izpostavil Koroško in Štajersko (skupaj s Šlezijo) med kraji, ki k slovanski vzajemnosti in preporodu niso prispevali še nič omembe vrednega (1922: 158-62; Lah 1922: 158; Anon. 1927: 336).
Mino je Kerubin postavil pred pekel, v katerem so trpeli slovanski izdajalci, sovražniki in odpadniki, grešniki pa so v dantejevski maniri podvrženi različnim mukam. Kollarjev slovanski pekel ima tudi funkcijo vic, saj v njem pokoro delajo denimo tisti, ki niso izpolnili svoje dolžnosti do slovanstva, po prestani kazni pa se vračajo v svet. Nazadnje pripovedovalec poziva Slovane, naj ostanejo zvesti slovan-stvu in se tako izognejo peklenskim mukam (Lah 1922: 162).
Pripovednemu delu Slävy dcere sledijo še epigrami, v katerih se zrcali aktualna problematika panslavističnih idej.
13 Slednja sta bila sicer ob izidu referenčne izdaje besedila še živa (prav tako kot nekoliko pozneje omenjeni Gaj in mnogi drugi v onstranstvo postavljeni Slovani), Dajnko pa je za dolgo preživel tudi samega Kollarja. Lep delež še živih Slovanov v slovanskih nebesih je že začasa izida pesnitve zbujal posmeh.
4 Medbesedilne navezave na starejše avtorje
4.1	Idejni vzori
Preučevanje intertekstualnih elementov pri Slavy dceri je kompleksnejši izziv od odčitavanja Kollarjevega vpliva na Djulabije, ki se je v svoji zbirki naslanjal pretežno na Kollarja. Pesnitev o hčeri Slave je namreč eklektičen koine karseda različnih literarnih in filozofskih vzorov. V filozofskem smislu dolguje Slavy dcera ne le Johannu Gottfriedu Herderju (Ježič 1953: 32; Drechsler 1909: 64),14 na katerega se naslanja večina evropskih prerodnih avtorjev (posebej slovanskih), temveč tudi Georgu Wil-helmu Friedrichu Heglu, od katerega je Kollar prevzel nazor o kolektivnem duhu naroda in njegovih inkluzivnih nalogah (Drechsler 1909: 64-65).
Kollar je tako neslovanski kulturi svojega časa pripisoval predvsem razkroj in upadanje, ki da se pozna tako v književnosti zgodnjega Goetheja (njegov odnos do Goetheja, ki ga je tudi osebno spoznal, je bil očitno precej ambivalenten [Vidic 1897: 422]) in Schillerja kot v filozofiji razsvetljenstva in (pred)romantike - Rousseauju tako očita prezir do izobraževanja, Voltairu in Schellingu ateizem, v mnogih pogledih pa je skeptičen tudi do Hegla. Ob globinskih vplivih Byrona na pesnitev je nenavadno, da je zahodno romantično vrenje odpravil kot »byronizem«, ki se mu je treba postaviti po robu: »Čezmerna umska izobrazba ali prenasičenost, pretirana čutna razdražljivost in iz teh izvirajoča utrujenost duha in topost čustev, tak je značaj naše dobe,« je pisal, in zato verjel, da za takšno Evropo ni napredka. Namesto romanske in germanske kulturne dominacije je videl nujnost slovanskega vzpona, ki bo s svojo miroljubnostjo človeštvo spet navdal z novimi duhovnimi in telesnimi močmi15 (Petre 1939: 146; Drechsler 1909: 64).
4.2	Literarne medbesedilne navezave
V umetniškem smislu se je Kollar za Slävy dcero najbolj napajal iz Danteja Alighierija,16 Francesca Petrarke in Georgea Gordona Noela Byrona. Pri Danteju se je zgledoval v nekoliko prirejeni tridelni strukturi nebes, vic in pekla ter spremljevalcu po onstranstvu Milku. Ta ohranja mnoge poteze Vergila, hkrati pa je močan medbesedilni zgled za njegov lik rimski bog ljubezni Amor (Petre 1939: 62; KovAčič 1902: 555; Lah 1905: 273; Drechsler 1909: 74). Kollar pesniško ni bil kos danteje-
14	Znano je Herderjevo navdušenje nad Slovani, ki je močno zaznamovalo tudi njegovo filozofijo. Ta je Slovanom, ki naj bi sloveli po miroljubnosti in poštenosti, napovedovala veličastno prihodnost, zahodnim narodom in Madžarom pa delen zaton, zato ne preseneča, da je navduševala tudi Kollarja. »Herderjev filozofski nazor o poslanstvu Slovanov je bil [v Slävy dceri] prelit v pesniško obliko.« (Petre 1939: 62, 242)
15	V tem je na videz zvesto sledil Herderju, ki je podobno verjel, da bo ob zatonu zahodnih in asimilaciji madžarskega naroda vstalo slovanstvo. Vendar je Herder poudarjal tudi, da ni naroda, ki bi bil nad preostalimi in ki bi posedoval vso modrost. Zdi se, da se je na tej točki Kollar izneveril celo Herderju, saj je odločujočo vlogo slovanstva za človeštvo močno potenciral (Drechsler 1909: 64).
16	Morda je (tudi) to botrovalo Vrazovemu pionirskemu prevajanju začetka tretjega speva Božanske komedije, ki se ga je lotil malo potem, ko se je seznanil s Slävy dcero. Šestinštirideset tercin, ki jih je prevedel do marca 1835, velja za njegovo najboljšo poezijo do tedaj (Petre 1939: 85).
vskemu vplivu, in kot meni Vrazov najizčrpnejši biograf Branko Drechsler, je šlo za »pogum, ki ga lahko pojasni le zanos«. Poleg tega je v slovanskem peklu prihajal do očitnih nedoslednosti glede svoje filozofije, nebesa pa je zastavil tako površinsko in razvratno, da bi po besedah nekega češkega kritika »vse verne zagotovo izgnal iz raja« (Drechsler 1909: 73).
Po Petrarki je prevzel predvsem sonetno formo, ki obsega celotno pesnitev razen najslavnejšega in najbolj vplivnega predgovora (in epigramov na koncu pesnitve), in se naslonil na njegovo upesnjevanje idealne, nedosegljive ljubezni. Byron je odločilno vplival nanj s kompozicijo Romanja grofiča Harolda (romanje po Grčiji, Italiji in Španiji je bilo podlaga za »romanje« Kollarjevega pripovedovalca po historičnih slovanskih deželah) in s svojo fascinacijo nad pesniškim historizmom, v čemer ga je Kollar sicer daleč presegel. Prav težnja k pripovednosti in psevdozgodovinski utemeljitvi panslavizma, kakršno srečujemo skozi vso Slavy dcero, je najznačilnejša lastnost in stilsko šibkejša točka pesnitve, zaradi katere je v očitnem nasprotju s poezijo njenega občudovalca Vraza - ljubezensko-erotična plat umetnine je kljub zgodbeni zasnovi, ki ji odmerja vidno mesto, pogosto potisnjena v ozadje. Tudi ko se ljubezenska motivika pojavi, je oblikovana predvsem kot odmev Petrarkove hre-penenjske lirike (Drechsler 1909: 61, 73; V. S. 1898: 126). Že zgodaj so se pojavljali očitki, da je prevelika pesnikova navdušenost nad Byronovim vpletanjem zgodovinskih, arheoloških in mitoloških momentov njegovo pesnitev spremenila v prozo (Drechsler 1909: 74).
5 Formalne in vsebinske povezave med Kollarjevim opusom in Vrazovo poezijo
5.1 Pred Djulabijami
»Pred nekimi dnevmi sem Kollarovo Slavy dcero dobil, ne premorem Vam dopovedati, kakšno veselje ž njoj mam,« je Vraz navdušeno pisal Ljudevitu Gaju (Je-Žič 1953: 31; Drechsler 1909: 31), močan vpliv zbirke pa je bilo v Vrazovi zgodnji slovenski poeziji čutiti že zelo hitro (Petree 1939: 62). Čeprav Kollarja ni cenil prvenstveno kot pesnika, temveč ga je prevzemal Kollarjev zanosni panslovanski duh, je pesnik močno vplival tudi na (ne)jasnost njegovega izraza in skladnje v določenem obdobju njegove slovensko pisane poezije in v začetnem obdobju pisanja v ilirščini - ta vpliv še ni dovolj raziskan. Veliko več je znanega o motiv-no-tematskih navezavah na Kollarja, ki jih je v Vrazovi poeziji na pretek že pred Djulabijami.
v Slavy dceri, ki jo je bral kot preroško knjigo slovanske zgodovine in prihodnosti, je najbolj cenil Lethe, zelo hitro pa se je osredotočil na že omenjeno mesto iz soneta, v katerem je Kollar pisal o nedejavnosti štajerskih in koroških preroditeljev. Ko je leta 1836 umrl štajerski preroditelj Dragotin Šamperl, je Vraz pod naslovom noOemaig > ÄnoOemaiq sonet in dodal dva svoja. V prvem je opisal Šamperlovo ljubezen do naroda in poezije, njegovo smrt pa prikazal kot porojeno iz hrepenenja matere Slave po zvestem sinu, v drugem pa njegovo vnebovzetje v slovanski raj; konec dru-
gega soneta govori o slovenski Štajerski, ki naj tako nikoli več ne obvelja za prerodno ne dovolj dejavno regijo (Slgdnjak 1952: 56; Drechsler 1909: 30-32).
V sonetu, posvečenem Kollarju, prežetem z globokim, ponižnim spoštovanjem do vzornika (v njem pravi, da mu s svojim delom ni »vreden nogvic zuti«), je v njem pripisal atribute Mojzesa (»zakonitel, / Ki v pušči z njoj je vižal trde brate«) in zapisal, da mu dolguje pol svoje duše (»Me duše pol ti dolžen, kaj mam dasti / V obet«, posodobljeno: »Pol svoje duše ti dolgujem, kaj naj ti dam / V žrtev«) (Murko: 1910: 37; Drechsler 1909: 31-32). Celo zadnje pesniško delo, ki ga je Vraz napisal v slovenskem jeziku, je verzificirano Sporočilo, ki ga je nameraval poslati Janu Kollarju, a je ostalo v zapuščini. Po analizi besedila se zdi, da ga je napisal leta 1839, v njem pa »s trepetom« poroča Kollarju o svojem prvencu (očitno gre za Narodne pesni ilirske); sebe v tretji osebi imenuje Slovakovega »od juga učenca« (Vraz 1952: 290; Slgdnjak 1952b: 239).
Poleg prevodov Kollarjevih sonetov iz Slävy dcere se je na panslavističnega pesnika v svoji zgodnji poeziji, pisani v slovenskem jeziku, nanašal tudi z različnimi referencami; v nekaterih slovenskih sonetih se je tako po dantejevsko pustil voditi Milku, Kollarjevemu liku boga ljubezni, hčer boginje Slave pa po vzoru Kollarjeve Mine poimenoval Mila (Drechsler 1909: 36; Petre 1939: 74, 77). Toda tu smo se omejili le na nekaj najznačilnejših primerov, ki naj ne zameglijo temeljnega premika v nanašanju na Kollarja. Ta se je lahko zgodil šele v prihodnjih letih, in sicer ne le zaradi Djulabij kot očitne reference na preplet panslovanske domovinske teme z motivom ljubezenskega hrepenenja, temveč zlasti zaradi prestopa v nov jezik, drznega koraka, ki je bil sam na sebi dokončna afiliacija s Kollarjevo panslovansko opustitvijo pisanja v slovaščini.
5.2 V Djulabijah
Djulabije so prvo večje delo, ki ga je Vraz spisal v ilirščini, nastajale pa so med letom 1836 in začetkom 40. let 19. stoletja.17 Gre za zbirko pesmi, ki Kollarjevi pesnitvi in njegovemu literarnemu slogu dolgujejo mnogo več18 od zgolj tematskih navezav - vse tja do jezikovne podobe. Ne gre »le« za to, da si je ilirec za pisanje izbral še nesistematiziran jezik, katerega raba se je vsaj tedaj skoraj v celoti utemeljevala na Kollarjevi ideji o štirih slovanskih jezikih in njim podrejenih narečjih, ideji torej, zaradi katere se je tudi sam Kollar kljub ljubezni do slovaške kulture odpovedal slovaščini v korist češčine. V jezikovnem smislu so še bolj v oči bodeče besedotvorne inovacije, kakršne si je v češčini privoščil tudi Kollar - gre za pogosto rabo nesistematično tvorjenih podrednih pridevniških zloženk, za kakršne je Kollar vzor našel pri zgodnejših prevajalcih Homerja v češčino, kot so bili Puchmayer, Valkovič, Nejedly, Machaček in Holy (Drechsler 1909: 72).
Pod vtisom Slovakovih besed, kakršne so kvetrouchy, zlatoznivy, l^postinny, hvezdovlasy, nebedajny, läskosmavy, peknobfehy, zlatokrajny ali vetrošaty, se v Djulabijah pojavljajo umetelne ilirske zloženke rajskoslatki, ljubogrješni, dušodružni,
17	Prva, najpomembnejša, a nepopolna izdaja z le dvema deloma namesto štirih je izšla že leta 1840.
18	Prvi je na povezave med zbirkama že leta 1880 opomnil Franjo Markovič (Drechsler 1909: 206).
vatrokrvi, lozoslavni, cvjetokitni, čudokrasni, krilotrudni, srebročisti idr. Toda tovrstna inovativna raba pridevniških zloženk ni naletela na odmev niti v pokollarjevski češčini niti v poznejši ilirščini oziroma naposled v hrvaščini. Še več, tudi sam Vraz je po obdobju Djulabij, ki je bilo pri njem daleč najgloblje zaznamovano s Kollarjevim vplivom, tovrstne besede komaj kdaj uporabil. Podobno se tudi besede, kot sta Slava in slavski, s katerimi je Vraz v sklicevanju na Kollarja odločilno vplival na ilirske prerodne pesnike,19 v hrvaščini niso ohranile (Drechsler 1909: 71-72; Ježič 1953: 32).
Sicer pa se moramo, kot predlaga Marko Juvan (2000: 248), za najočitnejše sledove medbesedilnega prehajanja elementov najprej ozreti na »obrobje« posamičnega dela, torej na njegova začetek in konec, kjer je največja možnost kazalk citatnosti v naslovih, podnaslovih in epigrafih. Pri Djulabijah sicer nimamo pribesedilne kazalke, pač pa na začetku najdemo Razlog, nekakšen uvodni spev. Ta ni oblikovan v heksametrih predspeva (raje je - morda tudi zaradi začetniškega nezaupanja v svoje pesniške zmožnosti - uporabil trohejski osmerec), a se metrum vseeno razlikuje od preostalega besedila - to je pri Kollarjevi pesnitvi sestavljeno iz sonetov, v Djulabijah pa iz krajših pesmi, oblikovanih v dve štirivrstičnici oziroma kvartini. Tudi tematsko imata predspeva vsaj to skupno lastnost, da s predhodnim dogajanjem na-povesta osrednji tematski sklop. Vseeno je med njima nemalo razlik - predvsem je Vrazov bistveno bolj lirski - njegova epskost je skrčena na pripoved o goslarju, ki potuje in poskuša boga ljubezni Lelja (nekakšnega slovanskega Amorja) ogreti za slavo davnih dedov, medtem ko je pripovednost Kollarjevega Predspeva v ospredju, saj o isti slavi slovanskih prednikov govori v neprimerno bolj vzvišenem jeziku in poudarjeno (kvazi)historično, z mnogimi omembami pomebnih zgodovinskih in mitskih dogodkov.
Tudi dogajalni obrat se, čeprav prisoten pri obeh uvodnih spevih, močno razlikuje. Večji del Kollarjevega predspeva je zaznamovan z žalostjo, bolečino in tarnanjem nad usodo slovanstva, naposled pa se vzdušje na neki točki povsem obrne in pripovedovalec ugotovi, da se je treba odzvati z bojevitim žarom in upanjem. Preobrat v Razlogu pa je precej milejši in tematsko grajen skorajda obratno. Lirski subjekt, od začetka navdušen nad bojem za slovanstvo (»Srca nadam svim udata«) tam potuje z goslimi in poje tistim, ki ga želijo poslušati. Bog Leljo, ki ga ob tem sreča, mu pritegne, da je petje lepo, vendar meni, da ni vredno peti o slavi že umrlih dedov, na kar on odgovarja, da ga je za opevanje slovanskega poguma navdahnila Vila in da je blagoslov peti pod njenim okriljem (»To je raskoš, to i plata / Od bogova tebi slata«). Ko Leljo izgine in ga zadene s puščico ljubezni, lirski subjekt v vznesenosti znova zagleda Vilo in jo zamaknjen opazuje, ne da bi povsem razumel, od kod se je prikazala in zakaj jo je spet srečal. Ko se ove, Vile ni več, izginile pa so tudi gosli in ob sebi ima po novem tamburico - to Vraz v nasprotju z goslimi, namenjenimi epski poeziji, razume kot glasbilo lirske, ljubezenske izpovedi (Vraz 1953: 257). S tamburico hodi lirski subjekt naprej po svetu in šele na tej točki, le nekaj kitic pred koncem speva, očitno navdan s čemernostjo in čustvenostjo, zgrožen našteva velikanske izgube, ki jih je nad slovanstvom povzročila tuja roka. Ton ni
19 In celo na Prešerna, ki je prav tako omenjal »otroke Slave« v epskem kontekstu (Kresnik 2010:
brezupno pesimističen, saj ga ob žalosti, ki jo opeva ob tamburici, spremlja trepetajoča zvezda na nebu, a bolečina ni ozdravljiva (»Stoga ranu noseč vijekom / Od koe ne ima pridignuča.«) in edino, kar nesrečniku preostane, je, da vpije kot »prorok s razvaline«, naj se ga Bog usmili.
Tako se Razlog - v popolnem nasprotju s Predspevom k Slavy dceri - konča v mnogo temnejšem in bolj poglobljeno lirskem tonu, kot se začne (Vraz 1953: 43-47; Kollär 1922: 137-40). Kljub temu je Kollarjev vpliv očiten - čeprav se je Vraz odločil za tematsko inverzijo glede na izvirnik, je skozi ves uvod prisotno motivno-tematsko nanašanje na Slävy dcero. Kjer od nje odstopa, uporablja ljudsko motiviko, značilno za južnoslovanske junaške epe, kar je ponovno odmev Kollarjevega vztrajanja na enotnem južnoslovanskem kulturnem angažmaju. Kollarjev vpliv je najti tudi v sklepu, kjer je Vraz v slogu Kollarjevega Vyklada čili pf^metky a vysvetlivky ku Slavy dcere dodal izčrpna Izjasnjenja, v katerih se je na Kollarja tudi izrecno nanašal (Drechsler 1909: 71) in celo za uvodni odstavek vanje izbral odlomek iz Kollarjevega predgovora k Slävy dceri (Vraz 1953: 254).
Same Djulabije, torej pesmi iz dveh kvartin, ki se nahajajo med Razlogom in Izjasnjenji, poleg vloge v kompoziciji pesnitve dolgujejo Kollarju največ v tematsko-motivnem smislu. Pri tematki, kakor jo pojmuje literarna veda, gre v Djulabijah za preplet ljubezenske hrepenenjske teme, ki jo je Kollar prevzel od Petrarke, in domovinske (v našem primeru [vse]slovansko vzajemne). Slednje si Vraz ni izposodil le kot skupno vrednoto, temveč je podobno kot Kollar teleološko zastavil angažma v smeri slovanske zavednosti in vzajemnega preporoda, ki da bo v herderjanskem smislu na svet in v zgodovino prinesel bratstvo, enotnost in pravičnost (»Svi narodi brača, / svi su božja čeda, / na njih jedno nebo / i jedan Bog gleda; // I ko jedno sunce / nad svimi ishodi, / i jedno stoj, vladaj / pravo nad narodi!« [Vraz 1953: 186; Drechsler 1909: 68]).
Druga tematska navezava, in sicer na Kollarjevo razvijanje ljubezenske in erotične teme, je zanimivejša in kompleksnejša: Vraz je bolj liričen in v smislu erotične izpovedi močnejši pesnik od vzornika, pri katerem je erotični motiv bistveno redkejši in podrejen kulturnopolitičnemu značaju pesnitve.20 v Slävy dcere je sicer najbolj ljubezensko izpoveden prvi del, ki je na Vraza tudi najbolj vplival, zlasti leta 1838, ko je sam snoval prvi del Djulabij. Erotični motiv je najbolj prisoten v prvem delu, zato je povezava med prvima deloma zbirk najmočnejša (Drechsler 1909: 69-70); vsi Kollarjevi soneti, ki jih je Vraz prevedel v slovenščino, so erotično-ljubezenske narave (prav tam: 71). Vraz je v nasprotju s svojim vzornikom skozi celotno zbirko vztrajal pri upesnitvi čistega in neokrnjenega hrepenenja (prav gotovo sta k temu prispevali poroka in zlasti smrt Vrazove muze Ljubice Cantilly med ustvarjanjem zbirke), medtem ko upesnjevanje nedosegljive ljubezni v Slävy dceri večkrat izgubi sapo proti konservativnim, patriarhalnim momentom, saj Kollar na več mestih ne opisuje več klasične pesniške muze, temveč konvencionalno neemancipirano ženo,
20 Spočetka je bil Kollar pretežno erotičen pesnik. Prvi del njegovih Basni, ki je izrazito ljubezenski, je bil osnova za prvi del Slävy dcere. Ta je pozneje v grobem nastajala tako, da je pesnik izvorno ljubezenski tematiki dodajal nove in nove patriotske, politične in historične elemente, dokler niso ti povsem prevladali nad prvotno temo (Drechsler 1909: 69).
ki se ne znajde le med knjigami, marveč tudi v kuhinji21 (prav tam: 73). prav predanost prefinjeni ljubezni in čustveni izpovedi je točka, ob kateri so Djulabije v literarni zgodovini obstale kot relevantno izvirno delo in ne le posnetek Kollarjeve pesnitve, pri kateri erotična izpoved močno trpi na račun aktualističnih, teznih in (psevdo)historiografskih elementov.
Motiviko je Vraz na mnogih mestih prevzemal po Slävy dceri - vendar gre bolj za motivne drobce: Vraz ni pozabil, da je Kollar po Komenskem prevzel misel o Slovanih kot o »golobjem narodu« in jo tudi vztrajno ponavljal; tako je v Djulabijah motiv goloba in golobice prihranil za najnežnejša občutja (»Kod jezera toga / duše golubinje / Dvije Slovenke, divne / vile jezerkinje.« [Vraz 1953: 169; Drechsler 1909: 66]). pri Vrazu prav tako na zelo veliko mestih najdemo motive, povezane z lipo, ki jo je za vpeljavo »golobje narave« Slovanov uporabljal že Kollar; tudi njeno nasprotje, hrast kot simbol nemške sile in surovosti, je Vraz prevzel po Kollarju (»Pod tvrdim se du-bom / sruši cvjetna lipa.« [Vraz 1953: 100, 266; Drechsler 1909: 66]). Tudi Vrazov »grad sred zemlje slovinske« kot prostor hrepenenja, kjer živi nedosegljiva ljubezen lirskega subjekta, se po svoje navezuje na Kollarjevo Salo kot čustveno in simbolno zaznamovan kraj - Sala je domovanje hčere Slave Mine, »grad sred zemlje slovinske« pa dom pesniške upodobitve Vrazove muze Ljubice. V prvem delu pesnitve in v prvem delu zbirke je kraj motiv, ki mu sledijo izpovedne pesmi o prvem srečanju, prvem pogledu, prvem poljubu, o mukah in radostih ter naposled o razhodu, ob čemer tako Kollar kot Vraz blagoslavljata vsa mesta, ki ju spominjajo na njuno izgubljeno ljubezen (Drechsler 1909: 71).
Sicer se motivika Kollarjeve pesnitve in Vrazove zbirke znatno razlikujeta - Kollarjeve pesmi so polne zgodovinskih in mitoloških pripovedi, podatkov, oseb, medtem ko je teh pri Vrazu bistveno manj, vendar posamezni da več prostora. Kollarjeva nagnjenost k čisti pripovednosti je Slävy dcero prav tako zaznamovala, kot so Djulabije (s podnaslovom Ljubezne ponude za Ljubicu) še ob tako površnem branju nezgrešljivo delo hrepenečega lirika. To pa je tudi temeljna razlika med obema pesniškima deloma, ki ju, čeprav vsako mnogo dolguje svojemu času nasploh in ne posameznim avtorskim vzorom, upravičeno obravnavamo skupaj.
6 Sklep
Stanko Vraz je v poeziji in spisih Jana Kollarja našel mnogo več navdihujočega od slogovnih vzorov, ki bi ga vodili v literarnem pisanju; na podlagi Kollarjeve pan-slavistične ideje o štirih narodih in štirih knjižnih jezikih, ki jih morajo ti razviti v medsebojnem sodelovanju, da bi si med sovražnimi germanskimi in romanskimi narodi ter Madžari sploh zagotovili obstoj, se je pridružil ilirskemu gibanju. Poleg tega je kljub pomislekom mnogih sodobnikov, ki jih je cenil, za javno umetniško pisanje
21 Nasprotno je Vraz dosledno verjel, da mora biti pesnik nesrečno zaljubljen brez odrešitve. Njegovo prepričanje o tem je bilo tako močno, da je celo svojim prijateljem, ki so se nameravali poročiti, to poskusil preprečiti - Štefanu Kočevarju s pesmijo Zvestost do groba, Ljudevitu Vukotinoviču pa v korespondenci, kjer mu je dokazoval, da je ženitev smrt ljubezni, brez ljubezni pa da ni poezije in brez poezije ne mladosti (Drechsler 1909: 47).
izbral nastajajoči jezik hrvaških ilirskih prerodnih pesnikov, podobno kot je Slovak Kollar ponotranjil češko pisanje.
Precej pričakovano je torej, da je bilo močan vtis, ki ga je Kollar napravil na Vraza, čutiti tudi v ilirčevem književnem ustvarjanju. Kollar je nanj vplival že v času pesniškega formiranja v slovenskem jeziku. Najbolj zanimive so medbesedilne povezave med Kollarjevo pesnitvijo Slavy dcera in Vrazovo prvo zbirko v ilirščini Djulabije. Vpliv je mogoče zaznati tako v kompoziciji zbirke kot v oblikovanju literarnih motivov in (zlasti) tem, očiten pa je celo v jeziku, saj je Vraz poskušal juž-noslovanske jezike obogatiti s podobno inovacijo, ki jo je za češkoslovaško govorno območje uvedel Kollar - a nesistemsko tvorjene pridevniške podredne zloženke, ki jih je Kollar uporabil po zgledu prevajanja homerskih epov, se niso ohranile ne v češčini ne v hrvaščini, kmalu po izidu zbirke pa se jim je odrekel tudi Vraz.
Med obema zbirkama je tudi nekaj razlik. Vraz se je od obeh tem, prepletenih v Slavy dceri, v nasprotju s Kollarjem bistveno bolj nagnil v smer ljubezenske in ni zapadel v pripovedni (psevdo)historizem, značilen za Kollarjevo pesnitev. Posluževal se je kvantitativno manj raznolikih elementov, ki jih je tudi upesnil manj eklektično in z večjo mero pesniške enotnosti (čeprav so tako Slavy dcera kot Djulabije nastajale skozi več let). Prav zato Djulabije niso epigonsko delo, temveč pomembna zbirka, ki medbesedilno referenco v marsičem celo prekaša.
ViRi IN Literatura
Jan Kollär, 1922: Slave hči [odlomki]. Češka antologija I. Ur. I. Lah. Ljubljana: SM. 137-72.
Stanko Vraz, 1953: Pjesnička dela I. Djulabije. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti.
--, 1952: Slovenska djela I. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti.
--, 1985: Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj. Od Urbana Jarnika. Uvod. Riznica ilirska 1835-1985: Ur. S. Goldstein in V. Boban. Zagreb, Ljubljana: CZ, Nakladni zavod Matice hrvatske. 345-46.
Anon. I, 1927: Jan Kollar and Literary Panslavism. The Slavonic Review 6/17. 33643.
Anon. II, 1880: Listek. Jan Kollar, otec vzajemnosti slavjanske (v nadaljevanjih).
Slovenski narod 13/286 (14. 12.). 1-2.
Vaclav BuRiAN, 1937: Ob stoletnici Kollarjeve vzajemnosti. Ljubljanski zvon 57/3. 165-70.
Branko Drechsler, 1909: Stanko Vraz. Studija. Zagreb: Matica hrvatska i slovenska.
Slavko Ježič, 1953: Vrazove »Dulabije«. Stanko Vraz. Pjesnička dela I. Djulabije. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. 5-40.
Marko Juvan, 2000: Intertekstualnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije (Literarni leksikon).
Franc Kovačič [Fr. K.], 1902: »Slavy dcera«. K petdesetletnici smrti Jana Kollarja. Dom in svet 15/9. 555-56.
Zdenka Kresnik, 2010: Osebnosti, ki so zaznamovale Vrazovo življenje in delo. Stanko Vraz 1810-1851: Zbornik referatov dvestoti obletnici rojstva. Ur. M. Hartman. Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož, Pokrajinski muzej Ormož, Občina Ormož.
Ivan Lah, 1905. Pan Tadeusz - Evgenij Onjegin - Slavy dcera - Krst pri Savici. Slovan 3/9. 273-75.
--, 1922: Pregled češke literature. Češka antologija I. Ur. I. Lah. Ljubljana: SM. 1-77; [spremno besedilo] 140-62.
Matija Murko, 1910: Knjiga o Stanku vrazu. Ljubljanski zvon 30/1. 35-44.
Fran Petre, 1939: Poizkus ilirizmapri Slovencih (1835-1849). Ljubljana: SM.
--, 1996: History of Slovak Literature. Montreal-Kingston: McGill-Queens University Press.
Jože POGAČNIK, 1986. Današnji čas in ilirska ideja (Antologiji Riznica ilirska na rob). Sodobnost 34/3. 251-69.
--, 1990: Ilirizem. Enciklopedija Slovenije 4. Ljubljana: MK. 107-08.
--, 1991: Miklošič in ilirizem. Sodobnost 39/10. 932-44.
Ivan Prijatelj 1918/19: Zakaj sta si prišla navzkriž Vraz in Trstenjak?. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino I 1/1. 201-12.
Dragutin Prohaska, 1910: Vrazove Djulabije. Zagreb: Dionička tiskara.
Anton Slodnjak, 1952: O Stanku Vrazu kot slovenskem književniku. Stanko Vraz: Slovenska djela I. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. 5-78.
--, 1952b. Primjedbe. Stanko Vraz: Slovenska djela II. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. 187-253.
Fran Vidic, 1897. Romantika v Slovanih. Ljubljanski zvon 17/7. 415-24.
Martin Votruba, 2006. Hang Him High. The Elevation of Jänoš^k to an Ethnic Icon.
Slavic Review 65/1. 24-44.
V. S., 1898. Dr. Matija Murko: »Jan. Kollar« (162-224). Dom in svet 11/4. 126.
Marko Zajc, 2005. Slovensko-hrvaški odnosi s posebnim poudarkom na slovensko-hrvaško mejo 1830-1918: doktorsko delo. Ljubljana: FF UL.
Summary
The article is primarily concerned with intertextual connections between the Slovak Pan-Slavist Jan Kollar (1793-1852) and the Slovene-Croatian Illyrian poet Stanko Vraz (1810-1851). Its main part focuses on the multi-layered influence of Kollar's epic poem Slavy dcera [The Daughter of Slava] on Vraz's Djulabije, his first book of poems after his refusal to write in Slovene. In the first part, the article highlights a few examples of Vraz's admiration for Czech culture, which he praised even higher than the rest of Slavic cultures and considered to be the core of Slavic national revivals. His fascination with Czech culture exceeded his extensive network of acquaintances among Czech authors, with whom he maintained correspondence. This fascination had at least an indirect effect on his pioneering use of the modern Slovene script, which is basically Czech script adapted for South Slavic languages by a Croatian Illyrist Ljudevit Gaj. Vraz was inspired by Kollar, but his special attitude toward him consisted of more than that: Literary historians and biographers describe his admiration for the Pan-Slavist as semireligious (which is especially clear from his reading of Slavy dcera), while Kollar's example of a Slovak, who—following his Pan-Slavism—refused to write in his own mother tongue in order to dedicate himself entirely to writing in Czech, was crucial for Vraz's own abandonment of a locally marked Slovene language, after which he became an Illyrian Štokavian poet.
The article then focuses on both volumes of poetry, the earlier of which—Kol-lar's Slavy dcera—is interesting enough in itself for research in intertextuality. Its author eclectically interlaced it with literary influences, ranging from Petrarch to Dante and Byron, and with philosophical ideas of Herder and Hegel, while the epic poem also indirectly reflects the romantic historiography and Slavic mythology. The article follows Kollar's influence on Vraz's work before Djulabije and towards the end provides an intertextual comparison between the two volumes of poetry. They share an enthusiastic depiction of Slavism and a merger of national revivalist and romantic topics. In addition, Kollar's influence can be seen in certain aspects of Vraz's word formation. However, Vraz's volume is not a work of an epigone: Without a doubt, Djulabije includes a greater amount of romantic elements and lyricism and markedly less mythologization and (quasi)historicism that in many aspects suffocate Kollar's poetic style. Although Vraz maintained admiration for Kollar (as well as for Czech culture) in subsequent years, his later writing does not show such an obvious influence from the Pan-Slavic poet.