V PROSLAVO STOLETNICE PANA TADEUSZA ŽIVUEH7E IN JVEI ŠTEV. 3._V LJUBLJANI, 22. JULIJA 1934. KNJIGA 16. 7УШ1 ELO JUSTIN ADAM M I C K I E W I C Z ORIS NJEGOVEGA ŽIVLJENJA IN DELA PROf. STANKO BUNC Spričo bližajočega se П. mednarodnega kongresa slavistov, ki se bo vršil septembra meseca v Varšavi in bo združen s proslavo stoletnice izida poljske narodne epopeje, Miekiewiczevega Pana Tadeusza, si hočemo ogledati to jubilejno delo in njega pesnika. Poljsko slovstvo, katerega začetki segajo v 13. stol., beleži za svojo prvo umetno pesem himno »Bogurodzica«, ki je zmago-nosno donela 1420 pri Grunwal-- du in ki so jo peli 1444 poljski junaki pod Varno. Pravo narodno književnost pa sta prinesla šele reformacija (kalvinist N. Rey) in pro-tireformacija (slavni govornik P. Skar-ga), v humanizmu pa doseže svojo zlato dobo (prvi pesnik J. Kochanowski). V splošnem narodnem in državnem propadanju v 18. stol. propade tudi slovstvo. Pod vplivom Francozov pa je preustrojila in narod duhovno zedinila šele romantika, ko ji je stopil na čelo poet-prerok, največji pesnik slovanskega rodu — Mickiewicz. Adam Mickiewicz (čitaj: Mickijévic), največji poljski pesnik, se je porodil na božični večer 1. 1798 v vasi Zaošu na Litvi od očeta advokata Nikolaja in matere Barbare r. Majevske. Otroška leta je preživel nekaj v Zaošu, nekaj pa v bližnjem Novogrodku, prastarem, a siromašnem litevskem mestecu, kamor so se preselili starši po smrti najmlajšega sina. V Novogrodku je hodil v šolo oo. dominikancev. Ni se učil slabo, toda med najboljše učence se ni prišteval. Dva dogodka sta rano močno razgibala njegovo otroško fantazijo. Požar, ki je nastal v mestecu in uničil več hiš ter cerkev, se je globoko dojmil dvanajstletnega dečka in ga vzpodbudil, da je napisal odo o požaru — in to so bili njegovi prvi verzi. Najvažnejši doživljaj v deških letih pa je bil prehod napoleonskih vojsk preko Litve na Moskvo in njih povratek. Tedaj je izgubil očeta. L. 1815. je dovršil dominikansko šolo in odšel na vseučilišče v Vilno (današnji Uniwersytet Štefana Batorego), ki je slovelo po znamenitih profesorjih, n. pr. bratih Sniadeckih, Lelevelu, Borov-skem i. dr. V Vilnu se je izobraževal v klasičnem jezikoslovju in materinem jeziku, obenem pa mnogo čital in pisal yerze ter 1818 objavil v »Tygodniku Wi- PROF. STANKO BUNC lenskim« prvo tiskano pesem: Zima 7 mestu. Po štirih letih bivanja v Vilnu so ga imenovali za gimnazijskega profesorja v bližnje litevsko mesto Kovno (današnje glavno mesto svobodne litevske republike Kaunas). L. 1820. mu je umrla mati, nekaj mesecev nato pa ga je zadela nova, še večja nesreča: omožila se je Ma-rila Vereščakovna, ki jo je pesnik že nekaj let nesmrtno ljubil. Obenem je nevarno zbolel, se z zamudo vrnil na službeno mesto in prišel ob naklonjenost pri nadrejenih oblasteh. Pod vplivom teh usodnih dogodkov je zapadel v tako težko duševno stanje, da ga je že mučila misel na samomor. Tedaj je napisal Mornarja (Žeglarz). V tej dobi stopnjevane občutljivosti, razgibanih čuvstev in razpaljene domišljije je mnogo pisal in ustvarjal dobra dela, dela drugačnega značaja kot doslej: iz klasicističnega poeta je postal romantični pesnik. Med 1819 in 1821 nastale pesmi je izdal v dveh zvezkih (Balade in romance 1822, Gražina in Dedi 1823), ki značita početek nove dobe v razvoju poljskega umetnega pesništva in nastop nove struje — romantike. Tako se končuje mladeniška doba v življenju in ustvarjanju našega poeta. Življenje je bilo po večini svetlo — otroška leta imenuje sam »angelska« — temna točka je le izguba v ljubezni. Razum se je ubistril, domišljija bujno razvila, značaj izklesal. Zaradi teh svoj-stev, ki so pesnika gnala v ekstreme, je vzrastel prvovrstni pesnik in reformator poljske umetne pesmi. Važnejša dela iz te dobe so: Balade, Gražina, Dedi in Oda na mladost. Od balad naj omenim le najlepšo Switezianko (šfitežanko). Dva zaljubljenca sta hodila skoro vsak dan na sprehod pod macesne. Mladenič je bil domač logar, kdo je ona, pa ni niti ljubljeni vedel. Ko je minito leto in dan, jo je vprašal po njenih starših in jo zapro-stil za roko; ona je tedaj zahtevala prisego zvestobe in ko ji jo je dLa.1, ga je opomnila, naj čuva prisego, kajti kdor jo prelomi, gorje njegovi zli duši. Po teh besedah zbeži in logar zaman hiti za njo. Ko se ves strt vrača ob jezeru, skoči iz vode devica in ga začne vabiti k sebi z .vsemi svojimi zapeljivimi čari. Logar je pozabil svojo ljubljeno, skočil za čarodejko, tedaj pa je izginil čar in v devici je spoznal dekle izpod macesnov. Njena kletev se je izvršila: telo logarja pogoltne zemlja, duša pa mora tisoč let bloditi pod macesni in trpeti peklenske muke. Ta balada je vsebinsko in oblikovno dovršena. Misel vodilna je, da je treba zvesto čuvati dano prisego ljubezni, sicer zadene nevernega stroga kazen. Tu je mislil poet na Marilo, samo da se je v resnici izneverila ona. Podobnih balad, ki imajo snov iz narodnega izročila, ljudske vere v nadnaravne sile, povodna bitja, je še vse polno. Te balade so v poljski poeziji prve; ob izidu so bile nezaslišana novost: stari so jih s studom in z zgražanjem zavračali, mladi pa z entur.iazmom čitali in. jih posnemali (n. pr. Witwicki, Ody-niec, Chodžko). Gražina je poetična povest iz litev-ske zgodovine ob koncu 14. stol. Opeva domo'jubno junaško vojno dejanje, ki ga je izvršila v čait Litve v dobi medsebojnih bojev med litevskimi vitezi in njih skupnim sovražnikom, nemškimi križarji, energična kneginja Gražina, žena kneza Litavora. To poemo je uporabil mladi litevski pesnik K. Inozura za libreto prve litevske opere, ki so jo pred nekaj meseci peli v Kovnu (glej mojo beležko v »Slovencu«, 12. oktobra 1933). Ime Dedi (Dziady) oznaća ljudski običaj, podedovani iz paganskih časov, ki ga je litevsko ljudstvo še za Mickie-wiczevih časov kljub cerkvenim prepovedim prirejalo enkrat v letu na pokopališčih v spomin umrlih, verujoč, da prihajajo na to slavje duhovi predni-kov-dedov. Mickiewicz je predstavil ta praznik v vrsti postav, ki prihajajo z onega sveta, v glavnem junaku Gustavu pa naslikal samega sebe in upodobil svojo izgubljeno ljubezen do Manie, ki ga je zavrgla: preubog se ji je zdel, a ona je hrepenela po zlatu, zato ji žali: naj se vse, česar se dotakne, prelije v zlato; kamorkoli položiš srce in usta, poljubuj, objemaj mrzlo zlato!--- Ubila si me, zapeljivka! Nebo te kaznuj! Samo jaz---? V gori imenovanih zvezkih pa ni krasne Ode na mladost (Oda do mio-došci), ki jo je poet napisal že pred izdajo poezij (1. 1820.) in jo poslal iz Kovna prijateljem v Vilno, kjer je v številnih prepisih krožila med občinstvom. V Odi oglaša hrepenenje in ideale kroga svojih prijateljev, filaretov, proslavljajoč moč, ki leži v skupnem delu, v ljubezni in prijateljstvu. Za vse čase ostane ta pesem dovršeni izraz vere v lastne sile, v energijo, v mogočni jrolet navzgor, izraz žrtvovanja za občno blaginjo, a obenem izraz mladostne bujno-sti. ★ L. 1823. se je Mickiewicz ponovno mudil v Vilnu in se često shajal s krogom vrstnikov, ki so tvorili tajno patriotično društvo filomatov in filaretov, katerih geslo je bilo: domovina, znanost, čednost. Vodil jih je Tomaž Zan. To akademsko društvo je vzbudilo sum ruske vlade; zaprli so več članov in med njimi tudi Mickiewicza. Šest mesecev je bil v preiskovalnem zaporu, nato pa po nadaljnjih šestih mesecih, prebitih na svobodi, obsojen na življenje v daljni Rusiji. Jeseni 1824 je Adam zapustil rodno in ljubljeno Litvo — za vedno. V pregnanstvu je bival v Petrogradu, Odesi in Moskvi, kjer se je jeseni 1826 seznanil s Puškinom. Tz Odese, kjer je s posebno vnemo prebiral Petrarko, je na- redil izlet na polotok Krim, katerega krasote gorske narave in privide ugasle preteklosti opeva v slavnih Krimskih sonetih, izišlih 1826. V Moskvi je napisal poetično povest Konrad Wallenrod, katere dejanje sloni podobno kot v Gražini na srednjeveški poljsko-litevski zgodovini. Pesnik opeva vojne nemških križarjev z Li-tevci, misli pa v resnici le na boje, ki jih bijejo premagani Poljaki z Rusi. Kdor reši svojo domovino, sme uporabiti vsako sredstvo, tudi nepošteno, vse sme prodati, tudi svojo čast. Wallenrod pu- sti vse: svojo ljubljeno ženo, vso osebno srečo, stopi nepoznan v viteški red, se povzpne v njem s svojo marljivostjo do časti velikega mojstra, a potem na vojnem pohodu nad Litvo uniči vso križarsko vojsko, da se maščuje kot Litva-nec nad krivicami, ki so jih storili Nemci Litevcem. Vodilna ideja te krasne pesnitve je misel, da je človek dolžan posvetiti za domovino vso osebno srečo in življenje in še več: človek je iz ljubezni do domovine zmožen celo izdajstva, ki pa nikiar ne vodi do srečnega cilja. Te misli nas nehote spominjajo nazorov Mac-cbiaveUijevega Vladarja. Neizmerna ljubezen viteza Konrada do žene Aldone ima nekaj sličnosti z ono v Prešernovem sonetu »Velika, Togen-burg, bila je mera...« in v Schillerjevi baladi »Ritter Toggenburg«, katere junak ne more pozabiti ljubljene, ki ga je odbila in se nato zaprla za samostanske zidove. Z Walienrodom se je pesnik poslovil od ljubezni do ženske in opeval še samo ljubezen do domovine. ★ Pod konec maja 1829 je dobil Mickie-wicz od ruske vlade dovoljenje za odhod v tujino in zapustil Rusijo za vselej. Odšel je v Nemce, bival dlje časa v Berlinu, Draždanih, Karlsbadu in Wei- maru, kjer se je udeležil slavnosti 80 letnice rojstva Goetheja. Zimo je prebil v Rimu, poletje pa v Švici in se v Ženevi spoznal z rojakom Krasinskim, poznejšim slavnim pisateljem. Nastopno zimo je bil zopet v Rimu. Tu ga je 1830 dohitela vest o ustaji v domovini in nemudoma je odhitel v Veliko kneževino poznanjsko z namero, da prekorači prusko mejo in se osebno udeleži upora; a preko meje ga niso pustili. Čakal je nestrpno konca. Ko je po nesrečni novembrski ustaji zapustila 1831 emigracija očetno zemljo in hitela preko Draždan v Francijo, se ji je priključil Mickiewicz in se 1832 naselil v Parizu. V Parizu je dobil med emigranti mnogo znancev, a se jim kmalu odtujil, ker so se med seboj prepirali in drug dru- POGLED NA VILNO gega sumničili zaradi zadnjih vojnih neuspehov. Srečal se je tudi z mladim Slo-wackim, a se kaj hitro z njim razstal; bila sta si po veku in značaju neenaka. Mickiewicz se je obdal z majhnim, izbranim krogom srčnih prijateljev, se 1834 oženil s Celino Šimanovsko, živel srečne dni in mnogo pisal, hitro delal, a vse usmerjal k enemu cilju — zoper tlači-teljico Poljakov Rusijo. Pisal je v biblijskem stilu Knjige poljskega naroda in poljske emigracije ("romarjev), ki slikajo tlačitelje človeške svobode od začetka sveta do križanja Poljske. Te knjige so kažipot za prihodnost, nosijo evangel-sko uteho in. nauk, pozivajo narod k delu za moralni preporod in vlivajo vero v vstajenje Poljske. Izdal je III. del Dedov, v katerem se junak prejšnjih delov obupani Gustav zameni z drzno ponosnim Konradom, ki ne misli več o ljubezni do ženske, ampak razmišlja samo o ljubezni do domovine. V tem vseskozi patriotičnem delu slika globoko premišljeno in modro življenje in delovanje filaretov in trpljenje zaprtih in obsojenih članov v procesu iz 1. 1824. So to pesnikovi spomini, obenem odlomek nameravane zgodovine o preganjanju, zasledovanju, trpljenju in mučeništvu za domovino. To delo je drama naroda, najmogočnejši pesniški umotvor trpljenja za domovino, proslava boja v imenu svobode in za svobodo narodov, z brezdušno in zaslepljeno tiranijo carizma, ovenčanje globoke vere v vpliv nevidnega duhovnega sveta na človeške misli in dejanja. Tu se prvič jasno primerja trpljenje poljskega naroda z mukami Kristusa. Poljska je — po Mickiewiczu — izvoljeni narod, Mesija narodov. Njen propad ni bila kazen, ampak žrtev za krivice drugih narodov. Te knjige so postale »narodni evangelij« in rodile posebno duševno strujo — me- ščanizem. Tedaj se je Mickiewicz dvignil kot etični genij in moralni voditelj svojega naroda med evropske duševne prvake in napisal svoj najboljši umotvor in najslavnejše delo poljskega slovstva — Pana Tadeusza. (O »Panu Tadeuszu« glej poseben jubilejni članek!) Svoje bivanje v Parizu je Mickiewicz prekinil za nekaj časa, ko je bil profesor za latinščino na univerzi v Lausan-ni v Švici. Vrnivši se v Pariz 1840, je postal profesor za slovanske literatux-e v Collège de France, kjer je imel s predavanji izreden uspeh in vzbudil ogrom- MOTIV IZ VILNA no zanimanje ne samo med poljsko emigracijo, ampak v pariškem kulturnem svetu sploh. L. 1841. se je pojavil pri Mickiewiczu Litvin Andrej Towianski, ki se je imel za novega apostola, oznanjajoč novo dobo v razvoju krščanstva in skorajšnjo vrnitev emigrantov v domovino. Ta čudovito sugestivni mož je obsenčil pesnika, ki mu je verjel, se pridružil njegovi misiji in jo propagiral. L. 1843. je po izgonu Towianskega, v katerega nauku je Cerkev videla novo herezijo, spremenil svoja predavanja na kurze o tow-janizmu, kar je imelo za posledico, da se je moral odreči stolici. Tedaj so nastopili za pesnika dnevi, polni skrbi in brig in često je celo trpel bedo. Za Napoleona 1П. je dobil slabo plačano službo knjižničarja v vojnem ar-zenalu. V revolucijskem letu 1848. je od-hitel v Italijo formirat poljsko legijo, ki naj bi vdrla v Avstrijo. Ker se to ni dalo izvesti, se je vrnil v Pariz in ustanovil list »La Tribune des peuples« (Tribuna narodov), posvečen vprašanju svobode narodov. Med krimsko vojno so ga 1855 poslali v politični misiji na vzhod, da sformira poljsko legijo, a v Carigradu je naglo zbolel in 26. novembra 1855 umrl. Pokopali so ga najprej poleg njegove malo prej umrle žene na pokopališču v Montmorency v okolici Pariza, 1890 pa so njegove zemske ostanke izkopali, prepeljali v domovino in položili v kripto katedrale na Vavelu v Krako-vu, kjer je našel med poljskimi kralji tiho, a častno počivališče duševni voditelj, pravi duhovni vladar poljskega naroda — Adam Mickiewicz. Poljska romantika, ki jo je ustvaril Mickiewicz, najbolj cvete v Parizu, ka-rakterizira pa jo: »čuvstvo — ljubezen do domovine, junaki — mučenci za narodno stvar, vodilna ideja — mesianstvo, da je Poljska kot Kristus šla začasno v grob, da reši druge narode in sama vstane v slavi.« Med Poljaki ima romantika še posebno vsebino: je silno spojena z domoljubjem, ki izvira iz občutka narodnega trpljenja. Zveze poljske književnosti z drugimi slovanskimi so bile tedaj najkrepkejše. Mickiewicz se odlikuje kot človek po čistem, plemenitem in človekoljubnem značaju, kot državljan je strastno ljubil svojo domovino in vselej stavljal občo blaginjo nad osebne in družinske koristi, kot pesnik je Mickiewicz prvovrsten genij, največji poljski pesnik, mojster materine besede, ustvaritelj narodne epopeje, eden izmed velikih svetovnih pesnikov, ki je ustvaril Poljakom novo literaturo in jo pomagal graditi pri drugih Slovanih. Poljaki ga ljubijo in govore s svetim čuvstvom o njem, ki je v svoja dela zajel ves narod, vsa minula in prihodnja pokolenja, najbolj občutil in najlepše opeval njih zemljo, njih mišljenje, čuvstvovanje, veselje in bolečine. Mickiewicz je vseskozi narodni pesnik-prerok, jasnovidec: vse boli in trpljenje svojega naroda je pretrpel tudi sam v svoji duši, iz življenja naroda črpa pesniško silo, zanj dela, njemu kaže pota v prihodnost, ljubi ga do brezumja, narod pa nahaja v njem samega sebe. Zato je zaslužil, da počiva med onimi, katerim je narod preko mnogo stoletij izročal to, kar jim je bilo najdražje: kraljevo krono in žezlo. .VARŠAVA, POGLED Z VISLE ________—___———„ 39 PAN T A D E U S Z BESEDE V PROSLAVO P.- o neuspeli novembrski ustaji L 1830. je številna poljska emigracija, ki se je trumoma zatekla v Pariz, živela v bolesti, žalosti in domotožju, a iz razbur-_ jenosti in v vedni misli na zadnjo nesrečo začela sumničiti razne vodilne osebe zaradi neuspehov in jih obkladala z obdolžitvami. Mickiewicz, ki se je držal nekoliko ob strani, je mogel mirno pregledati ves obseg poraza in doumeti žalostni položaj emigracije; čutil je, da je potreba nujnega zdravila. L. 1832. je v Knjigah poljskega naroda in poljske emigracije poslal rojakom nešteto nasvetov, kot n. pr. : Z vero in ljubeznijo naj plove emigrantski čoln. Ne iščite trmasto napak in grehov v minulosti. Kolikor dvignete in poboljšate svoje duše, toliko podprete svoje pravice in povečate svoje meje. Take in še mnogo drugih modrih naukov je dajal emigrantom, ki so čitali Knjige s solzami v očeh in jih priznavali za »narodni evangelij«, iz njih pa niso črpali tistega nauka, ki jim ga je polagal na srce Mickiewicz; — prepiri med njimi niso prenehali. Sam, ki je vse delal za narod, a nikdar mislil o sebi, se je žalostil in misli so mu začele uhajati v pretekle čase in mu vzbujale spomine na one davne, lepe trenutke, ki so mu potekali na rodni zemlji. Čim bolj je hrepenel po tej zemlji in čim bolj je razmišljal o tem, kar je izgubil za vedno, tem živeje se mu je zarisovala slika pre-čudnega očetnega kraja, pred očmi so mu vstajale žive podobe iz litevskih seliš, vsa ona mnogoličnost življenja, ki jo je gledal in doživljal v svojem »sel-skem, angelskem« detinstvu. Sčasoma je začel te podobe, ki jih obseva pomladno sonce, preveva rodni veter in navdaja vonj domačih lok in gozdov, skladati v celoto. Nameraval je napisati seljanko (idilo) iz življenja tihe litevske vasi, a snov se je med pisanjem vedno bolj grmadila. dokler ni iz skromne idile vzrastel ep, ki je zajel vse življenje naroda, njegove šege in običaje, njega misli in hrepenenje, vso poljsko dušo. Nastal je — PAN TADEUSZ (Gospod Tadej). NJEGOVE STOLETNICE ADAM MICKIEWICZ (lesorez E. Justina); Prve vesti o pisanju Pana Ta-deusza imamo iz decembra 1832, zarodki dela pa segajo v 1831, ko je bival pesnik na Poznanjskem. V osmih mesecih neprestanega dela — vmes so nastopili razni premori zaradi nujnih poslov — je nastal ep z nad 10.000 verzi. Delo je bilo končano v februarju 1834, v aprilu je šlo v tiskarno in pod konec junija 1834 je izšlo v 3000 izvodih v Parizu, v dveh snopičih s portretom avtorja iz 1829. Gradivo je našel v zgodovini poljsko-litevski iz prvih desetletij 19. stol. Drugi vir mu je bilo pripovedovanje anekdot starejših ljudi izpod konca svobodne Poljske. Največ pa je zajemal iz svojih spominov na mladostna leta v Litvi. Dejan j ePanaTadeusza se začne v petek zvečer. Na grad Soplicovo blizu Novogrodka pride Tadej (Tadeusz) in se sestane s Sonjo (Zosia, idealizirana Marila), ki se pravkar pripravlja za sprejem gostov. Na skupni večerji pa se zagleda. Tadej v Litvanko Telemino, ki nju povzroči mnogo skrbi in nesporazumi jen je. — V soboto: lov na zajce, malica, nabiranje gob, kosilo, med obedom načrt lova na medveda, priprava nanj. Obenem se pripravlja Sosednji grof Horeški pod vplivom razdiralne osebe Gervazija. da bo delal težkoče v sporu za neko graščino. — V nedeljo zgodaj hite gostje na medveda, duhovnik Robak pa agitira v krčmi in poziva na ustajo. Ko so ustrelili medveda, se pogoste na lovski pojedini, nato pa vrnejo domov. Med gosti se prikaže tudi Sonja in Tadej spozna svojo zablodo, začne ga mučiti vest. Obed se konča s prepirom, ki ga zaostri spor za graščino. — V ponedeljek skuša Gervazi paralizirati patriotične namere Robaka, skliče posvet v selišče Do-brzynskega (dobžinjskega) in sili šlah-to na napad na Soplicovo. Tadej sklene, da opere svojo zablodo do Litvanke s krvjo za domovino. — Nastopno noč se bliža Soplicovu grof in rano v torek se vname bitka, ki spričo pobotanja obeh Bprtih strank in sklenitve složne akcije zoper Moskale (Ruse) reši težko vpra- golske tolpe, semkaj so pritiskali Litvini in nemški križarji, tod preko je prodirala na vzhod zapadnoevropska civilizacija, tod je gnal Napoleon desno krilo svoje vojske. To zemljo, svojo rodno grudo, je Mickiewicz silno ljubil in najbolj poznal. Dasi je postavil dejanje v ta resničen in konkreten teren, ki se da pokazati na karti, so vendar kraji, v epu imenovani, po večini le fikcijski; še glavno torišče akcije Soplicovo zaman iščeš po vsej okolici Novogrodka. Krajev ni hotel pesnik konkretizirati. Imel je pred seboj vso domovino; zato so kraji sintetičnega značaja. Slike narave, poedinosti terena, tvoji pesnik po osebni, njemu lastni umetniški logiki izbora in zgrad- MICKIEWICZEV šanje spora za grad in patriotično agitacijo Robaka. Mladina hiti k orožju. Ustaja se sicer ponesreči, zaroka Tadeja s Sonjo pa znači zmago sloge in ljubezni za domovino, zedinjenje razprtih strank. Epopeja se zaključi s krasnim akordom: >Kochajmy si?!« (Ljubimo se). Dejanje se vrši v letih 1811. in 1812., v času Varšavske kneževine, ko so tvorile domovino prav za prav samo legije, kajti tam se je zbiral poljski duh, le tam je živela nada na skorajšnjo svobodo, samo tam je tlela ljubezen do domovine. Za kraj dejanja je določil pesnik zemljo vojvodstva novogrodskega med desnim bregom Pripeti in levim porečjem Njemna. Na tej zemlji se stikajo in prelivajo plemena: rusko, litevsko in mazursko (poljsko). Tod so drvele mon- У VARŠAVI (1898) be dela. Ne gre mu za fotografsko verne slike, ampak za podanje tipičnosti predmeta: stremi za idealiziranjem realnosti. Slikanje večnih^ reprezentativnih črt iz podrobnosti nahajamo kot stalno potezo pesnitve. Oblikovno je pesnitev razdeljena na 12 knjig, katerih vsaka tvori do neke meje zaokroženo celoto, odrejeno bodisi po enotnosti časa ali pa dogodka (v I. knjigi je večer, v II. jutro, v EX. bitka...). Poedine knjige obsegajo od 500 do 1000 verzov. Pesnitev ima troje dejanj, ki teko eno ob drugim, se prepletajo in razpletajo, končno pa združijo. Prvo tvori ljubezensko razmerje do Telemine in Sonje, drugo spor za graščino med Soplicem in grofom Koreškim, tretje pa patriotična prizadevanja duhovnika Robaka, ideja, ki zagrne vse sloje šlahte, dosedaj zapos-ljene z zadevami vsakdanjega življenja. Dejanje, ki traja štiri dni, od petka zve, čer do torka zjutraj, teče zelo svobodno in je neštetokrat pretrgano s scenami (epizodami), ki so med seboj dramatsko dokaj slabo povezane; je to prav za prav film dogodkov iz plemiškega življenja. Pan Tadeusz ima vsebinske sorodnosti — po besedah pesnika samega — z Goethejevim Hermanom in Dorotejo in z W. Scottom. Raziskovalci so našli sorodne poteze še s Homerjem, Vergilom, Tassom, Cervantesom, Byro-nom L dr. Vse te vire literarne lepote je treba seveda vzeti zelo široko, saj je bil Mickiewicz velik avtokritik. V vrsti slik, povezanih z glavnim dejanjem v umetniško celoto, slika pesnik s posebno ljubeznijo p r i r o d o. Prijatelju Odyncu je pisal: »Najboljše, kar je v njem, so slike naših krajev in domačih običajev.« S tem primerjaj njegovo sodbo o žabjem koncertu v Vili. spevu, 581 verz: »Nobene žabe ne regija jo tako lepo kot poljske.« Mickiewicz slika vse spremembe noči in dneva: vidimo sončni vzhod in zahod, sončno in megleno jutro, pozno noč, jutranjo zoro in večerno zarjo, opoldansko soparico in burjo; gledamo zorana polia, modra jezera in potočke, dobrave, gaje, brege in pragozdove; zre- mo vrt za cvetlice in zelenjavo, ogrado za perutnino, plemiški dvorec, krčmo, gosposko graščino, kmetsko domačijo in obrambni grad. Nenavadno plastično je podan obraz nadnjemenske narave: mnogo dvorcev, plemiške vasi, visoki hribčki, pokriti z zelenimi tepihi, ozki in čisti curki v strmih bregeh, obširne loke in njive z žitom — nad tem pa spreminjajoče se nebo in bežeči oblaki. Razpoloženje človeka je podano z razpoloženjem narave, ki je ni še izmali-čila človeška roka. Narava živi sama za* se in sama v sebi in slika prirode ne po- tvarja slike človeka. Tako razumevanje odnosa poezije od poza-človekovega življenja je bilo znak novega duha kulture. Človek je spoznal smisel življenja prirode brez ozira na to, kakšen pomen ima zanj. Tu se je pokazal Mickiewicz reformatorja: našel je lepoto v naravi in po njej začutil v vsemirju harmonijo, skupnost in celoto, a v tej celoti mesto za človeka. Mickiewicz se je pri pisanju epa trudil, da bi podal — kolikor je mogoče — vsestransko sliko življenja poljskega ljudstva, ki ga je zastopala šlahta, iz prvih decenijev 19. stol.; torej iz one dobe, ki jo pretresajo notranje spremembe: prehod od svobodne Poljske v zasužnjeno trusko provinco, razpadanje MICKIEWICZEV SPOMENIK V KRAKOVU (1905> veleposestev, krvavi davki, politična preganjanja, duševni preobrat ob prehodu staropoljskega življenja v novodobno, boj mladega naprednega sveta s starim tradicionalnim pokolenjem dedov, boj očetov in sinov. Opisujoč običaje, govori o sejmu, lovski gostiji, plesu, maši, lovu na zajca in medveda, obedu, malici, večerji, o gospodarstvu, nabiranju gob, zaroki, o ljubezenskih izpovedih, vasovanju, o prepirih in dvobojih in celo o krvavi bitki. gal poljske duše — kot prava narodna epopeja, ki jo prepletajo lirska čuvstva z epskimi opisi in jo razgibava jo dramatična dejanja, vse pa obseva globok in veder humor. Glede jezika in sloga se da presojati pesnitev z Mickiewiczevo izjavo iz 1840: Rim jaz ne iščem in verzov ne razlagam, vse sem napisal tako, kot sam govorim. POLJSKI NARODNI PLES MAZURKA Slikal je vso pisanost življenja mazur-ske in litevske šlahte, in sicer prav vseh plasti. Poleg Soplicova, središča višje šlahte, se zbira v selišču Dobrzynskega pisana množica nižjega plemstva, ki obdeluje polje v potu obraza, podobno kot njihovi sosedje, kmetje. Toda od kmetov se tudi znatno razlikujejo: »živine ne pasejo v obutvi iz ličja, ampak v čevljih, ter žanjejo žito in celo predejo v rokavicah.« Na ta način je zajel pesnik v okvir jasne slike javno in družinsko življenje z vso raznoličnostjo, z vsemi posebnostmi, odlikami, napakami in slabostmi, pregrehami in vrlinami in tako je stvoril spomenik, ki bo vedno krepil in svežil, zanimal in zabaval, vzpodbujal in dvi- To velja v polni meri za Pana Tadeu-sza, katerega verz in jezik odlikuje preprostost, naravnost in jasnost. Izražanje je nenavadno lepo, zvočno in slikovito. Srečujemo na tisoče krajših in daljših primerjav, izmed katerih posebno pažnjo vzbujajo one, ki jih uporablja pet za karakteristiko oseb, zlasti v ironičnem in patetičnem razpoloženju. Grof, ki se drevi za lisico, se ustavi in pogleda v nebo »kot maček, ko zagleda vrabce na visoki smreki«, često blodi po gaju brez orožja »kot ubegli re-krut« ali pa sedi nad vodo »kot caplja, ki hoče vse ribe požreti z očesom«. Tam znova pogleda preko ograje v vrt »kot kljunasti žerjav z iztegnjenim vratom« in skače preko gred »kot žaba«. Domi- slice Tadeja begajo okoli nezasedenega stola »kot žabice po dežju na samotni loki« itd. Na drugi strani pa, hoteč naslikati nedolžnost in čistost blage Sonje, uporablja svetle, jasne in lahke primere: Las krasi ji divno glavo, ki od sonca bleska sveti se kot krona na obrazu svetih itd. Sicer pa kot v drugih delih, tako tudi tu govori vsaka oseba svoj jezik, v slikah prirode pa je odbitje njegovih last- koncertu Jankvela ali v muziki večera, kjer mojstrsko uporablja onomatopoe-tične glasove in vzbuja z besedo enakšne občutke, kot jih daje godba. Tako imajo besede, verzi, ritem in rime v pesnikovem peresu silo čopiča in instrumenta. Pan Tadeusz nosi pečat patri-otične pesnitve, njega osnovna ideja pa je vprašanje prerojenja človeka, problem greha in svetosti, razmotri-vanje o kalvariji človeka od upadka do poveličanja. POLJSKE NARODNE NOŠE nih občutkov tako vidnih kot slišnih. Nadmoč vidnih občutkov vidimo n. pr. v temle odstavku: Prenesi mojo hrepenečo dušo na gozdnate gorice, v dobrave zelene, ob modrem Njemnu naširoko položene, in v polja z raznim žitom okrašene; s pšenico pozlačeno, z ržjo posreb- r e n o; kjer rumeni zlatica, kot sneg beli se ajda, kjer detelja kot deklica zardeva v žaru, kjer vse prepasano kot s trakom je z z e-1 e n o mejo ... Mickiewicz ni v Panu Tadeuszu samo slikar, ampak tudi m u z i k. Obilnost slušnih občutkov občudujemo n. pr. v Osebe, ki jim je dal pesnik govoriti in delati, je Mickiewicz sam dobro poznal in jih s svojimi očmi opazoval, jih ljubil in spoštoval in odtod ima Pan Tadeusz ono čuvstveno osnovo, ki kljub pesnikovi stvarnosti vleče čitatelja k sebi z nepojmljivo silo. Pan Tadeusz, ki ima toliko neprekos-ljivih odlik, je največje vzorno delo v poljskem pesništvu, je vrhunec, ki ga je doslej doseglo poljsko slovstvo. Toda ne samo v poljski, ampak tudi v evropski literaturi nimamo razen Homerjeve pesnitve nobene epopeje, ki bi se dala meriti s to »plemiško zgodbo«. K. Wojciechowski (Dzieje literatury polskiej, War-szavva 1930, 173) dostavlja: »Tedaj, ko si naš jezik pridobi v Evropi takšno me- sto, kakršno Ima dan-jiejo na univerzi tečaje češkegai, oziroma srbskega jezikoslovja in slovstva. Pa še nekaj. Odkar so se vzpostavili redni diplomatski odnošaji med USA in Sov-jetijo. je znanje ruščine poetalo važno pn tisti ameriški mladini, ki sanjari o tem, da bi šla kcl inženjer ali »spec« (specialist) pomagat v industrijska podjetja neizmernega komunističnega carstva. Nadalje t*o v višjih krogih spoznali, da je premalo sociologov ali prirodos lovcev, ki bi mogli v izvirniku zasledovati velikansko dokumentacijo vsega novega življenja. Za to praktično porabo je Harvardsl« univerza v Cambridgeu (Massachusetts) pod okriljem ameriškega društva slnstitute 'jf Neselbičnejši je študij slovanskih .rv.i kov, kakor ga goji profesor G. R. Noyés v kalifornijskem vseučilišču (Berkeley, zaliv pri San Franciscu). Po želji svojih slušateljev in slušateliic, večidel slovanskega po-kolenja, predava zdaj zgodovinsko slovnico srbohrvaščine, zdai oeščine, potem cerkveno elovanščino. Ruščino predavata njegova tovariša, prof. Kaun in Patrick, vendar se bavi tudi sam z njo. Mar ni pravkar objavil 902 strani debelo knjigo »M&ster pieces of the Ruesian Drama«, prevod 12 mojstrovin ruskega gledališča? Od teh je prevedel eam pet umotvorov, n. pr. Smrt Ivana Groznega (Aleksej Tolstoj) v blanluvrzu, t. j. petero-etopnem jambj brez rime, in Majakovske- ga1 »Smešni mieterij« v rimanih stihih. ★ 1 N. Preobraženski poroča o njem v Lj. Z. 1930. хШТ Glavni svoj trud je pa Noy» posvetil poljščini. kjer ga je zanimal epiritualistični duh poljske književnosti. Naprtil si je nalogo, da pokaže tega duha svojim slušateljem in občinstvu anglosaksonskemu : večina nj ïgo- cin }s prišel na svetlo feteor iz Kochamow-ekega8 -Konrad Wallenrod« in drjgi epiei Adama Mickiewicza, »Iridion« grofa Siç-munda Krajinskega, »Anhelli« Sl»>wtw>,k,OT»_ >Tomek Вахал« Ladislava Eeymunta, --- vih prevodov izhaja hkratu v Angliji in onkraj Oceana. Ker ima smisel za team-work (kolektivno delo), vprega v tfvok; početfs še svojo eoprogo — pri njem se spozna praivilnost etimologije: so-prog od sovpregaiti! — priteguje pa tudi svoje dijaštvo. Na ta na- deli Stanislava Wyspianskega, od teh ja zl»> eti »Meleager«, krasna drama usodnosti, ohranila v prevodu ves svoj helenski dih. Kako pa Noyés dela? Včasi do beseda prevede pesniški izvirnik v angleško prozo, ! A. Slodnjak v Lj. Z. 1930. tako je e toril z Mickiewiczevimi poîini (1925). Potlej prîlija ta ali ona pomočnica njegovo prozo v prikladne angleške verze. Morda se vam bo čudno zdelo, da prevajalka pogosto bore malo razume Doljêèino. Toda Franck L. Schoell trdi (L* Europe Centrale 28. IV. 34.), da je uspeh vobče prav za dovolj,! v. Ni li tudi W. Shakespeare enako ravnal? Ali pa Léo d' Orfer in Achille Millieoi gledis srbskega pesništva? Posebno omembo zasljži Elizabeih Munk Clark, ki je poangležila Wyspianskega »Pro-tezilaja in Laodamijo«. Še čisto mlado dekle iz Wisconsina, ki je nova domovina to-likerim poljskim doseljencem, si je zaželela spoznati jezik Mickiewicza .in .Slowackega. S 5 dolarji v žepu j)? priroinala v Berkeley in Italijanov zoper Avstrijo. Toda za krimsku vojne je krenil v Carigrad (1856), hoteč pobijati ruski odpor, to pa v popolnem skladu z naklepi princa Czartoryskega. H. Batowski ргоибијб to dobo delavnosti velikega izgnanca. V pariških arhivih je naletel na obilo listin dokazujočih, da eo bili južni Slovani precejšnjega pomena v načrtih Mickiewicza in Czartoryskega. Med drugim potrjuje, da se je znamenita »politična veroizpoved« Mickiewiczevih legi-jonarjev z dne 29. marca 1849 prevedla tudi v srbohrvaščino, in sicer na čakavščino. ki se govori po jadranskem obrežjiu in otočju. Ta poziv je bil namenjen kapetanom dalmatinskih in istrskih ladij, ki so tedaj prihajale y Livorno in ki jih Mickiewicz imenuje VARŠAVSKO PREDMESTJE PRAGA in se vpisala pri Noyeeu v poljski tečaj: preživljala pa se je kot dekla v neki družini. Po enem letu je dobila Košciuszkovo ustanovo in mogla odriniti v Krakovo, kjer poeeča Jagelonsko uiniverzo. L. 1935 upa napraviti doktorat iz poljske literature. Vse to je nrav ameriško in prav lapo. Sivolaei profesor Noyés, potomec puritancem iz Nove Anal i je. ima temperament mladega apostola. Njegova vnema za slovanske jezike je čist plamen. Naj bi še dolgo gorel v prid vzvišeni stvari, MICKIEWICZ PRI JUGOSLOVANIH »Echo de Belgrade« je 21. marca t. 1. prikazal knjigo profesorja Handelsinanna, ki razpravlja o delovanju princa Czartoryskega po Srbiji. Nekaj mesecev nato je prišlo iz tiskarne delo o prijatelju in pomočniku Czartorysksga, Adamu Mickiewiczu, in njegovem razmerju do južnih Slovanov. Avtor Henrik Batoweki je objavil svoj spis pri Znanstveni družbi v Lvovj. L. 1848. je nrispel Mickiewicz v Italijo, da bi zbiral privržence za skupni boj Slovanov »slovanske brodove«. Ob tej priliki je poljski pesnik gotovo marsikaj izvedel o položaju in o težnjah južnih Slovanov ter zato predlagal v svojih spomenicah, naslovljenih na francosko in na lombardo-italijansko vlado, naj po teh pokrajinah podpirata vsla-ško gibanje, naperjeno proti Avstriji. V svojih spisih imenuje obalo od Trsta do Kotora »slovansko obrežje«. Ob svojem prihodu v Carigrad !e Mickiewicz namerjal, da bi se neposredno seznanil z južnimi Slovani ter obiekal kraje, ko-disr bivajo. Sklenil je potovati v Vidin, da bi prišel v stik z Bolgari, potem je hotel v Beograd, Bosno in Črno goro. V Carigradu ie stopil v zvezo s srbskimi in bolgarskimi svečeniki ali razumniki, kakršnih je bilo nekaj v tem mestu; od načelnika kozakov, Czajkowekega, pa je dobil posebno priporočilo. naslovljeno na zastonnika Srbije v rUo manski prestolnici. K Nikolnjeviča. Žal na je bela žena uničila vse namere plemenite-ga poljskega pesnika.