narodna in univerzitetna Knjižnica v Ljubljani 101.049 Že so jeli Francozi pod Ivankinim neustrašenim vodstvom prodirati, kar prileti kamnita kroglja in jo vrže v okop. Sovraž¬ niki so se že veselili njene smrti. Toda devica je že v prihodnjem trenutku skočila na noge in z močnim glasom zaklicala: „Le naprej, le naprej! Prijatelji, še to uro so Angleži naši!“ Založil in prodaja Anton Turk v Ljubljani. Devica Orleanska Slika iz preteklih časov. Slovenskemu ljudstvu spisal js. k:. II. natis. ===== V Ljubljani 1923. Založil in prodaja Anton Turk, knjigar. Vse pravice si pridržuje založnik. 10t 049 H ILt p & V|# Natisnil Ant. Slatnar v Kamniku. Predgovor. B vetovna zgodovina nam iz starejših kakor tudi _ 'iz novejših časov pripoveduje o osebah, ki so se po svojih junaških činih ali sploh telesni in duševni nadarjenosti odlikovale od drugih sovrst¬ nikov. Komu niso znana imena, kakor: Aleksander Veliki, Cir, Karol Veliki, Sv. Ciril in Metod, Na¬ poleon, Atila, Janez Gutenberg, Andrej Hofer, Lavdon itd. Imenitni vojskovodje, veliki učenjaki in umetniki, glasoviti pesniki in pisatelji, kakor tudi izumitelji, ki so s svojimi iznajdbami povzročili premnogokrat cele preobrate v različnih strokah — vseh imena so razločno zapisana v svetovni zgodovini. Leta 1909., ko je izšla ta knjižica prvič med preprosto ljudstvo, kateremu je namenjena v prvi vrsti, se je spomnila rimsko - katoliška cerkev zgo¬ dovinske osebe, ki se je odlikovala o svojem času tako po svojih junaških činih, kakor tudi po svojem izredno pobožnem in čednostnem življenju. To je bila devica Orleanska, kateri ne najdeš v svetovni zgodovini enakega primera. V Rimu so jo letos spoznali blaženo. 1 4 Kratka, toda burna je bila njena življenjska pot: na svet je prišla devica Orleanska kot pri- prosto kmetiško dekle, ki je mirno in skoraj od sveta ločeno vzrastlo v tihi rojstni dolinici, paslo domačo živinico, opravljalo domača in poljska dela in pomagalo starišem boriti se za vsakdanji kruh. Da ji je Bog namenil celo drug poklic, o tem se deklici še sanjalo ni. Na nov poklic so jo opozo¬ rile božje prikazni, pripravljale jo in ji dajale pogum. Kmetiško dekle je vzelo meč in zastavo in se po¬ dalo v boj, ki je kruto razsajal po domovini. Fran¬ coska država je bila že skoraj popolnoma v so¬ vražnikovih rokah, toda devica Orleanska jo je osvobodila in jo rešila tujega gospodstva. Juna¬ kinja je izvršila svojo od Boga ji dano nalogo in bi se bila rada zopet vrnila v samotno rojstno do¬ linico, a na francoskem kraljevem dvoru se ji to ni dovolilo. Bojevala se je torej dalje in zašla v sovražnikove roke, ki jo je obsodil k smrti. Umrla je kot mučenica na grmadi, ker se jo je dolžilo, da je izvršila svoje čine v zvezi s satanom in da je bila navadna čarovnica. Že nekaj let po njeni smrti so celo pravdo pregledali še enkrat in učeni možje so spoznali, da je bila devica Orleanska krivo obsojena. Ves francoski narod se je še danes hvaležno spominja. Sila na Francoskem V starih časih. Po gorah in skalnatih morskih obalih Nor- vegije in Danske je v starih časih živel bojevit, pogumen in čvrst narod, katerega potomci še danes žive na skandinavskem polotoku, ki dandanašnji tvori dve kraljevini, Svedijo in Norvegijo. Ta narod se je imenoval Normani. Na mnogoštevilnih ladijah so se stari Normani vozili na vse kraje, sosebno proti jugu, kjer so si prislužili ali priborili mnogo denarja in časti. Nek Norman, z imenom Rollo, se je 1. 911. polastil severne obali Francoske in je prisilil kralja Karola Neumnega, da mu je ta prepustil deželo kot dedno last. Od tega časa se še zdaj ta del Francoske imenuje Normandija. Rollo in njegovi nasledniki so si pridjali voj¬ vodski naslov in priznati se jim mora, da je bila Normandija čez sto in petdeset let cvetoča dežela. Pa se je prigodilo, da je umrl Eduard Spoznavalec, kralj angleški, in ni zapustil telesnih dedičev. Ta¬ kratni normandijski vojvoda Viljem si je prisvajal 6 pravico do angleške krone in da bi si to pravico utrdil, prepeljal se je s petdeset tisoč možmi na Angleško, katero si je v srečni bitki pri Hastingsu prisvojil. Ako je bil Viljem kot normandijski voj¬ voda vendar v nečem odvisen od francoskega kralja, je bil kot angleški kralj prost vladar. To razmerje je bilo nezdravo in je dalo povod hudim prepirom. Ker je namreč angleška vladarska hiša si pridobila tudi še druge dežele in sta njena moč in njen ugled vedno bolj rastla, postali so fran¬ coski kralji nanjo ljubosumni. Nastala je huda vojna, katera se je šele končala, ko se je angleški princ Edvard oženil s francosko princesinjo Izabelo. Po smrti francoskega kralja Karola Lepega, ki ni zapustil moškega dediča, a je bil po staro¬ davnih zakonih ženski spol izključen od vladnih poslov, so si izbrali knezi za vladarja grofa Va¬ lois (Valoa); pa tudi angleški kralj Edvard III. si je prisvajal kot sin zgoraj imenovane francoske princesinje Izabele pravice do francoskega prestola. Nastala je nova vojna. Francozi so bili v nesrečni vojni pri Kresi-ju vrženi popolnoma ob tla. Imeli so res sedemkrat močnejšo vojsko kakor Angleži, a vendar je v bitki padlo ednajst knezov, 1200 vitezov in 30.000 mož. Istočasno je padla tudi imenitna trdnjava ob morski ožini med Fran¬ cosko in Angleško Kalais (Kale), katero so An¬ gleži izpremenili v velikansko skladišče za streljivo in bojne priprave. 7 Štiri leta po tej nesrečni bitki stal je po¬ gumni francoski kralj Ivan s svojimi štirimi sinovi pri Poitiers-u (Poatie-u) zopet Angležem nasproti. Francoska vojska je bila močna in je imela čez 60.000 jezdecev, a angleška pod poveljstvom princa Edvarda Vales-kega (Uelskega) je bila mala in pol- izstradana. Vseeno pa je bil kralj Ivan z osem- tisoč plemenitaši ujet; vlado je torej prevzel njegov sin, poznejši kralj Karol V. Po dolgotrajnem bojevanju obeh dežel in mnogih stiskah je vendar prišlo do miru in An¬ glija je dala ujetemu francoskemu kralju Ivanu prostost. Ta je zopet prevzel vlado. Nekaj let pred Ivanovo smrtjo je izumrl rod burgundskih vojvod; kralj Ivan je podaril lepo burgundsko deželo svojemu sinu ljubljencu Filipu in sicer mu jo je podaril za vse čase ter ga ime¬ noval prvega kneza Francoske. Novi burgundski vojvoda Filip si je po malem znal pridobiti še več drugih dežel, kakor so Artois (Artoa), Flandersko, Henegavsko, Nidozemsko in Friziško in je bil zdaj skoraj tako mogočen kakor francoski kralji; zgo¬ dovina mu je dala priimek Pogumni. Vojvoda Filip Pogumni je zvesto podpiral svojega brata, francoskega kralja Karola V., ki je bil prevzel krono po smrti očeta Ivana. Z bratovo pomočjo se je novemu vladarju posrečilo, da je Francoska Angliji pomalem odvzela vse pokrajine, katere si je bila zadnja prej prisvojila. In vladal 8 je zopet nekaj časa mir, dokler ni umrl kralj Karol V. Po njegovi smrti mu je sledil na prestolu dvanajst¬ letni sin, kateri je seveda potreboval sposobnega varuha, ki bi mesto njega vodil vladarske opravke. Tukaj pa je zopet nastal prepir in prepir se je razvil v notranje vojske, ki so zopet vznemirjale in slabile ubogo Francosko. Vsak knez je namreč hotel biti mlademu kralju varuh. Proti tem bojem in prepirom ni bilo pomoči. Zbegano ljudstvo je upalo, da bo teh homatij vsaj takrat konec, ko doseže mladi kralj svojo polnoletnost. Toda ubogo ljudstvo se je varalo. Vsled ne¬ kega močnega prestrašenja je postal kralj na duhu bolan in ni nikdar ozdravel. Ta bolezen je povzro¬ čila Francoski celo vrsto najhujših nesreč. Od ene strani se je potegoval Filip Pogumni, burgundski vojvoda, s svojimi privrženci, od druge strani pa brat slaboumnega kralja, visokoučeni, a brezznačajni vojvoda Orleanski, za nadvlado. Te domače homatije je uporabila Anglija in medtem, ko so se sorodniki francoske vladarske hiše s svojimi privrženci pretepali med seboj, pre¬ stopila je angleška vojska francosko mejo. Fran¬ cozi so ji šli sicer nasproti, a so bili pri Apin- kourtu popolnoma premagani. V tem boju je padlo sedem najbližjih sorodnikov vladarske hiše, med njimi dva brata burgundskega vojvode. Mladi voj¬ voda Orleanski je bil z mnogimi drugimi odličnjaki 9 ujet in prepeljan na Angleško; na čelo njegove stranke se je postavil grof Armanjak. Ta se je branil manj proti Angliji, kakor proti burgundskemu vojvodi. Francoska je bila sovražniku odprta. Po neumnosti je še povrh vrgel v ječo francosko kraljico Izabelo, katera se je kmalu potem zopet oproščena zvezala naravnost z bur¬ gundskim vojvodo. Homatij je bila zdaj polna mera. Da bi se splošna beda vendar enkrat kon¬ čala, sta se Karol VI. in vojvoda burgundski na¬ posled sprijaznila in revna zemlja se je veselila boljše bodočnosti. Toda ni ji bila odločena, ker je bil burgundski vojvoda zavratno umorjen. Njegov sin Filip Dobrotljivi je hotel smrt očetovo maščevati in da bi to tem ložje dosegel, izdal je svojega kralja in svoje sorodnike ter se je zavezal leta 1420 z Angleži. Zdaj je dosegla beda na Francoskem svoj višek. Preden pa je bila vsa Francoska podjarmljena, je umrl angleški kralj Henrik, ki je zapustil edino dojenčka, priporočivši ga na smrtni postelji svojima dvema bratoma. Nekaj mesecev pozneje je umrl tudi slaboumni francoski kralj in zdaj so izklicali od ene strani angleškega, še v zibelki ležečega kralja Henrika VI. tudi kot francoskega kralja, od druge, pristno fran¬ coske strani pa so postavili za vladarja prestolo¬ naslednika Karola VII. Orleansko obleganje. Vojvoda Bedforski, brat umrlega angleškega kralja in varuh novega, še v zibelki ležečega, je prevzel vodstvo vlade. Vse njegove želje so bile te, Francosko in Angleško zjediniti pod eno žezlo. Da bi to ložje dosegel, oženil se je s sestro burgundskega vojvode, že prej imenovanega Filipa Dobrotljivega. Karol VII. je izgubil vedno več zemlje in ko se je ojačil in zbral močno vojsko, bil je znovič premagan in v tej vojski je izgubil tudi svoje naj¬ boljše može in sobojevnike. Največji del Francoske je bil podjarmljen in že so se nasprotniki priprav¬ ljali, da napadejo orleansko mesto, ki je bilo ključ Francoske in od padca Pariza tudi glavno mesto. Kmalu je bilo mesto obkoljeno. Meščani so se res viteško borili za svojega kralja in vse je šlo radovoljno v boj, da bi kralju ohranili vsaj to, kar je še imel. Pa tudi molilo se je goreče v ta namen in vršile so se procesije. Mesto Orleans je na desnem bregu reke Loire (Loare) in je bilo takrat z levim bregom v zvezi 11 z enim edinim mostom. Od te strani so začeli An¬ gleži napadati. Ker so meščani že naprej slutili, od katere strani jim preti nevarnost, so še o pra¬ vem času na levem bregu razdjali predmestje in naredili mogočne nasipe v obrambo mostu. Ti nasipi so bili kaj nadležna zapreka napa¬ dajočemu nasprotniku. Mnogo so morali Angleži žrtvovati, predno so vzeli nasipe in se polastili mostu. Bilo je to 21. oktobra 1428, ko se je začel glavni in najhujši napad na nasipe. Napad je bil prvič odbit. Pripoveduje se, da so se branitelji branili tako dobro, da so se celo še žene udele¬ žile boja; prišle so na obzidje ter vlivale vrelega olja na sovražnike. Po podzemeljskih rovih je šele poveljnik grof Salisburi mogel naposled razstreliti nasipe in si jih prisvojiti; toda ko se je pokazal na vrhu vzetega kupa kamenja, priletela je iz mesta kroglja in ga ubila. To je še bolj navdušilo hrabre orleanske prebivalce, ki so od severne strani do¬ bivali obilo hrane, medtem ko je v nasprotnem taboru jelo pomanjkovati živeža. Toda kmalu so dobili Angleži novo vojsko na pomoč, kateri je poveljeval grof Sufolk. Ta je zdaj mesto oklenil okoli in okoli. Boj je postal vedno hujši in v Orleanu so se začeli hudi dnevi, Edino na božični dan sta sovražnika vsled pogo¬ vora in z ozirom na velik praznik od 9. ure pred¬ poldne do 3. ure popoldne mirovala. Kakor pa je 12 minila določena ura, začel se je najljutejši boj na vseh straneh. Grof Sufolk je zaprl vsa pota v okolici, ki so držala v mesto, s trdnjavicami in nasipi in ako bi ne bili branitelji učinjali takorekoč čudežna dela pogumne obrambe, bi bilo moralo mesto že davno pasti. Sila v mestu pa je vsled trdnega sovražni¬ kovega oklepa dosegla že skoraj vrhunec. Kralj Karol VII., ki je takrat bival v Chinonu (Sinonu), je popolnoma obupal in je že mislil zbe¬ žati na Špansko ali kam drugam, kar mu pride nepričakovana pomoč, od koder se je je najmanj nadjal. Sicer je delal sam in peščica njegovih pri¬ vržencev vse napore, da bi prišli mestu na pomoč, a bilo jim je zaman. Tako je grof Klermont v Blois-u (Bloa) nabral malo vojsko in se približal mestu, toda Angleži so ga popolnoma pobili. Mesto je bilo že celo obupano, ker je videlo, da so bile vse žrtve na blagu in krvi zastonj. Poslalo je dne 15. februarja poslance k burgundskemu voj¬ vodi, zavezniku Angležev, s prošnjo, naj vzame francosko krono tako dolgo v svoje varstvo, dokler se vojvoda Orleanski ne vrne iz ječe. Angleži so že smatrali mesto premagano, ko so slišali o nje¬ govem odposlaništvu; prisilili so burgundskega vojvodo, da ni smel ustreči mestni želji. Obup je bil zdaj splošen. Ali kakor smo prej rekli, da je kralj Karol VII. dobil nepričakovano pomoč od strani, od katere se 13 je tiste najmanj nadjal, tako je tudi mestu ravno tista pomoč prišla ob času, ko je bila sila naj¬ večja. Uresničil se je pregovor, ki pravi: „Kadar je največja sila, je božja roka najbolj mila." Božja milost se je kralju kakor mestu poka¬ zala res v največji sili na čudovit način, kakr¬ šnega nima zgodovina enakega. Pomoč je prišla po preprostem kmetiškem dekletu. Sovražniki so kralja Karola VII. posmehuje imenovali le »malega buržkega kralja", ker je celo njegovo ozemlje bilo skoraj edinole mesto Bourges (Burž) in njega bližnja okolica. In tega malega, zasmehovanega kralja je zopet dvignilo kmetiško dekle; osvobodilo je svojo do¬ movino tujega jarma, rešilo jo sramotnega tujega gospodstva. O tem dekletu, ki se zove Ivana Dark, ali kakor jo imenuje zgodovina »Devica Orleanska", govorimo v prihodnjem poglavju. Devica Orleanska. V rodovitni, prijazni dolinici ob začetnem teku reke Mase je vas Domremij, ki je bila o svojem času z vso okolico kraljevo posestvo. V tej vasi je živel ubog kmet z imenom Jakob Dark v srečnem zakonu s svojo ženo Izabelo. Družina je živela pošteno in pobožno in je vzgajala svoje otroke k bogoslužju in poštenosti. Premnogokrat je bilo pomanjkanje neljub gost, ker je malo po¬ sestvo pri vsem trudapolnem delu le slabo redilo skrbno družino. Toda ta je bila zadovoljna in srečna in je tudi ubožcem rada dajala v potrebi in sicer z zaupanjem, da bo Bog dobra dela enkrat po¬ plačal, če ne tukaj na zemlji, pa tam v nebesih. Ivanka Dark (d’ Ark) je bila rojena 1. 1410. (— po nekaterih zgodovinarjih 1. 1411. —). Imela je še tri brate in eno sestro, a od teh se je že iz mladih dni odlikovala po večji pobožnosti in najlepši ubogljivosti. Živela je čisto, imela je dobro in usmiljeno srce, bila je čednostna in skromna v vseh svojih dejanjih, v svojem obnašanju in go- 15 vorjenju, ponižna, skrbna, delavna in zadovoljna, ni poznala ne jeze in ne nestrpnosti in je bila povrh bistrega razuma. Bila je sploh tako lepega vedenja, da jo je vsakdo ljubil, kdorkoli jo je poznal. Pri vsej svojej skromnosti pa je kazala velik pogum in veliko neustrašenost, sosebno kjer ^ ji je bilo treba izpolniti kako dolžnost. Njena ve¬ lika in globoka pobožnost je bila znana daleč okoli in vsakdo je to takoj spoznal pri prvem občevanju z Ivano. Izvirala pa je pobožnost iz ve¬ like ljubezni do Boga in vsled te ljubezni do ne¬ beškega očeta je storila vse po njegovi volji. Bog ji je bil vedno blizu, bil ji je voditelj v sreči in nesreči, v veselju in žalosti. Cerkev je obiskovala, kolikokrat ji je le bilo mogoče in spovedala se je vsikdar z veliko skesanostjo. V šolo siromašna deklica ni nikdar mogla hoditi, ali skrbna njena mati jo je pobožno vzre¬ jala ter jo vadila šivati, presti in druga domača dela opravljati. Kadar je bila vrsta na njej, morala je živino cele vasi goniti na pašo. Kadar je bila na paši ali pa je opravljala na njivi poljska dela in je slišala cerkvene zvonove zvoniti, je vsikdar padla na kolena in je molila z globoko pobožnostjo. V cerkvi pa je pred sv. križem ali pred podobo Matere božje večkrat po cele ure klečala in po¬ božno molila. Največje veselje je občutila, kadar je lahko govorila o Bogu ali Mariji. — 16 Bila pa je rada tudi dobre volje in je rada z drugimi deklicami prepevala vesele pesmi, sple¬ tala vence in rajala po zeleni trati. Pobožnost je torej ni naredila žalostne, kakor se radi kažejo nekateri pobožni ljudje, katerim pa manjka prava pobožnost; bila je vedno vesela in z lica ji je si¬ jala sreča. Kdor jo je srečal, vsakogar je prijazno nagovorila, in kjer je bilo treba, izkazala se je tudi zgovorno tolažnico in skrbno postrežnico. Svojim bratom je pri delu kaj rada poma¬ gala in bila sosebno materi vedno postrežna; prav urna je bila pri šivanju in preji. V tadanjih žalostnih časih so tudi seveda po kmetih hudo čutili vojskine nadloge in vsak večer so se kmetje shajali in se pogovarjali o najnovejših dogodbah. Ivanka jih je radovedno poslušala in njej se je jako smilil mladi kralj Karol VIL, za ka¬ terega so se v Domremiju kot kraljevej lastnini potegovali vsi kmetje razun enega. V sosednej vasici pa so bili kmetje privrženci burgundskega vojvode; med obema vasema je bil hud prepir, ki je včasih celo otroke navzel tako, da so se psovali in celo stepli med seboj, kakor dve nasprotni vojski. Ivanka se je izogibala takim prepirom. Bog si jo je bil izbral, za nekaj višjega. V takratnem času so se na Francoskem jako zanimali za vojsko z Angleži in skoraj vsak se je bil odločil za eno ali drugo stran. 17 Blaga Ivanka je večkrat na samem premišlje¬ vala žalostno usodo mladega kralja in rada bi mu bila pomagala, če bi bila vedela kako. Ko je po¬ leti leta 1425. nekega dne opoldne doma na vrtu sedela in se bila zopet zamislila, čula je neki glas in ko se ozre, vidi belo, bleščečo postavo poleg sebe. Bil je nadangelj Mihael. Vsa preplašena je poslušala nebeškega angelja, ki ji je rekel, da naj bo vedno pridna in pobožna deklica, a da jo Bog nikdar ne bo zapustil. Tudi ji je razodel, da mora ona s pomočjo svete Katarine in svete Marjete re¬ šiti francoskega kralja, ker je to božja volja. Po¬ vedal ji je še, da se ji bodete obe svetnici prika¬ zali in ji povedali, kaj ima storiti; obe svetnici ji bodete od Boga poslani in naj se torej natančno ravna po njiju navodilih. Ivanka je Bogu obljubila večno devištvo vsled te prikazni. Ni minilo mnogo časa in res sta se ji nekoč prikazali sveta Katarina in sveta Marjeta. Govorili ste z njo prav lepo in Ijubeznjivo. Te prikazni so se pobožnej devici čimdalje tem go¬ steje pokazovale in jo pozivale, naj gre z mečem v roki branit svojo francosko domovino. Svetnici ste ji naposled zapovedali, naj se takoj poda h kraljevemu stotniku Baudricourtu (Bodrikurtu) v bližnje mestice Vaucoulers (Vokuler), kjer so nabi¬ rali za odpor nove vojake; stotnika Bodrikurta naj naprosi za varno spremstvo h kralju. Sicer bode stotnik njeno prošnjo večkrat odbil, naposled 2 18 jo pa vendar uslišal in jo peljal h kralju, da bo ona potem obleganje mesta Orleana ustavila in sovražnika prepodila. Ko se ji je sveta dvojica prvič prikazala, bila je deklica stara šele okrog petnajst let. Za¬ četkoma je odgovorila svetnicama, da je za tak posel še premlada in neizkušena in v vojaških za¬ devah popolnoma neizvežbana; vojaški stan ji je znan komaj po imenu. Toda — kakor rečeno — prikazni so se ponavljale vedno bolj pogostoma in ji zatrjevale, da ji bode stal sam Bog na strani in da bode celo Francosko zopet pridobila kralju Karolu Vil. Ivana si ni upala očetu pripovedovati o ču¬ dežnih prikaznih, kajti ta jo je dalje časa opazoval, strogo nadzoroval in bilo je videti, kakor bi bil slutil njeno žalostno usodo. Imel je namreč večkrat čudne sanje, ki so ga globoko vznemirjale. V sanjah je večkrat videl, kako je Ivana imela krog sebe zbrano vojaštvo in kako je njemu na čelu odko¬ rakala. Oče se je potem izrazil, da rajši vidi, ako bratje Ivano v potoku potope, kakor pa bi se zgo¬ dilo kaj takega. Vendar pa je deklica tuintam s kako besedico dala razumeti, kaj zori v njeni duši in kaj namerava, čeprav ni našla prilike posvetiti se svojemu poklicu. Nek poseben notranji nemir jo je vedno in vedno priganjal, naj stori nekaj odločilnega. Ker si naposled ne more več pomagati, poda se k 19 svojemu stricu Durandu Laksart, ki je bil eno uro oddaljen. Znala mu je tako prepričevalno na srce govoriti, da se je stric res podal k stotniku v Vaucouleurs (Vokuler), hoteč slišati, kaj bo ta rekla o dekličjih načrtih. Stotnik Baudricourt (Bodrikurt) je bil dober, a osoren vojak, ki je komaj poslušal, kaj mu je pripovedoval kmet. Naposled je kmetu svetoval, naj naloži dekletu obilno mero poštenih zaušnic in jo naj pošlje nazaj v očetovo hišo. Ivano ta izrek celo nič ni preplašil. Prosila je strica, naj jo pelje k stotniku. Stric je ustregel njeni želji na praznik Marijinega vnebovzetja 1.1428. Ivana je stopila pred stotnika in mu rekla, da je kralj vseh kraljev tako odločil, da mora dobiti Karol VII. krono vse Francoske; prosila je, naj jo pelje pred kralja. Baudricourt jej ni hotel ničesar verjeti in po- smehovaje jo je domu poslal. Toda pogumna kme- tiška deklica je kmalu zopet prišla in odločno za¬ htevala, naj jo peljejo h kralju. Nevoljni poveljnik ji je sprva zagrozil, da bo dal iz nje hudiča iz¬ ganjati, naposled pa se je le udal ter jej dovolil, da se je smela pridružiti malemu vojaškemu kr¬ delcu. Kako trdno voljo je deklica imela, je raz¬ vidno, ker je štirikrat prišla nad stotnika, predno se je ta udal njeni želji. Zdaj je navdušena devica oblekla moško obleko, opasala si meč in zajahala konja, katerega 20 ji je bil podaril vojvoda lotrinški. Glas o njenem svetem poklicu se je bliskoma razširil po vsej Francoskej in tudi vojvoda Lotrinški, ki je bil takrat bolan, je slišal o njenih ognjevitih govorih in ji je poslal lepega konja z naročilom, naj pride k vojvodi, ki ji hoče to in ono nasvetovati. Ivana je storila po vojvode želji. Prepričala ga je o njenem božjem poklicu. Vojvoda jo je bogato obdaril in jo v varnem spremstvu poslal h kralju. Dne 5. marca 1429. je srečno prišla v Chi- non (Sinon), kjer je takrat bival Karol VII. Kralj je bil že slišal o Ivani. Dal je pismeno dovoljenje, da sme priti pred njega. Ko je poto¬ vala na svojem čilem konjičku, vrela je povsod ljudska množica k nji. Vsak jo je hotel videti. Tuintam je slišala govoriti, da se naj ne poda na pot nevarnosti. Ona pa je odgovorila: „Pot bom imela povsod prost, kajti moj go¬ spod Bog me bo vodil in me spremljal do kralja. Za to sem rojena!" V njenem spremstvu so bili njen brat Peter Dark, Janez iz Meča, Bertram Pouligni in dva hlapca, kakor tudi kraljev poslanec in njegov sluga. Na celem potu se je obnašala kakor svet¬ nica. Vsako jutro, ko je vstala, je bila molitev njeno prvo opravilo. Vse njeno obnašanje je bilo tako, da niso njeni spremljevalci mogli nikakega madeža opaziti na nji. 21 Da so prišli h kralju, morali so potovati skozi Champagno (Šampanjo), Burgundsko in Touraino (Tureno); bilo je potovanje res nevarno, ker so bile te pokrajine po večjem delu polne sovražnih čet. Potovalci so se torej izogibali večjih cest in so potovali po stranskih potih, skozi gozde in premnogokrat so morali plavati črez polzamrzle reke. Dvanajsti dan so prišli že tako daleč, da so imeli do Chignona, kjer je bival kralj, samo še šest ur. V Fierboisu je bila božja pot, cerkev svete Katarine; v to cerkev je šla Ivanka se pri¬ poročat Bogu in se mu zahvaljevat, da jo je tako srečno pripeljal do semkaj. Od tukaj je poslala kralju pismeno prošnjo za sprejem; v prošnji je povedala, da je prišla sto in petdeset ur daleč z namenom, prinesti kralju pomoči, kakor ji je Bog veleval. Nestrpnost ji ni dala miru in torej ni čakala na odgovor. Takoj je odpotovala, tako da je bila obenem s prošnjo tudi ona v Chignonu. Bila je po- voljno sprejeta. Kralj je najprej poklical k sebi oba plemiča, ki sta jo na potu spremljala in ju začel izpraševati, kaj sta med potom opazovala na Ivani. Brž nato je kralj sklical dvorni svet, ki naj določi, ali jo sprejme kralj ali ne. V dvornem svetu je nastal prepir, ker so bili nekateri mnenja, da se ne strinja s kraljevo častjo, sprejemati preprosto kmetiško dekle. Ker dvorni svet ni prišel do nikakega za- 22 ključka, predložilo se je vprašanje višji duhovščini. Ta je poklicala Ivano na odgovor. Ivana je rekla, da je dobila od Boga dvojno nalogo, prvič rešiti mesto Orleans in drugič peljati kralja Karola VII. v Remeš, kjer bo kronan in maziljen. Kralj je bil v stiski, ker ni vedel, kaj naj stori. Ker je bila Ivana popolnoma brez vsakega madeža in ji ni imel nihče kaj očitati, postavil jo je kralj pod varstvo svojega prvega dvornika. Tretji dan potem se je šele sklenilo, peljati jo pred kralja in ji izpolniti željo. Pred Orleanom. Bilo je tretji dan, ko je imela Ivana stopiti pred kralja. Grof Vendomski jo je zvečer peljal v veliko dvorano, v kateri je bilo nad tristo vi¬ tezov iz najstarejših in najimenitnejših žlahtnih ro¬ dovin cele Francoske zbranih. Kralj sam je bil med njimi in se popolnoma nič ni ločil od drugih vitezov; menil je, če je devica poslana res od Boga, me bo že spoznala. Dvorska gospoda je kmetiško dekle zaničljivo pogledovala in trdila, da je s hudičem v zvezi; vendar pa se kralj ni zmenil za obrekovanje, ampak bil je edino radoveden, bo ga li dekle spoznalo ali ne. Ponosno je Ivana stopila v dvorano in če¬ prav še nikdar ni bila videla kralja, pokazal ji ga je vendar nek notranji glas; takoj ga je spoznala in pogumno stopila pred njega, rekoč: „Devica Ivana sem, poslana od Boga, da osvobodim Orleans in potem tebe peljem v Remeš na kronanje." Kralj je stopil z njo na stran in se tiho po¬ govarjal z njo. Obraz se mu je razvedril in zdaj 24 ji je pošteno zaupal, ker mu je razodela vse nje¬ gove najskrivnejše misli, kakor bi mu znala brati v duši ter ga zagotovila, da je on kot Karol VIL edini pravi in postavni naslednik na francoskem prestolu. Obnašala se je tako mirno, spretno in dostojno, da so vsi navzoči priznali, da je videti, kakor bi bila uboga, kmetiška pastarica že iz mla¬ dih nog živela na dvoru in bila vajena dvorskih običajev. Kralj je bil popolnoma prepričan, da biva v Ivani nek višji, nadnaravni duh; toda mučila je kralja dvomljiva misel, ali bo Ivana kos svoji te¬ žavni nalogi. Raditega si ni upal dati svojo vojsko pod njeno poveljstvo, ampak je kočljivo vprašanje predložil svetu svojih najboljših in najizkušenejših svetovalcev. Da bi jo skušal, pogovarjal se je večkrat z njo, a moral je priznati, da misli dekle pošteno in ni morda po sovražniku podkupljena hinavka, ki bi naj francosko vojsko spravila na¬ sprotniku v roke, jo oziroma uničila kot zadnjo moč zbeganega kralja. Tudi v mesto Orleans se je bila razširila vest o božji poslanici. Mesto je brž poslalo dva ugledna meščana pred kralja s prošnjo, naj postavi devico na čelo zbrane vojske in jo pošlje Orleanu na pomoč. Preden se je kralj stalno odločil, poslal je Ivano v mesto Poitiers (Poatie), kjer je bila visoka šola z mnogo učenjaki. Pred samimi škofi in dru- 25 gimi učenimi in imenitnimi možmi morala je skozi tri tedne opravičevati in spričevati svojo nedolžnost in svojo poslaništvo od Boga. Predsednik velikega zbora je bil nadškof iz Remeša, ki je bil obenem prvi državni minister. Po dolgem preiskovanju in izpraševanju in po mnogoštevilnih odgovorih od strani Ivane prišel je izkušeni zbor dosledečega za¬ ključka : „Vsled njenega lepega obnašanja, neoma- dežnega imena in modrih odgovorov, ki se mo¬ rajo priznati kot od Boga navdahnjeni, njenega svetega življenja in vsled velike sile, v kateri sta Karol VII. in cela država — nadalje vsled velike nevarnosti, v kateri je zvesto in dobro mesto Or¬ leans in ki zahteva pomoč v skrajni sili, je zbor sklenil, naj se devica pošlje z vojsko mestu v pomoč." Takrat je bila Ivana Dark stara sedemnajst let. Bila je za svojo starost nenavadno velika, lepo vzrastla in lepega obraza. Moč njenega te¬ lesa je bila tolika, da se je bojevala kakor vsak drug vitez. Njeni govori so bili tako navdušeni in prepričevalni, njeno obnašanje pa tako skromno, da ni nihče dvomil o njenem božjem poklicu; to pa tem bolj, ker sta se ji z lica brali pobožnost in udanost v božjo voljo. Sploh je cela njena po¬ stava pričala, da je nekaj višjega. Kralj je torej zapovedal vojvodi Alensonu, naj gre devici do mesta Blois (Bloa) naprej in 26 naj tam preskrbi in pripravi večjo množino hranil, katera mora potem Ivana spraviti v oblegano mesto. V to svrho se ima devici dati oddelek vojakov. Kralj je devici naročil lepo viteško opravo z železnim oklepom in čelado, ter ji podaril pre¬ lepega konjiča; meč pa in zastavo, katero ji je tudi hotel dati, ni sprejela, rekoč, da ji bode ta dva dal Bog. Imela je namreč nekoč prikazen, da visi v cerkvi svete Katarine v Fierboisu poleg ve¬ likega altarju meč, kateri je pripravljen za njo. Res se je tamkaj našel meč, ki je bil zaznamovan s petimi križi. V isti cerkvi pa je bila še bela za¬ stava, platnena zastava, na kateri je bil naslikan naš Izveličar nad nebeško mavrico, sedeč na sod¬ nem stolu in držeč zemeljsko krogljo v roki; pri nogah sta mu klečala dva angelja, a spodaj ste bili zapisani besedi: „Jezus — Marija!“ Eden izmed angeljev je držal v roki francoski grb, nad katerim je naš Izveličar dajal svoj blagoslov. Na drugi strani zastave je bilo naslikano Marijino oznanenje. Pred Materjo božjo je stal angelj, ki je dajal Ma¬ riji belo lilijo. Sicer pa se ta zastava celo nič ni ločila od drugih zastav. Kralj ji je še v osebno varstvo in v postrežbo dal slugo, dva dečka, dva sela in dva hlapca in je imenoval kot Ivaninega spovednika Janeza Pas- kverela, učitelja in kateheta v avguštinskem samo¬ stanu v Toursu (Turu). 27 Francosko ljudstvo se je znovič ohrabrilo, ko je vitka in krepka kmetiška hči s prijaznim obrazom in temnimi kodrastimi lasmi po vojaško oblečena sedla na konja ter se postavila na čelo najpobožnejšim vitezom. Čimdalje večje število kmetiškega ljudstva je odslej zgrabilo za orožje ter se navdušeno udeležilo boja za brambo mile domovine, ki jo je zapravljiva in nespravljiva go¬ spoda hotela izdati tujcem. Dne 21. aprila 1429 je Ivana dvignila svojo zastavo in je odkorakala proti mestu Bloisu, kjer se je zadržavala dva dni in koder je pisala An¬ gležem pismo s približno sledečo vsebino: „Vi, ki šotorite pred Orleanom, odpotujte v imenu božjem v Vašo domovino. Če ne storite tega, vedite, da sem jaz prva poveljnica za kra¬ ljem in kjerkoli Vas bom našla na francoski zemlji, povsod Vas bom preganjala, ali Vam je ljubo ali ne. — Mene je sam Bog poslal sem, on, ki je kralj nebeški, da Vas mož proti možu preženem iz cele Francoske. — — Kralj Karol naj ima kot edini dedič francosko deželo, ker to Bog hoče in je to tudi kralju po devici Ivani sporočil. In kralj bo prišel v Pariz v mogočnem spremstvu. — Vas pa, vojvoda bedforski, prosim, da uvažujete moj nasvet, ker bi bila sicer Vaša poguba itd.“ Da pokaže svoje vojaške zmožnosti, je imela Ivanka najprej mesto Orleans preskrbeti z živežem. Dali so ji kakih šest tisoč vojakov, s katerimi je 28 koncem meseca aprila odrinila iz Bloisa. Pred od¬ hodom so se morali nji poverjeni vojaki spove¬ dati in prejeti sveto obhajilo, a tudi med potjo so morali biti pobožni ter se spodobno obnašati, kakor bi se pripravljali za kako sveto dejanje. Na njeno željo se bi bil moral oddelek pre¬ mikati tako, da bi se bilo prišlo do mesta Or- leana na desnem bregu reke Loire (Loare). Pa ravno na tem bregu je stal vojvoda sufolški z glavno angleško močjo. Ivana se Angležev ni bala in je hotela iti skozi njihovo vojsko naravnost v mesto. Tretji dan je dospela pred mesto. V svojo nevoljo pa je spoznala, da so jo njeni spremlje¬ valci varali in jo zapeljali na levi breg. Tukaj so že čakale mestne ladije, da bi vzele Ivano s svojimi ljudmi na krov in jo prepeljale v Orleans. Z razpetimi jadri so se ladije takorekoč pred žreli angleških topov peljale v mesto in glej — niti en strel niso nasprotniki izstrelili. Bržčas niso bili pripravljeni, ker so bili takratni topovi še silno okorni; tudi pa je bilo že pozno zvečer, ko so se ladje pripeljale do mesta. Ivana je stala na svoji ladji v spremstvu naj¬ imenitnejših takratnih vitezov, kakor so bili maršal Boussac (Busak). Visoko je držala v roki svojo belo, plapolajočo zastavo. Meščani so jo sprejeli z nepopisnim veseljem in jo slavili kot svojo rešiteljico. Gnječa je bila 29 tako huda, da sprevod kjerbodi ni mogel naprej. Dvesto vojakov suličarjev je dalo devici častno spremstvo. Ivana se je najprej podala v cerkev, da se je tamkaj Bogu zahvalila, ker je dal, da se je mogla srečno preriti skozi sovražnika. Potem so jo spremili v njeno stanovanje, kjer je bila pri¬ pravljena imenitna večerja. Toda pobožna deklica ni hotela zavžiti nič drugega, nego košček kruha, namočenega v z vodo zmešanem vinu; po tej več kot skromnej večerji je šla takoj k počitku. Njen brat Peter, zvesti Janez iz Meča, Bertram Pulinjski in oproda vitez Aulon so imeli kot spremljevalci svoje stanovanje v isti hiši. Ivana reši Orleans. Drugo jutro je zahtevala Ivana, naj bi se napadlo sovražnika; imela je več privržencev, ki so jo podpirali v njeni zahtevi. Pa govorila je zastonj. Francozom je primanjkovalo poguma. Vzela je torej pero v roko in je Angležem še enkrat zapovedala, naj takoj odidejo. Angleži so bili razburjeni in so jo imenovali navadno kra- varico, ničvredno dekle, katero bodo zažgali, kakor jo dobijo v roke. Njenega poslanca so proti pra¬ vilom vojniškega zakona zaprli. Posmehovali so se, čuvši, da jih hoče preprosto kmetiško dekle ustrahovati. V takratnih časih pa je bilo preprosto ljudstvo silno praznoverno; tudi angleški navadni vojaki so bili praznoverni. Jeli so se bati pogumne device, misleč, da je dekle na belem konjiču z belo zastavo čarovnica, ki se je zapisala hudiču, da ji pomaga. Angleški poveljniki so sicer skusili boječim vojakom dopovedovati, da je vse to gola sleparija, s katero bi jih nasprotniki radi prepla¬ šili — a vse besede so bile zastonj. 31 Da jame nasprotnikom pomalem upadati po¬ gum, so meščani kmalu spoznali; posledica je bila, da je Francozom jel pogum rasti in da so od ure do ure postajali bojevitejši. Ivankine be¬ sede so našle vedno bolj in bolj odprta ušesa, sosebno kadar je poudarjala: „Jaz sem poslana od Boga; torej imejte do mene zaupanje; kajti sam Bog je, ki vas hoče rešiti!" Takoj po svojem srečnem prihodu v Orleans je poslala svojega spovednika nazaj v Blois, da privede še ostale vojake v mesto. Ko so naposled tudi ti vojaki pod vodstvom Ivaninega spovednika srečno dospeli v mesto, se ni dala pogumna poveljnica več zadržavati in je hotela v boj. Zapovedala je takoj drugi dan pro¬ stovoljni četi, naj napade angleške utrdbe pri cerkvi svetega Lupisa. Vojaki so storili po po¬ velju, a so bili kmalu vrženi nazaj; jeli so bežati. Ivana je vse dobro opazovala in ko je videla, da njeni ljudje beže, stopila je sama naprej, začela begune zbirati in jih je peljala nazaj na bojišče. Sledili so ji maršal Boussac (Busak), baron Cou- longes in še šeststo vitezov. Na utrdbi se je vnel hud boj, ki je trajal cele tri ure; toda naposled so bili Francozi zma¬ goviti, so zavzeli utrdbo, pregnali Angleže in zidovje popolnoma razdejali ter požgali, kar je bilo lesenega. Angleška posadka je bila deloma 32 mrtva, deloma ujeta, mnogo angleških vojakov je pa pobegnilo. Po vrnitvi neustrašenih zmagovalcev so zvo¬ nili vsi zvonovi po vseh mestnih cerkvah, kjer je ležalo ljudstvo na kolenih in goreče molilo k Bogu v zahvalo za prvo zmago, ki so si jo francoski vojaki zopet priborili nad oholimi Angleži. Še tretjič je Ivana opozorila Angleže, naj opuste obleganje in se vrnejo v domovino. Tudi topot je bil njen opomin zastonj. Takoj drugo jutro je zgodaj zasedla svojega konjiča in vse pripravila za nov napad. Ob 9. uri je odjezdila z najpogumnejšimi vitezi in štiri tisoč vojaki pred mesto, da bi si osvojila trdnjavico svetega Ivana. Kakor hitro je angleški poveljnik te trdnjavice videl, kaj nameravajo Francozi, je trdnjavo sam razdejal in zažgal, sam pa se je s svojimi ljudmi umaknil v močnejše utrdbe pri cerkvi svetega Av¬ guština. Ivana francoskih poveljnikov ni mogla pre¬ govoriti, da bi takoj tudi te utrdbe napadli. Toda Ivana se ni zmenila zanje, ampak je zbrala četo najpogumnejših in se je zagnala nad utrdbe. Mo¬ rala pa se je kmalu umakniti, ker se je razširila novica, da se bližajo Angleži z vso svojo močjo. Ivana ni čakala, ali je novica resnična ali ne; ob¬ novila je napad in Francozi so pogumno udrli za njo. Bila je prva, ki je svojo zastavo nasadila na obzidje, kjer se je vnel najljutejši boj. Ivana se 33 je odlikovala s svojo pogumnostjo in neumornostjo od vseh bojevnikov v največji meri. Naposled se je vitezu Aulonu in nekemu drugemu Francozu posrečilo predreti obzidje in za njima je udrla skozi odprtino velika četa napadalcev. Ravno je v mestu zvonilo Ave Marijo, ko so Angleži izgubili svojo najboljšo in največjo utrdbo pri mestu. Samo malemu številcu nasprot¬ nikov se je posrečilo dospeti v trdnjavo ob mestu, vsi drugi so storili smrt ali v ognju ali pa v boju. Nastopila je noč. Ivana se je umaknila nazaj v mesto, Francozi pa so s svojimi najboljšimi po¬ veljniki ostali zunaj pred trdnjavo ob mostu, ka¬ tero je devica hotela drugo jutro napasti. Vedela je že naprej, da bo drugi dan dobila rano. Drugo jutro, kakor je napočil dan, se je po¬ dala Ivana črez reko. Na njeno željo so se morali vodje zbrati in ji obljubiti, da hočejo vso svojo moč zediniti v enoten napad. Ob deseti uri so začele trobente oznanjati, da se začne vršiti napad; topovi so začeli grometi in Francozi so od vseh strani planili na trdnjavo. Vnel seje najljutejši boj i i če so se jeli Ivanini vojaki tu ali tam umikati, takoj je bila Ivana pri njih in jih navdajala s po¬ gumom, rekoč: „Danes mora biti angleška moč strta in potem bo pri nas zopet vse dobro!" Bilo je to 7. maja 1429. leta. Ze je minil poldan in mnogo Francozov je bilo mrtvih, a ni 3 34 se še moglo govoriti o nikakem uspehu. Pogum je jel vojakom pomalem upadati. To je Ivana takoj spoznala. Da bi vojake zopet zbodrila, pograbila je lestvo, skočila prva v jarek, naslonila lestvo na obzidje in začela naskok. Zdaj se je izpolnilo njeno preddanšnje pre¬ rokovanje ; zadela jo je namreč puščica za vrat in jo podrla na tla. Le slabo se je še mogla braniti proti napadom angleških vojakov. Prvi ji je na pomoč priskočil vitez Ivan Gamaški, ki jo je oprostil in jo dal iz boja zanesti. Okrog nje so stali njen spovednik in drugi vojskovodje; vsled nevajenih bolečin se je deklica razjokala. Kmalu pa se je zopet ojunačila, izdrla si lastnoročno puščico in si dala rano obvezati. Nato se je dala nekoliko na stran zanesti, kjer je opravila spoved. Ivanina nesreča je vzela Francozom ves po¬ gum. Jeli so se umikati in poveljnik Dunois (Du- noa) je dal trobiti k splošnemu umikanju. Zna¬ menje k umikanju je dalo Ivani vse moči zopet nazaj. Skočila je na noge in zaklicala : „Za Boga, prijatelji, v kratkem času bodete zmagali! Ne dvomite vendar!" V nekaterih minutah je bila že na konju, kakor bi se ji ne bilo nič prigodilo; vzela je zopet zastavo v roko in je jezdila proti trdnjavi. Pogled na prihajajočo devico je praznoverne Angleže splašil, nasprotno pa je Francoze ojunačil. Pod¬ vrgli so se zopet njenemu povelju in začeli trdnjavo 35 še huje napadati. V kratkem času sta stala Ivanka na eni strani in vitez Griesme na drugi strani zu¬ nanjega zida. Devica je svojo zastavo takoj nasa¬ dila na najvišjem mestu obzidja in je zaklicala so¬ vražniku: „Udaj se, udaj — kralju nebes! Imenoval si me ničvredno dekle, a vendar se mi smiliš!“ Poveljnik je prvič čutil nek poseben strah pred zmagovito devico. Skušal je pobegniti s svo¬ jimi ljudmi črez most in se rešiti. Toda most, ki je bil močno poškodovan, se je udrl pod težo be¬ žečih in reka je požrla vse. Tudi pogumni po¬ veljnik je našel smrt v vodi; železna oprava, če¬ lada in meč so s svojo težo potegnili vsakega takoj na dno. Zmaga Francozov je bila popolna. Devica se je vrnila v mesto in ljudstvo jo je z neštevilnimi klici pozdravljalo. Slovesno zvonenje, slovesni kresi, molitve in cerkvena opravila so sledili zmagoslav¬ nemu dnevu. Duhovniki so po vseh cerkvah peli slovesni „Te Deum“ in ljudstvo je navdušeno po¬ magalo peti to himno. Popolnoma premagani in iz vseh postojank pregnani Angleži so še tisto noč sklenili oditi in opustiti obleganje. Se preden se je začelo prav svitati, so se že postavili v vrste, da bi odšli. Ker pa so Francozi mislili, da se postavljajo zato v vrste, da bi jih napadli, oziroma skusili napad na mesto, so se tudi sami uredili v bojne 36 vrste. Ivana je tudi prihitela in je vprašala, proti kateri strani je sovražnik obrnjen. Ko je dobila odgovor, je rekla: „Za Boga — odšli bodo! Pustite jih pri miru in hvalite Boga!“ In res so Angleži odšli. Pred Orleanom so izgubili šest do osemtisoč ljudi, skoraj vse vojne priprave, težke topove in razno prtljago. Hitro se je po celem Francoskem raznesla vesela novica, da so Angleži bili tepeni in da je Ivana Dark, katero so odslej imenovali „Devico Orleansko", rešila mesto in tako izvršila prvo ji od Boga dano nalogo. Ivana pelje Karola VII. v Remeš. Že drugega dne po zmagi je odjezdila Ivana v spremstvu mnogih vitezov in oprod h kralju, da bi mu sama prinesla veselo vest o osvoboditvi mesta Orieana in bi ga peljala v Remeš h kro¬ nanju. Sešla se je s kraljem Karolom VII. v Toursu. Da so francoske kralje venčali v Remešu, je bila že starodavna navada. Po njenem odhodu so Francozi skusili napad na Jargeau, a so bili občutljivo tepeni in so se morali umakniti. Ko je prišla devica pred kralja, sprejel jo je z vsem svojim dvorom toli častno, kakor bi bila kaka knežja ali sploh visokorodna oseba. Že pri prvem sestanku je pozvala kralja Ka¬ rola VII., naj se takoj poda k venčanju v Remeš. Na dolgej poti do Remeša pa so nasprotniki še mnogo močnih mest in gradov imeli v svoji oblasti in skušeni možje so kralju za zdaj odsvetovali od predrznega naklepa. Ivana, videvši, da vladata na dvoru glede njene zahteve le bojazen in dvomljivost, je rekla: 38 „Zivela bom še samo eno leto in ne dalje. Treba bo torej paziti, da se bo ta čas dobro iz¬ rabil!" Po dolgem prigovarjanju in hrabrenju in po mnogih resnih opominih, naj se vendar Boga ne žali z dvomi, se je kralj naposled vendar odločil za potovanje k venčanju v Remeš. Stavil pa je po¬ goje, da se morajo vse utrdbe in mesta ob potu v Remeš, ki so v angleških rokah, prej sovražniku odvzeti. Sosebno je menil trdnjave pod in nad Orleanom ob reki Loari. Ivana je v to privolila. Začele so se torej resne priprave za nadaljno vojskovanje. Med pripravljanjem je prišel tudi drugi Ivanin brat, da bi jo spremljal. Pred odhodom je kralj poveril vrhovno poveljstvo nad vojsko Ivani in vojvodu Alenson. Bili so v vojski večinoma novi vojaki, a navduševal jih je isti duh, kakor stare bojevnike, ki so se že bili vojskovali pod Ivanino zastavo. Ivana je svetovala, naj se najprej vzame močno utrjeni Jargeau. Poveljniki so ji od tega odsveto¬ vali, češ, trdnjava je premočna, francoska vojska šteje samo štiri do pettisoč vojakov, a Angleži so veliko močnejši in za močnim zidovjem v varnem zavetju. Pa Ivana si ni dala ničesar dopovedati in je tako dolgo prigovarjala, da so naposled Fran¬ cozi napadli sovražnikovo gnezdo. Pa grof Sufolk je bil izkušen vojak in je orvi francoski naval sprejel tako krepko, da so se 39 morali Francozi umakniti. Stopila jim je torej Ivana na čelo in je jela Angleže, ki so zasledovali na¬ padalce, poditi nazaj v mesto. Francozi so morali zdaj svoje topove obrniti proti trdnjavi in streljati po Ivankinem povelju in navodilu; kako je dobro vodila vso operacijo, se je kmalu pokazalo; kar po vrsti so se podirali stolpi in se je rušilo zidovje. Tretjega dne je bilo podrtije že toliko, da je Sufolk poslal sela v francosko taborišče in prosil za premirje skozi petnajst dni. Premirje se seveda od francoske strani ni dovolilo. Nasprotno je Ivana takoj zapovedala, da se ima vojska postaviti v bojne vrste. Kmalu so se oglašale bojne trobente in so trobile k napadu. Angleži so se obupno uprli odločnim fran¬ coskim napadom in boj je bil najljutejši. Ivana je bila vedno in povsod prva v boju. Že so jeli Fran¬ cozi pod Ivankinim neustrašenim vodstvom prodi¬ rati, kar prileti kamnita krogla in jo vrže v okop. Sovražniki so se že veselili njene smrti. Toda de¬ vica je že v prihodnjem trenutku skočila na noge in z močnim glasom zaklicala: „Le naprej, le naprej! Prijatelji, še to uro so Angleži naši 1“ Francozi so zaupali Ivankinemu klicu in so drli kakor hudournik naprej. Vroč boj ob močno utrjeni in z vsemi vojnimi pripravami dobro pre¬ skrbljeni trdnjavi je trajal več ur. Naposled je bilo mesto vzeto. Padlo je ta dan 1100 Angležev, po- 40 veljnik grof Sufolk pa je prišel v francosko uje¬ tništvo. Glas o tej zmagi se je razširil daleč okoli in je privabil mnogo bojaželjnih mož v francosko taborišče; francoska vojska je kmalu narastla za tri do štiritisoč mož. Streljiva in drugih vojnih po¬ trebščin pa ji itak ni manjkalo, ker se je takega gradiva vzelo dobro preskrbljenim Angležem več kot v obilici. Brez velikih težkoč je francoska vojska na svojem potu v naskoku vzela most pri Meunu in je brez ovir zasedla mesto Beaugency (Božensi), katero je angleški poveljnik posadke Taibot brez upora prepustil prodirajočim Francozom. Edino v gradu imenovanega mesta se je utrdil in pripravil za upor. Francozi so seveda začeli grad oblegati in ga obstreljavati. Med obleganjem gradu je prispel v mesto tudi grof Artus, vojvoda Richmondski, ki je bil prej Connetable (kontabl) francoski, t. j. vrhovni poveljnik črez celotno francosko vojsko; pripeljal je seboj mnogo grofov in vitezov, osemsto loko¬ strelcev in tisoč in dvesto bojevnikov z oklepom (oklepnikov.) Grof Artus se ni smel takoj pridru¬ žiti zmagujoči francoski vojski; bil je namreč pri kralju vsled svoje omahljivosti in dvoreznosti v nemilosti in ni se mu torej zaupalo. Šele ko se je izvedelo po vohunih, da se bliža velika angleška vojska pod Talbotovim poveljništvom, kateri se 41 bo treba z vsemi močmi postaviti v bran, oziroma porobu, smel se je grof Artus pridružiti Ivanini vojski. Moral pa je prej ob navzočnosti Ivane in cele vojske slovesno priseči, da bo vedno ostal zvest podložnik kralja Karola VII. in da ne bo nikdar česa rekel ali storil, kar bi znalo kralju ali njegovim vernim podložnikom škodovati. Ze drugi dan se je posadka v gradu jela pobotavati glede predaje; z dovoljenjem, da sme prosta oditi, je zapustila grad oblegovalcem. Komaj so bili Angleži odšli, že se je v fran¬ coski vojski razširila novica, da se bliža sovražnik v toliki moči, kakor še nikdar prej; samo pred- straže štejejo baje več tisoč vojakov. Ko je Ivana slišala to novico, obrnila se je k vojvodu Alensonu, rekoč: »Angleži, ki pridejo nad nas, se ne bodo dolgo bojevali; morali bodo zmago pustiti nam; dobro boste morali rabiti ostroge, ako jih boste hoteli zasledovati 1 “ Ni trajalo dolgo in angleška vojska je pri¬ korakala na polje pred mestom Beaugency-jem; vodili so jo trije poveljniki, že imenovani Talbot in pa Skale in Fastolf. Sovražna vojska se je takoj uredila v bojni red. Ivana jih je zagledala in že je rekla Fran¬ cozom : »Le neustrašeno bijte po njih! Ne bodo se dolgo ustavljali, ampak se kmalu pognali v beg!“ 42 Francoski poveljniki so dobro vedeli, da imajo Angleži dobro izurjeno in izvežbano vojaštvo. Gle¬ dali so torej, da bi sovražnik Francozov ne napadel takoj skupno in v gostih vrstah, ker bi znalo to biti za Francoze nevarno. Izbrali so si torej naj¬ pogumnejše, lahko oborožene jezdece in naredili male čete, katerim je načeloval drzni la Hire; imel je skupno okrog tisoč in petsto takih bojevnikov. Ti bojevniki so imeli nalogo angleško vojsko vedno in vedno, zdaj od te in zopet od one strani držati in nadlegovati in jo ovirati pri narejanju nasipov in drugih utrdb. Umljivo je, da se je la Hire po stranskih potih premikal in jel napadati le manjše čete. Tako je neka angleška četa počivala v gozdu in Hirovi jezdeci bi je bržčas ne bili našli, ker je bila go¬ ščava velika in gosta; toda jezdeci so spodili ve¬ likega jelena in ta je bežal naravnost proti angle¬ škemu šotorišču. Iznenadil je sovražnike tako, da so zakričali, ko se je pognal nad nje. Hire je na¬ padel četo in morala se je umakniti za vas Patay, kamor se je umaknil tudi večji del angleške vojske. Angleži so bili popolnoma zbegani, ko so videli francoske jezdece v večjem številu nadlegovati manjše izpostavljene angleške čete, a niso znal; soditi, kako močen bi znal sploh nasprotnik biti. Za vasjo je bil velik in dobro utrjen samo¬ stan; tega so hoteli Angleži porabiti kot nekako zaščitje. Toda Hire jim s svojimi lahkimi jezdeci 43 tega ni pustil; posebno pa jih je s silo nadlegoval, ko je videl, da je tudi Ivana pripeljala jedro svoje vojske na plan in napadla umikajoče Angleže. Kmalu je bila v angleški vojski popolna zme¬ šnjava. Krdela so se brezuspešno branila vsako zase, o skupnosti ni bilo pri Angležih govora in pomalem so začele posamezne čete bežati na vse kraje. Francozi so jih zasledovali in grozovito po¬ bijali; kri je tekla v potokih. Poveljnik Fastolf se je s svojimi častniki rešil, ker je o pravem času pobegnil; seveda izkaže se vojaški poveljnik nikakor ne, ako prenaglo ubere svoje pete. Talbot in Skales pa sta se neustrašeno trudila, da bi spravila vojaštvo v red; a trudila sta se zastonj. Oba sta z mnogimi častniki in vitezi prišla Francozom v roke. Angleži so bili popolnoma pobiti. Ivankine preroške besede so se imenitno uresničile. Zgo¬ dovina imenuje ta boj „krvavi lov pri Pataju". Angleži so pustili na bojišču dva do tri tisoč mrtvih. Čeprav pa je bil boj silno krvav in je padlo za takratne razmere mnogo nasprotnikov, vendar ni cela bitka trajala dalje kakor do opoldne. Ko je Ivana videla toliko prelite krvi in opa¬ zovala zadnje grozno klanje, začela se je jokati. Ni mogla dalje gledati krvavega bojišča. Zbrala je torej najimenitnejše može svoje vojske in se je podala z njimi h kralju, da mu naznani veliko zmago, ki je bila za Francoze važnega pomena. 44 Kralj Karol Vil. še vedno ni imel poguma iti v Remeš na kronanje; obotavljal pa se je še vedno, ker je preveč slušal ugovore svojega malo¬ marnega svetovalca Tremouille-a (Tremuila). Vso svojo ognjevito zgovornost je morala devica po¬ rabiti, predno ga je pregovorila na pot v Remeš. Vedno in vedno je morala malosrčnemu kralju klicati: „Ne boj se! Nikogar ne boš našel na potu, ki bi bil zmožen tebi kaj storiti." 23. junija so nastopili pot; Ivana je šla s svojima bratoma in z izbrano četo najpogumnejših in najodličnejših bojevnikov kralju in njegovi vojski naprej. Tudi na tem potu so se izpolnile Ivankine preroške besede. Nasprotniki namreč se res niso kralju ustavljali nikjer, ampak ognili so se mu ter ga pustili mirno dalje iti, kakor hitro so zagledali deklico z belo zastavo; in skoraj vsa mesta, mimo katerih je stopala kraljeva vojska, so se dobro- voljno podala. Pot do Remeša je bila dolga osemdeset milj in zelo težavna, ker so bile v takratnih časih poti zelo slabe ali pa jih kjerbodi ni bilo. Tudi do Remeša so bile le tuintam ceste. Vseeno pa je devica pogumno prodirala naprej in pripravljala pot kralju in njegovi vojski. Karol VII. je imel okrog dvanajsttisoč mož; bili so sami po¬ gumni, izkušeni in odlični ljudje. 45 Prvo večje in močnejše utrjeno mesto, mimo katerega je kralj na svojem potovanju v Remeš prišel, je bilo Auksere. Mesto se je dobrim potom udalo. Cim dalje se je Karol VII. premikal, tem več vo¬ jakov je imel, ker so možje od vseh strani vreli k njegovi vojski. Vsled mnogoštevilne kraljeve vojske se je tudi mesto Florentin udalo brez vsa¬ kega boja. Mesto Trojes pa je zaprlo mestne duri in posadka z meščani je izvršila drzen napad na prve čete francoske vojske. Mesto je bilo močno utrjeno in je bilo dobro preskrbljeno z živili in vojnimi potrebščinami; imelo je pogumno vojaško posadko in odločno meščanstvo. Zatorej je vsako pogajanje glede predaje odločno odbilo, kakor bi bilo dobro vedelo, da manjka kraljevi vojski topov za obleganje. Karol VII. je bil pa res v hudi stiski, kajti primanjkovalo mu ni le vseh priprav za oble¬ ganje, ampak tudi glede živil mu je predla slaba; pretila mu je nevarnost, da nastane lakota v fran¬ coski vojski. Kralj in njegovi poveljniki so že hoteli oble¬ ganje opustiti, toda Ivana ni v to privolila. Zahte¬ vala je nadaljno obleganje, rekoč kralju s pre¬ roškim glasom: „Še jutri bodete gospod tega mesta!" Drugo jutro je uvrstila vojsko v vojni red in jo je s svojo belo zastavo peljala pred mestne okope. Vitezi, oprode, vojaki in sploh vsi, ki so imeli zdrave noge, morali so na delo in nositi ka- 46 menje, les, šumo in enako travino, iz katere so naredili tik mestnega obzidja nasipe, ali zasipali globoke okope okrog obzidja in si tako naredili pot do zadnjega. Delo je trajalo celi dan in še potem celo noč, preden je bilo dovršeno. Ko so zjutraj meščani videli, na kakšen način jim misli oblegovalec priti do živega in ko so za¬ gledali devico s svojo belo zastavo na čelu bojnih vrst, so se silno prestrašili. Upadel jim je ves po¬ gum. Takoj so poslali poslance h kralju in mu dali po njih izraziti svojo udanost in pokorščino; obljubili so mu zvestobo in ga priznali kot svojega edino pravega kralja. Karol VIL je šel s svojimi vojaki v mesto in mu je odpustil napad na njegove prve straže. Takoj drugi dan se je kralj podal s svojo vojsko naprej. Prišedši do mesta Chalons-a (Sa¬ lona) mu je meščanstvo takoj poslalo svoje po¬ slance, katere je vodil škof, nasproti; ti so pri¬ nesli mestne ključe na svilnati blazini in izrazili globoko udanost. Brez ovir je šel kralj v mesto, a se ni dolgo zadrževal v njem, ampak je kmalu šel dalje. Tako se je bil približal mestu Remešu na daljavo štirih ur. Komaj so po mestu izvedeli, da je kralj blizu, že je angleško-burgundska posadka odkorakala pri nasprotnih durih iz mesta in se uma¬ knila francoski vojski. Tudi to mesto je poslalo 47 kralju poslance nasproti, proseč ga, naj mu od¬ pusti odpad. V znamenje globokega kesa mu je poslalo ključe mestnih vrat. Karol VII. je zvečer jezdil v mesto, kateremu je odpustil odpad; njemu na strani je jezdila Ivana. Drugi dan so se začele priprave za slovesno kronanje. Kralju je bilo posebno žal, ker se ni mogel dati kronati s staro francosko krono in starim žezlom, s katerima so bili kronani prejšnji kralji, ker so bila vsa starodavna kraljevska zna¬ menja v angleški oblasti v mestu St. Denis-u. Mo¬ rala so se torej nova preskrbeti. Kralja so dne 17. julija 1429. svečano poma- zilili in venčali za francoskega kralja. Najprej se je klečečega z mečem dotaknil vojvoda Alenson in ga tako označil za viteza, potem ga pa je po- mazilil in kronal remeški nadškof na istem svetem mestu, na katerem so njegovi predniki že več sto let pred njim sprejemali vladarsko oblast. Med svečanostjo je devica Orleanska v po- polnej vojaškej opravi z deviško zastavo v roki stala poleg mnogo izkušanega kralja, kateremu je rešila očetovski prestol. To je bil najlepši dan njene sreče, zlasti ker se je tudi njen stari oče udeležil nenavadne slovesnosti ter z lastnimi očmi gledal slavo svoje hčerke. Po končanej slovesnosti je devica pokleknila pred kralja in je s solznimi očmi rekla: 48 »Blagi kralj, zdaj je izpolnjena božja volja! Bog je hotel, da sem otela mesto Orleans in sem vas peljala v Remeš, kjer ste bili venčani za kralja, da vidi svet in spozna, kdo je pravi francoski kralj in čegava je pravzaprav francoska krona." Poleg Ivankinega očeta se je udeležil slove¬ snosti tudi njen starejši brat. Mesto Remeš ju je radi Ivane slovesno sprejelo, ju počastilo in po¬ gostilo. Konečno je bilo mnogo pogumnih vojakov potrjenih za viteze in sledile so veselice in vitežke igre; tudi dragocena darila je kralj razdelil med najvrednejše. Ivana je tako rešila tudi svojo drugo nalogo. Ivana ujeta. Ali s kronanjem v Remešu še ni bil konec dolgoletne krvave vojske, kajti Angleži so še velik kos francoske države ter tudi glavno mesto Pariz imeli v svoji oblasti. Devici Orleanski ni dalo miru, dokler ni bila vsa prelepa domovina oteta tuje sile. Vendar ji je nek notranji glas pravil, da je s kronanjem dovršila svojo nalogo in se zdaj pravzaprav nima več vmešavati v francoske politične dogodke. Pro¬ sila je torej, naj jo puste domu k starišem, kjer hoče zopet mirno živeti kakor prej. Vendar pa kralj ni hotel ustreči njeni prošnji in tudi njeni svetovalci so ji prigovarjali, naj še ostane pri vojski, dokler je še sovražnik na fran¬ coskih tleh. Nerada je ustregla kraljevi želji. Čutila je namreč, da jo je tista nadnaravna moč, ki jo je dozdaj vodila, zapustila in da se zdaj ne bo več mogla bojevati drugače, kakor vsak drug navaden čiovek. 4 50 Iz Remeša se je Karol VII. podal s svojo vojsko proti Parizu. Povsod so se mu mesta rado- voljno udala in povsod je bil slovesno in z ve¬ seljem sprejet. Samo eno mesto se ni hotelo udati, ker je imelo tujo posadko; kralj ga je vzel s silo, a ni imel pri obleganju nikakih težkoč. Ivano je vedno bolj mikalo iti domu; lotilo se je je globoko domotožje. Prosila je kralja, naj njeni rojstni vasi Domremiju opusti vse davke, ker je vas silno revna. Kralj je storil po Ivanini prošnji in 31. julija 1429 napisal posebno listino o popolni oprostitvi davka in to listino je tudi dne 28. junija 1610 potrdil kralj Ludvik XIII. V bližini Pariza je medtem vojvoda Bedfort postavil vojsko, ki je štela 12.000 mož, Francozom nasproti. Pa upal si ni napasti nasprotnika in se je kmalu umaknil za varno in trdno zidovje glav¬ nega mesta. Tukaj se je resno in odločno branil. Boji so bili hudi in krvavi; premnogokrat so se borili mož proti možu, četa proti četi. Ti boji so ostali še do danes v ljudskem spominu. Po celej Francoskej so jeli zdaj plemiči vsta¬ jati, zbirati ljudi in napadati gradove, kateri so še bili v angleški lasti. Tudi marsikatero močno utrjeno mesto je prišlo na ta način zopet v do¬ mače roke. V Deniju je bila Ivana dvema otrokoma krstna botra. Ko je nekoč šla po ulici, videla je sprijeno deklico, ki je delala javno pohujšanje. Ivana je 51 razkačena zgrabila za meč in je z njim udarila po izprijenki; meč se je razdrobil na drobne kosce. Ta prigodek je devica smatrala kot božje zna¬ menje, da je zanjo čas vrniti se v domovino. Zopet je prosila kralja za dovoljenje, a zopet ji ga je odbil. Ivanka je torej morala v boj. Ali prevzetna dvorska gospoda, kateri slava preproste kmetiške hčere nikakor ni bila po volji, zadržavala je kralja, da se je tako dolgo obotavljal, dokler se niso znovič ohrabrili in ojačili nasprotniki. Sele ko so se Angleži resno pripravili na vojsko, šel jim je Karol VII. nasproti. Toda tudi z obleganjem Pariza se je slabotni in premalo samostojni kralj obotavljal in s težavo ga je Ivana pregovorila, da je zopet ukazal napadati glavno mesto. Tu je bila devica tretjič ranjena, ali to je ni toliko bolelo, kolikor novo kraljevo povelje, da se mora francoska vojska umakniti nazaj čez reko Loiro (Loaro). Pri obleganju mesta Pariza se je še bolj po¬ kazalo, da je Bog devico Orleansko nehal rabiti kot svoje orodje; kajti že prvi napad je popol¬ noma izgubila; ko so zvečer šteli padle in ranjene, našteli so jih tisoč in petsto. Tudi njen voz je prišel sovražniku v roke. Popolnoma obupana je hotela bojišče zapu¬ stiti in se ni hotela nobenega boja več udeležiti. Toda poveljniki so ji prigovarjali in so jo hvalili, češ, da je skrajno pogumna. Tolažili so jo vsled 4 * 52 izgube toliko vojakov, rekoč, da bi bilo mesto drugi dan gotovo pad’o v francoske roke. — Zima se je naglo začela bližati. Kralj je svoje vojake razdelil na posamezna dobljena mesta in vzete gradove, ostale čete pa so se umaknile, da bi v miru prezimile. Kralj je zdaj izkazoval Ivani razne dobrote. Hotel je pokazati, kako visoko ceni njene zasluge za francoski prestol. Na njegovo povelje je morala nositi najdragocenejšo obleko in vojaško opravo; obleka je bila iz najfinejših in najdražjih snovi in je bila obšita z najdragocenejšo kožuhovino. Ne bomo dalje naštevali, kakšno obleko je nosila; dovolj je, ako povemo, da bi se take obleke niti kraljeve princezinje ne bile smele sramovati. Potem je tudi imela mnogoštevilno služinčad, ki ji je vsako željo brala že iz oči in ji stregla na najboljši način. Meseca decembra 1. 1429. je kralj Karol VII. napisal listino, na podlagi katere ni samo devico Orleansko, ampak tudi njenega očeta Jakoba Dark, mater in brate ter njihove zakonske potomce vzdignil v plemenitaški stan. Povrh pa je nji na čast dal ko¬ vati spominski novec, ki je imel na eni strani njeno podobo, na drugi strani pa roko z mečem in nad- pisora: Consitis Dei, to se pravi približno: Po božjih sklepih. Mirovanje črez zimo je porabil kralj na ta način, da je burgundskemu vojvodi ponudil roko v prijateljsko razmerje. Pa vojvoda se je obotavljal 53 in je stremil dobičke dolgotrajne vojske porabiti kolikor mogoče v svoj prid. Tudi papež Martin V. je posredoval in pri¬ govarjal vojvodi, naj sklene mir. Pa vojvodi to ni bilo všeč. Podal se je v Pariz k vojvodi Bedfortu, katerega je prosil, naj mu da vrhovno poveljništvo čez glavno mesto; oba sta si obljubila, da hočeta vsa posestva dobiti zopet nazaj in kralja Karola VII. prepoditi. Večje bitke črez zimo res ni bilo, a boj se je nadaljeval v malih mejah skozi celo zimo in je nudil v mali obliki marsikateri krvavi prizor. Pred pomladjo se je Francozom posrečilo Angležem vzeti več trdnjav, a nasprotno so tudi Angleži vzeli Fran¬ cozom mesto St. Denis, čeprav se je francoska po¬ sadka borila kakor lev. Ivana je črez zimo dalje časa bivala v Bour- gesu (Buržu), dokler ji niso kraljevi svetovalci dali nalogo, naj oblega mesto Saint Pierre le Mou- tiers. Devica Orleanska je ubogala in je nalogo rešila prav dobro in sicer na ta način, da je mesto popolnoma obkolila in v slabem letnem času edi¬ nole oblegala in delala razne priprave za uspešen napad. Preden pa je mogla vse priprave izvršiti, dobila je povelje, da mora mesto napasti. Prvi napad so oblegani tako dobro odbili, da so se Francozi v begu morali umakniti daleč nazaj. Edino ona in še nekateri zvesti se niso hoteli umakniti. Zbrala je torej svoje vojake še enkrat in je obno- 54 vila napad. Novi napad se ji je posrečil in kmalu je bilo mesto v njenih rokah. V najhujšem zimskem času je dobila kmalu nato povelje, naj začne oblegati trdnjavo Charite; trdnjava pa je bila tako dobro utrjena in so jo posadka in meščani tako dobro branili, da ni Ivana ničesar opravila in se je morala brez uspeha uma¬ kniti. Rešila pa je mesto Melun, katero so Angleži oblegali; napadla je oblegovalce in jih prepodila. To se je zgodilo kratko časa pred Veliko nočjo. V velikonočnem času ji je angelj oznanil, da bo prišla še pred godom Janeza Krstnika (24. junija) v ujetništvo. Od tega časa, ko ji je angelj to oznanil, molila je vedno k Bogu, naj jo reši muk dolgega jetništva in jo rajši vzame kmalu k sebi v nebo. Samo bratje in še nekateri zvesti privrženci so jo spremljali v Lagni. Ni bila še dolgo tukaj, ko se je po mestu razširila novica, da koraka mimo mesta poveljnik Frank Daras, eden najdivjejših in neusmiljenejših angleških poveljnikov in ima v svo¬ jem spremstvu okrog tristo do štiristo vojakov in nekaj bogatega plena. Devica Orleanska ni mnogo premišljala. Zbrala je zanesljivo četo in je udarila po Angležih s tako silo, da je bil poveljnik ujet, vojaki deloma pobiti in deloma razpršeni, bogati plen pa v francoskih rokah. Poveljnik je prišel kmalu potem pred so- 55 dišče, ki ga je spoznalo krivega cestnega ropa; bil je obsojen k smrti in tudi usmrčen. Iz Lagnija se je Ivana podala v Compiegne (Kompienj). Njeni dosedanji privrženci so jo za¬ čeli zapuščati drug za drugim, a prihajali so zopet novi. Ni trajalo dolgo in že je imela okrog sebe zbranih dva tisoč mož. Vojvodi Burgundskemu se je medtem posre¬ čilo dobiti v roke mesto Choisi in od tukaj je ko¬ rakal proti Compiegne-ju s svojo glavno vojsko. Tudi Angleži so ga podpirali in so mu poslali v pomoč petnajst sto vojakov. Vojvoda je jel mestu žugati, a Ivana je bila že prej zbrala vojake in jih postavila v mesto, ki se je veselilo pomoči. S šeststo možmi je takoj naredila iz mesta izpad in je Burgundce potisnila nazaj. V vročem boju je premalo pazila na varnost svoje osebe in se je predaleč oddaljila od svojcev. Sovražnik je isto¬ časno dobil nove pomoči. Sovražnikova premoč je bila prehuda in francoski bojevniki, med kate¬ rimi je bilo tudi dosti nasprotnikov slavne kme- tiške deklice, morali so se pomikati nazaj proti mestu. Devica Orleanska se je hrabro bojevala in se zadnja upirala pritiskajočemu sovražniku; ali preveč se je bila zamudila in niti zapazila ni, da so bili njeni vojaki že v mestu in so zaprli duri za seboj. Pot ji je bila že odrezana, ko je spo¬ znala nevarnost. Vseeno pa se je pogumno boje¬ vala naprej in je skusila prodreti skozi nasprotne 56 vrste, da bi pobegnila v Pikardijo. Toda močan angleški lokostrelec jo prime za obleko, potegne s konja in po hudem boju je bila devica prema¬ gana. Z divjim veseljem so jo peljali vojaki v ta¬ borišče. Lionel iz Vendome jo je močno zastraženo prepeljal v Marignij, jo tam prodal vojvodi Ivanu Luksemburškemu in ta jo je dal vreči v trdno ječo in jo je dal noč in dan stražiti. Ujeta je bila devica Orleanska dne 30. maja leta 1430. v bližini mostu pri Compiegne-ju. M V ujetništvu. Hitro kakor blisk se je po celej deželi raz¬ nesel žalostni glas, da so nasprotniki ujeli slavno francosko junakinjo. Po vsem Francoskem so jako obžalovali nesrečno devico, le nehvaležni kralj Karol VIL, ki je vedno rad poslušal svoje hu¬ dobne svetovalce, ostal je trdega srca in se niti ganil ni, da bi rešil veliko svojo dobrotnico. Nasprotno pa je ujetje device Orleanske An¬ gleže in Burgundce napolnilo z nepopisnim veseljem. Vsa nasprotna vojska je uprizorila veliko veselico in okrog Pariza so še celo zažigali krese, dali peti slovesne maše in po mašah slovesni „Te Deum“. Na povelje Ivana Luksemburškega so Ivano prepeljali iz Marignija v grad Beaulieu (Bolje); pa ta grad se jim kmalu ni zdel dovolj varen in bali so se, da bi jim znala devica pobegniti iz lastne ali pa s tujo pomočjo. Vlekli so jo torej v ječo v Beaurevoir (Borevoar). Tukaj so jo za¬ prli kakor najhujšo hudodelnico. Vendar pa so bili ti dnevi zanjo še primeroma dobri, vsaj veliko 58 bolji kakor dnevi ujetništva pri njenih smrtnih so¬ vražnikih Angležih. Ko se ji je povedalo, da jo menijo prodati Angležem, je Ivana skoraj obupala. Čeprav je imela še vedno prikazni in čeprav jo je sveta Katarina v prikaznih tolažila, vendar je nekega dne pol v blaznosti skočila s stolpa gradu Beaurevoir v glo¬ bočino, ko se je prej še prekrižala in priporočila dušo Materi božji. Toda Bog ji je to dejanje odpustil in ni hotel, da bi si na tako grešen način končala živ- vljenje. Kakor je sama pri sodniji priznala, so jo angelji prestregli s svojimi rokami in stražniki so jo našli sicer brezzavestno, a le malo poškodovano. Po tem dogodku ni tri dni hotela ne jesti ne piti. Sele po tolažbah svetih prikaznij je do¬ bila njena duša zopet mir. Francoze je Ivankino ujetje silno razsrdilo. Od vseh strani so začeli napadati Angleže in so jih v mnogih bitkah in manjših pobojih premagali. S takim početjem pa so srd proti Ivani le še ne¬ tili med Angleži. Ker so se Angleži silno bali, da bi devico Orleansko znali Francozi s silo ali pa z denarjem zopet oprostiti, trudili so se na vse kriplje, da bi jo dobili po vsaki ceni v svojo oblast. Na priza¬ devanje Angležev je Martin Bilon, generalni vikar velikega inkvizitorja, nekakega najvišjega duhov- 59 nega sodnika v krivoverskih zadevah, že pred ujetjem device Orleanske od Francozov zahteval, da se mu ima izročiti, ker je krivo vernica in se ima pred inkvizicijsko sodišče postaviti. Toda kralj Karol VII. in njegovi svetovalci so se posmehovali tej zahtevi. — Angleži so smatrali brezsrčnega škofa beau- vaiskega (boveskega) za najpripravnejše orodje, ki bi maščevanjaželjnosti Angležev, najbolje ustregel. Prosili so ga torej, naj on prevzame duhovno so- dništvo nad devico Orleansko. Utemeljevali so svojo prošnjo rekoč, da ravno on sodi za sodnika« ker je bila Ivana ujeta v njegovi škofiji. Brezsrčnega duhovnika je svet dobro poznal z imenom Peter Couchon (Kuhon) in kolikor ga je bolje poznal, toliko bolj se ga je bal. Bil je pa strasten pri¬ vrženec Angležev in njihovega nasilja. Brezvestnež se je začetkoma branil prevzeti sodniško mesto. Dobro je vedel, kakšen hrum in šum bo naredilo sodnijsko postopanje proti devici Orleanski po vsem svetu. Tudi pa se je bal soditi, ker ni imel nikakih podatkov, oziroma nikakih do¬ kazov o Ivanini krivdi. Izgovarjal se je torej, da se mora prej posvetovati z učenjaki in strokovnjaki pariške visoke šole; kaj bodo ti rekli — to mu bo merodajno in odločilno. Tako je tudi storil. Podkupljeni Parižani pa so mu svetovali, naj prevzame krvavo, nepošteno, nepravično in neusmiljeno častno službo. 60 Učenjaki so dne 14. julija leta 1430. poslali pismo luksemburškemu vojvodi, v katerem pismu so j trdili, da je Ivana pravo katoliško vero onečastila, < onečastila cerkev božjo, božjo visokost razžalila na surov način, ker je krive nauke razširjala po Fran¬ coskem, razširjala nevero in paganstvo. Vsled tega se ima jetnica izročiti ali škofu ali pa inkvizitorju, da se obsodi. Edino na ta način se lahko zadosti pravi krščanski veri. Tej zahtevi se je nato pridružilo tudi mnogo duhovnikov; toda duhovništvo je bilo v tistem času popolnoma popačeno in ni imelo nikakega ugleda, Vojvoda Burgundski in Luksemburški nista imela do duhovništva nikakega zaupanja. Zbrala sta torej mnogo vitezov in žlahtnikov in sta jim predložila pismi parižkih učenjakov in angleške vlade. Hotela sta se z njimi posvetovati, ali bi naj oddala Ivanko duhovniškemu sodišču ali ne. Pa angleški kralj je obema vojvodoma ob¬ ljubil za takratne razmere zelo visoko odkupnino 6000 zlatnikov in Lionelu iz Vendome, ki je Ivanko prepeljal v ujetništvo vojvode luksemburškega, letno darilo dvesto do tristo zlatnikov. Za slučaj pa, da bi se oba vojvodi branila za ta denar prepustiti jetnico, ponudil je kralj v istem pismu 10.000 zlatih frankov; to pa je cena, za katero se je po takratnih starih postavah moral izročiti vsak jetnik. 61 Zdaj torej ni bilo več hranitve, kajti cena je bila tako visoka, da se je Ivana morala izdati, i sicer bi bila oba vojvodi zadela postavna kazen. 1 Vojvodi se nista več branila, ampak sta dne 20. ok¬ tobra 1430 prejela denar in obenem Ivano oddala Angležem. Boveski škof, že prej imenovani Peter Cou- chon (Kuhon), je bil zvit lisjak in ko so mu An¬ gleži izročili Ivano, naj jo sodi, odlagal je navi¬ dezno prav dolgo, kakor bi iskal postavno upra¬ vičene uzroke, na podlagi katerih bi potem lahko nastopal proti obtoženki. Angležem in sploh vsem Ivaninim nasprotnikom je bilo odlaganje neljubo; raditega se je pariška visoka šola v dveh pismih z ostrimi besedami obrnila do Couchona. Vsled prizadevanja imenovane visoke šole, oziroma njenega profesorskega kolegija morala je Ivana v trdni mestni stolp mesta Rouana, kjer je ravno takrat bival angleški kralj s svojimi sveto¬ valci in veljaki. Tukaj se je zdaj tudi osnovalo sodišče, kateremu se je pridružilo šest visoko¬ šolskih učiteljev. Škof Peter Couchon je dobil dne 3. janu¬ arja 1431 pooblastilo, ali bolje rečeno povelje, naj začne nemudoma s sodnijskimi obravnavami. Tožili so Ivano kot krivoverko in čarovnico. Toda povod k temu postopanju ni bila ljubezen do Boga in prave vere, kakor se je hotelo svetu javno do¬ kazati, ampak ime Boga se je edino zlorabilo, da 62 bi se javnemu svetu metal pesek v oči; edini povod in pravi povod pa je bil, da bi se nedol- žnica usmrtila in bi njeni sovražniki imeli zado¬ ščenje. Povrh tega pa so hoteli tudi pravega kralja Francoske, Karola VII. in njegove privržence osme¬ šiti in jih pred svetom očrniti, češ — s čarovnico in krivoverko so bili v zvezi, torej so tudi sode- ležni vseh hudobij, radi katerih se ima Ivana ob¬ soditi. S smrtjo Ivane bi se naj zopet zadostilo omadeževani vojaški časti večkrat premagane an¬ gleške vojske. Dva meseca so sodniki izpraševali devet¬ najstletno Ivano, a ko ji ničesar niso mogli doka¬ zati, so zahtevali, da vsaj prekliče svoje prikazni. Nedolžna devica pa se je tudi pred sodnijo bra¬ nila ravno tako neustrašeno, kakor prej v boju z mečem v roki. Daši ni znala ne čitati in ne pi¬ sati, zagovarjala se je tako jasno in razumljivo ter tako bistroumno odgovarjala na raznotera vpra¬ šanja, da so se ji učeni sodniki kar čudili. Stano¬ vitno je trdila, da je bila od Boga poslana in po¬ zvana v boj za milo domovino in da pač prikaznij ne more zatajiti, ker se ji njene svetnice še zdaj prikazujejo, jo tolažijo in ji dajejo svete. Hudobni sodniki pa so odkritosrčne njene zagovore zapiso¬ vali napačno ter jih tako previjali, da bi naposled iz lažnjivih zapisnikov lahko dokazali, da je bila zavezana s hudičem in bi jo lahko obsodili na smrt. — 63 Ivana je bila noč in dan vklenjena v težke verige, ki so bile pritrjene k močnemu stebru. Povrh pa je imela mnogo vojaških stražnikov, iz¬ brani najboljši izmed najslabših angleških vojakov. Stražniki ji niso nikdar dali miru, ravnali so su¬ rovo z njo, jo trpinčili in zasmehovali. Se celo ponoči ni imela miru uboga jetnica. Premnogokrat so jo stražniki prebudili iz spanja in ji zaklicali, naj se takoj pripravi za zadnji pot, kjer je na mo¬ rišču že vse pripravljeno. S takimi izmišljotinami so jo hoteli vedno in vedno navdati s smrtnim strahom. Pa tudi na vse druge mogoče načine so ji nagajali. Ko so jo nekoč zopet napadali, kričala je s tako silo, da ji je prihitel na pomoč grof Vavrik, mož, kije še imel nekoliko človeškega us¬ miljenja v srcu. Ta je tudi zahteval in dosegel, da je dobila Ivana druge stražnike, kateri so potem vsaj nekoliko boljše ravnali z njo. Dne 9. januarja istega leta je Peter Couchon prvič zbral devet sodnikov na posvetovanje. To sodišče je sklenilo, da se imajo vse vesti in vsa poročila o življenju in delovanju device Orleanske nabrati in sestaviti, a k prihodnjim sodnijskim obrav¬ navam naj se poleg sodnega dvora povabijo tudi nekateri drugi najpobožnejši in najučenejši možje, možje, o katerih je bilo znano, da so dobro po¬ znali in proučili vsa nebeška in človeška prava. Res so izbrali nekaj takih mož, a kaj, ko so bili ti le orodje nekaterih mogotcev in Ivaninih 64 nasprotnikov. Kot tožnika so si izvolili Janeza Estivet, surovega, hudobnega in Angležem do skrajnosti udanega moža. Mesto preiskovalnega sodnika je imel škof Peter Couchon sam, a njegov namestnik je bil Janez Lafontaine; ta je bil sicer pravičen in visokoizobražen mož. Nadalje so si še izbrali posebna dva sodnika zapisnikarja. Najprej so poslali Nikolaja Bailli-ja v Ivanino domačijo z nalogo, naj tam poizve in popiše vse, kar bi se znalo porabiti v dokaz, da je Ivana ne¬ pošteno živela. Nikolaj se je vrnil, a je prinesel edinole vest, da je v domačiji staro in mlado edi¬ nole tega prepričanja o Ivaninem življenju, da je dozdaj živela tako kot dober in poslušen otrok, kakor tudi kot najpobožnejša katoličanka, katere največie veselje je bilo, ako je mogla prav veliko¬ krat obiskati cerkve in druge svete kraje. Škof Peter Couchon ni bil s poročilom za¬ dovoljen, ampak nasprotno ga je vest silno raz¬ kačila. Očital je Nikolaju, da je izdajalec in da ni svoje naloge izpolnil tako, kakor bi bil moral in kakor se mu je velevalo. Brž potem se je moral nek duhovnik spre- obleči v navadno obleko in iti k Ivani. Lagati ji je moral, da je njen domačin. Stavil ji je razna verska vprašanja, kakor tudi vprašanja o njenih prikaznih, da bi jo na ta način vlovil v past, ka¬ tero so ji nastavljali. 65 Ker jim pa vse to ni prineslo zaželjenega uspeha, pomagali so si na drug način. Škof Peter Couchon je privzel sodnijskemu zboru še nekaj sodnikov, ki so bili Ivani nasprotni, da bi imel pri glasovanju večino na svoji strani. Učenjaki pariške visoke šole so imeli poleg svoje navadne plače še na dan približno osem kron naše veljave kot priklado. Ta sestavljena sodnija je zdaj sklenila, da se ima 21. februarja začeti z zasliševanjem. M 5 čE><3YH> u X I Kazalo. Stran Predgovor.3 Sila na Francoskem v starih časih.5 Orleansko obleganje.10 Devica Orleanska.14 Pred Orleanom.23 Ivana reši Orleans. 30 Ivana pelje Karola VII. v Remeš.37 Ivana ujeta.49 V ujetništvu.57 Sodnijska obravnava ..66 Sklepčna obsodba . ..78 Ivanina smrt.84 Po Ivanini smrti.91