Slovenski Pravnik
Leto L1IJ. Ljubljana, oktobra 1939. Štev. 9 —10.
Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.
Dr. Josip Agneletto.
S kr. odlokom 12. decembra 1938 je kralj in cesar Viktor Emanuel odobril na predlog ministra-čuvarja državnih pečatov Solmija prvo knjigo novega italijanskega državljanskega zakonika, ki je stopil v moč 1. julija 1939 namesto prve knjige sedanjega zakonika iz leta 1865.
Minister Solmi je zaključil svoje poročilo na kralja z besedami: „Nov zakon, na katerega Vas prosim, da stavite svoj visoki podpis, predstavlja drugi1 temeljni kamen zakonodajnega dela, ki ga vrši fašistična vlada dosledno, skrbno in vztrajno, zato da bo mogla Italija z večjo sigurnostjo hodi/ti po poteh imperija, ki so ji začrtane od njenega slavnega poslanstva."
Za razumevanje vodilnih misli, na katere se opira nova fašistična zakonodaja, ne bi bilo odveč, poznati ideologijo fašistične države, kakor jo je zamislil, kakor jo pojmuje in kakor jo hoče sam Benito Mussolini; kot predgovor k statutu narodne fašistične stranke, ki je bil odobren s kr. dekretom 28. aprila 1959 št. 515, je napisal Mussolini v osnovnih potezah politično in socialno doktrino fašizma in je dejal o fašistični državi: — Glavni temelj fašistične doktrine je zamisel o državi, o njenem bistvu, njenih nalogah in njenem končnem namenu. Za fašizem je država a b s o -1 u t, nasproti kateremu so poedinci in skupina r e 1 a t i v. Poedince in skupine je „možno zamišljati" le, kolikor spadajo v okvir države. Liberalna država ne vravnava materialnega in duhovnega razigravanja in razvoja skupin, ampak se omejuje na registracijo rezultatov; fašistična država pa ima svojo poisebno zavest, svojo posebno voljo; zato se imenuje »etična" država. Fašizmu ni država nočni čuvaj, ki se briga samo za osebno varnost državljanov; ravno tako ni organizacija v zgolj materialne svrhe, ki naj bi zajamčila
1 Novi kazenski zakon in novi zakon o kazenskem postopanju sta stopila v moč 1. julija 1931.
214   Pivu knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.
neko blagostanje in neko relativno miroljubno sožitje, za kar bi bil nazadnje dovolj tudi kak upravni svet; ona ni niti tvorba srole politike, ki bi bila brez stikov z materialno in kompleksno življenjsko stvarnostjo poediricev in narodov. Država, kakor jo fašizem pojmuje in uresničuje, je duhovna in moralna tvorba, ker konkretizira in uresničuje politično, pravno in gospodarsko organizacijo nacije. In taka organizacija je v svojem postanku in razvoju izraz duha. Država jamči za notranjo in zunanjo varnost, ali ona je tudi čuvar in prenašalec narodovega duha iz roda v rod, kakor je bil v vekovih izoblikovan po jeziku, po šegah in navadah in po svoji veri. Država ni le sedanjost, ampak je tudi preteklost in zlasti bodočnost. Dužava, katera živi preko kratkili mej individualnega življenja, predstavlja imanentno (prirojeno) zavest nacije. Liki, v katerih se države odražavajo, se spreminjajo, neobhodna potreba po državi pa ostane. Država vzgaja državljane k naravnim krepostim, jim vceplja zavest njih poslanstva, jih vzpodbuja k skupnosti; spravlja v skladnost s pravico njih koristi, ki posreduje miselne pridobitve na polju znanosti, umetnosti, prava in človeške solidarnosti: dviga človeka od elementarnega življenja divjih plemen k najvišjemu izrazu človeške moči, ki se odraža v imperiju; ona izroča vekovom imena mož, ki so padli za njeno nedotakljivost ali zato, ker so se odzvali njenim zakonom; ona stavlja bodočim rodovom, ki bodo prišli, za vzgled vojvode, ki so razširili njeno ozemlje, in genije, ki so ga razsvetlili s svojo slavo. Fašistična država je volja moči in oblasti (imperija). Rimljanska tradicija je tu istovetna z zamislijo moči. V fašistični doktrini ni imperij samo teritorialni ali vojaški ali merkantilni pojem, ampak tudi duhovni in moralni pojem. Mogoče je namreč zamišljati si imperij, to je nacijo. ki naravnost ali posredno vodi druge narode, ne da bi si bila priborila niti kvadratnega kilometra zemlje. Za fašizem je stremljenje po imperiju, to je po ekspanzivnosti nacije, izžarevanje vitalnosti; njegov kontrast, to je politika odrekanja, je znak propadanja: narodi, ki se prebujajo in vstajajo, so imperialistični, narodi, ki izumirajo, so o d p o v e d n i k i. Ko klone državna misel in ko prevladajo razkrajajoča in sredobežna stremljenja poedincev ali skupin, tedaj se bližajo tudi državne tvorbe narodov k zatonu.
Tako je zamišljena fašistična država.
Tn ker bi morali biti zakoni verno zrcalo države, zlasti ko urejajo na civilnem polju sožitje državljanov in posegajo v najglobokejše skrivnosti človekovega dejanja in ne-
Prva knjiga  novega  italijanskega državljanskega zakonika.   215
luinja, od rojstva tja do smrti, oglejmo si določbe o osebah in rodbinskem pravu v fašistični zakonodaji.
Namen teh vrst je. seznaniti jugoslovanske pravnike z novimi pravnimi določbami, ki so bile sankcionirane z novim zakonom, ne le ker gre za civilni zakonik korporativno ustrojene države, ampak tudi za zakon, ki je plod nove dobe in nove ideologije, ki stoji v diametralnem nasprotju z nekaterimi osnovnimi idejami Napoleonovega kodeksa, na katerega se je naslanjal drž. zakonik iz leta 1865. Dočim je bila zamišljena Napoleonova zakonodaja na individualističnih principih gospodarsko neomejene prostosti poedin-'•ev v skladu s pridobitvami francoske revolucije, kolikor ni recipirala rezultatov rimskega in občega prava, podreja v fašistični zakonodaji stremljenje po socialni solidarnosti interese poedincev prevladujočemu interesu skupine, to je nacionalne države. Ta osredotočil je in potencira politično, juridično in gospodarsko organizacijo cele nacije.
Zato ne varuje nova zakonodaja predvsem individua. ampak vedno in povsod višje in trajne interese narodne skupnosti, ki gredo preko kratkega življenja poedinca. Tako tudi prva knjiga novega državljanskega zakona o osebah in rodbinskem pravu.
I.
Splošne določbe o uporabi zakonov.
Novi zakon obsega v prvih 21 členih splošne določbe o uporabi zakonov. Njim sledi prva knjiga drž. zakonika: O osebah. Pri vsej piikrojitvi tega zakona novemu duhu in novemu pojmovanju pravic in dolžnosti, je zakonodavec splošno ohranil tehnično strukturo in tudi besedilo starega civilnega zakonika, ki se je delil v tri knjige: O osebah, o stvareh, o lastnini in njenih spremembah in o pridobitvi in prenosu lastnine in drugih pravic na stvareh.
Splošne določbe in one o uporabi zakonov so ostale bistveno nespremenjene. So to določbe o ireti oaktivnosti zakonov (čl. 2), o neraztegljivosti kazenskih in izjemnih zakonov na primer in čas, ki niso v njih izrecno določeni (čl. 4), o preklicu zakonov le s poznejšimi zakoni (čl. 5).
Na novo je formulirana določba o inozemcih (čl. 6), ki določa: .,lnozemec uživa iste civilne pravice kot državljan pri dani reciproeiteti, ako specialni zakoni drugače ne določajo. Ta določba velja tudi za inozemske jurisiične osebe."
Enakopravnost tedaj ni absolutna, kakor se je domnevalo na podlagi čl. 5 starega civ. zakonika iz 1865.
te*
216 Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.
Ostala je nespremenjena določba čl. 6, sedaj čl. 7: „Stan in pravna sposobnost oseb ter njih družinski odnošaji se ravnajo po zakonih države, kateri pripadajo." Drugi odstavek čl. 7 vsebuje deloma modificirano določbo starega čl. S. ki se glasi: „ Vendar se inozemec, ki napravi v kraljevini pravni čin, za katerega bi bil nesposoben po svojem državnem zakonu, smatra sposobnega, ako bi bil kot državljan po ital. zakonu za to sposoben, izvzemši družinske, zapuščinske in darilne zadeve ter razpolaganje z nepremičninami v inozemstvu." V teh zadevah je inozemec v kraljevini dolžan spoštovati zakone svoje države.
Osebni odnošaji med soprogoma različnih državljanstev (čl. 8) se ravnajo po zakonih one države, ki jima je bila skupna po poroki: drugače pa po soprogovem državnem zakonu ob času poroke. Tale zakon je merodajen tudi za imovinske odnosa je med poročenci (čl. 9). Nasledstva pri premičninah ali nepremičninah se ravnajo po zakonih države, kateri je zapustnik pripadal (čl. 15); ravno tako tudi daritve (čl. 14).
Za pogodbene obveznosti (čl. 15) so merodajni zakoni
Eogodnikov, ako so jim skupni: drugače pa krajevni zakon, jer je bila pogodba sklenjena, ako niso stranke drugače določile.
Oblika pravnih poslov med živimi in oblika poslednje volje se ravna po krajevnem zakonu, kjer je bil čin izvršen (čl. 16); ali po zakonu, ki je merodajen za vsebino čina, kakor tudi po zapustnikovem zakonu ali po zakonu strank, ako je obema skupen. Za objavno obliko pravnih poslov so merodajni krajevni zakoni, kjer se nahajajo stvari, na katere se posli nanašajo.
Kazenski in policijski zakoni ter zakoni javne varnosti so obvezni za vsakogar, ki se nahaja na državnem ozemlju (čl. 18).
Zakonodavec je hotel izključiti zveriženje zakonov in onemogočiti njih tako zvani „circulus inextricabilis" s tem. da je v čl. 20 določil, da se imajo uporabljati določbe le inozemskega zakona, kadar se italijanski zakon nanj sklicuje, ne da bi se upoštevalo njegovo sklicevanje na kak drugi zakon; niti ne tedaj, ako bi se nanj skliceval sam italijanski zakon.
Nespremenjen je ostal končno (čl. 21) stari princip čl. 12, da ne morejo nikakor imeti veljave v kraljevini zakoni, določbe ali ukrepi inozemske države, ali privatne določbe ali pogodbe, ki so v nasprotju z javnim redom in z dobrimi šegami.
Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.   217
Gre tu za smisel, ki se odteguje precizni zakonodajni definiciji, ker se pojmi časovno spreminjajo. Bodi n. pr. omenjeno, da spadajo pod pojem javnega reda (ordine pub-blico) tudi novi rasistični zakoni v obrambo italijanske rase.
11.
Fizične osebe.
Prva knjiga novega zakona je rezultat dolgega in napornega dela. začetega s preliminarnim načrtom, izdelanim od kraljeve komisije za reformo zakonov in predloženim ministru-čuvarju pečatov septembra 1930. Ta načrt je bil razposlan v oceno vrhovnemu sodišču, državnemu svetu, prizivnim dvonom, univerzam in odvetniškim sindikatom. Na podlagi opazk in opomb je izdal odbor pravnikov pod ministrovim predsedstvom končni osnutek, ki je bil predložen julija 1936 parlamentarni komisiji. Ta je delo pregledala ter ga popolnila: nazadnje je izšel končni načrt, ki mu je ministrstvo, preden je postal zakon, dalo sedanjo obliko.
Zakon se odlikuje v primeri s prejšnjo zakonodajo po svoji jedrnatosti in točnosti v izražanju, za kar gre zasluga Dosebno ministru Solmiju, ki ni le opravil zadnje redakcije besedila, ampak cesto posegel v bistvo poedinih od parlamentarne komisije sprejetih določb.
Prva knjiga civ. zakona se deli v 14 poglavij (nadpisov) in obsega 449 členov. Pričenja se s poglavjem o fizičnih osebah, ki vsebuje mnogo določb, katerih dosedanji zakon ni poznal. Zakonodavec je pri tem sledil principom moderne zakonodaje, ki so jih akceptirale tudi druge države (Nemčija, Švica, Brazilija, Mehika, Kitajska in Poljska).
Pravna sposobnost osebe je podana z rojstvom (čl. 1) in pravice, ki jih zakon priznava spočetemu bitju, zavise od njegovega rojstva.
Kraljeva komisija je črtala postulat. da mora biti novorojenec tudi za življenje sposoben, kakor je to zahteval stari zakon; ministrstvo je pa bilo v končnem osnutku ta postulat vzpostavilo, češ da je treba, da novo bitje pokaže, pa bilo tudi v najmanjši meri, sposobnost za življenje, ako hoče postati pravni subjekt. Temu nasproti se je parlamentarna komisija postavila na stališče, da je človek subjekt zakonov že od trenutka svojega rojstva; kar se pa dedne sposobnosti tiče, je pridržala dednemu pravu, da odloči, ali <e naj ohrani pogoj sposobnosti za življenje, ki je vsebovan v čl. 724 sedanjega zakona, kateri se glasi: „Ne morejo postati dediči: novorojenci, ki niso življenja zmožni."
21!S   Prva knjiga  novega  italijanskega državljanskega  zakonika.
Končni odstavek čl. I upošteva rasistično usmerjenje socialne politike; ali ker gre za specialne revoluci jske ukrepe, jih ni sprejel v civilni zakon, ampak je določil: „Ome-jitve pravne sposobnosti oseb, ki pripadajo raznim rasam, so vsebovane v posebnih zakonih."
Člen 5. prepoveduje osebi razpolagati z lastnim telesom, kadar bi to imelo za posledico stalno zmanjšanje fizične neokrnjenosti ali kadar bi bilo v nasprotju z zakonom, z javnim redom ali dobrimi šegami. Določba je bila v principu sprejeta že v kazenski zakon od 1931 (čl. 50) in velja le za živo telo, tako da je po smrti razpolaganje svobodno v okviru po-dednje volje. Zakonodavec je smatral neokrnjenost kot bistven pogoj za izpolnjevanje človeških dolžnosti do družbe in družine in je s tem vtisnil tej normi moralen in socialen pomen. Zato je n. pr. dovoljeno razpolagati s svojim telesom, ne da bi se za vedno ošibelo, v splošne koristne in dovoljene svrhe: transfuzija krvi, prenos kože. cirkuške pogodbe in neštevilne druge delovne pogodbe: prepovedano pa je n. pr. odstopiti oko ali drug organ, pa bilo to tudi v najplemenitejši nameri (med očetom in otrokom), ako se s tem telesna sposobnost za vedno oslabi.
Posebno varstvo je bilo priznano (čl. 6 in 7) imenu, ki obsega priimek in ime v ožjem pomenu. Vsakdo ima pravico do imena in dolžnost, da ga ohrani nedotaknjeno, brez sprememb in dodatkov, izvzemši, da zakon to dovoljuje.
Že rimsko vrhovno sodišče je postavilo maksimo, da služi ime kot znamenje, ki v javnem in zasebnem življenju obeležuje in diferencira osebo; da tvori osebno lastnost, ki se ne da istovetiti s stvarjo in ki ne more postati kakor ta predmet trgovanja.
Ime pa vendar ni le sredstvo, po katerem se oseba razlikuje od osebe, ni le matična številka: ni naprava državne policije, niti etiketa osebe, ampak moralni in materialni izraz osebnosti v vseh njenih družinskih in socialnih odnosih.
Zato vsakdo lahko zabrani uporabo svojega imena drugim osebam in tudi uporabo tujega imena, kadar ima interes na tem (čl. 8). Ravno tako je zabranjena uporaba tujega psevdonima, kadar je ta pridobil pomen in važnost imena (čl. 9).
V kodifikacijo osebnih pravic spada brezdvomno tudi varstvo slike, ne da bi se s tem kršile norme avtorskega zakona, kateri sicer že sam zabranjuje (čl. 11 kr. dekreta zak. od 7. novembra 1925 št. 1950) objavljanje ali trgovanje
Pitva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.   219
s sliko brez dovoljenja dotične osebe; zato je tudi v novem zakonu tako trgovanje (čl. 10) prepovedano.
Prepovedano je tudi izobešanje ali objavljanje slike, kadar zakon tega ne dovoljuje ali kadar je v kvar osebni časti in ugledu; kdor je prizadet, lahko zahteva ne le za sebe ampak tudi za svoje roditelje, soproga in nedoletne otroke, da sodišče prepove zlorabo in obsodi krivca na plačilo odškodnine.
111.
Juristične osebe.
V zakonu iz leta 1865 ni ničesar o j u r i s t i č n i h o s e-bah ; tuje mu je pravilo, vsebovano v § 36 avstr. drž. zakona, in izven fizičnih oseb so mogle biti nositeljice pravic in dolžnosti le trgovske družbe in gospodarske zadruge, osnovane na podlagi trgovinskega zakona. Zato je poglavje o Turističnih osebah (čl. 11—4-0) v civilnem zakonu novo, četudi je prešlo v to organično celoto dosti določb iz posebnih zakonov o tako zvanih moralnih osebah t. j. pravnih bitjih-nositeljih pravic in dolžnosti, ki niso osnovana na principih trgovskih družb ali gospodarskih zadrug, in je s tem storjen konec negotovosti, ki je vladala doslej na tem polju v ital. pravu,
Juristične osebe se dele (čl. U in 12) v javne in privatne.
Javne so: dežele in občine ter javni, za juristične osebe priznani zavodi in bitja: ravnajo se po normah javnega prava. Države ni med njimi, kajti ona predstavlja politično, juristično in gospodarsko organizacijo cele nacije in tvori izvor vsega prava. Ona je ju: istična oseba „par exellence". — se glasi v poročilu ministra Solmija na kralja — .,ki Dostavlja sama sebi pogoje za svoje udejstvovanje in za udej-stvovanje javne in privatne tvornosti." Določba civ. zakonika, ki bi postavila državo v isto vrsto kot javne juristične o?ebe. pa bilo tudi v omejenem obsegu, ne bi bilo le pičlega praktičnega pomena, ampak v kvar njenemu absolutno prevlada jočemu položaju na celem pravnem polju.
Med privatne juristične osebe spadajo: društva, ustanove in zavodi privatne narave, ki niso osnovani na trgovski li načelih in katerim je bila priznana juristična osebnost s kraljevim dekretom, ter trgovske družbe in zadruge.
Kraljeva komisija je menila, da je za tako priznanje kraljev dekret preveč slovesen akt, ali ministrstvo je hotelo s tem pridržati vprav centralnemu   oblastvu   reguliranje
220   Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.
postanka novih organizmov: to pa lahko pooblašča pre-fekture. da smejo priznavati juristično osebnost.
Udruženja in ustanove, tudi če jim je bila priznana ju-ristična osebnost, ne morejo pridobivati nepremičnine niti sprejemati daritve brez vladnega dovoljenja.
Upravitelji jurističnih oseb (društev in ustanov) odgovarjajo solidarno za škodo, ki je nastala zaradi njih krivde.
Sodno oblastvo lahko razveljavi sklepe občnih zborov, ki so navzkriž z zakoni, z ustanovno listino ali s pravili, na iožbo katerega koli člana ali državnega pravnika. Protizakonite sklepe suspendira predsednik tribunala: če so v nasprotju z javnim redom ali z dobrimi šegami, jih lahko suspendira tudi upravno oblastvo.
Le občni zbor more izključiti člana iz težkih razlogov, proti izključitvi je dovoljen rekurz v roku 6 mesecev na sodišče.
Ko je dosežen namen, ki je bil ustanovi postavljen, ali ko postane nedosegljiv, brezkoristen ali imovina nezadostna, sme upravno oblastvo ustanovo spremeniti, namesto da bi jo razpustila.
Po razpustu jurističnih oseb se odkaže imovina, ki je preostala od likvidacije, v smislu ustanovnega pisma ali v smislu statuta. Ako nič ne določata, nakaže upravno oblastvo imovino ustanov sorodnim ustanovam z enakimi svr-hami; imovina društev pa se uporabi v smislu sklepa občnega zbora, ki je sklenil razdružitev: če takega sklepa ni. odloča upravno oblastvo.
Kraljeva komisija je hotela zabraniti občnemu zboru (čl. 53) razdelitev preostale imovine med društvenike, ali v končnem osnutku je bila ta neumestna prepoved črtana, upoštevajoč, da deluje dosti društev predvsem v korist svojih članov in da je vsa njih imovina nastala le iz članskih prispevkov.
Vsaka juristična oseba mora biti vpisana v „javni register jurističnih oseb" (čl. 51), ki ga vodi za celo pokrajino pisarnica zbornega sodišča (tribunala) glavnega mesta: register obsega slične podatke kakor trgovski register. Le pravni čini in spremembe, ki so bili vpisani v register, so veljavni nasproti drugim osebam.
Poleg društev s priznano juristično osebnostjo so dopustna (čl. 54) društva, ki jim taka osebnost ni bila priznana. Ta se upravljajo v smislu pogodbe, sklenjene med člani; pred sodiščem jih zastopa na podlagi pogodbe imenovani predsednik. Niso pravni subjekt, nimajo juristične osebnosti, in se razlikujejo od jurističnih oseb bistveno še v tem,
Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.   221
da druge osebe lahko uveljavljajo svoje zahteve tudi nasproti osebam, ki taka društva zastopajo. Te osebe odgovarjajo namreč osebno in solidarno za društvene obveze.
Vsa imovina takega društva se steka v tako zvani skupni sklad (čl. 35), ki se irazdeli med ude. ko društvo preneha.
Razni dobrodelni in pripravljalni odbori s časovno omejenim področjem so normirani v čl. 37. Organizatorji in osebe, ki prevzamejo upravo zbranih sredstev, odgovarjajo osebno in solidarno za poverjeni denar in njegovo uporabo v postavljeno si svrho.
Taki odbori niso nikak pravni subjekt, nimajo niti omejene osebnosti, kakor je to predvideval prvotni osnutek zakona, oač pa lahko dobe priznanje juristične osebnosti, posebno kadar je njih delovanje večjega pomena in obsega.
Za prevzete obveze odgovarjajo odborniki osebno in solidarno: podpisovalei odgovarjajo le za obljubljene prispevke. Pred sodiščem zastopa tak odbor njegov predsednik.
Ako zbrana sredstva ne zadostujejo za dosego postavljene si svrhe, ako ta ni več aktualna ali ako denar preostane, odloča o njegovi uporabi upravno oblastvo, če ne bi pravila ničesar predvidevala.
IV.
Prebivališče.
Stari zakon je dosledno razlikoval prebivališče (domicil) osebe od kraja nienega bivanja fljivališče rezidenca); ta razlika je tuja avstrijskemu pravu, kakor tudi drugim inozemskim zakonom; tudi v francoskem pravu se je izcimila ta razlika šele po pravoznanstvu. V smislu čl. 16 zakona iz leta 1865 je domicil oni kraj, kjer je oseba postavila glavni sedež svojih poslov in interesov: bivališče (residenza) pa kraj, kjer oseba navadno prebiva. Po dolgem razpravljanju je bil končni osnutek odstranil razliko: a z ozirom na pomisleke parlamentarne komisije je minister Solmi odločil, da ostane pri dosedanji ločitvi obeh pojmov, zlasti glede na njih rabo v neštetih posebnih zakonih in tudi, ker se vedno pogosteje dogaja, da je bivališče osebe različno od njenega poslovnega in interesnega sedeža. Čl. 43 uvodnega zakona z dne 24. aprila 1939 določa, da je prenos bivališča pravnove-Ijaven nasproti drugim osebam v dobri veri le, kadar je bil naznanjen občini in navedeno novo bivališče. S prenosom bivališča se smatra prenesen tudi domicil, ako ne izhaja kaj drugega iz občinske prijave.
222   Prva knjiga novega italijanskega državljanskega  zakonika.
V.
Odsotnost oseb.
Institut odsotnosti je bil podvržen temeljiti reviziji, bilo v gospodarskosocialnem pogledu z ozirom na odsotnikovo imetje, bilo v družinskomoralnem pogledu glede na proglasitev njegove smrti in na njene posledice. Tu je bil rok skrajšan od "50 na 10 let.
te se kdo ni povrnil na svoj dom ali bivališče ali ni nikakili vesti o njem, mu na predlog oseb, ki imajo interes na tem, sodišče imenuje kuraiorja; in če ni bilo 2 leti vesti o njem. ga proglasi za odsotnega (čl. 45. 46). Po pravnomočnosti take sodbe se izroči začasna posest njegovega imetja na podlagi inventarja njegovim dedičem: ti imajo pravico uživati in upravljati imovino ter zastopati odsotnega preti sodiščem.
Njegovim roditeljem in otrokom, ki so bili postavljeni v posest, pripadejo vsi dohodki imovine; drugi upravičenci pa morajo ohraniti tretjino za odsotnega.
Če se odsotni povrne, mu" morajo začasni posestniki izročiti imovino in event. prihranjeno tretjino. Ako bi pa bila odsotnost samovoljna in neupravičena, izgubi odsotni pravico do prihrankov.
Po preteku 10 let od zadnje vesti se odsotni na predlog državnega pravdnika ali sorodnikov proglasi za mrtvega (čl. 55): ne more se pa proglasiti za mrtvega pred 30. letom starosti, to je pred potekom 9 let od njegove polnoletnosti. Krajši rok 3 let odnosno 2 let velja za proglasitev mrtvim le pri neizvestnih med vojnimi operacijami ali pri nezgodah.
Zakonski drug lahko sklene po pravomočnosti razsodbe, ki je bila proglasila odsotnega za mrtvega (čl. 63), novo poroko.
Ako se izkaže, da živi, kdor je bil za mrtvega proglašen, ali ako se sam pojavi (čl. 64), dobi nazaj svojo imovino in pravice v stanu, v katerem se nahajajo. Nova poroka zakonskega druga postane nična, ali civilnopravne posledice te nične poroke ostanejo v veljavi. Ni pa mogoče proglasiti za ničen novi zakon, ako bi bil odsotni, ki se je pojavil, umrl pred proglasitvijo ničnostne sodbe.
Vprašanje, katera poroka naj obvelja, stara ali nova. je bilo rešeno po dolgih debatah v korist prejšnje poroke glede na princip nerazdružljivosti, ki je podlaga vsemu italijanskemu poročnemu pravu. Tako tudi francoski zakon z dne 25. junija 1919 o v vojni neizvestnih vojakih in civilistih. Temu nasproti ima po nemškem zakonu z dne
Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.   223
15. avgusta 1919 smrtna proglasitev za posledico, da zakonski drug lahko sklene nov zakon,.kateri ostane v veljavi, tudi ako se domnevni mrtvec pojavi, dokler nova poročenca. — in izključno ona dva imata to pravico — ne zahtevata razveljavitev novega zakona.
To stališče, četudi pravno teže vzdržljivo, ustreza bolj socialnim in družinskim postulatom modernega časa, ko je skoro izključeno, da bi razdor novostvorjene družine mogel ostati brez usodepolnih posledic za odnosa j med pogrešanim in novoporočenim drugom. Ali je socialnopravno upravičeno, razrušiti novo srečno družinsko življenje, zato da se po dolgih letih vzpostavi stara družinska vez dvomljive vrednosti med domnevnim mrtvecem, ki se je pojavil, in ostalim drugom, ne da bi se oziralo na voljo novih poročen-cev?
VI.
Ženitno pravo.
Kakor ni vseboval zakonik iz leta 1865. nikake definicije oporoki (zakonu), tako se ji je izognil tudi novi zakon, vprav zaradi težkoč, ki so s točno definicijo spojene. Le indirektno, iz pravic in dolžnosti, izvira bistvo poročne zveze in v tem je novi zakon pridržal dobesedno (čl. 141) določbe starega zakona (čl. 150) o medsebojnih dolžnostih moža in žene: „Poroka (zakon) nalaga soprogoma vzajemno dolžnost do skupnega bivanja, do zvestobe in do sopodpira-nja." Kakor v vseh drugih zakonodajah, je to institut javnopravnega izvora, na katerem sta država in družba v najvišji meri interesirani. Slovesna izjava poročencev, da se vzameta za moža odnosno za ženo (čl. 105 novega in čl. 94 starega zakona), mora biti brezpogojna in časovno neomejena. Zato je vsak tak pogoj (čl. 106) nedopusten: in ako bi bila poroka kljub temu sklenjena, se smatrajo pogoji kot da jih ne bi bilo. Kakor vsaka pogodba je tudi poroka veljavna le, ako je ona izraz resne volje strank. Kjer strankam ne gre za sklenitev poročne zveze in za prevzem bistvenih pravic in dolžnosti, ki so z njo spojene, ampak za dosego nekaterih stranskih efektov poroke, n. pr. pridobitev ali izguba državljanstva, je poroka kot produkt nesoglasja med podano izjavo in notranjo voljo strank absolutno nična: in to po vseh pravnih sistemih civiliziranih narodov (absolutna simulacija).
V pogledu poroke je stal že zakon iz leta 1865. kakor omenjeno, na stališču, da velja za vsako v kraljevini sklenjeno poroko, ne oziraje na veroizpoved, princip nerazdruž-
224   Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakoniki.
ljivosti; le osebna ločitev (od mize in postelje) je bila dovoljena. Moški pod J 8. in ženske pod 15. letom niso mogli sklepati poiroke. V sorodstvu je bila ona prepovedana med predniki in potomci in v stranski vrsti med brati in sestrami ter med strici in nečakinjami, odnosno tetami in nečaki. Poroko ni mogel skleniti, kdor je bil zaradi slaboumnosti preklican. Sin pred 25. letom in hči pred 21. sta potrebovala dovolitve očeta ali njegovega namestnika; proti očetovi za-brani je bila dovoljena pritožba na prizivni dvor. Kralj pa je smel iz tehtnih razlogov znižati starostno mejo pri moških na 14 in pri ženskah na 12 let. Veljaven je bil le zakon, sklenjen pred zato pristojnim uradnikom civilnega stanovskega urada.
Poroko, sklenjeno vkljub tem prepovedim, so lahko izpodbijali poročenci, njih starši, vsi oni, ki so imeli na tem kak interes, ter državni pravdnik. Zakon, ki je bil sklenjen pred nepristojnim uradnikom stanovskega urada, se je lahko izpodbijal v roku enega leta.
Poročenec, ki je sklenil poroko, ker je bil prisiljen ali zaradi zmote v osebi, je lahko izpodbijal njeno veljavnost v enem mesecu, odkar je ta razlog lahko uveljavljal.
Tudi zaradi trajne in očividne impotence zakonskega druga, ako je obstajala že pred poroko, je soprog lahko zahteval, da se poročna zveza proglasi nično.
Te določbe so bile deloma spremenjene zaradi konkor-data s katoliško cerkvijo iz leta 1929. z zakonom 27. maja 1929 št. 847, in na to z zakonom z dne 24. junija 1929 št. 1159 o sklepanju poroke pred svečeniki drugih priznanih veroizpovedi. Spremembe ne pomenijo samo, da je absolutna obveznost poročnega obreda pred civilnim stanovskim uradom odpravljena in cerkvena poroka pravno priznana, ampak uvajajo za cerkveno poroko pred katoliškim svečenikom posebne norme kanonskega prava.
Evo besedilo čl. 34 konkordata z Rimsko cerkvijo: ..italijanska država je hotela vrniti instituciji poroke, ki je temelj družine, njen ugled, ustrezajoč katoliškim tradicijam svojega ljudstva, in priznava zakramentu zakona, kakor je normiran od kanonskega prava, civilnopravno moč. Take poroke se bodo oklicevale v župni cerkvi kakor tudi v občinski hiši. Takoj po obavljeni poroki razloži župnik po-ročencema civilnopravni učinek poroke in jima prečita od-nosne člene civ. zakonika o pravicah in dolžnostih soprogov, sestavi poročni akt in v 5 dneh pošlje prepis civilnemu stanovskemu uradu v svrho vpisa v register.
Piva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.   225
O ničnostnih razlogih in o razvezi sklenjene ali ne kon-sumirane poroke (zakona) sodijo, cerkvena sodišča. Dokončne cerkvene razsodbe kontrolira vrhovni cerkveni tribunah nakar se predlože državnemu prizivnemu dvoru, da proglasi njih izvršljivost za civilnopravno področje.
Za spore o osebni ločitvi (od mize in postelje) je pristojna državna sodna oblast."
Tedaj za tako zvane konkordatske poroke je merodajno kanonsko pravo.
Reforme novega zakona se tedaj nanašajo edinole na civilno poroko.
Novi zakon je v čl. 80 potrdil posebne predpise, uvedene s konkordatom, in določil, da so merodajni za poroko, sklenjeno pred katoliškim svečenikom, konkordat s Sveto Stolico in posebni zakoni, izdani o tej materiji, t. j. zakon z dne 27. maja 1929 št. 847.
Nasprotno, poroka, sklenjena pred svečeniki drugih veroizpovedi, se ravna (čl. 81) po določbah drž. zakonika, iz-vzemši obliko obreda, ki je normirana v zakonu z dne 24. junija 1929 št. 1159.
Posebej bodi še omenjeno, da je cerkvena poroka, sklenjena pred katoliškim svečenikom (čl. 5 zakona z dne 27. maja 1929 št. 847) ali pred svečenikom drugih priznanih veroizpovedi (čl. 7 zakona z dne 24. junija 1929), veljavna le, če je bila vpisana v register civilnega stanovskega urada.
Poleg cerkvene je postavil zakon civilno poroko pred civilnim stanovskim uradom, ki se ravna le po določbah drž. zakona. Tele se skušajo kolikor mogoče puibližati normam kanonskega prava, da ne bi državljani iste države občutili prevelike razlike med cerkveno in civilno poroko.
Tako je določena v novem zakonu starostna doba za vse moške na 16 in za ženske na 14 let: pod to itak nizko mero zakonodavec ni hotel iti, keT je smatral škodljivo za rasni razvoj ital. naroda ženitno starost kanonskega prava, ki velja za vesoljni svet in se mora ozirati na vse mogoče kraje in rase.
V ostalem je novi zakon veljaven za civilne in za cerkvene izven katoliške cerkve sklenjene poroke, pridržal vse zadržke starega zakona iz leta 1865.: tako tudi zadržek zaradi izvršenega ali poskušenega umora nad soprogom ženina ali neveste: zadržek 500 dnevnega žalovanja vdovice, kateri pa odpade s porodom in ne šteje, ako je bil zakon ločen zaradi popolne impotence. Večina teh zadržkov velja tudi za kraljevi dom.
226   Prva  knjiga  novega  italijanskega  državljanskega  zakonika.
Iz rasistične usmeritve izvira nov zadržek čl. 89. I a določa, da veljajo za poroke pripadnikov" različnih plemen (ras) posebni zakoni.
Kr. dekret — zakon z dne 17. novembra 1958 št. 1728 določa v tem pogledu, da je zabranjena poroka med ital. državljanom arijskega plemena z drugorasno osebo. Povod so dali Židje in Arabci, ali po besedilu zakona velja prepoved za vsako drugo pleme n. pr. tudi za mongolsko, tedaj tudi za Madžare, Turke i. dr. Iz političnih vidikov se zahteva za poroko med ital. državljanom in inozemsko osebo predhodna dovolitev notranjega ministrstva. Prestopek nima za posledico neveljavnosti poroke, je pa kazniv z zaporom do 5 mesecev in z globo do 10.000 lir.
Državnim uslužbencem, uslužbencem fašistične stranke in od nje kontroliranih organizacij, deželnim, občinskim, napoldržavnim (parastatalnim) in sindikatnim uslužbencem se omenjena ministrska dovolitev ne da: prestopek se kaznuje, kakor povedano zgoraj, ima pa za posledico še izgubo čina in službe. Inozemski Italijani se ne smatrajo za tujce-inozemce.
Civilno stanovski uradnik, ki objavi oklice ali sklene poroko vkljub rasnemu zadržku ali ne ugotovi, da ta zadržek ne obstoji, se kaznuje. Ako je bila ta poroka sklenjena pred svečenikom, se ne vpiše v stanovski register in krivci so podvrženi kazni. Vpiše se pa v stanovski register poroka, sklenjena brez ministrskega odobrenja med ital. državljanom in inozemcem, ali uradnik civilnega stanovskega urada, ki izvrši vpis, mena takoj naznaniti oblastvu prestopek
Italijanski državljan je podvržen vsem tem določbam o zadržkih, tudi kadar sklepa poroko v inozemstvu.
Nova je določba čl. 99 o poroki v smrtni nevarnosti (in extremis), ki je veljavna brez oklicev ali le, če je sklenjena pred uradnikom stanovskega urada in ako poročenca prise-žeta, da ne obstoje zadržki, ki bi se ne dali dispenzirati. Ni tu treba namena za pozakonitev otrok, ker tudi kanonsko pravo priznava veljavnost takega zakona ne samo „ad pro-lem legitimandam", ampak tudi „ad consulendum conscien-tiae .
Važna je določba čl. 100, ki med drugim določa, da se mora državni pravdnik vedno upreti poroki, ako mu je znan kak zadržek ali če mu je znana umobolnost poročen-cev, katerih zaradi mladosti ni bilo mogoče preklicati: pri polnoletnih slaboumnih, ki niso preklicani, je zakon brez drugega mogoč; mora se pa odgoditi, ako je bil pred ali med oklici vložen predlog za preklic.
Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika.   227
Poroke, sklenjene v ki juh zadržku starosti, že obstoječe poročne zveze, sorodstva in svaštva ter umora ali poskusa umora nad soprogom ženina ali neveste, niso a priori nične; se pa lahko izpodbijajo od sorodnikov, od drž. pravdnika in vseh, ki imajo na tem legitimen in obstoječ (aktualen) interes.
Dosti seje razpravljalo o razvel javljenju zakona zaradi impotence, ker se z izigravanjem tega razloga cesto skuša obiti zakon in princip nerazdružljivosti. Dočim je dosedanji zakon v čl. 107 videl le v očitni in vedno trajajoči impotenci izpired poroke razlog za uničenje zakona na zahtevo potent-nega poročenca, dovoljuje novi zakon v čl. 121, da smeta zahtevati ničnost oba soproga, tedaj tudi oni, ki je inipo-tenten. kadar je impotenca, bodisi absolutna bodisi relativna, trajna in kadar poteka iz časa pred poroko. Omenjeni člen določa nadalje, da povzroča impotenca prokreacife (relativna) le tedaj ničnostni razlog, če izvira iz pomanjkanja organov, potrebnih za generiranje. V tem primeru relativne impotence sme le drugi poročenec zahtevati ničnost zakona, ako ni vedel pred poroko za to hibo, in to v 1 mesecih, odkar je zanjo izvedel.
Važno je, da novi zakon strogo razlikuje sterilnost od generacijske impotence, izvirajoče iz gotovih anormalij in nedostatkov. Zakonodavec je izhajal iz prepričanja, da ni namen prokreacije, pa naj si zasluži sicer popolno varstvo tudi v interesu poedinca, tako dalekosežen, da bi ga moral zakon ščititi celo z razvel javi j enjem poroke, kadar je bila sklenjena z znanjem drugega poročenca, da se ta namen ne bo mogel doseči. Bil je važnejši socialni interes na ohranitvi zakonske zveze! Ta ima lahko druge boli uvaževanja vredne svtlie kakor ravno one za rojenje otrok. S tem je priznal, da sloni najvišje pojmovanje družine pretežno na motivih duhovnega reda, zato je zanikal v splošnem impotenci gene-i iranja ničnostni efekt, ki ga je zahteval prvotni ministrski načrt, ter ga priznal le tam, kjer ni z,a sreneriranje potrebni It organov. Tako da pravna ničnost zakona izvira ravno iz zmote o osebi: Tedaj ne tvorna impotenca organov, ki so po svoji konstituciji nesposobni za prokreiranje, ampak le pomanjkan je teh organov povzroči lahko ničnost poroke, ako ni ostali drug za to vedel.
Pravni položaj v pozneje razveljavljenem zakonu rojenih otrok je normiran v čl. 126. Ako sta bila oba poročenca ali vsaj eden v dobri veri, so otroci zakonski: ako ua sta bila oba v slabi veri, se smatrajo otroci za nezakonske ali za priznane  nezakonske  otroke,  ki imajo  pravico do
228
Odpovedna pravica in §§ 111? ter 1118 odz.
imena, do vzdrževanja in tudi do dedšeine, kadar ni zakonskih otrok.
Zakonodavec ni sprejel stališča nekaterih modernih zakonov (švic. zakon), ki (čl. 133) tudi v primeru slabe vere obeh roditeljev smatra otroke za zakonske.      (Konec prih.)