List za šolo in dom.
--->.^>»4—J:--
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in oskerbuje razpošiljanje založništvo.
List 18.	v Ljubljani, 15. septembra 1874. Tečaj XV.
Omika pred šolo.
Iz skušnje vemo kako slabo pripravljene otroke stariši v šolo pripeljejo! čas pred šolo je dostikrat za primerno duševno odgojo zgubljen. Stariši, ne le revni, ampak tudi bolj premožni, dostikrat prav malo skerbe za umno izrejo svojih otrok. Nevažno opravilo jih večkrat od verne od tega njim najvažnejšega opravila. Ni potem čuda, ako so otroci taki neukretneži v šoli. Kdo se bode tedaj učiteljem čudil, ako toliko govore in pišejo, da veliko, veliko časa zgube, preden otrokom jezik razvežejo, usta in ušesa odprejo? Domača hiša je za to premalo storila, tedaj ima pa šola ta posel. Premišljevaje to, napišem te kratke verstice v dobrohotno premišljevanje. Predočbe in misli pridejo po zunanjih vtisih. Spomin nam predočbe predstavlja, razum jih vreduje, med sebo primerja in vstvarja pojmove. Iz tega je razvidno, kakoršne vtise in nazore otrok v mladosti dobiva, tako tudi misli in sodi. Zato se pa tudi ne sme prepuščati naklučji ali slučajnosti, da dobe prave predočbe od reči, katere jim služijo v pripravo za šolski nauk. Dostikrat pravijo stariši, da ne vedo, kako bi svoje otroke za šolo pripravljali. — No, to ni ravno težko! Ako se otrokom reči, katere s svojim umom dosegajo, kažejo, razkladajo in razjasnujejo, razvija se njih unanji in notranji nazor, spomin se uter-juje, um se bistri, pamet dozoreva. Stariši so pervi učeniki svojih otrok, vtisi otročjih let dostikrat ostanejo ves čas življenja; učitelji le tam uspešno delajo, kjer so stariši že podlago stavili.
Kako pa stariši stavijo podlago? Najpred svojim otrokom brez potrebe veseli čas mladosti ne grene. Kdor v ljubezni seje, bode z veseljem
žel. Veselega človeka se otroci z veseljem oklepajo, z veseljem pazijo na njegove besede, in še pozneje se radostno spominjajo veselih let mladosti. Modri stariši ne prepovedujejo otrokom igrač v pravi meri, marveč se jih sami vdeleže, in se vesele z otroci, skerbe pa vselej, da ima igra kak pomen. Otroci naj to, kar vidijo ali slišijo presojujejo; a vsemu temu, ne da bi otroci čutili, dajo stariši namero, ki duha oživlja in ser-ce ogreva. Skerbni stariši tudi dopuščajo, da pride otrok v okoliščine, kjer se lepega in dobrega veseli, kjer spoznava lastnosti in djauja; a posredujejo, da otroci z zavednostjo ločijo lastnost od lastnosti i. t. d. Pri podobah naj povedo barvo, obliko, velikosti, razmerje; tako se privadijo otroci, ne da bi jih od več dolgočasili, pazljivosti, natanjčnosti in pravega okusa. Sloveči pedagog Dencel pravi: „Naj bolj se hudemu in slabemu pot zapira, ako se nasprotno dobro vsaja v mlado serce". Zbuje milo-serčnost, vsmiljenje ubranimo naj ložej surovost in divjost i. t. d. — Naj se tudi petero čutov ne zanemarja; nekoliko smo že govorili, naj omenimo še to: otroci naj se napeljujejo, da besedo razločno, umevno zgovarjajo. Naj boljše govorniške vaje so tiste, katere opravljajo stariši doma z otroci. Otroci naj razločujejo živalske in druge glasove i. t d.
Posebno obširno polje za opazovanje je pa pod milim nebom, v prosti naravi. V pervi versti zanimiva otroka živalstvo: berzi konj, delavni in počasni vol, zvesti varh človekov, kužek, lepopisani tiček, pridna čebelica i. t. d. Koliko prilike je tu za razgovor, podučenjel — Rastlinstvo na polji, na vertu koliko to ponuja podučne zabave! Prikazki na nebu pri otroku strah in občudenje zbujajo. S hriba pregleda svoje do-movje, preljubo očetovo hišico in domači vert. Tam naj ima otrok svoj kotiček, kamor vsaja peške in presaja cvetlice, ki jih je nabral po polji. — Otrok pride s svojega sprehajališča domu, videl je marsikaj, kar že zna imenovati; a danes je najdel nekaj, kar pa ne zna imenovati; tudi ne ve, čemu je to? Pervo vprašanje, ko domu pride je: oče, mati! kaj pa je to? V gozdu, kjer je spomlad stikoval za tičjimi gnezdi, najde jesenskega jutra, da je nekaj po noči iz tal vzrastlo. Opraševanja ni konca, ni kraja. Tako narava sama kaže, kaj je otroku v teh letih naj bolj potrebno; otroci se uče mnogo; a sami to komaj zapazijo in tako učenje jih veseli.
Otroci naj se navadijo dalje samodelavnosti. Ako otrok vpraša, kaj je to? čemu je to, ni mu treba precej stvari imenovati, bolje je, ako se na to reče: »Povej mi! kakšna je stvar, ktero si videl? Otrok bode potem že stvar bolj na tanko ogledal in znabiti rekel: Žival, katero sim videl, je kači podobna, pa ima štiri noge, majhine luske in je zelena. No, to je gotovo zelenec, bode odgovoril modri oče, ter potem pristavil, kar se mu zdi potrebno povedati o hrani, bivanji, koristi te živali. Tako se privadijo otroci, da vsako stvar dobro ogledajo, nje znamnja povedo in
r	......
275
razločno govore; kajti osramotivno opazko: „Tega pa že nisi dovolj na-tanjčno pogledal" si otroci v takih slučajih navadno kaj dobro zapomnijo. Dobra opaznost in pravi nazor je. pa v življenji, pri spoznavi sveta in narave, ljudi in življenja stvar neprecenljive vrednosti. Pod milim nebom je na tisoče živih in neživih stvari, ktere otroci na ta način opazujejo ; dom začne tako podučevanje, šola ga pa nadaljuje. Stariši, ki se derže tega naravnega pota, ki ne svare in ne karajo otrok brez potrebe, in otročjo veselost in preširnost nimajo že za moralično bolezen pripravljajo otroke naj bolje za šolo; zdravi in čversti na duhu in telesu pridejo taki otroci v šolo; izstopivši iz šole si bodo znali v življenji pomagati, ker so se že v mladosti vadili, ravnati samostalno in premišljeno. Izrediti take ljudi, naj bode perva skerb starišem in učiteljem!
Govekar.
Peter Hitzinger
(Znojemski, Podlipski)
v
slovstvu slovenskem. XVIII.
Dr. Lovro Toman naznani v Novicah 1857 1. 89, da so 1. 1849 že nekteri rodoljubi iz gorenske strani sklenili dostojno obhajati stoletni rojstni dan Vodnikov, ter nasvetuje ondi, naj se postavi mu iz kamna vreden spominek morda na rojstnem kraju njegovem in naj se v ta namen nabirajo pripomočki; dr. E. H. Costa pa spregovori najprej v Zgodovinskem Društvu, potem v Novicah 1. 90, da je sklenil do Vodnikovega rojstnega dneva 3. febr. 1858 spraviti na svetlo bukve (Album) po vseh domačih slovstvenih in učenih možeh, ki naj mu pomagajo, da se z ze-dinjenimi močmi Vodniku postavi tudi duševen spominek. In koj se oglasi Hicinger 1. 97, češ: Poglavitni spominek Vodnikove stoletnice naj bode „nova, zlepšana, popravljena in pomnožena izdaja Vodnikovih pesem". Da je pravo zadel s tem nasvetom, poterdili so mu poleg vredništva mnogi drugi želeči, raj. knjižničar M. Kastelic, kteri je v rokopisu imel Vodnikove pesmi v lasti, ali pa P. Hicinger sam pripravi jih res na svetlobo. — L. 1858 spregovori Hicinger vnovič O izdaji Vodnikovih pesem št. 6 in 7 vzlasti o oblikah, v kterih naj se natisnejo. — Velike slovesnosti so se obhajale o stoletnici sami in postavil se je po Tomanovem nasvetu v rojstni hiši pri Žibertu Vodniku spominek kamniten; slovstveni po nasvetu Costovem se je sicer zakasnil, toda 1. 1859 prikazal tim krasnejši, in v njem je str. 23—30 spisal Peter Hicinger Pregled Vodnikovih pesem res izverstno, ter na
18*
L
koncu pristavil besede: „Nova bolj natančna izdaja Vodnikovih pesem, ki se pripravlja, bo mojstra slovenskih pesnikov zamogla pokazati bolj popolnoma v njegovi pravi podobi". — V Novicah pa je 1. '25, 26 precej obširno popisal Vodnikov spominek — V odnik - Album. Na svitlo dal dr. E. H. Costa. •— „Pokazal se je na beli dan lep in vreden spominek za našega slavnega Vodnika; lep zares po unanji obliki in zno-tranjem obsežku, in ravno ker je slovstven, vreden posebno za moža, ki je obudil in oživil naše slovstvo. Izdajatelj teh bukev je sicer z njimi tudi sam sebi postavil znamenje svoje vneme za domače slovstvo in svoje umnosti o zbiranji razdrobljenih moči v eno dragoceno delo. Besedo reči o tem spomeniku, kaj, če se prederznem? Veseli tak spominek vsacega iskrenega prijatla naše domovine. Kaže se namreč iz vsega dela, koliko spoštovavcov ima slavni Vodnik, mož bogat z zaslugami za domovino, in sicer spoštovavcov, bodi si po tem, da so v bukve pisali, bodi si po tem, da so se za-nje naročili. Kaže se pa tudi, koliko je literarnih moči, ki Vodnika nasledujejo ali zamorejo nasledovati na poti, ktero je on odperl, in po kteri je sam po junaško stopal". Popisavši obsežek posebej pravi naposled: „To vse tedaj obsega-Vodnikov spomenik, natisnjen v čveterki na 268 straneh. Da je obsežek obilen, lep in slavnega moža vreden, se kaže iz popisa sostavkov zadosti; — da ni ravno vse izverstno, nektero (pa malo je takega) celo brez vse slovstvine vrednosti, ne krati slave Vodnikovega spomenika. Kdor se pervaku našega slovstva ni mogel pokloniti v dragoceni suknji, se mu je poklonil v borni jopi — gnala pa je vsakega serčna želja, pokazati svetu, da čisla moža, čigar ime v zlatih bukvah domovine naše v pervi versti stoji. 86 pisateljev šteje „spomenik" — čez 1000 pa naročnikov — pač lepa množica na vsako stran! Hvala g. izdajatelju za početje njegovo!" — Še neki Vodnikov spominek naznanja Hicinger v Nov. 1860 št. 7 iz nemškega „Sternkalender", kjer mu ga je postavil vrednik njegov, znani in učeni dr. Brunner. Bil je le-ta o binkoštih 1. 1859 v Postojni, kjer mu podarijo Costov „Vodnik-Album" in po njem popiše prav mikavno našega Vodnika v posebnem sostavku z napisom: „Wer war denn dieser Vodnik? Eine Fahrt in's Krainerland".
7) Močni baron Ravbar. Povest iz slovenske zgodovine — je 1. 1858 v Ljubljani posebej natisnjena knjižica 8° str. 15, ktero je založil Giontini, spisal pa P. Hicinger.
P. Emanuel Podvinski je bil menih frančiškanskega reda, učenik na Novomeški, potem na Karlovški gimnaziji, ki se je poskušal v slovenskem pesništvu. „Nektere tistih pesem so mi prišle pred več leti v roke; podam jih Novicam, da se ne pozabijo, in da morebiti kdo še kaj več oznani od tega pesnika", piše Hicinger 1. 1858 št. 13, kjer je pod naslovom Pesmi E. Emanuela Podvinskega natisnjena njegova „Zgimba".
I II ll.lfUl-l
V imenovanem tečaju se razun teh nahajajo še mnogi Hicingerjevi po obsežku in po obliki dokaj doveršeni spisi, na pr. 1. 3, 4 „Krajn-ska zemlja, kakošna je v zemljoslovnem ali geologičnem oziru, vzlasti po preiskavah ces. geologa dr. Lipolda 1. 1856. — L. 8 popraša Cigale, kako se prav slovenski zove „Lavanter Bisthum", in koj 1. 10 odgovarja Podlipski z drugimi vred, pa 1. 15: Še nekoliko o vprašanju v 8. listu: ali labodska, lavantska ali lavantinska? L. 18—23 obravnava Jezikoslovne in zgodovinske reči v teh le razdelkih: 1. Prihod novih slovenskih rodov v naše kraje, nekoliko po IV. Kukuljevičevem Arkivu za povjestnicu jugoslavensku; 2. Čakovci med jadranskim morjem in Savo; 3. Starost pismenosti glagolske; 4. Krajna in Krajnski nadškof Andrej; 5. Stridon, rojstni kraj sv. Hiero-nima. — Klasičen dokaz, da stari Panonci niso bili ne Celti ne Germani, ampak Sloveni 1. 24 z ozirom na pervi omenjeni razdelek in dotične razprave Terstenjakove o slovenščini starih Noričanov in Panoncev. — Prej že 1. 19 poprašuje: Kako se bo novi denar imenoval po slovensko? — 1. 21 sporoča, da — Bčele se dajo v zemlji ohraniti čez zimo; — 1. 43 pa piše „Nekoliko od mer in teht".
Slovenščina je bila Podlipskemu jako draga, in sad njegovih tedanjih preiskovanj so bili Zgledi slovenščine iz 16. stoletja, med kterimi je 1. 27 natisniti dal a) pesem „Zoper Turka" iz katekizma, ki ga je po novoverskem Primožu Truberju izdal Juri Dalmatin 1. 1584, z nekterimi opombami, da vsakemu — protestantu in katoličanu — o slovenskih bukvah in narodnih pesmih — daj se pravo; b) „Izgled prisege za spreobernjence", ki se iz dni, ko se je 1. 1600 po volji nadvojvoda Ferdinanda imelo zatreti vse novoverstvo po Štajerskem, Koroškem in Krajnskem, nahaja med rokopisi semeniškega arkiva v Ljubljani. — Pri-stavek k spominkom slovenščine iz 16. stoletja 1. 31 razlaga glede na Valvazorja pervi sled novoverskih poskušenj na Slovenskem posebno po naznanilih Tomaža Krčna. — L. 32, 34 pa Tudi nekaj iz slovenskega basnoslovja in sicer „Pripoved od Pavčka. Divji in povodni možovi. Izdane gospodičine in druge basni".
„Napake slovenskega pisanja" je 1. 1—28 razkazoval Fr. Levstik ter po nekterih besedah o slovarjih sploh in slovensko - nemškem Wolf-ovem posebej spregovoril o potrebnosti kritike v našem slovstvu in sklenil s stavkom: Kdor Slovencem dobro hoče, naj z mano reče: „Bog živi kritiko!" — Tedaj pošlje Hicinger v Novice 1. 37: Nekoliko kritike, in ker v posebnem pristavku v njegovem smislu svojo povč tudi vredništvo; oglasi se v duhu Levstikovem Fr. Cegnar v Glasniku Slovenskem II. št. 8 „Je-li nam treba kritike ali ne?" Vredništvo mu odgovori v Noy. 1. 45, Hicinger pa o svoji zadevi 1. 46: Še nekoliko
kritike, kjer naposled po nauku Horacijevem kaže: a) Kritiko naj rabi najpred pisatelj sam pri sebi. To velja vsakteremu pisatelju, bodi si mlaji, bodi si začetnik, bodi si mojster; brez lastne kritike tudi mojstrov ni, začetniki pa, in to so ravno nadepolni mladenči, naj si brez lastne kritike tudi ne obetajo pospeha. To je učil slavni rimski pesnik Horaci v. 289—294 de arte poet. — b) Kritiko naj rabi po tem prijatel pri prijatlu, učenik pri učencu, mojster pri začetniku. To je druga kritika, ki se pa godi posamezno, bodi si v ustni besedi, ali v dopisih. Tudi to uči ravno pohvaljeni Hor. v. 385—390. — c) Kritiko naj rabi še le v zadnje ptuji presojevavec, ko je spis dan med svet. To je tretja kritika, in tista se rabi očitno, bodi si v bukvah, ali v časnikih, ali v slovstvenih govorih. To kritiko utegne meniti Hor. v. 445, 450. — Očitna kritika bi preveč imela opraviti, če bi mogla vse pervence nadepolne mladine, bodi si tudi bolj izbrane, v časnikih pretresovati; malo bi časniki po tem imeli bravcov. Čujte zopet Horacja: Indoctura doctumque fugat recitator acerbus. De arte poet. v. 474. — Nato prinese Glasnik
1.	1859 št. 1, 2, spis „Gospodoma nasprotnikoma", in namesti str. 35 obetanega „Dalje in konec" le str. 70 zastran pravde o kritiki opom-bico: „Ker se še vedno kdo na novo oglasi zoper mene in moje „napake", vidim, da bo z odgovorom treba počakati, naj vsi povedo, kar imajo na sercu. Še le potlej bom vsem ob enem odgovoril. Zavoljo tih in drugih reči, kterih ne morem tu razlagati, moj odgovor ne bo več v „Glasniku" hodil na svitlo, ampak iskati bo treba druge poti". Fr. Levstik.
L. 1859 ima pervi spis Hicingerjev v 2. št. naslov: Jezikoslovne in zgodovinske drobtinice, kjer pojasnuje nektere slovenske imena za posamesne kraje in večje okrajine, ter govori nekoliko o rimskem zidovji, o starih terdnjavah, mestih itd. — L. 21—25 pa razlaga Zgodovinske reči po naslednjih razstavkih: 1. Starinske najdbe;
2.	Iz sredočasne zgodovine slovenskih krajev; 3. Nekdanji potresi in posipi na Slovenskem; 4. Černa kuga ali černa smert leta 1348 in 1349; 5. Ceste in tovorne pota na Slovenskem v srednjem času; 6. Denarji, srednji čas na Slovenskem navadni.
„Obilno duhovno veselje se je pokazalo med vernim ljubljanskim ljudstvam, ko so med-nj došli častiti ostanki sv. Feliksa mučenca. Pa tudi drugod po krajnski zemlji se je nekako radostno poslušala novica, de je sveto truplo prineseno v belo Ljubljano... Nenavadna reč se nam zdi to, ker je mnogo svetih ostankov, ki so hranjeni sem ter tje po krajnskih cerkvah, nekako malo znanih in čislanih... Naj jaz začnem take naznanila s tem, de povem od svetih trupel na Krajnskim, ktere sim sam vidil, ali od kterih sim saj slišal". Tako piše v sostavku: Svete trupla na Krajnskim, Hicinger v Dan. 1. 1859 št. 2. Nekdanja pasijonska procesija, ki se je veliki petek obhajala nekdaj v Lju-
bljani, obhajala se je tudi v Kranji saj nektere krati, in v Teržiču, pa v slovenskem jeziku, kaže 1. 10 poleg Valvazorja, dr. Gosta Mittheilung. des hist. Vereins. De Rubeis Monument. ecc. Aquil. od duhovšine čev-datske cerkve itd. „V začetku je taka pasijonska igra utegnila podobo pobožnosti ohraniti; pozneje jo je človeška spačenost obernila v nespodobnost". — V istem listu pohvalivši katekizem, ki ga je izdalo rezensko ali regensburško škofijstvo, stavi Bogoslovno in jezikoslovno vprašanje o gnadi stanski in djanski (habitualis et actualis), češ, delavna bi utegnila zvati se „efficax?" „Pravi zaumek je dostikrat tesno zvezan s pravim imenam; in dostikrat sim skusil, ko se ime pogreša, de pomanjkuje tudi praviga spoznanja". — L. 11—15 ima Nektere besede o cerkvenih rečeh, okterihje pisaril prej že, vendar zdaj bolj določno in popolno, in sicer: 1. Cerkvene stavbe ali zidarije; 2. Cerkvene oblačili, in 3. Koralno petje. — Zapel pa je v ravno tem listu Za bratov šini sv. škapulirja a) pesem „O Mariji Karmelski ali veseliga škapulirja, in b) O Mariji sedem žalost ali žalostniga škapulirja; 1. 6 ima iz nemšine Pozdrav Marii Devici, in v 1. 8 so Sveti zdihljeji „k presv. Rešnjimu Telesu; H križanimu Jezusu; k Materi Božji; k Angelu varhu". — O tej priliki naj se zaznamnja, da je Peter Hicinger iz latinšine poslovenil tudi pesmi in molitve ali Vsa-kodanja procesija, ki se obhaja po cerkvi presvetega in pre-častitega G r o b a Gospoda našega Jezusa Kristusa v Jeruzalemu, in je pridjana str. 248—272 v „Potovanje v sveto deželo" 1. 1857, spisal Mihael Verne, natisnil J. Blaznik v Ljubljani 185S.
Spomini na Dunaj in okolico.
Pusnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, ljudski učitelj.
(Dalje.)
Moje načelo:
Kar lepega vidiš, hvalevrednega slišiš, koristnega skusiš, zapiši l — Po tej poti otmeš marsikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni spominek po prislovici latinski: „Litera scripta manet", ali po našem: „Zapisana čerka ostane".
Da bi osredek slovezne dvorane v vseh njegovih oddelkih natanjčno ogledali, podali smo se tudi še na galerije. Tam gori videli smo posebno žalostni spominek minulih časov. Dolga veriga, ki visi pripeta po dveh straneh galerijske stene, kazalo se nam je kot okrutno orodje, s katerim so turški kervoloki o časih, ko so šiloma vlomljevali v naše pokrajine, vklepali vjete in vrobljene naše kristjanske preddede. Ne za roke ali noge, ampak neumni živini enako za vratove so jih priklepali drugega za drugim. N. pr. vatel znarazen so vdelani v splošno verigo železui
obroči, kateri so objemali s svojo terdobo vratove ubogih jetnikov. Lasje so mi skoraj vstajali po koncu o mislih, koliko so vbogi reveži morali prestajati, ki so jih tako vklenjene, lačne, žejne, in Bog zna! kako še drugače terpinčene gnali iz predrage domovine dalječ dol skozi ogerske in podonavske planote proti Turčiji, in naj bolj navadno v gotovo žalostno smert. Neliotoma postal sem bil o pogledu tega ostudno-sramotnega orodja politikar, ter besedoval sam pri sebi n. pr.: „in pri tem, pri tako žalostnih svedočbah se baje nahajajo naše dni v Avstriji še ljudje strašanske kratkovidnosti, katerim se Turčini nekako smilijo, da bi jih ne iztirali iz Evrope tje, kamor slišijo. V dunajsko slovezno dvora no naj gredo taki pseu d o-s am arij an i gledat, kakošnovs milj enje so tudi njihovi predniki imeli do naših sobratov; — gotovo se jim bo prena-peto-vroča „humaniteta" hipoma ohladila, ter razkadila se v nični nič!" — Poleg teh verig je po galerijskih stenah videti poobešenih še mnogo turških pušek, samokresov, zastav, konjskih repov (kar, na dolgi drog nataknjeno, znači tudi nekako zastavo) i. t. d., kar je bilo Turkom o raznih časih v vojskah vzeto. —
Od tod napfej podali smo se v glavna orožna muzeja, ki sta vver-stena slovezni dvorani vštric k desni in levi. Muzej k levi je popolnoma dodelan, in nam kaže nič manjše krasote iz znamenitosti, kot slovezna dvorana sama. Obloknakitjenje z devetero prezalimi presnimi slikarijami (vse delo Blaas-ovo); — glavni dve sliki kažete zgodovinsko - slavno podajo terdnjave Belegradske vojskovodju Lavdon-u, in ustanovitev Marijo - Tere-zijnega reda za odlične vojaške zasluge. Med te slikarije je vpleteno zopet obilno sprelepih pozlačenih arabesk in enacega kinča, stene pak so olikane po novo-okusni šegi, ter se svetijo, kakor prevlečene in na-däne s svitlim marmeljom. Oblok druzega muzeja (k desni roki) bil je še poodran in zagernjen, ker slikarije še niso skončane. Gotovo oziroma krasote ne bodo zaostale za že zgotovljenimi deli te struke; tega nam je porok umetna mojsterska roka Blaas-ova. Da bi pa posamezno popisoval in imenoval razno starinsko orožje, vojskino orodje, ter druge jako važne znamenitosti, ki se v obeh muzejah nakupičene in tudi že vredjene nahajajo, — tu pa že moram zopet prositi za oproščenje. Povem samo, da čes 2000 predmetov je ondi videti razpostavljenih, ki se nahajajo deloma v steklenih omarah, deloma pa so poobešeni koj po stenah. Mala knjižica, ki nosi naslov: „Uebersicht des k. k. Hof - Waffen-Museums," in se obiskovalcem prodaja koj ondi po 20 soldov, popisuje na 60 straneh precej natanjčno, kar je to ali uno, ter služi kot izverstni kažipot skozi muzeja. Kupil sem si, se ve, tudi jaz eno, in jo shranjujem v dragi spominek na nepopisljivo prijetni čas dunajskega šolanja. —
Zapustivši ravno opisane prekrasne prostore napotili smo se naprej
proti orožnim tovarnam. Ako povem, da nič manj kot devetero parnih mašin pomaga ondi kakim dvema tisočima delavcev izdelovati raznover-stno vojskino orodje, lahko si častiti gg. bralci mislijo šum in dirndaj, ki po teh fabrikah gospodari. Karkolj je potrebno, da bi se izdelalo vse mogoče bojno- orodje in priprave, od najmanjše stvarice, do največjega in najtežjega predmeta, in sicer od pervotne snovi do zadnjega zgotov-ljenja, vse najdemo tu zjedinjeno, vse pa tudi operto na naj novejše znajdbe, na naj novejša sboljšanja. Videli smo na pr. zdelovati sablje in bajonete za razna bojna kerdela; lastni stroj poskušal je po zgotovljenji s silno močnim udarcom njihovo čverstost in terdnost. Naprej tje zdelovale so se nove puške za pešce, lovce in konjike, in sicer po znajdbah Wanzl-a in Worndl-a. Z vsako teh pušek se more vstreliti po 15 do 16 krat v minuti, kar je skoraj nezapopadljivo in bi človek komaj verjel, ako bi tega z lastnimi očmi ne videl, kako urno se tudi razni puškini delčki leseni in železni, zdelujejo. En stroj dela to, drugi drugo, tretji zopet svoje; iz vseh pa je le grede nova celina. Tudi predelovanje starih pušek v nove je šlo kaj hitro spod rok. Videti je bilo v to pripravljenega orodja skoraj brez števila. —
Dalje grede prišli smo v kovačnice, kjer so zdelovali ključavničarji in kovači svoja dela. Vsakoverstna struka izdelkov bila je tu videti; zlasti pa nas je zanimivalo težko štiriogelno nakovalo in kladivo (Dampf-amboss), katero parna sila goni pa veliko hitrejše in tudi dokaj natančnejše opravlja svoja dela, kot kladiva, ki jih goni vodna sila. Šum in ropot, ki vlada v teh kovačnicah, bi kmalo človeka oglušil; paziti pa je ogledovalcem zelo tudi na razna vretena, kolesa in druga enaka vertila, ki z veliko silo in urnostjo gonijo v tovarni razne stroje in naredbe. Skoraj vsakemu posamesnemu delalcu stoji namreč na službo parna pomoč, toraj je treba paziti človeku spredaj in zadaj, da bi ga kje kako vertilo ne zgrabilo za obleko. Veliko delalcev samih že je prišlo v fabrikah v nesrečo in pogosto tudi v smert po mašinskih strojih. — Iz teh oddelkov smo prišli dalje v plavže, kjer se lijo topovi, bronasti in gro-deljnasti, krogle in drugo. Videli smo tu čisto neizdelane topove razne velikosti; eni so bili tako dolgi in debeli, kot žagovci, ki leže okrog naših žag. Še veliko bolj znamenito pa je bilo videti struženje in likanje zunajne strani topov, kakor tudi njihovo znotranje veitanje. (Topovi se vlijo namreč popolnoma celi, in se luknje v nje napravljajo skozi vertanje.) Kakor naši Žagarji naložč hlode na tako zvani „voz", kateri jih po svoji napravi potiska žagi nasproti, zelo enako tudi topove polože na promično podlago nasproti jeklenemu svedru — vse drugo pa opravlja parna sila, — verti namreč po eni strani sveder, po drugi pa primikuje top vertilu. Bili so ravno v izdelovanji topovi razne velikosti; — najtežji tehtal je 77 ctn. ter je imel vravnan biti za metanje 24 fnt. težkih krogel. 130 ur
je treba časa, da je zvčrtan tak velikan. Kazal se nam je tudi enak že zvertan top, vravnan za basanje od zadaj, ali tako imenovani „Hinterlader". S tacimi se zlasti po terdnjavah in barkah laho operira; jaz bi vendar ne hotel stati tam, kamor taki „hrusti" pošiljajo svoja šmencano občutna pozdravila. Kazali so se nam tudi novošegni topovi, risanci (gezogene Kanonen); bil je celo eden ravno čez sredo (po dolgosti) preža -gan, in natančno smo mogli videti, kako se kroglja pri izstreljanji po njem verti, da s toliko hujšo močjo zadeva in pobija svoj plen. Kakor pušek in drugega bojnega orodja, tako je bilo tudi topov videti v raznih velikostih in brez števila; zvunaj plavžev, po dvorih pa je ležalo še od sile veliko nakupičenega ostarelega in pohabljenega tacega blaga, čakajočega na prelijanje, ter spremenitve v novošegno strelivo.
Radi bi bili šli ogledat tudi še one delavnice, kjer delajo kolarji, mizarji, jermenarji itd.; ali čas všel nam je prezgodaj, akoravno smo se celi popoldan nahajali v arsenalskih ogromnih prostorih, v katerih bi se človek res kmalu zgubil. Eue sgrade vendar še nismo hoteli pustiti neogledane, in ta bila je, — naj se mi dovoli, da povem: arsenal-ska cerkev. Ker namreč v arsenalu more bivati okoli 8 tisoč ljudi, imajo tudi ondi svojega duhovnika. Cerkev se nahaja ravno v sredini zadnjega oddelka, in je enaka ljubljanski frančiškanski, vzvišena kake 3 sežnje nad dvorišno planoto. Dvoje kamnitih stopnic, novošegno in zelo okusno na tri oddelke razdeljenih in z umetno zdolbljeno kamnito ograjo obdanih, peljä o dveh strani gor do velikih vrat, pred katerimi je kot na visocem pomoljinapravljenatudiprižnica, raz katere se o potrebi na dvoru pred cerkev-jo zbranim četam pridigovati more. Ravno omenjene stopnice in prižnica, kakor sploh celi zunajni obraz daje cerkvi nekako nenavadnost in odličnost ; pa tudiznotranji prostori so jako znameniti in ogledovanja vredni. Stene so oza-lišane z mnogim raznoverstnim starinskim orožjem, ter s starimi bojnimi zastavami, katere poslednje kažejo obiskovalcem marsikako sled obilnih njegovih neviht, ki so vihrale okoli njihovih verhuncev in praporov. Presvetišče cerkve spominja nekoliko na slovečo zagrebško pervostolnico; kajti tudi tu spušča petero oken po barvani steklenini raznopisano svetlobo v posvečene prostore krog velikega altarja, na katerem se časti on čudapolni Marijni kip, ki seje nekdaj nahajal nad vhodom dunajske cesarske orožnice, 1.1848. pa je strahoviti 6. dan oktobra pri naskoku razdivjanih puntarjev na imenovano poslopje ostal popolnoma nepoškodovan, akoravno je bila stena okrog in okrog njega vsa razstreljena in s puškinimi kroglami kakor obsejana. Pozneje je bil kip od tam vzet, in odločen mu je bil častni prostor v arsenalskem svetišču, kjer se zdaj nahaja. V tihih mislih pri-poročivši Marijni predprošnji sebe in svoje ljube v daljni domovini zapustili smo po precej dolgi pomudbi tudi ta posvečen kraj, prekoračili dolge dvore, ter napotili se proti mestu in domu. (Dalje prih.)
Dopisi in novice.
Iz Gradca. 30. avg. (Kmetijski kurz za učitelje.) Kakor je znano, pričel se je napredovalni kmetijski tečaj za ljudske učitelje dne 24. avgusta in bode trajal do 30. septembra t. 1. — V to šolo je poklicanih 25 učiteljev: 14 iz zgornjega in 6 iz doljnega Štirskega pa 6 iz Kranjskega. — Kavnatelj tega kurza je profesor na tukajšnjem učiteljskem izobraševališču, doktor Santner, ki predava kemijo in fiziko po 8 ur na teden; prof. Gauby pred-naša zoologijo po 3 ure in botaniko po 3 ure na teden; prof. dr. Wilhelm razlaga klimatologijo po 4 ure in prof. Eichhorn pa mineralogijo po dve uri na teden. — Za letos je ta kratki čas odločen za teoretični poduk, a prihodnje leto se ima na podlagi tega nauka praktično podučevati. Vendar je tudi letos za teoretični poduk določen en izlet na teden, namreč na posestvo deželne kmetijske družbe v Krottenhof-u, oddaljen 1 ya ure od Gradca. Pervi izlet smo imeli preteklo sredo. Gosp. Adolf Baumgartner, ravnatelj kmetijske šole v Krot-tenhof-u — nam je skazoval razne stroje poljedelstvo, umno živinorejo in si-rarstvo. Prihodnji teden bodemo obiskali kmetijsko razstavo v Vildonu.
Slušatelji kmetijskega kurza iz Kranjskega. (Nov.)
Iz Gorenjskega. Ljubi »Tovariš!« Vljudno te prosim, da sprejeti blagovoliš v svoje liste naslednji spis, ki je opert na podlago starodavnih naših narodnih prislovic: »Kakor se posojuje, tako se vračuje«; in: »Kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade«. Vpletel bom tu in tam vmes — boš že dovolil — tudi kaki nemški izraz in rek, da bodo to ložej umeli tudi taki, katerim je nemščina morebiti bolj umevna in priljubljena memo slovenščine. In zdaj: k reči!
Nedavno popotvala sta tu po Gorenjskem dva gospoda. Po odlični noši soditi, bila sta oba inteligentna mestna učitelja. Eden zmed nju bil je bolj male postave in šibke rasti; tudi narava njegova mogla bi se — vsaj po zunajnosti soditi — imenovati mirna in tiha, se pravi, če se nanj morebit ne vjema nemški pregovor: »Tiefe Wässer sind still« — a ves drugi kavelj bil je njegovi sodrug. Velika krepka postava, ponosita obnaša, moderno gojena brada, — sploh cela oseba kazala je, da v tem gospodu tiči vse kaj druzega kot navadni mestni učitelj. Prijatel prijatla obiše in mu kaj v spomin podeli, a ta dva gospoda sta iskala prilike, kako osmešiti in počerniti pred svetom učitelja, tovariša. No, kdor išče, pa že nekaj najde. Ker se pa za to prava, na resnico operta prilika ni ravno mogla najti, segel je on (ali pa njegovi popotni tovariš, — ali pa vzajemno obadva) k zasramovanju, laži in obrekovanju svojega učiteljskega sobrata, ter priobčil plod svoje literaturne zmožnosti po »Laib. Schulzeitung-i« št. 16 v spisu »Aus Oberkrain«. Gosp. pisavec se sicer ni podpisal, in je berž ko ne nabrane »data« le ustmeno »Schulzeitung-i« naznanil, katera jih je potem spisane »poetisch, ausgeschmückt« svojim bralcom predložila; — tudi kraja in imena prizadetega učitelja ni naravnost imenoval; — toraj naj bo zadnjim dvem zadevam tudi enak zagovor.
Pervo, nad komur se je g. poročevalec v dotičnem kraji spodtikoval, bilo je, ker so šolarji šli o času, ko se navadno šola prične, v dežji s prižganimi lučicami za pogrebom neke 80 let stare žene. Že o pravem pričetku šole je bil g. korrespondent slabo podučen; — naj toraj v drugo bolj natanjko oprašuje in pozveduje, da se ne bo javno lagal. Potem pa rečem: ako smejo drugi učitelji po deželi začetek šole postaviti po krajnih razmerah še le na 9. uro ne smel bi ga li jaz o izvanrednih časih prestaviti za pol ali eno uro? Da je
one otroke, kateri niso imeli omrel, močil o tej priliki dež, je naravna stvar. Moči jih tudi velikokrat v šolo in iz šole grede, kar se pa godi tudi drugje, celo v Ljubljani, ker menim, da tudi dol še ni vpeljana navada, da bi tiste otroke, ki nimajo omrel, vozili s »comfortabel-i« v učilnice. Lepe starodavne kristijanske navade, da mertve z gorečimi svečami k grobu»spremljajo (čez kar se pisalec prav nepristojno šali), jaz nisem vpeljal, pa jo tudi nikdar odpravljal ne bom. Imel bi s tem tudi preveč posla; kajti razširjena je ona več ali manj po vsem kristjanskem svetu. Le gerdo je, »dass sich der Herr Korrespondent darüber lustig, dadurch aber gleichzeitig nur sich selbst vor jedem denkenden Menschen lächerlich macht«. — Žena, ki je bila ono jutro pokopana, bila je ena zmed naj bolj spoštovanja vrednih in častitljivih posestnic našega kraja, revežem in mladini velika dobrotnica, in šoli, t. j. šolskemu poslopju soseda; tedaj je v svojem dolgem življenji zaslužila, da jo šolska mladina k grobu spremi. In ko bi tudi vsega tega ne bilo, je bila tisti dan pogrebna maša tudi ob enem šolska maša, katero naša mladina o poletnem času vsaki dan obiskuje, in jo tudi dotlej obiskalo bo, dokler se bo §. 1 nove šolske postave glasil: Namen ljudske šole je, odrejati otroke, da bodo nravni in pobožni.
Ostudna laž pa tiči v onemu stavku, ki pravi: »In der Kirche sah ich dann die Kinder mit ihren Lichtern um den Sarg herum kauern, während ihnen der Lehrer mit kräftiger Stimme das »Libera« vortrug«. Nemci pravijo takim, katerim so čuti tako omejeni, da prav razsojevati in sklepati ne morejo, da se nahajajo »in dem Zustande der Unzurechnungsfähigkeit«. Tudi g. korrespondent je bil ono jutro menda »unzurechnungsfähig«; zakaj če bi bil imel zdrava ušesa, slišal bi bil, da so pri slovesni černi maši pele pevkinje z manoj vred (izvzemši responzorije) edino le primerne slovenske pesme; da se pa one ne zovejo »Libera«, ampak daje »Libera« edino le taisti resnobni žalospev, kateri se poje ob rakvi neposredno pred pokopom, to ve dobro vsaki otrok, in brez dvombe tudi gotovo g. korrespondent sam. Prištulil je to besedo le zraven, da bi mene javno zasmehoval. Da pa jest pri petju »Libera« nisim bil nazoč (sem jo v 18 letih morebit komaj 5 do 6krat peti pomagal, ker pri nas to ni v navadi bilo), bil g. dopisnik tudi lahko videl, ko bi mu mende oko omejeno ne bilo.
Kar pa zadene zamudbe šolskih ur, katere mi g. dopisnik podtikuje, cika to na ostudno denunciacijo, ki je berž ko ne proračunjena na to, da bi me po-černila v očeh šolskih prednikov. Če sem bil kdaj po neodvračljivih okolšinah pri poduku kako uro zaderžan, sem taisto, ako jo nisem imel s tem, da bom večkrat o prostih dnevih deržal šolo, že naprej prigospodarjene, gotovo vselej vestno dohitil, in peljal sem z mladino vred natanjčni račun, koliko imamo ur k dobrem, koliko pa smo jih morebit na dolgu. Ako bi bila moja šola v takem neredu, kakor bi jo g. pisalec rad razvpil, bi mi ne ponujali vsacega leta iz zunajnih sosednih, drugam všolanih vasi toliko otrok v poduk, da bi z njimi lahko prej šolo do polovice napolnil, preden kakega domačega vpišem; pa tudi to naj bo povedano, da ko bi ne mislil ali mogel svojih dolžnost spolnovati, bi vzel koj sam prostovoljno od šole slovo. Saj nisem postal iz potrebe ali kruhoborstva učitelj; imel sem, hvala Bogu, kaj živeti, preden sem prevzel težavni posel podučevanja, pa upam, da bi mi tudi stradati treba ne bilo, ko bi se odpovedal šolstvu. Gnala me k šoli tudi kratko malo ni mastna služba; kajti bil sem pod staro vravuavo v vsem dekanatu, in pod novo v celem okraji do letos gotovo naj slabejše plačan, z delom pa z majhno izjemo naj bolj preobložen učitelj.
Oziroma na vmišljeno majhno veljavo v mojem službenem kraju, katero
mi g. pisač podtikuje, se ne bom z lažnikom pričkal, akoravno bi mu tudi v tem oziru lahko zavezal popolnoma jezik. Moji sosrenjčani skazali so mi že tolikokrat svoje popolno zaupanje, da se z enakim redko slovenski učitelj ponašati more. Tudi to, da mi pravijo sploh le »Šomoštrov Jože«, je kolosalna laž. Kedar bo g. korrespondent prišel zopet v naš kraj, naj le še enkrat vpraša : kdo je »Šomoštrov Jože«, in prepričal se bo. da ne bo, nihče djal: »to je naš učitelj«. (Gosp. pisalec je sicer morebiti slišal pri neki cerkvi zvoniti, pa ni vedel kje, tedaj bil zopet »unzurechnungsfähig«. Brat »Šomoštrovega Jožeta«, znan učitelj in okr. šolski nadzornik na Notranjskem se je mogel pač debelo smejati, ko je v »Schulzeitung-i« bral, kako je njegovi brat prišel v ta časnik ä la Pilatuž v Credo.)
K sklepu pa zdaj še dve besedi:
Perva velja »Schulzeitung-i«. Časniku, ki si je postavil nalogo, da širi med slovenskimi učitelji pravo nemško omiko, svetujemo pred vsem drugim »das Studium der Grundsätze und Regeln des publicistischen Anstandes«, in naj se po teh pravilih tudi ravna; nikar pa naj ne vleče vse v blato zasramovanja in zasmehovanja, kar se ne vklanja njegovim načelom. Ako časnik svoje bralce namesto omike seznanja s psovkami: »Tonsurirte Schulinspektoren«, »Hauptrepräsentanten des verknöcherten Messnerlehrerthums«, »klerikalster Frömmler«, »verdrehungssüchtiges Häuflein« in mnozimi enacimi pridevki: to ni obnaša inteligentnih gospodov, ampak to so »Manieren ungehobelter, ungezogener und ausgelassener Gassenjungen«. Od tacega lista more se ne voljno proč oberniti tudi vsaki pošteni Nemec.
Druga beseda pa gre g. korrespondentu in njegovim enakomislečim so-bratom: Žalostno, pa tudi gerdo je, ker se jih med onimi, katere bi imela obsegati naj ožja vez resničnega in odkritoserčnega prijateljstva, ter vzajemne delavnosti v prid domovine, nahaja žali Bog le preveč tacih, katerim je nekaka slast, sejati razpor, zavid, merzenje in sovraštvo med tovariši; — še bolj žalostno pa je, ako bivši iskren prijatel napada prijatla na njegovi časti. Tu pač velja rek: »Gott bewahre mich vor meinen Freunden; mit meinen Feinden werde ich schon selbst fertig werden«.	Zasramovan učitelj.
Dopis, kateri tukaj v misel jemlje naš dopisovalec, ni mogel imeti drugačnega namena nego pristuditi učiteljem cerkveno službo; in počerniti pred svetom zločinca, ki otroke v cerkev vodi, da vidijo kerščanski pogreb. Ta dopis je »Laib. Tagblatt« iz Schulzeitunge od besede do besede posnel in to nam vse razjasnuje; ako ni bil dopis naročen, je bil pa v Ljubljanski kovačnici predelan in opiljen, ker sicer ne mislimo, da bi učitelji zarad tega drug drugega obiskali, da bi vedili kaj pikantnega od učiteljev, mežnarjev! povedati, niti da bi si ne želeli kerščanskega pogreba, kateri tukaj smešijo! No, mogoče je pa tudi; liberalna strast v človeku zaduši vsa blaga čutila!
Iz Ljubljane. 10. t. m. je bil, kakor naznanjeno, letni občni zbor vdovskega učiteljskega društva. Zbralo se je 25 društvenikov. Veršilo se je vse po programu. Zbor je odobril poročilo blagajnikovo in tajnikovo, in dovolil neki vdovi izvanredne podpore 20 gl. ne da bi se kakorkoli zavezal za prihodnje. V pregledovalce računov se volijo g. g. Borštnik, Govekar in Kovšca. Predsednik gsp. dr. Anton Jarec podari društvu obligacijo za 100 gl. in se določno odpoveduje predsedništvu, povdarjaje spremenjene okoliščine, in glede na to, da je on katojišk duhoven, in že zarad tega razpostavljen napadam in morda zarad njega tudi društvo. — A navzočni učitelji so bili te misli, da je vdovsko društvo v pervi versti zavod, ki podpira uboge in ima opraviti z denarjem, drugo
ni tukaj merodajavno, denar bo pa javalne drugej bolje hranjen in bolj pristopen učit. vdovam in sirotam, kakor ravno pod njegovim oskerbništvom in ga prosijo, da naj ostane še predsednik vdovskemu društvu. Potem volijo enoglasno z listki dr. Jarca za predsednika, ki poslednjič obljubi, da hoče biti še dalje predsednik udovskemu društvu. V blagajnika se potem voli dosedanji blagajnik Močnik ir. v odbornike gg.: Borštnik Janez iz Šmarije, Čenčič J., Kuhar, Praprotnik A. in Praprotnik France, Schott inTomšič.
Pretečeno leto jih je 5 na novo društvu pristopilo, in pri zboru se oglasi tudi nazočnih eden k pristopu.
(Dalje.)
— (Deželnega šolskega sveta redna seja) je bila 6. avg. Predsedoval je deželni namestnik g. Bogoslav vitez Widmann. Rešena je bila najprej prošnja mesta Idrije za realno gimnazijo tako, da se predloži ministerstvu uka. Dalje poroča c. k. deželni šolski nadzornik o slabem obiskovanji ljudskih šol v kranjskem šolskem okraji, ter se zarad tega c. k. okrajni šolski svet v Kranji poživlja k strogemu postopanju zoper nemarne. Šola v Poljanah se ima popraviti, ona hiša na Trati za šolo urediti, ktera je v ta namen kupljena. V Škofji loki se imajo šolski prostori dekliške šole razširiti, ravno tako se imajo enoraz-redne ljudske šole v Smledniku in Selcih spremeniti na dvorazredne. Frančiškanski očetje, kteri se do zdaj pečajo z ukom kamniške ljudske šole, se poživljajo, naj se podveržejo ukazu deželnega šolskega sveta od 22. febr. 1874. Neki pomagalni učiteljici in gl. učitelju se dovoli remuneracija, eden se pa posvari pismeno zarad disciplinarnih prestopkov. Prošnja necega bivšega okrajnega šolskega svetovalca za oproščenje šolske denarne kazni v znesku 50 gl. 80 kr., ktere je nepotrebno potrosil, se reši s tem, da se ima oni znesek plačati. Pritožba c. kr. šolskega sveta v Postojni o zadevi neplačanih učiteljev senožeškega šolskega sveta se ne usliši, ter se ima šolsko premoženje v Senožečah izročiti c. k. tamošnji davkariji. Občinsko predstojništvo v Jablanici se glede prošnje za podporo iz normal, šolskega zaklada za občine Trpčane in Kutežovo odkaže k dež. odboru. — Za novo šole na Ubeljskem se obljubi c. k. okraj šol. svetu v Po-, stojni podpora iz norm. šolsk. zaklada. Dalje se učitelj v Dobrniku Jan. Tomšič vsled njegove prošnje dene v pokoj s 490 gl. — Konečno se neki krajni šolski svetovalec na vprašanje, če imajo otroci samo do tega dneva, ko spolnijo 12. leto, obiskovati šolo, ali še celo leto, zavrne na dotično šolsko postavo.
— Jahresbericht der II. städtischen vierklassigen Volksschule. — Učiteljev na tej šoli je bilo z vodjem vred 8, ker ima vsak razred tudi vstričnice; 3 duhovni so podučevali v verouku, vodja gsp. B e 1 a r je podučeval tudi potovaje na ljubljanskem mahu. Učencev je bilo ob začetku leta 622, na koncu pa 573, in sicer v I. razr. a. 68, I. razr. b. 56; v II. razr. a. 67, v II. razr. b. 62; v III. razr. a. 80, v III. razr. b. 62; v IV. razr. a. 74, v IV. razr. b. 40 in v potovalni šoli na Mahu 49, tedaj vsega skupaj 543 učencev, in med tem 19 učenk na Mahu. V pripravnici za obertnijsko šolo, ki se je začela 1. maja je bilo v I. oddelku 54, v II. oddelku 74 učencev. Iz šolske kronike povzamemo, da se je šola na Mahu 4. decembra slovesno otvorila in je tam v verouku podučeval gsp. Fr. Karun, župnik predmestne fare v Ternovem, ki je z duhovnima pomočnikoma vred podučeval tudi v vstričnici b. pervega razreda na I. mestni šoli. — Med dobrotniki se naštevajo: slavna hranilnica, katoliško društvo, slavna mestna gosposka, krain. Schulpfennig. Za šolo na Mahu še posebno tudi krain. Schulpfennig, gg. srenj, svetovalci, gg. Les-kovic, Terpin, Haufen in Terpin mlaj.; gsp. Ferdinand Mahr in
gospa Matevže-tova. — Da so se tudi revni otroci vdeležili šolskega praznika ste pripomogli dve neimenovani gospe, dalje tudi, kakor na J. mestni šoli gsp. župan in gsp. dr. Steiner. Poročilo je nemško in slovensko, kakor pri L mestni šoli.
Jahresbericht der vierklassigen Volksschule in Rudolfs-werth našteva 6 učenikov redovnikov sv. Frančiška. V IV. razredu je bilo 31, v III. razr. 41, v It. razr. 37, v I. razr. 32, tedaj skupaj 141 učencev. Šolsko poročilo in imena so nemški pisana. Letne preskušnje so bile 29. in 30. julija. Sporočilo tudi govori od ponavljavne šole, a števila učencev ne imenuje.
Letno sporočilo javne štiri razredne ljudske|šole v Kranji ima 4 svetne učitelje in 1 duhovnega učitelja za veronauk, a za slovenščino in zemljepisje le do 20. junija, in učiteljico v rokotvorni dekliški šoli. Dobrotniki tej šoli so bili gsp. Valentin Pleiweis, slavna čitalnica in več miloserč-nih hiš z hrano ubogim. V IV. razredu je bilo 18 učencev in 16 učenk = 34; v III. razr. 46 učencev in 25 učeuk ~ 71 ; v II. razr. je bilo 60 učencev in 40 učenk = 100; v I. razr. 55 učencev in 75 učenk, = 130, tedaj 179 učencev in 156 učenk, ali skupaj 335. — Nedeljska šola ni omenjena. — Sporočilo je čisto slovensko. Ravnatelj je gosp. Mihael Kuster, c. k. okrajni šolski nadzornik. — Javna spraševanja so bila 29. julija.
Letno sporočilo 4razredne ljudske šole v Postojni. Učili so 4 svetni in 1 duhovni učitelj verouk; vodja je najstarši učitelj gsp. Fr. Ven-cajs; 1 učiteljica je podučevala v ženskih rokotvornih delih. V IV. razredu je bilo 46, v III. razr. 49, v II. razr. 77, v T. 86 učencev in učenk, tedaj skupaj 258, v nedeljski šoli jih je bilo 83, tedaj v vsakdanji in nedeljski šoli 341. — Dobrotniki tej šoli so bili: slavno c. k. ministerstvo z 2 šivalnima strojema, krainische Schulpfennig, teržani v Postojni, dr. Martin Razpet in gospa L a v-r e n č i č - eva. Javna spraševanja so bila 28. julija. — Sporočilo je nemško in slovensko; imena učencev in učenk ter krajna imena slovenski.
Letno sporočilo 4razredne ljudske šole c. k. rudnika v Idriji našteva z vodjem in katehetom 5 učiteljev, 3 učiteljice in 1 učitelja za godbo. V IV. razr. je bilo 58 dečkov in 26 deklic, v III. razr. 75 dečk. in 55 dekl., v II. razr. 79 dečk. in 55 dekl., v I. razr. 83 dečk. in 63 dekl., tedaj vseh skup 494 dečk. in dekl. V ponavljalni šoli je bilo 35 dečk. in 82 dekl. in v obertnijski nadaljevalni šoli 38 dečkov. Šolsko naznanilo je pisano slovenski in nemški, imena pa samo slovenski.
Letno sporočilo 4razredne ljudske deške šole v Škofji-loki (samo slovenski) našteva z vodjem 4 učitelje in 1 kateheta za verouk.
V	IV. razredu je bilo 36, v III. 48, v II. 66 in v I. 86 dečkov, ki so se učili navadnih šolskih predmetov. V nedeljski šoli so učili gsp. P. Remic vse šolske predmete po 1 uro na teden, gsp. Lovro S a d a r o poletenskem času 1 uro na teden sadjerejo, in gosp. Ivan Cetelj cerkveno petje. Učencev je bilo v nedeljski šoli 45, vseh skupaj 281,
— Spraševanje za učiteljsko sposobnost bodo letos 22. oktobra in naslednje dni. Spraševanei naj se oglase v kolekovanih vlogah skrajni čas do 8. oktobra t. 1. in naj določno povedo, hočejo li sprašani biti za splošnje ljudske šole ali za meščanske šole in pri poslednjih za kateri oddelek? Na prošnje, ki pridejo po 8. okt. se ne bode ozir jemalo.
V	prilogi se more med drugim tudi dokazati, da je spraševanec služil vsaj 2 leti na kaki glavni šoli ali na šoli, ki ima pravico javnosti. —
Kdor se je o pravem času oglasil, naj pride 22. oktobra zjutraj ob 8. uri na c. k. učit. izobražišče, kjer se začno pismeni izpiti.
— 21. septembra popoldan ob 5. uri ima krain. Landes-Lehrervereitt svoj 2. občni zbor, v Kozlerjevi pivni dvorani na celovški cesti poleg mitnice. Eazun reči pri zborovanji navadnih je na dnevnim redu tudi razgovor o krajnih šolskih svetovalstvih. Ob 8. uri se začne godba; — h kateri se vabijo tudi podporni udje.
Deželna šolska konferencija se začne 21. septembra. Odposlanih je vseh skupaj 23. — Iz Log. okraja pride na mesto g. L. Božiča, ki je šel v Gradec, gsp. K. Dermel.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem: Učitelj, služba na novi šoli v Polici, plače 400 gl. Prošnje v 6. tednih pri c. k. okraj. šol. svetu v Litiji. — Učit. služba na 4 razr. lj. šoli v Vipavi, plače 400 gl. Prošnje do 25. sept. pri c. k. šol. svetu v Postonji. — Nadučit. služba v Šent-Vidu pri Zatičini, plače 500 gl. oprav, doklada in prosto stanovanje. Prošnje do 5. oktob. pri pomnoženem kraj. šl. svetu v Šent-Vidu. — Služba 2. učitelja pri Stari cerkvi, plače je 400 gl. in prosto stanovanje. Prošnje do 1. oktob. t. 1. na kraj ni šolski svet pri Stari cerkvi (Mitterdorf in Gottschee). — Učiteljska služba na Bledu, 1. p. 400 gl. Prošnje do 30. septembra 1874 pri okrajnem šolskem svetu v Badovljici. — Učiteljska služba v Toplicah, 1. p. 500 gl. in prosto stanovanje. Prošnje do konca sept. pri krajnem šolskem svetu v Toplicah. — Učiteljici na služba v Metliki z letno plačo 400 gl. in prostim stanovanjem. Prošnje do 10. oktobra pri krajnem šolskem svetu v Metliki. — Na dekliški šoli v Eudolfovem druga učiteljična služba. Prošnje do konca septembra pri krajnem šolskem svetu v Eudolfovem. — Na štiri razredni ljudski šoli v Kranji na enorazredni ljud. šoli v Selcah ste učiteljski službi po 400 gl. letne plače razpisana. Prošnje do 10. oktobra 1874 pri krajnem šolskem svetu v Kranji in v Selcah.
C. k. okrajni šolski svet v Kranji 7. septembra 1874.
Na Štajarskem. Na lrazrednej ljudskej šoli v Šent-Lorencu pod Prošinom (južnoželeznična postaja Štore) in na dvorazrednej ljudskej šoli v Trbovljah (Trifail) pa se razpisuje podučiteljska služba letnoj služnino 480 gl. in prostim stanovanjem; v Svetini pri Celji se razpisuje učiteljska slušba z letnoj služnino 600 gl. i prostim stanovanjem; prositelji, ki morajo biti zmožni slovenskega in nemškega jezika v govoru i v pisavi, imajo svoje dostojno obložene prošnje po svojej predstavljenej šolskej gospodski oposlati k rajnemu šolskemu svetu v Šen t-L orencu pod Prošinom za drugo v S v et i n i pri Celji najdalje do 30. septembra 1874 in za podučiteljsko pri krajnem šolskem svetu v Trbovljah do 15. oktobra.
Okrajni šolski svet v Celji dne 6. septembra 1874.
Premembe pri učiteljstvu.
Gsp. Jernej Štamcar vVelesovemse terdno postavlja; v Loškem potoku je g. France Sever; g. France Ludwig, učit. v Zagorji, gre na Marsko; g. Andri Kmet, na novo postavljen učitelj v Cerklje.
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.
Tiekar in založnik: J. R. Milic.