Januš Golec:5 Hči mariborskega mesrfnega sodnika Ljudska povest Iz junaSke dobe obrambe Maribora pred Turki leta 1532. Na ta način polovljene ter povezane brate bodo znosile močne roke na gnojišče pod mestnim stražnim stolpom. Zarotniki so si segli v roke in potrdili s prisego, da bodo držali načrt in njegov program najstrože tajno do izvršitve v pustni noči. Obračun Na pustni večer in noč leta 1532. je doživel Maribor pravo poplavo z vinom. Uskokom s poveljnikom vred se niti sanjalo ni, da tiči za popivanjem na smrt kak drug zajec kakor pa vsakoletno praznovanje praznika vseh norcev. Kajetanov maščevalni načrt s prekomernim zalivanjem z alkoholnimi pijačami in z zadrgnjenjem v liki železo močne hodne vreče je uspel, ker so se vsi zarotniki držali navodil. Okrog ene ure čez polnoč na pepelnico je bilo nametanih po gnojišču pod najvišjim mariborskim stražnim stolpom 21 dolgih vreč, v katerih se je nekaj skušalo premetavati, a ni prav moglo, zato pa je tem bolj ne- znansko tulilo. Kakor na gumnu žitne snope so naložili uskoške dragonce v vrečah po deset ob vsako stran gnojišča, na srednjem in najbolj visokem kupu je pobrcavala ena vreča, poleg katere je stal z bikovko stražmojster Kajetan Hercog. Stopilo je na plan še 20 mlatcev z bikovimi žilami v rokah. Številni gledalci so obstopili pustne mlatce z gorečimi plamenicami. Ko je bilo vse nared za zabavni prizor, je prvi dvignil bikov cepec stražmojster ter ga položil med glasnim odjekom v pepelnično noč po osrednji vreči z gromovitim pozivom: »Bij, udri!« Pričel ie pustni pika-pok, kakor ga naibrž ni doživel Maribor ne prej in ne slej. Mlatiči so udrihali po štetju predmlatiča Kajetana med krohotom svečarjev ter gledalcev. V vreče povezano človeško snopje se je krčilo, zvijalo, premetavalo in vpilo, kakor bi se odpiral pekel in bi silila na plan cela legija vragov. Vodilni mlatič je naštel do deset in se zadrl iz polnega grla: »Obrni in še po drugi plati!« Mariborski pustni mlatiči so snopje obračali ter udrihali po njem, dokler se ni umirilo — in je počivala na gnojnem gumnu nema, prazna ter zbita slama . .. Mlatenje je bilo na povelje končano. Mlatiči no si naložili otepeno snopje in ga odnesli skozi mestna vrata za napajanje živine ter preko mestnega mosta v tedaj še precej z drevjem obraščeno Magdalensko predmestje. Tamkaj so že čakali za drevesa privezani uskoški konji. Mlatiči so razvezali negibne ter neme vreče, zginili preko mosta skozi tako zvana vodna vrata — in pustna zabava leta 1532. je bila v Mariboru zaključena. Izjalovljeno maščevanje Zimsko hladno pepelnično jutro leta 1532. je vrnilo najmočnejšim uskokom toliko zavesti, da se jim je začel vračati spomin na vprašanje: kaj se je zgodilo z njimi preko noči? čeprav so bili zbiti kakor snopi, je nekaterim uspelo, da so se izkobacali iz hodnih vreč ter pregledali za graničarje najsramotnejši položaj. Pri pogledu na sosedni Maribor jim je bilo jasno, da so se pustili vjet^ na usodepolne limance, katere so jih pahnile v dosmrtno sramoto. Nobenemu niso iztepli Mariborčani duše, a že prvi občutki po prebujenju iz omotice so kričali, da se bodo razbita mesta neznosno razbolela. Najhuje jo je izkupil stotnik Pero, kateremu je mlatič izbil vse sprednje zobe ter ga poškodoval zelo nevarno na obe očesi. Uskoki so se smilili sami sebi. Nagel pobeg v uskoško taborišče in povrh še z nezavestnim poveljnikom je bil za par tednov nemogoč. Treba se je bilo skriti kje v bližini, si poceliti rane za silo, se dokopati do odvzetega orožja in potem bi šele lahko zagodli katero Mariborčanotn. Od batin zabuhli uskoški jezdeci so pomagali drug drugemu na neosedlana kljuseta. Jedva še rohljajočega stotnika so privezali kar v vreči na konja in so nastopili korakoma najžalostnejši umik izpred Maribora. Komaj in komaj so se privlekli do gradiča Betnava na Teznu. Na grajskih pristavah so jim dovolili odpočitek iz enostavnega razloga: Betnava je bila zagrizeno luteranska in ne samo v nasprotstvu — v sovraštvu s tedaj še katoliškim Mariborom. Ker so prisegli zbiti uskoki Mariborčanom turški obračun s krvjo in požigom, so bili betnavski gospodi naravnost dobrodošli. Luterani so celo poskrbeli, da si jc začel opomagati stotnik s pomočjo ranocelnika z vurberškega gradu. Sicer je bil vsak od prebatinanih graničarjev dobrih 14 dni boleče-marogast po telesu, vendar se je vračala iztepena moč v brezdelju ter dobri negi, z njo je rastla tudi uskoška maščevalnost, katera je prisegala za vsak udarec z bikovko mlake krvi in kupe pepela. Stotnik Pero Čatorič se je pocelil od vseh najbolj počasi, ker je bil najbolj zbit, predvsem po obrazu, kateri je obetal spačenost po ozdravljenju. Čas in potrpljenje zacelita vsako telesno rano, če le ni od početka smrtonosna ali zastrupljena. Tako je bilo tudi z uskoškim poveljnikom. Izlizal se je in začel šepati po betnavski pristavi brez sprednjih zob in z nič kaj dobrega obetajočimi oteklinami po obrazu. Komaj in komaj mu je odprl ranocelnik očesne veke, da so začele propuščati v oko sončno svetlobo in se je Pero sam prepričal, da vsaj slepec ne bo. Zdravje in moč sta se toliko okrepila v uskokih, da so se že resno pogovarjali o obračunu, za katerega je koval najbolj krvoločne načrte poveljnik. Da bi jim maščevanje nad obzidanim Mariborom ne spodletelo, je bilo treba vanj poslati oglednike, ki bi se prepričali, če Mariborčani sploh vedo, kje so Perovi uskoki in ako kdo sploh govori o njihovem povratku. Za izvidnika je bil izbran stotnikov zvesti sluga Jovo Kirič, ker je imel največ vojnih izkušenj in se je razumel na vse mogoče preobleke. Na poizvedovanje je odkolovratil Jovo kot okoliški kmet, peš in seve pod večer, da bi nemoteno prisluškoval po mestnih krčmah. Drugo jutro po odhodu na ogledovanje je pribežal Jovo ves spehan na Betnavo. Poveljniku je sporočil razburjen, da morajo vsi takoj na konje in v skokih proti svojim skrivališčem, sicer jih bodo raztepli in pomendrali Pihlerjevi kme«5M dragonci. Jovo je videl na lastne oči vkorakanje 500 mož konjenice pod poveljstvom Janeza Pihlerja v Maribor. V mestu je bil v večernem mraku sprejem z gorečimi baklami, bobnanjem in trobent<».njem. Mestni poveljnik je poljubil Pihlerja po razjahanju pred mestno hišo in ga počastil z izročitvijo ključa od mestnih vrat. Brž ko so se raztepli Pihlerievi drasronci po mestnih hlevih in krčmah, so govorili, da so "prlšli meščane ščitit pred uskoško maščevalnostjo. Njihov poveljnik, katerega je poklical na pomoč mestni sodnik, je prisegel Perovemu oddelku za v Mariboru zagrešene zločine pogibel do zadnjega moža s stotnikom vred. Na luteranski Betnavi skritim uskokom po tem poročilu ni preostajalo drugega, nego najnujnejši pobeg pred toliko premočjo štajerskih dragoncev, kateri so se radi znašali ob vsaki priliki nad zavezniškimi uskoki prav tako, kakor nad samimi Turčini. Uskoki so se splazili kakor tatovi na konjske hrbte in odpeketali proti jugu ter izginili brez zahvale luteranskim dobrotnikom neznano kam. Samostojni poveljnik Janez v iMariboru Mariborski mestni sodnik je sporočil bodočemu zetu Janezu Pihlerju na tursko granico po slu, kakšna šiba božja je za Maribor krdelo 20 us'toI:ov pod poveljstvom stotnika Čatoriča. Načelnik graričarskega generalnega štaba ni mogel takoj zdirjati nad drsneže in jih napoditi k vragu. Priliko nastopa napram podivjanemu uskoškerau oddelku je hotel izrabiti v to, da bi priboril sebi.na najvišjem mestu podelitev poveljevanja nad kakim manjšim, a samostojnim konjeniškim praporom. Izvidniki ter zaupniki, kateri so se vračali iz obmejnih turških pokrajin v graničarski glavni stan, sr ooro-čali o zbiraniu turške vojske iz vsega sultanat-R. Ogromna armada se bo razlila v smeri proti Dunaju, kakor hitro bo skopnel sneg in bo poraslo toliko paše, da bodo imeli konji ter razna druga živina dovolj krme. Po takih poročilih je moralo graničarsko vrhovno poveljstvo nekaj ukreniti, da kolikor toliko zavaruje pokrajine, skozi katere se bo skušala turška kača potegniti do Dunaja. Pihlerju so poverili radevolje poveljevanje nad 500 štajerskimi dragonci, kateri so se javili prostovoljno, da pomagajo ovirati prenagli razliv poplave turških vojnih sil. Konjenišld stotnik Janez Pihler je prejel povelje, da se spretno izmika spopadom z večjimi turškimi oddelki, istočasno pa prime od strani manjša roparska krdela in obvešča vrhovno poveljstvo avstrii'*kih ^rotiturških čet o gibanju glavne sultanove armade. Kakor hitro je )il praporček zbran, je zdirjal stotnik od granice proti Štajerski in predvsm v Maribor, na Dravsko ter Ptujsko polje. Pihlerju je bila odkazana v tabor spremenjena Ptujska gora kot zatočišča, ako bi prijSel v nev:rne šjiripce pred Turčini. Širokopotezno^l povelj.-? : "- abil dragonski častnik v to, da bi rešil Miribor nad vse •" zne uskoške more in se sešel za dalje časa z zaročenko Kunigundo, po kateri je koprnel z ljubeznijo vojaškeen srca. V obdravskem mestu je zvedel ob prihodu, da je zamudil obračun s tolova.iskimi uskoki, katere so iz obiipa premlatili meščani brez vednosti previdnega mestnega sodnika ter poveljnika gospoda Krištofa. Bati se je bilo samo še uskoškega maščevanja in pred tem naj očuva Maribor Pihlerjeva junaška roka. Čisto drugo sliko o Perovih nakanah je razgrnila pred tako težko pričakovanim zaročencem Kunigunda. Njena neomajna zvestoba je povzročila razliv uskoškega gorja nad mestom. S svojo odkritosrčno izpovedjo — ne samohvalo — je zadela izvoljenca tam, kjfer je vsak pravi vojak najbolj občutljiv. Pero Čatorič se je hotel kot vojaški tovariš in pobratim polastiti Janezove zaročenke... Radi tega je zaslužil potuhnjeni in izdajalski uskošM lopov smrt na kolu z vsem svojim pasjim krdelom! Pod najglobokejšim vtisom nezlomljive nevestine zvestobe se je lotil Pihler z več oddelki svojega praporčka pogona za uskoško druhaljo, ki preži v kakem skritem kotu na priložnost zahrbtnega maščevanja. Na vse strani razposlane dragonske izvidnice so kraalu javile, kje so si pustili negodni ptički rasti v Mariboru poskubljeno perje in da so že odfrčali neznano kam, kakor hitro so doznali za prihod Pihlerjeve konjenice. Ako so oddivjali uskoki proti jugu, so izginili, kakor bi jih bila požrla zemlja. To dejstvo je bilo znano Pihlerju in radi tega je odložil obračun z izdajico do prvega slučajnega srečanja. (Dalje sledi)