Ilustrirani slovenec
Leto IV
Tedenska priloga »Slovenca« (št. 287) z dne 16. X:/J. 1928
Štev. 51
Ljubljana v zimskih  vecerih
Pogled na Jugoslovansko tiskarno in jubilejni most.
402
Preganjanja katoličanov v Mehiki
niso prav niO omajala tainoinjepa vcijkcfÄ/ivljcnja, temveč ga še neizmerno poj:loi)ila. Vsi napori frainazonskili saniosilnikov so so razblinili v nič in ljudstvo sc le še tesneje oklepa svojih duho\nikov iii svetišč. Z največjim zaupanjem se zateka zlasti k svoji znameniti božji poti v Guadelupe. Nedavno je priredilo ^erno ljudstvo \ kljub vsem nasprolst\om oblasti k tej baziliki ogrouino procesijo. Xad 200.000 vcrniko\ je prihitelo od vseh strani Mehike, juko mnogo tudi i/ prestolnice, in nad 15 u,- so množice neprestano vrele v svetišče in iz njega. (Glej levo sliko.)
Na desni;
OkrogBl sanaiorif
iz jeklu so si zgradili seveda — Američani v Cleveland u v državi Ohio. V tem sanatori ju se bodo zdravili bolniki, ki morajo radi svoje bolezni ži\eti stalno pod večjim zračnim pritiskom kot normalno. Obliko krogle so izbrali kon-strukterji zato, ker nudi krogla pri najmanjši porabi dragocenega ma-terijala največ prostora. Kljub temu, da jo visoka pet nadstropij, tehta le 280 ton. Slika nam jo kaže na desni: sloni na močnih betonskih podporah. Na levi pa vidimo tovarno, ki oskrbuje kroglo s komprimi-rauim zrakom.
Iz indijsKega osvobodilnega glbanja
Med Indijci se pojavljajo že več let močna stremljenja za popolno osvobojenje izpod angleškega gospostva. Čeprav so .Vngleži znani kot najboljši upravitelji svojih kolonij, zavzema indijsko osvobo<lilno gibanje vedno večji obseg. Načeluje mu veliki voditelj tamošnje^u nacionalističnega gibanja Gandhi. Nedavno je poslala angleška vlada v Indijo posebno komisijo po<l vodstvom sira L. Simona, ki naj bi na licu mesta proučila možnost, da dovoli .\nglija Indiji večje svoboščine Indijski nacionalisti so to komisijo rezko odklonili. Slika nam kaže velik delavski protestni shod proti Simonovi komisiji. a»»--«.**-• .^.-v
Na levi:
Prof. Vlitem MlHIas
novo izvoljeni predsednik avstrijske republike. Miklas je bil doslej predsednik avstrijskega parlamenta ter je eden najodličncjših voditeljev avstrijskih krščanskih socialcev.
403
Ilija Mihajlovič
sedanji predsednik naše narodne skupščine.
Z mariborske proslave lO letnice zedinjenja
Pogled na del ogromnega sprevoda, ki je najlepše pokazal, kako globoko je zakoreninjena državna misel v vseh plasteh našega ljudstva.
SlovansRi dnevi v naši operi
Opera našega narodnega gledališča v Ljubljani je proslavila desetletnico našega državnega zedi-njenja na ta način, da je priredila posebni slovanski teden, to je ciklus glasbenih del vseh slovanskili narodov. Otvorjen je bil teden z domačim delom, to je z Risto Savinovo opero »Lepa Vida«. Odkar smo zadnjič videli to delo na odru, jo je skladatelj izdatno izboljšal, le žal, da tudi operno vodstvo ni storilo svoje dolžnosti, ker je bila pripravljena precej površno. Odškodovanj smo bili pa k sreči že naslednji večer z izborno uspelim Zajčevim »Zrinjskim«, ki je žel viharna priznanja. Za take glasbene cikluse bomo operi hvaležni tudi v bodoče.
Naša slika nam kaže konec zadnjega dejanja »Lepe Vide«.
Slike k Slovenskemu biografskemu leksikonu
Kobal France
{* 1881), pisatelj.,
Kersnik Janez Krsinik
(1783-1850), nar. buditelj in vzgojitelj.,
Knaflič Vladimir
(* 1888), pravnik in publicist.
V 46. štev. našega lista smo objavili pod imenom Kersnik Janez Krstnik drugo sliko. Pripominjamo, da je pod dotično popraviti
podpis takole: Kersnik Jožef (1825—1877), pravnik.
404
405
Ob stoletnici Janežičevega
rojstva
Letos v decembru praznuje Slovenija stoletnico Jancžičevega rojstva. jul)ilej enega najpo/.rtvovalnejšili iii iinjsini])a-fičnejšili nio/. naše slovstvene zgodovine, moža, ki j(i bil iJoleg A. Kiiispielerja ustanovitelj Mohorjeve družile, profesor, urednik, literat in slovničar, ki je ustvaril s svojo slovensko slovnico glavni temelj enotnemu slovenskemu sl()\stvu in nam tako dal Jurčiča. Levstika. CJregorčiča. sploh vse tja do Cankarja in — Breznika. Bil pa je ta mož sin slovenske koroške matere. Spomin na njegovo obletnico bodi nam misel na našo Koroško, saj to je Ja-iiežičcv duh.
Zdeti se nam mora. kot bi se s slovenskim Korotanom igrala usoda čisto svojevoljno in celo z neko ironijo. Na Koroškem je CJospa sveta in vojvodski prestol, simbol suverenega in zavednega kmeta .Slovena, kot ga nima noben drug narod. V Celovcu so delovali možje, ki so orali ledino slovenske kulture in tam je bilo kulturno središče slo\enstva tedanje dobe — pol stoletja pozneje pa so ustvarili lui jugu Koroške zid in vzeli .Sloveniji srce. Ciospodarsko je Koroška vezana le Se nase in na nemški sever, a celo kulturno prisiljena životariti in prositi. Krokarji pa čakajo smrti in se veselijo plena.
Bog \e, kdo je dal Koroški zloglasni priimek »tužnac. samo tako je mogel mi-
sliti. Vendar pa ni poznal vseh treh njenih dolin — Žile, Roža in Podjiine, kei' hi moral odkriti lepoto narave in značaja, ravno na Koroškem najti ohranjeno sicer nezavedno, a resnično harmonijo doline, gore in reke ter jezika, noše in narodne pesmi — ni slučaj, da najdeš v zilski narodni noši narodne barve in Glasbeni Matičarji vedo, da je v oni »Nmav čricz ji-zaro« pristna slovanska duša. Pa one tipične vasi slovenske z lipo, male cerkvice in njihov slog, bogato narodno blago — .Miklova Zala — in tradicija. Trdini, da celo kralj Matjaž pod Peco spi na njihovi strani. Primerjal bi Koroško inojsterski sliki velikega umetnika, ki pa je s časom obledela in so jo hudobne roke ])o-kvarile, da so jasni le še obrisi. Nemci si lastijo tradicijo vojvodskega prestola, zilsko narodno nošo in raj pod lipo, in »štehvanje na konjih« skušajo udomačiti v nemških naselbinah, pred svetom nastopajo s koroškimi pesmimi, ki so čista vibracija slovenske strune, Koschat sum je bil rojen Slovenec, deco učijo, da je »windisch schiech«. V ljudstvu pa je tako zavladala apatija in utrujenost.
V Primorju ječi orjak, priklenjen in oropan, za Karavankami umira oskrunjeno dekle, vsi pa verujejo v Njegovo pravičnost in našo ljubezen. Rana. zadana njim, mora boleti nas.
notatna filša
pisatelja Ant. Janežiča in tajnika Mohorjeve družbe Sini. Janežiča v Lešah pri št. Jakobu v Rožu.
Na desni:
Vrofesorft celovšRe realke v 60ih letih preteki, stoletja. V spodnji vrsti na levem koncu sedi Ji. JanC' iič, v sredini pa /tnäret Elnapleler.
Baško tcxero a Kepo v Uoint aoltai
Igralci „MiRlove Zale" na Rudi, vxßodno od Velileovca
Anion Janeitč
Narodna šola
v št. Jakobu v Rožu. Sezidana je bila leta 1908. na spodbudo župnika Ražuna, sedaj je pa v njej dom blagih sester in siromašnih otrok ter gospodinjska šola. — Največja nesreča koroških Slovencev je ta, da jim odrekajo njih nemški sodeželani že od nekdaj pravico do slovenskih šol. V tem barbarskem početju se morejo meriti koroški Nemci le še z italijanskimi fašisti.
iiOpolfe a pogledom v Spodn/J Uoit
Cerkvica v Mokrlnfaß prt nobrll vaal
HumherShi grad nad Uoino dolino
406
Razne zanimivosti in posebnosti
Na levi:
Originalni spomenlK
so postavili letošnjo jesen farmerji v Philadelphiji. Sestavljen je bil iz samiii poljskih sadežev in ponoči razsvetljen; postavljen je bil pa v nekako  zahvalo  za  dobro  letino.
Na desni:
Ixvlrno godalo
si je sestavil F. .V. RoJenas, profesor na glasbenem konservatoriju v Manili. Sestoji iz metle, škatle za cigare in ene strune iz črev ter igra baje jako dobro.
Spodaj:
Japonslci pocestni muxlRantfe
Zanimivi so njih čevlji in pokrivala.
' Spodaj:
V amerišlce bolnice
so uvedle tamošnjc javne knjižnice kaj praktično in posnemanja vredno novost. Sestavile so posebne vozičke s knjigami in časopisi, ki se prcpeljavajo lahko po bolniških sobah in vsakemu bolniku je za majhno odškodnino ali pa tudi zastonj na razpolago vedno novo čti-vo. Garniture na vozičkih se večkrat menjavajo. Marsikak bolnik bi bil jako hvaležen onemu, ki bi uvedel tudi pri nas kaj podobnega.
Spodaj :
Koncert X lajnami
Policijsko ravnateljstvo v Bremenu je ob priliki zadnjega tamošnjega ve-lesejma odredilo, da morajo odslej vsi »laj-narji«, ki hočejo beračiti po mestu za časa velesejma, policiji prinesti svoje lajne v pregled in policija odvzame pravico beračenja z lajno vsem slabim inštrumentom ter takim, ki vsebujejo neprimerne pesmi. Slika nam kaže lajnarje, zbrane na dvorišču policijskega ravnateljstva o priliki preizkušnje.
407
Delo nasih oblastnih odborov
Slovesna blagoslovitev temeljnega kamna za novo cesto Sv. Jurij ob j. ž. —Rebre—Dobje dne 4. novembra. Cesto gradi mariborski oblastni odbor in bo velikega pomena za tainošnje kraje.
Na levi:
l/rediiUc Jcnfig "Družbe sv. Mo^orfa, pisatelj Fr. S. Fini gar
je prikrošnjaril te dni zopet s prelepim knjižnim darom, ki ga bo vesela vsaka slovenska hiša.
MAGIČNI KVADRAT
K današnji uganki: Razpostavi v danem kvadratu števila o<l t do 56 tako, da bo vsota vsake vodoravne in navpične vrste, kakor tudi obeh diagonal znašala 111. — Za pravilno rešitev sta določeni nagradi L: Haggard: Jutranja zvezda, in II.: šarabon: Zgodovinske anekdote.
Rešitev križanke v št.49 se glasi: Vodoravno: 2. osa; 3. os; 5. se; 6. lava; 9. Enej; 11. Onjegin; 14. ni; 15. lesa; 16. Knin; 18. da; 21. Karmen; 25. tla; 24. oralo; 26. pav; 28. apis; 29. ar; 50. mlaj; 51. rabi; 55. kad; 55. rak; 56. Ana; 37. maslo; 59. as; 40. et; 41. ako; 43. ud; 44. cvetka; 46. kit; 48. žleb; 49. cola; 52. Ana; 54. or; 55. Auanija; 57. Ren; 58. rum; 60. konec; 62. dom; 65. lim; 64. tanin; 66. rak; 67. sok; 69. Videm; 71. mir; 72. sin; 74. to; 75. raj; 77. ara; 78. Ovid; 79. ime; 82. Nil; 83. dim; 83. Sara; 86. para; 87. ilo; 88. rov. — Navpično : I. vsi; 4. se; 7. veselimo; 30. Miklavža; 3. Osman; 6. lesnika; 8. aj; 10. Vis; 11. on; 12. general; 15. nad; 19. Atos; 20. pa; 21. kipar; 22. napaka; 25. lijana; 27. Ara-rat; 32. bas; 54. das; 37. medica; 38. pkel; 42. otep; 45. uk; 45. kb; 47. tona; 50. lan; 51. ura; 52. in; 54. oj; 56. Perun; 58. romar; 59. Melik; 60. kot; 61. ein; 65. nahod; 67. sir; 68. kes; 69. vi; 70. mi; 75. ravnina; 76. jad; 81. Elvira; 84. ma; 85. salo; 86. pir; 75. podari; 80. mi; 85. darov.
Pravilnih rešitev je prispelo 73; izžrebana sta pa bila za I. nagrado Jernej Kladenšek, Zadobrova, Celje; za II. nagrado Antonija Savinšek,
...Jtegpwcß-. ,.......................................... ....../
Sergej Minclov:
Car Berencfe/.
.  s      (Povest iz sibirskega pragozda.)
XL poglavje.
Njegov klic je zbudil vodnike in potem .šc ostale potnike. Eni so pričeli pogrevati vodo za čaj, drugi so odšli po konje. Čez noč se je bila raztepla prebrisana živina na v.se strani. Kraguljčki so rožljali zdaj tu, zdaj tam. Zbrali so konje, a manjkalo je enega. Predaleč je bil zablodi 1 ob potoku navzdol, samo včasih je bilo komaj .slišati ropotačo.
Nilka je vzel povodec pa ga šel iskat. Ni bil .še niti polovico verste daleč, ko se mu je zazdelo, da gomazi nekaj sivega v grmovju. Fant je bil venomer radoveden, priplazil se je bliže, z roko porinil narazen grmovje, pa se prestrašil: naletel je na velikega medveda! Medved je čepel ob vodi in ribaril, brskaje s šapami za postrvmi, ki so zašle na plitvo. Kosmatinec je bil hudo zatopljen v svoj posel; ves se je namočil in pobrazdal, niti ni čul, kako se mu je nekdo približal. Zganil se je šele takrat, ko je zaprasketalo nenadoma na vso moč grmovje. Nilka
se je spustil na vrat na nos v beg. Pobrisal jo je urnih krač čez drn in strn, skakaje kakor koza po kamenju in klancih. Gospodar gozda se je vzpel na zadnje noge, videl onstran grmovja naglo se oddaljujoče Nilkove pete, pa se zopet lotil svojega lova. Nilka je priletel k ognju bled kakor platno.
— Medved! — je komaj izustil pa odprl roke kakor peruti.
Vsi so ix)grabili puške. Mislili so, da mu sedi zver na vratu.
— Ali je konja zaklal? — je vprašal Vedenej Savič.
— Ne ... ob potoku je .. . ribari. Poslovodja niti ni utegnil ust odpreti, pa sta že
vodnika dvignila puški in planila v goščavo.
Vedenej Savič s fanti je ostal, da čuva privezane konje. Ni bilo čuti ne kričanja ne strelov ... Kmalu potem se je začulo enakomerno peketanje in prihodnji trenutek sta se prikazala vodnika, prvi peš, drugi jež.
.- — Kako pa, da nista ustrelila? — je vprašal Vedenej Savič. ~ Mar vama je medved u.šel?
— Ne, še vedno se tam obotavlja, — je odgovoril Ivan, ki je hodil peš. — Pa kaj bi streljala?
408
Najprimernejša darila
za
b
OZIC
novo
leto
Jugoslovanska knjigarna
Ljubljani
Božično in novoletno medsebojno obdarovanje sorodnikov in prijateljev je že stara navada pri vseh narodih. Najclegantnejše darilo je nedvomno knjiga, zlasti sredi zime, ko je čas za branje najprimernejši.
Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani je preskrbela za letos celo vrsto prelepili knjižnih darov, med katerimi imajo veliko izbiro vsi sloji in poklici. Zlasti opozarjamo na naslednje novosti:
Fr. Prešeren: Zbrana dela. To je
prva izdaja vseh Prešernovih pesmi, pisem itd. ter nedvomno najodličnejši književni pojav letošnje sezone. Elegantno vezana stane 60 Din.
Iv. Pregljevi zbrani spisi. I. in II.
zvezek. Te je predelal in uredil pisatelj sam in prekašajo po svoji umetniški vrednosti in zunanji opremi vse druge •sodobne slične edicije. •
Ing, štolfa: Šofer. Dolžnost vsakega avtolastni-ka je. da kupi svojemu šoferju za božič to edino tako delo pri nas.
Zbirka slovarjev in učbenikov Jugoslovanske knjigarne v praktični žepni obliki in opremi. Izšli so že nemški, francoski, srbskohrvaški, italijanski in latinski ter češki učbenik.
Ljudska knjižnica obsega največje romane svetovne literature. Zadnji zvezek je Haagardova Kleopatra.
Slovenska kuharica ter razna druga gospodinjska in gospodarska dela.
Fr. Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. To je prva politična zgodovina našega naroda in našega gibanja, ki bi jo moral imeti vsak izobraženec.
Razen tu navedenih knjig ima Jugoslovanska knjigarna še ogromno izbiro najrazličnejših drugih iz vseh panog domačega in tujega slovstva.
Naboji so dragi, pa pomlad je. Zdaj medvedova koža ni veliko vredna!
Vsi so opravili zajtrk, zbijali so šale nad Nilko, potem pa so zopet natoA^orili konje.
Vedenej Savič je zajahal konja in videl, da sta tudi vodnika skočila v sedla, ogenj pa je gorel naprej, ne da bi se kdo za to brigal.
— Kaj pa, prijatelja, ali ne bosta ognja z vodo zali la i* — je nagovoril Ivana.
— E, čemu ... — sta odgovorila.
— Saj ga vendar veter razpiha, požar lahko izbruhne, mar ne bo tajga pogorela?
— Saj je velika, ta-le tajga; ne bo vsa pogorela! Potem pa so kar odrinili. Res imajo v tajgi tako
naVado: ni ga človeka, da bi pogasil ogenj, ki ga je bil zanetil!
Kmalu na to so sli tudi videli, kaj v.se pride od te navade. Blizu poldneva so se povzpeli na majhno sleme: zdelo se je, da so prišli namah v drugo deželo. \'se je postalo kar svetlo. A svetloba ni bila prava; nekam čudna je bila, ko da bi bilo vse spredaj in naokrog s sivo barvo prepleskano. Človek niti ni razumel takoj, kaj se je dogwlilo. Mislil bi bil od kraja, da je to menda dim ali megla. Na nobenem drevesu ni bilo niti lista, prav nič zelenja ni bilo
videti. Vsa debla so stala nepremična in mrtva ter na vse strani iztegovala veje. Ni se med njimi oglašal niti ni govoričil veter ... samo komaj slišno je požvižgaval kakor jeseni v dimniku. Namesto trave, cvetic, bujnega grmovja se je videla sama rjavkasta zemlja. Po tleh pa je ležalo kakor na bojnem polju po bitki na tisoče trupel gozdnih junakov. Oni, ki še stoje pokonci, samo čakajo, da jih zruši prva burja; davno je že odšumel jožar, potem so jih sčasoma vse razjedli in razglodali črvi.. . vsak trenutek se lahko sesujejo stoječi mrtveci v prah.
Mrtva tajga! Človek se vozi skozi njo kakor po pokopališču ... potuje eno uro in dve ali tri, a ni videti ne konca ne kraja. Včasih se vleče pogorišče kakih štirideset verst daleč. Pa še zelo mora potnik paziti na vreme, če hoče skozi ta kraj. Kadar piha veter, ni bolj nevarnega kraja; vedno je človek v strahu, da se bo padajoče drevo zrušilo nanj.
Karavana je imela težko pot. Na vsakem koraku je zapiralo stezo po en ali dva vatla debelo deblo, ki ga je bilo treba ponajvečkrat obiti naokoli. Kakih pet verst so menda na ta način po zajčje zapletali zanke. Še dobro, da ni pot nagajala; ves čas je vodila po ravnem, sicer bi jim bila dala vetra!
(Dalje prihodnjič.)
Bakrotlak Jugoslovanalcc tiskarne v Ctublfani