Poštnina plačana v gotovini.
STEV 9-10
Otvoritev igre. (4. nadaljevanje.)
10.	Dunajska partija.
Zelo simpatična in povsod priljubljena je dunajska partija. Ko skušamo na najrazličnejše načine otvarjati igre, se	končno le
zopet le radi vračamo k dunajski partiji, ki nima v sebi prav za prav ničesar posebnega, a je vendar zelo priljubljena. Torej:
1. e2 — e4	e7	—	e5
2. Sbl — c3
Razvoj damskega skakača v drugi potezi je jako dobra poteza z velikim izgledom za bogato igro. Za obrambo se priporoča
2....	Sg8	—	f6
nakar bi nadaljevali z eno najvažnejšo inačico
3. Sgl — f3	Sb8	—	c6
To varijanto dunajske partije, ki pa nastane tudi iz ruske partije, imenujemo igro štirih skakačev (Vierspringerspiel). Ta način je dandanes zelo priljubljen in je kakor rečeno v ospredju vseh otvoritvenih iger. Če gre beli z 4. Lfl—b5 naprej, tedaj preide igra v špansko partijo in obratno vodi španska partija po potezah
3. Lfl — b5	Sg8	—	16
4. Sbl — c3
v igro štirih skakačev, odnosno v dunajsko partijo. Črni nadaljuje analogno kakor beli svoje poteze
4. Lfl — b5	Lf8	—	b4
5. 0 — 0 0 — 0
6. d2 — d3	d7	—	d6
7. Lel — g5
Toda sedaj pa grozi nevarnost, če bi črni nadaljeval to oponašanje potez belega z
7.... Lc8 — g4, tedaj pride beli z 8. Ddl — d2 v jako ugodno pozicijo in črni bo le težko popravil svojo napako.
Dunajska partija je silno bogata na vari-jantah. Zal, da jih radi pomanjkanja prostora ne moremo nekaj priobčiti.
11.	Igra tekačev.
1; e2 2. Lfl
ed
c4
e7 — e5 Sg8 — f6
Po drugi potezi črnega Lf8 — c5 in
3.	Sgl — 13 Sb8 — c6 bi igra prešla lahko ' v giuoco piano ali italijansko partijo, (Glej * 3-/4. štev. Mentorja.)
3.	d2 — d4 '
Po 3. d2 — d3 se razvije mirni) in solidna igra.
3. ...	e5	X	d4
4. e4 — e5	d7	—	d5!
Edino pravilna poteza, katero naj si
začetnik dobro zapomni za igre v sličnih pozicijah.
5. Lc4	—	b5	+	Lc8	—	d7
6. Lb5	X	d7	+	Sf6	X	d7
7. Ddl X d4
in igra je za oba igralca skoro enako razvita.
12.	Srednji gambit.
S srednjim gambitom končamo odprte partije. Ta .zadnji način otvoritve odprtih partij ima več varijant, ki vodijo v škotsko partijo odnosno škotski gambit.
1. e2 — e4	e7	—	e5
2. d2 — d4	e5	X	d4
To sta glavni dve potezi.
3. Ddl X d4	Sb8	—	c6
4. Dd4 — e3	Sg8	—	f6
5. e4 — e5	Sf6	—	g4
6. De3 — e4	d7	— d5!
7. c5 X d6+	Lc8	— e6
8. d6 X c7	Dd8 — dl +
To je point! %
9. Kel X dl	Sg4 X f2-+
10. Kdl — el	Sf2	X e4
in črni ima močnejšo igro. Še eno važno inačico srednjega gambita naj omenim. Če se igra nadaljuje
3. c2 — c3
tedaj preide v damski gambit, kateri način igre je bil analiziran od danskih mojstrov (Nielsen, Siirensen, Krause) in se mnogo igra. Črni ima navadno materijelno prelnoč v dveh pešcih.
4. ...	d4	X c3
Sigurnejše in za manj izvežbanega igralca
bolj	priporočljivo	je,	da	drugega pešca	ne
vzame, ampak igra	rajši	3.	...	d7 — d5	ali
3.	... Dd8 — e7.	N
4. Lfl — c4	c3	X b2
5. Lel X b2 L(8 — b4 + itd.
NewyorikI šahovski veleturnir.
Dne 23. marcu t. 1. sc je končal največji sodobni šahovski turnir v Newyorku, na katerem so igrali sledeči velemojstri:	Capa-
blanca, dr. Aljehin, Nicmcovič, dr. Vidmar, Spielmann in Marschall. Izid turnirja je marsikoga razočaral:	Prvak	sveta, nepre-
magljivi Capablanca, tudi na tem največjem turnirju ni bil od nikogar poražen in je dosegel s 70% prvo mesto s 14 točkami. In kljub temu njegov uspeh ni "primerjati z onim dr. Laskerja leta 1895. na Sl. Peters-burškem lurnirjul Tam je dr. Lasker v še-sterokrožnem turnirju štirih velemojstrov (dr. Lasker, Čigorin, Pillsbury in Steinitzj premagal popolnoma vse tri svoje v resnici najmočnejše tekmovalce, dočim je Capu-hlanca v Newyorku zmagal le z nudpolo-vično večino. Dr. Aljehin je dosegel 8 57% drugo mesto z ll'/j točkami in s tem ponovno potrdil, da je najresnejši kandidat zu svetovno prvenstvo. Tretje mesto je zavzel z 52% ali 10K točkami Niemcovič, katerega igre se zelo visoko cenijo, Njegove purlije so silno zanimive in je dosegel na tem turnirju edini najmanjši odstotek remls-partij. Za nowyorški turnir so namreč številne remis-partije značilne. In naš dr. Vidmar? Razočaral nas je, četudi je dosegel 50% ali 10 točk brez truininga pred turnirjem. Prt-
M E NTOR I
14. letnik	Maj
Sempronij Tiro:
/3 dnevnika starega profesorja.
Prvo icto učiteljevanja. — (Dalje in konec.)
XXII.
Dne 27. aprila 1899.
Noč, razprostrl tudi nad-me svoje dobrotne peroti, zagrni me v temo, reši me porogljivih pogledov, ki me
— žal, le preveč po pravici! — zasledujejo že ves večer. »Sam tujec v Jeruzalemu!« Kar je bilo menda vsej naši srednješolski mladini že več dni znano, ki je s svojimi mislimi neprestano romala tja v tisto staro poslopje ob Ljubljanici, tja v tisto bedno dijaško sobo, kjer se je trgala od oslabelega telesa velika duša, meni, ki naj sem učitelj mladini, sočustvujoč z vsemi, ki ljubijo našo domovino, meni je bila vsa tragedija, ki se je odigrala v stari cukrarni te dni, neznana, popolnoma neznana. Brali smo pri latinščini Nepotovega Epa-minondo in v latinski slovnici ugotavljali razne ablative; vmeščali smo 2 Majcigerjem pri slovenščini koroške vojvode na Gosposvetskem polju, tvorili v grških urah za žive in mrtve prihodnjik pravilnih glagolov od prve do četrte vrste, premlevali Pri nemških urah berilo »Die mittel-alterlichen Burgen«, vse, kakor za res, in učenci so sedeli kakor pribiti, a vedeli so vsi, da se tam na Poljanah godi nekaj za naš narod usodnega, neizrečeno bridkega, vedeli so in bili v mislih tam, a jaz, njih učitelj, sem bil tujec med njimi, tujec
— pač po svoji krivdi! Kako smešen
sem se jim pač moral zdeti v svoji vnemi za starega Epaminondo, za grške oblike in nemška rekla, a v svoji neverjetni nevednosti za bolečino, znano vsem najboljšim! Čutim: prepad se je odprl te dni med učenci in menoj, ki se ne bo več zaprl, stena se je postavila med nje in mene, ki se ne bo več podrla. »Suhoparni, brezčutni pikolovec!« To sodbo so si bržčas napravili in so si jo morali napraviti v teh urah o svojem za življenje slepem razredniku. In prav do zadnjega slepem, popolnoma slepem.
Knjižnica je bila danes popoldne ob štirih; navadno gneča, danes skoro prazno. Mar sem v svoji zaslepljenosti vprašal: »Kje pa so dijaki danes? Kaj pa je danes?« Ne! Kakor brezdušen stroj sem sedel, ko je bila knjižnica opravljena, pri korigiranju. Ob 6. uri se napotim — z zavitkom zvezkov pod pazduho — proti domu. Po šempeterski cesti. Ob Resljevi cesti ne morem dalje. Pogreb. Voz z rakvijo in prvimi pogrebci je bil že višje gori. Zdaj se vije vprav nepregledna vrsta dijaštva. In glej! tudi nekaj mojih je v sprevodu. In vse tako resno. Nihče se ne razgovarja. Kdo je umrl?
Med gledalci, čisto blizu sebe, zapazim gručo svojih dijakov. Meneč, da mi morajo biti vedno in povsod na uslugo, sem jih v svoji nadutosti 9koro malomarno vprašal: »Kdo pa je ta mrtvec?« Tisti hip
1927
9.-10. Številka
na obrazih začudenje, presenečenje, pomilovanje, posmeh, zaničevanje. Za menoj se nekdo oglasi; »Vas ni sram? Ste mar sam tujec v Jeruzalemu?« Dijak Čojnič pa mi pojasni;
»Pesnik Dragotin Kette!«
Pesnik? In moji učenci ga poznajo, jaz pa, učitelj, pri izpitu potrjen za pouk slovenščine v nižjih razredih srednjih šol, ne vem pa nič o njem? In ušlo mi je vprašanje: »Kako pa, da ga poznate?« In zdaj je hitel tovariš mu Budin;
»O, vsi ga poznamo. Pisal je pesmi, največ sonete, v Ljubljanski Zvon pod izmišljenim imenom; Zvo-noslav, Mihael Mihajlov, Zor, in letos tudi že s pravim imenom. In v dijaški list Novo Nado. Bil je naš najboljši pesnik.«
»Pa kje je umrl?«
»V stari cukrarni. Star pa šele triindvajset let.«
Zvedel sem dovolj. Tudi videl sem dovolj; začudenje, presenečenje, pomilovanje, posmeh, zaničevanje.
Kakšna figura: suhoparen pedant z mrtvimi zvezki pod pazduho — sredi nepregledne množice mladine, tugujoče za odplulim genijem!
XXIII.
Dnu 28. aprila 1899.
En sam pogled danes po razredu mi je razodel vse: vsi so zvedeli! Na obrazih; čudenje, presenečenje, pomilovanje, posmeh, zaničevanje. Da, zazijal je med njimi in menoj prepad, zrastla je visoka stena — za vedno.
Nekaj je bilo pa vendarle treba storiti. Zadnjo uro, pri slovenščini, sem se tak6-le zvijal (je bilo prav?): »Včeraj ste se skoro vsi udeležili pogreba pesnika Ketteja. Sočustvovali ste ž njim v bolezni, izkazali ste mu čast ob smrti. Dokazali ste znova, da je mladina v vseh časih vir napredka. Ali nekaj vas boli, to vem; med zavednimi profesorji, ki so šli za po-
grebom, niste videli — svojega razrednika, Da, celo to ste zvedeli, da do pogreba, ki je kakor slučajno obenj zadel, vaš razrednik o velikem rajniku sploh nič vedel ni. Vem, opravičiti se ta moja nevednost in narodna nebrižnost ne da, pa vsaj umeli jo boste laglje, če vam izdam razlog, kako je do tega prišlo: zadnja tri leta sem se tako izključno bavil samo z antiko in se pripravljal za izpit, da sem bil gluh in slep za vse drugo okrog sebe. Tako sem zgrešil najnovejše slovstvo, objavljeno v Ljubljanskem Zvonu in s tem tudi Ketteja. Bilo je to enostransko, priznam, in me privedlo do včerajšnjega dogodka, ki mi bo iz raznih razlogov ostal v grenkem spominu.
Pa pustimo to! Naj vsaj nekoliko popravim pohujšanje, katero sem vam dal s svojo ignoranco: počastimo rajnikov spomin, da skupno čitamo nekaj njegovih pesmi. V ta namen sem vam s seboj prinesel zadnja dva letnika Ljubljanskega Zvona ter še nekaj. No, Budin, ki ste mi včeraj v kratkem toliko o Ketteju vedeli povedati, kateri njegovi soneti sc vam pa zde najlepši?«
»Ciklus ,Moj Bog' iz lanskega letnika.«
»Dobro, čitajmo prve tri!«
Seveda smo prej razložili bistvo soneta, potem pa pri vsakem omenjenih treh ugotovili vodilno misel.
Ali razen sonetov poznate še kakšno drugo Kettejevo pesnitev?
Oglasil se je Stroha: »Podgorsko svetnico«.
Dobro, preberimo tudi to! Stroha, čitajte vi!
Napeta pazljivost. Na koncu vprašanje; »Kaj je to?« Moral sem jim sam pomagati, da je to vesela romanca.
No, in v katerem mladinskem listu je Kette še sodeloval? je bilo moje zadnje vprašanje. Ugibanje. Molk. Kar se razjasni obraz tihemu Volčiču v drugi klopi. »Jaz vem!«
No, v katerem? »V Kržičevem Angelčku.« Prav dobro! Pod katerim izmišljenim imenom? »Siluška.« Izvrstno. Kdo vam je povedal? »Gospod bogoslovec Fr. Kralj. V leme-nat mu hodim vsak dan čevlje leščit, on pa mi da vsakpot svoj kos kruha, ki ga dobi za malico, in pa Vrtec ter Angelčka mi posojuje. On piše v ta lista pod imenom Angelar Zdenčan; razodel mi je pa tudi druga skrita imena: Smiljan Smiljanič je O. Zupančič, Basnigoj je Fr. Finžgar, Siluška je pa Dragotin Kette.«
Izborno, Volčič! Potemtakem dobivate dvojni kruh: telesni in duševni. Pa se spominjate kakšnega Siluš-kinega spisa iz Angelčka?
»Seveda se. Najlepša se^ mi zdi Pravljica o ubogi I erezinki, ki je imela čudovite škarjice-hrustalke. Pa tudi več basni v prozi in verzih je
njegovih.«
Tu imate Angelček iz leta 1896. Volčič, čitajte nam torej Pravljico o ubogi Terezinki!
Zopet napeta pazljivost. Seveda smo prečitano z vprašanji ponovili. Ugotovili smo, da je Siluška idejo za to pravljico najbrž dobil v nemški. »Tischchen, deck dich!«
Ali sem s to improvizacijo kaj zabrisal svojo včerajšnjo blamažo. Bog ve!
XXIV.
.., majnika 1899.
»Kam pojdemo letos na majniški izlet?« 2e vse dni po veliki noči se je ponavljalo to velevažno vprašanje. Mnenja so bila deljena: v Bohinj, k Peričniku, k Belopeškim jezerom, na Golico, v Kamniško Bistrico itd., torej vsi; le daleč, daleč! Jaz pa sem venomer ponavljal: 1- mor^ biti iz‘e kar mogoče poceni (ves živež s se-boj!), 2. mnogo peš-hoje in 3. brez alkohola.	,	,
Ker noben predlog ni dobil večine, sem odločil jaz: »Na Krim poj-
demo! Jutri zjutraj se o petih snidemo na Dolenjskem mostu. Potem preko Barja na Tomišelj in v goro. Da se torej vidimo!«
Meni je bilo do izleta največ zbog tega, da bi dobil spet eno snov za slovensko šolsko nalogo. (Tako težko jih primernih najdem.) Snoči sem precej časa premišljal, na kaj jih bom med potjo opozarjal: na botanični vrt, na piramido iz 1. 1835. (na Karolinški zemlji), na favno (tiče) in floro Barja, na staro rimsko cesto, ki je šla pod Krimom na Pijavo gorico, na Alf, Miillnerjevo podmeno o stari Emoni, na krimskega moža itd., vse to, da bi bilo dovolj gradiva za nalogo. Poveljnik mora imeti načrt v glavi še pred bitko!
Napočilo je jutro: prekrasno majniško jutro. Nebo jasno ko ribje oko. Povsod je zvonilo k šmarnicam, ko sem stopal po Streliški ulici. Majniška ubranost tudi v moji duši. Na tihem sem z zadovoljstvom mrmral Levstikove verze:
Za mano ostani, zidovje, iz mesta radosten bežim; čez travnik, polje in grmovje od holma do holma hitim.
Sijati je vesna začela, gorkoti umiče se mraz; vsa zemlja je zopet vesela,
vesel je človeški obraz. Itd. Itd.
Da, živo se še spominjam, kako je Levstik vsako leto doživljal pomlad: videli smo ga dijaki, ki smo se v Tivoli hodili zarana učit, kako je vsako jutro navsezgodaj korakal gori po drevoredu in dalje v gozd. Vedeli smo, da, če kdo, on potrebuje svežega zraka, ko živi leto in dan med prašnimi knjigami.
Veselje mi daje peruti, ko ptiču, ki ječe jc prost, da zemlje mi noga ne čuti, napaja me up in mladost!
Z Levstikom v mislih sem jo tudi jaz veselo mahal gori za Gruberje-
vim prekopom proti Dolenjskemu mostu. Kako krasen dan bo danes! In koliko poučnega bom svojim učencem na izletu povedal!
Točno o petih sem bil na mostu in mestu. A dijaka — nobenega!!
O, kakšna velikodušnost: ravnatelj je njim dal prost dan, oni pa — meni.
Hvala vam, fantje! Ampak jutri bomo vkljub temu pisali: Moj letošnji majniški izlet.
XXV.
... junija 1899.
»Gospod kolega! Poveril sem vam tudi pouk nemščine v vašem razredu. Posvečajte mu posebno pozornost. Zakaj čez dve leti, ko prestopijo v višjo gimnazijo, bodo prišli vaši učenci glede nemščine v roke nemškemu profesorju, ki bo terjal od njih popolno znanje jezika, kakor da so rojeni Nemci. Pazite na njih pravilno izgovarjavo ii, o, eu, da ne bodo imeli pozneje težav in očitkov.
V	prvem in drugem razredu si je učitelj še smel pomagati s kakšno slovensko besedo; odslej govorite z njimi v nemški uri izključno nemški. Glejte na to, da bo vsak učenec imel priliko, mnogo govoriti in pripovedovati. Navajajte jih, da bodo pridno rabili nemško dijaško knjižnico; či-tajo naj Hoffmanna, Christ. Schmida, Nieritza idr. O prečitanih knjigah naj vam polagajo račun pismeno in ustno. Pomagajte jim, da si naberejo velik besedni zaklad. Pismene izdelke jim skrbno nadzorujte, Tu vam izročam izvrstno razpravo profesorja A. Štritofa o direktni ali analitični metodi pouka v modernih tujih jezikih; po tej metodi je vaš prednik poučeval vaše sedanje učence v prvem in drugem razredu naše gimnazije in dosegel krasne uspehe; nadaljujte —- seveda mutatis nuitandis
—	tudi vi po tej poti, Prečilajte si razpravo večkrat. Oglejte si že zdaj,
preden pričnete, kaj so čitali v prvih dveh razredih in kaj torej morajo znati; na tem gradite in zidajte dalje. Kar so si pridobili doslej, ne sme ostati mrtev kapital, ampak kupčujejo naj ž njim in si pridobivajo novega bogastva. Kot glavno pravilo pa vam veljaj: repetitio mater stu-diorum. Predelano snov pridno ponavljajte, seveda ne mehanično, ampak kar moči živahno, v oblikah, ki jih bodo v življenju rabili, to se pravi: v obliki razgovora, dramatično. In sedaj vso srečo na poti«
»Ali, gospod ravnatelj, kaj naj začnem z nemškim Lesebuchom Prosch - Wiedenhofer, sestavljenim za nemške dijake? Skoro sama težka berila ima o nemškem srednjem veku, o vitezih in gradovih, o križarskih vojnah, o trgovini nemških mest z Italijo, o potujočih pevcih itd. In kaj z Willomitzerjevo Deutsche Grammatik, spisano istotako za Nemce in upoštevajočo samo napake, ki jih nemški otrok dela?«
»Gospod kolega, naj ne bo šolska knjiga nad vami, ampak vi bodite nad njo! Vi gospodujte nad njo in služila vam bo — naj je morda za naše razmere neprikladna — lepo! Razen tega: ljubezen je iznajdljiva.
To je bil moj razgovor z g. ravnateljem v začetku šolskega leta; danes, ko stojimo pred koncem, mc je prišel nadzorovat. Kaj je našel? Ali je bila moja ljubezen iznajdljiva?
Po pedagoškem načelu, katero sem nekje čital: ad plurima intentus minimus est ad singula sensus — sem pri nemščini celo leto imel sam6 eno pred očmi: nabrali učencem kar največjo obilico nemških rekel. Z neko (pač enostransko) strastjo sem se vrgel na to delo m kmalu se je ista strast prijela tudi mojih učencev: kakor lovski psi smo iskali od prve strani Lesebucha dalje kar naprej rekla, ki si jih je vsak zapisaval v abecednem redu v poseben zvezek. Koliko rekel smo našli sam6 v be-
rilu o srednjeveških turnirjih! Fiir jmd. eine Lanze brechen, jmd. aus dem Sattel werfen, den SpieB um-kehren, aus dem Stegreif reden jmd. ausstechen, im Stiche lassen . . . Bili smo res pravi reklolovci in plen je precejšen: zvezek je poln. Seveda smo berila tudi ekscerpirali in se jih tako učili.
G. ravnatelj me je danes pri nemščini nadzoroval: poslušal je, pregledoval zvezke, časih malo pokimal, na kancu pa je pozval par učencev, naj mu zadnje in predzadnje berilo s pripovedovanjem ponovijo. In — ni šlo.
Po uri, ko sva šla po hodniku parkrat gori in doli, mi je dejal; »Da ste tako marljivo iskali rekla, Je hvalevredno; a, kakor vidim, ste drveli kar naprej, pri tem pa pozabili ponavljati. Repetitio mater studio-rum — sem vam priporočil v začetku leta. Premalo ponavljate z dijaki
—	to je vaša poglavitna napaka.«
Spoznavaj samega sebe in — poboljšaj se!
XXVI.
...julija 1899.
Tiho je bilo davi v našem šolskem poslopju, ko sem vstopil. Včeraj smo razdelili spričevala in mladina se je razšla. Tudi gg. kolegi so izvečine že odpotovali. Stopal sc'n počasi po stopnicah v prvo nadstropje, da v konferenčni sobi pospravim svoje reči, ker jo morda v prihodnjem šolskem letu zamenjam s kako drugo. Bog ve! Stopajočemu po umazanih, izhojenih stopnicah so mi živo bušili pred oči vsi razni prizori minulega šolskega leta, prizori žalostni in veseli; živo so mi pred očmi migljali tudi prizori, ki se pravkar odigravajo na domovih mojih učencev; kak6 so jih starši veseli, kako je marsikateri oče morda hvaležen Profesorjem, zlasti razredniku, za ves trud šolskega leta, in kak6 mor-
da učenci s hvaležnostjo pripovedujejo doma o svojih dobrih profesorjih in kaj so jim vse (profesorji) pred slovesom naročali in priporočali za počitnice. In nekaj mi je kar reklo, da še danes prejmem kako zahvalno pisemce ali kako prijazno dopisnico s toplim pozdravom od kakega hvaležnega učenca s prvega dne veselih počitnic.
In res, slutnja me ni varala: šolski sluga mi že pred vrati konferenčne sobe izroči dopisnico. Bila je razločno naslovljena name, na gimnazijo. Hitro pogledam, odkod? Podpis: Vaši ,hvaležni‘ učenci. (Tisti narekovaj sem v naglici prezrl.) Blaženost me je napolnila. Kakšen lep sklep prvega leta učiteljevanja!
Ali, blaženost, trajala si samo en kratek hip! Kaj se je zgodilo?
Učencev sem imel tudi na koncu leta še nad 50. Pisali smo med letom nešteto (!) domačih in šolskih nalog iz vseh štirih jezikovnih predmetov. Vsak teden sta mi prišla povprečno dva ogromna kupa zvezkov na mizo. Na stotine in stotine ur sem presedel pri popravljanju. Celo rdečila mi je na koncu zmanjkalo. Ali ukazano število nalog je bilo treba pisati in izkazati. Dobro, pisati in izkazati; toda ali je res treba prav vse tudi popraviti? Kaj, ko bi zadnjo samo »markiral«? Saj so naši profesorji tudi tako naredili časih. Skušnjavec me je premagal. Zadnja slovenska šolska naloga se je glasila; »Zakaj se veselim velikih počitnic?« Nesel sem zvezke domov na stanovanje. Ali naj spet petdesetkrat berem ta izloček in izpenek mladih možganov? Kaj, ko bi to nalogo samo »markiral«? Če imajo dijaki količkaj srca in usmiljenja z menoj, mi ne bodo smeli zameriti.
»Slovenske naloge, slovenske naloge!« je bil redni pozdrav zadnje dni, ko sem prihajal brez slovenskih zvezkov.
»Potrpite, počakajte! Saj je še tisti čakal, ki je s češnje pal!« je bil moj stereotipni odgovor. Klici po zvezkih so bili čimdalje tišji, slednjič, ko je razred menda že obupal nad njimi, so utihnili. In tako je prišel včeraj konec, učenci so se razšli brez slovenskih zvezkov, in jaz sem si zadovoljno roke mel, češ: Za eno nalogo sem jih pa le ,opilil'!
In danes, drugi dan počitnic, je prišla .prijazna* dopisnica:
14.	letnik
Blagorodni gospod!
Slovenskih zvezkov, ki so po vsej pravici naša last, nam niste vrnili. Nikdar Vam tega ne odpustimo.
S primernim spoštovanjem .hvaležni' učenci.
Ha, zaslužen pozdrav!
In zdaj zapiši v dnevnik: Od učencev si zahteval, naj do zadnjega in v vsem store svojo dolžnost; ali si svojo dolžnost v vsem in do zadnjega storil tudi ti, Sem-pronij Tiro?
Trentar:
Spomini na dr. Jan. E.v. Krčita.
Ob desetletnici njegove smrti.
VI.
Na Prtovču.
26. in 27. vel. srpana 1913.
V soboto sem sc vračal s Triglava, a srce mi je bilo na Prtovču pri Janezu.
V	Ljubljani so se razvijale slovesnosti slov.-hrv. kat. shoda, on pa, ki je bil duša prvim trem katoliškim shodom ter pridno sodeloval tudi za četrtega, je sameval kakor izobčenec na Prtovču — na Oljski gori in točil v srcu bridke, pekoče solze. — Zapuščen je trpel na svojem križu, sovrag pa je triumfiral! Redki prijatelji so stali s srcem pod križem, mnogi, mnogi so ga pa zatajili — baš kakor Peter Kristusa — in se ga sramovali pred svetom. — Delavske množice pa so trdno verovale vanj, tiho trpele ž njim in željno pričakovale ure vstajenja; enako tudi mnogo zvestih duš v vseh stanovih.
Strašne ure za nedolžnega, a toli ponižanega, uklonjenega in zasramovanega voditelja vsega narodal Gotovo se je željno oziral z viška Prtovča naokoli, odkod pride vsaj kak odkritosrčen in neomajen prijatelj s sočutnim srcem ...
V ponedeljek sem prejel Bogdanov list, naj pridem v torek v Podbrdo, da
pojdemo obiskal Janeza. Priti ima tudi Janko (dr. Brejc). Kako sem se razveselil listal Janko je prišel iz Ljubljane od shoda, Bogdan tudi, a čez Crno prst. Ker sem bil zadržan, sem zamudil skup ni odhod iz Podbrda. Ona dva sla šla naprej, jaz sem pa par ur za njima drvil čez Petrovo brdo, Sorico, Zg. Danje, Zabrdo in Torko, kot bi imel krila.
Bolj ko sem se bližal Prtovču, določneje in grozneje mi je stopalo pred duha Janezovo mučeništvo. Janez, ta sveta, skrajno nesebična in do zadnje kaplje srčne krvi požrtvovalna duša. naj bi se bila pomehkužila, se omadeževala z ženskim svetom! On, ki je bil vse življenje zaklel sovražnik slednje nizkotnosti in podlosti! Janez, ki je imel in propovedoval tako visok pojem, tako nenavadno spoštovanje do ženske časti, do vzvišenega poklica mater in sploh vsega ženskega spola — on naj bi jo bil pogazil v blato! On, ki je vedno le z največjim studom govoril o mehkui-nežih!
Vso našo narodno prihodnost je gradil na edino trdni in neomajni temelj krščansko vzornega zakonskega življenja in na idealno čisto mladost naše moške in ženske mladine, naše nadc,
r.ašega najdražjega bisera. Ali ni poleg političnega in gospodarskega delovanja prav temu idealu posvetil vse svoje inoči, vse svoje življenje? Vse njegovo ogromno delo na verskem in kulturnem polju priča o tem in vsi politični, narodni in gospodarski uspehi bi trajno ne pomenili in ne izdali nič, ako bi narod nravno propadel, lako majhen narod in sredi tolikih mogočnih sovražnikov! Le živo, dejansko krščanstvo ga more rešiti, a tudi dvigniti do neslutene časti in moči! »lo stoji kot amen v oče-našu!« Janez, neštetokrat si kot prerok pribijal to resnico in zaključeval govore in članke s tem pečatom! —
Janez je bil sicer v vedenju in govoru zelo prost, svobode si ni dal jemati ali omejevati od nikogar, toda meja spodobnih besedi in dejanj ni nikdar prestopal. Občeval je tudi z ženskami, toda le bolj z delavskimi — bolj mimogrede — ker je privoščil vsakomur lepo besedo, in s takimi, ki so bile socialno ali prosvetno delavne. Poleg golih vsakdanjosti ni pa nikdar govoril z ženskami, razen če je šlo za pouk. Ce si je pa kdaj dovolil kako šalo, ki bi bila lahko dvoumna, je prej dobro presodil osebo, ki ji je bila namenjena.
Pripetilo se je nekoč, da mu je poslala neka ženska po meni nekaj finih smotk. Ko sem mu jih prinesel ter povedal, kdo mu jih je poslal, jih ni hote! sprejeti: »Ne sprejmem. Daj jih kakemu ciganu ali pa jih vrni ob priliki! Se bolje lako!«
Nekoč sem opazil neko pomanjkljivost na njegovi obleki in ga opozoril.
»Vse mogoče. Na to nikdar ne mislim. Prav pa, da poveš!«
Vsa apologija Janeza se mi je zgoščala v možganih, vsa dolga leta, vsi spomini in markantni dogodki in vtisi iz njegovega življenja so mi vstajali v duši in brzeli mimo nje. In vedno čistejši *n svetejši se mi je Janez dvigal izza zornega obzorja — kakor svetlo solncc iz zarje; a kakor brž sem ga zopet zagledal v duhu v luži krute, neusmiljene realnosti, je to solnce zakrvavelo in ve-
liko, globoko sočutje in srd mi je prevzel dušo.
2rtev podlosti! Fej! Iz milijonskih src in ust!
Za hišo na klopici so sedeli vsi trije. Presenetil sem jih s planinskim trent-skim vriskom, da so kar pokonci planili. Niti najmanje potrtosti nisem hotel pokazati. Naj čuti Janez, da »mi smo pa, kakor smo b li«! Da nismo niti najmanje okuženi od ljubljanske strupene megle!
Janez se mi je zdel precej upadel in malce bolehen. Bil je pa našega obiska izredno vesel in pogovarjali smo sc živahno kot nekdaj o vsem mogočem, le boleči rani smo previdno prizanašali — začasno.
Po večerji smo šli v Janezovo sobo.
V	nočni tihi uri, med prijateljskimi srci se mehča srce, se bude čuvstva ter se izlivajo v mehke besede otroške zaupnosti, tožbe in sočutja.
»Ali sem to zaslužil? ... Vse sem dal narodu!« Mi smo ga pa preverjali, da je vse to le najpodlejši čin osebne maščevalnosti, le delo nekaterih. Ogromna večina naroda se pa s studom obrača od gnusnih obrekovalcev in spletkarjev, ki hočejo uničiti njegovo delo, njega onemogočiti, odstraniti iz javnega delovanja za narod. V zadoščenje naj mu bo, da je vse delavsko ljudstvo ž njim, t njim vsi krščansko socialno misleči in delujoči sloji. Da se družijo s klevetniki le oni, ki so že a priori zastrupljeni in pokvarjeni, oni, ki se je ž njimi vse življenje bojeval. Pa tudi ti ne morejo biti v srcu prepričani o resničnosti infernal-nih klevet. »Saj imajo pred očmi vse tvoje življenje in delovanje v besedi in pismu. Stokrat bi bili vrgli nate že najmanjši sum o tvoji neomadeževanosti, gotovo so ga tudi že stokrat in stokrat iskali, stikali za njim, kovali skrivši načrte, da ti kaj podtaknejo, — a se ni dalo. To so že stari, kot človeštvo stari poskusi nasprotnikov, kako bi odstranili osebo, ki jim križa račune! Ne jemlji si tega h srcu, bodi mož! Do zdaj si bil neuklonljiv! Glej, tisoči in tisoči čakajo
nate, ves narod! Stopi mednje, pokaži se v Ljubljani, govori, zgrabi spet svoj bridki meč z obema rokama in ga vihti po stari navadi! Le pokaži se spet, samo pokaži, in narod te sprejme z vzklikom in odprtimi rokami!« — »Ne morem . .!« In brali smo mu v srcu: Prehudo me je zadelo. In prav v tem, na kar nisem nikoli mislil! Svoje življenje sem žrtvoval Bogu in narodu, odpovedal se vsem udobnostim in sebi celemu. Dve nevesti sem poznal in ljubil svoj vek: sv. cerkev in domovino, vso svojo mladost in najlepša moška leta sem jima docela žrtvoval, in zdaj — ko mi je iz neumorno delujoče glave' izpadel že blizu zadnji las, zdaj, ko mi bolj in bolj dozorevajo drzni načrti in visoki cilji mojega in narodovega življenja, zdaj naj bi padel med ni-čemnike...! — In zdaj, ko so mi vse pobili, ko so mi ime oskrunili z govnom, zdaj, po tolikem trpljenju, naj bi pozabil vse in preko vsega šel z ognjem in mečem spet na delo? — Ljudstvo ne verjame klevetnikom. Dobro! Kaj pa obrekovalci, mi ne bodo na vse grlo očitali podtaknjenih grehov, ne bodo v peklenski zlobi kazali z vsemi prsti name? — Upali so, upajo, da sem ubit, da so jim roke proste. Ako pa zdaj vstanem kakor od mrtvih in mi da Bog to moč, poreko razočarani: Nismo ga še docela ubili, le potrli smo ga na tla. Streti ga moramo! Vsi nadenj, s podvojeno, potrojeno silo!... »Ne morem...« A zgovorni doktor Janko in Bogdan in jaz: Ni tako! Ne moreš! Hoti in Bog, ki je pripustil to preskušnjo, ti pomore. Hoti in gore sc premaknejo! — Mi gledamo to zadevo z drugimi očmi; govorimo v imenu čutečega naroda. Črnodušnim klevetnikom daš najboljši odgovor: brezobzirno delati naprej, ko da bi se ne bilo nič zgodilo. In narod ti bo ploskal. Pred požrtvovalnim delom in nesebičnostjo se klanja ves svet. Narod bo pljuval na podleže. In če bi kdo tudi v resnici za-
' V pismu meni 12. aprila 1912: »...v upanju, da se vidiva, še preden mi izpade zadnji las, kar ho Žaliboj* kmalu, čc pojde tako dalje kakor doslej.«   Op. pis.
grešil še toliko zablod, spričo dela in ljubezni odpusti narod vse, vse pozabi
—	le enega ne more odpustiti: lakomnosti! — Vstani in pojdi! Narod te sprejme s hozano!«
»Bom videl...« V Janezovi duši se je pričelo daniti. Stopal je polagoma iz sebe in svoje strašne mizerije. Gledati je začel spet solnčni svit. Ni si laskal, a srce mu je glasno in jasno pričalo, da pritiče njegovo življenje narodu, da je narodova last, vse, do zadnjega diha. Čutil je v sebi spet nujno, da mora spolniti svojo življensko nalogo in da ne sme odnehati kljub vsem zaprekam — in naj bodo visoke gore, ki jih ima prevaliti! Gotovo je preletel v duhu vse svoje življenje in videl, da je bilo vse le en sam nepretrgan boj. Torej — v boj še nadalje, v trd a zmagovit boji — In vendar . . Mučna, dušeča sedanjost, meseci krutega trpljenja in strašnega ponižanja so mu preveč potrli duha in ga prepojili z grenkim pelinom in z vso silo so navalili ti prebridki spomini zopet in zopet nanj ter ga trli in tlačili, ko da bi tiščali nanj vsi ogromni skladi orjaških Triglavovih skal... Kako naj jih zvali raz sebe? ... Pa gori je svetlo solnce! Oj, solnce! — Poskusim... »Bom videl ...«
Mi pa: »Nel Vse predsodke strani! Kazkuj verige! Reci: hočem, in s silo volje jih zdrobiš v prah — na mahi In prost poletiš v objem ljubljenega naroda, ko dete v materino naročje! — Hoti! Idi!«
2e davno je odbila polnoč. Z novim dnem je vstajala daleč izza gord tudi Janezu spel rožna zarja ter ga ljubeznivo in nepremagljivo vabila za sabo v kraljestvo žarkega solnca ... O solnce, solnce!
Drugi dan smo stopali vsi štirje proti opojni Jelovici. Tam ob parobku trdega gozda smo se imeli ločiti. Vsem je bilo milo. In Janez je po stari navadi spet nabral smolnatega dračja in zakuril kres. Še malo in razšli smo se. Janez počasnih korakov nazaj v svoje vzvišeno »skalno gnezdo«, mi trije pa urnih
korakov proti Bohinjski Bistrici — veseli svojega romanja.
In stopil je pozdravljen in prerojen spet med svoj ljubljeni narod. Z vzklikom je bil sprejet. In bil je boje zanj, večje in večje boje ter se boril ko lev za svoje in narodove vzvišene ideale, za svoj življenjski cilj — do zadnjega diha. Vsaj deloma uresničenega, doseženega gleda iz nebes in moli. ..
A na zemlji, v domovini, orjaško ljubljeni — kdo ima večji in lepši spomenik na grobu, kdo v srcu vsega naroda? — On, teptani, ponižani, sramo-čeni jc postal solnce našega juga, naš kralj!
★
Dostavek uredništva.
Ko danes zaključujemo I rentarjeve Spomine, naj nam bo dovoljeno, da izrazimo svoje veselje nad tem, da sc nam jc posrečilo pridobiti ta spis za naš list. Veliki možje spadajo pač med najdragocenejšo duševno last vsakega naroda. V Trentarjevih vrsticah, pisanih s toplim srčnim žarom in z velikim stremljenjem po točnosti, je zbranega dokaj gradiva, ki kaže Kreka zlasti kot zvestega prijatelja. Bravccm pii-poročamo, da primerjajo sedaj ta spis z drugimi spisi, ki slikajo Krekovo osebnost in se torej med seboj nekako dopolnjujejo. Sem spada n. pr. Dom in svetova številka ob Krekovi smrti (1917), Vadnalov spis Dr. Krek in prvi rod Danice (Ob 50 letnici dr. J. E. Kreka), Plan. Vestnik 1904 (Krekov povratek z Zaporoškega večera preko Luknje v Vrata) i. dr.
Ko nam je poslal g. pisatelj rokopis tega spisa, je izrečno zahteval, da ga damo pred natisom prebrati zdravniku g- dr. A. Breclju, ki je več tu opisanih dogodkov doživel z g. pisateljem skupno. Glede dogodkov na Prtovču 1. 1913. je želel, da jih prebere tudi g. dr. Janko fifejc, ki je bil pri njih navzoč. Uredništvo je seveda zahtevi g. pisatelja z veseljem ustreglo; saj je uredništvu sa-
memu mnogo do tega, da prinaša list kar le mogoče točno in zanesljivo vsebino. G. dr. Brecelj nam je odgovoril, da ne bo k Trentarjevemu spisu ničesar dodejal, še manj pa kaj spreminjal, dasi so nekateri dogodki zapustili v njem nekoliko drugačno usedlino, zlasti dogodek na Prtovču 1. 1913. To je samo po sebi umevno: redkokdaj bo isti dogodek napravil na dve po temperamentu različni osebi popolnoma isti vtis. G. dr. Brecelj je obljubil, da bo morda napisal, ako mu bo čas dopuščal, tudi sam svoje spomine na Kreka in pokazal, kako je on gledal izrednega moža. — Dogodek na Prtovču je prebral tudi g. dr. Brejc in je smatral opis za točen in pravilen.
K zunanji obliki našega spisa pripominjamo to, da nam je bil sestavek poslan v štirih pošiljatvah v časovnem razdobju štirih mesecev in da je bilo včasih treba kak dostavek uvrstiti v prvotni rokopis na mestu, ki se nam je zdel primeren. Mislimo, da to bravcev ni motilo. G. pisatelju in uredništvu je šlo predvsem za vsebino in manj za obliko, ki je pa kljubu temu — to bodo vsi priznali — prav mična in vabljiva in smo g. pisatelju hvaležni ne samo za gradivo, ki nam ga je podal, ampak prav tako tudi za prisrčni način pripovedovanja. Uredništvo jc prejelo tudi nekaj pripomb k Trentarjevemu spisu, in sicer od treh strani, kar je pač dokaz, kakšno znanimanje je spis zbudil. Poslali so jih gg. Janez Langerholc, poprej župnik pri Sv. Lenartu nad Selci (Trentar omenja ta kraj na str. 153. in 154.), Janez Mikuž, župnik v Sorici in Anton Pavlič, ki ga Trentar omenja na str. 161. kot Tončka (pravilno Toneta), sedaj kaplan v Vačah pri Litiji. Tako n. pr. se nam sporoča k str. 155., da ima Davča 75 hiš (Trentar jih je pravilno cenil na približno 65), da jc pri Jemčevih sedaj gospodar Petrov strič-nik (sin njegove sestre Katre) Alojz Štravs iz Sorice, dočim je Polona užit-karica, in da je Petrov brat Anton (ne Janez) sedaj župnik v pokoju na Prim-
skovem pri Kranju. K str. 156. sc nam je sporočilo, da je cerkev v Davči blagoslovil dekan Kožuh (ne Kumar), posvetil pa 5. julija 1925 škof Jeglič, k str. 157. pa, da je Davča ekspozitura, ne župnija; vzeli so kaplanijo v Sorici in jo prenesli v Davčo. Med tem ko se je tiskala št. 7.-8. Mentorja, je 11. aprila t. 1. odšel prvi davški ekspozit Ciril Potočnik v Ameriko; njegov naslednik je Andrej Kopitar. Glede davškega narečja se pripominja, da se govori: »Taka, da ba ime poba« (156) in »No, kaj bi pa da« (157). Razentega nam je poslal g. dr. N. F. Preobraženskij, lektor za ruščino na vseučilišču v Ljubljani, popolno besedilo kozaške himne, ki sta jo pela dr. Krek in Trentar (Mentor št. 7.-8.. str. 167). Glasi sc:
Huj, tuni nu gori žinjci žnutj.
Ta popid goroju, popid zelenoju kozaki idutj.
Hej! Po peredi Dorošenko, vede svoje vijsko, vijsko Zapnrožšjke, horošenjko.
Hej! A po seredi pan horunžij, a po seredi pan horunžij, pid nim konik kroje, konik voronenjkyj, djužij.
Hej! A pozadi Sahajdačnyj, ščo prominuv žinku, za tjuljun, za ljuljku, ncobačnyj.
Hej! Ta na ščož mini
ž žinkoju svarytisja, ž žinkoju svarytisja, ž žinkoju svarytisju.
A tjutjun tuj ljuljku
kozaku v dorozi prihodylisju.
Hej, verny sja Suhujdačnyj, viddaj tjutjun, ljuljku, vizjmy sobi žinku, neobačnyj.
(1. Hej, tam gori ženjici žunjo, — a doli pod goro, — pod zeleno — kozaki gredo. — 2. Hej! Spredaj DoroSenko, — vodi svojo vojsko, — vojsko zaporoSko, — zelo lepo.
— 3. Hej! A v sredi je praporščak, — a v sredi je praporščak, — pod njim ister konjič, — konjič vranec, orjak. — 4. Hej! A zadaj Suhajdačnij, _ ki je zamenjal ženko
— za tobak in pipo, — lahkomiselne?.. —
5.	Hej! Kaj bi sc kregal z ženo, — kregal z ženo. — A tobak in pipa, — hodita prav kozaku na poti. — 6. Hej! Vrni se Sahaj-dačnij, — vrni tobak in pipo, — vzemi s seboj ženko, — lahkotmselncž.)
Marsikakega bravca sc bo ob čita-nju tega spisa gotovo polastila želja, da bi si ogledal kraje, ki jih omenja pisatelj. Najbolj ga bo bržkone mikal Prtovč z Ratitovcem. Ta izlet je prav hvaležen. Napraviš ga lahko od več strani. Morebiti sc boš peljal po železnici do Škofje Loke, odkoder dospeš v treh urah zložne hoje (računano od kolodvora) po cesti v Selca, kjer si boš ogledal grob Krekove matere in Krekovo spominsko ploščo. V nadaljnjih dveh urah boš dospel na Prtovč, odkoder imaš še dobro poldrugo uro do Krekove koče tik pod vrhom Ratitovca. Držeč se načela, da se turist ne vrača po isti poti, boš krenil z Ratitovca v Bohinjsko Bistrico ali na kako drugo postajo med Bohinjem in Bledom, če jo ne boš mahnil kar naravnost na Bled. Ce si boš hotel ogledati krasno ležeče Dražgoše, boš usmeril korake proti železniški postaji Otočam. Lepoti visoko ležeče poti iz Dražgoš proti Jamniku nad Kropo se ob lepem vremenu ne boš mogel načuditi. Mikal te bo pa tudi Ratitovčev sosed Blegaš, ovenčan s čarom Cvetja v jeseni. (Z Blegaša lahko greš v Leskovico i.n Novake (a samo. če imaš potni list — ker gre državna meja med tema dvema župnijama) in Cerkno ali pa v poljansko dolino.
Ce te bo pa ujel na Ratitovcu dež, se tudi ne boš dolgočasil. Krekova koča ima namreč majhno knjiž.nico z literaturo, nanašajočo se na Kreka (deloma Krekovi spisi, deloma spisi drugih
o	Kreku). Takrat boš lahko ponovno bral tudi odstavke iz tega spisa, ki ti bodo čisto drugače domači, ko boš zrl na kraje, ki jih Trentar omenja. Kajti v knjižnico bo seveda prišel tudi letošnji letnik »Mentorja-.
Končno sporočamo še glede naše opombe na str. 166., da je Krekovo pesem, iz katere je citiran odstavek v
Trentarjevih Spominih (str. 166) in glede katere ni vedel ne pisatelj ne uredništvo, kje je bila ta pesem v celoti objavljena, našel g. prof. dr. Joža Lovrenčič: to je »Prolog k vseslovenski delavski slavnosti dne 28. maja 1899«, pTvikrat objavljen v »Slovencu« z dne 29. maja 1899 in nato ponatisnjen v goriškem »Delavskem prijatelju«. Gospod sodnik Merala nam je sporočil, da hrani poseben listič, na katerega je na-
tisnjena ta pesem nekoliko skrajšana in ki so ga prodajali po 5 krajcarjev 28. maja 1899 na slavnosti razvitja zastave Slov. kršč. soc. zveze v Ljubljani na starem strelišču; v celoti pa je bila ponatisnjena ta pesem tudi v Glasniku z dne 10. junija 1899. Glede druge pesmi, ki jo je zložil Krek 1. 1906. na onem robu nekje nad Kropo, odkoder je lep razgled po Gorenjskem, pa nismo dobili nikakega sporočila.
Uredništvo.
Fran Radešček:
Kmalu nas zajame gozd in vedno više in više lezemo navzgor. Ko pridemo iz gozda, nas pozdravi na desni nekaj raztresenih koč vasi Parmči. Pot je zlož-nejša in Ismail začne spet pripovedovati: Življenje Albanca je kaj borno. Živi z malim zadovoljen v vednem siromaštvu.
V	gorah, med Malisori, ni bogatašev. Največji posestnik je tisti, kdor ima največ ovac. Redki pa so, ki bi jih imeli po več sto. Paše sicer nikjer ne primanjkuje, ni je pa mogoče povsod izrabljati, ker so pastirji le inalokje varni življenja, razen na krajih, kjer jih varuje »besa« sosednih plemen. Tudi polja v rodovitnih globelih često ostajajo iz istih vzrokov neobdelana ali pa se obdelujejo le napol. Sploh je t<>d obdelovanje polja dokaj primitivno. Drugače je seveda v Zadrimlju (Zadrima), na rodovitnem skaderskem polju. 1 u je poljedelstvo precej razvito, ker je obdelovanje varnejše. "1 oda o dolincih, ki so mirnejši, kulturnejši in skoraj brez izjeme katoličani, zdaj ne govorimo. To pot smo samo med divjimi, samosvojimi gorskimi rodovi, med Malisori. In le tem velja naš opis. V gorah se trudoma prekoplje kos zemlje med skalovjem za malo tobaka 'n koruze, pa še to vzame večkrat suša ali hudourniki. Stalne vode je v gorah malo in se sme navračati od struge na Posamezna zemljišča le po pristanku vseh Prizadetih in izmenoma, zdaj na to, zdaj
IKonec|
na ono zemljišče. Obleko imajo največkrat le po eno skozi vse življenje. V njej spe in opravljajo vsa dela v petek in svetek. Denar ima med Malisori veliko
vrednost; majhna vsota — po našem ___________
je za gorščaka že celo premoženje. Vendar pa niso lakomni na denar. Rop se je smatral nekdaj za viteštvo, a dandanes se roparstvo vrši le iz nujne potrebe. Kadar je namreč letina slaba in se ne pridela dovolj za prehrano družine, se zbero oboroženi moški iz ene ali več vasi in odidejo na rop živine ali pridelkov tja, kjer upajo dobiti kaj plena. Take roparske tolpe, prestopijo večkrat brez vsakršnih političnih namenov, tudi našo državno mejo in nenadoma udarijo v bližnje vasi. Z možmi hodijo na take pohode tudi ženske, ki odnašajo hrano in odvajajo živino, dočim sc možje borijo s kmeti in orožniki. Toda te tolpe nikoli niso pravilo in sc za vsak pohod posebej organizirajo. Samo za obrambo svojega ozemlja in svojih pravic mora ves rod ali celo pleme z vsemi barjaki pod poveljstvom bajraktarjev v boj. V boju so Albanci vztrajni in drzni, premoč in topništvo, ki sc ga boje kot peklenšček blagoslovljene vode, pa jih kmalu užene. Na begu jih ne ustavi nihče več.
Starih ljudi je med Malisori zelo malo. Skoraj neverjetno sc sliši, kako razširjena je med temi ljudmi svobodne pri-
  —
Med Malisori.
rodc, v zdravem gorskem ozračju, velemestna proletarska bolezen — jetika. Temu je vsekakor vzrok nesnaga in pa skrajna nemarnost napram svojemu »bratu-oslu« (telesu); hrana slaba in ne-dovoljna, neznanje o zdravstvu pa vprav porazno. Zato so med njimi zelo razširjene tudi druge strašne velemestne bolezni, ki jih nočem niti imenovati. Če Malisori vztrajajo na tem svojem ozemlju in v takem, po sto- in stoletjih nekako posvečenem ozračju, je temu vzrok, ne toliko nepoznanje boljšega življenja v urejenih socialnih razmerah, kolikor globoka in neizrekljiva domovinska ljubezen, ljubezen do svojega plemena, do prastarih običajev in svoje četudi tako mačehovske grude. Zoti ašt i mas! D a š n i j a e Z o t i t !' V teh rečenicah se zrcali vsa njihova popolna vdanost v božjo voljo. Ker je njihova žalostna usoda v božjih rokah in torej mora biti tako, kakor je, sc ne strašijo nobenih žrtev, da ohranijo svoje stanje neizpremenjeno. Samo velika in požrtvovalna ljubezen do svojega bornega rodu zvablja redke mali-sorske izobražence, katoliške duhovnike, nazaj v domače gore, da trpe in se bore s svojim ljudstvonj za borno življenje in, če treba, za zlato svobodo. Ta, rekli bi, starokopitnost sicer ovira razvoj evropske kulture med Malisori in katolištvo le s težavo prodira skozi otrdelo skorjo nekrščanskih običajev in praznoverja do src tega skrajno konservativnega ljudstva, vendar je to edini in najmočnejši temelj za bodočnost. In to Albanci, vsaj ponekod, tudi vedo. Za to jamčijo ljubke bele cerkvice, posejane med miroljubnimi dolinci v Zadrimi, ki se bodo pokazale tudi drugod, čim se ustali državotvorno vrenje in se poglobi tudi zmisel za skupnost in državna zavest nezavisne Albanije. Toda k temu je še dolga in težavna pot, zlasti ker bo treba vedno imeti pred očmi globoko vkoreninjene gorske postave.
Malisori ne poznajo volitev. Vsa dostojanstva rodu za izvrševanje skupnih zadev so dedna in prehajajo od očeta
1	Bog je velik! Božja volja!
na sina ali najbližjega sorodnika. Najvplivnejša oseba je bajraktar, ki vodi svoj rod v boje in sklicuje »k u v e* (shode, zbore), kadar nanese potreba. »Kuve« sklepajo o vseh skupnih zadevah, zlasti pa razsojajo v sporih med posamezniki, določajo »bese« (varstvo) za posamezne kraje, pota in osebe, odvezujejo in nakladajo dolžnost krvne osve-te obvezne za ves rod ali samo za določeno družino, če zločina ni maščevala, in sploh vrše vse sodstvo, kolikor gre za prestopke, tičoče sc vsega rodu, po nepisanih zakonih Leka Dukadžina. Na kuve mora vsak k r ii j e (nekak poglavar, po naših pojmih župan občine) privesti vse oženjene moške v svojem okolišu. On je tudi odgovoren za življenje gjobarja (globarja!), ki izvršuje razsodbe v njegovem okolišu. Kriijc se imenuje tudi neke vrste državni pravdnik, ki v svojem okolišu sam ali na poziv prizadetih določa sodnike, navadno dva najstarejša moža, da razsojajo o posameznih sporih. Priče se zaslišujejo in drže v tajnosti. Razsodba pa je javna. Gjobar pobira globe, sprejema povračilo škode za izvršeno tatvino ali zlohotno poškodbo tuje lastnine, uničuje izgnancem njih domove itd. Nabrano blago izroča tistim, ki jim je kuva prisodila sprejem. Del glob si razdelijo gjobar, bajraktar in kriijc iz okoliša kaznovanega.
Nekak uravnalec proti neupravičenim sklepom kuve pa obstoja zbor, ki se imenuje d j e I m n i j a (mladina). To je neka novodobna, »socialistična« ustanova in času kaj primerna. Člani djclmnijc so samo neoženjeni in znajo uveljaviti svojo voljo, kot nekaka opozicija, tudi proti samemu bajraktarju. Tako prepove n. pr. ob slabi letini djclmnija kar enostavno vsak izvoz hrane iz rodu in morajo bogatejši posoditi ali prodati po določeni ceni del svojih pridelkov stradajočim rojakom.
Kot nekako upravno sodišče jc v turških časih obstojal v Skadru D ž i b a I
o	d a s i (gorski sod), ki ga pa Malisori, zlasti Mirditi, niso priznavali. Lc-ta naj bi razsojal po gorskih postavah v sporih
med plemeni in preprečeval prelivanje krvi. Vse pa je ostalo le bolj na papirju.«
Med pogovorom smo prešli zelo vodnato dolino in vas Pctko. Koče so raztresene med drevjem in zvedavo nas pogledujejo njih maloštevilni prebivalci. Mošeja, skromna kamenita zgradba, nam dokazuje, da smo še vedno med mohamedanskimi Dukadžini, ki bi si v tej rodovitni dolini v drugačnih razmerah lahko ustvarili pravi zemeljski raj blagostanja in urejenega življenja. Na prisojnih krajih ni videti snega in številni zvončki že veselo oznanjajo, da sc bliža pomlad. Tu in tam se vidijo visoke kope sena ali pa kupi preperele koruznice. Okrog koč visijo ob zidovih venci porumenelih tobačnih listov. Vse kaže, da vaščani ne živijo ravno v preveč ugodnih razmerau.
Na vznožju Cafa1 Ušalita, ob revni vasici Mguli nas vodi gorska steza zopet strmo navkreber v gosto zaraslo gozdovje.
Končno pridemo na veliko gorsko planoto, ki jo seka na dvoje desni rokav gorske reke Goske, la reka goni svoje številne gorske pritoke po grebenu Cafa Malita v Crni Drim vprav pred 20 ur dolgo skalnato, divjeroman-tično razpoklino, skozi katero pridere Crni Drim v dolino Goske.
Ostanki strohnelih tramov nam spri-čujejo, da je vodil nekdaj tu čez r|-‘ko skromen mostiček, o katerem pa so vidni komaj še sledovi. Ne kaže drugega, ko prebresti deroče valove. Gibčnemu Isma-ilu tak prehod ne dela mnogo preglavic. Z veščim očesom pregleda, kje bi bil prehod najprimernejši. Številne skalnate čeri, ki mole iz vode, mu omogočijo, da pride skakaje s skale na skalo na drugi breg, ne da bi si omočil podplatov svojih opank. Nam pa je treba bresti vo o do pasu, pri čemer se oprijemamo ska in čeri, da nas ne izpodnese deroče
valovje.
Srečno pridemo na drugi breg, to a mokri ko polite miši. Na srečo nas čaka
Cafa je turšku beseda in pomenja vrh.
floro.
težka plezalna tura po skalovju na gorsko sedlo Cafa Mole. To nas bo ogrelo, in kolikor toliko posušilo, da si ne nakopljemo nadležnega nahoda.
Zdaj smo na vrhu sedla. Odtod do reke Velika Fani sc vleče globel, najnevarnejši gorski prelaz, ki se zove »dolina velikih tatov«. Tu baje slečejo človeku celo srajco s telesa. Zato pa velja za ta prelaz že od nekdaj »besa«, t. j. da se na tem kraju od solnčnega vzhoda do solnčnega zahoda ne sme izvršiti noben umor.
Veselo nas iznenadi v tej divjini med stoletnim hrastovjem prijetno klopotanje mlinskega kolesa ob deročem hudourniku. Mlin, prav za prav mlinček, je kakor prilepljen na skalovje, tako da ga je le težko opaziti. Vse naprave so tako primitivne, da si bolj preprostih niti misliti ne moremo.
Okrog nas se kopičijo visoke gore s sneženimi vrhovi, ki jih okrožajo krasni gozdovi ogromnih hrastov, borovcev, pinij in celo zelenike (pušpana). Ti gozdovi pomenjajo za severno Albanijo ogromno bogastvo in bi s svojimi številnimi vodnimi močmi bili lahko vir neizmernega blagostanja za prebivalstvo. Neka laška družba je bila že tudi res pričela z eksploatacijo gozdov in z lesno industrijo ob Drimu, po katerem je splavljala les k morju in odtod z ladjami v Italijo, kar pa se ji ni obneslo. Manjše žage so na več krajih, a vse v zelo majhnem obsegu, ker sc deske prenašajo le na hrbtu tovorne živine. Koliko drevja strohni neporabljenega!
Za obsežno in pravilno izrabo tega gozdnega bogastva, bi bila potrebna železniška zveza z morjem. Toda številni in dolgi predori, kakor tudi nujna potreba goste mreže majhnih gorskih železnic, bi požrli bržčas vse dohodke gozdnih in vodnih vrednosti za nedo-gledno vrsto let.
V	Mirditiji se nahaja tudi premog slabše vrste, železna ruda in več žveplenih vrelcev. Bajc so našli tudi srebro in celo zlato.
Tudi divjačine je tod zelo mnogo, celo volkov, medvedov in risov. Plemenitejše divjačine pa je vedno manj, ker jo Arnavti veliko pobijejo za prehrano.
Zdaj smo na razpotju. Pred nami se vrtoglavo vije steza v globel »doline velikih tatov«. Mi pa bomo zavili na desno. 2e se nagiblje solnce in pospešiti moramo korake, da pridemo pred mrakom v dolino, v vas Fleti.
Steza, začetkoma položna, nas kmalu zavede v deroč hudournik. Skalovje je tako strmo, da moramo ponekod kar po strugi nadaljevati pot. Ko zavijemo v desno, se iznenada znajdemo pred strašnim prepadom. Pogled vanj vzbuja grozo. Gorje, če komu spodrsne na okrušeni stezi! Ob štrlečih osteh strme stene bi se razbil tako, da bi ga ne spoznal živ človek več! Z največ|o opreznostjo in oprije-maje se za redko grmičje lezemo po stezi drug za drugim, s pogledom proč od prepada. Kamenje je krhko in mestoma od dežja izprano. Res, težko je predočiti nevarnosti teh prehodov človeku, vajenemu dobrih potov! Le en napačen korak, in smrt je neizbežna!
Oh, kako dolga je bila ta poldruga ura nevarne hoje! Toda že vidimo pod seboj precejšnjo vas na hribčku, pod katerim teče reka Goska. Tam-le je tudi za Albanijo precej velika katoliška cerkvica, kar dokazuje skromen, odprt zvonik s križem. Vsenaokrog se raztezajo polja in sočni travniki. Tam na desno pod nami stoji samotna, trdnjavi podobna zgradba kula Kol' Nikajeva.
Veselo se spustimo v dolino po položni strmini. Prebredemo še zadnji potok in sc povzpnemo po shojeni stezi med sadnim drevjem na holmec v vas. Hiše so vse s plotom visoko ograjene in izza plotov nas pozdravljajo veliki, hudi psi s svojim lajanjem. Tu in tam sc odpre kaka lesa v plotu in zvedavi pogledi nas spremljajo, ko gremo skozi vas proti cerkvici.
Poleg cerkvicc je župnišče, majhna, pritlična koča, ki sc razlikuje od ostalih le v toliko, da je plot krog nje nižji in
1	Kol = Nikolaj.
da je okrog nje bolj snažno in bolj urejeno. Za hišo se nahaja verandi podoben nasip, raz katerega je lep razgled po dolini. Tudi okna so večja. Hiša je kame-nita in neometana.
Lajanje psa privabi gospoda župnika, frančiškana, na prag. Radovedno hiti k lesi. Ismail mu vse razloži in mu pojasni naš namen. Gospod nas veselo in prijazno pozdravi ter nam veli malo počakati. Hitro pokliče psa in ga odvede v neko šupo, kamor ga zapre. Ko se vrne, odpre leso in nas povabi, naj vstopimo. Dasi sc je jelo že mračiti, vendar ni čutiti posebnega mraza. Na verandi posedemo okrog sirovo izdelane mize na preproste klopi. Gospod župnik nas prosi, naj mu ne zamerimo, da nas trenutno sprejme kar na prostem. Kuhinja mu je majhna, v sobi pa nima peči, a svečava jc draga in jo je težko dobiti. Ponudimo mu svoje sveče, in ko se je dodobra zmračilo se preselimo v kočo. Soba je kaj preprosta, vendar snažna in prijazna.
V	enem kotu je postelja, v drugem pa omara. Tla so iz steptane ilovice, da miza sredi sobe kar kleca v kotanjah. Na stenah je nekaj nabožnih slik in v kotu razpelo, ovenčano z oljčnimi vejicami. Na omari je nekaj knjig in raznih papirjev. Od stene primakne gospod župnik klopi k mizi in nam veli sesti. Pri svitu sveč se kmalu razvije živahen pogovor.
Tu sc čutimo popolnoma domače. Dobimo večerjo na krožnikih in jedilno orodje, dasi preprosto, vendar snažno. Tudi nam ni treba žonglirati, da bi lovili kose jedi, ki bi nam jih metal gostitelj kakor zverinam v zverinjaku. Župnikova mati, ki gospodinji svojemu sinu nam jc vsem res prav prijazno postregla, nato pa še sama prisedla. Molče je motrila naše obraze in prebirala lesene jagode na velikem molku, visečem ob pasu. Prav dobro pristoja starki črna, meniški halji podobno obleka, glavo pa ji pokriva črna ruta, speta pod vratom. Kljub vsemu sc še vedno ne more odreči podrejeni vlogi ponižne Albanke.
Pogovor sc zasuče na ccrkvcna vprašanja. Malisori so vkljub svoji divjosti
ccrkvi in veri zelo naklonjeni. Najhujše nasprotstvo cerkve je v praznoverju in v nekrščanskih šegah. S tem mora la-čunati vsak duhovnik. Prejemanje svetih zakramentov je v danih razmerah zelo zadovoljivo. Ker prostor okrog cerkve uživa ugodnost »bese«* pridejo k maši ob nedeljah celo najhujši medsebojni sovražniki. Tu se razglašajo vse naredbe baj-raktarjev, sklepi »kuv« itd. Med katoliškimi in mohamedanskimi Albanci vlada na zunaj vedno bolj ali manj sovražno razmerje. To pa slednjih ne more odvrniti, da ne bi prihajali skrivaj, dostikrat tudi ponoči in s tveganjem lastnega življenja, h katoliškemu duhovniku po razne amulete, to je pobožne izreke iz sv. pisma, ki jih jim mora župnik napisati na liste in jih blagosloviti. Mohamedam imajo v te amulete veliko zaupanje in da jih dobe, jim ni nobena žrtev pretežka.
Duhovščino so podpirale prej Avstrija in Italija, pa tudi zdaj skušajo tuje države dobiti vpliv na Albanijo s pomočjo duhovščine. 2e s tega stališča bi morala albanska država storiti vse, da podpira cerkev in je ne ovira pri njenem težkem poklicu. Zakaj biti duhovnik v takih krajih ni prav nič prijetnega. Večinoma so frančiškani in jezuitje. Duhovščini je otez-kočeno delovanje tudi zato, ker ljudstvo meša praznoverje s sv. pismom in koranom ter slednja dva med seboj.
Bajeslovje in legenda sta med Albanci redka, čisto lokalnega značaja in iz no vejše dobe, brez zgodovinskega ozadja. Epskih pesnitev nimajo, ker ne poznajo svoje zgodovine. Tembolj pa so razvi e bajke in pravljice, ki še najbolj us i ezajo primitivni kulturi in prislovični mo cec nosti albanskih žena in otrok.
Narodna umetna poezija je kaj skromna, a se v novejšem času močno razvija. Petje je dokaj monotono, najrajši pojo ob spremljevanju godala (»gusle«) z vema strunama, dočim so pri Srbih v navad, le gosli z eno struno. Mnogo je takih potujočih pevcev-guslarjev, ki ji i povso
radi poslušajo.	.
Medtem sc je v sobi nabralo precej domačinov, ki so verno posluša i nase
razgovore in razborito posegali vmes s svojimi često zelo duhovitimi pripombami.
Utrujeni po naporih današnjega dne ne moremo več slediti pogovoru s potrebno pozornostjo. To je zapazil gostoljubni gospod župnik, odslovil svoje žup-ljane z obzirnim nagovorom ter nam z njihovo pomočjo napravil udobno seneno ležišče v sobi na tleh. Priporočivši se Bogu, smo kmalu prav sladko zaspali.
Drugo jutro nas navsezgodaj prebudi zvon, vabeč vernike k sv. opravilu. Tudi mi se dvignemo z ležišč, se oblečemo, malo pozajtrkujemo in odidemo v cerkev. Iznenadi nas dolga vrsta pušk, slonečih ob cerkvenem zidu. Noben Albanec namreč ne stopi v cerkev s puško, ki jo pusti kar brez varstva pred cerkvijo. Spremlja ga pa tudi v cerkev neizogibni samokres za pasom. V cerkvi ni klopi in verniki sedajo s podvitimi nogami kar na steptana tla.
Grda navada, ki je pri nas tako udomačena, da stoje moški daleč vzadi v kakem mračnem kotu pod korom ali celo zunaj pred cerkvenimi vrati, je pri Albancih popolnoma neznana. Vsi moški so spredaj, neposredno pred oltarjem in okrog njega. Zenske pa se razvrste izza moških tako, da je zadnji prostor v cerkvi le takrat zaseden, če je res polna, kar je skoraj vedno. Za vsakega Albanca je skrajno poniževalno biti pri sv. maši blizu cerkvenih vrat. In pri nas?!
Duhovnik se preobleče kar pred oltarjem. Malo čudno je za naše pojme, ko vidimo, da streže mašniku stasit Albanec s samokresi in naboji za pasom. Mašnik si sam odgovarja. Vino in voda za sveto daritev je kar v stekleničicah za zdravila. Ko si mašnik umiva prste, mu strežnik vliva vodo kar preko obritih glav Albancev, tako da curlja voda na njihova čela, kar smatrajo za posebno srečo. Molijo s povzdignjenimi rokami in bolj s stokanjem in z vzdihi kot z besedami. Pri povzdigovanju se verniki dotikajo s čelom tal in prav tako tudi pri »Jagnje božje« in se trkajo na prsi. Po maši je kratka pridiga z razlago evangelija.
Po svetem opravilu se zbirajo pred cerkvijo možje v posamezne skupine, kjer se pomalem razvije živahen razgovor, ki traja tudi po cele ure, zlasti kadar se izvrši kak razglas.
Ker nam ne preostaja mnogo časa, se poslovimo takoj po maši od gostoljubnega gospoda župnika in se napotimo nazaj proti Prizrenu, kamor dospemo brez posebnih nezgod.
*
Tako smo v enotedenskem potovanju po severni gorski Albaniji spoznali v
glavnih obrisih Malisore (gorske prebivalce) z vseh plati, kakor so nam jih predočili razni potopisci in očividci ter lastna izkustva. Opis je v marsičem pomanjkljiv, kar pa je predvsem pripisati skromno odmerjenemu prostoru. Končno pa pisec tudi ni imel namena, podati mladim čitateljem kako dovršeno razpravo o Albancih sploh, marveč je hotel le v večjih potezah nuditi skromno sliko o divjih malisorskih plemenih, ki so mejaši naše države. Zadovoljen b.o, ako se mu je njegov namen posrečil.
•<»!*>
VidovdansKa proslava.
Ob Vidovem dnevu.
(Govor prof. I. Dolcnca na vidovdanski proslavi III. drž. realne gimnazije v Ljubljani dne 28. junija 1926).
Cenjeni gostje! Draga mladina!
Če bi prišel k nam tujec, ki bi nič ne poznal naše zgodovine, in bi videl, da slavimo Vidov dan, bi si brezdvomno mislil: Vidov dan je dan kake slavne zmage, ki so jo izvojevali predniki sedanjih državljanov kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nemalo bi sc čudil, če bi mu povedali, da Vidov dan ni dan kake zmage, ampak da je to dan poraza, da je to dan ene najusodnejših bitk v zgodovini evropske kulture in civilizacije, da je to dan, ko je na Balkanu podlegla evropska kultura azijski vojaški diktaturi. Radi tega je Vidov dan praznik čisto posebne vrste, ki je pa za nas, če ga pravilno umevamo, lepši in koristnejši, nego če bi praznovali obletnice kake zmage. Ne navdaja nas s prešemiostjo zmagovalčevo, ampak sili nas k razmišljanju, kakšni moramo biti, da se ne bodo nikdar več povrnili težki časi nesvobode. Kadi tega se ne obračajo danes naše oči, željne bodočnosti, toliko na kosovsko bitko kakor na one činitelje, ki so polagoma popravili kosovsko nesrečo in dosegli,
da je narod, ki ga je nesrečna bitka politično vrgla ob tla, pričel zopet živeii samostojno življenje.
Vodo bi nosil v Savo, če bi Vam hotel opisovati zgodovino kosovske bitke, njene vzroke in posledice. To stvar po veliki večini dobro poznate iz šole. S Kosovim dnem je zagospodoval polu-mesec na Balkanu. Kaj to pomeni, to je prav lepo povedal Hermann Wendel v svojem velikem delu Borba južnih Slovanov za svobodo in enoto s temi besedami: »Kar je sicer zakrivila neusmiljena maščevalnost turških gospodarjev tuintam na posameznih podjarmljenih upornih južnih Slovanih, da so jim namreč izrezali jezik, to se je bilo zgodilo tu celim rodovom; postali so nemi.« Narodi so postali kakor mesto v puščavi, ki ga je zasul pesek. Dočim se je osrednja in zapadna Evropa baš ob začetku novega veka gospodarsko in kulturno silno razmahnila po odkritju Amerike, je balkanska raja spala, spala v nevednosti, v pozabljenosti. Samo puščavski veter je vel preko zasutih, nemih narodov,
Vprašanje, ki si ga želimo danes staviti, se glasi predvsem takole: Kdo pa je povzročil, da so sc zasuti narodi zopet zbudili? Kdo je povzročil, da v onemelih narodih ni povsem zamrl
ogenj življenja, da v njih ni ugasnil pravice in svobode zlati sen?
Tega niso dosegli tisti pripadniki podjarmljenih balkanskih narodov, ki so si pod turško nadvlado mislili, da je treba, kakor bi rekel Cankar, razmere upoštevati in se pomuslimaniti. Ti so s tem izgubili evropsko orientacijo in so postali azijati. Govorili so sicer še naš jezik, uporabljali so ga neštetokrat baš v to, da so lažje morili in plenili po pokrajinah z istim ali sorodnim jezikom. Mi jim tega nikakor ne očitamo; še manj očitamo seveda to njihovim potomcem, ki za to nič ne morejo; pribiti pa moramo to dejstvo radi pravilnega umevanja preteklosti in sedanjosti. Ni ohranilo na Balkanu narodne in vers t zavesti — in oboje je bilo n. pr. pri Srbih eno in isto — pomuslimanjeno plemstvo, ampak pravice in svobode zlati sen je spal v siromašnih, raztrganih in umazanih, če hočete: ušivih kristjanih, ki se pod silo razmer niso prodali, ampak rekli: Mi pa ostanemo, kakor smo bili. Značajnost srbskega Seljaka je ohranila misel na Lazarjevo carstvo, kakor tudi pri nas domačega jezika niso ohranila mesta in p ems vo,
ampak naš kmet.
V	srcu tega seljaka, tega jugoslovanskega barbara, kakor bi rekel Aškerc, je dobil pravice in svobode zlati sen tudi zunanji izraz v pesmi. Srbski narod vendar tudi pod turško nadvlado ni bil popolnoma nem. Res ni ime nji ge, ni imel izobraženega sloja svoje narodnosti in vere: imel je Pj* sv®)® pesem. Niso zaman izrazili Srbi sami korenin svojega preroda v klasičnem stavku: Guslarova pesem m hajdukov meč sta spasila srbstvo, Ce i ne i a živela guslarova pesem, bi morebiti u i ne bil oživel hajdukov meč.	, .
Tako smo torej videli dve korenin.
katerih je zrastla naša država: prv korenina je bila torej značajnost tistih revežev, ki so rajši trpeli, nego da bi bili prodali svojo vest in vero; druga korenina je bila guslarova pesem, ki se i' je pridružil še hajdukov meč.
Mpntor
Tretja korenina naše države pa ni zrastla na Balkanu: prišla je z zapada. Ta korenina je geslo o svobodi, enakosti in bratstvu, ki ga je proglasilo že krščanstvo v prvih stoletjih in ki so ga pozneje zapisali na svoj prapor Američani v boju za odcepitev od Anglije in po njih zgledu Francozi v veliki revoluciji, odkoder je prišlo to geslo tudi k nam. To geslo je predrugačilo obličje Evropi 19. stoletja in je našlo silen odmev tudi na Balkanu. Tudi to korenino naše države je treba omeniti, ker more le omejeno narodno samoljubje misliti, da je katerikoli narod na svetu postal samo sam iz sebe to, kar je. V bistvu je vendar vse človeštvo ena družina in kar iznajde koristnega ali kar zamisli velikega en narod, to koristi tudi drugim.
K tem trem koreninam naše države bi jih lahko prišteli še toliko in toliko. Toda ne moremo se pri njih zadržavati. Omenili smo samo tiste tri, ki so se nani zdele na današnji dan posebno uvaže-vanja vredne. Kajti mi ne ponavljamo tu zgodovine radi zgodovine same; vprašati se hočemo: česa nas pa učijo te korenine, iz katerih je nastala naša država?
Prva korenina nas uči, da končno vedno zmaga pravica in svoboda. Vliva nam samozavest nasproti vsem onim, ki so vedno pripravljeni »razmere upoštevati« in mislijo, da se pravica in svoboda dasta trajno pokopati. Naša zgodovina goji tako v nas idealizem, ki v bistvu ni nič drugega nego vera v končno zmago pravice. Naša zgodovina nas uči, da nam morajo biti ideali pravice in svobode več nego čast in premoženje.
Druga korenina:	guslarova pesem
nam stavi pred oči ogromni pomen kulture za življenje kakega naroda. Kliče nam, da naj se dobro usposobimo za to, da bomo drugo korenino narodne močf krepko gojili.
Cesa nas pa uči tretja korenina? Česa nas uči zavest, da je prišla rešitev Balkana ne samo z Balkana samega, ampak tudi z zapada? Ta korenina nas uči
to, kar je tako lepo izrazil Prešeren v besedah, da smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi.
Vidovdansko proslavo bomo zaključili s pesmijo Bože pravde. Draga mladina! Morebiti nam je baš današnje razmišljanje ob Vidovem dnevu nekoliko pojasnilo zmisel besed naše himne: Bog pravice, ki si nas varoval od propada doslej, čuj tudi odslej naše glasove in bodi nam tudi zanaprej naša rešitev! Da, Bog pravice ni dopustil, da bi se bil zadušil naš narod pod peskom islama. In če hočemo, da nam bo dal Bog v novi dobi novo srečo, ne smemo nikdar pozabiti, da sveta ne vladamo mi, ampak da ga vlada Bog pravice in da je uspeh našega in vsakega dela za državo odvisen od tega, v koliko s svojim delom služimo Bogu pravice. Če bi mi ob slavnostnih dneh naše države po vseh šolah in cerkvah, po uradih in vseh javnih prireditvah klicali na pomoč Boga pravice in sc sklicevali nanj, sami bi pa v javnem in zasebnem življenju častili le vraga krivice, bi bili hinavci ali bi pa ne vedeli, kaj govorimo. Kajti pravičnost je po prastarem izreku temelj državam, krivica je pa strup, ki državni organizem razjeda. Pravičnost v naši državi bo vedno tudi najmočnejši magnet, ki bo privlačeval Slovence Izven mej naše države tja, kjer je njihov dom. Kajti po nesmrtnih Platonovih besedah je posledica pravičnosti, ki vlada v kaki državi, to, da se še sosedne države želijo ž njo združiti. In če ni srbskega naroda uničil v pol tisočletja turški meč, tudi Slovencev na zapadu od nas ne bo uničilo v par desetletjih laško ricinovo olje.
-¥• -¥•
Ob slovesu ot1 gimnajife.
(Abituricntov govor na vidovdanski proslavi III. drž. realne gimnazije v Ljubljani dne 28. junija 1926.)
Velecenjeni gospod ravnatelj in gospodje prolesorji!
Spoštovani gostje!
Dragi tovariši!
Pred osmimi leti smo vstopili na gimnazijo, majhni in plašni ter polni radovednosti, kaj nam bo dala srednja šola. Prehodili smo že pot, katera vas še čaka, o tovariši, vsaj tiste, ki nameravate dovršiti vseh osem razredov in nimate namena, da bi n. pr. po dovršeni nižji gimnaziji odšli na strokovne šole. Znana nam je doba prve šole, ko smo bili neskončno ponosni na to, da ne hodimo več v osnovno šolo, kjer smo morali gledati dan za dnem, uro za uro istega učitelja, ampak se že nahajamo v hramu modric in učenosti, to je doba, v kateri smo gledali na svoje učitelje z neomejenim spoštovanjem in velikim ponosom. Znana nam je tudi poznejša viharna doba, v kateri pravijo, da je fant v njej najbolj neroden, doba, ko se razvija iz dečka mladenič; na eni strani sc zdi dijak takrat samemu sebi silno moder in učen in gleda s pomilovanjem na starejše, ki ga hočejo učiti, na drugi strani pa udejstvuje svojo samostojnost predvsem v nerednostih v šoli, doma in na cesti, h katerim je mladi modrijan izredno nagnjen. Umirila sc je tudi la doba vrenja in prišla so leta petošolske nesreče, ko dela mladenič rime na srce in gorje, na ljubezen in bolezen. Toda tudi te rane so sc izcelile in prišli smo v dobo, ko smo kot sedmošolci in osmošolci dajali nasvete političnim in socialnim reformatorjem, snovali razna društva, popravljali vse, samo sebe ne.
Vi nas boste sedaj vprašali: Abitu-rienti, vi poznate sedaj vso pot, po kateri hodi dijak od prvega boječega vstopa v gimnazijo do pogumnega in samozavestnega abiturienta; povejte nain. v čem gledate največjo korist, ki j‘> imate od študiranja na gimnaziji.
Na to vprašanje pa ni tako lahko odgovoriti. Morebiti bi vsakdo izmed mojih bivših sošolk in sošolcev odgovoril drugače; radi tega vam bom mogel povedati le, v čem gledam jaz glavno korist, ki mi jo je dala gimnazija.
Mnogi izmed vas si gotovo mislijo: največja korist, ki jo imate od gimnazije, je ta, da dobite sedaj lahko službo. Gotovo! Ne podcenjujem te koristi. Vendar glavne koristi gimnazije ne gledam v tem, kajti do kruha bi bili lahko prišli tudi na drug način. Do kruha bi bili prišli po trgovski šoli, po tehnični srednji šoli, po trgovski akademiji; tufli obrt bi nam bila dala kruha, prav tako
tudi vojaški stan.
Drugi morda menite: glavna koris., gimnazije je v tem, da smete iti na vi soko šolo; saj so vam odprte vse fakultete. Tudi to je zelo važen pomen gimnazije in priznati moram, da je zlasti zrelost za univerzo nekaj, kar človeka dviga in veseli. Vendar pa bi bilo za srednjo šolo slabo znamenje, ako bi morali o njej reči, da se splača šele s tem, kar postane človek po tem, ko joje dovršil, Ali ne nudi gimnazija res ničesar, s čimer odškoduje tako rekoč človeka že takoj, že na srednji šoli za
njegov trud?	_	..
In odgovarjam čisto odkrito: najvecji pomen gimnazije gledam v tem, a nas je navdala s spoštovanjem do kulturnih vrednot človeštva, da nas je n a u l a ceniti vrednost iz obraz e in vrednost dela. Občutek, ki ga je zapustil študij znanosti v nas, je predvsem občutek globoke hvaležnosti do vseh onih mož, ki so napredku znanosti posvetili svoje moči, in do vseli ont i junakov, ki so lili kri za svobodo, enakost in bratstvo, ki so lili kr. zato, da bi na svetu vladala pravica m l)ubezen. Ko smo prišli na gimnazijo, smo se u i radi tega, ker je to zahtevalo spričevalo, konference, učiteljev notes, doma očetova palica. Polagoma pa smo se: začeli zavedati, kakšno bogastvo, kakšen zaklad je, imeti čim več vpogleda v zna-
nost in sploh kulturo. In to zavest nam je mogla dati gimnazija pred vsemi drugimi šolami najbolje, ker je zgrajena na široki podlagi.
Šola kot celota in vsak posamezen predmet nam je poglobil spoštovanje do vseh kulturnih pridobitev človeške družbe. Tako nas je zgodovina učila, kako žalostno dobo je preživelo človeštvo, ko še ni bilo slutnje o ideji enakovrednosti in bratstva vseh narodov in vseh ljudi. Kazala nam je dobo suženjstva in tlačanstva, naučila nas je ceniti blago-vest krščanstva, ki je prvo zvalo vse ljudi »brate«, naučila nas je ceniti pomen vseh tistih, ki so lili kri za križ častni in svobodo zlato. Fizika nas je učila o napredku človeške tehnike. Pri-rodopisje nas je učilo spoznavati neskončne uganke matere narave. Jezikoslovje nam je kazalo može, ki so bili duševni vodniki človeštva.
Kdor je šel s srcem skozi gimnazijo, mora čuti v sebi glas hvaležnosti in spoštovanja do onih, ki so nam s svojim delom ustvarjali našo kulturo, ki so nam s svojo krvjo priborili svobodo. In če bi smel reči, v čem gledam zrelost mladeniča, bi rekel:	mladenič je
takrat zrel, kadar čuti v sebi hvaležnost do vseh, ki so ustvarjali kulturo in svobodo, posebno pa kadar čuti v sebi voljo, da tudi sam s svojim delom pospešuje na svetu izobrazbo in da je pripravljen braniti svobodo tudi z žrtvami. Zrel si takrat, kadar se zaveš, da je sedaj na tebi, da nadaljuješ veliko delo za kulturo in svobodo, ki so ga doslej vršili vsi tvoji predniki v tisočletjih nazaj.
Vidov dan praznujemo danes; to je praznik, ko se ne spominjamo le kosovskih borcev, ki so se žrtvovali za križ in svobodo, ampak tudi vseh svojih rojakov iz ožje domovine, ki so prav tako branili zapadno kulturo, svobodo, enakost in bratstvo proti navalu od barbarskega vzhoda. Spominjamo se pa tudi vseh onih, ki so v trudu in znoju,
polnem radosti, dvignili našo kulturo za stopnjo više in tako domu gradili slavo in čast. In če hočemo danes položiti skromen dar na oltar domovine, bi rekli: domovina, mi ti bomo zvesti in pošteni duševni delavci!
★	★
Kaj bomo delali v počitnicah ?
(Dijaški govor na vidovdanski proslavi
III.	drž. realne gimnazije v Ljubljani dne 28. junija 1926.)
Najlepši del dijaškega življenja so počitnice. Debevec pravi v Vzorih in bojih, da bi poljubil lobanjo tistega človeka, ki je prvi prišel na misel, da mora dijak imeti počitnice. Tista dva meseca v letu, ki imata največ solnca in največ toplote, sta določena za počitnice. Kako jih bomo porabili?
Na to vprašanje bi lahko kratko odgovorili takole: v počitnicah bomo delali to, za kar med šolskim letom ni bilo časa. Predvsem jih bomo porabili za telesno okrepitev. Solnce, svetloba, sveži zrak, gibanje na prostem — to so tisti činitelji, ki vlivajo človeku življensko moč in preganjajo bolehnost in oslabelost. Zato si bomo v počitnicah privoščili solnca in gibanja v prostem zraku. Tako se bomo utrdili proti vročini in tako tudi najbolje pripravili za naslednjo zimo; kajti pozimi moramo tako rekoč živeti od zaloge solnca, ki smo si jo nabrali poleti. Med šolskim letom za utrjevanje deloma ni bilo časa, deloma pa ni bilo prilike. Dostikrat smo morali sedeti doma pri svojih nalogah ali pa biti v šoli, pa najsi je sijalo solnce še tako vabljivo, V počitnicah bo drugače. Solnčni dnevi nas bodo redko videli v sobi. S tem se bomo tudi najbolje pripravili za naslednje šolsko leto; kajti le v zdravem telesu biva zdrav duh.
Razume se samo po sebi, da si tudi v počitnicah ne bomo kvarili zdravja z
uživanjem alkoholnih pijač. Dijak 20. stoletja je abstinent; rdeči nos spada samo še v muzej.
Skušali bomo pa v počitnicah prijetno združiti s koristnim in si razširiti tudi svoje duševno obzorje. Kajti dobro vemo, da se človek ne more vsega naučiti v šoli. Ne biva samo v knjigah modrost, kakor mesec ne v zrcalu vode. Počitnice nam nudijo priliko, da si ogledamo tudi življenje drugih stanov. Nekateri boste odšli na kmete in videli — morebiti tudi sami pomagali —, kako zraste iz dela in znoja naš kruh. Drugi boste od bliže spoznavali življenje tovarniških delavcev in obrtnikov. Na delo vsakega stanu glejmo s spoštovanjem in pomagajmo pri delu, če moremo! Zavedajmo se, da zasluži vsak človek tem več spoštovanja, čim težje in napornejše delo opravlja. Saj je tudi smoter našega šolanja, da bomo postali dobri duševni delavci, ne pa morebiti kaki gizdalini in postopači.
Pa še na en način si bomo razširili svoje obzorje: s potovanjem. Goethe pravi, da se pameten človek največ nauči na potovanju. Kadar nam bo mogoče, bomo posegli po popotni palici in si ogledovali od vseh strani našo prekrasno domovino, o kateri res veljajo Krekove besede:
Ala je lepa naša zemlja dedna,
vredna je bojev in ljubezni vredna.
Ne bom govoril o krasoti naše ožje slovenske domovine, od katere ni kras-nejše, kar jih obseva zarja dneva. Nas mikajo tudi pokrajine, koder prebivajo Hrvatje in Srbi od Hrvaške doli do Ma-cedonije. Temu in onemu bo morebiti dana celo možnost, da si bo ogledoval svet, koder prebivajo muslimani, Ar-navti, Nemci in Madžari, ki žive z nami v skupni državi. Saj naša država po besedah srbskega državnika ni samo država Srbov, Hrvatov in Slovencev, ampak država vseh poštenih državljanov.
Posebno bomo pa veseli, če nam bo dana možnost, da si bomo ogledali življenje Slovencev izven mej Jugoslavije. Na te svoje rojake bomo mi-
slili kot na del samega s e b,e , dokler bomo živeli. To naj bo obljuba slovenske mladine na Vidov dan.
Viktor Stcska:
Ob dvestoletnici slovenske pratike.
Govor iz leta 1926.
1.
Naša slovenska pratika je prvič izšla za 1. 1726; obhajamo torej njeno dvestoletnico. Ali je pa vredno, da se tega dogodka spominjamo? Poglejmo! Če izide pri nas kaka znanstvena knjiga, jo kupi sto do dvesto ljudi; pratika pa se tiska v 100.000 izvodih in potuje do najbolj skrite gorske koče. Vsi ljudje jo gledajo in berejo. Podobno se je godilo tudi v starih časih. Marsikdo se je vprav iz pratike naučil čitati. Pred 200 leti so bile slovenske knjige tako redke, da ni izšla niti po ena vsako leto. Pratika je bila zato tiste dni nekaj izrednega in častita budilka slovenskih duš. Ali bi bilo torej prav, ko bi prezrli njen pom.cn?
Pratika pomenja danes koledar. Besedo koledar izvajamo iz latinske besede calendae, t. j. prvi dan v mesecu, ko so obresti plačevali. Po prvem dnevu so vse druge določevali, zato imenujemo sedaj koledar knjižico, ki nam urejuje vse dni v letu, vse praznike in godove, napoveduje solnčne in lunine spremembe itd. Koledarju so pa že odnekdaj pri-devali razne pouke, opozorila, navodila, slično ko danes, n. pr. poštna in brzojavna določila, seznam sejmov, tabele o davkih, kolkih in druge stvari, To polovico koledarja so imenovali latinsko practica t, j. praktične, zelo vporabne stvari. Lahi so iz practica (izgovori
praktika) napravili prattica (izg. pratika) in od Lahov smo dobili besedo tudi Slovenci ter si jo popolnoma prisvojili. Pri tem smo pa pozabili na prvotni pomen in imenujemo koledar splošno pratiko.
Ali pred izdajo prve slovenske pratike ni bilo pratik? Bile so, toda ne slovenske, pač pa latinske, nemške in v drugih jezikih. Latinske pratike so izhajale med prvimi knjigami kmalu po izumu tiskarstva okoli 1. 1450.
Oglejmo si jo!
Na čelu nosi pratika sliko treh mož. Pred dobrimi tristo leti so tiskali na prvi strani sliko treh znamenitih zvezdo-slovcev in pratikarjev, ki so se pisali: Laensberg, Nostradamus in Larrivey. Pozneje so nekateri postavili na čelo sv. Tri kralje, nekateri pa tri kmete s cepcem, vilami in grabljami, znamenje, da je to kmetiška pratika.
Kaj vsebuje pratika? Vse dni v letu, razdeljene po tednih in mesecih, vse praznike in godove, vsebino evangelijev, vremenske spremembe, kot dodatek pa uporabne nauke, tabele, uganke in smeš-nice.
Ali so vremenske spremembe bistven del pratike? Nikakor ne. Nasprotno, prav ta del je popolnoma nepotreben in je pratiki le v sramoto, ker sloni napovedovanje vremena na sleparstvu. Zato pravi zelo dobro pregovor: »Vse, kar je v pra-
tiki, je res, samo da je mnogo laži vmes.« In vprav napoved vremena je taka laž. Vr :me bi mogla pratika napovedovati ali za vso zemljo, ali pa za posamezno pokrajino. Za vso zemljo ga ne more, ker istočasno je na severni poluti zemlje prav nasprotni letni čas kakor na južni. Če je pri nas zima, je tam poletje in obratno. Kako bi mogla pratika vse prav zadeti? Ko bi ga pa napovedovala za eno samo pokrajino, bi pa tudi nič ne zadela, ker je vreme tako nestalno. Znano je, da v Kamniku večkrat dežuje kakor v Ljubljani, še večkrat v Bohinju, še hujše v Kotoru; nasprotno mnogo manj dežuje v Ptuju in Zagrebu. Včasih dežuje le na ozkem pasu zemlje, drugje je pa lepo vreme. Kako bi mogla pratika vsem ustreči? Ni mogoče! Kako prav poje Prešeren:
Vsi pojte rakom žvižgat,
Lažnivi pratikarji!
Ugovarjali pa boste: Nekaj se pa da vendarle tudi o vremenu vedeti in torej tudi prerokovati. Tega ne tajim, toda za celo leto naprej — to pa ne grel Izkušnja uči, da je po lepi večerni zarji drugo jutro lepo vreme. Tudi pregovor: »Jutranja zarja, naznanja piharja,« navadno dobro zadene. Tudi rek: »Sv. Martin prihaja na belem konju,« t. j. prihaja s snegom, ali »Sv. Kata (Katarina), sneg pred vrata,« se po navadi obistinuje, saj je v pozni jeseni čas za sneg. frav tako malo-katerikrat zgreši rek: »Sv. Jurij prijezdi na zelenem konju,« t. j. da je 24. aprila po navadi že zeleno. Znan je rek: »Svet' Matija led razbija; če ga ni, ga naredi.« Zima in gosposka nič dolžna ne ostaneta! tako je tudi z vremenom. Če je o sv. Matiji mrzlo, bo kmalu toplejše vreme; če je pa tedaj južno, bo kmalu nastopil mraz, da sc toplina zenači. Nespameten pa je rek: »Kakršno vreme na sv. Medarda (8. jun.) kane, tako štirideset dni ostane.« Mislim, da ni bilo pri nas še nikoli tako.
Sedaj si oglejmo še druge dele pratike: dneve, tedne, mesce!
Kaj je dan? Čas, ki ga zemlja potrebuje, da se zasuče krog svoje osi. Dan
štejemo od polnoči do polnoči. Ne štejejo pa vsi tako. Zvezdoslovci računajo dan od poldneva do pomneva. Judje so šteli dan od večera do večera. Znana je lepa prilika o vinograd..iku, ki je delavce najemal. Najel jih je zjutraj, potem ob 3., 6.,
9.	in 11. uri. Kdaj je bilo to? Po naše ob 6., 9., 12. dopoldne in ob 3. in 5. uri popoldne. Torej so šteli Judje ure od naše šeste ure zjutraj dalje do večera 12 ur. Noč so razdelili v 4 nočne straže, kakor so vojaki na straži stali. Prva nočna straža je bila od 6. do 9. ure, druga od 9. do 12., tretja od 12. do 3., četrta od 3. do 6. ure. Zato pravi psalmist (129 ps.): »Od jutranje straže (t. j. četrte straže od 3. do 6. ure zjutraj) do noči, naj Izrael v Gospoda zaupa!« To pomenja toliko, ko ves dan.
In če čitamo, da je visel Kristus na križu od 6. do 9. ure, ve vsakdo, da znači to od naše 12. ure opoldne do tretje popoldne. — Pri nas delimo dan na 24 ur tako, da štejemo od polnoči do poldne
12	ur, od poldne do polnoči pa zopet 12 ur. Železnice štejejo nepretrgoma 24 ur radi tega, da se ne motijo, ker bi sicer zamenjave n. pr. ob sedmih zjutraj in ob sedmih zvečer ne bile izključene; če pa štejemo ob sedmih in ob devetnajstih, je pa vsaka pomota nemogoča.
Teden ima sedem dni. Rimljani so dneve imenovali po zvezdah. Nedeljo so imenovali Soliš dies = dan solnca, ponedeljek Lunae dies (dan lune), torek Martis dies (Martov dan), sredo Merku-rijev dan, četrtek Jupitrov dan, petek Venerin dan, soboto Saturnov dan. Podobno jih imenujejo še dandanes Lahi in Francozi. Ker je Stvarnik določil: »Šest dni delaj, sedmi dan počivaj!« so Hebrejci sedmi dan imenovali sabat = počitek. Po tem imenujemo tudi mi sedmi dan soboto, Nemci pa Sabatstag ali okrajšano Samstag. Nemci so po Latincih posneli nedeljo za Sonntag (dan solnca) in ponedeljek Montag nastalo iz Mondtag (dan lune). Dienstag je prevedeno iz latinskega dan Marta, bojnega boga. Mittwoch je kakor v slovenščini sreda. Donncrstag je prevedeno iz latinskega = dies Jovis,
dan gromovnika - boga, Freitag isto kar latinski dies Veneris, nastalo iz Friatag. Fria je boginja zakona.
Kako so pa Slovenci dneve imenovali? Kako so jih v poganski dobi, ne vemo; kot kristjani so jih zvali kar po vrstnih številkah. Od tega poznamenova-nja so nam ostali še trije dnevi: torek = drugi dan. V staroslovenščini pomenja vtorij = drugi. Dalje četrtek in petek, četrti in peti dan po nedelji. Nedeljo so imenovali zato tako, ker je ta dan hlapčevsko delo prepovedano. Ponedeljek je dan po nedelji; sreda je sredi tedna in sobota je hebrejska beseda = počitek. Kristjani so si mesto sobote izvolili za tedenski počitek in praznik nedeljo, da so sc ločili od Judov in ker je nedelja praznik sv. Trojice, češ, ta dan je Bog začel svet ustvarjati, Kristus je nedeljo od mrtvih vstal, sv. Duh je prišel ta dan nad apostole, torej je nedelja resnično Gospodov dan.
Mesec pomeni v slovenščini spremljevalca naše zemlje luno, pa tudi čas, ki ga potrebuje luna, da se zavrti okrog zemlje. Tako so narodi včasih mesece tudi šteli. Mesec je bil čas od mlaja do mlaja, t. j. nekaj nad 29 dni. Toda kmalu sc je izkazalo, da je ta način štetja zelo nepopoln in zato neprikladcn. Radi tega so štetje od mlaja do mlaja opustili in določili mesecu drugo, danes veljavno dolgost. Leto, to je pot naše zemlje okrog solnca, delimo v 12 mesccev. Za mesece imajo sicer vsi narodi svoja narodna imena, rabijo pa navadno rajši latinska; tako tudi mi Slovenci. Naša imena mesecev so: prosincc, svečan, sušeč, mali traven, veliki traven, rožnik, mali srpan, veliki srpan, kimavec, vinotok, listopad, gruden. Hrvatje imajo nekatera imena prav ista, toda pomenjajo drug mesec; odtod večkrat kaka pomota ali zamenjava. Naš vinotok (oktober) je Hrvatom listopad, naš gruden (december) jim je prosincc, naš prosincc (januar) je sječanj. Da se ognemo neprilikam, je najbolje rabiti mednarodne latinske izraze. — Rimljani so pričeli leto s 1. marcem. Mesece so imenovali: Martius, Aprilis, Maius, Junius,
Julius, Augustus, September, October, November, December, Januarius, Februa-rius. Martius je dobil ime po Martu, bogu vojne; ob tem času so se pričenjale prve pomladne vojne vaje. Aper pomenja kopno. Sneg je tudi po italijanskih gorah že skopnel. Zato so imenovali drugi mesec kopni mesec ali Aprilis. Tretji mesec je prejel svoj naziv od boginje zemlje Maje; zemlja se odene tedaj s cvetjem in je naji-lepša. Junij je dobil svoj priimek od boginje Junone. Julij in avgust sta se imenovala dolgo časa peti in šesti mesec Quintilis in Sextilis. Ko pa je Julij Cezar popravil koledar, so imenovali peti mesec Julius. Šesti m^sec so nazvali po cesarju Avgustu — Augustus. Sedmi, osmi, deveti, deseti mesec se imenujejo kar po številkah September, October, November, December. Januarius po bogu Janušu, Februarius po Februusu, bogu sprave. Ker je bil februar zadnji mesec, je umljivo, zakaj ima le 28 oz. v prestopnem letu 29 dni. Dobil jih je toliko, kolikor jih je ostalo.
Leto. Kako dolgo traja leto? Ko je postal slavni vojskovodja Julij Cezar v Rimu velik duhovnik (pontifex maxi-mus), je moral skrbeti tudi za koledar. Cezar je spoznal, da koledar ni popolnoma v redu, zato ga je hotel urediti. Naročil je aleksandrijskemu učenjaku Sozigenu, naj natančno preračuna dolgost leta. Ta mu je naštel 365 dni in šest ur. Cezar je na podlagi te trditve uredil koledar tako, da je imelo navadno leto 365 dni, vsako četrto leto pa 4X6 ur t. j. en dan več, torej 366 dni. To leto se imenuje prestopno leto. Po Juliju Cezarju se ta zboljšani koledar imenuje Julijski ali Julijanski koledar.
Toda Sozigen ni prave pogodil, ker leto traja 365 dni 5 ur 48 minut in 48 sekund. Sozigen se je torej zmotil za 11 minut 12 sekund, To pač nič ne pomeni, boste rekli. Morda res ne v enem letu, ali tudi v desetih letih; toda v 128 letih en dan in v 1000 letih že mnogo dni. In res je znašala 1. 1582. razlika med astronomskim letom in meščanskim že deset dni. Teh deset dni je bilo treba dohi-
teti. Kako pa? Učenjaki so svetovali, naj se od 4. oktobra 1582 preskoči kar na dan 15. oktobra. Papež Gregor XIII. je ta predlog odobril in ukazal vsem katoličanom, naj se po tem predlogu ravnajo. Tako je torej 1. 1582. sledil 4. takoj 15. oktober. Tisto noč je umrla sv. Terezija, zato se njen spomin obhaja
15.	oktobra. — Da pa ne bi bilo več koledarskih napak, je papež Gregor XIII. določil:
1. vsako četrto leto je prestopno leto in ima 366 dni;
2. vsakih sto let pa odpade prestopno leto, ako se številka ne more deliti s 400; leto 1700., 1800., 1900., 2100. itd. ni prestopno leto;
3. prestopno leto pa je, ako sc da številka deliti s 400, torej je leto 1600.,
2000., 2400. itd. prestopno;
4. prestopno leto, tudi ni tisto leto, čigar številka ni deljiva s 4000, n. pr.
3000., 5000 itd.
Ta popravljeni koledar sc imenuje Gregorijanski. Sprejeli so ga takoj vsi katoličani, protestanti pa šele 1. 1700.; pravoslavna cerkcv ga še ni sprejela, zato je v koledarju za nami sedaj že za
13	dni. Sprejela pa ga je ruska boljše-viška vlada, naša v Beogradu precej po zedinjenju, 1. 1926. pa so ga sprejeli tudi Turki.
Med letom obhajamo razne praznike. Nekateri^se stalno drže določenega dneva, n. pr. novo leto, sv. Trije kralji, sv. Peter in Pavel itd. Nekateri pa so premakljivi, in sicer vsi, ki so odvisni od velike noči, n. pr. velika noč, vnebohod, binkošti, sv. Rešnje Telo. Glede velike noči je določil nicejski zbor, da bodi velika noč prvo nedeljo po prvem ščipu po prvem pomladanskem dnevu, zato lahko pade velika noč v čas od 22. marca do 25. aprila. Zadnji d an, na katerega more pasti velika noč, je torej 25. april, god sv. Marka. To se zelo redko zgodi; zato je bilo staro prerokovanje: Quando Marcus Pascham dabit, EtAntonius pentecostabit, Quando Joan-nes in Corpore stabit, totus mundus vae clamabit. (Ko bo dal [sv.] Marko veliko
noč, ko bo obhajal [sv.] Anton binkošti, ko bo [sv.] Janez [24. junija] stal v sv. Rešnjem Telesu, tedaj bo celi svet klical gorje). Tak redek slučaj se je pripetil 1. 1886. In kaj se je hudega zgodilo? Nič posebnega. Bilo je zelo mirno leto. Ta prerok se je torej zelo zmotil.
Razni narodi so ob različnih dnevih pričenjali leto. Kitajci, Albanci in Rimljani pred Numo Pompilijem so ga pričenjali s prvim pomladanskim dnevom; Atenci s prvim poletnim mlajem; stari Judje s prvo lunino spremembo spomladi; Rusi do 18. veka s 1. septembrom, nemški cesarji s 25. decembrom, Francozi pa do 1. 1556. z velikonočno nedeljo. Sedaj se ravna skoro ves svet po zvezdoslov-nem začetku s 1. januarjem.
Od kdaj pa štejemo leta? Vsak narod je skoro drugače štel. Grki so šteli leta po olimpijadah, t. j. po dobi štirih let, od 1. 776. pred Kristusom dalje. Rimljani od zidanja rimskega mesta, t. j. od 1. 753. pred Kr. dalje, Selevcidi od 1.312. pr. Kr. in Turki od 1. 622. po Kr., drugi narodi pa tudi vsak po svoje. Pred nekaj stoletji so pričeli nekateri od stvarjenja prvega človeka dalje. To bi bilo zelo primerno in modro, ko bi le pravo prvo letnico vedeli. Te pa, žal, nihče ne ve. Nekateri so smatrali letnico 5508, drugi 4179 ali 3762 pr. Kr. za pravo, kar je zmedo le še povečevalo. Zakaj pa prave letnice ne moremo dognati? Ker tedaj in še dolgo potem nihče ni nič zapisoval; na človeški spomin se pa ne moremo zanašati, saj vsak dan izkušamo, kako je nezanesljiv. — Nedavno mi je star mož pripovedoval, da je že pred 50 leti videl ruske vojne vjetnike v Ljubljani. Vprašam ga, kako so sem prišli. Odgovoril mi je, da so došli za krimske vojne. Ker je bila ta 1. 1855., se je mož uštel za nič manj kakor 20 let. Opozoril sem ga, da je od tedaj minilo že 70 let, pa se mu je čudno zdelo, da čas tako hiti. — V Ljubljani je bila stara kuharica pri starem gospodu. Če jo je kdo vprašal: »Koliko let imate?« je odgovorila: »Sap sama ne vem.« »Kako to, da tega ne veste?« »Vsako leto vpra-
šam gospoda, da mi pove, koliko let mi je, pa mi vsako leto pove drugačno število; zato si ga ne morem zapomniti.«
Ali je torej čudno, da ne štejemo let od prvega človeka dalje? Leta se morejo šteti šele, ko je človeštvo začelo pisati in zaznamovati čas. Tedaj je moralo imeti neko stalno izhodišče, od katerega dalje je čas merilo.
Videli smo torej, kaj nam pratika kaže, kaj nas uči, na kaj nas spominja. Ali ni resnično važna knjižica? Ali je čudno, da se nahaja v vsaki mestni hiši in gorski koči? Res, dandanes bi brez pratike skoro ne mogli živeti.
2.
Za 1. 1726. je izšla prva doslej znana slovenska pratika z naslovom:	Nova
Crainska Prateca, Na Lejtu MDCCXXVI'. Bržkone je potem redno izhajala vsako leto, toda noben izvod te pratike in njenih naslednic do 1. 1741. ni znan. Ljubljanski muzej hrani izvod pratike iz leta 1741. in razne druge pratike, ki so jih izdajali ljubljanski tiskarji Eger, Merk, Kleinmayr, Anton Degotardi, Andrej Gassler, Janez Rezer itd., vendar vrsta ni popolna. Tudi licejska knjižnica ima lepo zbirko pratik, n. pr. od 1. 1779. dalje celo vrsto Egerjevih. Te pratike imajo naslov »Nova Kraynska Prateka«, Poleg Egerjevih se pa ondi nahajajo še razne druge izdaje; vendar tudi ta- zbirka ni brez vrzeli.
Pred menoj ležita dve pratiki, ki se v označenih knjižnicah ne nahajate in sta morda sploh edina še ohranjena izvoda na svetu. Ohranila sta se v celih polah, ker so bile vanje zavite stare tiskovine. Ti dve pratiki sta: »Mala Pratika za leto 1798.« in »Krajnska Pratika za Lejto 1801«.
Prva ima naslov: »Mala Pratika, su leto 1798. V' Lublani per Joan Fr. Eger, natilkavzi.« 32", 64 str.
•	.los Benkovič: Slovenski koledarji in koledarniki. Dom in svet, 1895, 25 id.
Ta pratika vsebuje navadno koledarsko gradivo; dneve v tednu, v mesecu, cerkvene praznike in godove ter zodijakalna znamenja; ne napoveduje pa vremena za dotično leto. V tem oziru prekaša današnje pratike.
Posebe pa vsebuje še razna poglavja: »Premenjenje na Luni«, »Od Mrak-nenja«, »Rojstni popis sedaj živih visokih Oblastnikov«. [Za besedo Herzog (vojvoda) piše vajvod, za Fiirst (prin-ceps, knez) pervina. Kdo ve, če niso stari panonski Slovenci svojega kneza nazivali res prvina in so latinsko pišoči pisatelji mislili, da mu je tako ime in so ga zato pisali Privina.
Sestavki v nevezani besedi so: »Od Areni« in »Življenje Človeskiga roda v nekidanih časih«. Za zgled bodi: Nekdaj v postnih dneh niso smeli jajc jesti. Odtod izhaja navada, da kuhajo piruhe, jih o veliki noči pošiljajo drug drugemu v dar in jedo. Rdeče jih barvajo, da bi bil dar lepši.
Marsikoga utegnejo zanimati uganke:
Kaj je popolnoma krivo, pa vendar ni greh? — Klobasa.
V	čem so si podobna kolesa in pravdni besedniki (odvetniki)? _ Oboje je treba mazati.
Kaj je rojeno od očeta in matere, pa ni sin? — Hči.
Zakaj je cesar oni dan Moskovitarju (Rusu) pisal? _ Ker sta bila daleč narazen.
Kje ne more tat ukrasti? — Kjer nič ni,
Belo polje, črno žito; marsikateri mimo gre, kaj pomeni, pa ne ve. _ črke na papirju.
Kdo je rojen v novem testamentu, pa ni umrl? — Mi vsi.
Kateri ubijalci ne zapadejo glave, čeprav radovoljno in premišljeno ubijajo? __________
Mesarji.
Katera mast ni užitna, pa je najboljša?
—	Mast za njive: gnoj.
Kje je prvo drevo zrastlo? — Na štoru.
Kdo si bo prej nogo zlomil: ali ta, ki
pade z mize, ali tisti, ki pade s strehe? ________
Tisti, ki pade z mize, ker je prej na tleh.
Za kaj so nekdaj tatove obešali?   Za
vrat.
Ovčarja je nekdo vprašal: Koliko ovac imaš? Ovčar odgovori; Ako bi jih ime* še enkrat toliko in še pol toliko in še en četrt toliko in ena, bi jih bilo sto. Preudari, koliko ovac je v moji čredi?   36.
»Perstavik (Pergodbe)« pripoveduje anekdote, n. pr.:
Dekla je nesla kašo na mizo in padla čez prag, da so se črepinje in kaša razletele po hiši. Gospodinja je rekla: »Tako znam pa tudi jaz.« Dekla hitro odgovori: »Lahko znate, ko sem Vam jaz pokazala.«
»Znamine od suše«; Kadar polž nakvišku zleze in se prilušči na drevju ali drugih visokih krajih, kaže, da bo lepo vreme nekoliko časa trajalo in morda suša prišla.
»Sneženo kepo peržgat«:	V sneženo
kepo utakni košček kafre, da bo malo ven molela in jo s svečo prižgi. Kafra bo gorela, ljudje pa bodo menili, da sneg gori. Kafra je namreč bela in se na večer pri luči nič ne razločuje od snega. Zato je najbolje ska-zovati take umetnosti na večer, kakor imajo hvalevredno navado vsi »zmikavti«.
»S klobukom eno besedo zapisat«: Zapiši na bel papir z lojevo svečo besedo; udari s klobukom gori in beseda se bo videla črna. Prah in črna barva klobuka sta se masti prijela. Gledalci se pa bodo čudih, ker te skrivnosti ne razumejo.
Pesništvo zastopa v tej pratiki Vodnikova pesem: »Kos inu brezen«. (Brezen r= sušeč = marec.) Besedilo se le malo razlikuje od inačice v Wiesthaler-jevi izdaji Vodnikovih pesmi.2
Vprav zato, ker se nahaja v tej pratiki ta Vodnikova pesem in kažejo tudi vsi drugi članki v nevezani besedi na Vodnika, smemo sklepati, da je bil urednik te pratike Vodnik sam. Znano je, da je Vodnik 1. 1795., 1796. in 1797. urejeval Egerjevo: »Veliko Pratiko«. Toda v 94. štev. in v naslednjih »Lublanskih Novic« toži založnik Eger: »Zadnje tri leta sim natiskaval eno pratiko z ime-nam: Veliki Kalender; al nisim mogel izhajat, je bila ludem predraga; zato bodem eno majhino pratiko pod imenom: Mala Pratika namesti une velike vun-dal.«3 In res, za I. 1798. je Mala Pratika izšla v Egerjevi založbi. Kakor je Vodnik urejeval Veliko Pratiko 1. 1795. do 1797., tako je urejeval poslej Malo
-	Pesmi Val. Vodnika. 1891, str. 27.
3 Fr. Wiesthaler:	Valentina Vodnika
izbrani spisi. XXIX.
Pratiko za 1. 1798. in nedvomno tudi še nadalje. Zato moramo spise teh pratik prištevati Vodniku; s tem pa narastejo Vodnikovi spisi zopet za precejšnje število. Vodnik se pa pod temi spisi ni nikjer podpisal.
Druga pratika je naslovljena: »Krajnika Pratika Sa Lejto 1801. V' Klein-mayerjevi Shtazuni«. 16°, 16 str. Ta Pratika je tako urejena, kakor so sedanje. Naslovna stran kaže tri kmete s cepcem, lopato in grabljami, s solncem, luno in zvezdami, na sredi je grb. Razen koledarske vsebine in vremenskih znamenj nima posebnih člankov. Edina izjema so uganke, znamenje, da so preprostemu narodu zelo ugajale. Naj tu slede:
Kje je voda draga, pa jo ljudje vendar radi plačujejo? — V gostilni, če jo gostilničar nameša med vino.
Katera ptica je sladka, pa je vendar nihče ne je? — Čebela.
Kateri les je najboljši, pa ni za drugega ko za kurjavo? — Vinska trta.
Katera mast je najboljša, pa ni užitna?
—	Gnoj. (Ista kakor v Mali Pratiki 1. 1798.)
Kaj je najmočnejše na svetu? — Sila.
Čigavo ime ne more noben drug izgovoriti, kakor on sam? — Jezik.
Mlinar vidi v mlinu devet vreč, na vsaki vreči devet mačk, vsako z devetimi mladiči. Koliko nog vidi? — Samo dve, namreč svoji, ker mačke nimajo nog, ampak tačke.
Kateri les je najtežji? — Beraška palica.
Kdo zmerom v bukvah tiči, pa vendar nikoli učen ni? — Molj.
Katera voda je najbolj zapeljiva? — Ženske solze.
Kakšne lase imajo najlepše ženske? — Lastne.
Ali ni čudno, da iste in slične uganke še dandanes krožijo med ljudmi? To je gotovo dokaz, da je pratika zelo bodrilno in izobraževalno vplivala. Zato bi ne bilo napačno, ko bi se mogle zbrati vse pratike kot droben ali vendar znamenit kulturen činitelj našega naroda,
Mihael Mihajlovič Fujsov:
Maj sita noč.
Slika iz dolinskega Prekmurja.
Na nebu se utrinjajo zvezde, iščejo kdovekam v temo, blodijo za hip, nato pa, kakor da so našle smoter, ugasnejo. Zemlja je odeta v gosto črno haljo. Oživelo je ob mlakužah — sam Bog znaj, odkod se je vzelo toliko življenja — oživelo je čez noč v uspavanko sanjajočemu polju. Od-povsod petje, enoglasno, v vedno istem ritmu. Tu za trenutek prestane v prisluškovanju, se menjava, odmeva iz dalje in če bi prisluškoval, bi lahko dognal: Tu teče jarek, od severa v jug, tam je mlakuža. Onih modrih ni več, »huzarjev«, in tudi tistih nagnusnih, počasnih ne, samo-zelene. Včasih bi vmes ujel morda glas sove ali divjih rac. In rahlo šumenje Mure bi morda slišal, kakor oddaljeno pesem, polno skrivnosti, spreminjajočo se s časom.
Prijeten duh dehti odpovsod, po cvetju, po smolnatem zelenju drevja, duh razoranih njiv in še Bog ve česa.
»Vraga, kaj pa brehaš!«^ Mlad fant, morda šolar, ki je kašljal od pomladnega hlada, se je zagrizel v ustnice, da mu ne bi spel ušlo. Telo mu je drhtelo v ponočni svežosti. Ob sebi je imel troje košarjev1, trgal travo in šerje in zatikal košarjem luknje. Brat je stal v vodi s podsuka-nimi hlačami, delal z motiko jez, počasi, da ne bi čapukal z vodo.
»Kaj pa mečeš?« je vprašal spet oni v vodi zadirčno. »Če stopim ven ...« je tiho pretil.
' Opomba: Dolinski Prekmurci radi ribarijo, zlasti ker imajo povsod dovolj vode, v katerih živi mnogo rib. Lovijo )ih na različne načine; s saki, prtnjaki itd., spomladi pa, ko je še mrzlo in ko vode naraščajo, »polekajo« v jarkih iz vrbovih mladik pletene »izice« (za ščuke) in »košare« (za piškurje), stražijo ob jezovih, če so lepe noči, ker polčkajo le čez noč.
»Žabo sem prijel,« se je opravičeval mlajši.
»Pa kaj mečeš name! Saj ni po-zoj, da bi te snedel.«
Včasih se je slišalo, kako je motika zadela ob kamen. Sicer pa je odmevalo le reganje, vmes pa se je mešal šum Mure in rahel ropot mlinov na njej. Po cesti se je peljal nekdo; kakor da omahujejo kotači na kolah, je hreščalo ob kamenju.
»Daj košar!« je prosil starejši. Pljunil je trikrat v vršič, ga položil med jez, pritrdil z vrbovim locnom in pokril s šerjem.
»Ali ne gre nekdo?« je vprašal, ko je stopil iz vode in prisluhnil.
»Ne!«
»Ti slišiš .. .,« je zagodrnjal starejši, počučnil in potlačil tudi brata. Mimo je šlo dvoje senc, skoro brez-slišno, »Če sta naju opazila, ga je bolje ven vzeti in doma za hlev z njim, ker ga drugače ne bo več jutri, ali ga bo pa kdo dvignil. Jaz ga ne bom tu pazil. Pa saj si ti gluh in Bog le znaj, o čem misliš « Mlajši je molčal in stiskal ustnice. »Da mi ne boš brehal in po šebrinju hodil. Stopaj za mano!« Mlajši je stisnil košaro pod pazduho, potlačil zapestja v žep in se opotekel za bratom. Pred njima so skakale žabe vstran, utihnile trenutno v strahu, nato pa znova začele. V daljavi pa je šumela Mura, zamolklo in skrivnostno ,. .
»Ti lahko deco prepričuješ na ta način, mene pa ne boš. Ti znaš svoje iz knjig in iz bahavosti, jaz pa sem marsikaj doživel in zato bom svoje trdil.« Prileten mož, ki je govoril, se je obrnil k ognju, prižgal pipo ob ognju. Molk je nastal za čas. Obrazi so žareli v odsvitu plamena, oči so
se vžigale ob gibanju. Fant, ki je ugovarjal starcu, se je morda nasmehnil, rekel pa ni ničesar. Otrok-šolar, ki je nalagal, se je zamislil v temo. Ali ni zažarelo tam oko iz češminovega grma, zlobno in vabeče. Ali ni krenila brezslišno mimo senca? Zamižal je, se stisnil k starcu v bojazni.
»Tinku tu pripovedujte o tem,« je namignil oni, ki je ugovarjal, na fanta poleg sebe in se nasmehnil. Tinko se niti ganil ni, mirno je ležal, kot bi kobile pasel, in mislil svoje. »Tinko gre vsak drugi večer po Ložiču.«
»Ti pa on bosta verjela šele tedaj, ko bosta doživela.« Starec se je zagledal v nebo. Molk je motilo le prasketanje ognja, reganje žab in šum Mure. Telesa so ležala v dolgočasju na hladnih tleh (starejši so si prinesli prte, da ne bi oboleli), vsak je živel v svojih mislih. Vesel fant ob Tinku je mislil na dekle in pel zase:
»Fantič je pod okno prišel...«
Sanjale so oči, sanjala je duša: »Vstani ljuba, odpri mi...«
»Deset bo ura,« je menil starec.
»Koliko?«
»Deset. — Vidiš, kdo mladih zna določiti iz zvezd uro. Samo solnce in mesec še poznate. — Da, kakor so ure noči zapisane v zvezdah, tako je tudi usoda slehernega. Vsak ima na nebu svojo zvezdo, ki se vžge ob njegovem rojstvu in hip pred njegovo smrtjo zdrsne v temd.«
»Katera pa je vaša?« je smeje se vprašal mlad fant.
»To je prav tisto, da nihče ne ve zanjo, zakaj sicer bi jo vsako noč opazoval in se bal, da se ne bi utrnila« ..,
»Vanek, vzdigavat!« je velel veseli fant, onemu, ki je nalagal. »Pa sem z žabami, če jih je že kaj notri!«
»Morda pa kakšna kača!« je dejal drugi.
»Kača pa!« je začel ob spominu eden starejših. »Kot pokojni Hrastov
Marko, Bog daj duši dobro. Mraz je bil, belo kot da je padel sneg, on pa bos vzdigavat sem v Ložič. ,Majica božja1,« je oponošal pokojnega, »,kak zebe, Oca nebeški!’ Grel si je noge z vodo, bežal, kar so ga nesle noge.«
»Kaj ga je pa tentacija nesla na vse zgodaj. Mar bi solnca počakal,« je dejal nekdo.
»Poslušaj, da povem ... Seveda bi lahko šel kasneje, ampak ljudje bi se mu smejali: Tak stari bak, pa nosi košar opoldne. Vzdigne — pa nazaj, niti pogledal ni, če je kaj notri. ,Scuke so,‘ je mislil, ko je slišal, da nekaj ropota notri. .Velika scuka, da tako poka.’ Pa ti je skočil pri Markovih v hišo in jih nagnal s postelje. ,Mamka, skledo, do bomo videli, kaj poka, jaz pa se segrejem malo. Kako toplo imate.' Stara je prinesla krnico, on pa je odtaknil luknjo in iztresel dve — kači, kot ročnik. On bojk s košarjem, kači pod postelj, stara v krik, oni pa s postelje ...«
Mladi so se smejali, starejši so pokimavali ob spominu. Fant, ki je pel, se je šele čez čas nasmejal, kakor da se je spomnil nekaj lepega.
»Potem je Marko spet pripovedoval, kako so ga stari kleli.« Dvignil se je, naročil fantu, naj kaj pogleda za košarji. Še je dregnil prijatelja, ki je nemo sanjal ob trnju: »Pojdi, greva k Hrvatovi. Čakala bo. Do ene obhodiva.«
»Ne grem,« je odkimal Tinko. Oni je odšel s pesmijo:
»Vstani, ljuba, odpri mi...«
»Fant misli, če je močan in korajžen, da se mu ni treba ničesar bati,« je začel starec, ki je v začetku govoril o strahovih in zvezdah. Zdelo se je, da bo nadaljeval. »Presneto bi mu privoščil, da bi kaj videl in slišal. Nekdaj bo, kot sem jaz in drugi. Skozi Ložič bi moral ponoči, da bi blodil v najlepši mesečini do jutra in ne bi znal domov. Da bi slišal hrzanje ko-
14.letnik
bil in jih ne videl, da bi se mu brez-glavci obešali na suknjič ...«
»Saj tega vsega ni,« je ugovarjal Vanek-šolar.
»Boš ti govoril, dete. Za pečjo ni, v Ložiču in drugod pa. Koliko se jih je že zgubilo na tem pašniku. Ali se ni Kovačev Marko vozil vso noč s kobilami tod? Zvečer se je peljal z goric, zjutraj pa so ga našli brez govorjenja s kobilami ob grmu v trnju.«
Tedaj se je dvignil Tinko, se stegnil in se okrenil brez besede.
»Kam, Tinko?« je nekdo vprašal.
»Sem, na Hotizo. Za dobro uro bom nazaj.«
»Pazi se,« mu je svetoval prijatelj. »Če te Hotižanci primejo, izven-'‘ki si.«
Malomarno se je nasmejal linko in odšel tiho in počasi, da ne bi zadel ob trnje — zakaj trnje je raslo po pašniku: trnine, ščipek, češmin, ko-pinje, in še bogve, kaj vse: osat, tisti veliki, divji stric, ali kako že.
»Kaj mu je? Tako molčeč je,« je vpraševal eden starejših.
»Kakor da nosi v sebi bridko slutnjo.«
»Dekle mu za drugimi gleda,« je menil prijatelj. »Dvakrat jih je že odnesel — tretjič bo pa zares. Ne pozna onega vražjega mlinarja, kateri jej zdaj streže. Mlinar je mlinar, liki mesar; ne gleda, kam pade roka v jezi in kako jo spusti. Pa še brez
vsega gre ...»
»Čemu hodi v tujo vas, saj imamo doma deklet. Mlada kri, strast brez.
razuma.«
Noč je postajala vse hladnejša, zdelo se je, da reganje ponehuje, le šumenje Mure čim razločneje odmeva. Od čerensovske cerkve prihajajo •rahli udarci ure, vseh niti ni razločno slišati. Fantje gredo s Poljane v Zež-ke, od tam prihaja petje, mogočno, prešerno in izzivajoče. V vasi je zakričal fantalin. Še od Kapce je pn-
hajalo petje, ali vse inačice od slovenske, madžarski otroci so peli;
» . . . Szerettellem kis angyaldm .. .«4
»Dve bo,« je menil tedaj stari mož. »Mesec bo kmalu vzšel.« Res se je zdelo, da nebo pobledeva nad Kapco.
»Mrzlo je,« je dejal fant. »Kaj bi dalje stražil. Če je kaj prišlo, je, če ni, pa ni. Do jutra ne bom tu ležal.«
»Kaj že greš? Čakaj, da se ona vrneta in da mesec vzide.«
»O, kaj bi.« Dvignil se je in šel z bratom k jarku. Tedaj se je vrnil fant s pesmijo, vesel in srečen, z rokami v žepih in pel je:
»Kje si hodil, kje si bil...«
»Tinka ni?« je vprašal. Noge je premenjaval nad ognjem. »Bomo šli?« Šel je dvigat, tudi ostali so se počasi namenili k jarkom na različne kraje. Piškurji so čudno godli v košarjih. Polekači so potežkovali, ali je kaj notri in koliko.
»Ali ni nekdo vzdihnil?« je vprašal najmlajši tedaj.
»Ne vem, če ni. Meni se je tudi zdelo,« Vsem je leglo težko na srce in tesno jim je bilo. Vsakemu se je zdelo, da je slišal pritajen vzdih.
»Ložič je in pozna ura,« je dejal starec. Najmanjši je videl polno strahov — odpovsod so prihajali, iz vsakega grma so gledale čudno žareče oči. Le veseli fant si je zapel pesem.
»Morda je pa bil Tinko?« je menil najmlajši, zaverovan v vzdih.
In zastale so jim noge in zažarele so jim oči v temi. Pa je dejal veseli fant:
»Tinko pa vaši strahovi. Presneto malo da nanje. Kaj je njemu Ložič.«
»Govoriš, ker nič ne misliš,« je dejal starec. »Ložič je in pozna ura.«
Pa so vendar šli domov. Tedaj se je dvignil mesec iznad drevja. Pašnik se je kopal v bledi mesečini, ob jarka
1 » ... Ljubim te, moj mali angel...«
je vzrastlo drevje, ob Gosposkem so sanjali topoli, sključeni kot starci in še dalje je odseval marof, za njim pa križ na stolpu čerensovske cerkve. Odmeval je šum Mure v čudni melodiji, reganje je potihnilo, dehtelo je polje v mirnem spanju ...
*	*
V. V.:
Ce boste hoteli morda še več vedeti o tem možu, kot boste brali tukaj, se morate obrniti naravnost nanj. Njegov natančen naslov je: G. K. Chesterton, Top Meadow, Beaconsficld. Telefonska številka pa je Beaconsficld 104. Doma je gotovo, ker je velik zagovornik družinskega življenja. Vrhu vsega je izredno šaljiv in duhovit. Morda bi vam pri telefonu na vprašanje: »Kdo tam?« čisto natančno odgovoril: »Gilbert Keith Chesterton, novinar in pisatelj. Sodelavec pri trinajstih angleških časopisih. Spisal v četrt stoletju pol stotine knjig.«
Dosti več iz njegovega življenja vam tudi jaz ne bom pravil, zato ker je zapisal sam, da sta si kip in življenjepis, s katerima navadno proslavljamo velike može, podobna v toliko, da nista prav nič podobna originalu, in da ne izbrisu-jeta le človeških slabosti, ampak povrhu še njegove lepe čednosti. (Le v enem sta si baje različna, da namreč nikdar ne beremo življenjepisov, ne da bi slišali o svetosti privatnega življenja, t> katerem moramo čisto molčati, med tem ko kipar vendarle ne opusti napraviti nos slavnemu človekoljubu, češ da je prelep, da bi bil javnosti na ogled.) Kos življenjepisa pa si je napisal sam.
Nekoč je zavračal svojega založnika, ki je trdil, da more človek trdno zaupati le še vase. »V kaj drugega naj še veruje?« Chesterton je šel domov in napisal knjigo v odgovor. Prej anglikanec, bolje moderen skeptik, je tako
»Sem rekel: v Ložiču ob pozni noči,« je dejal drugega dne starec.
»Sem rekel,« je dejal Tinkov prijatelj. »Dvakrat jih je odnesel težko, v tretje pa je bilo zares. Pa je šel v temi onemogel čez globok jarek po upognjeni jelši. Zdrsnilo mu je, niti zakričati ni mogel.. .«
napisal eno svojih najboljših del: »Pravovernost« (Orthodoxy, 1908), v kateri je jasno izpovedal svojo neomajno vero v apostolsko veroizpoved, v katoličan-stvo. Sam pripoveduje, da se mu je godilo kakor angleškemu mornarju, ki je zablodil na poti, in ko je zopet pristal na angleški obali, se mu je zazdelo, da je odkril nov otok v Južnem morju. Tako je odkril, ko je plul po morju vseh misli in zmot svojega časa, otok resnice, in ko je hotel na njem izobesiti svojo zastavo in ga proglasiti za svojega, je spoznal, da »njegova« resnica ni nič drugega ko stara katoliška resnica.
Ta knjiga, ki tvori nekako središče njegovega duševnega razvoja — o njegovem literarnem razvoju skoro ne moremo govoriti, tako sta si podobni njegova prva in zadnja knjiga — je tako polna duhovitih misli, govorov in zagovorov, da jo nekateri smatrajo za najduhovitejšo in najprijetnejšo in najza-bavnejšo, dasi čisto svojevrstno apologijo krščanstva. Na kratko zavrača skoro vse moderne filozofske, sofistične in teološke zmote in sklepe. Potem pa pokaže katoliško resnico v najsvetlejši luči, kot edino trdno, upravičeno in nujno, ustrezajočo onemu dvojnemu hlepefiju za domačim in vendar nedomačim, tujim, s strahom napolnjujočim, ki ga tako' prav označujejo kot romantiko pravovernosti.
Njegov slog je izviren, čisto svoj. Jezik je živ. Piše kakor bi govoril, čisto
 •**»>---------------------------
Gilberi KeiiQ Chesterton.
naravno, kakor bi zbadal. Bogat je najbolj domačih, vsakdanjih primer; čudovito jasen, presenetljiv in bojevit.
Svojo izpoved končava, kakor bi pesem pel:
Veselje pa je velika skrivnost kristjanov. In ko sklepam to kaotično knjigo, odpiram znova čudovito malo knjigo ki je vir vsega krščanstva; in zopet mi je, kakor bi me v nečem potrjala. Velika postava, ki zasenčuje evangelij, prekaša v tem oziru in v vsakem drugem vse mislece, ki so se kdaj smatrali za velike. Stari in moderni stoiki so ponosni na to, da skrijejo svoje solze. On pa ni nikdar skrival svojih solz; odkrito jih je kazal, že zaradi vsakdanjega pogleda, ki se mu je nudil, kakor razgleda iz daljave na rojstno mesto. Vendar nekaj je skrival. Slavnostni ljudje in mogočni diplomati so ponosni na to, da zadržujejo svojo jezo. On svoje jeze nikdar ni zadrževal. Mize je prevrnil s templjevih stopnic in ljudi vprašal v obraz, kako mislijo uteči peklenski pogubi. Vendar nekaj je zadrževal. Prav spoštljivo povem: v tej uničujoči osebnosti je bila poteza, ki jo moramo imenovati boječo. Nekaj je skrival pred vsemi ljudmi: Če je šel na goro molit. Vedno je skrival nekaj, ko je od časa do časa umolknil ali viharno iskal samote. Nekaj je bilo, kar je bilo preveliko, da bi nam pokazal Bog, ko je hodu po naši zemlji; in včasih sem mislil,, da je bilo morda njegovo veselje.
Isto leto, že malo prej, je izšla Che-itertonova knjiga, ki je pri nas Slovencih znana po lepem Zupančičevem prevodu, Četrtek. iZgodba o Četrtku, Nedelji, Ponedeljku, Torku, Sredi, Petku in Soboti je detektivska in vsa ta imena niso dnevi v tednu, ampak le detektivi, člani Osrednjega anarhističnega odbora Sedaj bi bilo na mestu, da bi povedal nekaj o detektivskih povestih, ki so navadno na slabem glasu in to (posebno še pri nas, pri naši izberi) čisto po pravici. Hvala Bogu je storil to Chesterton sam. Saj pa je imel vzrok za to: več kot marsikatera njegova zgodba je detektivska.
(Nekatere bolj znane: The Innocence of Father Brown, 1911; The Wisdom of F. Brown, 1914; Man who knew to much, 1925; Incredulity of F. Brown, 1926.)
V	svojih »Zagovorih nezmiselnosti, ponižnosti, šundromana in drugih preziranih stvari« je napisal tudi zagovor detektivskih zgodb. Pravi, da se moramo otresti praznih fraz, če hočemo priti do psihološkega temelja za razširjenost detektivskih povesti. Ni namreč res, da bi ljudje slabo literaturo bolj cenili od do-
bre in bi rajši segali po detektivskih zgodbah zato, ker jih prištevamo k slabi literaturi. Mnoge dobre knjige so bile k sreči popularne; mnoge slabe knjige so bile — še večja sreča — nepopularne. Vsa težava leži le v tem, ker mnogi sploh ne morejo umeti, da kaka dobra detektivska povest obstoja; takim se zdi, kakor bi govorili o dobrem hudiču. Detektivska povest pa je vendarle popolnoma zakonita oblika umetnosti in njena glavna vrednost leži v tem, da je prva in edina oblika popularne literature, v kateri se uveljavlja nekaj zmisla za poezijo modernega življenja. Obenem pa se nam prav v romantiki variha jav-
nega reda odkriva najlepše vsa človeška romantika.
Seveda je ta zagovor pisal Chester-ton — le zase.
Četrtek pa skoro ne potrebuje zagovornika. Ko ga prebereš, veš, da ni »šund«. Zgodba, kako člani londonskega anarhističnega odbora drug drugega odkrijejo kot detektive, svojega predsednika pa kot organizatorja protianarhi-stičnega odseka policije, je prav tako duhovita kakor fantastična. Od začetka do kraja je prepletena z duhovitimi, včasih težkimi mislimi ali pa s stavki, polnimi rezke ironije o najrazličnejših javnih napravah, mišljenju, prepričanju in predsodkih. Z neizprosno doslednostjo in jasnostjo ti pobija ugovore in oporekanja, te prehiti in te pripelje, kakor detektive, sebi samemu v hrbet.
L. 1910. je izdal Chesterton knjigo »What's Wrong with. the World«, »Kaj je krivično na svetu«. Kakor je v »Pravovernosti« izpovedal katolicizem kot vero, ki odgovarja na velika življenska vprašanja in ustreza človeškim duševnim potrebam, se je pa s to knjigo obrnil čisto v praktično življenje, v življenje, kakor ga okušamo in prenašamo, lahko ali težko, dan za dnem. In ko hoče pripeljati človeka k zdravju, noče delati napak modernih sociologov, ki ugotavljajo vso knjigo življenjske bolezni, v zadnjem poglavju pa predpisujejo čudežna zdravila, če pa vprašaš, kaj je zdravje življenja, njegov ideal, bo pa konec vse edinosti. Kar se bo zdelo temu najniže, se bo zdel drugemu višek; enemu bo kaj v največjo zadovoljnost, drugemu v samo jezo in upor.
Chestertonov ideal je družina (Angležu je svojski močan družinski čut in ljubezen za domačnost). Mož in žena, v vezi in krogu, kakor jima ga je zarisal Rog. Otrok, rastoč iz njiju, po telesu in duši, kar je edina, naravna vzgoja. Ta knjiga, posebno v svojih poglavjih o ženi in otroku, kliče po obnovitvi in prenovitvi in je res knjiga za življenje.
Chesterton je spisal še knjigo o Dickensu in Bernardu Shawu, s katerim
sta si neizprosna, bojevita nasprotnika v mišljenju in knjigah. Začetkom vojne je izdal svoje pesmi, pozneje Kratko zgo-govino Angleške, Dojme z Irskega in iz Amerike. Predlanskem pa je napisal morda svoje najlepše delo: Sveti Frančišek Asiški. Gotovo je ta srednjeveški menih moderen človek v najboljšem pomenu besede. Chesterton celo misli, da je on skoro »edini, čisto odkritosrčni demokrat na tem svetu«.
Z ljubeznijo, vdanostjo ga slika prav kakršen je bil, njegovo dušo, vso njegovo osebnost. Potem šele spoznaš, »kako da se je pesnik, ki je opeval svojega Gospoda in solnce, tolikokrat skril v skalnato votlino, zakaj je bil svetnik tako mil do brata volka tako trd za brata oslička (tako je imenoval svoje lastno telo), zakaj je trubadur pel o ljubezni, ki gori v njegovem srcu, in se je ogibal ženske družbe, zakaj se je s premislekom valjal v snegu, ko je imel vendar tako veselje nad prasketajočim ognjem, zakaj se ista pesem, ki skoro s pagansko prisrčnostjo kliče: »Zahvaljen, Gospod, za našo sestro, mater zemljo, ki nam daje sadove, zelenje in pisane cvetke — končuje z besedami: »Zahvaljen, Gospod, za našo sestro telesno smrt.«
Chesterton je ljubil Frančiška že dolgo prej, preden je tako goreče, ljubeznivo pisal o njem. 2e pred njegovo konverzijo, ko je bil še čisto navaden moderen skeptik, ga je ganil ta sveti anarhist, ta igravec božji. Samo približal se mu je še, zopet mornar po divjem morju življenja, in nam ga še enkrat odkril, zase in za nas, ljubkega svet-nika-meniha iz srednjega veka.
Chesterton je še spisal knjig, vseh približno kolikor je star: danes ima 53 let. Pisane po vsebini, vse, kakor je pisana in namešana ena sama. Zadol-gočasiti se ob njem ne moreš. Če je misel težka, primera ni.
Njegove knjige prevajajo vsi narodi v svoje jezike. Pridobile so mu svetoven sloves.
★ ★
Emil Fanič:
»Z odprtimi očmi in sz radostnim srcem.«
(Nekaj o Janku in o planinah.)
Ko je bil Janko v inozemstvu na univerzi	in	{Ja je	domotožje	hudo mučilo, mi	je	pisal:	»Vesel	sem, da
sem vso svojo slovensko domovino prehodil z odprtimi očmi in radostnim srce m«. Prehodil je	bil	res skoraj vso	našo lepo
zemljo v zadnjih dveh počitnicah na srednji šoli, po sedmem in osmem razredu. Tedaj sem dobival od Janka razglednice	iz	vseh	slovenskih pokrajin,
pa vedno s kratkim pozdravom in nič več. Prvi pozdrav je prišel iz Trsta, potem iz Gorice, Vipave itd. Kratko na to so prihajale dopisnice iz Ziljske doline na Koroškem, končal je vrsto pozdrav z Višarij. Po maturi pa so prispeli dopisi iz Savinjske doline, Ptuja, pa tudi iz Novega mesta, vmes z dijaškega sestanka pri sv. Joštu. Prav lep album bi bil iz Jankovih razglednic.
Kako je našel Janko veselje do potovanja po vseh krajih, koder bivajo naši ljudje? Bilo je v letu nesrečnega koroškega plebiscita. Vročega avgustovega popoldneva sva sedela na zračni verandi Dijaškega doma, ki nam je služil v začasno bivališče ter gledala proti jugovzhodu na ogromni masiv Pece (2124 m). Brez besedovanja sva obču^ dovala lepoto Podjune. Tedaj mi je rekel, da še ni bil na nobeni gori, ki bi mu nudila širši razgled. Pa sem mu začel pripovedovati svojo prvo planinsko turo. Moja otroška leta je čuvala mogočna Peca v svoji senci. Kakor dobrohotna stara babica s široko krinolino sedi na koncu podjunske ravni ter gleda milo tja čez Dravo v koroški »paradiž«, v Labudsko dolino. Videl sem pravljično Peco ob vsakem vremenu, v vsakem letnem času, v vseh čudovitih spremembah barv, luči in sence. Najskrivnostnejša sc mi je zdela po zimi, ko je solnce komaj za ped nad njenim grebenom utrujeno in brez-
izrazno polzelo k hitremu zatonu tja za Kopo (2114 m). Ko je mrzla senca legla na našo hišo, so ledeni robovi grebena še žareli v solncu. Oj, tam za Peco so srečni ljudje, ko jim še solnce sije! Najrajši sem imel Peco v zgodnji pomladi, ko se je onostran nje vzbudil jug, da je mogočno šumelo okrog njene glave, da so se temni oblaki valili preko nje, mi pa smo v zatišju ob njenih nogah poslušali himno juga, ki je pel odhodnico zimi in mrazu. Nopozabne so poletne noči polne luninega sija: na vasi pojo fantje, ubrano in zategnjeno, da zadnji zlog počasi umira, vedno tiše in tiše. Slonim na oknu in gledam Pect v zaspani obraz, po robovih in stolpičih je razlito srebro lune, temne sence pa vise globoko v žlebove, zareze in prepade. Kolikokrat še sanjam o tvojih čarih, Peca, dom speče Matjaževe vojskef
Vročo željo sem gojil v otrošAem srcu: priti Peci na teme ter pogledati, kakšen svet je za njo doli proti Jugu. Starejši brat — dvajset let ima več od mene — je bil že gori. Kadar je pripovedoval, sem požiral njegove besede. Jaz pa nisem smel z njim. Oče je trdo in strogo držal vajeti moje mladosti. Večna mu hvala za to!
Pa sem prišel kot absolviran prvošolček na počitnice, odlično spričevalo sem prinesel — in oče mi ni mogel odreči prošnje, da smem z bratom in dvema bratrancema na Peco. Na veliki Šmaren popoldne smo se odpravili na pot. Ves teden sem bil bolestno razburjen. Prvi sem bil na praznik od maše doma, takoj se preoblekel, pripravil čevlje itd. 2e je bilo po kosilu vse pripravljeno, palice prislonjene ob durih, pa pride oče: »Najprej greš k večernicam! Ako te počakajo, smeš iti z njimi, če ne, ostaneš doma.« Tako nerad še nikdar — ne prej ne pozneje — nisem šel v cerkev. Celo uro daleč, v najhujši
Mentor
vročini! A očetova beseda ni dopuščala nikdar ugovorov. Moral sem iti. Iz vseh molitev in pesmij me je vabila Peca k sebi, vse mi je trajalo predolgo. Kaj, ako me ne bodo več čakali? Hitel sem domov, da mi je pot lil s čela, da sem čutil divje	utripe	srca v	sencih kot
udarce jeklenega kladiva. Nisem se niti vsedel doma, da bi si oddahnil, niti si nisem žeje	ugasil,	palico	v roke, pa
smo odšli, bil je zadnji čas, noč nas bo lovila, preden bomo pri pastirski koči na planini Ojstrovici.
Šli smo po vlažni grapi ob šumlja-jočem potočku, polagoma se dvigali skozi goste	bukove	gozdove.	Potem smo
stopili med	same	smreke	in jelke v
strmo pobočje. Svet se je odpiral, raz vsake jasice se je širil pogled daleč tja čez polja. Globoko sem vdihaval zrak, nasičen s smolnatim vonjem. Tri ure že korakamo in četrte pol. Začel sem izpraševati, če je še daleč do »stana«, pastirske koče. Ni daleč, a pol ure še, so odgovorili. Pa me je potrlo. S težavo sem hodil. Noč se je delala. Pot se je vila skozi pravcati pragozd. Za stegno debele korenine so prepletale pot, podrta debla, vsa trhla, so nam zapirala prehod. Neznansko težko sem dvigal noge čez te zapreke. Srce mi je kljuvalo boleče, temnilo se mi je pred očmi. Preveč je bilo napora in razburjenja ta dan. Brat me je prijel za roko in vlekel za seboj, češ, ti nisi za planine. Pa sem v poznejših letih vendar prehodil vse vrhove slovenskih planin, ki so pač najlepše, kar jih nosi svet.
Kočo smo našli prazno. Pastir je bil odšel s čredo že višje in je prenočeval v kakem drugem »stanu«. V prostoru za »turiste« je bilo v enem kotu nastlano nekaj, kar je bilo nekoč slama. Utrujeni smo pozno v noč polegli. Tedaj se je začel osredotočen napad na nas. Lačna armada bolh je planila nad nas, pravih planinskih bolh, ki stopa kakor da ima dereze na nogah in pika kakor z nabru-šenim cepinom. Spati ni bilo mogoče, začeli smo se smejati in šaliti, da je minila vsaka utrujenost. Vstali smo, šli
v gozd, naklestili vejevja, ga naložili na debelo po sredi »sobe« in legli nanj. Prijeten vonj smrekovih vej nas je zazibal v trdno spanje. A nikar ne vprašaj, kaj so zjutraj rekle naše kosti radi tega mehkega ležišča.
Zjutraj zgodaj smo se podali na vrh. položno čez lepe sočnate planinske pašnike. Pri »Knjepsu«, studencu ped vrhom Pece, ki nikdar tudi ob najhujši suši ne usahne, smo se okrepčali in napili vode-lakotnice, ki baje napravi lačnega, kdor jo pije. Mi vsaj smo imeli izboren tek, pa ne upam si trditi, da samo zaradi te vode.
Na grebenu sem obstal očaran, obrnjen proti jugu. Nov svet se mi je odprl! V jutranjem solncu so se svetlikali vrhovi Savinjskih alp tako čudovito jasno, da se mi je slika vtisnila neizbrisno v dušo. Ko smo se razgledovali z vrha Kope in gledali pisano polje Koroške tja mimo Celovca in noter do gornještajerskih planin, sem se vedno zopet obračal proti jugu in jugozapadu k Savinjskim vrhovom. S čarobno močjo so me vabili in več let sem slišal jasen njihov klic v duši. Kadar sem s severnega dela celovškega polja zagledal odrezano piramido Ojstrice, ali pa raz Djekš ob Svinški planini gledal vso na-žagano vrsto od Ojstrice do Jezerske Kočne, so me vlekle k sebi z neodoljivo močjo. Ko sem pozneje enkrat Drvič stal na Ojstrici, sem poslal hvaležen pozdrav k sivi Peci, ki mi je odkrila lepoto in čar Kamniških planin.
Od tega dne, ki je ves zlat v mojem spominu, sem bil zvest prijatelj planin. 2e trideset let mi nudijo najlepše ure oddiha in pouka.
Tako sem pripovedoval Janku, nemo me je poslušal. Ko sem končal, me ie poprosil: »Vzemite me s seboj, kadar pojdete v planine.« Segel sem mu v roko. Leta na to sva ob počitnicah obhodila vse večje vrhove od Plešivca (Sv. Uršule) do Golice. Tako se je naučil Janko potovati z odprtimi očmi in radostnim srcem, kakor je prehodil skoro vso Slovenijo, razsekano na tri
države. Kjer je hodil, povsod ga poznajo, »prijaznega in veselega študenta«. Marsikatero podrobnost o njegovih potih sem zvedel pozneje. Povsod se je čutil domačega, z vsakim je govoril, vsakega dela se je lotil. Proti večeru n. pr. je prišel k samotnemu gorskemu kmetu, odložil je nahrbtnik ter šel pomagat na travnik spravljat mrvo. Za večerjo se je vsedel k skupni mizi, pripovedoval o Koroški in Goriški, zmolil z družino rožni venec, s fanti pa pred hišo zapel preprosto narodno v večerni hlad. Pa ga je gospodar povabil naj ostane nekaj dni. Ostal je do nedelje, šel z možmi in fanti v cerkev in v društveni dom, se seznanil s kaplanom, pa ostal pri župniku čez noč. V zahvalo se mu je ponudil, da mu prepiše rojstno, mrliško in poročno knjigo, kar je župnik vesel sprejel. Pri prepisovanju si je
zabeležil značilna rodbinska in domača imena; pri kosilu in večerji v razgovoru z gospodoma pa jih je skušal razložiti. Lepo zbirko najznačilnejših slovenskih imen si je bil na ta način nabral.
Z uslužnostjo in preprosto prijaznostjo je povsod našel prijazen odziv in bil gostoljubno sprejet. Tako je brez stroškov na najprijetnejši način prepotoval domovino, spoznal ljudstvo in je postal med ljudstvom, saj v ljudstvu pomnožil število svojih znancev. Vesel je zdravje. Kdor hoče to zdravje najti, mora z ljudstvom čutiti, mora spoštovati, kar je ljudstvu sveto. To je pot v srce. Značilno sodbo o Janku, študentu-popotniku, mi je povedal starejši gospod, pri katerem je bil tudi ostal en dan: »Preveč govori.« To pa je resnica.
Prijatelj,
srečo na pot v počitnicah!
I.	D.
Majniški iszlet na mejo /re^ držav.
V	tej številki našega lista prinašamo tri slike z majniškega izleta, kakršnega doslej bržkone še ni napravila nobena srednja šola. Prva slika vam kaže mejnik vrh Peči (1509 m) pri Ratečah, ki meji tri države: Jugoslavijo, Italijo in Avstrijo. (Napis, ki se vidi na sliki, je »Oesterreich«, zgoraj pa »St. Germain X. IX. 1919«, ker je bila ta meja določena v st. germainski mirovni pogodbi.) Mejnik je iz belega marmorja in okrogel. Zgoraj je natančno označen sektor, čigar podaljšek pripada kaki državi. V ozadju se vidi v smrekovem gozdu lesena koča, v kateri prebivajo vojaki 45. obmejne čete (letos po večini Srbi iz užiškega in vranjskega okrožja). Italijanska in avstrijska obmejna straža nima na vrhu nikake zgradbe. Okoli mejnikov so trije dijaki in ena dijakinja IV. razreda III. drž. realne gimnazije v Ljubljani. Iz istega razreda je tudi —
fotograf: Janvid Milčinski, ki je napravil vse tri slike.
Iste junake in junakinje vam kaže v izletni svobodi druga slika, ki smo jo sprejeli v list iz posebnega razloga: kaže namreč, kako so napravili državno mejo med Jugoslavijo in Italijo skozi gosto zarastel smrekov gozd tik pod vrhom Peči. V geometrično ravni črti so namreč izsekali ves les in sedaj skrbe za to, da se preseka ne zaraste znova.
V	lepi vrsti stoji v preseki mejnik za mejnikom. Na naši sliki se vidi pet takih belih točk.
Sedaj pa še nekaj splošnih pripomb k temu izletu!
Vsak učitelj skuša pač najti za majski izlet kako pokrajino, kjer se v čim večji meri združuje prijetno s koristnim. Na izletu naj vodi dijaka pot skozi lepe predele naše domovine, zraven naj mu pa kaže kraje, ki so posebno zanimivi
v zemljepisnem ali zgodovinskem oziru ali o katerih je čul pri zgodovini slovenskega slovstva. Naj mi bo dovoljeno, da tu opozorim na štiri take izlete, ki so jih napravili omenjeni dijaki na nižji gimnaziji!
1.	Izlet v »klasični kot Slovenije« (Wendel). V enem dnevu so obiskali brez posebnega napora Levstikovo rojstno hišo v Retjah, Trubarjevo
bilo pa že 18. maja 1927 snega komaj še za zabavo.)
4.	Izlet na »mejo treh držav«.
Na ta izlet me je opozoril Badjurov Vodič, ki je res za ljubitelja naše zemlje neprecenljive vrednosti. Badjura piše
o	Peči na str. 53: »Najvažnejša gora na zapadnem koncu Karavank z divnim razgledom, prav lahko dostopna, na žalost malo obiskana«. O razgledu pravi.
Vrh Peči.
rojstno vas Rašico, Stritarjev dom v Podsmreki in rojstno hišo Krekovo pri Sv. Gregorju.
2. Izlet v premogovni revir Slovenije: iz Trbovelj na Mrzlico (1119 m) z lepim razgledom po Savinjski dolini; sestop v Laško; zaključek izleta s kopeljo v laških toplicah.
3. Izlet, ki ga je označil geograf in turist dr. Šarabon- kot najlepši enodnevni izlet v naših krajih: iz Tržiča skozi Zelenico v Žirovnico. (Radi snega ga je priporočati šele koncem maja, ko je snega navadno samo toliko še, da zadošča za silo za — kepanje. Na Peči je
da se vidi Dobrač, Ziljska dolina, Rož, troje jezer (Osojsko, Vrbsko in Baško), Julijske Alpe, zlasti Planica, Mangartska skupino in Spik nad Policami (Mon-taggio), dalje Ojstrnik, Visoke Ture in Noriške Alpe.
Glavni motiv, ki me je vodil pri želji, da naj si dijaki ogledajo Peč, je bil pa ta, da je za slehernega državljana naše države zelo važno vedeti, kako daleč sega ozemlje naše države in kateri zemljepisni oziri so pripomogli, da je slovensko ozemlje sedaj baš tako razdeljeno med tri države, kakor ga je razdelila mirovna konferenca. Zraven sem
si mislil: najlepše kraje Gorenjske, ki so središče tujskega prometa, poznajo mnogi dijaki bolje nego jaz ali pa jih bodo vsaj spoznali brez šolske pomoči, na »mejo treh držav« pa bržkone večina ne bo prišla nikdar, ker izletniki sploh ne hodijo najrajši baš ob državnih mejah. (Mimogrede rečeno: imeli nismo na izletu radi državne meje niti najmanjše sitnosti in smo se z ob-
mejno stražo na vrhu prav dobro razumeli. Vojake je posebno veselilo, da jih je naš fotograf slikal v polni pripravljenosti za boj. Glej sliko!)
Torej zakaj so baš Rateče državna meja? R&teče pomeni raz-tečje = razvodje med Savo in Dravo. V Ratečah doseže železniška proga približno vjšino Sv. Jošta pri Kranju, namreč 851 7 m. in prične padati v smeri proti Trbižu, ki je od postaje Planico, zadnje postaje v Jugoslaviji, oddaljen samo 10 km. Pot na Peč je samo v začetku nekoliko bolj strma, potem te pa vodi deloma P1^'-položno tik ob meji med Jugoslavijo in
Italijo, kar ti pripovedujejo desetorice mejnikov na obeh straneh poti, dokler ne krena meja s poti skozi gost smrekov gozd naravnost kvišku na vrh Peči. Kakšna je »pot« po tej meji, jaz ne vem; nisem imel skušnjave, da bi jo preskusil. Pač pa so to storili nekateri dijaki in mislim, da jim smemo brezpogojno verjeti, da bi nikdar ne šli več po tej peklenski strmini. . .
Razgled obsega vse, kar našteva Badjura, in še več. Nikjer nima dijak tako lepe prilike, da nazorno vidi, zakaj je 1. 1227. sprejel Bernhard Spon-heimski baš v Vratih Ulrika Lichten-steinskega, kakor baš s Peči: pred seboj vidi Ziljsko dolino, iz katere se res pride skozi prava vrata ob Ziljici na Trbiž. Ta vrata človek komaj opazi s Peči, tako malo motijo enotnost Ziljske doline. Človek ima res vtis, da to, kar je onstran vrat, ne spada h Koroški. Vsekako so bili tega mnenja Italijani in so ta vrata zazidali, oziroma zaprli. In ko je šel Bernhard gostu do meje svoje
Državna meja skozi gozd.
dežele nasproti, mu je prišel nasproti do Vrat. Mi pa seveda gledamo to stvar z drugimi očmi: pogled s Peči nam kaže, da ni treba človeku nikjer iti preko gora, če hoče priti iz savske doline v Ziljsko, ampak da so ti kraji zvezani po dolinah in da je prebivalstva brezdvomno v glavnem enotnega poko-lenja.
*
O	razgledu s Peči samo še tole. Ko prideš na planino pod Pečjo, zagledaš pred seboj na koroški strani Peče (Pockau jih imenuje Kugy)>, kamor je zahajal mladi dr. Julius Kugy na počitnice. V bližini je tudi Podlipa, odkoder izvira njegov rod. Preberi še enkrat v »Mentorju« njegov slavospev na Koroško: »O du liebes Kartnerland!«
(str. 30) in čutil boš, kako prav ima pisatelj.
Če si že na Peči, boš vsekakor šel tudi na bližnji Petelinjek (1546 m), kamor boš prišel približno v pol ure. Od tam boš videl Beljak, ki ti ga s Peči zakriva vznožje Dobračevo. In sestop! Izletnik se sicer protivi temu, da bi se vračal po isti poti, toda če bi vreme ne bilo ugodno, skoro ne kaže drugega. Če je pa lepo vreme in ste na izletu korenjaki, ki ste pripravljeni, utirati si po potrebi pot tudi skozi vejevje, jo pa udarite kar skozi gozd proti Podkorenu in v Kranjsko goro. Hujšega se vam bržkone v najslabšem primeru ne bo zgodilo, nego da se bodo uresničile Župančičeve besede: »Če hlače strga Ciciban, jih mamica zašije«. Kdor se pa očka boji, se lahko izogne tudi temu.
Jugoslovanska obmejna straža na Peči.
Iv. Langerholz:
Katalog.
Sličica z gimnazije pri Kranju pred dobrimi 25 leli.
Bilo je v tistih dneh, ko dijaki še niso bili vagonarji in ko železniška uprava še ni iznašla vsakdanjih dijaških legitimacij, ko so Gorenjec in Dolenjec, Kamničan in Vrhničan in pa še južna železnica po vrhu vozili dijake samo na počitnice in s počitnic in pa ob slovesnih prilikah na majniške izlete.
Študent je prebival tiste dni pod varstvom skrbnih dijaških mater, ki so se rekrutirale iz penzioniranih farov-ških kuharic, učiteljskih in poduradni-ških vdov in iz drugih vrst manj premožnih slojev. Skrbno gospodinjsko oko je čuvalo, da so bili fantje o pravem času doma; noge so zanesle gospodinjo redno ob vsaki konferenci v ravnateljevo pisarno in zgovorni ravnatelj ilu-bad ji je v živih besedah in s kata.ogom v roki opisoval varnost in nevarnost položaja njenih fantov; njen spomin je živel v samih župnikih in kaplanih, v profesorjih in doktorjih, v advokatiii in sodnikih, ki so se šolali pod njenim nadzorstvom in so zato postali koristni člani človeške družbe. In vsi so bili tako pridni, tako vestni, tako točni in natančni, zdaj pa... oh, oh!
To pa so bile naše matere, ki naj jim bo ohranjen za vse večne čase časten spomin: Kožuhovka pod mestom, Tona na Zoldriji, Marijanica v sredi mesta, Gorjančeva Neža v »gasi«, Koka-Ijica na voglu, 2imarjcva Marička zraven Skrlovca, Bogkova mama za rožen-vensko cerkvijo in Burja v Jelenovi hiši.
Tu so bile glavne kasarne, kier je nadebudna gorenjska mladina použi-vala svoj duševni kruhek, ki so ga ji v šoli nadrobili: očetovski profesor Novak, vedno navdušeni Štritof, do ro dušni Korun, vedno resni Žmavc, strog. Peterlin, vseznal Tominšek, blagi katehet Perne in mirna nemška duša Riedl
To so bili naši sodniki.
A sodili smo jih tudi mi.
Gimnazijski katalog, ogledalo naše pridnosti in gorečnosti, je govoril svojo sodbo, dijaški katalog pa je molče označeval profesorsko pravičnost in krivičnost, mlačnim dušam pa je napovedoval čas nevarnosti in bližajoče se nevihte. Čim bolj se je polnil katalog z redi, tem bolj je bilo treba biti čuječim zlasti tistim, ki so jih imeli profesorji »na piki«. Če ne si bil ujet!
V	tistih prvih dneh našega katalo-garskega delovanja je profesor Štritof zajel par mož pri poslovanju dijakom nedovoljene obrti, hočem reči:	pod
klopjo je našel katalog in ga nam je konfisciral.
Radovedno je mož pregledaval, koliko profesorske razsodnosti je doma v šolskih klopeh, kimal, majal z glavo, potem pa je izrekel svojo sodbo: »Fantje, pustite katalog! Katalog je začetek konca!«
Poslušali smo, verjeli smo in spet nismo verjeli! Začetek konca! Hm!
Verjeli nismo vsi, a gorečnost za katalog je polagoma ugasnila.
Do konca zvest pa mu je ostal Matevž Kozel, doma tam iz ene od osem-deseterih tunjiških vasi1. Vestno je pisal rede in z redi je rastla tudi skušnja. Kar je zapisal v svoj katalog Matevž, to je držalo, kakor bi bil pribil sam najstrožji profesor s sedmerimi pečati. • Malo je manjkalo, da se niso profesorji sami obračali na Matevža in ga vpraševali za svet.
Katalog je pa rodil še nekaj novega: konferenco. Kar so delali dober teden pred sklepom šolskega leta profesorji v
1	Ljudstvo se šali, da šteje župnija Tunjice pri Kamniku 80 vasi in 70 hiš, ker so hiše zelo raztresene. Opr. ur.
konferenčni sobi, to je napravil Matevž na svojem stanovanju pri Marijanici sredi mesta.
Homer je šel spat, Močnik z logaritmi vred je počival, Vergil je bil že prodan naslednikom, vse dijaštvo se je zavedalo, da je za eno leto tako ali tako dovršilo svojo nalogo, profesorji so izpraševali samo za čast, počitniški vzduh je gledal skozi okna in študent je bil že z eno nogo doma.
Matevž pa je delil vloge profesor«v: »Ti boš ravnatelj, ti boš Korun, ti pa Žmavc ... jaz bom pa razrednik.«
Slovesno je zaklenil konferenčno sobo, nihče ni smel motiti resnega zborovanja, še Marijanica ni smela celo poldrugo uro v svojo sobo.
In šlo je po vrsti od Ažbeta pa do Vrhovnika. Vsem so premleli meso in kosti, vsi profesorji so sipali točo in žveplo na razred, samo ravnatelj in razrednik sta se vlekla in pulila za vse skupaj in za vsakega posebej. Pa kako! Vse je šlo kakor zares. Niti konferenčna soba ni bila vselej priča tako grozovitih bojev.
Po poldrugo uro trajajočem stvarnem prerekanju in pregovarjanju so se vrata spet odprla, slovesno delo je bilo dovršeno in polagoma se je med dija-štvom zaznalo, da je bila pri Marijanici konferenca.
Naslednjega jutra je solnce baš dobro pogledalo izza Grintovca, ko se je
prebudil na svoji postelji Jurčkov Francelj iz Podbrezja in začel delati račur. s svojim desetmesečnim dijakovanjem. In zgodilo se mu je, da je obvisel med dvomi in zmotami. Če bodo profesorji usmiljeni, bo, če bodo neusmiljeni, morda celo krivični, bo šel njegov voz pod pot.
In vzdignil se je — da bi bil med šolskim letom tako zgodaj vstajal! — in šel k Marijanici, kjer je konferenčni zbor še spaval spanje pravičnega; hišni gospodar Bizjak je na tešče zaklel, ker ni imel miru pred temi neugnanimi divjaki, a vendar je šel odpirat vrata študentovskemu potepuhu.
Kar zviškoma je planil Francelj v sobo. Brez pozdrava, brez opravičevanja, brez vsega, kar se v olikani družbi vsaj spodobi, je začel:	»Povejte mi,
fantje, ali ste me včeraj vrgli, ali me niste?«
Kratek molk.
»No, ali me ste, ali me niste?«
»Smo!«
»Ce ste me vi, kaj bodo šele oni h  tam gori napravili!«
»To, kar mi.«
»Naj! — Z Bogom!«
Jezno je zaloputnil vrata in je šel. Od tistega dne ga Kranj ni več videl. Zakaj profesorska konferenca je res govorila prav tako, kakor so sklenili pri Matevžu.
Najlepši dan moji!) szadnfiž} počitnic.
F. T., trctješolec v Ptuju.
Večji del letošnjih počitnic sem preživel v Splitu, a najbolj se mi je vtisnila v spomin nedelja 1. avgusta. Zjutraj me je zbudila teta in mi skozi okno pokazala velikanski parnik, ki je zavzemal skoraj ves pomol majorja Stojana. Odločil sem se, da ga grem takoj po zajtrku pogledat.
Ko se je stric odpravil v pisarno, ki je na obali, sem šel z njim. Peljal me je na ladjo, kjer me je priporoči! nekemu komisarju, ki mi je nato razkazal vso ladjo.
Ladja je dolga 130 metrov in tehta 12.500 ton. Ogledal sem si velikanska skladišča, pekarne in kuhinje, jedilnice in spalnice, bolnico, brivnico in kavarne. Bil sem na kapitanovem mostiču, 26 metrov nad morjem. Pod nami so mornarji sna-žili krasno jahto nekega bogatega Amerikanca, ki je bila spravljena na ladji. Prostor za stroje in kotel je tako velik kot majhno dvorišče. Ko smo šli na prednji del krova, sem videl, kako so ubogi ljudje ležali na tleh in spali. Na parobrodu so za. bogate ljudi velike udobnosti, za siromake jih pa ni, kakor povsod na svetu. Čudil sem se, ko sem videl na plavajoči hiši dvojni kino —- za II. in III. razred — ki nudi tisočim njenih prebivalcev dnevno dve predstavi.
Tudi dalje mi je dopoldan prijetno potekel; bil sem pri maši v cerkvi sv. Frančiška, nato pa sern se prijetno zabaval v kopališču Bačvice.
A največji užitek tega dne je bil popoldanski izlet na hrib Marjan, ki
je ponos vsega Splita. Bilo nas je več sorodnikov skupaj. Šli smo skozi Varoš, to je stari zamazani del mesta; nato nas vodi prekrasno urejena pot, polna klopic, do vrha hriba. Tukaj je zoologični vrtič.
Stric me pelje za malo vstopnino vanj. Najprej hodim po sobanah, kjer so vse mogoče vrste nagačenih živali, zlasti mnogo je rib.
Nato pa odideva na prosto, kjer so žive živali. Stresem se ob pogledu na velike kače, ki se zvijajo v obsežnih steklenih kockastih posodah. Dalje opazujem želve, čudovito pisane ptičke v gajbicah, razne druge živali, izmed katerih omenim le bele miši, morske prašičke in mnogovrstne opice. Pozorna sva bila posebno na eno izmed njih, kateri je ponudil neki deček razglednico. Opica hitro naredi na obročih in vrveh, ki jih ima pripete v gajbici, telovadno vajo, kakor je naučena, pre-dno si sme vzeti ponujeno reč. Nato hop po karti, karto v usta, resk — in na tleh leži nekaj koščkov papirja.
Zapustimo zoologični vrtič; zunaj fotografiram vso družbo. Potem se napotimo po vrhu dalje proti »vidi-lici kralja Aleksandra«. Rastline so ob poti bujne, krasne: tu rasto kakti, palme, ciprese in agave, tu cveto limone in oranže.
Na vidilici smo. Veličasten je pogled na mesto in na gorovje, ki ga obdaja v ozadju, na luke in otoke. Pod nami se razprostira »Kaštelan-
ska rivijera«, imenovana vrt Dalmacije — s svojimi sedmimi Kašteli, sedmimi labudi.
Ko se je zvečerilo, smo šli v restavracijo večerjat. Nato smo se odpravili proti domu. Nisem še videl
tako lepe noči. Vse je bilo tako tiho, tako mirno, tako veličastno. Luna jc razsvetljevala ciprese, palme in aga-ve. Lunin svit se je odbijal na morski površini vse tja do Splitskih vrat. Split je bil morje luči.
Vidovdanska proslava napravlja večkrat koncem šolskega leta prirediteljem skrbi. Danes objavljamo tri kratke govore za tako pr.liko. Kot deklamacije priporočamo n. pr Župančičeva Vprašanja in Zemljevid (V zarje Vidove) in Finžgarjev uvod v idilični ep Triglav (Dom in svet 1896). Med pevskimi točkami bi bili po vsebini primerni Jenkova Molitev in Prešernova Zdravica.
Krsto. Drobno pesmico »Sam« si mi poslal. Saj bi še nekam bila, vsaj oblikovno je precej izpiljena (le vse preveč ponavlja' ene in iste besede, prim.: »Jaz sem sam, sam . ..«, »in mene je strah, strah . ..« itd.; to kvari obliko pesmi in pri čitanju utruja). Toda vsebinsko tvoja pesem ni občutena, zato je mrtva. Njeni verzi so frazarski in prozaični. Ne, te zamisli nisi sam dojel in doživel, le ob drugih si jo soobčutil. Še to le površno, ker si še premlad. Če že pišeš, povej v pesmi iz sebe. Vedi, da je pesom spoved, v kateri se pesnik razgori tako silno, da ta njegov žar zajame bravca, da sočuvstvuje. Zato je dobra le prvotna, iz nujnosti trenutka zrastla pesem. Nikdar pa ne mišljeno občutena, drugotna pesem. Bodi neposreden, svojstven in iskren! Potem pa mi pošlji spet in bom te vesel!
Ferdo B. »Sem šele začetnik...« si za-isal popolnoma po nepotrebnem v pismu, er poslani pesmici (skoro preveč časti je za ta dva elaborata, da ju imenujem »pesmici«) kažete, da se nisi še dosti ukvarjal s pegazom. Pa tega ti ne zamerim. Boš že še spoznal, da se je tudi tega treba učiti. Ne vem, po kaki pravici bi smeli zahtevati pesniki edini med vsemi stanovi, da sc edino njim ni treba za njihovo obrt nič učiti. »Per aspera ad astra« pravijo Latinci. Ravnaj se po tem reku. Študiraj slovenske pesnike m nekoč boš prišel do spoznanja, da je pesem težka stvar in tedaj boš začel iskati svoje besede za svojo, močno pesem. Bodi pozdravljen!
J. S., Ptuj. »Vdova« jc skrpucalo, za katero je škoda vsake besede.
Emil Borisov. »Vasovanje« naj bi bila mala domačnostna skica, vendar ni. Je lc
mrtvo pripovedovanje, bolje nizanje stavkov, brez vsebine. Tudi če pustim v nemar vse jezikovne nerodnosti in stilistične neokusnosti, ni stvar, da bi jo priobčil. Sklepam, da si hotel podati nastrojsko sliko pomladne mesečine na vasi, toda ni se ti posrečilo. Res, da je to težko, kajti vsak naslroj je tako subtilno čuvstveno doživetje, da ga je silno težko ponazoriti. Posebno pa je to nerodno, če je motiv že tako izguljcn in oglajen, kakor je ta, ki si ga ti uporabil. Zato je potreba silnega besednega zaklada, obsežnega jezikovnega znanja in pred vsem pa stilistične izvežbanosti, česar vsega tebi manjka. Čakal bom, da boš to dosegel. Zdravstvuj!
Dušan Zagorski. Troje sestavkov si mi poslal: »Spomini izza počitnic«, »Pomladansko jutro« in »Pomlad ob potoku«. Veseli me, da sl tako navdušen za lepote narave. Popolnoma prav je, da skušaš svoje doživetje narave izoblikovati v kratkih sličicah Ni še vse dobro, kar - napišeš. Nimaš še strnjenosti duha, ki je potrebna za enotno in enovito skovano sliko. Da boš razumel, kar ti hočem razložiti. Slika je kratka, strnjena epizoda, brez velike epične vsebine, obrnjena le v nastroj. Kar je kratko, se ne sme zgubljati v nepotrebno razkladanje in opisovanje. Le najznačilnejše črte naj bodo orisane (ne opisane), toda le morajo biti izdelane do največjih potankosti. Poskušaj, beri in se tiudi, zakaj brez truda se nič ne doseže. Kakor sem že prej zapisal, pravim še sedaj: »Kakor se mora čevljar učiti, da zna napraviti čevlje, tako se mora tudi pesnik učiti, da more dati svojim doživetjem primerno obliko.« Vedno in povsod moram to povdarjati, kajti le pre-radi pozabljamo, da jc lepa pesem, ki jc slabo izdelana, kakor dobra jed, ki jo je položila gospodinja v umazano, polomljeno skledo. »Pomlad ob potoku« bom priobčil. Pa še to: V slovnici si oglej, kdaj in kako se postavljajo ločilna znamenj a. Bodi pozdravljen!
Igo Kozakov. Dolgo • sem premišljal, kaj naj napravim s tvojo sliko »Kosci«. Je in ni. Je, ker je vsebinsko prijetno razgibana in ravno prav zgoščena. Ni, ker je jezikovno nerodna, ker jc stilistično raztrgana. Če bi jo izpilil, bi bila. Toda veliko še manjka, da bo iz slike zadišalo mlado, pareče se
seno. Poročanje še ne da slike. Beseda poje v uho, pa ne vzbudi predstave. Dokler ni predstave, ne morem reči, da je kaka stvar dobra. Pa še to. Stavki morajo nujno izhajati drug iz drugega. Ni dobro, pa tudi lepo se ne sliši, če nizaš gole stavke drugega h drugemu. Sicer uporablja to takozvana »primitivistična šola«, toda to je že prefinjena blaziranost največjih virtuozov besede. Ti tega ne zmoreš. Pozdrav!
L. Fr. in K. Al. v M. S. Poslala sta mi nalogo »Vesele urice«. (Črtica iz dijaškega življenja.) — Rad bi jih priobčil v »Naših pomenkih«. Pa ne gre. Vse premalo ste živi. Brez pravega veselja. Smeh v njih je lesen, prisiljen, kakor se smejemo na ukaz. L. Fr.-u povem še to: V slovenščini nimamo za III. os. Sg. množine (t. z. »pluralis maie-staticum«), ampak le ednino. Zato ni prav: »Gospod profesor so nas hoteli umiriti;« prav je:	»Gospod profesor nas j e
hotel umiriti.« Pozdravljena, pa še kaj pošljital
Tone. Črtica »Oče, zame vsi tvoji žulji...!« je vsebinsko lepo zamišljena, oblikovno je pa premalo izpiljena, da bi jo mogel priporočiti uredniku v natis. Pridno se vadi in še pošlji.
Fr. P.—K., Lj. V pesmici »Našemu Vik-torčkul« je neka sled poezije, za natis pa ni.
Vsem. Pišite jasno, čitljivo na eno stran in priložite polni n a s 1 o v , na anonimne pošiljke ne odgovarjamo. Pozdravljeni!
Zastavljavcem ugank. Napiši vsako uganko na poseben list in rešitev z0Pet na P°' seben list! Piši le po eni strani! Piši razločno in lahko čitljivo! Ne misli, da urednik in stavec nimata drugega dela, kakor da ugibala Tvoje čačke!
T. A., Ljubljana. Takih ugank je bilo že mnogo priobčenih v »Vrtcu« in »Angelčku«. Pošlji kaj drugega!
Robert Šedanen, Kočevje. Poslanih ugank ne morem priobčiti, ker niso pripravi,ene za tisk. Uganko je treba najprej zastaviti, li pa si poslal le rešitve. Tudi nima nobena uganka naslova. Preveč zahtevaš od urednika, če meniš, da mora vse to on napraviti. »Zastavljavcem ugank« tudi 1 i prečilai ter pošlji že za tisk prirejeno gradivo.
Bolcslav. Tri uganke in njih rešitve zmašene na enem listu majhnega pisemskega papirja. Prečitaj »Zastavl|avccm ugank«!
Izjemoma bom o priliki porabil 2. pose nico. V 1. posetnici pa mi ne uga)a okrajšava »Nov. mesto«, ker taka okrajšava m
običajna.	„
Zobrov, M. Sobota. Prečitai »Zastavl|av-cem ugank«! Če bom utegnil, bom katero prepisal in priobčil, ker mi sicer ugajalo. Še bolje pa, če jih sam napišeš tako, kakor
sem zgoraj omenil in mi jih pošlješ vnovič. Dobre »križaljke« bo »Mentor« vedno rad priobčeval.	,
J
MALI OBZORNIK
Jakob Aljaž. V letošnjem majniku nam je smrt ugrabila enega izmed najpopularnejših Slovencev. Na sv. Florijana dan je zatisnil oči triglavski župnik Jakob Aljaž. Če že ne osebno, ga je vsaj po imenu brez-dvomno poznal vsak Slovenec. Veličasten pogreb je pričal, kako je bil Aljaž znan in priljubljen med vsemi sloji Slovenije.
Pokojni ima prav gotovo največ zaslug, da se je planinstvo med Slovenci razvilo do lake stopnje. Kdor ni poznal težkih razmer, s katerimi se je moralo boriti slovensko planinstvo v svojih začetkih, ko je bilo treba s težkim trudom zbirati gmotna sredstva, da so se začela staviti prva planinska zavetišča, ta bi težko ocenil delo, ki ga je izvršil pokojni župnik Aljaž. Zlasti Triglav je bil njegov ljubljenec. Skozi dolgo vrsto let se je trudil, da je postal dostopen od vseh strani, in da so ob njegovem vznožju vzrastli s požrtvovalnostjo vse slovenske javnosti dve ponosni stavbi:	Kredarica in
Aljažev dom v Vratih. Župnik Aljaž je znal vzbuditi zanimanje v vseh krogih, da so Triglav začeli posečati številni turisti. Njegovo gostoljubno župnišče je bilo za planince vedno odprto in radi so se oglašali pri njem, preden so odhajali proti Vratom. Tudi inozemski turisti so ga dobro poznali in ga radi obiskovali. Njegovo delo za slovensko planinstvo ne bo pozabljeno nikoli.
Jakob Aljaž se je udejstvoval tudi kot glasbenik. S svojo pevsko pesmarico, katero je izdala družba sv. Mohorja, je dal nekako podlago vsemu našemu pevskozborov-skemu razmahu, in ravno po tej pesmarici je slovenska pesem našla pot v zadnjo gorsko vas. Komponiral je tudi samostojno in izdal 9 zvezkov moških in mešanih zborov povečini na Simon Gregorčičeva besedila. Njegovi zbori se še danes mnogo pojo.
Sedaj počiva Aljaž na pokopališču na Dovjem sredi mnogih ljubiteljev planin, ki so postali žrtev strmih sten triglavskega pogorja in katerim je skozi toliko let ravno cn dajal zadnji blagoslov.
Današnja mladina. Pred nedavnim (v št. 5./6.) vam je poročal »Mentor« o osemdesetletnici slavnega ameriškega iznajditelja Tomaža Alve Edisona. Tega moža so vprašali, kaj misli o današnji ameriški mladini, o kateri sodijo nekateri, da kar ni in ni dosti prida. Edison je rad
ustregel njihovi želji in jim med drugim odgovoril sledeče:
Današnja mladina presoja svet drugače kakor stari rod in ta je imel o svetu spet drugačne nazore kakor rod pred njim. Tako je bilo vedno in bo ostalo. Vendar sodim, da ima današnja doraščajoča mladina o svetu in življenju boljše nazore kakor mi stari. Sicer ni to njena zasluga. Le toliko je srečna, da živi v času, ki je izredno bogat na znanju in vednostih, in mladini koristi to, ravno radi njene mladosti, več kakor odraslim in starim ljudem. Saj bi morali obupati nad mladino, ki bi se v ničemer ne razločevala od svojih prednikov. S tem bi samo dokazovala, da je mutasta, gluha in slepa v presoji življenja, ki jo obdaja. Javne življenske razmere vplivajo mogočno na razvoj značaja in so vtisnile tudi današnji mladini svoj pečat. Rekel sem že, da v splošnem ta vpliv ni bil slab.
Današnja mladina ni izprijena, ne telesno in ne duševno. Ne da bi hotel zagovarjati in opravičevati resnične napake, moram vendar reči, da se mladina dobro obnaša. Njeni nravstveni nazori so dostikrat celo boljši kakor je bilo mišljenje starega rodu, da o oddaljenejših prednikih niti ne govorim. Kar grajajo nekateri kot slabo, hvalijo drugi, uvidevnejši in modrejši, kot dobro in koristno. Tako je recimo spori, ki ga današnja mladina tako vneto goji, nekaj popolnoma naravnega in primernega. Šport utrjuje telo in ga dela zdravega, sili mlade ljudi, da žive zmerno in vzdržno, ker bi sicer pri tekmah podlegali. Ali ni boljše, da goji mlad človek šport, namesto da bi se vdajal lenobi in razbrzdanosti, kakor so to delali dostikrat stari, ki razen dela niso poznali nobenega razvedrila? Želeti bi bilo le, da bi mladina, ki se ji za šport ne zdi nikoli škoda časa, začela posvečevati večjo pažnjo plodonosnemu delu. Sedaj živi v predsodku, da je šport bolj zabaven ko delo. Tega mnenja ne morem deliti. Trdno sem prepričan, da ne raz-vedruje človeka ničesar tako kakor delo. Toda dokler mladina tega ne spozna, je pa le boljše, ako se bavi s športom, kakor da bi lenarila ali delala še kaj hujšega. S »hujšim« menim razbrzdanost in nezmernost v jedi in pijači. Tobak, opojne pijače, pa tudi čaj in kava slabijo mlado telo in ga napravljajo nesposobnega za vztrajno delo.
Mnogi zamerjajo mladim dekletom, češ, da polagajo preveliko važnost na obleko. Mislim, da reč ni tako huda. V splošnem je ženska obleka sedaj mnogo bolj preprosta in naravna, ko v prejšnjih časih. Kaj bi grajali naše goske (Tako pravi Edison! Op. ur.)| Pustimo jih v miru. Divja-kinje v neznanih deželah so desetkrat bolj
poslikane, ko najbolj našminkano mlado dekle v New Yorku.
Kaj pa šola? Zanimiva naj bo, kar bo učenje v veliki meri pospeševalo. Večkrat nosi šola krivdo, ako stopajo mladi ljudje v življenje le polovičarsko naobraženi. Ne sme se pa pozabiti tudi na vzgojo. Mnenja sem, da skupna vzgoja dečkov in deklic ni dobra. Prav tako tudi ne popolnoma prosto pojasnjevanje vseh vprašanj brez ozira na starost in spol, kar je večkrat v navadi pri »odličnih« slojih. Vsaka reč potrebuje svoj čas in svoj način.
Poleg šole pa uči in vzgaja mladino življenje samo, trše sicer, zato pa tudi boljše. Velikanskega pomena so moderne iznajdbe: elektrika, parni stroj, motor in njegov otrok, avtomobil, predvsem pa radio. Morda se ne motim, ako pravim, da da radio mladim ljudem več znanja kakor šola.
Mi vsi, posebno pa mladina, potrebuje zdravega razuma. In s tem v popolnem nasprotju stoji govoričenje o »večni mladosti«, o kateri sanjarijo radi mladi in stari. Človek raste in se razvija, ko pa pride njegov čas, si zaželi miru in pokoja: dovršil je svoje delo na tem svetu in pripravi naj se za onostransko življenje.
Tako v bistvu Edison. Hvali vas, kakor vidite, kar na splošno. Pazite, da ga ne boste postavili na laž.
Pehtra. V velezanimivih »Spominih« g. Josipa Lavtižarja čitam na str. 4, kako so poredne otroke doma karali: »Vzela vas bo Pehtra baba, da vas stlači v koš.« Pisa-’ lelj pripominja, da je Matija Majar razlagal to besedo iz pehati in treti. Jasno je, da je to Ic bolj tako zvana »ljudska etimologija«. Pehtra ali Pehta, kakor jo tudi imenujejo po Bledu in v Bohinju, je staro-nemška boginja Bere h ta ali Frau Holle, mati zemlje in rodovitnosti, nekakšna rimska Ceres. Ona vodi »divji lov«, ki so ga v nemških krajih pustne dni radi predstavljali v pustnih sprevodih, Na čelu je jezdila Pehtra, našemljena kot pošastno strašilo, kar je napravilo zlasti na otroke neizbrisen vtis. Običaj se je udomačil tudi v naših krajih, ki so bili sosedni Nemcem. (Več o tem glej v »Alte u. neue Welt«, 48. letnik, št. 10, v spisu Alb. Fricka: Fastnachten.)
I. K—k.
Janez ali Ivan? Pred leti je neki slovenski list (če se ne motim, »Bogoljub«) trdil, da Ivan ni pristno domače, slovensko ime ter poživljal, da se oklenimo zopet Janeza. Res smo se kranjskemu Janezu tako privadili, da smo pristno domačega Ivana čisto pozabili. Pozabili smo tudi njegov pravi naglas, ki ni na prvem, ampak na zadnjem zlogu: Ivan (dolgi potegnjeni naglas) kakor n. pr. v imenu Urban, Urbanu. Po naših vaseh imamo še stara hišna imena
! VAŽNE KNJIGE !
— —
»pri Ivanu« (Pirniče, Drašiči). Iz imena Ivan so nastali priimki Jovan (variacija Juvan), Juvanec, Ivanec, Juvančič, Ivančič. Na Primorskem blizu Devina je starodavni Š t i v a n , vas istega imena je v župniji Slavina na Notranjskem. Kaže, da so Ivana bolj poznali in se je dalje časa ohranil v krajih, ki niso imeli toliko stika z nemškim sosedom. V Bohinju imamo n. pr. Sv. Janeza (ob jezeru). Pokrajina je bila kulturno ze bolj pod nemškim vplivom kakor sploh zgornji del Gorenjskega. Janez je po vse) priliki nastal iz nemškega Johannes.
I.	K—k.
Zlato v morju. Švedski učenjak Svante Arrhenius je nekoč izračunal, da krije morje približno 8 milijard ton zlata. Za podlago je vzel domnevo raznih analitikov, ki so bili dognali, da pride na 1 tono morske vode
6	mg zlata. To je sicer razmeroma res malo, če pomislimo, da se nahaja v Južni Atriki v 1 toni kovine celih 10 g zlata. Toda tu je potrebno še mnogo težkega dela, preden se dobi čisto zlato. Kako drugače je to v morju, odkoder je treba dragoceno kovino samo dvigniti! — Zato ni čudno da so se bavili že mnogi učenjaki z mislijo, kako pridobiti iz vode to bogastvo. Tako tudi ravnatelj Instituta za fizikalično kemijo v Dahlemu (pri Berlinu) F. Haber in njegov sodelavec dr. I. Jaenicke. Po dolgoletnih poskusih in opazovanjih sta pa prišla do sklepa, da bodo sanje o bogastvu na dnu morja ostale — sanje. Haber pravi: Nič m bolj raznolikega ko stanje na morskem dnu. Utegnilo bi se res kdaj tu ali tam pokazati v morju mesto, kjer bi se redno nabirale večje množine zlata. Mogoče bi se nahajalo to mesto ali mesta tudi na .kr^'h' bilo delo uspešno, loda kje in kdaj. s .. lako mesto, bi se reklo, stikati v ogromni kopi sena za drobceno šivanko.
Najstarejše še sedaj obstoječe mesto na svetu je brez dvoma kasaško me:steče Mzhet, gruzinski Mzheta blizu Tiflisa. Bilo je že 1. 2000. pred Kr. glavno mesto Georgije, je nastalo pred Babilonom m bilo.je že staro, ko je izginila Sodoma in Gom • .
»Teden dobrote« so priredili Spanci za 700 letni jubilej sv. Frančiška Asiškega k ni bil, kakor znano, samo velik P«)*1*-1) ljudi, ampak vsake božje stvance na svetu Ob tem velikem svetniku na, bi sc mladina učila, kako mora biti človek dober svojemu bližnjemu, pa tudi vsem z i v a, rastlina m. V resnici lepa in plodonosnu
11	Poročajo, da je iznašel neki Rus v Ameriki avtomat, ki fotografira v malo minutah vsakogar, ki to želi. Človek mora vreči v avtomat samo določen novec se hitro postaviti pred aparat, nabrat, obraz v prijazno smehljajoče se gube in tako malo počakati, h p in iz aparata pridrsi zaželena slika.
Anton Mrkun, Alkoholno vprašanje. 8", 160 str. Ljubljana 1927. Brezalkoholna produkcija. Bros. 28 Din, po pošti 30 Din.
Trojno gorje, ki nas tare, je: beda, lakota,	pomanjkanje. V teh	besedah je	zapisano	vse, kar	nam more	prizadeti na	duši
in telesu — alkohol. Poznate ga vsi... in, ali se ga bojite? Gotovo! Toda žalibog se večina našega ljudstva ne zaveda, kakšnega neizmernega sovražnika ima pred seboj! Vabljiv je in zahrbten — smeje se v kozarcu preden ga zaužiješ, tepe te, ko si ga zaužil. Ali se torej ne bomo dvignili vsi proti takemu zahrbtnežu, sleparju, rušilcu zdravja, povzročevalcu nesreč, sovražniku izobrazbe in napredka, grobokopu družinske sreče, nenravnežu, grešniku, kvarljivcu otrok, kakor ga nazivlje pisec knjige »Alkoholno vprašanje«, župnik Anton Mrkun. — Glejte, tako vam ga razkrinka v beli luči ta Mrkunova knjiga, ki je v tem smislu popolnoma sistematično urejena, vsebinsko tako	izčrpna,	da morete	v njej najti	prav
vse,	o čemer	si še niste	na jasnem.	Pred-
vsem najdete v drugem poglavju prvega dela vzroke alkoholizma, ki izvirajo iz »nevednosti, podedovanega nagnjenja do pijače, predsodkov, da alkohol hrani, redi, greje, gasi žejo in daje moč, želje po dobičku, gospodarskega in socialnega siromaštva, nravne slabosti, pomanjkanja žive vere itd.
Zato je treba, da se strnemo v boju proti temu sovražniku. Pokažimo, da on nima dostopa v naš krog, v našo družbo, občino, državo. Držimo se abstinentske ideje, pijmo vodo, mleko ter brezalkoholne sokove, uživajmo sadje! Oklenimo se tesno naših ab-stinentskih organizacij, predvsem »Svete Vojske«, ki je eno najstarejših in najbolj priznanih društev te vrste. S tem se končuje prvi del.
Drugi del pa obravnava, kakšna sredstva so na razpolago oblastvom v boju proti alkoholu in nemorali. Tu obdelava pisatelj predvsem, v koliki meri posega v to občina, srezki poglavarji in njim podrejeni organi, dalje veliki župani, finančna oblastva in končno ministrstva.
Nazadnje pa dobite v knjigi nekaj obrazcev za razne vloge, s katerimi lahko vsak državljan v obrambo izvrševanja zakona poseže vmes kot s skrajnim sredstvom za pobijanje alkohola in morale.
Posegajte po tej knjigi! Priporočajte jo povsod in vedite, da je z vami velika četa, ki hoče napraviti konec posledicam alkohola in končno z njim obračunati.
V. Seibitz.
Gospod profesor botanizira.
Gospod nadzornik se čudi.
V	samotno vas je prišel šolski nadzornik, da pregleda, kako je s šolo, učiteljem in otroki. S postaje je bil krenil peš in se nekoliko zamudil. Ko je stopal mimo vaške gostilne, je vprašal mlajšega gospoda, ki jo sedel pred hišo za mizo in imel pred seboj mero vina, kje je osnovna šola. Mladi človek je znal dobro opazovati in je po tujčevi zunanjosti, bradi, kretnjah in njegovem povpraševanju takoj presodil, da bi utegnil biti ta tujec šolski nadzornik. Rade-volje mu je povedal, kod naj gre, da bo pr<šel do šole. Nadzornik seveda ni mogel vedeti, da mu je pokazal prekanjenec najdaljšo pot, ki si jo je bil v hipu sploh mogel izmisliti, dočim je sam jadrno stekel po bliž-
njici in dospel res pred nadzornikom do šole. Mladi človek je bil namreč vaški učitelj sam.
V	tem pa je prišel tudi že nadzornik. Učitelj se mu je globoko priklonil in mu rijazno ponudil stol. Toda nadzornik, ka-or bi tega niti ne opazil, vpraša iznenada učitelja:
»Ali se nisva midva že videla, na vasi pred gostilno?«
»Nemogoče, gospod nadzornik! Morali ste videti mojega brata!«
»No, čujte, ta sličnost!« se je čudil nadzornik.
»Da, podobna sva si, ko jajcc jajcu, gospod nadzornik,« je rekel učitelj. Nadzornikovo vprašanje mu je prišlo sicer nepričakovano, vendar ga ni preveč zmedle.
Odšla sta v razred in učitelj je začeF spraševati prirodopisje. Vzel je palico in pokazal z njo sliko opice na steni.
»Kako se imenuje ta žival?«
Vsi otroci dvignejo roke in se delajo, kakor bi hoteli vsi naenkrat odgovoriti. Učitelj pa pokliče majhnega dečka, rekoč mu, naj opiše žival. Na veliko nadzornikovo zadovoljstvo, pa tudi začudenje, stori to fant hitro in brez napake.
Sedaj pokaže učitelj na slona. Spet se javi ves razred. In kakor prvič, izbere učitelj tudi sedaj enega izmed učencev, ki opiše slona tako, kakor bi tega ne mogel naredili bolje niti sam nadzornik, ki se čudi bolj in bolj.
In tako gre dalje. Čim zastavi učitelj vprašanje, zlete kvišku roke vsega razreda. Slednjič se je pa zazdela nadzorniku reč vendarle malo sumljiva. Gre in pokaže na neko drugo žival na steni. Spel so vse roke v zraku. Nadzornik pa pokliče najbližjega učenca, rekoč mu, naj opiše žival. Toda čudo: dečko ne bev ne mevl
»Ha, vidite! Ne zna!« sc obrne nadzornik k učitelju.
»Dovolite, gospod nadzornik, da sprašujem jaz sam,« poprosi učitelj.
»Naj bo!«
Učitelj pokaže novo žival, vse roke kvišku, vprašan spet neki učenec, ki odgovarja, kakor bi bral iz knjige. Tako je šlo naprej: nadzornik ni dobil na svoja vprašanja nobenega odgovora, pri učitelju pa je šlo ko po vrvci.
Po šoli je odšel nadzornik v gostilno na kosilo, premišljujoč medpotoma o tem nenavadnem slučaju, da znajo odgovarjat: otroci na učiteljeva vprašanja, na njegova pa ne.
V	tem se pripodi mimo gostilne nekaj učencev. Nadzornik se nečesa domisli, pokliče jih k sebi in da vsakemu po nekaj par. Nato jih vpraša:
»Čujte dečki, kako to, da ste znali odgovoriti na vsako učiteljevo vprašanje, na moje pa niti besede? Ali se me bojite?«
»Ne bojimo se vas,« je odgovoril najpogumnejši, »toda vi ne znate spraševati.«
»Kako to,« se začudi nadzornik.
»Vidite, gospod učitelj nam je naiožil vsakemu po eno vprašanje, ki smo se ga morali naučiti, tako da zna vsak učenec odgovoriti samo na vprašanje, ki mu ga je bil dal gospod učitelj. Potem nam je naroči!, da moramo na njegova vprašanja dvigniti vsi roke, ako je pri spraševanju navzoč kak tujec. Vsi desno roko, samo tisti, ki zna odgovoriti na stavljeno vprašanje, naj dvigne levo roko. In tega je potem vprašal. loda vi, gospod nadzornik, niste pazili, kdo je dvignil levo roko, pa ste vedno vprašali takega, ki ni znal.«
»Z Bogom, dečki!« je dejal nadzornik in začel globoko razmišljevati o skrivnostih ir. tajnah, ki vladajo svet . . .
Po »Omladini«, hrv. dij. listu.
Malo drugače.
Profesor: »Kako je bilo ime slavnemu Telemahovemu učitelju in spremljevavcu?«
Dijak (sin mehanika): »Monter!«
Pogovor.
»Prijatelj, menda kadiš .egiptovske ?«
»Zakaj?«
»Ker tako piramidalno smrdi!«
Rešitev ugank iz 7,—8, številke.
Križaljka. Vodoravno: 3. vino, 5. alfa, 7. oko, 9. sin, 11. jesen, 13. rum, 15. ski, 16. oje, 18. las, 19. vrt, 21. Ana, 24. Ida, 25. Nab, 26. stena, 28. sto, 30. Ulm, 31. dolg, 32. štor. — Navpično: 1. Ivo, 2. pas, 4. noj, 6. lan, 8. kura, 10. Izis, 12. sij, 14. malha, 15. satan, 16. osa, 17. Eva, 20. Fiat, 22. Noe, 23. Abel, 26. sol, 27. alt, 29. oda, 30. ura.
Stopnice. 1—2: kolo, 2—3: lopa, 3-—4: para, 4—5: rama, 5—6: mati, 6—7: Tisa,
7—8: saje, 8—9: jeza, 9—11: zabela, 11—12: lava, 12—13: vaja, 13—14: jasa, 14—15: salo, 15—16: lcka, 16—17: kaša, 17—18: šala, 18—19: Laba.
Magični kot. pero
enota
ropot
otokar
ata
r
Križaljko in Magični kot so rešili prav: Kraigher Nada, Petrič Ernst, Podlinišek Franci, Trampuš Franc, vsi iz Ljubljane, Škulj Joško, Št. Vid n. Lj.. Trkman Andrej, Dolenji Logatec, Hvala Mihaela, Št. Rupert na Dol., Sedmošolci v Stični, France Modrinjak, Maribor, in Mak Ivan, Sv. Jurij ob Taboru.
Samo Križaljko sta rešila: M. Novak, Ljubljana, in Hajdič Adam, M. Sobota.
Stopnic ni rešil nihče prav, ne po izbiri in ne po razvrstitvi besed in tako nismo mogli tudi nikomur prisoditi nagrade.
Ugankar želi vsem reševalcem in prijateljem ugank vesele počitnice in jih prijazno vabi v svoj krog za prihodnje leto!
**■*»
Razpis nagrad.
Kakor letos bo prinašal »Mentor« tudi v prihodnjem letu prispevke iz dijaških vrst. Da bo izbira čim večja, razpisuje uredništvo s tem tri nagrade po 50 dinarjev za najboljše dijaške doneske, in sicer za:
1. eno pesem,
2. eno kratko povest ali črtico,
3. en potopis (ne preobširen).
Vsi doneski bodo objavljeni v »Mentorju«. Pesmi in povestice oziroma črtice morajo biti poslane uredništvu (Ljubljana, .Miklošičeva c 7) do 1. septembra 1927, potopisi pa do 30. septembra 1927. Rokopisi naj nosijo samo psevdonim. Pravi pisateljev naslov naj bo rokopisu priložen
v posebni zaprti kuverti.	Uredništvo	»Mentorja«.
Ob ssaRlfučku.
S to številko zaključuje »Mentor« svoj 14. letnik. Skromno, zato pa tembolj prisrčno in iskreno se zahvaljuje urednik vsem cenjenim so-trudnikom in sotrudnicam za njihovo požrtvovalno sodelovanje pri listu. S svojimi tako lepimi kakor koristnimi prispevki so pripomogli vse bolj kakor urednik, da se »Mentorju« ni treba sramovati svojih vrstnikov pri tujih narodih. Urednik goji nado, da bodo vsi sotrudniki in sotrudnice ostali listu zvesti tudi v bodočem letu, in da se jim bodo pridružili še novi, tako da bo mogel »Mentor« tudi za naprej vršiti svojo lepo nalogo čim uspešneje.
List, tudi »Mentor« tako, pa ni odvisen samo od ustvarjajočih sotr.ud-nikov, temveč tudi od branja in učenosti željnih naročnikov in naročnic. Kako pa je bilo s temi? Naj sledi majhna razpredelnica:
	Ljubljana mesto	Ostala ljublj. oblast	Maribor mesto	Ostala marib. oblast	Ostala Jugosla- vija	Inozem- stvo	Skupaj
Dijaki		203	248*)	56	1642)	5	18	694
Profesorji in učitelji .	44	17	10	6	3	—	80
Duhovniki		41	93	19	115	13	1	282
Drugi umski delavci .	64	36	11	24	12	1	148
Razni		17	26	1	4	3	1	52
Zavodi, kojižn., v zameno	35	29	11	13	6	8	102
Skupaj .	404	449	118	326	42	29	1358
*) Od teh Št. Vid nad Ljubljano: 147, Škofja Loka: 32, Novo mesto: 29, Kranj: 10, Kočevje: 5 itd.
Od teh Murska Sobota: 125, Ptuj: 20, Celje: 8, Brežice: 3 itd.
Kaj bi dejali ob njej. Človek jo gleda in ne ve, ali naj bi je bil vesel ali žalosten, nazadnje pa mora vendarle reči: Bilo bi lahko bolje! Predvsem dijaki! Ob silni množici dijakov in dijakinj, ki obiskujejo naše srednje šole, je bilo pričakovati vsekakor več naročnikov. Posebno še če odštejemo kraje, kjer presega število naročnikov res vsako pričakovanje, kakor Št. Vid in Murska Sobota. Prisrčna hvala gospodom, ki so se potrudili, da se je list na njihovih zavodih tako razširil. Pa kljub vsemu tudi glede ostalih krajev ni, da bi človek obupoval. Saj smo šele na pričetku. Pomalem bo vse bolje in bolje.
Za konec samo še to: Prva številka novega letnika izide septembra t. 1. Prosimo vse naročnike in prijatelje, naj ostanejo listu zvesti tudi za naprej in naj ga širijo ter mu pridobivajo novih naročnikov, kjer le morejo.
Vesele počitnice!
Uredništvo.
čakovali smp od njega več. Zdi se, da je dr. Vidmar podcenjeval važnost teoretičnih priprav za turnir newyorškega tipa. Niem-covič je bil na koncu močnejši in tako je dr. Vidmar zaostal za njim za K> točke m dosegel le 4. mesto. Spielmann je dosegel z 40% ali 8 točkami peto in Marschall z 30% ali 6 točkami šesto in zadnje mesto na tem turnirju. Spielmann je po Schlechterovi dunajski šoli pridno remiziral, vendar v dobrih pozicijah, Marschall je pa »maršalno pacal«, tako da so njegove, tudi remis-partije kvalitativno jako slabe.
Na tem turnirju je bilo prodanih 20.000 vstopnic po 1 do 3 dolarje; turnir je torej v gmotnem oziru dobro uspel. »Šahovski glasnik« piše o Capablanci, da so Kubanci nanj silno ponosni in pravijo, da je on razširil ime svoje domovine po vsem svetu in tako rekoč »postavil Kubo na zemljevid«. Končno pa šaljivo pristavlja, da je to vse lepo, vendar so mnenja, da bi moral Capablanca svojo plačo (,5000 dolarjev), katero prejema od kubanske vlade, deliti z znamenitimi kuba-cigarami bivše avstrijske tobačne režije.
Šahovske trobtinicc.
Jugoslovanski šahovski savez v Zagrebu bo z okrožnico priporočal vsem ravnateljstvom srednjih šol, da pomagajo ustanavljati dijaške šahovske sekcije in društva na svojih zavodih. Pozneje se bo osnoval tudi »Djački šahovski savez«.
Iz Novega mesta in z Vrhnike smo prejeli poročilo, da sta se v {jornjih dveh mestih ustanovila šahovska kluba, v katerih so včlanjeni tudi dijaki. Prosimo, poročale še iz ostalih krajev, kje in kako se razvijajo dijaške šahovske organizacije v Sloveniji, »Mentor« bo s svojo šahovsko rubriko pro pagiral med dijaštvom šahovsko idejo.
Problem št. 7.
Tropoteznik iz neobjavljenih problemov X.Y.
Črni: Kh8, Th7, !?g7 in Le8, 4 iigure.
Problem št, 8. Tropoteznik od J. B. (Indijska ideja). Črni: Kd5, pešca na b4 iu d6; 3 figure.
U	li o	il e	f B 1*.
Beli: Kal, Se5, S£6, LI8 in Tgl i 5 figur. Mat v treh potezah.
m „ mm ?
mA mm
abcde fgh Beli: Ke 3, Tc 2, Lg 7 in pešec na f 5; štiri figure.
'v. Mat v tri h ootc/nh Rešitev problemov i.i imena rešiici-v objavimo vedno v diuti nasleduj št-v lki tako da je za reš vanjo >ed"o dcno.i časa.
Rešitev problemov: Dvopoteznik štev. 3:
1	- f 7 — f 8 T	Kh7 — h 6
2.	Tf 8 — h 8 $
Dvopoteznik štev. 4:
1. Df 3 — h 3	Kd 4 — e 4
2. Tc2 — c4 t
Pravilno so rešili gornja dva dvopotez-n:ka: St. Hribar, stud. iur., Lj., Lud. Nemecz, Murska Sobota, Jožef Varga, stud., Lj., Joža Gregorič, stud., Kočevje, Hugon Vehovc, stud phil., Lj., Ivan Modic, stud., Lj., Leop. Govekar, kaplan v Križah na Gor. in problem štev. 3 je pravilno rešil tudi Slavko Tršinar, stud., Lj. Rešitve ostalih rešilcev so nepravilne.
'St
Listnica urednika šahovske rubrike.
Ob zaključku šolskega leta se vsem p. n. šahistom, ki so na katerikoli način, bodisi z nasveti ali sodelovanjem pomagali pri naši rubriki prav lepo zahvaljujem in jih prosim, da ostanejo zvesti tej rubriki tudi še v bodoče. Da dobim celoten pregled kritike o »Mentorjevi« šahovski rubriki, prosim tem potem vse naročnike in čitatelje »Mentorja«, ki se zanimajo za rubriko, da mi tekom počitnic odgovore po dopisnici na sledeča tri Vprašanja: 1. Ali je bila rubrika v letošnjem letu urejevana po Vašem okusu? 2. V katerem pqgledu naj bi se rubrika spopolnila?
3.	Kaj nam svetujete v svrho propagande šahovske ideje med dijaštvom, kar bi lahko »Mentor« z uspehom vršil? — Po dobljenih odgovorih bom skušal v bodoče usmeriti pot, ki naj jo nadaljuje naša rubrika. Pridobivajte novih naročnikov za »Mentorja«!
S šahovskim pozdravom in nasvidenje prihodnje leto.
S to številko smo pričeli s problemi tropoteznikov. Za uvod v študij šahovskih problemov bomo prihodnje leto objavili razpravo, ki bo posebno začetnikom dobrodošla. Problemi tvorijo v šahovski literaturi poglavje popolnoma zase in nimajo prav nikake zveze s praktično stranjo šahovske igre. Zato je treba poznati vse tozadevne pogoje za kombiniranje problemov. Problem je šahovska umetnost in poezija šahovske igre. Z reševanjem teh se bistri duh in oživlja bogata domišljija. Prihodnje leto bo uredništvo »Mentorja« razpisalo na reševalce naših problemov nagrade, da s temi bolj poživimo tudi to stran šahovske igre.
Vse dopise v zadevi šaha pošiljajte na naslov: Bogo Pleničar, bančni uradnik, Ljubljana, Miklošičeva 10.
Dijaške čepice
domačega izdelka po najnižjih cenah priporoča
ELIGIJ EBER
krznar v Ljubljani Kongresni trg št. 7
Pri večjem nakupu popust!
r. z. z o. z.
LJUBLJANA, KONGRESNI TRG
priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro
vsakršnih šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, leposlovne knjige, pisalno in risalno orodje itd.
Ako naroča več dijakov skupaj, jim Nova založba daje primeren popust.
Nova založba opozarja dijake zlasti na zanje znižane cene sledečih knjig:
Cankar, PODOBE IZ SANJ, broširan izvod 8 Din, vezan 13 Din; Majcen, KASJJA, izvod 6 Din:
Mole, TRISTIA)EX SIBER1A, 6 Din
, Franc Pavlin	,
LJUBLJANA	lil	B	ŠE!
Centrala: GRADIŠČE 3 Podružnici: BORŠTNIK. TRG 4
TRG TABOR 4
Manufaktura — Špecerija s kolonialnim blagom — Galanterija
VSEBINA: Sempronij Tiro: Iz dnevnika starega profesorja. (Konec.) >— Trentar: Spomini na dr. Jan. Ev, Kreka. (Konec.) — Radcšček: Med 'Malisori. (Konec.) — Vidovdanska proslava. — Steska: Ob dvestoletnici slovenske pratike. — Fujsov: Majska noč.'— V.: G. K. Chcsterlon. — Fanič E.: »Z odprtimi očmi in radostni/n srcem.« —-I. D.: Majniški izlet na mejo treh držav. — Langerholz: Katalog, -f- Delo najmlajših: Najlepši dan mojih zadnjih počitnic. — Naši pomenki. — Mali obzornik, — Važne knjige. — Malo za šalo, malo za res. — Razpis nagrad. — Ob zaključku. — Na ovoju: Šah. — Kazalo.
»Mentor« izhaja desetkrat med šolskim letpm. Urejuje ga Blaž Poznič, izdaja in zanj odgovarja dr. Ant. Kodrž. — Tiska Jugoslovanska tiskarna (Karel Ceč). — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. — Naročnina za dijake, ki list naročajo na skupne naslove, Din 30'—, za nedijake Din 40‘—. Plačuje se naprej. — Posamezna številka Din 4*—, Številka čekovnega računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676.