760                                                    Listek.
„Kasija" in nje uprizoritev nam velja vkljub vsemu za jako zanimiv dogodek v našem umetniškem življenju.                                  Alojz Kraigher.
Janko Glaser: Pohorske poti. V Ljubljani 1919. Natisnila in založila „Zvezna tiskarna": Str. 79. K 4'—
Gorenje pesmi so urejene časovno, z nekaterimi neznatnimi premestitvami, ki jih je zahtevala arhitektouika. Prvi oddelek sega še v gimnazijska leta in nudi plaho, skoro brezpredmetno erotiko. Med uspelejše umotvore sodi tu „V mraku", dasi vas domisli narodne popevke „Tiho, le tiho ljubica*. »Poleten popoldan" končava obetavno:
In že je ljubezen kot kaplja vedno težja in rada bi tvojega obrežja.
,V gozdu" — izraz brezsmotrenega koprnenja — se igra z valovečimi ritmi. „Poletna pot" izzveni poentirano. „Napis pod solnčno uro" se je prvotno glasil v preprostejši obliki: „Deli z ljudmi svoj solnčni čas — mrak zamolči kakor jaz!"
Drugi oddelek predstavlja razdobje upanja z vsemi njegovimi razrastki: strast, dvom, trpinčenje, odpoved. Pesnikova volja se je počasi zmožatila, njegova želja se zrcali v zaključnih stihih:
manj mehkobe v srcu mehko, več trdosti v dlan odločno!
Tretji del je izraz izpolnitve: radost in trpkost in „mirna moč, ki čaka". Ves ta trolistek je docela osebnega značaja, posvečen izvečine pesnikovi soprogi, Pohorki, katere ime se skriva menda v akrostihu str. 49 (Mariji). Mislite si mladega moža, ki še ni dosegel svojega poklica, ki ga je svetovna borba potegnila v svoj motni vrtinec, ki mu je bodočnost popolnoma nejasna: razumeli boste dodobra pomen verzov Poet I, V zimskem jutru, Tožba, Določba. Slično se poglobi čitateljevo pojmovanje posameznih kitic (npr. Ženi II, Sama, Njeno pismo, V daljavo, Mladost), ako si predočuješ, da sta morala nova zakonca po poroki ostati ločena, da se vidita samo tupatam za kratke ure, popoldne, zvečer, čez noč. Ta vojakova pota in romanja so pustila poleg drugega kot usedlino — naslov pričujoči knjižici.
Osebni izpovedi sledi četrti del, pogled na rodno grudo in ožje rojake ko se je umetnik osvobodil v svoji notranjosti, se ozira okoli sebe. Tako je skušal dati zborniku pečat enotnosti ter položiti vanj zamisel, katero je sam doživel: lepo je življenje, baš zaradi svojega rezko-trpkega okusa je lepo, zdravo in prikupno (Ljubezen, Jesen idr.). Stremljenje po enovitosti odseva razločno tudi iz oblikovne zaokroženosti: zategadelj zaključuje prve tri intimne odstavke in tvori prehod k objektivnejši zadnji skupini pokrajinska in spominska sličica „Sinu", kier oživlja čase, ko so kovački mu prvo kovali mladost:
Slišal sem grom: kot zlatnike v noč bliske je sipal
in med oblake se je opotekal pijan . . .
Poslednja desetorica pesmi ovaja najvišjo stopnjo zrelosti. Tu veje dih nove politične dobe (Matija Gubec), ljubav do doma pomlaja sklepne strani, vrhunec pa tvorijo vsekakor narodopisni klopotci, ki s hribov kujejo zlate pesmi v dan in na slikovite načine vabijo vetrec gorak. Potniku, ki je stopal skozi vinograde, so zbudili tehtovito prispodobo:
Listek.                                .                   761
Kakor klopotci smo, ki v vetrovih stoje: majhen je eden in v vsaki se sapi repenči, drug, velikan, pokojno v molku se senči in le z viharjem se razgovarja grme\
Glaserjevi stihi dosegajo redkokdaj to zvočnost; običajno so tihi »kakor je tiha v zemlji rast korenine", le poslušanje sokov v zelenju. Nekje je zapisal:
Pesem je kakor objem: združitev z vesoljnostjo v eden trenotek razkošja. In kakor prelest hrepenenja in kakor prelest utešitve tega trenoika-žarišča solnce v njej gori . . .
Ta „henosis" z naravo mogoče ni vselej dovolj krepko izražena, vendar se zaznava, da so to doživetja in občutja, torej vrline in prvine pravega lirika. Besedičenje mu je zoprno, zato sovraži vsakršen verbalizem. Sebi (p: 11) je izvolil pomenljivo geslo: »lagati je greh". Enako priznava uvodna pesnitev:
Jaz sem resnice skrite vso mladost iskal — in sem berač ostal!
V oblikovnem oziru je avtorju Pohorskih poti vzor — kratkost in jedrovitost: nobene besede preveč. Za zgled omenjam predvsem uspele vrstice »borna v planinah", kjer niti posvetila ne moreš izpustiti. V dveh sapfičnih kiticah »Molitev" zaslediš nič menj ko tri zgoščene klene krilatice! . . . Razen par gazelic in sonetov ne nahajamo v zbirki skoro nobene tuje stalne oblike. Končno hočem, čeprav me zadene Glaserjeva puščica »Kritikom rim", vseeno podčrtati dejstvo, da so poedini stiki zgolj štajercizmi, cesto veljajo ujeme edinole za oči (jesen — ven, do nje — sklonil se, kdo si — zeleni).
A. Debeljak.
Shakespeare William, Otelo, mletački crnac. Tragedija u pet činova. Preveo dr. Milan Bogdanovič. Zagreb 1919. Izvanredno izdanje Matice Hrvatske. VIII o, 206 str.
V uvodu, ki obsega 39 strani, povdarja pisatelj z ljubeznjivo skromnostjo, da ne more nuditi poznavavcu kakih novih rezultatov, ampak da hoče seznaniti domače občinstvo z nekaterimi prašanji, ki se nanašajo na Sekspirja; uporabljal je pri svoji razpravi G. Brandesa obsežno delo, komentar Fr. T. Fi-scherja in očividno tudi znastveni uvod Fr. Geneeja v zbirki Mevers Klassiker i. dr. Razprava ostane neglede na to zaslužna, posebno ker se je doslej med nami napisalo malokaj o Šekspirju; nekoliko kesneje so omenjene M. Nehajeve „Študije o Hamletu" kot edina samostojna publikacija med Hrvati; dober bi bil tudi pregled manjših člankov. Pričakovati je, da bo pisatelj posvetil še nadalje svoje nedvomne zmožnosti temu predmetu in mogoče zaključil Matičino izdajo z monografijo o Šekspirju in'njegovem delu; gotovo se bo takrat izognil takim presplošnim trditvam, kot jih najdemo na str. 12 ss. (»Š. je deter-minista"). Naj bi literarni kritiki vendar ne spravljali delovanja kakega pesnika na formule!  Tako govorjenje je tem manj umestno pri pesniku, ki je v razmerno