zaradi
kosa
mesa!
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat
Ljubljana, 16. februarja 1990 številka 6, letnik 49, cena 5,50 dinarja
Generali in politika
Obiastilakomnik, hvala, ker si se me spomnil	2
Sestopi in nastopi	3
Kdo plača plače_____________3
Slovensko javno mnenje 1990________________________8
Strah pred stečajno stihijo	8
Sindikati morajo zahtevati nacionalizacijo	9
Filozofija socialističnih direktorjev je živeti iz rok v usta______________12
Cilj Nemcev:
35-urni delavnik	13
Vlada SRS in sindikat
Bržkone je na marsikoga v Sloveniji, pa tudi drugod, kot mrzla prha deloval poziv partijskega šefa v JLA k ustanovitvi nove komunistične organizacije v Sloveniji. Kaj takšnega hi bilo kajpak moč pričakovati v tistih delih ZKJ, kjer demokratični procesi še niso dodobra razrahljali družbenega tkiva in kjer se dogmatsko še naprej opirajo na demokratični centralizem kot formulo za diferenciacijo med ljudmi, ki je svetovnemu komunističnemu gibanju storila največ težav in ga, resnici na ljubo, v dose-daj znani obliki realnega socializma tudi pokopava.
Admiral Petar Šimič, član predsedstva ZKJ in voditelj partije v JLA, je - sledimo Tanjugovemu zapisu —najprej dokaj uravnoteženo napadel nosilce tako imenovanih narodnih programov, ki menda niso izbirali sredstev v njihovih političnih bitkah, razprave so prenesli tudi na neinštitucijski teren, raven razprav pa je v inštitucijah padala in se nazadnje spremenila v grožnje, nestrpnost, izključenost, v blokade. Šimiču je očitno zmanjkalo besed, ko je bilo treba reči bobu bob.
Zaskrbljujoče je spoznanje, da ima »nadnacionalna« JLA očitno dovolj prepirov, ne prenaša več politično in demokratično profiliranih strank, ki se sicer niso odrekle pozitivni dediščini komunistične stranke v minulih 70, vendar
pa odklanjajo nedemokratično različico komunizma in socializma in zato v njenem imenu Petar Šimič poziva tiste kadre v nekdanji Zvezi komunistov Slovenije, ki se niso »vto-pili« v stranko ZKS - stranko demokratične prenove, naj na Slovenskem ustanovijo svojo komunistično organizacijo.
Lepo in prav! Tudi takšno stranko lahko prenese slovenski pluralistični prostor. Toda admiralov poziv, naj nezadovoljneži z ZKS - stranko demokratične prenove, oblikujejo novo stranko, ni samo tvegano dejanje za ugled JLA, pač pa izpričuje, da se partijska organizacija v JLA ne misli odreči svojih ambicij pri urejanju notranjih odnosov v državi, nujnemu procesu depolitizacije JLA pa je postavila ogromno skalo. Staro—novim članom ZKJ in ZKS ne privoščimo spopada na volitvah, ne zategadelj, ker smo že vnaprej proti njim, še manj zato, ker smo proti Jugoslaviji kot demokratični družbeni skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti ali proti JLA kot pomembnemu dejavniku, med drugimi seveda, neodvisnosti, pač pa zato, ker jim poziv admirala Simiča dela medvedjo uslugo za njihovo uveljavitev na slovenskem političnem prizorišču. Tako se pač dogaja, ko se gre vojska politiko.
Marjan Horvat
Tmmmmmmi
vobodni "iindikati (ri lovenije
f-ivobc
in*
Bogatejše in pravičnejše življenje; Poštena plača;
#	Najnižja plača nt stvar pogajanja;
#	Socialna pravičnost;
#	Polna, produktivna zaposlenost;
#	Plača IN NOVA DELOVNA MESTA politike;
TEMELJA SOCIALNE
Vsak zaposlen ima pravico do stanovanja; Spodobna pokojnina;
Celovito varstvo invalidov Skrb ZAtrsoDO delavca — stečaj;
Humano, zdravo in varno življenje;
36. URNI DELOVNI TEDNIK
Pogajanja o zahtevah šolnikov
Kdo bo koga
Napovedana splošna stavka delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti po vsej Sloveniji je v javnosti dvignila precej prahu.
K temu so po svoje pripomogli tudi posamične pretirane zahteve, ki so jih postavljali na mnogih stavkah po šolah in občinah, čeprav stavkovni odbor pri republiškem sindikatu delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti ni terjal nič takega, kar ne bi bilo v skladu s sprejetimi družbenimi listinami.
O zahtevah šolnikov je razpravljal tudi republiški izvršni svet in se odločil za strpna pogajanja s sindikati. Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je pooblastil, da posamično rešuje najbolj kritične primere. Predsednik Šinigoj je dejal, da so takoj izbruhnila na dan vsa nasprotja, ki smo jih imeli v sisovski ureditvi. Sodi, da integrirani republiški proračun omogoča sprotno odpravljanje vseh težav, ki se v družbenih dejavnostih pojavijo, ob tem pa spoštovanje zveznega zakona o plačah.
Stavkovni odbor pri ROS delavcev v izobraževanju je šole pozval, naj do izteka pogajanj z izvršnim svetom ne stavkajo.
O tem pišemo na 11. strani
Kot nam je povedal Rajko Lesjak, sekretar RS ZSS, sta se na sindikalno pobudo že ta teden srečali vodstvi slovenske vlade in sindikatov. Izmenjali sta poglede na aktualne gospodarske in družbene probleme in tudi mnenja o nekaterih zakonih, ki še posebej zadevajo delavce. Na začetku so oboji ugotovili, da nam grozi razpad družbene ureditve in polom politike, da je zato najvažnejše ponovno ustvariti možnosti za obvladovanje gospodarstva. Menili so, da bi razvoj sedanjih kritičnih razmer privedel do tega, da parlamentarnih volitev sploh ne bi bilo, ne pa do vprašanj o posledicah zmage leve, sredinske ali desne koalicije.
Družba menda nima več materialnega pokritja za demokratične procese, ki se v njej dogajajo. V času predvolilnih bojev se vsi ukvarjamo zlasti s politiko, pozabljamo pa na delo, gospodarjenje in ustvarjanje dohodka.
Glede stečajne stihije so skupaj ugotovili, da mora priti v ospredje cilj, da se s stečaji varujejo možnosti za donosne programe in delovna mesta in da ni njihov cilj metanje odvečnih delavcev na cesto. Ugotovili so, da ni vedno potrebno zaklati vola le zaradi kosa mesa, ki ga hoče kupiti lačen človek. Predstavniki slovenske vlade so se strinjali s sindikalnim predlogom za oblikovanje posebnega sklada za preustroj in zaposlovanje, ki bi najprej opravljal socialno, kasneje pa tudi razvojno
funkcijo. Menili so, da bi se sredstva za ta sklad lahko zbirala s prometnim davkom, torej podobno kot zdaj za JLA. Vlada pa je obljubila, da bo preprečevala-stečajno stihijo in urejala možnosti podjetij za preživetje. Govorili so tudi o zakonu o delovnih razmerjih, stavkah in pokojninah. Ugotovili so, da je potrebno čimvečje sodelovanje in čas za pogovore,-ker je po izkušnjah iz skupščinskih klopi laže prepričati vlado kot pa povedati delegatom, naj upoštevajo sindikalna stališča.
Sindikalisti so predstavnikom vlade povedali, h kakšnim ciljem bodo težili pri pripravljanju in sklepanju kolektivnih pogodb; vlada mora računati na to, da sindikat pozna svojo vlogo in ima položaj vladi nasprotnega partnerja. Sindikalno vodstvo je vladi povedalo, da naraščanje cen, ki je v Sloveniji hitrejše kot v Jugoslaviji, onemogoča uveljavljanje politike »zamrznitve« plač. Sedanji tokovi cen bodo pripeljali do tega, da večina delavcev ne bo zaslužila dovolj niti za minimalne življenjske potrebe.
Tudi glede zmanjšanja obremenitev gospodarstva so sindikalni vodje z zadovoljstvom ugotovili, da je izvršni svet šele zdaj sprejel septembra 1989 sprejet predlog sindikatov za odpravo prispevka za zaklonišča in obrambo pred točo.
Vlada in sindikat sta skupaj ugotovila, da bo potrebna skupščinska razprava o zajamčenih OD. Menili so, da je treba, drugače kot doslej, doseči enotno razlago in uporabo tega zakona.
Glede stavkovnih zahtev v šolstvu in zdravstvu so sindikalisti opozorili, da je zanje odgovoren le izvršni svet, ki se bo moral navaditi tudi pogajanj s sindikati dejavnosti. Zveza sindikatov podpira njihove zahteve po izplačilu dogovorjene ravni OD, pri tem pa morajo upoštevati položaj gospodarstva. Sindikati menijo, da je treba v vladi pripraviti sistemizacijo delovnih mest v družbenih dejavnostih in zagotoviti delavcem pravico do enake osnove OD, ne glede na kraj, v katerem delajo. Predstavniki vlade so povedali, da je (znova) odpovedal informacijski sistem, da torej ne vedo, katere zahteve so upravičene, po mnenju sindikata pa je vse to v pristojnosti vlade. Predstavniki vlade in sindikatov pa so menili, da je treba namesto pisem uporabiti metodo pogovorov in pogajanj in tako priti do rešitev, ki bodo sprejemljive za obe strani.
Sindikalisti, ki jih je vodil predsednik Miha Ravnik, so od vlade zahtevali tudi takojšnjo pripravo socialnega programa, brez tega namreč ni več mogoče reševati položaja delavcev v podjetjih, ki so pred stečajem, in tudi drugih socialnih vprašanj delavcev in njihovih družin.
Franček Kavčič
Oblasti' lakomnik, hvala, ker si se me spomniL
Dan za dnem, dopoldne in popoldne, v petek in Svetek bi moral na kakšno »ustanovitev«	nove
stranke, na tiskovno konferenco, kjer bi mi predočili svoj novi program, na shod temu ali onemu v podporo. Bolj se približujejo volitve, več je tovrstnih nastopov.
Lepo in prav. Lepo zato, ker so ti bodoči predsedniki, kandidati in podkan-didati oživeli ne tako davno zgodovino in spet prišli med ljudstvo. Odkrili narod.
Ta moj mali, slovenski narod, ki s solzami v očeh v tisočih spremlja dobrotnika Iveka in z enakimi solzami v očeh ploska dovče-rajšnjemu rdečkarju, ko zdaj pljuva po rdečih, ki s težavo razvozla leporeč-niško tirado, iz katere štrlijo samo obljube, ta moj mali, slovenski narod že desetletja ni imel toliko - zabave.
Lepo vas prosim, kako se ne bi zabavali, kako zadržati smeh nad vsem tem, kar nam ponujajo: od avto ceste do pokopališke vežice, od Evrope do samostojne države, vojske, da o zaprtju tovarn ne govorimo.
In mi, mali ljudje, ki smo nekoč že poslušali iste obljube in videli, kako so mogočniki pred fotoaparati in filmskimi kamerami mladostno vihteli lopate, krampe ali vgrajevali temeljni kamen, še dobro vemo, kako je bilo naprej.
Naprej je šlo - navzdol. In bolj kot je vroč ta predvolilni boj oblastilakotni-kov, bolj me stiska v grlu, ko gledam obraze delavcev, ki zdaj že v tisočih dobivajo delovne knjižice, ker so »njihove« tovarne, v katerih so oni izgorevali v - bankrotu. Niti enega, ne predsedniškega in ne drugega kandidata nisem srečal med delavci teh tovarn. Ne pred bankrotom in ne po njem. Delavcem so ostali le delovna knjižica, morebitna tožba in - sindikat.
Hvalavsemogočnemu, da ne stojijo vse tovarne, za katere so oblastniki vgradili temeljni kamen, vsi vrtci, ki so bili obljubljeni in vse mrliške veže. Dovolj so že drugi spomeniki, med njimi, kdor pač hoče videti, most pri Sevnici, pod katerim ni nikoli tekla - voda.
Ko so ljudje vprašali, kaj nam bo most, če pa nimajo reke, je oblastilakotnik povedal: ne skrbite, za reko bomo že mi poskrbeli...
Toliko v spomin in vednost. Gospodje, brzdajte domišljijo, gre za resne reči: lakota trka na vrata.
Janez Sever
Več »prašanj kot odgovorov
Zvezna vlada je tudi na zadnji tiskovni konferenci ostala zvesta svojemu geslu, ki ga njen predsednik Ante Markovič vnovčuje doma in tudi v tujini: zaupajte nam, mi vemo, kaj delamo. Vlada je sporočila, da so se cene v zadnjih desetih dnevih januarja umirile, za naslednje dni pa obljublja pocenitev vrste izdelkov, od bele tehnike prek detergentov do nekaterih živil. Inflacija v februarju pa naj ne bi dosegla dvomestnega števila. Napovedala pa je tudi nekaj novih ukrepov, od intervencijskega uvoza večjih količin raznih vrst mesa in mesnih izdelkov ter vrste izdelkov za široko porabo do mašenja lukenj v začasnem zakonu o osebnih dohodkih. In - zmanjševanje uvoznih dajatev. Napovedana pa je, ne sicer na tiskovni konferenci, ampak na svetu guvernerjev v Narodni banki Jugoslavije, tudi zelo ostra omejitev kreditno monetarne politike.
Žal nekateri dosedanji in napovedani ukrepi zbujajo rahlo ne-
ugodje, saj kažejo na to, da bo tudi tokratna gospodarska reforma skušala priti na drugi breg reke po hrbtih delavcev. Navsezadnje bi bila tudi ta žrtev še sprejemljiva, če bi vladi res uspelo samo prek standarda in socialne varnosti delavcev in njihovih družin popeljati državo iz gospodarskih težav. Toda težko je verjeti, da bi bila prenova uresničljiva le na račun velikega števila brezposelnih in močno znižane kupne moči.
Če je nižja kupna moč tisti dejavnik, ki drži pokonci Markovičev program, zakaj, vraga, potem vlada pristaja na povečana sredstva za vojsko, ki bo menda kljub vsemu gradila nadzvočno letalo in menda tudi bojni helikopter. Zakaj želi vlada v svojih rokah čimvečja sredstva, s katerimi bo blažila napetosti, ki jih bodo povzročali njeni omejitveni ukrepi, ko pa v isti sapi prav ti prispevki, davki in višje carine večajo število podjetij, ki vseh teh finančnih obremenitev ne bodo mogla pokriti in bodo končala pri
stečajnem upravitelju. Najmanj prepričljiva je vlada pri inflaciji.
Predstavnik vlade na tiskovni konferenci ni povedal, kako si vlada predstavlja, da bo dosegla decembra napovedano rast. inflacije za letošnje leto. In tudi, če bi kaj rekel, bi bil odgovor najbrže vprašljiv:	doseči 13-odstotno
letno rast, ko pa je januarja uradno inflacija malo presegla 17 odstotkov, napoved za februar pa je enoštevilčna rast (torej pod desetimi odstotki). Najbrž bo težko verjeti, da bi se cene poslej samo zniževale, ko pa je jasno, da je tečaj dinarja precenjen bojda kar za okoli 30 odstotkov. Ali bo vlada zdaj napovedane pocenitve (detergenti in bela tehnika) dosegla tako, kot je izsilila pocenitev osnovnih živil januarja. Ali računa morda na še nižjo kupno moč prebivalstva? Ali po zadnjih podražitvah še drži Markovičeva trditev, da imajo podjetja v cenah kakih 50 odstotkov rezerve? Markovič ima sicer vedno pripravljen odgovor na vsa vprašanja. Toda zdi se nam, da je vprašanj o usodi gospodarske prenove najbrž več kakor prepričljivih odgovorov nanje.
Boris Rugelj
Glosa
Zakaj sem proti
demokratičnim
volitvam
Demokratična volitve so prava šiba božja. Ko se je o možnosti tega čudesa še šepetalo, so že postale grobar boljševizma. Domala čez noč je iz lizunskega režimca zrasel korajžen drugačnež, češ, saj sem bil vselej tak pa mi niso pustili. Stebri komunistične ekonomije so dobili poln gobec tržnega gospodarstva, za katerega so bili kajpak vedno, a časi niso bili zreli.
Komunisti so se odrekli komunizma, policaji policajstva, rablji so postali svobodomisleci...
Seveda je veliko vprašanje, kako bo s temi kameleoni po volitvah, kongresih in podobnih prelomnih dogodkih. Zato bi bilo verjetno najboljše, da bi z demokratičnimi volitvamT grozili leta in leta. V neskončnost. Nihče ne bi
vedel, kam in kako obrniti plašč, v katero zadnjico se spet zalesti in ni vrag, da bi po dveh, treh generacijah, zraslih pod tako strašanskim pritiskom, na slovenski zemljici res zakraljeval klen, pokončen rod.
Ker gre pri takšnih stvareh za splošna pravila, veljajo kajpak tudi za sindikate. Kakšni bodo prenovitelji po prenovi? Kdo bi vedel?! Zgodovinsko vzeto so bili sindikalisti namreč kaj prilagodljiva pasma. Na vsakem gnilem jajcu, ki ga je izvalila oblast, so zvesto čepeli in veselo kokodaj-sali. Ko so jim podtaknili novega, se niso nič sekirali, ker iz prejšnjega ni bilo piščancev. Saj ni bilo njihovo, ne! In kaj bi se sekirali, ko so bili kljuni vendarle polni obilne piče.
Zdaj je drugače. Saj z jajci bi še nekako šlo, a piča ni več tako bogato nasuta. Torej je treba preurediti vrste, postaviti prave ljudi na prava mesta. To pa pomeni, naj bi kadrovali in volili demokratično, od spodaj. Čeprav ta grozovitost že teče pa kaže, da vendarle ne bo tako hudo. Nekaj smo se v teh dolgih letih le naučili.
Toda kakor močno že pihajo v demokratično juho, da ne bi bila tako vroča, so posledice tu. Na stavkah že srečaš občinske sindi-kalce, ki se tja ne priklatijo iz direktorjeve pisarne, ampak kar takoj med delavce in še prav jim dajejo. Kolegica za sosednjo mizo je navdušena, da jo v sindikalni hiši prijazno pozdravljajo ljudje, ki ji prej še pokimali niso. Urednika cukajo za rokav, češ ali ne bi skupaj spisali, da smo prav mi pravi borci. V teh drwh je sicer že obljubljeni pogovor šprical le funkcionar, ki ne katldidira!
Zato nas bog obrani volitev. Vsako leto bi morali zarohneti, da prihodnje leto čisto zares bodo in tako naprej in tako naprej. Ko bodo res, bo prepozno.
Ciril Brajer
Ocenjeni življenjski stroški za lanuar 1990
MESEC: JANUAR 1990
tričlanska delavska družina	štiričlanska delavska družina indeks cen
življenjskih
Skupina dobrin iz	povprečni minimalni nujni mes. povprečni minimalni nujni mes. potrebščin
košarice	stroški	stroški	stroški	stroški	stroški	stroški	I. 90/XI. 90
1. Hrana	3405.22	2725.31	2725.31	4249.41	3284.33	3284.33	227.30
2. Pijača	506.18	269.60	269.60	516.82	272.69	272.69	273.40
3. Kajenje	133.42	99.44	99.44	133.42	99.44	99.44	248.60
4. Oblačila	1388.65	995.47	36.24	1664.56	1211.09	38.67	178.90
5. Obutev	379.00	288.48	0.00	508.76	365.06	0.00	233.60
6. Stanovanje	529.12	377.82	322.18	647.66	456.17	388.82	206.80
7. Ogrevanje, razsvetljava	599.72	408.96	277.04	472.50	497.49	339.06	220.00
8. Gospodinjska oprema	1014.87	515.28	0.00	1189.44	597.21	0.00	260.10
9. Higiena, zdravstvena nega	634.04	478.81	434.73	765.47	573.60	524.29	276.50
10. Izobr., kultura, razvedrilo	1135.21	379.14	276.84	1355.79	473.21	316.14	214.90
11. Prometna sr. in storitve	1590.50	753.32	469.87	1955.81	918.63	529.95	218.40
12. Razni predmeti in storitve	227.69	120.78	0.00	591.29	324.38	211.81	224.40
13. Drugi izdatki	997.03	276.74	254.49	1058.21	283.08	254.49	224.40
SKUPAJ (v din)	12540.63	7689.14	5165.73	15379.14	9374.38	6259.69	
stopnja rasti I. 90./XI. 89	122.92	122.49	129.16	122.67	122.08	128.82	
Cene obroka med delom za januar 1990
Po modelu za računanje iz strokovnih podlag (Knjižnica sindikati št. 58/83) je veljal normiran obrok med delom po povprečnih cenah v Sloveniji januarja 1990
Vrsta obroka glede na težavnost dela	Materialni	Cena v din, vključno	z režijo za pripravo	
	stroški	60%	80%	100%
I. lahko (2100 KJ)	na dan ■ 7.84	12.55	14.12	15.69
II. srednje (3140 KJ)	9.61	15.38	17.30	19.23
III. težko (3780 KJ)	11.59	18.55	20.87	23.19
IV. zelo težko (4620 KJ)	13.33	21.33	23.99	26.66
I.	na mesec 172.58	276.14	310.65	345.17
n.	211.48	338.36	380.66	422.95
m.	255.07	408.11	459.12	510.13
IV.	293.25	469.20	527.85	586.50
V skladu s sindikalno listo ter spremembami in dopolnitvami dogovora o merilih za samoupravno urejanje odnosov pri pridobivanju in delitvi dohodka SFRJ (Uradni list SFRJ št. 36/89) je bil januarski regres za prehrano 431.80 din.
Primerjava kaže, da januarski regres ni zadoščal za ekonomsko ceno normativnega obroka za težko delo v primerih, ko se hrana pripravlja z 80 - in več odstotnim režijskim pribitkom in za zelo težko delo, ko se hrana pripravlja z 60 - in večodstotnim režijskim pribitkom.
Strokovna služba RS ZSS

Na stavkovnem odboru ljubljanskih šol so se dogovorili, da se bodo člani sindikata na vsaki šoli sami odločali, ali bodo stavkali.
Tudi v zdravstvu visi v zraku grožnja s stavko: stavkovni odbor ROS zdravstva in socialnega skrbstva v pogovoru z uradno politiko (na sliki) terja na svoje zahteve pisne odgovore od slovenskega izvršnega sveta, republiškega komiteja za zdravstvo in socialno skrbstvo ter republiške uprave za zdravstveno varstvo do ponedeljka, 19. t. m. do 15. ure. - Sicer... (M. F.)
»Nikar ne obljubljajte delavcem svojih dejavnosti, da bo kolektivna pogodba nekakšna čarobna palica, ki nas bo potegnila iz vsemogočih težav,« je Rajko Lesjak opozoril sekretarje republiških panožnih sindikatov, ki so se skupaj s posebno komisijo zbrali na delovnem dogovoru o pripravi kolektivnih pogodb. Gregor Miklič (na sliki v sredini) pa je potolažil dela voljne sekretarje (z leve proti desni: »trgovka« Marija Lukman z Branetom Mišičem, »tekstilka« Branka Novak in »lesar« Marjan Ferčec), da bodo imeli v ponedeljek zjutraj na mizi strokovni pripomoček o teh rečeh. Da bodo lahko začeli - delati... (D. K.)
Nikar trditi, da ne gre Mohamed na goro: RTV Ljubljana je žrtvovala dva delovna dneva, da je slovenski srenji prvič v zgodovini predstavila Celje in njegovo kulturo. Iztok Premrov, do nedavnega naš sodelavec, je uspešno zamenjal pero za mikrofon. Na posnetku v pogovoru z Alenko Domjan, direktorico Zavoda za kulturne prireditve. Foto: Lukas	„	..
Slike: Sašo Bernardi
Slabe turistične napovedi
Zadnja tri leta se v Jugoslaviji ne moremo pohvaliti z kdo ve koliko tujimi turisti. Navala na naše morje že davno ni več. Tujci sicer še zahajajo k nam, vendar ne več s takim navdušenjem kot pred leti. Morje ni več tisto, kar je bilo včasih, da o cenah sploh ne govorimo. Pa še te povsem nepotrebne politične zdrahe! Skratka, lansko leto je obiskalo našo deželo šest odstotkov manj tujih gostov kot leto prej, kar v nobenem primeru ne moremo pripisovati zgolj naključju.
In obeti za leto 1990? Niso spodbudni, čeprav ima nemška marka največjo kupno moč prav v Jugoslaviji. Po podatkih dresdenske banke in nemškega zavoda za statistiko je namreč nemška marka vredna pri nas kar 1,65 marke, v Grčiji 1,25, ZDA 1,20, Italiji in Franciji 1,00, v Španiji in Veliki Britaniji 0,86, v Avstriji 0,80, na
Švedskem 0,70 in.v Švici le 0,65 marke. Kljub tej veliki primerjalni prednosti pa se nam letos ne piše dobro.
Sodeč po januarskih rezervacijah je zanimanje Zahodnih Nemcev za počitnice v Jugoslaviji manjše kot lani. Za to ni malo razlogov. Med tistimi, ki so starejšega datuma, so na prvem mestu nizka kakovost ponudbe, nedomi-selnost, nestabilne cene in slaba propaganda, k vsemu temu pa moramo v zadnjem času dodati še nič kaj pomirjujoče politične razmere. Te potiskajo našo deželo med turistično manj vame države. Če bomo imeli ob vsem tem letošnje poletje toliko gostov kot lani, bomo lahko kar zadovoljni. Vsaj tako razmišljajo predstavniki jugoslovanskih turističnih agencij v tujini.
Andrej Ulago.
ga Milanu Kučanu, Miranu Potrču, Dušanu Šinigoju, Mihu Ravniku, Anici Popovič, Marku Bulcu ter sistemski in nadzorni komisiji skupščine SRS naslovili vodilni sindikalni in samoupravni predstavniki iz Iskre. V njem med drugim tudi ugotavljajo: »... Gotovo je potrebno čimprej rešiti vprašanje nominacije družbenega kapitala, ker bi omogočilo jasno opredelitev vlpge lastnika produkcijskih sredstev, vloge poslovodenja in tudi vloge sindikata kot nosilca zaščitniške funkcije delovne sile. Brez hitrejšega reševanja teh vprašanj se bomo znašli pod pritiskom povečanega socialnega nezadovoljstva delavcev, ki v takšnih razmerah ostajajo politično brez sleherne zaščite. Povečani socialni pritiski, ki jim bomo priča ne samo zaradi razlastitve upravljalskih pravic delavcev, ampak tudi zaradi vedno slabših rezultatov poslovanja, stečajnih postopkov, pritiska vedno večjega števila nezaposlenih,	strokovno
usposobljenih mladih ljudi itd., nam bodo iz dneva v dan ožili prostor za normalne strokovne rešitve.«
Kdo pije in kdo plača
Je tudi to opozorilo Iskrinih ljudi klic vpijajočega v puščavi? Mogoče! Stranke se zdaj borijo predvsem za oblast in nimajo časa za reševanje teh »drugorazrednih« vprašanj. Toda stvar ni tako preprosta. Vsakdo, ki se bori za oblast v njenem kulturnocivilizacij-skem pomenu, bi moral vedeti, kako bo izpolnik svoje predvolilne obljube. Odveč je poudarjati, da tega ne bo mogle storiti, če ne bo še pravočasno vgriznil tudi v to kislo jabolko. Iskrino opozorilo namreč opozarja na učinkovitost socialističnih podjetij, ki pa po mnenju mnogih uglednih strokovnjakov ne morejo biti učinkovita vse dotlej, dokler menežerji ne bodo prišli pod nadzor lastnikov. Kajti če
postavljamo stvari tako ali drugače, naraven red je tak, da se le resničen lastnik podjetja zavzema za maksimiranje akumulacije. Do teh pa se pri nas nikakor ne moremo dokopati. Vsaj po normalni poti ne, se pravi brez manipulacij in malverzacij z družbeno lastnino, kar se dogaja sedaj. Nacionalizacija družbenih podjetij je torej nujna za uspešnost gospodarjenja, v katerem se bo vedelo, kdo pije in kdo plača.
Direktorji alfa in omega
Zdaj pa smo v položaju, ko se predvsem ve, kdo plača. To so delavci, ki jim v ogorom-nem številu grozi, da jih bodo potem, ko so jih 45 let »osvobajali« od dela, zdaj res tudi dokončno osvobodili. Kakšen paradoks! Zelo zanimivo bi bilo zvedeti, kako mislijo tisti, ki imajo sicer polna usta Evropske gospodarske skupnosti se intenzivno pripravljajo na tako imenovano enotno socialno listo, ki naj bi uvedla bistveno večje varstvo delavcev. Zelo resno pa se pogovarjajo o večji participaciji delavcev v upravljanju podjetij. In kaj se dogaja pri nas? Kot ugotavljajo v Iskri, Mercatorju, . Heliosu in še kje, družbeni pravobranilec pa se ob tem držijo za glavo, se družbeni kapital, »ki sicer nima znanega titularja, vedno bolj spreminja v neke vrste koledktivno lastnino. Za njene predstavnike (mene-žerje in lastniki hkrati, op. p) se razglašajo poslovodni sestavi, kar prihaja še posebej do veljave procesih združevanja in organiziranja podjetij v sestavljene oblike. V njih je upravljanje organizirano izključno na kapitalskem upravljanju, ki pa ga, kot smo ugotovili, predstavljajo poslovodne strukture. »Seveda je odveč poudarjati, da se zlasti v tako imenovanih holdingih, kar ugotavlja na primer Heliosa tudi družbene pravobranilke samoupravljanja Mi-
lojka Modrijan, postavlja kapitalsko upravljalski odnos na relaciji »gospodujoče podjetje« in »odvisna podjetja«. Pri tem kapitalskem povezovanju pa, kot pravilno ugotavlja družbena pravobranilka, manjka glavni vezni člen - lastnik kapitala. Za kapitalistični svet, v katerem so se holdingi razvili, je značilno, da se tako kapitalska kot upravljalska struktura podjetja zasnuje na dejstvu, da so lastniki zunaj holdinga in imajo tako nad holdingom kot njegovim menežentom dejanski nadzor. Ker pri naših holdingih manjka ravno ta glavni vezni člen (lastnik kapitala), je jasno, da so vse te podjetniške preobrazbe zgolj fiktivne. Kot ugotavljajo slovenski pravobranilci samoupravljanja pa posledice teh preobrazb še zdaleč niso fiktivne, kar jim zelo zagovorno potrujejo že sami statuti hodingov. Iz njih je povem jasno videti, da so alfa in omega novih organizacij le menežerji, delavci pa so se s fiktivnimi vložki v holding povsem izključili iz nadzora. Kdo torej nadzoruje hol-dinško vodstvo? Odgovor je en sam: NIHČE! Odveč je poudarjati, da takšne organiziranosti podjetij ne poznajo nikjer na svetu, kar pomeni, da je v Jugoslaviji še kar naprej improviziramo.
Kaj nam govori vse to? Predvsem tole: ta trenutek imamo pri nas dve vrsti delovne sile - gospodujočo in odvisno! Nimamo pa dejanskega lastnika. Pač, slednji sc nam lahko razvije iz gospodujoče. In s kakšno pravico? Kako lahko direktor, ki ni vložil niti enega dinarja v podjetje, igra vlogo lastnika in odpušča delavca? Na to seveda nihče ne ponuja odgovora. Značilno pa je, da odpravljamo prav tiste ustanove (družbeno pravobranilstvo samoupravljanja), ki na to opozarjajo. Bomo po petinštiridesetih letih spet doživeli čase drhali?
Ivo Kuljaj
V teh kaotičnih časih se nam zastavlja paradoksalno vprašanje: ali čaka družbeno lastnino enaka usoda, ko jo je v Jugoslaviji doživela zasebna v letih po drugi svetovni vojni? Poanta vprašanja je kajpak v tem, da nekdo nekaj dobiva ali jemlje, ne da bi to tudi pošteno plačali. V pogovoru v družbeno pravobra-lilko SRS Anico Popovič in njenima namestnikoma Viktorjem Leskoškom in Francijem Polakom smo lahko zgolj ugotavljali, da ni nikogar v državi, ki bi se takšnim težnjam učinkovito postavljal po robu. Še celo več, vse bolj očitno postaja, da bi se družbene lastnine radi znebili, tistih pa, ki opozarjajo pa nevzdržne razmere (na primer: družbeno pravobranilstvo) postajajo moteči glasniki vpijajočega v puščavi, ki se jih je treba čimprej otresti. Posledice takšnega stanja so katastrofalne: delavcem polzi iz rok lastnina, ki sicer resda ni bila nikoli resnična njihova, s tem pa tudi podlaga za temeljno varstvo njihovih pravic. Očitno je torej, da s kopnenjem družbene lastnine delavcev postaja najbolj nezaščitena divjad, ki bo plačala (z lastno kožo) največji račun za petinštiridesetletne zablode svojih komunističnih oblastnikov.
Iz poročila Sveta za varstvo človekovih pravic in svoboščin
Zarote mogočnikov in večstrankarstvo
Da smo si na čistem: nihče nima nič proti tako imenovani operacionalizaciji družbene lastnine, katere temeljni cilj je, da ta lastnina dobi svojega lastnika (titularja), ki bo pravno in ekonomsko prisiljen z njo gospodariti kot dober gospodar. Toda ta družbena lastnina ne more preiti v zasebne roke kar tako, kot nekaj, kar nima svoje realne cene in kar se lahko jemlje po mili volji. Kajti, to je lahko samo kraja, kot je bila ona po vojni, ki utegne imeti katastrofalne posledice. Na eni strani se bo pojavil nov sloj lastnikov, ki do svojega premoženja ni prišel na pošten (ekonomski način, na drugi pa bo ostal večinski brezpravni sloj delavcev. Če bo šlo tako naprej, bo slovenska država ostala brez »svoje« družbene lastnine, na grbo pa bo dobila kakih 150.000 nezaposlenih delavcev, ki jim zaradi svoje nespameti ne bo mogla pomagati. Slovenski sindikati so v tem položaju torej ravnali edino pametno, ko jim je na Nedavnem zasedanju skupščine SRS uspelo uveljaviti moratorij na odpuščanje delavcev, ki bo, kot smo poročali že v prejšnji številki, velja to-
liko časa, dokler ne bodo izpolnjeni tile (nujni) zakonski pogoji.
1.	sprejet zakon o delovnih razmerjih,
2.	sprejete kolektivne pogodbe;
• Z ulice
Zamenjati je treba pač kuibe...
Zadnje čase se je po Ljubljani iz dneva v dan glasneje šušljalo, če je res, da Iskra prodaja svojo poslovno stolpnico na Trgu revolucije; »bolje obveščeni« so vedeli povedati, da bo v njej že kmalu vzhodnoevropska banka za obnovo in razvoj, še »bolje obveščeni« pa, da je »bajta« menda kot nalašč za Miltonov hotel.
Kakor koli se bodo že odločili modrijani iz Iskre, eno je gotovo: če »kupleraj« ne gre, je treba po »dobrem poslovnem običaju« najprej zamenjati pač - kurbe...
3.	sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninske in invalidskem zavarovanju;
4.	dokler ne bo zakonske podlage za ustanovitev raz-vojno-zaposlovalnih skladov in s tem trajnih in stabilnih virov sredstev za zagotavljanje socialne in materialne varnosti presežnih delavcev.
Opozorilo Kučanu, Potrču, Ravniku...
In smo tam! Kje bo slovenska država dobila denar za te razvojne in socialne sklade? Vprašanje je usodno povezano z operacionalizacijo družbene lastnine. Vse bolj očitno postaja, da teh skladov preprosto ne bo, če slovenska država oziroma skupščina SRS ne bo takoj sprejela zakona o nacionalizaciji vseh družbenih podjetij tako, da preidejo v upravo pristojnih ministrstev. Vlada pa bi morala takoj ustanoviti specializirane (vladne) agencije, ki bi se ukvarjale z ocenjevanjem vrednosti družbenega premoženja in z njegovo prodajo, Jasno je, da so zahteve slovenskih sindikatov prehodnega značaja. Kaj pa potem? Potem bi se morale njihove sindikalne in socialnovarstvene zahteve reševati po sistemski poti. To pa je, ko smo ugotovili, nemogoče, dokler država ne bo imela do kod polniti teh (nujnih) skladov. Slovenski sindikati bi morali torej nujno ob tem paketu svojih zahtev poslati slovenski skupščini še svojo glavno zahtevo: nacionalizacijo družbenega premoženja! Brez tega je uresničitev njihovega sprejetega paketa v skupščini nemogoča! Tega pa bi se morali zavedati oboji, sindikalisti in država. Da ne gre za razmišljanje, ki nima stvarne podlage, nam potrjuje tudi opozorilo, ki so
Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri RK SZDL Slovenije, »Bavconov svet« po domače, je pripravil letno poročilo. »Zdi se mi, da je bila za delovanje sveta (spričo zelo zapletenih političnih razmer v zadnjih skoraj dveh letih na Slovenskem in v Jugoslaviji) odločilnega pomena njegova domala soglasna odločitev, da je treba vprašanje o človekovih pravicah postaviti na dnevni red kot univerzalno, neideološko, nadpolitično in nacionalno vprašanje. Razburkani časi ideoloških, političnih in mednacionalnih spopadov v Sloveniji in Jugoslaviji so bili huda skušnjava, da bi kdo geslo o človekovih pravicah zlorabil kot sredstvo za svojo politično kvalifikacijo ali za diskvalifikacijo koga drugega. Kateri koli svet, odbor ali kakor se že imenujejo organizacije za varstvo človekovih pravic, bi se v hipu kompromitiral, če bi manipuliral ali dopustil, da kdo drug manipulira z njim v politične namene,« je v uvodu poročila zapisal Ljubo Bavcon.
Med dosežke sveta lahko uvrstimo lepo število idej in besedil, ki jih je prispeval k septembrskim amandmajem k slovenski ustavi. V posebni izjavi je podprl še tista dopol-
nila, s katerimi je skupščina Slovenije zavarovala svoje državljane pred množnimi nelegitimnimi represivnimi posegi organov federacije. Svet je »veliko delal in morda tudi zares kaj prispeval« k takšnemu pravnemu redu, ki bo že na ustavno, pravni in pravo-dajni ravni omogočal uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin in ki bo imel vgrajene mehanizme za njihovo učinkovito varstvo.
Svet ne trdi, da so pravice in svoboščine idealno zavarovane, so pa ljudje že bolj občutljivi in ne molčijo več, kadar menijo, da jim jih kdo krši. Po drugi plati so bolj previdni, vestni in korektni tisti, ki jim njihov položaj in pooblastila omogočajo kršiti človekove pravice.
Žal, takšne in podobne ve-droglede ugotovitve Ljuba Bavcona veljajo le za Slovenijo: »Položaj v Jugoslaviji in predvsem na Kosovu je naravnost alarmanten!«
No, saj tudi doma svet ni bil na vseh področjih enako uspešen. Čeprav si je za posebno in povsem enakopravno področje del zastavil »strokovno in moralno pomagati posameznim občanom, ki so jim bile v SR Sloveniji kršene njihove pravice in svoboščine«, se s tem ne more pohvaliti.
Ljudem, ki so se k njim zatekli, so morali prevečkrat povedati, da jim kljub najboljši volji ne znajo ali ne morejo pomagati. Ali si niso smeli dovoliti vloge arbitra, ki bi oporekal odločitvam sodišč oziroma drugih organov ali pa so naleteli na primere, ki so zaudarjali po oblastniški samovolji, zlorabah moči in korupciji, pa tega ni bilo moč dokazati. Navedimo še tragično ugotovitev, do katere se tudi novinar sindikalnega glasila prepogosto dokoplje:
»Ce se skupina ljudi, ki ima kakršno koli družbeno moč v podjetju, ustanovi, občini ali drugje, zaroti proti tako ali drugače neprijetnemu posamezniku, potem mu do pravice lahko pomaga le naključje ali čas.«
To je tudi za sindikate več kot le zanimivo vprašanje, saj je svet največ takšnih primerov ugotovil na področju delovnih razmerij. In spet prav za sindikat je izzivalna naslednja misel Ljuba Bavcona: »Ne delamo si iluzij, a morda bodo takšne zarote mogočnikov zoper posameznike težje, ko se ne bodo mogli več skrivati za avtoriteto do pred kratkim vodilne politične stranke in je zlorabljati za svoje posebne interese.«
Ciril Brajer
na kratko
Lajanje v polno luno?
Zastopniki sindikatov podjetij gostinstva in turizma Gorenjske so se na delovnem posvetu seznanili s predvidenimi organizacijskimi in vsebinskimi spremembami osrednje zveze in sindikata njihove dejavnosti. Na podlagi ugotovitev, da so delavci te panoge med seboj slabo povezani, da vrsta osnovnih organizacij ne dela, da večina statutov podjetij slabo opredeljuje status in dejavnost sindikata, da so življenjske in delovne razmere z osebnimi dohodki vred v nekaterih okoljih minimalne... Ugotovili so, skratka, da izvoznemu vplivu navkljub njihova dejavnost ni pošteno ovrednotena. Reši jo lahko samo sindikat, če bo na vseh ravneh ustrezno organiziral dejavnost; zato pa mora že sedaj vplivati na statute (bodočih) podjetij, hkrati pa pripraviti tudi pregled delovnih in življenjskih razmer svojega članstva.
Lajanje v polno luno? Najbrž, kajti zavoljo nesklepčnosti regijskega odbora sindikatov podjetij gostinstva in turizma niso mogli ustanoviti. Imeli so pa lep namen...
Lahko gremo » Evropo, vendar...
Občinski odbor delavcev kovinsko-predelovalne industrije Žalec je ocenil, da je prehod na evropski delovni čas uresničljiv, vendar pod naslednjimi pogoji: da bo organizirana prehrana med opoldanskim odmorom, da bo temu prilagojen delovni čas vzgojno-varstvenih ustanov ter da bosta zagotovljeni »materialna in socialna varnost delovne sile ob upoštevanju večjih življenjskih stroškov...«
Seznanili so se tudi z novo organiziranostjo sindikata te dejavnosti v regiji: V Celju in Žalcu ostaneta občinska odbora, delavci kovinskopredelovalne industrije iz drugih občin celjske regije pa se bodo povezovali v regijski odbor, v katerem bosta tudi predstavnika občinskih odborov iz Celja in Žalca.
O povezovanju z Evropo pa potem...
Stolčki za zdaj še zastonj
Na ustanovnem sestanku odbora sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva koroške regije so glede na potrebe ustanovili dva odbora - za gozdarstvo in lesarstvo - z ločenimi pristojnostmi in nalogami. Oba bosta »sedela« v Slovenj-gradcu.
Na ustanovnem sestanku odbora sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije koroške regije pa so se med drugim domenili, da bodo imeli do kongresa nepoklicnega predsednika, po kongresu pa že preofesionalca, ki naj bi ga plačevali iz dobička podjetij, povezanih v ta odbor.
Navali narod (dobrih) služb je čedalje manj...
Naj se »Idi, naj se ve...
Na občnih zborih osnovnih organizacij ZS v Slovenskih Konjicah je bilo čutiti precejšnje zanimanje delavcev za prenovljene sindikate, hkrati pa tudi dvom o tem, ali bo nova organizacija dovolj močna in učinkovita v boju za zavarovanje njihovih interesov. V isti sapi so tudi zahtevali članske izkaznice.
Da se bo vedelo, kdo je kdo...
Domžalčani »kontra« Ljubljančanom
Na seji 10 občinskega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Domžale so sklenili, da bodo ostali skupaj še naprej. Odbor bodo sestavljali predsedniki osnovnih organizacij teh dejavnosti, ki si bodo izvolili tudi svojega »šefa«.
Omeniti pa velja še eno »podrobnost« s seje, namreč, da niso podprli konstituiranja odbora sindikata delavcev dejavnosti v ljubljanski regiji. Očitno so sami sebi dovolj.
Za »sak primer tudi stolček
V Ajdovščini so ustanovili občinski odbor sindikata delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije, ki ga sestavljajo predsedniki sindikatov iz Tekstine in IKA, Konfekcije Vipava in Alpininega obrata na Colu. V ROS ne bodo imeli stalnega člana, zahtevajo pa eno delegatsko mesto.
Za vsak primer, seveda...
»Lublana« postaja manj »bulana«
V Ljubljani so se odločili, da bodo namesto občinskih odborov sindikatov dejavnosti ustanovili mestne odbore. Ti bodo sestavljeni iz članov, ki jih bodo predlagali sedanji občinski odbori, sedeži mestnih odborov posameznih dejavnosti pa bodo v občinah, kjer je največ članov posameznih dejavnosti. S prenehanjem delovanja občinskih odborov ne bo pretrgana povezava med sindikatom podjetja in občinskim svetom. Še naprej bodo segali po oblikah dela, kot so posveti po dejavnostih in druge oblike sodelovanja za skupno reševanje problematike.
Sedež mestnega odbora delavcev gradbeništva bo za Bežigradom, kemične in nekovinske ter kovinske in elektroindustrije v Šiški, prometa in zvez v Mostah, trgovine pa v Centru.
Pa naj še kdo reče, da tudi v Ljubljanskem sindikalnem organiziranju ni začel zmagovati - razum...
Skupščina sindikata delavcev kovinske in elektro industrije
Sindikat naj vodijo resni liudie, ne pa demagogi
V petek, 9. februarja, je bila v Kulturnem centru v Titovem Velenju skupščina sindikata delavcev kovinske in elektro industrije Slovenije, in sicer je potekala pod geslom: Enotnost, solidarnost, nova delovna mesta! Na skupščini, ki se je je udeležilo več kot 160 delegatov in gostov iz vse Slovenije, so izvolili novo vodstvo in nove člane odborov, sprejeli pa so tudi programske in druge listine za nadaljnje delo sindikata.
Skupščino je začel predsednik republiškega odbora sindikatov delavcev kovinske in elektro industrije Albert Vodovnik. Pozdravil je delegate in goste, med njimi tudi predsednika Zveze sindikatov Slovenije Miha Ravnika. Za njim je na oder prišel Rudarski oktet iz Velenja in izvedel kratek kulturni spored. Skupščino sta kasneje pozdravila tudi podpredsednik skupščine občine in predsednica občinskega sveta sindikata Titovega Velenja ter oba zaželela tako skupščini kot sindikatu obilo uspeha.
Na začetku razprave o poročilu o delu republiškega odbora v preteklem obdobju je njegov predsednik Albert Vodovnik poudaril, da gre tokrat za prelomni trenutek v sindikatu. Razmere namreč silijo sindikat v nenehen boj za dokazovanje svojega obstoja in zaupanja delavcev. Zato je republiški odbor sindikata delavcev kovinske in elektro industrije v minulem obdobju obravnaval in sprejel vrsto pomembnih dokumentov in osnutkov zakonov. Tako so velik poudarek dali skrajševanju delovnega časa, obravnavi nočnega dela žensk, ukrepom ekonomske politike, aktualnim vprašanjem socialne politike, vlogi sindikata v stečajnih postopkih in podobnem. Seveda pa to ne pomeni, kot je dejal Albert Vodovnik, da je republiški odbor uspel vse cilje tudi doseči. Še vedno je zaskrbljujoč slab položaj tehnične inteligence, ki beži iz domovine, ker ne dobi tistega, kar si zasluži. Nadalje si mora sindikat izboriti večjo vlogo v skupščinah poslovnih sistemov, da bo ne samo dajal mnenja, ampak tudi predlagal spremembe in zakone. Svoje poročilo o minulem delu pa je predsednik republiškega odbora sklenil z besedami, da ima sindikat dovolj znanja, volje in moči, da uspe v svojih načrtih. Pogoj pa je seveda to, da sindikat (p)ostane nadstrankarska, stanovska organizacija in da z združenimi močmi gre v boj za boljše ekonomske in socialne razmere delavcev.
Po tem poročilu se je med delegati razvnela razprava, ki jo je začel Iztok Sagadin iz Cimosa. Ta je programski usmeritvi sindikata delavcev kovinske in elektro industrije očital preveliko navezanost na program Svobodnih sindikatov Slovenije, saj je ta v javnosti doživel že nekaj kritik in tudi sprememb. Zato bi bilo potrebno vse sporne točke zbrisati, vnesti pa več specifičnosti. Ivan Šajn iz
Batuj pa se je zavzel za ponovno uveljavitev samoupravljanja in obnovo zastarele tehnologije. Ponovni uveljavitvi samoupravljanja, kot ga poznamo sedaj, pa je nasprotoval Bogdan Ličof iz Železarne Jesenice. Predlagal je, da naj delavci samoupravljajo glede na višino vloženih sredstev. Prav tako je bil proti temu, da sindikat obljublja evropsko kakovost življenja, ker je to obljubo nemogoče izpolniti. V svoji razpravi je Bogdan Ličof poudaril tudi potrebo po uvedbi neodvisne strokovne službe sindiakta, ki bo skrbela za pravilnost pri izvajanju kolektivnih pogodb, stečajev in sanacij, hkrati pa naj bi nadomestila sedanja sodišča združenega dela in druga telesa za varstvo delavcev. To je bila zahteva več razpravljal-cev, in sicer da mora sindikat postati neodvisna organizacija s pravimi strokovnjaki.
Nato je še nekaj razpravljalcev poudarilo, da sindikat potrebuje prave ljudi v skupščinah, zborih združenega dela in da se mora še bolj zavzemati za interese delavcev. Izražena je bila tudi zahteva
novim in starim političnim strankam, naj konkretno povedo, kakšne so njihove namere z gospodarstvom. Da pa bo sindikat nadstrankarska organizacija, si mora zagotoviti denarna sredstva za svojo neodvisnost, je bilo še rečeno.
V razpravo se je vključil tudi predsednik Zveze sindiktov Slovenije Miha Ravnik. V svojih besedah je poudaril odločenost sindikata, da si pridobi ugled, vpliv in moč, ki mu gre. Seveda bo to težak boj, potrebno bo oblikovati prave dokumente, kot sta statut in program, ter strategijo, s ktero bo sindikat pridobil delavce na svojo stran. Zato je treba prekiniti s samozadovoljstvom, saj je treba še veliko narediti. Predvsem se mora ustvariti močan sindikat za večje zadovoljstvo delavcev. Z njihovo podporo bodo lahko oblikovali in spremenili zakone za varstvo delavcev.
Miha Ravnik je še dejal, da so začrtane tri vloge sindikata v prihodnosti, in sicer: zagotoviti delo, možnosti za delo in osebni dohodek, zagotoviti varnost delavcev in njihovo odločanje v podjetjih. Glede socialne varnosti pa je pripomnil, da je to stvar in naloga države ter podjetništva, sindikat pa mora vplivati na izvedbo le-tega. Kasneje je med razpravami pritegnil predvsem pozornost po-
Branko Kaker iz Raven na Koroškem je zahteval, naj gospodarstvo namenja le 30 odstotkov svojega prihodka za družbeno nadgradnjo in ne skoraj 100, kolikor je obremenjeno gospodarstvo sedaj. S tem bi končno uresničili obljube o nujnosti razbremenitve slovenskega gospodarstva.
Pri volitvah vodstva sindikata je prišlo do zapleta. Delegati kovinarjev z Obale so sklenili, da na volitvah ne bodo sodelovali, ker so očitali komisiji ROS, da je postopek kandidiranja za novo vodstvo nedemokratičen in ker volitve niso tajne.
Skupščina sindikata je z javnim glasovanjem soglasno potrdila predlog sestave novega republiškega odbora sindikata in druge organe. S tajnim glasovanjem pa je bil z veliko večino za predsednika ponovno izvoljen Albert Vodovnik, sekretar ROS pa bo še naprej Vladimir Bizovičar.
Skupščina sindikata je z veliko večino podprla predlog, da bi Zvezo sindikatov Slovenije še naprej vodil Miha Ravnik, sekretar pa bi naj bil Rajko Lesjak.
datek, da bi kljub zmanjšanju števila delavcev za polovico zmanjšali stroške proizvodnje le za 6 odstotkov. V času razprave je prišla tudi vest iz Maribora o stečaju Marlesa z več kot 2000 zaposlenimi, kar je še bolj poudarilo potrebo po oblikovanju močnega in vplivnega sindikata, ki bi lahko zagotovil socialno in ekonomsko varnost vsem zaposlenim in nezaposlenim. To je bila v bistvu tudi osnovna misel vseh razpravljalcev.
Po končanih razpravah je delovno predsedstvo razglasilo volitve. Najprej je predsednik komisije za kadrovsko politiko Jože Oblak predstavil predloge in potek evidentiranja kandidatov. Skupščina je vse predloge kadrovske komisije sprejela in predlagane kandidate tudi izvolila.
V razpravi po volitvah se je k besedi priglasilo še nekaj delegatov. Še najbolj konkreten je bil Edvard Kavčič iz Železarne Jesenice, ki je vprašal, kje so odgovori Gospodarske zbornice Slovenije in izvršnega sveta Slovenije, ki so bili obljubljeni, o razmerah v kovinski industriji. Zato je skupščina sklenila svoje delo s sklepom, da še enkrat pozove Gospodarsko zbornico in Izvršni svet Slovenije k rešitvi težkega položaja v tej dejavnosti.
Robert Peklaj
Logaški sindikati:
Po daljši bližnjici
»O dokončni podobi bodočega sindikata je zavoljo številnih nedorečenosti za zdaj še težko govoriti, zato smo se na nedavnih občnih zborih osnovnih organizacij nekako dogovorili, naj sedanji predsedniki do aprilskega kongresa ZSS še ostanejo ,na oblasti’; potlej bo neznank gotovo manj, z njimi pa tudi malodušja ali strahu pred sprejemanjem funkcij v novih razmerah za delovanja,« je kratko ocenil minule občne zbore po »svojih« delovnih organizacijah Jože Boben, od lanskega oktobra sekretar občinskega sveta ZS Logatec.
Menil je tudi, da ga je republiško vodstvo polomilo, ker ni hkrati z objavo osnutka programskih listin natančneje predstavilo organizacijsko strukturo novih sindikatov, še zlasti sindikata podjetja ter njegovih relacij navznoter in navzven. »To napako smo poskušali popraviti na zadnjih občnih zborih, vendar povsod nismo imeli srečne roke,« je nadaljeval in pri tem omenil osnovni organizaciji Okna in Detel iz KLI, kjer so imeli za ves občni zbor (s predstavitvijo novega sindikata podjetja vred), na voljo pičle pol ure. Iz zadrege so se rešili tako, da so v poljudnem jeziku objavili, kakšen naj bi bil sindikat podjetja, v priročni obliki pa name-
ravajo natisniti še pravilnik sindikata podjetja z vsemi bistvenimi »podrobnostmi«.
»Na občnih zborih pa je seveda tekla beseda tudi o bodoči organiziranosti po dejavnostih. Predsedniki izvršnih odborov - svetla izjema je bil samo ,papimičar’ - so nam že pred pripravami na občne zbore zatrjevali, da od republiških odborov niti materialov ne dobivajo, kaj šele, da bi se z njimi potrudili vzpostaviti kakšne pristnejše stike. Zato jih odklanjajo,« je Boben opisal (do)seda-nje panožne hierarhične odnose in najnovejša prizadevanja posameznih ROS komentiral iz lastnih izkušenj: »Dogaja se, da me moji fantje vprašajo, kaj neki o tem ali
Jože Boben: »Ne, nismo še na bobnu...«
onem meni občni svet. Skomignem z rameni, kaj naj drugega, saj gredo ti .rosOvski’ materiali mimo nas; menda po bližnjici. Ne vem, ker ne izvem! Vem pa, da bi se v takšnih manjših občinah, kakršna je naša, občinski svet moral še utrjevati, sicer bo res brez moči...«
Ker smo že pred volitvami, je seveda neogibno vprašanje, kaj o tem menijo v njihovih okoljih; »Jaz pravim, da nam ne sme biti vseeno, kdo bo sedel v kakšnem skupščinskem zboru, zato bi lahko dali kakšno oceno o možnem kandidatu,« meni Boben-»Zato je spet škoda, da tako dolg0 nismo vedeli, kako naj se vedem0 v teh predvolilnih bojih. Občni zbori so mimo, z njimi pa tudi priložnost, ki bi jo najbrž lahko učinkovito izkoristili. Sicer so pa liste evidentiranih možnih kandidatov v naši občini za zdaj še v strogi tajnosti. Vsaj kaže tako, ker jih zunaj še ni...«
Za konec pa še beseda o stavki šolnikov, ki je precej vznemiril okoliško prebivalstvo, začel pa s® je mimo vseh oblik sindikalne organiziranosti, torej tudi mimo ROS dejavnosti. »Točne analiz® o tem, zakaj tako, skupaj z občinskim izvršnim svetom še nismo naredili, šlo je pa seveda za zahteve po boljših plačah,« je odgovoril Boben. »Za zdaj je mir, ker so dobili višje plače in poračun® za nazaj. Ali so ga polomili ravnatelji ali izvršni svet ali računovodje, ki se niso dovolj hitro prilagajali tedenskim, če že ne kar dnevnim spremembam, bomo - kot rečeno - že še ugotovili...«
Pogovor z Milanom Deisingerjem, predsednikom republiškega odbora sindikata delavcev grafične, založniške in časopisno-informativne dejavnosti
Večja samostojnost posameznih sindikatov
Sindikat delavcev papirne, grafične, založniške in časopisno-infor-mativne dejavnosti združuje dejavnosti, ki so sicer tehnološko povezane in odvisne med seboj. Interesi delavcev pa so v mnogočem različni in jih je znotraj posameznih podjetij že včasih težko uskladiti. To velja predvsem za časopisne hiše, ki združujejo navadno grafike, založnike in novinarje. Ena izmed posledic tega je, da novinarji že zahtevajo svoj neodvisni sindikat in so ga tudi že ustanovili.
Čeprav je bil republiški odbor sindikata te dejavnosti doslej dokaj aktiven in uspešen, lahko rečemo med najuspešnejšimi, pa novi veter v gospodarstvu in zahtevnosti uveljavljanja pravic delavcev kar kliče po novi organiziranosti, ki bo predvsem uspešneje varovala delavca.
O delu republiškega odbora papirne, grafične, založniške in časopisno-informativne dejavnosti ter o vizijah nove organiziranosti smo se pogovarjali s predsednikom Milanom Deisingerjem.
»Pred nami je skupščina, ki naj bi začrtala novo organiziranost in uspešnejše delovanje našega sin-
dikata. Vsa dejavnost, na vseh ravneh, je usmerjena v pripravo nanjo. Preden pa povem o tem kaj več in podrobneje, moram spregovoriti tudi o gospodarskem položaju podjetij v naši panogi. Z ekonomsko problematiko se sicer načelno ne ukvarjamo, vendar... Nizki osebni dohodki zaradi slabega gospodarskega položaja podjetij, kjer za plače ni kje vzeti denarja, nas sili, da se vsaj posredno poglabljamo tudi v gospodarjenje. Posebno še, če le imamo možnost pomagati, saj s tem posredno zavarujemo tudi delavce.«
Vemo, da podjetjem papirne, založniške in grafične industrije,
pa tudi časopisorn, v zadnjem času ne gre najbolje.
»Za papirno industrijo sta značilna zadolženost in nelikvidnost, kar pa je posledica tistih upnikov, ki ne plačujejo računov. Večino podjetij je prizadela tudi gospodarska blokada Srbije. Najbolj Sladkogorsko, ki je tja prodajala skoraj tretjino proizvodnje. Težko pa je na hitro poiskati nove tržno uspešne programe. Posledice krize v teh podjetjih pa je tudi beg najboljših kadrov, ker jih pač ne morejo dovolj dobro stimulirati. To pa še poslabšuje njihovo perspektivo.
Republiški odbor se je v zadnjem času najbolj zavzemal za reševanje papirnice Vevče, predvsem, tako, da bi preprečili stečaj in s tem dodatno odpuščanje tehnoloških presežkov. Poskušali smo pri Vidmu, pa pri banki in drugod, da bi, kolikor se le da, zavlačevali stečaj. S tem pa naj bi
jim dali čas, da bi našli nove programe, ki bi jim pomagali splavati. Za to pa imajo vse potencialne možnosti.
Predvsem pa se borimo proti dejstvu, da posledice slabega gospodarjenja, nosijo le delavci, ki za to niso nič krivi.
Tudi položaj grafikov je vse slabši. Likvidnost in akumulativna sposobnost se manjšata. To pa zaradi zmanjševanja števila naslovov knjig, naklad dnevno-informativnega tiska in še posebej revij. Tem je naklada lani padla za dobro četrtino. V najslabšem položaju med grafično-časopis-nimi hišami.pa je mariborski tisk.
Tudi založništvu ne gre nič bolje. V najbolj nezavidljivem položaju pa je koprska Lipa,
Vzrok za tak položaj založnikov in časopisov pa so, po našem mnenju, visoke cene, zmanjšana
Milan Deisinger
kupna moč in morda ne nazadnje tudi neprimerni koncepti.«
-	Skupščina sindikata vaše dejavnosti je pred vrati. Menda bo 7. marca v Radovljici. Kaj vse pripravljate za njo?
»Pripravili smo predlog za novo programsko usmeritev za obdobje do leta 1944 in za novo organiziranost posameznih panog naše dejavnosti. Naj kar takoj povem, da predlogi, ki smo jih pripravili, niso rezultat dela republiškega odbora ali celo samo izvršilnega odbora, ampak sinteza mnenj in pogledov s številnih srečanj predsednikov osnovnih organizacij.
Predlog programa izhaja iz določene programske usmeritve ne-odivsnih sindikatov Slovenije. Pri tem pa upošteva posebnost interesov prostovoljne stanovske organizacije, da bi na organiziran način varovali in izboljševali svoj ekonomsko-socialini položaj in pravice na podlagi dela in delovnega razmerja.
Naj naštejem le nekaj naših ciljev, za katere se bomo zavzemali:
-	predvsem ne bomo pristajali na zmanjševanje že pridobljenih pravic delavcev, pač pa bomo terjali njihovo povečanje;
-	za pošteno delo bomo zahtevali pošteno plačilo, ki bo omogočalo človeka vredno življenje;
-	zahtevali bomo takšne delovne razmere, ki ne bodo ogrožale zdravja delavcev;
-	pripravljali in sklepali bomo kolektivne pogodbe in nadzirali njihovo uveljavljanje;
-	naš cilj pa je tudi prožna organiziranost sndikata in kadrovska prenova.«
- Ko že govorite o organiziranosti, kakšna naj bi bila odslej?
»Naš odbor dejavnosti naj bi vključeval štiri samostojne, neod visne odbore sindikata: papirne in papirno-predelovalne dejavnosti, grafično-informativne, založniške in posebej novinarske dejavnosti. Vsak odbor naj bi imel petčlanski izvršilni odbor. Skupni naj bi bili svet in predsedstvo odborov ter skupščina sindikata dejavnosti. Skupna naj bi bila tudi predsednik in sekretar sindikata dejavnosti. Tudi ime smo delno spremenili. Imenovali naj bi se sindikat delavcev papirne, grafično-informativne, založniške in novinarske dejavnosti.
V novih gospodarskih razmerah so vse panoge med seboj v tržnih odnosih. Vendar pa so v reprodukcijski »papir - grafika - založništvo - novinarji« delavci usodno povezani. Skupne interese bodo tako uveljavljali prek sindikata dejavnosti, specifične zahteve pa prek svojih odborov, vse pa seveda prek zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Republiški odbor dejavnsti naj bi bil le koordinator med tako povezanimi sindikati.
Naj povem še to, da se bomo zavzemali za poklicne sindikalne delavce posebej v večjih podjetjih, ker bomo le tako lahko še bolj učinkoviti.«
In za konec... Znano je, da imajo novinarji že svoj samostojen sindikat.
»Članstvo v sindikatu in način organizranja je prostovoljno. Kako pa se bodo povezovali, se bodo odločili člani tega sindikata.
Andrej Agnič
Klepet s Franjem Krsnikom, sekretarjem ROS delavcev kemične in nekovinske industrije
Dobri aktivisti SO dragoceni
S Franjem Krsnikom, sekretarjem ROS delavcev v kemični in nekovinski industriji, smo se pogovarjali o programu dela tega ROS, o pripravah na skupščino, osnutek statuta sindikata dejavnosti, vprašanja organiziranosti tega sindikata, priprave na skupščino in pregledali gradiva za 12. kongres ZSS. Zato se je pogovor vrtel predvsem okpli skupščine ter organiziranosti sindikatov te dejavnosti, ki bo 27. februarja.
»Članstvu smo ponudili več možnosti za organiziranje in več metod in oblik dela in naj se samo odloči, kako se bo organiziralo. Ne gre namreč, da bi ga z vrha priganjali v vsiljene kalupe,« je začel pogovor Franjo Krsnik. »Jasno je, da se bo marsikaj sčasoma spremenilo, ko bo članstvo ugotovilo iz pakse, kakšne povezave so najbolj primerne.«
»Kako bo sindikat delavcev v kemični industriji in industriji nekovin organiziran?«
»Temeljna povezava je osnovna organizacija - republiški odbor. Kot metode delovanja bodo še mestni ali regijski
vobodni -sindikati A-1 lovenije
odbori tam, kjer je več podjetij. Sindikat v podjetju, ki je edino v občini ali celi regiji, se bo povezal neposredno za republiškim odborom. Možne pa so seveda še druge povezave, denimo, da bodo regijski odbori širši kot so današnji medobčinski sindikalni odbori.«
»Ali se kažejo že povsem jasne težnje po določenih oblikah povezav?«
Franjo Krsnik
»Seveda. Jugotanin iz Sevnice, ki je edino podjetje v tamkajšnji regiji, se bo povezal neposredno na ROS, vendar pa tečejo tudi pogovori o povezavi Jugotanina v zasavsko regijo. Z ROS se želijo neposredno povezati tudi Me-lanin iz Kočevja, Mitol iz Sežane in Tovarna Krede iz Srpenice na Tolminskem.«
»Ponekod organizirajo pododbore na ravni ROS. Kako bo to pri vas?«
»V statutu je dopuščena možnost ožjega organiziranja članstva, da bi bolje in hitreje reševali specifične probleme. Tako bi lahko organizirali pet pododborov, za proizvodnjo bazičnih kemičnih izdelkov, za predelavo teh izdelkov, predelavo kavčuka, proizvodnjo nekovinskih rudnin in predelavo nekovinskih rudnin. V poslovniku pa smo predvideli, da so možne še ožje povezave, denimo v posebni komisiji, za rešitev enega samega problema. Taka komisija dela samo toliko časa, da je problem razrešen in morda še kasneje, za nadzor nad potekom reševanja. Gre, na primer, za pripravo strokovnih podlag ali pa rešitev
takega specifičnega vprašanja. Zakaj naj bi ves republiški odbor premleval vprašanje, ki pesti, vzemimo, zgolj predelavo kavčuka? Mar ni bolje, da se strokovnjaki za tako vprašanje zberejo v Savi, kot pa na ROS?«
»To so nove organizacijske oblike, toda tudi delati bo treba drugače načinih. Kakšna bo torej vsebina dela tega sindikata?«
»Delali bomo po programu dela neodvisnih sindikatov Slovenije in programskih osnovah našega republiškega odbora.«
»Kaj pa ljudi za take naloge, imate? Ali bo treba vpeljati veliko novih kadrov?«
»Ko smo ocenjevali dosedanje delo ROS, smo ugotovili, da je večina članov delala prizadevno in dobro. Kljub temu pa je med kandidati za NOV ROS, ki ga bomo izvolili na skupščini, veliko novih, mladih kandidatov. Na to so seveda vplivala velika reorgani-zacijska gibanja v kemični industriji, ko je nastalo precej novih podjetij.«
»Republiški svet je priporočil, naj bodo kandidatne liste odprte. Bo vaša takšna?«
»Vse kaže na to, da bo vendarle zaprta, čeprav bo mogoče na skupščini še predlagati nove kandidate. Vendar bi pri tem opozoril, da se s tem lahko podre enakomerna pokritost kemične industrije s člani ROS, lahko pa nam celo na volitvah izgubi kakšen kandidat, ki smo ga že predvideli za kakšno strokovno delo, zaradi njegovih kvalitet, seveda. Zato zdaj povsod tam, kjer se je pojavilo več kandidatov za članstvo v ROS, kot je predvidenih za tisto področje, usklajujemo stališča. Kajpak ne narekujemo z vrha, ampak soglasje iščemo med kadrovsko komisijo ROS, osnovno organizacijo, ki je predlagala kandidata ter občinskim sindikalnim svetom.«
»Kandidatov je bilo veliko, izbranih pa...?«
»Članov ROS bo 63, toda vsi, ki so bili evidentirani, bodo še kako prav prišli, glede na njihove strokovne sposobnosti, pri raznih komisijah itd.«
»Kandidati za vodstvo ROS?«
»Za predsednika ROS so evidentirani trije kandidati. Na kandidaturo je že pristal sedanji predsednik Abdulah Zejnelagič, ostala kandidata
pa sta še dr. sc. Miha Japelj iz Krke in Franc Ribič, sekretar odbora za inovacije pri RS. Za zdaj pa sem za sekretarja ROS sam edini kandidat.«
»Kaj meni vaša baza o kandidatih za vodstvo sindikatov?«
»Program dela sindikatov se sicer močno spreminja, toda menimo, da je treba graditi na kadrih, ki so nosilci programa in ki bodo za tem programom stali. Zato načeloma podpi-
ramo dosedanje člane predsedstva še naprej. Če bi prišlo do kakršnihkoli sprememb v predsedstvu, pa menimo, da je nujno treba obdržati kontinuiteto dela s programom ZS, ki zajema socialni program in kolektivne pogodbe, ker je to jedro sindikalnega delovanja.«
»Kdo so ti, temeljni možje v sindikatu?«
»Rajko Lesjak, Brane Mišič in Jože Stegne.«
»O gospodarskem položaju dejavnosti še nisva rekla niti besede...«
»Za podrobnejšo analizo najbrže v tem članku ni prostora, na kratko pa lahko rečem, da trenutni položaj ni ugoden, je pa seveda slab v posameznih podjetjih, kot na primer v Iliriji-Vedrogu. Prav vsa podjetja pa so slabo likvidna in to je nemara največja težava te dejavnosti.«
Boris Rugelj
Marjan Prinčič, predsednik republiškega odbora sindikata obrti Slovenije pred skupščino njihove dejavnosti
Za postavitev novih odnosov ni veliko časa
V torek, 20. februarja, bo peta redna skupščina sindikata delavcev obrti Slovenije, na kateri bodo temeljito pregledali delo v preteklem obdobju in sprejeli programske usmeritve za delo v prihodnje. To je bila tudi tema pogovora s predsednikom republiškega odbora Marjanom Prinčičem, ki je na začetku poudaril, da bo to prelomna skupščina, nato pa je nadaljeval:
»Za nami so štiri razburljiva leta, v katerih je tudi naš sindikat oziroma njegov republiški odbor v okviru danih možnosti naredil vse, da bi ob nastajanju novih plurastičnih, predvsem pa demokratičnih družbenih odnosov, s svojo prenovo stopil na pot uveljavitve samostojnosti in eksistenčne neodvisnosti. Naša učinkovitost pa ni bila odvisna zgolj od naših prizadevanj, ampak predvsem od sposobnosti odgovornih profesionalcev v občinskih, mestnih in medobčinskih svetih ZS, da sledijo politiki republiškega odbora. Kadrovska, finančna in strokovna moč je bila v rokah organov in organizacij zveze sindikatov, zato je delež odgovornosti za učinkovitost in ugled sindikata kot najštevilčnejše delavske organizacije tudi temu sorazmeren. Kljub omenjenim možnostim in potrebam ter neustreznemu položaju je republiškemu sindikatu in njegovim organom uspelo na glavnih področjih, če že ne povsem, vsaj delno zavarovati temeljne pravice in interese svojega članstva. Dosežki bi bili ugodnejši, če bi imeli sindikat obrti in njegovi organi pri svojem delu več podpore odgovornih delavcev v občinskih organih ZS, ki bi morali problematiki v majhnih obrtnih podjetjih in pri obrtnikih zaposlenih delavcev posvetiti več pozornosti.
Marjan Prinčič
Izkušnje preteklih let kažejo, da so sedanje oblike sindikalnega dela povečini preživele in jih je treba dvigniti na prožnejšo in premoženjsko stabilno ter neodvisno raven delovanja. Začenja se obdobje ekonomskega, političnega in interesnega razlikovanja, zato postaja tudi sindikalno delo bolj opredeljeno, stopnja učinkovitosti pa razpoznavnejša.
Dovčerajšnje vrednote so zamenjale nove. Merila so spremenjena, predvsem so bolj racionalna in selektivna. Uveljavlja se javnost dela in s tem javnost kri-, tike. Neuspehov, zmot in zablod, ki so posledica individualne nesposobnosti, ne bo mogoče več prikrivati s kolektivno odgovornostjo.«
- In kaj bo moral naš sindikat oziroma njihovi odgovorni posamezniki storiti, da v prihodnje opravičijo mandat?
»Nadaljnji ugled sindikata je sedaj odvisen od časa, ki ga bomo potrebovali za utrditev večinskega spoznanja znotraj organizacije, da sindikata, ki smo ga poznali, ni več in da moramo zato brez nostalgije po preživetem uveljaviti nove odnose. Analitiki, ki bodo preučevali izročila delavskega gibanja pa naj presodijo, koliko je delavstvo v 45 letih s sindikatom, kakršen je bil, pridobilo ali izgubilo.
Programske usmeritve za prihodnje štiriletno obdobje in neka-tete prednostne naloge so hkrati najmanj, kar moremo na tej skupščini sindikata obrtnih delavcev Slovenije sprejeti, saj s takšnimi odločitvami lahko na najbolj prepričljiv način dokažemo članstvu in javnosti, da izvirno sindikalno poslanstvo za varstvo mednarodno priznanih legitimnih pravic delavcev v našem sindikatu nikoli ni ugasnilo.
Razmere, v katerih živimo, ne dopuščajo veliko časa za postavitev novih odnosov. Zato poudarjam, da mora vsak član sindikata neodvisno od njegove vloge in položaja v organizaciji, z osebnim zgledom in dejanjem skrbeti za legalnost, legitimnost, ugled, materialno stabilnost, učinkovitost in lojalno kritičen odnos do organizacije.
Pri povezovanju in sooblikovanju nadaljnje podobe Zveze sindikatov Slovenije in Zveze sindikatov Jugoslavije pa je treba kritično preučiti potrebe in možnosti za sodelovanje, da bi lahko na tej ravni reševali tista vprašanja, ki so resnično v skupnem interesu vsega članstva.«
Remigij Noč
Ljubljana, 16. februarja 1990
zveza sindikatov Slovenije
Skupščina sindikatov v mariborski občini
Proti stečajem na račun delavcev
Osrednja točka razprave so bili sindikalni dosežki po stavkovnem valu junija 1988, ko so mariborski sindikalisti pravzaprav spremenili svoj položaj in način delovanja. Franc Štelcer je uvodoma ugotovil, da se odnos do delavskih in sindikalnih zahtev ni bistveno spremenil in da je sindikat naletel na polno nerazumevanje pri drugih dejavnikih.
Poslušali so celo očitke, da so razdiralci, razbijači in še kaj. Štelcer je tudi povedal, da so le malokje uspeli s svojimi zahtevami in uveljaviti najnižje OD, pri čemer so jim očitali, da rušijo družbeno dogovorjena delitvena razmerja. Sindikati so se glede plač soočali tudi z administrativnimi omejitvami delitve in takšno predstavlja tudi decembra sprejet zvezni zakon. Glede tega je bil najbolj jasen Bogdan Ivanovič, ki je povedal, da bo 4200 delavcev Metalne zahtevalo odpravo ali bistveno spremembo zakona, ki je zamrznil plače, v nasprotnem primeru bodo stavkali in ne bodo več podpirali Markoviča. Delegati so v razpravi zahtevali razbremenitev gospodarstva, še posebej tekstilne industrije in gostinstva. Opozarjali pa so, da se družbena režija še ni nič zmanjšala, čeprav so v Mariboru odpravili štiri občine. Franc Štelcer in več drugih razprav-Ijalcev je menilo, da je o položaju delavcev in mariborskega gospodarstva potrebna razprava v republiški in zvezni skupščini in da naj bi to gospodarstvo dobilo nekakšen poseben status. Takšna rešitev je potrebna zaradi obilice stečajev in izrednega položaja večine mariborskih podjetij. Tem predlogom je ugovarjal Stanko Franc, ki je menil, da
tak predlog podcenjuje delavce in gospodarstvo v Mariboru.
Metka Roksandič je ugotovila, da stečaj Lileta ni bil potreben, ker so z njim odpustili tretjino delavcev in povedala, da se bo podobno zgodilo v Marlesu in še kje. Menila je, da z odprto brezposelnostjo ne bomo stopili v Evropo. Veliko razpravljalcev pa je dodalo, da tudi če bomo uspeli ozdraviti gospodarstvo, ne bomo prišli v Evropo, ker se bomo prej zadušili v okolju, ki ga sami uničujemo.
V razpravi je sodeloval tudi Miha Ravnik, predsednik RS ZSS, ki je obširno razložil vsebino kongresnih listin in orisal sedanje sindikalne akcije ter ob tem odgovoril tudi na nekatere zahteve razpravljalcev. Povedal je, da bo RS ZSS v predvidenem roku sprejel generalno kolektivno pogodbo, da pa vse panožne pogodbe še niso dovolj pripravljene. Kolektivne pogodbe bodo določale ceno dela. Od najnižjih zahtev sindikat ne bo smel odstopiti, plače pa bodo stvar podjetnikov in rezultatov dela. Sindikat bo protestiral proti temu, da v združenem delu kandidirajo predstavniki strank in v volilni tekmi prepuščajo skrb za delavce v celoti sindikatu in vladi.
Ravnik je govoril tudi o samostojnosti programa sindikata kot interesne stanovske in nadstrankarske organizacije. Povedal je, da smo sindikatu z ustavo odprli sindikalni pluralizem, ob tem pa, da izkušnje drugih kažejo na šibke točke organiziranja sindikatov v povezavi s strankami.
Po razpravi Miha Ravnika je Darko Špelec iz sindikata
Riba smrdi pri glavi
V slovenskem zdravstvu ni nikogar, ki bi poprijel za uzde in tega neugnanega žrebca ukrotil. Čutiti je popolno brezvladje. To se je še najbolj pokazalo na zadnjem soočenju stavkovnega odbora pri sindikatih s predstavniki uradne politike. Vse skupaj se odvija v zakulisju, skozi katerega skušajo prodreti sindikati, za zavesami pa kot da ni ničesar. Uradna politika se skriva za statističnimi številkami, indeksiranjem, z obljubami, da bodo že poskrbeli za pravočasni dotok sredstev.
Še več. Uradna politika je prepričana, da je zdajšnji sistem financiranja iz proračuna za zdravstvo zelo ugoden in da se dolgovov iz preteklosti ni moč znebiti čez noč. Zdravstvo pa je na robu finančnega zloma. Univerzitetni klinični center je tako npr. pred popolnim bankrotom in ga lahko že jutri zaprejo. Ne plačujejo praktično ničesar več, nobenih računov, saj dolgujejo ta hip prek 87 milijonov dinarjev. Tudi drugod ni kaj boljše.
Stavkovni odbor zahteva čiste račune: realno ovrednoteno delo in realno ovrednoteno amortizacijo. Bilanca za zdravstvo je letos podcenjena za več kot 30 odstotkov. Zato je nujno spremeniti metodologijo njenega izračunavanja. Zdravstvo zahteva le sredstva, ki se na osnovi enotne republiške stopnje v višini 11,94 odstotka stekajo za zdravstveno zavarova-
delavcev izobraževanja ugovarjal nekaterim pogledom in ocenam. Posebno je nasprotoval ohranjanju jugoslovanske in republiške sindikalne zveze, ker se z njo vzdržuje presežek administrativnega aparata. Predlagal je, naj se osamosvojijo sindikati dejavnosti in da naj šele ti ugotovijo potrebnost povezave v sindikalno zvezo. Radenko Purišič, delegat strojevodij, ki je na skupščini zagovarjal samostojnost sindikalnega organiziranja po poklicih, je dejal, da bi se prava razprava morala začeti šele po Ravniko-vem nastopu. Kasneje pa je povedal, da je sindikat strojevodij začel postopek za izčla-njevanje iz ZSS in ZSJ in da že dve leti deluje samostojno in uspešno.
Po razpravi in pred točko
razno je skupščina opravila tudi volitve. Izvolili so nov mariborski sindikalni svet, po tajnih volitvah pa so v izbiri med Francem Štelcer jem in Ištvanom Lipnikom obnovili
Franc
Štelcer
mandat dosedanju predsedniku. Sekretarja pa bodo izvolili naknadno, ker je prišlo do nerodnosti pri kadrovanju.
Franček Kavčič
Avgust Ivartnik, predsednik občinskega sveta ZS Ptuj:
Gospodarski kazalci dol, sindikalni gor
»Delavci naše občine popolnoma podpirajo prenovo sindikata, saj si tudi sami želijo bogatejše življenje,« je odmeve z zadnjih občnih zborov osnovnih organizacij, konferenc in odborov ocenil Avgust Ivartnik, predsednik občinskega sveta ZS Ptuj, hkrati pa opozoril: »Če pa bodo morali na korenitejše spremembe čakati še nekaj časa, se jim utegne razpoloženje hitro spremeniti...«
nje iz kosmatega osebnega dohodka v republiški proračun.
Bolj ali manj podobna prerekanja med sindikati in uradno politiko poslušamo že nekaj let, rezultati pa so pičli. Pravzaprav se poznajo le v začasnih rešitvah, od danes do jutri, ki jih kaj kmalu spodnese novi val rdečih številk v zdravstvu. To pa je nedopustna neresnost. Potrebne so sistemske rešitve, poslušamo že vrsto let. O bistvenih vsebinskih vprašanjih, ki zadevajo predvsem organizacijo dela in odnose znotraj zdravstva, pa ni slišati skoraj ničesar.
Ljudje pa so čedalje manj zadovoljni z našim zdravstvom. To še najbolj pokaže letošnja raziskava javnega mnenja. Skoraj polovica Slovencev meni, da je zdravstveno varstvo danes slabše in celo dosti slabše kot pred petimi leti.
Vse pogosteje je slišati klice po osebni odgovornosti, da bi za nastali polom v zdravstvu moral nekdo odgovrajati in odstopiti. Vse več obtožb je naslovljenih na komite za zdravstvo, češ da ne zastopa interesov zdravstva, ampak vedno rešuje le svojo kožo. Razmere v zdravstvu so se tako zaostrile, da tako ne gre več naprej. Riba sicer smrdi pri glavi, čistiti pa jo je treba začeti pri repu.
Marija Frančeškin
»Z rezultati gospodarjenja se v naši občini ne moremo preveč ponašati, saj diagrami uspešnosti v nekaterih delovnih organizacijah vztrajno opozarjajo na pot navzdol,« je povedal Avgust Ivartnik in v isti sapi dodal, da je ta hip najbolj kritičen položaj v Iskri Delti; da morajo njihovemu IMF pomagati tudi nekateri predstavniki občinskega izvršnega sveta, saj se je po »ločitvi« iz matične (mariborske) firme znašel v hudih zagatah; da se govori o težavah tudi v Opekarni; da se preveč lepo ne piše' niti proizvodnemu podjetju Olga Meglič, ki se sicer ukvarja z izdelovanjem hidravlične opreme; da se utegne zamajati tudi Agisu, eni večjih tvrdk na Ptuju, ki je s popkovino povezana s problematičnim mariborskim Tamom... Da pa - zanimivo - v občini trenutno najbolje stoji TGA iz Kidričevega, čeprav vesti iz svetovnih borz sporočajo, da cena aluminija-spet pada. »A kjerkoli jim je že šlo za nohte, vedno smo bili z delavci. Zato si upam trditi, da delavci v teh težavnih razmerah zaupajo edinole sindikatu,« se potrka po prsih, hkrati pa pošteno doda: »Seveda se tudi pri nas dogaja, da tu in tam kakšen tudi ponerga. Tega ne rečem! Rečem pa, da se navsezadnje vsi vrnejo nazaj na sindikat ...«
Najbrž tudi zategadelj, ker se je tudi na Ptujskem pojavil grozeči Damoklejev meč, po najnovejši terminologiji »ekonomski ali tehnološki presežek imenovan«. V sindikatih so namreč pravočasno spoznali, da se ga zavožene delovne organizacije poskušajo odkrižati predvsem prek delavčevih ramen. »Na zadnji (47.) seji predsedstva občinskega sveta pa smo v zvezi s to problematiko opozorili še na nekatera nova dejstva,« je nadaljeval Ivartnik in jih tudi naštel: »Sistemska zakonodaja daje vse več pristojnosti za določanje presežkov delavcev, pravno in socialno varstvo delavcev pa za tem čedalje bolj zaostaja. Ob danih pristojnostih je malo odgovornosti za učinkovito angažiranje dela, zato ni redko reševanje te problematike po liniji najmanjšega odpora ali drugače povedano: odgovorni si premalo
prizadevajo za učinkovito zavzemanje vseh proizvodnih dejavnikov, zato pa več razmišljajo o presežkih v delu. Pozorni pa moramo biti še na ta pojav: pod krinko prizadevanj za učinkovitejše angažiranje dela se utegnejo pojaviti še šikaniranja in grožnje delavcem, da bodo že kmalu odveč. Čeprav je v tem trenutku več groženj kot pa dejanskih odpuščanj, pa za sindikat ta fenomen ne sme biti zanemarljiv. Vsem pa mora biti jasno, da že same grožnje in raz-
prave o tem, kdo je v kolektivih odveč, nujno vplivajo na (manjšo) učinkovitost dela.«
Zato so oblikovali nekaj pobud. Izvršnemu svetu ptujske občine so naložili, naj sledi (re)organizira-nosti podjetij in pripravi celovite ukrepe za sanacijo tistih, ki se že ali pa se šele začenjajo majati. Skupščina naj potem razpravlja o predlogih programa za socialno varnost prebivalstva in o ukrepih za odpiranje novih delovnih mest.
Za nameček pa so poudarili še potrebo po oblikovanju kadrovsko-razvojne službe. Zavodu za zaposlovanje so naložili, naj spremlja ukrepe in oblikuje celovit program za reševanje nastalega položaja s prekvalifikacijo in izobra-

\
# Kdaj je delovni čas, krajši od 42 ur na teden, izenačen s polnim delovnim časom?
Skladno s 77. členom veljavnega republiškega zakona o delovnih razmerjih je delovni čas krajši od 42 ur na teden izenačen s polnim delovnim časom. Manjši obseg delovnega časa je možen v primerih:
-	ko gre za zdravju škodljive vplive in nevarnosti pri delu, če jih z varstvenimi ukrepi pri delu ni mogoče povsem preprečiti oz. odpraviti. Dodatno urejajo skrajšanje delovnega časa delavcev zaradi zmanjšane zdravstvene in delovne sposobnosti kot začasno pravico predpisi zdravstvenega zavarovanja, kot trajno pravico pa predpisi pokojninsko-invalid-skega zavarovanja,
-	21-urni delovni čas imajo tudi delavke, ki imajo otroka mlajšega od 12 mesecev.
Skrajšanje delovnega časa pomeni torej dodaten varstveni ukrep.
24. člen zveznega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja,sprejet septembra 1989, omogoča, da organizacija oz. delodajalec lahko uvede krajši de-
lovni čas od 42 ur na teden v primerih in pod pogoji, ki jih bo določal republiški zakon o delovnih razmerjih.
Osnutek republiškega zakona o delovnih razmerjih je ta čas že v javni razpravi in v svojem 44. členu opredeljuje možnost uvedbe krajšega delovnega časa od 42 ur na teden skladno s kolektivno pogodbo oz. splošnimi akti. Obenem tudi opredeljuje, da takšno skrajševanje ne more biti krajše od 36 ur na teden ob hkratnem pogoju, da je takšno skrajševanje tudi ekonomskoupravičeno (boljša izraba delovnih sredstev, podaljševanje obratovalnega časa intenziviranje in racionalizacija proizvodnje oz. delovnega procesa in povečanje produktivnosti dela.)
Tudi vnaprej 45. člen osnutka republiškega zakona ohranja možnost, da se v primerih: posebno težkih, napornih in zdravju škodljivih delih skladno s kolektivno pogodbo v organizaciji ali pri delodajalcu lahko delovni čas skrajša največ na 36 ur na teden.
Zahteva Svobodnih sindikatov Slovenije v zvezi z urejanjem delovnega časa j e, da se v republiškem zakonu opredeli 40 -urni delovni teden kot polni delovni čas. Smo za odpravo neracionalnih in neproduktivnih delovnih sobot in podaljšanje dveurnih obveznosti od 8 na 10 ur na teden.
• Kaj velja kot nočno delo in kdaj je z vidika odmerjanja pravic delavcev pri delu in iz dela to poseben delovni pogoj?
Nočno delo je delo med 22. in 6. uro naslednjega dne. Delovni čas
Občinski svet ZS Ptuj podpira kandidaturo Miha Ravnika in Rajka Lesjaka za funkciji, ki jih opravljata že sedaj; v Ljubljano pa so poslali tudi predlog centra za socialno delo Ptuj, naj na kandidatno listo za predsednika ZSS uvrstijo tudi Ervina Hojkerja, šolskega ravnatelja in volunterskega podpredsednika občinskega sveta ZS Ptuj.
ževanjem, centru za socialno delo pa, naj pripravi socialno sliko v občini, in ovrednoti »novonastali materialni status delavca oziroma družine takrat, ko bo postal brezposelen«. Odmevi? »S centra za socialno delo so nam sporočili, da podpirajo naše pobude in celo predlagali, naj bi organizirali kakšno posvetovanje na to temo. Od drugod pa za zdaj odmevov še ni,« Ivartnik zaokroži to temo.
O tem so se precej pogovarjali tudi na zadnjih občinih zborih v domala vseh 150 osnovnih organizacijah in 10 konferencah ter 11 odborih dejavnosti, ki so pod streho občinskega sveta ZS Ptuj. »Sicer pa smo na teh zborovanjih osrednjo pozornost namenili prenovi sindikata,« je Ivartnik načel novo temo. »Moram povedati, da naši ljudje prenovo absolutno podpirajo, saj si želijo kaj boljšega, nekaj, kar jih bo resnično pripeljalo do kakovostnejše življenjske ravni. Zato hočejo za normalno in pošteno delo - normalno in pošteno plačilo! Za zdaj še zaupajo našim prizadevanjem, dolgo pa najbrž ne bodo, če ne bo prišlo do korenitejših sprememb.«
In če ne bo, zbodemo Ivartnika, se bodo včlanili v neodvisen sindikat, ki se je najprej pojavil prav na Ptuju? »Zakaj pa ne?« mimo odvrne in pove, da s »konkurenco« dostikrat kontaktira. »Navsezadnje imamo oboji isti cilj - pomagati delavcem do boljšega štandarda ter ekonomske in socialne varnosti. Skratka, ponudili bi mu radi bogatejšo prihodnost.«
Ivartnik je še povedal, da so k tem naravnani tudi sindikalni aktivisti, saj v nobenem podjetju niso imeli kadrovskih težav pri izbiri svojih poverjenikov. »Edini pogoj je pravzaprav bil, da jih j moramo v novih razmerah zašči- j titi kot kočevske medvede. Če jih bomo pustili na cedilu, bo šel z njimi vred k vragu tudi ves sindikat,« je opozoril, zraven pa še dodal, da so dobili iz podjetij pet predlogov za mesto predsedriika občinskega sveta in da so trije kandidaturo že zavrnili. Med temi je tudi sam, čeprav šele dve leti opravlja to funkcijo. »Sem iz tehnične stroke, ta pa iz dneva v dan bolj napreduje. V teh dveh letih sem razvoj še nekako dohajal,« je pojasnil, »v naslednjih dveh letih pa bi pozabil delati. Zato se bom raje vrnil v proizvodnjo...«
Damjan Križnik
nočnega dela se šteje z vidika odmerjanja pravic delavcev pri delu in iz dela za poseben delovni pogoj-
Nočnega dela ne sme opravljati zaradi izrečene zakonske prepovedi iz razlogov varstva pri delu:
-	delavec, ki mu po izvidu pristojne zdravstvene organizacije delo lahko poslabša zdravstveno stanje,
-	nosečnica in delavka ali delavec, ki ima oz. skrbi za otroka starega do enega leta,
-	delavka v organizaciji s področja industrije, gradbeništva, prometa in proizvodne obrti, če ne opravlja del s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ali del zdravstvene, socialne ali finančno računovodske službe,
-	delavka ali delavec, ki ima oz. skrbi za otroka starega od enega leta do treh let, pa s takim delom ne soglaša,
-	delavka samohranilka, ki ima otroka mlajšega 7 let, ko dela v organizaciji s področja industrije, gradbeništva prometa in proizvodne obrti, ki s takim delom ne soglaša, kadar je uvedeno pod posebnimi pogoji.
Delavec ima pravico do posebnega varstva med nočnim delom, pri čemer morajo biti zagotovljeni: varstvo otrok, topel obrok v ustrezni kalorični vrednosti, prevoz nadelo ih .z dela in zasedba nočne izmene s strokovnimi delavci, ki so potrebni da delo organizirano in nemoteno poteka.
Delavec ima pravico odkloniti nočno delo, če niso zagotovljeni ustrezni pogoji za nočno delo.
Jože Stegne
Kot se dandanašnji v naši domovini vse začne in konča z Zdravljico, so z njo odprli tudi prvi razstavni in prodajni salon biro-tehnične opreme EKTREMA.
Kot je iz grl Ribniškega okteta gromko zadonela himna, tako zazveni že ime firme - Elex international trade Extrem audio video computers. Stvar deluje v okviru Elektrotehne, prvi salon pa so odprli na Moše Pijadejevi 38.
Zakaj pravzaprav je Elex ustanovil novo podjetje Extreme? Direktor Leon Petrač odgovarja, da ga je enostavno ustanovil čas: »V Jugoslaviji še nimamo vrhunske firme za računalniške dejavnosti. Nihče v državi ni sposoben resnično celovite ponudbe. Tako smo se tega pač lotili mi in Extreme je zgolj prvi člen v verigi specializiranih prodajno razstavnih središč, ki jih kanimo posejati po Jugoslaviji. Stvar je zorela poldrugo leto. Za nami so temeljite tržne raziskave doma in na tujem, kadrovsko ekipiranje, skratka, vse je dozorelo. V posel smo šli popolnoma pripravljeni. Mimo lahko jamčimo za vrhunsko kakovost, za primemo ceno, hitrost, stalnost in zanesljivost dobave, strokovno pomoč pri izbiri...
Že na otvoritvi je Extreme povzročil sline poznavalcem. Slika: Sašo Bernardi
Naši izvedenci kajpak ne bodo svetovali le pri nakupu opreme za sodobno računalniško, strojno in programsko usposobljenega pisarniškega poslovanja, telekomunikacije, informacijske tehnologije, vsega potrebnega za pisarno prihodnosti. Ponujamo tudi seminarje in druge oblike izobraževanja ter usposabljanja. Kot smo se pri dobavi povezali z vrhunskimi firmami, tudi na tem področju sodelujemo z najboljšimi specializiranimi organizacijami in strokovnjaki. Takoj lahko ponudimo programe za zunanjetrgovinsko poslovanje, za računalniško spremljanje celotnega izvoza. Ker se te stvari v svetu razvijajo bliskovito, smo poleg klasične in kreditne prodaje uvedli tudi le-asing. Ta namreč ob dmgih ugodnostih omogoča sprotno posodabljanje.«
Morda smo po popolni zmešnjavi in anarhiji na našem računalniškem tržišču le dočakali podjetje, ki že na začetku ve, kaj hoče?!
Ciril Brajer
V Domžalah že občutijo gospodarske ukrepe vlade
Vse dobro, vendar...?
Domžale z 12.600 zaposlenimi spadajo med izrazito industrijsko razvite občine. Poleg zelo razširjene zasebne pobude, ki jo je občina Domžale uspela privabiti z ugodnimi, dokaj nizkimi dajatvami, tu predvsem prevladuje predelovalna industrija (tekstilni in usnjarski izdelki), za katero je značilno, da je v njej našlo zaposlitev veliko žensk. Tako je v občinskih velikanih, kot so Tosama, Helios, Induplati, Papirnica Količevo, Toko, Univerzale in drugi, od vseh zaposlenih kar 54 odstotkov delavk. To prinaša poleg prednosti tudi nekatere slabosti.
Tako je izobrazbena raven zelo nizka, pogostejši so, sicer upravičeni, izostanki z dela, poleg tega pa je delo naporno in ponekod poteka v zelo težavnih razmerah. Samo gospodarstvo pa je zaradi svojega značaja precej odvisno od zunanjih dobaviteljev, tako da je nedavni srbski bojkot pustil posledice tudi tu.
Zaradi specifične sestave zaposlenih in pa omenjenih ovir se nekatere težave v pio-djetjih šč bolj poudarijo in je njihovo reševanje še veliko težje. Kljub temu pa je, po besedah sekretarja občinskega sindikalnega sveta Igorja Mlakarja, položaj v občini zadovoljiv. Seveda pa je vzrok za zadovoljstvo le ta, da trenutno ni napovedane nobene
stavke, prav tako nobenemu podjetju ne grozi stečajni ali sanacijski postopek. To seveda vliva optimizem in je po eni strani celo presenetljivo, vendar pa obstaja bojazen, da bo do stečajev in tehnoloških presežkov delavcev prišlo tudi v Domžalah. Zato je toliko bolj napeto pričakovanje, kaj bodo prinesli najnovejši vladni ekonomski ukrepi. Kot je dejal Igor Mlakar, nekateri znaki kažejo na to, da hoče
vobodni
-lindikati
(rilovenije
država reševati pereče težave spet na hitro, delavec pa ostaja v milosti in nemilosti. Še najbolj bode v oči težava, za katero so delavci še posebej občutljivi, to pa je vprašanje osebnih dohodkov. Zakon o osebnih dohodkih, kot je zatrdil Igor Mlakar, je izrazito demotivacijski za zaposlovanje novih kadrov, zbuja občutek, da skušajo okrepiti gospodarstvo in zmanjšati inflacijo izrecno samo na ramah delavcev. Hkrati pa ta zakon diskriminacijsko obravnava gospodarske veje, kot so trgovina, komunalne službe in po-
djetja s sezonskim značajem dela. Zato bo pri delitvi osebnih dohodkov za januar ogromno zaposlenih v Domžalah, ki za svoje redno in strokovno opravljeno delo ne bodo dobili niti toliko, kot jim jamči sindikalna lista (2.660 din). Tako se seveda veča nezadovoljstvo delavcev, kar še otežuje delo sindikata pri zagotavljanju vsaj minimalne socialne in ekonomske varnosti. Ravno zato sindikat ni zadovoljen z gospodarskim položajem v domžalski občini, ker pri tem upoštevajo kot merilo zadovoljstvo delavcev. Da bi vsaj malo ublažili nastali položaj, je občinski sindikalni svet svetoval podjetjem, naj začasno zmanjšajo delitveno razmerje znotraj posameznih podjetij. Zavedajo pa se, da to ne more biti dolgoročna rešitev.
In kako umiriti čedalje večje nezadovoljstvo delavcev tudi v Domžalah? Seveda država s svojo nedoslednostjo, ko ne skrbi celovito za položaj delavcev in upokojencev, k temu nezadovoljstvu še bolj pripomore. Zato bodo poleg tehničnih in organizacijskih sprememb v domžalskih podjetjih morali narediti svoje tako republiški kot tudi državni organi. Šele potem lahko upamo, da bodo ukrepi dosegli svoj namen.
Robert Peklaj
Slovenila nima (prave) vlade
Po nedavnem zasedanju slovenske skupščine, kjer je tekla beseda tudi o srečanju slovenskega izvršnega sveta s srbskim, katerega pobudnik in pokrovitelj je bil predsednik zvezne vlade Ante Markovič, je mogoče ugotoviti predvsem, da Slovenija nima vlade, ki bi se profesionalno in temu primerno avtoritarno spoprijela z izzivi časa in prostora, v katerem živimo. Ta vlada je bolj ali manj anhronistična usedlina nekdanjih realsocialističnih časov. In to v vseh pogledih! O tem pa več kot prepričljivo govori prav srečanje v Beogradu, kjer je pač dobila, kar je iskala.
Sedanje jecljanje njenih predstavnikov o tem, kaj so se pravzaprav pogovarjali s svojimi srbskimi kolegi in kaj so o tem natrosili javnosti, nam razen tega, da ta vlada očitno ne uživa potrebnega zaupanja, predvsem govori, da nima nobenega pametnega koncepta. Če bi ga namreč imela, sploh ne bi šla v Beograd. Vsaj tako dolgo ne, dokler ne bi tisti, ki je predlagal to srečanje, se pravi Ante Markovič, najprej poskrbel za pravni red v državi, kar v tem primeru predvsem porheni, da mora tisti, ki je kupil blago, brezpogojno takoj poravnati svoj dolg. Ker pa Markovič ni storil niti tega najbolj elementarnega, mu pač na tem srečanju ni preostalo drugega kot vloga šarlatana, ki se udeleži začetka in konca pogovora, pranje umazanega perila pa prepusti aparatčikom, ki ga nikoli ne morejo oprati. Tako si je pripel nov lovorov list na svojo jugoslovansko avtoriteto, rešil pa nič.
Slovenska vlada poudarja, da ni (bila) naivna in hkrati izraža optimizem (Dušan Šinigoj v skupščini SRS) nad svojo potjo v Beograd. Za to sta ji zadoščala že dva telegrama iz dveh srbskih tovarn vozil (Goša in Crvena zastava), pri čemer pa je Šinigoj pozabil tudi povedati, da ti dve tovarni v Sloveniji veliko več prodata, kot pa kupita. Povsod tam, kjer blokada še traja, je slika prav zrcalna: tam naše tovarne več prodajo kot kupijo. O tem prepričljivo govorijo poročila iz portoroške Droge, sežanske Tovarne pletenin in iz mnogih drugih slovenskih tovarn. Kaj nam to govori? Predvsem to, da srbska blokada Slovenije nima nobene resne povezave s slovenskimi stališči do kosovskih zagat, temveč da je čisto gospodarske narave. Res pa je, da je srbskemu režimu prišel
prepovedani miting resnice v Ljubljani zelo prav - kot povod zanjo. Miloševič je torej tudi v tem primeru storil enako, kar počenja že vse od tiste znamenite 8. seje CK ZK Srbije naprej. Tudi tokrat je kosovsko vprašanje (zlo)rabil kot instrument za reševanje povsem drugih stvari.
O tem ne more biti nobenega dvoma. Še posebej, če preberemo poročilo'z zasedanja srbske Gospodarske zbornice, iz katerega je razvidno, da srbsko gospodarstvo pesti že prav dramatična nelikvidnost. In to že sedaj, ko so komajda začeli veljati ostrejši ukrepi Markovičeve denarno posojilne politike. Kaj bo, ko bodo do konca pokazali svoje zobe?
Ti podatki in takšno gledanje na stvari vsaki pametni vladi ne bi smeli vlivati optimizma, temveč prav nasprotno: srbska blokada bo trajala in se še okrepila povsod tam, kjer so njene posledice manjše za srbsko kot pa za slovensko gospodarstvo. V takšnih okoliščinah pa je sindikalno in skupščino opozorilo, da »bojkot sam ni toliko nevaren, kot dejstvo, da Slovenija nima pripravljenih ne konkretnih ukrepov zoper blokado in še manj izdelano strategijo vključevanja v Evropo,« že prav dramatično.
Iz vsega tega je zelo lepo razvidno, da Slovenija danes nima kaj početi z vladi, ki se ne more otresti svoje realsocialistične popkovine in ki pristaja na srečanja in pogovore tam in o tistih stvareh, o katerih se resen gospodarski svet sploh ne pogovarja, ker so conditio sine qua non njegove gospodarske, kulturne in še kakšne biti. Slovenija kot suverena država v zvezi držav potrebuje torej tudi suvereno, predvsem pa legitimno vlado, ki bo uživala zaupanje javnosti. Predvsem pa takšno, ki bo vedela, kaj početi z narodnim gospodarstvom in kako braniti njegove interese. In če je podpredsednik slovenskega izvršnega sveta Janez Bohorič s srbsko skrbjo za to, kakšno bo sporočilo za javnost z omenjenega srečanja, hotel ponazoriti »pod kakšnimi pritiski dela srbski izvršni svet« oziroma da to ni prava vlada, bi se še prej moral vprašati, kakšna je tista (slovenska), v kateri dela sam. Ko bo iskal odgovor na vprašanje, najbrž ne bo odveč, če se bo spomnil, da sta obe, tako srbska kot slovenska iz istega kompartijskega testa...
Ivo Kuljaj
Predlagam
Iskalci zaposljive, pozori
Kako z Delavsko enotnostjo in sindikatom uspešneje do zaposlitve
V zadnjem času je vedno več upravičenih skrbi in debat zaradi vse več nezaposlenih, na območju Slovenije jih je zdaj že 35.000. Kar nekaj tisoč pa celo takšnih, ki se resno želijo uveljaviti šele prvič v življenju! Pri vsem tem je najbolj žalostno, da slednjim ne pripada nikakršna redna denarna pomoč! Vprašujem: ali se v naši družbi sploh kdo vpraša, kako živijo ti ljudje. O moralnem udarcu, saj ti ne vidijo pred seboj nikakršne prihodnosti, se počutijo opeharjene in manj vredne od že upokojenih in polkmetov, ki brez potrebe zasedajo njihova delovna mesta, pa tako nima smisla razmišljati in s tem izgubljati živcev!
Sedanja republiška vlada, politiki z »zvezomanijo« vred, tednik Mladina in Radio Študent o problemu mladih nezaposlenih konkretno ne razmišljajo. Zato bi bilo priporoč-jivo, če bi Delavska enotnost povabila bralce tednika in nezaposlene, da s konkretnimi predlogi v svojih člankih predlagajo rešitve iskalcev zaposlitve! Slednjim bi že s tem vlili vsaj kanček upanja in samozavesti, da so naši družbi - na poti v Evropo 92 - še kako potrebni!!!
Nekaj mojih konkretnih predlogov, kako bi lahko takoj prepolovili število dejansko socialno ogroženih:
če je bil skupnost za zaposlovanje, vsaj dosedaj, nedi-namična, naj republiški sindikat sprosti eno izmed mnogih pisarn, v katero bi iskalci zaposlitve naslavljali ali prina-
šali anketne liste. Iz teh naj bi bilo, p£)leg generalij, mogoče razbrati tudi, kaj bi nezaposleni, ne glede na njihovo kva-lifikcijo, ob morebitni prekva-lifikciji, želeli delati?! Šele po rekapitulaciji anket bi spoznali dejansko stanje!
Upokojenci in vsi tisti, ki izpolnjujejo vse pogoje za upokojitev, in vsi polkmetje naj bi svoja delovna mesta ali položaje prepustili mladim perspektivnim kadrom! Tem osebam je že brez redne ali honorarne službe zajamčen vsaj eksistenčni minimum! S tem bi tudi pomagali preprečiti odhod mladih strokovnih kadrov v tujino. Pokme-tom naj bi do samostojnosti, bolj kot doslej, organizirano pomagal republiški sklad za intervencije v kmetijstvu in živinoreji!
Inženirji in tehniki pa naj bi jim na terenu svetovali, kako, denimo: ustanavljati manjše farme, zgledno in perspektivno sadjarstvo ali vrtnarstvo. Tako bi bila lahko zem-
lja bolje obdelana in bi imeli več cenene hrane!
Če bi ZIS sredstva, ki jih namenja za neučinkovit intervencijski uvoz hrane in drugih izdelkov namenil za dodatek republiškemu razvojnemu dinarju za hitrejše aktiviranje novih majhnih in srednjih DO, ki bi pretežno delale za izvoz, potem tudi problem denarja ne bi bil več pereč!? Uspeh s tem v zvezi bi bil lahko popoln, če bi v ta sklad za hitrejše odpiranje delovnih mest - po zmožnostih — prispevali svoj delež vsi za hitrejše zaposlovanje zainteresirani, denimo: starši nezaposlenih, njihovi prijatelji in znanci. Na območju Slovenije živi tudi mnogo humanih oseb, za katere sem prepričan, da so pripravljeni kot delničarji, z delom privarčevanih sredstev, priskočiti na pomoč! Moramo jih le s programi organizirano izzvati!
Za konec mojega prispevka, v dobro nezaposlenih, še to: ker me je kot Slovenca in kot zagovornika blaginje za vse in ne samo za nekatere, dobesedno sram, da imamo že dve leti več desettisoč iskalcev zaposlitve, ki se jim bodo pridružili še tako imenovani tehnološki in ekonomski presežki, sem pripravljen brezplačno 2 do 3 ure na dan z: nasveti, inštruktažo in prihranki pomagati samb dela-željnim mladim perspektivnim kadrom do čimprejšnje zaposlitve!!!
Prepričan sem, da nisem edini!
Albin Pristovnik, Ljubljana
Pomisli ob zmanjševanju plač, pomanjkanju dela in odvečnih delavcih
Strah pred stečajno stihijo
Na skupščini sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije je delegat iz Tovila menil, da ne držijo ocene, da je v podjetjih preveč delavcev, resnično naj bi bilo, da imajo delavci premalo dela in da so za to odgovorni njihovi šefi. Delegat iz Železarne Ravne pa je vehementno vzkliknil, da delavcem v tovarnah ni nihče pomagal, nihče ni preštel, koliko zaposlenih je odveč v družbeni nadgradnji (tam še ni nihče ob delovno mesto) in zahteval, da se sedanja tudi stoodstotna obremenitev gospodarstva zmanjša na trideset odstotkov. Za ugotovitev o štiridesetih in petdesetih odstotkih odvečnih delavcev v železarstvu pa je dejal, da so nerazumljive, ker pomenijo plače le šest odstotkov stroškov železarskega podjetja.
Četudi se plačilni dnevi zamikajo in čeprav marsikje v gospodarstvu ne vedo, kje vzeti denar, je ta teden plačilni dan minil brez večjih delavskih protestov. Zganili pa so se šolniki in zdravniki, ki grozijo s stavko, če ne bodo dobili toliko denarja, kot zahtevajo. Ob tem, ko njihovi stavkovni odbori razlagajo, koliko sredstev še niso dobili in koliko jih potre-
bujeta ti dve dejavnosti, pa moramo zapisati nekaj podatkov in ocen, ki veljajo za vse zaposlene oziroma celotno prebivalstvo.
Za januar je uradna statistika izračunala sedemnajstodstotno inflacijo, ki bi po metodologiji, ki je veljala še decembra, znašala precej več kot štirideset odstotkov. Plače, ki smo jih prejeli januarja, (za december) so bile le za četrtino večje kot tiste, izplačane v decembru. Povprečnih 3.885 dinarjev plače za december pa je pomenilo že dvaindvajset odstotkov manj kot so bile vredne plače za november (o tem piše podrobno Ilija Popit v Delu, 14. februarja, na strani 3). Plače so tako v dveh mesecih realno padle za štirideset odstotkov.
Za naše konvertibilne dinarje je danes ceneje nabavljati olje, sladkor in meso v Avstriji in Nemčiji kot pa doma, kar kaže, da tudi vrednost naših plač, izračunana v konvertibilni valuti, ne omogoča takšnega življenja kot pred leti, ko smo za nekonvertibilne dinarje napolnili precej večjo košaro, kot jo lahko danes. Delegata Železarne smo na začetku omenili zato, ker je opozoril na nekaj pro-
blemov, ki ta čas najbolj pestijo gospodarstvo. Gre za izjemno povečanje družbenih obremenitev, saj, kot kaže, ob povečanem in potrebnem prispevku za JLA gre več tudi za druge namene zveznega proračuna in tudi za republiške, občinske in druge namene. Z zmanjševanjem deleža in števila podjetij, ki še gospodarijo donosno, in s stihijo stečajev pa se povečuje obremenitev tistega dela gospodarstva, ki še ni pod vodo. Omeniti moramo tudi zmanjševanje proizvodnje in prodaje zaradi srbske blokade in tudi zaradi omejevanja denarne mase in emisije, ki je prej dajala kritje za nedonosno proizvodnjo.
Ob zahtevah po večjih plačah šolnikov in zdravnikov je treba upoštevati, da ni možnosti za dodatno obremenitev gospodarstva, da je denar zanje mogoče pridobiti le z drugačnim usmerjanjem že pobranega denarja in tudi s hitrejšim delom republiške uprave na reorganizaciji teh dveh dejavnosti, ki sta v njihovi absolutni pristojnosti. V šolstvu in zdravstvu je torej treba takoj veliko spremeniti, nujno je treba odpraviti anomalije na posameznih
ustanovah, kot je bila tista na ljubljanski pedagoški šoli. Privoščiti republiški vladi in njenim resorskim ministrom, ki ne znajo delati in komandirati po novi ureditvi, da plačajo ceho tudi za to, da niso nič naredili v prejšnjih obdobjih, ko so imeli mir in čas urejati področja, ki so že od nekdaj v republiški pristojnosti. Republiška vlada se je pravzaprav zastonj grela in dremala na kritikah, ki so mimo nje letele na zvezno vlado ter na občinsko in sisovsko birokracijo.
Neuradno smo zvedeli, da zaposleni v nekaterih gospodarskih podjetjih že razmišljajo o proti-stavkah, če bodo šolniki in zdravniki s stavko izsiljevali plače, ki bodo temeljile na povečanju prispevkov delavcev in davkov iz dohodka podjetij. Delavci torej ne razmišljajo o stavkah za povečanje svojih, prenizkih plač, temveč o nasprotovanju tistim, ki bi radi več, ne glede na položaj v gospodarstvu. Prav zanimivo bi bilo slišati po starih vzorcih pripravljene vamostno-politične ocene vzrokov za takšno obrambno razpoloženje med delavci v gospodarstvu in ofenzivna hotenja zdravnikov
in šolnikov. Verjetno bi lahko slišali modrovanja o naraščajoči zavesti delavcev o stvarnosti sedanjih družbenih razmer, pa tudi o sproščanju energije inteligence (šolnikov, zdravnikov), ki je povezano z nastanki pluralistične družbe oziroma z delovanjem domače opozicije.
Delavci pa so v resnici prestrašeni zaradi stečajne stihije, ki je nihče več ne more ustaviti, bojijo se pomanjkanja dela in prisilnih dopustov in imajo raje slabo zaposlitev (plače) in z njo povezano socialno varnost, kot pa večjo plačo in verjetnost hitrejšega stečaja in izgube zaposlitev. Upoštevati moramo fatamorgano, ki jo je kljub vsem napakam in popravkom ustvarila zvezna vlada in Markovič kot nepopravljivo optimistično razpoložen predsednik. Ljudem je dokazal, da je inflacijo mogoče obrzdati in da morajo le še malo potrpeti (ne smejo nasilno zahtevati večjih plač) pa bo že boljše in bomo izšli iz krize.
Ko govorimo o občutkih ljudi, pa večina misli, da se je začel razplet politične krize v Jugoslaviji, da je manjša nevarnost, da nam Miloševič vsili svoj koncept in da bodo spomladanske svobodne demokratične in strankarske volitve omogočile tudi tiste popravke družbene in gospodarske ureditve, ki dozdaj niso bile mogoče zaradi partije in okostenele komunistične Jugoslavije. Ljudje že zdaj vidijo in občutijo prve
ugodne posledice zakona o podjetjih. Razen vprašljivih spreminjanj družbene lastnine v zasebno in mešano, vedo za tisoče novih gospodarskih, posredniških, intelektualnih in trgovinskih firm, s katerimi se lahko popravlja zelo črna slika velike večine naj večjih družbenih podjetij.
Stvarnost, o kateri sta govorila delegata, ki ju omenjamo na začetku pisanja, jima ne daje nobene možnosti, da bo politika ukrepala skladno z njunimi opredelitvami in zahtevami. Delavcev je objektivno preveč, ker je res premalo donosnega dela, ki ga je mogoče vnovčiti tudi na svetovnem trgu in tudi zato, ker smo še včeraj zaposlovali bolj po socialnih kot po gospodarskih merilih. Torej ne primanjkuje le dela, čeprav bi to omogočalo, da so še naprej zaposleni tudi tisti, katerih delo objektivno ni bilo nikoli potrebno.
Zmanjševanje obremenitev gospodarstva pa je proces, ki je lahko končan v zelo kratkem času z odpravljanjem nepotrebnih ustanov in služb. Celovitejše in obsežnejše zmanjševanje obremenitev gospodarstva (prispevki iz plač in davki iz dohodka) je mogoče le z novo davčno politiko, ki bo namesto dela obremenila dobiček in premoženje, posebno tisto, kar ni namenjeno za proizvodnjo in ustvarjanje možnosti za zaposlitev.
Franček Kavčič
Slovensko javno mnenje 1990
ikat peša
Slovenski sindikati pravzaprav že od nekdaj niso bili dobro zapisani v slovenskih javnomnenjskih raziskavah, a letos se je to še posebej pokazalo. Tako je te dni objavljena raziskava o slovenskem javnem mnenju 1990 pokazala, da ljudje do sindikatov niso nič kaj prizanesljivi: le slabih osem odstotkov anketiranih je namreč odgovorilo, da se v sindikatih v zadnjem letu zavzemajo za konkretne potrebe in reševanje problemov delavcev, kar je manj kot leto dni prej.
Medtem pa letos že kar 22 odstotkov vseh povprašanih - lani je bilo kakšnih 13 odstotkov - meni, da se v sindikatih sploh ne zavzemajo za pravice delavcev, da se le delno zavzemajo, pa jih je letos menilo le še 46 odstotkov, lani pa dobra polovica anketiranih Slovencev. Iz tega bi lahko sklepali, da ugled sindikatov med Slovenci pada, ne pa raste.
Premalo možnosti za vplivanje
Med Slovenci pa se je hkrati tudi povečalo število tistih, ki menijo, naj bi delavci sami ustanavljali sindikate glede na svoje potrebe: letos je bilo takšnih 55 odstotkov anketiranih, za dva odstotka več kot lani. Le tri odstotke vprašanih (lani štiri odstotke) meni, naj bi sindikati ostali takšni, kot so. V sedanje sindikate, ki bi jih bilo treba nekoliko izboljšati, pa verjame četrtina vprašanih (lani jih je bilo še 29 odstotkov). Več kot polovica anketiranih Slovencev pa je odgovorila, da navaden državljan v naši družbi danes sploh nima dovolj možnosti, da bi vplival na odločitve o pomembnih družbenih vprašanjih.
Raziskava, ki je potekala ob koncu decembra in v prvi polovici letošnjega januarja, ne odslikava nič kaj rožnate slike o družbenih in gospodarskih razmerah v naši družbi. Ljudi prežemata tako upanje kot strah spričo tega, kako bo v prihodnje. Negotovosti je veliko. Ko primerjajo življenje pri nas danes z življenjem pred približno petimi leti, jih velika večina meni, da ta čas živijo slabše in celo dosti slabše. Takšnih je kar 74 odstotkov povprašanih Slovencev. Le 12 odstotkov jih meni, da živijo danes bolje ali celo dosti bolje kot pred leti.
Negotovost se je zalezla globoko v družinsko okolje. Tako je skoraj 80 odstotkov povprašanih Slovencev zaskrbljenih za usodo svojih otrok in zaveda se, da je danes veliko težje družinam z otroki kot pa pred leti. Še najbolj črnogledi so glede zaposlitve, saj je danes čedalje težje dobiti službo. Podobno razmišljajo tudi o možnosti, kako priti do stanovanj: velika večina jih je prepričana, da je danes čedalje težje priti do strehe nad glavo.
Slovenci tudi nismo nič kaj zadovoljni sami s seboj. S svojim življenjem nasploh je več ali manj
zadovoljnih 62 odstotkov vprašanih, popolnoma pa le enajst odstotkov. S stanovanjem je delno zadovoljnih 71 odstotkov, docela pa le 24 odstotkov povprašanih. S finančnim položajem je delno zadovoljna slaba polovica anketiranih, popolnoma pa le šest odstotkov. S svojimi družbenimi stiki je zadovoljnih 67 odstotkov Slovencev, med njimi le 21 odstotkov popolnoma.
Večina jih živi skromno
Velika večina Slovencev mora danes zelo skrbno gospodariti z denarjem in varčevati pri svojih nakupih. V pomanjkanju živi približno sedem odstotkov vprašanih in prav toliko v izobilju. Lahko bi torej rekli, da imamo pri nas opraviti z zelo izrazitim socialnim razlikovanjem: ožji skupini ljudi ne manjka prav nič, vključno z vikendom, medtem ko ima druga skupina ljudi komaj za vsakdanji kruh.
Toda prevladujoča večina Slovencev živi dokaj skromno in dvakrat premisli, preden obrne dinar. Nekaj več kot 82 odstotkov Slovencev se mora zaradi draginje odrekati različnim stvarem, kar je za štiri odstotke več kot? leto dni prej. Luksuzne stvari je prenehalo kupovati 74 odstotkov vprašanih, 28 odstotkov pa jih ne kupuje več niti tistih stvari, ki jih nujno potrebuje.
Zato ni nič čudnega, če ljudi najbolj prizadene draginja, zatem naraščanje cen hrane, padanje vrednosti dinarja, revščina in brezposelnost. Ljudje pa si pomagajo tako, da zdaj zvečine kar sami popravijo veliko tistih stvari, ki so jih svoje čase zavrgli. Socialna podoba je izrazito črno obarvana. Ljudje tudi sami menijo, da se socialne razlike med ljudmi v Sloveniji znova poglabljajo.
To ljudi očitno boli, zato zagovarjajo stališče, da bi bilo treba razlike v osebnih dohodkih zmanjšati. To pa ne pomeni, da ne bi ustrezno nagrajevali najbolj uspiešnih delavcev, strokovnjakov in izumiteljev. V tem pogledu se odnos Slovencev do pošteno plačanega dobrega dela ni spremenil.
Reformna usmerjenost Slovencev
Med slovenskimi delavci je sicer čutiti bojazen zaradi preustroja
gospodarstva, zlasti še, ker prinaša s sabo problem presežkov delavcev. Vendar pa je mogoče iz raziskave javnega mnenja 1990 razbrati izrazito reformno usmerjenost Slovencev, pa visoko stopnjo kritičnosti do politične ureditve, ki ustreza preživelemu modelu jugoslovanske družbe. Splošna naravnanost Slovencev se kaže tudi kot klic v Evropo ali Evropa zdaj skozi ekonomske odnose. Še posebej se to kaže z odnosom do zasebne lastnine in njene družbene funkcije.
V zavesti ljudi pa so hkrati vgrajene določene bojazni, zadržki, predvsem zaradi možnih učinkov socialne politike, ki grobo izriva široke sloje zaposlenih z njihovih delovnih mest. Slovenci se tako bojijo predvsem povečanja števila brezposelnih. So sicer za evropski delovni čas, vendar tako, da bi ohranili določene privilegije sedanjega časa.
In kako obvladati družbeno, gospodarsko in politično krizo v Jugoslaviji? Spoštovanje razlik med republikami in pokrajinama naj postane pravilo: sleherna republika, sleherni narod naj si po svoje uredi politično življenje in gospodarstvo tako, da ne ovira drugih republik in pokrajin v njihovem razvoju. Tako je v opravljeni raziskavi javnega mnenja menilo kar 93 odstotkov povprašanih Slovencev.
In še: člani zvezne vlade naj bodo po pravilu najuglednejši gospodarski in drugi strokovnjaki. Republike in pokrajini naj razvijejo svoje lastne, torej samostojne politične in gospodarske reforme oziroma programe in naj jih ne vsiljujejo drugim. Jugoslavija naj postane članica EGS. Vsakdo lahko začne gospodarsko dejavnost. Vse oblike lastnine naj bodo enakopravne - državna, družbena, zadružna, delničarska ali zasebna.
Konservativnost Slovencev
V odtenkih pa se pokaže tudi konservativna naravnanost Slovencev in sicer izrazito v dveh vprašanjih:	prvič, naj ženska
ostane doma, in drugič, naj bodo delavci iz drugih republik najprej odpuščeni. Medtem ko je za takšen odnos do ženske težko najti opravičilo, pa lahko zastran odnosa do neslovenskih delavcev rečemo, da gre pri tem za obsodbo razmer, ki so v 70 letih vplivale na uvoz te delovne sile. Opraviti imamo s kritiko takratne zgrešene politike, ki je razvijala miselnost o proletarizaciji Slovenije. Ljudje pa dojemajo navzočnost teh delavcev tudi kot ogrožanje njihovih nacionalnih interesov - in ne nazadnje so na vse skupaj vplivali
tudi skaljeni medrepubliški odnosi.
Med vrednotami pripisujejo Slovenci prvo mesto poštenosti in iskrenosti ljudi. Večina se jih drži pregovora, da je vsakdo svoje sreče kovač. V zasebnem življenju pa so dokaj previdni, saj menijo, da je bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Ne bojijo se tudi povedati, kar mislijo. Kar 37 odstotkov je takšnih, ki dajejo prednost uživaškemu življenju: dobri hrani, pijači, uživanju in zabavi. Lahkovernosti pa jim ni moč pripisovati, saj jih le tretjina verjame v usodo (malo več, 40 odstotkov, pa verjame v radiestezijo).
Seveda so, kot vsako leto, povprašali ljudi o najbolj priljubljenih osebnostih in tokrat je Milan Kučan z 91,4 odstotka daleč prehitel lanskega zmagovalca Janeza Stanovnika, ki ima letos 60,9 odstotkov podpore, za skoraj 6 odstotkov manj kot leto prej. Prehitel ga je tudi Jože Smole z 62,1 odstotkom, temu pa s 35,5 odstotki sledi Janez Drnovšek. Med strankami so največ simpatij pobrali Zeleni Slovenije (12,8 odstotka), za njimi Socialistična zveza (12,3), ZSMS (10,5) in Kmečka zveza (9,6), medtem ko je ZKS zbrala 7 odstotkov simpatij.
Toda to so podatki, ki so se od časa opravljanja ankete do danes, ko smo že sredi živahne predvolilne kampanje, korenito spremenili. Same volitve pa bodo najbrž pokazale že kaj tretjega. Zato bo toliko bolj zanimiva raziskava javnega mnenja prihodnje leto, ko se zna politični, družbeni in vsakršen zemljevid Slovenije bistveno spremeniti.
Marija Frančeškin
ODMEVI
Ali bodo krivci odnesli cele glave
Spoštovana urednika V prilogi pošiljam poročili ljubljanskega Dnevnika in vašega novinarja Cirila Brajerja. Oba novi-nara sta se udeležila istega informativnega srečanja z novo vodstveno skupino Iskre avtomatike. Prijem je očitno zelo različen, kar je samo po sebi dobro. Daleč manj je seveda dobro, da Ciril Brajer - zdaj tudi povsem očitno v skladu z uredniško politiko De-lovske enotnosti, ne zmore preseči
zgolj popolnega revanšizma in destrukcije, ne glede na to, kakšno ceno ta rušilnost in anarhija postavlja prihodnosti.
Nihče ne poskuša prikriti izjemno resnih težav tako v Iskri kot v Avtomatiki, ki se bodo lahko še stopnjevale, vendar infantilno poročanje C. B. v ničemer ne prispeva k ustvarjanju mobilizacijskega ozračja, ki ga skuša uveljaviti nova ekipa z v.d. jih večno vlači na plan vaš novinar in ki bodo morali, če bodo vzroki za to, odgovarjati ustreznim organom, ne pa vigilantnemu »sodišču« Cirila Brajerja. Sleherna usoda posameznika v Avtomatiki nam, brez vse patetike, ni tuja, vendar je vseeno zdaj v ospredju bitka za njene nedvomno zdrave dele in prihodnost še 2000 in več zaposlenih. Zato smo osebno povabili Cirila Brajerja na predstavitev težav in vizije izhoda iz krize, da bi skupaj pomagali izboljšati zelo načete odnose in utrditi zaupanje med ljudmi, delavci, vodstvom, sindikatom, ne nazadnje tudi v javnosti.
Način, ki ga je vnovič ubral vaš novinar, je destruktiven, šarla-tanski, strokovno pa tehnološke ali ekonomske presežke obvlada na ravni, ki je vredna pomilovanja in posmeha - če tema ne bi bila preresna, rešila pa je zagotovo ne
boste lumpenproletarska logika in zabijanje klina med krhko zaupanje, ki ga ljudje v Avtomatiki ponovno pridobivajo v vodstvo, ki v sindikatu tokrat išče pravega partnerja za prihodnost.
Od kod toliko nedobronamernosti, zajedljivosti, privoščljivosti, ve najbrž le vaš novinar - ali iz tega začaranega emocionalnega in neracionalnega kroga res ne najde več izhoda v polemičnem, toda konstruktivnem in za prihodnost še mnogih delavcev, ne le v Avtomatiki, prijemu, ki bo temeljil na prestrukturiranju slovenskega gospodarstva, saj rešitve ni zgolj v istih panogah, v katerih so presežki zaradi ekstenzivnega modela iz preteklosti (tudi zaradi napak) dejstvo.
Pred časom je bila na ljubljanski televiziji okrogla miza, ki je obravnavala to tematiko na moder, racionalen in predvsem strokoven način. Skušala je nakazati tudi rešitve, kar je vam deveta skrb. Škoda, da ste prav vsi iz Delavske enotnosti -»špricali« - mogoče bi tedaj vsi skupaj zmogli približno takšno raven in kakovost razmišljanja ter kulturo za razliko od porazne logike, ki nam jo ponuja (vsiljuje?) Delovska enotnost.
Brane Gruban, ISKRA HOLDING, d.d.
Stiki z javnostjo
srečanja
Ljubljana, 16. februarja 1990
Delavska enotnost
Med direktorje, ki tudi v tem kriznem obdobju dobro gospodarijo in ne-hehno vlagajo v razvoj podjetja, vsekakor sodi Alojz Gojčič. Mož, ki s svojimi ravnanji vnaša nemir in tesnobo, ker kot nekdanji politik vztrajno ponavlja, da je nujno politiko odstraniti iz gospodarstva in stroki dati potrebno veljavo.
Alojz Gojčič, Perutnina Ptuj:
Filozofija
socialističnih direktorjev ie živeti iz rok v usta
-	Sodeč po občasnih odmevih v javnosti je moč sklepati, da tudi zdaj, ko ste v gospodarstvu, vaši nazori marsikoga motijo.
»S svojim delom dokazujem, da imam prav. Nikoli se nisem trudil, da bi bil vsem povšeči.«
-	In vendar, bili ste visok funkcionar v zvezi komunistov, nedavno ste bil tudi delegat na kongresu, partijo krivijo za razmere, v kakšnih smo.
»Ne strinjam se s trditvijo, da v tej Jugoslaviji nismo nič dobrega ali sploh ničesar naredili. Do poznih sedemdesetih let je naš razvoj šel pot, ki je vodila k pravemu cilju, napredku. Zdaj nekateri prav tekmujejo, kdo bo bolj in več popljuval.
Potem je prišlo do tiste usodne napake, da smo se zadolževali bolj in bolj, razvojnih konceptov pa nismo imeli. Vsaj uglašenih ne.
Zadolževanje samo ni tolikšen greh, čeprav je nevarno. Greh je bil v tem, da smo denar zapravili, ne da bi ga vložili tja, kjer bi se obogatil, oplemenitil.«
-	Imeli smo plansko ekonomijo...
»Zdaj smo vsi pametni! Kri mi stopi v glavo, ko poslušam nekatere, ki se danes trkajo po prsih in trdijo, da so oni že takrat poznali in zahtevali tržno ekonomijo. Danes vsi vse vedo o tržni ekonomiji, življenje pa to vsak dan zanika. Najlažje je upirati prst v drugega!«
-	Razmere so težke.
»Dovolite, razmere so zelo
kritične. Ni prav, da politiko vnašamo v gospodarstvo. Vzroke za sedanje razmere pa resnici na ljubo ni treba iskati v gospodarstvu, šg najmanj v gospodarstvu.«
-	Med te nedvomno sodi tudi odločitev političnega vodstva Srbije o bojkotu slovenskega gospodarstva.
O naši vladi imam takšno mnenje, da ga raje ne bom izrekel
»Ta bojkot proizvodov iz Slovenije in sodelovanja s Slovenijo je najnemoralnejša stvar, ki sem jo zasledil v svetu. Pravim v svetu, kaj šele, da bi jo lahko srečal znotraj posamezne države, kot pri nas.
Nemorala je v tem, da gre za bojkotiranje proizvodov iz enega dela države, medtem ko ti, v tem primeru Srbija, svoje proizvode normalno plasira tudi na ta del tržišča. Gre torej za trgovino v eno smer, ti svoje prodajaš, od partnerja pa nič ne kupiš.«
-	O tem ste govorili tudi s predsednikom Markovičem.
»Predsednika sem vprašal, kako on gleda na to zadevo in predsednik Markovič je lepo - molčal.
Perutnina Ptuj je eden največjih, če ne sploh največjih partnerjev iz naše republike s Srbijo. Pravkar sem se vrnil iz Srbije. V pogovorih s štirimi direktorji velikih podjetij v Srbiji sem ugotovil, da so vsi štirje za - sodelovanje. Vsi štirje so tudi zatrdili, da imajo s to blokado veliko škodo. Toda nobeden izmed njih ni rekel, da bo ponovno postavil normalne tržne odnose...«
-	Toda tudi v Sloveniji se
mora gospodarstvo znebiti političnega tutorstva.
»Stvari se morajo obrniti na bolje, ker tako ne gre več. Vlada mora imeti stališče in ga decidirano postaviti na mizo, ne pa da je samo opazovalec.«
-	Hočete reči, da naša republiška vlada ni opravila svojega poslanstva?
»O naši, republiški vladi, imam takšno mnenje, da ga raje ne bom izrekel. V tem primeru gre za to, da so okopi na obeh straneh. Vsak razumen človek, zlasti pa politik, mora znati sesti za - mizo. Brez vnaprejšnjih zahtev, brez pogojev, modro razsojevati in se nato odločiti. V zadnjem letu dni smo bili priče vsemu drugemu.. .«
Ni več vrst delavcev - so samo dobri in slabi
-	Kot politik ste se s tem pogosto srečevali.
»Žal, res. Toda nikoli ni prevladala filozofija - razbijanja. Mora se najti sinteza. Trg sam je kreator odnosov v prostoru in času.
Jaz sem eden tistih na tem koncu republike in^države, ki se z ocenami uradne politike ne strinjam. To je seveda zame - minus...
Tako trdim, da tovariš predsednik Markovič nima prav, kot trdi, da za naš obstoj ni bistveno nerazumevanje med posameznimi deli, ker država - funkcionira. Jaz namreč menim, da ravno država ne funkcionira, ker niso urejeni odnosi, ker ni uzakonjenih in spoštovanih človekovih pravic...
Priznati pa je treba, da tako celovitega programa, kot ga je predložila zdajšnja vlada - še ‘nismo imeli. Tržna logika je tu. Vendar menim, da je tovariš predsednik preoptimisti-čen v svojih trditvah, ker vsak gospodarstvenik mora vedeti, da administrativna umestitev tečaja ne more biti dolgoročna, kajti tečaj je lahko in je samo rezultat ekonomije...«
-	Vi ste predsednik združenja perutninarjev Jugoslavije. Na račun naše kmetijske politike je bilo izlitega mnogo žolča.
»Že prej sem rekel, da je najlažje razbijati. Razbija lahko vsak - cepec. Za gradnjo pa je treba modrosti. To velja tudi za kmetijstvo.
V Sloveniji je bilo na tem področju mnogo storjenega. Mogoče manj za živinorejo in več za poljedelstvo, vendar je to tu. Žal moramo spet naglasiti, da Slovenija sama sebi ni dovolj. Sama je in mora biti vpeta v jugoslovanski agrar.
Obdobje meglenih odnosov je na srečo za nami. Pri nas namreč vsak vidi in išče samo svoj interes in ga strategija razvoja ne - zanima. To je enako, kot v tovarni. Ni važno, kaj si naredil, vsi bi radi enako plačo, kot da so vsi enako sposobni in pridni. Da se razumemo, jaz pravim, da ne gre za več vrst delavcev. Sta samo dve vrsti: so dobri in slabi delavci. Meni nihče ne more očitati, da ne vem, kaj govorim. Izhajam iz čiste delavske družine, oče je v vsem življenju pririnil do izmeno-vodje v TGA, tudi sam sem odraščal ob in v TGA Kidričevo...«
Cilj je enoten - vsi moramo živeti bolje
— Oprostite za trenutek, ker smo pri Kidričevem in TGA. Kot senator TGA ste sprožili val ogorčenja in zamer z danes že skoraj znamenito zahtevo ...
»Kako so me napadli, kaj vse očitali in kako vlačili po časopisih. In glejte: moje takratne predloge, ni šlo samo za zahteve, je pozneje uzakonil - zakon! Toda do danes niti en novinar ni prišel in rekel: Gojčič, oprosti, imel si prav. Ali samo: nismo prav razumeli. Ne, ko pa nekdo stvar predpiše, takrat je to in samo to tudi za vaše kolege sveto pismo. Takšni smo, govorimo pa o neodvisnem novinarstvu, kako ste novinarji korak pred...
Bistvo mojega dela v TGA pa je, da smo v tistem letu dni pripravili sanacijski program, ki je bil pozneje tudi izveden in daje pozitivne rezultate...
- In če zdaj nadaljujemo s kmetijstvom oziroma s Perutnino Ptuj...
»Takoj moram poudariti, da sem imel srečo, ker sem prišel v kolektiv, ki ga tvorijo dobri in pošteni delavci, ki ima dobre strokovnjake.
Politika je eno, stroka pa stroka. Torej pustimo stroko stroki. V našem podjetju imamo tri doktorje znanosti, Perutnina Ptuj je že pred leti
svoje poslanstvo razširila ččz republiške meje. Mi imamo okrog 300 kooperantov na obeh straneh republiške meje in nihče ne more reči, da smo koga posebej obravnavali. Razen v primeru, da se posamezniki niso držali dogovorov, da niso izpolnjevali določenih zahtev. Gre za omalovažujoče število, manj kot 10 odstotkov takšnih, ki so mislili na hitro in poceni - obogateti. Naš cilj je enoten - vsi moramo živeti bolje.«
- Perutninarstvo je neke vrste samorastnik v našem kmetijstvu...
»Točno to in to je sreča. Za-
kaj? Kjer je več babic, je kilavo dete, pravijo. Poglejte živinorejo ali kmetijstvo nasploh. Perutninarstvo pa ni bilo nikogaršnja domena, samo se je tako razvilo, da danes pridelamo od 300 do 320 tisoč ton mesa in od 4,5 do pet milijard konzumnih jajc. V zadnjih treh, štirih letih smo jugoslovanski perutninarji sposobni pridelati 4 kilograme mesa z dvema kilogramoma krme. To pa že sodi v zgornji vrh srednje Evrope.
Danes je ta proizvodnja že večja od jugoslovanskih potreb, v zdajšnjih gospodarskih
razmerah pa je tudi tveganje z izvozom manjše.«
Strah me je spet razplamtelih političnih strasti
- Opazli smo, da ste spet naredili korak naprej.
»Filozofija socialističnih direktorjev je živeti od rok do ust. Dober direktor je bil tisti, ki je poskrbel za relativno dobre plače. To je naloga vseh direktorjev. Toda ne dobre plače na račun razvoja! Vam ni treba naštevati primerov, kako je po odhodu »dobrega direktorja« podjetje »nena-
doma« zašlo v krizo ali celo zdrsnilo pred bankrot. Torej so tudi direktorji skrbeli samo zato, da je bilo »vse v redu«, dokler so bili oni še tam.
Tudi v našem podjetju je pred leti razvoj nekoliko zastal, ker smo razvojni dinar primaknili - plačilni kurverti. To čudimo še danes. Razmere so bile takšne, da smo morali vsaj preživeti! ,• m
Osem let sem tu in imam kaj pokazati. Nekoč ste mi očitali, da sem ambiciozen. Ponavljam isto: moraš biti ambiciozen. Brez tega ni nič, ni napredka.
Slike: Sašo Bernardi
Z novimi naložbami spet lovimo korak z razvitim svetom. Gre za nove proizvode, za začetek smo začeli s proizvodnjo treh različnih, pri nas pripravljenih jedi iz piščančjega mesa, ki bo zaposlenim ženskam precej olajšalo delo, ko se vrnejo domov in prelevijo v - gospodinje. Gre za ameriško recepturo in dosežke ter za sodelovanje s partnerjem iz Italije. Na Slovenskem se bomo soočili s trgom z lastno ponudbo v naših, specializiranih trgovinah. V načrtu jih imamo deset, za začetek v večjih mestih. Gre za novost tako v načinu kot v vsebini ponudbe. S tem bomo lepo zao-
krožili nekaj obletnic, ki jih bo Perutnina Ptuj praznovala prav letos.«
- Spomnili ste nas zamere zaradi očitka o ambicioznosti. Zamolčali pa ste drugi del o »trdo postavljenih zahtevah«, šlo je za samoupravljanje...
»Čeprav je bilo to pred desetimi leti, ponavljam: politika je eno, vodenje drugo in stroka tretje. Ne gre za vrstni red, temveč za ločevanje posameznih dejavnosti in funkcij. Rekel sem že, da sem vesel, ker sem prišel v tako dober kolektiv, med tako dobre in predane strokovnjake, ker bi v nasprotnem - lagal. Vesel sem, da sem pravočasno odšel iz politike!
Toda že pred tem sem vedel, da brez ljudi in brez stroke nobene firme ne moreš voditi. Ljudje te morajo v načrtovanjih podpirati in stroka mora biti poleg. Tudi pri nas je prišlo do nesporazumov. Tudi vi ste pisali o stavki. Mi vemo, zakaj je bil tisti štrajk, kdo ga je sprožil in kaj je hotel doseči.
Neobveščenost je zelo nevarna reč. Ljudje morajo vedeti vse, kar se v hiši dogaja, kam hiša plove. Tako tudi o trenutnih težavah zaradi blokade naših izdelkov v Srbiji. Ne skrivam, da smo izgubili pomembno tržišče. Na srečo bomo to izgubo preboleli, vi pa veste, da je drugim še huje, da so zaradi tega zdrsnila na rob propada. Zato me je najbolj strah spet razplamtelih političnih strasti, ki v trenutku uničijo ne samo odnose, temveč mnogo več...«
- In kam naprej?
»Pred dnevi smo uveljavili pravilo, naj dober delavec dobi več od slabega, da diploma ni vse! Vsaj ne zagotovilo ali jamstvo za določeno plačo. Ne trdim, da smo dosegli tisto stopnjo, ko naj bi bila porazdelitev za slehamega pravična, Poskus je tu, napake je vedno ali vsaj skoraj vedno moč popraviti.
Veliko in izredno pomembno naložbo v modernizacijo in novo proizvodnjo bomo kmalu končali. Zdaj gre za to, kako vsakega delavca povezati s tovarno ne samo z delom in zahtevami, temveč tudi s kapitalom. To je prav tako ali še bolj pomembno od najsodobnejše tehnologije. Vedno sem trdil, da moraš imeti najprej program in šele nato denar. Zato bi lagal, če bi tajil, da nimamo nekaj zamisli, kako ravnati jutri, ko bo razvoj naše družbe dosegel stopnjo, na kateri bo razčiščeno, kdo je lastnik tega kapitala, kdo ga je ustvaril ali kdo in koliko ga lahko - kupi. Sam zagovarjam tisto obliko, v kateri je na prvem mestu - naš delavec. Ali bo to delnica ali kaj drugega, je v tem smislu - zanemarljivo. Čas in stroka bosta povedala svoje. In ko se bo to zgodilo, bom. spet trdo, kot ste mi nekoč že očitali, zagovarjal sprejeto odločitev vse do takrat, dokler ne bomo sami ponudili boljše rešitve ali nam jo bo kdo drug...«
Marjan Horvat, Janez Sever
Dobrodošla novost: trije novi izdelki iz najkvalitetnejšega mesa, ki bodo razveselili predvsem zaposlene žene.
Z novimi naložbami so podvojili zmogljivosti in kakovost. Z letošnjim letom pa uveljavili tudi doslednejše vrednotenje opravljenega dela. Za dobro delo, boljše plačilo.
Sestopi in nastopi
Zgodovina nas uči, da se različni »odrešeniki človeštva«, samozvani svetovalci različnih cesarjev ali kar voditelji ljudstev zakonito pojavljajo v časih hudih človeških preizkušenj in kriz. Pri roki imajo vedno odrešilne programe, edino zveličavne - za izhod iz ljudskih stisk. Spomnimo se samo radikalnih gospodarskih reform v času propada rimskega cesarstva - vladavine Diokleciana - pa skakalcev in plesalcev po naših cerkvah v dolinah, ki so v času mračnega srednjega veka in kemčkih puntov izsiljevali gradnjo novih cerkva po slovenskih gričih, pa utopičnih socialistov na pragu buržoaznih revolucij v Evropi, pa Rasputinove vloge na dvoru zadnjega ruskega carja pred oktobrsko revolucijo... Čas krize in razkroja torej ni le čas streznitve, marveč tudi čas različnih prerokov in rokohitrecev, terapevtov s šoki za vse vrste družbenih težav, ki si vsi domišljajo, da »delajo zgodovino«, namesto da bi se iz zgodovine predvsem učili...
Tudi v sedanjih predvolilnih časih je naše časopisje polno -ognja in žvepla, izganjanja rdečega hudiča, priganjanja, da je treba s čarovnicami čimprej na grmado. Tisti, ki mislijo, da so se jim doslej v življenju godile krivice alM pa le, da so predolgo živeli v senci, pišejo zdaj takšnele stavke:
Komunistične oligarhije se zlepa ali zgrda umikajo z gospodujočih položajev v družbi, članstvo v kompartijah se močno osipa, ljudje se rešujejo s potapljajoče se ladje. O zgodovinskem polomu komunističnega projekta razen starih, okorelih dogmatikov (= nekdanjih zmagovitih revolucionarjev) nihče več ne dvomi. Velika utopija, ki so ji mnogi darovali življenja ali so bili zaradi nje pobiti, se je razkrila kot velik nesporazum. Mnogi, ki so šli zraven v zgodnji mladosti brez predsodkov in brez računov, s trdno vero, upanjem in ljubeznijo, doživljajo današnji facit kot osebni poraz, marsikomu se je življenje izkazalo za zapravljeno ... itd. itd.
V teh stavkih je veliko resnice. Vendar: ko bi človek vsaj ne vedel, da so prav pisci takšnih stavkov najgloblje zajemali iz skupne sklede, da jih je naša »boljševiška družba« uvidevno obdarjala z družbenimi stanovanji (z enim, in
še z enim, če so se nekdanji tovariš in sedanji gospod blagovolili ločiti), jih z visokimi štipendijami pošiljala študirat na tuje (da so zdaj lahko »sol naroda«), jim na stežaj odpirala vrata za poklicno in družbeno uveljavljanje... Le zakaj ti priskledniki »boljševiškega režima« svoje prave barve (in moralno etične pokončnosti) niso izpričali takrat, ko bi bilo to za vse ne le koristno (in rekli NE), in ne šele zdaj, ko kričanje zoper naš nekdanji boljševizem ni več nikakršno junaško dejanje?!
In kar je bistveno: zanje življenje že ni bilo zapravljeno!
No, tudi novi priskledniki prenovljenih starih in pravkar spočitih novih strank si že ustvarjajo »image« po svoji podobi.
Voditelj ljudstva naj bo po njihovem prepričanju »politični manager«, ki naj izvaja dogovorjeno politiko (menda le svoje stranke) in »sugerira inovacije«. A to pomeni, naj bo »komunikativna osebnost, ki obvlada javni nastop v vseh njegovih različicah«. In še: politično »temperamentna« osebnost, ki naj spodbuja vsakršno inovativnost in neblokira in sankcionira novih in svežih idej ter, ne nazadnje, »čimbolj obvlada tehnologijo političnega odločanja in se v tem opira na pomoč ustreznih strokovnih služb«.
Vse to naj bi bile torej najpomembnejše lastnosti »naših« kadrov in menda tudi kadrov različnih drugih strank - za naše sedanje in prihodnje hude čase.
Ali res potrebujemo takšne »kadre«?! Mislim, da ne! Skica »našega« ali alternativnega politika z opisanimi lastnostmi je morda uporabna za kakšne druge čase, nikakor pa ne za sedanje temačne, moteče, saj imamo »rokohitrecev«, briljantnih gostobesednežev in mene-žerskih spretnežev že povsod čez glavo - predvsem še v politiki. V krizo smo prišli prav zaradi takšnih »vseznalcev«, ki so se znali z gostobesednostjo, zvitostjo, z lisjaštvom, demagogijo in zvezami sesti ljudem za vrat in nas potegniti za seboj tja, kjer smo.
Glavna lastnost, ki jo mora imeti voditelj ljudi (ljudstva) v sedanjih težavnih časih, je po mojem trdnem prepričanju - poštenost!
Življenje pa leče dalie...
Čas, ki ga živimo, čas krize in tesnobe, bo najbrž kdaj kasneje ocenjen za zlato dobo kronistov. Dogodkov je toliko in vrstijo se tako naglo, da je kar težko izbrati, kaj je pomembnejše. Jugoslavija se tako hitro spreminja in s tako nepričakovanimi obrati, da marsikomu jemlje sapo.
Še nedavno smo bili, mislim uradno, družba, v kateri je vse »naj«: najbolj humana, najbolj demokratična, najbolj napredna... potem je sledilo obdobje, ko smo se opisovali skoraj mazohistično, kot družbo, v kateri je gospodarstvo na psu, totalitarizem skoraj popoln, vse, kar imamo, sistem, zakoni, ukrepi, ustanove... vse vredno najhujše kritike... in v najnovejšem času smo si spet začeli pripovedovati, da smo vendarle nekaj posebnega: kaže, da bo Jugoslavija država, ki bo preigrala čisto vse vzorce spreminjanja socializma, od poljskega do romunskega, politične stranke v vsej državi še legalizirane niso, pa jih imamo že več kot vse nekdanje socialistične države skupaj in poleg tega nam je Markovič, kot prvim državljanom socializma, priskrbel še konvertibilni dinar. Skratka, v vseh pogledih smo država ekstremov.
Ne vem, ali vam je padlo v oči, da so srbski demonstranti na zadnjih mitingih poleg Slo-bota začeli na pomoč že pozivati tudi Anteja. Mislim, da je to velika stvar. Kar koli že lahko očitamo Markoviču, je dejstvo, da se je poleg abstrakcij v smislu zgodovinskih krivic in zgodovinskih zmag, znašel čisto navaden dinar, morda prvi znak okrevanja. Ljudje so vendarle racionalna bitja in kmalu se utegne izkazati, da bodo dali prednost dinarju. Če bi se jugoslovanski državljani s pol toliko strasti, kot so jo porabili za obrambo imaginacij kot so »jedin-stvo«, »zajedništvo« itd. vrgli na služenje (konvertibilnih) dinarjev, bi Jugoslavija imela možnost preživeti. Če je Markoviču uspelo vsaj malo nagniti razpoloženje v to smer, je temu treba reči uspeh. Tudi gledano s slovenskega vidika. Da bo ceno za njegov program plačala zgolj Slovenija, verjetno ne drži, napake iz »socialističnega obdobja« bomo plačevali vsi, saj tudi vse napake niso bile uvožene iz Beograda. Čeprav drži, da bi Slovenija lahko preživela tudi kot samostojna država, drži tudi, da bi odcepitev nekaj stala, tudi ekonomsko in tudi, če bi prišlo do nje po mirni poti. Skoraj se mi zdi, da bo Markovičev predlog, če bo uspel, seveda - cenejši.
Razočaranje nad Markovičem, ki je zadnji čas v Sloveniji opazno, zlasti zaradi pristranskih ocen ZIS v zvezi z dogodki na Kosovu, je
na načelni ravni gotovo upravičeno. Hkrati pa se velja spomniti, da je politika po stari definiciji umetnost možnega. V času »velikih« besed, od »jedinstva« do »suverenosti«, v času, ko se eni vpisujejo med prostovoljce, ki bi šli streljat za »ozemeljsko integriteto države« in ko drugo od strelov umirajo na ulicah, pa je jugoslovanska umetnost možnega najbrž res samo politika majhnih korakov. To je politika, ki ji lahko očitamo nenačelnost, krivičnost, celo ciničnost, saj ob tem, ko padajo človeške žrtve, poudarja, da dogodki na Kosovu ovirajo reformo - pa vendar: reforma je ta hip verjetno edina stvar, o kateri se vsi v Jugoslaviji lahko sporazumemo vsaj na načelni ravni. In če je ta politika uspela in nekaj upanja, da je uspela, je, če je uspela vsaj malce odškrniti vrata za dialog, jo je kljub vsem pomislekom treba podpreti. Ne glede na krivice z ene in z druge strani.
V času, ko so priljubljene velike besede, je opozarjanje na nujno reformo, na vsakdanjost, na prozaične življenjske resnice, čeprav je videti malenkostno, kljub vsemu nujno. Zunaj v svetu sicer z velikim veseljem poročajo o naših ekstremnostih, nikomur pa ne pride na misel, da bi zaradi njih kupoval naše proizvode ali pa vlagal kapital v naša podjetja. Oni pač veliko bolj kot ekstremnost cenijo tako navadne stvari, kot so mir, red, dobre poslovne navade. Do tega ptf je v Jugoslaviji možno priti samo, če se bomo sprijaznili s tem, da se je ta trenutek treba ukvarjati ne le z »zgodovinskimi« nalogami, ampak tudi ali morda celo bolj z navadnimi vprašanji, kot so dobro delo, uspešno poslovanje, kakovost, spoštovanje rokov in pogodb.
Skratka, kljub vsemu si je treba reči, da življenje teče dalje. Vsa vprašanja in zamere ne bodo pojasnjene ne kmalu ne za vse zadovoljivo in ne z vseh vidikov pravično, bistvena pa je vendar, možnost, da se vprašanja in odgovori postavljajo. Če prav razumem prizadevanja zveznega izvršnega sveta, poskuša prav to. Kljub temu, da so me nekatere stališča in ukrepi s tem v zvezi razočarali, me trezen premislek sili v oceno, da je ta hip to najbrž največ, kar je mogoče. Če je ta premislek pravi, se utegne zgoditi, da bomo v prihodnje začeli spoznavati, da smo kljub vsem našim posebnostim čisto navadna družba, ki se s težavami koplje iz krize. To pomeni, da bo manj »dogodkov«, manj »prelomnih trenutkov«, več puste in navadne vsakdanjosti - ampak, ali se vam ne zdi, da zdaj prav to potrebujemo?
Marija Cigale
Da je to res, je vedela Evropa že zdavnaj, ne šele včeraj. To nas uči tudi zgodovina. Ko je leta 1871 Narodna garda v objokanem Parizu »sestopala z oblasti«, je ljudstvu na pariške zidove nalepila naslednji razglas:
DRŽAVLJANI!
Naše poslanstvo je končano; svoja mesta v vaši mestni hiši bomo odstopili vašim novim izvoljencem, vašim rednim mandatarjem. S pomočjo vaškega patriotizma in vaše vdanosti smo lahko pripeljali h kraju težko početje, ki smo se ga lotili v vašem imenu. Hvala vam za vztrajno pomoč; solidarnost ni več prazna beseda: rešitev republike je zdaj zagotovljena.
Če imajo naši nasveti kako težo pri vaših odločitvah, potem dopustite vašim najvdanej-šim služabnikom, da vam še pred glasovanjem povedo, kaj pričakujejo od današnjih volitev.
Državljani!
Ne pozabite, da vam bodo najbolje služili tisti, ki jih boste izbrali izmed vas, ki živijo vaše življenje, ki jih mučijo enake težave.
Bojte se prav tako častihlepnežev kakor novopečenih gospodov; eni kakor drugi se zanimajo le za lastno korist in se nazadnje zmeraj imajo za nepogrešljive.
Bojte se prav tako čvekačev, ki ne znajo preiti k dejanjem; pripravljeni so žrtvovati vse
za govor, za govorniški učinek in za duhovit domislek. Ogibajte se tudi tistih, ki imajo preveč, kajti le redkokdaj je bogatin pripravljen imeti delavca za brata. In končno, poiščite iskreno prepričane ljudi, može iz ljudstva, odločne, delavne, ki imajo zdravo pamet in so priznani poštenjaki. Odločajte se predvsem za tiste, ki ne bodo barantali z vašimi glasovi: resnična zasluga je skromna in dolžnost volil-cev je, da poiščejo prave ljudi, ne pa dolžnost teh, da se ponujajo.
Prepričani smo, da si boste izvolili resnično predstavništvo ljudstva, če boste upoštevali te pripombe, in da boste našli mandatarje, ki se vam ne bodo postavljali za gospodarje.
Mestna hiša, 25. marca 1871. Centralni komite narodne garde
(slede podpisi)
Pošteno in koristno bi bilo, da bi te stodvaj-set let stare stavke dvakrat prebrali in trikrat premislili, preden bomo odšli na volišča.
Ugotovili bomo, da so socialistične ideje Pariške komune še danes žive... In da veljajo tako za sestope kot za nastope. Tako za »stare« kot za nove stranke.
Vinko Blatnik
Kdo plača plače
Stavke v vseh delih naše mile domovine so vse pogostejše. Z njimi delavci zahtevajo petdeset, sedemdeset, sto in tudi večodstotno povečanje svojih plač. In glej ga, zlomka, denarja ni nikjer, velja zakon o zamrznitvi osebnih dohodkov do konca junija letos, pa vendar delavci s svojimi zahtevami skoraj vedno uspejo. Ali ste se vi že kdaj vprašali, kako je to mogoče in od kod denar za ta povečanja? Če ste se, pa si niste znali odgovoriti, berite ta članek naprej. V njem boste našli približen odgovor.
Na prvi del vprašanja, kako je to mogoče, če je zakon zamrznil plače, vam lahko odgovorim zelo kratko in jedrnato: mi smo ponosni ljudje; pri nas je mogoče vse (vlada popušča pod socialnimi pritiski).
Drugi del vprašanja pa je nekoliko bolj zapleten. Da bi me bolje razumeli, bom navedel nekaj suhoparnih podatkov, in sicer:
Po podatkih za devet mesecev preteklega leta, torej za obdobje, ko še niso veljali ukrepi stabilizacijske politike, ko se še ni pošteno razvnela kontrarevolucionarna revolucija na Kosovem in ko so bili različni mitingi še neprimerno bolj redki kot so danes, torej v času, ko še ni tako močno padla industrijska proizvodnja, je gospodarstvo države ustvarilo za več kot sedem milijard dinarjev izgube in za nekaj več kot štiri milijarde dinarjev akumulacije. Če prvo odštejemo od drugega, ugotovimo, da smo v celoti porabili za 3 milijarde več kot smo ustvarili. Mimogrede povedano, iz teh podatkov je mogoče ugotoviti tudi to, da je bila poraba pokrita z realnim dohodkom le v eni republiki - v Sloveniji. Vsi drugi so bili že tedaj pod vodo. Ob tem se boste verjetno vprašali, kako je mogoče, da nastajajo take orjaške izgube ob tako nizkih osebnih dohodkih, ki v dohodku podjetij in ustanov predstavljajo le nekajodstotni delež. Odgovor na to vprašanje je relativno enostaven: plače so res nizke, toda število ljudi, ki jih prejema, je veliko. Ne smete namreč pozabiti, da so različne obremenitve dohodka in osebnih dohodkov ter drugi stroški tudi nekomu plače. Če, na primer, plačamo davek na vojsko, gre ta denar za plače vojakom in civilistom v armadi, pa za nakup orožja, ki ga tudi izdelujejo ljudje s plačami. Ti pa kupujejo jeklo od železarjev, ki morajo tudi dobivati plače, in tako dalje. Isto velja seveda za državno upravo, zdravstvo, šolstvo in druge. Saj razumete, če ima
v družbi preveč ljudi, ki premalo delajo, nizke plače, nastane izguba.
In zdaj in medias res. Odkod denar za povečanje plač stavkajočih, če so skoraj povsod same izgube? Mogoči so naslednji denarni viri:
•	da denar natiskamo; toda več denarja pri nespremenjeni proizvodnji povzroči na trgu večje povpraševanje, cene rastejo, posledica je inflacija;
•	da si denar sposodimo v tujini; slaba stran tega dejanja je, da lahko traja le nekaj časa, saj je treba denar vrniti z obrestmi vred;
•	da denar vzamemo tam, kjer še je, in ga damo tja kjer ga potrebujejo, na primer v obliki sredstev za pomoč nerazvitim in z drugimi neštevil-nimi oblikami možnih prelivanj; slaba stran te operacije je, da se eni navadijo na zajedalski način življenja in terjajo vedno več, drugi pa tega niso pripravljeni v nedogled dajati;
•	da posamezni gospodarski subjekti (podjetja, ustanove) najamejo posojila za plače v banki; slaba stran te operacije je, da je tudi ta sredstva treba načeloma vrniti ali pa jih pokriti z nanovo natiskanim denarjem;
•	da se plače izplačajo na račun obratnih sredstev; denar od prodanih proizvodov in storitev se torej ne nameni za novi krog proizvodnje, ampak se razdeli; slaba stran tega je, da se zmanjšuje podjetniško imetje in da je treba dobiti denar kje drugje, sicer proizvodnja ni mogoča;
•	da se razglasi bojkot in se denar, za odplačilo dolga razdeli za plače; v takih primerih se nelikvidnost in nesolventnost gospodarstva širi kot požar, ki ga je mogoče pogasiti le z novim denaijem iz tujine ali s tiskanjem.
Tisti večer, ko je po televiziji Ante Markovič razglasil konvertibilnost dinarja, sem se spomnil profesorjevega stavka, ko smo »jemali« konvertibilnost: za konvertibilni dinarje treba delati!
In kako delamo? Vedno manj in vedno slabše, plače v konvertibilnih dinarjih pa bi radi imeli vse večje.
»Ne,« pravim prijateljem in znancem, ki me sprašujejo o mojem pogledu na najnovejšo stabilizacijo, »ne verjamem v uspeh, preveč je možnosti za povečanje plač mimo dela, preveč eni plačujejo plače drugim.«
Ali mislite, da sem preveč črnogled?
Marjan Zupan
Sindikalne organizacije na šolah pozivajo, naj počakajo na izid pogajanj in naj do takrat ne stavkajo
Pri premagovanju težav šolstva so na vrsti pogajanja sindikatov in izvršnega sveta
Že sredi januarja so na republiškem odboru sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti čutili, da bodo pri gmotnem položaju šolstva v tem letu imeli precej težav. Na dnevni red so uvrstili razpravo o financiranju vzgoje in izobraževanja v letu 1990 v luči reformnih ukrepov Markovičeve vlade. Takrat predstavnikov republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo ni bilo na sejo, kljub temu, da bi morali biti poročevalci. Člani republiškega odbora so to sprejeli z veliko nejevoljo, saj bi morali biti po obljubah glavni partner izvršnega sveta pri reševanju šolskih vprašanj.
Z osebnimi dohodki učiteljev ni vse v redu, to so kmalu pokazali prvi glasovi iz različnih koncev Slovenije in bolj ali manj odločni pozivi k urejanju težav s stavko. Začelo se je z večdnevno stavko učiteljev Srednje pedagoške šole v Ljubljani, kjer so imeli resnično slabe osebne dohodke tako v primerjavi z drugimi ljubljanskimi srednjimi šolami kot z osnovnimi. Potem ko so predstavniki republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje z učitelji srednje pedagoške šole dosegli zadovoljiv kompromis in pristali na njihove zahteve, se je začel dodaten plaz zahtev in groženj s stavko. V Novem mestu so ustanovili stavkovni odbor, ki je pozneje organiziral stavko za vse dolenjske srednje šole, stavkali so v Kranju, stavkovni odbor ljubljanskih srednjih šol je napovedal in pozneje tudi organiziral stavko ljubljanskih srednjih šol. Podobne zahteve so se izražale tudi v Mariboru in Celju, na Obali in še kje, tako da je bil umesten apel predsedstva obalnega sveta ZSS Koper in ROS delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, naj prevzame centralno vlogo pri organiziranju srednjih (in drugih) šol in na osnovi strokovno argumentiranih zahtev prevzame vlogo pogajalca v imenu vseh šol.
Spričo čedalje večjega nezadovoljstva na šolah pa tudi zelo različnih zahtev se je minuli ponedeljek sestal na izredni seji izršni odbor sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti. Ker od predstavnikov republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje niso dobili zadovoljivih odgovorov na zahteve šolnikov in ustreznih informacij o finančnih zahtevah, so se Proglasili za stavkovni odbor in oblikovali stavkovne zahteve. Še pred to sejo pa se je sestala sindikalna konferenca osnovnih šol, ki je tudi oblikovala svoje zahteve, med drugim tudi zagotovitev osebnega dohodka učitelja začetnika s strokovnim izpitom v višini najmanj 5.000 dinarjev.
Na seji izvršnega oziroma stavkovnega odbora so ponovili vse že znane ugotovitve ° gmotnem položaju šolstva. Lani je šolstvo v prvi polovici leta zaostajalo za gibanji osebnih dohodkov v gospodarstvu in tega tudi v drugem polletju, ko intervencijska zakonodaja ni več veljala, ni bilo mogoče nadomestiti. Nova zamrznitev na ravni novembrskih osebnih dohodkov, ki jo je povzročil Markovičev zakon o plačah, je ponovila Prejšnje zadrege, le na precej višji in bolj zapleteni ravni. Ker so se povečali še pri-
spevki, ki jih morajo plačevati šole, je to dejansko pomenilo vsaj desetino manj denarja za šolstvo. Kozmetični popravki ne bodo prav veliko pomagali, zato bi bila edina rešitev nova sistemizacija delovnih mest za šolstvo, s katero bi bilo potrebno zelo pohiteti. Predstavniki republiškega komiteja so opozarjali, da so precej napak storili tudi ravnatelji, ki niso znali prav gospodariti z denarjem, zdaj pa se skrivajo in celo spodbujajo stavke, da bi prikrili svoje napake. Marsikje naj bi menda denar za osebne dohodke bil, pa ga ne morejo izplačati, ker so ga imeli takrat, ko bi ga lahko dali za osebne dohodke, vezanega. Očitno je, da so bili pri gospodarjenju z denarjem na šolah spodrsljaji, čeprav v dobri veri, znano pa je, da so prav z nekdanje republiške izobraževalne skupnosti pozivali šole, naj čim bolj pametno obračajo denar in ga plemenitijo. Tako so ga ponekod vezali ali celo kupovali delnice, nihče pa ni pričakoval Markovičeve zamrznitve. Zato je zgražanje nad tem in to ljudi, ki so prej to spodbujali, najmanj sprenevedanje, če ne kaj gršega.
Zahteve sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja in
Za stavko so sc odločili tudi delavci VTOZD za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Svoj položaj so ponazorili z izplačili osebnih dohodkov za december. Bedni profesor je dobil 5.220 dinarjev, izredni 4.672, asistent 3.650, stažist - asistent 3.285, višji tehnični sodelavec 2.892, tehnični sodelavec 2.693 in nekvalificirani delavec 1.825 dinarjev. Res je k temu treba prišteti še delež, ki izvira iz celoletnega raziskovalnega dela, toda ta, kot ugotavljajo, ne presega ene mesečne plače za celoletno delo. Delavci VTOZD za biologijo zahtevajo sredstva za normalno opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela, uskladitev osebnih dohodkov z republiškimi povprečji, upoštevajoč izobrazbeno sestavo in hitrejše reševanje prostorske stiske VTOZD za biologijo s hitrejšo izgradnjo Biološkega središča.
znanosti, ki jih je oblikoval izvršni oziroma stavkovni odbor, pa so takele: Sindikat dejavnosti zahteva, da se od 1. januarja zagotovi učitelju osnovne šole s strokovnim izpitom (osnova brez delovne dobe) za 20-urno delovno obveznost 5.000 dinarjev neto mesečnega osebnega dohodka. Za učitelja srednje šole (pod enakimi pogoji) bi znašal 6.300, za visokošolskega pa med 9.000 in 12.000 dinarjev. Izhodišče za račun so najnižji
čeno, da ta znesek pomeni sprejemljivo izhodišče.)
Sindikat dejavnosti tudi terja takojšnje spremembe zakonodaje o šolstvu, preneha naj se financiranje šolstva v obliki dohodka. Osebni dohodki zaposlenih na šolah bi se morali primerjati z OD za enako zahtevna dela v gospodarstvu in upravi. Osebni dohodki za enaka dela učiteljev morajo biti enaki na vseh šolah v vseh slovenskih občinah. Zahtevali so tudi spremembe
svet in republiški komite za vzgojo in izobraževanje uresničila njegove zahteve. Če rešitve ne bodo sprejemljive, bo pozval stavkovne odbore, naj stavkajo od 26. februarja naprej do uveljavitve zahtev. Za stavko bi morala glasovati večina članov sindikata, vse šole,, ki so že napovedale stavke, pa naj bi se same odločile, ali jo bodo izvedle takrat, ko so jo napovedale, ali pa se bodo pridružile splošni stavki v Sloveni ji. ■
najvišji dohodki ne zanimajo in se zavzemajo za tiste, ki so v slabem položaju. Najbrž pa se bodo morali lotiti tudi tega, neprijetnejšega dela, če bodo hoteli, da bo razumevanje za njihove probleme v gospodarstvu dobrohotnejše in večje.
V četrtek se je sestala tudi sindikalna konferenca delavcev srednjih šol in domov za učence. V celoti je podprla zahteve, ki jih je oblikoval izvršni odbor ROS v vlogi stavkovnega odbora. Hkrati pa so pozvali vse sindikalne organizacije, naj počakajo na izid pogajanj stavkovnega odbora s predstavniki republiškega izvršnega sveta in le v primeru neugodnega izida razglasijo stavko.
Medtem se je sestal tudi republiški izvršni svet in obravnaval informacijo o osebnih dohodkih na področju šolstva v letu 1989 in januarja 1990. Izvršni svet je ocenil, da na področju izobraževanja že dalj časa obstajajo tri vrste doslej nerešenih problemov. Prvo so problemi neusklajenosti ravni izplačanih osebnih dohodkov v šolstvu v primerjavi z gospodarstvom (informacija ugotavlja, da usklajenost ne bo dosežena, za srednje šolstvo bo zaostajanje 4-5-odstotno, za visoko šolstvo pa 2-3-odstotno). Drugo je nizka cena storitve, kar je povezano s preobsežnimi in preveč razvejenimi in zato dragimi programi, tretji problem pa so velike razlike v osebnih dohodkih v šolstvu.
Republiški stavkovni odbor se dogovarja o zahtevah
OD za januar (2.660 dinarjev), ki ga zahteva republiški svet ZSS, ter uveljavljena razmerja med zahtevnostjo del iz veljavnih samoupravnih sporazumov o delitvi OD. Za druge delavce se OD uveljavljajo skladno z razmerji po samoupravnem sporazumu. Izvršni svet mora poiskati možnosti za izplačilo takšnih osebnih dohodkov tam, kjer to ovira zakon o plačah. (Predstavnik komiteja je na tej seji dejal, da bi upoštevanje izhodišča 5.000 dinarjev OD za učitelja začetnika zahteval 75 odstotkov več denarja za šolstvo, na seji republiškega izvršnega sveta pa je bilo re-
šolskih zakonov, ki bi morali opredeliti sistem upravljanja, delovno obveznost in napredovanje učiteljev ter njihovo stalno strokovno izpopolnjevanje.
Izvršni odbor republiškega odbora sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti je pozval vse osnovne in občinske organizacije, naj takoj ustanovijo stavkovne odbore ter napovejo splošno stavko delavcev vseh šol od ponedeljka, 26. februarja naprej. Dogovorili so se, da se bo stavkovni odbor ponovno sestal 22. februarja in ocenil, kako sta republiški izvršni
V izvršnem odboru osnovne sindikalne organizacije na Srednji pedagoški in naravoslovno matematični šoli v Kopru so ob stavki delavcev Ljubljanske pedagoške šole ugotovili, da gre za probleme, ki so jih s svojo stavko pred dobrima dvema letoma hoteli rešiti tudi oni. Še vedno ugotavljajo, da so nizki osebni dohodki delavcev v srednjih šolah posledica prenizke vrednosti točke, s katero se določa višina dohodka šole, velike razlike v osebnih dohodkih med šolami pa predvsem posledica različnih pogojev za poslovanje šol, pri čemer so najbolj prizadeti delavci splošnoizobraževalnih, še posebej pa manjših šol. Iz izkušenj so opozorili, da strokovne službe spretno odvračajo pozornost od bistva problema in tako dosežejo, da sc vedno znova izjalovijo večletna prizadevanja učiteljev za izboljšanje njihovega družbenoekonomskega položaja.
Članico predsedstva RS ZSS Gito Vončina smo prosili za izjavo o zahtevah šolskega sindikata
Sistem financiranja družbenih dejavnosti in s tem seveda tudi šolstva je treba dokončno urediti. Da stvari niso urejene, dokazuje ponovno nezadovoljstvo učiteljev, posebno zaradi plač.
V zvezi sindikatov smo se na tem področju stalno, posebej pa zadnje leto in pol, sproti opredeljevali in terjali rešitve, ki bi bile za šolstvo, zdravstvo, kulturo in socialno dejavnost racionalne in da bi prinesle čiste račune v finančno osnovo in predvsem osebne dohodke. Osnovno, kar smo zahtevali, da se opredeli strategija razvoja teh dejavnosti, nacionalni program in uredi način financiranja, ki bo dal jasno sliko, koliko denarja se iz prispevkov zbere in kje se lahko ta denar uporablja, ter zlasti to, da je financiranje racionalno organizirano.
Nismo se še dokopali do tega, kaj je nujen obseg programa, ki ga moramo v Sloveniji kot nacionalni program enotno financirati (tudi po solidarnostnem načelu) in kaj je tisto, kar je mogoče prepustiti neposrednemu dogovarjanju oziroma stroškom posameznika. To je nujno tudi zato, da ne bi prihajalo do nesporazumov med delavci v gospodarstvu in delavci v družbenih dejavnostih, ker prispevki naraščajo, na drugi strani pa stanje v šolstvu in drugih dejavnostih prav tako ni urejeno.
Očitno je tudi, da je problem plač izbruhnil
poleg interne zakonodaje tudi zaradi nekaterih neustreznih zakonskih rešitev, kot je ta, da so šole še vedno organizacije združenega dela in se financirajo preko dohodka (ki ga pa ponekod sploh ne primanjkuje) in se znotraj tega zgubi jasno sliko med plačilom za materialne in druge stroške in denarjem za plače.
Veliko je bilo pričakovanje, da bo z ustavnim zakonom, ko so vsa sredstva združena v proračunu, gmotno vprašanje šolstva in drugih rešeno, žal pa se to ni uresničilo.
Odnos zveze sindikatov do plač v družbenih dejavnostih je jasen; izhodišče je, da je najnižji OD za vse delavce enak in da se razmerja gibljejo od 1 do 3,20. Sistemska rešitev za plače bo dorečena, ko bodo podpisane kolektivne pogodbe.
Seveda pa je do takrat treba urediti tekoče probleme. Tu pa je naloga in odgovornost tako sindikata dejavnosti, ki skrbi za uveljavljanje zahtev delavcev v izobraževanju od osnovnih, srednjih šol, univerze pa do vzgojnovarstvenih ustanov in pristojnega republiškega komiteja. Odgovorni v obeh organih morajo, glede na normalizacijo razmer v šolah, do 22. februarja priti do ustreznih rešitev, ki jih bo obravnaval IO republiškega odbora vzgoje, izobraževanja in znanosti in se do njih tudi opredelil.
Gita Vončina
V javnosti in v sredstvih javnega obveščanja je bilo precej kritičnih besed o nameravani stavki šolnikov, zlasti še, ker so ponekod postavljali svoje - tudi bistveno višje zahteve. To je bilo v težavnih razmerah, v katerih precej ljudi živi na robu življenjskega minimuma, videti neresno in je zbudilo nepotreben revolt v javnosti. Sindikalne zahteve delavcev, ki so izražene v sklepih republiškega stavkovnega odbora, namreč ne pomenijo prav nič več kot zneske, do katerih so delavci v vzgoji in izobraževanju po veljavnih družbenih listinah upravičeni. Ponekod pa so dvigale prah tudi govorice in informacije o osebnih dohodkih na šolah, ki so bolj povezane z gospodarstvom in so zato ugodnejši, pa primerjave z osebnimi dohodki direktorjev podjetij v nekaterih občinah in ravnatelji osnovnih šol. Dosedanji sporazumi so dopuščali, da so se te primerjave marsikje iztekle v korist ravnateljev, to pa gotovo ni dobro vplivalo na razumevanje težav, ki jih imajo drugi učitelji. V sindikatih so rekli, da jih
Republiški izvršni svet se je odločil za strpno pogajanje s sindikati in izrazil polno razumevanje za probleme. Ne
bodo pristali na licitiranje in indeksiranje, vendar so pooblastili republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, da od primera do primera posamično rešuje najbolj pereče probleme in jih obravnava kot eksperimentalne šole. Izvršni svet potrebuje še nekaj časa, da bo pripravil potrebne spremembe, predvsem gre pri tem za sistemizacijo delovnih mest. Šele potem se bo mogoče lotiti izdelave kolektivnih pogodb.
Na seji izvršnega sveta so opozorili še na to, da sedaj - sicer upravičeno	razpravljajo
o enem elementu kolektivnih pogodb - ceni delovne sile, ki jo je v ospredje postavil krivični sistem sisov. V prihodnje bo treba imeti pred očmi tudi
druga dva elementa - vsebino dela in nadzor nad uresničevanjem te vsebine.
Igor Žitnik
Nekatere podlage za ureditev izobraževanja odraslih v nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja
Med glavne razvojne cilje smo v Sloveniji v različnih razvojnih listinah zapisali preustroj in razvojno preobrazbo družbe in gospodarstva. Vsebina preobrazbe je večdimenzionalna in prinaša tudi bistveno spremenjen položaj naših delovnih organizacij in zaposlenih. Iz popolne ekonomske varnosti prihajajo podjetja in delavci v tržno okolje, v katerem se bodo lahko obdržali (ohranili zaposlitev in razvijali le z ustrezno kombinacijo razvojnih dejavnikov). Med temi je izobraženo prebivalstvo in usposobljena delovna sila na prehodu v poindustrijsko družbo osnovni pogoj. Izobrazbe in usposobljenosti pa ne daje samo izobraževanje mladine v šolah, ampak tudi izobraževanje odraslih. Raziskave v razvitem svetu in tudi pri nas navajajo, da je v zunajšolskih oblikah izobraževanja 90% in v šolskih oblikah 10% udeležencev.
Izobraževanje odraslih v tem smislu določata srednjeročni in dolgoročni načrt razvoja SRS s tem, ko uravnoteženo obravnavata vlogo izobraževanja mladine in odraslih, izobraževanje za delo in za osebnostni razvoj odraslih.
Vse to pa se precej razhaja z dejanskim stanjem in procesi na tem področju, kar bi lahko dokazovali z mnogimi kazalci, a navajamo samo dva: v obdobju med leti 1981-1986 se je zmanjšalo število odraslih v programih za pridobitev izobrazbe za polovico; prispevek odraslega udeleženca k ceni izobraževalne ure v »državni«* izobraževalni organizaciji v deželi Hessen v ZRN je 2,5 DEM, v naših največjih mestih 3,5 DEM.
Nobenega dvoma ni, da je k negativnim trendom prispevala tudi gospodarska recesija, razvijanje neustreznih družbenih vrednot in stimulacij ipd. S tem pa ne moremo opravičiti neustreznega vodenja izobraževanja odraslih, predvsem na republiškem nivoju: država več kot 10 let ni reagirala na očitne negativne trende v izobraževanju odraslih. * *
V lanskem letu se je to začelo snreminjati. Predsedstvo skupš-
čine SRS bo te dni imenovalo 5-do 7-člansko skupino izvedencev, ki bo oblikovala temeljna načela nacionalne strategije in programa izobraževanja. Verjamem, da bo tudi izobraževanje odraslih sestavni, in enakopravni del v tem dokumentu.
Še pred začetkom oblikovanja nacionalne strategije bi morali v Sloveniji doseči soglasje o izhodiščih za vključevanje izobraževanja odraslih v nacionalni program, nadalje o njegovih funkcijah ter pogojih za financiranje (viri, oblikovanje sredstev, delež za izobraževanje v DP in v tem delež za izobraževanje odraslih).
Odločitev o tem je stvar upravnih in političnih teles. Šele zatem lahko začnemo usklajevanje pri določanju nalog po časovnih presekih, zagotavljanje sredstev in določati sodelovanje vseh ustreznih subjektov. Če soglašamo, da so funkcije izobraževanja odraslih podobne kot v razvitem svetu (zagotavljanje razvoja gospodarstva in družbe, preseganje socialnih neenakosti in zadovoljevanje zelo različnih osebnih interesov ljudi), potem lahko že v tej fazi določimo tudi sestavine nacionalnega programa za izobraževanje odraslih.
Sestavine nacionalnega programa za izobraževanje odraslih:
-	izobraževalni programi (za pridobitev izobrazbe in drugi programi; vključenost prebivalcev)
-	izobraževalne organizacije
-	izobraževalna infrastruktura
-	druge sistemske spodbude
-	financiranje izobraževanja odraslih.
V nacionalnem programu je potrebno opredeliti
a)	državni interes v:
-	deležu udeležbe v ceni posameznih programov. Razmerje deležev država-uporabnik se določi pri vsakem programu posebej
-	kritju določene vrste stroškov za delovanje organizacij, katerih osnovna dejavnost je izobraževanje odraslih
- kritju stroškov za razvoj infrastrukture za izobraževanje odraslih:
•	raziskovalno delo
•	razvoj svetovalnih in razvojnih služb
•	razvoj in vzdrževanje informacijskega sistema za odrasle
•	kontinuirano usposabljanje in izpopolnjevanje kadrov za andragoško delo
- v drugih sistemskih spodbudah za udeležbo odraslih v izobraževanju:
9 spodbude za posameznika, pozitivne in negativne (kot npr. možnosti brezplačnega ali subvencioniranega izobraževanja, davčne olajšave, izobraževalni dopust, prednost pri zaposlovanju itd., štipendije in druge oblike materialne pomoči, izguba dela).
•	spodbude za podjetje (subvencioniranje plač, davčne olajšave)
•	spodbude za lokalne skupnosti (participacija pri razvijanju množičnih in novih programov ali oblik kot npr. študijski krožki, odprte univerze in drugi programi, ki so pomembni za razvoj Slovenije).
b)	sistem financiranja izobraževanja odraslih
Zveza kulturnih organizacij Slovenije s sodelovanjem Zveze kulturnih organizacij Ptuj, Šmarje pri Jelšah, Cerknica, Trebnje, Kamnik in Idrija
razpisuje
NATEČAJ za udeležbo na 18. srečanju pesnikov in pisateljev začetnikov
Pogoji:
-	Sodelujejo lahko avtorji, ki svojega dela še niso izdali (razen v samozaložbi) v knjižni obliki in še niso bili uvrščeni med najboljše v dosedanjih republiških srečanjih pesnikov in pisateljev začetnikov, in to s prozo, poezijo in dramskimi deli.
-	Prispevke morajo napisati s pisalnim strojem in poslati v treh izvodih, označiti pa jih morajo s šifro. Prispevkom pa naj avtorji priložijo še zapečateno ovojnico s podatki: ime in priimek, naslov, izobrazba, poklic, starost in šifra.
-	Tričlanska žirija (enega člana bo imenoval republiški literarni odbor, dva pa organizator območnega srečanja) bodo med pravočasno prispelimi prispevki s svojega območja izbrale najboljše avtorje za nastop na območnem in republiškem srečanju.
-	Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo brazplačno. Organizatorji bodo objavili dela izbranih avtorjev na način in v obsegu, ki bo ustrezal njihovim finančnim možnostim. Rokopisov ne vračamo.
-	Prispevke je treba poslati do 2. marca 1990 na naslov: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Kidričeva 5, 61000 Ljubljana (za 18. srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov).
Območna srečanja bodo potekala od marca do maja 1990, in sicer: za_ SV Slovenijo v Ptuju, za Koroško, Zasavje in Celjsko regijo v Šmarju pri Jelšah, za Ljubljano z okolico v Cerknici, za Dolenjsko v Trebnjem, za Gorenjsko v Kamniku in za Primorsko v Idriji. Dodatne informacije dobite po telefonu: (061) 211-828, int. 44 (D. Breskvar).
Odbor za literarno dejavnost pri ZKOS
c)	zakonodajo za to področje
-	splošna (ustanove, izvajalci, nosilci, pristojnost)
-	posebna (šolska, delovna in socialna zakonodaja)
-	finančna (oblikovanje in namenska poraba sredstev)
Odločitev o tem, katere sestavine bodo predmet zakonskega urejanja, katere pa planskega ali projektnega in na kateri ravni (občina, regija, republika) je v rokah upravnih teles.
Predlog avtorjev*** je, da bi z zakonom zagotovili:
-	brezplačno šolanje za pridobitev poklica vključno z delavskim zavarovanjem in ustrezno plačo,
-	brezplačne prekvalifikacije za delavce z odvečnimi poklici, brezplačno preusposabljanje,
-	najmanj 30 ur za izobraževanje državljanov/delavcev, ki to želijo, invalidov in drugih posebnih socialnih kategorij,
-	mrežo »državnih« izobraževalnih organizacij za odrasle
-	financiranje izobraževanja odraslih
Takoj pa bi morali določiti telesa upravnega sistema, ki bodo urejala izobraževanje odraslih (ta možnost v lanskem letu ni bila izkoriščena). Možnosti vodenja sistema izobraževanja odraslih je
več. Ivan Svetlik navaja: klasično vodenje (posebni oddelek pri Komiteju za vzgojo in izobraževanje, npr. tako kot v Avstriji) ali korpo-ratistično (nacionalni odbor za izobraževanje odraslih, ki ima strokovne in finančne kompetence). Razen tega bi bilo potrebno imenovati interdisciplinarno ekspertno skupino pri IS skupščine SRS.
Olga Drofenik, Zveza delavskih univerz Slovenije
* To so tiste, ki so sofinancirane po zveznem zakonu o financiranju organizacij za izobraževanje odraslih (ZRN, 1978).
** Razvite države na zelo različne
načine urejajo izobraževanje odraslih: z delovanjem upravnih in strokovnih služb ter zagotavljanjem finančnih virov in to na zveznih (Avstrija, Nemčija, Danska), deželnih in občinskih ravneh.
Nekatere dajejo prednost poklicnemu izobraževanju odraslih (ZRN, Avstrija), druge dvigovanju izobrazbene in kvalifikacijske ravni (Danska).
*** Predlog avtorjev O. Drofenik, 1. Svetlik, V. Tkalec, Z. Jelenc v ekspertizi Izobraževanje odraslih v nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja, ki jo je ob koncu lanskega leta naročil RK VITK pri Zvezi delavskih univerz Slovenije (tipkopis, Zveza delavskih univerz Slovenije, 1990)
Do konca meseca bo v I. preddverju Cankarjevega doma odprta zanimiva razstava Manu scriptum razvoj latinice v zrcalu rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice. Predstavitev zgodovine latinice na tej razstavi ima več razsežnosti: besedno, likovno, zlasti pa dokumentarno. Na ogled so številni izvirni rokopisi, med njimi tudi najdragocenejši pisni zakladi Slovenije, ki jih hrani NUK. Slika: Sašo Bernardi
Lani, ob 160-letnici Blaznikove tiskarne, je Jože Jurač izdal publikacijo z naslovom Vonj tiskarskih barv. Prvi del knjižice je posvetil visoki obletnici grafične organizacije, ki je bila prva strokovna delavska organizacija na Slovenskem in je imela pomembno vlogo pri strokovnem in splošnem izobraževanju grafikov ter pri uveljavljanju splošnih delavskih pravic.
Iz knjižice objavljamo odlomke iz avtorjeve črtice Porumeneli Blaznikovi listi
Jože jurač Porumeneli Blaznikovi listi <">>
»Se tega moji delavci zavedajo,« je nadaljeval, faktor pa v njihovem imenu dejal: »Da gospod, prav gotovo so vam hvaležni!«
Njegova pratika je zaslovela in posebej zanjo je nabavil klišeje za opremo ter primerne črke. Celo smejal se je ob risbi svojega pa-trona Jožefa, ki je držal v roki tesačo, pri srcu pa so mu bili drugi svetniki in svetnice, Frančiška, Zofija, ledeni možje, božič... Potem je za koledarskim delom prelistal nasvete za bolnike, kje bodo sejmi in še kaj.
»Moji novi stroji tiskajo Pratiko v nakladi, ki je na Slovenskem še ni bilo,« je dejal bahavo v družbi, pri čemer ni omenil, da je z njo začel že Vodnik »v lejtu 1795«, tudi ne, da je Kleinmayer že v prejšnjem stoletju tiskal Slovensko Pratiko v zavidljivi nakladi enainštirideset tisoč izvodov.
V družbi pri Črnem orlu mu je to nekdo omenil, Blaznik pa ga je takoj zavrnil: »To ni nič. Ob petdesetletnici Beliweisove Pratike sem tiskal veliko in malo Pratiko v petindevetdeset tisoč izvodih. Ste kaj takega že slišali?«
Da, to je bil Jožef Blaznik, ugledni meščan Ljubljane, ki ga je medse sprejela mestna gosposka, ki je imel hišo na Bregu, ob tiskarni še litografijo, svoj kapital pa je vložil tudi v tovarno papirja. Toda o njem pa je kdaj pa kdaj šel tudi glas, ki mu ni bil po volji. Denimo tisti o Sassenbergu, ki ga je, kakor so rekli, ociganil.
Njemu je Blaznik rekoč rekel: »Ti imaš od okrožnih uradov donosna naročila. Dobro veš, da ti jih lahko odvzamem s cenejšo ponudbo.«
Sassenber je ostrmel in sprva ni vedel, kaj naj mu odgovori. Blaznik je opazil zadrego ter hitro nadaljeval: »Tega ne bom storil, če se zmeniva za letno odkupnino.«
»To je noro,« je prizadeti izbruhnil.
»Še vedno boš imel dober zaslužek,« je dejal Blaznik, kakor da sta kupčijo že sklenila.
To se je kmalu razvedelo in trije Blaznikovi tiskarji so šepetaje ugotovili, da je Blaznik pri tem dosegel uspeh. Bombek je namreč z gotovostjo vedel, da je njihov stari od Sassenberga odkupnino izsilil, da jo je terjal celo od Sas-senbergove vdove, ki sicer o tem ni hotela nič slišati, toda neizprosni Blaznik je po njeni smrti odkupnino izterjal celo od otrok...
»To je lumparija,« je dejal An-derle ter dodal: »Že zaradi tega, ker je bil Sassenberg Blaznikov prijatealj in celo njegova poročna priča...«
XXX
Gostilna pri Frgolinu v Krako-vem je slovela zaradi rib in rakov. Tam so se ob sobotnih večerih zbirali tiskarji, kjer so ob dobri kapljici sprejemali medse tudi izučene pomočnike, potem ko so opravili krst v delavnici.
Popoldanski naliv je opral nebo in ljubljanske ceste. Sveže je bilo in Vincencij Boben, Edvard An-derle, Martin Jelovšek ter Valentin Arselin so v okajena pljuča z zadovoljstvom vdihavali sveži zrak.
Šli so mimo pristana, ki je bil v primerjavi s prejšnjimi leti dokaj opuščen. Gledali so na grad, na devet ozkih oken izpiod strehe, le na desni strani so bila prijaznejša in večja okna.
Na drugi strani reke so bile ljubke hišice, katerih vrata so segala skoraj do vode. Pridružil se jim je Anton Klein, ki je menil, da bi druga stran bila primerna za slikanje odrske zavese.
Arselin je hvalil lepoto mesta ter napovedal lep večer.
Anderle je bil vesel Arselinove napovedi ter menil, da se bo znebil smradu po petrolejki, svincu in dima iz brljivke.
Proste ure so pomenile praznik in na Gutenbergove sinove je legla neka svečanost. Temna obleka, trd ovratnik z iglo v kravati, pokončna hoja s paličico, katere ročaj se je svetlikal v večernem soncu.
Ko so prišli k Frgolinu, so tam našli Rudija Sorčana in Alojza Pivka, kmalu pa je prišel Franc Ruda s potujočim tiskarjem z Nemškega, ki je vsakemu posebej povedal, da je Reinchard.
Sorčan je z glasnim pozdravljanjem dal vedeti, da je že nekaj časa pri oštirju.
K sedečim so pristavili mizo, zaropotali so stoli in ko so sedli, je Sorčan dejal:
»Sedaj smo vsi! Ribiči, čolnarji, fakini, kolikor jih Ljubljana še ima, m tiskarji!«
»In tvoj prazen štuc,« je v smehu rekel Jelovšek.
»Ne prvi,« je prizadeti v smehu dejal ter si odpel trd ovratnik.
»Kolegi, svinec je treba izprati,« je rekel Boben, nagnjen k Nemcu pa: »Gift muss herraus!«
V tem prostoru je še pred časom tekla beseda o oficirskih blagajni-cah, ki so jih ustanovili kljub negodovanju nekaterih, ki so sicer bili zanje, le denar jim ni rad šel iz žepov. Končno so se vsi zavedali, da je tovarišem v nesreči treba pomagati, nesreča pa je predvsem pomenila bolezen, nezaposlenost in starost, da ne omenimo pomoči, ki jo je treba potujočim pomočnikom. Končno tudi v Ljubljani niso smeli in mogli zaostajati za tistimi v svetu, ki so take blagajnice že imeli, ko so o njih ljubljanski tiskarji še razpravljali.
Ko so že sedli in je vsak imel pred sabo svoj štuc belega ali rdečega, Reinhard pa pokalico, je Boben začel Nemcu pripovedovati o posebnostih mesta. Povedal je, da so pred desetletji imeli blizu trideset ribičev in okrog dvajset čolnarjev. Z osuševanjem sta se začela oba bregova Ljubljanice pogrezati, mlake so izginile in z njimi ribe. In ko je bila zgrajena železniška proga proti Trstu, je promet na Ljubljanici skoraj zamrl, tako da fakinov skoraj ni več, le gostilnice so še ostale.
Nemec je vljudno poslušal, hvalil lepoto mesta ter načel naročene rakce.
»Zdaj ni več, tako kakor nekdaj,« je dejal Ruda, obrnjen proti Sorčanu, ki je seveda prikimal, glede železnice pa je menil, da je postaja vse preveč na robu mesta.
»Der Blasnik ist ein Interessan-ter Mensch,« je nepričakovano rekel Nemec. Povedal je, da se je z njim pogovarjal, ko ga je zaprosil za nekajdnevno zaposlitev.
»Vzel me je brez pomisleka in dejal, da je tudi on bil v mestu, najprej v Gradcu, dvaindvajset tednov je delal v Rotterdamu, štiri leta v slovitem Mainzu, preden se je vrnil, se je zaposlil še v Beljaku,« je točno ugotavljal Reinhard.
»Dokaj mlad je bil, ko je prevzel tiskarno,« je nekdo pristavil.
»Še ni imel trideset,« je ugotovil Jelovšek ter nadaljeval: »Do takrat je vodila tiskamico sedemnajstletna hčerka; njen oče je umrl ter pustil tri otroke, dva še iz prvega zakona, druga žena pa je bila nepismena. Blaznik je prevzel tiskamo, vdovo in otroke ter vzel sedemnajstletno Frančiško, ki mu je tudi potem bila pomoč v tiskarni.«
»Sehr interessant,« je začudeno rekel Nemec.
Cilj Zahodnih Nemcev: 35-umi delavnik
Kot je sporočil Gospodarski in družbeni inštitut zveze nemških sindikatov (WSI), so se v preteklem letu dohodki zaposlenih povečali za 2,8 odstotka, tedenski delavnik pa se je ob koncu leta zmanjšal z 39 na 38,5 ure. Če pa bi upoštevali že dogovorjene skrajšave delovnega časa, ki še niso začele veljati, je delavnik le še 38,1 ure.
V	imenu 7,2 milijona delavcev je zveza nemških sindikatov lani yodila tarifna pogajanja. Če upoštevamo zvišanja, ki so jih dosegli v zadnjem pogajalskem krogu, in Plače, ki se niso povečale (mnoge tarifne pogodbe namreč trajajo več kot eno leto), je bilo za 17,8 milijona zaposlenih povprečno tarifno povečanje 2,8-odstotno. Pri tem so na vrhu lestvice trgovina (3,8 %) in gradbeništvo (3,4 %); na dnu pa posojilne ustanove in zavarovalnice z 2,2 % in firme s področja socialnega zavarovanja
z 1,8%.
V	primerjavi s povečanjem cen za 2,8 odstotka, povečanjem produktivnosti za 3 odstotke in večanjem dohodkov iz podjetniških dejavnosti in premoženja za 8,3 odstotka, je po mnenju sindikatov to povečanje plač zelo skromno.
Poleg tega so si zahodnonemški sindikati v preteklem letu priborili še nadaljnje skrajšanje delovnega časa. Okrog 40 odstotkov zaposlenih že dela na teden 37,5 ur ali manj, 30 odstotkov 38,5 ure in le še nekaj več kot deset odstotkov zaposlenih dela ne teden po 40 ur.
- V ospredju pogajalskega kroga v letu 1990 je sindikalna zahteva po 35-umem delavniku, je dejal član vodstva nemške sindikalne zveze DGB Lothar Zim-
mermann na začetku pogajanj v jeklarski industriji Hamburga in Schlesvvig-Holsteina. Zaradi množične brezposelnosti, ki vztraja kljub visoki konjukturi, so potrebne nove skrajšave delovnega časa, kar bi pripomoglo k temu, da se ne bi še povečevale razlike med revnimi in bogatimi, da ne bi še več ljudi zdrsnilo v revščino in brezperspektivnost in da bi tudi tisti, ki so že dolgo časa brez dela, imeli več možnosti za zaposlitev, menijo v sindikatih. Krajši delavnik seveda ne bi pomenil manjših plač. Predvsem pa je po njihovem mnenju velika prednost ta, da dobijo zaposleni več prostega časa, med katerim lahko uživajo sadove svojega dela.
Poleg skrajševanja delovnega tedna si bodo sindikati v prihodnjih pogajalskih krogih prizadevali tudi za večjo varnost pred premakljivim delovnim časom in za večjo suverenost zaposlenih pri razporejanju svojega delovnega časa. V Gospodarskem in družbenem inštitutu WSI so namreč z raziskavami ugotovili, da na tem področju obstaja še zelo malo določil, ki bi delavcem omogočala, da si delovni čas prilagodijo svojim osebnim potrebam, četudi so te v nasprotju s podjetniškimi interesi. Ponekod so sindikati uspeli pri omejevanju sedanje premak-Ijivosti delovnika (na primer na področju nadurnega dela), drugod pa je delodajalcem uspelo, da so si še povečali možnosti za prerazporeditev običajnega delovnega časa. V mnogih podjetjih se je zato bistveno povečalo časovno obdobje, v katerem morajo zaposleni doseči tedenski delovni čas, in to kljub skrajšanju delovnega tedna.
Sindikati si bodo morali prizadevati zapolniti zlasti tri luknje v določilih:
•	delo za konec tedna. Za zdaj še nikjer ne obstaja določilo, ki bi dovoljevalo prerazporeditev delovnega časa le na delovne dni od ponedeljka do petka. Povsod so dovoljene izjeme in v večini primerov pri tem delavci nimajo učinkovite moči soodločanja;
•	dovoljen minimalni in maksimalni delovni čas. V nekaterih pogajalskih območjih so dovoljena precejšnja odstopanja od rednega delovnega časa. Običajne so le omejitve maksimalnega delovnega časa. V nekaterih primerih je dovoljen celo deseturni dnevni delavnik in šestdeseturni tedenski delavnik;
•	dnevni delovni čas. V skoraj vseh pogodbah je to področje prepuščeno dogovarjanju v podjetju.
Popolnoma nov problem za za-hodnonemške sindikate pa predstavlja vprašanje vzhodnonemških priseljencev, saj gre za silen pritisk na trgu. delovne sile (po ocenah kanclerja Kohla je prišlo v ZR Nemčijo vsaj 200 000 bratov z Vzhoda), ki pa ga iz političnih razlogov ne morejo obravnavati enako kot problem »gastarbeiter-jev«. Ob tem, da se je nezaposlenost spet povzpela nad dva milijona, je seveda zelo pomembno vprašanje, kako najti prišlekom mesto v zahodnonemškem gospodarstvu in družbi. Zveza nemških sindikatov je že izdala brošuro, s katero vzhodnonemške priseljence obvešča, kako in kam se lahko obrnejo po pomoč pri izobraževanju in iskanju zaposlitve v novi domovini.
R. D. Š.
Prizadevanja skupnosti Aipe-Jadran za varstvo
Jadranskega morja
Koksarna v Bakra uničila fjonl in Gorski Kotar
Da je z našim Jadranskim morjem nekaj hudo narobe, smo lani večkrat občutili, pogosto kar na sVoji koži. Posebno poleti, ko smo se hladili pod prhami, čeprav smo bili na morju, pa tudi kasneje, ko so strokovnjaki opozorili na zastrupitev školjk. Na obalah Rovinja pa je bilo konec jeseni opaziti mrtve ribe, ki so dale misliti tamkajšnjim izvedencem morske biološke postaje, pa tudi mnogim drugim, ki jim morje nudi vsakdanji kos kruha.
Vzhodnonemški delavci grozijo s splošno stavko
Sindikalno zvezo obremenjuje preteklost
Svobodna nemška Sindikalna zveza (FDGB) se je mi-nuli teden v palači republike v Vzhodnem Berlinu razgla-sila za neodvisno zvezo 15 samostojnih strokovnih sindikatov v NDR in se nanovo ustanovila. Zagrozila je tudi s splošno stavko, če v parlamentu že ta teden ne bodo zaceli posvetovanja o hovem zakonu o sindikatih. Tako se tudi FDGB, prej 44 let zvesta Privrženka vladajoče Enotne socialistične partije Nemčije, skuša rešiti bremena preteklosti in se preleviti v neodvisno politično silo.
Novi sindikat bo vodila ženska: na izrednem kongresu se N kar 1419 delegatov od skupno 2499 presenetljivo odločilo za 44-letno Helgo Ma-usch, ki je članica sindikata rirdarstva in energije in je že 19 let članica Nemške naci-Ohaldemokratske stranke. Mnogi so se tudi zavzemali za spremembo imena sindikalne Zveze, vendar so na koncu sklenili, naj o tem odloči vseh °>6 milijona članov.
Z veliko večino so sprejeli 2ačasni statut. V uvodu piše: "Industrijski sindikati (sindikati NDR se ob ohranjanju njihove samostojnosti združu-Njo v enotno krovno organi-2acijo) zvezo. »V njem raz-flaša tudi neodvisnost od dr-zuve, podjetništva, vseh strank, organizacij in gibanj, zuvzema pa se za družbo, ki je "socialno pravična, gospodarsko učinkovita in ekološko zdrava.« Stavka naj bi bila le čredno sredstvo za uveljavi-mv delavskih zahtev. Dokončni statut naj bi sprejeli na Nsenskem rednem kongresu.
Soglasno so sprejeli tudi predlog sindikata trgovine, naj FDGB zagrozi s splošno stavko, če v parlamentu ne bodo sprejeli zakona o sindikatih in ustreznih sprememb v ustavi še pred parlamentarnimi volitvami 18. marca. Po njihovem mnenju rok za sprejem ni prekratek, saj so, recimo, izredno hitro »spravili . skozi« določila o udeležbi tujega kapitala v vzhodnonemških podjetjih.
Osnutek zakona o pravicah sindikatov, ki je že pripravljen, ohranja strokovnim sindikatom ugledno mesto v podjetjih in ne pušča nobenega prostora za obratne svete. Ti so neodvisni od sindikata in so jih v nekaterih podjetjih znova ustanovili (obratne svete so ustanovili po vojni v vseh nemških zasedbenih conah, nato pa so jih v NDR kmalu odpravili in namesto njih ustanovili obratna vodstva, v katerih so bili lahko samo člani FDGB in so bila v vsem odvisna od države). Osnutek tudi predvideva avtonomijo pri tarifnih pogajanjih in pravico do stavke kot posrednega ali neposrednega sredstva delavskega boja. Pri nekaterih odločitvah v podjetju, zlasti glede proizvodnje, oblik lastnine in odpravljanja obratov, naj bi imeli sindikati pravico do veta. Prav tako bi sindikati dajali soglasja k vladnim zakonom s področja plač, cen, davkov, socialnih pravic, delavskega in zdravstvenega varstva in varstva okolja.
V preteklih štirih desetletjih je FDGB v imenu oblasti redno manipulirala z »delovnimi ljudmi«, še zlasti, ko ]e
bilo njihovo razpoloženje kritično. Vedno znova so jih »prostovoljno« določali za preseganje norm in tekmovanje. Leta 1953 je delavce spodbudilo k vstaji tudi povečanje norm, čeprav je bil to čas pomanjkanja in slabe preskrbljenosti prebivalstva. Temu sindikatu se je seveda zdelo tudi samo po sebi umevno, da imajo delavci pravico do stavke na papirju, saj v resnici nimajo razloga, da bi stavkali. Zdaj prihajajo na dan tudi številni primeri podkupovanja in zlorabe službenega položaja - obtožen je tudi nekdanji sindikalni šef Harry Tisch.
Takšna preteklost seveda zelo obremenjuje sindikalno zvezo, vseeno pa njeni funkcionarji upajo, da bo tudi v spremenjenih razmerah ostala (oziroma šele postala) predstavnica delavcev. Zato se skuša tudi po organizacijski sestavi čimbolj približati (zahodno) nemški sindikalni zvezi. Odrekla se je načelu demokratičnega centralizma in prepustila odločanje in pristojnosti svojim 15 članicam, strokovnim sindikatom. Vseeno pa se skeptiki sprašujejo, ali so se nekoč zvesti podaniki diktature res odkrito pokesali ...
Nekdanji FDGB gotovo ne bo mogel ostati monopolist pri zastopanju delavskih interesov. Pravzaprav ni niti gotovo, ali se bo obdržaLpri življenju ali pa razpadel. Resda še vedno uradno predstavlja skoraj 90 odstotkov vseh zaposlenih, toda do nedavnega ni delavcev nihče spraševal, ali sploh hočejo v sindikat.
Zdaj funkcionarji FDGB v podjetjih dobivajo po cele plastične vrečke odstopnih izjav. Ponekod kolektivno izstopajo kar vsi delavci. Do zdaj je izstopilo okrog milijon članov (točnih podatkov ni). Delavci pač ne zaupajo nekdanji tran-smisijski organizaciji vladajoče komunistične stranke in raje ustanavljajo nove, neodvisne, nekomunistične sindikate. V velikih berlinskih podjetjih recimo že obstajajo prve nove sindikalne skupine, ki se imenujejo »reforma«.
Kateri koli in kakršen koli sindikat bo v prihodnje zastopal interes vzhodnonemških delavcev, ga čaka izjemno veliko dela. Izboriti si mora pravice in delovne razmere, kakršne so delavcem na Zahodu že dolgo nekaj normalnega: 40-umi delovni teden (nič ni nenavadnega, če mora mati z najmanj dvema otrokoma še vedno delati po 44 ur na teden), daljši letni dopust (delavci v NDR imajo v povprečju deset dni manj dopusta kot njihovi kolegi na Zahodu), tarifna pogajanja o povišanju plač,_ ki bi sledilo stopnji inflacije - kaj takšnega je bilo do zdaj v NDR nekaj nezaslišanega.
Svobodna nemška sindikalna zveza si je najpomembnejšo nalogo postavila gospodarsko krepitev sistema - toda milijone delavcev trenutno najbolj zanima zastopanje njihovih interesov na delovnem mestu, za odrekanje zavoljo reformnih prizadevanj pa imajo zelo malo posluha. Sindikat, ki bi nastopil proti neznosnim razmeram v zastarelih podjetjih, proti delu v izmenah brez primerne pravice do odmora, proti gradnji novih obratov brez primernih sanitarnih razmer in podobno, bi seveda sprožil plaz novih gospodarskih problemov. Toda vzhodnonemški delavci so izgubili potrpljenje in se niso več pripravljeni v nedogled odrekati in čakati na boljše plače in delovne razmere ter več pravic.
Romana Dobnikar - Šeruga
Ko so naši zvezni organi poleti kratkovidno prepovedali posadki italijanske raziskovalne ekološke ladje, da bi vzela v piranskem za- . livu vzorce vode, so seveda povsem upravičeno vzbudili sum, da je naše morje še bolj onesnaženo, kot se zdi na prvi pogled. No, ne glede na to so v skupnosti Alpe-Jadran dokončno spoznali, da onesnaženost jadranskih voda ni več mogoče obravnavati teritorialno in da zanjo niso odgovorni le tisti, ki žive na obali.
Jadran je s svojimi gospodarskimi potenciali in pomenom za turizem last vse Evrope, zato je zanj vsaj posredno tudi odgovorna. Na dveh velikih konferencah v Splitu in Benetkah so lani opozorili na to, kaj preti Jadranu, novembra pa so člani skupnosti Alpe-Jadran na plenarnem zasedanju v Comu že sprejeli načrt o izdelavi celovitega koncepta sanacije njegovega severnega dela.
Najprej poiskati vzroke
V	skupnosti Alpe-Jadran se strinjajo s tem, da je treba začeti ozdravljati obalni del Jadrana pri samih koreninah. Dosedanja opisovanja zaskrbljujočih pojavov še niso veliko pripomogla k spoznavanju pravih vzrokov za umiranje morja. Še zdaj ni povsem jasno ugotovljeno, kaj povzroča lepljivo cvetenje alg in zastrupljanje življenja pod vodno gladino. Po nekaterih znakih prihaja do pomanjkanja kisika v vodi zaradi kopičenja organskih snovi, ki jih prinašajo v morje reke in ki so povezane s sodobnim kmetijstvom v Padski nižini in v predalpskem svetu. Te največkrat lebdijo v vodnih plasteh in jemljejo kisik favni in flori. Marsikaj s tem v zvezi pa bo potrebno še pojasniti. Na vrsto vprašanj biologi še ne vedo odgovora.
Projekt predvideva večletne laboratorijske raziskave vzorcev morja, ki ga bodo zajemali na dvanajstih merilnih postajah. Te bodo na štirih najbolj izpostavljenih mestih v Beneškem in Tržaškem zalivu ter pred severno in južno Istro. Po dve meritvi bodo opravljali spomladi in jeseni in po eno poleti in pozimi. Računajo predvsem na strokovnjake, ki delajo na morsko bioloških postajah v Trstu, Piranu in Rovinju.
V	skupnosti Alpe-Jadran vedo, da so ljudje v krajih ob morju najbolj zainteresirani za hitro razi-
skavo razmer, ki naj bi omogočila kasnejše zdravljenje. Niso pa preveliki optimisti glede sodelovanja tistih, ki so poglavitni krivci za sedanjo onesnaženost. Zato razmišljajo, da bi poverili vodstvo projekta kaki ugledni instituciji pri nas ali v Italiji, mešanemu odboru iz obeh držav ali celo mednarodni instituciji.
Napovedali »vojno do iztrebitve«
V Italiji so vzeli slabe izkušnje iz preteklih let očitno dokaj resno. Med drugim zatrjujejo, da jim cvetenje morja ne bo odgnalo nobenega turista več. Zasnovali so namreč pravo pravcato strategijo boja proti algam. Po besedah ministra trgovske mornarice Carla Vizzinija in komisarja za varstvo Jadranskega morja Paola Arata bodo gibanje plavajočih preprog umazane morske pene in alg spremljali z letali in sateliti. Tako naj bi pravočasno postavili ovire, ki bodo preprečile, da bi se umazanija približala obalam. Zagotovili so tudi ladijsko floto, ki bo čistila alge z morske gladine.
Obramba pred nadležnimi algami bo veljala sosede sto milijard lir. Še kakšno milijardo pa bodo porabili za plavajoče pregrade, podobne tistim, ki jih uporabljajo za zaščito obale pred razlito nafto.
Pri nas se iz dolgoletnega dremeža prebujamo malo bolj počasi. Treba pa je povedati, da so se nadaljnjemu onesnaževanju morja nekateri že odločno uprli. Zeleni z Reke in Splita so največjim onesnaževalcem ob Jadranskem morju napovedali »vojno do iz-strebitve«. Koksarno Bakar, ki je uničila enega najlepših sredozemskih fjordov, naj bi v kratkem zaprli, napovedujejo zeleni, ki imajo močno podporo v reških družbe-
vobodni indikati lovenije
nepolitičnih	organizacijah.
Kmalu bodo prišle na vrsto tudi kaštelanske cementarne, plomin-ska termoelektrarna pa še številni drugi objekti, ki povzročajo bližnjemu in širšemu okolju več škode kot koristi. Zeleni so se, kot rečeno, najprej spravili na koksarno v Bakru, kar vsekakor ni naključje. Koksarna je namreč uničila že večino dreves v Gorskem Kotarju. ■
A. U.
Prek ljubljanskih sindikatov na preventivnem oddihu 4047 delavcev
Letos (za zdaj) vse na Kocki
čina delavcev, ki so šli prek sindikatov na počitnice, podobne preventive ne bi privoščila. Predvsem zato, ker za kaj takega ne bi bilo možnosti...«
- Seveda so bili brezplačnih počitnic deležni predvsem starejši delavci, mar ne?
cijo nadaljujete in se potrudite spraviti na preventivne počitnice še več ljudi.
»Čeprav smo februarja, telefoni že brnijo. Delavci sprašujejo in seveda pričakujejo, da se bodo lahko prav kmalu prijavili za aktivni oddih. Mi
Delavci se pogosto pritožujejo, da je sindikalna članarina vse preveč zasoljena. Pravijo, da plačujejo, samo plačujejo, od sindikata, posebno tistega zunaj podjetja, pa nič nimajo. Seveda so take in podobne pritožbe v številnih primerih še kako upravičene. Povsod pa zagotovo ne, saj se delavcem denarci, ki jih namenjajo svojemu sindikatu, včasih še kako lepo obrestujejo.
To pot sicer ne bomo modrovali o vedno aktualnih vprašanjih članarine, pač pa želimo osvetliti delo sindikalne organizacije na ravni mesta, ki delavčevega denarja gotovo ne zapravlja tja v tri dni. Gre za ljubljanski mestni sindikalni svet. Ta je v preteklih šestih letih omogočil programirane aktivne počitnice 4047 delavcem. Denar za ta podvig je šel seveda iz članarine. Zato o tem tudi pišemo.
Prvo leto 250, lani že 905 delavcev
O začetkih te humane in priljubljene akcije pripoveduje Silva Vučkovič, sekre-
SiJva Vučkovič
tarka za področje zdravstva in socialne politike pri ljubljanskem mestnem sindikalnem svetu:
»Po tretji konferenci slovenskih sindikatov, na kateri smo razpravljali o socialni politiki, smo začeli razmišljati o našem prispevku k trdnejšem zdravju delavcev. Tovrstnih izkušenj sicer nismo imeli, čutili pa smo, da moramo ukrepati in priskočiti na pomoč predvsem tistim ljudem, ki so zdravstveno ogroženi in sami nimajo kdo ve koliko možnosti za preventivo. Tako smo se odločili za organizacijo strokovno programiranega aktivnega oddiha. Na osnovi izkušenj in novih strokovnih spoznanj smo program kasneje dopolnjevali, zato je bilo povpraševanje po tej preven-
tivi kmalu večje od naših možnosti ...«
-	Torej je bilo veliko dela s potrebno »selekcijo«?
»Vsekakor. Na pomoč smo morali priskočiti predvsem tistim, ki so pomoči potrebni.
Zato smo izoblikovali temeljne pogoje. Tako so bili odločilnega pomena delovne razmere, dohodek na družinskega člana, delovna doba, zdravstvena ogroženost... Za razpise so poskrbeli občinski sindikalni sveti, izbor kandidatov pa so opravili sveti za življenjske in delovne raz-mere.
Prošenj oziroma prijav za programirane aktivne počitnice je bilo veliko. Tudi trikrat več v primerjavi z zmogljivostmi.. .«
-	Koordinator akcije pa ste bili mestni sindikati?
»Pobudnik in od vsega začetka tudi koordinator. Seveda smo se na začetku malce lovili, saj smo bili začetniki. Že od vsega začetka smo bili zvesti počitniškemu domu zveze borcev v Banjolah, potem smo počitnikovali tudi na Gorenjskem, to je v Martuljku in na Jezerskem, kasneje pa smo začeli zahajati še v Podčetrtek. Tu so bili naši delavci več kot zadovoljni, zato smo od leta 1987 dalje letovali le še v Banjolah in v Podčetrtku.
Vseskozi smo si namreč prizadevali za kar najboljši program, ta pa je bil na željeni ravni tako v Banjolah kot tudi v Podčetrtku...«
-	Pravite, da je bilo zanimanje za aktivne počitnice zelo veliko...
»Presenetljivo veliko in, kot že rečeno, nekajkrat večje od naših možnosti. Pred šestimi leti, ko smo prvič zavihali rokave, je na preventivni oddih odpotovalo 250 delavcev. Leto kasneje že 515, potem 800, lansko leto 905. V minulih šestih letih je izrabilo to ugodnost 4047 delavcev. Številka bi bila še nekoliko večja, če se ne bi nekateri v zadnjem hipu, predvsem zaradi objektivnih težav, premislili.«
Žalec:
Podelili lovorike
Pod pokroviteljstvom obrtnega združenja so na prijetni prireditvi v prostorih Name slovesno sklenili 26. sindikalne športne igre občine Žalec. Lovorike so osvojili st. članice: Juteks Žalec in TT Prebold (po 91 točk); ml. članice: TN Polzela (165); moški - veterani: OOS delavcev pri obrtnikih (102); st. člani: SIP Šempeter (175); ml. člani: OOS delavcev pri obrtnikih (247).
Na prireditvi so podelili tudi priznanja za najbolj množično udeležbo na tradicionalnih sindikalnih športnih igrah. Prejeli so jih -1. skupina: LIKO Liboje (52 točk); II. skupine: Skupščina občine Žalec in Sigma Zabukovica (po 56); Dl. skupina: Juteks Žalec (109).
D. K.
Telefoni že brnijo
Ob vsem tem je treba ponovno poudariti, da so vse izdatke za omenjeno preventivo krili ljubljanski sindikalni sveti, iz članarine. Če si kdo ni mogel kupiti telovadnih copat ali trenirke, so tudi za to poskrbeli sindikati. Za počitnice ni bilo potrebno uporabiti rednega letnega dopusta, saj so podjetja v večini primerov
odobravala izreden plačan desetdnevni dopust.
»Analize in ocene delavcev samih so nas prepričale, da smo na pravi poti. Učinek strokovno programiranih aktivnih počitnic je bil tak, kot smo si želeli,« nadaljuje Silva Vučkovič. »Zato ne dvomimo o tem, da bi bilo potrebno akcijo nadaljevati. Računati moramo namreč s tem, da si ve-
»Večina naših dopustnikov je starih od 50 do 60 let in imajo kakih 30 let delovne dobe. Verjetno je približno toliko žensk kot moških, zelo veliko iz neposredne proizvodnje. Med njimi so včasih tudi upokojenci, ki jih predlaga njihovo društvo...«
- Torej prav vse govori v prid temu, da s humano ak-
pa jim ne moremo povedati nič natančnega, ker bo letos prišlo do sprememb pri financiranju.
Vsaj tako kaže. Republiški sindikati se namreč zavzemajo, da v prihodnje preventive ne bi več plačevali iz članarine. Torej je, žal, vse na kocki.«
Andrej Ulaga
Zelena zima in zamrznjene plače so te dni marsikomu prekrižale račune. S pravo smučarijo doslej ni bilo nič, led se je stopil, umetnega snega pa je bolj za vzorec, zato ljubitelji rekreacije nimajo kaj dosti izbire. Možnosti za sprehode in izlete pa so kljub vsemu ostale. Številni Ljubljančani, ki niso zapečkarji in ob lepem vremenu doma nimajo pravega miru, množično obiskujejo bližnje izletniške točke, kot so Rožnik, Rašica, Šmarna gora (na posnetku), Lovrenc, Katarina... Tudi hoja je lahko prav prijetna rekreacija. Pa vseeno se marsikomu toži po snegu in očarljivem vijuganju po puhastem pršiču... A. U., slika Sašo Bernardi.
Aktivni odmori so protiutež za stvari, ki načenjajo človeka
Se vedno premalo minut za zdravje
Komu so potrebne minute za zdravje na delovnem mestu?
Strokovnjaki odgovarjajo, da vsem tistim, ki so na zdravju škodljivih delovnih mestih. Takih delovnih mest pa je, žal, povsod veliko. Tudi pri nas. Najdemo jih v tovarnah, ob tekočih trakovih, v pisarnah, za blagajniškimi pulti, ob strojih... Povsod, kjer imamo ob vsakdanjem delu opraviti s statičnimi in enostranskimi obremenitvami, ponavljajočimi se gibi, monotonijo, zmanjšano možnostjo za ustvarjalnost, kjer pri delu sedimo ali stojimo ves čas v enakem položaju, govorimo o delovnih mestih, ki nevarno načenjajo zdravje. Zelo škodljivo pa je včasih tudi delovno okolje. Mnogi ljudje namreč opravljajo svoje delo ob neprimernih temperaturah, v slabem zraku, vlagi, morajo prenašati ropot in dan za dnem vdihovati prah, dim, saje.
Zato imajo ambulante v podjetjih sorazmerno veliko obiskovalcev, ki se pritožujejo zaradi na videz nedolžnih pojavov, kot so glavobol, nespečnost, prebavne motnje, hitrejše bitje srca, neenakomeren utrip, zbadanje pri srcu in podobne težave. Mnogi so tudi pretirano živčni, pa za to ne najdejo pravega vzroka.
V teh primerih zdravniki ne morejo natančno določiti bolezni dobro pa vedo, da se »nekaj pripravlja«. Nedvomno gre za začetne okvare vegetativnega in srčno-žilnega sistema, pri katerih je klasična medicina zelo nemočna. Ta se zna precej uspešno spoprijeti z določeno boleznijo, manj uspeha pa ima pri ljudeh, ki se le slabo počutijo in pri katerih ni moč kar na hitro odkriti bolezni.
Zato sodobne oblike okvar, ki zmanjšujejo funkcionalne sposobnosti organizma, zahtevajo tudi nove oblike zdravljenja. Ena izmed teh je obramba. Njen namen je, da človeka, ki ga ogrožajo škodljive posledice sodobnega načina dela, zavaruje in prepreči nadaljnji razvoj organskih okvar. Sodobna medicina utemeljuje
svoje delovanje prav na preventivi, na preprečevanju nastajanja patološkega stanja, na povečevanju in ohranjanju funkcionalnih sposobnosti organizma ter njegove odpornosti v boju z negativnimi vplivi sodobnega načina dela in življenja sploh.
Povsem nesporno je, da rekreacija, zlasti športna, predstavlja zelo učinkovito sredstvo za varstvo človeka pred škodljivimi posledicami enostranskih obremenitev in nezdravega delovnega okolja. Rekreacija namreč predstavlja nekakšno protiutež za vse tisto, kar delavcu načenja zdravje. Zato aktivni medicinsko programirani odmori med delom zmanjšujejo utrujenost in posledice škodljivih obremenitev. Seveda ta ugotovitev ni nova. Že na začetku tega stoletja je ruski fiziolog Sečenov dokazal dobre plati aktivnega odmora.
Tudi v naši državi so se nekateri strokovnjaki poglobili v programirane odmore med delovnim časom. Pod vodstvom A. Bera so v vojvodinskem centru za izboljšanje telesne kulture že leta 1956 raziskovali učinke aktivnih odmorov. Podobnih raziskav so se pozneje lotili še v Beogradu, Zagrebu in v Ljubljani. Povsod so prišli do enakih ugotovitev: programirana rekreacija na delovnem mestu preprečuje utrujenost in kvarne posledice enostranskih obremenitev.
Vse to sicer dobro vemo, pa vendar smo pri uvajanju aktivnih odmorov med delom tako rekoč še vedno na začetku. Gre predvsem za subjektivne težave. Neozaveščenost in nepoznavanje pomena zdravega načina življenja pomenita, da v podjetjih varčujemo na povsem nepravih koncih. Sicer pa je treba ob tem povedati, da gre marsikje tudi za pomanjkanje sodelovanja. Izjeme so primeri, ko zdravniki, psihologi, rekreatorji in drugi skupaj iščejo najboljše rešitve. Še bolj redko pa se povezujejo ti strokovnjaki na ravni občine ali republike, zato so začetki v večini delovnih okolij zares težavni.
Andrej Ulaga
Ljubljana, 16. februarja 1990
Delavska enotnost 15
razvedrilo
Univerzalna strankarska (protiboljševiška) vadnica (VII.)
0 tepežu ob praznih skledah
Vprašanje:
Hudi časi, skrbi vsak dan več. Nimamo dovolj naročil, organizacija dela škriplje, prejšnji teden smo stavkali. Dvignili so nam plačo, kaj drugega pa se ni zgodilo. Delo teče naprej po starem. Zdaj iščejo, kdo vse, razen že znanih, je še organiziral štrajk, in govorijo, da se gremo politiko enakih želodcev. Pa ni tako. Tisti milijoni, ki so jih zaradi stavke dodali k plači, nam ne pomenijo toliko, kot bi nam Pomenilo dobro vodstvo. Takšno, ki bi nam znalo poiskati delo in zaslužek. Za takšnega ni škoda denarja, mi hi direktorju že ne gledali v skledo. Torej nismo stavkali samo zaradi nizkih plač, am-Pak predvsem zaradi nesposobnega vodstva, ki pa se drži svojih stolčkov kot pijanec plota in si pridno deli milijarde, ki si jih ne zasluži. Kako naj se izkopljemo iz te naše šlamastike? Naša stavka me spominja na otroški tepež °h prazni skledi.
Tako nas sprašuje Miha G., naš bralec in eden izmed še neodkritih organizatorjev stavke, ki mu ni samo do pravične plače za svoje delo, marveč tudi za usodo podjetja.
Odgovor:
Zmotili bi se, če bi trdili, da so danes pri nas ljudje nižjih slojev, z nižjim materialnim standardom kot kategorija nosilci uravnilovskih teženj. Mudje z manjšimi dohodki ne terjajo, da se jih po vsi sili čimbolj izenači s kategori-iarni, ki so materialno bolje Preskrbljene. Izhod, da si izboljšajo položaj, ni v izenače-Vanju, marveč v večji delovni storilnosti in prizadevnosti, v pridobivanju višjih strokovnih, izobrazbenih kvalifikacij. Edino te so družbeno priznane Poti, po katerih je moč priti do Večjega kosa kruha.
Ta, rekel bi strpnost in razumevanje »nižjih«, da jim ni Mogoče po nekakem admini-strativnem ključu zagotoviti takšne blaginje, v kakršni ži-vijo višje dohodkovne katego-Lje, pa še ne pomeni, da ti nižji ne »merijo razdalje« med ®eboj in vrhnjimi. Čudno, hako izostren je občutek teh l]Udi za mero, za tehtanje ti-stega, kar kdo dobi - v primerjavi s tistim, kar da, kar Prispeva družbi. Ta lastnost, hi jo vse bolj dosledno uve-ijavljanje načela delitve po uelu kakor tudi ves demokratični duh razvijajočega se samoupravljanja v naših ljudeh
samo še krepita, postaja neke vrste neinstitucionalizirana, v obliki javnega mnenja in vrednotenja izražena družbena kontrola.
Večina najrazličnejših konfliktov v kolektivih, ne da bi pri tem izvzeli protestne prekinitve dela, ne korenini v prizadevanjih delavcev, da bi odpravili načelo delitve po delu, kot bi radi nekateri orisali jedro teh nesoglasij. Resnica je ravno nasprotna. Nezadovoljstvo, ogorčenje, protesti so naperjeni zoper maličenje, neupoštevanje in vulgariziranje načela delitve po delu. Zahtevajo izenačitev vseh na podlagi tega načela, ki samo sicer diferencira ljudi.
Tudi številnih ogorčenih, ostrih obsodb najrazličnejših ekscesov in špekulacij pri delitvi, obsojanja egoizma, ki se kaže v materialnem pridobivanju za vsako ceno, neupravičenih bonitet, grabežljivosti, raznih oblik snobističnega uživanja visokega standarda ipd. - tudi teh reakcij ni moč
razlagati z izenačevalskimi težnjami nižjih slojev.
Ljudje obsojajo takšno izigravanje in preziranje delitve po delu. Vedo, kdo si kaj resnično zasluži in kdo kaj »pridobi« s pomočjo te ali one metode ali svojega oziroma pokroviteljevega (neformalno) priviligiranega položaja. Ljudje ostro obsojajo, strogo etično vrednotijo in čustveno močno negativno doživljajo pojave grabežljivosti, sprejemanja (in dajanja) tistih bonitet, ki nimajo več nikakršnega opravičila, saj večkrat ne zadovoljujejo resničnih potreb, marveč služijo samopašnim, egocentričnim, snobističnim manijam. Marsikdaj se že pod vplivom posameznih razvpitih primerov pri preprostejših ali za ideale občutljivih ljudeh lomijo dragocene vrednote. Nemalo ljudi v podjetjih, v komuni pa vse do zveznih položajev, je izgubilo svojo moralno in idejno avtoriteto med občani ravno zaradi take ali drugačne megalomanije. Vendar ljudje ne obsojajo že a priori vsakega vikenda, vile ali avtomobila. To so sicer danes simboli visokega standarda, ki pa jih nekaterim ni moč odrekati, ker so jih v resnici pošteno zaslužili. Primeri, pri katerih tega ni moč trditi, pa upravičeno burijo hudo kri pri ljudeh.
Vir: Marjan Tavčar: O družbeni neenakosti ljudi v socializmu, str. 152-153, Izbor socioloških razprav, priročnik za gimnazije, DZS 1970.
Malo za šalo, malo zares ureja ta izobraževalni kotiček vaš Janko Špiček
r
Humoreska
Za tri S ^

(2.)
Spoštovani tovariši in tovarišice, gospe in gospodje, kolegi in kolegice! Povem vam: skoraj vsak človek ima tovarniško napako. Eni so pijanci in babjeki, drugi novinarji, debeluhi, trlice, sindikalisti, plešci, klapouhci, komunisti, zapravljivci. Le jaz nimam napak; tega ne ve nihče. To skrivnost povem samo vam. Skrivnost, za katero ne ve niti ona, ki že dvajset let začasno stanuje pri meni. Ljudje, jaz sem strašno pameten; jaz vem skoraj vse!
Pameten in vseveden nisem od vekomaj. To se je zgodilo nekega trenutka v časih, ko je bil Činkole še gostilna, ko Evropa še ni bila kafana, ko smo na dvorišču (še lahko) lasali jezično vreščalko Bernardo R. Tedaj je v naši soseski živel super Julo. Joj, ljudje, kakšen človek! Najlepši, najpametnejši, najspretnejši, naj... Kako naj opišem elegenco, s katero je zadel mačka na strehi, glažek na telegrafarci, goloba v žlebu? Brez napora je pljunil v prvo nadstropje, lulnil čez sosedov plot, fucal kot genij. Bil nam je vse. Naš vodja, naš malik, naš bog! Dokler... dokler ni lepega dne pretiral, izmislil si grdo laž. Ali bi verjeli, če bi kdo trdil, da so vreščalke drugačne od nas. Da imajo nekaj, bognas-varuj, kar mi nimamo? Ne in ne, kar je preveč, je preveč. Ni bil več naš vodja, naš malik, naš bog.
Super Julo je z groznim glasom zaklel bemti duš, zgrabil kozo za žaganje drv (tedaj še ni bilo CK ZKS*), in vrgel. In tup, tovariši, gospodje, kolegi, jaz sem postal astronavt. Sonca so bila na dosegu roke, planeti frnikule, Magellanov črni oblak je bil v očeh. Spoznal sem vse skrivnosti vesolja. Od tedaj sem strašno pameten, od tedaj vem skoraj vse.
Ali je to, kar vidim v vaših očeh, nevera, dvom? Ne verjamete, da sem strašno pameten, da vem skoraj vse? Preskusite me. Odgovoril vam bom na tri vprašanja. Potem presodite!
Prvo vprašanje: Zakaj se je sindikat odločil za tri S? Bratje, to je vendar logično. Zato, ker ni imel druge izbire! Ali bi lahko sindikat bil le Sindikat? Z enim S? Nemogoče! Kdo v tej deželi dolgih referatov, debelih gradiv, neskončnih sestankov, bi ga jemal resno. Kdo bi hotel biti član takega sindikata? Nihče, vam rečem. Sindikata brez članov pa tudi v socializmu ni.
Ali pa dva S? SS? Nagnusno, nemogoče! Sindikalni nasprotniki bi ga zmerjali za esesovca, ali kar je v zdajšnjih časih še huje, za samoupravnega sporazumarja (o minulem delu, na primer). Dva S? Nemogoče! Kaj pa štirje S? SSSS? Gospodje, jaz sem proti. Kam pa pridemo. Ne in ne! Sajpo Sloga S Spašava. Kaj vam pride na misel, ne bodite zlobni! Ali hočete, da predsedniku Mihu Ravniku in sekretarju Rajku Lesjaku do vrha nabutajo pisarno s kruhom in soljo! Štirje S? Nikakor ne! Le trije! SSS, in basta.
Drugo vprašanje: Kaj je socialistično tržno gospodarstvo? Tovariši, to ve vsak otrok; odgovor je vendar žaljivo preprost! Socialistično tržno gospodarstvo je gospodarstvo, v katerem delavci na trgu s svojim delom v konkurenci z drugimi delavci pridobivajo dohodek. Jasno? Ne? Vam razložim: V takem tržnem gospodarstvu gredo delavci na trg. Na primer pred kakšno skupščino. Tam delajo:	»Smole dole
- plate gore, fuj, ua.« Bolj produktivno ko delajo: »Smole dole - plate gore, fuj, ua,« več dobijo dohodka, večje plače imajo. V konkurenci z drugimi delavci, ki delajo isto, le na drugačen način, seveda. Eto, to vam je to. Kapirate?
Tretje vprašanje: Kaj je nadstrankarski pluralizem? Kolegi dragi, nadstrankarski pluralizem to vam je pluralizem nad strankami. Ja, a zastopite? Nad strankami... v naši hiši... je podstrešje... zmeda. Pa jasno, kolegi, nadstrankarski pluralizem je pluralizem, ki je nastal pri nekom z zmedenim podstrešjem. Jasno?
Četrto vprašanje: Zakaj hočejo v deželi organizirati miting resnice? Holt, prijatelji, tako pa ne. Zmenili smo se za tri vprašanja. Vi pa kar sprašujete, a? Odgovorim vam drugič.
Vidim, da ni več nevere, dvoma v vaših očeh. Vidim, da zdaj verjamete v mojo skrivnost. Ne zamerim vam vašega dvoma. Ne srečaš genialca vsako leto.
Marjan Zupan
* Centralna kurjava za komunalne soseske
Iz Informatorja,
glasila delavcev Rudnika Mežica
I I
NEKAJ MODRIH O NEUMNOSTI
#	Neumnost je večkrat modrost na nepravem mestu.
#	Skromen človek ni nikdar neumen. Neumen človek ni nikdar skromen.
#Vsak neumnež vedno upa, da bo našel še večjega neumneža, kot je sam in to se mu celo posreči.
#	Imamo odlične neumnosti in neprebavljive modrosti.
9 Marsikdo ne naredi nobene neumnosti, ker je za to preneumen.
# V ljubezni ni nobene neumnosti, razen ljubezni same.
"1 0 DelaVSKB CHOtHOSt Ljubljana. 16 februarja 1990
Vprašali smo...
Vprašali smo o kandidaturi nekaterih direktorjev za zbor združenega dela SR Slovenije
Volilna kuhinja dela že s polno paro. V loncih in lončkih je vrelo, še preden so jih strankarji pa tudi drugi uspeli zriniti na premajhen skupen štedilnik. Predvsem pa je ta premajhem, da bi vsi na njem lahko skuhali vsaj približno kaj užitnega. In začimb ima vsak, da bi jih bilo za vse dovolj.
Kdo bo vse to pojedel? Mi, seveda. Žalostno pa je, da bomo dobili na krožnik jed, morda zvenečega imena, okusa pa ne bomo poznali. In kar jesti bomo morali, čeprav morda neslano ali pa preveč začinjeno. Veliko kuharjev težko skuha dobro čorbo, da o čem boljšem ne govorimo.
Številnim, preštevilnim kuharjem, ki bi radi kuhali v zboru združenega dela, se je pridružila tudi Gospodarska zbornica s honorarno direktorsko ekipo. Niso stranka, so pa zato za vsakega zbrali tistih potrebnih sto podpisov. Koga pa so predlagali oziroma koga so predlagale medobčinske gospodarske zbornice, zdaj nočejo povedati. Pa še kraval zganjajo, če nas to zanima. Kot v tistih časih, ko si novinarja utišal, če si le zavrtel telefon.
No, pa je vse lepo in prav, čeprav sindikalisti ne marajo svojih direktnih nasprotnikov še v zboru in to v tistem, ki bo določal tudi o pravicah delavcev. Nekaj dobrih gospodarstvenikov nam res ne bi škodovalo v zboru združenega dela. Žal pa je med direktorskimi kandidati tudi nekaj takih, ki so s svojim delom dokazali, da so prav nasprotno.
• Med kandidati je menda tudi dosedanji direktor Papirnice Vevče, Branko Paš. Zanimalo nas je, kaj o tem mislijo sindikalisti.
Anton Cimerman, predsednik sindikata Papirnice Vevče.
»On?! Prvič slišim. No, v tem hipu mi je prišlo na misel tisto, kar je menda rekel nekdanji ameriški predsednik Nixon, ko je bil še kandidat. Rekel je, da morajo voliti tistega, ki ima jajca, da ga bodo potem lahko za kaj prijeli, če ne bo držal obljube.
Našemu direktorju je delavski svet kljub nasprotovanju sindikata dovolil predčasen odhod iz podjetja. Sedem milijonov dolarjev izgube, kolikor jo imamo sedaj, zanj prav gotovo ni najboljša vstopnica za parlament. Parlament, ki naj bi odločal o naši usodi. Po mojem je sicer dosti dober finančnik, kar pa še ne pomeni, da je dober gospodarstvenik.«
Marija Fedran, predsednica občinskega sindikalnega sveta Ljubljana Moste - Polje:
»Veliko smo pričakovali od njegove učinkovitosti pri reševanju položaja Papirnice Vevče. Pa je zelo hitro dal odpoved. Ne vem, če so za zbor združenega dela najboljši taki, ki tako hitro vržejo puško v koruzo. Ljudi pač ocenjujemo po rezultatih njihovega dela.«
Med kandidati je menda tudi Adi Rogelj, nekdanji direktor Ilirije Vedrog in zdaj v sozdu Kemija.
Tatjana Pinoza, predsednica sindikata Ilirija Vedrog:
»Nič ne vem o terr). Naš sindikat ni nihče nič vprašal. Sploh ne vem, kdo naj bi ga kandidiral.
Mnenje o tem nerada dajem, posebno po telefonu ne. Tako pa ne bi rekla nič slabega pa tudi nič dobrega o njem.«
Rudi Zupanc, predsednik občinskega sindikalnega sveta Ljubljana Vič Rudnik:
»Pri nas o kandidaturi Adija Roglja ne vemo nič. Zato je malo težko, nerodno o tem govoroti. še posebej, ker sem na tej dolžnosti zelo kratek čas in razmer še ne poznam dobro.«
# Za zbor združenega dela SRS bo menda kandidiral tudi Peter Kobal, direktor Iskre Kibernetike Kranj.
Jože Antolin, predsednik občinskega sindikalnega sveta Kranj:
»Samo slišal sem, da Gospodarska zbornica organizirano kandidira direktorje za zbor združenega dela. Imen nisem videl. Razmišljam pa o tem, da se sindikatu prav slabo piše, če bodo direktorji na oblasti. Že v podjetjih bomo imeli trdo delo, če pa se bomo morali bojevati z istimi ljudmi še v skupščini, bo to še bolj neprijetno. To za delavce ne bo dobro. Sprašujem pa se, kako bo lahko direktor svojo delegatsko funkcijo dobro opravljal. Delo direktorja in delo delegata, vsako posebej zahtevata celega človeka.«
Jože Vilfan, član izvršilnega odbora sindikata podjetja Števci sestavljenega podjetja Iskra Kibernetika.
»Slišali smo za kandidaturo Petra Kobala, direktorja Iskre Kibernetike. Čeprav nas ni nihče nič vprašal, smo na izvršnem odboru sindikata v ožji sestavi zavzeli negativno stališče. Predvsem zato, ker nas ni nihče o tem niti obvestil.
Tudi Petru Kobalu kot direktorju sindikat ne daje soglasja, da bi bil v nanovo organiziranem podjetju kandidat za katero koli vodilno delovno mesto. Med drugimi tudi zato, ker je registracija podjetja propadla zaradi napak vodilnih v postopku. Če našega mnenja ne bodo upoštevali, se pogovarjamo tudi o stavki.«
Takih in podobnih kandidatov, direktorjev, je še nekaj. Pa kaj, ko v tak lonec ne smeš pogledati, saj medobčinske in republiška gospodarska zbornica ne povedo ničesar, kot da nič ne vedlo.
Nekaj pa je le plusknilo čez rob njihovega lonca.
Andrej Angnič
DELAVCI V PARLAMENTU
, , J /	<■ veseaami delava v parlamentu Če
hočemo živeti v miru in blagostanju, to ne more pomenT
lVeZnih deJavsklh mn°zic z zastavami in
tistemu	bm maglčna beseda< ki odpira vsa vrata
tistemu, ki jo kar naprej ponavlja. Delavci v parlamentu so lahko
najbolj učinkoviti preko svojih svobodno izvoljenih poslancev ki
bodo zastavili vse, da bi uveljavili delavske zahteve po dobrem ^
^iZtk’ ,zdravih P.080^ dela in pravičnih odnosih. Zato se tudi sindikati pripravljamo na volitve.
Sindikat je stanovska in interesna organizacija, zato ne bo "“stopil na volitvah niti kot stranka niti kot del kake od strank
pJh,bpmU PU na vodtv“h bomo’ Predvsem za zbor združenega dela. Priporočamo, da delavci v vseh podjetjih, organizacijah in ustanovah predlagate in podprete svoje kandidate in delavske zaupnike ne glede na to, kateri stranki pripadajo. Ni važno ali nam obljuMjajo Evropo, Ameriko ali Svobodno Slovenijo,'važno je, da imajo tako predstavo o sedanjosti, ki je v vašo korist in da so jo sposobni tudi uresničiti.
Osnovm pogoj za uspeh so seveda demokratični in pošteni kandidacijski postopki in volitve, ki zagotavljajo enakopravno predstavitev različnih programov in kandidatov ter njihovo
~;s hss«;

Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije
| '' % ' f			Slik	Delavska enotnost	STRIČEVA ŽENA	NEKDANJE PAPEŠKO POKRIVALO	ANGL. ŽEN. IME	ST. ŠVIC. SMUČARSKI SKAKALEC (VVALTER)	AVTOR KRIŽANKE R. NOČ	VELJKO RUS	VRSTA JABOLK	IGRALKA R1NA	POKLICNA USP0S0B- UENOST	AVSTRALSKI MEDVEDEK
			? 1	ŽIVOT, POSTAVA					IZRAZ VESEUA UMETNO VLAKNO					
				BENEŠKI SLIKAR (JACOPO R0BUSTI)										
				ST. SLOV. IGRALEC (ALI)						ST. JAPONSKA PRESTOLNICA				
				MESTO NA SUMATRI						ZDRAVILO				
				►								OSKAR LANGE DRUGO IME ZA TROJO		
Delavska enotnost	MESNI IZDELEK	LUNINA FAZA SL. GLEDAL. KRITIK (VASJA)	F				NAUK 0 MIŠLJENJU NATAKARSKI VAJENEC							
FLORETU POLOBEN KRATEK MEČ						NALIVNO PERO DOMAČE ŽEN, IME								Delavska enotnost
MESTO V GRČIJI, V EPIRU					PERZIJ. VLADAR OKRAJŠ. AMERIŠKO MOŠ, IME				STARA VOTLA MERA, BOKAL	DOMAČA ŽIVAL, KI DAJE VOLNO	IVAN VIDAV LOŠČILO			PREVOZNO SREDSTVO
LUKNJI- ČAST APNENEC								SLOV. IGRALKA VETRIH						
LJUBK. MOŠ. IME				POPEVKAR PESTNER TONE SELIŠKAR				SOVJET. PISATELJ (VSEV0L0D) IRIDIJ						
BELGIJ. DRAMATIK (»SINJA PTICA«)												SUVKO TIRAN ŽVEPLO		
ZADNJIK (MEDIC.)				—	TRI- MESTNO ŠTEVILO						GLAVNA ŽILA ODVODNICA			
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 6
Rešitev nagradne križanke pošljite do 27. februarja na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 6. Nagrade so: 120,00, 100,00 in 80,00 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 4
MASA, AVDIO, IRINA PRESS, LARISA, TEK, RUDI, TRI-ERA, ŠEN, JIRAK, ER, BRENK, TATAR, RAL, AID A, AMA, ANIS, GOL, IVAN, DIGITALIS, ANJA, ANOMALIJA, SION, ČA, AMONAL, IKRA.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 4
1.	Martina Dragar, Trg na stavbah 14, 61270 Litija.
2.	Ema Osredkar, Ljubljanska 22, 61360 Vrhnika
3.	Angela Stanek, Sp. Idrija 121, 65281 Sp. Idrija
Nagrade bomo poslali po pošti.
_________Delavska enotnost___________________________________________
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je
Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h. c. 310-033
•	Naročnina 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 5,50 dinarja
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc. Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik