PISMA  UREDNIKU
Spoštovani tovariš urednik,
moram Vam priznati, da me je anketa, h kateri poziva Boris Palior d odprtem pismu bravcem svojega romana Parnik trobi nji. le nekolikanj začudila, ne zato, ker temelji na izseku iz moje ocene Pahor jeoega romana, marveč zategadelj, ker je to vendar polemiziranje čudne vrste, kajti Boris Pahor je napisal v pismu med drugim tudi tole: »Pogovor o teh pripombah (se. mojih — op. B. T.) sicer ne spada sem, je pa med njimi trditev, ki me je presenetila.< In nato jo citira, to trditev (ali bolje: odlomek iz nekega stavka moje ocene), in naredi na koncu citata piko, čeprav je v izvirnem tekstu ni, ampak je zaključen samo oklepaj, ki obdaja ves tisti del moje ocene, ki ga je Pahor citiral — ta inkriminirani del je namreč parenteza, ki stoji v nekem stavku v drugi polovici ocene, obdane z oklepaji. Zatem, po opravljenem citiranju, pa poziva »sooje bravke in bravcet, naj bodo »tako ljubeznivi* in mu odgovore na vprašanja, ki sledijo.
Poziv je nekoliko nenavaden in aparten. a ker sodim tudi jaz med Pahor-jeve bravce, naj mi bo dovoljeno, da izrečem tukaj poleg drugega poglavit-nejšega, tudi nekaj pripomb k tem vprašanjem:
Ad primum: V delu res ni nikjer eksplicite rečeno: Ema je noseča. Vendar je težko dokazali, da to ne bi bilo mogoče: spolnim odnosom med njo in Danilom je posvečeno več strani romana, na strani 297, potem ko je že minilo nekaj časa od zadnjega srečanja z Danilom, ki je še opisano v romanu, od tistega potepanja po južni Italiji, ko ju ima neka oštirka za mlad poročni pur. pa lahko v tisti pasaži, ko peljejo Emo v policijskem avtu v zapor, preberemo tudi tale odlomek: »In takrat se je upirala misli, da bi se žensko bitje moralo spoprijeti z razvratnim ozračjem, otepala se je potuhnjene more brezuspešnega boja in blazne zavesti porazne nemoči; zato je šepnila Danilu sredi viharja. A zdaj v mraku pred očmi, ki se premikajo, kakor da nihajo na nevidni niti, čuti, da bi zavoljo noči v sobici na rebri ne bila nič manj neznosna popolna ranljivost v dokončni ujetosti. Da, zaradi Danilove pričujočnosti v nji je možnost vdora teh oči iz teme še bolj brezupna.« In malo pozneje, ko je Ema že v zaporu, pride k nji na obisk Danilova mati in ji pove, da je Danilo pisal, naj se poročita kljub njegovi odsotnosti; njega bo nadomeščal neki njegov prijatelj, Danilo sam pa je prepričan, »da si tudi ona tako želi, in je zraven tega tudi čas takšen, da je bolje tako* (str. 104—J05). Ta in še nekatera mesta so me privedla k takemu sklepanju (v katerem poleg vsega nisem še niti najmanj osamljen), vendar pa kljub temu: errare humanum est, in če že Boris Pahor pravi, da Ema ni noseča (on kot avtor bi to res moral bolje vedeti kot jaz), se svoje zmote odkrito kesam: Ema pač ni noseča.
Ad secundum: Kje je Boris Pahor prebral mojo trditev, »da je Ema srečna med vlačugamit? Kot on ne ve ničesar o Emini nosečnosti, tako tudi jaz ne vem ničesar o tej sreči med vlačugami. Sicer pa naj Pahor še enkrat natančneje prebere ves stavek, če ne verjame, pa naj poskusi še s stavkovno analizo.
Ad tertium: Kje je Boris Pahor prebral v moji oceni, »da se je Ema o svojem mišljenju kaj spremenila v zaporu«? Jaz sem namreč zapiral, da »je resnično doživela v ljubezni tudi idejno transformacijo* in da je to tisto, o čemer se je »lahko njen ljubimec prepričali. Sicer pa ugotavlja Pahor to v
639
citatu, ki ga sam navaja, tako da se lahko vsakdo prepriča, da o tej Pahorjeoi izpeljavi ni v moji oceni ne duha ne sluha. Ali pa trdi morebiti Boris Pahor, da je bila Ema tako osveščena, kot to vidimo ob koncu knjige, že tudi v začetku? In če je tako, ali je bilo potem sploh potrebno napisati roman o nji, roman s tako zunanjo in notranjo vsebino?
Vendar teh pripomb sploh ne bi zapisal, če bi hotel v tem pismu govoriti oziroma odgovarjati samo na Pahorjevo anketo. Toda zdi se mi, da omenjena tri anketna vprašanja niso bila pravi povod za to Pahorjevo odprlo pismo svojim braocemt, zdi se mi, da je pravi vzrok skrit nekje drugje, morebiti celo v že omenjeni izjaoi, da »pogovor o teh (se. mojih — op. B. T.) pripombah ne sodi sem«. To je res edino, o čemer sva s Pahorjem enakega mnenja: >semt, med pisma bravcev, >ne spadat ne >pogovor o teh pripombalu ne >Pahorjeva anketa. Če se Pahor z mojo oceno (oziroma z mojimi >pripombamit., kot je to oceno poimenoval) ne strinja, je mesto za tako polemiko drugje, morebiti celo v tisti reviji, kjer je inkriminirana ocena izšla in ki ji je — nota bene — Pahor eno številko pred izidom teh ^pripombi izrazil v dolgem pismu svoje zaupanje. Poleg tega pa bi lahko Pahor odkrito in jasno povedal, da se z mojo oceno (pardon: z mojimi »pripombami*) ne strinja, lahko bi te >pripombet ovrgel pa pobil; če bi me prepričal, bi se jaz sam rade volje spokoril in priznal: mea culpa, mea maxima culpa. Kar tako, kot si to zamišlja Pahor, pa ni prav: tak način, take metode nikakor niso fair play. In kar je sploh čudno v tej celotni farsi: Pahor s tem indirektno obsoja tudi revijo, ki je prav ob njegovem delu storila nekaj, kar se je doslej redko dogodilo; o eni sami številki te revije so izšle kar trojne zpripombet k njegovemu romanu izpod peres treh avtorjev.
In prav ta demanti zaupanja, ki Vam ga je bil Pahor izkazal v prvi, trojni, številki Sodobnosti (približno na istem mestu, kjer bo verjetno natisnjeno tudi moje pismo), me je spodbudil k temu, da sem Vam napisal to pismo, spoštovani tovariš urednik. Morebiti pa ste Vi, kljub temu da ste sami literarni kritik in ste Pahorjev roman sami prebrali pa pisali o njem, ravnali neodgovorno, ko ste tako kritiko, kot je moja, objavili. Kajti, če je ta in taka kritika omajala zaupanje nekega pomembnega slovenskega pisatelja neki pomembni slovenski reviji, potem je res znamenje, da nekaj ni v redu. Samo kaj?
Lep pozdrav
Vaš
Borut Trekman
PRO  DOMO
Grozili so z ekskoiminikacijo. negacijo in izolacijo, a tresla se je gora — zaenkrat je najnevarnejši tiskarski škrat.
640
•
ERRATA CORRIGE!
Uredništvo prosi sodelavce in bralce, naj blagohotno oproste tiskarskemu škratu, ki se pogosto, predvsem zaradi naglice, s katero je treba pripraviti številke, poigrava z besedili v reviji. Večino napak lahko bralci sami popravijo, nekatere, ki huje popačijo smisel, in v glavnem na izrecno zahtevo avtorjev, pa popravljamo na tem mestu.
V  številki 1—3 popravi v pesmi Rapsodija v oranžnem na 81. strani 8. verz odzgoraj: O dekletu sanjajo, ki je rekla: nič ne pomaga, midva potrebujeva drug drugega.
V  isti številki v članku E. Kristana Nacionalizem in socializem v Avstriji popravi:
Na strani 205, štirinajsta vrsta od spodaj je pravilno >pravne utemeljitve* namesto »prave utemeljitve«.
Na strani 208, v sedmi vrsti, je treba po besedah »znotraj Avstrije« VTiniti naslednje izpuščeno besedilo: >bi morale začeti padati tudi navzven. Kajti tedaj bi Nemcem prav gotovo ne zadoščala več kulturna enotnost plemenskih rojakov d mejah tako imenovane Avstrije*.
V  številki 4 popravi v razpravi Dušana Kermavnerja Ko je zapretilo razkosanje Slovenije:
Na str. 315 v 4. vrsti odspodaj mora biti namesto »v glavnem okviru« — v glavnem v okviru.
Na str. 317 v 14. vrsti odzgoraj mora biti namesto »pa je« — pa ju je.
Na str. 318 v 11. vrsti odzgoraj mora vejica stati za »Nemčijo« in pred »v prvi svetovni vojni«, ne pa za besedo »vojni«.
Na str. 318 v 11. vrsti odspodaj mora biti namesto »cirkulatorna« — cir-kularna.
Na str. 319 v 17. vrsti odzgoraj mora biti namesto »njim«  — njimi.
Na str. 319 v 20. vrsti odspodaj mora biti namesto »nismo« — niso.
Na str. 320 v   5. vrsti odspodaj mora biti namesto »Italijani« — Italiji.
Na str. 321 v 4. in 5. vrsti odzgoraj mora biti namesto »prispelimi primorskimi emigranti« — prispelima primorskima emigrantoma.
Na str. 321 v 9. vrsti odspodaj mora biti namesto »o kongresu« — okrog kongresa.
Na str. 323 v 5. vrsti odspodaj mora biti na koncu »!« namesto »?«.
Na str. 324 v 14. vrsti odzgoraj mora biti namesto »določeno« — določno.
Na str. 324 v 12. in 13. vrsti odspodaj bi moral biti vmesni stavek »imenoval jo je .Kriegsarchiv'« v okroglem oklepaju.
Na str. 325 v 13. vrsti odspodaj mora biti namesto »prinesel« — prenesel.
Na str. 326 v 6. vrsti odzgoraj mora biti namesto »biješe« — bijaše.
Na str. 327 v 4. vrsti odspodaj mora biti namesto »po« — na.
Na str. 328 v 6. vrsti odspodaj mora biti namesto »domnevati« — ugibati.
V  številki 5 popravi v sestavku Jezik iz srca na strani 473 v 7. vrsti odzgoraj »spačke« v >potvare*.
Na strani 512 popravi napako v podpisu avtorja; pravilno: Andrej Inkret.
IZ VSEBINE PRIHODNJIH ŠTEVILK
.Sodobnosti":
tr
Edvard Kardelj, Družbena kritika danes
(razprava)
Janez Menart, O prevajanju poezije
(esej)
Filip Kalan, Zapiski z ekrana 65
ušan Dolinar, Nekaj misli ob trikotniku Jugoslavija—SEV-
(razprava)
Ada Škerl, Pesmi
*
Janez Ovsec, Pesmi
*
Branko Žužek, Pesmi
Breda Smolnikar, Pisani vrčki
(črtice)
Marjan Krušič, Barve tega dne
(novela)