141
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o si a v. 29.
S Hvara na Krf.
Parobrod je zažvižgal v tretjič. Prijatelji so se poslovili in odšli; ostal sem sam. Žive duše nisem poznal, kamor sem pogledal, zgolj neznani obrazi, zgolj tujci. Šel sem na krmo in začel gledati zadnje solnčne žarke, ki so poljubljali hvarska brda. Zagledam se v ona brda, katera so me spominjala ljubih domačih. Bog ve, kedaj se vrnem domu, morda nikdar več. In postalo mi je tesno ob srcu.
Parobrodu se le bilo nekaj prigodilo doli v part-stroju, in zadržal se je dalje v hvarski luki, kakor je bil namenjen. Hvar je glavno mesto otoka Hvara. Grad In mesto imata beneško lice, lev sv. Marka se  še vidi
na mnogih zgradbah. V dnu trga stoji katedrala, s katero bi se lahko ponašalo največe mesto. Odlikuje se ta cerkev z množino finega mramorja, in s slikami Palme mlajega, Dominika Ubertija in drugih beneških umetnikov, a samostan frančiškanski shranjuje veličun-stveno sliko zadnje večerje, ki jo je naslikal italijanski umetnik Roselli, in je več potov mamila darežljivost sicer lakomnih Angležev. Palača „providura" še ima one puste kleti ali ječe, kjer so obsojence stavili na muke. Okolo Hvara so veče in manje utrdbe, s katerih nam je razvidno, koliko je bilo Benečanom do tega mesta. Privatne palače niso obširne, ali ukusno so zidane, tako da se ne ustrašijo niti Benetk niti Rima. Ako jih potnik samo površno ogleda, more se preprečiti, da je tu svoje dni bilo dokaj blagostanja. Milo podnebje, čisti, zdravi zrak je napotil mnoge rodoljube, da so vsled prigovarjanja glasovitega zdravnika dr. Uugerja ustanovili na Hvara higieaiško društvo, po katerem bi mogli na sušici hirajoči uživati vse ugodnosti, kar jih je mogoče v takem malem mestu.
Hrvatski in srbski bolniki hodijo na Madejro se zdravit, pa imajo doma Madejro, lepi in zdravi otok hvarski. Marsikdo bi se lahko tu pozdravil, ali vsaj podaljšal življenje. Ljudje pač ne vejo, kaj in koliko jim priroda ponuja doma. Tu rastejo oljke in trs, palme, dateljni in lemone.    Kako prijetno je tu spomladi!
Otočani hvarski so okretni in resnobni pri delu, veseli in zabavni v društvu. Radi hodijo po svetu, kakor sploh oni ljudje, ki so prešinjeni s trgovinskim duhom. Kedar jim je sreča poslužila, kedar je Bog po-blagoslovil njihovo delo, radi se vračajo domov. Najraje zahajajo v Ameriko Kdor bi lenobo pasel, njega potem vse prezira. Doma su ti otočani varčni, v družbi darežljivi, vselej in povsodi pa veseli; to je, karakteristika vstanovništva hvarskega.
»Pozor!" slišim naposled debel glas. Vzdramim se, kakor iz spanja. Kapitanov glas je bil. Spustili smo se po morju, in preleteli osem milj v eni uri. Zrl sem otožno nazaj po domači deželi, gledal sem te prve iu sladke spomine svojega življenja. Gledal sem, kako zginjajo drug za drugim oni mali zatoni, ki na toliko dičijo naše obale. Zmračilo se je bilo uže, kar ugledam kapitana poleg sebe. „Gospod kapitan, lepa noč bode, kaj ne?"
;;Ne vem."
;;E pa vendar!"
»Burja, burja! Burja v naših krajih, in to še na jesen,  ni prijetna niti na suhem,  tem manj na morju".
„Burja! Kje se boae vzela?" — odvrnil sem izne-nadjen. „Neboj je vedro, solnce je danes prijetno grelo, in morje je mirno, tiho."
„Nič ne de, ali brez burje ne opravimo. Barometer se je znižal. Danes je bilo solnce vedno v uekaki čma-dini, roke so suhe in koža se sveti.   Burja, burja!"
Jaz vendar nisem dal k sebi, da nas bode burja brila. Kapitan je to opazil, toraj je nadaljeval: »Burja, burja gospod! Pogledite tje preko Hvara. Ali vidite om oblak, kako se para, kako se trga. Po tem sodim, da nam bode veter nagajal. In pod onim oblakom, ali ga vidite, kako je čisto? Tisto je burja razčistila. Kmalu bode prižvižgala. E, dragi moj gospod, jaz sem star, poznajem vreme, in tudi čutim, kedar se ima spremeniti. Mi stari pomorci, mi, ki plujemo vedno po morju kot galebi, mi ne verujemo morju, pa se vendar zanašamo na-nj. Nismo si iskreni prijatelji, pa tudi ne očitni nasprotniki. Psujemo je, kedar je razdraženo, in če je mirno, vendar je ne božamo. Grajamo veter, kedar ga ni, pa ga je potreba in bi ga radi, in psujemo ga, kedar zapiha in pobesni.   On se za to ne zmeni, piha, dokler
mu je drago in kolikor mu je drago. Kedar sem zapovedoval ladijam na jadra, na stotine potov sem želel, da zapiha, pa ni hotel, in na tisoče potov je pihal in besnil, ko bi bil najraje videl, da ga ni. Tako je tako, neizkušeni moj gospod. Mornar, veter in morje so si pogosto v laseh, prijatelji so in neprijatelji. Veter drvi mornarja na vse strani sveta, porine ga sem, vrže ga tje, da naposled nagne glavo in zaspi na veke. Nekateri imajo več sreče, nekateri manj." Izgovorivši to odide na most, pokliče poročnika, ter mu naroči, kaj naj se učini.
Nebes se je začel oblačiti. Postajalo je čedalje bolj hladno, kedaj pa kedaj je zapihalo, in popotniki so začeli zapenjati obleko, natikati rokavice, ali so roke vtek-nili v žepe, kakor je komu kazalo. Kapetan se je šetal po mostu, ter po gostem pogledoval proti suhemu. Naenkrat se začuje nekako šumenje, kakor da bi na stotine konj kopitalo po suhi šumi, in kmalu potem je za-brnilo po morju, da je bila strahota. Na ladiji je vse omolknilo, samo štropot vijaka se je slišal, in kedaj pa kedaj glas pilota, ki je sem in tje dajal razna povelja. Potnikov je zmanjkalo na palubi, kot da si gori pogledal. Umaknili so se zvečine v notranje prostore, oni pa, ki niso mogli doli, odšli so v zatišje poleg ognjišča, da dobijo malo gorkote.
Jaz sem stal na kasaru in gledal, kaj se pripravlja. „Hvala Bogu, sedaj se more človek šetati mirno po palubi", oglasi se kapitan, in se mi približa. „Pogledite, vse je prazno, sedaj si hočem malo nategniti kite, potreba je. Ob lepem vremenu ne morem nikamor, če grem po ladiji, koj zadenem tu ob enega, tam ob enega."
Komaj da je bil kapitan izgovoril, na, pa je bil veter tu, kakor da si ga iz rokava iztresel. Morali smo se z rokami oprijeti, da nas ni metal. Parobrod je obstal za hip, kakor da ga je kdo zavrl. »Burja! Ali vam nisem pravil, he!"                                    (Dalje prih.)
142