BESEDNIK. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo, Izhaja 10. in 25. vsakega mesca. Yelja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje. List 24. V Celovcu 25. decembra 1872. Begler-bega sin. Slovaška povest. (Spisal Csaki Ferencz, poslovenil L. G. Podgoričan.) Štirje moški nes6 merliča na pokopališče. Za pogrebci stopata Nikolaj: mlad Slovak — in Cigan: star, enook ovčarsk pes. Množno spremstvo! Nikolajev oča je ta mertvec, ki ga neso v jamo. Reven je bil, zelo" ubožen, to je pričal sprevod. Pogrebci pridejo na grobišče, merliča pogreznejo v jamo, zasujejo s perstjo in o dalekem petji žalostnega zvona v Zlatini odmole za rajnkega ..Oče naš". Konec je bilo vse pogrebne slovesnosti — pogrebniki se vernejo v vas. Le Nikola in Cigan sta bila ostala na mertvišči. Nikola ja-klečal merliču pri glavi, Cigan pa je zgerbljeno čepel mu pri nogah. Ali nijsta oba jokala? — Solnce je bilo zašlo, mesec se je prikazal, a žalo-valca sta še zmerom nepremakljivo žedela vsak na svojem mestu. O mesečini sta bila enaka umeteljno izsekanima spominkoma: eden je bil podoben mertvaškemu angelju, eden pa znamenju ginljive zvestosti. Ali kedo bi bil spominka postavil revežu ? .,Hoj, Nikola! ali še zmerom jočeš?" — oglasi se nekedo za sečjo, ki je rastla okrog mertvišča, kmalu po oglasu pa črez ternjevo mejo skoči neka fantastično oblečena ženska. ,„Mati Babuša!"" — »Marica te čaka! Mertvecu si uže dosti solz posvetil , ali si hočeš oči izjokati ter nesrečo nakopati na glavo ? Mati Babuša je na tvojej dlani brala, da ti je namenjeno kaj drugega. Odidi na jug, tam te čaka sreča. Tam na stepi, kjer še Turek lupeži, tamkaje najdeš veselje, tam so samega zlata kupi — visoki, kakor je Kri-van orjašk, in ti so tvoji. A potle prideš domov in stopiš pred Maričinega očeta, pred skopuha — Zlatinskega sodnika, ter omeniš: hči tvoja je zdaj moja!" Tako je govoričila mati Babuša, ciganka, in gladila svileno-černe lase mlademu Slovaku in odpeljala ga z grobišča. Tudi Cigan je bil zapustil merliča, zato" da je šel za živim. Pred hišo Zlatinskega sodnika v senci pod ostrešjem stojita dvamilca: Nikolaj in Marica. Malo govorita, tem pridnejše pa plačeta in se poslav"ata. „Ali se tedaj morava ločiti ?" — bridko potoži Marinka. „„Vsakako!"" — oglasi se zamolklo Babuša izza hišnega ogla, ., ..morata se, morata se ločiti. Kaj bi Nikola počenjal tii? Ali naj bi ne mara gledal kako te oča moži z malomarnežem , ker je bogat z novci in s poljem ? ! Mikulaš nima ničesar, vse njegovo bogastvo je merlič, ki ga je danes zasul, in tvoje prijateljstvo, ki mu ga ne smeš žertvovati. A le pusti ga, da odide na jug, in predno nas lastavice zopet obiščejo, pride domov tudi tvoj mileč, bogatejši od mogočnega bega, ki bi se svojim zlatom deset mostov lehko sezidal črez široko Donavo."" ..Marina!" — oglasi se nekedo jezno v hiši. „rNujta, le berzo razdvoje, tebe oča kliče! urno, le .... se še na slovo, potle pa dalje, le dalje!"" Še .... pa bridek: „z Bogom" — .,z Bogom!" in Babuša loči milca in milico. Po pustinji se divje dalje žene jata Turkov. Ker je tema, zažigajo stražne stajnice in stanove, mimo katerih besijo. To so bile krasne nočne plamenice! Razsvitij ale so prizor, ki nij mogel biti divjejši. Prednje straže so bili velblodi, otovorjeni s plenom, in osli in ogerska goveda, katerih vlastnike so bili potolkli. Za njimi so goreli po-lumeseci, v zrači vili se konjski repje in plapolali razviti mušelinasti turbani, last turškim konjikom, katerih vsaki je zal<5čenih kerščanov korušelj privezan imel h konju. Ubogi kerščanje so morali dirjati, kakor soTurci dervili, če ne, pa so jih bičali, da so bili polumertvi, a polumertve so odrezavali, da so na mestu ostajali na plen pticam : krokarjem in njih plemenu, ki je om<5čen — kričeč in vreščeč letel in križal se za Mohamedani, ter spuščal se na onemogle kristijane. „Allah kerim! Bog je mogočen, moje oči pa so zaspane!" vsklikne janičarski aga, ki je načetoval tej jati, in z njo vred palil in moril. »Dejte, oddehnimo se, da okrevajo pasjih kerščanov mišice!" .»Hevan der! to so živadi!"" — vikne agin sprem-nik, neki poturčenec, in pljune v obraz enemu izmed poleg dirjajočih kerščanov. Kristijan osorno pogleda kvišku in osvetljivo ozre se v izdajico. „BPecevenk! prokleta kukavica! jaz te naučim, da bodeš znal ozirati se v svojega gospoda!"" — zagrozil se je, in ko je jata vstavljala se, da se oddahne; neusmiljeno je se svojo krivo sabljo po glavi in po herbtu nainahal kavrina. Kerščan povesi oči v tla, spomni se zlatih gor, visokih kakor je Krivan orjašk, — spomni gor, ki ga čakajo na stepi, — in terpko se nasmeje. ,»Cok čeh! to je preveč! pa ti se upaš proroko-vemu pravovercu smijati se v obraz! Dej, bakalum, kmalu se preverimo, koliko imaš serca!"" Turci so bili uže razseli svoje berzonoge konje: basali so čibuke, dim pulili iz njih, sedeli z nogami na-vskriž pod seboj in čakali, da vidijo prizor, ki jim ga Ali Ferim obeta. „„Suhkiur Allah!"" — vikue poturčenec, „„slava Allahu, ker nam daje moč, da krotimo te pasjeverce. Hoj, ti kukavica tamkaj-le, — ti, ki se imenuješ kav-rinom hakima, stopi naprej in temu golobrademu kav-rinu pokaži, kaj si se naučil! Prinesite le-sem velblodsko sedlo in tega psa privežite k njemu!"" Prineso sedlo, dva Turka zgrabita Mikulaša in ver-žeta ga in privežeta k sedlu. „ „ Ali sta vendar uganila, da je to ta kukavni kavrin ?!" • Zal6čeni kavrinski zdravnik stopi na pozorišče. »»Dajte hakimu britvo! kerščanski zdravniki tako radi, kar sami terde, trupla raztelesujejo, baje na korist in slavo svojej znanosti; zakaj ti ne bi tudi razrezal živega človeka in iztrebil ga?! Ala, le berzo! — in da bodeš tem urnejši svojej znanosti na cest, zato dva pri-ganjača stojita za tvojim herbtom, onadva te bota na-ganjala!"" Hakim se ozre okrog sebe: dva janičarja sta hudobnih obrazov stala za njim in vsak svojo golo sabljo deržala v roci. Hakim poklekne in jame svojemu ker-ščanskemu bratu glavo mjiliti in briti. Turkom je to bilo po všeči: krohotali so se in gost dim so pulili iz svojih čibukov. . »»Ušesa tudi!"" — zarenčal je poturčenec, ko je hakim bil openil in obril Mikulašu glavo. Hakim se ozre: sablji ste bili namerj eni mu na vrat, zato ni mogel uslišati prosečega Mikulaša, temuč prijel ga je za uho s palcem in kazalcem svoje levice. Kar od zahoda pribeži divje, daleko upitje. Nikola vzdihne. »Mašallah! kaj je to?" — vskrikn6 Mohamedanje in nategnejo svoje vratove. O plamenu nekove goreče stajnice zagledajo nekako rudečo, grozno prikazen, ki je strašno jezdila velbloda, roci stezala proti njim in zmerom kazala na zapad. »»Kavrinje!"" — krokne paša Ali Ferim. »Gledite, kavrinje!" — zakrič^ za njim Turci in njim na čelu janičarski aga, in predno je bila prikazen v plapolajočej rudečej obleci pridivjala na taborišče, videl se je Turkom za herbti le oblak prahu. * * *. »Brate, prizanesi mi!" — omeni kerščanski zdravnik nagnjen nad Mikulaša — in z nožem razreze vervi, ki je bil Slovak k sedlu privezan z njimi. Velblod je z divjo rudečo prikaznijo na sebi priderl na pozorišče: prikazen plane z njega in šine na prostor, kjer je zdravnik mudil se z Mikulašem. Nikola spregleda in spregovori, da se je jedva slišalo: „Mati Babuša, oh, tvoje zlate gore!" Po teh besedah je zopet zaperl oči. »Mladenič, ne obotavljaj se," — vikne Babuša, „Marica te čaka!" »»Marica, oh, moja Marica!"" — vsklikne Nikola in dvigne se, pomogel mu je zdravnik. »Nu, dej! nujva, zavsediva berž velbloda in urno odjezdiva, ker Turki bi utegnili zapaziti prevaro, ter verniti se, potle bi tvoje in Maričino upanje zginilo za zmerom. Videla sem na oblacih, poznala po listji na drevji: po njegovem šepetu, in ptičje žvergolenje mi je razodelo, da te je nevarnost vjela, zato" sem le-sem prihitela vetru na krilih. Zdaj pa le dalje, berž v Veliki Varadin!"" „„Tudi jaz sem na tem poti, tam je moja domovina!"" — omeni hakim. „Tedaj z nama vred zasedi velbloda!" — reče Babuša, in ko hitro je zdravnik bil na pustinci — jezdili so po bliskovo proti vshodu vsi trije: Babuša velblodu na vrati, Nikola med gerbama, hakim pa zadaj. * * * Veliki Varadin je bil še turška vlast. V varošhazi je na blazinjaku počival Begler-beg in gerdo krivenčil svoj obraz. Mučila ga jeputika, kajti po prorokovej do- j volitvi se je prerad pečal se ženstvom in po njegovej prepovedi je prerad vino ser kal. V tem pred-enj v sobano stopi janičar, navskriž roci dene na persi in oglasi, da so zaldtili neko čudovito jez-darijo: nekovega Turka, ki terdi, da je kavrin, neko ciganko in nekovega franškega zdravnika: vsi trije so jezdili velbloda. Begler-beg je prav milostivo prejel to vest, to je : pravovernemu kavrinu je voščil: »da bi se mu na obraz obernil oča v grobu," — hakimu : „da bi ta pes v raji blato žerl" — in pljunil je zaničljivo, ko je bil zaslišal cigankino ime. A naposled je ukazal, naj pred-enj pripeljejo oblaznelega pravovernega kavrina. Pripeljejo mu Nikolo. »Ha, ti pasji Turčin, v kega Mohamed pljune, ko ga poprosiš, da ti odloči tri sto hurisek, katere je obljubil slehernemu pravovercu! sin —," — o tej besedi ga zmore protin: zadega čibuk in kavo v časi janičarjem v obraz in krohotne: »Natolcite ga po podplatih — in hakima tudi!" Le to je bila pomoč, s katero je Begler-beg malo potješil svoje bolečine. Ker je Nikola bil obrite glave, menili so, da je Turčin, in če prav je ciganka, ki je le sama umela tur-ščino in znala turški govoriti — zelo" ugovarjala, vendar le pravoverci nijso dali pregovoriti se. Uže so hoteli, da Begler-bega ukaz izveršč, ter kazne izlajico in laž-njivca hakima, kar ciganka pridehti v sobano, levico pritisne Begler-begu na persi in vsklikne: „Ahmet! ali svojo kri razkališ ? !" »»Fatmeh! . . . svojega sina?! Šukiur Allah! Ne, ne po podplatih!"" — kriknil je insužnjemu, ki je odločal se ukazu, v glavo zagnal posodo, ki je imel j« poleg sebe. * * * Zopet je Begler-beg razprečen ležal na divanu — in pred njim je stal in roci križema deržal na persih njegov sin: Slovak Nikola, a stala je pred njim tudi ciganka: mati Babuša, haremu sužnja. Na tanko in dolgo je Babuša svojemu pervemu gospodarju razodevala svoja jasnila; jaz le kratko povem vse to o tej priliki. Fatmeh je bila ciganka iz Moldavske. Tam jo je bil izpoznal neki turški kovač, ki je konje koval; aH ker je bila lepa, če prav sta imela vsak svojo vero, ven-dar-le je odbral si jo za milostnico. Nadarila pa ga je se sinom. Kovač se je pojaničaril, jel je ubogo rajo strašno žuliti, pulil je novce iz njih; nap6sled je bil aga: začel je sramovati se svoje sopruge, zaničljive ciganke. Ta čas mu je paša v Smederevu dal eno svojih sužnjic, ki je bil naveličal se je, za soprogo, tedaj je Fatmeh morala zapustiti njegovo hišo. Pa Fatmeh se nij tako lehko dala pregnati: delala mu je nadlego se svojimi neumornimi prošnjami, njegovej novej sopruzi Aveshi pa se je pridno grozila. Ko o nekej priliki nij bilo age doma, izgnali so skopljenci na Aveshinin ukaz sitno Fatmeho iz hiše, sina pa so obesili pred hišnimi vrati. — Tisto noč kasnejše je gorela hiša Ahmet-age, Ayesho pa so zjutraj našli visečo na tistem kolu, na katerem je bil Fatmehin sin izdihnil dušo. A dečka, ki ga je bila malo tednov popreje porodila Avesha, iskali so zastonj. Tega otroka je bila odnesla Fatmeh. Ali, da si je hudo gorela osveta v njej, vendar otroku nij mogla uči-niti nič zalega, kajti imela je divje, pa tudi usmiljeno serce. Dopadalo jej je dete, vzela ga je se seboj daleč, daleč na slovaške gore, kjer ga je izročila soprozi nekega revnega ovčarja. Otroka so pokerstili za Nikolo, Fatmeh pa se je živila z vedeževanjem in v skerbi imela varovanca, kateri se je bil naposled priljubil jej tako, da je je minola vsa osveta, ter da je sklenila, da sina da.de nazaj očetu. Po ciganih je bila Fatmeh ali Babuša, kakor je bilo ime jej v Slovaškej, izvedela, da je Ahmet v tem postal Begler-beg in nagromadil si neizmerno veliko zlata. Torej je tiščala v Mikulaša, naj odide na jug, in pazila je na-nj na tem poti, da sam nij znal. Znano nam je užž, kako ga je otela smertne nevarnosti. * * * Na poti iz Trenčina v Zlatino vidimo, kako se urno dalje pomiče jako dolga živa versta. To so velblodje, otovorjeni se zaboji samega zlata in nevestinih dragotin in dragega kamenja; to so ponosni konji, ki nes6 vele-krasno oblečene jezdece, pred njimi pa jezdi cvetoč mla-deneč v dragej, z demanti posutej ogerskej obleki, — pred njim je tudi ženska se zavojem pred obrazom in prekrasno vshodno oblečena. To je bil Mikulaš, čegar oča Begler-beg je bil stoperv umeri in svojemu sinu zapustil neznansko bogastvo, — to je bila Fatmeh — Babuša, mačeha mladeničeva. Bolj in bolj mladenič dreza in šegače svojega sijajno odičenega konja, a ko prijezdi holmcu izza ovinka; ko zagleda zlatinske cerkve, njenega stolpa strešni višek, hoče dalje zdirjati, ali — ali moral se je ustaviti, kajti belo oblečenih dev sprevod se je bil prikazal pred njim, za devami so koračili štirje moški s černo odeto rakvo na ramah, za rakvo je mertvaški trudno dehtel Cigan stari, do cela oslepeli pes, za psom pa je stopal Zla-tinski sodnik, — sodnik sicer tako ohol, a zdaj ves solzan. Drugega Nikola nij videl .... Plane raz konja — in šel je vštric sodnika za rakvo. Vse spremstvo pa je pridružilo in pomikalo se za njima. Takega slovesnega sprevoda se pač nij nadejala Marina ! Nekoliko tednov pred adventom jo je bil oča zaročil z nekim ničemnikom, ki je bil b6gat z novci in se zemljo, predposlednji pustni teden pak je žalost prevzela jej serce in umorila ga, — in nesli so jo v hladno jamo. Žalosten predpust! * Pepelnično sredo je pes Cigan tretji pot dehtel za rakvo, v katerej je mertvaški onemogel ležal turškega Begler-bega bogati sin Mikulaš. Od groba, ki je kril tega merliča, pa nij se več ganil. Tudi Babuše nij več videla ni živa duša. Basni. (Zložil 4%) Penici. (Spisuje L. Ferčnik.) (Konec.) Pri Labskem Tvnicu pridemo do Labe, a Laba je i bila tako plitva in tako tiho je lezla naprej, da nisem I razumel, kako se je moglo nesrečnega leta 1866, v nji jih toliko utopiti. Postaja v Labskem Tvnicu tiči v zatišji sred bo-I rovega gozdiča, mestice samo je na hribu, kakor Radoljica; meni se tudi na pervi vid ni zdelo veče, a vendar mora i biti veče, ker šteje, če je zemljopiscu verjeti, 276 pohi-1 štev in 1900 prebivalcev ter ima predilnice za bombaž. : Tik železnice je strojnička tovarna. Blizo K1 a d r u b a proti severu se vidijo poslopja cesarske kobilarne; na levo široka ravnina z gozdmi obrobljena, na desno hribi. V večernem solncu se že od daleč sveti grad na visokem holmu, to je grad Pardubickv in pod gradom mesto Pardubice, pred kterim se vlak pomudi blizo tri četert ure. Med tem se odpravi drug vlak proti Kraljevem Hradcu. Od Pardubic do Kraljevega Hradca bodo kake 4 milje. Pač sem gledal iz kolodvora proti tej, v avstrijski zgodovini osodepolni strani, a razun gor in hribov nisem ugledal ničesar. Bojni hrup se je vlegel in padli trohnijo v svojih grobeh. Na vožnji od Pardubic do Dasic se je zmračilo, k sreči se pa kmalo pomoli izza gozdov polna luna, kaj bi si mogel še več želeti! V mesečni svitlobi se vozimo med hribi po dolinicah; kraji so bolj pusti in revni. V-mesečni svitlobi vidim spominek slavnega pedagoga Amos Komenskeho v neki samoti, kjer se je moral skrivati, če se ne motim, dve leti in ga je vzderževal neki Iskra, lastnik grada Brandiškega. Ce bi bil pesnik, ki zna v 24 1. p eni ca. Kako postal je prazen kraj, Kje pevci so ostali? 1 Oj sestra, ti je znano kaj, Zakaj so omolčali? 2. pen i ca. Ne čudi se, jaz ti povem, Da se glasu ne čuje; Postal pa log je tih in nem, Ker pevcev ne spoštuje. Lastniki needini vsi, Imajo vsak postave, Kar enemu se dobro zdi, Pa nij za druge glave. Škerjanec enim ni bil všeč, Ker sveto se glasil je, In slavec pa — o strašna reč— V ljubezni se topil je. ------ Potniške Sovražen kosu bil je vsak, Ker grajal je slabosti, Nobeden sploh pa nij bil tak, Da vsem bi vstregel dosti. Le malo pevcev je bilo, Še teh spoznali nijso ; Zat6 je nemo vse tako In potihnili vsi so. 1. p e n i c a. Oj čudni pa se meni zde, Ti pesniki slovenski; Le malo peli omolče Gorenski in dolenski. 2. p e n i c a. Bolj čudni še so meni pa Sodniki vladajoči, Ki jimjje proti kar nij za; Umetnost jim ne loči. drobtine. — 188 — mesečni svitlobi najlepše prepevati, bi ti že vedel še od postaj v Moravanu, Uherskem, Visoki muti, Chocnu kaj povedati; ker se pa s pesništvom nisem nikdar ukvarjal, rajši o teh krajih molčim. Dasiravno je bila svetla jasna noč in so nam svetile z mescem še zvezdice, solnca nam vendar niso mogle nadomestiti, noč je noč, in da si je še tako svetla, vendar oko vse bolj v sanjah vidi, nego v resnici. Težko sem že čakal, da smo se pripeljali memo Brandisa nad Orlico in memo suknarskega me-stica Vildenšverta do Češke Trebove, kjer je potekal moj vozilni listič. Od Češke Trebove doBerna inBeča. V gostilnici Deržilekovi, kakih 150 korakov od kolodvora, me je vse popolnoma zadovolilo: čedna izba in post-lj, dobra postrežba in zvečer kratkočasna zabava. Kratkočasil je nazoče goste neki šaljivi mestjan s svojimi smešnimi, politično satiričnimi pesmi. Poznalo se mu je, da je videl lepših dni. Spomin na nje in grenko sedanjost je vtapljal ta večer v pivu, kterega je s svojima tovaršema ser kal iz verča, ki je bil v meri podoben ver-čem pri ženitnini v Kani na Galilejskem. Mogotci Češko Trebovski in uradništvo bili so zbrani v posebni izbi in tudi med njimi se je vnel prepir za in zoper fundamen-talne članke, dokler ni šaljivi pevec storil konec prepiru, ker vse je poslušalo ne toliko hripavega petja, nego komičnega zapopadka. 20. oktobra. Jutro je bilo jasno, le merzla sapa je pihala od izhoda ; vendar se napotim proti mestu. Mesto Češke Trebove je kakor druga češka mesta, v sredi ima veliko teržišče, krog teržišča pa hiše, nektere še z lopami. Cerkev je nova, ima lepo podobo Marije pomočnice in kri-žev pot z velikimi podobami. Stikal sem na levo in na desno, da bi staknil kavarno in dobil zajterk, s kavarno pa se mesto, dasiravno ima po zemljopisji 2500 prebivalcev v 450 hišah, ne more ponašati. Torej moram po zajterk k Deržileku nazaj. Da je „hostinec" Deržilek naroden mož, pričale so mi slike čeških narodnjakov na stenah. Do B e r n a se peljem po berzovlaku, da popravim, kar sem zamudil po včerajšnji počasni, vožnji z mešanim vlakom, a družba ni bila kratkočasna. Tolst, mlad gospod, ki je ves čas smerčal in še tolsteja priletna gospa, ktera je tudi spala ali mžela, sta z menoj delila kupe; poznalo se je jima, da sta se vozila že celo noč in da sta se morebiti pripeljala iz daljnih krajev. Ne moten po družbi sem mogel opazovati okoličje železnično, ki se je po urnem diru mahoma premenjalo. Najpred se vozimo med nizkim gorovjem, kjer je bilo poleg smrečja že nekaj bukovja, potem po lepi ravnini s čednimi vasmi. Kakor dolg, širok trak se razte-guje Mizo uro daleč delalsko mesto Zvitava ob rečici Zvitavi že na Moravskem. Skozi tunel priderdramo v prijazno dolinico s potokom, v kterem je vse živo rac. Kazbešene rute zavijalke blizo velikega poslopja pri Brizavi nam naznanja, da je tu blizo predilnica ali tovarna za sukno in enako robo. Naprej do Letovic je železnica napeljana po lokah, zaraščenih z olšjem. Od Boskovic do Blanskega lepi, prijetni kraji, mnogo sadja. Tu znajo tudi krave vpregati pred drevo in ž njimi orati; žvižganje hlapona je reve preplašilo, da bi bile rade bežale, ko bi mogle. Postaja Blansko je med skalami v tesni dolinici, blizo pa fužine kneza Salma za železnične šine, kterih vidim velike sklade na postajttVm kolodvoru. Za Blan-skim so se morali hribi na 10 krajih preriti, da se je železnici napravila ravna, uglajena steza. Komej se je predirjal tunel, že vidiš zijati drugo černo žrelo, mašina zaberlizga, potem votlo puhlo bobnenje, kakor da bi v črevah nekaj bobnelo, in spet si na belem dnevu v prijaznem solncu. — Okolica Blanska se prišteva najpri-jetnišim v krasni, plodni Moraviji. — Ko smo prerili skoz zadnji predor, vzdigali so se iz planjave že stolpi in hiše Bernske. Na hribcih, proti solncu nagnjenih, zagledaš perve vinske gorice z nizkim tersjem; na polji že vidiš nekterih njiv s turšico. Kjer se goroyje in hribovje polagoma spušča v široko, rodovitno planjavo ob znožji dveh hribov in med dvema rečicama: Švarcava in Zvitavi, vselilo se je Bernsko mesto, s svojim starejšim delom v bregu, novo mesto z mnogobrojnimi tovarnami pa v ravnini. Ako se pripelješ od severne strani in vidiš visoka poslopja z še vi-šimi dimniki, bi bil lahko napeljan na misel, da so to same cerkve in sami stolpi, in Bernčanje, Bog vš, kako pobožni. A ti stolpi niso zvoniki, v ogromnih poslopjih se večidel moli in Časti drug Bog, kterema pravimo malik bogastva. Mnogo dobrega imajo Bernske tovarne za sukna; one nas oblačijo, naša trupla odevajo in grejejo, da nam ni treba za takošna dela se brigati. Kakor Mohamedanci v Meko, potujejo premožneji tergovci vsako jesen, časih tudi spomladi v Berno na sejm; takrat jih je bilo po vseh vagonih vse polno in kdo so, si precej zvedel iz njih pogovorov. Tožili so eni, da so morali blago drago plačevati, mlajši so se hvalili, da so srečno nakupovali, kdo je resnico govoril? Morebiti niti stareji niti mlajši; z besedami se rado zakrivajo misli. Sukna nisem imel kupovati, tudi drugih posebnih opravil nisem imel, za ogledanje mesta sem imel štiri ure na razpolaganje, kar je popolnoma zadostovalo. Pomerim jo proti pervemu hribu, ki je do verna obzidan in na svojem temenu nosi stolno cerkev. Po dolgem po-popraševanji se mi posreči najti cerkovnika, da mi odpre cerkev. Znotraj je kaj čedna in visoka , ponovljena 1. 1869, morebiti se pa zatorej viša vidi, ker ima edino ladjo. V ladji ima šest renoviranih oltarjev. V glavnem oltarji je velika slika: Slovo sv. Petra in Pavla. V-zakristiji za korarje je krasna slika matere božje, černa, na zlatem dnu in oltarni omaric rajnega škofa grofa Šafgoče. Na severo-zapadni strani tega hriba so sprehajališča z vertnimi nasadbami in na ravnici spominek, postavljen od mestnih očetov rajnemu cesarju Francu I. v zahvalo za dobljeni mir po francoskih vojskah. Vštric pervega hriba je, ločen po širokem obzidanem sedlu, drugi precej visi hrib, iz kterega gleda, kakor ogromni tičuik, prejšnja terdnjava in jetnišče za politične jetnike, zdaj pa kosama. Čel hrib, ki je stoletja služil vojskinim napravam, služi zdaj prijetnim zabavam; posajen je z različnim germovjem, v kterem, če hočejo, prepevajo slav-čki in se derejo nočne rop ne tiče brez perutnic. O mraku bi ne htel se ondi prehajati. Iz razdertih nasipov in kasemat so kaj lepi razgledi po Bernski okolici. Na severni strani blizo kolodvora je fabrika pri fabrika, na južni in zapadni strani se vzdigajo hribi — proti izhodu pa z očmi nepresegljiva planjava. — Dolgo sem stal pred staro gotiško cerkvijo sv. Jakoba, ktera se ravno popravlja. Krasnemu stolpu so 1. 1842., prej ko ne, po ukazu vandalskega birokratizma, dali okroglo kapico iz belega kositra. Najlepše in najbolj ohranjeno delo so gotiška okna s starimi slikarijami v steklu. Južno predmestje, staro Berno, je s severnim Kart-haus vezano po železnici, po kteri se prevažajo široki in dolgi zaboji — vagoni vlečeni od konj. — - 189 — Ker je bil ravno takrat slovesen pogreb, sem slišal veliki zvon in videl pogreb spremi j en od uniformiranih pogrebcev; za trugo pa dolgo rajdo kočij. Kmalo potem pride iz mesta drug pogreb, za kterim je šlo razun duhovna, ministranta, le malo parov ubogih ljudi. Se predeni so potekle štiri ure, prehodil sem mesto, sprehajališča, ia še sem imel toliko časa,- da si morem kupiti »Moravske Orlice" in ž njimi čas pregnati do odhoda Dunajskega vlaka. Dva ogromna vlaka odrineta skorej ob istem času iz Bernskega kolodvora proti Dunaju: per.i po deržavni, drugi po Ferdinandovi železnici čez Lundenburg. Zadnjega si izvolim in dobim obilo družbo tergovcev, tergovčank in drugih kupcev. Od vseh se more človek kaj učiti. K sreči da smo najprijetniše kraje prehajali še pred solnčnim zahodom, druga sreča ali vsaj prijetnost je bila, da sem imel za soseda ver-lega vinokupca Bernskega, kteremu se je serce smejalo, da smo njemu in njegovemu dobremu vinu v trebušni čutari zasluženo cest dajali in slastno ga serkali. Daleč po ravnini se ozira Bulavska gora, do ktere pridemo že v mraku. Od Lundenburg-a do severnega kolodvora Dunajskega se vozimo po noči; dasiravno je časih prikukal mesec izza oblakov, vendar od te vožnje toliko vem, kot blago, ki se vozi v zaboji na poštnem vozu. Bilo je Če-tert ure čez osem, ko se odprejo mnogobrojni vozovi in gosta truma dervi proti izhodnim vratom. Četert ure pozneje sem bil oskerbljen s stanovanjem vkljub strašilu, da jih je težko dobiti zarad premnogih tujcev. V Beču iniz Beča domu. Ljubi bralec! hočeš cesarsko mesto na drobno poznati, k letu boš imel lepo priliko ob času velike razstave; Besednik ti ga ne more popisati na tenko. Devet let je poteklo, odkar sem Dunaj pervokrat videl, in kar je bilo znamenitega v njem ter v okolici pogledal. Tokrat nisem bil namenjen dolgo se ondi muditi, obiskati sem hotel le one kraje, kamor nisem prišel pri pervem pohodu in pogledati nove stavbe, po kterih se je Beč spremenil in olepšal! Serce Dunajsko je še poznati, dasiravno je deloma ponovljeno, a oserčje je vse drugo postalo in bo serce skorej zadušilo. 21. oktobra. Mesto je še v juterni megli, ko že stojim na Taborskem mostu in gledam valove tokrat ne mogočne Donave ; opazovati sem htel zjutrajšnje gibanje v tem oddaljenem mestnem delu. Nisem videl kaj posebnega, le v grapi pri obcestji vidim človeka, zagernjenega v nekdaj vojaški plašč prav sladko spati; ni ga zdramilo ropo-tanje vozov, niti jutranja rosa, niti strah pred tati, — gotovo ni imel česa zgubiti. Pijanca pa hladna zemlja najbolj strezni. **Nekteri pohodi, ki sem jih imel storiti, me zvodijo na južno-zapadno mestno stran. Počasi sto-paje občudujem sijajne palače, ktere so izrastle v novejšem času, zlasti pa čarobno gledišče, za opere. Po opravljenih pohodih po poldne me mika v stolp sv. Štefana, kjer se po naključbi snideva z znanim Častnikom. Kako veseli človeka v tujem kraji najti znanca, s kterim se moreš pogovarjati! Izverstni razgled iz stolpa št. Štefanske cerkve popisati, to bi bilo vodo v morje nositi. Častnik me nagovori, naj obiščeva novo, še nedodelano cerkev, stavljena po obljubi v zahvalo za otatje svitlega cesarja. Velika černa bandera je naznanjala, da je zameri njeni stavitelj Kranner, 70 let star. Cerkev še potrebuje dve leti, pred-enj bo gotova; podobe, ki bodo daljšale zidne niše, so deloma že gotove, deloma se na njih še pridno krese. V delalnici za kamnoseke je videti cel zbor okamnelih svetnikov, škofov, cerkvenih učenikov. Streha je na eni strani že krita s škrilami, podstrešje je iz litega železa. Kamen za podobe se dovaža iz Ogerskega, je lahko za obdelati in ne sperhni na zraku. Med tem, ko ogledujeva cerkev, zadonijo nama na ušesa miložalostni glasovi in kmalo vidiva eden najsi-jajniših pogrebov. Nesli ali peljali so k pogrebu hčer silno bogatega fužinarja in fabrikanta železnih strojer Sigl-na. Njegovi delalci, bila jih je ogromna truma, gotovo 2500—3000, so stopali po štirje v versti pred mert-vaško trugo in za trugo nekoačeča rajda elegantnih ekvi-paž in vozov. In Sigi je priromal iz Nemškega kot prost delalee. Častnik mi hoče pokazati še podzemske čudeže novega Beča in me pelje iz ulice po širokih stopnicah doli v veliko dvorano, več sežnjev globoko pod uličnim po-veršjem ; svetloba ji dohaja po steklenem oboku v dvoru velike palače. Prostora je za 100 mizic in gotovo tudi za 500—600 gostov. Zvečer se hočem nasmejati, častnik mi nasvetuje v Karlovo gledišče; pervi dve igri ste bili šaljivi, tretja je bila tendencijosna, zatorej odlazim pred koncem. 22. oktobra. Cerkev sv. Štefana me spet vabi, da jo grem ogle-davat; dobila je v nektera okna slikarije v steklu, — eno okno je iz leta 1864 kot spominek na bivšega velikega župana Zelinko, drugi iz 1. 1868 v spomin Mo-nike Zelinke. Pozneje stopim v dvorno farno cerkev, kjer je bila ravno pridiga: poslušalcev pa ravno tako malo, kakor pred deveterimi leti. V cerkvi pri sv. Petru pridiga o. jezuit, in tu je bila zbrana odlična gospoda. Cerkvica Marije na stopnicah je bila natlačena, obhajala se je tii tridnevnica v čast očetu Alfonzu Liguorijanskemu in kardinal so peli veliko mašo, a še več je ljudi tje vabilo petje glediščinih pevk, kar je pa mene kmalo odgnalo. Naveličan gledanja in pohajkovanja sklenem še ta dan Beču — ustavoverskemu taboru — oberniti herbet in jadrati tje', kamor se obernejo tiče jeseni, toda ne celo tako daleč. Ker je bila nedelja in še dosti prijeten jesensk dan, sem imel priložnost opazovati Dunajčane na svojih nedeljskih izletih. Podam se na kolodvor: v kolodvoru je pa bilo gomezljanje, kakor na velikem mravljišči, kedar ga razgerneš. Odpeljem se ob dveh. Že na pervih postajah je jel vlak oddajati svoje potnike, v Liesingu, v Mariabrunu, največ pa v Badnu ; v Veslavi so bili vozovi že prazni. Do postaje v Modlingu moram poslušati politično razpravo med Pressiancem in Vater-landistom o fundamentalnih člankih; pervi je bil navdušen, razgovoren Prusijanec, drugi je mirno in tehtno ugovarjal po Vaterlandu. V vozu nista mogla razprave končati, Vaterlandist je šel mošt pokušat in kupovat, Pressijanec se je v nekem Tuskulu pripravljal za prav-doslovne izpite. Pri Gumpoldskirhnu so tergali v nogradih kljub sv. nedelji. Okolica Veslavska je posejana s prelepimi gradiči: borzijanci in opravniki velikih bank in denarnih zadrug pač lahko zidajo sijajne palače; edin srečen mig-ljej „fortunin" jim vsuje v krilo tisoče goldinarjev. Pri Leobersdorfu — prereže železnica velik park; pri Feliks-dorfu so se ustanovile delalnice za topniške potrebe. No-gradi so za nami, peščena polja Neustadtska se začnejo. Od N e u s t a d t a do Št. lina borovi gozdiči na roiih peščenih zemljiščih, gorovju se približamo, na levi visoko v gori čeden, velik gozd. V Ter niču velike fužine; v Pottenbahu se vozovi spet napolni vajo — s kmečkim ljudstvom in delalci. V Glognicu smo že v sredi — 190 — med gorami; pod železnico velike lijarnice in tovarne, zadnji vinogradič, kakor za poskušnjo, se kaže v solnč-nem bregu. Vlak, kteri je vozil tudi mene, bil je na-prežen ledoPajerbah-a — bila je zadnja zabavna vožnja te jeseni. V Pajerbahu moramo čakati celo uro berzovlaka; po hvali mi je prišla ta urica, dasiravno se mi je zdela dolga. Družbica dunajskih turistov v ir-hastih, kratkih hlačah, zelenih nogovicah, z dobro podkovanimi črevlji na vozle, z nagimi koleni, lodnatimi suk-nami in petelinovim perjem za klobuki je tu čakala vlaka, ki jih bo nazaj tiral v glavno mesto. Hoja po gorah jih je zgladovala in jim gerla posušila , želodci so tirjali tvarine za prebavljenje. Čez Semering bi se pač rajši bil vozil o belem dnevu; toliko bolj romantična je pa bila vožnja v mesečini. V globočini vidimo že migljati lučice iz Šotvina, med Klamom in Breiten-steinom je tunel za tunelom. Lahonsk delalec odličneje verste se je za vožnjo preskerbel s pušico sardin. Verh Semeringa se trudi jo z nožem spraviti sak sebe in priti do ribic; sterme gledam, kako slastno je požiral ribico za ribico, kakor da bi bil vidrine narave, nekoliko ko-madičev prepusti svoji družici in ko je bila pušica prazna, jo zadega skozi okno. Dober tek! si mislim, to je le za laški želodec. Od Mirccušlaga do Bruka imam za družnika uradnika zemljemerca, rojenega Korošca — ki dobro pozna Ogersko, Erdeljsko in je vedel mnogo zanimivega povedati iz svojih uradniških potov zlasti iz Erdeljskega. On se je peljal do Gradca, meni je bilo to noč ostati v Bruku v gostilnici, kjer sem že enkrat prenočil — tik kolodvora. Drugo jutro moram biti že zgodaj na kolodvoru. Bad sem vstal, ker je bila zadnja, dasiravno dolga vožnja. Ker sem v Št. Mihelu veliko klobaso zavozljal, ne vem od daljnega potovanja nič zanimivega povedati. Z radostjo sem pozdravil domače gore, doline, reke in jezera, spominjaje se prislovice: „Povsod dobro, doma najbolje." Miloščina. (Polska.) Keven prosjak gre po vasi" prosit ter pride k Bla-ževi. Blaževa pa je bila skopa in lakomna, niti košček suhega kruha ni dala prosjaku, še oštela ga je ter izgnala iz hiše, a nij mu rekla: »pojdite v imenu božjem !" Prosjak odide in od Blaževe gre k Ivanovi. Ivanova je bila dobra in usmiljena žena; kakor hitro je zagledala prosjaka, vzame svojima otrokoma od ust dva koščeka kruha, ki jima ju je bila ravno namazala z maslom, ter ju da prosjaku, rekoč : da naj bi mu Bog kaj boljšega podelil, ona je revna ter nčma nič druzega pri hiši. — „Bog plačaj, blaga žena! da bi ti Bog vse desetero povernil, da bi mogla obleči zvoje nage otroke, da bi bila srečna, in kar danes začneš delati, da bi delala do solnčnega zahoda." Tako je govoril prosjak odhajaj e. — »JJog plačaj ! Bog plačaj!" zahvali se Ivanova prosjaku ; pa kar je govoril tega ni porajtala in ne razumela. Ivanova je bila revna vdova, a imela je dvoje otrok, katera je živila se svojima rokama; a ko je prosjak odšel, bilo je popoldne, njena otroka pa še nista nič kosila, za večerjo pa jima tudi ni imela kaj dati. Spomladi je dobila Ivanova od Blaževe tri brazde lami, za katerega je morala mnogo dni težko delati, pa storila je vse; ta lan je sama poruvala, namočila, izgo-dila, oterla in izpredla, kakor je treba, potem pa jej je tkalec naredil iž njega kacih dvaj lahti platna, a to platno, edino premoženje, shrani! „. zimo otrokoma in sebi za srajce. Ko je prosjak odšel, bila je v hiši takova siromaščina, da se je Bogu usmililo; otroka sta i plakala, hotela sta jesti, a njo so tudi polile solze. Sama j ni videla, kaj bi začeli, dokler jej ne pride na misel, i da bi nekaj lahti platna nesla zidu na prodaj ter za to kupila kruha in soli. Začne" platno meriti, otroka sta se upokojila; ona meri, meri neprenehoma brez kraja in konca, ter meri do solnčnega zahoda. Iz dvajset lahti platna, namerila ga je tisoč lahti. Polna radosti, zahvali : se najprej Bogu, a da bi otroka prej ko mogoče pokrep-j čala, ni šla še-le konec vasi k Židu, temveč vzame ne-I kaj lahti platna, a proda ga Blaževi, se v6 da prav po ceni; ali kaj je hotela storiti, ker sta otroka hotela jesti. Drugi dan je bil v mestu sejm, a Ivanova nese tjekaj svoje platno. Ker je bilo tenko in belo, plačali so ga jej prav dobro. Tako je prinesla Ivanova s sejma domii mnogo različnih reči, a razun tega še lep mošnjiček de-| narja. Kmalo potem si kupi Ivanova dve kravi, nekaj polja in travnik, najame si posle, hvali Boga in dela. Njena sreča pa je bila Blaževi tern v peti; a čeravno ste sedaj večkrat skupaj jedli in pili, bili ena drugej ] botri, vendar ni bila Blaževa nikoli prav prijazna Iva-i novej. Nekega dne pri sklenici palenke je izpraševala Blaževa Ivano, kako je prišla v siromaščino, a kako si je zopet pomogla? Ivanova pa jej je vse zvesto od začetka do kraja razložila , kako je bilo : da je prišel k njej prosjak, da je vzela od ust otrokoma dva koščeka | kruha ter ga njemu dala, da se jej je lepo zahvalil a prosil Boga, kar ona še zapazila ni, da sta potem otroka hotela imeti jesti ter sta plakala, da je hotela platno nesti k zidu, da bi imela za kruh in sol, da je platno merila do solnčnega zahoda — vse, vse jej je povedala. Ko je Blaževa to slišala, napila jej je na zdravje ter rekla: „Ah, moja zlata botrica! ko bi vi vedela, kakova revščina jo tudi včasih pri meni! jaz imam tudi otroke, a mož ne more dovelj zaslužiti; če tudi obadva delava, vendar ni vsemu kaj — ah, draga botrica! če vas še kedaj oni prosjak obišče, recite mu, naj še k meni pride." — „Mila botrica!" odverne Ivanova, „če ga Bog k meni pošlje, gotovo ga prosim, da se oglasi pri vas." Blaževa da še eno sklenico naliti, potem pa se poljubite, obja-mete ter razidete. Teden pozneje je šel oni prosjak po vasi, ravno oni prosjak, ki je Ivanovej izprosil pri Bogu srečo, a oglasi se zopet pri njej. Žena radosti ni vedela, kam bi ga posadila, zahvali se mu, počasti ga in obdaruje, a ko se je prosjak poslovil in odšel, prosi ga, da bi se tudi oglasil pri njenej botri Blaževi; a prosjak obljubi, ko obide vas, da pojde k njej. Ko je prosjak vas obral ter prišel, namaže Blaževa, ki ga je vže od daleč skozi okno videla, otrokom kruh z maslom, a kakor hitro pride v sobo, tekoj vzame otrokoma kruh od ust, ter ga da prosjaku. „Bog plačaj!" pravi prosjak, „kar začneš delati, da bi delala do solnčnega zahoda." Potem odide. Blaževa je že imela pripravljeno platno, da bi ga merila, in vzela je vatlo iz kota ter hotela meriti, med tem pa so hoteli otroci piti, a sama je tudi imela strašno žejo. Da ne bi izgubila preveč časa, skoči berž k vodnjaku po vod<5: pa ko je prinesla pervi korec, tekla je po druzega, a ko je prinesla druzega, tekla je po tretjega, četertega, desetega, in tako je nosila neprenehoma brez potrebe vod<5 do solnčnega zahoda. — 191 — Spomin in pozabljivost. spisal —m—.) Razumno učenj- ua pamet je utemeljeno na notranji zvezi posameznih prikazni in predstav in se da posebno tamkaj vresničiti, kjer so razne prikazni v ozki, djanski zvezi. Pri tej zadevi je posebno važen izrek učenega Drobnica, ki pravi, „kolikor znamo, toliko ohranimo." Sploh ne potrebuje spomin kot „talent" posebnih pripomočkov. Človek si ravno tako lahko zapomni posamezne, v ozki zvezi stoječe prikazni, kakor tudi nezvezane, ne v dotiki stoječe. Dokaz posebno izobraženega, izvan-rednega spomina sta nam dva vojskovodja Cir in Cezar, ki sta vsakega vojaka velike njih vojske natančno poznala. Po slavnem Ciceru največji rimski govornik Hortenzij je znal vse lastne in tudi ptuje govore, če jih je enkrat slišal, zopet natančno ponoviti. Enake narave je bil Mitridat, ki je dva in dvajset raznih jezikov izverstno govoril in Temistoklej, ki si je lože kaj zapomnil kot pozabil. Seneka stareji je znal 3000 besed, ki so se mu hitro narekale, zopet v isti versti v pervem hipu ponoviti. O znanem, angleškem deržavljanu Foksu se je obče govorilo, da zna celo sveto pismo in sicer tako dobro na pamet, da bi ga zamogel zopet spisati, če bi se pogubilo. Drugi možje so si zopet jako lahko zapomnili številke, tako Daze, ki je vsako, še tako dolgo številko precej ponovil, ter si jo vedno v spominu ohranil. Učenjaki so bili od nekdaj različnih misli, kar tiče umetnost takega spomina, tako je posebno Kvintilijan terdil, da se do te sverhe naj lože pride po vedni vadbi. Velikega vpliva na spomin je posebno popolnoma zdravo ali pa bolno telo. Zdrav otrok si mnogokrat v pervih letih vsako stvarico natančno zapomni, drugače je pri bolehnemu. Bolezen zamore spomin kratiti, omejiti, da celo uničiti. Bolen človek, kakor Fišer pravi, pozabi včasih celo najnavadnejše besede in izreke. Izverstno sredstvo pri preskušnji duševne omike vsakega človeka je njegov zaklad v besedoslovji. Tem bogatejši je ovi zaklad, tem večja je omika posameznega. Na Angleškem rabi, kakor so učenjaki preračunih, izobraženi človek blizo 3—4000 besed. V svetem pismu starega zakona se je našlo 5642 besed. Izverstni, povsem vajeni govorniki jih rabijo blizo 10.000, Milten jih ima v svojih spisih 8000, Šekspir, največji angleški spisatelj in dramatik, 15.000. Egiptsko pismo dokazuje, da je tamkajšnji narod v prešlih dobah imel samo 900 besed v porabo. Kako majhen je moral še le biti besedni zaklad kakega prostega egipčanskega delavca! Angleški dninar porabuje, kakor je neki tamkajšnji duhovnik preračunil, samo 300 besed pri vsakdanjšnjih potrebah. Ne samo človek, temuč tudi živali imajo spomin, ki je pri posameznih različen in vedno le enostransk. Pes pozna svojega gospoda le zaradi tega, ker si ga je zapomnil; on nam dokazujo posebno izobražen spomin, kar tiče oseb. Ptice imajo nasprotno posebno določen krajni spomin itd. Če se prizor, ki smo ga prej dobro in določeno poznali in ga tudi drugemu pripovedovati zamogli, otemni ali celo" zgine, pravimo: „to sem zgrešil, sem pozabil". Lastnost to imenujemo „pozabljivost". Posamezne prikazni kakor tudi v daljši zvezi stoječe zamoremo na ovi način zgubiti iz spomina. Pozabljivost je jako različna. Včasih se sicer spominjamo kake prigodbe, ali to le temno. ne določeno, včasih pa znamo še vse ko-re.i ;; zadeve kake stvari, ali posebnih malenkosti nam že primanjkuje; tu in tam se pa celo ne vemo spomi- njati kake prikazni. Pri vsem tem je tu Ji ozir jemati na pazljivost. S tam večjo pazljivostjo smo kaj poslušali, si ogledali ali delali in ob enem si zapomnili, tem večji in boljši bode za vso prihodnost naš spomin o tej stvari. Mnogokrat se pa vendar-le prigodi, da ravno to, kar si hočemo za vselej zapomniti, hitro pozabimo , in da ono, kar hočemo pozabiti, vedno v spominu ohranevamo. To je človeštvo od nekdaj že spoznalo; Cicero sam pravi, govore o tej reči: „Jaz si zapomnim, kar si nočem zapomniti in pozabim, kar nočem pozabiti." Za vse to človek mnogokrat ne more! On si tu in tam prizadeva z vsemi silami, z vso močjo, on porabi čestokrat vso pazljivost, da bi si kako reč dobro in za vselej v pamet vtrobil — ali vse zastonj ! Skušnja nas uči, da človek povsem najlože pozabi od kakega prijatelja, sorodnika itd. mu skazanih dobrot. Dobrote sploh se prav lahko pozabijo; nasprotno se pa neprilike, terdoserčno postopanje, slabo ravnanje itd. vedno v spominu ohrani in to jako živo. »Človek navadno vpiše dobroto v pesek, nepriliko, zlodjanje v terdi kamen". Tega bi ne smelo biti, ali vendar je tako. Na čast človeštva zamoremo pa vendar le terditi, da jih je mnogo, ki ne zabijo dobrot, ki si jih dobro zapomnijo, ter pri priliki po mogočnosti povernejo. Dokaz temu in ob enem izgled našemu postopanju naj bode sledeča prigodba iz staro-gerške zgodovine: Čolnar Pirh iz Itake je nekdaj našel na neki la-diji, ki je bila lastnina pomorskih tolovajev in ljutih roparjev, sivega starčeka, ki so ga roparji vjeli in v strogem zaporu strašno terpinčili. Starček ni imel ničesar pri sebi, kakor samo tri lonce, ki so bili se smolo zadelani. Pirh, čeravno ubožen, da roparjem svoj zadnji prihranjeni denar, da oprosti starčeka, ki se mu je posebno smilil. Ko je starček dosegel prostost, podari usmiljenemu čolnarju ove tri lonce in berzo odide proti svojemu domovji. Pirh si kasneje ogleda sprejeti dar in ostermi. Našel je namreč v loncih ogromno število zlatih denarjev. Iskal je povsod daritelja, ali njegov trud bil je brezvspešen. Iz hvaležnosti je posvečil sedaj bogati čolnar dve tolsti živinčeti svojim bogovom in vedno se spominjal dobrote, ki jo je vsled lastne bla-godušnosti in usmiljenosti sprejel od čudovitega starčeka. Pregovori ruskega naroda. Lastni um ti je pogum. Tvoja ročica vladarica. Svet je dom vseh ljudi. Sila slamo lomi. Smert ne pozna stanu, odpelje Rusa kakor Nemca. Sokol ne leti do solnca. Pes na mervi leži, sam jo ne je in drugim ne da. Star ko psica in majhen ko psiček. Baz tujega konja v strašno blato. Sin, ti si moj; al' um je tvoj. Tvoj je meč, ali moja je glava. Je dobra ali ne ko mati. Vozari počas, da prideS v vas. Tenko prest', mal' nevest. Pri vas derva sekajo, k nam ščepki letajo. Sreča velika, ali uma malo. Hleb ne ide za človekom. Hleb in sol jej, pa pravico mi povej. —m—. 192 — TJganjka zastavic t 21. listu: 40. 16. den. — 41. Zobje in jezik. — 42. Luč. Ogled po svetu. Avstrijsko -ogerska deržava. Akoravno nimamo prijateljev v deržavnem zboru na Dunaji, moramo vendar-le včasi tje pogledati in opazovati, kaj naši politični nasprotniki tam počenjajo. Zborovanje deržavnega zbora se je 12. t. m. pričelo, pa samo pet dni trajalo, 17. t. m. je bila pred novim letom zadnja seja in še le 15. januarja prihodnjega leta se bo pričelo zopet redno zborovati. Zbornica je bila pri pcrvih sejah še močno prazna, manjkali so vsi Ti-rolci, Vorarlberžani in Slovenci, o katerih se čuje, da tudi pozneje ne pojde nobeden na Dunaj, ker nikar niso volje ustavakom pomagati novo volilno postavo kovati. Da tndi Dalmatincev dozdaj še ni bilo tam , kriva je menda samo daljna pot iz Dalmacije na Dunaj ; kakor ustavoverci poročajo, pridejo gotovo po praznikih, da kot pridni dečki obljubljeno železnico od ustavakov za dar sprejamejo. Poljaki so bili pri pervih sejah nazoči, kaj pa bodo storili potem, ko pride nova volilna postava na dnevni red, o tem soditi je težko, ker Poljaki delajo sami svojo politiko in ta je večkrat prav čudna. Bolj važno iz dosedanjih sej deržavnega zbora je samo to, da se je vladi dovolilo pobiranje davkov za perve tri mesece prihodnjega leta in da je minister financ izročil račun za leto 1871 in proračun za 1873 z govorom, s katerim je skušal dokazati, da je finančno stanje naše deržave prav dobro. Mi pa bomo mogli vladi to fe-le tedaj priter-diti, kedar bo visoke davke začela zniževati. — Minister notranjih zadev, br. Lasser, je te dni povabil k sebi več ustavovernih poslancev, katerim je razkril načert nove volilne postave, katere glavna načela obstoje v tem, da bi se deržavni poslanci ne volili več po deželnih zborih, ampak neposredno po prebivateljstvu, da bi se število deržavnih poslancev pomnožilo za 120 ter se pri pomnoženji najbolj oziralo na mestne prebivalce in da bi si Nemci, kar je ustavakom najbolj pri sercu, uterdili nadvlado nad avstrijskimi narodi. Kako daleč se jim bo to posrečilo, bomo videli še le tedaj, ko pride ta postava v deržavnem zboru na dnevni red. Poljaki so ministru pri pogovarjanji naravnost povedali, da nočejo nič slišati 6 tej postavi, ki jemlje deželnim zborom največo sedanjo pravico. Zunanje dei zave. Poljaki se pod prusko vlado zlobno zatiravajo. V novejšem času je vlada zaukazala, da se ima keršanski nauk po vseh nizih šolah učiti samo po nemški, ne več po polski kakor dozdaj. Razne novice. Matica slovenska. Odbor slovenske Matice je pri 27. skupščini 31. oktobra 1872 sklenil, da se po časnikih proglasi, naj vsak Matičar do konca 187 2. leta plača zaostale letne doneske, donesek za 1873 pa do konca meseca junija prihodnjega leta; kdor na ta proglas ne zadosti svoji dolžnosti, izbrisal se bo po § 3 mat. pravil. Dalje je bilo sklenjeno, ude, ki po tem razglasu ne plačajo svojih zaostankov, ob enem naprositi, da nazaj pošljejo knjige, ki so jih prejeli za leta, za ktera niso plačali doneska. Št. Jakobska posojilnica v Rožn veselo napreduje in se čedalje bolj razširja. Do srede tega mesca je imela že čez 90 udov, kateri so nad 3400 gld. gotovega vložili. Ves znesek je bil ob enem na menjice in hiše obre-stonosno izposojen. Zora. Od novega leta počenši izhaja lepoznanski list „Zora" z znanstveno prilogo »Vestnik" v Mariboru. „Zora" ostane kakor do zdaj lepozhanski list, „Vestnik" pa bode kot mesečna priloga vsakemu drugemu listu „Zore" izhajal. Glavno vodstvo obeh listov ima g. Dav. Terstenjak. Cena obema listoma vkup (posebe se lista ne dajeta) je dosedanja „Zorina": sploh 4 for.; učiteljem ljudskih šol in dijakom pa po 2 for. 50 kr. Naroča se pri opravništvu „Zore", Narodna tiskarna v Mariboru. Celovška čitalnica napravi v nedeljo 12. januarja vesejico s petjem, deklamacijo in gledališko igro „Svitoslav Zajček". Po besedi bode ples. Nadjati'se je prav veselega večera, zato vse soude vljudno vabi Odbor. Neudje, ki žele se vdeležiti veselice, naj se prej zaradi vstopnic oglasijo pri društv. knjižničarju. ~! Kurzi na Dunaji 21. decembra 1872. Kreditne akcije . gld. 331.50 I Nadavek na srebro gld. 108.80 Narodno posojilo . „ 66.40 | Napoleondori . . . „ 8.76 Žitna cena v Celovcu. pšenica gld. 6.27 -gld. 1.74 Po vaganu: rež gld. 3.90 — ječmen gld. 3.46. -gld. 3.------turšica gld. 3.10 Z novim letom prične Besednik svoj V. tečaj. Pri tej priložnosti se vsem svojim prijateljem serčno zahvaluje za njih dosedanjo duševno in materialno podporo, ob enem jih pa prosi, naj ga tudi zanaprej blagovoli obilno podpirati. Notranjo osnovo kakor zunanjo obliko sploh Besednik v novem letu ne bo spremenil, prizadeval pa si bo na vso moč drage svoje čitatelje s čedalje bolj raznoverstnim, mikavnim berilom razveseljevati. Akoravno so tiskovni stroški in cena papirja visoko poskočili, ostane listu prejšnja nizka cena, tako da bo vsakemu lehko mogoče si ga naročiti. Naro-čuje se na celo leto za 2 fl. 50 hr. in na pol leta za 1 fl. BO kr. Naročnina naj se pošilja po poštnih nakaznicah na vredništvo ali založništvo Besednika v Celovec, ali pa sepridene naročnini „Slovenskega Prijatelja." vcu 10. decembra 1872. Vredništvo in založništvo Besednika. y Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: S. Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.