'ReJulo*	adSata ib 7taHj&
UMEtMMM
POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 3
£ct»: 4.
Sl. 104	26. menca 1944.
VITEZI, MU PIAM I
Že tretjo obletnico praznujemo od pomembnega 27. marca 1.1941, ko je ves narod v Jugoslaviji, posebno pa tisti deli, ki so bili z Jugoslavijo povezani z iskrenostjo in ljubeznijo, kakor en mož vstal proti suženjski politiki tedanje jugoslovanske vlade. Dalekosežnosti in pomembnosti dogodkov 27.marca 1941. se mogoče ravno letos šele do dobrega zavedamo. Usoda današnje Madjarske nam je zato pač zadosti jasen dokaz in nam zgovorno priča, kakšna bi bila sedanjost Jugoslavije, če bi bila vezana na prosluli tripartitni pakt, ki so ga podpisali Cvetkovič & Co.
Na žalost, 27.marec ni rodil tistih uspehov in tistih spoznanj, ki so jih imeli v srcih in mislih njegovi spočetniki. Delo je bilo opravljeno, oblast je bila izročena zastopnikom vsega naroda; tako so mislili in - pogrešili.
Narodna revolucija 27.marca je bila delo novih ljudi, delo pravih revolucionarjev, ki niso prevračali zgolj osebnosti, pač pa ves zanikerni sistem, ki je ogražal temelje države. Zgodilo pa se ni tako kakor so mislili idealni izvršitelji. Ljudje izdajalske miselnosti so odšli, sistem pa je ostal. Ostale so vse tiste škodljive navlake, ki so jih k nam prinesli razni diktatorski režimi in ki so se jih s tako dobrohotnostjo in samorazumevanjem oprijemali nasledniki firme Cvetkovič & Co.
Vse tisto, kar se je odigralo po 27.marcu 1941, bi verejtno v enaki, ali vsaj ne v slabši režiji izvedli tudi ljudje 25.marca, če bi jim Nemci po kakem naključju ne porinili v roke tripartitni pakt...
Vsaka revolucija zahteva popolno prečiščenje in popolni koreniti preobrat. S tem gotovo ne mislimo, da je bil sam postopek zamenjave nepravilen. Narodna vlada vseh strank Jugoslavije je bila tako-rekoč prva zapoved narodne revolucije. Nasledniki tvorcev 27.marca 1941 pa so že v samem začetku pozabili na napredne Slovence in popolnoma izločili levičarske kroge Jugoslavije. Zato tudi odrekajo številni Jugoslovani že tej prvi vladi značaj “narodne vlade”.
Mislimo tudi, da so storili napako, ko so sestavljali “revolucionarno vlado” z močno ostarelo prvo voditeljsko garnituro jugoslovanskih strank. V dolgem desetletju strankarskega zatišja v Jugoslaviji, ki so ga izpolnjevale razne diktature, so spoštljivi voditelji patriarhalnih jugoslovanskih strank močno ostareli po pameti in po letih. Navezani na uglajene kolesnine državnega političnega voza, so iztirili na
prvem nerodnejšem kolovozu in se čedalje bolj globoko pogrezali v blato razprtij, predsodkov, nerazumevanja in medsebojnega nezaupanja. K temu so se pridružile še neizogibne intrige, ki so itak naj-zvesteiše spremljevalke v dobrem in zlu vsega našega življenja in hotenja.
27.marec je bil za to gospodo epizoda in ne prelom, kakršnega so imeli in ga imajo v mislih njegovi spočetniki. Ti ljudje in vsi njihovi nasledniki niso imeli s 27.marcem nič skupnega, pa ga zato tudi razumeli niso.
Edine odkritosrčne besede je izrekel v tujini I predsednik Il.jugoslovanske vlade v emigraciji dr. Slobodan Jovanovič: “Moja vlada je gotovo ena izmed najslabših, odkar obstoji Jugoslavija.” S tem je bila v emigraciji izrečena redka politična modrost, ki pa ima gamo zgodovinsko, teoretično veljavo. Zelo verjetno je, da je bil rekord prof. Slobodana Jovanoviča od kasnejše garniture daleč presežen. To je tudi razlog, da bi morali tvorci in izvršitelji 27.marca danes po treh letih ponoviti svoj zgodovinski podvig, ker je danes Jugoslavija še v težjem in močnejšem položaju, kakor pa je bila pred tremi leti. Danes gre za vse in v teh odločilnih trenotkih je največii zločin, če se državna politika lahkomiselno oprijema neke fatalistične mistike, češ zmeraj smo jo najboljše speljali, če smo bili prepuščeni sami sebi.
Vlada pred 27.marcem je ignorirala jugoslovansko javno mnenje, današnja vlada ignorira dve tretjini državnega ozemlja. Narod z vso pravico pričakuje, da bodo tvorci 27.marca 1941 ponovili svoje zgodovinsko poslanstvo.
Osvobojen je naše domovine se približuje z veliko hitrostjo, mogoče bodo že jutri zmagovite sovjetske armade na romunskem, pojutrišnjem pa na madjar-skem ozemlju. Zavezniški vdor na Balkan ni več daleč. Turčija je v precepu. Mogoče se bo morala že v bližnji prihodnjosti odločiti. Hitlerjevi sateliti obračajo pridno poglede usmiljenja k zaveznikom. Ali smo v resnici mi Jugoslovani določeni zgolj za topniško krmo, medtem ko drugi odločajo o naši usodi?
Kdor je napoti popolni jugoslovanski konsolidaciji, bratskemu sporazumu in skupni volji za odločno očiščenje naše zemlje od sovražnika, tega je treba z lepa ali z grda poriniti na stranski tir. O tem razmišljajte, vitezi 27.marca 1941, in tako tudi postopajte !	K. c
SVOBODNA TRIBUNA
Jiazintitiahia povedem eMfelMce. Z? maiia
Štovani gospodine urednice!
Na 27 marta 1944 ističu tri godine od revolta jugo-slovvuskog naroda protiv pro-axističkc politike kneza l'avla i “paktaških” vlada StOjadinoviča i Cvetkov iča.
L ta j dan pada tužna ali svijctla obljctnica, kad je juguslo venski narod — nakon Duukcr<|uc-a, histo-ričkug datuma za Veliku Britaniju, onda nenaoru-žanu i osamljenu, te nakon sloma Francuske s jedne Strane, a u momentu kad su Savezne Američkc Države i Sovjetska Rusija s druge Strane bile još neutralne i u stavu očeki vanja — sam i napušten od-bio. u tim vremenima još zamamni, pakt sa Njemač-kon i par dana kasnije odvažno pribvatio uništa-vajuči rat sa silama Osovinc. Taj če dan bez svake sumljc biti označen zlatnim slovima u histeriji našeg naroda; baš radi krvavih žrtava i još krvavijih posli j e.hca ko ji su tom aktu slijedovali! Tog dana je naš narod spasio svoju narodnu čast i budučnost svoje narodne države ...
Sto su kasnije neki od aktera ovog historičkog dana zaboravili svoju ulogu kao “izvršitelji” opče na-ro<!:ic volje i što su čak neki pokušali da “ja", svoj i svoje klike, nametnu kar vol ju opčehitosti, to blijedi preti činjenicom ovog historičkog akta, ko ji je tim veči i hjepši, što je više bezhčau i šlo se pojedinci gube u opčenitosti i širini jednog narodnog pokreta.
Iza ovog je slijedila poli tičko-parlanvn tarna sankcija narodne cjcline obrazovanjem jedne končentra-cionc vlade svih narodnih stranaka zastopanih u Narodiioj Skupštini. Veličinu ovog državničkog akta povečava istina, da su se tu našle zajedno i izričdo jugoslovenske i napadno plemenske : srpske, hrvatske i s'uvenačke stranačke grupacije, lutki da je pri lom fal.la komunistička stranka nijc se u opčem odušev-ljeuju ni opazio; tim više što se je ona udaru od 27 marta spontano i sa oduševljenjem pridružila.
l’rva disonansa bila je, u momentu deklaracije ra ta 6 aprila (ili par dana nakon deklaracije), šlo su sc ne ki ministri desolidarisali i povukli iz vlade.
Ali narod je kao ejelina bio u ra tu. Narod je na Sto svoje mjesto u sklopu drugih slobodnih,. kulturnih i demokratskih naroda.
Na žalost prvi istupi naše vlade u emigraciji, u Jerusaliinu, nisu nam otvorili radosne vidike bud ličnosti. Srpsko-hrvatski spor i medjusobno partijsko obračunavanje pomračili su u prvo m početku zrl ra te poglede i udarili su temelje svemu oiiomc zlu što je kasnije sli jedilo.
L zemlji se je medjutim fašističko-nacistički osva-jač |iobrigao da stvori uslove novih svadja i suko-b.i. 1'ogromima Srba počeo se da u krvi kopa jaz izmed ju Srba i Hrvata, ko ji je imao da uništi jedinstvo jugoslovenskog naroda, te u temeljima sruši Jugoslavijo.
I’red ji mo kao preko mučnog sna od 2 1/2 godine preko vlada Simovič-Jovanovič, Jovanovič-Krnjc-vič-Krek i Trifunovič-Krnjevič-Krelc . . .!
U zemlji je medjutim nastupila reakcija napušte-
nog naroda. Krvava reakcija proti osvaja ča, ko ju bi-liježi historija svijeta i kojom se mi ponosimo.
Pri torne bi griješili prema historičkoj istim, kad ne bi spomenuli ime Draže Mihajloviča, ko ji nam je prvi ulio u srca nadu u bolje dane slobode. Na žalost slab prema svojim podredjenima, a izgloda slabo okružen, ni je uspio spri ječi ti, da sc njegov pokret pomalo ne pretvori u politiku čekanja, kompromisa i na našu veliku šiitu — izgubi karakteris-tiku širokog jugoslovenskog pokreta. U prvom su redu za to krivi oni, ko ji su ga imenovanjem za ministra uvukli u politički život i poli tičke intrige.
Partizanski pokret pod Titom Brozom, i a ko u prvi mah nosi karakteristiko jedne političke stranke, pomalo se pretvara u široki narodni pokret, sa razumljivim greškama u početku: da jugoslovcnski otpor ne istovjetuje se otporom naroda kao cjcline, nego ga praktički i teoretski smatra otporom zajednice više srodnih “naroda" (čak i “makedonskog”) ; da pre-više naglasu je interes jedne stranke, pak s toga vrlo lahko, a gd j e kad a nažalost i krvavo, lomi štap nad protivnicima, istovjetujuči ncprijateljc jedne narodne partije sa narodnim neprijatcljima; da u svrhu momentalnih uspjeha, iz agitacionih razloga, gdje-kada istovjetuje svoju partijsku propagandi: sa taktikom (i ljudima!) jedne ili druge oštro partikula-ristične stranke, čak separatističke grupe. n. pr. u Hrvatskoj, Crnoj gori ili Makedoniji — uzprkos svemu torne, on se pomalo pretvara u jedan opče narodni pokret. Ali kao što sc ne možemo služiti, gh d.t-juči ovako iz vani, sa tim slabim stranama taktike pokreta u unutarnoj poli tiči — koja je u prvom redu radi griješaka s druge Strane ima la izvjesnih rezultata i uspteha - tako sc slažem s nastajanjem Tlim a pokreta da okvir i program narodnog pokreta izpitni sa socialnem i ekotiomskom sadržinom. To je njc^ gova velika prednost, pa makar sc ta socialno-cko-nomska sad rži na približa vala programu jedne izvjesne stranke .. .! Baš stoga što mi iz raznih razloga (u prvom redu radi plemenskih borba!) nismo uspjeli sa svojim pokušajima da taj narodni, politički okvir ispunimo sa sadržinom . ..
Ja ovako kao stari nacionalni Jugoslovcn sndim; sudim pameču i srcem — ne samo srcem! Nama je do rezultata i — Jugoslavije.
Vlada Puričeva u Kairu, sada u Londonu, bita je jedan pokušaj nakon neuspicha svili prijašn jih vlada u Londonu. Taj sc je pokušaj, nakon poznate Puri-čevc izjave počet kom decembra 194.1, preivorio u pot-puni neuspjch i po<tepeno u narodnu sramom: danas više nego ikada. Bilo bi potrebno da ta vlada otidje, ako se želi da izbjegne gradjanski rat. Bar se pokuša izbječi ga... Jer mi niti smo tako veliki, niti tako jaki, niti tako bogati, niti u takovom vaujskom i unutran jem položaju, da sebi snujemo pruištiti taj luksus ... Nakon ovog ra ta i nakon oslnbodienja. treba nam mira : da bi slobodnom voljom naroda us-postavili narodnu i zakonitu vlast, kaznili krivce i obnovili zemlju.
Nova vlada u emigraciji imala bi kao prvu zadaču dužnost da postavi na normalnu bazu odnose sa Rusi-jom. Eventualna nova vlada u emigraciji, kao kontinuitet koncentracione narodne vlade od 27 marla, imala bi u prvom redu da zastupa interese našeg naroda pred saveznic.ma. Jcdnu takovu vladu diktiraju nam n.'pr.'naši neriješeni odnosi s Italijom. Eventualno dvije vlade, jedna u emigraciji, druga u zemlji, žnačile bi kaos i oslabljenje našeg vanjskog-politič-kog položaja! Bez priznanja Rusije i kontakta s njo-me bila bi opet svaka naša vlada krnja, kao što bi bila bez Velike Britanije ili Savczmh Amcričkih Država ...
Drugu zadaču bi imala ta vlada, da uspostavi kontakt sa Narodno Oslobodilačkom Vojskom. U toj su
vojski okupljeni Srbi, Hrvati i Slovenci; ona djcluje na večem djelu narodnog teritorija. Naši savezmci saradjuju njome. — Draža, bez odgovornosti držav-nog ministra, treba da kao vojnik svoju taktiku udcsi u potpunom sporazumu sa saveznicima. Svaki kontakt njegovih ljudi, u koliko su tačne tvrdnje naših savezmka, sa Nedičevim ljudima, treba da odlučno prekine. — Neobhodno je nužno, u jednu riječ, s obiju strana potražiti bar vojničku bazu saradnje u Odlučnom momentu pojačanog i odlučujučeg evrops-kog sukoba sa Nijcmcima. U svakom slučaju obus-taviti medjusobnu krvarinu; sramotim po nas, štet-nu po o]>ču stvar saveznika i vrlo koristim za Nazi-fašističku Njcmačku ... To je zadača jedne nove jugoslovenske vlade u emigraciji, koja bi u svakom slučaju bila prclazna vlada ad hoc. J er u historičkom
momentu kad se zemlja počne da vidno oslobadja nepnjateljske okupacije trebalo bi, da jo zameni vlada ljudi iz naroda — s terena. Ta če nastupati sa svim autuntetom, priznata kao legalna vlada i od savezmka i od ejelog naroda. Ona če u bolja i nor-malmja vremena morati da demokratskim putem, u miru i slobodi, ispita narodnu volju o političkoj. i ekonomsko-socialnoj strukturi države.
Smatram svojom dužnošču naglasiti, da je u svakom slučaju interes zemlje i naroda, da Puričeva vlada, čiji rad i djelovanjc latalni su po naše narodne i zajedliičke savezmčke interese, smjesta otidje i stvori mogučnosti daljnjem radu . . . To je moje gle-dište.
Pokušao sam, gosp.uredniče, da na ovu veliku ob-Ijetnicu kažem i pred vašim patriotskim čitateljima obrazložim mišljenje jednog starijcg nacionalnog radnika, koji je cijeli svoj život sanjao, radio i borio” se za Jugoslavijo, koju je log decembra 1918 doživio, a koji je 27 marta 1941 u duhu vidio njezinu privid-nu smrt, ali i osjetio da se iz njezina pepela, kao iz pepela legemlarnog fenixa, radja Nova Jugoslavija — koja če živ joti vjekovima.
Jest, smrt fašizmu t.j. našem historičkom neprija-telju, Nijemcu — sloboda narodu t.j. jugosloven^lv-m narodu u slobodnoj Jugoslaviji. To je ideja 27 marta! To treba da je naš program.
Štovanjem
dr. B.G. Angjelinovič
Kairo, 20 marta 1944.
Točno pred petimi leti, v marcu 1.1939. je bilo, ko so Hitlerjeve horde navalile na Češkoslovaško republiko. Madjarska je takrat Češkoslovaški zabodla bodalo v hrbet. Nasledniki azijatskih Hunov so vdrli na Slovaško in se polastili najvažnejših njenih južnih predelov. Istočasno so madjarske tolpe zasedle Podkarpatsko Rusijo.
Danes stoji madjarska ošabnost pred popolnoma spremenjenim položajem. Pred nekaj dnevi je sedem nemških divizij vdrlo na njeno ozemlje, predvsem iz Avstrije, Jugoslavije in Romunije. Tako so Nemci vojaško zasedli vso Madjarsko.
To je usoda tiste Madjarske, ki je v tej vojni izrabila vsako priliko, da izda svoje sosede. To je tista Madjarska, ki je najprej zasedla čisto slovaško 'n čisto rusko ozemlje na severu. To je tista Madjarska, ki se je pustila korumpirati od Hitlerja ■n svoji zaveznici Romuniji ukradla Transilvanijo. To je tista Madjarska, ki je vkljub "večnemu prija-teljsvu” z Jugoslavijo že čez nekaj tednov vdrla s Prusijaškimi tolpami v Vojvodino in so njene hunske tolpe pobile na desettisočc tamkaj živečih Jugoslovanov ...
Rdeča armada je komaj dobrih 150 kilometrov oddaljena od madjarske meje. Finski primer jo je potegnil v vrtinec zelo problematične nacistične zmage. Madjari so bili že od nekdaj veliki politični špekulantje, čeravno jih je politični instinkt mnogo-
krat pustil na cedilu. Še pred izbruhom vojne z Jugo: slavijo je admiral Horty poslal nekaj svojih zaup1 nikov v tujino, da bi bili tu “za vsak slučaj na raz-'
(Konec na
23.str.)
SVOBODNA TRIBUNA
NEKAJ PRIPOMB K ČLANKOM JADRANSKEGA
Čital sem z zanimanjem v “Bazovici” članke Jadranskega o novi Salveminijevi knjigi ter bi rad dodal nekaj pripomb.
Res je, da je vladal že v času pred prvo svetovno vojno med Italijani Julijske Krajine nek čut superiornosti napram nam. Temeljil je v glavnem na zavesti, da imajo oni za seboj veliko lastno državo in pa na občutni razliki med našim in njihovim socialnim ustrojem. Slovenci smo bili v prvi vrsti kmetje in delavci, medtem ko so Italijani imeli v svojih rokah skoro vso industrijo in trgovino, kakor tudi v pretežnem delu vse uradniške in svobodne poklice. Sicer se je to razmerje v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno spreminjalo polagoma v našo korist, ali bili smo še vedno precej daleč od nekega vsaj približnega ravnotežja.
Dozdevna laška superiornost se je izražala na razne načine. Pri Italijanih ni bilo nobenega razpoloženja za upoštevanje našega jezika. Narobe, vzdrževali so velike nasprotnosti, da bi dali svoji mladini sploh možnost, da se našega jezika uči. Na italijanskih srednjih šolah v Trstu nista bili dopuščeni niti slovenščina niti hrvaščina, tudi ne kot neobvezna predmeta. Podobno je bilo v vseh drugih italijanskih šolah na Primorskem. Na takem stališču so Italijani dosledno vztrajali, dasi se je našla tudi med njimi po kaka pametna glava, ki je jasno videla, kako pogrešno je tako postopanje. Imel sem priliko dobiti v roke prvo italijansko-slovensko slovnico, ki jo je izdal v prvi polovici 19.stoletja tržaški odvetnik Vincenc Framel pl. VVeissenthurm. Pisana je v “bohoričici” ter ji je priključen Linhartov “Maticzek se zheni”. Zanimivo je, kako utemeljuje pisec v uvodu potrebo in umestnost take slovnice. Pravi, da je znanje slovenskega jezika (la lingua cragno-lina) neobhodno potrebno za vsakega primorskega Italijana že zato, ker je vsa okolica Trsta in vse njegovo bližje zaledje slovensko. Razen tega pa omogoča znanje tega jezika razumevanje drugih slovanskih jezikov, ki se govore v največjem delu srednje in vzhodne Evrope.
Toda ljudje s tako širokim pogledom so bili redki, ogromna večina Italijanov je bila zaverovana v svojo 2000 letno kulturo in je mislila, da je za nas Slovence najboljše, da se čim prej poitalijančimo. Zanimivo je v tem pogledu, kar je doživel pred kakimi 15 leti v Rimu naš tržaški voditelj dr.Josip VVilfan. Izdelal je bil tedaj spomenico, v kateri je obširno utemeljeval potrebo za priznanje naših narodnih pravic s strani Italijanov kot pogoj za mirno sožitje med obema narodoma v Julijski Krajini. Predocil je istočasno, da bi tako sožitje ugodno delovalo na razmerje med Italijo in Jugoslavijo in bi v tem slučaju, mi Jugoslovani pod Italijo, držali trdno vez med obema državama. Prijavil se je tedanjemu predsedniku italijanske vlade Mussoliniju, da bi mu izročil in obrazložil svojo spomenico. Ta pa ga ni hotel sprejeti, marveč mu je dal po svojem tajniku sporočiti, da ga spis take vsebine ne zanima.
Dr. VVilfan se je tedaj odločil, da obišče senatorja X (ime sem pozabil), ki je veljal za iskrenega našega prijatelja. Tekom obiska je dr. VVilfan ugotovil, da je senator dobro poučen o naših razmerah in da je odličen poznavalec jugoslovanske zgodovine in jugoslovanskega slovst/va. Ko mu je predočil dr. VVilfan vsebino svoje spomenice, je pričel senator s pomisleki ter je končno izjavil, da bi bilo za Jugoslovane pod Italijo najpametnejše, če se lepo mirno poitalijančijo, češ da je laška kultura neprimerno večja od naše in bi mi na ta način samo pridobili.
Tako je bilo mnenje tega našega “iskrenega prijatelja”. Dan na dan pa si v laškem časopisju lahko čital podobna in še nepovoljnejša mnenja in jih pogosto slišal v bolj ali manj odkriti obliki iz ust drugih Italijanov, ki so bili tudi iskreni - toda naši nasprotniki. V živem spominu mi je pogovor, ki sem ga imel 1.1926. s tedanjim prefektom v Reki Vivorijem. Razpravljala sva o vprašanju naših dijakov, ki so študirali v Jugoslaviji in se ni mogel prečuditi, kako morejo starši pošiljati svoje otroke čez mejo v jugoslovanske šole, ko imajo vendar tu na razpolago izborno italijansko šolstvo. “Če bi že izobraževali svoje otroke v kulturi Goethejevi”, je vzkliknil, “bi to razumel, (- v resnici pa so Italijani tedaj na južnem Tirolskem zapirali Nemce, če so svoje otroke učili po nemško, kakor se je to zgodilo tudi z nemškim poslancem v rimskem parlamentu Sternba chom -) toda, da ima nekdo tako neznatno kulturo kakor je jugoslovanska 'rajši pa kakor našo 2000 letno italijansko, to pa mi je res nerazumljivo.” Odgovoril sem mu, da dvomim, da vsi Italijani v praksi enako cenijo Goethejevo kulturo kot jo ceni on; kar se pa naše tiče, naj mu povem svoj slučaj: Podedoval sem po svojem očetu preprosto srebrno uro, ne zamenjam pa je niti z zlato, ker je mola in mi je ljubša kot vse ure tega sveta.
Kakor se vidi iz zgornjih slučajev, je bil svoj e-časno čut superiornosti pri Italijanih precej globoko vkoreninjen. Vprašanje pa je, ali je sedaj še kaj sledu po njem oziroma, ali ga bo še kaj, ko bo Julijska Krajina osvobojena in priključena Jugoslaviji. Menim, da bodo razmere v tem pogledu temeljito izpremenjene. Italijani so doživeli v tej vojni popolen poraz in sicer na način, kakršnega nihče ni pričakoval. Na drugi strani je slovenska borba napravila globok vtis v vsem svetu. Tudi socialne razmere se bodo v naših krajih po tej vojni nedvomno spremenile v našo korist. Vsi Italijani, ki so bili umetno naseljeni po naših krajih po 3. novembru 1918, se bodo morali vrniti tja, odkoder so prišli. Tisti srednji in višji sloji, ki so živeli še pred tem rokom v Julijski Krajini, pa so po veliki večini zaradi svojih najožjih zvez s fašizmom in njegovimi hudodelstvi tako povezani, da jo bodo skušali kar sami čimprej pobrisati čez novo mejo v Italijo. Če bi se pa to ne zgodilo, bomo že našli poti, da se teh škodljivcev čimprej znebimo.
Z nami pa bi ostali pošteni Italijani, v prvi vrsti delavski sloj, katerim bi mi na vsak način priznali
vse one pravice, ki smo jih do sedaj zahtevali zase. V nobenem slučaju ne bi smeli ponavljati napak, ki so jih Lahi delali pri nas zadnjih 25 let. Pri tem pa bomo morali postaviti pogoj: Zahtevamo z njihove strani odkritosrčno lojalnost nasproti naši novi državi! Nobenega iredentizma ne bomo trpeli, pa tudi najmanjšega ne! Kdor ima take ali podobne naklepe, ga bomo pognali čez mejo in to za vedno.
Te besede veljalo Italijanom s te strani naše nove meje. Tistim onkraj pa pravimo: Nehajte že enkrat s staro lajno o 2000 letni kulturi in pomislite, da je mnogo več vredna prava srčna kultura, ki smo jo pri vas tekom zadnjih 25 let krvavo pogrešali.
Tudi bi vam vsi oni desettisoči, ki smo bili v italijanski vojski ali pa internirani v južni Italiji in na otokih, lahko marsikaj povedali o žalostnih zdravstvenih razmerah in o skrajni nečistosti, ki vlada tam vsepovsod, medtem ko smo mi v tem pogledu najmanj za 100 let pred vami.
Torej, če hočemo biti dobri sosedje, kar je v obojestranskem interesu, pustite samohvalisanje in imejte stalno pred očmi, da ima vsak narod svojo lastno kulturo in da se ne more reči, katera je večja in katera je manjša. Pri tem upoštevajmo pravilno relativnostni zakon in recimo eni in drugi: Naša kultura je različna od vaše.	F ... a
UM,© §® G£@INI®MA W®»?
V zadnji številki smo priobčili nekaj misli znanega angleškega časnikarja Varnona Bartletta o bodočih političnih zapletih glavnih zavezniških velesil. V drugem poglavju Bartlett predvideva razvoj vojnih dogodkov in pravi tako-le:
30.jun. je B.B.C. sporočila, da so zavezniške sile prekoračile Ljubeljski prelaz, Podkorensko sedlo in Jezersko ter zasedle Celovec.
1.	jul. Zavezniki so globoko predrli v Avstrijo. 6 generalov se je udalo. Goebbels se zaman trudi, da bi pomiril nemško prebivalstvo. Britanski predsednik vlade je napovedal, da je treba pričakovati nemško predajo od ure do ure. Pri tem je predsednik naglasil, da bodo zavezniške sile že kmalu defilirale v Berlinu. Pozval je delavstvo, da napne vse svoje sile za končno zmago.
2.	jul. V Vel. Britaniji razpravljajo o tem, ali je umestno takoj zasesti Nemčijo, ali je pametnejše prepustiti medsebojna obračunavanja samim Nemcem. Vlada je za drugo solucijo, medtem ko so generali mnenja, da se ne sme izgubljati časa. Kakor ponavadi so dosegli kompromis tako, da samo manjši oddelki zasedejo najvažnejše strategične točke.
3.	jul. Konec se hitro približuje. Veliki upori na Francoskem in na Poljskem ter v ostalih zasedenih pokrajinah. V Londonu zasedajo skupno vse zavezniške vlade in se pogajajo glede preskrbe civilnega prebivalstva.
4.	jul. V Nemčiji vlada popoln kaos. Zavezniki so zasedli Dunaj in Line. V Hamburgu in Porurju se ustanavljajo delavski in vojaški sosveti.
7.	jul. Zavezniki so zasedli Monakovo in Frankfurt. Letaki naznanjajo skorajšnji prihod v Berlin.
8.	jul. Zavezniški padalci so se spustili v okolici Solnograda in napredujejo proti Berchtesgadnu, vlomili so železna vrata v Hitlerjevo trdnjavo. Tekma med Britanci in Rusi za Berlin.
9.	juL Hitler je mrtev. Poskušal je zbežati v Španijo, pri Bochumu pa je moralo letalo pristati. Hitler si je sicer obril brke, vendar so ga delavci spoznali. Pilota so pobili, Hitlerja pa odvedli v neko tovarno in ga živega vrgli v topilnico za kovine. Več tisoč prusijaških zločincev so odpeljali v konc. taborišče v Sachsenhausen.
12jul. V Frankfurtu je bil aretiran Goebbels.
14.	jul. V Prago je prispela češkoslovaška vlada. Predsednik dr.Beneš je dospel z letalom. Tudi drugi zavezniki-begunci se pripravljajo v Londonu na povratek domov.
15.	jul. Britanski ministrski predsednik govori v parlamentu o bodočem miru. Nepretrgana posvetovanja z ameriško in sovjefsko vlado.
18.	jul. Čehi z naj večjim uspehom preganjajo Nemce, ki še drže Črni les. Popolno osvobojen j e Francije.
19.	jul. Zavezniki so zasedli Berlin. Nemci so se s tako ljubeznivostjo vrgli na zavezniške vojake, da so morali uporabiti orožje, ker zavezniško vrhovno poveljstvo ne more dovoliti nikakega bratenja z največjim sovražnikom človeštva.
21.	jul. Ribbentrop poskuša sestaviti vlado v Nemčiji. To se mu pa ni posrečilo.
23.jul. Himmler je dospel v Argentino z letalom. Duhove razburja vprašanje njegove izročitve zaveznikom. — Odločitev je padla, da nobena emigrantskaj vlada ne more biti na oblasti več kakor šest mesecev po prihodu domov.
4.	avg. V ameriškem senatu zahtevajo ukinitev zakona o izposojevanju in zakupu.
5.	avg. Dr. Melville Mackenzie je prepotoval vso Evropo in sporočil, da je položaj mnogo hujši kakor pa so predvidevali. 200 milijonov ljudi strada. Razne epidemije so se razpasle povsod.
10.avg. Med Amerikanci in Angleži je prišlo do manjšega nesporazuma glede ureditve Evrope. Vprašanje Poljske še vedno ni urejeno. — Evropski narodi ne mislijo na nič drugega kakor, kako bi se vendar enkrat nasitili.
18.avg. Na Bavarskem je pričelo močno gibanje za odcep od Nemčije in združitev z Avstrijo. Katoliška država ponovno na dnevnem redu.
22.	avg. Mirovna evropska konferenca je sklicana za 15.septembra v Washington. Britanski predsednik vlade je že tam.
l.sept. Vsi francoski “sodelavci” z Lavalom na čelu so bili javno obešeni na stebrih električne železnice v Parizu v ulici Cherche-Midi.
BASIC ENGLISH
NAZORNI NAUK
He takes a bali up and she puts a plate down.
Things.	THE WEATHER	Qualities
air	vvater	vvarm-cold
cloud	breath	wet-dry
ice	vvinter	clear
rain	bali	
sky^ *	cover	
snovv	fall	
summer	mass	
sun	road	
vvcathcr	shade	
wind	umbrclla	
other vvords:		
heat, light, mist, moon, thunder; blow, breath, fall, spring, dust, ray.
4. THE VVEATHER
The \vcather is warm in thc summer, but in the wintcr it is cold. Kain may come dovvn from tlie sky in vvarm vvcathcr or in cold vvcatlier, but stiovv vvill come down only in thc vvinter. Rain is wct. It is vvater from thc sky.
Rain and snovv do not come from a clcar sky. A sky vvith a cloud in it is npt a clcar sky. Rain and snovv come from clouds.
[ go out in every sort of vvcathcr. In cold vvcathcr I (iut my vvarm coat on. hi vvct vvcathcr l gct an untbrclla and put it over mv livad. The rain may come dovvn, but onlv mv umbrclla vvill bc vvct. My coat under it vvill be dry.
In the summer I do not put my umbrclla up only in the rain. L may put it bctvvecn my head and the sun and make a sliade. Clouds may make a shade, and I may put my umbrclla dovvn.
In the vvinter I see nty breath from my mouth in the air. The vvater in the hole at thc side of the road may liave a cover of ice on it. In vcry cold vvcathcr I go on the ice. I niay liave a fall, but I vvill not go through the ice. I take a mass of snovv in my hands and make a bali.
In England a norih vvind or au čast vvind is a cold vvind, but a south vvind or a vvest vvind may be vvarm. The very cold vvinds of vvinter are north and east vvinds. The vvarm vvinds of summer are south and vvest vvinds.
Questions.
1.	When is the vvcathcr cold, and vvhen is it vvarm?
2.	What may come from the sky in cold vvcathcr or in vvarm vveather?
3.	What is it vvhich comcs only in cold vveather?
4.	From vvhat sort of sky do vve not rain and snovv?
5.	What vvill kecp you dry in the rain ?
6.	W'hat may you see in the air in vcry cold vveather?
7.	VVhat may be over the vvater in the hole at the side of the road in cold vveather?
8.	What may you do vvith snovv?
9.	Ih England vvhat vvinds are very cold vvinds?
10.	What vvinds are vvarm vvinds?
Ansvvers.
1.	It is cold in the vvinter and vvarm in the summer.
2.	Rain.
3.	Snovv.
4.	A clcar sky.
5.	An umbrclla.
6.	The breath from my mouth.
7.	A cover of ice.
8.	I may take a mass of snovv in my hands and make a bali.
9.	North and čast vvinds.
10.	South and vvest vvinds.
LISTNICA UREDNIŠTVA. Tone Ž., Kasferit: T.e
nič jeze, vse se bo uneslo. Obrekovanja tistih Neslovencev, ki so šele prišli semkaj, nas prav nič ne vznemirjajo. Slovenci bomo pred zgodovino odgovarjali samo Slovencem tako, kakor bodo odgovarjali I Irva-tje pred Hrvati in Srbi pred Srbi.V posle naših bratov se mi ne spuščamo iti gotovo ni bratsko umešavati se v slovenska in primorska vprašanja tistim, Neslovencem, ki jih 22 let ni zanimala usoda Primorja. Vedite samo eno: V tisti lepi deželi, ki smo jo tako radi obiskovali in jo bomo tudi v bodoče, so se porodile vse ideje, ali so bile tudi vse tam pokopane. Na tisti divni plaži si pred leti lahko vidno sledil vsem mogočim geslom in “živio” napisom., ki so se spreminjali kot aprilsko vreme. To je pač temperament. Sodbe in obsodbe so v teh vrstah zelo poceni, niso pa tako hudo mišljene.
€>§N€>M ILfSiriPOUA\ M€>\VIE!NSII4IE€A
C O SIP CMD A\ IR S11 \V A\
F. LODUR
NEKAJ BESED
27.marec kot vidni izraz jugoslovanske narodne revolucije marca meseca 1.1941 bomo Slovenci naj-brže najboljše praznovali, če si podrobnejše ogledamo svoj gospodarski ustroj, na podlagi katerega bomo jutri obnavljali svojo domovino po največji nesreči, ki jo je zadela v vsej naši zgodovini.
Te misli smo se oprijeli zaradi najrazličnejših vzrokov in potreb. Predvsem deluje že precej časa v Ameriki in tudi tu na Srednjem vzhodu ustanova, ki se z obnovo zasužnjene Evrope ukvarja zelo intenzivno. Obnova Evrope, to je v glavnem najvažnejša naloga povojne Evrope. Če hočemo Slovenci, da bo ta obnova z zavezniško pomočjo čim hitrejša in učinkovitejša, je neobhodno potrebno, da zaveznike 6 vseh svojih potrebah objektivno in nepristransko informiramo. Na žalost smo prišli v tujino takorekoč brez potrebnega gradiva. Zlasti nam manjkajo Statistični podatki, ki leže doma (vsaj za jugoslovanski del Slovenije) po najrazličnejših publikacijah in v taki preglednosti in dovršenosti, da bi nam zadostovalo samo predložiti vse to in delo bi bilo opravljeno. Ker tega gradiva ni, poskušamo krpati v kolikor je to pač mogoče.
Poleg zaveznikov pa so potrebni pouka o gospodarski delavnosti slovenskega naroda tudi vsi naši bratje, ki imajo največkrat popolnoma napačne
pojme tako o našem narodu, kakor o naši kulturi, 'naši civilizaciji in predvsem o naši miselnosti. Tem našim bratom, med njimi je nekaj takih Slovencev, ki so se po sili razmer odtujili od slovenske zemlje in njene miselnosti, naj čuda velikega gospodarskega snovanja slovenskega naroda razgrnejo vse tisto ogromno delo, ki so ga slovenski očetje in dedje izvršili v teku dveh, treh pokolenj. Izvršili so ga z lastnimi silami in lastno močjo. Slovenski voditelji so jih vodili in svetovali in njih imena se bleste po vsej zgodovini Slovencev, ki je ena sama nit dela, potu in lastne navezanosti. Vse to so Slovenci ustvarjali brez vsake tuje pomoči, zanašajoči se samo na svoje žuljeve roke in zaupajoči svoji solidni in nepokvarjeni inteligenci.
Hočemo pa med drugim poučiti tudi vse tiste naše fante, ki o vseh teh stvareh pojma nimajo in se tako radi navdušujejo za tuje vzore. Tem našim fantom še enkrat iskreno in pošteno povemo, da so ta dela vodili slovenski voditelji, ki se niso pojavili čez noč in so svojemu narodu ostali zvesti v mislih, v govorici, v dejanjih, v poštenosti in iskrenosti. Te voditelje so poslušali, njim so sledili, tujce, izkoreninjence in tuje špekulante pa so pognali. In samo zato so ohranili svojo zemljo, svoj jezik, svoje navade in običaje, samo zaradi njih si ti, slovenski fant, danes še Slovenec. Ne pozabi tega!
SLOVENSKO POLJEDELJSTVO IN ŽIVINOREJA
Kljub mogočnemu razvoju industrijske, obrtne, trgovinske in prometne delavnosti v zadnjih 25 letih - v prvi vrsti seveda v delu Slovenije, ki je zadnje četrt stoletje svobodno dihal - ima obraz slovenske zemlje še vedno izrazito poljedeljski značaj. Podatki, ki jih tu navajamo temljijo deloma na najnovejših predvojnih štatistikah - to velja za osrčje Slovenije -deloma na cenitvah in deloma na podatkih, ki izvirajo iz dobe, ko je vsa slovenska zemlja, vsaj v gospodarskem oziru, uživala popolno svobodo.
Socialni ustroj vse slovenske zemlje bi potemtakem za 1.1940. izgledal takole; zaposlenih je bilo:
v poljedeljstvu in gozdarstvu ............ 49%
v industriji in obrti..................... 24%
v trgovini in prometu .................... 13%
v javnih in svobodnih poklicih............ 14%
Iz teh številk je razvidno, da je še vedno skoro polovica Slovencev zaposlenih v kmetijstvu in smo zaradi tega še vedno kmetijski narod, kakršni smo bili v vsej svoji zgodovini. Ta razmerja so za druge dele Jugoslavije drugačna, saj znaša odstotek za vso Jugoslavijo v poljedeljstvu zaposlenih ljudi skoro 80%.
Položaj slovenskega kmetijstva je pa popolnoma drugačen kakor pa je po ostalih jugoslovanskih deželah. Tu upoštevamo seveda tudi slovenske dežele, ki so bile in ki so na žalost tudi še danes pod tujim gospostvom. Podatki za Julijsko Krajino in Ko-
roško so v glavnem povzeti iz dobe, ko je v teh krajih še živelo slovensko gospodarstvo svoje življenje.
Velika večina slovenske zemlje je gorata ali vsaj hribovita in ima deloma izrazito alpski značaj. Zaradi tega slovenski kmet ni poljedelec v pravem smislu besede, pač pa prevladujeta pri njem zlasti živinoreja, gozdarstvo in deloma tudi sadjarstvo. To je razvidno že iz same gospodarske porabe slovenske zemlje, ki daje približno takole sliko:
gozdov je približno .....................   40%
pašnikov približno ........................ 16%
travnikov približno ......................  17%
njiv in vrtov približno ................... 18%
vinogradov približno ....................... 4%
neproduktivnih tal .......................... 5%
Njiv, ki ne obsegajo niti petine celotne površine, je zasejanih z žitaricami komaj 60%, druge uporablja slovenski kmet za pridelovanje okopavin (20%), sočivja (6%), detelje (12%).itd. Žito, ki je prvovrstne kakovosti je precej sorazmerno razdeljeno na vse vrste.
Slovenski kmet obdeluje zemljo še po starem ko-lobarenju s štiri do sedemletno dobo, vendar pa glede na velike talne in podnebne razlike v raznih predelih na razne načine. Tudi vrsta pridelkov je zelo spreminjajoča. Na večini njiv skuša doseči po dva
pridelka na leto. Kmetijsko gospodarstvo je potemtakem intenzivno in so zato potrebne velike količine hlevskega gnoja in umetnih gnojil za obdelovanje zemlje.
Produktivnost slovenske zemlje je razmeroma majhna, kljub temu, da je izrabljen vsak košček in da obdeluje slovenski kmet svojo zemljo že zelo racionalno, intenzivno in marljivo ter se že v mnogem poslužuje modernih tehničnih pripomočkov, kakor umetnih gnojil, poljedeljskih strojev itd.
Vzrok nizke produktivnosti tiči zlasti v slabi kakovosti slovenske zemlje. Zemlja je plitka in težka ter potrebuje mnogo padavin. V mnogem je tudi že izčrpana zaradi intenzivnega gospodarstva. V ži-tarstvu slovenski kmet ne more konkurirati sosednim pokrajinam. Proizvodni stroški slovenskega kmeta so poleg tega tudi še izdatno večji kakor drugod. Visoko produktivnost so dosegli Slovenci samo v pridelovanju krompirja (okrog 95 q na ha). Delitev slovenske poljedeljske proizvodnje kaže tale razpredelnica :
V povprečju let 1920-1940 je bilo v vsej Sloveniji ne vštevši Beneške Slovenije, za katero ni na razpolago podatkov, zasejane površine v ha: pšenica rž .	..
ječmen koruza ajda . oves .
73.000
42.000
26.000
52.000
39.000
38.000
7.500 14.500
49.000
41.000
10.000 1.400
2.500
proso
fižol in drugo sočivje krompir
pesa in repa .	..
zelje in korenje konoplja in lan .. hmelj ...	...	..
Nekatere pridelke sade pri nas navadno skupaj n. pr. fižol in krompir. Okrog 100.000 ha površine je tako posajene.
Že same te številke povedo, da je Slovenija v agrikulturi zelo pasivna. To pasivnost povzročata predvsem gosta naseljenost prebivalstva ter razmeroma velika množina neplodne (Alpe, Kras), ali pa malo rodovitne površine (hribovje). Malo je v slovenski pokrajini kmetov, ki bi pridelali dovolj žita za lastno prehrano. Velika večina ga mora dokupovati. Proizvodnja krušnega žita v vseh slovenskih deželah znaša okroglo 2 milijona q na leto. Uvažati pa ga je treba okroglo 3 milijone letno. V splošnem so morale slovenske dežele uvažati iz sosednih pokrajin okrog polovico krušnega žita za lastno prehrano. V glavnem pridelajo Slovenci samo krompirja dovolj, ki je obenem tudi najpogostejša prehrana Slovencev. Od svojih poljedeljskih pridelkov izvažajo krompir, zelje, fižol, seno, sadje, zgodnjo povrtnino in cvetice (posebno iz goriške okolice), sadje, vino in nekaj manj važnih pridelkov.
Zaradi ugodnih tal in ugodnega podnebja sta v slovenskih deželah lepo razvita sadjarstvo in vinarstvo. Obema panogama posvečajo Slovenci čedalje večjo pozornost. Pred vojno so proizvajale slovenske dežele okrog 15.000 q namiznega grozdja, 25.000 q kostanja, 1,100,000 q jabolk in hrušk, 150.000 q češenj, sliv in breskev, 12.000 q orehov, 9.000 q smokev,
okrog 50.000 q zgodnje povrtnine. Vinogradi prinašajo okrog 750.000 do 1,000.000 hi vina.
Primankljaj slovenskega poljedeljstva pokrivata deloma gozdarstvo, deloma živinoreja. Za intenzivno živinorejo ima slovensko ozemlje vse pogoje, to je zlasti dobre planinske pašnike, travnike in primerno podnebje. S travniki in pašniki je pokrito okrog 33% slovenske zemlje, poleg tega pa je posejanih še 12% njiv z deteljo. Vsa Slovenija pridela približno na leto 14,000.000 q sena in 3,000.000 q detelje. Z racionalnim gnojenjem se je pridelek toliko zboljšal, da slovenski kmet lahko, ob ugodnih letinah, nekaj krme tudi izvozi. V zadnjih 30 letih je živinoreja mogočno narasla.
Govedo je po večini alpske pasme : domače sivo govedo, švicarsko simmenthalsko in montafonsko. Konji so težke noriške in belgijske pasme, lahki konji pa so lipiške in angleške krvi. Prašiči so domače pasme, ki so jo v mnogem izboljšali z angleško. Čebele so znamenitega “kranjskega” plemena.
Slovensko živinorejo kaže naslednja razpredelnica :
V povprečju let 1920-1940 je bilo v vsej Sloveniji ne vštevši Beneške Slovenije:
konj		 		.	...	72.000
oslov, mezgov in mul		. ... 6.000
goved 		. ...	520.000
prašičev 		.	...	500.000
ovc 	 		.	...	150.000
koz 		. ... 28.000
perutnine 		. ... 2,000.000
čebel (panjev) 		.	...	140.000
Živinoreja na slovenski zemlji	daleč nadkriljuje
živinorejo po ostalih pokrajinah Jugoslavije in zlasti veliko pažnjo posveča slovenski kmet reji plemenške živine in mlekarstvu. To pospešujejo številni in skrbno negovani planinski pašniki. Zaradi tega je Slovenija izvažala letno precejšnje množine plemenske in klavne živine, mesnih in mlečnih izdelkov, jajec, kuretine, medu in voska.
SLOVENSKO GOZDARSTVO
Druga aktivna postavka slovenskega kmetijstva je gozdarstvo. Gozdovi predstavljajo veliko slovensko bogastvo. Na slovenskem ozemlju brez Prekmurja in Beneške Slovenije je skupno okrog 1,000.000 ha gozdov, ki pokrivajo skoro polovico slovenske zemlje. Iglasto drevje prevladuje skoro povsod (smreka, jelka, bor itd.) Tega je okrog 450.000 ha, manj je listnatega gozda (bukva, gaber, hrast)
325.000	ha, najmanj pa je mešanega 225.000 ha. Ti gozdovi dajejo povprečno na leto 1,300.000 kub.me-trov trdega in okrog 2,200.000 kub.metrov mehkega lesa. Od tega je približno 2,000.000 kub.metrov lesa za kurjavo.
PASIVNOST SLOVENSKEGA KMETIJSTVA
Kljub vsemu je slovensko kmetijstvo močno pasivno. Glavna vzroka sta nezadostna rodovitnost in pomanjkanje zemlje (v jugoslovanski Sloveniji pride približno 7 ha zemlje na glavo, v Primorju 5 ha in v Istri celo samo 3 ha). Z agrarnimi reformami v letih 1848, 1849, 1868 in v povojni dobi je dobil slovenski kmet v roke pretežno večino svoje zemlje. Mali in srednji posestniki imajo okrog 90% vse površine (od poljedeljske površine celo 95%). Veleposestniki in juridične osebe 10% (od poljedeljske zemlje pa celo
5%). Kljub temu ima velika večina slovenskih kmetov premalo zemlje, kajti med kmeti prevladujejo mali posestniki z manj ko 10 ha zemlje (v Julijski Krajini pa je delež še znatno manjši). Srednjih posestnikov, ki bi imeli 20 do 50 ha zemlje je razmeroma prav malo. Od tega pa je komaj dobra tretjina rodovitnega polja. Spričo vsega tega ne morejo posestva preživljati večjih družin, zato ostaja doma na posestvu navadno le najstarejši sin ; mlajše pošilja trdnejši kmet v šolo, mali kmet pa v obrt in tovarno. Mnogo je tudi takih kmetov, katerih posestvo obdeluje le žena z otroki, gospodar pa dela v tovarni ali pa v rudniku, ali pa se peča s kakršno koli obrtjo.
INDUSTRIALIZACIJA SLOVENIJE
Slovenija je razmeroma industrijsko najbolj razvita jugoslovanska pokrajina. Prvi začetki rudarstva segajo daleč nazaj v srednji vek. Njeni početniki so bili nemški kolonisti, ki so po alpskih krajih Kopali železno rudo in ustvarili že tedaj precej močno železno industrijo. Premogovniki so se razvili v drugi polovici preteklega stoletja. V industrijskem oziru je najslabše razvit del Slovenije v Julijski Krajini. Precej visoko pa je razvita industrija v slovenskem delu Koroške, zlasti lesna, rudarska in železna.
Zaradi bogastva slovenskih gozdov se je najvišje razvila lesna industrija. Letni prirastek znaša okroglo 3.75 milijonov kub-metrov. Težko je oceniti koliko lesa so kmetje dejansko posekali. Zelo verjetno je, da so v julijski Krajini posekali mnogo več, kakor pa znaša letni prirastek.
Izkoriščanje gozdov vodi cela vrsta lesnih podjetij, ki imajo okrog 200 parnih, okrog 30 električnih in ravno toliko turbinskih žag. Vodmh žag polnojar-menikov je okrog 300. Navadnih benečanskih žag pa okrog 3000. V tej industriji je zaposlenih okrog
10.000	oseb. V glavnem izvažajo neobdelani les v Italijo, Francijo, Švico in na Vzhod. Ostali les obdeluje cela vrsta industrijcev, zadrug, družb in obrtnikov. Izdelujejo vse vrste pohištva. V zadnjem času se je posebno razvila izdelava finega pohištva in izpodrinila vsak tuj dovoz. Lepo je razvita industrija upognjenega pohištva. Izdelujejo stole, klavirje, vozove, parkete, merila, kopita, čevljarske žeblje, sode, zobotrebce, rešeta, ščetke, metle, strojila, zamaške itd. Mnogo teh izdelkov se tudi izvaža.
Zelo važna panoga slovenske lesne industrije je tudi veliko pridelovanje oglja.
RUDARSTVO
Poleg lesne industrije zavzema v Sloveniji najvažnejše mesto rudarska industrija, ki se razteza v glavnem na premog, svinec, cinek in živo srebro. L.1930 je bilo na vsem slovenskem ozemlju 138 montanistič-nih podjetij, od teh jih je obratovalo 34 z okroglo
16.000	rudarji.
Samo na področju Slovenije izkopljejo letno 1 milijon in pol do dva milijona ton premoga. Najvažnejši premogovniki so v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju in Zabukovici.
Zelo bogati so tudi svinčeni rudniki, ki jih je skupno 43 in leže večji del v severnem delu slovenskega ozemlja ter so zelo moderno urejeni. Proizvodnjo teh rudnikov cenijo na okrog 200.000 q svinca na
leto. Zaposlenih pa je okrog 3.000 rudarjev. Večina jih leži na oni strani sedanje državne meje. Poleg tega ima Slovenija še baker (5 rudnikov), antimon, mangan, grafit, žveplo, železo (9 rudnikov) itd. Ti rudniki so večjidel mirovali ali pa propadli, ker so bili prešibki.
Največje narodno bogastvo slovenskega rudarstva je znameniti rudnik živega srebra v Idriji, ki je za Almadenom drugi največji rudnik živega srebra na svetu.
ŽELEZNA INDUSTRIJA
Zelo važna je velika slovenska železna industrija, ki sega daleč nazaj v zgodovino. Težka industrija je bila močno prizadeta po mirovnih pogodbah, ki so ji odtrgale Trst in škedenjske plavže “Kranjske industrijske družbe”, ki so tvorili z onimi na Jesenicah eno samo industrijsko celoto. Brez Trsta proizvajajo v velikih topilnicah v ostali Sloveniji okrog 150.000 ton železa. Železarna na Jesenicah proizvaja večino polizdelke, ostale pa najrazličnejše druge proizvode. Lahka železna industrija je zastopana s celo vrsto večjih in manjših podjetij in proizvaja predvsem kmetijske in industrijske stroje, kmetijsko in rokodelsko orodje, okovja, armature, žeblje, žične pletenine, jedilno orodje, orožje, pločevinaste izdelke itd.
USNJARSKA INDUSTRIJA
Zelo stara in donosna je slovenska usnjarska in dustrija. Proizvodna zmogljivost usnjarske industri je je znašala samo v jugoslovanskem delu Slovenije okrog pol milijona govejih, četrt milijona telečjih,
30.000	konjskih, četrt milijona ovčjih in kozjih,
150.000	svinjskih kož. Z usnjarsko industrijo se je zelo visoko razvila industrija usnjenih izdelkov. Tvornice čevljev'v Tržiču so zelo pomembne. V Ži-reh in v Mirnu pri Gorici pa je močno razvito čevljarstvo. Slovenska usnjarska industrija izdeluje tudi strojno jermenje ter galanterijsko in sedlarsko blago.
KEMIČNA INDUSTRIJA
V	stalnem razvoju je slovenska kemična industrija, ki proizvaja solno kislino, kalijevo sol, železo-oksid-ne barve, kristalno sodo, glauberjevo sol, superfos-fate, solitrno kislino, prašek za pranje, milo, zeleno in modro galico, natrijev sulfit, antiklor, kalijevo sol, čistila, loščila, klej, kostno moko, karbid, apneni dušik, kisik, aluminijeve polizdelke, kozmetiko itd.
ŽIVILSKA INDUSTRIJA
Slovenska živilska industrija je zelo dobro razvita. Razpolaga z 10 do 15 parnih in nekaj tisoč vodnih mlinov. Precej je tvornic za čajno pecivo, za konzerve, kavne primesi, čokolado, sadne sokove, slaščice, likerje, kvas, mineralne vode, pivovarne (letna zmogljivost približno 225.000 hi).
OBLAČILNA INDUSTRIJA
V	oblačilni industriji se je po vojni Slovenija mogočno povzpela na zavidno višino. Tu so zlasti velike tkalnice in predilnice v Tržiču, Kranju, Škofji Loki, Litiji, Ljubljani, v Podgori pri Gorici, v Šent Pavlu in v Mariboru. Važne so tudi tvornice za
predelavanje lanu, konoplje, volne in svile, tvornlee trikotaže, kravat, perila, pletenin in konfekcijske tvormcc. Tovarne slamnikov v Mengšu in Domžalah imajo primeren sloves.
PAPIRNA INDUSTRIJA
V	Sloveniji deluje pet papirnic, ki bi lahko pokrile skoro ves konzum papir.a v Jugoslaviji. Naj večje podjetje .so “Združene papirnice v Vevčah, Goričanah m Medvodah", ki producirajo letno 1.500 vagonov raznega papirja. Poleg lega je več tvormc za razne špecijalne vrste papirja, 6 tvornic za lepenko, več kartonažnih tvornic, tvornic zvezkov, kuvert, igralnih kart itd. Slovensko ozemlje ima okrog 40 tiskarn. Leta 1910 je bilo vseh tvornic za papir m celulozo na slovenskem ozemlju 25, ki so uporabile okrog. 220.000 kub.metrov lesa.
ELEKTRIČNA INDUSTRIJA
Tudi ta industrija je v Sloveniji zelo pomembna, saj je slovensko ozemlje zelo bogato vodnih sil. Vse vodne sile na slovenskem ozemlju znašajo okrog 800 tisoč konjskih sil in so raztresene prav po vseh slovenskih rekah in potokih. Do sedaj je mogoče izrabljenih komaj 200 tisoč konjskih sil. Za popolno industrializacijo slovenskega ozemlja bi bilo treba okrog 500 tisoč konjskih sil. Že danes je okrog 50 večjih javnih, zasebnih in zadružnih elektrarn. Največja in najmodernejša je elektrarna na Fali pri Mariboru, ki izkorišča okrog 50 tisoč konjskih sil in preskrbuje z razsvetljavo in pogonom vse ozemlje na Štajerskem. Vodne centrale na Gorenjskem (Završ-nica pri Bledu) so povezane z veliko kalorično centralo v Velenju. Julijska Krajina je dobro preskrbljena z električnim tokom iz hidroceutral na Soči (Podgora in Sv.Lucija).
Vzporedno z električnimi centralami je v lepem raz\uju tudi iivlustrija za električne stroje in razne elektrotehnične potrebščine.
GRADBENA IN KERAMIČNA INDUSTRIJA
Večjih gradbenih in keramičnih industrijskih podjetij cenimo na slovenskem ozemlju na okrog 160. Med temi je okrog 80 opekarn, cela vrsta apnenic, 8 cementarn s kapaciteto okrog 15.000 vagonov letno. Več tvornic in podjetij je tudi za razne keramične potrebščine. Med njimi so 4 steklarne.
V	Sloveniji je velika tobačna tovarna, ki podela letno 30 do 50 tisoč kvintalov tobaka. V njej je zaposlenih 1500 do 2500 delavcev. "Nekaj tvornic za kredo, bruse in mlinske kamne, za dežnike, glavnike. igračke, harmonike, športno orodje itd. deluje križem vse Slovenije.
Zaradi boljšega pregleda in vključitve vseh slovenskih dežel v eno samo gospodarsko in politično skupnost je zanimivo ugotoviti, da je 1.1912. obratovalo ua vsem slovenskem ozemlju skujmo 165 industrijskih podjetij z delniškim kapitalom 193,060.000 zlatih kron.
SLOVENSKA OBRT
Vzporedno z razvojem industrije sc razvija tudi obrt. Cele vasi se pečajo v Sloveniji z izdelovanjem
tega ali onega predmeta. Poprej je bila ta obrt precej neorganizirana in se je le težko borila s konkurenco industrije. V zadnjih desetletjih pa je ta obrt zavzela čedalje bolj zadružno obliko. Zadružništvo je med Slovenci rodilo prav prcscneiljive uspehe. Zadruge, ki so si jih ustvarili mali obrtniki za skupni nakup surovin in za prodajo jiroizvodov, so si začele nabavljati stroje, zidati skujme delavnice in jih širiti. Mnogo zadružnih podjetij, ki jih vodijo delavci-obrtniki sami, imajo čisto industrijski značaj. Take zadruge so n.jir. “Čevljarska zadruga" v Tržiču, v Žireli in v Mirnu ali pa “Prva žebljarska in žele-zno-obrtna zadruga” v Kropi. Druge panoge slovenske obrti so: sitarstvo (Stražišče pri Kranju), lončarstvo (Komenda), sodarstvo (Tacen), lesni izdelki (Ribnica), čipkarstvo (Žiri in Idrija), mizarstvo (Šent Vid pri Ljubljani, Solkan), puškarstvo (Borovlje, Kranj) itd. S tem sc dobro preživlja mnogo pasivnih in še ne industrializiranih krajev, kajti ravno zadružništvo je te obrti zopet dvignilo na stojmjo konkurenčne sposobnosti, ker ni le sistematično uredilo, organiziralo ih moderniziralo nakupa in prodaje, pač pa tudi samo proizvodnjo, ki se je polagoma industrializirala. S tem sq si Slovenci ustvarili pravo zadružno industrijo, ki je velikega pomena za slovensko gospodarstvo.
Tudi druge obrti so v slovenskih deželah na zelo visoki stopnji. Na žalost nimamo točnejših podatkov o številu obrtnih podjetij za vse slovensko ozemlje.
V	primer naj služijo številke, ki navajajo za leio 1903 12.272 obrtnih podjetij, katerih delavstvo moia biti zavarovano za nezgode. Zelo je verjetno, da se je to število pomnožilo najmanj za 200%.
Konkurenčno zmožnost da,eta slovenskemu obrtništvu solidna strokovna izobrazba in zadružništvo.
V	prejšnjih časih so si izpopolnjevali slovenski obrtniki strokovno izobrazbo s tem, da so odhajali za nekaj let v severne in zahodne dežele Lvrojie. Sedaj pa dobi velik del obrtnikov dokončno strokovno izobrazbo na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, ki je bila ena najboljših na vsem ozeml,u bivše Avstro-ogrske monarhije. Je tudi še danes daleko najboljša in najpopoluejša v Jugoslaviji.
Vsak slovenski obrtnik sc danes poslužuje že več ali manj tudi strojev. To mu omogočajo zlasti stalno številnejše električne centrale, lam, kjer so stroji za posameznika nerentabilni, se združujejo rokodelci v zadruge in je ujioraba strojev skupna. l"o sistematično organiziranje pospešuje zlasti to. da je velik del slovenskega obrtništva lokaliziran na posamezne kraje. To koncentracijo zelo jiosjiešujc zadružništvo. Ustanavljanje produktivnih obrtnih zadrug, ki jih sestavljajo delavci in mali obrtn.ki, je bilo jiosebno v Sloveniji (pod Jugoslavijo) na dnevnem redu.
SLOVENSKO ZADRUŽNIŠTVO
Odlična organizacija, zlasti visoko razvito zadružništvo sla najjasnejša zunanja znaka visoke kulturne in gospodarske stopnje ter zrelosti slovenskega naroda.
Slovensko zadružništvo ni staro, ustvarjeno je bilo takorckoč v enem samem pokolcnju. Kljub temu
ne nadkriljuje le zadružništva vsakega drugega jugo slovanskega naroda, temveč se lahko uspešno kosa tudi z zadružništvom mnogih drugdi večjih narodov, Z zadružništvom se je slovenski narod gospodarsko osamosvojil, posebno pa slovenski kmet, ki je bil do konca preteklega stoletja še popolnoma odvisen od milosti izkoriščevalcev in tujcev. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je zadružništvo danes najsilnejši steber slovenstva.
Glavna dva sistema zadružništva sta razširjena po slovenski zemlji Schulze-Dehtschev sistem m Keif-feisenov. Mnoge zadruge pa so tudi kombinacija obeh sistemov. Od zadnjih let preteklega stoletja dalje je zavzela zadružna ideja pri Slovencih silen razmah, tako so imeli že 1.1912 skupno 952 slovenskih zadrug: na Kranjskem 424, štajerskem 254, Koroškem 35, v Trstu in' okolici 47, na Goriškem 135 in v Istri 56. To pomeni, da je že tedaj prišla ena zadruga na 1.400 Slovencev (v Nemčiji na 2.650 Nemcev). L.1910. sta imela oba sistema 651 hranilnic in posojilnic s 165.000 člani, 56 konzumnih društev s 7.000 člani, 274 kmetijskih zadrug s 25.000 člani, 29 obrtnih zadrug s 3.000 članov in več produktivnih zadrug najrazličnejših panog. (Glej zadružni zemljevid slov. ozemlja).
ZADRUŽNIŠTVO NA SLOVENSKEM
Slovenija Jul.Krajina Koroška
Kred. zadruge ...	435	156	34
Nabav. prod. konz.	111	54	—
Mlekarske			38	45	1
Živin. & pašniške .	51	—	5
Kmet. strojne ...	27	—	—
Zadr. električne ...	36	—	—
Vinarske 		5	9	—
Stavbne 		29	12	—
Obrtne ...	...	...	59	6	- • —
Razne		34	15	3
Osrednje			4 829	2 299	43
BANKARSTVO
Moderno gospodarsko življenje je rodilo tudi celo vrsto bank. Skupno je 11 slovenskih bančnih zavodov. Zanimivo je, da je obstojala na slovenskem ozemlju ena sama slovenska zavarovalnica. Slovensko bankarstvo je pokazalo od svojega razvoja dalje veliko solidnost in preprečilo v mnogih obdobjih gospodarske pretrese, ki sc niso izognile slovenskega ozemlja.
PROMETNO OMREŽJE
Prometno omrežje je v Sloveniji še dokaj dobro razvito. S sosednimi deželami veže slovensko ozemlje skupno 13 prog (če izvzamemo Prekmurje in Beneško Slovenijo), in sicer z italijanskimi 3, z nemškimi 4 in z madjarskimi in hrvaškimi 6. Skupna dolžina vseh prog na slovenskem ozemlju znaša približno 1.850 kilometrov. Od teh je 328 kilometrov dvotirnih in 87 kilometrov ozkotirnih. Poleg tega ima slovensko ozemlje kakih 550 kilometrov cest
za avtomobilsko uporabo. Ceste so bile na slovcn skem ozemlju že od nekdaj v dobrem stanju. Slovenija jih ima okroglo 8.000 kilometrov, ostale slo venske dežele jta okrog 4.000. Rečna plovba prihaja v poštev le za transport lesa po nekaterih delih Save, Drave, Mure in Savine,
Življenjske važnosti za Slovenijo je izhod na morje. Do 1.1918. je imela Trst, gospodarsko žarišče vsega slovenskega naroda, saj so mu dajali samo Slovenci nad 1 milijon ton letnega prometa, a tudi ves ostali njegov jtromet 2.300.000 ton je odhajal preko slovenskega ozemlja. Ko sta potem famozni londonski pakt in pa nesrečna rajiallska pogodba oropala Slovence tega naravnega izhoda na morje in ga odrezala od živega slovenskega telesa, je za dela vse slovensko gospodarsko življenje nenado-mestna izguba, kajti Reka, tudi če bi bila jugoslovanska, bi Slovencem ne mogla nikdar nadomestiti Trsta. Reška luka je nezadostno izdelana in njena lega izpostavljena vetrovom. Borba vsega slovenskega naroda v tej vojni ima pred očrni vrnitev Trsta Slovencem in vsemu ostalemu severnemu in zahodnemu zaledju. Samo temu zaledju služi tržaška luka.
* * *
V zelo zgneteni obliki smo v najkrajšem izvlečku prikazali silo in moč slovenskega gospodarskega življenja. Na podlagi teh temeljev bomo v eni izmed prihodnjih številk “Bazovice”, ki je edino naše gla silo v bližini domovine in edini naš neposredni stik z zavezniško javnostjo in s Slovenci v emigraciji, poskušali zgraditi majhen doprinos k obnovi naše domovine. Vsa ta mala dela so prevedena v angle ščino in so bila predložena merodajnim zavezniškim oblastem v študij in oceno.
(Viri: Dr. Lavo Čermelj “Live-and Death Struggle ot" a National Minority”,' “Bolletino dellTstituto sta-tistico-economico”, Fr.Erjavce “SLOVENCI" in nekaj drugih publikacij.)
“DOBRE NOVICE” IZ VZHODNEGA BOJIŠČA,
Jf
•Bitki • Zelinje
•Vuvkre
m Cankova
ftur. dotoke •Fitorcf
*fr Krni •škvJnhel
• Sv. Ste/a n
• Št Janj oh £.
9Zil.Bistrica

PStfben- , .^8^ i—■ Zfpr^rrr 9 St Jrnart *loce	C„
&**»**«*«

~ • Sv. Primož	ntif
Hodiše • Rotnjpraves
_ _	•Borovlje'1^•Šmarjetc
••Št.Jani
•Podljubelj
'-V.
'rento o ir. Buh
Krctn/Ska Gora ^
LSeZe

SorJa.najri
J
•o^
•ZrHc'
Z
•7ct Knrlp
sok.i ra
„ . -*<A
V
‘J trhafašt ^	_
,Jt 'šreval/e,-JT •Kozica
ACbČrna
,fa*
vinograd OVuhn
Puščav
PitUjefaa.	*
jj/tv Cracioc
f> Smartin
• Št.ft
Mnitt
Sok. Bela
AL/utmo
Predfjv.
• AZJrer/mzS^,
tijtobend „ .
•Livek
*	l/„
tešJ&fv* 'Te^OwZ
/o/ar/c	fiodbi
* Gabrje
y^nac,	Sv.^r,i
^BahSijiricu %Z9£e£^rt'°^' . Ctkffr'** Z&_ . Drfro£Po*M7,mJM&2& •**»-*-
, J"***" ao»^X /
• S v. Kr iz	|y	AJ^diU
Frimjemz^j
aJ^ „
Benedikt
Thrnižče
. .oe
IBOR	,
Sr terni H
IJ^v.PeterJT-	J
“	A •Sv.Ba/fenk niiedel/ct Ljutomer
• o J
••Crknšovcr Oo/.h
AoSv.Bcrnbara
\
Št./al

aSO1	„„2
AVc>y,,lW	-- *4
Otu Potikat > *A* j
0*Vituir/o
trete Oplotnice St.BiSrico
Velenje.

. ,	. SCražisce*%&A
Ceinjtca Seka	oa
tdePsti^M^Ho/ar/e	"TišdirdA) V Sorica Čeimira Selcu	— n\.jjra,tje ,,
fet?ca*t ‘ labnl?S \M
Volčem*.
■$s#5ačžž£
Hjušini
*
Konjice
m*Dobrna rmnkeforo
o*	*OZk*a
•Oalic/jK*?*" v ^
'reta	•Vo/niK.
* "v Peter	A Šk. vos PomkvoPk'*'	Olemberk
S Zateč
—6.
mA
•* z
•lapor/e
\^Pclenlak
mdetPlja ,
,A SrMar/eta šuPJJjjfjjJif .. Sv.Harkor?s&tata$e
••Cirkovce 1	^•Sr.tevrenr
Jikot/iš/^pmi
O+Cnnajora
O Sv.Bacbara
”'T
Studenice
i •ASreddce
Varaždina
včakovec
)/ 'e i/adt ce
Moš* . *t
UJwsr«r<a-


'“^kovico ‘'i**«* ^t&Me
J/./gkn}}
Stif. toka'	____
^gfisaif •^wf«	x_( •	.v^r '
fiZ	p'°Sv^^JELnS/iDM ^vai^i
o Sv.Ja.kob hotsKo	*®
*°drrcastmk
*A«e^y .AŠrtr^i	.Ir,
f/o/faW	Otai'leZ\
tMe •Zepovan	-V„,	»	' •*..
toka.vr	IfMr^ ?*? Sv./Otti/ ■
Spddri/šr -i • 9j&r{j'Brezovica*k Jdrijd 4 %	ZyyO i
»K V/de*o\^,nua I -Jrazlj e^Jd
w '§2*
/w.	..	m^^kbeskte
•Lokve
,A5 teverjan\\
A.Vtpolie*>e*nt*Vre*SoJkan • Trnovo GORKA
|OA
a /i? P s [er Se
.SovcsdnJePjJ^7	»a
nir* *l*A
” ^ 9 Op. Selo	# t/ešJaSZ/e >, ■ ** Aidovscinn
V'^a i 4C,>la
k	(&./o	Kanen X•Štanjel
O <?£>r. vaj
Trate	___
“^vifoJiikA^d:
M
•Sostro
••.BtBrezcvic. y -	.
* VrtUvtV*^ "A •PreSers*0& CroŠ^^'*
•£°*•Osek	•OolOike.	. oe,
!^av-a
ko Borovnica
•cT
eV'h»Brjc
brez oPLjkmcA
{S*
Koptove 1 BtrKovlje1
■tanje t
•Št/ak
O Tama/
Vet. Repen Sežana
ŠWid f/t^icvice
A ttruševje O S&ioie& Koceh
Cerknica
• o
'pmr/^-tPte jY Otokd Bazovico
OTlodfh 'OHrpetJe
ec
eJnarje
OKorte
* Škofije
SeKani o OA1 VreAlokr. iv.flnConO r onasrevete0*^1'
J
C..
OOijd
'fmal&to
tk
frOSCA
k£*Dol, ▲•OAf
/caetecč
)p&
'nar/eta
•to^o/eM'
ULiSI Sv.%t$^2XSCfJ
' m w~&6ro£>eb.
Sr. Št
•Slivnica
SV.Vtd
•Loka
TjjOiišet/
St./ani
°*4
Sevnica
xe^
Grobelno
Šrš^znmjj^) cnca	• j
Podčetrtek
oe f
mdob/e	dude 1
IPilštanj
•Koz/e Jr Pei?P
o Podsreda Stce/j sto •Koprivnica	°
/
Aj/.l/Zi
Puh*
•SLJurij
Vel. loj,
omf
•Bičke
Stari tra
o.e
^^^&At.Sušicd-
A Hrušica O
Podcjcad
Sodražica
los.pofok
• AO
X
3oJfanJ\
S^jpeH
Cš Cera •*«
“	C **rfokro/7og	% Bucka *
•iSkoci/an
A.	Trebelno
Strjujeta B.cerpcL
Stfjzicf/jp Št Jernej Kostanjevica.
f^OVO MESTO
Paj/rento Pisece S.*OA i/de/i*
^idem igrtiče GfoP
Kapele
VeLDotind.
•A Hinj1
Cilj

%ŠOfllice

•Suhor
•Radoviča
•draga
[S tara cerlt>' ^^osn/iil \ Hočeej1
\»Semič , •ktlMko br
m Koc. Reka
Ojiinict.
• o


adf
fzetqef/
‘•40	\
Crcromefj


KARlOVAl
TOLMAČENJA:
O • KREDITNE ZADRUGE A A OSTALE ZADRUGE
ENOTIRNE ŽELEZNICE DVOTIRNE ŽELEZNICE
DRŽAVNA MEJA (Manjše železnice so izpuščene)
Tu so vpoštete le glavne zadruge kot središča slovenske zadružne delavnosti. Izpuščene so v glavnem posebne, strokovne zadruge, ki so razsejane po vsem slovenskem ozemlju. - Ta skica nudi le površni temelj prometno-zadružnega ustroja naše zemlje. Na tem temelju bo vendar le mogoča razmejitev distribucije pomoči in obnove Slovenije. Upoštevati je treba, da je bila v Beneški Sloveniji prepovedana vsaka slovenska zadružna delavnost med 60.000 tamkajšnjimi Slovenci. Isto velja tudi za severno slovensko mejo. - Trikrat povečano skico so prejele zavezniške oblasti.
(Skica je posneta po sestavi g.A.Kralja, tajnika Zadružne zvtze v Ljubljani).

cCouhn
UfCtliM ZEMUEV8D
SICVENSMICA CZEMUAI
V ČASU, KO J E SE PO VSEJ SLOVENSKI ZEMLJI DIHALO SLOVENSKO GOSPODARSTVO
GOSPODARSKA BILANCA 25 - LETNE ITALIJANSKE VLADAVINE
V JULIJSKI KRAJINI
PRIMORSKO ZADRUŽNIŠTVO
Ko je 1918.1cta zasedla Italija Primorsko do Snežnika in Triglava, je našla pri jugoslovanskem delu prebivalstva, ki je štelo nad šest sto tisoč pripadnikov, tako močno razvito gospodarsko organizacijo, da bi bila delala čast vsakemu velikemu kulturnemu narodu. Hrbtenico te organizacije je tvorilo nad 300 gospodarskih in denarnih zadrug, med katerimi je bilo nad 150 posojilnic in hranilnic, dosti pridobitnih in konsumnih zadrug, mlekarn, vinarskih in obrtniških zadrug. Tako da skoro ni bilo, od Trbiža pa do Pule, jugoslovanskega kmeta, delavca, obrtnika, trgovca in industrijca, ki ne bi bd zadružno organiziran v eni ali drugi zadrugi. Te zadruge so štele nad 80.030 članov. Najmočnejši zadružni denarni zavod je bila Tržaška posojilnica in hranilnica, osnovama 1889. Vse te zadruge so bile med seboj povezane in organizirane v dveh zadružnih zvezah, v "Zadružni zvezi” v Gorici in v “Zadružni zvezi” v Trstu, ki sta delovali po vsem Primorskem, Goriški, Istri in Reški pokrajini. In ravno zadružništvu gre zasluga za hiter gospodarski dvig in napredek ter za socialno osamosvojitev malega človeka na Primorskem, ki je bil do socialne in politične revolucije 1848 gospodarsko in socialno še napol zasužnjen.
PRIMORSKO DENARNIŠTVO
Poleg zadrug imeli so Jugoslovani času primerne in gospodarskemu razvoju potrebne druge gospodarske institucije, pupilarno varne hranilnice, hipotekarne zavode in banke. V Trstu, ki je bil postal gospodarsko središče ne le za Primorsko, ampak tudi za Dalmacijo, odkar so se bile pričele v njem osredo-točevati jugoslovanske paroplovne družbe, smo imeli več bančnih zavodov, ki so služili našim trgovcem, industrijcem in brodolastnikom za finansiranje trgo-vinsko-pomorskega prometa. Bilc so to Jadranska banka, podružnice Ljubljanske kreditne banke, Živ-nostenska banka, ki so pospeševale predvsem jugos Jovanske gospodarske interese. Večje pridobitne in izmenjevalne zadruge kakor tudi veletrgovine (Truden, Pipan, Mahne) so posredovale trgovinsko izmeno med domačim tržiščem in inozemstvom, zlasti Balkanom in Bližnjim vzhodom.
V kratkem razdobju dveh pokolenj 1848-1918 so pokazali primorski Jugoslovani svoje izredne tvorne gospodarske zmožnosti 4» vrednote, ki so sc odražale tudi v varčnosti, treznosti in solidnosti. Koncem 1918. smo imeli naloženih pri svojih zadružnih hranilnicah, pri pupilarno varnih hranilnicah, pri bankah in pri poštni hranilnici nad 220 milijonov kron. Razen tega je bilo pri denarnih zavodih onstran Snežnika najmanj 30 milijonov kron primorskih vlog. Doma pa so držali ljudje zaradi opreznosti pred nepredvidenimi dogodki okoli 150 milijonov kron. Bilo je tedaj okroglo 400 milijonov kron prihrankov, dolgov pa ni bilo, ker so bili med vojno skoro vsi kmečki dolgovi plačani in poravnani.
Tako gospodarsko stanje je našla Italija v Julijs ki Kraljini. Z njenim prihodom je pričela za našo
gospodarstvo trnjeva pot, ki je vodila sunkoma na vzdul.
Uradna zamenjava kron v lire aprila meseca 1919, je zadala prvi udarec gospodarski stavbi našega življa. OJ zamenjave so bile izključene predvsem vse naložbe onstran jugoslovansko-italijanske meje, ker je bil njih uvoz na ITimorsko najstrožje prepovedan Ali tudi od doma držanih 250 milijonov so ljudje zamenjali komaj 150 milijonov kron ter je ostalo nezamenjcnih okoli 100 milijonov. Temu je bil vzrok prenizko, morda namenoma določeni menjalni uradni ključ od 40,- lir za 100,- kron, ki ni odgovarjal niti kupni moči lire aprila 1919 v primeri z avstrijsko krono niti razmerju teh dveh denarnih enot na borzi v Zurichu ob času zasedbe 1’nmorske s strani Italije Menjalni ključ je bil zvišan na 60,- lir za 100.- kron šele naknadno novembra 1919. Deloma je zakrivila premajhen odziv podeželskega prebivalstva tudi mrzlična naglica, s katero je bila zamenjava izvede na, ko ni utegnil del l.udi iz oddaljenih vasi ne samo doumeti gospodarskega pomena zamenjave, ampak niti priti na vrsto na menjalnem uradu, da bi zamenjal pravočasno svoj denar. Tako so italijanski uradniki odstavljali našega kmeta, češ da bo že še mogel denar zamenjati pri naknadni zamenjavi. Te obljubljene naknadne zamenjave pa še do danes ni bilo I
Ostalo je na ta način od zamenjave izključenih nič manj kot 130 milijonov kron. Za ta znesek - enak 78 milijonom lir, je bilo oškodovano naše prebivaist vo pri denarni zamenjavi. To je bil prvi udarec, ki mu ga je zadela nova domovina - Italija.
Četudi je Italija prevzela vse avstrijsko premo ženje v novih pokrajinah, vštfrvši velike gozdne kom plekse in rudnik živega srebra v Idriji, ni hotela prev zeli in zamenjati niti onih avstrijskih državnih pa pirjev, ki jih je imelo prebivalstvo novih dežela Primorci smo bili z grožnjami in zapori prisiljeni podpisovati avstrijska vojna posojila in teh je bilo pri nas ob koncu vojne okoli 30 milijonov kron. Ita lija je te avstrijske obligacije sicer podpisala, ali za menjala odnosno plačala jih ni. Ni priznala in porav na la niti avstro-ogrskih državnih obvez in obligacij nasproti primorskemu prebivalstvu za avstrijski vojski izročeno blago (rckvizicijc). Od avstrijske vojske izdane vojne nakaznice v rokah naših ljudi in naših zavodov so znašale najmanj 50 milijonov kron, to je 30 milijonov lir. Avstrija in Ogrska sta se bili obvezali v St. Gcrmainski in Trianonski pogodbi, da bosta poravnali te dolgove: ali na baški konferenci 1929.leta se je Italija velikodušno odpovedala tem terjatvam svojih državljanov v korist avstrijskih in ogrskih davkoplačevalcev, ne da bi bila za to poz ne j e kakorkoli odškodovala svoje nove podanike.
PRVI POŽIGI IN RAZDEJANJA
Ni bilo dovolj, da je 1920.leta nastopivša gospo darska kriza vrgla ob tla kupno moč lire; tega leta pojavil sc je |K) naših mestih in vaseh tudi Mussoli nijev fašizem v vsej svoji brutalni sili, podžigan od
stoletnega surovega sovraštva proti vsemu, kar je bilo slovanskega. Zagoreli so naši na rodni domovi, naša gledišča, naše kulturne institucije, naše tiskarne, knjižnice, naše šole in naši denarni zavodi, tržaške posojilnice in hranilnice, Trgovsko obrtna zadruga, Splošna hranilnica, 11rvatska šiediomca v Trstu, Istrska posojilnica v I'uh in drugod. Celotna materialna škoda je bila preko 25 milijonov lir, da ne govorimo o neprecenljivi m nepovračljivi kulturni in moralni škodi. Šele po dolgem presledku in neumornem delu za vposiavitev so mogli naši večji denarni zavodi v Trstu in l’uh obnoviti svoje delovanje. Ta čas so izkoristili italijanski denarni zavodi za vdor v naše kraje in vtisi s svojim delom vsiljujoč slovenskemu kmetu razmeroma visoka posojila, ki so sc dovoljevala in dajala iz političnih nagibov v zasmeh najosnovnejšim finančnim načelom in kriterijem, Kaj čuda, če niso bile kmetije kos takim s posojili naloženim bremenom, ko je bila inllacija premagana. Nastop vša deflacija je zrušila veliko število poprej cvetočih kmečkih posestev.
VOJNA ODŠKODNINA IN TATVINE NAŠIH USTANOV
Italija je bda izdala dober zakon o odškodnini po vojnih dogodkih oškodovanega prebivalstva, ali dovoljevanje in uporaba odškodnin sla bila slabo organizirana in nekontrolirana. Improvizirana stavbi tiska podjetja so izkoriščala slovenskega kmeta po Goriškem in v mnogo primerih ga celo ogoljuiala za vso odškodnino. Naravno so bila ta podjetja Italijanska, ker so oblastva favorizirala samo itahjaits-ko delovno silo. Škoda, ki so jo utrpeli goriški posestniki, je šla v stotine milijonov.
Komaj se je bil fašizem 1922 polastil vladnega krmila, jel je sistematično preganjati gospodarske in dobrodelne ustanove, ter se polaščati nph imo-vine. Tako je razpustil “Dijaško podporno društvo'’ v Pazinu in sc polastil monumentalne nove zgradbe dijaškega konvikta, ki je stala milijon zlatili kron, zbranih po vinarju med narodom. Bila so razpuščena vsa druga naša podporna društva širom Primorske in njih premoženje je prešlo v italijanske roke. Enaka usoda je zadela bratovščine, občinske sklade za siromake in zavetišča za stare in onemogle, ki so bili v slovanskih rokah.
Fašizem je oropal občine njih avtonomne uprave in prostosti, iztrgal jih je iz rok domačih izvoljenih odborov in jih izročil na milost in nemilost italijanskim “podeštatom”. Slovanske občine, ki so bde vedno aktivne, so bile od tujih “podeštatov” v ne kaj letih gospodarsko uničene ali tako prezadolžene, da so postali občinski davki nezno-d p vi, Male občine s komaj tisoč ali par tisoč prebivalci, so zabredle v o,rromnc dolgove, ki so, dosegli po nekod celo polmilijonske zneske. Izključeno kmetske občine so morale plačevati sto in sto tisoče z.a nogometna igrišča, da se je tam lahko zabavalo nekaj ital' kriških nč teljev in železu 'carjev, ker je tako velevala vladajoča raznarodovalna politika.
Da .še bolj zagreni našemu kmetu že samo oh sebi trpko hi težko življenju, zabrunda mu je Italija Svobodno razpolagati jv in uživanje skupnih zemljišč in gozdov z uvedbo zloglasnega zakona o uživanju
skupnih zemljišč (tisi civici). S tem so hoteli brez vsake zakonite podlage ugrabiti našemu prebivalstvu stomilijonske zemljiške vrednosti.
DAVČNI VIJAK
S 1.januarjem 1924 je stopil v veljavo v novih pokrajinah mesto avstrijskega, italijanski davčni sistem, ki j c slonel na predtnnevi, da niso davkopla čcvalčcvc napovedi iskrene in popolne. Temu nasprotno je pa bilo navajeno prebivalstvo novih po krajin, da ni zamolčevalo pred davčnim oblastvum davku podvrženih dohodkov in j c bilo zato v svojih napovedih točno in iskreno. Italijanski uradniki so pa tudi v Julijski Krajini jeli uporabljati merilo, ki so ga bili prinesli iz Italije in tako je prišlo do raz m c roma dosti višjega obdavčenja novih pokrajin v primeri s staro Italijo. Italijanski davčni sistem je bil v svoji fiskalni iznajdljivosti morda najbolj pretkan v Evropi in njegova točna uporabnost je b.la za vestnega davkoplačevalca ogromno breme. Posredni davki z vsemi mogočimi taksami in doklada mi na vsak papir in dokument, ki je šel iz rok v svet in obratno, so najhujše zadeli nove italijanske poda nike in vse njih poslovanje in nehanje. Fašizem je vpeljal v Italiji in v novih pokrajinah tudi celo vrsto socialnih zavarovanj, ki so na videz povzdignile I;a liju med najnaprednejše države v socialnem pogledu. Ali pri globlji analizi vse te socialne zakonodaje, se je razkrinkalo spretno prikrito novo obdavčenje delavcev in delodajalcev, ki je zasledovalo očit namen, da s formiranjem zavarovalnih skladov in kapitaiov ustanavlja napol državno upravljano imovino. ki jo je mogla država v potrebi vedno zaseči. Tako je nastala ona pri vidna korist, ki ju je imelo italijansko delavstvo od svojega socialnega zavarovanja, čigar skladi in prihranki so bili do dna požrli od sedan ■ vojne.
Posebna značilnost novega davčnega ustroja je bilo tudi posredno pobiranje davkov s pomočjo : kupnikov - izterjevalcev v šest dvomesečnih obrokih. Ta srednjeveški sistem je prinesel ne le močno obre menitev prebivalstva z raznimi kazenskimi dokladami, ampak tudi velik kaos in zmedo, tako da se ni mogel noben davkoplačevalec znajti in spozna , kaj in koliko dolguje iu da so morali ljudje splošno plačevati po krivem več nego so bili državi dolžni, neglede na posebna zločinska izigravanja nekatei brezvestnih izterjevalcev, ki so bili tudi sodnijsLo ožigosani kot ljudski škodljivci. Kaj čuda, da je zašel primorski kmet v letih 1930-1933, ko je bi a dosegla svetovna gospodarska kriza svoj vrhutie zlasti v Istri, v tak obupen gospodarski položaj, da ni več mogel plačevati niti.svojih davkov. Na tisoče kmetskih posestev je bilo prodanih za davke in javnih dražbah, brez vsake cenitve, po , ven m za naravnost smešne zneske. Pri tem bodi omenjeno, da je mnogo davčnih zakupnikov forsit alu take dražbe, zato da so z visokimi dražbe,ni,mi: pristojbinami povečavah svoje dohodke. So vas,.,; kjer je bila nad polovica posestev prodana na tak h da ven'h javnih dražbah. V stari Italiji so bile take dražbe skoro nepoznane, kar najizrazitejše potrjuje našo trditev, da so bila v novih pokrajinah davčna bremena nepnmcroma težja nego onstran stare državne meje.
Italija je uvedla v deželo nov pri nas nepoznani monopol na vžigalice. Uvedla je tudi po mestih, trgih in večjih vaseh kolektivno loterijo, ki jo je bila Avstrija odpravila že pred desetletji, kot vir državnih dohodkov, ki špekulira s praznoverstvom nevednih ljudskih slojev.
NASKOK NA NAŠE GOSPODARSKE USTANOVE
Najdalje so ohranile svojo prostost in samostojnost pod italijansko vladavino naše gospodarske in kreditne organizacije ter njih imovina. Ali naših bank lotila se je Italija že po nekaj letih. Polastila se je najprej največje jugoslovanske banke - Jadranske banke v Trstu in njenih podružnic v Opatiji in v Zadru. To pa ji ni bilo dovolj. Da v živo zadene njene vlagatelje, je bilo treba banko zatreti. In zares je pognala italijanska fašistična bančna uprava leta 1924. banko v konkurz. Trideset milijonov lir slovenskih in hrvatskih denarnih vlog je bilo tako uničenih.
V drugih primerih so zapuščali uprave naših zavodov, zlasti gospodarsko dobro stoječih zadrug, in izročali njih upravo italijanskim komisarjem z nalogo, da ustanovo likvidirajo in premoženje uporabijo za italijanske politično-propagandne svrhe. Tako so se polastili impozantne palače “Trgovski dom” v Gorici, ki je bila last Trgovsko-obrtnc zadruge go-riške, potem stavb “Konsuinnega društva” pri Sv. Ivanu v Trstu, v Barkovljah, v Skednju in v nešteto drugih krajih. Leta 1927. je bil razpuščen najmočnejši istrski 'zadružni denarni zavod “Istarska posujilnica”, ki je imela svoj sedež v Puli in podružnico v Pazinu, potem ko so bili fašisti zažgali 1920. njeno palačo v Puli. Naslednjega leta 1928 je bila razgnana goriška “Zadružna zveza” in 1929 je prišla na vrsto “Zadružna zveza” v Trstu.
S tema dvema razpustoma je hotel fašizem zadeti v živo ne samo jugoslovansko zadružno stavbo v Italiji, ampak vso narodno gospodarsko tvorno silo slovanskega življa sploh. Kajti z uničenjem obeh zadružnih zvez z njih gospodarskimi in strokovnimi glasili in gospodarskimi in zadružnimi tečaji je ljudstvo izgubilo najizrazitejše pobudnice in voditeljice vsega svojega gospodarskega snovanja, ki sta zaradi svojega v najširše plasti segajočega vpliva zavzemali vodeče mesto v slovanskem političnem, socialnem in kulturnem razvoju in življenju v mejah kraljevine Italije.
Po razbitju zadružne organizacije so se mogle ohraniti na površju in kljubovati fašističnemu navalu le krepkejše zadruge, kakor Tržaška posojilnica in hranilnica, Trgovsko-obrtna zadruga v Trstu, Goriška ljudska posojilnica, Centralna posojilnica v Gorici, Okrajna posojilnica v Idriji, v Ajdovščini, v Cerknem, Posojilnica v Vipavi, pri Sv. Luciji, v Tolminu, v Kobaridu, v Bovcu, v Sežani, v Št. Petru na Krasu, v Postojni, v Trnovem, v Podgradu, v Jelšanah, v Volovskem, v Buzetu in v Kopru ter nekaj manjših kmečkih posojilnic. Ali pod fašističnim nasiljem so padale tudi te zadruge druga za drugo. Nekatere so bile prisiljene da jih absorbirajo italijanski zavodi, druge so morale zopet same stopiti v likvidacijo in tretje so bile od prefektov
26.3.44
kratkomalo razpuščene pod pretvezo, da ogražajo njih upravni odbori javni mir in red.
Do vs'opa Italije v sedanjo vojno so se bile ohranile le še Tržaška posojilnica in hranilnica, Trgovska obrtna zadruga v listu, Ljudska posojilnica v Gorici, Posojilnica v Ajdovščini, v Št. Petru na Krasu in še nekaj manjših zadrug. Z izbruhom vojne je bila zapečatena tudi nj.h usoda. Tako sta bili razpuščeni avgusta 1940. Tržaška posojilnica in hranilnica m I rgovsko-obrtna zadruga v Trstu, in to na izrečno zahtevo fašistične stranke, ki ni mogla dalje trpeti delovanja teh dveh solidnih in občekoristnih slovenskih denarnih zavodov na tržaškem ozemlju.
Tako je Italija uničila v nekaj letih ono ponosno zadružno gospodarsko organizacijo jugoslovanskega življa, plod šestdesetletnega trdega in nesebičnega dela, ter spravila slovansko ljudstvo novih pokrajin v popolno gospodarsko odvisnost italijanskih zavodov, ki so bili še jired fašizmom in so ostali najnevarnejši eksponent poitalijančcvalne politike uradne Italije. Neprecenljiva je moralna škoda, ki jo je utrpelo slovansko ljudstvo z uničenjem njegovih \ zadrug; efektivna gmotna škoda pa gre v težke desetine milijonov.
POKRADLI SO NAM 320 MILIJONOV LIR
V kratki dobi italijanske vladavine smo bili na Primorskem oškodovani s strani Italije in njenih zastopnikov za vsote, ki se pri najmanjši oceni odražajo v sledečih številkah: pri zamenjavi denarja 78 milijonov lir, pri avstrijskem vojnem posojilu, pri vojaških nakaznicah 30 milijonov, pri požigih ob nastopu fašizma 25 milijonov, pri vojni odškodnini na Goriškem 100 milijonov, pri dobrodelnih ustanovah 10 milijonov, pri jadranski banki 30 milijonov, in pri zadrugah 35 milijonov, - skupna škoda 320 milijonov lir. Tu ni všteta škoda za prezgodnjo izsekavanje državnih in občinskih gozdov, za neracionalno izkoriščanje rudnika živega srebra v Idriji, svinčenega rudnika v Rablju, premogovnika v Kar-panu in v Raši, kakor tudi niso vpoštete vse one ogromne neprecenljive škode, ki jih je utrpela v s. Julijski Krajini naša industrija, trgovina in obrt ' zaradi političnega preganjanja njih lastnikov s strani italijanskih oblasti, z namenom, da uničijo predvsem gospodarsko moč jugoslovanskega življa, zato da bi lažje zlomili njegov odpor. Tu ni vpoštevana škoda, ki jo je pod Italijo utrpelo jugoslovansko prebivalstvo Julijske Krajine.
KAJ PA SO DALI?
Italija ni prinesla svojim novim pokrajinam niče sar s seboj razven četrt milijona priseljencev: kara binijerjev, financarjev, tajnih agentov, policajev, državnih uslužbencev, brezposelnih zasebnih urad nikov, trgovcev in delamržnežev. In vsa ta masa, ki gotovo ni bila cvet italijanskega naroda, je prišla s svojo nazadnjaško miselnostjo o socialnem sožitju in razmerju do sočloveka, ki se odraža v splošni nezaupljivosti in aprioristični predmnevi, da je vsakdo protisocialen škodljivec in zločinec,, vse dokler ne dokaže nasprotnega. Miselnost, ki je še produkt več stoletnih “bocche di leone” in ki kul
minira še danes v podrejenem odnošaju žene do moža ter v skrajnem anahronističnem formalizmu in birokratizmu vsega italijanskega javnega življenja. Prinesli so s seboj poleg skrajne nezaupljivosti tudi nesolidnost, površnost in brezvestnost v pojmovanju medsebojnih dolžnosti in obvez. In vso to tujo taro so vtihotapili v poslovno življenje Julijske Krajine, ki je stalo pred prihodom Italije na najvišji ravni poslovne kulance in lojalnosti, ki je lastna civiliziranim narodom. Bodi omenjeno, da so pričeli ti novi priseljenci s svojimi metodami in razvadami ubijati v jugoslovanskem prebivalstvu, ki je po svoji naravi in tradicijah vedno visoko držalo zdravo moralo, nravstvene in etične vrednote. Sem spadajo dvomljive zabave na fašističnih “dopolavorskih” prireditvah, zalezovanje slovanskih žena in deklet, korumpiranje slovanskega življa, med katerim so iskali ovaduhov, konfidentov in izdajalcev lastne krvi. Kajti ves italijanski režim v Julijski Krajini je slonel na tajnem zasledovanju in špioniranju vsega privatnega in celo družinskega življenja. Bil je ena sama dolga veriga tajno-policijskega vohunstva, ki ni spoštovalo niti najprimitivnejših človečanski pravic in ki je dosledno kršilo pisemsko tajnost, hišno in družinsko nedotakljivost, svobodo kretanja in besede ter celo svobodo misli. Kar ni storila državna policija, je storila tajna karabinijerska služba, tajna informativna služba fašistične milice, informativna služba generalnega štaba in končno zloglasna tajna “Ovra” (Organizzazione volontaria di repressione dell’antifascismo), ki je imela svoje vohune-provokatorje v vseh slojih, poklicih, uradih in skupinah in ki je spravila ogromno število najboljših slovanskih mož, žena, mladeničev in deklet v dolgoletne ječe, konfinacije in internacije ter pred ekzekucijske vojaške odrede. Ali vse to ni moglo zlomiti odporne sile slovanskega prebivalstva, ki je ohranilo kljub neprestanemu nasilju neokrnjene svoje narodne, etične in kulturne vrednote.
TRST - SUHA VEJA
Trst, ki ga je Italija reklamirala za sebe na ver-sailleski konferenci s skrajno vehemenco, je bil za njo predvsem objekt njenega samoljubja in političnega prestiža. Iz narodno-gospodarskega vidika je pa bil in je ostal Trst za njo le nepotrebno breme. Zato je bil Trst Od Italije zapostavljan drugim pomorskim emporijem: Benetkam, Genovi, Neaplju, ki so bili italijanskim vladnim in finančnim krogom bližji in pomembnejši zaradi tam vloženih kapitalov, obstoječih poslovnih zvez in sorodnih povezanosti z ondotnim prebivalstvom. Trst in njegovo okolje sta ostala za italijansko pojmovanje tuja zemlja, tuji svet. Italija ni mogla doumeti srednjeevropske miselnosti tržaškega prebivalstva in njegovih poslovnih činiteljev, iz katerih je ravno izhajala vestnost in korektnost vsega tržaškega poslovnega življenja in njegovih zastopnikov, o katerih naj mimogrede omenimo, da izvirajo po ogromni večini iz slovenskega sveta vkljub dejstvu, da so tekom desetletij sprejeli po večini italijanščino kot občevalni jezik. Zato je padel Trst pod Italijo od naj večjega moderno opremljenega trgovsko-pomorskega emporija na Jadranu na stopnjo skoro kolonialne luke. Od tod stalno padanje njegove prekmorske trgovine,
njegove industrije in paroplovbe. Pred prihodom Italije je bil Trst enakovreden konkurent Hamburga in Bremena ter je zavzemal monopolni položaj kot tržišče za kavo in sladkor v srednji in jugovzhodni Evropi. Pozneje pa so pričele rasti Benetke - njegova stoletna konkurentinja.
Pod Italijo je prenehal važen del tržaške industrije, kakor tovarna olja v Žavljah, tovarna rastlinskih in rudninskih olj pod Kjarbolo, čistilnica riža, tovarna jute, Fordove delavnice v prosti luki, rafinerija petroleja v Sv.Soboti. Omejili pa so svoj obrat od štirih na eno visoko peč plavži pod Skednjem, svojčas lastnina “Kranjske industrijske družbe.” Ohranila in povečala je pa svoje obratovanje ladjedelnica v Tržiču pri Trstu. Brodogradnja je bila namreč edina industrijska panoga, ki se je vzdržala neokrnjena. Bivše samostojne ladjedelnice “S. Marco” v Trstu, “S. Rocco” v Miljah in Cosulich ^ Tržiču so se združile v enotno veliko podjetje Cantieri Riuniti delFAdriatico” (Združene jadranske ladjedelnice). Solidnost in točnost njihovih proizvodov sta ponesla njih sloves preko mej Italije širom Evrope in s tem tudi sloves domače tržaške brodo-graditeljske tehnike, ki je našla v tujini naročnikov in odjemalcev. Par let pred sedanjo svetovno vojno je bila sezidana z židovskim kapitalom, prinešenim iz Nemčije v strojih in v drugem tvorniškem materialu, v Žavljah pri Tr$tu velika moderna čistilnica olja “Aquila”.
Ali niti ladjedelnice niti “Aquila” niso mogle nadomestiti zmanjšane odnosno ustavljene aktivnosti drugih industrijskih podjetij na tržaškem ozemlju. Od tod brezposelnost in padec življenjske ravni tržaškega prebivalstva za najmanj 50%. Življenjski štandart se je tedaj znižal na ono življenjsko raven, ki jo je prinesla s seboj iz stare Italije doseljena množica, ki je bila po večini kulturno, socilano in higijensko zaostala za pokolenja za najpreprostejšim domačim prebivalcem Julijske Krajine. Zato izseljevanje domačega prebivalstva iz Trsta in PrimoGa v Jugoslavijo, Francijo, Belgijo, Ameriko in Avstralijo. Tako je štel Trst 1940. pred vstopom Italije v vojno komaj toliko ljudi kot 1914., vkljub priselitvi nad stotisoč doseljencev iz stare Italije.
UMETNO VZDRŽEVANJE REKE -DEMONTAŽA INDUSTRIJE
Enaka usoda kot Trst je zadela tudi Reko. Da pride Italija vsaj deloma v okom njenemu postopnemu propadanju, je proglasila Reko in njeno okolico z Opatijo za prosto carinsko ozemlje. Ali vse zaman, gospodarsko propadanje je šlo neizprosno svojo pot navzdol. In to zlasti odkar je bila onemogočila italijanska avtarkična in devizna politika svobodno kupovanje in nabavljanje blaga in drugih gospodarskih dobrin na svetovnih tržiščih. Še hujše kot Reka je bila prizadeta Pula, katere prebivalstvo je bilo padlo že nekaj let po aneksiji k Italiji od šestdeset na trideset tisoč duš.
V Julijski Krajini je bila pred prihodom Italije močno razvita tekstilna industrija. Danes te industrije sploh ni več in številne tvornice, kakor ona v Ajdovščini, v Zagradu, v Tržiču, so zaprte že dolgo vrsto let. Tako je propadla tudi kamnoseška industrija s svojimi svetovnoznanimi kamnolomi v
Nabrežini pri Trstu, na Krasu, v Vodnjanu v Istri : in drugod. Mlinarska industrija Jul. krajine je bila občutno omejena. Veliki valčni mlin v Ajdovščini je zaprt in ostali večji mlini so brez dela ali z omejenim obratom, ker je favorizirala Italija potem, ko je zatrla svobodno trgovino na žitnem trgu, mline onstran starih državnih mej. Tudi vse pomembnejše opekarne so opustile svoj obrat že pred svetovno gospodarsko krizo, ne da bi bile do danes vpostavile svoje delavnosti.
Lesna industrija je zaznamovala v tej dobi delni napredek, ali njen končni učinek je bil iz narodno gospodarskega gledanja negativen, ker se je forsi-ralo nesmotreno sekanje še nezraslih gozdov. Tudi . pridobivanje bavksita je napredovalo. Ogromna istrska ležišča so dvignila Iiaiijo med prve svetovne proizvajalce te nove v moderni tehniki visoko cenjene rude. Istrski bavksit spada po svoji kakovosti med prvovrstne in bi bil moral igrati po svoji kakovosti in količini važno vlogo v istrskem gospodarstvu. Italija pa se je žalibog omejila v Istri na golo kopanje in odvažanje te surovine v svoje stare pokrajine, ki so iz nje kovale glavni dobiček.
SPODREZOVANJE VINOGRADNIŠTVA
Julijska Krajina je vinorodna dežela in glavni vir dohodkov goriškega, kraškega in istrskega kmeta je bilo vino in zgodno sadje, ki jih je prodajal pred aneksijo za primerno delu in trudu odgovarjajočo ceno. To aneksiji so zadeli ti pridelki na nevzdržno konkurenco stare Italije, ki je poplavila s svojim vinom in sadjem ne samo primorski trg, ampak je onemogočila tudi vsak izvoz iz Julijske Krajine v tujino. Nižje cene italijanskih poljskih pridelkov so bile neposredna posledica nižjih proizvajalnih stroškov, kajti dnine poljskih delavcev so bile v srednji in južni Italiji vse do današnjega dne za polovico do dveh tretjin nižje nego v Julijski Krajini. Pomak-nitev državne meje s Soče na Snežnik je zato pomenila usodepoln udarec za pretežen del primorskega poljcdeljstva, ki je prišlo v zadnjih petindvajsetih letih na beraško palico.
Ribarstvo je tvorilo pred svetovno vojno važen dohodek za primorske obalne kraje, ker je bil bogat ribolov v teritorijalnih vodah dovoljen le domačim ribičem. Po prihodu Italije so postale primorske teritorialne vode naravno pristopne tudi italijanskim ribičem, ki so odnesli domačinom s svojimi brezobzirnimi ribarskimi metodami ogromen del njih prejšnjega dohodka.
BILANCA SMRTI
To bi bile najizrazitejše pasivne postavke gospodarske bilance pod italijansko vladavino. Med aktivo te gospodarske bilance spada pač izsušenje Čepič-kega jezera v Istri, regulacije reke Mirne in delna regulacija Rižane in Reke, ter izsušenje močvirij pri Tržiču in pri Krminu na Goriškem. Pridobljena zemlja pa, žal, ni bila parcelirana med kmečko prebivalstvo, ampak prodana italijanskim špekulantom. Nov istrski vodovod, ki donnša vodo iz Mirne pri Buzetu delu severne in srednje Istre, je bil dosti drag. Imel je služiti pretežno vojaškim svrham, ali je to delo vendar nesporno velike higijenske važnosti. Mali rižanski vodovod, ki črpa vodo na Vzroč-
ku pod Kubedom (Istra), oskrbuje doslej samo mesta Koper, Izolo in Piran s kopališčem Forto-rose. Tudi novi hubeljski vodovod, ki črpa Hubljevo vodo v Fužinah nad Ajdovščino in jo dviga na Otl.ško in Trnovsko planoto, je bil zgrajen le iz vojaških vidikov tik pred izbruhom sedanje vojne. Kako malo je bilo Italiji mar za preskrbo kmečkega prebivalstva Otlice in Trnovske planote z zdravo pitno vodo, priča najbolj paradoks, da je pustila italijanska vojaška uprava 1920. porušiti prejšnji hubeljski vodovod, ki ga je bila zgradila avstrijska vojska med prvo svetovno vojno, ker je bila prodala pomotoma tudi vodovodne cevi skupaj z ostalim železom, ki ga je bila Avstrija pustila kot vojni plen.
Italija je potrošila za nove vojašnice in vojne utrdbe v Julijski Krajini zares ogromne svote, ali ti gospodarsko številni izdatki niso prinesli prebivalstvu nikakega haska in koristi, tudi zato, ker so bila vsa ta dela poverjena edinole italijanskim tvrdkam iz stare kraljevine, ki so privedle s seboj tudi svoje delavstvo. V zadnjih petnajstih letih je j bilo sezidano po Julijski Krajini več domov za poletno bivanje siromašnih mestnih otrok. Te otroške poletne kolonije so sicer s socialno-higijenskega stališča hvalevredne ustanove, ali prisilne kontribucije, ki jih je diktirala fašistična stranka, so bile tako drage, da bi se bilo dalo s tem denarjem naravnost poplaviti pokrajino z mladinskimi poletnimi domovi.
Ni mogoče odrekati Italiji skrbi za ceste v Julij ski Krajini. Novih cest sicer ni zgradila izvzemši obrežno cesto Miramar pri Trstu - Devin, vojaško važno cesto Trst-Socerb-Vodice-Opatija in kratko vojaško cesto Divača-Št. Peter na Krasu; ali razširila in popravila je skoro vse obstoječe ceste, tako da je bilo cestno omrežje v dobrem stanjp.
To bi bila objektivno sodeč, aktiva gospodarske bilance, ki izpada, kakorkoli jo že obračamo in analiziramo, nad vse pasivno za Julijsko Krajino. Potniku, ki potuje po primorskih mestih in vaseh, štrle nasproti z vseh zidov meter visoki kričeči napisi “Roma doma” - Rim kroti. In ko gledamo in mo-^ trimo plodove petindvajsetletne italijanske vlada » vine, se nam vsiljuje misel, da je Italija zares prišla samo krotit Julijsko Krajino in njeno prebivalstvo ki je stalo kulturno, socialno in gospodarsko pov prečno visoko nad prebivalstvom stare Italije.
JA.
SLOVENSKA MEDSEBOJNA POVEZANOST JE OHRANJALA NAŠ ROD SKOZI STO IN STOLETJA. ISKRENO ZAUPANJE, DEMOKRATIČNI VZAJEMNI ODNOSI; VERA V SAMEGA SEBE IN V SVOJEGA BRATA, NAUKI SLOVENSKIH VODITELJEV, POŽRTVOVALNOST SLOVENSKEGA IZOBRAŽENSTVA, LJUBEZEN DO ZEMLJE, GOVORICE, KULTURE IN MORALNIH VREDNOT; VSE TO NAS JE KREPILO IN OBDRŽALO. TURŠKE VOJSKE SO SE VALILE ČEZ NAS, GERMANSKI BIČ NAS JE PREGANJAL, FAŠIZEM JE POŽIGAL IN MORIL, ALI NAROD JE OSTAL IN BO ŽIVEL VEČNO! HODIMO TUDI Ml PO STOPINJAH OČETOV!
TRETJA KNJIGA HALMALO
GOSPOD IN HLAPEC
Počasi je starec dvignil glavo. Možu, ki je bil te besede izpregovoril, je bilo okoli 30 let. Imel je zveste oči. Krepko je držal vesla v obeh pesteh. Bil je očitno dober fant.
“Kdo si?” ga je vpra al starec. "Pravkar sem Vam bil rekel.” - “Kaj hočete od mene?” - Matroz je spustil vesla, prekrižal roki in dejal: “Ubiti Vas.” - “Kakor Vam je drago."
-	“Pripravite se.” - “Na kaj?" - "Da umrete.” - “Zakaj?" je vprašal starec.
Nastal je odmor. Pomorščak je bil očividno osupnjen. Potem je nadaljeval: “Rekel sem, da Vas hočem ubiti.” - “In jaz Vas vprašam zakaj?" - Matrozove oči so se zabliskale. -“Ker ste ubili mojega brata.” - Mirno je odgovoril sta-ec: “Najprej sem mu bil rešil življenje.” - “To je res; najprej šte ga rešili, potem pa ubili.” - “Jaz ga nisem ubil.” - "Kdo pa?" - “Njegova nemarnost." - Pomorščak je zastrmel v starca z odprtimi ustmi. potem se je zopet grozeče nagubana). - “Kako se pi ete ?” je vprašal starec - “Jaz se pišem Halmalo. toda to Vam nič ne koristi.” Matroz je potegnil z desnico revolver iz pasu, z levo pa rožni venec.
Starec sc je dvignil. “Veruješ v Boga?” je vprašal. - "Oče naš, kateri je v nebesih,” je odgovoril matroz in se prekrižal. Potem je napel petelina. “Dam Vam eno minuto časa, milostljivi gospod." - “Zakaj me tako imenuješ3” -'Ker ste gospod, to se Vam pozna." - “Ali imaš ti gospoda?”
-	“Imam in <e imenitnega.” - “Kdo je to in kje je?” “Ne vem. Zapustil je naš okraj. Imenuje se gospod niarquis Lan-tenac, vicomte Fontenay, knez B-ctonijc, gospodar sedmih gozdov. Jaz ga nisem nikoli videl v lice. kljub temu je moj gospod." - “Če bi ga videl pred seboj, ali bi ga ubogal?"
-	“Gotovo! Najprej smo dolžni pokor1 čino Bogu, potem kralju, za njim pa gospodarju... Toda to nima z našo stvarjo ničesar opraviti. Vi ste ubili mojega brala in morate zdaj zato umreti.”
Starec je odgovoril: “Storil sem prav.” - Matroz je krepkeje stisnil samokres. “Zdaj!" - "Dobro,” je rekel starec, “kje pa je duhovnik?” - Matroz je zijal v stana. “Duhovnik?" - “Da, duhovnik. Jaz sem tvojemu bratu dal v zadnjem trenutku duhovnika. Ti si mi dolžan duhovnika." - Streljanje topov tam daleč je postalo vedno redkejše. “Oni tam imajo duhovnika," je dejal starec. - “To je res." je mrmral matroz, “imajo gospoda kurata." - “Ti hočeš pahniti mojo dušo v Večno pogubljenje, to je strašen greli,” jc dejal starec. -kb'1 oz je povesil glavo.
'Vidiš,” jc nadaljeval starec, “ko pogubljaš mojo dušo, obsodiš v večni ogenj tildi svojo. Na-edi kar hočeš. Ko sem tvojemu bratu rešil življenje, sem storil svojo dolžnost; ko sem ga obsodi! na smrt. sem sloril svojo dolžnost; ko te zdaj opominjam, da re:i svojo dušo, vršim svojo dolžnost. Ali si slišal grmeti topove? Tam umirajo očetje, sinovi. bratje, ki nikoli več ne bodo videli svojih bratov. Kdo jc tega kriv? "1 voj b at! Nadalje: Praviš, da veruješ v Boga Bog zdaj trpi v Franciji. Trpi v svojem sinu, francoskem k-aliu, ki brez pomoči ko Jezus trpi v ječi, trpi v bretonskih cerkvah,
ki so oskrunjene po brezbožnikih, trpi v svojih pomorjenih duhovnikih. Kaj smo mi hoteli na ladji, ki se v tem tre-notku potaplja ? Hoteli smo priti na pomoč Bogu. Ako bi bil tvoj brat storil svojo dolžnost, bi se ne bila zgodila nesreča s topom, korveta se ne bi bila poškodovala, brodovje morilcev kralja bi nas ne bilo zatonilo in mi bi bili v tej uri pristali na francosko obal ter prišli na pomoč vrlim bretonskim kmetom z liljinim praporom v rokah, da rešimo kralja, Francijo, Boga. To hočem zdaj storiti jaz, edini, ki sem ostal živ od hrabrega krdela. V tej borbi kralju zvestih s sinovi pekla si ti na strani hudiča. Najprej je pomagal hudiču tvoj brat, zdaj pa še ti. On je začel, ti hočeš dovršiti. Ko mene ne bo, ki sem pomočnik kralja, bodo gorele dalje vasi, rodbine bodo jokale, duhovniki krvaveli; Brctonija bo trpela dalje in kralj bo ostal v ječi, Jezus Kristus na križu. Kdo bo kriv vsega tega? Ti! Toda to je tvoja stvar. Jaz sem računal nate za čisto druge stvari. Toda zmotil sem se. Res je, jaz sem tvojega brata dal ustreliti. Pokazal je pogum - nagradil sem ga. Pregrešil se je zoper svojo dolžnost - kaznoval sem ga. On jc prekršil svojo dolžnost, jaz sem jo storil. In prisegam pri sveti Ani Aurayski, kakor sem dal ustreliti tvojega brata, tako bi bil dal ustreliti tudi svojega lastnega sina. Ti si zdaj gospodar položaja. Dobro! Jaz te obdolžujem, ti si nalagal svojega kapitana. Ti, kristjan, si brez vere, ti, Bretonec, si brez časti, zaupal sem tvoji zvestobi - vračaš mi izdajalstvo. Veš, kdo sem? Orodje v rokah božjih. Ti me hočeš uničiti. Prav. Stori to. Kralja bos oropal mojega življenja, svojo dušo izročaš vragu. Tebi se ima zahvaliti, če se bodo porušile cerkve, če bodo pogani vlili iz zvonov topove, s katerimi bodo mogoče ustrelili tvojo mater. Stori kat si se namenil. Nesrečnež! Sam sebi boš zapisal obsodbo. Nas obeh pogubljenje je v tvojih rokah. Toda pred Bogciu boš odgovarjal ti. Stori konec. Jaz sem star, ti si mlad; ti imaš orožje, jaz sem brez njega: ubij mel”
Medtem ko jc stare--, stoicč v čolnu pokonci k->kor hrast, tako govoril z glasom, ki jc prevpil šumenje morja, jc_ bil matroz prebledel; debele kaplje potu so mu padalc s cela, tresel se jc ko list na veji. Scmtertja jc poljubljal rožni venec. Ko jc starce končal, jc vrgel samokres od sebe in Se zgrudil na kolena:
“Usmiljenje, milostljivi gospod." je zaklical, “odpustite mi! Govorite ko sam ljubi Bog. Storil bom vse, da popravim svoj zločin. Naredile z menoj, kar hočete. Ukažite, jaz slušam."
“Odpuščam ti,” je dejal starec.
Zaloge, k' so jih bili položili v ladjo, niso bile odveč. Oba begunca sta morala brodariti po velikih ovinkih, tako da sta rabila šest in trideset ur, preden sta pristala na suho. Slišala sta zadnje lopovske strele korvete kakor rjovenje leva, proden podleže v gozdu lovcem. Potem se je razgrnil nad morjem m->lk. Halmalo je bil izreden mornar. Zvečer drugega dne, nekako eno uro pred solnčnim zatonom, sta k sreči ravno ob času plime pristala na peščeni obali.
Halmalo je porinil čoln, kolikor daleč je mogel, na suho, potem preiskal peščena tla, našel, da so zadostno trdna, in čoln docela izvlekel. Za njim je izstopil starec in skrbno ogledoval obzorje.
*
"Milostljivi gospod,” je dejal Halmalo, “mi smo ob ustju Couesnona. Na desno je Beauvoir, na levo Huisnes. Zvonik, ki ga vidite pred seboj, je Arcevon.”
Starec se je sklonil nazaj v čoln, vzel iz njega prepečenec, ga vtaknil v žep in rekel Halmalo-u:
"Ti vzemi, kar je ostalo.”
Halmalo je zbasal v vrečo, kar je še ostalo mesa in prepečenca, in jo vrgel čez pleča. Potem je rekel starcu: “Milostljivi gospod, ali naj Vas vodim ali naj Vam sledim?” - “Ne eno, ne drugo.” Osupel je Halmalo zrl v starca. Ta je nadaljeval : “Halmalo, midva se bova ločila. Dva skupaj, to je vedno slabo. Treba je biti v tisočih ali pa sam.” Starec je prekinil svoje besede in potegnil iz žepa kokardi podobno zelenosvileno pentljo, sredi katere je bila uvezena zlata lilija. Dejal je: “Ali znaš brati?” - “Ne.” - “To je dobro. Čitanje samo ovira. Ali imaš dober spomin ?” - “Da.” -“To je dobro. Čuj, Halmalo. Ti pojdeš na desno, jaz na levo. Obdrži vrečo potem izgledaš kakor kmet. Pištolo skrij. Ureži si palico. Plazi se po visokem žitu, muzaj se pod ogradami, ogibaj se cest in mostov. Če koga vidiš, se prej umakni v polje. Res - ti moraš čez reko. Kako boš to napravil?”
“Preplaval jo bom.’4
"Dobro. Sicer pa je brod. Veš, kje?"
“Med Ancy in Vieux-Viel.”
“Dobro. Ti se tu res spoznaš. Ali poznaš tudi gozdove?” -■ “Vse.” - “Po vsem okraju?” - “Od Noirmoutier do Lavala.” -■ “Jih poznaš tudi po imenu ?” - “Poznam.” - “Koliko milj lahko prehodiš na dan?” - “Desčt, petnajst. Tudi dvajset, če treba.” - “Seveda bo treba. Ne pozabi nobene besede, katero ti rečem. Najprej boš šel v gozd Saint-Aubin.” -Pri Lamballe?” - “Da. Na robu globeli med Saint-Rieul in Plčdeliac stoji velik kostanj. Tam se ustaviš. Videl ne boš nikogar.” - “Pa je vendar lahko kdo tam. Že razumem.” - "Dal boš znamenje - ali ga poznaš?” - Halmalo se je obrnil proti morju m oglasil se je “uhu” čukca. Zdelo se je, da prihaja iz nočne dalje; navdajalo je s strahom in popolnoma sličilo pravemu. “Dobro,” je rekel starec, “ti spadaš k našimi” In pomolil je pomor? čaku pentljo. - “To je pentlja - znak višje komande. Vzemi. Važno je, da nihče ne ve mojega imena. Pentlja zadostuje. Zlato lilijo je uvezla naša princesa v ječi.” - Halmalo je pokleknil na eno koleno. Tresel se je, ko je sprejel znak in ga ponesel k ustnam; potem se je zdrznil, kakor da se boji poljubiti. "Ali smem?” je vprašal. - “Smeš.” - Halmalo je poljubil lilijo. Potem se je vzdignil in skril pentljo v nedrijih. Starec je nadaljeval: "Posluaj dobro. To je parola: “K orožju. Nobenega par-dona.” Torej na robu saintaubinskega gozda daš znak. Trikrat. Po tretjem znamenju se bo prikazal mož iz tal.” -"Iz luknje pod drevesom - vem.” - "ta mož je Planchenault, imenovan Kraljevsko srce. Pokažeš mu znak in bo razumel. Potem greš dalje v gozd Astille. Tam boš našel krivonožca, pravijo mu Mušketa. Njemu rečeš, da se ga ljubeče spominjam in naj spravi na noge svojo faro. Potem greš v gozd Conesbon, daš znamenje in bo prilezel izpod zemlje gospod Thuault, deželni glavar Ploermelski, ki je bil v konstituanti, toda na strani kralju zvestih. Potem greš v okraj Saint-Quen-Ies-Toits in govoriš z Jeanom Chouan, ki je v mojih očeh pravi vodja. Potem pojdi v gozd Ville-Anglose, tam boš srečal Guittera, ki ga imenujejo Svetega Martina; reci mu, naj pazi na Courmesnila, zeta starega Goupila iz Pre-felna, ki vodi jakobince v Argentanu. Obdrži vse dobro v glavi. Jaz ničesar ne zapisujem, ker je to najslabša stvar. Da ne pozabim - vzemi skakalno palico. Ali znaš z njo hoditi?” - “Se razume, saj sem Bretonec. Skakalna palica je naš prijatelj. Podaljša roke in noge.” - “To se pravi, napravi sovražnika manj opasnega in skrajša pot. Sijajna iznajdba.” - “Dalje, ali poznaš grad Tourgue?” - "Kako ne! Saj sem tam doma. Tourgue je ogromen, okrogel grad, rojstni dom mojih milostljivih gospodarjev. Ima podzemski hodnik, ki ga dobro poznam. Mogoče ga razen mene ne pozna danes več nihče drugi.” - “Kakšen podzemski hodnik?” - “To je bilo še v starih časih, ko so Tourgue še oblegali. Ljudje so se lahko rešili po tem hodniku, ki vodi daleč v gozd.” - “Takega hodnika v Tourgue ni.” -
“Da, gotovo, milostljivi gospod. Moj oče mi ga je pokazal. Jaz poznam vhod in izhod.” - Starec je nekaj časa molčal, potem je dejal: “Ti se motiš.” - “Ne, milostljivi gospod, je kamen, ki se suče.” - !No, dobro. Vi kmetje verujete marsikaj, česar ni. Pa pustimo to. Iz Rougefen greš v gozd Montcherier, kjer boš našel gospoda Benedicite, glavarja dvanajstih. Ta je tudi zanesljiv. On odmoli svoj “Benedicite”, medtem ko da postreliti sovražnike. V vojski ni mesta čustvenosti.” Potem je starec segel v žep in položil Halmale-u v roke denarnico. “Tu je trideset tisoč frankov v asignatih, sicer so krivi, toda pravi niso nič več vredni, potem pa je še - pazi! - sto pravih zlatih dukatov. Jaz ti dam vse, kar imam, sam ne rabim nobenega solda več. Potem boš srečal v Chateau-Gonthier kneza Talmonta.” - “Ali bo knez z menoj govoril?” - “Saj tudi jaz govorim s teboj.” - Halmalo je snel kapo. - “Vsi te bodo radi sprejeli, ko bodo videli lilijo princese. Ne pozabi, da prideš v kraje, kjer so prekucuhi. Moral se boš tudi preobleči. Z modrim jopičem, triivogelnikom in trikoloro prideš povsod skozi, saj ni več ne regimentov, ne uniform, ne številk. Potem boš prišel v taborišče Parne, kjer so možje črnih obrazov. V puške nabašejo peska in dvojno mero smodnika, in to je dobro. Predvsem pa jim reci, naj morijo, morijo, morijo. Našel boš še taborišče “črne krave”, “pri ovsu”, “zeleni” in “mravljični tabor”. Ko boš vse to obšel in izdal našo parolo, boš srečal veliko armado, katoliško armado kralja. Videl boš vse voditelje, kolikor jih je še živih in jim boš pokazal mojo poveljniško pentljo-. Velel jim boš: Čas je, da se vodita dve vojski obenem, velika in mala. Velika naredi več šuma, mala pa da več dela. Vandeja je dobra toda Chouannerija (početje vstaških vandejskih kmetov, ki sojih imenovali Chouane po njihovem vodji Jean Chouanu) je hujša. In v meščanski vojski je najhujše najboljše.
Starec se je nekoliko oddahnil.
“Halmalo,, ^az ti zaupam, ker sem te videl, kako si obkladal morje. Kdor zna v viharju krmariti čoln. ta zna voditi vstajo. Ti boš torej rekel voditeljem tako pač, kakor znaš: Gospod ima rajši vojsko v gozdu nego na odprtem polju. Jaz ne želim, da bi naših sto tisoč kmetov prišlo pred pu ke modrih vojakov. Preden pretečejo štirje tedni, naj bo petsto tisoč strelcev v gozdovih v zasedi; Republikanska armada je moja divjačina. Jaz sem vojskovodja goščave. In zabičuj jim: Nobenega pardona in povsod zasede! Reci jim, da so z nami Angleži, Mi bomo republiko prijeli od dveh strani. Vsa Evropa nam pomaga. Ali si razumel?”'
"Sem. Vse naj bo v plamenu, povsod naj teče kri.”
"Tako je prav.”
“Pardon se ne daje.”
“Nikomur.”
“Jaz bom šel povsod, kamor ste mi veleli.”
“In pazi. V teh krajih ni šale.” - “Smrt me ne plaši.” • "Ti si hraber dečko.” - “In če me prašajo za ime milostljivega gospoda?” - “Zaenkrat ga še ne sme nihče vedeti. Reci, da ga sam ne veš, in boš povedal resnico.”^- “Kje < bom milostljivega gospoda spet srečal?” - Kjer pač takrat bom.” - “In kako bom to izvedel?" - “Ves svet bo vedel. Preden preteče osem dni se bo o meni govorilo; izvršil bom take stvari in bom maščeval kralja in vero, da boš precej vedel, da sem jaz, o katerem se bo govorilo.”
“Poslušam.”
"Dobro. Pojdi. Bog te spremi.” - “Storil bom vse, kar ste mi naročili.” - “Dobro.” - “In ko bom vse izvršil..
"Te naredim za viteza sv.Ludovika.” - “Kakor mojega brata. Če pa ne bom izvršil, me boste dali ustreliti.” - “Kakor tvojega brata.” - “Slušam, milostljivi gospod.” Starec je nagnil glavo in se pogreznil v misli. Ko jo je zopet vzdignil je bil sam. Halmalo je bil le mala črna pika, izginjajoča na obzorju. Solnce je bilo pravkar zatonilo. Galebi so se vračali z moria. Pri srcu je bilo tesno kakor vselej, preden napoči noč. Žabe so kvakale, galebi, srake, kavke so kričale,, toda človeški glas se ni slišal - globoka samota okrog in okrog. Visoke bodljike na obali so se tresle v vetru. Bledi svit somraka se je razprostrl po deželi. Dalnji ribniki so se svetlikali ko kositrni krožniki, ki jih je kdo razpostavil po zemlji. Od morja je vel veter.
SPOMNITE SE NAŠIH BEGUNCEV!
OČI MAIDAME BUTTERFLV
(VOHUNSKI SPOMIN)
Bilo je nekaj let pred svetovno vojno. Prigodo, ki jo sam imam za najzanimivejšo v svojem življenju, sem doživel tisoč in tisoč milj daleč od tod. Službeno so me bili namreč poslali v neko zakotno pokrajino na Kitajskem, kjer so se tedaj odigravali dogodki, o katerih je naša vlada za vsako ceno hotela imeti čisto, jasno sliko.
Naloga, ki so mi jo zaupali, je bila od zlodja težavna sama po sebi, ker sem pri njej imel posla s Kitajci, to je z ljudmi žolte polti, med katerimi je sleherno vohunsko delo velik križ. Hočem reči, da se človeku našega plemena le redkokdaj posreči, da vtakne nos v skrivne zadeve teh rumenjakov. Oviri pri tem sta sicer samo dve, toda obe sta res strahotni. Prva je rumena barva njihove polti, druga pa njihov čudni jezik, ki se ga je nam skoraj nemogoče naučiti toliko, da bi razumel kaj več kakor tisto, kar nam Kitajci hočejo sami povedati.
Pa bi se preoblekel in preobličil v Mongola, boste dejali. Na to v pravem vohunstvu niti misliti ni moči. So namreč reči, ki se kar verjetno in lepo slišijo v romanih, sicer pa . . . Kar se pa jezika tiče, si res lahko glava in pol, pa si betico morda temeljito napolniš s Konfucijevo žlobudravščino. A ni je lobanje, ki bi držala toliko, da bi vanjo lahko spravil vsa narečja, kar jih Kitajci govore.
Kadar sem torej imel službenega posla ondi, sem si skoraj zmeraj moral pomagati z zaupniki, ki sem jih dobil ali najel med Kitajci samimi. ,Ta način je precej drag, uspehi pa so skoraj vedno ničevi, navadno pa celo porazni.. .
Torej si lahko mislite težave, s katerimi sem se -otepal, ko so me poslali tja. Težave so bile hude zlasti zaradi tega, ker sem imel nalogo “poslušati”, to je vohati za tem, kaj se ondi plete in kakšno je razpoloženje različnih kitajskih političnih skupin, zlasti tistih, ki so delale naskrivaj. In teh ni bilo malo.
In ker se mi je navzlic temu posrečilo izvesti načrt, ki sem ga bil zamislil in ki se mi je zdel odličen, sem se sam sebi začel zdeti tič ...
Če hočete zadevo prav in dobro razumeti se morate spomniti na madarne Butterfly, tisto iz opere. Bila je sicer Japonka, pa je moja zadeva na las podobna tisti iz opere, seveda, kar se nekih zunanjosti tiče ...
V zgodbi je nekaj ljubezni, pa dosti bolesti - kakor v tisti operi.
Tudi jaz sem v onem kitajskem mestu dobil svojo Butterfly: majhno, drobno, lepo in do ušes zaljubljeno Kitajko in se z njo poročil. Ta moja ženičica z obrazkom kakor iz najdražjega porcelana je postala moja najdragocenejša pomočnica ter najzanesljivejša zaupnica. Nekaj zaradi tega, ker me je imela rada, nekaj pa, ker je pripadala spremstvu neke zelo vplivne kitajske osebnosti, za katero sem se moral prav posebno zanimati.
In tako sem s pomočjo svoje kitajske Butterfly lahko nekaj mesecev opravljal kar se da zanimivo in za našo vlado koristno delo. Toda zadovoljstvo
mojih predstojnikov je prikipelo do vrhunca, ko se mi je posrečilo prepisati in prevesti nekaj zelo zaupnih in skrivnih listin, ki so za našo vlado bile v tisti zadevi odločilnega pomena. Vse to sem mogel storiti seveda samo s pomočjo svoje lepe in do konca zveste prijateljice.
Če bi učakal sto let, ne bi nikoli pozabil tiste noči, ko je moja Butterfly vsa zasopla planila v mojo sobo in mi prinesla tiste listine. Brez besede se mi je vrgla v objem in obračala vame iskreče se oči, v katerih je gorela strastna ljubezen, močnejša kakor ves strah, ki ga je sirota morala prestati. Nikoli prej nisem videl, kako čudovite oči ima. Tiste oči... Nikdar jih ne bom mogel pozabiti.
Nisem spregovoril niti besede, temveč sem potrpežljivo čakal, da se bo spokojila ter si opomogla od strahu, ki jo je tresel. Konec koncev je z drhtečimi rokami iz gub svojega kimona potegnila šop listin ter mi jih pomolila z gibom, ki je čudno skrivnosten, hkratu pa poln tiste ljubke spogledljivosti, ki je lastna samo vzhodnjaškim ženskam in ki je poglavitna njihova privlačnost. Zraven me je pogledala tako, ko da bi hotela reči:
“Poglej kako daleč sem šla in kaj sem naredila zate, samo da ti dokažem, kako silna je moja ljubezen do tebe”.
Pograbil sem listine ter jih začel nepotrpežljivo pregledovati v skrbi, da morda ne manjka prav tisto, kar bi bil najrajši dobil in zaradi česar sem prav za prav bil sem poslan. Tisto drobno bitje pa se me je krčevito oprijelo ter začelo obupno jokati.
Jokala je dolgo in dolgo je trajalo, preden se mi jo je posrečilo kolikor toliko potešiti. Potem je odšla. Še zdaj vidim pred sabo tiste njene lepe, zagonetne, skrivnostnega ognja polne oči. ..
* * *
Naslednjo noč sem jo čakal, da bo prišla. A zastonj. Zastonj sem jo čakal tudi še ne vem koliko naslednjih noči. Morda jih je bilo deset, morda več. Ne morem povedati, vem samo, da so se mi zdele neskončno dolge.
Vsak večer sem pred mrakom obesil na svoje okno zelen lampijonček, ki naj bi ji povedal, da jo čakam. Toda noči so prihajale in ugašale druga za drugo, ne da bi bil zaslišal pritajeni, skrivnostni korak svoje male Kitajke.
Tiste noči, ki sem jo nemirno čakal, sem nepremično ležal na slamnati preprogi ter ves v skrbeh skušal razvozlati uganko, kam in kako je izginila moja Butterfly. Pri vsakem najrahlejšem šumu sem planil na noge ter se bliskovito ozrl proti pragu. Nepretrgoma sem upal, da bom zagledal, kako se bo prikazal njen sladki obraz, da bo skozi vrata stopila njena postava nalahno in molčeče kakor metulj.
Nazadnje, neko noč, ko je bila ura že pozna . . .
Moralo je biti okoli dveh po polnoči. Neprespane noči ter napeto jalovo čakanje mi je zdelalo živce tako, da so bili napeti kakor lok, tik preden poči
Drhtel sem od nemira in se vsak trenutek plašil. Tedaj pa sem nenadno zaslišal lahno škripanje, ki je prihajalo od okenca, na katerem je tudi to noč zastonj gorelo zeleno znamenje.
Škripanje je najprej bilo skoraj neznatno, potem pa je postalo razločnejšc. Zdelo se mi je, ko da bi kdo poskusil vlomiti skozi papirnato steno.
Toda še preden sem si mogel priti na jasno, kaj bi to utegnilo biti ali pomeniti; še preden sem se utegnil vzdigniti z ležišča, se je okence bliskoma in hrupno odprlo na stežaj in prav listi trenutek sem zaslišal kratek, suh, odsekan udarec, kakor da je nekdo vrgel v sobo nekaj trdega.
V skoku sem planil k oknu, se sklonil skozenj, zabadal oči v temo, ugasnil zeleni lampijon, da bi bolje videl, toda zunaj je bilo vse tiho in temno. Nisem videl žive duše in tudi ne slišal koraka, ki bi se oddaljeval.
Toda nekdo je moral biti še pred nekaj sekundami tain, zakaj okno se ni moglo samo odpreti in tista stvar, ki je udarila na tla, kakor sem razločno slišal, tudi ni mogla prileteti sama v sobo!
Ker zunaj nisem zagledal ničesar, sem začel pregledovati tla v sobi. Čez nekaj trenutkov sem v kotu nasproti oknu zagledal nekaj temnega. Tisto nekaj je bila majhna, s črnim lakom prevlečena škatla, okrašena z zlatimi za viticami ter skrbno zvezana s trakom iz škrlatne svile.
Ker škatle prej ni bilo ondi, je zatrdno to bil tisti predmet, ki ga je neznana roka zagnala skozi okno. Nepremično šem upiral oči Vanjo dolge minute, pa sc nisem mogel odločiti, da bi odvezal tisti škrlatni trak. Tisoč misli se mi je podilo po glavi, ko sem kakor začaran stal pred tisto drobno rečjo, ki sc je lesketala zagonetno kakor oči onega drobnega dekleta.
Morda je v škatli sporočilo od nje? Morda so jo začeli sumiti, pa mi je poslala to reč za slovo in za zadnji pozdrav. Morda je v škatli bilo novo sporočilo, ki mi bo razložilo, zakaj je tako nenadno izginila ? Morda ...
Toda oglasile so se druge misli, ki so te izpodbijale. Če je sporočilo, zakaj mi ga ni poslala prej, saj je vendar vedela, kako me skrbi zaradi nje ? In čemu mi pošiljati sporočila po tako čudni, nenavadni poti, ko bi sc vendar lahko oglasila sama, če je že prišla do hiše in pod okno. Nevarnost, da bi jo kdo videl, je bila v obeh primerih enako velika.
Ne vem, kako dolgo sein tako premišljal ter se obotavljal. Navsezadnje sem zamahnil z roko ter boječe stopil proti škatli, jo pobral ter skušal odvezati.
Toda to ni bilo tako lahko in hitro opravilo, zakaj roke so se mi še vedno tresle. Konec koncev sem trak snel in vzdignil pokrov.
Pod njim sem nerazločno zagledal podložek iz sinjega baržuna in na njem nekaj nerazločnega. Ker nisem dolgo videl, sem s konci prstov potipal, kaj leži na podložku. Začutil sem nekaj oblega, kar me je spominjalo na obliko lešnika. Prav za prav dveh
lešnikov.
Najbrž so dragulji! Morda biseri... Biseri, skrivnostni kakor njene oči...
Ob tej zaljubljeni misli sem se nasmehnil, kakor da se norčujem iz strahu, ki me je popadel ob pogledu na to škatlico. A še vedno me je navzlic temu
spoznanju nekaj mrzlega grizlo okoli mozga.
Nazadnje sem se opogumil še toliko, da sem podložek vzdignil, prav previdno, počasi ter ljubeče in...
Mislim, da so sto metrov in še dalje naokrog morali vsi slišati pošastni krik, ki mi je udaril iz ust. Vsaj zdelo sv mi je, da ga morajo slišati. Ali pa sc nn je morda le zdelo, da sem zavpil kakor preplašena živa)?
Ne vem več. Spominjam se samo, da sem ob pogledu na tisto, kar je bilo na podložniku, čutil nekaj takega, ko da me je po sredi glave usekal težak, težak meč ...
* * *
Osvestil Sem se, šele ko se je danilo. V roki sem še vedno stiskal tisto malo škatlo, kjer je na podložku iz sinjega baržuna ležalo dvoje oči t..
Dvoje pravih človeških oči, razumete!
Na dnu škatle, pod njimi, je bil prilepljen listič, na katerem je bilo v angleščini zapisano:
“Glej oči tiste, ki je videla preveč. Tako pri nas kaznujemo vohune.”
Saj boste verjeli, da je to bil najzanimivejši,' ’ najstrašnejši dogodek v mojem službovanju ...
©l§©iKII WI®T0
PREDSEDNIK JUG. ODBORA IZ ITALIJE dr.
Ivan M. Čok je odpotoval v London in ostane verjetno tam nekaj tednov. Toliko v vednost tistim, ki po njem sprašujejo.
SLOVENSKI BEGUNCI se prav iskreno zahva ljujejo vsem darovalkam in darovalcem paketov. Posebno hvaležni so čč.sestram v Aleksandriji in Kairu za njihovo vsestransko pozornost.
G. GENOVEFO MAVER V KAIRU obveščamo, da se je javil njen sorodnik. Prosimo jo, da se o priliki zglasi v našem uredništvu.
GOSPODARSKA LITERATURA SLOVENIJE. Vse tiste, ki bi imeli na razpolago tiskano ali pisano gospodarsko gradivo Slovenije, posebno pa Julijske Krajine, vljudno naprošamo, da bi nam to gradivo posodili. Nujno so nam potrebni podatki slovenske gospodarske zmogljivosti za pravilno obveščanje zaveznikov o naših potrebah pri obnovi.
BASIC ENGLISH. Vsem onim, ki bi se hoteli naknadno učiti angleškega jezika “BASIC” sporočamo, da imamo v zalogi še nekaj slovarčkov. Vojaške edinice, ki bi za svoje interesente potrebovale slovarčke, naj nam sporoče število potrebnih izvodov. Prosimo pa, da to store čimprej, ker bomo preostale izvode poslali v Italijo.
RAZNIM DOPISNIKOM J.D.-cu sporočamo,, da že več časa progrešamo običajna sporočila. Več naših pismenih obvestil se je menda izgubilo. Aleksandrija? Vaši želji bomo poskušali ustreči v eni izmed prihodnjih številk. M.T.: Prispevka žal ne moremo objaviti, ker je preveč polemične vsebine. Vse stvari, ki jih navajate, so nam dobro znane, ali za enkrat ne moremo storiti ničesar. Malokdo od zastopnikov države sc zaveda svojih dolžnosti. Splošna situacija se jasni in mogoče bomo že v prihodnjih dneh ali tednih točno vedeli — pri čem da smo. Do tega časa pa potrpite ! — Jug.Odb.

M

HVALEVREDNA GESTA AMERIŠKE MLADINE.
Ameriški mladinski Rdeči križ javlja, (la je pripravil za G.000 dularjev šolskih potrebščin, ki jih bodo v prihodnjih dneh odjioslali jugoslovanskim beguncem — otrokom na Srednji vzhod, kjer jdi je okrog 6.000. Med pripravljenimi šolskimi potrebščinami so peresa, svinčniki, papir, zvezki, ravnila itd. Poleg tega je mladinski Rdeči križ po lastni pobudi priložil večje količine risarskih potrebščin. Okrog 10 kg barv, 303 škatel j akvarela, barvnih svinčnikov, risalnega papirja, šestil itd. — Z druge strani smo prejeli obvestilo, da sc tudi Društvo prijatel.ev Jugoslovanov v Ameriki zelo zanima za usodo vseh jugoslovanskih beguncev na Srednjem vzhodu in da pripravlja tudi s svoje strani večjo denarno podporo. Pri vsem tein bi mi Slovenci samo želeli, da bi se ostri medsebojni fanatizmi, ki so v največ slučajih plod nesrečnega južnjaškega temperamenta, čmiprcj pomirili in da bi končno vendarle enkrat postali zopet samo dobri in skromni Jugoslovani. Prešcruusti in z ničemer utemeljene “ponosuosti" ne imputurajo nikomer, le verujte. Zapadita miselnost zahteva, da ob nesreči in pomanjkanju odpadejo vsi pomisleki in vse razlike. Pravo junaštvo mora premagati najprej samega sebe.
SODELOVANJE MED JUGOSLOVANSKIMI IN GRŠKIMI UPORNIKI. Reuter poroča, da ie maršal Tito sporočil grškim bojevnikom željo, da bi Grki in Jugoslovani skujmo sodelovali v borbah j«ruti sovražniku. Pripadniki Jugoslovanske N.O.V. že tesno sodelujejo z grškimi gerdei zlasti v okolici Gjevgje-lijc. — Na jiodlagi medsebojnega sjiorazuma sta jiul-kovnik Stejihanos Sarafis, vodja gibanja “h.las' in polkovnik Ccrvas, vodja gibanja “Edcs" izmenjala med seboj pismene obveznosti glede morebitnih incidentov, v smislu obstoječega sj»orazuma. I/gleda pa, da je bil ta sporazum sklenjen samo vojaško iu da bodo politična vjuašanja urejena na širši konferenci med zastopniki grške vlade in jiosamczmmi skupinami na terenu. V grških krogih smatrajo, da bo dosežen popoln sporazum.
KAJ JE Z JUGOSLOVANSKIMI POGAJANJI V LONDONU? 2e več času je preteklo, odkar so utihnili vsi glasovi glede jiogajanj o sporazumu v Londonu. Predsednik vlade Velike llrilanije bo danes ob 22.uri govoril na radiju ter je zelo verjetno, da bo pri tej prdiki omenil tudi dogodke 27.marca.
PRAVIČNA USODA MADJARSKE (Konec s S.strani)
polago". To je tradicionalna politika poza varovanja »ladjarske diplomacije.
Kmalu bo pet let preteklo, ko je Madjarska pristopna z velikim potopom k lakozvancmu trojnemu paktu. Takrat so Ma-liari nu-l h, da >o naj-ravdi dobro kujičijo. Hitler jim jc dovolil, da so se raztegnili v imenu krone sv. Štefana na vse štiri vetrove sveta. Zatrdno so verjeli, da bo prusijaška vojna
mašinerija ostvarila vse njihove dvajsetletne sanje o restavraciji kraljestva ogrskega. S točkami smo na naši skici označili celotno madjarsko-prusijaško kujičijo...
Najnovejši Hitlerjev podvig na Madjarskcm so Združeni narodi in ž njimi tudi zasužnjena Evropa sprejeli z velikim veseljem. Nemške divizije so se: nanovo razsejale in razredčile. Jugoslovansko bojišče sc je razbremenilo. Sjiori med Madjari in Romuni so se poglobili. Gosjtodarsko čaka Madjarsko ista usoda, kakršno preživlja ostala Evropa. Poročila jiravijo, da so sc Nemci z velikanskimi apetiti vrgli na madjarsko ozemlje, ki je še polno kruha, slanine in mesa. Zopet se bodo izlivali milijoni paketov iz Madjarske v Nemčijo. Tako bo “novi nemški red” zavladal tudi v tej deželi, ki si ga je nekdaj tako želela.
Vlada madjarskih grofov je v zadnjih časih že kar preveč koketirala z zavezniki in poskušala potrkati na njihova vrata miru. Hitler je poklical admirala ] lorty-ja v svoj glavni stan, da bi ga opozoril na določila tistega trojnega pakta, ki ga je svoječasno Madjarska s takim veseljem podpisala. Ta trojni pakt zapoveduje vsakemu podpisniku, da prihiti na pomoč članu, ki je v stiski. Hitler pa je v zadnjih mesecih res v veliki zagati. Madjari so mislili, da so zadosti storili za “Hitlerjev novi red” z “junaškimi pohodi" na Slovaško, v Pod karpatsko Rusijo, v Transilvanijo in v Jugoslavijo in da je s tem njihova vojaška pomoč Hitlerju izčrjiana. Hitler pa ni bil tega mnenja. Zato jc večkrat prav resno pozival Madjare, da pošljejo na vzhodno bojišče čim več vojakov. Madjari so se pa zadovoljili z nekaj divizijami, ki so jih sestavljali predvsem Slovani. Te divizije so se po večini Rusom udale. Hitler pa ie zahteval popolno mobilizacijo in maksimalno madjarsko pomoč. IIorty, ki se je Ijubcznjivo oziral po zaveznikih, seveda ni o tem hotel ničesar slišati. Tako tudi v tem slučaju ni Hitler delal razlike med svojim bivšim zaveznikom in ostalimi svojimi nasprotniki. Pognal je Moriva, Kallaja & Co. ter jih zamenjal s svojimi podrepniki. Na ta način je seveda Hitler zagrozil tudi obema ostalima balkanskima privešcnjakovccma Romuniji in Bolgarski, ki sta verjetno tudi poskušali obrniti zastavo po vetru.
Madjarska zadevščina bo gotovo imela zelo pomembne jiosledice na moralno povezanost osi. Mogočno bo tudi vzvalovila zasužnjene evropske narode, ki gledajo v tem najnovejšem dogodku, dokaze pojiolnc raz.rahl janosli med pravovernimi Hitlerjevimi podrepniki. Ni izključeno tudi, da sc bo na samem Madjarskcm razjilamtclo gerilsko gibanic, ki bo zahtevalo zopet nekaj novih nemških divizij. Lahko pa pričakujemo tudi, da bo v Jugoslaviji ponovno zatrrmclo, posebno v tistih prcdci h, ki so jih morali Nemci razredčiti. Med te predele spada tudi Slovenija, kajti po zadnjih poročilih je tudi iz Slovenije odšla na Madjarsko ena motorizirana nemška divizija.
VOJNA V SLIKAH
1. VELIKA BRITANIJA: TU SE PRIPRAVLJAJO NAČRTI ZA BOMBARDIRANJE NEMČIJE IN OSTALE “EVROPSKE TRDNJAVE”. OD LEVE PROTI DESNI: AIR MARSHAL R.M. HILL, MAJOR GENERAL VVILLIAM O. BUTLER, AIR CHIEF MARSHAL SIR TRAFFORD LEIGHT MALLORV, MAJOR GENERAL L.H. BRERETON IN PRAV NA DESNI eAIR 'MARSHAL SIR ARTHUR CONINGHAM-5. PROTIPODMORNIŠKO LETALO NA VISOKEM MORJU. 3. NOSAČ LETAL VICTORIUS NA PA-TRULIRANJU V SEVERNEM MORJU. 2. USPEHI PRI ANZIO SO BILI V VELIKEM DELU DOSEŽENI TUDI ZARADI TOČNE IN VESTNE PRESKRBE IZ CRCANIH POSADK. “LIBERTV SHIP” OB OBREŽJU. 4. IN 6. AMERIKANSKE ČETE UPORABLJAJO V ITALIJI AMERIŠKO TEŽKO TOPNIŠTVO-