212 Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. J ar o slav« 33. Človek pa morje. „Aurora", parobrod avstrijskega Lloyda, d»jal je uže poslednja znamenja, da odrine. Parobrod je ves železen, nima v sebi in na sebi druzega lesa razen jambor , in takih reči, ki ne morejo biti železne. Sredi broda se vzdiguje črni dimnik, ki daje oddaška ogromnemu stroju, čegar sila se računa na pet sto konj. Da-si je „Aurora" ogromna in se ne ustraši kmalu riti vojnih niti trgovinskih brodov, vendar je še tudi takih, pred katerimi se mora skriti. Vsak se spominja ogromnega „Great-Easterna", ki je prenesel brzojavno žico preko atlantskega oceana, vsak je slišal ali čital ob ogromnem angleškem vojnem brodu „Thunderer" , vsak tudi ob italijanskem »Lepautu". Da je o čem takem kaj slutil um Napoleona silnega, gotovo ne bi bil odb*l Fultona, ki mu je ponujal prvine tega veličanstvenega izuma. Toda velika njegova duša, pijana zmag ni se znala ukloniti diugemu veleumu, da si takov izum ni bil izum enega samega človeka, enega samega uma , ampj,k je bil svojina mnogo izbranih, prav za prav vsega ljudstva. Ob ta izum so privezana koj s početka imena He-rona, Papina, Lazoisiera, Newcomena, Cowleya, Watta, Biac&a, ki je nehote naletel na Watta, Boultona, ki je Watta z novci zalagal itd. Tako smo dospeli do današnje dovršenosti, ne da bi vedeli natančno, koliko mož se je ob tem trudilo. Prav taka je tudi s telegra-fijo in telefonijo, celo vrsto imen imamo, eden je to opazil, drugi to zboljšal, in ne more se za gotovo trditi, kateri je zaslužneji, kateri je več izumil. Parobrod naš je zažvižgal v tretjič. Odplavali smo. Imeli smo lepo jutro. Čarobno se je nebes modril, po obali je mrgolelo sveta, in na morju so se gizdali bro-dovi in parobrodi, odeti v svečano opravo, nališpani z zastavami. Daleč se je razlegala mestna godba, po ulicah pa se je trlo radovednega ljudstva. Vse je kazalo, da Krf ima nekaj svečanega. Tako je bilo; tega dne je prišel grški kralj Jurij obiskat mesto. Opoludne smo bili uže daleč od Krfa. Tišina kraljuje na morju, parobrod pluje mirno, potniki so skoro vsi na vrhu. Pogledujem okolo sebe. Tukaj sedi mla-deneč, dejal bi, da je dalmatinski Hrvat. Tudi njega so polile solze materine, ko se je poslavljal tužnega srca in objokanih oči. Tu je sam, sam v velikem svetu, a misli mu vedno uhajajo domu k materi, k sestram in k drugim. Tam sloni krepek človes. Molči, glavo ima pove-seno, dejal bi, da premišljuje. Kdo je? Ne vem. Ne poprašujem po takih rečeh, naj bode, kdor hoče, kaj je meni do tega. Ali jaz ga vendar opazujem. Na obraza se mu bere notranji bol, oči mu niso motne, ali preko čela mu zleti kedaj pa kedaj nekaj, kakor oblak. Ali je ta človek pobegnil z rodne zemlje zato, da se skrje pred kakim nedostojnim činom? Ali zato, da poskusi srečo v daljnem svetu, da obogati? Mogoče. Sredi kasara, tik samega krmila, omotana v čruo široko platno, sedi slabotna gospica; komaj diha, k^maj govori. Severno obnebje ni ugajalo nježni stvarici. Pelje se v Aleksandrijo v mileje podnebje, da se tako umakne smrti, da pridobi nekaj ur življenja. Poleg nje sedi mlada gospa, mati dveh otrok; najmlajega sinka drži v naročaju, drugi pri petih letih pa skače, kriči in žoga. Zastonj ga mati svari, opozajja, da mu bode žoga v vodo padla, ne pomaga nič. Se le ondaj, ko je z žogo zadel kapitana na glavo, in se je le-ta nasmejal, mati pa zarudela stida, pobegne prestrašen v materino krilo. Kamor pogledam, vse živo, vse pisano. Tu rudeča dalmatinska kapa, tam modra italijanska; tu fes turški, tam zlatoobrobljeni grški; tu široke bele hlače turške, tam modre grške, ali ozke italijanske. Tu je čistost, tam umazanost. Leni turški pogled se srečuje z ognjenim grškim; tu leži Albanec nemarno, tam se Italijan živahno šeta; tu je Dalmatinec v živem razgovoru z enim mornarjem, morda svojim rojakom; Turkinje sede omotane, in blizo njih stoje ljubomorni njih gospodarji. Vsi ti, ki so bili tu, imeli so svojo svrho, da potujejo. Kolika razlika misli, nakan in upanja! Nikjer na svetu ni toliko razlike, teženj, želja, nikjer tako globok jez, toliko brezdno med stvarmi, ki so pa ven-tiar tako blizo. Koliko solz je pojokal ta ali uni na domačem pragu? Koliko src je utripalo, koliko poslednjih objemov je raztužilo očeta, mater, sina, unuke? Koliko nad je zginilo? Koliko src bije za temi ljudmi, ki so tuji drug drugemu, ki ne marajo drug za druzega, pa so vendar tako blizo! Parobrod pa pluje mirno, tiho, t>n nese te nemirne stvari daleč, daleč v tuji svet, po mir, po srečo, po zadovoljnost. Ozrem se na levo, in gledi, tam poleg krmila, zopet isti stari kapitan, ki nas je pripeljal na Kri. Jaz se ga nisem nadejal, ker sem menil, da se hoče zopet z istim parobrodom vrniti v Trst. Ali, kakor sem izvedel pozneje, obolel je kapitan „Aurore", in moj stari kapitan ga je zamenil. Ta hip je bil sam. Gledal je po krmi in vihal velike in sive brke. Mešanica na ladiji ga ni kaj zanimala. Šel sem k njemu. „Gospod kapitan, milo mi je, da se zopet vidiva." „A meni je tisočkrat inileje, da sem, hvala Bogu, flstavil jadransko morje, sit sem ga uže bil. Ono je stokrat huje mornarju, kakor rusko morje (črno morje). Nima se s čim hvaliti jonsko morje, še manje tarentsko morje, ali meni ste vendar vsekako mileji. ČloveK res ne ve, ali bi raje imel jadransko morje pozimi, kedar burja besni, ali po letu, kedar ob strašni vročini po tlva, tri dni ni nič vetra. V prvem slučaju davi te veter, muči te morje, stresa te mraz, in bije te strah, da te ne zanese na obalo italijansko. V drugem lenariš brez koristi, in ne veš, katerega svetnika bi na pomagaje klical. Pozimi, kedar potegne jug, pa je koj dežja za petnajst dni brez prenehanja, in ubogi mornar gnj;ie v pusti mokrini, in prosi Boga vsaj toliko solnca, da bi «e posušil." Lepo vreme smo imeli do mraka. Sedaj je zapel zvon ter naznanil, da je večerja. Potniki so šli vsak na svoje mesto, oni pa, ki niso imeli prostora ne v prvem, ne v drugem razredu, gnjetli so se okolo kuhinje, da jedi dobijo. Nekateri pa tudi tega niso hoteli, vzeli so iz totbe sira, kruha ali kaj druzega, in večerjali. Zjutraj je bil nebes preprežen s črnimi oblaki. Razen mornarjev, ki so bili na straži, ni bilo na palubi •žive duše. Vse je še spalo, ali si dalo opraviti po izbah. Mornarji so bili vsak pri svojem poslu, in podkapitan se je šetal po mostu, ter nemirno pogledaval po prostranem obzorju. Na levo nam je bila obala grška, a na