^VV^Vn
^vwu°

MB
jm
MmmkUimm&mmmtt
■V^\ A.:»^;
Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
Ljubljana, 4. maja 1990 številka 19, letnik 49, cena 8 dinarjev
Za Ravnika in proti njemu
Ta čas je očitno modno napadati vodstvo Svobodnih sindikatov Slovenije in še posebej predsednika Miha Ravnika. Kaj je tisto, kar zdaj, niti slab mesec po kongresu, buri duhove? Na videz le to, daje bil za predsednika sveta ponovno izvoljen, skladno s statutarnimi normami in voljo večine delegatov na kongresu, Ravnik. Toda za tem se bržkone skriva več žarišč »nezadovoljstva«, ki se intenzivno ponavlja zlasti v času, ko si ta sindikalna organizacija močno prizadeva, da bi delavce seznanila s svojim programom, nalogami in pravicami, ki jih bodo imeli, če bodo člani Svobodnih sindikatov, torej v času, ko je na vrhuncu akcija za obnavljanje članstva in sprejemanje novih članov. Ni odveč opozoriti še na resnico, da poskušajo nekateri okrepiti kampanjo proti vodstvu in Ravniku zdaj, ko se sindikat sooča s hudim odporom Gospodarske zbornice proti uveljavitvi kolikor toliko pristojnega najnižjega osebnega dohodka v kolektivni pogodbi. Vsi ti napadi imajo hote ali nehote isti cilj: otopiti ostrino sindikalnih zahtev v kolektivnem pogajanju in slabiti rezultate pri obnavljanju članstva.
Ob tem ni moč zanemariti strankarskih iger in igric, saj je želja vsake stranke, da bi uveljavila svoj vpliv na odločanje in ravnanje v sindikatih, kajti to povečuje moč v političnem življenju; samostojna drža Svobodnih sindikatov in njihov nadstrankarski program ter jasne opredelitve o zavezništvu so zategadelj marsikomu trn v peti. Resnici na ljubo velja k temu dodati še, da je edino Ravniku uspelo, in to na demokratičnih volitvah, ohraniti svojo politično funkcijo, medtem ko so se njegovi nekdanji partijski kolegi presedli iz vladnih klopi v opozicijske. Zato Ravnik ne more biti všeč marsikomu tudi iz novih strank, ki hočejo pomesti z vsem, kar ni po njihovi volji.
Dejstvo je - to pa gre marsikomu v nos - da se je sindikalnemu vodstvu v preteklih štirih letih uspelo sorazmerno hitro izviti iz tesnega objema države in monopolne partije ter si pravočasno zagotoviti samostojnost odločanja. Program Svobodnih sindikatov Slovenije in temeljne naloge, ki so pisane po meri delavcev in njihovih interesov, so pravzaprav krona večletnega prizadevanja sindikatov za uveljavitev sindikalne liste, najnižjega osebnega dohodka, delavskih določb v Zakonu o delovnih razmerjih in podobno. To je izbojevalo »staro - novo« vodstvo, za kar ima zasluge tudi Ravnik in prav gotovo je tudi zato dobil večinsko podporo na kongresu.
Če so »razumljivi« napadi na vodstvo Svobodnih sindikatov in Ravnika iz vodstev novonastajajočih sindikatov v Sloveniji in iz vodstev nekaterih strank, pa težko razumemo tiste Elice, Cirile, Vladimirje, Igorje, Jožete - sindikalne profesionalne delavce - ki hkrati s Tomšičem trobijo v isti rog, iz katerega doni, da se v sindikatih ni nič spremenilo samo zato, ker sta predsednik in sekretar že od prej. Že bežen pogled v okolja, od koder prihajajo ti napadi (ta trditev pa velja tudi za Dalmatinovo 4) praviloma kaže na to, da hočejo napadalci že vnaprej imeti opravičilo za slabo dosedanje delo, za nesposobnost v svojih okoljih udejanjati kongresne listine in aktualne zahteve delavcev, za to pa naj bi bila kriva vodstvo v republiki in predvsem Ravnik. Igraje prozorna, čez dobrih pet mesecev pa se morajo odpreti karte na prvi konferenci Svobodnih sindikatov Slovenije! Zato bi kazalo do konference prenehati različne zahteve po odstopih, na njej pa temeljito razčleniti delo vseh sindikalnih vodstev. To je demokratična in politično smotrna pot reševanja konfliktov, ki jih nekateri umetno ustvarjajo.
Marjan Horvat


Iz vsebine:

Akcijska in organizacijska svoboda sta jamstvo za demokratične odnose v sindikatu (stran 3) Obisk v podjetjih — kako se včlanjujejo v SSS
(strani 4,5,6,7,8)
Vojnik: Mala šola velikega bolj še vika	(stran 13)
Drhal pa veselo krade naprej..dokazi (stran 14) 1. maj po Sloveniji	(strani 9,10,11 in 12)
o:
o
o

p


13 X
ALFA ROMEO 3 3 Nu.v,
| f 7 milijonov din 35.0qfeipjD»0 din
KONČNO ŽREBANJE
.V' * --	J
EBAMjF|3. 5.
90.
i
Čestitka Milanu Kučanu
V veliko veselje nam je, da ti moremo danes ob izvolitvi na odgovorno mesto predsednika predsedstva Republike Slovenije izreči v imenu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije naše najiskrenejše čestitke in izraziti naklonjenost Tvojemu nadaljnjemu ustvarjalnemu, nadvse občutljivemu delu.
Zavedamo se skupaj s Teboj, da so volilci na svobodnih in demokratičnih volitvah, ob vseh drugih kandidatih v večini na koncu le izrazili zaupanje Tebi - tudi zaradi tvojih dosedanjih zmag in doseženih sprememb, ki so pospešile demokratizacijo naše družbe in olajšale tudi gibanja in spremembe v slovenskih sindikatih. Zaradi vztrajnosti, čvrstih argumentov, kulture dialoga in upoštevanja pravice do različnosti, zaradi nekonvencionalnosti v nastopih pa tudi zaradi prestanih osebnih preizkušenj v usodnih trenutkih Slovenije in Jugoslavije v zadnjih letih, je razumljivo, da si ob koncu poštenega volilnega boja dobil priznanje, ki pomeni zaupanje pomembnega števila naših ljudi.
Ob Tvojih nadaljnjih prizadevanjih za korenite spremembe in za vzpostavitev novega političnega in gospodarskega reda, ob uveljavljanju načel pravne države Ti bodo državljani, ki živijo in delajo v Sloveniji, nedvomno čvrsto ob strani. Brez dvoma so te v teh težkih časih za našo domovino v ožjem in širšem smislu volili v prepričanju, da si sposoben izjemnih požrtvovalnih naporov, in zato ker so nam druge tvoje lastnosti ter sposobnosti jamstvo, da bomo izboljšali razmere ter prebrodili velike razlike v pogledih na nadaljnji razvoj, za blaginjo Republike Slovenije in z njeno usodo povezanih narodov.
Prepričani smo, da boš pri opravljanju svoje visoke funkcije uresničil vsa zagotovila, ki si jih skrajno premišljeno in z veliko osebno odgovornostjo dajal v svojih predvolilnih nastopih, pri čemer pa se zavedamo, da si tudi doslej svoje dane obljube pošteno in dosledno izvajal, za kar si že v preteklosti večkrat doživel priznanje in spoštovanje doma pa tudi širše.
Verjamemo tudi v Tvojo podporo našemu zavzemanju za znanje, delo in pravičnost, kar smo si Svobodni sindikati Slovenije vzeli za vodilo po 1. kongresu.
Prisrčno Te pozdravljamo in Ti želimo vse najboljše.
Predsednik: Miha Ravnik Sekretar: Rajko Lesjak
Konec invazije z Vzhoda
Pred zaključkom redakcije
Jugoslovanska vlada je z zelo visokimi taksami praktično zaprla meje za državljane nekdnjega Vzhodnega bloka. Upoštevati moramo namreč, da je 200 dolarjev celoletna romunska plača.
Podobne ukrepe so »realsocialistični režimi«, že prejemali, pa tudi Romunija in Madžarska, vendar je šlo samo za deset dolarjev na dan. Tako so ravnali tudi nekateri osovraženi in že padli režimi po vsem svetu, vendar pa se v Evropi kaj takšnega doslej še ni zgodilo. Zato to najbrž ne bo ostalo brez hudih posledic.
Zakaj se je Jugoslavija za to odločila? Če je vzrok za to gneča na mejah, bi morala razširiti mejne prehode, tako kot sta storili Avstrija in Italija. Če gre za blago, ki ga državljani z Vzhoda poceni prodajajo pri nas, kaj vlado pri tem moti? Če naši ljudje to blago kupujejo, to pomeni, da je pri nas veliko dražje, prav vlada pa želi zagotoviti konkurenco tujega blaga in za to porablja milijarde dolarjev. Če pa je za naše devizne rezerve in konvertibilnost dinarja izziv nekaj milijonov dolarjev, ki jih bodo kupili »realsocialistični reveži«, in to v glavnem zato, da bi ji jih ponovno prinesli v Jugosla-
vijo (nakup tehničnega blaga in obleke), potem bi bilo bolje, da bi se tudi mi sami takoj odrekli devizni likvidnosti in konvertibilnosti.
Glavni vzrok za ta korak je nedvomno zahteva Zahodne Evrope, da se na naših mejah postavi »sanitarni kordon« za državljane Vzhodne Evrope. Medtem pa Francozi vsem tem »barbarom« velikodušno odpirajo svoje meje, z Jugoslovane pa ohranjajo ponižujoče vizume. Ali bomo po vsem tem lahko povesili nosove, če bodo Nemci za nas uvedli vizume? Morda pa so nam Nemci v zameno le obljubili, da tega ne bodo storili?
Upamo lahko le, da so Anteja Markoviča na to napeljali vsi tisti, ki bi se jih moral čimprej rešiti, in da ne postaja sredstvo v njihovih rokah.
Kaj pa, če gre za usodne trenutke, za sam obstoj naše gospodarske reforme, ki jo moramo uresničiti za vsako ceno, če hočemo preživeti.
Kaj nam ponuja Gačič
Včeraj je v Uradnem listu zagledal luč sveta pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o načinu določanja izplačila osebnih dohodkov, ki ga je podpisal Zvezni sekretar za delo Radiša Gačič. Ta pravilnik poskuša zanikati suvereno pravico slovenskega parlamenta, da samood-loča o tako pomembnih vprašanjih, kot so osebni dohodki, in razveljavlja sedanji zakon o zajamčenih osebnih dohodkih. Namen pravilnika je poskus resornega ministra in Markovičeve vlade »vrniti« znesek zajamčenih osebnih dohodkov na raven izplačanih v lanskem novembru. Ali bi to pomenilo tudi vračanje osebnih dohodkov?
Po sedanjih ustavnih določilih je urejanje delitve in določanje zajamčenega osebnega dohodka stvar republik in pokrajin. Takšen zakon je sprejel slovenski parlament in zato lahko le on razveljavi zakon o zajamčenem osebnem dohodku. Nerazumljivo in pravno nevzdržno je, da poskuša resorni minister s pravilnikom razveljaviti zakon in to celo z uveljavitvijo za nazaj. Edino, kar ostaja slovenskim podjetjem, je, da se takšnega pravilnika ne držijo, ampak da upoštevajo slovenski zakon o zajamčenih osebnih dohodkih. V vodstvu slovenskih sindikatov so že ostro protestirali zoper Gačičev pravilnik in odnos sindikatov do tega je jasen: za nas velja slovenski zakon!
M. H.
Najprej je treba jesti... ~
Svobodni Sindikati W Slovenije
Že dolgo vemo, da je naše kmetijstvo na tleh, na noge pa mu pomagamo z uvozom, čeprav bi lahko hranili lep kos Evrope.
Jugoslavija je lani uvozila 117.222 ton zamrznjenega mesa in mesnih izdelkov ter 90.372 ton živine. Naglo povečevanje uvoza mesa skrbi predvsem rejce, pa tudi kmete, ki imajo več sto tisoč praznih poslopij, v katerih je bila nekoč živina.
0 »jugoslovanskem sodu« brez dna Kdor pije naj tudi plača
Skladu federacije za nerazvite se zadnje čase slabo piše, še zlasti po srbski gospodarski blokadi Slovenije, ki je kot povračilni ukrep opustila vplačila v ta sklad. Razvitejšemu delu Jugoslavije je že začelo primanjkovati denarja celo za svoje osnovne potrebe (stečaji, vse večja nezaposlenost), kaj šele za dajatve brez vračila (zagotovila, da bodo preudarno porabljene).
Momčilo Cemovič, direktor sklada federacije za nerazvite, je sicer zanikal možnost, da bi zaradi gospodarske nelikvidnosti ali iz kakšnih drugih, tudi političnih razlogov, prenehal pritekati denar v sklad za nerazvite. Za zdaj tudi ne vidi nikakršne nevarnosti, da bi še kdo v Jugoslaviji posnemal Slovenijo, kajti »zakone je treba spoštovati«. K temu je še dodal: - Odločitev Slovenije je prizadela vse nerazvite in ne samo Kosova. Vprašanje vplačila sredstev iz Slovenije je načelno pravno vprašanje, ker se morajo vse republike in obe pokrajini držati zveznih
zakonov. V tem primeru pa ni predvidena nikakršna sankcija.
Na vprašanje, ali ne bo grožnja ZIS, da bo sprejel konkretne ukrepe za zagotovitev odgovornosti, težko izvedljiva, ker zvezni zakon o SDK določa, da Službe družbenega knjigovodstva v republikah in pokrajinah odgovarjajo le svojim skupščinam, pa je Cemovič odgovoril, da takšnega zakona ni. Dodal pa je, da številni objekti, zgrajeni s sredstvi sklada za nerazvite, nikoli niso začeli delati, pa tudi tuji partnerji ne kažejo prav nobenega zanimanja za naložbe v nerazvita območja.
Sklad federacije je torej nujno treba spremeniti, o tem ni nobenega dvoma. Postati mora aktivni dejavnik, ki naj prispeva svoj delež k hitrejšemu razvoju manj razvitih republik in pokrajin. Denar, ki naj bi ga namenjali razviti za pomoč manj razvitim, bo moral obroditi sadove; nikoli več ga ne bi smeli stresati v sode brez dna. Takšna »pomoč« je le potuha, ne pa spodbuda za uspešno delo.
V času »graditve socializma« si je morala večina ljudi preskrbeti stanovanja sama, z zategovanjem pasu. Nekateri pa so le imeli srečo in prišli do družbenih. Če zanje niso redno plačevali najemnine, pa jim pogosto ni mogel nihče nič, kaj šele, da bi jih postavil na cesto.
Kot vse kaže, je začel trg trkati tudi na družbena najemna stanovanjska vrata. Tako bodo po novem zakonu o stanovanjskih razmerjih v Srbiji lastniki stanovanj, podjetja ali občine brezvestnim in malomarnim stanovalcem in tistim, ki motijo sosede, lahko dali odpoved. Do sedaj je bila namreč ta možnost le na papirju, kajti stanovanjska pravica je bila
»večna«, dopuščali pa smo tudi neredno plačevanje stanarin.
Do leta 1992 naj bi v Srbiji postopno prešli tudi na ekonomsko stanarino, ki naj bi znašala od 100 do 200 nemških mark. Po novem zakonu bo nosilec stanovanjske pravice dobil odpoved, če tri mesece zapored ne bo plačal stanarine. Izjema bodo le tisti, ki so ali bodo zaradi objektivnih razlogov ostali brez zaposlitve - pa tudi ti bodo morali po prejemu prvega OD poravnati neplačano stanarino, in sicer za dvakrat daljše obdobje, najemo stanovanje, kot so bili nezaposleni.
Tudi v stanovanjskem gospodarstvu se nam torej končno le obeta več tržnega in pravnega reda.
Sindikalna lista
Povprečni OD v gospodarstvu RS v obdobju: december 1989-februar 1990 Povprečni OD v gospodarstvu SFRJ v obdobju: december 1989-februar 1990
I. PRAVICE IZ DELA IN GOSPODARJENJA
4023.00
2819.00
1.	Naj nižji osebni dohodek
2.	Najnižji zajamčeni osebni dohodek
3.	Pogoji za delo:
-	izmensko delo
-	nočno delo
-	delo ob nedeljah
-	delo na dan zveznih in republiških praznikov
-	deljen delovni čas
4.	Nadurno delo
5.	Osebni dohodki pripravnikov
6. Faktor delovne dobe
3 685.00 din 1870.00 din
za februar od 1. 3. 90
10% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo
30 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo
50 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo
50 % mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo
prekinitev za več kot eno uro	321.80 din
prekinitev za več kot dve uri	643.70 din
50% mesečne akontacije osebnega dohodka delavca za živo delo
70% OD za naloge, za katere se pripravnik usposablja in dosega predviden rezultat (OD pripravnika ne sme biti nižji od zajamčenega OD)
0.5 % od akontacije OD za živo delo za vsako izpolnjeno leto delovne dobe
H. NADOMESTILA OSEBNIH DOHODKOV
Nadomestilo za letni dopust in
državne praznike
Druga nadomestila:
-	usposabljanje in izobraževanje po programu OZD
-	delo v mladinskih brigadah
-	krvodajalske akcije
-	opravljanje samoupravnih in družbenopolitičnih nalog, zastoji v delovnem procesu (čakanje na delo zaradi izpada energije, pomanjkanja surovin)
-	izpad delovnih ur zaradi stavke, ko se ure ne nadomestijo
-	druge oblike odsotnosti z dela v skladu s samoupravnimi splošnimi akti
mesečna akontacija osebnega dohodka delavca za živo delo
mesečna akontacija osebnega dohodka delavca za živo delo
L PREJEMKI SKUPNE PORABE Regres za letni dopust (oblikovanje mase)	2 413.80 din
Jubilejne nagrade - za 10 let	2 011.50 din
- za 20 let	3 017.30 din
- za 30 let	4 023.00 din
Nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi	12 069.00 din
Solidarnostne pomoči (vselej na predlog OOZS)	4 023.00 din
-	pomoč družini umrlega delavca -	pomoč delavcu v primeru elementarne nesreče Odpravnina delavcu, ki zaradi zmanjšanega obsega dela ali prenehanja poslovanja organizacije, preneha delovno razmerje	24 138.00 din
IV. MATERIALNI STROŠKI V ZVEZI Z DELOM IN OPRAVLJANJEM DELA
1.
2.
Regres za prehrano med delom		804.60 din
Nagrade za uspešno opravljeno proizvodno delo oz. delovno prakso		402.30 din
- učenci	1. letnik	
	2.letnik	482.80 din
	3.letnik	603.40 din
	4.letnik	683.90 din
- študenti	1. in 2. letnik	2413.80 din
	3. in 4. letnik	3 218.40 din
Dnevnice za službena potovanja v državi		225.50 din
- cela dnevnica, nad 12 ur		
- polovična dnevnica, od 8 do 12 ur		115.00 din
- mini dnevnica, nad 6 ur, če se potovanje začne dve uri pred		83.40 din
začetkom delovnega časa ali konča dve uri po njem		
4.	Stroški prenočnine
-	prenočnina v luksuznem hotelu
-	prenočitev brez računa
5.	Terenski dodatek
(nastanitev, prehrana za delo na terenu)
6.	Kilometrina
7.	Prevoz na delo
8.	Ločeno življenje
predložen račun, razen za hotel luksuzne kategorije 197.30 din 84.60 din
169.10 din 2.00 din cena javnega prevoza 2816.10 din
Opozarjamo na omejitve, ki jih določa Zakon o izplačilu sredstev, ki se uporabljajo za neposredno skupno porabo, in sredstev za prehrano delavcev do 30. junija 1990 (U. 1. SFRJ, štev. 20/90). Ta zakon dovoljuje, da se za obdobje od 1. 1. 1990 do 30. 6. 1990 iz sredstev neposredne skupne porabe izplača na delavca povprečni osebni dohodek v gospodarstvu R Slovenije iz novembra preteklega leta (2 996.00 din).
V ta sredstva se ne- štejejo nagrade ob starostni ali delovni upokojitvi, odpravnine delavcem, ki jim zaradi zmanjšanega obsega dela ali prenehanja poslovanja organizacije preneha delovno razmerje ter solidarnostne pomoči.
Razmer, kakršne smo zadnja leta ustvarili z rekordnim uvozom mesa, v Jugoslaviji ne pomnimo več kot štiri desetletja. Še pred dvema letoma smo uvozili skupaj 120.000 ton vseh vrst mesa in živine, lani pa smo to številko že močno presegli. Smo pa tudi edina evropska država, ki sama nima dovolj mleka za svoje prebivalce, saj ga vsako leto uvozimo kar okrog 400 milijonov litrov. Če vemo, da uvažamo tudi sladkor, olje in vse drugo, kar imano doma v zalogi, vidimo, da to pelje k zavestnemu uničevanju lastne pridelave in k vse večji odvisi osti od uvoza. Seveda niso za vse liivi le uvozniki, saj so pogosto \ uvoz prisiljeni, ker domači proiz\ ajalci nočejo zniževati cen.
Ta nenadzorovani uvoz i a se nadaljuje, saj smo letos uvoz li že deset tisoč ton svinjine in 'rav toliko govedine. ZIS pa je že c do-bril nov kontingent in sicer za uvoz 20 tisoč ton svinjine, p. av toliko junetine in pet tisoč ton j. ?-rutnine. Predvidoma bomo vse o uvozili, ne glede na to, ali bo r i trgu dovolj domačega mesa ali nt Ob tem ni potrebno posebej po udarjati, da takšen uvoz škoduje domači pridelavi. Učinki takšne politike pa so predvsem kratkoročni. S cenenim uvozom mečemo ljudem pesek v oči. To je lahko le začasen ukrep, dolgoročno pa ni videti izhoda iz kmetijske krize.
Tudi v kmetijstvo bo treba vpeljati več reda. Kar prav je torej, da bodo poslej imeli v naših skupščinah več besede kot doslej tudi predstavniki kmetov, ne le filozofov in profesorjev. Njihova odločna beseda bo nedvomno prej »meso postala«, kot beseda poklicnih govornikov in vizionarjev.
Vprašanja in odgovori______________________
VPRAŠANJE: Najbolj nas zanima, kdaj se začnejo uporabljati podatki za regres za prehrano.
V Delavski enotnosti št. 13, 30. 3. 1990, je bila objavljena sindikalna lista. Znesek regresa za prehrano znaša 711,60 din. Od kdaj naprej lahko uporabljamo ta znesek. Ali bi lahko uporabljali ta znesek za določanje višine regresa že od 1. 3.1990 ali pa šele od 30. 3. 90 dalje. Prosimo, da nam takoj odgovorite, ker potrebujemo navodila najkasneje do 8. 5. 1990, ko bomo obračunavali regres za april.
ODGOVOR:	Na vprašanja
o uveljavljanju sindikalne liste smo sproti posredovali odgovore. Če je bilo več podobnih vprašanj, nismo posebej navajali, kdo jih je postavil. Ravno o regresu za prehrano je bilo v preteklem obdobju največ odgovorov. Na vaše konkretno vprašanje takole odgovarjamo:
Uveljavljanje regresa za topli obrok skladno s sindikalno listo je odvisno od sprejetega sklepa v vaši organizaciji. Vselej smo predlagali sprejetje sklepa, da zneski sindikalne liste veljajo v mesecu, za katerega je objavljen podatek. Pri tej usmeritvi smo vztrajali vse od sprejema sindikalne liste, kar se nam zdi najbolj racionalno, saj v vsem obdobju uveljavlja avtomatizem in enotno rešitev.
Preprosto: uporabnost je odvisna od rešitve, zapisane v vašem splošnem aktu.
Brane Mišič
Članstvo sproti ocenjuje, koliko smo zares drugačni
Akcijska in organizacijska svoboda sta jamstvo za demokratične odnose v sindikatih
Piše: Milan Utroša
Rezultat 1. kongresa Svobodnih sindikatov Slovenije sta aktualna in dobro opredeljena programska usmeritev ter nedorečeno vprašanje odnosov znotraj zveze, kar lahko razvrednoti in onemogoči izpolnjevanje programskega dokumenta. Da bi prenehali že pred kongresom začeto pretirano ukvarjanje samim s seboj, saj nas bo članstvo ocenjevalo predvsem po doseženem v primerjavi z drugimi, vidim pot za uveljavljanje teh ciljev predvsem v naslednjem:
• Nadaljevati oblikovanje in sklepanje splošne kolektivne pogodbe in panožnih kolektivnih pogodb. Naš cilj mora biti čimprejšnji podpis kolektivnih pogodb, vendar nikakor ne na račun nizke cene dela in drugih pravic delavca, ki jih določa kolektivna pogodba. Čeprav smo predvsem glede dela v tem času s pogajalskim partnerjem, Gospodarsko zbornico Slovenije še zelo narazen, si pogajalskega odnosa ne predstavljam kot kategorično vztrajanje na dveh bregovih, temveč kot razumen dialog dveh enakopravnih partnerjev, s tem da dogovorjeno pred podpisom prek sindikatov dejavnosti preverimo med članstvom, kar obenem pomeni odločanje o stavki, če ne pride do soglasja na za sindikat razumni meji.
9 Akcijska in organizacijska svoboda sta temeljni načeli našega delovanja in organiziranja. Kongres in druga seja sveta zveze Svobodnih sindikatov Slovenije sta pokazala, da imajo predvsem nosilci funkcij na različnih ravneh nanje še različne poglede. V ustavi in našem programskem dokumentu smo odprli vrata pluralizmu sindikalnega organiziranja in dela, v katerem lahko člani
v skladu s svojimi potrebami in interesi svobodno razvijajo različne oblike funkcionalnega, interesnega, poklicnega, področnega in delovnega organiziranja. Tako postavljena pravica do svobodnega in samostojnega delovanja je največje jamstvo za približevanje organizacije članu, ki je temeljni subjekt oblikovanja, uveljavljanja in preverjanja sindikalne politike. Sedanje družbene spremembe in z njimi povezana nova vloga sindikata, postavljajo povsem drugačne relacije sindikata do države in delodajalca in temu mora biti podrejena tudi njegova organiziranost oziroma njegov razvoj. Kolektivne pogodbe in nadzor nad njihovim uresničevanjem narekujejo potrebo, da so sindikati, organizirani po panožnem (tudi poklicnem) načelu popolnoma samostojni nosilci politike, zveze pa ustanovijo za uveljavljanje skupno dogovorjene politike, zato zveze ne vidim kot hierarhične
nadgradnje, temveč ustanovljeno na konfederativni osnovi. Temu primerno vidim v nadaljnjem razvoju potrebo po spremembah na nižjih ravneh organiziranosti, kjer panožno organizirani sindikati lahko tvorijo teritorialni presek organiziranosti na območju oziroma regiji, ob tem pa s prožnimi oblikami delovanja opredeljujejo tudi svoj odnos do aktualne problematike v družbenopolitični skupnosti. Na tej osnovi naj bi bil grajen tudi sistem financiranja oziroma zbiranja članarine, število poklicnih sindikalnih delavcev zunaj sindikata podjetja ali ustanove pa naj bi bilo odvisno predvsem od števila članov. To seveda pomeni odpravljanje dosedanjih klasičnih občinskih svetov in prehod kadrov v funkcijo novih organizacijskih oblik, kar bo mogoče komu zvenelo še nesprejemljivo, vendar sem prepričan, da bo razvoj pogajalske funkcije in s tem potreba po krepitvi sindikata zunaj podjetja ali ustanove, kot sindikata stroke in znanja v funkciji člana, takšno usmeritev tudi potrdil. Tako tudi razumem 32. točko programskega dokumenta, sprejetega na 1. kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije.
9 Poseben sklep kongresa je, da se organizira enotna strokovna služba zveze Svobodnih sindikatov Slovenije in to tako, da bo učinkovit servis za strokovno pomoč vsem sindikalnim organizacijam. Sklep je jasen, zahteva le potrebno reorganizacijo strokovnih služb, da bodo lahko izpolnjevale njegovo zahtevo. V prihodnje bo treba še bolj vključiti tudi zunanje znanstveno-raziskovalne ustanove za pripravo podlag za odločanje v zvezi in sindikatih dejavnosti Slovenije.
9 Spremembe sistemske zakonodaje (zakon o podjetjih, zakon
o delovnih razmerjih) so prinesle bistveno povečanje pristojnosti poslovodnih organov oziroma delodajalcev, čeprav uspehi sindikata v parlamentarnem boju, predvsem ob sprejemanju zakona o delovni razmerjih, niso zanemarljivi, nekaj delavčevih pravic pa bo urejenih tudi s kolektivno pogodbo. Kljub temu pa nove razmere zahtevajo spremembe v klasični varstveni funkciji delavcev, katere pomemben del izpolnjujemo prek sindikalnih služb pravne pomoči. Sedanje stanje kaže, da je raven pravne pomoči v sindikatih Slovenije različna, saj imamo predvsem v večjih središčih profesionalne službe pravne pomoči, drugod pa le honorarno nudenje pravnih nasvetov, praviloma dve uri na teden. Menim, da moramo pri zvezi Svobodnih sindikatov Slovenije ustanoviti enotno službo pravne pomoči, ki bo imela oddelke v vseh regijah in večjih mestih ter bo zagotavljala celovito pravno varstvo članom sindikata, poleg tega pa bo nudila tudi strokovno pomoč sindikatom pri uveljavljanju pravic iz kolektivne pogodbe.
9 Demokratizacija družbe je s sabo prinesla vrsto pluralizmov: lastninskih oblik, političnega organiziranja in tudi sindikalnega organiziranja. Naša javna nadstrankarska opredelitev seveda ne more pomeniti tudi našega nesodelovanja s posameznimi strankami ali drugimi sindikati, čeprav je pri slednjih zaznati tudi strankarsko obarvanost. Ker moje prizadevanje pred kongresom, naj bi nanj povabili tudi predstavnike drugih sindikatov, ni bilo uspešno, sem z veseljem podprl izjavo o našem sodelovanju z drugimi sindikalnimi organizacijami v Sloveniji, ki jo je sprejel kongres. Zato sem za takojšnjo nave-
zavo neposrednih stikov z drugimi sindikati v Sloveniji, da bi ugotovili podobnosti v programih in možnosti za skupno delovanje; enako velja tudi za stranke, da bi ugotovili možnosti za uveljavljanje naše politike v parlamentu. To sodelovanje lahko temelji le na programskih dokumentih in ne sme v ničemer ogroziti naše samostojnosti.
9 Pogoj za opravljanje temeljnih funkcij sindikata - to je uveljavljanje in varovanje ekonomskih, socialnih in kulturnih interesov svojih članov, je slovo od volontarizma v sindikatih. Delo sindikalnih zaupnikov in drugih nosilcev sindikalnih funkcij postaja zelo odgovorno, zato je nujno, da so le ti zanj tudi povsem usposobljeni. Temu cilju je potrebno naravnati program usposabljanja sindikalnih aktivistov, ki mora zajeti predvsem naslednje prednostne naloge:
-	sklepanje kvalitetne pogodbe in nadzor nad njenim uveljavljanjem
-	programski dokumenti in statut
-	vloga sindikata pri uveljavljanju delovno-pravne zakonodaje
-	varstvo delavcev v stečajnih postopkih in ugotaljanju presežkov delavcev
-	uveljavljanje posebnih pravic člana ZSSS
-	druge aktualne naloge in specifična problematika delovanja sindikata posameznih dejavnosti in okolij.
Usposabljanje izvaja skupina strokovno usposobljenih predavateljev, zaradi specifičnosti posameznih programskih tem poteka po sindikatih dejavnosti, približati pa se mora bivališču udeležencev, kar lahko bistveno vpliva na njegovo pocenitev in poveča število udeležencev.
Ta razmišljanja pomenijo le osebni pogled na uresničevanje programskega dokumenta predvsem na področju, ki ga pokrivam v predsedstvu zveze Svobodnih sindikatov Slovenije, udejanjanje posameznih programskih sklopov pa mora biti rezultat razprave med članstvom in sprejetih odločitev na ustreznih organih sindikatov dejavnosti in zveze. Dokaz, da smo pretrgali s starim ne moreta biti samo novo ime in sprejet programski dokument, temveč tudi miselni preobrat v naših glavah. Če je bil pravi, bo prav kmalu ocenilo naše članstvo.
Socialna pravičnost - edina pot v uspešno poindustrijsko družbo
Po poti vztrajnosti in modrosti
Piše: Marija Fedran
Socialni programi morajo biti odraz stare slovenske modrosti, da misliš na slabe čase takrat, ko ti je dobro. Prav zato je tudi socialni program neizbežen del makroekonomske razvojne politike in strategije. Brez socialne varnosti ljudi in družbenega ravnovesja ni konsenza in socialnega miru. Ta je osnova vsakega stabilnega gospodarstva in razvoja družbe za človeka in delavca prijazno domovino.
Sindikat je zaradi močne povezave delavcev, njegovih članov, tista moč, ki s svojimi zahtevami po pravičnem zaslužku, dobri ekologiji dela, prijetnem življenju in možnostih za svoj razvoj uravnava ritem razvoja in ravnovesje med interesi nosilcev dela ter interesi kapitala in podjetništva. S socialno varnostjo, ki največkrat odraža prav napake oziroma odlike gospodarskega razvoja in državne regulative, lahko sindikat hudournike socialnih nemirov pospeši ali pa jih ob pravilni vladni politiki uravna in umiri v lepo tekočo reko.
In če je sindikat tisti jeziček na tehtnici socialne pravičnosti, je
prav ta del programa Svobodnih, sindikatov Slovenije izredno občutljiva in pomembna sestavina sindikalne učinkovitosti. Pomembno je, kako ga bomo sprejeli in izpeljali. Ali bo izražal našo vztrajnost, modrost in upoštevanje realnih možnosti, ali pa bomo želeli doseči vse s prepolno žlico ob preplitkem žepu.
Za naslednjo sejo sveta SSS sem pripravila pisna izhodišča sprejetega programa SSS in temeljnih nalog za srednjeročno obdobje, ki zajemajo cilje iz točk:
19	- socialno politiko - kot del razvojne strategije
20	- vsak zaposleni ima pravico do stanovanja
21	- pokojnine naj zagotovijo človeka vredno življenje
22	- varstvo invalidov in socialno varnost delavcev ob izgubi zaposlitve
23	- Humano in bolj zdravo življenje z možnimi oblikami skrajševanja delovnega časa.
Če poznamo realne razmere in možnosti gospodarstva Slovenije, so nekateri cilji v tem srednjeročnem obdobju zastavljeni zelo' smelo, saj računajo na to, da bo naše gospodarstvo z vsemi refor-
mami začelo učinkovito pot navzgor iz depresije in zadolženosti.
Naslednji pogoj je dosledna izpeljava nove vladne socialne politike, ki jo je tako blagozvočno za vse nas oznanjala pred volitvami. Prav te obljube na socialnem področju pa so bile kakor posnete z naših sindikalnih programov in zahtev članstva. Kako hitro in modro bo nova vlada uresničevala obljubljeno, je odvisno tudi od naše sindikalne modrosti, vztrajnosti in taktike pogajanj, kako doseči največ ob danih možnostih in razmerah.
Prav pri tem vprašanju moram biti, čeprav imam precej optimizma, tudi stvarna.
Zato bomo v sindikatih dograjevali predvsem svojo pot in iznajdljivost. Zasnove, zamisli, projekti že nastajajo v mnogih občinskih, mestnih in medobčinskih sindikatih ter ROS nekaterih dejavnosti.
Potrebno jih bo strokovno preveriti in nato skupno vztrajati, in doseči visoko raven sodelovanja za iste cilje.
Primarna pot je prek socialnih programov, ki jih bo morala podpreti vlada, in naša izvirna sindikalna dejavnost.
Nujne so predvsem naslednje nove poti:
9 sprejeti evropsko socialno listino in zagotoviti njeno uveljavljanje v vseh delovnih okoljih;
9 z davčno politiko spodbujati nastajanje zavarovalno rizičnih skladov za ekonomsko in socialno zavarovanje svojih delavcev v primerih poslovnih težav ali
9 z zakonom doseči oblikovanje posebnih rezervnih delavskih skladov (najmanj enomesečni bruto OD delavca na leto).
S sredstvi se gospodari - Pomembno je, da je sklad zakonsko nedotakljiv s strani podjetnikov oziroma vodstva. Gospodarjenje nadzoruje odbor, ki ga sestavljajo člani delavskega sveta in sindikata podjetja ali samo sindikata - to določi statut podjetja.
Sredstva so uporabna ali v primeru presežkov delavcev kot do-
datne odpravnine ob odhodu iz podjetja glede na delovno dobo in prispevek k dobičku ali dodatna odpravnina ob upokojitvi.
- Skladi skupne porabe, objekti družbenega standarda morajo biti izvzeti iz premoženja družbenega in državnega podjetja oziroma zavarovani pred prodajo v poslovno težkih časih, dani v upravljanje in sodno varstvo. Na upravljanje morajo vplivati tudi sindikat, delavski svet in posebni odbori.
9 Postaviti sindikalno borzo prostih počitniških zmogljivosti, organizirati svetovalne zdravstvene posvetovalnice za preventivno okrevanje in oddih naših članov s popusti in ugodnostmi.
9 Takojšnje preoblikovanje pokojninskih in invalidskih skladov s sprostitvijo kapitalskega obnašanja in plemenitenja sredstev. Drugačno invalidsko zavarovanje s sindikalnimi in osebnimi kapitalskimi vložki in s tem uveljaviti tudi nadzorstveno in upravljalsko pravico.
9 Posebne rešitve so naši člani že predlagali za izenačenje varstva materinstva, ustanovitev solidarnostnih in dobrodelnih skladov za invalide in brezposelne, kulturno in športno dejavnost, ki bo z izkupički bogatila sklade in sindikalno podjetništvo za hitro pomoč našim članom.
Prepričana sem, da nas bo samo globoko medsebojno zaupanje, sprejetje in izpeljava koristnih idej in poti naših sindikatov ter mnogo strokovnega in človeškega truda popeljalo v socialno pravičnejše delo in življenje. Ceno za sedanje stanje, brezposelnost in asocialno družbo pa naj plačajo resnični krivci, nikakor ne več delavci in sindikat.
Kolektivna pogodba
Na dveh bregovih ali skupaj
Priprave na podpis splošne kolektivne pogodbe so obstale pri dveh vprašanjih, o katerih imajo sindikati bistveno drugačna stališča kot zbornica. Gre za 600 DEM najnižje plače, ki jih je zahteval kongres Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije oziroma 300 do 350 DEM, kot ponuja skupščina gospodarske zbornice. Sindikati zahtevajo neto plače, ker zanje to pomeni ceno delovne sile, zbornica pa bruto, v katerih so skrite številne pasti financiranja splošnih in skupnih potreb.
Vprašanje bruto ali neto plač ni takšno, da se o sindikalni ali zbornični zahtevi ne bi mogli zediniti že pod pogojem, da se v Sloveniji izenačijo prispevne stopnje iz OD, ki se sedaj v seštevku razlikujejo tudi do sedem odstotkov. Cena neto delovne sile, ki jo zahteva sindikat, pomeni tisto, kar delavec in njegova družina potrebujeta za preživetje. To je neto plača. Bruto plača, ki jo ponuja zbornica, pa ima vse značilnosti preživele družbene ureditve, značilne za dogovorno ne pa tržno gospodarstvo.
Težje je vprašanje skoraj sto odstotne razlike med najnižjo ceno delovne sile, kot jo zahteva ZSSS, in tem, kar ponuja gospodarska zbornica. Sogovorniki v sindikatih menijo, da lahko zbornica popusti, seveda le pod pogojem, da se s sindikatom združi in skupaj z njim od vlade in z močjo parlamenta izsili razbremenitev gospodarstva in v zameno za to izsili pravi davčni sistem.
V zadnjem času so se tudi po televiziji razširile govorice, da se lahko podjetniške in panožne pogodbe podpišejo pred generalno. Miran Kalčič, minister za delo v republiški vladi in Brane Mišič iz ZSSS, sta zatrdila, da je to v nasprotju s celotnim sistemom kolektivnih pogodb. Pravita, da imamo najprej zvezni in nato republiški zakon, najprej generalno pogodbo in potem pogodbe za ožje in nižje ravni. Takšen sistem je edini mogoč zato, ker v nižji pogodbi delavec ne more dobiti manjše pravice od tiste, ki jo ima po višji pogodbi. In dokler najvišja ni podpisana, pogajalci pravzaprav ne vedo, ali so pravice delavcev v podjetniški ali panožni pogodbi najmanj tolikšne, kot jih imajo vsi delavci.
Rajko Lesjak in Brane Mišič iz ZSSS sta povedala, da kljub prekinitvi pogajanj za generalno kolektivno pogodbo pospešeno nastajajo nekatere panožne in podjetniške pogodbe, ki bodo že kmalu dostopne javnosti. Omenila sta kovinsko in elektroindustrijo, gradbeništvo, lesarstvo, gozdarstvo, energetiko, turizem, trgovino, zdravstvo in izobraževanje. Od podjetij so najdlje v železniškem gospodarstvu, Luki Koper, Splošni plovbi, Tovarni sladkorja, Kolinski in IUV Vrhnika.
Zaradi zastoja, ki je nastal s skupščinskimi volitvami, po mnenju Mirana Kalčiča dokonča junija, to je do roka, ki ga predvideva republiški zakon, ne bo zgrajen celoten sistem kolektivnih pogodb. Za družbene dejavnosti je v okviru Komiteja za delo nastal predlog za posebno generalno kolektivno pogodbo in za posebne pogodbe za ožje dejavnosti. Pri teh pogodbah pa so nejasnosti zato, ker bo treba ta področja šele urediti s posebnimi zakoni, ki pa bodo lahko, kot npr. v šolstvu, nadomestili del vsebine kolektivnih pogodb.
Tako sindikalisti kot minister za delo menijo, da čaka novo vlado dokončanje dela pri kolektivnih pogodbah, pri čemer za zdaj ni uradnih pojasnil o govoricah, ali bo v prihodnjih mesecih Markovičeva vlada morala odmrzniti plače in še kakšnega izmed ukrepov iz njenega programa.
Rajko Lesjak, sekretar ZSSS, je na koncu želel, naj sporočimo kandidatu, ki bo postal minister za delo v novi vladi, naj se čimprej seznani s sindikatom, njegovim programom in zahtevami. Ne glede na obilico dela in težav, ki jih bo vlada imela v parlamentu, naj računa tudi na spopade z ZSSS, do katerih bo prihajalo tudi zunaj najvišjega organa oblasti v Sloveniji.
Franček Kavčič
na kratko
Postojnska »pralnica«
V sindikatu Izolirke o Tomšičevih potezah
Boi za delavce mora hiti pošten
Delegacija krajevne skupnosti Pivka je v postojnski skupščini postavila vprašanje, zakaj ni uresničena že večkrat zahtevana odprava medobčinskih služb (pri sindikatu, socialistični zvezi, zvezi komunistov in gospodarski zbornici), po mnenju delegatov je zdaj čas za odpravljanje, kajti medobčinske ustanove v preteklosti niso upravičile svojega obstoja in so bile same sebi namen. Delegacija je tudi zahtevala, naj jih občina takoj preneha financirati. Kot poročajo Primorske novice, so se na pivško pobudo odzvali vsi »prizadeti«, razen socialistične zveze. Seveda vsak po svoje. In kako so reagirali »naši«?
Iz sindikata so pojasnili, da se njihov medobčinski svet financira izključno iz sredstev sindikalne članarine in da skupščina občine Postojna zadnja štiri leta zanj ni prispevala niti dinarja. »Organiziranost, delovanje in financiranje bo temeljilo na aktih in odločitvah, ki bodo sprejeti v ZSSS in za kar se bodo odločili člani in primerni sindikalni organi. Pri tem bodo odločali tudi o potrebnosti medobčinskega sveta«, so modro zapisali v svoj odgovor, člane pivške delegacije pa še pozvali, naj tovrstna vprašanja najprej sprožajo v svojih sindikalnih organizacijah.
Pravilno! Če je perilo že umazano, ga je treba doma vsaj sprati, preden ga nesemo v javno pralnico...
Talentirani »učenci«
Predsedniki osnovnih organizacij sindikata Srednješolskega centra Ptuj so zadržali izplačilo članarine Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije; plačevali jo bodo sindikatu svoje dejavnosti, »v nobenem primeru pa ne občinskemu svetu«. Članstvo v SŠC vztraja pri samostojnosti sindikata dejavnosti in ni pripravljeno čakati na pravilnik o delitvi članarine. In še ena »podrobnost«: vztrajajo tudi pri včlanitvi v sindikat dejavnosti, zato zahtevajo takšno pristopno izjavo, s katero jih ne bi »nasilno vključevali v ZSSS«. To naj na podlagi svojega statuta napravi sindikat njihove dejavnosti.
»Učenci« postajajo pametnejši od »učiteljev«...
Po novem spet po starem
Po nekaj dneh, ko so v žirovskih podjetjih za eno uro »zakasnili« delovni čas, so se spet vrnili na staro. Poskus spremembe delovnega časa kot prvi korak na poti k Evropi, se bo sčasoma gotovo še ponovil, vendar le pod pogojem, če bo zagotavljal višje plače, če bo delavcem zagotovljen topli obrok in če se mu bodo hkrati prilagodile tudi vse javne službe - od šol in vrtcev do avtobusnih prevoznikov, trgovin in najrazličnejših uradov.
Kot poroča Gorenjski glas, je sindikat v ta poskus očitno prepozno posegel. Delavski sveti so spremembo delovnega časa potrdili, v tovarnah so jo uveljavili, tako da je sindikat, kot je dejal predsednik škofjeloškega občinskega sveta, lahko le še gasil nezadovoljstvo in posredoval med tovarniškimi sindikati in vodstvi tovarn. Ta, namreč vodstva, niso zmogla prepričljivih argumentov, zakaj je sprememba dobra; še posebej ne za tiste delavce, ki delajo v dveh ali treh izmenah. Na drugi strani pa so sindikalisti korajžno povedali, da niso za tak, enostranski način dogovarjanja. Menili so, naj se akcija spelje hkrati v vsej občini, in da naj se »novostim« sočasno prilagodijo tudi avtobusni vozni redi, umiki javnih služb itd., kar smo uvodoma že našteli. Pri tem so pribili, da so še vedno pripravljeni delati v nadurah in ob prostih dnevih, če to terja delovni proces, da pa se nikakor niso pripravljeni uklanjati neargumentiranim administrativnim ukrepom.
Tako so z »ukorom«, kako se z delavci ne kaže igrati, Žirovci poslali svoje direktorje nazaj »v šolo« - na popravni izpit...
Vrtičkarstvo je moda______________________________
Časnikarji iz ČZP Večer Maribor so se (v glavnem) včlanili v koprski Sindikat novinarjev Slovenije, delavci drugih poklicev v tem podjetju pa so ostali prepuščeni sami sebi. Predsednik njihovega sindikata je bil namreč - novinar. Tako sekretarki republiškega odbora sindikata delavcev papirne, grafične, založniške in časopisno-informativne dejavnosti Slovenije na zadnjem razgovoru s »prizadetimi« pač ni preostalo drugega kot priporočilo, naj v »njenem« okrilju ustanovijo »nenovinarski« sindikat, ki jim bo vedno stal ob strani. V akciji včlanjevanja in evidentiranja zaupnikov jim bo pomagal mariborski mestni svet, ki bo poskrbel tudi za občni zbor.
Vrtičkarstvo že kar lep čas ni zgolj modna muha...
»Kuliii« poslej na svojem__________________________
Slovensko delavsko »gibanje« je od prejšnjega petka bogatejše še za en samostojen sindikat. Na konferenci dosedanjega luškega sindikata v Kopru so namreč ustanovili sindikat pristaniških delavcev in tudi že izvolili njegova glavna organa - svet, ki bo štel 21 članov, in nadzorni odbor. Med drugim so tudi sklenili, da bodo delavcem z aprilsko plačo še »trgali« od plače 0,60 odstotka članarine, da pa je ne bodo oddvajali »naprej«, temveč jo bodo zadržali v svoji sindikalni blagajni. Po prvomajskih praznikih pa bodo delavcem ponudili v podpis pristopne izjave, ki so jih že natisnili. V njih med drugim piše, da bodo načeloma povsem samostojni. Naloga novoizvoljenega sveta pa je med drugim tudi ta, da ugotovi, kako - če sploh - bi se njihova organizacija lahko kolikor toliko učinkovito povezovala s sindikati na Obali in v Republiki.
Pluralizem ne pozna meja...
Pričakovanja, da delovanje Svobodnih sindikatov Slovenije nekterim ne bo všeč, so se že uresničila. Tako so že prišli prvi očitki Neodvisnih sindikatov Slovenije o nepravilnem zbiranju pristopnih izjav v Svobodne sindikate Slovenije. Med sindikati podjetij, ki jim to očitajo, so omenili tudi sindikat Izolirke v Ljubljani. Kakšen je resnični položaj v tem podjetju, smo se pogovarjali s predsednikom njihovega sindikata Stanetom Jelerjem.
-	V članku, ki ga je 25. aprila France Tomšič objavil v Delu, vam očitajo »perfiden« način zbiranja pristopnih izjav. Kaj menite o tem vi?
Stane Jeler: »Moram priznati, da me članek, ki ga je objavil predsednik republiškega sindikata Zveze neodvisnih sindikatov Slovenije France Tomšič, ni presenetil. Že telefonski pogovor, na katerega se sklicuje, je potekal zelo nevljudno z njegove strani, čeprav bi lahko uporabil še dosti bolj grob izraz. Poleg očitanja stvari, ki so popolnoma neresnične, me je presenetil edinole način, s katerim mi je poskušal vsiliti svojo resnico.«
-	Kako pa je potekalo zbiranje pristopnih izjav pri vas?
Stane Jeler: »Včlanjevanje delavcev v sindikat podjetja je bilo demokratično. Poudaril bi rad, da smo pri tem strogo upoštevali načelo prostovoljnosti vstopa v naš sindikat.
Že sredi decembra smo pripravili predlog Pravil sindikata podjetja, ki so ga kmalu za tem sprejeli na izvršnem odboru. Člani tega odbora so nato dva meseca seznanjali delavce z vsemi dokumenti sindikata podjetja in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki se je takrat še imenovala Zveza sindikatov Slovenije. Šele ko so člani sindikata na občnem zboru,
13. februarja 1990, sprejeli sindikalna pravila, smo začeli zbirati pristopne izjave.«
-	Takrat ste se tudi preimenovali v Neodvisni sindikat delavcev gradbene dejavnosti Slovenije podjetje Izolirka. Zakaj?
Stane Jeler: »Z novim imenom smo hoteli poudariti našo pripadnost panožnemu sindikatu, ki pa do takrat ni deloval tako, kot smo od njega pričakovali. S tem smo tudi hoteli poudariti večjo vlogo sindikatov v podjetjih, ki bi v povezavi z drugimi sindikati šele lahko dosegel tisto, za kar se bori. Želel pa bi opozoriti na to, da smo še vedno delovali v okviru Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Zato tudi odpade morebiten očitek, da smo poskušali z imenom Neodvisni sindikat zavajati delavce, saj so le-ti vseskozi vedeli, v kakšen sindikat se včlanjujejo. Poleg tega pa je naš sindikat obstajal veliko prej kot Neodvisni sindikati Slovenije, ki so imeli ustanovitveni kongres šele 30. marca letos.«
-	V dveh mesecih vam je uspelo v sindikat podjetja pritegniti izmed 304 zaposlenih kar 261 delavcev. Kako?
Stane Jeler: »Morda vas bo presenetilo, todas pri zbiranju pristopnih izjav nismo uporabljali nobenih posebnih metod. Kot kaže, delavci zaupajo temu sindikatu. Res je, da so bili sindikalni poverjeniki po posameznih sektorjih zelo aktivni in so delavcem razlagali, odgovarjali na vprašanja in predvsem pojasnjevali statut ter programske usmeritve novega sindikata. Nikakor pa ne držijo trditve, da smo delavce prisiljevali ali pa celo izsiljevali, da se morajo včlaniti v naš sindikat. Na vsa ta podtikanja bi lahko odgovoril le to, da bo prihodnost pokazala, ali so se delavci prav odločili ali ne.
- Kako pa mislite ohraniti to zaupanje delavcev?
Stane Jeler: »Sindikat podjetja se bo moral veliko bolj povezovati s panožnim sindikatom. Kot sem že omenil, bomo le tako lahko uresničili svoje zahteve navzven kot tudi znotraj podjetja, še posebej, če nas bodo pri tem podpirali tudi drugi člani sindikata. Glavna moč sindikata je namreč v množičnosti. Zato tudi ni čudno, da so se delavci v Izolirki tako številno odzvali našemu vabilu, da naj pristopijo v sindikat podjetja. Seveda dopuščamo možnost da se delavci, ki se še niso odločili, včlanijo tudi v kakšen drug sindikat. Vendar pa si bo moral ta to zaupanje šele priboriti.«
- Kaj pa delavci pričakujejo od sindikata?
Stane Jeler: »Največ pričakovanj je usmerjenih v sprejem kolektivne pogodbe, ki jim obljubljajo veliko boljše življenje, kot pa si ga lahko sedaj privoščijo. Zato se mora sindikat potruditi, da bo uspel s kolektivno pogodbo, saj bo razočaranje delavcev preveliko, če nam to ne uspe. Zaman bi bil tudi ves trud sindikalistov, ki nam ga nihče ne plača. Zato me toliko bolj prizadenejo očitki in dvomi o poštenosti mojega delovanja.«
— In kaj bi na koncu želeli sporočiti vsem tistim, ki poskušajo na tak ali drugačen način zavreti delovanje Svobodnih sindikatov Slovenije?
Stane Jeler: »Nikoli nisem nasprotoval konkurenci tudi med sindikati, saj ta lahko le koristi. Želim pa si, da bi v tem boju za delavca, če se lahko tako izrazim, igrali pošteno igro, v kateri ne bi bilo nizkih udarcev in podtikanj. Žal pa za ta članek, ki ste ga omenili, ne bi mogel trditi, da upošteva demokratična načela, za katera se tako zavzema njegov avtor. Zato bi rad vse te samozvane .predsednike' sindikatov, ki si skušajo na tak način zagotoviti propagando, opozoril na to, da bodo delavci sami ugotovili, komu lahko zaupajo. Zaupanje delavcev in navzočnost sindikata v neposrednih delovnih okoljih pa sta bistvo za delovanje sindikata. To pa moramo upoštevati tudi mi.«
Robert Peklaj
Svobodni Sindikati Slovenije
Pogovor s predsednikom sindikata v IMP-Dvigalo Yulon - priznanje za nazaj in obeti za naprej
Po pomoč in varstvo	Sindikat med željami
k sindikatu	in stvarnostjo
Podjetje IMP-Dvigalo iz Črnuč zaposluje 183 delavcev, ki se v glavnem ukvarjajo z izdelovanjem dvigal, njihovo montažo in servisom. Med njimi je kar 144 članov sindikata podjetja, ki ga vodi Jošt Pavlič. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako je pri njih potekalo zbiranje pristopnih izjav.
»Pristopne izjave za članstvo v Svobodnih sindikatih Slovenije smo začeli zbirati šele po kongresu, ko so bili dokončno znani tako programske usmeritve kot tudi statut in druge kongresne listine. Tako v bistvu poteka akcija privabljanja novih članov šele dobra dva tedna, zato smo z odzivom zelo zadovoljni. Zbiranje je potekalo zelo preprosto, saj si velikih propagandnih akcij nismo mogli privoščiti. Na oglasno desko smo obesili program Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in kongresne sklepe, sindikalni zaupniki pa so v svojih sektorjih neposredno seznanjali delavce z načrti in prednostmi, ki jih članstvo v sindikatu prinaša.
Med vzroki za tako velik priliv novega članstva pa je verjetno tudi strah delavcev pred napovedano reorganizacijo podjetja, ki sedaj poteka. Ker so se bali za svoje delovno mesto in zaradi slabega likvidnostnega položaja podjetja, so se delavci zatekli po pomoč in varstvo k sindikatu. Na srečo ta reorganizacija ne predvideva odpuščanje odvečnih delavcev, ampak le njihovo premestitev na ustreznejšo delovno mesto. Do zdaj pritožb delavcev ni bilo, čeprav so z reorganizacijo že na pol poti.
V prihodnje naj bi bile naše naloge uveljavljanje kolektivne pogodbe, čeprav ta še ni sprejeta. Tako bomo poskušali upravičiti zaupanje delavcev in upam, da
nas ta začetni zanos še ne bo tako kmalu zapustil. Vse pa bo odvisno od volje direktorja, s katerim pa za zdaj zelo dobro sodelujemo. Ža bolj učinkovito delovanje pa nimamo zakonske osnove, s katero bi lahko dosegli tisto, kar načrtujemo in si delavec tudi zasluži. Sicer smo v našem statutu dosegli, da se v njem tudi že upošteva sindikalna organiziranost in da smo aktivni pri reorganizaciji podjetja, vendar pa je to daleč od tega, za kar si mi prizadevamo.
Več pričakujemo tudi od povezovanja v panožni sindikat, ki do zdaj ni odigral tiste vloge, ki naj bi jo imel. Zato ni čudno, da smo veliko bolj sodelovali z občinskim sindikatom. Seveda sodelovanja z njim ne bomo pretrgali, četudi bi začel panožni sindikat delovati tako, kot bi moral. Skupaj z njimi bomo poskušali doseči, da bi začeli upravljati s sredstvi skupne porabe oziroma z opremo družbenega standarda. Pri tem pa ne-bomo zanemarili tistih delavcev, ki ne bodo člani našega sindikata, saj je sindikat v bistvu stanovska organizacija, ki varuje interese in pravice vseh delavcev, ne glede na njihovo članstvo. Kljub temu pa bo članstvo v sindikatu imelo nekatere prednosti, ki bodo odtehtale članarino, ki jo bodo vsak mesec nakazovali sindikatu. Priznati pa moram, da delavci pričakujejo povečanje članarine, saj vedo, da z malo denarja sindikat ne bo mogel uresničiti njihovih zahtev in potreb.
Želel bi, da bi tako naš sindikat v podjetju kot tudi slovenski sindikat imela tisto moč in vpliv, kot ga ima drugod po svetu. Šele takrat bo sindikat lahko ponudil tisto varstvo delavcu, ki mu pripada. Do takrat pa bodo naša prizadevanja zaman.
Robert Peklaj
Trije tedni so minili od ustanovitvenega kongresa Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Medtem ko se nekateri sindikati v podjetjih šele pripravljajo na včlanjevanje novih članov, so ponekod pohiteli in so jih zbirali že pred kongresom. Tako je bilo tudi v Vulonu. O tem smo se pogovarjali s predsednikom njihovega sindikata Jožetom Verbičem.
»Pri nas smo želeli poudariti prostovoljnost članstva v našem sindikatu. Zato smo na začetku januarja vsi izstopili iz Zveze sindikatov Slovenije, nato pa se začeli ponovno včlanjevati v sindikat. Seveda brez avtomatizma, temveč je moral vsak prebrati in tudi podpisati pristopno izjavo. Moram priznati, da je tudi mene presenetil velik odziv delavcev. Tako nam je uspelo že februarja zbrati približno 300 pristopnih izjav, zdaj pa je v našem sindikatu okoli 400 delavcev, kar predstavlja 66 odstotkov vseh zaposlenih.
Zanimivo je, da takrat še niso bile dokončno znane vse programske listine Svobodnih sindikatov Slovenije oziroma Zveze sindikatov Slovenije, kot so se takrat še imenovali. Prav tako v podjetju nismo pripravili nobene
posebne akcije, s katero bi poskušali vplivati na vpisovanje v naš sindikat. Preprosto so se ljudje zavedli, da bodo samo prek sindikata lahko kaj dosegli. Seveda je to priznanje za vse tiste, ki so do zdaj delali v sindikatu, in hkrati obveznost za nas, ki bomo morali to dobro ime tudi ohraniti. V prihodnosti bo moral sindikat vse tisto, kar smo lepega zapisali, tako na kongresu kot v dokumentih, tudi uresničiti. Šele potem bodo delavci lahko ocenjevali naše delo in šele takrat bomo lahko govorili, da zastopamo njihove interese.
Čeprav so pri nas težke delovne razmere in v bistvu delamo noč in dan vse leto, 365 dni v treh dnevnih izmenah, imamo to srečo, da so osebni dohodki še kar visoki. Tako znaša povprečni osebni dohodek 6.300 din, zato vsaj pretiranih zahtev po višjih OD ni. Vemo pa, da denar ni vse, in da mora sindikat storiti tudi še kaj drugega, da upraviči svojo vlogo. Še letos naj bi po nasvetu internega zdravnika šlo na preventivno zdravljenje v toplice 35 delavcev. Prav tako si prizadevamo, da bi nekaterim delavcem, ki delajo v posebno težkih delovnih razmerah, priznali beneficirano delovno dobo. Seveda bomo nadaljevali s klasičnimi oblikami sindikalne pomoči, kot so pravna pomoč, organiziranje izletov in poceni nakupov.
Ali nam bo uspelo pridobiti v svoje vrste tgudi druge delavce v podjetju, bo precej odvisno od sprejema kolektivne pogodbe in od njenega uveljavljanja. Pridobiti pa bo treba tudi izvedence, kar pa bo zelo težko, saj jih ponekod celo v podjetjih primanjkuje. Kljub temu pa ostaja temeljna naloga sindikata, iskati pravo ravnotežje med željami delavcev in stvarnostjo. Tako nam bo tudi uspelo uresničiti začrtano.«
Robert Peklaj
V Uniš Tos zahtevajo takojšnje ukrepanje
Ohraniti zaupanje v sindikat
članov sindikata z možnostmi in predvsem prednostmi, ki jim jih nudi članstvo v novem sindikatu. To so speljali prek oglasnih desk, prek posrednikov in pa s pisnim obvestilom.
Marjana Močnik pa je poudarila, da se že pojavljajo prve težave. Delavci želijo čim hitrejše uresničevanje kongresnih sklepov, čedalje pogosteje se izraža nezadovoljstvo zaradi »novih« starih vodite-
Mnoga podjetja si želijo veliko bolj tesnega sodelovanja s panožnimi sindikati. Tudi v Uniš Tos v Ljubljani pričakujejo, da bodo imeli od njih veliko več koristi kot doslej. Kaj pričakujejo in koliko članov imajo v sindikatu delavcev kovinske in elektroindustrije smo poskušali izvedeti v pogovoru s predsednikom sindikata Vojkom Boltetom članom izvršnega odbora Marjano Močnik ter Francem Kalanom.
Vojko Bolte je najprej predstavil njihovo podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo transportne opreme in sistemov, in v katerem je zaposlenih 345 ljudi. Pohvalijo se lahko s tem, da jih je kar 305 pristopilo k Svobodnim sindikatom Slovenije. Seveda so pri tem izvzeti vodilni delavci, ki jih je v podjetju kar 35, kar pomeni, da je članstvo v sindikatu skoraj 100-odstotno.
Tako visoke številke pa niso dosegli kar čez noč, saj so začeli zbirati pristopne izjave kmalu po novem letu. Tako so pripravili občni zbor že z novimi člani. Temeljito so se lotili tudi seznanjenja starih
Ijev republiškega sindikata, poleg tega pa jih muči tudi nelikvidnost podjetja. Prav tako odnosi med sindikatom in vodstvom podjetja niso dobri, saj prihaja do kratkih stikov ravno zaradi preslabe ob-
veščenosti. Sindikat in delavci zamerijo direktorju tudi to, da jih ni obvestil o tem, da je imelo podjetje kar 30 dni blokiran žiro račun. Celo tako daleč je šlo, je dodala Marjana Močnik, da so očitali predstavnikom sindikata vmešavanje v stvari, ki jim ne smejo biti mar.
V sindikatu se bojijo, da jim bodo delavci začeli obračati hrbet, ko bodo ugotovili, kako nemočen je v resnici sindikat. Da bi to preprečili, bi morali takoj začeti različne dejavnosti za izboljšanje položaja. Še bolj naj bi uveljavili vlogo panožnih sindikatov, ki naj bi se, če bi bilo to potrebno, tudi osamosvojili. To bi tudi omogočilo, da se začnejo takoj ubadati s težavami, ki jih v podjetjih ne manjka.
Vojko Bolte pa je predstavil načrte sindikata, s katerimi bi, če bi jih seveda uresničili, ohranili zaupanje delavcev v ta sindikat. Tako se bodo zavzemali za dvig minimalnih osebnih dohodkov, ki znašajo od 2.500 dinarjev navzgor, za zmanjšanje delitvenega razmerja, ki je nezasluženo zelo visok (1:8) in da se ponovno začne izplačevati nadomestilo za prevoz na delo in malico, ki so ga zaradi varčevanja odpravili s sklepom delavskega sveta. Zahtevali bodo tudi uveljavljanje statuta, ki je bil
SINDIKA! GOSTINSKEGA PODJETJA " SAVINJA” IAŠK0
Laško, 16.A.1990
ZADEVA:	Pooblastilo
Pooblašča se SSS Republiški odbor sindikata delavcev gostinstva in turizma Ljubljana, da v imenu delavcev Gostinskega podjetja Savinja Laško, vloži tožbo za odgovornost vodilnih in vodstvenih delavcev za nastalo situacijo v podjetju, kar je pripeljalo podjetje v stečaj. Hkrati ga pooblaščamo, da nas zastopa v tej zadevi.
Pooblastilo je podano na osnovi sklepa razširjene seje sindikata podjetja, dne 13.'t.1990.
Predsednica Sindikata podjetja GP Savinja Laško
Dragicf^TAUT/',;
%
poln lepih in sladkih obljub, vendar pa je od takrat položaj še slabši.
Težav in načrtov imajo v sindikatu podjetja Uniš Tos dovolj. Bojijo pa se, da bodo delavci še bolj razočarani in da bodo zakonske omejitve sindikatu onemogočile nje-
govo delovanje. Ta bojazen pa se zaradi slabega gospodarskega pioložaja iz dneva v dan povečuje. In ravno zaradi tega, kot so zatrdili vsi trije sogovorniki, bo moral sindikat ukrepati jutri, ker bo pojutrišnjem že prepozno.
Robert Peklaj
V kranjski Savi vsi delavci v SSS
Nikomur ni uspelo narediti zmede
V kranjski Savi so v petek, 20. aprila, končali podpisovanje pristopnih izjav v Svobodne sindikate Slovenije - sindikat podjetja Sava.
»Odziv je tudi nas presenetil,« je povedal predsednik sindikata v Savi Janez Justin. »Vključilo se je približno 98 odstotkov vseh zaposlenih. Odpadli so le nekateri, ki so tik pred upokojitvijo, in pa večni nezadovoljneži.
Zakaj? Nismo še podrobno preučili, zakaj je tako dober odziv. Mislim, da zato, ker ljudje sindikatu zaupajo. Kar obljubimo, tudi dosežemo. Ne bi našteval, je pa v tem kratkem času kar precej stvari, s katerimi smo dokazali, da smo lahko učinkoviti. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da so delavci prek našega časopisa seznanjeni z našim delom.
Naj naštejem le nekaj primerov, v katerih se sindikat ni strinjal z ukrepi vodstva podjetja. Kjer je rekel ne, je ta ne tudi uveljavil.
Kadrovski sektor je predlagal spremembo nadomestila za prevoz na delo. Pravico do nadomestil naj bi imeli tisti, ki se vozijo tri kilometre več in ne kot doslej od 1,5 km naprej. S tem bi se mnogim povečala tudi lastna udeležba. Sindikat je zahtevo zavrnil in dosegel, da so jo umaknili iz dnevnega reda. Predlagali smo, da se plača vožnja z avtobusom vsakomur, ki ima za to možnost in to za dneve, ko je prisoten na delu. Ali pa se bo vozil z avtobusom ali s svojim avtomobilom, je prepuščeno posamezniku. Zahtevali smo, da se naš predlog analizira in ugotovi najboljša varianta.
Tudi o malici smo govorili in o višini lastnega prispevka. Zahtevali smo natančen račun stroškov, uskladitev s sindikalno listo in šele na tej osnovi določitev lastnega prispevka. Pri tem pa naj bi še ugotavljali kvaliteto prehrane, na katero imajo delavci veliko pripomb.
Precej prahu je dvignil tudi
predlog vodstva, da bi čiščenje tovarniških prostorov poverili privatnemu podjetju. Za 45 snažilk gre, ki naj bi jih zaposlil privatnik. Gre za ženske, ki so v večini že več kot 20 let v podjetju. Če bi jih zaposlil privatnik, bi odpadle ugodnosti, kot so preventivni zdravstveni pregledi pa do ugodnih sindikalnih nakupov, da o sindikalnem varstvu ne govorimo. Bila pa bi še velika možnost, da to privatno podjetje propade in da te doslej naše delavke ostanejo brez dela. Pri vsem tem pa v sindikatu še dvomimo o finančnih koristih, ki bi jih imela Sava. Rekli smo ne, dokler ne dobimo natačnega računa o koristih tega ukrepa in dokler ni zagotovil za varstvo teh delavk.
Tehnološke presežke imamo tudi pri nas. Te že od sredine lanskega leta ugotavlja skupina za racionalizacijo poslovanja. Z rezultati dela in s poimenskimi seznami tistih, ki so tehnološki presežek, morajo, po dogovoru, seznaniti tudi sindikat. Potem pa bomo skupaj reševali probleme teh ljudi s prerazporejanjem znotraj podjetja, z rednimi upo-kojitami in dokupom let, s prekvalifikacijo, odpravnino in še nekaterimi drugimi možnostmi. Postopke, ki jih je predlagal sindikat, je potrdil tudi delavski svet.
Reševanje te problematike je zelo občutljivo in neprijetno za podjetje, še bolj pa za posameznike.
To dejstvo pa nekateri vodilni oziroma vodstveni delavci v podjetju izkoriščajo za utrjevanje svojega nadrejenga položaja. Grozijo z odpovedmi, »delajo« spiske presežkov, ponujajo delavske knjižice, itd. Vse to ustvarja neprijetno razpoloženje v podjetju in veliko mero negotovosti pri delavcih. Daleč od
tistega, kar smo si zadali vsi. Izboljšati delovne učinke, racionalneje izkoriščati delovni čas... Zaradi tega je namreč izgubljenih precej delovnih ur. Kažejo se tudi slabi vplivi na delovno moralo in učinkovitost in ustvarja se razdor v podjetju.
Menimo, da take grožnje pomenijo širjenje lažnih vesti in prekoračitev pooblastil, ki jih imajo posamezniki. Takšno ravnanje pa pomeni tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti.
Proti takim posameznikom bo sindikat podjetja, če bodo pripombe upravičene, vložil zathevo, da se obravnavajo na ustreznem organu.
Teh nekaj primerov, ki smo jih našteli in ki pomenijo varovalno vlogo sindikata, kaže, da smo se uveljavili. Tako smo pridobili zaupanje delavcev. Ne gre pa zapostavljati tudi raznih ugodnih nakupov, ki jih organizira sindikat. Ljudje to potrebujejo in cenijo. Tudi po tem ocenjujejo delo sindikata. Takih prodaj pa organiziramo kar veliko. Zbiramo naj cenej še ponudnike in nakupe vseh mogočih artiklov tudi kreditiramo.
Te vloge sindikata prav gotovo ne kaže opustiti, čeprav imajo nekateri pomisleke.«
Brez strahu so se zato lotili ponovnega včlanjevanja v sindikat. Treba pa je povedati, da so pri tem ubrali nekoliko svojo pot.
Vsakemu delavcu so naj-preje dali list papirja, na katerem je bilo kratko in jedrnato, v desetih točkah, napisano, kaj jim zagotavlja članska izkaznica podjetja: od osnovnega varstva pravic, brezplačne pravne pomoči do pravice uporabe sklada sindikalne pomoči pa tudi do ugodnosti pri nakupih na obročno odplačevanje in če hočete pravice do udeležbe na izletih, ki jih organizira sindikat.
»Dali smo natisniti svojo pristopno izjavo. Menili smo namreč, da opredeljevanje za
panožne sindikate že pri vstopu v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije lahko samo zapleta sicer jasno odločitev. O tem, ali se bomo potem vsi vključili v en panožni sindikat ali pa se bodo posamezni poklici, ki jih imamo kar precej, vključevali vsak posebej, se bomo lahko odločali kasneje.
Tudi zato, ker organiziranost v prihodnje povsod še ni čisto jasna.
Še to naj povem, da bomo v Savi imeli tudi svoje članske izkaznice, predvsem zaradi matične in sindikalne številke na njih. To nam bo olajšalo prehod na računalniško evidenco, na katero se pripravljamo. Pri takem številu članov je to res nujno.«
O poteku podpisovanja pristopnih izjav pa je vodja sindikalne podružnice Autop-nevmatike Vojko Tratnik povedal, da so od 1500 zaposlenih odpadli pravzaprav le po-
samezniki.
»Malo zmede so naredila sredstva javnega obveščanja, še posebej televizija, ki je ob kongresu in po njem o Svobodnih sindikatih poročala zelo kritično in poudarjala stvari, ki za osnovno vlogo sindikata niti niso toliko pomembne.
Sicer pa so ljudje tudi veliko spraševali. Največ o kolektivnih pogodbah, o katerih vedo še vedno premalo. Lahko pa rečem, da raste zaupanje v nov sindikat, saj delavci čutijo, da se njegova vloga v podjetju krepi. To lahko tudi stalno prebirajo v našem glasilu, v katerem je ravno o delu sindikata zadnje čase največ prispevkov.«
Janez Brumen, vodja sindikalne podružnice Gumeno-tehničnih izdelkov:
»Pri nas je pristopno izjavo podpisalo več kot 98 odstotkov zaposlenih.
Seveda je bilo tudi precej vprašanj, največ glede članarine. Ni pa bil to pogoj za vpis. Zelo odmeven je bil tudi zapis v našem časopisu o odločnem stališču sindikata ob tehnoloških presežkov. Spraševali so tudi o pravni pomoči. Za vsak primer najbrž. Ugibali so tudi o uspehu sindikata pri splošni kolektivni pogodbi, predvsem o tistih 600 nemških markah za najnižji osebni dohodek.
Kar precej je bilo tudi takih, ki so si vzeli dan ali dva za premislek, da so doma v miru prebrali o pravicah člana sin-dikatra. Nazadnje pa je prevladalo spoznanje, da smo v sindikatu vsi enaki in čim več bo nas, bolj bomo močni.«
Najbrže ni treba veliko dodajati k utemeljitvam uspeha sindikata v Savi. Prepričani pa smo, da je bil zato prvi pogoj: dva poklicna sindikalna delavca.
Andrej Agnič
Pripravljamo brošuro
GENERALNA KOLEKTIVNA POGODBA
V njej bo poleg besedila generalne kolektivne pogodbe
objavljeno tudi
Brane Mišič: Kolektivne pogodbe pri nas
Stane Uhan: Kolektivne pogodbe
Odgovori na vsebinska vprašanja pri oblikovanju okvirne (generalne) kolektivne pogodbe in panožnih, kolektivnih pogodb v normativnem delu, ki zadeva osebne dohodke in druga plačila
Uja Jurančič: Komentar o osebnih dohodkih in nadomestilih, ki pripadajo delavcu po kelektivni pogodbi
Martin L. Weitzman: Makroekonomski vidiki participacije pri
dobičku
Brošura bo izšla v prvi polovici maja.
Občinske svete, sindikate dejavnosti, organizatorje izobraževanja in vse druge
pozivamo, naj jo čimprej naročijo! Naš naslov:.ČZP Enotnost, Ljubljana,
Dalmatinova 4, telefon: (061) 321-255.
O sindikatih v Mežiški dolini
Večina se bo včlanila v ZSSS
Ravenčani so se vpisovanja in potrjevanja članstva lotili tako, da so v podjetja in ustanove odnesli pristopne izjave in se s predsedniki dogovorili, da bodo delavcem na sestankih sami pojasnjevali vprašanja v zvezi sindikalnim članstvom. Kot nam je povedal sekretar občinskega sveta Franjo Miklavc, so za akcijo pripravili tudi plakat »Zame gre« in z njim v bistvu hočejo ljudem povedati, zakaj naj še naprej ostanejo v sindikatu. Na začetku pogovora pa mi je Franjo Miklavc potožil, da se akcija ponekod zatika, ker delujejo sile, ki bi rade razbile sindikat in ki tudi ustvarjajo ozračje proti Ravniku in vodstvu, ki je bilo izvoljeno na prvem kongresu ZSSS.
Članstvo ve, da sindikat dozdaj ni bil najbolj uspešen. Na kongresu je bil sprejet program, na katerega pa nimajo pripomb in zato članstvo zanimajo zlasti možnosti, da bi ta program uresničili. Zato pa imajo tudi največ pripomb na vse stare kadrovske sestave in še posebej na republiški vrh. Očitke na račun nekdanje Zveze sindikatov pa Franjo Miklavc pojasnjuje z njenim neopredeljenim položajem v samoupravnem sistemu. Ker smo imeli samoupravljanje, smo razmišljali celo o odpravi sindikatov, ne pa o njihovem uveljavljanju. Tržno gospodarstvo, to sta trg'dela in kapitala, pa bo sindikatu omogočilo in ga tudi prisililo, da bo opravljal pravo vlogo. Če tega ne bomo zmogli v ZSSS, se bodo delavci morali organizirati v drugih sindikatih. Kadrov, ki bi jim zaupali, pa dozdaj v sindikatu skoraj nikjer nismo našli in tem, ki smo jih izvolili, je treba dati možnost, da dokažejo sposobnost za delo, kot ga zahteva novi program.
Sindikalne organizacije v podjetjih in ustanovah različno razmišljajo o novi organiziranosti. Franjo Miklavc pravi, da v železarni na šolah in še ponekod razmišljajo le o povezovanju v sindikat dejavnosti oziroma o tem, da ne bodo več v občinskem svetu. V rudarskih obratih in separaciji rudnika Mežica so marca zadržali vso članarino, kar kaže, da razmišljajo o samozadostnosti in tudi izvažajo nezaupanje do vseh sindikalnih organizacij.
Ravenski sindikalisti menijo, da bi lahko poenostavili in racionalizirali organiziranost na občinski in medobčinski ravni. Predlagajo skupno strokovno službo na regionalni ravni, ki bi članstvu in sindikatom podjetij dajala potrebno strokovno pomoč. Obenem pa bi združili tudi sedanje administrativne službe. Sedež bi bil lahko na Ravnah, ker imajo edini izmed koroških občin tudi svoje poslovne prostore.
Franjo Miklavc misli, da mora biti sindikalna zveza dejansko zveza, ne pa organizacija nad sindikati dejavnosti, kot je bila dozdaj. Tudi članarina naj bi po njegovem mnenju pripadala sindikatom dejavnosti in škoda je, da zdaj še nimamo zadovoljivih odgovorov o njeni uporabi in delitvi.
Na občinskem svetu so do 25. 4. 1990 zbrali približno
3.500 pristopnih izjav, pričakujejo pa, da se bo v sindikate včlanilo več kot 60 odstotkov vseh zaposlenih. Podpisovanje izjav so v nekaterih podjetjih in zavodih že končali, v večjih firmah pa s tem še niso končali. V šolstvu pa čakajo na odločitve republiškega odbora sindikata v zvezi s pristopnimi izjavami.
S sekretarjem sva najprej obiskala tovarno pohištva Prevalje, ki deluje v sestavi Lesne Slovenj Gradec. Rudija Kališnika, predsednika sindikata podjetja, smo zmotili sredi sklepanja poslov, ki v zadnjem času precej usihajo. Zato nama je najprej povedal, da se je prodaja doma skoraj ustavila in da se jim zaradi neustreznega tečaja dinarja in marke ne splača niti izvažati, čeprav bi lahko izvozili 80 odstotkov kvalitetnih vrat in drugih izdelkov.
Zmagala bi solidarnost
Marca so delavci dobili povprečno 3442 din, najmanjša plača je bila 2.458, največja pa 9.000 din. Glede ravni plač je Rudi Kališnik povedal, da so le tolikšne, ker je gospodarstvo preobremenjeno in tudi zato, ker kupci neradi plačujejo njihovo blago.
Akcijo vpisovanja v sindikat so razložili vsem zaposlenim. Izjavo o vstopanju v Zvezo svobodnih sindikatov je od 240 delavcev podpisalo 209, dva pa sta to odklonila. Predsednik sindikata je prepričan, da so se delavci vpisali zato, ker je njihov sindikat že dozdaj dobro skrbel za članstvo tudi z ozimnico in z organiziranim letovanjem. Člani sindikata iz tovarne pohištva pa so ocenili, da je bil dozdaj sindikat premalo prodoren in da večino tega, kar so hoteli na občinskem svetu, niso uspeli izpolniti in da je verjetno tudi sindikat kriv za sedanji težak položaj delavcev.
Delavci si ob podpisovanju izjav najbolj želijo sindikat, ki bo dovolj močan, da bo udejanjal njihove interese. Ne bodo pristali na to, da ZSSS podpiše predlog Gospodarske zbornice za 350 DEM kot najnižjo plačo. Vprašal sem ga, ali bi se delavci na referendumu, ko bi imeli na izbiro takojšnje povečanje plač na 600 DEM kot najnižnjo plačo ali pa alternativo, da vsi obdržijo delo in delovno mesto odločili za prvo ali drugo. Ocenil je, da bi med njimi zmagala solidarnost.
Rudi Kališnik ni nič slišal
o tem, da bi v njegovi tovarni kdor koli vodil akcijo podpisovanja izjav za neodvisne sindikate, ki jih vodi France Tomšič. Prepričan pa je, da delavci potrebujejo pravi sindikat, ki naj bi bil enoten, z drobitvijo sil pa bodo imeli delavci še manj možnosti kot dozdaj za uspešno delo v sindikatu.
V tovarni rezalnega orodja Prevalje nam je položaj orisal Stane Jesih, predsednik sindikata. Povedal je, da podjetje nemoteno posluje, da imajo sklenjene pogodbe za 2 meseca in to kljub temu, da so bili brez direktorja. Povprečne plače so primerljive s plačami iz železarne Ravne in znašajo 2.648 din. V sindikat so se včlanjevali docela prostovoljno, izjavo je podpisalo 75 odstotkov delavce, odklonilo pa 18 od 370 zaposlenih. Večina je menila, da so bili v sindikatu toliko let in da je prav, da so v njem še naprej. Stane Jesih meni, da potrebujejo razen republiških sindikatov dejavnosti tudi občinske sindikate, ker so jim ti bliže in so jim v tem času tudi pomagali, ko so oblikovali stavkovni odbor. Takrat in tudi ob drugih priložnosti pa še sodelujejo s sindikalisti iz železarne in tudi uporabijo kakšno izmed njihovih dobrih idej in akcij.
Nado Vačun, sekretarko sindikata rudnika Mežica, smo našli na sestanku delavk obrata rud-
nika Mežica, ki sredi Črne v kooperaciji delajo nakit za celjsko Zlatarno, Kljub dvomom o možnosti sindikata, da tem delavkam. ki so v izjemno težkem položaju. pomaga do boljše eksistence, se nam je zdelo, da se je večina delavk odločila za članstvo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (o tem več v okvirju).
Sekretarka rudniškega sindikata pričakuje, da se bo večina delavcev te dni včlanila v ZSSS. Nekateri pa bodo s tem počakali, ker je članstvo odvisno od zaupanja v republiški sindikalni vrh. Članek o sindikatih, ki je bil objavljen v Demokraciji, je povzročil škodo, ki do danes še ni popravljena. Pravi, da nekateri menijo, da se vodstvo, ki je na
Končajte agonijo!
V obratu za predelavo plemenitih kovin, ki spada v rudniški tozd Metalurgija, je zaposlenih 31 delavk, nekatere med njimi delajo doma. Prejšnji mesec so ob 145-odstot-nem doseganju norme zaslužile povprečno 2700 din. Tako nizke plače so zaradi prenizko cenjenega kooperantskega dela za Zlatarne Celje, saj to delo opravljajo z naprej planirano izgubo. Za sestavljanje zlatih verižic ne zahtevajo strokovne izobrazbe. Ker so možnosti za zaposlitev žensk na Koroškem zelo omejene, dela v tem obratu tudi več delavk, ki so končale poklicno ali srednjo šolo.
Delavke že več let zahtevjo izboljšanje položaja in ureditev razmer v tem obratu. Alojz Šegi, direktor tozda Metalurgija, jim je pred letom dejal, da imajo dve možnosti. Prva je, da gredo na zavod za zaposlovanje, druga pa, da se jim plača ne poveča. In pri tem je tudi ostalo. Od vodstva so že ničkolikokrat slišale, da delajo premalo in naj bodo vesele, da delo sploh imajo, češ da drugi kooperanti tudi to izgubljajo. Na sestanku 25. aprila 1990, ko so se delavke pogovarjale o včlanjevanju v sindikat, sem razen tega, kar je bilo že velikokrat izrečeno in zapisano, zabeležil le misli, ki so jih presenetljivo mirne razprav-Ijalke največkrat ponovile (njihov vodja Hinko Petrič pa jim ni ugovarjal):
• ne bomo več delale skoraj zastonj, saj je za firmo in za družbo ceneje, če ostanemo doma.
0 agonijo je treba končati in s tem preprečiti izkoriščanje delavk.
0 delavci rudnika Mežica niso sprejeli koncepta reorganizacije, premestitve zaradi presežkov delavcev pa kažejo le na to, da bomo nekatere ob delo, če ne bomo sprejele ponudbe za vsako delo, tudi za snažilko.
Svobodni Sindikati Slovenije
kongresu dobilo nov mandat, ni dovolj borilo za delavce in mu zato ne zaupajo. Nezaupanje pa je seveda širše in tudi zato se vedejo, kot da si lahko le sami pomagajo.
Vodstvu je treba dati možnost
Delavci rudnika Mežica se po mnneju Nade Vučan strinjajo, da morajo ostati skupaj tudi v novi podjetniški organiziranosti, vendar zdaj še delajo po tozdih in v delovni organizaciji. Ugotavlja pa, da podjetniški koncept ni bil sprejet in da zdaj ni programa skupnega razvoja, zato šefi vlečejo bolj k sebi kot k skupnim ciljem.
Delavci občutijo nesposobnost vodstva za dogovor o skupnem podjetju, ki bi dajal tudi zagotovila o delu in socialni varnosti ne samo za danes, temveč tudi za jutri.
Pred sejo občinskega sindikalnega sveta sem se pogovarjal še z Brankom Kakeijem, predsednikom sindikata v železarni Ravne. Najprej je povedal, da se je dozdaj v ZSSS vpisalo 2500 zaposlenih, tudi nekaj tistih, ki so pred leti izstopili iz sindikata. Od 6000 delavcev pa jih je le sto odklonilo pristopno izjavo. Zato Branko Kaker pričakuje, da se bo večina že zdaj vpisala v ZSSS. Akcijo včlanje-vaja v železarni vodijo tudi aktivisti Neodvisnih sindikatov, kar pa sindikalno vodstvo, ki ga vodi Branko Kaker, ne moti, ker so bili izvoljeni na neposrednih volitvah v vsej železarni.
Delavci v železarni Ravne razmišljajo tudi o zapletih, ki so bili pred sindikalnim kongresom in ki se po njem nadaljujejo. Branko Kaker pravi, da je kongres dal možnosti za delo sindikatov dejavnosti in tudi za drugačno delo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Zato je vanje treba vstopiti in v njih delati ter tudi spremeniti tisto, kar je (bilo) slabo. Vodstvu, ki je bilo izvoljeno na kongresu, pa je treba dati čas da se dokaže in dobi zaupanje, v nasprotnem primeru pa so nujne takojšnje kadrovske spremembe.
Sindikalisti v železarni so se odločili, da se bodo povezali le v sindikat dejavnosti, ne pa tudi v občinski svet. Podobno kot Franjo Miklavc tudi oni razmišljajo o racionalizaciji strokovnega in administrativnega dela v sindikatih na občinski in regionalni ravni. Razmišljajo zlasti o tem, da pri svojem delu potrebujejo močno skupno strokovno službo. Organiziranosti pa po njihovem mnenju ne bi smeli spreminjati na silo, temveč po zrelem premisleku in na podlagi izkušenj dela po novem programu in statutarnih normah.
Povprečne plače v železarni Ravne zdaj znašajo 4700 din. najnižje 2350, najvišja pa nekaj manj kot 12.000. Branko Kaker pravi, da tarifnega dela kolektivne pogodbe ne bi smeli sprejemati na silo, ker je to opravilo zelo zahtevno. Zato bi bilo treba najprej sprejeti normativni del kolektivne pogodbe in pridobiti čas za sprejem tarifnih pravilnikov.
Sindikat železarne Ravne od poslovodnega vodstva zahteva, naj takoj določi proizvodno in razvojno strategijo. Zaradi govoric, da je največji koroški kolektiv pred stečajem, je Branko Kaker na delavskem svetu na svoje vprašanje izvedel, da takšno razmišljanje žali vodstvo in njihovo delo. Železarna Ravne ni zadolžena, njene težave so posledica neplačanih računov in pomanjkanja dela pri nekaterih programih. Vprašal sem ga za komentar o reorganizaciji v železarni Ravne. Dejal je, da je treba najprej počakati na rezultate večstopenjske organizacije dela in šele potem bo lahko povedal svojo oceno.
Sindikat v železarni Ravne razmišlja o svoji konzumni zadrugi in tudi o ustanovitvi podjetja. ki bo gospodarilo z 2500 stanovanji, ki so last železarne Ravne.
F. K.
Janez Gorjan, Peko Trbovlje: Vodilni komaj čakajo, da bodo delavce še bolj pritisnili...
Strah me je junija, ko bo še en rod mladih
ostal na cesti
»Prepričan sem, da živimo v najtežjih trenutkih, ko delo nima cene, ko je delavce strah odpuščanja, ko nihče ne ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Verjetno so se tudi zato vsi moji sodelavci, vsi razen onih, ki so na dopustih ali v bolniški, znova včlanili v svobodne sindikate...«
-	Koliko šteje vaša osnovna organizacija?
»Nekaj čez 370 delavcev.«
-	Menda ste zadnje dni hodili na delo po uro bolj zgodaj, da bi se z delavci dogovorili...
»Da, naša proizvodnja je tako organizirana, da ne dovoljuje pohajkovanja. Da ne bi delavcev motil pri delu in jim s tem zmanjševal učinke, sem jih pričakal pred uradnim začetkom dela.«
-	V zadnjem času je bilo mnogo povedanega in zapisanega o sindikatu. Kaj delavce najbolj zanima, kaj ni ostalo dorečenega?
»Naš izvršni odbor je sestavljen samo iz delavcev v proizvodnji, če odštejem blagajničarko. Kljub temu smo se o reorganizaciji slovenskih sindikatov precej pogovarjali. Potem je bil kongres, ki je tudi prinesel svoje.
Žal pa je že kongres, predvsem pa nekateri dogodki po njem, med delavce vnesel nemir. Poglejmo samo zadnji primer televizijskega poročila o obalnih sindikatih. Delavci so vznemirjeni in skorajda zmedeni. Tomšič preti in grmi z ene strani, na Obali hočejo nekaj svojega, da ne govorim o prosveti, kjer so zadeve povsem zapletli...
Mi mislimo, da smo lahko uspešni samo združeni. Edino tako bomo dovolj močni in bomo lahko uresničili dolgoletne želje in prizadevanja delavcev.«
-	To je?
»Najprej pravična cena dela. Ne gre, da bi tako zavoženo gospodarstvo in državo reševali samo delavci s svojimi plačami. Mi smo se odločili slediti kongresu in kongresnim listinam. Če bomo odstopili samo pri eni zadevi, bodo delavci izgubili zaupanje. Res pa je, da se vse ne bo dalo uresničiti čez noč. Toda razprtije in omahovanje gredo v prid poslovodnim strukturam. Vodilni komaj čakajo, da bodo delavce še bolj pritisnile. S tem bi ost kritike in krivde spet uprle v delavstvo in tako prikrile svojo nesposobnost ali slabe poslovodne odločitve.. .«
-	Tudi pri vas?
»Pri nas je druga^f. Vse, kar vidite, vse to je sad skupnega dela in truda. Res je, tekoči trak teče brez milosti, iz tovarne ne smeš, ko se ti zazdi. Toda ta režim je za vse enak. Tako je prav. Nisem pa doživel, da bi mi kdo prepovedal izostanek, če je bil zanj upravičen razlog.«
Zdaj moramo pokazati, iz kakšnega testa smo
-	Vi opravljate delo samostojnega obratnega mehanika. Koliko zaslužite?
»Zdaj sem zaposlen triindvajseto leto, pred dnevi sem prejel zadnjo plačo: štiri tisoč sto dinarjev.«
-	To je še daleč od 600 mark.
»Kako daleč so šele nekatere sodelavke, čeprav dose-
gajo in presegajo norme, ki veljajo v Zahodni Evropi. Zadnjič sem vam podrobno razčlenil ceno para čevljev in pare, ki ostanejo nam.
Tovarna je stara 20 let, v njej so takrat zaposlili okrog 60 delavcev, petdeset so jih vozili v Tržič na priučitev. Zato sem na začetku govoril o tem, kaj smo v teh dvajsetih letih kljub vsemu in predvsem na račun naših osebnih dohodkov uspeli zgraditi.«
-	Po vaših osebnih dohodkih sem vprašal bolj zato, da bi. vas usmeril v zdajšnje vprašanje: ali, kot predsednik 370-članskega sindikata lahko ob rednem delu opravljate tudi brezplačno funkcijo vodje sindikata?
»Tudi o tem smo se precej pogovarjali. Vsi, ki delamo pod streho tržiškega Peka, smo se dogovorili, da bi za zdaj le enemu v celoti plačali delo v sindikatu. Moramo videti, kako se bodo stvari razvijale in potem ukrepati...«
-	Želel sem slišati, ali ne razmišljate o profesionalizaciji...
»Pošteno povedano, ne. Najprej zato, ker menim, da je ni plače, ki bi danes lahko poplačala sindikalno delo, in drugič zato, ker nobenemu sindikalnemu aktivistu ne bo lahko. Hočeš nočeš si nenehno med kladivom in nakovalom. Najprej v pogajanjih s poslovodnimi delavci in nato v odnosih z delavci. Ti, delavci, ti znajo kaj hitro očitati: glej, zdaj se je lepo vgnezdil v sindikalni stolček in na nas pozabil...«
-	Poleg tega, da ste predsednik, ste tudi član občinskega sindikalnega sveta in predsedstva...
»Sem proletarec, kot nas je tu v Revirjih na tisoče: imam svoje delovno mesto, stanujem v družbenem stanovanju. Svoj prosti čas sem namenil hribom in sindikatu. Človek enostavno ne more živeti ob strani, kajti zdaj je priložnost, da se pokažemo, iz kakšnega testa smo. Najlažje je uperjati prst v druge. Ne bi rad, da bi me sodelavci uvrščali med takšne, ki znajo samo kritizirati, sami pa ždijo za zapečkom,«
— Kako potem sprejemate kritiko, da smo tudi mi krivi za zdajšnje razmere?
»Jaz jo odločno zavračam. Pri nas je samoupravljanje lepo teklo, delavci se nismo nikoli upirali delu. Res so bile krize, kritike na račun kvalitete opravljenega dela, discipline, toda kje tega ni. Vprašajte katero koli delavko, kdo je za to kriv in vam bo v hipu naštela pet, šest imen. Torej so krivci znani...«
Sindikat se ne sme strinjati z odpuščanjem delavcev
-	Imen ali naslovov?
»Imen in naslovov. Prav zato je danes težko delavcem razložiti, zakaj sindikat tako nemočno spremlja odpuščanja delavcev in stečaje, ko je ven-
Janez Gorjan
dar kot na dlani, da so delavci najmanj krivi.
V Trbovljah ne poznam primera, da bi kdo prišel, telefoniral in rekel: tega in tega morate zaposliti. Zaposlovale so kadrovske službe po nekih programih in potrebah. Za kaj
je potem delavec kriv?
Poglejte Revirje. Desetletja in desetletja so rudarji in steklarji preživljali ta del Slovenije in ustvarjali dobičke drugim. Toda do danes ni razčiščeno, kdo naj plača ceno tega izkoriščanja, kdo mora poskrbeti za prihodnje rodove, če, denimo, premog iz Revirjev ne bo več tržno zanimiv!
Strah me je junija, ko se bodo zaprla vrata šol in bo spet en rod mladih ostal na cesti. Ker ni novih delovnih mest, bo pretežni del tistih, ki so se šolali po univerzah, obrnil hrbet Revirjem. Tega jim ne gre zameriti. Kaj jih čaka doma? Onesnaženo okolje, slabe plače in temu primerna prihodnost?
Zato je prav, da smo v sindikatih dvignili glas. Hvala bogu, da je prišlo do presenečenja nad tem, kajti pomislite, kaj bi bilo, če nas spet ne bi slišali. Toda samo to, da smo dvignili glas, ni dovolj. Zdaj se bo treba trdo boriti za vse, kar piše na hrbtni strani naših izkaznic, za vse, kar je bilo izrečeno. Če se ne bomo bojevali in zmagali, bom jaz prvi, ki bom zahteval, da me zamenjajo...«
Janez Sever Slika: Lukas
Prve seje republiških odborov po
kongresu
Za sindikat po evropskih merilih
Prvi kongres Svobodnih sindikatov Slovenije, ki je bil na začetku aprila, naj bi pomenil začetek novega delovanja sindikata, spremenil pa naj bi se tudi način organiziranja in povezovanja med posameznimi panožnimi sindikati. Najbolj resno in med prvimi so se tega lotili v republiškem odboru sindikata delavcev kovinske in elektroindustrije.
Tako so bile 18., 19. in 20. aprila v Domu sindikatov seje pododborov tega sindikata, kjer so največ pozornosti namenili dosedanjemu poteku včlanjevanja v njihov panožni sindikat. Slabe tri tedne po kongresu se lahko že pohvalijo, da so uspeli zbrati že prek 30.000 pristopnih izjav, kar kaže na to, da bo sindikat kovinarjev spet številčno najmočnejši. Po besedah predsednika republiškega odbora Alberta Vodovnika so s temi sejami že začeli delovati po novih načelih, in sicer naj bi veliko bolj aktivno kot sedaj delovali pododbori. Tako naj bi bila bolj poudarjena samo-
stojnost panožnega sindikata, v katerem je vključeno več kot 300 podjetij. Na ta način bodo tudi delavci veliko prej uspeli zavarovati svoje pravice in interese, laže pa bodo izpolnjeni načrti sindikata.
V razpravi so se člani odbora največ pritoževali zaradi počasnosti dostavljanja pristopnih izjav in drugega propagandnega gradiva iz občinskih svetov. Bilo je tudi nekaj očitkov o slabem in nepripravljenem postopku včlanjevanja novih članov. Teh napak pa verjetno ne bo več toliko, saj so kongresne listine že objavljene, prav tako pa je republiški odbor izdal lepak, s katerim seznanjajo delavce o uspehih sindikata v preteklosti in o načrtih v prihodnosti.
Veliko pozornosti je pritegnila tudi predsednica komisije za panožno kolektivno pogodbo Jožica Starčič, ki je predstavila dosedanja prizadevanja za sprejemanje kolektivne pogodbe. Tako naj bi bil prvi osnutek panožne kolektivne pogodbe narejen do 10.
Bodimo pravični ali vsak kaže svojo moralo
(Odgovor Francetu Tomšiču na pismo, objavljeno v Delu in Dnevniku 24. aprila)
Že vaše prvo pismo ob moratoriju za vpisovanje v sindikat smo razumeli kot vaš poziv, da pridobite čas in mogoče tudi sredstva, ki jih potrebujete za včlanjevanje v Zvezo neodvisnih sindikatov Slovenije (ZNSS). Pismo smo razumeli kot pobudo za odložitev vpisovanja v naš sindikat, za kar smo se odločili na prvem kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije tudi zaradi tega, ker smo od vas in nekaterih javnih delavcev poslušali nenehne očitke o nelegitimnosti članstva in organizacije, to je Zveze sindikatov Slovenije oziroma Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Menimo, da naša organizacija ni obvezna pomagati pri ustvarjanju pogojev, da bi zaživela vaša organizacija. Zdi pa se nam, da si možnosti za tekmo z nami, ki ste jo sami pričeli, sami ne morete zagotoviti, in da zato v bistvu ultimativno zahtevate odlog za včlanjevanje v ZSSS. To lahko pomeni le to, da pričakujete, da vam bo DEMOS, ki je dobil večino na svobodnih in demokratičnih skupščinskih volitvah, potem ko bo prevzel oblast, ustvaril tudi pogoje, da boste lahko postali DEMOS-ov režimski sindikat. Prav smešno je, da nas obkladate z režimskim sindikatom, ljudem pa ne poveste, da hočete narediti sindikat po meri nove oblasti, ki bo zaradi tega, ker zagovarja prehod v zgodnji kapitalizem, delavcem še manj naklonjena. Mi namreč že dve leti nismo več v službi nobenega režima in delamo le to, kar od nas zahteva članstvo in ne katera od starih ali novih strank. Od novega režima verjetno pričakujete, da bo z močjo oblasti zakazal razdelitev sedanje sindikalne zveze in njenega premoženja ter aparata, ali pa celo to, da si bo sindikate v celoti podredil.
France Tomšič, ki nas še vedno označuje s sindikatom starega režima in komunistične partije (obojega več ni), pa ljudem noče povedati, da s svojo strankarsko pripadnostjo v bistvu ustvarja sindikat DEMOS-a. Naše delavstvo pa verjetno iz izkušenj ve, da ni dobro vstopati v noben sindikat, ki ga organizira ali postavlja katerikoli režim.
France Tomšič nam nadalje neopravičeno očita, da s posrednimi grožnjami prisiljujemo delavstvo, da podpisuje naše pristopne izjave. Očita nam, ker članstvu pišemo in govorimo o tem, kaj lahko pričakuje od naše organizacije, zlasti v času, ko bo socialno ogroženo. Ing. Stane Jelar, predsednik sindikata iz Izolirke, o katerem piše Tomšič, pa nam je povedal, da mu je Tomšič po telefonu res grozil in da mu je zato odložil slušalko. Sicer pa, kolega Tomšič: delavce zanima predvsem tisti sindikat, ki se bo bolje zavzemal za njihove pravice in tudi v praksi delal tako, da bo zavaroval in uresničeval njihove interese, in to le tako, da bomo bližje industrijski demokraciji, pravni državi, spoštovanju človekovih pravic in demokraciji v družbi. Če je ta interes v ospredju sindikatov, ne vidim nobenega problema v teh ali onih sindikatih, prav nasprotno!
Akcijo včlanjevanja oziroma potrjevanja članstva nadaljujemo, zato da bi slehernega, ki o tem dvomi, prepričali o svoji legitimnosti. Po poročilih iz podjetij in ustanov se bo večina delavstva odločila za Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Kolektivne pogodbe bo podpisal tisti sindikat, ki bo legitimen. Prepričani smo, da se bo s to akcijo legitimnost naše organizacije ponovno dokazala.
Predlagam, da končava dopisovanje prek časopisov. Kongresna ponudba za medsebojno sodelovanje pa še vedno dela in na vaš odziv še vedno čakamo. Obveščamo vas, da smo v tem smislu že dobili ponudbo za sodelovanje od predsednika Delavske zveze Slovenije in jo bomo z vsem spoštovanjem tudi sprejeli. Ne sprejemamo pa od nikogar nobenih pozivov in izsiljevanj v škodo naše organizacije.
Rajko Lesjak, ki pri svojem sindikalnem delu nikoli ni bil in nikoli ne bo režimski sekretar
maja, v kateri bo natančneje določeno razporejanje delovnega časa, dolžina delovnega tedna, trajanje dopusta, itd. Seveda pa bo posebno poglavje namenjeno osebnemu dohodku. Jožica Starčič je zaprosila vse člane odbora, naj v svojih podjetjih ta osnutek
Svobodni Sindikati Slovenije
preberejo in pravočasno pošljejo morebitne pripombe, da jih bodo lahko upoštevali. Strinjala pa se je z mnenjem nekoga izmed razpravljalcev, da bo kolektivna pogodba imela svoj smisel šele takrat, ko bo znan tudi lastnik proizvajalnih sredstev, in ko bo znan odnos direktorjev do te lastnine. Do takrat pa uresničevanje kolektivne pogodbe ne bo mogoče, saj bo, kot vedno doslej, oškodovan le delavec.
Člane pododborov so tudi seznanili z dejavnostmi republiškega odbora v prihodnje. Tako bo po prvomajskih praznikih seminar, na katerem jih bodo seznanili s kolektivno pogodbo, z zakonom o delovnih razmerjih in drugimi dejavnostmi sindikata.
Robert Peklaj
V »šolskem« sindikatu niso zadovoljni s kongresom
Pretrgali (pred)zadnjo
vez?
Na prvi pokongresni seji izvršnega odbora RO sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti so člani nič kaj prizanesljivo ocenili minuli ustanovni kongres svobodnih sindikatov Slovenije. Člani izvršnega odbora so prepričani, da kongres ni upošteval zahtev njihove marčne ustanovne skupščine in je zato dvomljivo njihovo nadaljnje sodelovanje z zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Zaradi zavrnitve njihovih zahtev in predlogov, se njihovi delegati tudi niso udeležili volitev novega vodstva.
Zlasti so nezadovoljni, ker mislijo, da na kongresu ni bilo dokončno oblikovano razmerje sindikatov dejavnosti do zveze svobodnih sindikatov. V »šolskem« sindikatu so prepričani, da bodo tudi po novem preveč pod skrbništvom republiškega sveta, moti jih tudi, da bodo še naprej delovali občinski sindikalni sveti. Njihovih pripomb je bilo še več (predlog za opustitev kongresa, dosledna kadrovska izpeljava iz sindikatov dejavnosti, kadrovska prenova in okrepitev s strokovnjaki), pa so bili pri vseh predlogih preglasovani. Tudi s članarino niso zadovoljni, ker naj bi v zvezi do konca maja sprejeli poseben pravilnik o financiranju, zato pravijo, da se morajo pri članarini držati edino svojega statuta.
Čeprav so o svojem morebitnem sodelovanju v zvezi svobodnih sindikatov Slovenije govorili večinoma v pogojnikih, svoje povezave niso dokončno odklonili. Niso pa skrivali slabih občutkov in mnenj o »slabem imenu« svobodnih sindikatov Slovenije, pa o tem, da bo novo »staro« vodstvo delalo, še naprej po starem in da se ljudje ne bodo hoteli vključevati v take sin-
dikate. Člani izvršnega odbora so menili, da tudi pristopna izjava za svobodne sindikate Slovenije ne ustreza, ker ob sindikatu dejavnosti prejudicira tudi vključevanje v zvezo svobodnih sindikatov.
Čeprav bodo dokončne odločitve sprejeli na seji svojega republiškega odbora, pa so se odločili s posebno izjavo obrniti na svoje (bodoče) člane.
V izjavi obveščajo vse zaposlene v vzgojnovarstvenih organizacijah, osnovnih in srednjih šolah, domovih za učence, znanstvenih inštitutih, delavskih univerzah, na univerzah v Ljubljani in Mariboru ter v drugih znanstvenoraziskovalnih organizacijah, da so se s sklepom skupščine 1. marca konstituirali kot sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije. V skladu s statutom sindikata dejavnosti in s sklepi skupš-
čine bo deloval kot samostojni sindikat dejavnosti, neodvisno od zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Odprli so tudi svoj žiro račun št. 50101 - 678 - 66323, na katerega naj s skladu s sklepom republiškega odbora sindikata dejavnosti nakazujejo 55 odstotkov od 0,6 odstotka neto osebnega dohodka člana. Republiški odbor sindikata dejavnosti bo takoj, ko se bodo z nakazilom članarine osnovnih organizacij nabrala potrebna denarna sredstva na žiro računu sindikata dejavnosti, poslal vsem zaposlenim pristopne izjave in članske izkaznice.
To sporočilo priča, da so se v sindikatu delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti odločili za radikalen rez, povzročili pa so tudi nemalo zmede v šolskih kolektivih. Kongres svobodnih sindikatov res marsikomu ni bil všeč,
še manj pa v celoti. Dejstvo pa je, da odnosov, o katerih se delegati niso bili sposobni dokončno dogovoriti, ni zacementiral, marveč jih je pustil odprte. Če pa je kje naredil pozitiven premik, ga je pač pri uveljavljanju sindikatov dejavnosti. O kongresnih dokumentih vlada prepričanje, da so dobri in obetajoči, tudi »šolski« sindikat v javni razpravi nanje ni imel pripomb. Potemtakem ta hip v svobodnih sindikatih Slovenije ne moremo biti zadovoljni edino z nekaterimi »nesimpatičnimi obrazi«, za presojanje drugega, zlasti dela, pa je minilo še premalo časa. Kdo ima kaj pokazati, bo hitro jasno, dotlej pa bi bilo škodljivo podirati mostove.
P. S. Na posvetu s predstavniki osnovnih šol, ki ga je v zvezi z pripravo kolektivne pogodbe sklical RO sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, smo slišali, da bodo pristopne izjave sprejemali po občinah. Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti je že natisnil in delil svoje pristopne izjave (samo v sindikat dejavnosti), slišali pa smo, da bodo eno in drugo pristopno izjavo enakovredno upoštevali. Klobčič o samostojnosti ali povezanosti pa so na tem sestanku le še bolj zamotali.	„
Igor Žitnik
V Domžalah neusklajeni interesi neskladij
Dvomi in razhajanja
Svobodni Sindikati W Slovenije
Jugoslovanski sindikalni tisk o 1. kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije______________
RAD, Beograd:
Po zaključnih besedah na nedavnem kongresu slovenske sindikalne organizacije, 6. in 7. aprila v Ljubljani, na katerem se je preimenovala v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, je ostalo nerešeno veliko vprašanje: ali se bo sindikat tudi v resnici bojeval z enako vnemo in odločnostjo, kot se je na kongresnem govorniškem odru in v »papirnati« programski zasnovi, posebno, ko gre za varstvo člana - posameznika, družbene Istnine in pravice iz kolektivnih pogodb. Več kot očitno je, da čas ne dovoljuje sindikatu, da bi delal »po starem«, očitno pa je tudi, da je sindikat dobil novo ime, obdržal pa je staro vodstvo, so ugotovili mnogi na kongresu.
Odzivov še ni, predvsem zato, ker je pozornost slovenske javnosti usmerjena v preštevanje glasov s splošnih volitev. No, že bližnja prihodnost bo pokazala - menijo tisti, ki se bolj ozko ukvarjajo s sindikalnimi vprašanji - ali je ta sindikat pravi, ali bo na njegovo mesto vskočil neodvisni sindikat opozicionalca Franca Tomšiča, za katerim stoji združena opozicija, ali se bo morda sindikalna organizacija razcepila, če si bo neodvisni sindikalni vodja iz Ptuja Rastko Plohl pridobil naklonjenost delavcev.
Tisti, ki so pričakovali ostre kadrovske spremembe, sumničavo vrtijo glave. Med člani je veliko vodij in šefov, v sindikatu so tudi direktorji, ki bodo ob sklepanju kolektivnih pogodb na drugi strani. Namesto trdnega dogovora so sklenili, da je treba kadrovsko prenovo speljati postopno, da ne bi nekaterih aktivnih članov sindikata čez noč prikrajšali za njihove pravice.
(D. Draškovič)
RADNIČKE NO VINE, Zagreb:
Na vprašanje, kako ocenjuje 1. kongres Svobodnih sindikatov Slovenije, je Edo Kavčič, delegat z Jesenic, odgovoril: »Ta kongres ni bil kot so bili prejšnji kongresi sindikata, toda niti ne takšen, kot smo pričakovali!«
Podoben vtis z največjega zbora sindikalistov iz »dežele« je gotovo odnesla tudi večina drugih od skupaj 350 delegatov. V Canakrjevem domu torej tokrat nič spektakularnega. Toda, prav tako se niso potrdile napovedi o »kongresu kontinuiteta razpada sindikatov«, kot so si že vnaprej izmišljali naslove svojih poročil nekateri novinarji.
(Nedjelko Jusup)
TRUDBENIK, Skopje:
V Sloveniji nič ni več tako, kot je bilo še včeraj, in to je potrdil tudi 1. kongres Svobodnih sindikatov te naše republike (ne tudi socialistične). Slovenski sindikat ima novo ime, nove težnje, od starega mu je ostalo samo - vodstvo. Na čelu svobodnih sindikatov, katerih opredelitev (ali ne zveni to že nekam znano?) je - zveza zvez na jugoslovanski ravni, je ostal prejšnji predsednik Miha Ravnik... Bistveno, kar lahko izluščimo iz 1. kongresa Svobodnih sindikatov Slovenije, je, da se sindikati odrekajo vsake španovije z državo, svoje nadrejenosti nad drugimi, hkrati pa ne sprejemajo nikakršne zvezne nadrejenosti nad seboj. V tem smislu je sindikat pokazal zobe, a če bo tak tudi pri delovanju v novi podobi, ki jo je tako enotno oblikoval in sprejel na svojem prvem kongresu, bo pokazal čas.
(Ivan Bojadžiski)
RIJEČ RADNIKA, Sarajevo:
Formalno sta bila 5. in 6. aprila v Cankarjevem domu v Ljubljani hkrati dva kongresa sindikalnih organizacij v Sloveniji. Eden se je začel kot 12. kongres Zveze sindikatov Slovenije, nadaljeval in končal pa se je kot 1. kongres Svobodnih sindikatov Slovenije. Kongresne listine in razprave delegatov so potrdile, da gre za resnične spremembe v slovenski sindikalni organizaciji, ne zgolj za formalnosti - spremembi imena in zaporedne številke kongresa...
... Ker je Jugoslavija podpisnica 74 mednarodnih konvencij, ki jih je sprejela Mednarodna organizacija dela, jih bodo Svobodni sindikati Slovenije dosledno upoštevali pri svojem delu. pri tem bodo šli še dlje. Ravnali se bodo po dokumentih, sprejetih v Evropskem svetu in Evropski skupnosti, ki se nanašajo na sindikalno organiziranost in varstvo pravic delavcev, ne glede na to, ali jih je Jugoslavija ratificirala ali ne. Kongres se je zavzel za vsestransko sodelovanje z Evropsko sindikalno konfederacijo in za proučitev možnosti, da bi se vanjo vključila tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije.
(G. Mandič)
med učitelji
Nedavno smo v uredništvo dobili izjavo odbora delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti iz občinske organizacije ZSSS Domžale, ki so jo napisali v zvezi z notico v Delu z naslovom »Sindikat z lastnim žiro računom«. V izjavi, ki so jo naslovili republiškemu sindikatu delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti pravijo, da sta omenjena informacija v Delu o sindikatu delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti, ki bo deloval neodvisno in zunaj Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, in poziv na odvajanje članarine, med delavci povzročila vrsto dvomov in razhajanj pri včlanjevanju.
V izjavi so še napisali, da ocenjujejo, »da je ta informacija posledica neusklajenih interesov med vodstvom Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in sindikatom dejavnosti, kar v tem trenutku negativno vpliva na interes članstva tega sindikata, da potrebujejo svoj enoten sindikat«.
Poiskali smo predsednico občinskega odbora v Domžalah Mojco Kanduscher in jo zaprosili za komentar te izjave. Povedala je, da so v občini nedavno ustanovili svoj odbor delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti in se dogovorili, da se povezujejo na
občinski ravni. Prav je, da se organiziranost gradi od spodaj navzgor, to so tudi oni naredili, sedaj pa se pojavljajo nejasnosti in zmeda. Delavci na osnovnih šolah so tesno povezani z občinskim sindikalnim svetom in veliko sodelujejo. Tudi takrat, ko so se pripravljali na stavko in ob splošni stavki slovenskih učiteljev so dobili vso podporo, informacije in pomoč občinskega sindikalnega sveta. Tam so naleteli tudi na razumevanje in pomoč pri akciji za usklajevanje osebnih dohodkov prosvetnih delavcev z osebnimi dohodki v gospodarstvu, pomagajo jim pri organizaciji letovanj za učitelje in še kaj.
Mojca Kanduscher je povedala, da je sama pričakovala več zavzetosti republiškega sveta ZSS pred kongresom in novega vodstva po njem. Med članstvom je bilo precej pripomb in nejasnosti - tudi glede organiziranosti in kadrovske sestave, pravih in celovitih informacij pa ni bilo.
Povedala je, da je nedavno poslušala Gregorja Mikliča, ki je pojasnjeval kolektivno pogodbo. On je vendar predstavnik svobodnih sindikatov Slovenije, vemo, za kaj se zavzemajo, informacij o prizadevanjih našega panožnega sindikata pa nimamo. Sedaj so po šo-
lah pristopne izjave svobodnih sindikatov Slovenije, učitelji pa ne vedo, kaj narediti, zlasti, ker slišijo in berejo različne komentarje in informacije. Ko je Mojca Kanduscher v svojem kolektivu razložila način vstopanja v novi sindikat in razdelila pristopne izjave, so vsi podprli sklepe skupščine šolskega sindikata na občinski ravni. Čeprav sama nima nič proti in jo ne moti, da bi delali tudi zunaj SSS, pa si zdaj težko predstavlja delo brez organiziranosti na občinski ravni.
Očitno gre pri podpisovanju pristopnih izjav za slabo koordinacijo med sindikati dejavnosti in republiškim svetom ZSSS, toda to neskladje interesov in razdor puščata posledice. Ker se ukvarjajo s tem, zmanjkuje časa za konkretne programe. Le s temi pa sindikati lahko šele zaživijo in opravičijo svojo vlogo.
Zdi se ji, da so sedaj v vodstvu republiškega sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti pravi, delavoljni in energični ljudje, ki lahko pripomorejo k reševanju pravih problemov prosvetnih delavcev, vendar jo motijo neusklajenost in organizacijski spodrsljaji, ki prizadevanjem nikakor ne koristijo.
I. Ž.
Zakaj »zamujamo« s članskimi izkaznicami
Ko smo na 1. kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije razdelili pristopne izjave za članstvo v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije med udeležence kongresa in za njih izdelali članske izkaznice, je malokdo razmišljal o tem, kako zahteven projekt je pred nami. Okoli 500 izkaznic, ki smo jih razdelili na kongresu, je imelo predvsem propagandni pomen, zavedali pa smo se, da bo treba takoj po kongresu izdelati celoten sistem evidentiranja članov, ustrezne računalniške programe, sistem zavarovanja podatkov, tehnologijo izdelave članskih izkaznic in podobno.
S prvo težavo smo se srečali že na kongresu, saj se je pokazalo, da je zaradi lažjega izpolnjevanja pristopnih izjav na njih treba natisniti poimensko vse sindikate dejavnosti, poleg tega pa je bilo treba za določena območja v Sloveniji natisniti dvojezične izjave. Veliko časa in dela je bilo vloženega tudi v izdelavo računalniških programov, ki omogočajo izpise članov ZSSS po dejavnostih, občinah, podjetjih in ustanovah, po priimkih in številkah članske izkaznice.
Hkrati je bilo treba izdelati tudi poseben računalniški program, ki omogoča vse potrebne izpise za člansko izkaznico. Stroj, ki v podjetju Muflon v Radečah izdeluje članske izkaznice, je namreč povezan z računalnikom tako, da dela vse izpise na izkaznici na podlagi podatkov, ki jih vnašamo na diskete v strokovni službi sveta ZSSS. Zmogljivost stroja je 4000 izkaznic v 8 urah.
Vse bi bilo lažje, če bi v strokovnih službah imeli več računalnikov, predvsem pa, če bi te povezali
v sistem. Sedanji način evidentiranja članov ZSSS, vnosa podatkov na petih računalnikih in izdelave članskih izkaznic vsebuje še precej ročnega dela - od vpisovanja številk na pristopne izjave do vnosa podatkov na diskete. Tako se v strokovni službi stalno ukvarja s tem delom 17 do 20 delavcev, njihovo delo pa zahteva veliko natančnost, saj je na primer številka na članski izkaznici tista, ki bo stalno »spremljala« člana, ne glede na to, ali se bo zaposlil v drugem podjetju ali ustanovi ali pa zamenjal sindikat dejavnosti. V tem primeru bo član vrnil izkaznico in dobil drugo, z novim vpisom sindikata dejavnosti.
Nove članske izkaznice so nekoliko spremenjene od tistih, ki smo jih delili na kongresu. Velikost izkaznice, ki spominja na kreditne kartice, je namreč standamizirana, prav tako pa je omejeno število vrstic in znakov v vrstici. Zato se je bilo treba temu prilagoditi tako, da bo na novi izkaznici najprej številka izkaznice, nato ime sindikata dejavnosti, ime in priimek člana ter datum vstopa.
Sistem evidentiranja in izdelave članskih izkaznic je pripravljen tako, da bi moralo prvih 100.000 članov dobiti izkaznice najkasneje do konca maja. Pripravljen sistem bo končno omogočil popolno evidenco članstva ZSS, pomemben pa je tudi zaradi nekaterih kasnejših projektov, kot so na primer pomoč v sindikalnih hranilnicah in posojilnicah, ugoden nakup v trgovskih organizacijah in zadrugah in podobno, zato moramo biti vsaj malo potrpežljivi. Že zato, ker se tudi v strokovnih službah sveta ZSSS prvič srečujemo s tako zahtevnim projektom.
Pavle Vrhovec
Ljubljana, 4. maja 1990
1. maj — 1. maj — 1. maj — 1. maj — 1. maj — 1. maj — 1. maj — 1. maj — 1. maj — 1. maj
Opatje selo
Na snidenju tudi resna tematika
Letošnje praznovanje 1. maja ni bilo organizirano po socrealističnem vzorcu. Že desetletja smo lahko opazovali, kako prvomajske proslave dobivajo novo vsebino in obliko, postajajo možnost za srečanje delavcev, za pogovore in za poveselitev hkrati v sicer nič kaj prijaznih časih.
Pot iz Ljubljane v Opatje selo, lepo vasico ob jugoslovansko-ita-lijanski meji, pravomajskega sončnega dne - tam je bilo osrednje prizorišče goriškega prvomajskega srečanja - se je vijugala v razcvetelem pejsažu.. Popestrile so ga slovenske zastave, saj od Razdrtega, ko izstopiš z avto ceste, in naprej proti Novi Gorici, ni bilo stavbe, na kateri ne bi plapo-, lala zastava.
V Opatjem selu se je zbralo okrog deset tisoč ljudi, naših in Italijanov, marsikateri tudi z nageljnom v gumbnici, ki so se sešli, da bi se skupaj poveselili in si voščili za praznik dela. Prav zanimivo je bilo poslušati komentarje z one strani meje, ki so izzveneli kot očitek, češ da pri njih za prvi maj v glavnem plapolajo rdeče zastave, pri nas pa ni bilo opaziti nobene. No, to glede na očitno različno »dojemanje« rdeče barve in zastave ni skalilo srečanja, na katerem je bil gost Miha Ravnik, predsednik zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Novinar Mišo Zaletel iz Kopra, ki je bil povezovalec dogajanja na proslavi v Opatjem selu, je po
Miha Ravnik: »Če najdejo denar za vse drugo, ga bodo tudi za plače!«
Gianna Gillardi: »Ni vse zlato, kar se sveti!«
Tof in njegovi so si sposodili Miloševiča...
manj od 500 do 600 nemških mark. Na kongresu smo jasno povedali, kaj zahtevamo in od tega ne bomo odstopili, četudi bomo prisiljeni organizirati splošno stavko za dosego minimalnih ciljev v kolektivnem pogajanju,« je dejal Ravnik.
Ob tem je piredsednik sveta Svobodnih sindikatov Slovenije na kratko seznanil udeležence srečanja tudi s kongresnimi sklepi o kakovosti prihodnjega gospodarskega in družbenega razvoja, o zahtevah po soupravljanju delavcev v podjetjih in o takšni socialni politiki države, s katero bomo sposobni preustrojiti naše gospodarstvo in zagotoviti ljudem, ki so začasno brez dela, dostojno življenje. S primeri iz Zahodne Evrope je dokazoval, kako imajo tam marsikaj dobro urejeno, zato se nam ni treba vsega učiti nanovo
ampak dobre rešitve od drugod prenesti k nam in jih prilagoditi našim razmeram.
Odnos do nove vlade je vprašanje, ki je zdaj zelo aktualno. Ravnik je tokrat zelo jedrnato poudaril, da se je v minulih dveh letih sindikat povsem profiliral kot samostojna delavska organizacija z jasnimi cilji in zahtevami in bil doslej večkrat na drugem bregu kot odhajajoča vlada. Ne glede na to, kako bo nova slovenska vlada sestavljena, pa morajo vsi vedeti, da jih čaka sindikat nanj je treba resno računati, kajti z njim in z v njem združenimi delavci, bosta imela v prihodnje veliko opraviti parlament in vlada. »Želim, da bi vlada delala normalno, da bi se čimprcj lotila reševanja aktualnih gospodarskih in socialnih problemov, od njenega vladanja in njenih potez pa je odvisno, kako se bomo v sindikatih odzivali na to,« je dejal Ravnik.
Ravnik je opozoril, da v Svobodnih sindikatih teče zdaj intenzivno potrjevanje članstva in sprejemanje novih članov v sindikate. Samo po kongresu je podpisalo pristopne izjave več kot sto tisoč delavcev, kar je spodbudno in kaže na to, da so stvaritve kongresa in na njem sprejete temeljne naloge za obdobje štirih let delavci vzeli za svoje.
»Zdaj nas čaka trdo delo. Nihče v vodstvu Zveze svobodnih sindikatov nima mandata, da preživi prihodnje obdobje brez dela in odgovornosti za rezultate. Nihče pa v tem vodstvu tudi ni nezamenljiv, in če ne bo rezultatov, je potrebno prepustiti mesta drugim,« je dejal Ravnik. Ko je komentiral vprašanje o konkurenci v slovenskem sindikalnem giba-naju in nastajanje tudi drugih sindikatov, je dejal, da to ni moteč dejavnik za svobodne sindikate, pravzaprav jih le spodbuja k bolj zavzetemu delu. Zavzel pa se je za sodelovanje z vsemi, ki se borijo za resnične delavske interese in pravice, kar je še posebej pomembno v podjetjih, kjer se bo bila najtrša bitka na tem področju.
Dobre pol ure je potekal pogovor z Mihom Ravnikom v živo. Za njim je nastopila predstavnica nacionalne sindikalne zveze (CGL - CSL - UIC) Gianna Gillardi, ki je udeležence srečanja seznanila s prizadevanji italijanskih sindikatov, kjer se prav tako srečujejo s številnimi težavami pri uveljavljanju sindikalnih zahtev, največ pa jih je ta čas pri obnavljanju kolektivnih pogodb v privatnih podjetjih, medtem ko takšnih težav državna podjetja nimajo.
Po dveh intervjujih je nastopil Tone Fornezzi Fot s svojim Moped showom in zbadljivkami, za njim pa je predstavil svojo novo kaseto Big band Vrtnica, kar je prvomajsko srečanje v Opatjem selu zavleklo v noč.
Nepregledna množica si je v Opatjem selu privoščila resen pogovor in zabavo.
kratkem uvodnem delu srečanja, ki so ga označili slovenska himna in internacionala, povabil za mikrofon Miha Ravnika. Pogovor je imel le eno rdečo nit - kongresno geslo Svobodnih sindikatov: zame gre, za moje delo in znanje. V tako »nastavljenem« okviru pogovora pa je moral Ravnik odgovarjati na številna tudi ne ravno prijetna vprašanja o novi vlogi sindikatov v slovenski družbi, o dosežkih na kongresu, o nasprotjih, in se opredeliti tudi do nekaterih aktualnih vprašanj, ki so ta čas na slovenskem političnem prizorišču. Prvi tematski krog vprašanj je bil povezan z družbeno lastnino, kjer.je Ravnik opozoril, da so Svobodni sindikati pravočasno opozorili na anomalije pri upravljanju s tako-imenovano družbeno lastnino in nastopili proti vsesplošni razprodaji tega bogastva, ki je nastalo predvsem z znanjem in delom delavcev, z njihovim odpovedovanjem pri plačah, zato. da bi si zase in za prihodnje rodove zagotovili primerne možnosti za delo. Slabo gospodarjenje in predvsem neustrezna ekonomska politika v preteklosti, ki ni zagovarjala konkurence vseh oblik lastnine, pa tudi
političen sistem z monopolno stranko, so pripeljali v zelo kritične gospodarske razmere. Toda zdaj bi vsak drugi ekstremizem, je dejal Ravnik, ki ne upošteva delavčevega vloženega dela in njihove pravice do teh sredstev, lahko pripeljal v še hujše ekonomske in socialne težave. Zato je potrebno ob stečajih ki smo jim priče, in ki bodo v prihodnje del našega življenja, zagotoviti delavcem - Ravnik je navedel primer Lileta in Marlesa iz Maribora - postanejo lastniki delnic v podjetjih in tako tudi sami ustvarjajo temelje za zdrav razvoj svojih podjetij.
Mimo razhajanj o določilih v kolektivni pogodbi kajpak tudi tokrat novinar in Ravnik nista mogla. Ravnik je navedel razhajanja z Gospodarsko zbornico in izvzel predvsem višino izhodiščnih plač. Dejal je, da se mu ne zdi razumljivo vztrajanje slovenske gospodarske zbornice pri izhodiščni vrednosti najnižje plače 350 DEM. »Za vse danes najdejo denar, pa naj ga najdejo tudi za dostojne plače delavcev, ki morajo, po našem mnenju in po naših računih je to možno, znašati naj-
Maribor se je preselil k Brestaniškemu jezeru
Kruh, vino in predvsem sonce
Mariborčani so se letos, dvanajstič po vrsti, za prvi maj spet zbrali ob Sidru pri Brestaniškem jezeru. Ze od zgodnjih jutranjih ur so večtisočglavo množico izmenjaje zabavali malčki, plesalci različnih skupin in godbeniki. Slavnostni govornik je bil Branko Medik, predsednik odbora mariborskega sindikata delavcev kovinske in elektro industrije.

Mariborčani so domiselno poskrbeli tudi za zabavo otrok. Nekaj deset naključno izbranih malčkov je ob vodstvu tovarišic zabavalo občinstvo, večji so se udeležili različnih tekmovanj in sodelovali v igrah spretnosti.
Izgubljene barve
Pri maj kljub častitljivi stoletnici ni več podoben praznovanjem, kot so se začela v stari Jugoslaviji in razvila v dozdaj socialistični in delavski državi. Gre zlasti za konec uradnih, veličastnih, množičnih, z govorci, recitatorji, pevci in godbeniki napolnjenih zborovanj. Gre tudi za konec praznovanj po uradni dolžnosti in na družbene stroške. Gre za začetek novih praznovanj, o katerih pa bo delavstvo moralo reči še kakšno besedo.
Danes smo daleč od nove kulture in scenografije praznovanj, opažamo pa tisto, kar je ljudem najbolj pri srcu. Na praznovanjih se srečujejo prijatelji, znanci in celo sorodniki, ki se sicer poredko vidijo. Govorci, ki so si še pred leti domišljali, da so se praznovalci zbrali njim na ljubo, danes, kot na primer Ciril Zlobec ob Ivarčkem jezeru pod Uršljo goro, zbranim najprej povedo, »ne pustite se motiti, uživajte in veselite se naprej.«
Letošnji prvi maj sem dočakal sredi Ljubljane. Tu ni bilo budnice, s katero so delavske godbe vsa leta nazaj oznanjale začetek praznika in podile zaspance iz postelje. Sonce me je zbudilo in spremljalo na poti v delavske Ravne, nekdanji Gu-štanj, kjer je živel in ustvarjal Prežihov Voranc in od koder poznamo njegovo čudovito črtico 1. maj. Po glavnih in stranskih cestah sem zaman iskal tako zastave kot tudi mlaje, s katerimi so se postavljali mladinci v vsakem naselju. Tudi v Titovem Velenju so visele le zastave, ki so jih ob cesti obesili delavci komunale. Zastave niso manjkale le na zasebnih hišah in blokih, temveč tudi na številnih poslopjih naših podjetij, ki so večinoma pripravila celotedenske ali še daljše počitnice.
Na Ravnah pa so godbeniki, potem ko so ob peti uri začeli na Čečovju, budili tudi po Reki, Kotljah in starih ter novih delavskih naseljih. Ob jezeru se je tudi zato zbrala velika množica. Množično so bile obiskane tudi druge prvomajske proslave in menda je bilo spet najboljše in kar najbolj človeško v Opatjem selu in drugod ob meji, kjer se srečujejo naši in italijanski delavci. Mogoče bo prav praznovanje, kot so ga razvili italijanski sindikati, zgled za smer, v kate 'o se bodo razvile naše proslave, ki verjetno ob veselju prijateljev, družin in znancev ne smejo izgubiti sindikalnih političnih obeležij. Sindikalno srečanje (festival), o katerem razmišlja Svet ZSSS, je lahko eden od načinov, kako združiti politiko in zabavo in kako se na takšen način gradi tudi istovetenje s sindikalno organizacijo, ki je zdajci na največjem prepihu.
Letos pa se mi je, na žalost, zdelo, da nam je, kljub temu, da radi praznujemo, kar nelagodno, ko zaslišimo delavsko revolucionarno pesem. Ne prenesemo več pogleda na rdečo zastavo, ob tem pa pravzaprav ne vemo več, zakaj se veselimo. Obrisi novega so še zelo sramežljivi, upajmo le, dg bomo iz evforije delavcev na oblasti čimprej prešli v sindikat kot pravo delavsko opozicijo in le bojazljivci ne verjemejo, da bodo prvomajska srečanja potem znova delavska in tudi politično primerno obarvana.
Franček Kavčič
Svobodni Sindikati Slovenije
Praznovanje prvega maja so na Štajerskem najbolj obogatili Mariborčani. Odločitev pred dvanajstimi leti, da osrednjo proslavo delavskega praznika prenesejo na obrežje jezera v Brestanici, je bil zadetek v polno, saj je tudi tokrat lep sončen dan na nabrežje ob Sidru privabil na tisoče Mariborčanov. Atif Blagajac, predsednik sindikalnega sveta nekdanje občine Tabor, eden izmed organizatorjev, je imel zato polne roke dela. Že zgodaj dopoldne so namreč avtobusi mestnega prometa po spremenjenem voznem redu k jezeru vozili na tisoče obiskovalcev. Dekleta, ki so praznovalcem ob vhodu k čolnarni pripenjala rdeče nageljne, so po nekaj urah omagala. Enako se je zgodilo tudi redarjem, ki so morali skrbeti za avtomobile, ker je že zgodaj dopoldne zmanjkalo parkirnih prostorov in so bili zato srečnejši tisti, ki so upoštevali pozive organizatorjev, naj se v Brestanico podajo z mestnimi avtobusi.
»Nezadovoljen, materialno in socialno ogrožen delavec, ima malo razlogov za slavje in praznovanje tudi svojega praznika,« je v uvodu poudaril tokratni slavnostni govornik Branko Medik. »To je resnica, ki jo moramo pošteno priznati tudi danes, čeprav smo leta prisegali na delavca in njegovo oblast.
Ker je to resnica, ki jo moramo priznati, pa vendarle ni res, da bi takšno stanje morali ohranjati. Ohranjati ga ne smemo in ne moremo zaradi tega, ker nismo pripravljeni biti siromašna oaza sredi Evrope, ohranjati pa ga ne smemo tudi zaradi dolga, ki ga ima družba do delavca in njegovega dela.
V razmerah, v kakršnih smo, velja zgodovinsko izročilo prvega maja - delu čast in oblast - še kako spoštovati, ne glede na to, kako ga poskušajo nekateri razumeti in upoštevati. Delu moramo dati vsaj toliko oblasti, da bo v procesu demokratizacije družbe delavec s svojimi potrebami in interesi enakopravno upoštevan...«
Tovarišice iz vrtcev so iz množice malčkov, ki so s starši prišli na praznovanje, naključno izbirale mlade in v radost množice, ki se je pretakala po nabrežju jezera, pripravili vrsto iger, ki jih je s kulturnim programom povezoval Zvone Lebar. Sodeč po cenah ponujanih pijač in jedač, te so bile ob Brestaniškem jezeru med najvišjimi med vsemi prireditvenimi kraji na Štajerskem (celo od onih na očaku Boču) ki smo jih obiskali, je samo želeti, da bo sindikat uresničil tudi tisto kongresno odločitev, ki govori o svojih za-, drugah.
lakoto. Poklicni in priložnostni gostinci so imeli polne roke dela. Lepo vreme je prispevalo svoje.
1. maj — 1. maj — 1. maj —
r"\	|	v ■	>r^. v • a
I. melj
Od Črnuč do Rožnika
In vendar: Živel pivi mai
»(Prvi maj) ni pokazal prijaznega obraza,« je v svoji 99. številki 1. maja 1890 poročal Slovenski narod. »Zjutraj je bilo mrzlo, da je prav dobro služila dvojna suknja. Delavci, katerih danes praznuje 900 do 1000, bili so že zgodaj v mnogem številu na Rožniku, od koder so šli v malih tolpah na zbirališče v ,hotel Evropa1.« To smo lahko prebrali na razstavi v kulturno-informacijskem centru Križanke, ki sta jo v počastitev stote obletnice 1. maja v Ljubljani postavila Janez Kos in Metka Simončič s sodelavci. »Na otvoritvi (25. aprila, op. a.) je bilo 149 obiskovalcev, dan kasneje 43, v petek je bilo zaprto, v soboto jih je bilo 8, danes (na predvečer) pa z vami vred 33,« je povedal kustos Ivo Čater in dodal, da med obiskovalci prevladujejo »srednje razgledani ljudje, torej taki, ki zgodovine ne povezujejo z dnevno politiko«. Ker je razstva res zanimiva, vam priporočamo, da si jo ogledate, odprta bo do 19. t. m.
Zastave so plapolale, ker je - prosto po pesniku Ivu Volariču Reotu - pač pihal veter. Vendar ne povsod in ne vse, ki so običajno vihrale zadnih 45 let. Prevladovala je slovenska, en drog pa je praviloma prazen štrlel v zrak. Razen pred tem poslopjem na Slovenčevi cesti za Bežigradom, kjer so razobesili tudi partijsko. Najbrž zaradi razglasa Zveze sindikatov Jugoslavije, naj se vsemu navkljub tudi letos zberemo pod rdečo zastavo...
Kot se za takšno priložnost spodobi, je obveljalo tudi izročilo rdečih nageljnov. Le s to izjemo, da so bili včasih zastonj, letos pa že po »konvertibilni« ceni. Pa tudi mladenke, ki so jih pripenjale, so postale »izkušenejše«...
Celjani so dva dni preživeli na Gričku
Železarji poskrbeli za razpoloženje _______________
Celjani so se znova odločili, da bo osrednja prvomajska proslava na Gričku nad Savinjo in pri Mlinarjevem Janezu na Teharjih. Čeprav bi bilo to težko dokazati, vendar je bilo na predvečer na Gričku, ob kresu, vsaj toliko ljudi, kot naslednje dopoldne, ko so že pred deseto dekleta pripela vseh 3200 pripravljenih priponk.
Tudi najstarejši Celjani ne pomnijo tako množičnega obiska in udeležbe ob kresovanju pred prvim majem na Griču nad Savinjo, kakršen je bil letos. Očitno presenečeni so bili tudi miličniki in priložnostni redarji, ki naj bi že na večer pred praznikom skrbeli za kolikor toliko urejen promet po desnem bregu Savinje in predvsem skozi Lisce do prireditvenega prostora. Toda že ob prvem mraku so bila pripravljena parkirišča zasedena, tako da se je dalo najhitreje in najlažje priti do Griček peš.
Najvnetejši praznovalci so na Gričku ostali vso noč, skupaj z mladimi in taborniki, dopoldne so prisluhnili enournemu koncertu godbe na pihala štorskih že-lezarjev. Slavnostni govornik je bil Lado Kaluža, tajnik občinskega sindikalnega sveta, ki je večtisočglavi množici najprej osvežil zgodovinski spomin delavskega praznika in zatem poudaril, da Svobodni sindikati Slovenije ne bodo odstopili od začrtane poti in od kongresnih zahtev.
Griček nad Savinjo se je držal izročila in znova privabil več tisoč Celjanov.
Na Rožniku je bilo poskrbljeno za vse - za dušo in telo. Dvajset gostincev (»fifty-fifti« med zasebniki in družbenim sektorjem) je poskrbelo za vse mogoče dobrote, Jerca Mrzel, Roman Kranjčan, Vesna Tomc, Domen Končan, mešani pevski zbor KUD Horjul in ansambel California pa za prijetno počutje. Kapo dol pred glavnim organizatorjem Marjanom Lebarjem, ki je družno z režiserjem in scenaristom Bojanom Martincem pripravil res dobro »fe-što«.
»Veš, poet, svoj dolg, nimaš nič besed, kaj zagrinjaš se v molk?« smo po Župančičevih notah vprašali predsednika ljubljanskih sindikatov Jožeta Šketo. »O, marsikaj imam povedati, vendar, pozor!, jaz nastopam šele jutri. Danes sem prišel le na kresovanje...« Kaj nameravaš povedati, povrtamo. »Novi oblasti bom najprej sporočil, naj čimbolj zavaruje delavca, ji nadalje priporočil, naj prepreči vse tiste stečaje, ki so posledica nelikvidnosti, in udrihnil čez odtujevanje družbene lastnine. Na koncu pa bom opozoril naše delavce, da bo v tem sistemu samo sindikat, - naš sindikat! - tisti, ki jih bo lahko varoval pred prihajajočimi težavami.« Šketa je držal besedo...
Praznovanje pod Uršljo goro
0 dveh negotovostih
Lepo vreme je pregnalo vsakdanje tegobe, ki že nekaj časa pestijo prebivalstvo mesta ob Savinji, tako da so se prijetni pomenki in sreča-Svobodni Sindikati W Slovenije n ja zavlekla v pozno popoldne.
Brane Žerdoner in Mirko Vošner sta izročila priznanje desetim zaslužnim delavcem železarne Ravne. Letos so ta priznanja skupaj z enomesečnim zaslužkom prejeli: Jelka Kaker, Marta Gradišnik, Vili Klemenc, Andrej Gorinšek, Zdravko Pisnik, Ernest Koler, Alojz Kac, Ivan Petrič,
Alojz Gologranc in Vili Toplak.
wNa Ivarčkem jezeru že desetletje praznujejo 1. maj ravenski železarji in drugi prebivalci koroške krajine. Kljub temu da so sindikalni organizatorji zadržali marsikaj tistega, po čemer smo poznali prvomajske proslave, je bilo tudi tu drugače kot prejšnja leta.
Delavci po vsem Koroškem so zvečer zakurili kresove in ob njih poklepetali s prijatelji, sosedi in sorodniki. Ob idiličnem Ivarčkem jezeru sta nastopili ravenska godba na pihala in orkester diatoničnih harmonik iz društva Prežihov Voranc. Za ples in zabavo so skrbeli Štirje kovači, tisoči obiskovalci ob jezeru pa so ob mizah in klopeh in na skrbno urejeni zeleni travi poslušali tudi nagovor Cirila Zlobca, pesnika in kulturnika, ki je bil na letošnjih volitvah izvoljen v predsedstvo republike Slovenije in ki bo kot drugi voditelji, kot je sam dejal, poskušal pomagati ljudem, da bodo imeli delo in da bodo lahko bolj dostojno živeli.
Ciril Zlobec je najprej govoril o smislu praznovanja 1. maja v novih političnih razmerah. Menil je, da morajo ljudje praznovati skupaj, ne glede na politično in drugačno prepričanje in ob tem pozabiti, da smo se na volitvah tudi grdo gledali. Komunisti in kristjani, delavci, kmetje in inteligenca imamo opraviti z delom in zato moramo praznik dela doživljati skupaj. Po njegovem mnenju pa smo ljudje danes še vedno razvajeni. Opozoril nas je, da si ne smemo domišljati, da se bodo gospodarske razmere izboljšale zgolj zaradi volitev in nove oblasti, ki obljublja novo ureditev.
Novi in stari znanci, ki sem jih srečal ob Ivarčkem jezeru, mi niso vedeli kaj dosti povedati o razvoju
Ciril Zlobec, slavnostni govornik, je zbranim najprej povedal, naj se med praznovanjem ne pustijo motiti. Dodal je tudi, da ravenski železarji najbolje vedo, da lahko živijo le od dela in da si lahko z njim tudi izboljšajo položaj.
Ob Ivarčkem jezeru se je zbralo toliko mladih in starejših, da jih ni mogoče ujeti v navaden objektiv. Branko Kaker, glavni organizator, je menil, da jih je prišlo več kot sedem tisoč.
političnega položaja po volitvah v ravenski občini. Povedali so, da na letošnji prireditvi manjkajo številni občinski politični veljaki in tudi predstavniki Demosa, ki je zmagal tudi na volitvah v ravenski občini, so bili odsotni. O novem ravenskem' županu niso vedeli ničesar. Bolj kot to pa jih je zanimala možnost, da se sedanja ravenska občina razbije na več manjših: npr. Črna, Mežica, Prevalje in Ravne. Vse kaže, da ima takšno razmišljanje tudi realno podporo občanov.
Ciril Zlobec je govoril tudi o delu in o nujnosti krepitve zavesti, da lahko živimo le od dela, kar ravenski železarji že zdaj vedo. Številni gospodarstveniki in politiki zdaj razmišljajo o reševanju težav z odpuščanjem delavcev. Družba pa bo morala dokazati svojo zrelost s skrbjo za socialno varnost tistih, ki bodo ob delo tako v proizvodnji kot družbenih dejavnostih. Nova oblast po mnenju Cirila Zlobca zaradi gospodarskih težav ne sme dovoliti propadanja dozdaj zgrajenih šol, bolnišnic in kulturnih ustanov. Vse to je treba ohraniti, da bomo lahko dostojno živeli.
O položaju Železarne Ravne in njenih delavcev smo lahko kljub prazniku marsikaj slišali tudi od udeležencev srečanja. Zdelo se nam je, da so ljudje sicer vznemirjeni zaradi govoric o stečaju, večina pa je vseeno trdno prepričana, da se najhuje ne more zgoditi. Bolje obveščeni so mi povedali, da je najbolj negotov položaj v livarni. Primanjkuje ji namreč naročil in kot vse kaže, je vodstvo železarne pred leti celo samo pomagalo razviti jugoslovansko konkurenco, ki zdaj livarjem jemlje delo in zaslužek. Pretežni del delavcev železarne pa ima dela dovolj in to še posebej velja za obrate kovinske predelave.
Kljub tem negotovostim in oblakom, ki so začasno zakrivali sonce, so železarji praznovali organizirano in dostojanstveno. Zato je brez dvoma zaslužen njihov sindikat, ki jih je tudi letos zbral tako polnoštevilno kot v tistih časih, ki so bili za delavce bolj prijazni. S tem je dokazal svojo moč, ki jo bo še bolj potreboval, če bodo resnično na prepihu delovna mesta in socialna varnost ravenskih železarjev.
F. K.
1. ma| — 1.
El Ed J

Trebnje
Ostanimo tovariši
Delavci trebanjske občine so tudi letos množično praznovali 1. maj na Debencu nad Mimo. Sonce in praznično razpoloženje je privabilo k planinski koči kar nekaj tisoč ljudi. Ze na uradnem delu, dopoldne, z govorom in kulturnim sporedom, se je kar trlo ljudi. Popoldne pa jih je prišlo na Debenec še več.
Po pozdravu sekretarja občinskega sindikalnega sveta Trebnje Mirana Juraka so za uspešno in učinkovito delo podelili srebrne znake sindikata Antoniji Kragelj iz Zmage, Mokronog, Mariji Brajer iz Dane Mirna, in Ani Gorenčič iz Novolesa - Polimerji Trebnje.
Svobodni Sindikati Slovenije
Slavnostni govornik je bil novi član predsedstva republike Slovenije dr. Matjaž Kmecl. Govoril je o pomenu 1. maja, ki ga delavci skoraj vsega sveta praznujejo letos že stotič. Res ga bomo odslej praznovali malo drugače, vendar izborjena pravica delavcev, tista prava, ne more zbledeti, pa naj se oblast oziroma oblastniki še tako spreminjajo. Govoril je tudi o nekaterih pogledih dnevne politike in se še posebej spotaknil ob sedanje spakovanje z gospodi in tovariši. Saj že ne veš več, kdo je gospiod in kdo tovariš. Smo pač v času, ko se bomo morali demokracije šele učiti. Tistega, kar je ustvaril hlapec Jernej, si ne bo pustil vzeti.
Na Debencu so člani telovadnega društva Partizan Mirna že leta 1949 zgradili planinski dom, kjer je bila pred 1. majem že leta 1951 prva množična proslava. Zvrstilo se jih je še več, pred desetimi leti pa je proslava na Debencu postala osrednja in tradicionalna. Prireditev vseskozi vodi občinski sindikalni svet Trebnje. Uveljavila pa se je s priložnostnim govorom, kratkim kulturnim sporedom in preprostim, a zato prisrčnim srečanjem delavcev. Te prireditve si Trebanjci ne bodo pustili vzeti.
Sindikat je dal vsakemu nagelj, dobro voljo pa so prinesli s seboj...
Brežice
Brez visokih besed, vendar delavsko
»Kar je ustvaril hlapec Jernej, si ne bo pustil vzeti,« je dejal slavnostni govornik, član predsedstva Republike Slovenije prof. dr. Matjaž Kmecl.
Vse je že kazalo, da bo tudi letos dež Brežičanom pokvaril prvomajsko srečanje. Ravno ko bi se morali odpraviti na Šentvid, hrib nad Brežicami, se je ulilo. Na srečo ne za dolgo. Kmalu po deveti uri so se najbolj zagrizeni že začeli zbirati v gozdičku pod cerkvico. Najprej je bilo polno okrog stojnice, ki so jo postavili lovci in kjer je vsakdo hotel poskusiti njihov srnin golaž.
Ljudje so prihajali največ peš, z avtomobili in celo s traktorji. Vsakomur je predsednik občinskega sindikalnega sveta Lado
Rožič voščil dobrodošlico z rdečim nageljnom.
»Na tem kraju so se Brežičani začeli zbirati 1. maja že pred drugo vojno. Začeli so rudarji. Po vojni se je nadaljevalo in lani smo uradno prevzeli organizacijo proslave sindikati' Okrog tisoč ljudi pride vsako leto sem gor. Lani nismo imeli sreče. Pripravili smo bogat kulturni spored, pa je zaradi dežja odpadel. In letos? Sredstev ima sindikat bolj malo, pa še tisto varčujemo za razne socialne pomoči. Teh bo treba vse več, saj so mnogi naši obrati v težavah.
Za letos smo sklenili, da ne bo nikakršnega programa, nič govorov, le rdeč nagelj in prvomajski pozdrav oziroma čestitka. Srečanje naj bi bilo takšno kot pred mnogimi leti, srečanje na katerem naj bi potrjevali svojo pripadnost.
Že nekaj časa pa v sindikatu razmišljamo, da bi to zemljišče odkupili in tu nekje postavili brunarico. Les ni vprašanje, delovna sila tudi ne. Sindikati podjetij so navdušeni, da bi imeli tu svoj kotiček, kjer bi se za praznike zbrali, praznovali, potrjevali svojo solidarnost ...
Imamo pa težave z odkupom, ker je več lastnikov in nekateri so tudi v tujini. Morda bomo prihodnje leto praznovali že na svojem.«
Medtem se je gozdiček začel polniti. Vsakdo si je našel svojo klopco ali pa si pogrnil kar na tleh. Zakurili so ognje in začeli peči, kar so prinesli s seboj. Drugi so se drenjali okrog stojnic. Pozdravljali so se stari znanci in nazdravljali 1. maju, ki je letos resda že malo drugačen. Marsikje brez visokih besed in delovnih zmag, zato pa pravo srečanje delavcev in njihovih družin.
Po dvanajsti uri se je zbralo že precej več kot tisoč ljudi, ki so veselo praznovali do poznih popoldanskih ur.
Dobrna - Kipe nad Trbovljami
Grmada svetila pettisočim
Ko je Martin Strakošek, državni prvak v streljanju z zračno puško, z baklo prižgal skoraj deset metrov visoko pagodo, je na tisoče Trboveljčanov utihnilo. Nekaj sto grl je nato pritegnilo pevskemu zboru Zarja in poslušalo delavsko godbo.
»Ne pristajamo na ponižujočo vorih z Gospodarsko zbornico ceno dela, zato smo v trdih pogo- Slovenije. Le-ta nam ponuja za
delavce drobiž ali 300 in nekaj mark dinarske protivrednosti, kar znaša komaj dve dnevnici za potovanje v tujino. Zato sprašujemo vse tiste gospodarstvenike, ki sedijo v skupščini te iste zbornice, ali menijo, da naše delavke v Istri, Peku, Ipozu, v bolnišnici in delavci v Strojni tovarni ali drugod lahko za ta denar živijo in trdo delajo,« je v svojem govoru več kot pettisočglavi množici dejal Ciril Urek, član sveta republiških SSS in predsednik medobčinskega sveta Svobodnih sindikatov Slovenije za Revirje.
Že mnogo pred dvajseto uro, ko
Trboveljčani že po tradiciji pripravijo na predvečer delavskega praznika mogočen kres in ob njem ostanejo vse do jutranjih ur. (Slika:	Kipe nad rudniško kolonijo se zvečer pred prvim majem spremenijo v stečišče Trboveljčanov, tako da mesto ta
Lukas)	večer skorajda izumre. (Slika: Lukas)
naj bi se začela osrednja prvomajska proslava v Revirjih - na Dobrni ali Kipah, kot imenujejo ploščad nad Trbovljami - se je mimo rudniške kolonije- valila množica ljudi. Lepo vreme in privrženost tovrstni tradiciji sta opravila svoje: do začetka proslave se je zbralo že več kot tisoč ljudi. Na Kipe pa so skupine prihajale še tudi potem, ko se je skoraj deset metrov visoka pagoda že povsem sesedla v žerjavico.
»Na našem kongresu smo sprejeli ugotovitev, da je resno ogrožena dolgoročna socialna varnost delavcev iz njihovih družin v naših rudarskih krajih, tako v Hrastniku kot v Trbovljah in v Zagorju. Neodločenost Skupščine Republike Slovenije, da bi se trajno opredelila do bodočega razvoja Revirjev, upravičeno povzroča napetost, razdvaja javno mnenje in grozi, da se bodo naše stiske reševale z nezadovoljstvom, nemiri in s stavkami. Zato z zadovoljstvom ugotavljamo, da je novemu sindikatu, Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, svojo pripadnost potrdila večina delavcev v Cementarni, Mehaniki, v REK E. Kardelja, v Strojni tovarni, Rudisu in skoraj vsi v Peku ter drugod. S tem našo organizacijo postavljamo v položaj, da bo lahko dolgoročno bedela nad usodo članstva in mu odpirala perspektive,« je na koncu poudaril slavnostni govornik.
Medtem ko so mladi iz vse okolice na Kipah zanetili svoje »grmade« in se veselili po svoje, je vsenaokoli, na vseh vzpetinah vse tja do Čebin in Mrzlice bilo moč videti kresove. Občinski sindikat je za tokratno praznovanje poskrbel, da se ni spremenilo v dobič-kanosno gostinsko prireditev, saj je bila pijača in hrana najcenejša na Štajerskem. Udeleženci prvomajskega pohoda za Mrzlico so povedali, da je nekaj sto Trboveljčanov ostalo na Kipah vso noč in so se zjutraj odpravili na Mrzlico.
1. maj -1. maj -1. maj -1. maj -1. maj -1. maj -1. maj -1. maj -1. maj -1. maj
Poljane nad Jesenicami
Dokler bomo, bo tudi 1. maj!
Pri organizaciji prvomajskega praznovanja na Poljanah nad Jesenicami so poleg že omenjenih sodelovali še Gradbinec, Gradis in Železarna, na pomoč pa so priskočili tudi člani športnega društva Kočna in smučarskega kluba Blejska Dobrava.
»Proslava bo, seveda bo!« nam je 1. maja na Blejski Dobravi povedala Karlina Česen, ki je »dala skoz« obe svetovni vojni in »preživela najmanj 20 političnih strank«. »Sem pa slišala, da jo bo letos menda pripravil Demos.« To utegne biti zanimivo, sva med »potepanjem« po Gorenjskem menila s fotoreporterjem in se jadrno pridužila koloni, ki jo je počasi ubirala navzgor proti Poljanam nad Jesenicami. In katera od teh »izhodiščnih vesti« je bila še najbolj verodostojna? Da je proslava bila in da jo je - kot vselej doslej - pripravil sindikat!
»Le to se je spremenilo, da imamo čedalje bogatejši kulturni program«, nam je povedal eden izmed najstarejših udeležencev (in njega dni tudi organizator prireditve!) Stane Torkar. V mladih letih se je izučil za strojnega ključavničarja, po končani drugi vojni pa so ga iz rojstnih Lesc »prestavili« v jeseniško Železarno, kjer si je z zavzetim družbenopolitičnim delom »že kar v prvi rundi« prislužil zlati znak slovenskih sindikatov. »Vmes sem pa seveda tudi delal« je dodal in naštel svojih 12 izboljšav, s katerimi si je že pred upokojitvijo (1977, leta) izboril »svobodno pot v Evropo«. Za najpomembnejšo ima »zamenjavo zgor-
njega dela obzidave plavžev. Naj razložim, da je peč zdržala četrtino dalj časa kot bi sicer,« je pojasneval, »ti pa tako ali tako veš, kakšen prihranek pomeni takšna iznajdba za železarno.« Sko-mingnem z rameni, ker slutim, da gre za ogromne vsote, staviti si pa - izjemoma - ne upam. »Pa kaj bi o tem!« me spravi iz zadrege. »Ejga, ali nisi t’le zgolj zavoljo vpraša-
Za tradicijo se ni bati...
nja, ali bo 1. maj ostal ali ga ne bo več?« Pokimam. »Bo, sinko, bo, ko je to dan prijateljstva in tovarištva...!
Da res bo, je prepričan tudi jeseniški župan Jaka Medja, ki »po novem« naj ne bi sodil na tovrstne prireditve. »Po-
ljane so bile in bodo!« se je kratko odrezal, mimogrede pa tudi omenil, da je doma iz Bohinja, od tam torej, od koder je prišla tudi godba na pihala, ki je po stoletnem običaju »zadolžena« za praznično bud-
Prvi maj po svetu
Kako so praznovali
Prvič v stoletni zgodovini praznovanj 1. maja se je zgodilo, da slovesnosti v Moskvi ni pripravila Komunistična partija Sovjetske zveze, temveč mestni sindikalni svet. Tradicionalna »majevka« se je - kot po navadi - začela ob 10. uri na Rdečem trgu, ob 11.15 pa je osrednja televizijska postaja prekinila neposreden prenos mimohoda delavcev in kmetov ob Leninovem mavzoleju. Vendar ne zaradi monotonosti, temveč, kot se je izkazalo, zavoljo tega, ker se je med večtisočglavo množico pojavila t.i. skupina privržencev »neformalnih organizacij«! z ostrimi gesli na račun Gorbačova, Rižkova, Luknjanova, Popova in njihovih tovarišev. »Svoboda Litvi«, »Dol imperatorska oblast«, »Predsednik brez volitev je diktator« in podobnih transparentov sovjetska televizija pač še ne more prenašati, še posebej, če jih spremljajo kriki iz domala vseh ust, ki so Gorbačova primerjali tudi s Ceausescom, in žuganje s pestmi. Vodstvo je zaradi tega zapustilo tribuno nad Leninovim mavzolejem, protestniki pa so se z Rdečega trga napotil v park Gorkega, kjer so nadaljevali alternativno zborovanje. Osrednji večerni dnevnik Vremja je prikazal reportažni zapis z mimohoda in ga označil za provokacijo.
Drugače je bilo tudi v Berlinu: prebivalci obeh delov so se po 44 letih spet zbrali na skupni proslavi, ki so jo družno priredili sindikati in levičarske stranke obeh Nemčij. V Sofiji pa sta bili dve vzporedni proslavi 1. maja: na trgu »Bolgarija« je bila proslava v znamenju rdeče barve Bolgarske socialistične stranke, ki je potekala pod geslom »Bolgarija pred v sem«; veliki trg »9. september« pa je bil preplavljen z modrimi zastavami opozicije, Zveze demokratičnih sil.
V	ČSFR pa so prvomajske proslave potekale v znamenju predvolilne kampanje, ki se je začela prav na ta dan: na zborovanju, ki ga je v predmestju Prage organizirala komunistična partija, se je zbralo okoli 10.000 ljudi. Za udeležence je pripravila brezplačen golaž in tombolo, na kateri je bil med dobitki tudi avtomobil škoda-favorit. V prvomajski povorki v Madridu je sodelovalo okoli 80.000 ljudi. S podobnimi zahtevami vladi - po večjih pokojninah in sindikalni kontroli kolektivnih pogodb - so delavci manifestirali tudi v drugih španskih mestih.
Po »staram« pa so nadaljevali v Turčiji in na Kubi.
V	spopadu med demonstranti in policijo na istanbulskem trgu Taksim, kjer se zbirajo pripadniki levičarskih in delavskih gibanj, je ena oseba umrla, 36 pa je bilo ranjenih. Okoli 400 ljudi pa so po podatkih svetovnih novinarskih agencij odpeljali na policijske postaje, ker niso spoštovali uradne prepovedi praznovanja 1. maja. Na Kubi pa so praznik dela počastili s tradicionalnimi sprevodi, v katerih je sodelovalo tri milijone ljudi, ki so izražali podporo svojemu voditelju Fidelu Castru in socialističnemu sistemu. Podobno je bilo tudi v Pekingu, le da je bilo na »zloglasnem« Tien An-menu, več policajev kot na tovrstnih prireditvah doslej, zato pa tudi manj udeležencev.
nico in kasnejše razpoloženje. »Ko sva že pri pleh muz’ki, še tole: mi danes praznujemo stoti 1. maj, muzikantje pa že 115. S temi obletnicami bomo enkrat morali razčistiti? Ampak mirno, to je naša stvar...
Na Poljane pa bo v prihodnje prišel še marsikdo, ki mu gre v slast tudi vojaški pasulj. Fantje iz V. P. Radovljica so skuhali tako slastnega, da so se piscu tehle vrstic med tipkanjem spet začele cediti sline iz ust? »Odkar sem ,preko-mandiran* v Slovenijo - tega je pa že pet let- smo na prvomajskih praznovanjih vedno zraven,« je povedal njihov starešina, podpolkovnik Josip Jauk.
»S takimi ljudmi je imenitno sodelovati,« je ob koncu svojega (štiriletnega) »funkcioniranja« na predsedniškem stolčku jeseniškega sindikata povzel Franjo Drolc. »Navkljub pomislekom, ki so jih naokoli širili ,drugačemisleči‘ ljudje, 1. maj mora biti, ker ima v sebi tako globoke korenine, da jih ne more nihče več
Marjan Drolc
izpustiti!« nam je povedal ob slovesu s Poljan, kjer tokrat ni bilo slavnostnega govora, temveč »zgolj« slovesna proslava. »Glede na vse te spremembe in vsem obljubam navkljub, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, smo dali svoj prispevek k drugačnosti...«
Vtise s prvomajskih srečanj so strnili:
Andraj Agnič, Marjan Horvat, Franček Kavčič, Damjan Križnik in Janez Sever. Slike sta prispevala tudi Sašo Bernardi in Luka Sever.
Zakaj je Anton Pešak, dolgoletni šolski upravitelj v Socki in Strmcu, izstopil iz sindikata
Mala šola
velikega
boljševika
da ne bi rodila kar v avtomobilu. Toda edina sva imela avtomobil in jasno, da je ta moral služiti vsemu in vsakomur,« pridaja Katica, žena in mati, ki jo je po enajstih letih učiteljevanja izdala glasilka. Zdaj je uradnica v krajevni skupnosti.
»Ko je prišel za ravnatelja matične šole v Vojnik Marjan Pojavnik, sem bil navdušen, ker je šlo za ambicioznega učitelja, s katerim bi lahko še več dosegli. Toda naredil sem napako, ko sem odklonil, da bi bil njegov pomočnik. Verjetno sem ga užalil, ker sem mu v obraz, tako kot sem navajen in kot vse življenje živim, pošteno povedal, da z njim ne bi mogel delati, ker je preveč samoljuben, ambiciozen in ne dovoli, da bi imel še kdo drug prav, kaj šele, da bi mislil s svojo glavo...
telefon, otrokom onemogoči čebelarski krožek, prepove pevskemu zboru vaje v šoli, otrokom onemogoči odkup starega papirja... Mizerija, ki jo je komaj mogoče verjeti.
Naneslo je, da je bilo treba ponovno potrjevati vodje podružničnih šol. Anton Pešak, mož, ki je trideset let učil, pomagal in bil v resnici nosilec razvoja v tem donedavnega tudi od boga pozabljenem koščku naše lepe domovine, mož, ki je ljudem pomenil mnogo več kot samo to, da je bil učitelj, nenadoma ni bil več dober za vodjo neke podružnične šole. Ko so za to ■ izvedeli krajani v Strmcu, ki so že prej z odporom sprejemali razne čudne odločitve novega ravnatelja šole v Vojniku, so se dvignili in zahtevali pojasnilo. In glejte, učitelja, ki sta prišla iz Vojnika, si
Marjanu Pojavniku, ravnatelju osnovne šole v Vojniku, je v enem letu uspelo porušiti skoraj vse, kar je Anton Pešak gradil 30 let. Da bi uporniškemu učitelju iz Socke in Strmca med ljudmi in šolarji omajal ugled, je Pešaka degradiral, mu odklopil telefon, učencem onemogočil čebela-riti, pevski zbor pa nagnal v župnišče...
Anton Pešak, eden izmed osmih otrok nekdanjega im-polskega livarja z Vrhol pri Slovenski Bistrici, je poslanstvo učitelja začel v času prve petletke. Z dekreti je bil pre-meščan s šole na šolo, po reorganizaciji okrajev je naneslo, da so ga zaradi sposobnosti in dobrega dela nagradili s premestitvijo v Socko, v majhen zaselek ob vznožju Pohorja.
»Takratna okrajna oblast v Celju je določila, da bi za otroke s hribov med Dobrno, Strmcem, Vitanjem in Fran-kolovim v stari in izropani graščini v Socki ustanovili šolo. Domačini so bili navdušeni, jaz pa tudi, ker sem bil presrečen, da bi v ta odmaknjen, toda izredno lep košček moje Slovenije vnesli napredek. Lotili smo se dela, v Celju so nam šli na roko. Janko Že-vart, takratni visok funkcionar OF in pozneje SZDL, nam je izredno pomagal, po čiščenju in beljenju smo se lotili elektrifikacije, po usposobitvi enega prostora smo se lotili naslednjih in tako vse do strehe, vodovoda, asfalta.
Čeprav so me nenehno vabili v mesto, sem to vedno odklanjal. Nisem ambiciozen, otroci, šola in ljudje mi pomenijo vse. Ko je bilo izpraznjeno mesto upravitelja v Strmcu, so mi predlagali, naj prevzamem še to. In spet se je začelo: ureditev okolja, šole, ob praznovanju občinskega praznika občine Celje smo šolo povsem preuredili, vgradili centralno kurjavo, z asfaltom prekrili dvorišče ...«
Mladim je danes težko dojeti in dopovedati čas, ki ga je Anton Pešak živel in z njim ljudje v Socki in Strmcu. To je bil čas, ko je napredek segal le tako daleč, kolikor sta segala volja in žrtvovanje ljudi. To je bil čas, ko je bil učitelj ob župniku nosilec razvoja v posameznem kraju, kjer je bila leš-čerba elektrika in stari radijski sprejemnik na baterije edini stik s svetom.
Priznanje na priznanje, potem klofuta
»Učitelj je bil več kot samo učitelj. Učili smo ves dan, zvečer pa sestanki, organiziranje kultumoumetniškega življenja, obiski po domovih, pevski zbori, krožki. Napredek je moč doseči le, če so ljudje naklonjeni šoli. V Socki in v Strmcu so. Zato smo lahko tudi toliko dosegli. Si lahko predstavljate, da so naši učenci potovali na republiška tekmovanja in se vračali kot prvaki! To ni bil samo njihov praznik, to je bilo priznanje
tudi staršem, učiteljem in krajanom. Meni je bilo toliko lažje, ker sem v Socki spoznal mlado in navdušeno učiteljico, kot sem bil sam. Vzela sva se in nadaljevala skupaj ...«
»Razveselila sva se vsakega, tudi najmanjšega napredka. Danes je o tem težko govoriti, ker živimo v drugačnem, urejenem in bogatejšem svetu. Takrat pa je bila prva električna žarnica skoraj toliko, kot Kolumbovo odkritje Amerike. Naš narod je izredno priden in pošten. Zato je bilo lahko, čeprav je bilo vse na račun samoodpovedovanja. Toda za elektriko je prišel vodovod, za vodovodom asfalt... Še zdaj mi gre na smeh, ko se spomnim, kako je bil mož ves iz sebe, ko je z avtomobilom po kotanj asti cesti drdral s porodnico v Celje, v strahu,
Začelo se je z drobnimi stvarmi, za katere sem bil na začetku prepričan, da gre za napake, ki se ob delu porajajo. Šele pozneje sem dojel, da sem mu v napoto, ker smo skupaj z učenci in krajani dosegli resnično lepe uspehe...«
Mož partijski sekretar, žena predsednica sindikata
Človek po toliko letih novinarskega dela in marsičesa navajen enostavno ne more verjeti, kako daleč lahko sega nečimrnost ali celo maloumje, kaj šele verjeti, da lahko učitelj, ravnatelj šole, pri uveljavljanju svojega »direktoro-vanja« pade tako daleč, da sodelavca kaznuje zato, ker ni dvignil naročilnice za kurjavo, da ni kupil serijskega podpražnika, temveč ga je dal posebej narediti, da odklopi
ljudem nista upala povedati, da so uro pred tem v Vojniku že določili novega vodjo, Mo-drijančiča in ne Pešaka. Ljudem sta se enostavno zlagala.
Zdaj je končno tudi Anton Pešak naredil to, kar bi že zdavnaj moral: pritožil se je. Saj ne gre, da bi danes kdorkoli, tudi ravnatelj šole ne, kar tako razdeljeval funkcije, ne glede na izobrazbo in delo. Sodišče je razveljavilo imenovanje treh vodij podružničnih šol, ker ni potekalo ne po črki zakona ne po zahtevani izobrazbi.
To je mogoče, če je kolektiv iz takšnega testa, da dovoljuje in se strinja, da je ravnateljev prijatelj partijski sekretar, njegova žena pa predsednica sindikata. In tako lepo vse po družinski plati. Če boš priden, boš pomočnik in vodja podružnične šole, skupaj bova
Ali bo Elkom spet zaživel
Nekoč je bil časopis
Nekoč je bil sozd Elektrokovina, nekoč je imel svoje glasilo Elkom, nekoč je bil urednk Milan Oder... Zdaj so iz sozda nastala podjetja, ki so zadnje glasilo izdala januarja, Milan Oder pa je še in upa, da bo tudi glasilo še oziroma spet:
»Po eni plati so glasilo hvalili, dobivali smo priznanja, po drugi pa so na nas deževali očitki, da postajamo inštitucija. Kot bi bilo to kaj slabega? Šlo je kajpak za to, da je bilo vodstvo s časopisom vse manj zadovoljno. O njegovih podvigih smo pisali premalo evforično, in o groza, drznili smo si tudi kritizirati, opozarjati. Je sploh še kaj hujšega kot opozoriti na spodrsljaj velikih šefov, teh nedotakljivih veličin?! Morda le to, če se pokaže, da si imel prav!
Ko so si, in seveda vsem zaposlenim zraven, nakopali gmotne težave, je bilo treba varčevati. Kje? Pri časopisu gotovo najprej. Začeli so se obračuni, podtikanja in spotikanja in glasilo je usahnilo. Saj še izdajamo biltene in druge oblike informacij, a to ni isto.
Direktor je šel, prišel je novi vršilec dolžnosti in šli smo k njemu. Skupaj s sindikatom, saj je tudi ta in delavski svet zraven ugotovil, da je v obveščanju nastala velika vrzel. Delavci pogrešajo časopis. Dogovarjali smo se o novih načinih, vsebinah, oživitvi Elkoma. V ponedeljek je prišel nov direktor Henrik Marko in čaka ga nova vsebinska zasnova. Časopis naj bi bil bolj podjetniško, tehnološko in sindikalno obarvan. Kljub zamenjavi vodstva pa vlada v oddelku za obveščanje precej črnogledo ozračje.«
Morda brez osnove? Če se prav spomnim, je postal Henrik Marko pravi junak, saj je bil eden redkih, ki si je drznil iti vodit tovarno na Kosovo. Takrat je bil medijska zvezda in spomnim se ga kot širokega, umnega moža?
»Nedvomno! Bojim pa se, da ga čakajo hujše težave. In še nečesa. Res je stari direktor odšel, njegovi sodelavci pa so ostali v vrhu in čutim njihov revanšizem.«
Je bilo res tako hudo?
»Še huje. Dolžili so me, kako sem jaz kriv, da je nekdanji direktor odšel, pa s časopisom nismo hoteli drugega kot čiste račune. Hoteli smo, naj delavci vedo, kaj se dogaja in kaj jih čaka. Svarili smo pred najemanjem dragih posojil na sivem trgu, ko za njimi ni bilo ne pravih programov ne delovnih rezultatov. Ko je SDK pri nadzoru odkrila vrsto nepravilnosti, zlorab pri potnih stroških in drugih izplačilih, smo vztrajali, naj delavci to izvedo.
Zaradi takšnih, končno povsem normalnih poskusov, sem doživljal fizične grožnje. Vodstvo je hotelo proti nam organizirati stavko. Delavce so ščuvali, da sem jaz proti višjim plačam ih podobne bebavosti so si privoščili.
Saj v Mariboru in menda še kje je zdaj prava moda odpravljanje glasil. Boljša so bila, bolj brana, prej so na vrsti, ostajajo še najprej tista, ki so bila res trobilo vodstva - pa so prav ta nepotreben strošek, kar ve vsak pameten direktor.«
Sindikat in sindikati se razcvetajo, ljudje se na novo organizirajo. Novinarji v združenem delu stojite ob strani? Še bolj nezavarovani?
Doslej so delavci in mi z njimi sindikatu težko zaupali. Tudi zdaj tista stara o volku, ki dlako menja, čudi pa ne, še velja. V Mariboru je sindikat zatajil pri zadnjem stavkovnem valu, pokazal se je za del uradne politike mesta. Dodajte še razdrobljenost, strah pred vse pogostejšimi manipulacijami nekaterih vodilnih in vse vam bo jasno. O sindikalni organiziranosti kajpak razmišljamo, a uredniki in novinarji glasil v združenem delu smo le v posebnem položaju. Zato se predvsem zanašamo na modrost novega vodstva, na ugled novega direktorja. Prepričani smo namreč, da lahko tako pri obveščanju kot na področju stikov z javnostjo ponudimo toliko, da bo zagrabil.«
Ciril Brajer
gradila hiši, ti boš vodil partijo, tvoja žena pa sindikat.
Tik pred novim letom je Anton Pešak svoji osnovni organizaciji sindikata napisal, da izstopa iz takšnega sindikata, ki ga ni branil, ko je prvič zaprosil za pomoč, in ki je dovoljeval, da na šoli v Vojniku zdaj vladajo takšne razmere. Zdajšnji predsednik sindikata je Antonu Pešaku odpisal, da njegovi razlogi za izstop iz sindikata niso utemeljeni...
Okoli šole v Strmcu zdaj raste visoka trava. Do nedavnega tako negovano in z ljubeznijo zasajeno okrasno grmičevje se bohoti, kajti Anton Pešak, ki je z otroki vse to
zasadil in negoval, zdaj noče več opravljati zastonjkarskih hišnih opravil. Odplačal je tisto razliko za kurjavo in predpražnik, z zborom pa poje v župnišču. Šola, ki so jo zgradili in obnovili krajani, zeva prazna.
Doklej? Dokler ta slovenska pomlad ne bo prišla sem, do vznožja Pohorja. In res ne bo nikogar, ki bo nekoliko po prstih velikega boljševika, ki je bil kot kadrovik že v celjski Libeli tako rdeč, da so se ga delavci izogibali daleč naokoli.
Janez Sever,
sliki: Lukas
Drhal pa veselo krade naprej...
Dokazi
O Standardu in Bonexu so svoje pač povedali delavci, predstavniki sindikata, pravobranilstvo, občinski komite za gospodarjenje... To le v odgovor odgovoru Bruna Pečuha, objavljenem v naši prejšnji številki, v katerem nam očita objavljanje nepreverjenih izjav.
Poziva nas tudi, naj mi dokažemo »nesramno in nedvoumno namigovanje na kazniva dejanja«. Pa poskusimo:
»Emil Židan, kolektivni poslovodni organ v Standard operativa je zlorabil svoj položaj tako, da je v imenu podjetja sklenil fiktivno pogodbo o avtorskem delu z upokojenim sodnim izvedencem Z. Z... da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist. Nadalje ga utemeljeno sumimo, da je storil kaznivo dejanje grabeža... v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja, ki ga je zlorabil tako, da je sklenil fiktivno pogodbo o avtorskem delu z M. R. iz Beograda... Ugotovili smo, da Židanov sin T., Z. žena A. in Z. hči M. M. niso delali ničesar po izvedbenem projektu. Prav tako po omenjenem projektu ni delal Z., temveč je le s svojim pečatom in podpisom avtoriziral projekt. Nadalje smo ugotovili, da Židanov sin T. pav-
zira po tretjem letniku srednje elektro šole in nima naziva inženir. Prav tako je M. M. le gradbeni tehnik in nima naziva dipl. arh. teh. Tako sta Židan in Z. svoj avtorski honorar razbijala na žiro račune navedenih oseb, ki pri projektu niso sodelovale...
To so le izvlečki iz poročila oddelka za zatiranje kriminalitete. V njem je moč najti še vrsto inovacij s področja »Marija k sebi Consulting«. Mimogrede - Bruno Pe-čuh nam očita tudi to, da smo ime' firme Bonex napak zapisali. Morda smo res narobe razumeli stavek, naveden iz Dogovora o poslovnem sodelovanju »STANDARD naroča pri BONEXU Consulting usluge s področja ekonomskega.. .«
Zavedam pa se, da je navajanje ljubljanskemu tožilstvu poslane kazenske ovadbe na robu novinarske etike. Dokler ne bo svojega reklo sodišče, ne bi smeli omenjati imen. Toda ta ovadba in njena obrazložitev ni in ne more biti nobena skrivnost več, saj je bila javno prebrana na zboru delavcev Standarda. Tako sta povedali predstavnici sindikata in dodali:
»V vašem pisanju bi morda lahko našli kakšen tehnični spodrsljaj, nenatančnost, ki pa ni po-
membna. Vse drugo drži. Naš sindikat se skuša proti tem in drugim napakam boriti, pa nas povsem ignorirajo. Saj sploh nikogar več ne upoštevajo, le grabijo.
Standard je imel svoj samski dom, pa so ga pred časom prodali. Delavci so ga v dobršni meri zgradili sami, garali so proste sobote in nedelje. V prodajo so jih speljali, ker so jih namestili v Univerzalne samski dom in obljubili, da bo Standard plačeval pol stroškov, pol pa sami.
Ta regres stanovalcem v samskem domu je direktor zdaj samovoljno odpravil. No, imel je le mnenje kolegija. Delavke pri blagajni se samovolji kar nekajkrat niso hotele ukloniti. Terjale so, naj se direktor vsaj podpiše, če že nima nobenega sklepa pristojnih organov. Podpis je odklonil, a je le zmanipuliral delavski svet, da je odpravil regres.
Delavci pa v zrak in direktor zdaj podtika, da on nima nič s tem, da jim je to zakuhal sindikat?!
In prav sindikat, ko ja dela vse, da bi razmere v podjetju postale normalne. Ugotovili smo, da je razpisana komisija nezakonita, pa se za nas nihče ne zmeni. Spet k pravobranilcem! Navedli smo najmanj pet, šest škodljivih pogodb, spet bob ob steno in mi na pravobranilstvo. Vse naj bi mi dokazali, podkrepili, dokumentirali ... Saj že zdrava pamet govori, da za podjetje ne more biti koristna pogodba, po kateri dražje kupujemo kot potem prodajamo!
In tako naprej in tako naprej. Brali smo zapisnik seje sindikata Standarda, ki so jo imeli ta mesec:
»Sindikat je delavskemu svetu predlagal, naj razveljavi pravilnik o razporejanju dohodka in osno-
vah ter merilih za delitev osebnih dohodkov. Delavski svet zahtev sindikata niti obravnaval ni. Ugotovili smo, da je zbor imenoval komisijo za nagrajevanje, ki pri delu sploh ni sodelovala, pripomb delavcev v javni razpravi nihče ni upošteval...
Ugotovili smo, da delavski svet naših zahtev ni obravnaval, ker mu je to prepovedal direktor Židan.
Člani sindikata so se seznanili s člankom v Delavski enotnosti in ugotovili, da med člani kolegija ni soglasja, da so odnosi med vodji skrhani, Juričinec in komercialisti ugotavljajo škodljivost pogodbe z Bonexom. Sindikat je sklenil, da je treba ugotoviti škodljivost te in drugih pogodb, ki jih direktor sklepa mimo komerciale in delavskega sveta. Direktor Židan ni upošteval sklepov zbora delavcev, odnosi med vodstvom in delavci so vse slabši... Komisija za imenovanje direktorja ni bila pravilno imenovana... Razpisana komisija in delavski svet morata upoštevati ugotovitve UJV... Direktor grozi, da bo ukrepal proti »intrigantom«, kot jih imenuje. Intrigant naj bi bil vsak, ki ni zadovoljen z njegovim slabim vodenjem in ki je proti temu, da si direktor prilašča posebne dohodke na kilogram izdelanega verpasa... Direktor neutemeljeno prerazporeja dobre delavce, šikanira, maha s tehnološkimi presežki ...
Zaradi pritožb in nezadovoljstva delavcev je sindikat podjetja Standard sklenil, naj se izpelje referendum o nezaupnici celotni vodstveni sestavi.«
Upam, da je za zdaj dovolj!
Ciril Brajer
r
1
I
I
1
1
K
«
•:vf
1
m
Vsebina:
M
M
1
1 I
si ššš-
m m i M
Maja izide nova knjiga:
1. KONGRES
Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
1
■
I
i
m
I
I
I
I
I
si
ŠŠŠ!
I
1
i
M
M
I
II
is
1
1
i
I
I
referat Miha Ravnika: NE BOMO PRISTALI NA PONIŽUJOČO CENO DELA PROGRAMSKI DOKUMENT TEMELJNE NALOGE SINDIKATOV ZA OBDOBJE OD LETA I 1990-1994
POSEBNI SKLEPI KONGRESA DEKLARACIJA 0 DRUŽBENI LASTNINI DEKLARACIJA 0 KOLEKTIVNIH POGODBAH DEKLARACIJA 0 PODPORI EK0L0ŠK0-RAZV0JNEMU NACIONALNEMU PROGRAMU ZA REVIRJE DEKLARACIJA 0 EKOKULTURI DEKLARACIJA 0 URESNIČEVANJU MEDNARODNIH NORM I IZJAVA 0 SODELOVANJU Z DRUGIMI SINDIKALNIMI OR-1 GANIZACIJAMI V SLOVENIJI STATUT ZSSS
«
I
m
1
II
I
sss
I
1
1
m
i
M
m
:SSS
Ši 1
m ::::
SS
I
8SS
61000 LJUBLJANA, telefon: 320-403. :ii
M
KNJIGA BO TISKANA V ŽEPNI IZDAJI
Naročila pošljite na naslov: ČZP ENOTNOST
Dalmatinova 4

Seznam se debeli
Tovarna stikalnih naprav Maribor je članica nekdanjega sozda Elektrokovina. Poklical nas je urednik njihovega nekdanjega glasila, Milan Oder in v vrtiček »Marija k sebi Consulting« posadil naslednjo cvetko:
»Marjan Bezjak, ki je bil direktor Tovarne stikalnih naprav, je sklenil dogovor o ustanovitvi mešane firme. Vanjo naj bi vložili kapital nekdo iz nekdanjega sozda, tujec in pa tovarna.
O tem delavski svet ni nič vedel, kaj šele, da bi sklepal. Marjan Bezjak je vse skupaj podpisoval čisto na svojo roko. O podjetnosti in podjetništvu se je izvedelo šele tedaj, ko je v tovarno prišel račun za vse stroške ustanavljanja firme?!
Tačas je direktor že odstopil in vršilec dolžnosti je Jože Kren. Lahko se le čudi, zakaj naj bi kolektiv plačeval stroške. Vse kaže, da je v mešani firmi tudi kapital Marjana Bezjaka in za povrh naj bi firma opravljala posle, ki jih zdaj še Tovarna stikalnih naprav. Gre torej za konkurenco, v katero bi se prelilo znanje in preusmeril kapital. Oba sovlagatelja sta še zdaj zaposlena pri nas, eden v tovarni in drugi pospešuje izvoz v Elektrokovinini zunanji trgovini. Spremlja kajpak program Tovarne stikalnih naprav ...
Skratka, zmešnjava, nobene odgovornosti, delavci so prisiljeni ostajati doma, naročil je vse manj, prodaja peša... Tudi tozdi, ki so jih ustanovili na jugu, so neposredni konkurenti tovarni?! Končno je stekla preiskava in menda je stvar pri pravobranilcu.«
Ni, kot nam je zagotovila Jožica Nikolič, mariborska pravobranilka samoupravljanja. Oni so se ukvarjali le s tem, ali je bilo vse v redu in prav z direktorjevim odstopom. O njegovi mešani firmi niso dobili še ničesar.
In zato jo pač uvrščamo na seznam, ki se ga bo morala hitro lotiti nova oblast.	r r
Bilo je nekoč
Bilo je nekoč... Res, tako se začne vsaka prava pravljica. Tudi tista, kako so delavci zbirali denarce, se odrekali, ponekod tudi udarniško zagrabili in si zgradili to in ono. Delavci IMF med drugim počitniški dom v Fiesi.
To je pravzaprav hotel kategorije B, ki lahko prenoči tudi več kot sto gostov. Po novem ga ima v rokah nekdanji tozd IMF Prelest, ki je zdaj družba z omejeno odgovornostjo (za letovanje, prehrano in podobno).
Toda kdo bi držal v rokah tak hotel v Fiesi? Raje so ga oddali dvema podjetnikoma za pet let. Vsak mesec bosta za najemnino odštela 3.500 mark.
Veliko? To je seveda relativno, a približno toliko je mesečna pokojnina zaslužnih Slovencev. Novinar v Delu je računal, da bi »izredno nizko najemnino v celoti pokrili že, če bi bil hotel poln 70 dni in bi bila prenočnina le 6 mark«. Mimogrede, za penzion v bohinjskem hotelu bo treba letos poleti odšteti približno 100 mark.
Za povrh mora Prelest kot lastnik še naprej skrbeti za vzdrževanje objekta, delavci IMF pa kajpak ne bodo imeli v hotelu nobene ugodnosti več. Prebrali smo še, da
stane v bližnjem Piranu najem 20 do 40 kvadratnih metrov za trgovinico ali podoben lokalček 2.000 mark na mesec.
Marija k sebi Consulting torej? Prej kot ne. Tone Štrus, direktor Prelesta, se v pojasnilu seveda poigrava z besedami, češ, najemna pogodba ni kupoprodajna, najem ne more biti prehod družbene lastnine v zasebno... Pove tudi, da bo to večji iztržek, kot je bil doslej »glede trajanja sezone kot tudi števila izkoriščenih postelj.«
Pribije še, naj bodo »kalkulacija in drugi motivi za sklenitev najemne pogodbe in druge poslovne odločitve prepuščeni pogodbenima strankama v skladu z njunimi pooblastili in interesi.«
Se popolnoma strinjamo, če ta pooblastila in interesi ne prizadenejo interesov koga drugega. Te in podobne »pogodbene stranke« namreč pozabljajo, da se takšni »interesi« skrbno beležijo in bo koristnost oziroma škodljivost takšnih pogodb še za kakšno drugo stranko (recimo sindikat, delavce, slovensko državo kot nosilca doslej družbene lastnine...) kaj kmalu dala na rešeto nova slovenska skupščina in njena vlada. Vsaj obljubljajo tako in hočemo jim
ver^eti-	Ciril Brajer
Ekonomisti predlagajo
Kako (raz)prodajati dmžbeno lastnino
Pravijo, da sta prav od pametne (raz)prodaje družbene lastnine odvisna usoda naše reforme in izhod iz krize. Razumljivo, da so ljudje zato zelo (in kar naprej) radovedni, kako bo prišlo do razprodaje družbenega premoženja? Za zdaj vemo le eno: država se je izkazala za slabega gospodarja! Ve se tudi, da delavci ne bodo imeli več glavne besede pri upravljanju lastnine, če bo prišla (prešla) v zasebne roke. O tem, kaj naj se z njo poslej (z)godi, pa lahko naj-prepričljiveje govorijo strokovnjaki za to vprašanje.
Tako je dr. Veselin Vukotič,
član ZIS, ki skrbi za sistemska vprašanja in neposredno sodeluje pri prenovi lastnine, o procesu sprememb lastniške sestave v domačem gospodarstvu za Borbo rekel.
- Če želimo doseči raven razvitosti sodobnih tržnih ekonomij, moramo imeti tudi primerno sestavo lastnine. To pomeni, da moramo priti do modela, v katerem bomo imeli javno, privatno in zadružno lastnino oz. lastnino z jasno izraženimi titularji: državo, privatnimi osebami in zadružniki kot posebno obliko privatne lastnine. Sprememba sestave lastnine pa je samo
eno izmed sredstev v programu prestrukturiranja jugoslovanskega gospodarstva. Hkrati s tem je nujno tudi prestrukturiranje gospodarskih programov, organizacije, poslovanja. Te procese smo odprli, vendar ne želimo, da bi potekali spontano.
Z zakonom o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom smo že omogočili konkurenco med lastninskimi oblikami oziroma spreminjanje ene oblike v drugo. Pripombe, da zakon o uporabi in prometu družbenega kapitala omogoča neekonomsko razprodajo družbenega premože-
nja, so ideološkega značaja brez praktičnih argumentov. Tu ne gre za nikakršno razprodajo, temveč za vsesavanje dodatnega kapitala, ki spreminja sestavo v samem podjetju, spreminja pa tudi upravljanje in ustvarja razmere za večjo učinkovitost.
Menimo, da bi bilo vendarle bolje, če bi bilo v okviru sprememb zakona o družbenem kapitalu predvideno, kdaj lahko družbenopolitična skupnost (država) prodaja določena podjetja - npr. v primeru, če podjetje nekaj let zapored slabo posluje ali mu upada učinkovitost. Premišljamo tudi o uvedbi upravnih odborov, ki bi namesto delavskega sveta imenovali poslovodne organe. Upravni odbor bi bil sestavljen iz predstavnikov lastnikov tega podjetja. To bi bila ena prehodnih rešitev - do učinkovitejše lastninske sestave.
Dejstvo je, da bi bilo podpisovanje kolektivnih pogodb veliko lažje, če bi imeli titu-larja družbene lastnine. Do
njega pa moramo priti skozi proces in ne administrativno, čez noč. Sicer pa sama repri-vatizacija lastnine ne sme biti cilj, marveč sredstvo, da bi dosegli učinkovitejše gospodarstvo.
O prihodnji vlogi (ali usodi) družbene lastnine je v zadnjih dneh (za Večernji list) govoril tudi dr. Branko Horvat. Dejal
je:
- V Jugoslaviji nikoli ni bilo razvito družbeno lastništvo, zato ga tudi ne moremo odpraviti. To, kar imamo mi, je državno lastništvo. Razprodaja družbenega premoženja bi bila prav tako zgrešena kot popolna nacionalizacija po vojni. Poleg tega je razprodaja tehnično neizvedljiva; darovanje posameznikom ali skupinam pa bi bilo v bistvu kraja nacionalnega premoženja. Sicer pa nekatere stvari res ne spadajo v družbeno lastnino, npr. majhna podjetja in stanovanja. Toda večino teh zmogljivosti bi bilo mogoče učinkovito uporabiti tudi v družbenem lastništvu. Okvirna merila bi lahko bila na-
slednja: vsa podjetja, ki se v Zahodni Evropi organizirajo kot delniška, morajo ostati v družbeni lasti. Državna lastnina pa morajo, tako kot na Zahodu, postati podjetja, ki imajo tako imenovani naravni monopol (železnice, pošta, itd.).
In zakaj upravljanje družbene lastnine v Jugoslaviji ni bilo uspešno?
Samo ena država na svetu je imela tri vlade - seveda Jugoslavija (ZIS, partijsko in državno predsedstvo). To je privedlo do popolne paralize vsake dejavnosti, ker je vsaka akcija lahko naletela na veto enega izmed teh organov. Po definiciji ima vsaka lastnina tudi titularja, zato tudi o družbeni lastnini ne moremo govoriti kot o nikogaršnji lastnini. V Jugoslaviji je bil pač lastnik skrit za gosto ideološko zaveso. Lastnik je bila partijska država, ki ji ni bila glavna skrb ekonomska donosnost, marveč ohranitev oblasti.
Priredil: Vinko Blatnik
O »likvidnostni« krizi v Elanu
Paradni konj je omagal
Zasebne posredovalnice za delo
S Cekinom do službe in denarja
Zaradi vse hujše gospodarske krize in čedalje pogostejših stečajev (samo v Sloveniji je 271 podjetij, ki jim grozi podobna usoda), je vsak poskus reševanja ekonomskih presežkov delavcev pohvale vreden. Poleg republiške Skupnosti za zaposlovanje so se te težke naloge lotili tudi že nekateri zasebniki. Med njimi je tudi Jože Fabijan, ki s svojo agencijo za svetovanje Cekin skuša omiliti to perečo težavo v Ljubljani.
Agencija Cekin je nastala konec prejšnjega leta zato, da bi, tako kot je v tujini običajno, svetovala in pomagala ljudem pri iskanju redne ali pa vsaj honorarne zaposlitve. Sprva so navezali stike le z za-
sebnim sektorjem, saj le-ta nima dovolj časa za iskanje novih delavcev. Zato so se obrnili na agencijo, ki jim vodi kadrovsko evidenco in jim strokovno svetuje pri izbiri primernega delovnega kadra. Poleg tega je pri njih povpraševanje po delavcih veliko večje, kot dovoljujejo razmere družbenim podjetjem.
V štirih mesecih je pri njih iskalo zaposlitev prek 500 ljudi, med njimi se jih je (redno ali honorarno) zaposlilo 300. Morda se nekaterim zdi ta številka majhna v primerjavi s 37.000 nezaposlenimi v Sloveniji, kljub temu pa to pomeni za tristo ljudi odrešitev. Zasebniki in podjetja še največ povprašujejo
po izkušenih ekonomistih in po delavcih s poklicno šolo. Tako lahko takoj dobijo delo vsi gostinski delavci in tudi kovinarji.
V prihodnje naj bi skrbeli tudi za zaposlovanje preseženih delavcev, saj se dogovarjajo z nekaterimi podjetji, da bodo prevzeli kadrovsko skrb za tiste delavce, ki jih bodo odpustili kot ekonomski presežek. Prav tako bodo razširili sodelovanje z zasebnim sektorjem, saj nameravajo postati podjetje za funkcionalno izobraževanje zasebnega sektorja, sem pa prištevajo tudi avto šolo in strokovno izpopolnjevanje delavcev.
Odveč je vprašanje, ali so zasebne posredovalnice za delo potrebne. Dokler je povpraševanje veliko večje od ponudbe delovnih mest in dokler se v gospodarstvu ne bo spremenilo na bolje, bo pri nas vedno dovolj prostora za tiste, ki poskušajo tudi na ta način omiliti to težavo. To pa je znak, da sc tudi pri nas uveljavlja trg delovne sile. Žal pa nosijo spet največje breme pri tem delavci. Robert Peklaj
Kot strela z jasnega je te dni v slovenski javnosti odjeknila novica, da se je begunjski Elan znašel v hudi likvidnostni krizi in da Medjimurski banki ni mogel pravočasno vrniti sposojenega denarja. Le redki bolje obveščeni posamezniki so že nekaj časa vedeli, da se v Elanu dogaja nekaj »čudnega«, zaupanje poslovnih bank in podjetij v svetovno znanega in uveljavljenega proizvajalca smuči pa je bilo praktično neomejeno. Kot je mogoče slišati v različnih bančnih krogih, si je lahko Elan še pred kratkim sposodil denar, kjer je hotel, tako da se je njegova zadolženost vse bolj večala, ne da bi banke posumile, da se Elan spreminja v sumljivega dolžnika. Po podatkih, ki so zdaj na voljo, je njegov žiro račun blokiran več kot mesec dni, dolg do različnih upnikov pa znaša okoli 300 milijonov zahodnonem-ških mark. Slišati je, da je nastal v nekaterih bankah in podjetjih nemajhen preplah, saj Elanova nesolventnost ogroža tudi njih, možnosti za denarno pomoč slovenske vlade v višini 1,4 milijarde dinarjev in odobritev posojila tujih bank pa so za zdaj še negotove.
Tako ena kot druga stran čakata na celovito analizo poslovnega stanja v Elanu, ki menda še ni narejena.
V ospredje pozornosti prizadetih delavcev v Elanu, bančnikov, poslovnežev in širše javnosti seveda sili vprašanje, ali gre v Elanu res le za likvidnostno krizo ali še za kaj drugega in kateri so osnovni vzroki za nastali položaj.
V odgovoru, ki ga ponuja »odpoklicani« dosedanji predsednik Poslovodnega odbora Uroš Aljančič, je verjetno precej resnice. Po njegovih besedah so podjetje kapitalno oslabile tri slabe zime in s tem precej zmanjšana prodaja smuči, Elan je imel že lani težave zaradi pomanjkanja lastnih sredstev, najemanja bančnih posojil in plačevanja obresti, sodu pa so izbile dno lanska nova velika naložba v Italiji (proizvodnja jadrnic) in zasuk v monetarni in tečajni politiki.
Logično je, da je Uroš Aljančič naštel le objektivne, ne pa tudi subjektivne vzroke za finančni polom Elana. Med slednje pa lahko nedvomno štejemo, da bi vodilna skupina morala računati z realno ceno kapitala pri sprejemanju investicijskih odločitev, da ne bi smela mižati pred dnevnimi informacijami o slabšanju likvidnosti in kreditne sposob-
nosti Elana in da bi se morala odzvati takoj, ko se je začela prižigati opozorilna lučka.
Amaterska napaka vodilne skupine pa je bila, da je vso razvojno strategijo opirala na proizvodnji smuči, kot da res nikoli ne more priti do milih zim in zmanjšane prodaje smuči. Še enkrat se je torej potrdilo, da v Sloveniji ne deluje kvaliteten informacijski sistem, ki bi vladi, bankam in podjetjem nudil verodostojne in ažurne podatke o poslovnem stanju gospodarskih celic, o njihovi boniteti in podobno. Morda je to ena prednostnih nalog, ki se je bo morala lotiti nova vlada.
Kakor koli že, posledice Elanovega padca »med vratci«
bodo hude tako za begunjski kolektiv kot za njegovo širše okolje. Pričakujemo lahko, da bosta delovna vnema in disciplina v Elanu padali, da bodo svetovni kupci Elanovih smuči začeli izsiljevati nižje cene in še kaj. Elanovemu ugledu pa bo prav gotovo škodila tudi vest, ki je resnično šokantna, da Uroša Aljančiča sanacija Elana prav nič ne zanima, ker bo odprl zasebni hotel... Brez kakršne koli namere po dramatiziranju bi radi poudarili, da to presega vse meje poslovne in človeške morale in da si v razvitem poslovnem svetu generalni direktor firme, ki propada, niti po naključju ne more privoščiti takšnega srečnega konca kot pri nas...
Emil Lah
ODMEVI
Standardov! šefi ustanovili flrnio Bonex consultina
Na podlagi 74. člena Zakona o javnem obveščanju zahtevamo, da v zvezi s člankom »Drhal pa veselo krade naprej...« objavljenem v vašem časopisu št. 13,-30. 3. 1990, novinarjev Cirila Brajerja in Iva Kuljaja, v prvi naslednji številki po prejemu tega pisma objavite na istem mestu naš odgovor na trditve v članku.
Popolnoma neresnična je navedba, da so si Standardovi šefi ustanovili firmo Bonex Consulting in nanjo prenesli vse komercialne posle in še kaj. Firme Bo-nex Consulting namreč sploh ni, v resnici obstaja mešano podjetje Bonex d. o. o., njeni ustanovitelji pa niso Standardovi šefi, še manj pa je res, da je firmo ustanovil direktor Standarda s svojim) sorodniki, sosedi in prijatelji. Kdo je ustanovitelj tega mešanega podjetja, si lahko vsak ogleda v registru gospodarskega oddelka sodišča v Ljubljani.
Neresnična je tudi trditev, naj bi Emil Židan preplonkal prospekte za izolacijski material Ver-pas, poneveril papirje in pobral denar. Najprej samo mimogrede: na podlagi podatkov sejemskega prospekta ni še nikoli nihče mogel začeti proizvodnje kakršnegakoli materiala. V primeru Verpasa, izolacijskega materiala, ki ga iz-
deluje Standard, pa gre za izolacijski material avtorjev D. Straha in Emila Židana. Njuno delo je pregledala recenzentska skupina v sestavi doc. dr. Tatjana Malavašič, prof. dr. Jelka Smid-Korbar, prof. dr. Aleš Krbavčič, prof. dr. Venčeslav Kavčič in dr. Danilo Suvorov, 8. 2. 1988 in predlagala upravnemu odboru sklada »Borisa Kidriča«, da delo avtorjev nagradi z nagrado za izume in tehnične izboljšave. Člani te skupine so torej zagotovilo, da ne ge za nikakršno preplonkano stvar, povsem jasno pa tudi je, da avtorji niso nikogaršnje žene, sinovi in sosedje, ampak D. Strah in E. Židan. Inovacijo pa je obravnaval tudi delavski svet Standarda in sprejel sklep, da se sprejme in potrdi inovacijski program za izdelavo Verpasa in se hkrati prenaša pravica do uporabe in izdelave na delovno organizacijo Standard. In prav po zaslugi tega proizvoda Standard sedaj uspešno posluje in ustvarja lep prihodek. Tako kakor pravkar kritizirane navedbe v članku so popolnoma neresnične in brez vsake utemeljitve '.udi ostale navedbe. Le še glede kontrole SDK in kriminalistične policije je treba povedati, da je SDK res opravil pregled poslovanja, vendar je iz zapisnika z dne 10. 1. 1990 razvidno, da nepravilnosti niso bile ugotovljene. Res je tudi, da je bila v DO Standard policija, ki pa niti Emila Židana niti koga drugega od delavcev Standarda ni zaprla. Skratka, v članku mrgoli izmišljotin in podtikanj, ki škodijo tako ugledu kakor tudi poslovnemu uspehu našega podjetja in zato delavski svet podjetja zahteva objavo tega popravka. Avtorjem članka gre zameriti predvsem to, da so navajali take stvari v članku, katerih resničnost bi zlahka lahko preverili, pa tega niso storili. Glede tožilca pa še to: če želimo imeti pravno državo, potem naj se v te stvari ne vtikajo ne sindikat ne Delavska enotnost, še manj pa Ciril Brajer, Ivo Kuljaj in Ivica Jurišinec, ampak naj se s tem ukvarjajo SDK, javno tožilstvo in sodišče, ki so za to pristojni.
Standard Ljubljana p. o., predsednik delavskega sveta Marjan Horvat
Letos 150.000 nezaposlenih
v Sloveniji?
Da, če k napovedim o manjših potrebah in velikih presežkih dodamo še tiste delavce, ki so sicer zaposleni, vendar po vseh kriterijih neproduktivno.
Za slovenske razmere visoka ter za sedanje čase na nek način tudi strašilna številka, da bi lahko letos v naši republiki na seznamih našteli že med sto in stopetdeset tisoč brezposelnih, je in ni iz trte izvita. Ekonomski račun za obe trditvi je mogoče najti tudi v strokovnih krogih, razlika med njima pa je predvsem v ostrini in razsežnosti razpona, od kod do kod kdo problem brezposelnosti (trenutno) zajema.
Strašilnih 150.000 seveda vključuje poleg vzpenjajočih se trendov nezaposlenosti v Sloveniji (pri čemer se približujemo Evropi) še dokaj visok (ocenjen) odstotek o prezaposlenosti v našem družbenem sektroju. Celo tuje analize so se že pred časom spotaknile ob nizko - in tipično jugoslovansko - storilnost, tudi zaradi prevelikega števila zaposlenih v podjetjih. Če si polaskamo, da bi bilo ocenjeno jugoslovansko povprečje (od 25 do 30 odstotkov preveč zaposlenih za to raven proizvodnje) v Sloveniji recimo za polovico ali nekaj manj nižje, se račun na presenetljivi zgornji meji 150 tisoč (ob dobrih 800 tisoč zaposlenih) kar hitro izide. Drugo je sicer vprašanje ali si lahko ob vseh ekonom-sko-socialnih okoliščinah sedanjega trenutka gospodarstvo z družbo vred dovoli takšno čistko v tako kratkem času. Odgovor je zagotovo nikalen in bržčas tudi ne samo zaradi socialnih pretresov.
Padec zaposlenosti
Brezposelnost namreč narašča predvsem zaradi pomanjkanja delovnih mest. Zakaj v Sloveniji in Jugoslaviji zadnja leta malo investiramo, ni treba razglabljati. Obeti, da bi se hitro kaj spremenilo, so prav tako piškavi. Tod podatki kažejo, da tudi pri novem zaposlovanju (ali pa pri kvalitetnejšem zaposlovanju) bolehamo za staro boleznijo. Najbolj akutna je že drugo leto v gospodarstvu, negospodarstvo pa je šele lansko leto bolečine začutilo ter prejšnjo pozitivno rast obrnilo v stagnacijo.
V Sloveniji smo v skupnem
-	družbeni in zasebni sektor
-	lani povprečno zmanjšali število zaposlenih v primerjavi z letom poprej za 1,3 odstotka. Armada delavcev se je tako od 860.977 zmanjšala na 850.374. Ta številka bi bila zagotovo še nižja), če je ne bi pomagala ohranjati rast zaposlovanja pri zasebnikih. Za 2,1 odstotka je bila lani višja (v družbenem sektorju za 1,4 odstotka nižja), kljub temu pa moramo vedeti, da je med zasebniki v Sloveniji še vedno manj zaposlenih in da povečevanja v tem sektorju zagotovo res omenijo samo prispevek k večji proizvodnji, nikakor pa ne k socialnemu zaposlovanju. Vse, kar smo lani zaposlili v družbenem sektorju (ob zasebnikih), ob znižanih trendih še vedno »racionalizira« samo gospodarske dejavnosti.
Povprečna zaposlenost se je v teh dejavnostih povečala le v trgovini (za 0,5 odstotka) ter v finančnih, tehničnih in poslovnih storitvah (za 1,1 odstotka). Primerjava z rastjo oziroma stagnacijo zaposlenih v negospodarstvu (0,2 odstotna rast) se kar vsiljuje. Tem povišanjem nasproti so znižanja v industriji. Lani se
je v industrijskih panogah zaposlenost znižala za 1,2 odstotka (z izjemno negativno rastjo v gradbeništvu ter obrti in osebnih storitvah - blizu 6 odstotkov). Prevedeni odstotki v delavce se gibljejo pri gospodarstvu okrog enajst tisoč v primerjavi z letom 1988, ko se je število zmanjšalo za devet tisoč. Ob teh podatkih pa bi že našli precej dela tisti analitiki, ki v letošnji možni številki 150.000 nezaposlenih v Sloveniji vidijo tudi prezaposlenost v sedanji organiziranosti. Zagotovo so zmanjšanja tudi že na ta račun, toda seveda samo v gospodarstvu. Družbenopolitičnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij se do konca lanskega leta ta val še ni dotaknil.
Za več kot polovico presežkov so organizacije napovedale, da jih bodo prezaposlile na druga delovna mesta; ni pa še povsem jasno, kje jih bodo našle.
Optimizma ni
Znani so tudi že podatki, kje po Sloveniji je za zaposlovanje več možnosti in kje manj. Več jih je bilo lani samo v Pomurju, kjer se je povprečna zaposlenost v primerjavi z letom 1988 povečala za 0,8 odstotka, povsod drugod pa so gibanja negativna. Najvišje odstotke so pri tem zabeležili na koprskem (-2,3 odstotka) in novogoriškem (1,9 odstotka), mariborska in ljubljanska regija sta izenačeni (-1,8 odstotka), blizu pa je še Gorenjska (-1,6 odstotka). Izravnavo do republiškega povprečja predstavljajo druge regije z nižjim padanjem zaposlenosti. Brezposelnost se povečuje tudi letos. Konec januarja je po uradnih evidencah iskalo delo 35.616 kandidatov, konec februarja že 37.782. Nič optimizma za gibanja do konca leta, to pa potrjuje tudi nedavna anketa, ki jo je izpeljal republiški zavod za zaposlovanje v 5.742 slovenskih popisnih enotah, v katerih je bilo zaposlenih več kot 82 odstotkov vseh delavcev v združenem delu. Izkušnje kažejo, da ankete redko vnaprej natančno odsli-kajo kasnejša gibanja, saj so vsa leta doslej v podjetjih napovedovali ugodnejše trende, kot pa so jih ob koncu tudi dosegli. Napovedi za letos so daleč najmanj optimistične v primerjavi s prejšnjimi. V Sloveniji napovedujejo za poltretji odstotek manjšo povprečno zaposlenost. Za primerjavo povejmo, da so se napovedi za leto 1989 vrtele le okrog 4 desetink zmanjšanja, in celo prvič so bile negativne. Analitiki z zavoda za zaposlovanje takšnega obrata v načrtovanju ne znajo pojasniti v celoti, delno pa ga pripisu-
jejo spremenjenim sistemskim ukrepom in objektivnim gospodarskim razmeram, ki podjetja silijo v racionalnejše organiziranje in zaposlovanje. Ce so rezultati ankete vsaj pr-bližno točni bomo med letom in konec leta še vedno tarnali nad razvejano administracijo in upravo, ki napovedujeta - s celotnim negospodarstvom vred, ničelno rast zaposlovanja v letu 1990.
Industrija — črno
Bistveno drugače bo očitno v gospodarstvu. Dobrih 45 odstotkov zaposlenih v industriji in rudarstvu se bo po napovedih do konca leta zmanjšalo za 3,3 odstotka. Pomemben padec napovedujejo še gradbeniki (-4,3 odstotka), v stanovanj sko-komunalnih dejavnostih (-4,9 odstotka) ter v gozdarstvu (-4,7 odstotka). Skromno povečanje zaposlenih pričakujejo še vedno - ali pa spet - v trgovini, v finančno tehničnih in poslovnih storitvah, podobno še v izobraževanju, znanosti, kulturi in informacijah. Pregled po regijah pa ne izdvaja niti ene, kjer bi napovedali vsaj nično rast. Zdaj kaže, da bodo letos delo najtežje našli na Gorenjskem, kjer napovedujejo padec zaposlenosti za 4,1 odstotka in na obalnokraškem območju (-4,1 odstotka). Najmanjši odstotek je zapisan na Dolenjskem (-1,2).
Potrebe
Takšna razmerja dodatno potrjujejo tudi napovedi o številu potreb po delavcih. Za dobro tretjino so nižje od lanskih napovedi. Kaže torej, da bomo v Sloveniji letos iskali 21.587 delavcev (lani 33.203), od tega 16.817 v gospodarstvu
in 4.770 v negospodarstvu. Praksa je potrdila, da so bile letne napovedi o strukturi in obsegu potreb za nove delavce v minulih obdobjih zelo blizu realnosti. Predpostavimo pa vseeno lahko, da so za zdaj in tako zapisane še veliko prej cilj kot nujnost. Sklep, da bo Slovenija torej letos iskala precej manj kot 20.000 novih
Presežke so napovedali v skoraj tisoč organizacijah, samo na dva odstotka teh pa odpade kar četrtina vseh presežnih delavcev.
delavcev, tako ni čisto nič pretiran.
Anketa slovenskega zavoda za zaposlovanje razčlenjuje, da »organizacije načrtujejo v letošnjem letu izredno majhen delež neposrednega nadomestnega zaposlovanja pri delih, ki bodo izpraznjena zaradi upokojevanja. Od skoraj 15 tisoč delavcev, ki naj bi po anketi letos odšli v pokoj, jih v podjetjih nameravajo nadomestiti slabih trideset odstotkov.
Ta delež je v industriji še nižji (okrog 23 odstotkov),
prav tako v gospodarstvu (okrog 24 odstotkov), medtem ko je v negospodarstvu bistveno višji in znaša dobrih 57 odstotkov... V večini torej nameravajo naravni odliv izkoristiti v prestrukturiranje zaposlenih na zahtevnejše izobrazbene ravni ter za zmanjšanje podzaposlenosti.«
Določen čas
Ko že govorimo o izobrazbi, je značilen pregled, kako so v preteklosti relativno hitro naraščale vse izobrazbene kategorije brezposelnih, medtem ko so na primer zadnje mesece lanskega leta že hitreje beležili več iskalcev zaposlitve z višjo in visoko izobrazbo. Nekatere ocene so šle celo tako daleč, da z analizami že poskušajo dokazati, kako bo kaj kmalu izobrazbena struktura iskalcev dela ugodnejša od izobrazbene strukture (formalno) zaposlenih. Malo optimizma vlivajo tudi letošnje napovedi o značaju zaposlovanja. Veliko več kot v prejšnjih obdobjih bodo podjetja (nadomestno) zaposlovala za določen čas. Po načrtih iz ankete je delež takšnih zaposlitev izredno velik, že višji od 53 odstotkov. To je dodatno opozorilno znamenje, saj govorijo primerjave za leta nazaj o ugodnejših razmerjih. Leta 1987 so na primer v naši republiki napovedali le 22 odstotni delež vseh dodatnih zaposlitev za določen čas, leto kasneje že 36-odstotni, lani se je približal 43 odstotkom, letos pa torej povečal še za novih deset odstotkov. V številkah: od tokratnih 12.519 zaposlitev delavcev je kar 4.945 (dobrih 39 odstotkov) načrtovanih za določen čas, še slabše pa je razmerje pri napovedanih zaposlitvah pripravnikov. Od 9068 naj bi jih za določen čas zaposlili kar 72 odstotkov. Ta
w%
Svobodni Sindikati Slovenije w
Med vzroki, ki so jih v gospodarskih organizacijah zapisali ob napovedih za presežne delavce, izstopata predvsem dva; spremembe v organizaciji dela in organiziranosti (49 odstotkov) ter zmanjševanje proizvodnje oziroma odpravljanj motenj v poslovanju (24 odstotkov). Kot pomemben razlog se pojavlja tudi tehnološko-proizvodno prestrukturiranje (16 odstotkov), na napovedani sanacijski postopek ali stečaj pa odpadejo le štirje odstotki vseh navedenih razlogov. Na republiškem zavodu za zaposlovanje iz tega sklepajo, da »bo letos potrebno razreševati predvsem tiste delavce, ki so se z uveljavitvijo zakona o podjetjih pojavili kot tako imenovani organizacijski presežek.« Razmišljamo pa lahko še z ekonomske plasti; koliko bodo te napovedi v resnici večje še zaradi splošnih razmer in stabilizacijskega privijanja; na takšno vprašanje v anketah seveda ne moremo najti odgovorov.
procent je bil lansko leto nižji od šestdeset. Toda to ni edini kriterij, po katerem se letos črno piše tudi pripravnikom. Primerjava s prilivi iz šol in številom načrtovanih pripravniških mest pokaže, da slaba polovica zaposlitve ne bi dobila. Pri tem pa je največja razlika med prilivom in pripravniškimi mesti prav na šesti stopnji strokovne izobrazbe, kjer je po sedanjih ocenah pokrita le tretjina priliva. Ker moramo vedeti, da načrtujejo mnoge organizacije le- ali pretežno - zaposlovanje lastnih štipendistov, bo torej iskalcem prve zaposlitve teže kot kdajkoli.
Presežki
V vseh dosedanjih podatkih še ni bilo razvidno, kakšne so številke, ki so zlasti zadnje pol leta postale nova realnost. Presežkov delavcev do lani nismo vnaprej obešali na veliki zvon, pa naj je šlo za ekonomske ali tehnološke. Tako letošnje napovedi o njih težko primerjamo s preteklimi, številka pa je dovolj visoka, da zasluži
Konec lanskega leta je bilo celo 52 odstotkov vseh iskalcev zaposlitve v naši republiki mlajših od 26 let, blizu 30 odstotkov - več kot 10.000 jih je delo iskalo prvič.
pozornost. V letu 1990 naj bi Slovenija »razčistila« s 26.772 delavci. To je več kot stoodstotno višja napoved presežkov kot lani v podobni anketi (12.000), njihova razporeditev po panogah pa se žal tudi tokrat ne razlikuje od preteklih. Večino, 97,5 odstotka presežkov je napovedalo gospodarstvo, samo poltretji odstotek (662 delavcev) pa negospodarstvo! Po napovedih bi lahko tudi sklepali, v katerih panogah bo teklo prestrukturiranje najhitreje. Seveda v industriji, na katero odpadeta dobri dve tretjini napovedanih presežkov delavcev ob sicer 45 odstotkih od vseh zaposlenih v gospodarskih dejavnostih.
Največ jih bo, kot kaže, v kovinsko predelovalni dejavnosti (blizu 2.000), strojni industriji (1302), proizvodnji prometnih sredstev (1.842), proizvodnji električnih strojev in naprav (3.000), proizvodnji končnih lesnih izdelkov (2.147) in v proizvodnji tekstilne preje in tkanin (1929). Druge panoge so v anketi napovedale manj kot tisoč presežnih delavcev, kar sedem pa je takih, ki ne pričakujejo nobene. Sicer bi že iz tega pregleda lahko sklepali, na katerih koncih Slovenije se bodo letos najbolj ubadali s problemi presežne delovne sile, pa vendarle: Anketa je najvišje na lestvici razvrstila Dolenjsko, kjer naj bi presežki predstavljali kar dobrih šest odstotkov v regiji zaposlenih, samo odstotek za njimi pa je Gorenjska. Sicer pa so razporejeni od dveh odstotkov v regiji zaposlenih (Ljubljana) do približno štirih - Murska Sobota in Nova Gorica. In tile podatki še z druge plati: v 980 organizacijah bodo tovrstni problemi. Ponekod sicer majhni, saj je 564 organizacij napovedalo, da imajo med svojimi zaposlenimi le do deset presežnih dealvcev; v 147 organizacijah je od enajst do dvajset delavcev preveč, v 140 od dvajset do petdeset delavcev, v 79 organizacijah od 51 do 100 presežnih delavcev in v 29 do dvesto. Več kot dvesto presežkov zaenkrat napovedujejo in priznavajo v enaindvajsetih slovenskih organizacijah. Dobra četrtina vseh presežkov tako torej odpade na samo dva odstotka organizacij!
Iz Gospodarskega vestnika Miša Sovdat
Dr. Bogomil Ferfila
Slovenija in Jugoslavija
- ekonomska povezanost in odvisnost
v Sloveniji precej nižje kot v razvitejših tržnih gospodarskih (razen v ZDA, Japonski, kjer je nižje kot v Sloveniji ali v Švici, Italiji in Avstraliji, kjer je približno enako). Seveda je takšno primerjanje zaradi velikih razlik v stopnji družbenoekonomske razvitosti lahko vprašljivo. Če pa se primerjamo na običajno primerjalno skupino južnoevropskih držav (ki so približno enako razvite) - Španija, Grčija,
Turčija, Portugalska vidimo, da je obremenjenost našega gospodarstva večja; razlike se seveda enormno povečajo v primerjavi z deželami v razvoju.
Glede na konfederativno - odcepitvene tokove v Sloveniji je posebej zanimivo razporejanje javnih dohodkov po različnih ravneh (od zveznega centra do lokalnih ravnin). Stopnja centralizacije je povsod
V	sedanji fazi strankarskega pluralizma je relacija Slovenija-Jugoslavija ena izmed glavnih gorišč spopadov, kjer se soočajo različni koncepti (od federalnega, asimetrično federalnega, konfederalnega in odcepitvenega). Gre predvsem za različne politično-ideološke opcije, ki bolj ali manj poudarjajo predvsem nacionalna, zgodovinska, sociokulturna razhajanja. Ekonomskih študij o utemeljenosti različnih alternativ je bolj malo, saj večina ekonomistov s precejšnjo distanco opazuje začetne krče političnega mnogoboja.
V	svojem prispevku nimam tako velikih želja. Raziskovalni interes bom zožil le na problematiko jugoslovanskih javnih financ (pridobivanje in poraba sredstev za financiranje državnih in paradržavnih institucij - od vojske in policije pa vse do zdravstva in izobraževanja). S tem odpiram zelo vročo temo o odtekanju slovenskega denarja v zvezno blagajno; o obremenjenosti gospodarstva z raznimi prispevki, davki; razmerju razviti - nerazviti v Jugoslaviji itd.
Prikazujem bolj ali manj le sliko razmer, ki pa tudi same zgovorno pričajo o utemeljenosti sprememb, ki jih bo potrebno napraviti v jugoslovanskem kotlu.
Začnimo s statističnim prikazom sestave slovenskih in (primerjalno) jugoslovanskih dajatev.
Vplačila dajatev za družbeno financiranje v SR Sloveniji kot odstotni delež v domačem družbenem proizvodu (DDPun) in v vseh vplačilih
3-letno povprečje deležev (1985-87), (Rupnik, 1988: 13).
St. VPLAČILA DAJATEV GLAVNIM	Deleži (v %) v
FINANČNIM INSTITUCIJAM	v DDPun vplač.
Vsa vplačila skupaj (1 do 4)		36.22	100.0
1.	Za splošno porabo (a do č)	10.76	29.7
a.	Proračuni skupaj (al do a3)	9.40	26.0
al	Zvezni	6.18	17.1
a2	Republiški	1.96	3.4
a3	Občinski	1.26	3.5
b.	Za nerazvite (sklad + združ.)	1.00	2.8
c.	Za naravne nesreče	0.20	0.6
d.	Za SLO in zaklonišča	0.16	0.4
2.	Za skupno porabo (a + b)	18.29	50.5
a.	Za družb, dejavn. (al do a8)	10.10	27.9
al	Zdravstvo	3.28	10.6
a2	Izobraževanje	3.18	8.8
a3	Otroško varstvo	1.39	3.8
a4	Kulturo	0.49	1.4
a5	Soc. skrbstvo	0.33	0.9
a6	Raziskovanje	0.49	1.4
aV	Tel. kulturo	0.16	0.5
a8	Odliv v druge SR/AP (oc.)	0.22	0.6
b.	Za socialno varnost (bi do b3)	8.19	22.6
bi	SPIZ (vklj. zavar, kmetov)	6.89	19.0
b2	Stanov, gospodarstvo (oc.)	1.21	3.3
b3	Zaposlovanje	0.09	0.3
3.	Za skupno reprodukcijo (a + b + c)	6.27	17.3
a.	Infrastrukt. dejavn. (al do a8)	3.75	10.4
al	Elektroenergetika, premog	1.26	3.5
a2	Nafta in plin	0.11	0.3
a3	Železnica in luka	0.91	2.5
a4	Cestno gospodarstvo	0.27	2.7
a5	Vodno gospodarstvo	0.47	1.3
a6	PTT	0.02	0.1
a7	Letališče	0.01	0.0
a8	RTV	0.01	0.0
b.	Druge predn. dejavn. (bi do b3)	2.19	6.0
bi	Kmetijstvo in pridel. hrane	0.89	2.3
b2	Gozdarstvo	0.06	0.2
b3	Komunala	0.60	2.3
b4	SISEOT SR Slov.	0.21	0.6
b5	Druge dejavn. (oc.)	0.14	0.4
c.	Druga financiranja (cl do c3)	0.34	1.0
cl	Skladi skupnih rezerv	0.13	0.3
c2	Zbornice in obv. združ. (oc.)	0.11	0.3
c3	Požarno varstvo	0.11	0.3
4.	za ostalo porabo (a do d)	0.87	2.4
a.	Samoprispevki	0.37	1.0
b.	Programi kraj. skupnosti	0.03	0.1
c.	Štipendije iz »združ. sredstev«	0.19	0.3
d.	Druga »združ.« gred. OZD (oc.)	0.28	0.8
Značilnost slovenskega in jugoslovanskega sistema javnega financiranja je bila še do nedavnega (do odprave samoupravnih interesnih skupnosti) velika razdrobljenost institucij, izvajalec javnih storitev (in pa seveda naš propadel eksperiment svobodne menjave dela na področju t. i. skupne porabe). Sedaj je spet težnja k centralizaciji financiranja prek republiškega proračuna (čeprav si finančna teorija ni enotna v tem, ali je financiranje prek obsežnih proračunov učinkovitejše kot iz specializiranih skladov).
Tudi za Jugoslavijo velja, da je velikost javnih odhodkov vezana na stopnjo družbenoekonomske in ostale razvitosti - Slovenija tako za javni sektor izloča največ, Kosovo pa najmanj. Nasploh je sedanji tok k poudarjanju nacionalnih razlik in specifičnosti (precej gre tudi za reakcijo na desetletja dolgo dušenje nacinalnih identitet v obdobju monolitne socialistične harmonizacije) nezdružljiv z nenehno se porajajočimi »projekti« poenotenja sistema javnega financiranja zlasti davčnega sistema na jugoslovanski ravni.
Takšen primer je znan z decembra 1989, ko je še po enem neuspelem poskusu centralističnega poenotenja davkov prišel na beli dan Zakon o začasnih ukrepih o temeljih davčnega sistema, ki v skladu s (skupščinsko) asimetrijo pravzaprav ne predpisuje prav ničesar - govori le o davkih, »ki so pomembni za delovanje enotnega jugoslovanskega trga«:
1.	davek od prometa proizvodov in storitev
2.	davek od dobička podjetij
3.	davek od posebnega dohodka delavcev
4.	davek od prihodka iz mednarodne prevoziške dejavnosti. S tem v zvezi Mencinger (1989: 31-32) ugotavlja, da so prometni davki (in carine, ki niso vključene v Zakon) nedvomno pomembni za usmerjanje tokov blaga in storitev znotraj jugoslovanskega gospodarstva oziroma za »delovanje enotnega jugoslovanskega trga«. Gre torej za tipični »federalni« davek. Da bi ta imel tudi stabilizacijski pomen, bi morala zvezna vlada imeti izključno pristojnost tudi za spreminjanje stopenj prometnega davka. Takšna so tudi stališča mnogih fiskalnih strokovnjakov, ki poudarjajo prednosti posrednih davkov ter potrebo po širjenju števila davčnih osnov, znižanju davčnih stopenj in njihovem poenotenju. Pri tem v federalni državi ni mogoče zanemariti, da morajo biti zvezni davki vsaj navidez regionalno nevtralni. Takšen prometni davek prav gotovo je, saj so njegovi dejanski redistribucijski učinki, odvisni od strukture prabe, prikriti in jih je mogoče ugotoviti le z ekonometrično analizo.
Št. Druge značilnosti	VSA VPLAČILA (1 + 2 + 3 + 4)	1. splošna poraba	2. skupna poraba	3. skupna poraba
sistem dajatev v Sloveniji	deleži (v%)	Del. (v%)v	Del. (v %)v	Del. (v%)v
	v DDPun vpl.	v DDPun vpl.	v DDPun vpl.	v DDPun vpl.
B. PRIPADNOST DAJATEV:
1	Vsa vpl. (2 + 3)	36.18	99.9
2.	Za zvezno raven	7.28	20.1
3.	Za decent. r.	28.90	79.8
a.	Za republ. raven	15.90	43.9
b.	Za obč. r. (b + bl)	13.00	33.9
bi	Občine v SR Slo.	12.78	35.3
b2	Odi. v dr. SR/AP	0.22	0.61
C. DAJATVE PO GLAVNIH OSNOVAH:			
1.	Vsa vp. (2 do 6)	36.22	100.0
2.	Bruto in neto OD	18.98	52.4
3.	Davč. osn., doh.	5.43	15.0
4.	Vredn. premož.	2.21	6.1
5.	Nab. cena, kol.	9.34	25.8
6.	Razne osnove	0.25	0.7
Č. GLAVNI PLAČNIKI DAJATEV:			
1.	Vsa vpl. (2 do 6)	36.18	99,9
2.	Druž. sek. (a + b)	29.23	80.7
a.	Delavci	10.50	29.0
b.	Organizacije	18.72	51.7
3.	Zas. sekt. (a + b)	1.74	4.8
a.	Delavci, os. delo	0.87	2.4
b.	Podjetniki	0.87	2.4
3.	Gospodinjstva	5.22	14.4
4. OSTALA PORABA
B.	PRIPADNOST		
	DAJATVE:		
1.	Vsa vpl. (2 + 3)	0.87	2.4
2.	Za rep. raven	0.06	0.2
3.	Za obč. raven	0.81	2.2
C.	DAJATVE PO		
	OSNOVAH		
1.	Vsa vpl. (2 + 6)	0.87	2.4
2.	Bruto in neto OD	0.62	1.7
3.	Davč. osn., doh.	0.20	0.5
10.76	29.7	18.31
7.28	20.1	0.00
3.47	9.6	18.31
2.05	3.7	9.49
1.42	3.9	8.82
1.42	3.9	8.60
0.00	0.0	0.22
10.76	29.7	18.29
0.85	2.3	16.00
1.05	2.9	1.70
1.08	3.0	0.59
7.58	20.9	0.00
0.19	0.5	0.00
10.75	29.7	18.29
5.22	14.4	17.41
0.60	1.7	8.98
4.61	12.7	8.43
0.65	1.8	0.88
0.24	0.7	0.57
0.41	1.1	0.31
4.88	13.5	0.00
6. Razen. osn„
C. GLAVNI PLAČNIKI DAJATEV:
1.	Vsavpl. (2 + 3)
2.	Druž. sek. (a + b)
a.	Delavci
b.	Organizacije
3.	Zas. sek. (a + b)
a.	Del. os. delo
b.	Podjetniki
0.6	6.27	17.3
0.0	0.00	0.0
30.6	6.27	17.3
26.2	4.26	11.8
24.3	2.00	5.5
23.7	2.00	5.5
0.6	0.00	0.0
30.3	7.27	17.3
44.2	1.53	4.2
4.7	2.44	6.7
1.6	0.55	1.5
0.0	1.75	4.8
0.0	0.00	0.0
50.5	6.26	17.3
48.1	5.75	15.9
24.8	0.59	1.6
23.3	5.16	14.2
2.4	0.18	0.5
1.6	0.04	0.1
0.9	0.14	0.4
0.0	0.34	0.9
0.05	0.1
0.87	2.4
0.84	2.3
0.35	1.0
0.49	1.4
0.03	0.1
0.02	0.1
0.01	0.0
Vplačila za družbeno financiranje v Jugoslaviji (po SB SDKJ) 3-letno povprečje 1983-1987 (Rupnik, 1988: 15)
I. Deleži (v %) v družbenem proizvodu cel. gosp. (čist. dej.)
Št. SESTAVINE Op.	SFRJ.	Slov.	JU-SL	Razviti	Hrvat.	Srb.	Vojv.	Neraz.	BiH	Cg	Mak.	Kos.
VSE SKUPAJ (A+B+ C + Č)	33.91	37.54	33.11	34.62	33.53	34.34	32.43	31.57	31.42	34.02	32.13	29.05
A. SPLOŠ. PORABA (Al do A3)	12.41	11.88	12.52	12.52	12.47	13.17	12.30	12.04	12.13	13.44	12.09	10.26
Al Proračuni in pod. (1 do 6)	11.23	10.89	11.30	11.38	11.55	11.69	11.12	10.74	10.55	12.40	11.07	9.66
1 Davki druž. sekt. (a + b)	1.55	1.28	1.61	1.68	1.57	2.03	1.86	1.13	1.03	1.85	1.27	0.74
a) Iz DOM druž. sekt. (DS)	0.67	0.73	0.90	0.97	0.89	1.19	1.06	0.37	0.61	0.52	0.64	0.16
bi Iz bruto OD DS	0.67	0.53	0.71	0.71	0.68	0.84	0.80	0.56	0.41	1.33	0.63	0.58
2. Davki iz DOM. DOH zas. se.	0.37	0.52	0.33	0.39	0.41	0.28	0.36	0.28	0.27	0.39	0.29	0.26
3. Davki gosp.: od pm. itd.	0.11	0.08	0.11	0.11	0.15	0.11	0.10	0.09	0.07	0.20	0.08	0.06
4. Prometni davki	6.35	5.81	6.46	6.31	6.82	6.31	5.82	6.49	6.49	7.41	6.17	6.51
a) temeljni	4.30	3.80	4.41	4.25	4.46	4.50	3.97	4.47	4.66	4.88	3.83	4.59
b) posebni	2.05	2.01	2.05	2.05	2.35	1.81	1.92	2.02	1.84	2.52	2.34	1.92
5. Carine itd.	2.54		2.44	2.53	3.44	2.18	2.74	2.50	2.53	2.30	3.04	1.89
6. Drugi dohodki DPS	0.32	0.21	0.34	0.36	0.17	0.77	0.17	0.18	0.15	0.17	0.22	0.21
A 2 Za nerazvite SR/AP	0.93	0.55	1.01	0.90	0.75	1.28	0.98	1.03	1.14	0.90	1.01	0.36
A3 Za solidarnost in pod.	0.25	0.43	0.21	0.24	0.16	0.20	0.19	0.27	0.45	0.14	0.01	0.04
B. SKUP. POR: izvir doh (adoe)	17.29	20.23	17.41	18.33	18.06	17.98	16.45	16.58	15.80	19.03	17.33	17.17
a) SPIZ-i	7.58	7.99	.7.49	7.92	8.43	7.83	6.74	6.46	6.32	7.99	6.27	6.40
b) Zdravstvo	3.79	4.39	3.66	3.81	3.71	3.65	3.37	3.57	3.91	3.71	3.34	3.82
c)Izobraževanje	3.22	3.67	3.12	3.21	3.03	3.24	2.78	3.25	3.10	3.86	3.47	3.07
č) Otroško varstvo	1.02	1.61	0.89	1.08	0.93	1.04	0.60	0.82	0.49	1.04	1.15	1.71
d) Stanovanjske SIS	0.82	0.75	0.83	0.70	0.38	0.80	1.19	1.18	1.06	0.85	1.79	0.74
e) Druge SIS * Druž. sekt: iz DOM sukl	1.50	1.83	1.43	1.61	1.58	1.41	1.76	1.12	0.92	1.59	1.31	1.43
	6.24	9.22	5.59	7.18	7.44	7.45	2.53	3.14	3.56	2.24	2.85	2.21
* Druž. sekt: iz BOD sku.	10.83	10.10	10.99	10.23	9.64	9.68	13.02	12.83	11.51	16.32	14.05	14.44
* Zas. sekt: iz DOH in iz BOD	0.84	0.91	0.83	0.91	0.98	0.85	0.90	0.61	0.73	0.47	0.24	0.52
C. SKUPNA REPRODUKCIJA	2.95	4.98	2.51	3.18	2.41	2.83	2.76	2.20	2.39	1.46	2.48	1.05
Č. OSTALA PORABA: sam. pri	0.63	0.46	0.67	0.60	0.59	0.56	0.93	0.74	1.09	0.09	0.23	0.56
II. Deleži (v %) od vseh vplačil
Št. SESTAVINE Op.	SFRJ.	Slov.	JU-SL	Razviti	Hrvat.	Srb.	Vojv.	Neraz.	BiH	ČG	Mak.	Kos.
VSE SKUPAJ (A+B + C + Č)	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0	100.0
A. SPLOŠ. PORABA (Al do A3)	36.6	31.7	37.8	36.2	37.2	38.1	37.9	38.2	38.6	39.6	37.7	35.3
Al Proračuni in pod. (1 do 6)	33.1	29.0	34.1	32.9	34.5	33.0	34.3	34.0	33.6	36.6	34.5	33.5
1 Davki druž. sekt. (a+b)	4.5	3.3	4.8	4.8	4.7	5.9	5.7	3.6	3.3	5.4	3.9	2.5
a) Iz DOM druž. sekt. (DS)	2.6	2.0	2.7	2.8	2.6	3.4	3.2	1.8	1.9	1.5	2.0	0.6
b) Iz bruto OD DS	2.0	1.4	2.1	2.0	2.0	2.4	2.5	1.8	1.3	3.8	1.9	2.0
2. Davki iz DOM. DOH zas. se.	1.1	1.4	1.0	1.1	1.2	0.8	1.1	0.9	0.9	1.2	0.9	0.9
3. Davki gosp.: od pm. itd.	0.3	0.2	0.3	0.3	0.4	0.3	0.3	0.3	0.2	0.6	0.3	0.2
4. Prometni davki	18.8	15.5	19.5	18.2	20.3	18.3	18.2	20.6	20.7	21.9	19.2	22.4
a) temeljni	12.7	10.2	13.3	12.3	13.3	13.1	12.3	14.2	14.8	14.5	11.9	15.8
b) posebni	6.0	5.4	6.2	5.9	7.0	5.2	5.9	6.4	5.8	7.4	7.3	6.6
5. Carine itd.	7.5	8.0	7.4	7.3	7.3	6.3	8.5	8.2	8.1	7.1	9.5	6.5
6. Drugi dohodki DPS	0.9	0.6	1.0	1.0	0.5	2.2	0.5	0.6	0.5	0.5	0.7	0.7
A 2 Za nerazvite SR/AP	2.7	1.5	3.0	2.6	2.2	3.7	3.0	3.3	3.6	2.6	3.1	1.9
A3 Za solidarnost in pod.	0.7	1.2	0.6	0.7	0.5	0.6	0.6	0.9	1.4	0.4	0.0	0.1
B. SKUP. POR: izvir doh (adoe)	52.8	53.7	52.5	52.9	53.8	52.0 ■	50.7	52.5	50.3	55.8	53.9	59.1
a) SPIZ-i	22.3	21.2	22.6	22.8	25.1	22.7	20.8	20.4	20.1	23.3	19.5	22.1
b) Zdravstvo	11.2	11.7	11.1	11.0	11.1	10.6	10.4	11.9	12.5	10.9	10.4	13.2
c)Izobraževanje	9.5	9.8	9.4	9.3	9.0	9.4	8.6	10.3	9.9	11.4	10.8	10.6
č) Otroško varstvo	3.0	4.3	2.7	3.1	2.8	3.0	1.8	2.6	1.6	3.1	3.6	5.9
d) Stanovanjske SIS	2.4	2.0	2.5	2.0	1.1	2.3	3.7	3.8	3.4	2.5	5.6	2.5
e) Druge SIS	4.4	4.8	4.3	4.6	4.7	4.1	5.4	3.6	2.9	4.6	4.1	4.9
* Druž. sekt: iz DOM sku.	18.3	24.4	16.8	20.7	22.1	21.5	7.8	9.9	11.3	6.6	8.9	7.6
* Druž. sekt: iz BOD sku.	31.9	26.9	33.2	29.6	28.7	28.1	40.1	40.6	36.7	47.8	43.7	49.7
* Zas. sekt: iz DOH in iz BOD	2.5	2.4	2.5	2.6	2.9	2.5	2.8	1.9	2.3	1.4	1.3	1.8
C. SKUPNA REPRODUKCIJA	8.7	13.3	7.6	9.2	7.2	8.2	8.5	7.0	7.6	4.3	7.7	3.6
Č. OSTALA PORABA: sam. pri	1.9	1.2	2.0	1.7	1.8	1.6	2.9	2.4	3.5	0.3	0.7	1.9
Na drugi strani pa ni mogoče ugotoviti, zakaj bi neposredna davka, kot sta davek na dobiček podjetij in davek na okvirni dohodek, morala biti v zvezni pristojnosti. Z »delovanjem enotnega jugoslovanskega trga« nimata nič skupnega, razen če se z »enotnostjo« prikriva EX-post »izenačevanje« uspešnosti gospodarjenja. Poleg tega je nadzor posebno davčnih prejemkov s strani davkoplačevalcev (njihova interes pa je nedvomno večji pri neposrednih kot pri posrednih davkih) mogoče zagotoviti le na nižjih ravneh, kar prav tako govori v prid ureditvi, po kateri imamo na zvezni ravni predvsem posredne davke, na republiški in občinski pa neposredne, pa tudi v prid temu, da se za dodatno financiranje federacije zadrži sistem prispevkov s strani republik.
Z navedbo davčnih zavezancev in davčne osnove za vsakega od navedenih davkov se sedaj veljavni kocept jugoslovanskega davčnega sistema neslavno konča. Danes je jasno, da tu ne pomaga nobeno sklicevanje na urejenost davčnega sistema v drugih državah, v Jugoslaviji smo se približali točki, ko zlasti v Sloveniji ne pristajamo več na nobene federalne rešitve. Slovenija trdno stoji na stališču, da davki, ki jih predpisujejo republike, direktno pripadajo njim samim. Na federalno raven gredo lahko le posredno, prek prispevka republike zveznemu proračunu.
Če gledamo na sistem javnega financiranja v Sloveniji in Jugoslaviji v njegovi časovni dimenziji, nam na prvi pogled pade v oči precejšnja stopnja njegove racionalizacije (skrčenja) v zadnjem odbobju. V obdobju 1976-1978 do 1985-87 se je obseg vplačil za javno financiranje v Sloveniji zmanjšal za 5,96% družbenega produkta, v Jugoslaviji pa kar za 8,45% družbenega produkta (Rupnik, 1988: 26).
V	Sloveniji so se najbolj zmanjšali prispevki za zvezni nivo (JLA, nerazviti), znotraj republike pa republiški proračun ter dajatve za zdravstvo in izobraževanje.
V	Jugoslaviji je bilo zmanjšanje še bolj ostro pri nerazvitih republikah in avtonomni pokrajini Kosovo (kar za 9,98% družbenega produkta, največje prav v avtonomni pokrajini Kosovo - za 15,01 %). To seveda kaže tudi na nerealno izhodiščne predpostavke, da je potrebno vsem republikam in avtonomnim pokrajinam v Jugoslaviji, ne glede na stopnjo njihove razvitosti, zagotoviti enak obseg in kvaliteto javnih storitev. Danes je očitno, da so se po desetletjih brezplodnje vožnje v takšnem Jugoslovanskem konvoju razviti uprli in da je Slovenija že izplula na svojo pot.
Podatki nam kažejo, da je izločanje za javni sektor
mnogo večja (celo v Švici, Kanadi kot močno decentraliziranih državah). Res pa je, da je pri njih stopnja nacionalne in nacionalistične obremenjenosti medsebojnih razmerij zveznih enot mnogo manjša (možne so le nekatere primerjave s provinco QUEBEC v Kanadi, ki napoveduje svojo odcepitev za junij 1990).
Financiranje federacije
Iz proračuna federacije se financirajo naslednje njene funkcije:
-	JLA
-	delo organov federacije
-	dodatno financiranje javnih služb v manj razvitih republikah in avtonomni pokrajini Kosovo
-	socialno pokojninsko varstvo borcev, vojaških inalidov in družin padlih borcev
-	izolnjevanje obveznosti iz mednarodnih pogodb, sporazumov in konvencij, itd.
Za potrebe JLA velja poseben režim zagotavljanja sredstev. Medtem ko se prihodki za zadovoljevanje preostalih potreb na zvezni ravni oblikujejo glede na gospodarske razmere vsako leto posebej (čeprav je tudi tu fleksibilnost izredno majhna), pa si je JLA (po logiki moči, seveda) zagotovila »status nadzemelj-skosti« - sredstva za financiranje JLA se določajo glede na srednjeročni plan razvoja armade (v odstotku od narodnega dohodka).
Federacija se financira iz dveh virov:
1.	Izvirni prihodki federacije (carine, carinske pristojbine in takse; zvezne takse; 50 % temeljnega prometnega davka; prihodki, ki se realizirajo na temelju posebnih zveznih zakonov; prihodki, ki jih s svojim delom ustvarijo organi in organizacije federacije);
2.	Prispevki repubik in avtonomnih pokrajin (ki se določajo glede na relativni delež družbenega produkta posamezne republike v celotnem družbenem produdktu Jugoslavije).
Prispevki republik in avtonomnih pokrajin, ki gredo iz njihovih proračunov, so pravzaprav odvisna spremenljivka. V primeru namreč, da se z izvirnimi prihodki federacije ne pridobi zadosten (planiran) obseg sredstev, se temu ustrezno povečajo prispevki federalnih enot (ustvarjanje državnega dolga praviloma ni bilo prakticirano).
Proračun federacije (pa tudi proračun republike oz. avtonomne pokrajine in občine) je sestavljen iz splošnega in iz posebnega dela.
Nadaljevanje prihodnjič
18 Delavska enotnost ^.n, <»»,»
Spremembe so tu, odgovorov na mnoga vprašanja pa (še) ne poznamo
Po starem? Ne, hvala!
Po debelem letu se je v Ljubljani znova sestala skupščina Zveze telesnokul-tumih organizacij Slovenije. Dogodek ni bil le formalnost, saj je prišlo v zadnjih mesecih do velikih organizacijskih sprememb, ki smo jih načrtovali in zato seveda tudi niso predstavljale nikakršnega večjega presenečenja. Naj omenimo le odpravo telesno-kulturnih skupnosti, na katere smo sicer nekaj let prisegali, kasneje pa se dogovorili, da se jim odpovemo in poiščemo boljše organizacijske prijeme. Pa smo jih?
Sodeč po razpravi na omenjeni skupščini, gradivih in nekaterih sklepih še zdaleč nimamo pravih odgovorov na mnoga temeljna vprašanja razvoja na področju športa. Zaradi nesoglasij in tudi nesklepčnosti se je skupščina izrekla le o poročilih o realizaciji programa v minulem letu in zaključnem računu.
Junija bolj resno
Vsekakor minula skupščina ni opravila svojega dela, saj je po domače povedano, predstavljala le nekakšen posvet o organiziranosti športa v Slo-
veniji, o ustanovitvi športnega inštituta in seveda o našem nacionalnem športnem programu. O tem sicer modrujemo že presneto dolgo, toda, kot se zdi, od poplave besed in nekaj popisnega papirja še nismo kdo ve kako napredovali. Očitno je, da se ne moremo sporazumeti, kaj pravzaprav hočemo in po kateri poti naj bi dosegli cilj. Radi bi namreč postali športni narod. No, vsaj s tem se strinjamo. In to je že nekaj.
Skratka, skupščina Zveze telesnokulturnih organizacij Slovenije ni bila to, kar smo od nje pričakovali. Kljub vsemu pa se je končala s sporazumom, da bodo na vsa vprašanja, ki so to pot obvisela v zraku, do prihodnjega zasedanja pripravili odgovore.
Razprava, kljub nesklepčnosti skupščine, je bila seveda dobrodošla. Predvsem za vse tiste, ki bodo morali do prihodnje seje pripraviti nova ali vsaj dopolnjena gradiva. Med drugim je opozorila, da je odločanje o ustanovitvi in lokaciji inštituta za šport vendarle še malce preuranjeno, saj večini še ni povsem jasno, zakaj
inštitut pravzaprav potrebujemo. Mnenja o tem so namreč različna. Stališče zastopnikov fakultete za telesno kulturo, da je smiselno postaviti to institucijo le v njenem okviru ali vsaj ob fakulteti, je seveda povsem upravičeno. Če pa naj bi bil inštitut namenjen predvsem športnim organizacijam, potlej se morajo te dogovoriti, kaj od njega pričakujejo. No, v zvezi z ustanovitvijo inštituta za šport je vsekakor še nekaj vprašanj, na katera bo potrebno poiskati zelo natančne odgovore, preden se bomo odločili za njegovo ustanovitev. Ne gre za tako nepomembno stvar, pa tudi za vprašanje drobiža ne.
Priložnost za učinkovito prenovo
V vsakem primeru čaka predstavnike Zveze telesno-kultumih organizacij Slovenije v tem predpoletnem času veliko dela. Od reorganizacije si namreč vsi obetamo korak naprej, to je učinkovitejše delo z manj administrativnega urejanja pa nekaj več strokovnosti, kar naj bi prispevalo svoj delež k hitrejšemu in
Koledar športnorekrealivnlh prireditev o J 4. do 19. maja
			
Datum Športna panoga Kraj/občina	Ime prireditve	Tež. stop. Razdalja, čas	Informacije posreduje
4.-6.	tenis	Maribor	Odprto prvens. Maribora	2-4	kat. 45+	Teniški ki. Branik
5.	šp. gimnastika	Maribor ali Vrhnika	Množ. gimn. - RP v športno ritmični gimn.	2-4		Odbor za množ. pri GZS
5.	kajakaštvo	Podpeč-Lj.	Kajak-kanu spust	1-4	1 ura	Kajak-kanu ki. Lj
5.	orientacija	Cerkno	4. Pokal Porezna	1-4	2-10 km	OK Cerkno PD Cerkno
6.	hoja, tek	Števerjan (I), Gonjače	Pohod k dvema spomenikoma	1-4	10 km, 3 ure	ZTKO Nova Gorica
6.	kolesarjenje	Novo mesto	Mali in veliki mar. ob Krki	2-4	30 km, 80 km	KK Krka
6.	kolesarjenje	Bled	Okoli Blejskega jezera	2-4	vse kat.	KK Bled
6.	hoja	Šalek, T. Vel.	Trimski pohod na Paški Kozjak	1-4	2-3 ure	ZTKO Velenje
9.	tek	Ljubljana	Tek prijateljstva, Ulični teki, Partiz. marš	3-4		Org. odbor, ZTKO Ljubljana
11.-13. tenis		Kamnik	Odprto prven. Kamnika	2-4	kat. 45+	Ten. klub Kamnik
12.	hoja	Ljubljana	Man. po. Poteh tovar. in spominov	1-4	3-18 km	Org. odbor
13.	hoja	Solkan, N. Gor.	Pohod na Sabotin	1-4		ŠD in KS Solkan
16.	tek	Litija	Tek zmage	3	12 km	TVD Par. Litija
19.	šport invalidov	Ravne na Kor.	Rep. prv. inv. v kegljanju	1-3	100 lučajev	Zv. dr. inv. Slov.
19.	tek	Tropovci, M. S.	Tek mladosti	2	5 km, 10 km	ŠD KS Tišina
19.	kolesarjenje	Dob	Juriš na Trojico	2-4	12 km, kronometer	KK Dob, Hrast
19.	gor. kolesarstvo	Radomlje	TABOR Trophy	3-4	20 km, 500 m viš. raz.	Zveza tabor. Slov.
19.	jadranje	Zbiljsko jezero	Zbiljska regata	1-4		Jadralni klub Lj.
19.	hoja	Trebnje	Trimski pohod na Vrhtrebnje	1-2	1 ura	PD Tesnila, Treb.
19.	hoja	Črnuče, Lj.	Pohod Rašica ’90	1-4		PD pri ZTKO Lj. Bežigrad
plodnejšemu izpolnjevanju nalog. To z drugimi besedami pomeni, da se ne moremo več zadovoljevati z drobnimi osvežitvami, saj smo, obremenjeni s številnimi dogmami in dokaj omejenimi predstavami, predolgo stopicali na mestu. Tudi na športnem področju je namreč nastopil čas, da se otresemo starega in na osnovi dobrih izkušenj in prakse šte-
vilnih sosedov uberemo tisto pot, ki nas bo najhitreje popeljala do cilja.
Želimo postati športni narod. Ne zato, da bi svoje vitrine še bolj napolnili z novimi odličji in da bi si pridobili v športnih krogih še večji mednarodni ugled. Vse to je obrobnega pomena. Gre predvsem za to, da bi počasi že mlademu rodu vcepili
zdrave življenjske navade, kar bi bil dragocen prispevek k bolj polnemu življenju in smotrnejšemu izkoriščanju prostega časa. Veliko bolj kot za tekmovalne dosežke, selekcije in vrhunski šport gre torej za večjo množičnost in vlaganje v temelje, na katerih, če hočemo, gradimo kasneje marsikaj. Tudi realne želje, da bi postali športni narod. ^ jj
V Kranju zelo resno razmišljajo o ustanovitvi svoje počitniške skupnosti
Časa za oklevanje vse mani
V teh ničkaj prijaznih časih, ko se vse več ljudi bojuje za preživetje in ko smo se mnogi morali odpovedati skoraj vsem razvadam in drobnim užitkom, je že sama misel na poštene počitnice ob morju dokaj pregrešna. Še posebno, če ima človek družino in mora prihraniti za teden ali deset dni poletnega sonca dve ali tri plače. Le od kod naj vzame človek toliko denarja, ko komaj poravnava račune in je zadovoljen že s tem, da mu prepogosto ne kruli v želodcu?
No, zaslužene počitnice bi bile vsekakor manj oddaljen sen, če bi imela podjetja nekoliko več počitniških domov in če bi znali to svoje dragoceno imetje tudi bolje izrabiti. Čemu bi se pretirano sprenevedali? Še za tiste domove, ki jih imamo, v glavnem slabo skrbimo. Tako slabo, da so ob slabem vremenu in takrat, ko ni kopanja, za letni dopust v glavnem nezanimivi. Njihova ponudba je namreč skromna, saj je skrčena le na najnujnejše.
Vrata naših sindikalnih počitniških zmogljivosti so namreč odprta le dva, tri mesece na leto, vsa ta stvar pa tudi presneto veliko stane. Precej več kot si mislimo, saj je tisto, kar v svojih domovih odrinemo za oskrbo eno, dejanska oziroma ekonomska cena pa povsem nekaj drugega.
V sindikalnem domu tako drago kot v hotelu
»Precej let sem bil v kranjski Savi, kjer sem skrbel tudi za počitnikovanje delavcev. Takrat sem dodobra spoznal, da je sindikalno letovanje, kakršnega poznamo danes, vse prej kot poceni...,« pripoveduje Jože Antolin, predsednik občinskega sindikalnega sveta v Kranju. »Če bi sešteli prav vse stroške, ki jih ima podjetje s svojimi počitniškimi zmogljivostmi, bi prišli do presenetljivo visokih številk. Presenetljivo zato, ker si v tem po-
Jože Antolin
gledu skoraj nihče ne želi natočiti čistega vina. Sam sem si ga, pa sem številke raje zadržal zase. Izdatki za naše počitniške domove niso izredno visoki le zaradi nepovezanosti, neracionalnega vzdrževanja in upravljanja, temveč precej tudi zaradi nezadostne izkoriščenosti. Povsod, kjer ne tiščijo glave v pesek in poskušajo racionalno gospodariti, prav dobro vedo, da letni oddih v sindikalnem počitniškem domu ni cenejši od počitnic v hotelu. To seveda ne velja za izjeme in počitniške skupnosti, kjer vse skupaj sloni na bistveno drugačnih temeljih...«
Podobne izkušnje kot v Savi imajo tudi druga kranjska podjetja. Ugotavljajo namreč, da
jih počitniški domovi izredno veliko stanejo in da po drugi plati od njih nimajo toliko, kot bi si želeli. Premalo jim nudijo.
»Pred leti smo se v Savi odločili, da bomo pošiljali svoje delavce na preventivne rekreativne počitnice. Ocenili smo, da je to glede na delovne razmere, zdravje in počutje naših ljudi več kot potrebno. No, kasneje smo ugotovili, da so naše počitniške zmogljivosti za kaj takega v glavnem neprimerne. Ker so se s podobnimi problemi ubadala tudi druga podjetja, smo začeli razmišljati, kako bi se lastniki počitniških zmogljivosti povezali, sodelovali in iz vsega, kar premoremo, več iztržiti. Želeli smo, da bi več ljudi lahko od-
šlo vsako leto na morje in da bi delavci s svojimi družinami več imeli od svojega dopusta. Zaradi najrazličnejših vzrokov, med drugim tudi čustvene navezanosti na domove, je vse skupaj ostalo le pri lepih načrtih. Ostali smo nepovezani in zato precej nemočni, neučinkoviti...,« ugotavlja Jože Antolin.
Manj prijazni časi, skromne plače in boj za preživetje pa so v Kranju mnoge silil k temu, da so še več razmišljali o tem, kako bi delavcem pomagali in jim omogočili znosnejše življenje. Denarja za počitnikovanje je bilo seveda iz leta v leto manj, poleg tega pa so nekatera podjetja začela celo odtujevali svoje počitniške zmogljivosti.
Mikavne možnosti na otoku Ižu
»Stare oziroma dosedanje prakse nikakor ne gre nadaljevati,« pravi Jože Antolin, predsednik kranjskih sindikatov. »Če ne bomo hitro ukrepali, če ne bomo prav kmalu ustanovili svoje počitniške skupnosti in se bolje organizirali na tem področju, potlej bomo prav kmalu ostali praznih rok. Moramo se povezati in združiti svoje moči. V Kranju, ki ima za seboj 35.000 delavcev, je nekaj takih delovnih organizacij, ki imajo možnosti, pa tudi interes za sodelovanje. Zato zelo resno razmišljamo, kako naprej in kako dolgoročno zagotoviti zaposlenim in njihovim družinam prepotreben letni oddih. Vse je še v zraku, kot temu pravimo, lahko pa povem, da imamo razmeroma zelo mikavne možnosti za svojo počitniško skupnost na otoku Ižu, to je v bližini Zadra. Pravzaprav sta tam dve možnosti. Ena je hotel z 200 ležišči in marsičem, kar potrebuje re-kreacijsko-počitniški center. Za sedaj je ta objekt v rokah Jugotankerja, vendar je zelo slabo izkoriščen in bi ga bilo
moč, kot kaže, dobiti. Hotel ima veliko kuhinjo, restavracijo, igrišče, parkirni prostor, lepo plažo in veliko prostora za naložbe. Vsekakor predstavlja mikavno možnost. Lahko pa bi se odločili tudi za kilometer dolg otok ob Ižu, kjer bi sicer morali začeti pri temeljih, vendar so pogoji, ki nam jih postavljajo občinski možje, več kot mikavni. Morda bi dobili otok celo zastonj. Seveda pa bi morali kar precej vložiti v izgradnjo infrastrukture. Razmišljamo, da bi najprej poskrbeli za tisto, kar je osnova sodobnega počitniškega naselja, potlej pa bi gradili oziroma dograjevali hišice ali apartmaje glede na potrebe in naše možnosti. Bistveno pri vsem tem je, da se nam ponuja lepa možnost, ki je zelo verjetno ena izmed zadnjih. Pa še razmeroma poceni je. Če se ne bomo podvi-
zali in se prav kmalu odločili, potlej se nam verjetno slabo piše. Ob Jadranu je prostora vse manj, posebno za domači turizem...«
Jožetu Antolinu seveda nikakor ne gre oporekati. Posebno zato ne, ker omenjen zalogaj za Kranj in njegovo industrijo ni tako hudo velik, da bi bil nerealen. Seveda le v primeru, če bodo vsi, ki jim ni vseeno, kako je poskrbljeno za delavce in njihove družine, stopili skupaj in združili svoje moči. Brez sodelovanja gotovo ne bo šlo. Bi pa kranjskim delavcem še kako prav prišla dobro organizirana počitniška skupnost. Kdo ve, kje so časi, če jih bomo sploh še doživeli, da nam ne bo potrebno gledati, kam na dopust in za koliko denarja. Verjetno še zelo zelo daleč.
Andrej Ulaga
Ste že slišali za tisto, da v sili hudič tudi muhe žre?
Univerzalna strankarska (protiboljševiška) vadnica (XIII.)
0 skorajšnjem pogrebu azijskega načina proizvoUnie
Vprašanje:
V predvolilnem času so nam vsi obljubljali raj na zemlji, ne šele v nebesih, jur pa mislim, da denarja še za sol ne bo, če ne bomo vsi takoj zavihali rokavov. Poglejte samo, koliko ljudi je še po pisarnah in kdo najprej leti iz službe, ie ni dela! Vrana vrani še ne izkljuje oči! Veliko več je tistih, ki komandi-rujo, kot pa tistih, ki delajo...
Bo sploh kdaj drugače? Ljudski rek pravi tudi: bog je najprej sebi brado ustvaril. In tako vodilni, ki zapuščajo preluknjane barke, najdejo nove službe le zase, delavci pa so jim deveta briga.
Kdo je za vse to kriv? In kako iz te šlamastike?
Tako nas sprašuje Janez P., urednik taborniškega glasila, ki je pred volitvami izstopil iz partije, da bi še pravočasno postal nadstrankarska osebnost in ostal v službi, zdaj pa mu prav tako kot drugim grozi stečaj in cesta.
Odgovor:
Kritike realsocialističnega modela v jugoslovanski varianti so gotovo enostranske, kolikor mu pripisujejo vse tegobe, ki so se zgrnile nad to družbo danes. Prav ta model je v petdesetih in šestdesetih letih omogočil Jugoslaviji enega najhitrejših ekonomskih in socialnih razvojev v svetu. Šlo je za inovi-
ranje realsocialističnega modela, predvsem z decentralizacijo in s samoupravljanjem. Te inovacije so poleg široko odprtih kanalov vertikalne mobilnosti in socialne promocije.najnižjih družbenih slojev zagotavljale visoko stopnjo mobilizacije prebivalstva za realizacijo projektov, ki jih je načrtovalo državno in partijsko vodstvo. Obnova dežele, izgradnja infrastrukturnih objektov, graditev industrije in delo v novo zgrajenih tovarnah - vse je teklo v obliki množičnih akcij in udar-ništva. Mase so sestavljali delavci in deagrarizirano kmečko prebivalstvo. Za delo ni bilo potrebno veliko znanja in osebne iniciative, pač pa dosti fizične energije in volje, ki jo je vodstvo projektov vzdrževalo najprej z ideološko propagando, z mitingi in z zagotavljanjem najnujnejših sredstev za življenje, pozneje pa vse bolj z narašča-
jočim osebnim standardom. Seveda so mobilizirali tudi rezultati projektov sami. Ta model je bil uspešen, dokler je bilo na voljo dovolj delovnih in materialnih virov, dokler so bili projekti tehnološko nezahtevni, dokler niso začeli dobivati značaj spomenikov in dokler ni z naraščajočim osebnim standardom spodbujeni individualizem začel v masovnih projektih doživljati take blokade, da se je lahko uveljavil le v po-trošni in v neformalni proizvodni sferi.
Morda je prav to zadnje ključno. Jugoslovanski model socializma, ki je v primerjavi z drugimi gradil na naraščajočem osebnem standardu, je sprožil individualizem, ki ga poznajo vse razvite industrijske družbe, vendar pa ga kreatorji modela niso znali ali pa iz določenih ideoloških razlogov niso hoteli izrabiti kot enega vzvodov sodobnih proizvodnih sistemov.
Svobodni Sindikati Slovenije
Ustvarjalnost je v prvi vrsti individualna, sprošča pa se lahko v timih, v realnih skupinah. To pa ne velja le za proizvodne sisteme, v katerih direktorji, ki niso dorasli novim razmeram, tožijo, da strokovne službe niso sposobne realizirati njihovih idej. Zagotovili pa niso niti tega, da bi jim njihovi strokovnjaki lahko predstavili svoje ideje. To velja v enaki meri za družbene dejavnosti, kjer se učiteljem vztrajno predpisujejo izobraževalni programi, ki naj jih izvajajo. To ne velja v nič manjši meri v politični sferi, kjer se na primer najprej z zakonom predpiše, kdo je zainteresiran za zdravstvo in šolstvo, in kjer se z zakonom določi program, ki ga mora izvajati sis, potem pa se pričakuje navdušeno participacijo. Nova družbena gibanja so izraz globoke potrebe po politični ustvarjalnosti in po reševanju življenjskih problemov, na katere sistem razvejanih formalnih institucij sploh ne reagira. Brez prestrukturiranja političnega sistema v smislu spodbujanja in upoštevanja iniciative posameznikov in realnih skupin ter v smislu opuščanja abstraktnih kolektivitet na račun pluralizma realnih zainteresiranih subjektov ni izgledov za resnično prestrukturiranje gospodarstva.
V Sloveniji je azijski način proizvodnje in upravljanja prej odpovedal kot v drugih jugoslovanskih republikah. Z njegovo zamenjavo ni mogoče odlašati. Zato obstajata samo dve realni možnosti, da se celoten jugoslovanski sistem modernizira ali pa da se pospešeno diferencira v skladu s pogoji v posameznih republikah.
Vir: dr. Ivan Svetlik, Štiri teze k nacionalnemu in socialnemu programu, referat na Ziherlovih dnevih 22. in 23. oktobra 1987, zbornik knjižice FSPN, str. 75-77.
Tokrat bolj zares kot za šalo uredil ta izobraževalni kotiček Janko Špiček
Humoreska
Kako sestaviti vlado
Dan po volitvah smo v bližnjem bistroju naleteli na profesionalnega debaterja Tomaža. Stal je pri šanku, zamišljen, kot da bi tuhtal o strašnem problemu. To seje videlo tudi po tem, kako hitro je praznil dvojne brizgance.
-	Ste slabe volje, ker vaš kandidat ni zmagal na volitvah? smo ga pobarali. »Kako morete spraševati kaj takega,« nas je zavrnil, saj vendar veste, da
so volitve tajne.
-	In kaj vas sicer muči?
»Pssst! Vlado sestavljam.«
-	Je Kučan vam poveril mandat?
»Kje pa. Sploh ne bi sprejel. Pač pa razmišljam, kakšna bi morala biti naša nova vlada.«
-	Kakšna?
»Dobra!«
-	In kdo naj bi bil predsednik?
»Pučnik.«
-	Zakaj pa? saj nima za seboj vseh Slovencev?
»To ni važno. Važno pa je, da bi bila s Kučanom dober tandem. Saj veste,’ kako se je sicer trmasti Kučan pod Pučnikovim vplivom spremenil iz federalista v konfederalista.«
-	Ampak Pučnik je izjavil, da nikakor noče biti predsednik vlade...
»Že res! Ampak mislim, da bi ga bilo treba prepričati.«
-	Kako?
»Če ne zlepa, pa zgrda. Zakaj pa imamo partijo, pa udbo?
-	Bojim se, da pri Pučniku to ne bi zaleglo. So že poskušali...
»To je res, obe sta poskušali partija in udba. In prav to je problem.«
-	Pravijo, naj bi bil novi slovenski šef vlade demokristjan Peterle?
»Ah, ta bi bil boljši kot notranji minister.«
-	Zakaj pa?
. »Med predvolilno kampanijo se je dvakrat ali trikrat zmotil in se potem popravljal. To je odlično priporočilo za našega notranjega ministra. Tako je učinkoval tudi Ertl. In če bi ga zamenjal Peterle, bi bila kontinuiteta zagotovljena...«
-	Mogoče pa bi Peterle, ki ima kvalitete notranjega ministra, lahko prisilil Kučana, da bi delal tako, kot bi on in Demos hotela?
»Ha. Pozabljate na to, da je Peterle zakrknjen katolik, Kučan pa spreobrnjen protestant. Ali hočete še kakšno versko vojno na Slovenskem?«
-	Ja, in kaj nam je torej storiti?
»Še en špricer,« je vzkliknil Tomaž in tako dvoumno končal naš pogovor.
Bogo Sajovic
Delavska enotnost	DOMAČI UČITELJ, SOPONAV- UALEC	ROMAN L N. TOLSTOJA	IME IN PRIIMEK SLOV. PISATELJICE (»VRNITE SE SINOVI«)		AVTOR KRIŽANKE R. NOČ	OTOK V SREDO-ZEMUU	VRSTA RAZ- CVETJA	SLOVENSKA PESNICA ŠKERLOVA	VIDAV IVAN	PLATINI PODOBNA KOVINA . (Ir)	MLINSKI ŽLEB	SUMERSKA BOGINJA PLODNOSTI	RAZRIT, RAZTRGAN SKALNAT SVET	TONE ANDERLIČ	NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 16 Rešitev nagradne križanke pošljite do 15. maja na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 16. Nagrade so: 120,00, 100,00 in 80,00 dinarjev.	
ZNANA PREŠERNOVA PESEM				RAZJEDA NA KOŽI ALI SLUZNICI	PIANIST											
00. SLOV. PESNIK 'RANCE)					BAKRORISBA TURŠKI FEVDALNI SISTEM											
REL 'OST									MIT. PRVI LETALEC PESNICA Cernej					RDEČKAST PLANET		
VRSTA ACETATNE CELULOZE							ŽENSKA, KI SE UKVARJA Z RANOCEL-NIŠTVOM	BULA ŽLEZNEGA TKIVA PODTALNO DELOVANJE								—Delavska enotnost—, List je ustanovljen 20. novembra 1942. •	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 •	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 •	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 •	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brejer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, redakcija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, h. c, 310-033 •	Naročnina 321-255 •	Posamezna številka Delavske enotnosti 6 dinarjev •	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo •	Poštnina plačana v gotovini •	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2 •	Žiro račun: 50101-603-46834 •	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
OKRAJŠANO AMER. ŽEN. IME (PAMELA)				IT. KIPAR IN GRAFIK (MARINO) KESANJE							OČE FR. FILM. IGRALKA (ISABELLE)					
VRESJE						BOSANSKO MOŠ. IME PTIČ SEV. MORIJ						JANKO RUDOLF ITALIJ. IME REZIJE				
PRŠIVA- LEC TEHERANA										ŠPORTNO OBLAČILO DUŠA UMRLEGA PR! SLOVANIH						
ŠPANSKO ŽEN. IME					GOVORJENJE LAŽI čebelT PODOBNA ŽUŽELKA								AVSTRIJ. ALPSKI SMUČAR (HANS)	NEDA ARNERIč		
MREŽASTA TKANINA				RDEČERJA-VA BARVA KARLE KLANČNIK					NORV. JEZIKOSLOVEC (IVAR) ARGON							
POLDRAG KAMEN S ČRNIMI PROGAMI						ZNESEK. KI SE PLAČA ZA ZAKOL ŽIVALI										/O ljubljanska banka Splošna banka Celje
MAJHNA RACA						OREL IZ GERMAN. MITOL				PISATEU FLEMING				Delavska enotnost		
enotnost
Splošna banka Celje
STAVKA STAVKA STAVKA STAVKA STAVKA
STAVKA STAVKA STAVKA STAVKA
15. maja 1990 od 13. do 14. ure
Sindikat tekstilne in usnjarskopredelovaine
industrije Slovenije
Za naše zahteve po ureditvi izjemno slabih razmer v tekstilni in usnjarskopredelovalni industriji se država in njene ustanove že več kot leto dni ne zmenijo. Tudi po naših ponovnih zahtevah na 5. skupščini sindikata dejavnosti, 23. februarja letos, se ta odnos ni spremenil. ZATO STAVKAMO
Pospešeno se nadaljuje propad obeh panog, ki doživljata likvidnostno agonijo in se zatekata v vse hujše mezdno izkoriščanje dela in strokovnega znanja svojih delavcev. ZATO STAVKAMO
Delavci, zaposleni v tekstilni in usnjarskopredelovalni industriji, smo doslej prispevali dobršen del akumulacije slovenskega gospodarstva. Še danes, z zastarelo tehnologijo in podcenjenim delom in znanjem prispevamo kot delovno intenzivni panogi nadpovprečno višino družbenih dajatev. ZATO STAVKAMO
Za dejansko izboljšanje pogojev za poslovanje v obeh panogah se morajo dajatve znižati najmanj za 40 % in bremena za zadovoljevanje skupnih in splošnih potreb enakopravno porazdeliti med delovno intenzivne in
kapitalno intenzivne panoge. ZATO STAVKAMO
Zahtevamo učinkovit sistem varstva pred nelojalno konkurenco iz uvoza - nasprotujemo intervencijskemu uvozu tekstilnih in usnjarskih izdelkov, dokler država ne zniža davščin na surovine in reprodukcijski material na raven naših zunanjih konkurentov. Terjamo realno vrednotenje našega izvoza s primerno višino nadomestila
za izpad prihodka zaradi tečajne politike. ZATO STAVKAMO
Vse to zahtevamo že vrsto let, vendar je stanje vse slabše: obremenitve se večajo, plače delavcev pa komaj
pokrivajo eksistenčni minimum. ZATO STAVKAMO.
GE TEGA. NE BO STORILA, BOMO PRIPRAVILI ŠIRŠO STAVKO.
ZAHTEVAMO DRUGAČEN POLOŽAJ, POŠTENO PLAČILO ZA DELO IN TRAJNO UREDITEV RAZMER.
TOKRAT STAVKAMO OPOZORILNO, STARI VLADI ZA ODHODNICO IN NOVE VLADI ZA POPOTNICO, KI JO
BO MORALA TAKOJ RAZREŠITI
Da bi dosegli naš cilj, naše skupne zahteve, je potrebna dobra obveščenost in sodelovanje vseh delavcev.
Vsi zaupniki, predsedniki sindikatov podjetij, člani izvršnih odborov, člani republiškega odbora in poklicni kadri v regijah, mestu in
občinah morajo sodelovati in obveščati članstvo.
Stavko vodi stavkovni odbor pri republiškem odboru sindikata tekstilne in usnjarskopredelovaine dejavnosti Slovenije.
Sedež stavkovnega odbora je v Domu sindikatov, Ljubljana, Dalmatinova 4, v sobi 19/11, telefon 061/316-695 ali 061/310-033 interna 422. Člani stavkovnega odbora bodo v stalnem stiku s predsedniki regijskih organov oziroma z njihovimi sklicatelji.
Člani republiškega odbora, občinskih, mestnih in regijskih odborov ter zaupniki sindikata v podjetjih bodo poskrbeh za potek stavke
v svojih okoljih in o vsem sproti seznanjali stavkovni odbor.
Stavkovni odbor o stavki, njenem začetku, trajanju in ciljih obvešča javnost in vse ustrezne ustanove prek sredstev javnega obveščanja.
V času stavke bodo stavkajoči delavci v podjetjih v delovnih oblekah.
Delavci, ki v času stavke niso razporejeni na delo, bodo o njej seznanjeni in jim je treba omogočiti sodelovanje
Zbor stavkajočih delavcev skliče izvršni odbor osnovne organizacije ZSSS oziroma konferenca, ki obvesti republiški stavkovni odbor o poteku stavke in o njihovih stališčih, o stavkovnih zahtevah in o morebitnih dodatnih zahtevah.
Med stavko se bo stavkovni odbor pogajal z ustanovami, ki jim je naslovil svoje zahteve.
Če stavkovni odbor ugotovi, da zahtevam ni bilo ugodeno ali se ne rešujejo, zahteva ugotavljanje odgovornosti in sprejme sklep o ponovnem sklicu stavke. Stavko lahko tudi prekine, če so zahteve delavcev med tem uresničene.
Stavkovni odbor obvešča stavkajoče delavce o pogajanjih in o sprejetih dogovorih sproti.
Stavkajočim delavcem pripada med stavko nadomestilo v skladu
s sindikalno listo.
Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije
STAVKA STAVKA STAVKA STAVKA

STAVKA STAVKA STAVKA STAVKA STAVKA