Boris Merhar
ŠE  KAJ O   SLOVENSKI RIMI
I
Slovenska rima je bila v zadnjih treh desetletjih le dvakrat deležna teht-nejših in problemsko pobudnih obravnav: v nekaterih poglavjih Isačenkovega Slovenskega verza (1939), s pomembnimi popravki in dopolnitvami po tej študiji izzvanih kritikov (A. Vratuša, J. Kastelic), in v Bajčevem članku O slovenski rimi (Jezik in slovstvo III 1957/58).
Kljub upravičenim pridržkom nasproti Isačenkovi koncepciji in dokaj ozko formalistični metodi je naša kritika njegovemu poskusu priznala določena pozitivna, stvarna dognanja, zlasti o nekih zakonitostih Prešernovega verza, poudarila pa je tudi njegovo zaslugo, da je s svojim nastopom opozoril na dotlej pri nas vse preveč zanemarjeno slovstveno in slovstvenozgpdovinsko poglavje: na problematiko in zgodovino slovenske metrike in verzifikacije. Nekaj bistvenih in prav z zgodovino naše rime zvezanih vprašanj je skušal Isačenko v svoji knjižici, ne glede na pičlo gradivo, ki se je nanj opiral, ne le reševati, marveč že kar na hitro in dokončno tudi rešiti. Tu pa je naletel na soglasno odklonitev ali vsaj močne pomisleke tako pri obeh svojih predvojnih kritikih kakor tudi pri Bajcu. Najbolj se je stvar zaostrila ob problemu slovenske moške rime »v stranskem poudarku«, ki je Isačenko o njej trdil, da je prišla v našo ljudsko pesem iz nemške ljudske pesmi, kakor tudi, da jo je tudi »Prešeren prevzel iz nemščine in jo uzakonil v slovenski poeziji«.
Tu seveda ne morem obnavljati tedanje argumentacije na tej in na oni strani, omeniti pa moram vsekakor, da je že Isačenko v razpravljanje o tej rimi vnesel precejšnjo nejasnost, ki pa bi se ji bil spričo avtorja, ki ga citira (Minor, Neuhochdeutsche Metrik), pač lahko izognil. Minor namreč v posebnem poglavju o stranskem poudarku (Der Nebenakzent) opredeljuje le-tega kot svoboden, nekako potencialen poudarek, ki se pojavlja v določeni oddaljenosti od glavnega poudarka ter v odvisnosti od dane govorne oz. metrično-ritmične zveze. Tako se v okviru iste besede (redoma) lahko pojavi šele, če je beseda trizložna, pri čemer pa utegne biti npr. geflügeltes/gezügeltes v danem ritmičnem kontekstu čisto daktilsko izgovorjeno (torej tekoča rima), v drugačnem kontekstu pa dobiti na zadnjem zlogu stranski poudarek (geflügeltes/gezügeltes) in tako dati (najsi hkrati »razširjeno«, vendar) zgolj enozložno — moško rimo. Netočna je potemtakem Isačenkova trditev, da »nemščina... pozna moško rimo na nenaglašen zlog«, prav tako pa takšna rima tudi ni kar nič »protislovna«, kakor je o njej trdil Isačenko, saj je s stranskim poudarkom opremljen zlog vendarle (čeprav nekoliko šibkeje) naglašen zlog. To domnevno »protislovnost« je za Isačenkom povzel tudi Vratuša v trditvi, da to »pravzaprav niti moška rima ni več ...«, ter predlagal zanjo naziv »tako zvana moška odprta rima«.
Večjo jasnost, širši razgled po gradivu pa tudi ustreznejši naziv z opozorilom, da nastopa tovrstna rima pri nas (dasi redkeje) tudi v zaprtih zlogih, je prinesel v ta vprašanja Bajčev članek, čeprav tudi tu še beremo (s kontekstom njegovih izvajanj sicer neskladno) formulacijo o »rimanju nenaglašenih samoglasnikov s kratko poudarjenimi ali med seboj«. Isačenko je videl v tovrstnem rimanju »značilnost, ki je sicer ne srečamo v nobeni evropski verzifikaciji« razen
92
v nemški (in po njej v tem smislu vplivani slovenski, »umetni« in ljudski). Podobno, vendar z znatno omejitvijo, kar zadeva razširjenost tega pojava, opozarja tudi Bajec na to kot »neko posebnost slovenske rime v nasprotju z običajem pri drugih slovanskih narodih«. Kako je torej s tem rimanjem v stranskem poudarku?
Najprej moramo že na domačih tleh dati pojavu širšo osnovo, kajti niti v vsem tem razpravljanju in doslej menda še nihče ni ugotovil ali vsaj ne zapisal, da imamo v slovenščini, sicer mnogo redkeje, tudi ženske rime v stranskem poudarku. Isačenko sicer opozarja na tovrstno rimanje v nemščini, kjer pa mu je to le »posebnost«, pogojena v obilici zloženk v tem jeziku (Leichensteine/Mon-denscheine), za slovenščino pa to kar a priori in celo normativno izključuje: »V slovenščini torej ni onega stranskega naglasa, ki je možen v nemških sestavljenkah, in zato velja pravilo, da mora biti v ženskih stihih zadnji ikt vselej naglašen [mišljeno je: imeti glavni poudarek]. Kolikor je meni znano, ni izjem tega pravila, vsaj do Zupančiča.« Drugačnemu spoznanju se je močno približeval Bajec tam, kjer govori o stranskem poudarku v večzložnih besedah in o poudarni alternaciji škodovati — škodovati, le da se mu od tod ni pokazala tudi možnost za žensko rimanje v stranskem poudarku, marveč je s tem za celoten problem zelo tehtnim momentom argumentiral proti Isačenku le v zvezi z moško rimo.
Sicer pa si oglejmo nekaj primerov tega neznanega in nepriznanega ženskega rimanja v stranskem poudarku v daljših in predvsem tudi nezloženih slovenskih besedah, in to iz časov »do Zupančiča« kakor tudi iz novejšega pesništva (ostrivec = glavni poudarek; krativec = stranski):
Prešeren:     leto / triintrideseto vero / märsik'tero
Levstik:       Noetovi / rodovi
Betlehemu / njemu
Valjavec:    zlosti / nötmösti Jönatäna / vdana Jezusova / koča nova
Cegnar:       javorove / nove
glasovi / stvärnikövi
btritar:        kukavice / prepelice časnikarja / drvarji
Gregorčič:    Velegraida / vlada
Gestrin:       ptice / ijetrnice
Kette: faräni / tulipani
govorica / veverica lastovica / devica i^eljäni / Cimpermani
Zupančič:    trojici / bisernici
s tüli(pami / lilijami
Medved:      zakona / Salomona planšarica / lica
Gradnik:     prevare / janičarje lice / roparice
Gruden       Gorico / jadrnico
Klopoič:      orkestriona / Madöna
Vodušek:     nemaničev / ničev
Fatur: Jeruzalema / objema
puidrnica / lica
Vipotnak:     spomina / materina •
Udoviič:       läkotnice / nosnice
Strniša:       'kukavica / hiša (asonanca)
Navedeni primeri pričajo, da tovrstna ženska rima nastopa redoma le v zvezi z ustrezno se končujočo besedo s »pravim« poudarkom na predzadnjem zlogu, medtem ko analogna moška rima te omejitve ne pozna, kakor tudi ne analogna ženska v nemščini. Redkost teh rim pri nas je seveda le naravna posledica maloštevilnosti slovenskih štirizložnih besed s poudarkom na prvem zlogu (ali še daljših, izsiljujočih stranski poudarek, prim. »Rodil Abrahamöv'ga hči«), s čimer smo pač prikrajšani za neke možnosti vse bolj ubranega rimanja, kakor pa nam ga dajejo npr. znani ad hoc ustvarjeni poudarni premiki tipa lica/ zvezdica (Jenko), pravljice / ptice, spomenikov / bojevnikov (Gregorčič) idr. Pri vprašanju o izvoru takšnega ali drugačnega rimanja gre torej vse prej upoštevati samo poudarno strukturo jezika kakor pa morebitne zunanje vplive, kar je še pred Bajcem nakazoval tudi Vratuša (ki je tudi kot prvi in prav uspešno zavračal
93 i
Isačenka predvsem z navajanjem konkretnega gradiva). Od tod pa izhaja, da bo pač vse več primerov takšnega rimanja v tistih slovanskih jezikih, ki imajo večje število ustrezno naglašenih daljših besed. V poštev prihajata predvsem srbohrvaščina in češčina, in poezija le-teh nam to pričakovanje res potrjuje (ostrivec je v češčini, kakor znano, znak dolžine, ne poudarka):
natopljena / osvećena (ljudska p.) strane / Dubrovčane (M. Vetranović)
istočnoga / moga (D. Ranjima) striloiviit'O / lito
kopreoiicu / licu (A. Cubranović)
sina / doimovina (P. Preradović)
ugrijana / usijana (V. Nazor)
ište / hrvalište (T. Ujević) ild.
poručila / mila (staročeška lirika) pobliz boru / rozhovoru (J. Neruda)
zdpasiily / sily
rano / oplakano
rozloženi / pohrouženi
okovane / uchystane (J. VrcMicky)
dozrävajl / kraji
lasturami / znämy (A. Sova)
ptaci / ohniväcd (J. Wolker) itd.
Primere navajam le za kratko ilustracijo, ker je tako rimanje v obeh jezikih sploh povsem običajno in ga je bržčas še mnogo več kot tovrstnega moškega rimanja v slovenščini, razen tega pa tudi ni vezano na kvantiteto zloga oz. vokala ter nastopa tako v mešanih kakor v enakšnih dvojicah. — V svobodno poudarjajoči ruščini je taka rima sicer možna, vendar prav izjemna: dni-ka / prä-vednikov (Majakovski).
Po tem za nadaljnje razpravljanje sicer ne brezkoristnem ovinku se povrnimo k poglavitni stvari, k problemu slovenske »moške rime v stranskem poudarku«. Najprej opozarjam, da bom za ta Bajčev stvarno točni, a nekoliko neokretni termin v nadaljnjem uporabljal naziv »nepopolna moška rima«, a glede na fonetično oznako daktilsko naglašene »besede« (O. Jespersen) oz. še posebej »daktilske končnice« (M. V. Panov) s formulo »t 4 1 2« bi jo morda lahko imenovali tudi »polpoudarno moško rimo«. (Isačenko, str. 32, ima za oznako slovenskih besed — a že kot takih! — tipa »pesmicah«, »deklica« celo še ostrejšo številčno formulo »3 1 2«; ker pa vztraja na Skrabčevi tezi o enem samem naglasu na vsaki besedi ter stvar absolutizira ne glede na tak ali drugačen kontekst, tudi ne vidi razlike med »v pesmicah mojih« in »zleteli v pesmicah«, kjer je slednja beseda »daktilska končnica«, ki se pod vplivom jambskega metričnega impulza in predhodnega »sanjah« čisto neprisiljeno ubere v polpoudarno moško rimo.)
Kot prvo se vsiljuje vprašanje, ali je nepopolna moška rima res le posebnost nemške in slovenske v »vsej evropski« oziroma slovenske v slovanski verzifikaciji. Dvom o tem se zbuja pravzaprav že na osnovi tega, kar se nam je pokazalo v zvezi z analogno žensko rimo, se pravi, da je pač tudi tu računati z možnostjo za takšno rimanje v tistih jezikih,* ki potiskajo poudarek čim bolj proti začetku besede ali pa imajo svoboden poudarek. Izmed slovanskih jezikov prihajata potemtakem kot prva v poštev spet ista dva kakor pri nepopolni ženski rimi. In za primere res ni zadrege:
• strukturalno sorodnega tipa? Toda Jespersen (Lehrb. d. Phonetik, 219—220) govori celo o »občečloveški« poudaml zakonitosti v zvezi s svojim fonetičnim označevanjem nemäkih besed »rettete, indischen, mutigen« z že omenjeno formulo 4 12. . :
94
Vu taj nemškoj zemlici se posut su fabiuke i te gore visoke se su snegom pokrite.
(Kajkavska ljudska, Žganec, št. 24)
Nju mi žela braca dva i med nemi sestrica, bila tužna, žalosna. (Žganec, št. 31)
Svekrvo, gujo išarena! U guju si se stvorila, ne bi li mene uila.
(K. H. ftistić, 89)
Ne znaju se kraljevi, ne poznaju carevi, ne nište se potrebni.. . (Vuk, I, 143)
I vanj dan / nigdi stan smiriti / sjedi ti (M. Držić)
sloboido / bog je do (I. Gundulić)
dvor / razgovor (St. Djurdjević)
da zna / Srbina (Dj. Jakšiić)
mrki sin / Hrvaćanin (A. Šenoa)
dan / radostan (G. Krklec)
grud / kojekud (S. S. Kranjčević)
platno tka / suzana (D. Tadijanović)
itd.
V kajkavskih ljudskih pesmih je primerov nešteto, zvečine v enakšnih dvojicah (trojicah . . .), na štokavskem vzemlju pa je rima, in zlasti še moška, v ljudski pesmi sploh mnogo redkejša in večkrat le bolj naključna ponovitev enakšnih morfemov konec verzov, medtem ko se je v hrvatski in srbski »umetni« poeziji — glede na strukturalne ovire v samem jeziku — še kar opazno uveljavila, vendar »v stranskem poudarku« skoraj izključno le v mešanih zvezah.
V češčini je naši ustrezajoča, tj. enozložna moška rima možna le, če je vsaj ena od stikajočih se besed enozložna, poleg tega pa ločijo še posebno, dvozložno (po naše: razširjeno) moško rimo, torej s stranskim poudarkom na obeh zadnjih zlogih:
posadit / Elatou nit
kolovrat / bude brät (K. J. Erben)
fclid / pfpravit (J. Sladek)
težko jdeš / zahynes
večna jsem / ližasem (V. Dyk)
pije ;zem / hlaholem (A. Sova)
každy den / u kamen (J. Wolker)
chovala / žehnala
žaloba / zasoba (V. Halek)
sedelo / drželo (K. J. Erben)
otcove / vekove (J. Vrchlicky)
obzioru / prostoru (J. S. Machar)
počina / hodina (J. Wolker)
itd.
Tako je torej češčina, kljub svojemu stalnemu (glavnemu) poudarku na prvem zlogu, v tovrstnem rimanju presenetljivo blizu svobodno poudarjajoči slovenščini, le da je slednja v tem še precej liberalnejša, ko namreč za moško rimanje zgolj v stranskem poudarku ne zahteva še skladnosti od predzadnjega vokala dalje.
Preostane nam še glavni predstavnik svobodno poudarjajočih slovanskih jezikov, ruščina, ki bi ji, po vsem povedanem, možnosti za tako rimanje ne le pripisovali, marveč bi od nje vsaj nekaj take prakse že kar pričakovali. Isačenko, ki mu je to zgolj nemška in slovenska verzifikacijska posebnost, za ruščino stvar kar počez izključuje. Vendar upravičeno le, kolikor naj bi imeli tu pred očmi značaj in obseg tega pojava v slovenščini, ne pa absolutno. Pomenljiv je že tisti
95?
sicer osamljeni, vendar spontano zapisani in potencialni danosti ustrezajoči primer pri Puškinu (ona/ podymetsja; Isačenko, 31), ki ga je pesnik pozneje, v svoji vezanosti na francoska metrična načela, kot »pomanjkljivega« zavrgel. V nasprotju s tem zatrtim utrinkom možne metrične inovacije pa je na literarno normo vse manj vezani, vse bolj ljudski Koljcov že kar izdatno sproščal te verzi-fikacijske možnosti, čeprav je stvar zaradi njegove ¦— prav tako bolj ljudske — nedoslednosti v rimanju nekoliko manj opazna. V pesmih, kjer se mu izpreple-tajo zgolj oksitonirano in daktilsko končujoči se verzi, se mu je rimanje, kolikor ga je, tako rekoč samo ob sebi ubiralo v takšno nepopolno sozvanjanje nekaterih končnih zlogov- Značilno je, kako povsem brez posluha za to ritmično-zvočno posebnost v poeziji Koljcova je bil glavni urednik in poleg Aškerca glavni prevajalec Ruske antologije (1901) in kako sozvočno, a vendar čisto domače je za-zvenela pod Kettejevim prevajalskim peresom. Za primerjavo le prve tri kitice dveh metrično istovrstnih pesmi Koljcova v Veselovem in Kettejevem prevodu;
Ne šumi ti, rž, se zredim klasjem! Ti kosec ne poj o stepi široki!
Saj inimam komu blaga si množiti, saj nimam komu iskati bogastva!
Mlademč blaga prihranil bi innogo, ne iduši svoji — pač iduši — devici. (Vesel)
Ah, čemu so me vdali šiloma za nemilega, moža starega.
Pač veselje bo moji materi zdaj utirati grerkke mi solze.
Pač veselje bo otcu gledati žit je — bitje to moje žalostno. (Kette)
Isačenko pa navaja v svoji knjižici še drugo tako nenavadno, po njegovem pravzaprav »nepravilno« rusko rimo (pastbišče / raz by ešče, str. 93), ravno ta pa bi ga bila lahko opozorila na neke sorodne pojave v novejši ruski verzifikaciji, spričo katerih bi bil moral svoje trditve, kakor že ob prezrtem Koljcovu, precej ublažiti. Gre za neke niti ne tako maloštevilne primere sicer tri- in večzložnega (zloženega in nezloženega), vendar mešanega, tekočega in (razširjenega) moškega rimanja pri Brjusovu, Majakovskem idr., kakor:
roiskošd / roiz kovši neprošen ty / sibrösennyj vykladok / privykla täk semi planet / vypljunet v pamjati / po ... tropam idti nezrimyj nam / imenam inkognito / me uznaet uiitoto (V. Brjusov)
radosti / podrasti idti / šestidesjati dövody / do vody O'dnomü / golödnomu deševo / najdeš ego iköin čelo / oköncilq drovä / Sidorova'
(V. Majakovsiki)
Res je sicer, da v teh pesmih ob (prevladujočem) svobodnem verzu ni pravega metričnega impulza, vendar pa dosledno prestopno sosledje tovrstnih rim
• Poudarno in deloma tudi glasovno dokaj blizu tem tvorbam bi bila Prešernova trizložno asonirana dvojica deklice/pesmi vse (Prekop), sicer pa nas spominjajo še drugih Prešernovih trizložnih (in zloženih) asonanc; vriš in vrisk/sliš in pisk (Lenora; Bürger ima: Slng und Sang/Kling und Klang); pogrebcov trop/se pokop (brez osnove v Bürger ju, pač pa v Zoisu: na prekop/bab en trop); klop, klop, klop/so v kolop (Bürger le: hopp hopp hopp/sausendem Galopp); sov in vran/sodni dan; golih pleš/negodnih veš (Ponočnjak); sredi rož/sveti mož (Romanca od Strmega grada).
96   1
npr. v pesmi Brjusova Inkognito podčrtava suvereno vezanje poudarno različnih dvojic (tj. oksitonirano in daktilsko končujočih se verzov, kakor v zastavkih že pri Koljcovu, le da v okviru širšega, trizložnega sozvočja). Vse to pa tudi za ruščino ovrača mnenje tako A. V. Isačenka kakor N. A. Sokolova, da »druženje različno poudarjenih besed ... ne daje rime«. (M. V. Panov, O stroenii zaudarnoj časti slova. Problemy sovremennoj filologu, jubilejni zbornik ob sedemdesetletnici akad. V. V. Vinogradova, AN SSSR, 1965, str. 209). Še drug primer takšnega, za naše uho že bolj tekoče asonančnega, a hkrati z nepopolno oksitonezo konču-jočega se sozvanjanja pa se nam kaže v tistih metrično vezanih pesmih, kjer tako izzvenevanje verzov poleg same strukture daktilskih končnic (4 1 2) podkrepljuje še metrični impulz, kakor kdaj pri Pasternaku ali Jeseninu, in to celo v zgolj enakšnih, daktilskih dvojicah:
Mojej toskoju vynjanijcen, i ot tebja v šipah on ožil nočju nynesnej zabormotal, zapah. (Pasternak)
Inoj travoj i čaščeju otenit mir voda. Malinovkoj žurčaščeju sletit v kusty zvezda. (Jesenin)
Postavlja se vprašanje, ali je to res še kaj bistveno drugega od istovrstnih Gregorčičevih jambskih kitic z razširjeno (daktilsko, vendar po vsem metričnem kontekstu) moško rimo v stranskem poudarku:
Oj grešniki maziljeni, proč krono in škrlat, saj boste vsi prisilijeni vkloniti smrti vrat.
V tej zvezi velja opozoriti še na dokaj sorodno metriko ruskih »častušk«, ki vežejo bodisi glasovno in poudarno enakšno (tekoče — »moško«) ali pa tudi mešano, glasovno in poudarno različno končujoče se verze:
Poletaj-ka, poletaj, polevaja ptašečka, s toski-gorja umiraju po tebe, midašečka.
Ne kokuj, kukušečka, ne kukuj, gorbataja, moja malka horoša, toijko nebogataja.
Pa tudi ruskim hiperdaktilsko-polpoudarno moškim rimam tipa (po Panovu) 4122 oz. 4123 in 51213 bi lahko našli slovenske vzporednice, deloma zgolj poudarno, deloma tudi glasovno analogne:
banj ego ja / vyzvanivaja (Asejev)
v uho revii / Suharevoj ruka tvoja/perekatyvaja (Hdebindkov, Asejev)
huže lica / žuželica stöimosti / stoj i mosti (Hlebnikov)
skövyvajuscij / ocarövyvajuscij rastilajuščimisja / zabyväjuscimisja (Brjusov)
Napoleonov / prerojen, ves nov (Vodnik)
Dävidinjä / živa bila ženica moja / Jezusova usmili se nas / zadnji čas (Kette)
ranila me je / pojila me je (Gregorčič)
okanili so me / odstranili so me ranili so me / hranili so me (Kette)
97
Glede na vse te primere, bodisi mešane ali enakšne, in glede na »splošno priznano« dejstvo, da je »v daktilski besedi zadnji zlog polpoudarjen« (M. V. Panov), je pač jasno, da je ta »polpoudarjenost« le drug izraz za »stranski poudarek«, kar se pravi, da torej tudi ruščina pozna nepopolno moško rimo. Vendar velja poudariti, da je tovrstno rimanje v ruščini mnogo manj razširjeno kakor v slovenščini (in češčini); pojavlja se predvsem v mešanih dvojicah in redoma le v trizložnem glasovno-ritmičnem okviru; v nasprotju s slovensko »umetno« verzifikacijo, kjer si je pridobilo domovinsko pravico pravzaprav že z Vodnikom, se je v večji meri započelo šele v poeziji ruske »moderne« (simbolizma) ter se šteje — z nekimi pridržki nasproti zgolj artističnim intencijam nekaterih novatorjev — med pomembne izrazne obogatitve ruskega verza.
Podani primerjalni okvir nam je pokazal, da gre tu za precej bolj razširjene pojave, kakor pa je to svoj čas prikazoval Isačenkov Slovenski verz, na tej osnovi pa se tudi vprašanje o izvoru nepopolnega moškega rimanja v slovenski verzifikaciji zastavlja v precej drugačni in predvsem širši perspektivi. Sicer pa je za naše nadaljnje razpravljanje ta problem le drugotnega pomena, kajti gre nam predvsem za to, da prikažemo obseg in novejši razvoj te glasovno-metrične kvalitete v slovenski poeziji, njen delež v posameznih razdobjih in pri posameznih avtorjih, pomembnih in manj pomembnih, skratka, da na širši dokumentacijski osnovi od doslejšnje začrtamo vsaj relativno zanesljiv prikaz nekih razvojnih in pesniško izraznih značilnosti v naši novejši poeziji, kolikor se nam pač lahko razkrivajo ob eni sami in na videz tako malo povedni kategoriji, kakor je nepopolna ali polpoudarna moška rima.
(Se bo nadaljevalo.)
98 \
Boris Merhar
ŠE KAJ O SLOVENSKI RIMI
II
Ker razpravljanje o rimi povsem naravno in nujno posega v širšo problematiko verzifikacije in metrike, se pravi v dokaj zamotan sklop odnosov med glasovno-izrazno strukturo jezika in na tej osnovi možnimi zvočnimi in metrično-ritmičnimi sprepleti v verzu, je neka mera subjektivne presoje, zlasti ob subtil-nejših primerih, pač neizogibna. Glede na to in na pomanjkanje tovrstnih raziskav pri nas naj zaradi jasnosti nekaj te problematike tu pobliže osvetlim.
Kakor je bilo že povedano, bo predmet nadaljnje obravnave predvsem nepopolna moška rima v slovenščini. V tej zvezi pa se kot prvo vsiljuje vprašanje, kako naj v določenih primerih razmejujemo moško rimo od tekoče, kakor tudi, ali je daktilska rima le drugo ime za trizložno. Tako npr. Slodnjak (Prešernovo življenje, 1964, 25), označujoč Prešernovo Zarjoveno d'vičico, govori o daktilskih rimah dvičicajsamičica, stokalaljokala, pri tem pa opozarja, da je take rime pisal že Vodnik. Res jih je pisal, v pesmi Milica miljena, ki je tu mišljena, ima v 17 kiticah 11 takih dvojic {pietakalajčakala idr.), vendar na drugačni metrični, tj. na daktilski osnovi, medtem ko je Prešernova Zarjovena d'vičica zložena v trohejski meri. To pa je precejšnja razlika, kar se nam jasho pokaže, brž ko ne gledamo le na rimane konce verzov, marveč primerjamo te dve pesmi kot celoti. Najprej metrični shemi (z dodano oznako sosledja rim):
Predvidene ženske rime v sodih verzih je Vodnik v pesmi vseskozi realiziral, v lihih verzih pa ima poleg omenjenih 11 diaktilskih rimanih dvojic še trikrat daktilske (trizložne) asonance (npr.: piepletatejumevate), medtem ko je v treh primerih opustil eno in drugo (maternajgornjico, sinovlja bominavado znam, mi-Ijena/miljen jej. Nasprotno pa Prešernova matrična shema dopušča, strogo vzeto, zgolj moške rime, bodisi popolne ali nepopolne (s stranskim poudarkom na zadnjem zlogu). Na tej osnovi je Prešeren oblikoval 6 enozložno-moško rimanih dvojic, 7 trizložno rimanih in 3 trizložno asonirane dvojice (obrzdala/obdržala, MapicajJakica, goišega/boljšega, le da so mu bile slednje, ker tedaj najbrž še ni zavesino asoniral, pač le nepopolne moške rime, kakršne je poznal iz ljudske
129
pesmi in iz Vodnika, a seveda tudi iz nemškega pesništva). Mislim pa, da moramo to trizložno rimo, ki na dvozložni metrični osnovi ali tudi še iz drugih razlogov izzveneva polpoudarno, kot razširjeno moško rimo razlikovati öd »prave« daktilske pri Vodniku ali Valjavcu:
Solze pretakala, šmarnice plela, Mileta čakala, pesemco pela:
Kaj mek odlašajio? — Saj mi je rekel. Kaj se zanašajo? — Čas bo le tekel!
Zima rojila je dolgo zadosti, burja nas brila je, neha naj bosti.
Se naveličal sem v hiši že biti, dosti že čičal sem, vunkaj čem iti.
ali tudi še v moderni, kjer pa je vendar redkejša, kakor se ponavadi misli. Naj-izraziteje je pač v Zupančičevem Prebujenju, sicer pa je v svobodnem verzu in v nasploh bolj sproščeni verzifikaciji moderne neredko težko odločiti, kdaj je tedaj tako priljubljena trizložna rima res daktilsko ubrana in kdaj se (v skladu z že omenjeno poudarno dispozicijo daktilske besede ali končnice) nagiblje v oksitonezo. Kot daktilska se namreč lahko izpričuje še, če nastopa v razvidneje vezani tvorbi, in še to bolj v kratkih ali morda še s prestopi »pospešenih« verzih kakor pa v daljših, npr.:
Pesmi kritiku
Me smo čebelice, letamo v panje, ven, zopet vamje, nosimo v celice polno medu.
Me se ne slinimo, me te ne vikamo; v obraz ti šinemo in te opikamo. Daj nam miru! (Kette)
Gazelica
Nad horizont so mi beli oblački priplavali, tamkaj za barjem, nad Krimom so se poigravali. »Beli oblački jesenski, nedolžni, veseli, vi pa gotovo nocoj ste pri ljubicah spavali!« Nismo pri ljubicah, nego pri svojem očetu, pri oceanu se siveim sinoč simo zabavali: pili smo grog in potem po valovih pijani barčice pisane celo smo noč premetavali, da so brezverci molili kot deca pred parkljem, a kapitani preklinjali in obupavali. (Zupančič)
Toda vrnimo se k Prešernu in oglejmo si metrično problematiko njegove »D'vičice« še z druge strani. Zaradi boljše osvetlitve trizložnih rim in njim potencialno lastnega razhajanja med »glasom in naglasom« si dovolimo pregrupacijo Prešernovih verzov v naslednjo kitico:
V tridesetem d'vičica je prebridko stokala: >.Oj me, oj me, božica, čalcala sem goršega.« •
Metrični značaj teh verzov se s tem ni v ničemer spremenil, ker pa smo ločili d'vičico od samičice, njeno stokanje od jokanja in božico od rožice, je izginila trizložna rima — kar pa je ostalo bistvenega in vsem verzom te Prešernove pesmi skupnega, je enozložna, moška rima, v vseh štirih verzih prav tako nepopolna (s stranskim poudarkom), kakor je sicer v originalni 1. kitici (a tudi
130
v 2., 6. in 7. ter v prvi polovici 3. in v drugi polovici 8. kitice, kajti opravka imamo s Prešernovim tekstom, ki po deležu tako rimanih besed •— 62,5*/»! — daleč presega vse druge njegove pesmi z moškimi rimami). Razen tega pa je treba upoštevati, da je pesem nastala še v Prešernovih »kantilenskih« začetkih, in to kot pevni tekst, k napevu neke češke, domnevno ljudske pesmi. Prešernovim »daktilskim« analogni (ali le v zadnjih dveh zlogih glasovno enakšni) češki daktilski konci verzov pa bi po češki metriki sploh veljali za moško rimane. Pa tudi če jemljemo pesem samo ob sebi, bržčas ne bo le moj subjektivni občutek, da branje te »verzificirane študentovske šale« (Slodnjak) že po prvih verzih vsiljuje nekakšen staccato in da nekaj poudarne (skandirajoče) spakljivosti celo prav ustreza ironično zabavljivi intenciji in tonu te pesmi.
Zaradi jasnosti — pa tudi v opozorilo, kako previdni moramo biti s sicer neogibno rabo metrične shematike — dodajmo še nekaj primerov iz Jenka, in to takih z daktilsko metrično osnovo, ki v akatalektični končnici — zopet strogo vzeto — moške rime niti ne dopušča (a nam je nagibanje takšne končnice v oksitonezo po vsem povedanem že znano). Ko bi se v Jenkovi pesmi Pred durmi zadnji trije zlogi prvih treh verzov glasovno (v za rimanje potrebni meri) ujemali, bi jim seveda brez pomisleka prisodili »prave« daktilske, tekoče rime, tako pa beremo: .     . \
Glasno si pevala, ;
strune ubirala, j
nisi pač mislila, j
da sem te čul. 1
Blizu pri durih bil, ]
tvoje sem glase pil, \
ž njimi srce pojil, J
vbogo srce. ' 1
Kljuko prijemala, skor jo pritisnila, pa si ni uipala roika moja.
Solza je padala, lice namakala, nisi je videla, lite zastonj.
a a a b
Značilno je, da Jenko tu na daktilski osnovi in v 12 daktilskih končnicah rima vseskozi moško, v drugi kitici pa celo s »pravim« poudarkom (bili pili popi), a tako je ob daktilski shemi poudarno alterniral že Vodnik, enkrat, toda neri-mano, tudi v Milici (navado znam), večkrat pa zlasti v Bohinjski Bistrici (Bistri-cal iskrica, s črtamilz barvami idr.: skalni sini jo bršlin, vrh Dobravjdrknit bal). Sicer pa ima Jenko eno samo, in še to prav kratko pesem z izvedenimi tekočimi rimami (Nevesta), ki ob ritmu poskočnega plesa nagloma prezvene skozi disonanco veselo-žalostnega svatovanja:
Zvezde se bliskajo, luna ipa sveti, goidci pa piska j o mojem' dekleti.
Snoči je jokalia, dan's ni vesela; to bo še stokala, starca je vzela!
V maloštevilnih drugih primerih so Jenku trizložne rime le osamljene glasovne variacije, le da je tekočnost rimanja tam večidel kaj problematična, deloma spričo dvozložne mere verzov (prim. Obujenko VIII), deloma pa tudi zato, ker se Jenko celo na daktilski osnovi čistega daktila v končnici sploh vidno izogiblje.'Predvsem pa se mu verz poudarno-ritmično oblikuje v skladu s situacijo, smislom in razpoloženjskimi premiki v kontekstu. Izrazit primer za to je njegova pesem Pa nobenega ne, kjer na daktilski osnovi in po prvi kitici s čisto tekoče rimano dvojico povsem prevlada oksitoneza, ki še poudarno podčrtava
131
dekletu neljubo stvarnost, pritisk staršev zastran možitve pa tudi dekletov odpor in njeno odločenost, da bo »odrekla vsem«:
Trije me ljubijo, trije me snubijo.
Prvi je bogat kmet, oču b' bil ljubi zet.
Drugi je priden bolj, materi bolj po volj'.
Tretji je mlad soldat, jaz bi ga tla jemaf.
Pa mii je glas prišel, da bo na vojsko šel.
Ktere me silijo, mi jih ne vsiilijo,
k'ter'ga pa jaz želim, tisfga pa ne dobim.
Jaz pa že rekla sem, da bom odrekla vsem.
V prvi kitici — prav kot začetni pa tudi v skladu s tu predočeno dekletu všečno trojno zaželenostjo — trizložno rimanje še gladko »steče« po danem me-tričnem zastavku; nato pa slede štiri kitice z moško rimo, ki se njena že omenjena stvarna pogojenost še podkrepljuje s petkratno kratko zasekano oksitonezo (kmet-zet-bolj — prišel-šelj, zaradi česar pa zdaj tudi trizložni rimi v 6. in 8. kitici, dasi bi bila šesta zgolj metrično sicer povsem enaka prvi, ne moreta več prav »steči«, obe tudi zato, ker sta govorjeni v poudarno udržani kljubovalnosti, zadnja pa še spričo vezanosti z ostro oksitonezo v zadnjem verzu (vsem).
Pa še primer iz moderne. V kratki, iz dveh štirivrstičnih kitic sestoječi pesmi Večer (Caša opojnosti) ima Zupančič na povsem enakšni metrični osnovi naslednjo poudarno alternacijo v trizložni rimi (citiram le ustrezna prva verza teh kitic):
Metuljčki slovo že jemljejo, utrujene cvetke dremljejo ...
V daljavi tam črni gozd šumi. Okrog in okrog prostost šumi.
Tako torej vidimo, da posluh in sama praksa nasih pesnikov ze od Vodnika pa do moderne le potrjujeta tisto potencialno in tudi dejansko uveljavljajočo se dvopoudarnost daktilske končnice verza, o kateri je bilo govora v uvodnem poglavju. V tem smislu pa je še vse zgovornejše Gregorčičevo trizložno rimanje, ker se skoraj v celoti (v Poezijah I—III 94 "/»-no) uveljavlja le v pesmih z dvo-zložno, zvečine jambsko mero ter se tako že po metričnem impulzu nagiblje v nepopolno oksitonezo; kljub temu (ali pa prav zato) si pesnik včasih (lahko) dovoljuje postaviti v zadnji zlog že sicer poudarjeno besedo: biva sam/uživa sam, trpljenja polnisirotenja poln, rodne vse/vzhodne vse, kamnärji zdäj/zidärji zdaj, žitje streš/bitje stres idr.
Potemtakem je pojem trizložna rima širši kakor »daktilska«, saj zaobsega (ali z njim lahko merimo na):
a) tekočo (ali »pravo« daktilsko) rimo, bodisi nezloženo (bliskajolpiskajo), zloženo (zeleni milne zveni mi!) ali pa mešano (ognjenimilne zveni mi!);
b) dvopoudarno trizložno (ali »nepravo« daktilsko) rimo (vseh gornjih treh vrst). To v glasovnem pogledu označuje ustrezna skladnost v zadnjih treh zlogih verza, medtem ko je v svojem metričnem bistvu to le razširjena moška rima; oblikuje se šele v metričnem kontekstu celotne pesmi (Zarjovena d'vičica, V pe-pelnični noči idr.), ob svoji rimani vzporednici (rekla sem > rekla sem glede na odrekla vsem), iz vsebinsko-ritmičnih razlogov ali pa sta rimajoča se verza že sploh tako poudarjena (biva samluživa sam).
132
Kakor je razvidno iz te opredelitve in iz prejšnjega razpravljanja, je prva^ tj. tekoča rima pri nas prej ko slej dokaj redka. Nasprotno pa se druga — z izjemo tipa biva sam/uživa sam ¦— kot poseben primer nepopolne (polpoudarne) moške rime vključuje v figuralno-metrično kategorijo, ki je v zgodovini naše poezije (zlasti od Vodnika do moderne) v celoti prav vidno zastopana, dasi po dobah in posameznih pesnikih s kaj različno frekvenco. Ta moška rima bo predmet nadaljnje obravnave v že začrtanem smislu, s priloženo statistično tabelo pa bodi stvar že na tem mestu širše okvirno pripravljena, obenem pa dana splošna orientacija o nekih (procentualno »ponazorljivih«) značilnostih in razvojnih premikih naše poezije od Vodnika do prvih let moderne.
H koncu še nekaj pripomb k priloženi preglednici: Vodnika sem obdelal po Smoletovi izdaji 1840, z dodano Ilirijo oživljeno, a brez prevodov, ker bi s svojimi Pesmami za pokušino (1806) ne mogel biti dovolj ustrezno predstavljen. Razen tega pa bodi upoštevano, da je v tabelarni rubriki »Trizložno rimanih verzov« v smislu podane opredelitve zajet tudi del primerov, ki jih je s svoje strani zajela že tudi rubrika »Moško rimanih verzov«. Številke v preglednici podajajo procente.
(Se bo nadaljevalo.)
133
Boris Merhar
ŠE KAJ O SLOVEN SKI RIMI
III   •
Kakor se vidi iz preglednice* v prejšnjem poglavju, prevladujejo med tam upoštevano poezijo tiste zbirke (13:5) oz. pesniki (8:5), ki dajejo večjo ali manjšo prednost moškemu rimanju pred ženskim. Vendar je stvar že vse bolj uravnotežena, če upoštevamo, da je moška rima v celoti le za kako petino številnejša od ženske. To seveda ni nič presenetljivega, ker slovenščina zaradi prostega naglaševanja ni prisiljena favorizirati ali celo močno prevladujoče rabiti bodisi moške bodisi ženske rime (kakor npr. francoščina ali srbohrvaščina). Od tod izhaja, da se je pogostnost moškega in ženskega rimanja v slovenski poeziji lahko oblikovala in spreminjala predvsem po rezultantah individualnih pesniških nagnjenj ter nasploh vse bolj pod vplivom literarnih kot ožje jezikovnih činiteljev. (Tako po zavzetosti za določen verz, npr. za enajsterec ali za »ljudski jambski osmerec«, po navezanosti na določeno pesniško tradicijo, vzor ali šolo, po normativno kritičnih opozorilih ipd.).
Neko prednost je moškemu rimanju dajal že Vodnik, pri katerem pride 0,78 žensko rimanega verza na 1 moško rimanega, za njim pa še Valjavec s količnikom 0,91, Gregorčič 0,68, Gestrin 0,71, Aškerc 0,62, še bolj pa v moderni Cankar 0,47, Murn 0,52 in Zupančič 0,56 (pri pesnikih z več zbirkami je navedeno povprečje).
Prevladovanje ženske rime je značilno za izrazite sonetiste, le da je pri obeh velikih mojstrih te oblike. Prešernu in Ketteju, opazno zmernejše (0,47 in 0,78 moško rimanega verza na 1 žensko rimanega) kakor pri (v tabeli sicer neupoštevanem) formalistu Cimpermanu (0,35). Vendar ženska rima zmerno prednjači tudi v Levstikovi zbirki (ki v njej ni nobenega soneta: O, 8), medtem ko ima Jenko, v čigar zbirki prevladuje kratka, preprosta lirska pesem v trohejski in trizložni meri, domala izjemno uravnoteženo obojno rimanje z le rahlo premočjo ženske rime (0,95).
Da se je ob približno enakih možnostih za eno in drugo rimanje v slovenski poeziji nasploh nekoliko močneje uveljavila moška rima, gre deloma pač tudi na račun manjše mere glasovnega ujemanja, ki je zanjo potrebno, pa tudi na račun tistih možnosti in olajšav, ki so se ponujale za rimanje oz. z rimanjem v stranskem poudarku. Pri slovenski ženski rimi je namreč tako rimanje, kakor smo videli, dokaj redko in možno le v mešanih zvezah (govorica / veverica)*, medtem ko se pri moški lahko tako rimata oba oz. vsi verzi dane rime. Razen tega pa je na določeni metrični osnovi, kakor je bilo prav tako že omenjeno, tudi daktilska rima zvečine prehajala v »dvopoudarno«, tj. v razširjeno moško
' Tam je treba popraviti: procent trizložno rimanili verzov {Ici je povsod računan le od rimanih, ne od vseh verzov zbirke) pri Valjavcu je 2,5 (ne 3,4), pri Jenku 0,9 (ne 0,44) procenta prevladujočih (jambskih) verzov v Gregorčičevih Poezijah 1888 pa 53,9 (ne 49,4).
• Prav izjemen primer, da ima tudi trizložna rima na svojem prvem zlogu le stranski poudarek, vendar tako, da hkrati s svojo rimano vzporednico na dani jambski osnovi prehaja v razširjeno moško rimo, ima Stritar v Nosanu (LZ 1884), morda z naslednjim razmerjem:
Oj ti preljuba, krotka jerebičica, 4 1 2
prijazna deklica, ndtakaričica! 5 12 13
218
rimo. Talco se je torej moška rima v slovenščini oz. v slovenski poeziji obravnavanega razdobja realizirala:
1. zgolj z glavnim poudarkom (»regularni« in najpogostejši, pri nekaterih, in zlasti novejših pesnikih domala edini način), in to
a) z dolgim:
Dalj čas m tmpla gledat', dih prvi ga zd-robii srce samo zavzetim ostane pred očmi.
O, res je, da bi ta/ko ne bilo; vse res, kar dekleta morske pojö; obup mu zaliva srce zvesto. (Prešeren)
b) s kratkim:
Tri leta so preč, zdravnik je čas, razjasnili se spet je godca obraz.
Stoji moravski trg, Lesce,
več lepih deklic v njem cvete,
med njimi judovsko dekle. (Prešeren)
c) mešano (kar velja kot slabše, če je rima zaporedna, medtem ko se z medsebojno oddaljenostjo v prestopnem sosledju ta neskladnost že precej zabriše):
»Nič niste na boljšem, pojdite drugam, obojnim ni dosti prostoren ta hram!«
Potrka. —¦ Siv starček odklene ji hram, ki luč ga brleča obseva; otroci na slami počivajo tam, uboštvo tu vlada in reva. (Gregorčiči
2. z glavnim (a redoma kratkim) in stranskim poudarkom (mešano; vokal s stranskim poudarkom je označen tu kurzivno):
Na mali šmaren preblečena gospa je Micika v cerkev prišla.
Ko v grajski divnjak je prišJa,
judovsika lepa delclica,
mladenča najde kršen'ga. (Prešeren)
3. zgolj s stranskim poudarkom:
Na goslih počila struna je, to, godec! ni dobro znamenje.
Kristjane v cerkev hodijo,
po trgi se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo. (Prešeren)
4. s prehajanjem daktilske (zložene in nezložene) v razširjeno moško rimo (npr. na jambski metrični osnovi):
In angelci trc^bentajo, prelepo muzicirajo, dušice lepo rajajo,
z veseljem se napajajo ... (Valjavec)
219
Pozval nato krdela sem in prišla so hrumeč, zaznamoval jim čela sem preteč in pa svareč.
Tu rod je moj, tu moj je kraj,
tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega,
ni ljudstva mi milejšega. (Gregorčič)
Pri tem bi bilo treba upoštevati še razliko med zaprto in odprto moško rimo (s pripombo, da se slednja zaradi zgolj samoglasniškega ujemanja dejansko izenačuje z moško asonanco).
Že ob koncu prvega poglavja je bilo omenjeno, da je nepopolno moško rimanje v slovensko »umetno« poezijo uvedel njen utemeljitelj Vodnik. Uveljavil je to glasovno metrično kvaliteto v obeh njenih glavnih načinih (2 in 3), in to — glede na povprečni delež te rabe v obravnavanih zbirkah in v glavnih revijah s konca te dobe — celo z nadpovprečnim količnikom 12,5 "/o (od števila moško rimanih verzov, po Smoletovi izdaji 1840, kakor v tabeli str. 133). Kajti v 18 zbirkah naše preglednice je tako rimanih verzov v povprečju le 8,8 "/o, v vseh (»umetnih«) pesmih, objavljenih v Slovenskem glasniku (1858—1868), Stritarjevem Zvonu (1870, 1876—1880) in Ljubljanskem zvonu (1881 do 1904) pa 7,3»/». To pa se pravi, da bi neupoštevanje oz. nepriznanje takih rim, denimo v smislu nekih Stritarjevih intencij iz 1870, skoraj povsem izenačilo povprečni delež moškega in ženskega rimanja v slovenski poeziji obravnavanega razdobja. Toda stvar, sankcionirana kmalu za Vodnikom še v dokaj vidni Prešernovi rabi (11,8"/«), je ne le obstala, marveč se je v moderni spet močno in celo najbolj razmahnila, ohranila pa se je vse do danes, čeprav domala le v mešanih zvezah in z minimalnim povprečnim količnikom.
Po tem kratkem pogledu v nadaljnji razvoj nepopolnega moškega rimanja pa se moramo vrniti spet k Vodniku ter se ozreti tudi še nekoliko nazaj. Kako je res bilo s tem v njegovem času in pred njim? Tega se je dotikal že avtor prvega očrta slovenske rime A. Bajec ter opozarjal proti Isačenku, da »nahajamo tako slikanje dokaj redno« že pred Vodnikom tudi »pri Trubarju' in v narodni pesmi« (JiS III, 194). Razumljivo je, da nam bo probleme o izvoru in razvoju tega in rimanja nasploh v starejši slovenski verzifikaciji lahko uspešno reševal šele pisec širše zasnovane obravnave v sklopu bodoče zgodovine slovenskega verza. Kolikor pa gre zgolj za začetke naše posvetne »umetne« pesmi in posebej za Vodnika, je treba bolj od kakršnihkoli neposrednih zunanjih vplivov kot Vodniku vse bližjo upoštevati domačo verzifikatorsko tradicijo in sočasno prakso: ljudsko (posvetno in nabožno) in »umetno« cerkveno kakor tudi drugo pesniško in pesmarsko produkcijo, zlasti od polovice 18. stoletja dalje, vštevši seveda Pisanice, ki so prinesle tudi prve Vodnikove pesniške poskuse.
* To »dokaj redno« rabo bi nam za Trubarja lahko preciziral šele (glede na razlike med tedanjo in današnjo akcentuacijo nekoliko problematičen) izračun zadevnega količnika iz vse njegove verzifikacije. Da pa je utegnil biti ta procent v posameznih primerih dokaj visok, nam pričata npr. Trubarjevi pesmi Ne daj, oča naš... (1566): 50 % in Completa / Večerna molitev (1575): 28 % (seveda po merilih današnje akcentuacije in s pridržkom, da je samemu avtorju veljalo v verzu le število zlogov in — včasih le približno — grafično realizirana rima, ne pa tudi število in razmestitev poudarkov).
220
v tej verzifikaciji, še posebej v ljudski, pa se srečujemo z dokaj visokimi odstotki nepopolno rimanih verzov, tako npr. v ljudski pesmi:
objave v KC 1832 ............................ 33,6 »/o
objave v KC 1834 ............................ 48,9 o/o
Vrazove NPI (1839) .......................... 46,7 «/o
SNP I (od pregledanih ok. 10.000 verzov) . . ok. 42   »/o
SNP II (od pregledanih ok. 4.200 verzov) .. ok. 35   »/o
v nabožnem pesmarstvu:
Tri romarske 1749 ........................... 20   »/o
Redeskini (68 »sveteh pesm«) 1775 ............ 18,5»/»
anon. Zakrknjena grešnica, pred 1800 .......... 34   "/o
v drugem pesmarstvu:
Pesem o lisbonskem potresu 1755 ............. 41,2 "/o
Pesem od tega resvetleniga sveta 1791......... 17,3'/o
Pesem »od Francozov« 1799 .................. 27,2 »/o
v drugi, že ambicioznejši posvetni pesmi:
Devov Belin 1780 ........................... 34,8 »/o
Linhartovi verzi v Matičku 1790 .............. 31,2 "/o
Zoisov prevod Lenore (po 1791) .............. 21   Vo
Zois, Joj, dekleta, ok. 1804 ................... 75   »/o
Čeprav je bil povprečni količnik tu verjetno nekoliko manjši, kakor pa bi g:a lahko povzeli iz navedenega pičlega gradiva, vendar lahko rečemo, da je bil ta način moškega rimanja v slovenski verzifikaciji že pred Vodnikom in v njegovem času v splošni in prav obilni rabi, še prav posebno pa v ljudski pesmi; za le-tö pa vemo, da jo je Vodnik že v Pisanicah metrično povzemal (Klek, Zadovoljni Kranjec), pozneje pa jo ravno on prvi pri nas sistematično zbiral.
V skladu z značajem te domače oz. v tradiciji najmočneje zastopane verzifikacije, tj. predvsem ljudske (posvetne in nabožne) in cerkvene, je bila tudi »etična« tonalnost tovrstnega rimanja različno obarvana: najsi v praksi kdaj tudi že gola konvencija in rimajočemu dobrodošla olajšava, je imela stvar po eni strani prizvok nečesa ljudsko lahkotnega in sproščenega, a tudi ljudsko in pesmarsko ohlapnega, po drugi strani pa je v določenem metričnem in kitičnem kontekstu utegnila dobivati nekakšen ljudsko pobožnjaški ali tudi cerkveno pes-marski zven.
Povsem razumljivo in naravno je, da je to tradicionalno tako močno zasidrano in razširjeno rimanje prešlo tudi v novo, zahtevnejšo fazo v razvoju slovenskega verza — v slovensko posvetno »umetno« poezijo. Uveljavljale so ga že Pisanice, in v njih tudi Vodnik (Klek, 1781: 10,4 "/o), medtem ko se je Prešeren— kljub močnim zastavkom že v zgodnji, a zgolj lahkotni priložnostni verzifikaciji (Zarjovena d'vičica, 1824: 62,5 »/o, Rotarjevima dekletoma, 1830: 500/0) — v svoji dognani, za tisk namenjeni poeziji v tem le polagoma sproščal. In poudarjeno bodi, da tudi njegovo slovenjenje Bürgerjeve Lenore, s količnikom 18,7 "/e sicer še vedno zmernejše od originala (ok. 25 "/0) kakor tudi od Zoisovega prevoda (21 "/0), ne kaže nobenih sledov v njegovem izvirnem pesniškem delu
221
naslednjih let: poezija pesnikov KČ I—IV ima (brez Prešerna) zadevno povprečje 6,8"/o<, Prešernova tam objavljena samo 1,5 "/o, prvi večji količnik (10,4 "/o) takega rimanja pa ima Prešeren spet le v prevodu, tokrat iz angleščine (Byrono-ve Parizine 1833, nedovršeno), v izvirni pesmi pa šele 1835 v baladi Prekop (11,1 "/o v objavi iz 1836, v redakciji za Poezije pa 13,9 "/o) in v romanci Ženska zvestoba 1839 (14 "/o v rkp., 14,6 "/o v Poezijah). Toda bistveno višje in daleč nad svoje povprečje se je v tem rimanju povzpel šele v 40-ih letih, ko se je po daljšem organskem razvoju in že z zavestnim prizadevanjem (prim, njegovo pismo Vrazu 12. dec. 1843) še vedno iščočega umetnika ustvarjalno najbolj približal ljudski pesmi. O tem pričajo, in še posebej v tu obravnavanem pogledu, zlasti naslednje njegove pesmi iz 1841—1845:
Prošnja ................ 22,2 »/o
Šmarna gora ........... 37,5 */o
Zdravljica  ............. 20   «/o
Judovsko dekle ........ 21,4 "/o
Od železne ceste .......   19,4 "/o
Nezakonska mati.......   41,6 "/o
Nebeška procesija......   21,1 "/o
Značilno je, da preprosti Vodnik, ki je po Zoisovih napotkih že nasploh in dosledno oblikoval v ljudskem duhu in tonu, v tem rimanju ne kaže kake diferenciacije po značaju in vrsti pesmi (oda Vršac v trohejskih verzih: 20 "/o, v po-skočnici zloženi Mile: 6,8"/»), medtem ko Prešernovi količniki ne le da osvetljujejo njegov pesniški razvoj, marveč obenem pričajo, kako je takšno rimanje uravnaval po značaju in tonu svojih pesmi, v Šmarni gori in Nebeški procesiji tudi v smislu prej omenjene, seveda satirično podstavljene, pobožnjaške tonal-nosti. Ne glede na to pa tako Vodnikov kakor Prešernov povprečni količnik opozarja, da sta to rabo sprejemala z določenimi pridržki in omejevanjem nasproti razširjenosti takšnega rimanja v ljudski verzifikaciji, nedvomno v prepričanju, da si »umetna« poezija ne more in ne sme dovoljevati toliko metričnih in drugih svoboščin kakor ljudska (ali njej bližnja pesmarska). Njuna zmernost je še posebno razvidna ob primerjavi z zadevno prakso pesnikov, ki so se v tem pogledu kar brez pridržkov zgledovali po ljudski pesmi, kakor zlasti Jarnik (ok. 35 "/o) in Vraz, slednji še celo bolj v izvirnem (Slovenska djela I: 35,7) kakor v svojem prevodnem pesniškem delu (Slov. dj. II: 24,6 "/o).
Poudariti velja, da količnik nepopolnega moškega rimanja sam ob sebi daje le neko splošno orientacijo o pesnikovem odnosu do ljudske ali natančneje: do neke bolj sproščene in v največji meri ljudski pesmi lastne metrike, prav nič pa še ne pove o njegovi pesniški kvaliteti. Kajti zgolj v tem pogledu sta si zelo blizu npr. Prešeren (11,8-Vo) in Koseski (10,1 »/o) ali ¦— če prestopimo mejo obravnavanega razdobja — taki pesniki kakor Gradnik (Harfa v vetru: 0,2 "/o), Kosovel (ZD I: 1,8 "/o) in Vodušek (Odčarani svet: O "/o) na eni ter formalista Stritar (1,5 "/o) in Cimperman (0,50/0) na drugi strani. Vse bolj zgovorno pa je nihanje teh količnikov v celotni razvojni liniji, ki opozarja na njihovo spreminjanje v zvezi z določeno dobo (romantika — realizem — moderna) in literarno šolo, kakor zlasti Stritarjevo, čeprav pri tem ne gre posploševati. Kajti kakor bomo še videli, je prav Stritar v tem pogledu vplival v dveh različnih in deloma celo ^ nasprotnih si smereh. Toda najprej bodi tu podana (nekoliko še mimo naših 18 postavk razširjena) preglednica, prikazujoča odstotne deleže nepopolno moško rimanih verzov v naši poeziji od Vodnika do 1908:
222
Vodaik 1840 ...................... 12,5
Prešeren 1847 ..................... 11,8
Toman 1849 ...................... 15.2
Levstik 1854 ...................... 7,9
Valjavec 1855 ..................... 16,5
Levstik (Tonlne pesmi) ............ 2
Cegnar 1860 ...................... 20,5
Viidhar 1860 ....................... 8,5
Jeniko 1865 ....................... 11,3
Umek 1865 ....................... 7
Stritar 1869 ....................... 1,5 -
Levstik (Eranjdne pesmi 1869-72) ... 1,2
Gregorčič 1882 .................... 7,3
Pagliaruzzi 1887.................. 7,1
Grego-rčič 1888 .................... 5,6
Cimiperman 1888 .................. 0,5
Aškerc 1890 ...................... 3,7
Gestrin 1893 ...................... 4,6
Aškerc 1896 ...................... 2,5
Kette (ZD I: P I — III) ............. 23,4
Zupančič 1899 .................... 16,4
Aškerc 1900 ...................... 8
Murn (ZD 1: PR).................. 8,2
Cankar 1902 ...................... 6,6
Gregorčič 1902 .................... 6
Zupančič 1904 .................... 6,2
Ašikerc 1904 ...................... 3,4
Zupančič 1908 .................... 2,8
Jerajeva 1908 ..................... 19,5
Iz teh podatkov se vidi, da se je Stritar v svoji zbirki — poleg Levstika v Toninih in Franjinih pesmih (a ne še v zbirki 1854) in Cimpermana ¦— najdosled-neje držal rimanja v glavnem poudarku. Kakor je znano, je imela njegova zbirka izreden odmev in uspeh. Toda še vse bolj kot z lastnim pesniškim zgledom je vplival s svojimi kritičnimi nastopi, in tako tudi z opozorili, ki so merila na »čistoto« in poudarno korektnost rim: kajti »zadnje mesto v verzu ... je posebno imenitno, rekel bi, častno mesto«, in zato je treba »dobro preudariti, katera beseda se stavi za rimo«; tja sodijo posebno pomembne besede, »a ne brezglasne, zlasti (ne) partikule, kakor: ,j e in s e'«. Značilno pri tem pa je, da je imel nečiste rime, kakor vreme/seme, zgolj za »slabe rime«, medtem ko se mu »,šumi in gledati, srce in deklice' niti celo rime ne morejo imenovati, a vendar se tako pogosto nahajajo« (Zvon 1870, 206). Čeprav sta oba nazadnje navedena primera mešani zvezi z dolgim glavnim in stranskim poudarkom (a tako je nekajkrat rimal tudi Prešeren), pa bi se iz konteksta in po Stritarjevi lastni (dotedanji) praksi dalo sklepati, da je rimanje v stranskem poudarku v bistvu sploh odklanjal ali vsaj meril na njegovo skrajno omejitev. Kot kretnja zoper golo diletant-sko ohlapnost v rimanju ta Stritarjev nastop sicer ni bil neupravičen, da pa stvar sama ob sebi še ne predstavlja in ne zagotavlja pesniške kvalitete, se je jasno pokazalo prav ob primeru formalista, ki je tako korektno rimanje v celotni verzifikaciji 19. stoletja v največji meri realiziral (Cimperman 0,5). Nasprotno pa Stritar sam v tem pogledu poslej ni bil več tako strog, saj je neko sprostitev nakazoval in celo priporočal še v istem (XII.) poglavju navedenih Literarnih pogovorov.
Proti koncu članka se namreč Stritar zavzema za poživitev in popestritev rimanja ter priporoča mladim pesnikom, »naj vržejo vmes sem ter tja kako daktilično rimo: čakala, plakala; vriskajo, bliskajo«. In v tej zvezi nato opozarja: »Kdor hoče vedeti, kaj so lepe rime, temu svetujemo razen italijanskih poetov posebno Bodenstedtov ,Mirza Schaffy', kjer je sploh poetična oblika dovršena do najvišje stopnje.« V svoji vnemi za Bodenstedtove večzložne, a ponajveč trizložne (daktilske in „dvopoudarne", zložene in nezložene) rime (prim. ZD IX, 321) se je Stritar naslednje leto lotil tudi prevajanja njegovih pesmi (ZD II, 322—329), pri tem pa se je v prizadevanju za večzložno rimanje metrično presenetljivo sprostil: ustvaril je 24 "/o takšnih, zvečine (60 Vo.) trizložnih in zloženih rim (900/0), vendar med njimi le malo pravih daktilskih, hkrati pa ga je ta (formalno sicer še ne dognani) poskus zanesel, da se je v teh prevodih zoper vso dotedanjo prakso povzpel na dobrih 30"/» nepopolno moško rimanih verzov.
223
stvar je nedovršena obležala v rokopisu, zato pa je kmalu nato stopil pred javnost s temi »novimi« rimami, v pomembnem izvirnem delu •— v Dunajskih sonetih* (1873), in prav tako z dokaj visokim, že v prvi preglednici navedenim odstotkom (8,4).
Toda v pesniški praksi zgled tega novega rimanja ni sprožil kakega posnemanja, vse dokler ni stvari na neki novi osnovi aktualiziral nekdanji Stritarjev učenec Leveč. Napravil je to v svoji oceni Dobravčinovih-Haderlapovih pesmi (Zvon 1877, 27, 43), in to tako, da je na Bodenstedta opirajočo se Stritarjevo spodbudo navezal na domače ljudske osnove: zajemanje iz »čistega vira« ljudske poezije je sicer vse hvale vredno, toda Haderlap je to delal slabo in nekritično, kajti »ni vse posnemanja vredno, kar narod poje«. Tudi imajo ljudske pesmi »večkrat res slabe rime, a koliko jih je, ki so prav doneče, lepe, vsega posnemanja vredne. Te posnemajmo! Kako done npr. tele vrstice:
V nedeljo jutro vst a 1 a bom, v Ljubljan'co se pelj a 1 a bom, pred avitmana stop i 1 a bom, za šoceljna ipros i 1 a bom itd.
To so rime, katerih bi se še Mirza Schaffy ne sramoval! Zakaj bi se jih slovenski pesniki ogibali?«
Podatki povedo, da je prav ta Levčev poziv sprožil v Zvonu val trizlož-nega rimanja, v največji meri pa pri Gregorčiču. Ker pa je v tej poeziji močno prevladovala dvozložna mera, je stvar hkrati povzročila znaten porast nepopolnih moških rim, kakor je razvidno iz naslednje preglednice (v "/»):
Več let in v povprečju še v večji meri se je nadaljevalo trizložno rimanje tudi v Ljubljanskem zvonu (Funtek, Aškerc idr.) ter je uplahnilo šele po 1887 in zlasti v prvi polovici 90-ih let, dokler se ni z nastopom pesnikov moderne spet močno dvignilo (1898: 6,9, 1899: 6,8), obenem pa je naša poezija doživela vse dotlej (in seveda še do danes) največji odklon od strogo »regularnega« moškega rimanja v glavnem poudarku. Po prvih letih moderne (Kette 23,4 "/», Zupančič 16,4 "/o) ima namreč visok količnik tako rimanih verzov le še njena sopotnica
• Tu ima Stritar zgolj trizložne in pretežno nezložene rime (83,3 % — v prevodih iz Bodenstedta le 16,6 °/o), njitiova novost pa je bila predvsem v Itoličini in v olcoliščini, da je z njimi nastopil v sonetu in da je v taito rimanih verzih za en zlog podaljševal tradicionalni sonetni »enajsterec«. Koliitor je Stritar v svojo oznako Bodenstedtovih rim kot »novih« (Cimpermanu 16. sept. 1871) vključeval tudi njegove trizložne zložene rime, pa le-te niso bile povsem »novo« ne v nemški poeziji (prim. Goethejeve v Faustu: durchdringet mich (bezwinget mich, zerschmettert mich) durchwettert mich) in tudi ne v naši do Stritarja., kajti prvi, ki je pri nas — mimo osamljenih primerov pri Vodniku in Prešernu — v opaznejši meri rabil tako (in zlasti glagolske) rime, je bil že Valjavec (rojila je / brila je, minula sta / izrula sta, taja se / podaja se, pokusi ga / izbrusi ga idr.). Zanj je seveda jasno, da se je v tem pogledu zgledoval predvsem pri ljudski pesmi (medtem ko za svoje zložene ženske rime v ljudski pesmi, ki takih ne pozna, ni mogel imeti opore).
224
Vida Jerajeva (Pesmi 1908: 19,5 "/o), le malo pesnikov pa še preseže 5 "/o-no mero: najviše Vipotnik (Drevo na samem 1956), a to predvsem na račun ene same, zavestno po ljudski ubrane pesmi Zelen grobek s 46 "/o (sicer le 4,3 "/o), s širšo rabo pa bi prednjačil, če mu vštejemo polpoudarne moške asonance, G. Strniša (Odisej 1963: 5,2«/«, Zvezde 1965: 8,3 »/o).
Iz povedanega izhaja, da je bila nepopolna moška rima v obravnavani slovenski verzifikaciji prej ko slej v manjšini, le v ljudski pesmi se je — zlasti po deležu v KC IV in v Vrazovi zbirki — močno približevala »popolni« moški rimi. Vendar pa se je v posamezni pesmi, tudi »umetni«, utegnila realizirati tudi nad-polovično (primeri zlasti pri Jenku, Ketteju, Murnu in Zupančiču), le izjemoma pa 100 "/o-no, in še to le v primerih, ko se tri- ali štirizložne rime odklanjajo od svojega daktilskega (ali hiperdaktilskega) videza v končno polpoudarnost ter jih tako lahko uvrščamo med razširjene moške rime (Kette ZD I, 60, 88; Murn ZD I, 144, 235).
S podatki za vrsto pesniških zbirk osvetljeni razvoj nepopolnega moškega rimanja v sloveščini pa lahko dopolnimo še s pogledom na širšo pesniško prakso, tj. z odstotnimi deleži, nanašajočimi se na našo revialno poezijo od 1858 do 1904 (Slovenski glasnik. Zvon, Ljubljanski zvon). Zadevno sumarično povprečje je bilo sicer že navedeno (7,3 "/o), tu pa velja kot značilno poudariti okoliščino, da je povprečni količnik, povzet iz 21 sočasnih zbirk naše druge preglednice (od-Cegnarja do Aškerca 1904), le neznatno višji (7,6 Vo) od količnika revialnih objav, da pa se znatno dvigne, če se omejimo zgolj na 8 najpomembnejših zbirk tega časa (10,40/0). Še večja in značilnejša pa je razlika, ki se nam v tem pogledu pokaže ob primerjavi med najboljšo in manj kvalitetno poezijo v okviru omenjenih 21 zbirk: količnik drugih 13 zbirk je namreč le 5,90/0.
Kljub vsem nemajhnim nihanjem pa je na splošno značilno upadanje povprečnega količnika takšnega rimanja v omenjenih treh revijah: Slovenski glasnik 11,3 o/o — Zvon 6,6 0/0 — Ljubljanski zvon 5,9 "h. Pri tem pa moramo upoštevati, da bi bil upad od Glasnika do obeh Zvonov še mnogo večji, ko bi ga občutno ne zmanjševala omenjena dvakratna inflacija trizložnega rimanja v teh dveh revijah. V dejanskem postopnem razvoju, tj. po letih oz. letnikih, pa se je stvar gibala takole (vključujoč tudi že navedene procente za Stritarjev Zvon):
(Konec prihodnjič)
22,'>
Boris Merhar
ŠE KAJ O SLOVENSKI RIMI
v razgledovanju po razvojnih poteh slovenskega rimanja se nam je pokazalo, da so se najvidnejši in najizmerljivejši premiki oblikovali v območju moške rime, in to prav zaradi pričujočnosti njenih nepopolnih (polpoudarnih) tvorb. Kajti prav ti drugotni načini (2 do 4) so dali naši moški rimi njeno posebno spremenljivost, zlasti nasproti toliko bolj konstantni, do redkih izjem le na glavni poudarek vezani ženski rimi. Vendar je neke možnosti za variiranje imela tudi ta, le da na drugačni osnovi: kot dvozložna je (bila) namreč, čeprav v mnogo manjši meri od trizložne, lahko tudi zložena. S tem pa prehajamo na
259
poglavje o zloženi rimi v slovenščini, ki smo deloma že posegli vanj v zvezi s trizložno rimo, a ga je vendarle treba tudi še posebej načeti, zlasti ker je bila ta rima doslej deležna zgolj priložnostne obravnave, tako še največ ob Gregorčiču (Stfibrny, Koblar idr.).
Razvoj in (relativni) obseg zložene rime po posameznih avtorjih in zbirkah bo podan v posebni preglednici, še pred tem pa se nam kaže ustaviti ob nekih kritičnih odzivih na to »novo«, po omenjenem Levčevem priporočilu sproženo in nato po Gregorčiču in njegovem zgledu tako vidno pomnoženo pesniško rabo. Zanimivo pri tem je, da sta se v odporu do takega rimanja tedaj znašla načelno na isti strani nekdanja huda nasprotnika v »pravdi o slovenskem šestomeru«, Levstik in Janko Pajk, prvi pa hkrati v nasprotju s tedanjim svojim soborcem Levcem. Vendar je Levstik izražal svojo grajo le zasebno, medtem ko je Pajk nastopil javno ter se v svoji kritiki Gregorčičevih Poezij (I) še posebej obregnil tudi ob te njegove rime, ki so ga zbodle pač tudi zato, ker jih po veliki večini niti ni prepoznal kot večzložne in zložene. Našteva jih namreč skoraj v celoti, citira pa domala zgolj njihove končne enozložnice (se — se, so — so, itd.), torej kot polpoudarne »identične« moške rime.* Kot take so mu »slaboglasne«, ker so »samo ponavljanja prejšnjih« in v tem zgolj »potvare rim« ter nasledek »nekoliko brezskrbnega opravljanja poetičnega posla« (Kres 1882, 390). K temu je treba pripomniti, da so rime sicer že po svojem bistvu (poudarno in pozicijsko opredeljeno) glasovno ponavljanje, da pa tudi ni bilo brez osnove Stritarjevo spoznanje ob Bodenstedtu, češ da je njegove rime »težko posnemati v našem jeziku, ker je drugače ustvarjen« (ZD IX, 321). S tem je nedvomno mislil, da bi trizložne ali še daljše zložene rime v našem jeziku, ki že tako »nima toliko debelnih rim, kakor npr. nemški« (Zvon 1870, 206), le še povečale obseg rimanja z »brezglasnimi« besedami, pred katerimi je sploh svaril in na podobni osnovi nasprotoval tudi nepopolni moški rimi.
Z delno podobnimi razlogi kakor Pajk je naslednje leto (v pismu prijatelju J. Novaku 8. jan. 1883) odklanjal stvar tudi Levstik, pri obeh pa moramo upoštevati, da je njuno presojanje vodilo tudi določeno, a pri vsakem drugače pogojeno nerazpoloženje do Stritarja, Levca in Ljubljanskega zvona. Vendar je bila Levstikova kritika teh rim, že spričo soglasja z njegovo lastno pesniško prakso, osebno čistejša od Pajkove, čeprav dokaj ozko normativna in tudi že vidno navdahnjena z njegovim skaljenim odnosom do »pokvarjenega sveta«:
Teh »zlimanih« stik oča je Stritar, iin zdajci so udrli vgi za njim, poseibno mladiči, in med njimi tudi Gregorčič, kateri se o tem ne da preučiti. »Ljublj. Zvon« redko prjinese kalfcovo pesen brez tacega krpucanja. Denašinji dan imamo nadomestke (surogate) v čuvstvih, nadomestke v šestomerisitoih o'dimoxih (cezurah) ie tudi nadomestke v stilkah. Laže je res krožiti: spala je: smrčala je«, nego li iđkati öisitih, idobnih stilk. Memi se to zdi, kakor bi se kdo iz bojne vrste bojazljivo splazil v grmovje ter od ondod streljal na (sovražnika. To se zove bežati boja, a ne krepko v hran stati. Vsak .paglavec je dovolj moder tako delati, a s tem se za troho ne pomnoži öislo pravih stik v našem jezici, v katerem jih je res vrlo težko iskati, izlastli moških, ako hočeš, da bodo prave in dobre. Zagoviomilki tega dejanja se branijo oso-bito s tem, da se v oinijentsikiih gazelah tega nahaja brez konca in kraja. Badi si v gazelah, a vsaka pesen ne gazela. Ali tega zopet ne hi rekel, da stike te vrste nikoli neso dovolj ene. Uže istani nemški pesniifci so jiih sem ter tja imeli, a zelo, zelo ,redko, ter vedno so si bili dobro v svesti, da so malo »z vojnic posfcoöiJii s tem delom; zatorej ni pesnik inii čiitatelj naj ne misli nikdar z veselo
*Da se je Pajk tako ukanil, pa po drugi strani le potrjuje moč »metričnega imp-j'.za« v Gregorčičevih verzih.
260
dušo, da imajo te resnične bibe v sebi morda Bog vedi 'kake prednosti in kretpoisti! Jüba ne krepost. Iz pesmij ozbiljinega in vzvišenega lica jih je trdba inajosorneje poiditii. A vse to grmeče svarilo ne meri nate, nego na one, kateni so prevariLi tuidi tebe. (Levstikova pisma, 228.)
Glede na omenjeni Levčev poseg v slovensko rimanje Stritarja pač ne moremo imeti za pravega »očeta« oziroma neposrednega pobudnika in povzročitelja teh »novih« rim, ki zanje niti sam ni videl posebnih možnosti v slovenščini. Razen tega je bil delež njegovih zloženih trizložnih rim v Dunajskih sonetih (18,1 "/o) skoraj za polovico manjši od Valjavčevega v Pesmih 1855 (31,2 "/o) in skoraj neznaten v primeri z zadevno Gregorčičevo rabo v Poezijah 1882 (82,4 "/o). Tudi je Stritar sam izrecno priporočil mladim pesnikom zgolj nezložene daktilske rime, tam pa, kjer je s svojo zlagajočo pesniško »prevaro« prvikrat ter po vsebinskem in metričnem kontekstu najvznemirljiveje nastopil, je šlo za satiro, medtem ko je Gregorčič v štirikrat tolikšnem sorazmerju tako rimal v pesmih pretežno »ozbiljnega in vzvišenega lica«. Toda če se na Levstikovo nejevoljo ni dal »preučiti« ter opustiti to »hibo«, je bil vzrok nedvomno ta, da ga je Levčevo opozorilo utrdilo v prepričanju, da se takšno, po slovenski ljudski pesmi ubrano rimanje na moč prilega »domačih glasov strunam« njegovih »gosli iz javora«.
Zaradi toliko manjših možnosti za zloženo žensko rimanje je bil seveda tudi njegov obseg v obravnavani poeziji mnogo manjši ne glede na to, da tako zlaganje tudi ni imelo opore v domači ljudski pesmi in tudi ne spodbude v prav izjemnih primerih pri Vodniku in Prešernu (v Smoletovi izdaji, ki nam je bila tu za osnovo. Vodnik nima nič takega, sicer pa: špranjo/za njo, pomaga/da ga, hladni/dva dni, res de/zvezde; Prešeren v Poezijah samo: bije/ni je, sicer še: vir je/močvirje, res je/proces'je).
Deleže obojnega zloženega rimanja po upoštevanih zbirkah in pesnikih naj pokaže preglednica, za primerjavo pa navajam še podatke za Bodenstedta (Lieder des Mirza Schaffy, 1851), zlasti ker bi bil v pogledu ženske rime utegnil vplivati že na mladega Valjavca: 72,5% trizložnih (zloženih) rim (tj. tako rimanih verzov), 10,4 Vo dvozložnih (le da je v njegovi zbirki še kakih 80 štirizložno rimanih verzov; ker so le-ti pri nas zelo redki, jih v preglednici nisem upošteval; tu le to, da bi med redkimi upoštevnimi pesniki v tem močno prednjačil Kette pred Gregorčičem). Zaradi jasnosti so v prvi rubriki ponovno navedeni (od števila rimanih verzov računani) procenti trizložno rimanih verzov; tako je namreč brž razumljivo, da se npr. visoki Prešernov procent v drugi rubriki nanaša le na nizko absolutno število (tj. 4).
261
s tem pogledom na zloženo rimo bi bilo naše razpravljanje, omejeno v j glavnem le na statističen prikaz osnovnih odnosov in premikov v »klasični do- 1 bi« slovenske rime, v bistvu in v tej smeri zaključeno. Ob koncu pa se moramo- J vendar še povrniti k našemu izhodišču in hkrati osrednjemu problemu, tj. k ne- \ popolni moški rimi, ter stvar na kratko osvetliti ali vsaj načeti še z druge strani. I S to rimo so bile namreč pesniku dane še neke posebne oziroma določnejše- j glasovno stilistične možnosti mimo tiste, ki jo po njeni splošni in šele količinsko-1 delujoči tonalnosti z nekoliko ohlapnim izrazom imenujemo »ljudsko«. Gre za: j posebne primere toničnega niansiranja v danem konteksu, vendar bodi stvar le-j nakazana, ker je zlasti še pred moderno tudi prav redka.
Najznačilnejši bi bil morda primer, ko moško (ali tudi moško) rimana 1 pesem po predhodnih »popolnih« moških rimah izzveneva polpoudarno ter j tako zbuja oziroma glasovno podčrtava s tekstom že tako ali drugače zbujeno-i občutje nečesa nedorečenega, negotovega, zgolj slutenega, rahlega, a češče bo- j lečega kot sproščujočega. Seveda je včasih težko odločiti, ali je bila stvar za- \ vestno tako oblikovana ali pa je le »slučajna«. Tak bi bil že primer ob koncu j Prešernove romance Judovsko dekle, kjer po sklenjeni vrsti 17 »popolnih« oksi-' tonez sledi polpoudarnost v rimi zadnjega verza; j
Al večkrat je nazaj prišla; nje vera trden jez je bila, Ijiubezini nje ni ustavila.
Izrazitejši in pač zavestno polpoudaren je sklep znane Jenkove pesmi Po slovesu, kjer je po verzih, ki se nanašajo na zunanje prirodno pojavnost, in s. prehodom v notranji svet človekove zavesti in občutja glavni poudarek nadomeščen z rahlejšim stranskim:
Teman oblak izza gore pnivlakel se je nad polje, nad poljem v sredii je obstal, nebo je čez in čez obdal.
To ni oblak izza gore, to tudi m ravno polje; to misel le je žalostna na sredi srca mojega.
i
Kot značilen primer iz moderne bodi navedena Zupančičeva balada Sveti trije kralji, kjer prav v najbolj dramatičnem trenutku, ko junaku v preblisku
262
grozljivega spoznanja zastane dih in beseda, zadnja moška rima uplahne v pol-poudarek:
»No, baba, obmi se venidar urno, sveti tiuje kralji so lačni zelo, sveti trije kralja huidio se drže — sveti trije kralji--kaj hočete?«
Iz povojne lirike naj med slej ko prej redkimi primeri navedem zadnji dve iitici iz Minattijeve pesmi Opoldanski pastel (Pa bo pomlad prišla, 1955), kjer se polpoudarno izzvenevanje glasovno ubira s šelestenjem zorečega bilja:
Lastovice med oblaki. V vsaki roži, bilki vsaki drobno srce drgeta.
Zrak v drhtavici pozvanja; kot omamljen ječmen sklanja šelesteča stebelca.
Spričo že omenjene močne omejitve nepopolnega moškega rimanja v naši novejši poeziji je razumljivo, da so bili taki odstopi od »regularne« rabe odtlej še opaznejši, s čimer se je tudi njihova glasovno stilistična izraznost le povečevala. Toda mimo redkih primerov pri Minattiju, Menartu in še kom se je tem možnostim v večji meri, a tudi povsem organsko odzval le G. Strniša. S svojim »nepopolnim«, nekako zastrtim glasovnim ujemanjem ga je ta rima pač podobno pritegnila kakor pri njem sicer prevladujoča (a glasovno že tako »nepopolna« in pri njem včasih tudi polpoudarna) asonanca, z obojim pa je prav svojevrstno ni-ansiral glasovno vezanje svojih verzov. Z deležem svojih nepopolnih moških rim se je Strniša že v Odiseju (1963: 10 "/o) močno približal Prešernovemu količniku, medtem ko ga je v Zvezdah (1965: 12,3 "/o) celo presegel; ustrezna količnika za nepopolno moško asonanco sta mu 1,15 Vo in 4,1 "/o, obeh skupaj ra-čunanih pa ima v prvi omenj. zbirki 5,1 "/o, v drugi 7,9 "/o (popravi podatke na .str. 225).
Po vsem tem se nam bo pričujoči očrt najprikladneje zaključil prav z zgledom iz Strniše; izbrana pesem, druga iz njegovega cikla Galjot (Zvezde), opozarja hkrati, kako se utegne še sodobno občutje in pesniško izrazje vezati z zdaj že skoraj arhaično polpoudarnostjo v rimi (in asonanci), ves ciklus pa priča, da je živ posluh za naše folklorne starine lahko tudi še današnjemu pesniku -ustvarjalno rodoviten.
Slani pekel, morska ravan, pod žgočim soncem se smehlja. Galjot z zaprtimi očmi, z mrtvaško temnimi dlanmi.
In veslo težko tisoč let in dolgo kot noči devet. Nad ladjo sleta lastovko, v deželo je prišla pomlad.
In pred zaprtimi očmi mutast in slap privid stoji, se klanja in objema gä z odsekanima rokama.
263