iVENSl
I	*%	
	
	
j . '	
1	
RESNA IN NUJNA ZADEVA
Radi poslušamo človeka, ki nam govori o naših pravicah v svetu, družbi '*n Cerkvi. Težje, kadar nam govori o naših zadevnih dolžnostih, posebno še, če so te zvezane z žrtvami, ki jih moramo sprejeti nase. Dobro poznamo Velike božje darove, ki smo jih prejeli pri svetem krstu: otroci božji smo Postali, člani Cerkve in po njej imamo dostopt do nepreglednih milosti, ki Pas posvečujejo in usposabljajo za našo večno srečo v nebesih. Malo pa J*h je, ki se res zavedajo, da jim te prednosti niso dane le za njih same, *e za svoje, marveč imajo dolžnost storiti vse, kar je v njih moči, da pridejo do teh božjih dobrot čim preje in v čim večjem številu tudi drugi ljudje. Večina katoličanov, ki se imajo za verne in goreče, premalo vestno sode-*uje pri velikem misijonskem poslanstvu Cerkve.
POMISLEKI
Nekateri menijo, da pravih misijonov pravzaprav več ni. Zanje je bil PPsijonar človek z dolgo brado, ki odhaja v daljne, nepoznane in skrivnostne dežele, od koder verjetno ne bo več našel poti domov. Spominjajo se, kako so pred desetletji misijonski listi prinašali poročila o bohotnih džunglah JP neizmernih pragozdovih, kjer žive divjaki brez civilizacije in prave vere. Lanilo jih je, ko so navadno na ovitkih omenjenih misijonskih časopisov kledali slike odraslih črncev ali njihovih otrok, kako stegujejo svoje roke 11 p prosijo usmiljenja in ljubezni... Danes je to samo še simbolizem. Filmi Pam prikazujejo romantične dežele vedno bolj civilizirane. Nikjer ni videti, da bi nas domačini kaj prosili, da bi od nas česa pričakovali.
Spet drugi kažejo na veliko sovražnost prebivalstva nekdanjih misijonskih dežel. “Poglejte le Kitajsko. V nekaj letih so tamošnji komunisti Pognali čez mejo več ko 5.000 misijonarjev, druge pa pozaprli in mučili, "fugjel so vlade komaj osvobojenih narodov prepovedale dohod novih misijonarjev, podržavile misijonske šole, M so nas toliko stale in tako preprečile normalen razvoj katolicizma v deželi. Ponekod celo povdarjajo, da Jo katolicizem napad na njtihovo kulturo, in dodajajo: Kaj naj nam, dajo ‘Judje, ki prihajajo iz evropskih in ameriških dežel, kjer so cerkve prazni ^Puzeji?” — Ali je res nujno, da se vsiljujemo ljudem,, ki nais ne marajo ln se na vse kriplje branijo pred tem, kar bi,jim mi radi dali?
Zdi se nam tudi, da čutimo vsak dan manj simpatije do teh narodov, vsemogočih mednarodnih kongresih govorijo njihovi predstavniki v za-Padnih jezikih in izrekajo obsodbo nad našim preteklim postopanjem v njihovih deželah. Govore o našem nasilju in koristolovstvu, ko smo iz njihovih Uežel odnašali zaklade, pa jim zanje še hvala nismo rekli. Velik del akademske mladine teh narodov na moskovski in praški univerzi študira prepleteno tehniko sabotaže in najuspešnejši način učinkovite revolucije. Tretji spet opozarjajo na dvoje vsakemu vidnih dejstev,:
1.	Čemu pošiljati msiijonarje na vse strani, ko pa imamo doma v Katoliških deželah zadosti dela. Verska nevednost, protestantovska propaganda in komunistična nevarnost, vse to zahteva* od nas, da zberemo vse sv°Je sile in se postavimo omenjenim nasprotnikom v bran, če nočemo, da
naše sedaj še katoliške dežele postanejo v nekaj desetletjih misijonske dežele. Ali nam ni Latinska Amerika zadosti velik dokaz za to?
2.	Moderni način življenja vedno bolj približuje vzhod zahodu. Vse se prepleta. Že v drugi svetovni vojni so azijski in afriški vojaki stopali po evropskih tleh. Marsičemu so se čudili, a z njihovih obrazov jim je sevala zavest, da so tudi oni po svoje pripomogli do naše svobode. Danes pa kar mrgoli vzhodnjakov na zapadu } azijski in afriški turisti fotografirajo čudesa naših mest in vso revščino naših predmestij; kitajski akrobati in indijski fakirji kažejo svoje spretnosti po cirkusih in! gledališčih; mladina študira na zapadnih univerzah in nekateri njihovi inženirji so postali profesorji med nami, pišejo v naše revije in vodijo kurze na naših visokih šolah. Naj bodo tisti, ki so v letih svojega študija med nami sprejeli katoliško vero, ob svojem povratku v domovino nosilci te vere med svojim narodom.
Ne motimo se!
Bomo mar tajili navedena dejstva? Gola resnica so. A ne pozabimo, da vse navedeno nikakor ne rešuje problema, še manj nas razrešuje naših dolžnosti. Ne pozabimo, da turist ne hodi po naših mestih z namenom, da prouči našo vero, marveč iz vseh mogočih drugih namenov; akademik ne prihaja iskat nove in boljše vere, marveč izpopolnit svoje strokovno znanje, ki mu bo dajalo velike prednosti v domovini; diplomati nimajo drugega namena, kakor da branijo interese svojih narodov med nami. Le izjemoma bo ta ali oni od navedenih prišel do prave vere in postal misijonar po povratku med svoje. Tudi to je ires, da so ti narodi v zadnjih desetletjih v civilizaciji naredili veliki skok in skoro ne zaostajajo za nami. Edini, ki jim manjka, je Kristus, ao katerega imajo oni prav isto pravico kakor mi. Mi vanj verujemo, pravimo, da ga ljubimo. Poznamo njegovo zapoved o telesni in duhovni ljubezni do bližnjega. Vemo za njegovo povelje, da ponesemo njegov nauk širom sveta, da bo le ena čreda in en Pastir. Brez misijonarjev, brez velikega misijonskega zagona celotne Cerkve do tega ne bo nikdar prišlo. Misijonar je zastopnik nas vseh, je odposlanec domovine. V nje imenu in z njeno pomočjo širi nauk Kristusov in polaga temelje njegovi Cerkvi med pogani.
Naša trojna misijonska dolžnost
Bi radi jasno spoznali našo misijonsko dolžnost? Pokojni papež Pij XII. nam jo podaja v svoji okrožnici “Fidei Donum”, ko je na velikonočno nedeljo leta 1957 ves zaskrbljen ponovno pozval katoličane na misijonsko delo. V prvi vrsti poziva k temu delu škofe, ki naj uče, ustanavljajo, pridobivajo in žrtvujejo v ta namen. Potom njih pa prihaja papežev poziv na nas.
Pij XII. govori o trojni naši dolžnosti in možnosti sodelovanja:
1. Molitev. Kdo ne more moliti v ta vzvišeni namen? A papež posebno naroča škofom, naj skrbe, da v njihovih škofijah ta molitev ne bo nikdar prenehala, ne med duhovniki in ne med navadnimi verniki. Vsako priliko naj porabijo za to, da spomnijo svoje vernike na to veliko dolžnost. Razni prazniki in verske slovesnosti naj bodo stalna pobuda za misijonsko vnemo. Skrbe naj, da se bodo opravljale številne svete maše za rešenje vsega sveta in da bo res iz vernih src kipel k nebu klic: “Pridi k nam Tvoje kraljestvo’’.
2.	Darežljivost. Jasno je, da je molitev za misijone večjega pomena kakoi< pa denar. Saj misijoni niso gospodarsko ali trgovsko podjetje, kjer se računa samo na človeške moči. . . A gotovo je, pravi papež, da bo iskrena molitev vsakogar dovedla tudi k darežljivosti, ki po svojih močeh žrtvuje tudi gmotno za to veliko podjetje Cerkve. Ko se zahvaljuje vsem, ki v njegovem imenu prosijo, žalostno dodaja, da so prejeti darovi silno skromni in komaj delno krijejo najnujnejše potrebe, ki jih pred nami razkrivajo Prošnje iz misijonskih dežel. Vendar pa papež kljub tej nujni prošnji ne določa v podrobnosti, koliko je vsak izmed nas dolžan prispevati za te potrebe Cerkve. Prepušča uvidevnosti škofov in voditeljev misijonskih gibanj med posameznimi] katoliškimi narodi, da zbude našo vest tudi v tej stvari.
3.	Dar samega sebe. Prav gotovo je to največji dar in pred Bogom največ vreden. Misijonarjev primanjkuje. Ne moremo govoriti o pravi ob-yeznosti, da kdo sprejme misijonski križ, razen v primerih, ko kdo z vso jasnostjo in odločnostjo “sliši v sebi ta klic”. Vendar papež naravnost prosi škofe, naj bude v bogoslovcih in duhovnikih misijonski klic in naj se ne boje žrtvovati tega ali onega, čeprav v svoji škofiji tudi čutijo pomanjkanje duhovnikov. Zlasti pa naj goje med mladino smisel in navdušenje za to Veliko zadevo Cerkve.
Papež se v omenjeni okrožnici ne izraža kakor kak moralist, ki ugotavlja, pod kakšnim grehom je kdo dolžan izpolniti to ali ono. Pač pa nam vzbuja vest: Ali je pravično, če ostajamo le pasivni gledalci, ko gre za 1-ešitev sveta, kjer vsaka zadolžena zakasnelost lahko prinese grenke posledice? Ali bomo res ostali pri mnenju, da je zadosti, če damo za to zadevo Cerkve malenkost, ki bi nas bile« sram dati jo beraču? Ali naj res samo Pledamo in občudujemo misijonarje, ki odhajajo, mi pa se v svoji komodno-®ti niti zganemo ne? Če jih je veliko, ki mislijo in delajo tako, je misijonsko delo Cerkve obsojeno na gotov neuspeh. In krivci take polomije bi bili katoličani sami.
Prisluhnimo klicu!
Misijonsko delo Cerkve postaja vedno težje. Pod tem vidikom razumemo Papežev ognjeviti poziv na splošno mobilizacijo v prid misijonom. Ni še prepozno. Peščica novih misijonarjev še lahko reši in pridobi za krščanstvo Posamezna ozemlja, ki se bodo v nasprotnem primeru čez nekaj let za ®talno zaprla Kristusovemu vplivu. Z večjimi denarnimi sredstvi se bodo 'ahko ustanovili novi učni zavodi ali vsaj moderneje opremili, katoliški lisk bo učinkoviteje vršil svoje veliko poslanstvo, socialna skrb za uboge bo privlačila po pravici in dobroti hrepeneče. Pij XII. je bil prepričan, da nJegov glas ne bo padel v prazno.
Vzporedno s papeževim glasom slišimo tudi klic škofov iz misijonskih dežel. Apostolski vikar iz Pusana na Koreji piše enemu svojih mladih duhovnikov, ki na rimski univerzi dopolnjuje svoje študije, “da nujno potrebuje inozemskih misijonarjev, če noče izgubiti zadnjo priliko, da pokristjani ozemlje, ki mu ga je Sveta Stolica zaupala v vodstvo.
Mons. Holmes-Siedle, po rodu Anglež in škof v Tanganjika, je na svojem obisku po vseh krajih Evrope ponavljal: “Včasih se sprašujem, ali bo res katoliška Cerkev izgubila priliko, da pritegne poganski svet h Kristusu. Potrebna je večja jasnost in odločnejše ravnanje. Ogromno število katoličanov 400 milijonov— je treba zbuditi iz zaspanosti. Res se je doslej že precej storilo in doseglo, a treba je podvojiti naše napore. Proč z
mislijo, da je misijonsko delo Cerkve postranska naloga in da je zadosti, da vsak katoličan na Misijonsko nedeljo da svoj novčič v ta namen. Mi, ki se borimo na položajih, vemo, kaj in koliko se nujno potrebuje, če hočemo biti kos kričečim potreba m in izpolniti naše načrte glede prihodnosti. Čas je že,'da vsi člani Kristusovega mističnega telesa priskočijo k reševanju sveta.”
Pri normalnem razvoju zdravega telesa vsi organi sodelujejo pri njegovi rasti. V nasprotnem primeru se poraja spaček. Tako tudi v Kristusovem mističnem telesu-Cerkvi vsak član prostovoljno izpolnjuje svojo važno nalogo pri razširjanju Kristusovega kraljestva do konca sveta. Zato smo vsK klicani k molitvi, vsi pozvani k darovanju in v gotovem pogledu tudi k daritvi samega sebe v ta veliki namen, če ne na misijonskem polju, pa v misijonskem zaledju.
Večina držav ima uvedeno obvezno vojaško dolžnost. Cerkev kaj takega ne pozna, tudi v misijonskem pogledu ne. Nabira le. dobrovoljce, a v prepričanju, da ne bo nikdar zamrl odziv na proseči klic k nebu: “Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev”.
J. M. C.M.
Evharistični kongres v afriškem misijonu.
SVETA TREMA IN STREMLJENJA
Za človeka in njegove pravice
Svet je bil ustvarjen, da bi bil kraj sreče in zadovoljstva za človeštvo. Ta cilj sicer v celoti nikdar ne more biti dosežen, vendar je v njem toliko vabljivosti, da se vsa zgodovina človeštva napolnjuje z vsebino zmag in porazov za dosego miru in blaginje na zemlji. Precej dobro poznamo samo nekaj tisočletij zgodovine; hkrati z razvojem tehnike in kulture je človeštvo v različnih dobah lahko mislilo, da je uresničenje cilja že nastopilo. Velike revolucije in vojske so prinašale reforme in nove načrte. Če bi bilo vse resnično, bi moralo človeštvo že pred nekaj stoletji biti na višku svoje slave in moči. Res je, bila so stoletja in dobe, ko se je zdelo, da je na isvetu vse izravnano: nič več ne bo vojska, nobenih revolucij več — vse prehaja v varne roke vladarjev in ljudskih voditeljev; napovedovali so se zlati časi. Toda prišlo je iztreznjenje: kar so ustvarili lin napravili, je nosilo le vse pre-yeč znake človeške nepopolnosti in kar je bilo veljavno za današnji dan in čas, za jutri ali pa za prihodnje rodove že mi moglo biti več koristno. V človeškem rodu je bistveno nemir, nekaka žeja za novim, za odkrivanjem, lov za neznanim, ki je postajal včasih tudi beg pred samim seboj, beg pred spoznanjem, kako velika je bila prevara.
Druga polovica našega stoletja dobiva poseben pomen in značaj. Zemlja je postala za človeka premajhna. Kjer je bival tisočletja — in po mnenju najnovejših tolmačev biologije celo milijone let — to je postalo premajhno za nove rodove. Danes se že začenja tipanje v vesolje, v vsemir — prvi izstrelki z zemlje so se že dotaknili lune, v nekaj letih ali celo že mesecih bo Prvi človek že prebil meje med svetovi in pristal na Marsu ali na Veneri.
V tem pa se na zemlji zastavljajo vprašanja, ki bi jih lahko smatrali za nekakšen posmeh vsem, ki z zemlje odhajajo iskat srečo, ko je niti d vem ali trem milijardam ljudi na zemlji: ne morejo zagotoviti! Statistični uradi svetovnih agencij —pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku— so izračunali, da skoraj polovica ljudi na zemlji strada. Ker pa; se človeštvo yienda prehitro množi, bo po njihovo čez nekaj let število naraslo na blizu štiri milijarde — in takrat bomo prav na pragu katastrofe. Nastopile bodo ly kota, bolezni, vrstili se bodo nemiri — zemlja se bo tresla v svojih temeljih. Mnogi mislijo, da bi bilo treba zadržati rojstva, kakor so to že začeli v Pekaterih evropskih državah v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko je posebno v Franciji bilo na vseh ustih geslo, da “naj imajo družine samo ene-Ka ali dva otroka”. Takrat je ta propaganda zajela bogate družine: kaj bi Peki s številnimi otroki, ki bodo dediščino razdrobili in bo potem že v naslednjem rodu rodbina prav tako beraška, kot je bila, ko je ded začel z velekapital ističnim podjetjem, s trgovino, s posestvom... Takrat so priporo-'v‘dli omejevanje rojstev, da bi ohranjali bogastvo, danes pa so rojstva najštevilnejša v deželah, ki so na dnu bede (Poljska, nekateri predeli Rusije, Azija, Afrika in Južna Amerika). Industrija dela povsod s polno paro, po-
ljedelstvo motorizirajo — zemlja pa, kot da ne more rediti svojih otrok. . . In vendar je že pokojni Sta,'in znal izračunati, da bi sedem milijard ljudi ne svetu lahko živelo v lepi blaginji, če bi delali vsaj po štiri ure na dan. . . Seveda zares in brez kakih zahrbtnih računov; vsak pa bi seveda za hrbtom imel komunističnega miličnika.
Zemlja je danes tako bogata in napredna — pravijo — da že gre na lov za vsemirjem; sama v sebi pa je tako trhla, da ne more preživiti svojih dveh in pol ali tri milijarde ljudi, dasi ima dovolj sredstev in sil za to.
In če ne bo dano, da bi se oboje pravilno izravnalo, to je s posegom v vsemirje, bo moralo slediti primerno ustvarjanje ravnotežja med bedo in blaginjo na zemlji, bo prišlo do novih spopadov, novih sporov, kakor jih je svetovna zgodovina že polna, tako polna, da se skorajda norčuje iz vseh tistih, ki misiljo, da bodo ustavili tek zgodovine in preprečili vojske za vekomaj ...
OD KONFERENCE DO KONFERENCE
V maju 1960 bo v Parizu konferenca tistih, ki so se postavili na vrh sveta; zato jo nekateri nazivajo “konferenco na vrhovih”. Sešli se bodo Eisenhower, MacMillan, de Gaulle in Hruščev. Konferenco so dobro pripravili: sešla sta se najprej Hruščev in Eisenhower v Washingtonu ter se med štirimi očmi razgovarjala v Camp David; nato je Eisenhower obletel polovico sveta in obiskal vse prijatelje in jim skušal razložiti, kaj bo vsebina pariških razgovorov. Februarja je šel na obiske k svojim prijateljem Hruščev ter jim povedal, kaj on misli o konferenci v Parizu. Januarja že je prepotoval vso angleško Afriko MacMillan' in zaželel mnogo sreče tistim deželam in državam, ki so še včeraj bile angleške kolonije, zdaj pa so druga za drugo krenile na pot razvoja v moderno državno življenje. De Gaulle je edini, ki se mora potruditi, da na konferenci ne bo izgledal kot “obubožan sorodnik”; zato hiti s pripravami za eksplozijo svoje atomske bombe v Sahari, če mu bodo to dogodki v Alžiriji še dopustili. Konferenca v Parizu bo gotovo uspeh za Hruščeva. Zahodni zavezniki so le morali pristati na to, da bo z njimi sedel za isto mizo, in ker ima v svojih kartah tisto, kar sta z Eisenhowerjem že govorila med štirimi očmi v Camp Davidu, je sovjetski državnik že dosegel svoj cilj: biti poleg ZDA tisti, ki vlada svet, ga meriti in deliti po svoje — zaenkrat še z ZDA kot družabnikom ali pa sokrivcem.
Kadar se državniki shajajo na tako velike kongrese, kakor bo junija v Parizu, si dajejo pripovedovati, da so dosegli višek tistega, kar je na zemlji sploh možno. Vse zre nanje kot na sonce na nebu; nihče jim ne more zanikati slave, da sta mir in sreča v njihovih rokah. Francosko revolucijo iz leta 1789. je leta 1815 zaključil dunajski kongres, kjer so se vladarji tako trdno povezani med seboj, da so se nekaj let za tem lahko oklicali za sveto alianco”, ki je potem res skoraj pol stoletja v miru in slogi vladala Evropo (lin takrat je bila Evropa isto kot ves svet). Toda alianca se je razbila vkljub svoji “svetosti” in ko so po letu 1870 zagoreli novi vojni požari (vojna med Nemčijo in Francijo, vojne v Italiji, vojskovanja na Balkanu), je bil sklican kongres “velesil” v Berlinu, kjer so bili že nekoliko skromnejši; in sporazumeli so se, da bodo ustanovili samo “evropski koncert vladarjev” In vse to je trajalo do leta 1914. . . In ko so leta 1919 ustanovili Zvezo narodov, je to stanje trajalo tja do leta 1989.
V New Yorku je danes velikansko poslopje Organizacije združenih narodov in tam so vsako leto kongresi vseh držav na svetu (ker rastejo države v Afriki kot gobe po dežju, jih bo kmalu okrog 100, dasi nekaterih [Kitajska] še ni zraven). Zakaj je bilo treba postaviti delo za najvišje dobro človeštva, za mir in blaginjo izven OZN, prenesti drugam in vreči vse na mizo v Parizu, okoli katere bo sedelo samo četvero glav.. . ?
OGROMNA TELESA, TRHLE NOGE
Zgodovina je učiteljica človeštva; polna je pregovorov in naukov, da bi se ljudje mogli znajti in pravilno gledati na delo tistih, ki se imenujejo Voditelji človeštva. Spored pariške konference je zelo lep, saj bodo govorili: ° omejitvi oboroževanja, o prepovedi uporabe atomskih bomb in poskusov z njimi in nazadnje bodo govorili celo še o Berlinu... Hruščev seveda najbolj kaže na Berlin... kakor da bi Berlin res še kaj pomenil v času, ko bodo začeli čez nekaj let sestavljati pravilnike o tem, kako se bodo bojevali —ali vsaj srečavali— z jedrnimi eksplozijami v vsemirju. Ubogi Berlin!
Mnogi sicer mislijo, da bo res treba reševati Berlin, ker sicer se lahko skuha tam požar (včaslih je Bismarck govoril, da ves Balkan ni vreden kosti enega brandenburškega brambovca in bi danes najbrž iz groba povedal, da vsa Evropa ni vredna eksplozije ene atomske bombe), vendar je jasno, da bodo govorili tudi o Berlinu in še o drugih majhnih evropskih zadevah zaradi tega, ker sami dobro vedo, da se zaradi Berlina ne bodo yojskovali, pač pa da si rešujejo ugled, saj grade novo pravico in, merili jo bodo najprej na suknjah evropskih narodov. Evropa je še vedno mati vsega sveta, kakor je bila v času antike Grčija mati Evrope...
Zahodni zavezniki bodo na pariški konferenci zastopani s tremi vladarji, vzhod bo predstavljal Hruščev sam. Saj bo kar zadovoljen, da mu ne bo treba imeti ob mizi še koga, na pr. Mao Tse Tunga iz Pekinga. Do takrat, ko bo treba vabiti še druge, mora biiti že vse urejeno,, trdno v rokah tistih, ki se bodo za enkrat še sumljivo tehtali okrog iste mize. Tokrat bodo še štirje, toda Eisenhower in Hruščev najmočnejša, dokler ne bo nazadnje Prišlo do tehtanja med njima samima.. .
Po letu 1815 so vladarji (vsi so bili kralji “po božji volji”) prisegali na sv. pismo, češ da se bodo dogovorov držali; po letu 1870 je bilo že manj kraljev in več raznih “predsednikov”, ki so prisegali že samo na “zakon” ali razne “ustave”. Po letu 1918 so prisegali na gesla (“topovfi so boljši od surovega masla"). Okoli mize v Parizu pa se bo v juniju 1960 znašla družba vladarjev, ki bodo imeli vsaj nekaj skupnega: vladajo imperijem in kar ni imperij, nima danes nobene veljave ali cene... Iz Moskve so zahodne države dolžili imperializma, tokrat bo Hruščev sam sedel kot enakovreden imperator s tistimi, ki gredo z jedrnimi bombami na lov za novimi imperiji v vesolju.
Zemlja je majhna v primeri s tistim, kar se odpira v vesolju. Res je, atom je neznansko majhen in droban, todadeta in leta bi moral noč in dan številiti tisti, ki bi hotel izračunati njegove dele in delčke. Toda zemlja je trdna in na njej stoji človek, stoje narodi, ki imajo to posebnost, da niso sloni, ki bi imeli ogromna telesa, pa bi bili na trhlih nogah. Človek mora v borbi s tistim, kar mu prinaša vsak dan, kar rodi samo en dan težkega in trdega, stati zelo zanesljivo in trdno na svojih nogah.
In tragedija ali komedija se začenja tam, kjer se je prejšnja končala. Tisti, ki so za ohranitev večnega miru prisegali na sveto pismo, so pri tem mislili že na nekaj drugega, kovali nove nesreče. Tisti, ki so »varili topove po letu 1918, so morali že misliti na načrte za atomske bombe.
DROBNE ZADEVE, VELIKI NAČRTI
Ko bodo razgovori na konferenci v Parizu na višku, bodo po raznih delih sveta slavili velike dogodke. Kakor vse kaže, postaja kontinent, ki je danes še nekako sredi med ostalimi štirimi, Afrika, središče novega razvoja v svetovni politiki. Kontinent, ki je veljal za najrevnejšega, se prebuja in deli v dominione, države, in neodvisna področja. Narodi Afrike so med naj-bednejšimi, pa je tam nataliteta med najvišjimi; revne države v Aziji in Južni Ameriki zajema pravi val naraščanja rojstev.
Vsi ti narodi bodo gledali na konferenco v Parizu kot na zbor vladarjev, ki so si oblasti na vsem svetu že tako svesti, da se odločajo že na zavojevanje vesolja. Da, zavojevanje vesolja — na račun zaostalosti in bede v Afriki in drugod.
Kajti'gotovo je: vdiranje v vesolje je drago in bo stalo ogromne vsote denarja, več kot so stale piramide egiptskih faraonov in vse, tudi najdaljše vojne na zemlji. Ameriški in evropski narodi tega ne bodo plačevali, ker v laboratorijih ne bodo gradili raket in izstrelkov znanstveniki in iznajditelji, če bodo preslabo plačevanj (saj je še Rusija morala kreniti na pot zboljšanja standarda svojih sicer tako zastrašenih in poslušnih državljanov). Tekmo v vesolju bodo plačevali narod|i, ki so v tehniki in razvoju zaostali. Afriški in azijski narodi si bodo morali izbirati voditelje, ki bodo začeli s prstom kazati na ves zbor (sicer se to ne bo'Zgodilo takoj) oblastnikov v Parizu. Proglasili jih bodo za graditelje novega imperializma, ki bo hujši in neznosnejši kot pa je mogel biti še tako strašen imperializem iz dobe kapitalizma ali najtemnejših časov človeške zgodovine. Ko se človek z moderno tehniko veliča kot najvišje, kar je dosegel človeški duh, mu ta že pravi, da je postal največji suženj — seveda bo to suženjstvo najprej skušal uveljaviti samo v Aziji in Afriki, toda kmalu bodo moderni sužnji začeli trkati na vrata vladarjev ljudstev v Evropi in Severni Ameriki.
V 19. stoletju je Marx iznašel geslo: “Proletarci vseh dežel, združite se”. — Proti vladarjem pariške in drugih konferenc pa se bodo začela v naših dneh snovati gesla, ki jim prave vsebine še ne vemo. Ko se konferenca napoveduje kot tista, ki bo ustvarila —ali vsaj skušala položiti— nove temelje za spravo, mir in srečo, se že načenja; nov krogotok. Ko se svet baje veže v veliko enoto in sicer iz strahu! ali pa tudi iz preračunanosti, kaj vse bi mogla prinesti strahotna sredstva tehnike in vojne znanosti, dejansko se lomi na dvoje in iz prepada se sliši gla,s stare resnice: človeški duh je neizčrpljiv in terja tisto, kar je duhu lastno: pravo svobodo v miru in pravici. Materialno blagostanje more biti samo posledica uresničenja prvega pogoja.
Duša je droben zaklad, ki rodi velike načrte^ jih rojeva v spoznanje, da morajo vsi veliki podvigi reševati osebnost človeka in mu ohranjati oblast nad lastno svobodo in svobodo sveta. Konferenca v Parizu je sicer Hruščeva vključila v imperij štirih, toda njegova navzočnost ne more biti poroštvo, da bodo pravilno vpoštevane in rešene osnovne pravice človeštva.
Domači duhovnik kršenje svoje domače; na desni sestra domačinka.
CERKEV NA MADAGASKARJU
Nekaj številk
—	988.409 katoličanov;
—	76.637 katehumenov;
—	565 duhovnikov od teh 128 domačinov;
—	45 semeniščnikov v| velikih semeniščih;
—	386 redovnih bratov in 790 redovnic;
—	en milijon protestantov in 3 milijone poganov.
Vse povedano se nanaša na paložaj v mesecu juniju 1957. Poznejših podatkov ne poznamo. Bistvene razlike ne bo.
Prebivalstvo
Od leta 1948 prebivalstvo Madagaskarja stalno narašča in to s tako naglica kot malo drugih narodov. Vzroka sta dva: mnogo rojstev in čedalje manj smrtnih primerov v otroški dobi. Tako ima ta veliki otok vsako leto 100.000 prebivalcev več. V desetih letih, 1948-1958, je prebivalstvo poskočilo od štirih na pet milijonov. Veliko večino ima mladina. 37 % vsega prebivalstva je stara manj kot 10 let. Vendar je pa otok še razmeroma malo naseljen: samo devet ljudi pride na kvadratni kilometer.
Madagaskar ima mnogo gospodarskih težav. Vsako leto je treba hraniti več otrok, ki še ne delajo, in dati dela številnim mladim ljudem, ki so že sposobni za delo in bi si radi služili svoj kruh. Da bi zemlja dala več, bi jo bilo treba bolje obdelovati. Če bi nekaj ljudi hotelo dobiti zaposlitev v industriji, bi jo bilo treba poklicati v življenje. Za to je pa potreben denar. In še nekaj manjka na Madagaskarju: prevozna sredstva so zelo primitivna. Voli imajo še vedno prvo mesto in vemo, kaj pomeni volovska vprega. Ni kmetijskih šol ter manjka še mnogo drugih stvari, ki so v drugih deželah že splošne.
Politični položaj
28. septembra 1958 je večina Malgascev glasovala za vstop v Zvezo francoskih narodov. Koj nato so se zbrali poslanci šestih pokrajinskih skupščin in proglasili 14. oktobra Malgajsko republiko. V začasni vladi je bil izvoljen za prvega predsednika Malgasec Filibert Tsiranana. To mesto je dotlej pripadalo francoskemu visokemu komisarju. Vse to pomeni velik korak naprej v zgodovini malgaškega naroda.
Narodna skupščina je do začetka 1959 pripravila novo ustavo. 30 članov skupščine in 7 zastopnikov različnih narodnosti) in verskih skupnosti naj bi jo preštudirali in dali svoje odobrenje, popravke ali pa zahtevali bistvene spremembe. Med sedmimi izbranimi člani sta tudi katoliški duhovnik in protestantski pastor.
Ker so Malgasci globoko verni in zlasti navezani na družino, imajo katoličani dvojno upanje: da bo v ustavi dobil svoje mesto Bog in da bo družina odločala glede vzgoje otrok, kar bo izrednega pomena za misijonske šole.
Komunisti so delavni tudi na Madagaskarju, zlasti v Tamatave in Diego Suärez. Njihova krilatica je: Madagaskar ne bo zares svoboden, če ne bo komunističen. Samo komunizem bo privedel do prave svobode. In še drugo Keslo so vrgi med ljudi: Katoliška Cerkev je nekaj tujega in hote ali nehote zadržuje nad otokom francosko nadoblast. Je sovražnica Malgascev, ker Je neizprosna glede zakonskega življenja in ne dovoljuje omejevanja rojstev, kar bo vzrok čedalje večje revščine na Madagaskarju. Ljudi bo vedno več, °tok se pa zato ne bo večal.
Tudi socialistična stranka je močna. Socialisti na Madagaskarju so v “sorodstvu” s francosko socialistično stranko, vendar pa doslej niso kazali kakih protiklerikalnih teženj. Ravno nasprotno: veliko članov te stranke je Praktičnih katoličanov, ki javno branijo katoliško Cerkev. Ta stranka je na vladi od oktobra 1958.
Katoličani so politično razdeljeni. Skoraj nemogoče je misliti na povezanost v eno samo stranko v deželi, kjer so vsaj tri popolnoma različna ljudstva, ne samo jezikovno, ampak tudi plemensko.
Cerkev in problemi človeka
28. novembra 1958 so se zbrali malgaški škofje, da bi se posvetovali klede razmer v deželi, odkar je zadobila svobodo \ svobodni priključitvi k francoski politični organizaciji.
Za Madagaskar, pravijo škofje v skupnem pastirskem pismu, je prišla doba velikih odločitev. Ves Madagaskar stoji pred nekaj podobnim kot inženirji, kadar morajo odločiti, kje naj bi tekla železniška proga. Madagaskar kot vsi narodi na svetu je poklican, da doprinese svoj delež v družini narodov in svoj delež v čast Stvarniku. Malgasci ne smejo pozabiti na dediščino, ki so jo prejeli: globoka vernost, ljubezen do družine in Medsebojno spoštovanje.
Nova malgaška država, pišejo škofje, ne sme pozabiti na stari malgaški pregovor: Tisti, ki vladajo ljudi, imajo glino med prsti; če se glina pre-yeč stiska, se zmuzne med prsti; če se je pa ne pretlači, pa tudi ne bo sluzila. Treba jo je obdelovati, a treba je tudi vedeti, da je glina.
Narodna edinost mora imeti za temelj medsebojno spoštovanje. Spoštuje pa tisti, ki gre proti samoljubju, katero išče le sebe ali pa majhno skupino.
Ljubezen do domovine je nekaj zakonitega. Domovino je treba ljubiti, želeti in delati ji dobro. Treba je ljubiti tudi veliko domovino (Francijo), kateri so se Malgasci na nek način priključili z večino glasov. Treba; je spoštovati tujce, ki so zapustili domovino in so pripravljeni s svojim znanjem in denarjem pomagati Madagaskarju, Naj se dobre lastnosti tujcev Povežejo z dobrimi lastnostmi Malgascev, da bo mogel narod s trdnim korakom vstopiti v zgodovino narodov.
Družina je bila na Madagaskarju vedno spoštovana. Naj nova ustava P e pozabi na to, naj jo ščiti in se izogiblje vsega, kar bi moglo žaliti Boga ln tako škodovati tudi narodu.
Vzgoja otrok je ena prvih dolžnosti staršev, dolžnosti in pravic. Cerkev zahteva, da ta pravica staršem ostane ne samo načelno ampak tudi praktično, v vsakdanjem življenju. Starši imajo pravico vzgajati otroke tako, da se bo uresničil drug malgaški pregovor: Duša je pri vsakem človeku najvažnejša.
Škofje pravijo dalje: Na Madagaskarju skoraj ni vmesne družbe med družino in državo. Ali ni za tem neke vrste samoljubje? Koliko talentiranih ljudi, ki bi lahko porabili svoje darove na širšem področju kot pa je družina, ostane omejenih na prav majhen krog... Dati mnogim, kar je kdo prejel, ali ni to lep ideal? Vsi, ki ste bolj nadarjeni, ali ne boste tudi bolj plemeniti, ali ne boste bolj ponižni, ali ne boste služili ne samo svoji družini ali kvečjemu svojemu plemenu, ampak vsemu malgaškemu narodu?
Delo je zakon za vse človeštvo. Toda delo je dvakrat potrebno v državi, kjer skoraj vse manjka, kjer je vse treba ustvariti. Delati in ne samo zase, ampak za vse, to je prava ljubezen do naroda.
Narodno bogastvo se mora pravičneje razdeliti. Stran z brezmiselnim bojem med revnimi in bogatimi. Bogati morajo dati svoje bogastvo, da bodo revnejši lahko živeli od bogastva bogatih. Na mnogih krajih je zemlja neobdelana in vendar jih je toliko, ki bi jo radi obdelovali. Naj jo lastniki dajo v obdelovanje, da bodo imeli od nje korist i revni i bogati. Denar leži brez koristi pri mnogih zasebnikih in denarnih zavodih. Naj se vendar takoj začne z javnimi deli, da bodo tisoči in tisoči lahko delali' in si služili kruh.
Cerkev in verska vprašanja
Komaj štiri leta, od 15. septembra 1955, ima Madagaskar svoje škofe in nadškofe: tri nadškofije in 10 škofij. Prej je bil otok razdeljen na apostolske vikarijate, kar je izreden način cerkvene uprave v deželah, kjer je le malo katoličanov.
Število domačih duhovnikov raste, a le počasi. L. 1949 je bilo na otoku 400 duhovnikov, 1. 1957 pa 565. V osmih letih je prišlo na Madagaskar 135 tujih misijonarjev in bilo posvečenih 30 Malgascev. Morda se nam število zdi visoko, a moramo povedati, da jih je bilo med tujci mnogo, ki so bili pregnani iz misijonov na Kitajskem. Ta prirastek je bil nekaj izrednega in v bodočih letih malgaška Cerkev ne more računati s tolikim pritokom tujih misijonarjev. Kaj pa domači duhovniki? Katoličanov je en milijon. Koliko duhovniških poklicev je med temi katoličani? Razmeroma zelo malo. V malih semeniščih je bilo 1. 1948 230 semeniščnikov, 1. 1957 pa 460. Zadnje število je dosti višje, vendar je pa le malo Malgascev, ki vztrajajo na poti k duhovništvu. Že prag velikega semenišča jih prestopi le majhen odstotek od tistih, ki so se šolali v malih semeniščih. Tako je 1. 1957 bilo v velikih semeniščih za svetni kler kot tudi v bogoslovjih, ki jih vzdržujejo različne redovne družbe, samo 55 semeniščnikov. In teh 55 fantov moramo razdeliti na devet let: tri leta filozofije, dve leti praktičnega dela kot pomočniki misijonarjev ali pa učitelji v malih semeniščih in pa štiri leta teologije. Seveda se bo med temi kakšen še odločil za neduhovski poklic. Zaključek je ta, da bo imel Madagaskar v prihodnjih desetih letih vsako leto kakih pet domačih duhovnikov. Pet domačih duhovnikov za milijon katoličanov, milijon protestantov in tri milijone poganov... Številke sa porazne, a vendar je bilo treba začeti na isti način na vseh koncih sveta.
Verjetno bo nova ustava dovoljevala zasebno šolstvo. Cerkev bo smela »meti svoje osnovne, srednje in visoke šole. Za vodstvo teh šol bo treba duhovnikov ali pa vsaj zmožnih laikov. Odkod jih bo Cerkev dobila? Ne bo Pravica imeti lastne šole, ostala v mnogih slučajih mrtva ?
Ohraniti to, kar ima, odpreti nove šole, pomnožiti karitativne zavode, da katoliška “revščina” ne bo v oči bodla samih katoličanov, da ne bo v posmeh protestantom, da ne bo odbijala poganov, to je prvo. Za tem pridejo Pogani: trije milijoni. Saj se bližajo misijonarjem, še preveč. Preveč, ker Misijonarji ne zmagujejo dela. Preveč dela jih dobesedno ubija. Za tiste, ki daj bi bili krščeni, sta potrebni dve leti priprave. Če bi bilo več duhovnikov, ^e bi bilo več katehistov, katere je treba plačati, da se morejo posvetiti temu delu, bi večina otoka postala katoliška. Ker pa ni ne duhovnikov ne denarja, da bi si misijonarji dobili pomočnikov, izgleda, da bo polovica otoka katoliška, polovica pa protestantska. Ob tej ugotovitvi bodo morda tisti, ki bi lahko pomagali ■—in vsak lahko pomaga vsaj z molitvijo—, pa ne Pomagajo, priznali, da so krivični s pogani in morda še bolj s samim seboj.
Med upanjem in strahom
Že skoraj 100 let se more svobodno razširjati božja beseda na Madagaskarju. L. 1861 so prišli prvi misijonarji. Seveda je bilo že v prejšnjih stoletjih več poskusov. Tako je sv. Vincencij Pavelski že v 17. stol. poslal t]a celo vrsto misijonarjev. Skoraj vsi so pomrli v par letih, če ne v par Mesecih. Bolezni so preveč kosile in delo se ni nadaljevalo.
S proglasitvijo malgaške neodvisnosti se bo marsikaj spremenilo. Nekaj Se je pa že. Večina tujih misijonarjev je francoske narodnosti. Še bodo imeli dekaj prednosti, ker se je Madagaskar vključil v francosko zvezo narodov, vendar pa bo prednosti manj kot v preteklih letih. Misijonarji bodo Morali biti bolj previdni in ne bodo smeli poudarjati, da so Francozi, če bodo hoteli v miru živeti med narodom, ki bo počasi pričel iskati popolno deodvisnost. Ker so pametni, so Malgasci odločili, da bodo v dveh stvareh, zunanja politika in vojska, v zvezi s Francijo. Tako jim bolj kaže. V vsem drugem pa bodo svobodni in bodo lahko podpirali ali pa motili delo misijonarjev, tudi francoskih.
Letošnje leto za veliko noč je Madagaskar zadela velika nesreča. Ves darod bo precej let čutil posledice strašnih povodnji. Tudi misijonarji so v Materialnem pogledu veliko izgubili. Koliko bogoslužnih poslopij je na Primer bilo poškodovanih! Vendar je pomoč, ki je prišla z vsega sveta, bila v nemajhno tolažbo. In dala je vedeti Malgascem, da je krščanska Lubezen za mnoge kristjane nekaj resnega. Ob tej priliki so se katoličani ln protestantje združili v pomoči poganom in kristjanom.
Iz povedanega se vidi, da bo Madagaskar kmalu poznal Kristusov evan-£elij, čeprav so katoličani in protestantje, ki ga oznanjajo, skoraj enako Močni”. Veselo upanje, a ne brez oblakov.
Vsaj nekateri še nismo pozabili, da je na Madagaskarju umrl pred Kukimi 30 leti slovenski misijonar lazarist brat Obreza. Kdo bo njegov Pdvi naslednik?
STANKO BOLJKA C.M.
m
Premagani...
(Črtica iz življenja ekvadorskih Indijancev)
Sonce se je počasi spuščalo za gore. In ko je sonce ugasnilo, so se prižgali ognjeniki. Cotopaxi je žarel, kot da bi bila pet tisoč metrov visoka gora polna žerjavice. Zdelo se je, da mora en del narave zaživeti, ko se drugi odpravlja k počitku. Zapadna in vzhodna gorska veriga sta se pozdravljali. Pozdravljali so se še vedno živi ognjeniki, ugasli so se pa spominjali tisočletij, ko so tudi iz njih noč za nočjo sikale ognjene kače proti nebu.
Na pobočjih gora pa žive premaganci. Indijanci, ki ne morejo umreti, čeprav je njihovo življenje neprestani smrtni boj.
Z brašnjem dračja na ramah se eden od njih vrača domov. Niti za jutri bi ne bilo'drv. Moral je na pot in kaj nabrati. To, kar nosi. bo za dva dni, če bodo varčevali. Na več kot dva dni naprej pa ne misli; saj je že dva dni veliko.
Noči se že, a Indijanec se za noč ne meni. Obstoji, vrže tovor na tla in sede nanj., Kaj se skriva za tem izmučenim obrazom? Kaj premišlja dolgo uro, ko sedi v temi? Se hoče odpočiti, se boji revščine, ki ga čaka doma?
Ognjeniki v daljavi si še vedno dajejoi svetlobna znamenja. Indijanec jih ne vidi. In vendar bo treba vstati, če noče, da ga veter, ki prihaja od vršacev, do kosti ne premrazi.
Vstane. Pesem si pokliče za spremljevalko. Tisto otožno pesem, ki se ji v kičua jeziku pravi yaravi:
Miši carpi capisayö allcu carpi zamarro uyuyui, uyuyui. . .
Razume besede? Zakaj joče pesem?
*	*- ¥r
V globeli je Indijančev dom. Majhen vrtiček, v katerem išče zadnje bilke mršav vol in se stiska osem ovac, je ob njem. Štiri stene iz blata in nad njimi slamnata streha. Po tleh je nekaj loncev. V enem se kuha večerja; koruzno zrnje. V hiši je vesel samo ogenj.
Dva sedita ob ognju: mati in sin. Tiho se pogovarjata v sladkem kičua jeziku. Ona mora imeti vsaj petdeset let, fant jih ne bo imel več kot dvajset.
“Ne bo ga, Manuel," vzdihne ženska.
“Bo že prišel, mama.”
Mati in sin utihneta, ogenj pa se še kar naprej pogovarja. Od časa do časa mu potikata ogorek v žareče žrelo.
Tam v kotu pa živi še nekdo. In mladec, ki vstane, bi ravno rad vedri, če še živi. Skloni se nad kup cunj, sredi katerega je star obraz, in tiho pokliče: “Mama Trini” (Trinidad - Trojica). Starka ga ne sliši in ne odgovori. “Mama, stara mati umira...” Indijanka skomigne z rameni...
Zopet je minilo četrt ure. Oba vstaneta in gresta gledat bitje, ki je prišlo do kraja življenja. Smrt je že napravila svoje. Stara mati Trini je odšla za vselej.
“Mama, babica je že umrla."
“Res je, Manuel, umrla je."
Komaj nekaj sekund je prešlo in pesem gospodinje je napolnila vso hišo. V pesmi je mati Roza hvalila vse, kar je dobrega videla na rajni. In vsaka kitica se je končala s tožbo: “Zakaj, zakaj si nas zapustila?...” Sin je pridružil svoj glas materinemu in ogenj, ki je pričel ugašati, je sočustvoval z obema.
* * *
Začuden je Indijanec poslušal mrtvaško pesem, ki mu je od daleč udarjala na ušesa. Pospešil je korak. Ob hiši je butaro vrgel na tla in nevoljen vprašal: “Kaj pa imata?” — “Taitico (atek), umrla je stara mati Trini; tvoja mati je umrla.” — “Že? Kedaj?” — “Dobro uro bo.” — “Presneta reč!”
Indijanec je šel v kot, kjer je mrtva ležala ona, ki mu je dala življenje. Dotaknil se je mrzlega obraza in vprašal: “In sedaj? Kaj bomo napravili, ko pa ni denarja, da bi pogostili vse okoličane?”
Vsedel se je tudi on. Tema je bila čedalje bolj gosta. Ogenj je lačen lizal zadnje ostanke goriva.
“Manuel, ne vidiš, da bo ogenj ugasnil,” je jezno zavpil stari. — “Papä, ni drv.” — “Kako da ne, saj sem jih dosti prinesel.”
Ko so imeli luč, je gospodar znova dvignil glas: “Lačen sem.” — “Saj je že kuhano,” je odgovorila Roza.
Vsi trije so se spravili na večerjo. Ni dolgo trajala in nobeden ni mogel biti sit. “Je še kaj.Čiče?” Sin je prinesel trebušast lonec. Ko so se za silo odžejali, je oče počasi začel presti misli: Mati Trini ne bi smela umreti ravno zdaj, ko nam gre najbolj trda za denar in živež. Mlajša dva otroka bosta morala vse življenje; zastonj služiti gospodarju, ker nam je Posodil denar, da smo mogli lepo proslaviti, našega gospoda svetega! Mar-pijala. Za njuno delo bomo vsako leto dobili le dve ali tri vreče koruze in šest ovac. Ker se je Manuelu pri oranju ponesrečil gospodarjev vol, mu dolguje 40 sucrov. Tudi on, Ramon, je toliko zadolžen z gospodarjem, da mu bo moral zastonj delati, sam ne ve koliko let. In sedaj pa še smrt stare matere! Odkod bo dobil denar, da bo pripravil pojedino? Potrebovali bi reko čiče in gore jedi za sosede, ki bi prišli mrtvo kropit in spremit na Pokopališče. Oni pa nimajo ničesar, niti enega samega sucra. Ne, ne! Brž se morajo odločiti in mrtvo pokopati. Kar v hiši in še preden pridejo ljudje, 8 katerimi bo jutri treba iti na mingo.
Vsi trije so prijeli za delo. Grob je moral biti precej globok, da bi psi ne prišli do trupla. Roza je nekaj časa jokala. Ker so se pa vsi trije Pridno polnili s čičo, je tudi ona kar kmalu pozabila na žalost. Ob redkih Prilikah je toliko čiče steklo po njihovih grlih. Saj če bi pripravili pogreb, bi itak sosedje pospravili vse, kar bi dobili. Ali ni bolje, da si sami privoščijo? Vednoi bolj so bili prepričani, da so imeli prav in da je bilo to, kar so napravili, edina rešitev iz zagate.	i
Ob petih zjutraj je bil grob zasut. Ob njem pa. so spali Indijanci kot mora spati tisti, ki je pil vso noč, zlasti še, če je bil lačen.
* * *
Na visoki gorski planoti je malokdaj toliko življenja. Nad sto Indijancev je prišlo na mingo. Vsi so dobre volje, ker Čiča, čeprav je še zgodaj, l*m je zelo razvezala jezike.
Minga je za Indijance dan, ko bo par ur nekaj delal, večino dneva pa jedel in pil in to na račun “bližnjega”, ki je navadno veleposestnik.
Dvajset, morda trideset volov leze počasi v breg. Plugi so leseni, zemlja je trda in se nerada odpira. Indijanci zmerjajo živali, ki hodijo prepočasi. Brž ko bo zoran in pobran krompir, bodo prišli godci in zavrtili se bodo pari.
Sad zemlje zbirajo v košare. Ker pa košar ni zadosti, jim pridejo prav ponči. Služijo namesto vreč. Sonce se dviga, kmalu bo poldan. Indijanec že ne misli več na delo. Misli, da je blizu ura, ko bo iz velikih kotlov zadišalo koštrunovo meso in bodo Indijanke na glavi prinesle ogromne vrče rumene pijače. Čiče. indijanske medice, bo zadosti za vse.
* * *
Ramön, Manuel in Roza iščejo krompir med brazdami. Sami zase so. Danes jim ni za nobeno družbo. Vendar pa eden izmed bližnje skupine kmalu zakliče: “Ramon, kako pa mati Trini?” — “Na bolje ji gre. Danes zjutraj je že lahko vstala in malo jedla.”
“Kar prav je tako. Časi so slabi in nimamo, da bi plačali župniku za peto mašo. Pa še drugih izdatkov je veliko ob vsaki smrti.”
“Res, naj dražje je varovanje mrliča, ko pa je treba povabiti vse sosede. In jaz sem veliko dolžan, Manuel tudi, še Roza... Že otroka sta mi bila zarubljena in bosta morala vse življenje zastonj delati pri upniku. Nič nimam. Prav nič ni mojega: ne žena, ne otroci, tudi ne hiša in živali, še jaz nisem svoboden.”
“Saj se nam vsem enako godi, Ramon. Pijmo.” — “Pijmo.”
Čim bolj se dviga sonce, tem bolj teče čiča in Indijanci že ne vedo kaj govore. Nekatere je čiča že podrla. Zavalili so se pod najbližji grm.
In sedaj ni en sam sosed, ampak jih je deset, dvajset, ki vprašujejo po zdravju matere Trini.
“Vsak dan slabši,” odgovarja Manuel.
“Na boljše ji gre,” še vedno trdi Ramon.
“Sta jo že pokopala,” pristavi Roza.
Sum pri tistih, ki so še količkaj trezni, raste. Vse dokler paglavec pri desetih letih ne zavpije: “Pojdimo pogledat, kako je z materjo.” — “Pojdimo, pojdimo!” In večina tistih, ki so jih še nosile noge, se spustijo v tek proti Ramonovi kajži.
Roza gre počasi za njimi in bo zraven, ko bodo pod kupom cunj odkrili starkin grob. Tudi Ramön in Manuel tečeta, a ne prazna. Pograbila sta največji in najbolj poln vrč čiče, da ju ne bo zeblo, ko bosta, skrita v kaki votlini, čakala razvoja dogodkov.
Istočasno, ko so Rozd peljali v ječo, ker so mislili, da je sodelovala pri umoru stare matere, sta pa< oče in sin, objeta na dnu votline, spala. Ko sta prišla vrču do dna, sta pozabila na ves svet, vso žalost in vse skrbi.
* •* *
Oče in sin sta zadnja moška potomca ponosnih Indijancev Dučiselas. V njunih žilah se pretaka kri slavnega Atahualpe, čigar predniki so bili kralji v cvetočem kraljestvu Puruhä. Tolikokrat premagana, sta skušala pozabljati vse, kar je prišlo nad njun rod. In čiča jima je pri tem pomagala.
MANUEL J. CALLE
VINCENCIJ EVO LETO
Ob tristoletnici smrti sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike Mariae, soustanoviteljice usmiljenk
Risba levo: Podoba sv. Vincncija.
Lazarist JURIJ SALVAIRE,
graditelj lujanske bazilike, misijonar med arg. Indijanci
Malo bo Slovencev v Argentini, ki ne bi poznali lujanske bazilike, kjer je tudi brezijanskd Marija dobila svoj prestol. Bazilika je med naj-yeejimi cerkvami v južni Ameriki in jo upravljajo lazaristi. Bil je eden izmed njih, ki je sredi argentinske ravnine zgradil to veličastno hišo božjo, ki vzbuja začudenje tudi pri tistih, ki poznajo evropske stolnice. Bil je to Jurij Salvaire, Francoz po rojstvu, ki počiva v baziliki, ki jo je s toliki napori zgradil in verjetno zaradi njih umrl šele dvainpetdeset let »tar, 4 februarja 1899.
V naslednjem bomo omenili, v kakšni zvezi je lujanska cerkev z misijoni med poganskimi Indijanci, ki so bili sredi prejšnjega stoletja v Argentini še precej številni.
V misijone med argentinske Indijance
Lazarist Jurij Salvaire je bil misijonar z vso dušo. Njegovo apostolsko delo med Indijanci v argentinski pampi je dokaz za to.
Teklo je leto 1874. Jurij Salvaire, v spremstvu drugega lazarista, Ferdinanda Meisterja je šel misijonarit v Azul, v provinco Buenos Aires, v
kraje, kjer je vladal indijanski poglavar Namuncurä, ki so ga nazivali "patagonski Napoleon”.
Misijonarjema ja pomagal nadškof Aneiros. Tako sta kar kmalu lah ko odprla šolo za indijanske otroke. Ob nedeljah so prihajali h katekizmu tudi odrasli. Indijanski poglavar Ciprijan Catriel se je zavzel za oba misijonarja in prepričal svoje, da jim duhovnika ne mislita ukrasti zemlje, ampak da jim hočeta pomagati.
Delo ni bilo lahko, ker so imeli Indijanci mnogo žalostnih izkušenj z “belimi". Ker pa se je poglavar Catriel sam prijavil k pouku katekizma, sta misijonarja upala, da bo z njim ves rod spoznal Kristusa. A ko je Catriel nenadoma umrl, se je položaj popolnoma spremenil. Za poglavarja je bil izvoljen Ciprijanov brat Janez, ki pa o misijonarjih ni maral ničesar vedeti.
Novi poglavar1 je bil prepričan, da so misijonarji odposlanci vlade iz Buenos Airesa, ki so prišli, da bi jim vzeli še tisto malo zemlje, ki jim je ostala. Zato je sklenil, da od njegovih nihče ne bo smel pomagati pri misijonskem delu.
Kaj naj napravita misijonarja? Apostolskega dela nista hotela prekiniti. S šolo sta nadaljevala, čeprav jima je ostalo zvestih le malo otrok. In ker sta imela več prostega časa, sta se spravila na pisanje slovnice indijanskega jezika pampa. Slovnico sta res sestavila in je služila ne samo njima, ampak tudi njunim naslednikom pri misijonskem delu.
Ker sta misijonarja znala različna indijanska narečja, ju je nadškof Aneiros poslal v Salinas Grandes, da bi od poglavarja Namuncurä dosegla osvoboditev več belih jetnikov.
Salvaire je pozneje opisal kraje, skozi katere je potoval: neizmerna ravnina, rastlinje, ki je včasih dosegalo višino jezdeca, povsod indijanski šotori in le redko kako majhno naselje belih ljudi. Če je bil takrat Buenos Aires le dolga vas, si lahko mislimo, kakšna so bila “mesta" in “vasi" V notranjosti.
Misijonar ostane sam
Nadškof je misijonarja Meistra poklical v Buenos Aires, kjer ga je čakalo drugo delo. Salvaire je ostal sam. Moral je iti kakih BO kilometrov južno od Azula, kjer je imel Namuncurä krščanske jetnike. Poglavar je zahteval kot odkupnino za vsakega jetnika 10.000 pezov, a ne v denarju, temveč v blagu.
Zakaj je nadškof Aneiros izbral misijonarja Salvaireja za to nalogo? Rekli smo že, da je poznal indijanske jezike. Bil je mlad in izredno privlačne zunanjosti. In kar je bilo najbolj važno: ob drugi priložnosti sta se že srečala z Namuncurä. Bilo je to tedaj, ko je poglavar Namuncurä prosil Jurija Salvaireja, naj mu reši iz vojaške trdnjave v Azulu enega najbližjih sorodnikov. Misijonar je šel takrat osebno prosit generala Ignacija Floresa in je dosegel, da je bil indijanski ujetnik izpuščen. Tokrat pa so bila vloge zamenjane: prosil je Salvaire in Namuncurä naj bi mu povrnil uslugo. Tako je mislil nadškof in tako je upal tudi misijonar.
Začetek je bil dober. Ko je misijonar sporočil Namuncuräju, da ga želi obiskati, mu je ta poslal številno spremstvo, nekaj zaradi varnosti, nekaj pa zaradi ugleda. Misijonarja je spremljala dolga vrsta voz. Delil bo živež, obleko in tobak med Indijance in plačal bo odkupnino.
Izdaja
Potovanje, čeprav težavno, je bilo srečno. Vendar pa so tik pred prihodom v poglavarjevo vas Indijanci popotnike napadli. Ker je bil Sal-vaire dober jezdec in je imel izvrstnega konja, se je lahko rešil. Ni pa mogel razumeti ne on ne spremljevalci, kaj naj bi povzročilo takšno spremembo v poglavarjevem zadržanju. Zato se je odločil, da ga bo obiskal in se z njim osebno razgovoril.
Ker je bilo potovanje dolgotrajno, je bilo prav mogoče, da je imel poglavar nove težave z belimi, kar bi moral plačati misijonar, če ne z življenjem, pa vsaj s svobodo. In res je bilo tako. Vojaška oblast, je strogo kaznovala več Indijancev, češ da so uporniki. Pa še trgovci, zlasti trgovci z žganjem so oklevetali misijonarje. Ti naj bi prihajali kot prednja straža vojske, kot plačani ogleduhi, ki jih je treba najstrože kaznovati.
In kaj je storil Namuncurä, veliki poglavar, ki je vendar moral pri znati, da mu je misijonar pred leti napravil veliko uslugo? Sklical je na posvet vse poglavarje, da bi se pogovorili o misijonarjevi usodi. Ni hotel odločiti sam, čeprav bi lahko. Hotel je pokazati, da so misijonarja obsodili drugi in bi zato obsodbe ne mogli naprtiti njemu. Vedel je vnaprej, da je misijonarjevo življenje v veliki nevarnosti.
Sodba
Poglavarji sede v krogu. Med njimi je Salvaire. Navzoč je tudi Namuncurä. Vendar pa med vsem posvetom ne odpre ust. Česa dolže misijonarja?
"krščanski duhovnik prinaša koze. Vse nas bo okužil,” pravi prvi. “Moramo ga ubiti, sežgati njegovo truplo in pepel razsuti na vse štiri vetrove."
"Duhovnik," pristavi drugi, “se je delal prijatelja enega izmed poglavarjev v Patagoniji. Ta ga je pogostil, v zahvalo pa ga je misijonar zastrupil."
Obtožbe, ki so si bile precej podobne, so sledile druga drugi. Ko so vsi končali, je spregovoril Namuncurä. On o misijonarju noče nič vedeti in naj napravijo z njim, kar se jim zdi. Vsi so bili mnenja, da mora misijonar umreti. Le glede načina smrti so se še nekaj časa pričkali.
Jurij Salvaire,
misijonar med arg. Indijanci.
Čudež
Misijonar se je med poslušanjem obtožnice pripravljal na smrt. Vedel je, da mu samo Bog s čudežem lahko reši življenje. Sest ur je trajal posvet in zdelo se je, da so imeli poglavarji že vse dogovorjeno. A ravno v tem trenutku je Bog posegel vmes in to s pomočjo nekega Indijanca. Ta se je dvign'1 in pričel očitati svojim tovarišem, da bi morali dokazati, da so obtožbe proti misijonarju resnične. Da vsi vedo in zlasti še Namuncurä, da je Salvaire pomagal Indijancem, da jim ni ničesar vzel in jih sam zase ničesar prosil ni. Indijanci so se začudeno gledali in niso vedeli, kaj naj rečejo. Zlasti še, ko je poglavar vrgel svoj “poncho” na misijonarjeva ramena in zagrozil, da bo razklal lobanjo vsakomur, ki bi se dotaknil Salvaireja.
Misijonar pripoveduje, da je prosil Marijo, naj mu reši življenje. Bil je mlad, šele osemindvajset let star in bi rad še živel. V zahvalo za čudež bi pa napisal zgodovino lujanske Marije in ji pozidal novo, veliko cerkev. In čudež se je zgodil. Poglavarji so odločili, da bodo misijonarju pustili življenje. Naj si pomaga, kot ve in zna, in naj odide nazaj v Buenos Aires.
Vwyawffjiny ji
Misijonarjeva ljubezen do bližnjega
Misijonar si je rešil življenje, a ni pozabil štirih jetnikov, zaradi katerih je prišel tja. Odločno je stopil pred Namuncurä in mu rekel: “Poglavar, oditi moram. Izroči mi jetnike, za katere sem ti prinesel odkupnino in so mi jo tvoji ljudje vzeli, ko so me napadli.” Brez besede je poglavar odšel in se kmalu vrnil z devetimi ujetniki. Dal je misijonarju več, kot pa ga je ta prosil. Podaril mu je tudi konje za na pot, ki *bi brez jezdnih živali skoraj gotovo pomenila smrt.
Izpolnjena zaobljuba
Še več let je Jurij Salvaire delal kot misijonar med Indijanci. Brž ko so mu predstojniki dovolili, je pa začel z zidanjem lujanske bazilike. Težav je bilo toliko, da je misijonar umrl komaj dobrih petdeset let star. . Njegov grob je v lujanski baziliki, a tudi pred baziliko so mu postaviil lep spomenik.
Če Bog da, bodo zvonovi lujanske bazilike še dolgo stoletij prosili nebo, naj da svoj mir duši velikega lazarista in misijonarja. Naj Bog da močne vere tistim, ki so nadomestili Indijance v argentinski pampi. In naj novo poganstvo ne preraste krščanskega življenja v Argentini.
Dostavek: Namuncurä je, star že 91 let, prestopil v katoliško Cerkev. Krstil ga je salezijanec Milanesio. Eden njegovih sinov, Ceferin je umrl v sluhu svetosti leta 1905 v Rimu, kjer se je pripravljal na duhovništvo. V. Argentini se resno dela na to, da bi bil proglašen za svetnika in hi ta dežela tako dobila svojega prvega svetnika. Na njegovo priprošnjo se dogaja izredno veliko uslišanj.
STABO C.M.
Usmiljenke na poti v novi misijon
...Potovanje smo moirali odlašati mesece. Koliko papirja je treba Popisati tudi v Abesiniji, če hočeš doseči potrebna dovoljenja. Kapucinski pater Simforijan, lastnik in šofer motornega vozila, je končno določil 19. marec za dan odhoda.
Pa ne samo po uradih smo morali tekati. Kadar se odpre nov misijon, je potrebno še kaj drugega kot samo dovoljenja. Usmiljenke naj bi odprle svojo hišo v Bonga, v vasi, ki pripada plemenu Kaffa. Je to najrevnejše med revnimi abesinskimi plemeni. Zato so pa morale misliti ne le na lastne potrebe, ampak tudi na ljudi, med katerimi bodo živele. Začele naj bi misi-jonariti s telesnimi deli usmiljenja. Zato so se pa kopičile vreče in zaboji, v katerih bodo potovali krompir in koruza in moka in kokoši in zajci in fižol in proso in...
Potovanja samega pa usmiljenke in lazarist, ki jih je spremljal, zlepa ne bodo mogli pozabiti.
Na praznik sv. Jožefa vreme ne bi moglo biti lepše. Potniki so bili zgodaj na nogah. Dva tovorna avtomobila sta že odpeljala največje zaboje, ki jih na jeep ne bi mogli naložiti. V jeepu naj bi potovali samo ljudje in pa vsi tisti majhni zavoji, katere bi sestre rade osebno “nadzorovale” med potjo. In teh stvari ni bilo ravno malo.
Še kratek obisk Najsvetejšemu in poslovili smo se od sester, ki so ostale v Adis Abebi, in od kakih sto otrok, ki so večinoma jokali, ko so videli, da so se tri usmiljenke spravljale na voz z očitnim namenom, da se več ne vrnejo.
Potnikov nas je bilo šest. Razen nas pa, kot smo že povedali, še več šesteric zabojčkov in “culic”, katerih usmiljenke niso hotele pustiti izpred oči. V prvi vrsti so sedeli šofer oče Simforijan, škof lazarist msgr. Janssen in prednica sestra Bibard. Drugo vrsto “sedežev” smo zasedli sestra Vincencija na levi, sestra Gertrudis na desni in jaz, ne na levi ne na desni, ampak na sredi — na vreči soli. Priznam, da je škof, ki je razdeljeval prtljago po jeepu, stvar dobro opravil. Vendar bo pa vsakdo lahko razumel, da vreča soli, naj jo tudi sam škof nameni za sedež, ni najbolj mehek stol.... Pozneje mi je prevzvišeni, hoteč braniti svojo “nezmotljivost”, zatrjeval, da je za sedež meni namenil prav pripraven zaboj, ker je po lastni izkušnji vedel, kaj pomeni sedeti dolge ure na vreči soli. Še to naj omenim, da so na strehi jeepa potovale z nami vsakovrstne domače živali, ki tudi na misijonu ne smejo manjkati.
Ko smo prevozili kakih 12 kilometrov, me je sol že pošteno ožulila. Premikal sem se sem in tja, čeprav si s tem nisem dosti pomagal. Po kakih 75 kilometrih pa že ni več šlo. Ko so drugi zajtrkovali, sem se spravil na vrečo in jo “obložil” z različnimi mehkejšimi predmeti, da bi tako vzdržal vsaj do naslednje postaje.
Vkljub navedenim nevšečnostim so se pa oči naslajale ob čudoviti pokrajini, ki je ostajala za nami. Za vsakim ovinkom nas je čakalo novo presenečenje. Tako se sredi planjave dvigajo do dvesto ali tristo metrov visoke skale, ki so še najbolj podobne čebelnim panjem. Kdo bi si mislil, da Abesinija skriva toliko naravnih lepot. Fotografski aparat je bil med vožnjo na preži in bo ohranil, kar bi oči želele ohraniti. Kraj, ki ga je škof izbral za kosilo, je bil tako lep, da smo skoraj pozabili na lakoto.
Jezik in grlo se na vožnji z jeepom kmalu utrudita. Tudi mi smo od časa do časa molčali. Bolje rečeno, govorili smo z Bogom in jagode na sestrskih rožnih vencih so drsele druga za drugo. Po enajsturni vožnji smo prispeli v Djimma. Ker se je že znočilo, smo si v naglici lahko ogledali samo nekdanjo misijonsko postajo, ki zdaj služi za šolo in gledališče.
V hotelu smo najeli nekaj sob in sestre usmiljenke so nam pripravile večerjo. Po večerji sta šla škof in kapucinski pater iskat bencin za naslednji dan, jaz pa sem pripravil oltar, kjer naj bi vsi trije maševali. Vstati bi morali že zelo zgodaj in zato smo se tudi zgodaj odpravili spat. Če so drugi že spali, ne vem. Vem samo, da svat oče Simforijan in jaz, ki sva imela skupno sobo, bedela vso noč.
Še preden je vzšlo sonce, smo že odmaševali. Oditi bi morali že ob šestih, a ker niso bili še vsi nared,1 smo se odpravili šele ob sedmih. Po 20 kilometrih vožnje smo zajtrkovali. In po zajtrku se je začel križev pot. Poti je bilo čedalje manj in nazadnje se je docela zgubila. Zgodilo se je, da smo se več minut vozili v krogu in prišli nazadnje spet na izhodno točko. Slednjič smo naleteli na tovorne avtomobile, ki so odšli že pred nami, a zaradi blata niso mogli naprej. Toda, če je res, da je bila pot slaba, ker je pravzaprav ni bilo, je bila pa pokrajina s svojimi neizmernimi gozdovi prelepa. 20. marca zvečer smo nazadnje le prispeli na cilj. V daljavi smo zagledali misijonska poslopja, ki so nas že precej časa čakala. Ustavili smo jeep pred cerkvijo in vstopili. Zapeli smo “Magnificat” zahvale za srečno potovanje in prosili istočasno, da bi bilo bivanje usmiljenk v novem kraju v blagoslov njim, dušam in v slavo božjo.	Abba Marcos C.M.
Sestri domačinki v Afriki.
u	vV- , ,v
RAZVOJ KRŠČANSTVA V SAMOSTOJNI DRŽAVI GHANA
Piše Karel Kerševan C.M., Belgijski Kongo
Nekdanja angleška kolonija Zlata obala je od 6. marca 1957 dalje neodvisna država, kot prva iz sklopa bivših angleških posesti v Afriki. Od tedaj naprej je skoraj neprestano v ospredju svetovnega zanimanja pod novim imenom — Ghana. Glavno mesto te mlade afriške države je Akra, na obali Atlantika. Kot angleška posest je bila dežela “steber in nosilec” državne tvorbe. Nič čudnega tedaj, če se oči vsega sveta danes obračajo prav v to državo. Politični in upravni razvoj slede tako Evropejci kot Afričani. Nas predvsem zanima vprašanje položaja katoliške Cerkve v mladi državi.
Kratka zgodovina katoliškega misijonskega dela v Ghani
Na utrjeni obrežni vojaški postojanki Elmina na Zlati obali je 20. januarja 1482 daroval prvič sveto mašo v tej deželi portugalski duhovnik. Kraj so nazivali tudi grad sv. Jurija. Kot mornariški kaplan se je omenjeni duhovnik tu izkrcal in ko je bila trdnjava dograjena, stalno skrbel za posadko. V teku naslednjih let so vojaški kaplani tudi misijonsko delovali med domačini. Tako so leta 1503 krstili celo domačega poglavarja/ v Efuru in njegovih tisoč tristo podložnikov. Vendar pa ti vojaški duhovniki niso prišli v te kraje zaradi misijonarjenja. Skrbeli so samo za versko življenje portugalske posadke.
Prvo misijonsko postajo v deželi so ustanovili leta 1572 avguštinski misijonarji. Misijon, ki so mu pripadale še tri podružnice, se je prav dobro razvijal, dokler se lepega dne niso domačini, nahujskani od bogsigavedi koga, dvignili in vse misijonarje pobili. S tem krutim udarcem pa je bil prvi misijonski poskus v deželi tudi že končan. V 17. stoletju so se poskušali v kraju Assinie ustanoviti francoski kapucini. Niso uspeli.
Danci so leta 1679 Portugalcem prepustili obrežno vojaško postojanko Christiansborg in škof iz Sao Thome je določil zahodno afriške duhovnike, ki jih je sam posvetil, da opravljajo službo kuratov pri posadki. Zgodovinarji štejejo te črne kaplane za prve domače duhovnike, ki so delovali na Zlati obali.
V 18. stoletju so na oglede prišli francoski dominikanci, a niso obstali Sredi 19. stoletja je bil za Liberijo imenovan ameriški škof Barron kot apostolski vikar vse Zahodne Afrike, ki jo je izročil v misijonsko skrbstvo misijonarjem Brezmadežnega Srca Marijinega. Oče Libermann je 1. 1846 izdelal načrt za misijonska osvajanja za vso Zah. Afriko. V načrtu je predlagal tudi ustanovitev misijonskega središča za Zlato obalo v kraju Kumaši v notranjosti dežele.
Vendar v naslednjem misijonsko delo nikakor ni bilo zadovoljivo in misijonarji o. Libermanna so prešli k očetom Svetega Duha, ki so prevzeli cerkveno upravo v deželi do časa, ko so jih nadomestili očetje Misijonske družbe za Afriko.
Začetek sodobnega misijonstva v Ghani je prihod prvih dveh misijonarjev Mis. družbe za Afriko, oo. Avgusta Moreaua in Evgena Murata, 10. maja 1880. Evgen Murat je kmalu po prihodu umrl. Oče Moreau pa je vzdržal in je za božič tistega leta že krstil nekatere domačine. Pozneje so mu v pomoč prišli še novi misijonarji. Umrl je oče Moreau 1. 1886. V prvih dvajsetih letih modernega misijonskega dela v Ghani je za zmago božjega kraljestva v tej deželi žrtvovalo svoja mlada življenja čez trideset misijonarjev in misijonskih sester. Misijonarji Družbei božje Besede so lea 1890 v Keta ustanovili samostojen misijon.
Zlata obala je 1. 1894 postala apostolska prefektura, neodvisna od apostolskega vikariata za Slonokoščeno obal. Sedem let pozneje pa se je spremenila v apostolski vikariat. Beli očetje so se leta 1906 naselili v Navrongo
Leta; 1950 je slednjič Sveta stolica za Ghano uvedla redno cerkveno oblast z ustanovitvijo škofijskih sedežev v mestih Cape Oast, Akra, Kumasi, Keta in Tarnale. Tarnale pa je bila leta 1956 razdeljena v novo škofijo s sedežem v Navrongo. Škofija Cape Oast je 1.1957 dobila pomožnega škofa v osebi domačina msgr. J. K. Amissaha.
Sedanji verski položaj
Omenjene škofije, ki jim načeljuje nadškof, tvorijo danes cerkveno o-blast v samostojni republiki Ghana. Republika šteje 5 milijonov duš, od katerih je katoličanov 532.718, se pravi 10,5 odstotkov.
Protestantov, ki so bili še v nedavnih kolonijskih časih mnogo na boljšem kot katoličani, pač zaradi občutne opore bodi v angleški ko prej v nizozemski oblasti, je 695.520. Pravoslavnih pa je le 1200. Najmočnejšo versko skupino tvorijo muslimani, 808.215 duš. Okrog 3 milijone ljudi pa živi še vedno v najprimitivnejšem poganstvu.
Krščanski vpliv je najmočnejši v južnih predelih dežele, dočim so muslimani v premoči na severu. Misijonarji Družbe za afriške misijone imajo v škofiji Cape Oast 186.190 vernikov, 63 misijonarjev in še 18 domačih duhovnikov. Škofija Keta šteje 127.621 vernikov, 42 misijonarjev in 7 domačih duhovnikov. V škofiji Kumasi je 113.468 katoličanov z 10 misijonarji ino-zemci in 32 domačini.
Očetje družbe božje Besede, ki jih je 49, skrbe za škofijo Akra. Ta šteje 59.995 katoličanov, ima pa le 5 domačih duhovnikov.
Škofiji Navrongo in Tarnale sta poverjeni belim očetom. Prva šteje 8017 katoličanov, druga pa 37.427. Obe skupaj pa premoreta komaj 6 domačih duhovnikov, misijonarjev je pa za obe le 60. Imata pe tidve škofiji največ misijonskih sester v deželi: v Tamare jih je 77, v Navrongo pa 16 od celotnega števila 108, ki delujejo v Ghani. Domačo duhovščino vzgajajo v nadškofijskem semenišču, kjer je trenutno približno 50 bogoslovcev. Po-
rast naraščaja v malem semenišču v kraju Amisano bo skoraj zahteval povečanje bogoslovnice Sv. Petra.
Socialno skrbstvo katoliške Cerkve v Ghani
V	socialnem pogledu se prizadevanje kat. misijonarjev v Ghani razvija predvsem v tri smeri: vzgoja mladine, zdravstveno delovanje in izboljšanje gospodarskega položaja domačinov.
Poleg že omenjene ustanove za vzgojo domače duhovščine je katoliško misijonstvo v Ghani ustvarilo in vzdržuje 24 srednjih šol, 7 učiteljišč in 1231 osnovnih šol, ki jih obiskuje 93.784 gojencev in 44.333 gojenk. Vsaka škofija Pa ima še celo vrsto mladinskih organizacij in gibanj.
Velikanske važnosti je tudi delovanje misijonarjev na zdravstvenem podnožju. Misijonske sestre vodijo 27 klinik in bolnišnic, oskrbujejo neštevilne dispanzerje in več gobavišč ter sirotišnic.
V	skrbi za izboljšanje gospodarskega položaja v deželi je Cerkev s sodelovanjem misijonarjev organizirala zadružno zvezo “Help Ycurself”, ki deluje od leta 1941 naprej. Sedež ima v Cape Coast, podružnice pa, ki posredujejo nakup in prodajo, po vsej državi.
Katoliški tisk predstavljajo štirje listi, med njimi je tednik "The Standard" najvažnejši.
Odnošaji med Cerkvijo in državo
Versko življenje je v Ghani prosto in neovirano. Predsednik države, dr. Nkrumah je katoličan. Globoko spoštuje Cerkev in vse njene ustanove. V letu 1958, ko je bil v Kanadi, je izjavil: “Misijonarji so/ v naših ljudeh vzbudili čut odgovornosti in jih pripeljali v civilizacijo; njihovo delovanje je visoke cene vredno. Pri nas uživajo soglasno velik ugled in vlada jih z vse-toi razpoložljivimi sredstvi podpira.”
Edini temni oblak, ki preti zatemniti sicer odlične odnose med Cerkvijo in državo v Ghani, je nedavno podržavljenje 220 misijonskih šol starega angleškega ozemlja Togo, ki je po oklicu nove države pripadlo Ghani. Jq pa veliko upanja, da bodo našli obojestransko zadovoljivo rešitev.
Vlada podržavljenje opravičuje z/ ugotovitvijo, da je učiteljstvo misijonskih šol propagiralo priključitev Toga francoskemu Togu, ki je v soseščini. če je res, da so protestantski pastorji in učitelji v to smer delovali, so pa po drugi strani uradno ugotovili, da so se katoličani docella vzdržali vsakršnega posega v to politično akcijo. Prav zato pa sta škof v Cape Coast msgr. Bowers in msgr. Porter v Akri odločno protestirala pri predsedniku Nkrumahu. Le-ta jima je obljubil, da bodo šole vrnili misijonarjem brž ko se bo poltična napetost polegla. To je predsednik obljubil že v septembru 1958. A vlada ne samo da od tedaj še ni vrnila šol prvotnim lastnikom misijonarjem, marveč je celo uradno potrdila prvotno odločitev prosvetnega ministrsva, da namreč šole zanaprej pripadajo državi...
(Več o tem težkem šolskem vprašanju v Ghani, glej na strani 103 v tej številki!)
naši misijonarji pišejo
Misijonski zdravnici na delu
Obe sestri žužkovi sta se nam oglasili. Ko njuni pismi z veseljem objavljamo, se jima za misijonski stik z nami iskreno zahvaljujemo in jih prosimo, da nam tudi vnaprej redno poročati. (Op. ;ur.)
Karači, januar 1960.
Prečastiti gospod misijonar,
z božičnimi voščili sem prepozna. Novo leto pa smo začeli ravno pred tremi dnevi; naj bi bilo srečno in blagoslovljeno.
Po dolgem času sem danes, na praznik Imena Jezusovega sedla za mizo in prijela za pero. Potem pa sem si dejala: "Velike dolgove imam: komu naj se najprej oddolžim? Zadnja številka Misijonov me je naravnost v oči zbodla. Kako naj bi se ne poslužila priložnosti, da pozdravim vse bralce revije in vse premnoge misijonske delavce v zaledju ter jim voščim prav srečno novo lcvto?” Kat. misijone vedno z velikim veseljem prebiram. Je pa to tudi mojd edino slovensko berilo...
Koj po prihodu v Zahodni Pakistan, v lanskem juniju, sem začela študirati tukajšnji jezik urdu. Je to mešanica arabščine in hindujščine — pa že moj četrti jezik v enajstih letih... Seveda je precej drugačen od drugih indoevropskih jezikov, dasi je slovnica v marsičem podobna naši slovenski. Izgovarjava je za nas Slovence lažja od angleščine, pisava pa precej težavna. Do zdaj sem zasledila dvoje besed, ki imata s slovenščino isto deblo in pomen: miza — mez; pa žep — d žep. . . Zanimivo, kaj ?
Našo bolnišnico v Karačiju so ustanovili 1948. Prvotno je bila samo majhen dispanzer. A vedno večje potrebe so terjale tudi večjo zgradbo. No, leta 1954 je bolnišnica Sv. Družine, kot v,se naše bolnišnice imenujemo, začela tudi uradno delovati A dokončana docela še ni, ker še vedno gradimo in gradimo... pač ena značilnosti misijonskega dela: neprestana rast in neprestano množenje!
Karači je središče zapadnega Pakistana. To ozemlje je do leta 1947 pripadalo angloindijskemu cesarstvu. Dvoje različnih verstev pa je v deželi po stoletnem boju pripeljalo do rojstva nove države. Veri sta mohamedanska in hindujska. Islamci so enobožci, sovražijo poganstvo in vsakršno mnogoboštvo, v našem primeru hinduizem. 'Ta verska razlika pa je med ljudmi vodila v nenehne borbe in spopade, ki so bili večkrat prav krvavi. K vsemu temu so hindujski verniki muslimanom zanikali tudi pravico do javnih položajev, bodisi v politiki, v šolstvu, v gospodarstvu. . . Rešitev vsem vprašanjem so slednjič našli prav v novi pakistanski državi, ki naj bi združila vse muslimane bivšega angloindijskega cesarstva v celoto ter jim prinesla po-
Polno državno, narodnostno, politično in kulturno svobodo. Nova država je oila uradno razglašena leta 1947. Takrat pa so v sosednji Indiji brezobzirno začeli pometati z muslimani: brezštevilni vlaki so začeli voziti milijone huslimanskih beguncev iz Indije v Pakistan. V tem usodnem in težkem začetku jim nova domovina seveda ni mogla nuditi več kot sočutje in bratski objem. Pa tudi pakistanska zemlja sama je večinoma do zdaj še puščava in dokaj nerodovitna
To begunsko vprašanje še danes po dvanajstih letih ni rešeno. Še ved-n° jih je na tisoče, ki so brez strehe in brez zaposlitve. V,Karačiju je več begunskih taborišč, ki pa so v skrajni bedi. Vlada počasi gradi hišna naselja, a to je še mnogo premalo, če hoče zadostiti vsem kričečim potrebam beguncev pa je prav v Karačiju tako veliko zato, ker tu le poredko dežuje. Navadno samo enkrat na leto za kak popoldan.. . V takšnem podnebju je seveda življenje brez strehe kaj enostavno. . .
Karači je prestolnica Pakistana. Do 1947 je bilo mesto samo majhno pohorsko pristanišče. V zadnjih desetih letih pa se je razvilo v dvomilijonsko velemesto. Vzhod in Zapad sta se srečala na tem kraju. Mesto je živobarvno, Najmodernejša prometna sredstva tekmujejo z najprimitivnejŠimi... Je pa Niesto v vsem Pakistanu najbolj civilizirani predel. Žene se skušajo osamosvojiti. Vendar na cesti težko naletiš nanje. Pred dvajsetimi leti pa si ženo Na cesti zaman iskal! Hiše so pa izvečine primitivne, zidane iz blata, z enim samim prostorom za vso družino.
Občudujem pa pri Pakistancih ponos nad novo domovino in ljubezen do Nje. Navajeni so težkega življenja v puščavi, kjer so bivali njihovi prednici. Sami so še vedno sinovi puščave. A v desetih letih nove domovine so veliko ustvarili. Naše sestre, ki jih že vsa leta opazujejo, se kar ne morejo načuditi njih napredku. Ti ljudje se dobro zavedajo, da je Pakistan zdaj njihova zemlja in da bodo svojo novo domovino dvignili lahko samo z lastnim helom in trudom. Trud za napredek in za'izboljšanje življenja pa je danes ClU in hotenje in prizadevanje slehernega posameznika v tej deželi.
Edina dobra vzgoja je še vedno v katoliških rokah. Pakistanci so hvaležni za to vzgojo ter so zato tudi precej naklonjeni katoličanom, ki so tudi enohožci. . .
Ko sem šla poleti na počitnice pod himalajske gore, sem proti pričakovanju nenada zagledala puščavo — a zeleno! Letošnji monsumi so bili izcedno močni in poplave vsepovsod velike; tako pa je tudi puščava zacvetela 'n ozelenela.. . Naše sestre zelene puščave še nikoli niso videle. Meni pa je bvišla v misel predstava misijonske drame “Puščava bo cvetela”, ki sem jo gledala še v frančiškanski dvorani v Ljubljani. Prav danes, na praznik Tme-Na Jezusovega mi ta dogodek živo prihaja v spomin, ko berem v mašnem vstopu: “Zato pa ga je Bog povišal in mu dal ime, ki je čez vsa imena, da se v imenu Jezusovem pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji JN pod zemljo, in da vsak jezik prizna, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo B°ita Očeta.”
Pozdrave v Kristusu vsem -
S. M. Dominika žužek SCMM.
Rawalpindi, v novembru 1959.
Prečastiti gospod misijonar,
Vam in vsem mnogo pozdravov iz daljnih misijonov v Pakistanu. Kal' vest me peče, ker se šele po tako dolgem času oglašam.
Naj za začetek opišem svoje prvo misijonsko potovanje kot zdravnica - — redovnica. Naš red misijonskih zdravniških sester ima precej veliko bolnišnico blizu mesta Rawalpindi, ki leži. na severu Zahodnega Pakistana, ob vznožju himalajskih gora. Tu že dobrih trideset let zdravijo predvsem žene in otroke, ker po starem muslimanskem običaju zdravnik ne sme zdraviti ženk. Tako imamo me veliko dela; vendar skušamo ujeti čas, da od časa do časa obiščemo tudi bolnike po okoliških vaseh.
23. oktobra opoldne smo se odpeljale: dve bolničarki in jaz kot zdravnica v jeepu proti zapadu. Abdul, naš šofer, nas bi moraj še pred nočjo pripeljati v 160 kilometrov oddaljeno vas, kjer je majhen misijon. Zadaj v avtu in na strehi so 'bili zavoji s posteljnino, zdravili in hrano. V posebni košarici smo vozile “priboljšek” za misijonarja, namreč hleb belega kruha, nekaj zelenjave in sadja.. . teh stvari po cele dolge mesce ne vidi, ker tam ljudje žive izključno samo od riža.
Najprej smo se ustavili v Rawalpindiju pri prevzv. g. škofu, da bi prevzele velik kip Fatimske Marije, ki je namenjen za misijonsko cerkev, kamor smo se vozile (cerkev še ni dograjena). Kip smo zavile v volneno odejo in ga namestile na vrh vse naše prtljage. Če bi se poškodoval, bi bilo bolje, da bi škofu več ne prišle pred oči!
Abdul je hitro vozil, saj ceste so še iz časa angleških oblastnikov dobre in lepo ohranjene. Tudi sicer ni nič kaj pametno ustavljati se, kajti na avtu je z velikimi črkami' napisano “Bolnišnica Svete Družine” in, ker “bolnišnica” samo enkrat na leto takole “v vas pride”, ljudje kar obvise pri avtomobilu. Za kratek oddih smo se ustavili na precej samotnem kraju. Dežela je tod imenovana “thal”, kar pomeni puščava. Je res izredno pusta. Pokriva jo pesek, ki je tako nasičen s soljo, da je obdelovanje takšne grude skoraj brez pomena. V deževni dobi, kadar gospodarijo monsumi, voda prodre zelo globoko; ko pa shlapeva, nosi na zemljo spet nove plasti soli. Le nekakšna leča in pa sladkorni trs uspevata tam, pa še nekšna šest do osem metrov visoka trava, s katero krijejo hiše. Po drugih predelih pridelujejo tudi ječmenu podobno žito.
Hiše so iz ilovice. Vsako leto po deževni dobi namažejo stene in pod z novo plastjo blata. Ko smo se vozili mimo vasi, je bilo to mazanje prav v polnem teku. Delo seveda opravijo žene; možje se ukvarjajo medtem na polju s "kmetijstvom”. Hiš dejansko skoraj ne potrebujejo, ker ljudje tu žive in spe na prostem, z izjemo kakih dveh zimskih mesecev. Hiša tu pomeni enoprostorno zgradbo z ravno streho in z eno samo odprtino za vhod; elektrike ne poznajo, kot tudi ne oken in vrat...
Že v mraku smo dospeli v vas in prenočili pri sestrah kongregacije Jezusa in Marije. Misijonarke so samo tri na, misijonu: ena Amerikanka in dve domačinki, ki učita v šoli 180 dečkov in deklic.
Naslednje jutro smo takoj po maši odšle v vas k bolnikom v obisk. To so predvsem takšni, ki so preslabi, da bi prišli v dispanzer na misijon. Ne-
kateri so privezani na posteljo že celih sedem, tudi devet let. Mnogo je med njimi vsakovrstne jetike, skrajne slabokrvnosti, oslepelosti, rahitičnosti in vsakovrstnih kožnih bolezni. Veliko jih pobere tetanus, saj uporabljajo posušene volovske) odpadke za kurivo. Pitna voda je naravnost iz kanala za namakanje polj.. ., kar seveda pomeni endemični tifus in vse druge parazitske bolezni. Vendar pa so otroci na splošno še kar čvrsti. Vedno se smehljajo s svojimi velikimi in bistrimi črnimi očmi, medtem ko neprestano sesajo sladkorni trs.
Sredi dopoldneva smo imele v dispanzerju ljudi iz sosednjih vasi, ki so nienda sploh prvič v življenju slišali o zdravilstvu. Nekateri so prišli tudi čez 70 kilometrov daleč, samo da bi iz naših ust izvedeli, da njihovi bolezni ni več pomoči... Mislila sem si; kako majhna je vendariše vedno medicina navkljub tolikšnim novim odkritjem!
Do poznega popoldneva smo bile,zaposlene s temi ljudmi; koj nato pa so v dispanzer prišle žene in otroci iz vasi, kjer smo se ustavile. Nekaterim smo nasvetovale, da naj pridejo v bolnišnico; večinoma pa smo skušale dati Potrebna zdravila, ki jih sestre potem bolnikom vsaka dva dni dele; ti bi sicer vse zmešali in zamenjali — zdravilo za mater bi dali otrokom in otrokovo materi. . . Tukajšnji ljudje se namreč strašansko hitro naveličajo vsakega zdravljenja, če ni kar takoj čez noč očitnega izboljšanja.
Lepa leta sem morala študirati, da sem dočakala te zdajšnje ure, ki naj so Bogu v} čast in slavo' Saj vidim vsak dan bolj, da je zdravilstvo samo sredstvo, ki nam pomaga, da pridemo v stik s temi ljudmi ter na krščanskem zgledu kažemo, kakšno naj bo življenje.
Pozno zvečer na vigilijo Kristusa Kralja so sestre dokončavale novo bandero za nedeljsko procesijo. Na Rešnje Telo je za procesijo tu prevroče, 2ato jo prirejajo na ta praznik v oktobru. Katoličani v tej vasi, ki šteje 950 duš, so se na vse zgodaj zbrali v cerkvi. Cerkev je pravzaprav samo dograjena apsida iz ilovice, oltar iz opeke, ostalo so samo temelji. Ljudje so bili kar na prostem. Bosonogi otroci so čepeli in sedeli krog oltarja. Žene so posedle na levo, moški na desno. Po pridigi so med mašo šolski otroci peli v domačem jeziku. Nisem razumela drugo kot to, da pojo Kristusu Kralju v čast. In vendar svojo ljubezen do Boga izredno živo in iskreno izražajo. Dvoje oljenk — sveče težko dobe tukaj — in nekaj v pesku zraslih marjetic je vse, kar so zmogli prinesti Kristusu na oltar: a srce Mu je prav gotovo Prisegalo vdanost in zvestobo. To pot praznik Kristusa Kralja ni bil več samo simbol in opozorilo za delo za duše, ampak rasničnost na fronti, kjer se Cerkev še bojuje v začetnem boju!
Obiskale smo tudi nekatere resnejše bolnike, se slikale z otroki (na Žalost so se fotografije vse pokvarile!) in zgodaj popoldne smo se z avtom spet odpeljale. Vzele pa smo s seboj deklico, ki je nujno potrebna operacije na očeh. Ubogo dekletce, ki ni bilo nikdar izven domače vasi, se je vsa prestrašena in zmedena pokrila z odejo in skoraj celo pot spala.
Veliko bi lahko pisala o tukajšnji deželi in o ljudeh; a to naj pride kdaj Pozneje. Prepričala pa sem se o resnici, da smo misijonarji in tukajšnji ljudje vneto potrebni molitve, če hočemo, da v islamski svet posije luč Resnice. Prav za molitev pa se Vam iz srca priporočam in Vas prav lepo pozdravljam — v Kristusu vdana
sestra M. Agnes žužek
Z raznih postojank
Iz Japonske smo prejeli dve pismi misijonarke s. BENJAMINE HARBIN AR Usmiljenke, kj med drugim javlja, da je zdaj na drugem mestu, kakor bomo razvide! i iz pisma. Prvo pismo je še iz nv-sijona Osaka, drugo, z dne 6. januarja letos pa že iz misijona Obayashi.
Dne 16. VIII. 1959 misijonarka piše med drugim tudi tole :
“Znova in znova prosim Brga, da naj Vam stotero poplača vse skrbi in truda, k, jih imate z zbirkami za pomoč slovenskim misijonarjem.
Tu je navada, da se vsako leto vrši posebno zborovanje vseh, ki se ukvarjajo z otroško vzgojo in skrbstvom, zdaj v tem, zdaj v onem zavodu, zlasti pa lom kjer imajo tudi “njužibu ” — oddelek z i
Dve mečni prvoobhajnnki.
najmanjše do dveh let starosti, kot ga imamo pri nas. Pri nas je stalno do 33 malčkov, tako da so v: dno vse postelj'-oe zasedene. Zadnje takšno zborovanje je bilo v naši sirotišnic'. Zbral; «so se predsednik krajevnega zdravstvenega od eka, zdravniki za otroške bo"ezn;, bolničarke in drugi. Po predavanjih je d. bata. Seveda vpletamo v.mes tudi nekaj družabnosti — čajanko in drugo. Ko so bili pri nas, so poudaril; vrednost kršč nske ljubezni, si katero se za te najmanjše žrtvujemo. Imamo pa v našem zavodu tri skupinic otrok:
1.	“Njužibu” — do 2 leti starosti;
2.	“Otroški vrtec” — “joejen”, prvi oddelek od 2—4 let, drugi oddelek pa od 4 do 6 let;
3.	šolarji, od 6—15, tudi 16 let.
Nadarjena dekleta, ki žel® še naprej študirati, lahko ostanejo pri nas v penzionu .do konca svojega študija, doč m starejše fantiče pošljemo navadno v salezijanski zavod.
Krajevne obist; so nam zelo naklonjene in nam tudi pomagajo. Poleg tega se nais skupina ameriških vojakov, ki so nam. v zameno za vojaške barake zgradili dostojno bivališče, vsako leto spomni z znatno podporo. K temu se pridruži še Vaša pomoč. Tako božja Previdnost skrbi za naših 160 sirot."
Iz pisma z dne 6. januarja 1960:
“Dne 30. oktobra isem zapusti« O sako in odšla na našo novo postojanko v Obayashi. Čudovit apostolski delokrog med prav revnim in poganskim ljudstvom. Imamo otroški vrtec, obiskovanje revnih in bolnih po domovih in dispanzer, kjer ■ui k rat teden-ko ordinira tudi zdravnik. Kol'.ko bede vidimo! Prav včeraj, mrzli zimski dan, je med drugimi bolniki pr ši» tudi žena s triletnim fantkom na hrbtu in s petletno deklico ob krilu. Oba otroka seveda bosonoga, polna ozeblin in ran po nogah in rokah. Oče je družino zapustil
intim
		
		
		
	
8	;' Wj± jlpS/
Skupina japonskih izseljencev-katoličanov v Argentini, v sprevodu katoliške mladini na njenem sveto-vneni kongresu v Buenos Airesu. Foto: Marijan Šuštaršič.
mati zdaj sama niti najpotrebnejšega premore. Spet drug primer: Bolehen 'n brezposelni oče, ki ga je pa žena pustila, je prišel z dvema otrokoma prosit v ■— kaznilnico, naj ga zapro z otrokoma vred, da bodo višaj streho ime i in VRaj ščepec kruha... Enkrat vsak teden Prem z japonsko sosesto obiskat bolnike v nekoliko oddaljeno bolnišnico za jetič. ny in marsikatero trpeče srce najde luč vere, z njo pa tolažbo in upanje, da mu P° vseh grenkostih življenja nekoč le ^sije sonce neminljive sreče.
Prw tako mam je z Japonsko spet pi-fa-a s. ANICA MIKLAVČIČ, kanosijan-. a- V pismu z dne 18. januarja 19GP se Toki ja obrača na mas s to’e izvirno *amislijo za pomoč njenemu deolvanju:
“Naš misijon je v velikih denarnih potrebah. Vabijo nas na južno Japonsko v mesto Kagoshima, da bi tam z .čele nov misijon iin sicer z dlak"iško šolo, kakor sem Vam v enem zadnjih pisem že omenila. Kako bi rade šle, a sc nam na pot postavlja velika ovira': pomanjkanje denarja, ki ga pa nujno potrebujemo za pozidanje šolskega poslopja. Oblasti, ki so po .škofu na nas pritisnile s tem povabilom, nam nudijo za postojanko lep kos zemlje, gradnjo pa nam prepuščajo. Naši predstojniki bi nas radi poslali tja, a pomagati nam ne morejo, ipač pa pravijo, naj same skušamo najti potrebna denarna sredstva! Sestra prednica je pa rr.ed drugim zamislila tudi tole pot, kako priti do denarja in je mene presvia, naj Vam o tej stvari pišem: Mi bi Vam
od tukaj pošiljali jaiponske slike na svilo delane, ki bi jih Vi ponudili misijonskim prijateljem v odkupi, denar bi pa nam posiali. Vsaka teh slik naj bi veljala vsaj dva dolarja, a upamo, da bi se moglo zanje še kaj več dobiti. Kakor hitra bi nam sporočili, koliko slik bi želeli, bi Vam jih nemudoma poslale.” Vejem prijateljem misijonov, ki bi radi pomagali naši misijonarki na Japonskem, toplo priporočamo, da se odzovejo njeni ponudbi in naroče zase in za svoje drage te lepe slike na svili, ki so, vločene v primeren okvir, ne,s čudovit okras vsakemu ,stanovanju. Prav pa je, da za vrako sl'ko v dolarskih deželah plačate višaj 3 dolarje, v Argont ni pa 250.— pesov (v drugih deželah protivrednost trem dolarjem). V Argentini lahko pošljete denar v ta namen na naslov “Katoliških m'si’onov”, to se pravi, na ima urednika (Ladislav Lenček), drugod pa je najbolje, da v zadevi sami pi. šete misijonarki in ji pošljete denar, ona pa Vam podobo. Nasov misijonarke je:
S. Anica Miklavčič Canossian Convent 198-1 chome Kamikitazawa Setagaya ku Tokio . Japan
S slevera Indije, izpod Himalaje nam piše miri jonski brat JANEZ UDOVČ S.J. Vsem najprej vošči blagoslova in milost; polno novo leto, petem pa javlja tele novice iz svojega delokroga:
“V tem zimskem času Im orno kar trimesečna počitnice. Sicer pa so za nas počitnice le v toliko, da je malo več miru, ko je vsa študentarija doma pri starših, dr;gače je pa za marsikoga ta ddba čas še večjega dela. Kajti mrd šolskim ietom gre vse po določenem redu, d očim je med pečitneami treba z marsičem, kar se med letom ne da napraviti, zelo polrteti, tako na primer glede čiščenja šolskih in stanavanjiskh prostorov, popravil, dograditev itd. Zato imata brata Drobnič in Vidmar največ diela ravno v počitnicah. Kar mene zadeva, imam
tudi polne roke dela, ko moram nakupiti in pripraviti vse šolske knj:gel, razna iučda in druge za šolo in internat potrebne stvari.. Bil ®emn v ta, namen že meseca novembra doli v Kalkuti, ko sem spremljal polno letalo študentov, ki so šli domov. V tej letni dobi je tudi naš botanični vrt potreben obnove, vse se mora prekopati in pognojiti, sejati in zasajati najrazličnejše vrste rastlin, cvetja in povrtnine. In ker je naš vrt na vodilnem mestu v Indiji, ga ne smemo zanemariti. Dne 10. februarja moram spet v Kalkuto kot uradni ocenjevalec na cvetlični, sadu; in povrtn nski razstavi, ki jo prireja Poljedelsko-vrt-nareka indijska dražba. Ker mi plača ta družba vse potne stroške in je za ugled misijona: važno, da smo tudi mi zastopani v tej dejavnosti, zato me predstojniki v to pošiljajo, zraven pa še marsikaj za naš zavod v Kalkuti lahko opravim.
V St. Xaviers Co'Iege v Kalkuti letos obhajamo stoletnico obstoja. Belgijski jezuit je s» pod vodstvom p. Depel-tihilena 1. 1860 prevzeli vodstvo tega zavoda in dušno pastirstvo v mestu Kalkuti. Omenjeni p. Depechien je potem 28 let kasneje .ustanovil tudi ta naš kolegij v Darjeelingu. Vmes je sodeloval pri ustanovitvi vel fcega našega kolegija v Bomoayu. Potem je bil pa poslan v Belgijski Kongo, kjer je postal t-akire-koč pionir tamkajšnjega misijonskega dela. To ti je bil mis'joncki delavec, kaj-no? Če imajo v Indiji katoliški misijonarji kar precej vpliva, zlasti v velikih mestih in njih okolici, je brez dvema temu vzrok dejstvo, da je b'la el'ta skoraj vsa vzgojena v teh in drugih katoliških zavodh), katerih poslanstvo zdaj cenijo in se tudi radi izkažejo hva.’ezne. Zato tudi sveta Cerkev smatra vzgojno delo v tej deželi kot najvažnejše področje misijonske akcije. Žal je vedno več težav pri vsem tem, zlasti je težko, ker ne morejo misijonarji in misijonarke Več svobodno prihajat; v deželo, nasprotno se le težko dobi za kakega novega potrebno dovoljenje. Misijoni so zato še bolj prisiljeni delati .na to, da se vzbudi,
-
L
gUfc	.*
Bogoslovje v Trrrupaturju, Južna Incl ja, kjer deluje 'misijonar Pavel Bernik S.D.B. Poslopje je novo, srednji del je lepa kapela. Spodaj dva domača bogoslovca pri krščanskem nauku maich indijskih, fantičev. DeloI med mladino je tudi v misijonih navadno najučinkovitejša pot do zasaditve Cerkve v poganskem okolju.
vzgoji in šola čim več in čim boljših domačinskih poklicev. To je edina pot do zakoreninjenja Cerkve v tej deželi.
Kitajska: napadalnost je tu pri nas povzročila nemajhno napetost in zaskrbljenost, saj smo čisto blizu tibetanske meje. Upajmo ,da, se pobotajo in da ostanejo vsak na svojem.”
Iz Bombaja se kratko oglaša s. KON. RADINA RESNIK:
“Prav lepo sa Vam zahvalim za denai, ki sem ga prejela preko misijonarja Bernika. Bcig Vam vsem stotero poplačaj! Tako zvesto nam leto za letom pošiljate pomoč, da moremo pomagati najpotreb nejšim m's’jonarjem, ki mas pretijo za razne stvari. Pred nedavnim se je obrnil ma nas misijonar, češ da ima en sam mašni plašč. Brž smo poskrbele, da je ta dobri .milijonar dobil mašne plašče vseh petih barv, pa še oltarne prte in drugo cerkveno perilo.
Tj v Ban dri, ki je predmestje Bombaja, zelo slovesno praznujemo praznik 8. septembra. Kljub pokvarjenosti sveta se Mat; božja zelo časti. V času devet-dnevnice in osmine praznika je 'bilo razdeljenih 62.000 svetih obhajil. Slovesnostim pa prisostvujejo ne le katoličani, ampak tud; drugoverci in pogani. Neki duhovnik, ki je b'l letos tam, mj je dejal, da je bilo okrog 90.000 romarjev.
Lazarist to at KAREL KERŠEVAN C.M. nam iz Belgijskega Konga spet pošilja temeljit članek o katolištvu v novi samostojni afriški držav j Ghana, ki ga objavljamo na drugem mestu te številke. Zraven pa nam podaja še tele sliko osob-ja v njihovi .misijonski škofiji.
“Nisem Vam še sporočil, da se je število naših sester letos pomnožilo za štiri mlade moči ter so se naselile na zarje novi postojanki Bolcibo. S tem isicer njih postojanke po številu ne pridobijo, ker so med t?m zapustile Itiehu, kar je vsekakor obžalovat'. Predstojnici niso razpolagali z zadostnim številom selite,r, da bi mogli obdržati to slednjo postojanko in istočasno ustanovit; novo. Ker je postaja Bolobo nopviimernejše važnosti kot
Irebu, so se odločili, da žrtvujejo Irebu. Misijonarji seveda ostanejo, saj je tam brat Marcel in imajo čedno farno cerkev, ki jo je cm, zgrad i, s trem: zvonovi v zvoniku, edina naših cerkva, ki razpo aga s tremi zvonovi. iPri nas. v Itipu seno pa 3. oktobra dvignili v novi zvonik pivi zvoni, prostorni pa ostaja še za ostala dva, če se bosta kdaj pridružila svojemu večjemu bratu. — Nasprotno kot pri sestrah, se vrste misijonarjiev na našem misijonu redčijo, ker je eden naših zapustil misijonsko polje in se vrnil v Belgijo, novih svežih moči pa že dve leti ni bilo. Drugi, starejših misijonarjev jo že četrti mesec v bolnici in n; več računati na njegovo pomoč. Ostane nas 26, od teiga pet bratov. Potem jo treba odšteti dva ali tri, ki so, kakor vrsta nanese, na rednem šestmesečnem dopustu v Evropi. Torej ostane stalno le kakih !8 mož na d slu za 8 misijonskih postaj in 100.000 duš oblegajoče misijonsko polje, katero je v treh četrtmah še neobdelano. Še dolgo ne bomo imeli kak:ga domačega duhovnika, morda 15 ,’in več let. Razmišlja se, da bi v vikanj atu samem poskusili z .malini semeniščem, ker se že toliko let trajajoča poši janje kandidatov v pokrajinsko semenišča doslej ni obneslo. Dečki pridejo v njim tuje okol"e in daleč od isvojih. Ko se podajajo na šo’ske počitnice in se spet vračajo v zavod, morajo dolgo potovati, kav je zanjo nevarno in največkrat usodno za njih komaj poraja,'bči se poklic. Vse to pa tudi stane ogromno denarja, kateri skozi desetletja vikarijatu ni prinesel še nobenega sadu. Več izgledov imamo z domačimi sestrami in brati la ki, katerih eden jie bil v avgustu sprejet v novicijat. Molite tudi Vi za naše domače poklice, da se Kongo ne ocamosvoji samo politično in upravno, ampak tudi cerkveno.”
Dne 6. septembra 1959 nam je iz Južne Afrk? pisala s. TEREZIJA BENI-iGNA ŠTEH iz družbe Oblatinj tele vrstice :
“Denar, k; ste mi ga p osla’i, je prišel ravno prav. Dala sem ga očetu misijonarju za njegov god, porabil ga bo pa
2a napeljavo električnega toka v naš mišjem. Z -vesel j;r-m gledamo v bodočnost, kako bo našo delo 'S pomočjo električne sile in luči olajšano in prijetnejše. Generator sam je maš misijonar izprosil *z Severne Amerike, in napeljavo bo kav sam napravil.
V	svojem pismu mi pišete o smrti s. Marije Fink FMM iz Južne Indije. To Je moja sestrična, njena mat: in moj °;če sta- brat in sestra. Gotovo 'bom molila za pokoj njene d j še in tudi prosila jo bom kaj, saj ve, kako sem potrebna. Moja sestra Terezija Alojzija in poknj-ma, Marija Fink sta skupaj v šolo bod li, laz sem pa bila mlajša od njiju, vendar se je dobro spominjam, šla -sem jo tudi obiskat v njih ljubljanski samostan, kjer Je b'la leta 1929 kot novinka, dočim sem se jaz prišla- iz Liemza pos’ovit od mojih staršev pred odhod-cm v misijone. 30 let j!e že prešlo, kar -sem zapustila 'domovino. Kol ko se je v tem času- tamkaj gpre-nictnilo, pa tudi v misijonih! '-Priporočam V-a-m naše delo med temi ubogimi du-samfl, da jih -rešimo za nebesa, za Kri. stuisa. Ema velikih nesreč za te ljudi tu Je pijančevanje, odkar se alkoholne pijače lahko prodajajo po mili vol V. Včasih bi č'ovek kar obupal, a trga nia smemo, ampak vse preizkušnje darujemo za Boga in duše.”
V	začetku -decembra nam je -pisal tudi misijonski brat VALENTIN POZNIČ F.S.C. iz Južne Afrike:
“Presenetila nie je žalostna vest, da Je umrl prevz. škof Rožman, Vedno sem Po časopisju sledil neumornemu delovanju toga vzornega -škofa, ki je moral pusfti svojo škofijo in bežati pred so-• vražn iki svete vere, za katera >e doma toliko napravil! Naj mu bo naš nebeški Oče plačnik za vse, kar je storil v prid sveti veri! Mi pa smo lahko prepričani, 'la imamo novega priprošnjika v nebesih
Tukaj gre misijonsko delo kav llepo naprej. Misijonarji se dan za dnem trudijo in poučujejo v svat; veri pogane 'n protestante, ki jih je lažje krt pogane pridobiti za našo sveto vero."
Urmtlinska Misijonarka s. Brigita Bregar O.B.U., ki delaje v Transvaalu, ,Ivino Afrika. Spodaj pa je podoba zdaj ie pokojnega domačinskega brata Misaila Mphethsa O.M.P. z misijona »m. Ksave-rije Lett'nk O.S.U., tudi v Tran svata.

po misijonskem svetu
Komunisti prevzgajajo
Fides poroča iz Hong Konga, da so komunisti prisilili katoliško mladino iz Šanghaja, da se je od leta 1957 udeležila petih prevzgojnih tečajev
1.	Od 6. do 30. avgusta 1957 so komunisti priredili prvi tečaj, razmeroma kratek za bodoče voditelje. Skušali so predvsem prepričati udeležence. da kitajski katoličani ne smejo biti v zvezi z Rimom.
2.	Drugi tečaj je trajal od 11. decembra 1957 do 15. maja 1958. Udeležencev je bilo 400, skoraj vsi akademiki. Govorili so jim o “pravem” zadržanju katoličana v komunistični državi.
3.	Tretji tečaj je bil namenjen katoliškim bolničarjem in bolničarkam. Bilo jih je okrog 500. Trajal je od 25. maja do 27. septembra. 1958.
4.	Dne 20. oktobra 1958 se je začel nov tečaj v velikem semenišču v ZihKa-Wei. Udeležencev je bilo 800. Tečaj se je končal 7. januarja 1959.
5.	Štirinajst dni pozneje so komunisti priredili nov tečaj v istem semenišču. Poslušalcev je bilo 200.
Udeležence na tečajih razdele v študijske krožke. V vsakem krožku je najved 30 fantov ali deklet. Krožek vodijo predsednik in več podpredsednikov. Vsak dan .je posvečenih študiju 10 ur. Vrstijo se konference, poročila, razgovori, debate, osebni študij.
V	Zi-Ka-Wei se je skupni študij vršil istočasno v kapeli in v dvorani. Oltar kapele in križ sta bila zastrta. Na zastor pa so obesili Maocetun-govo sliko. Prižnica in postaje križevega pota so ostale nezakrite. Na stenah je bilo polno domovinsko-komunističnih gesel. Mladi ljudje, ki so prihajali na tečaje, so dobro vedeli: Skušali nas bodo prepričati, naj odpademo ali pa vsaj sprejmemo katoliško vero, kot si jo oni zamišljajo.
Od “cvetke, ki se odpre”, do “bogate žetve”
Prevzgoja je načrtna in ima pet stopenj.
Prvo stopnjo imenujejo komunisti “ptička, ki poje”, ali tudi “cvetlica, ki se odpre”. Mladi katoličan lahko odkrito pove in celo kritizira, kar mu glede vere ni všeč pri komunističnih oblastnikih.
Komunisti mu ljubeznivo prigovarjajo, naj le mirno pove, kar bi želel, da se spremeni, zboljša ali odpravi.
V	večernih in nočnih urah pa organizatorji tečaja vse podatke, vse izjave posameznikov urede. Vsak udeleženec tečaja dobi svoj “predal”, kjer hranijo vsako njegovo besedo. Ko so ptički “dovolj peli", ko so se “cvetke zadosti odprle”, preidejo komunisti na drugo stopnjo.
Druga stopnja je stopnja dokazovanja. Obrazi poprej tako ljubeznivih "angelov varuhov” so na drugi stopnji že manj prijazni. Začne se boj. Katoličanke še smejo braniti. Dovolijo jim, da obrazlože svoje stališče, potem ko so jim komunisti obrazložili uradno mišljenje stranke. Tudi tokrat se vse zapiše.
Tretjo stopnjo imenujejo komunisti stopnjo “socialistične vzgoje” ali tudi “včlike razlage”. Z veliko skrbnostjo zberejo nekaj vprašanj in vpra-
Saj o udeležence tečaja, če se rešitev, ki jo dajo katoličani, sklada s komunistično rešitvijo. “Je ali ni Cerkev imperialistična in nazadnjaška?" — “So ali niso papež in Vatikan predstavniki gnile Cerkve in je zato vsako izobčenje iz Cerkve brez pomena?” — Je ali ni narodna Cerkev zakonita?“.
Stopnja “velike preizkušnje”
Tiste, ki so vztrajali zvesti Cerkvi, izločijo iz posameznih krožkov in jih javno ožigosajo kot sovražnike ljudstva. Objavijo tudi, kar so izpovedali na prvih treh stopnjah. Od časa do časa jih prosijo, naj vendar prekličejo svoje nazadnjaške trditve. "Velika preizkušnja” traja včasih več tednov in se konča s sodbo, v kateri so sodniki vsi navzoči. “Nespo-korjene” komunisti in tudi odpadli katoličani pretepajo, jim v obraz pljujejo in trgajo obleko raz njih. Vsi tisti, ki so se spreobrnili k “socialistični resnici" morajo pa napraviti pismeno spoved vseh preteklih zmot in vsega, kar so morda rekli ali mislili proti komunistični stranki. In ta “prostovoljna” spoved jih pripravi za peto stopnjo prevzgoje.
Stopnja “bogate žetve”
Tečajniki si morajo dokončno zagotoviti zaupanje komunistov z lastnimi predlogi glede važnejših vprašanj in zlasti glede razmerja med katoličani in Vatikanom. Med slavnostnim zborovanjem “bogate žetve” je mnogo govorov, nato pa ples, petje in dramatski prizori, v katerih smešijo papeža, duhovnike in posebej še tečajnike, ki so ostali zvesti.
Ko se tečaj zaključi, se vsi vrnejo domov. Tudi tisti, ki so do konca izpovedali zvestobo Cerkvi in papežu. Vendar jih bodo navadno že čez nekaj dni odpeljali v ječo. Tisti, ki so mislili, da so se spretno “izmazali” in da se niso zamerili ne komunistom ne Bogu, so se zelo zmotili. Komunisti jih imajo označene kot nazadnjake, desničarje. Ne čaka jih ječa, pač pa jih bodo preselili na drug konec Kitajske,' kjer bodo v popolnoma poganskem okolju, če ne odpadli, pa vsaj brez vpliva na okolico. Le izjemoma in samo najbolj goreče fante in dekleta aretirajo že med samim tečajem. Tisti, ki so se “spreobrnili” h komunizmu, se ob koncu tečaja vsaj na zunaj obnašajo, kot če ne bi bili krščeni. Ko pa pridejo domov, vsaj nekateri bridko obžalujejo svojo slabost.
Protiverska razstava
Dne 31. maja 1959, so komunisti odprli protiversko razstavo v Šanghaju. Prisilili so katoličane, da so si v skupinah ogledovali vse razstavljeno dolgih pet ur. Razstava je imela namen prikazati, da so bili tuji misijonarji imperialisti; da je mnogo kitajskih duhovnikov nasprotnih revoluciji in končno: zgodovino Cerkve v slikah.
1.	Dolge vrste fotografij in časopisnih izrezkov hočejo prepričati obiskovalce, da misijonarji niso hodili na Kitajsko z nesebičnimi nameni, ampak pripravljat pot tujim velesilam. Med tujimi “imperialisti” zavzema častno mesto apostolski nuncij Riberi. Ob sliki so našteti vsi njegovi “zločini” proti kitajskemu narodu.
2.	Tudi škof iz Šanghaja, ki je že dolgo v ječi, in nekateri njegovi duhovniki so tarča najhujših komunističnih izpadov. Zbrani so “vsi dokazi za protirevolucionarno delovanje tega kitajskega škofa...” Med drugim tudi trdijo, da je imel škof Kiong pod oltarnimi stopnicami v svoji katedrali Zo <5e zakopano protikomunistično propagando.
3.	Cerkvena zgodovina je seveda tista, ki zavzema poglavitni del razstave. Kitajski komunisti pravijo, da je Cerkev začela propadati za časa Konstantina Velikega in da se ta propad potem ni več ustavil. Zgodovinski odsek: med drugim kaže “Pacellija”, kako prodaja kelihe v prid hitlerjan-cem... O “Roncalliju”, ki ga na razstavi imenujejo “kaplar italijanske vojske”, pravijo, da je čisto navaden rabelj. . .
Mnogi ostanejo zvesti Cerkvi. . .
Pritisk na katoličane je hud. Katoliškim izobražencem vzamejo možnost, da bi si s poklicem, za katerega so se pripravili, služili kruh. Ločijo jih od družine in delati morajo kot navadni težaki tam, kjer jih vlada nastavi. Nekaj jih je seveda odpadlo. Povsod je nekaj plevela... Večina pa vztraja. Če pa omahnejo za kak čas, se kmalu spokorjeni vrnejo. “Predobro poznam kitajske katoličane in nikdar ne bom verjel, da jih je veliko ali da so celo v večini odpadli" je izjavil kardinal Tien, pekinški nadškof, ki živi v begunstvu.
B. C.M.
Indonezijske žene pri delu na rignem polju.


■
lH

Jmmm	-mmi
fm % f Tv •	« |
&3'jjjL	1 ml
tornim nw $. - Sp
v Wmimmm
Blazna gonja proti papežu in Cerkvi na Kitajskem.
Združen;® kitajskih rodoljubov se ne zadovolji samo z dokazovanjem, da pa-Pež ni Kristusov namestnik, marveč se Posluži sleherne priložnosti, da ga sramoti kar najbolj podlo. Skoraj ni shoda, da b; ste obenj ne obregnili. Zdaj ga prikazujejo kot naj večjega kapitalista, ki da je kriv vse revščine v Italiji; zdaj spet trdijo, da je lostnik “Coca-Cola"; da je glavni dobičkar pri igralnicah v klonte Carlo in drugje po svetu. •• Lahi 2a veliko noč so v cerkvi Srca Jezusovega v Šanghaju uprizorili tekmovanje v streljanju. Za glavno tarčo je bil tedaj že pokojni Pij XII., takoj za njim pa sanghajski škof Kiong, ki je že več let v Ječi. Ljudje seveda ne morejo javno pokazati svojega ogrdenja nad takšnim poletjem. Ker jih vse to boli, se ljudje v onemogli boli ogibljejo cerkva, kjer gospodarijo tj kitajski “rodo’jubi”. Seveda "dečim oblastnikom to nikakor' ni po volji, ker bi pred svetom radi dokazali, da njihovo prizadevanj® za “.samostojno kitajsko Cerkev že rodi bogate sadove.. .”
Okrožnica pokojnega Pija XII. “Ad Sinaruimi Genties”, namenjena ravno trpeči kitajski Cerkvi, prav gotovo ne bo brez sadov. V zadnjih letih je bilo prede) bojazni, da bi se kitajski katoličani ločili od Rima. Komunisti so imenovali nekaj svojih privržencev za “škofe”, katoliški škofje so jih brez papeževega privoljenja na rdeči pritisk posvetil!. Pij ^1L je tedaj izdal okrožnico “Ad a pošto-lorum, Pp. incipis”, v kateri je odločno nastopil proti takšnemu poseganju v edino veljavno papeževo oblast. Okrožnico so vtihotapili tudi v Šanghaj, adkjer so jo začeli razpošiljati, skrivaj seveda, na vse štiri kitajske vetrove.., Dva gojenca ni a lega semenišča v Šanghaju so obsodili na večletni zapor, ker so ja osumili, c*a sta razpošiljala in razširjala omenjeno okrožnico. Ko so komunisti uvideli, da ie ljudem okrožnica že poznana, so svojo taktiko brž spremenili: celotno1 besedilo okrožnice so nabili na steno v dvoranah, k.ler so sklicali sestanke z n micnom, da
bi okrožnico v celoti obravnavali, točko za točko. Kljub svoji rdeči razlagi, s katero so hoteli “pobiti” papežev nauk. so komunisti pri katoličanih naleiteli no gluha ušesa.: le-ti so besede Kristusovega namestnika tako do črke sprejeli, da od tistih časov ni bi.la možna nobena nova “izvolitev” ali celo posvetitev kakega “narodnega škofa”.
Afrika
Od 1920 do 1955 se je prebivalstvo v Afriki dvignilo od 140 na 223 milijonov, kar predstavlja porast za 58 odstotkov. Istočasno pa se je število katoličanov povišalo za 830 odstotkov: od 1,929.000 letu 1920, na 17.740.000 leta 1955.
V Ghani (Afrika) je vlada podržavila katoliške šole
Prosvetni minister v Ghani je lani razglasil, da katoliške in protestant ke šole ne bodo več samostojne in da jih bo država podredila sebi, vodstvo posameznih učnih zavodov pa prepustila krajevnim šolskim odborom. Tako je z enim samim udarcem prešlo v državne reke 210 katoliških ljiudskih in srednjih šol tor ena normalka. Da bi m mi s ter svoje postopanje nekako opravičil, je v dekretu zapisal tudi, da so učitelji nekaterih misijonskih šol vodili protidržavno politiki)... Če so to mor, da kako lahko očitali protestantom, ki so se navduševali za dra-gačne meje s sosednjimi narodi, so bili katoličani glede tega povsem nepristranski, kar je vlada tudi priznala, hkrati pa izjavila, da zaradi enotnosti ni? kaže delat! razlik med katoliškimi in protestantskimi šolami; zato naj začasno oboje pridejo pod državna nadzorstvo.. .
Po tem vladnem razglasu sta nadškof iz Cape Coasta in ipa škof iz Accra zaprosila za avdijenco pri ministrskem predsedniku in tani prosila za pojasnila c razlogih in vzrokih t akšnega nepravičnega ravnanja. Preidisednik pa ju jo zagotovil, da vlada ne misli preklicati ali kakor koli spreminjati prednosti, kj jih je že pred leti naklonila misijonskim šo-
liaim in da bodo le-te v kratkem spet v upravi prvotnih lastnikov... Dva meseca pozneje je škof pismeno vprašal, kdaj bo vlada šole misijonarjem vrnila. Po petih mesecih -čakanja je prišel odgovor z zatrdilom, "da omenjene šole ostajajo še naprej pod dosedanjo državno upravo in šole nie bodo več prišle v roke misijonarjem. .. ”
Po zakonu bodo zdaj na teh nekoč katoliških šolah imenovali za učitelje in profesorje katoličane, protestante in pogane. Verski pouk je na podržavljenih šolah sicer dovoljen, a praktično bo sko. raj niemcgoč, ker n; zadosti duhovnikov, ki naj; bi verouk poučevali. Dežeia je le prerazsvžna in precejšnje število kristjanov tega- ne dopu.tčo. Doslej je bilo tri četrtine vsega misijonskega dela opravljenega prav v misijonskih šolah. Zdaj, ko ne bo več stalnega stika z otroki, ki se bodo učili v versko docela nebrižnem, morda celo nasprotnem ozračju, bo delo mnogo težje, uspehi prav gotovo znatno manjši.
Lani je 600 mož in 700 žena, ki so na misijonu opravljali svoje letne duhovne vaje, v imenu 130.000 katoličanov vladi nas’ovilo spomenico, v kateri zahtevajo, da jim vrne podi žavljene misjonske šole al; Pa da jih vsaj uradno zagotovi, da bodo na podržavljenih šolah učili sama pošteni katoličani. Na spomenico do danes še ni odgovora. Mnogi so glede tega pravi črnogledi. Vlada v G-han-i je socialistično usmerjena -m si prizadeva, da bi v svoje roke dobila vodstvo vsega javnega življenja-, šola pa je pri tem seveda neizmerno važna in verjetno vlada prav v tej točki ne bo -več pristala! na kako umikanje. To pa je resnično več kot hud udarec za rast katolištva v mladi državi.
Rojstva po indijskih vlakih
Samo v provinci Nagpur se na vlakih rodi mesečno približno 15 otrok. In vsako takšno rojstvo je “krivo”, da se mora vlak (ustaviti vsaj zn- pol ure. Rojstva v vlakih onemogočajo redni promet, kot je dejal -nek prometni nadzornik v Indiji.
Domači škofje
Če se Cerkev hoče zares zakoreniniti v misijonskih deželah, bodo morali domači škofje polagoma nadomestiti inozemske. Zato pa tolikšna skrb za sposobne domače duhovnike, ki bodo lahko prejeli polnost duhovništva s škofovskim posvečenjem. Od oktobra 1958 do oktobra 1959 je bilo posvečenih 14 domačih škofov.
Katehisti
Ker je misijonarjev duhovnikov še vedno premalo in ker se nekateri, čeprav jim ne manjka dobre volje, nikdar dobro ne nauče tujih jezikov, so -tedaj katehisti pri misijonskem delu naravnost neobhod-no potrebni. Med njimi so nekateri, k[ so pravi apostoli in s svojim zgledom več opravijo kot pa z besedo. Seveda pa mora misijonar katehiste vzgojiti in jih tudi vzdrževati, ker premnogi nimajo sredstev za žhrljenje. če je danes v Afriki samo 18.000 katehistov in v Aziji 22.000, je pač vzrok v -tem, da misijonarji nimajo denarja za vzdrževanje številnejših pomočnikov.
Nekdanja katoliška univerza v Pekingu se bo preselila na Formozo.
Namestnik prefekta Kongregacije za širjenje vere, kardinal Agagian-ian je na. prosil nankinškega nadškofa Yu.Pina, ki živi v inozemstvu, naj preštudira finančne možnosti glede prenosa b vše katoliške univerze v iP-ekingu na otok For-mozo. Ko je kardinal Agagianian lani obiiskol Formozo, je videl, da je položaj prav ugoden za uveljavljenje katoliške univerze na otoku. Katoliško univerzo v Pekingu so ustanovili ameriški benediktinci, ki so leta 1933 nje vodstvo izročili očetom Božje besede iz Steyla na Holandskem. Sveta stolica pa želi, da bi- pri katoliški univerzi na Formozi sodelovalo sedaj več redov in kongregacij.
Ko so komunisti zasedli Peking, je i-mela katoliška univeiza štiri fakultete. Akademikov pa je bilo okrog 3000. Imela je tud; dobro opremljene laboratorije, lastno tiskarno in -umetniško visoko šolo, ki je dala Kitajcem več svetovnoznanih umetnikov.
Nova univerza na Fovmoej bo zaenkrat imela tri fakultete: filozofsko, naravoslovno in še tretjo, v kateri bosta tehnično visoka in trgovska šola. Filozofsko fakulteto bodo vodil; dominikanci; frančiškani bodo učili tuje jezike; stolico sociologijo so sprejeli redovniki Sv. Križa. Pavlinci bodo vodili časnikarsko solo. Na fakulteti za naravoslovne vele bodo poučevali očetje Božje besede, jezni t-je pa so .»prejeli vodstvo tehnične in trgovske šole.
Nadškof Yu-Pin je najprej obiskal o-tok Formozo, da. je na kraju samem lahko ugotovil potrebe glede univerzitetnih poslopij, kot tudi primernih akademskih kolegijev in stanovanj za profesorje. Po Poročilu, ki ga je izročil Kongregaciji za širjenje vere, mu je le-ta naročila, da Naj stopi v stik z evropskimi in ameriškimi škofi, ki naj bi mu denarno pan a Kali.
V Rimu upajo, da se bo pouk lahko žarel letošnjo evropsko jesen. In tudi to uPajo, da bo prav ta univerza skoraj ena Najboljših rta Fortmozi!
Kanadski sever — misijonska dežela
Na kanadskem severu so odkrili bo-Kate petrolejske vrelce. Novica je seveda Pomembna. Je pa še druga novica, ki nas tudi zanima: Na tem neizmernem ozemlju je osem apostolskih vikariatov, kar Pomeni, da tam še ni redne cerkvene u-Prave, da je tedaj to ozemlje še vedno misijonska dežela. Ozemlja misijonskega značaja v Kanadi so naslednja:
Hudsonov zaliv: 6800 Eskimov, mrd Njimi je 1700 krščenih. — Labrador: 11 tisoč duš, 2000 katoličanov; mimo tega še 2000 Eskimov, pa je med njimi le 25 krščenih. — Zaliv James: 6000 Indijan-c^v z 1600 katoličani. — Keewatin : 50 tisoč duš, 16.000 katoličanov. — Grou-rard: 65.000 duš, pa le 27.000 katoliča-Nov. V tem vikariatu je misijonsko delo Najbolj uspešno. Poleg misijonarjev de-uJe tu še 12 domačih duhovnikov. — Princ Rupert: 70.000 duš in 12.000 lca.
Misijonska postaja v Morapaju, Bengalija.
talčanov. — Mackens e: 15.000 duš in 8600 katoličanov. — Whitehorse: v Vukanu živi 3000 kato ičanov.
Čast Nemcem
Leta 1,958 je Francija da’ ovala za .misijone 250 milijonov francoskih frankov, Nemčija pa 3 milijarde 200 milijonov! Tako poroča francoski katoliški dnevnik La Croioc.
Belgija, zgled misijonske gorečnosti
Vseh misijonarjev duhovnikov je približno 25.000. Od teh jih je 4071 Belgijcev. Belgijskim misijonarjem duhovnikom, ki delujejo v Kongu, pa je treba prišteti še 900 misijonskih bratov in 4 tisoč 450 misijonskih sester. Večina belgijskih misijonarjev deluje v Belg. Kongu in Rua.nda-Urundi. Kakšni so uspehi njihovega dela. L. 1921 je bilo v teh po krajinah okrog 400.000 katoličanov, danes pa. jih je šest milijonov. .. Misijonski tisk je glavna pobuda za ohranjanje misijonske zavesti med belgijskimi katoličani .V flamščini izhaja 33 misijonskih publikacij, v francoščini pa 34. Tako tedaj premore Belgija kar 67 misijonskih listov in revij.
FRITZ HOCHWFELDER
KAKOR V NEBESIH, TAKO NA ZEMLJI...
(DAS HEILIGE EXPERIMENT)
DRAMA V PETIH PODOBAH
Za “Katoliške misijone" poslovenil NIKOLAJ JELOČNIK OSEBE
po vrstnem redu nastopanja
Oče ALFONSO FERNÄNDEZ S.J.,
provincial
Oče ROCHUZ LIBERMANN SJ.,
superior
CANDIA in NAGUACÜ,
indijanska poglavarja Oče LADISLAV O ROS S.J.
JOSE BUSTILLOS, španski naseljenec Oče REINEGG S.J.
ANDREAS CORNELIS,
holandski trgovec Oče WILLIAM CLARKE S.J.
p roku ra tor
PRVI in DRUGI VOJAK Don PEDRO DE MIURA,
vizitatar španskega kralja Don ESTEBAN ARAGO
Don MIGUEL VILLANO LORENZO QU E RINI NAREDNIK CARLOS GERVAZONI,
škof v Buenos Airesu GARCU QUESADA in AL\ ARO CATALDE, španska trgovca Oče ESCADÖN S.J.
Oče CLAUSSNER S J.
Oče ORT EGA S.J.
Oče JACQUIER S.J.
Oče BRIGUEL S.J.
ACATÜ in BARRIGUA,
indijanska poglavarja
Šest drugih indijanskih poglavarjev
PRVA PODOBA
Cornelis odide. Provincial vzame denar in ga odnese v sobo na levi. — Od spodaj se začuje koračnica. Nato tišina. Po hodniku prihaja don Pedro de Mvura, provincial pa se vrača z leve.
MIURA.— Alfonso Fernändez! PROVINCIAL,— Pedro de Miura !
Objameta se.
(Nadalje vanje)
MIURA (se za korak odmakne; slovesno pravi).— Oče 'provincial!
PROVINCIAL.— Vaša milost, gospod vizitator!
MIURA.— Vaš cče iz Toleda vas pozdravlja.
PROVINCIAL— Zahvaljeni za pozdrav.
MIURA.— Vaša dva brata pa služita španski zastavi.
PROVINCIAL.— Tako daleč so vsi °d mene... Dobrodošli nam, vaša milost!
MIURA.— Koliko let že od časov Sa-R'manque, oče provincial?
PROVINCIAL.— Dvakrat po dvanajst od časov Salamanque. Izvolite sesti, vaša milost.
MIURA (sede).— Spominjam se vas, cče provincial; plameneče .mladosti polna glava. In zdaj, glejte, tu sva drug Pred drugim: vi redovnik, jaz diplomat 1
PROVINCIAL.-— še vedno je ogenj v vas, don iPedro.
MIURA.— še vedno je v meni: za Španijo in za kralja!
PROVINCIAL.— Takisto plameni v meni: posnemati Kristusa, našega Gospoda, in stožiti mu v Paraguayu!
MIURA.— Ukazano mi je, da takoj začnem s preiskavo.
PROVINCIAL.— Prav. Hvaležen sem vam.
MIURA.— Ukazal bom nekaj stvari, ki jih nerad ukažeim.
PROVINCIAL.— Razumemo vas, don Ped-o.
MIURA.— Pravično hočem opraviti vse in 'za vse čase pognati vsakršno krivico iz teh krajev. A ukazano mi je, da poskrbim za varnost.
PROVINCIAL,— Ukazujte.
MIURA.— Prvič: vizita tor bo v času razprave zastražil kraj, kjer razprava bo.
PROVINCIAL.— Povsem .razumljivo.
MIURA____Kraj, v našem primeru
ves kolegij. Nihče ne sme iz hiše.
PROVINCIAL.— Ponižno sprejemamo vaš ukaz.
MIURA.— Hvala vam. Drugič...
Nanaglo vstopi Comelis.
DRUGA
ARAGO.— šibe zaslužite...! Kaj ste počeli vse te mesece? Nalogo ste imeli, da zberete dokaze za naše obtožbe. Kje so zdaj dokazi o skritih zakladih srebra, kje poročila o rudnikih? Kje kovanci z
CORNELIS,— Sveti Reg! P: pros ti vas moram zdaj jaz za gostoljubje, pater provincial. Vojaki tega gospoda so zasedli kolegij in nikomur ne dovolijo iz hiše.
PROVINCIAL,— Vem to, mynheer. (Milim.) To je mynheer Cornelis iz Rotterdama. Dovolite mu prosto pot. Jaz odgovarjam zanj,
MIURA.— Obžalujem. To bi bilo proti ukazom, ki sem jih prejel.
CORNELIS.— Brez razloga ste priprli svobodnega nizozemskega državljana! Veste, kaj to pomeni?
MIURA.— Jaz odgovarjam za ta ukaz. PROVINCIAL.— A saj vas vendar niso priprli, mynheer!
CORNELIS.— Prav kot vas, pater. PROVINCIAL,— Kot mene? CORNELIS,— Čisto tako kot vas. Kaj vam pove to, da ste v zaporu?
PROVINCIAL (še vedno z nasmehom).— Jaz pa v zaporu?
CORNELIS.— Sveti Bog, prav to! Kaj ne vidite, da so vse jezuite zaprli?
'PROVINCIAL (Miuru).— Pa menda ne mislite, da pomeni to, ‘ker ste začasno zaprli kolegij, tudi zapor za nas? (Miuru molči.) Ne morete nas zapreti brez razlega. (Miura se dvigne.) Smo v resnici v zaporu? (Tudi sam se dvigne.)
MIURA (vljudno).— Res, moj drugi ukaz pravi točno tole: za čas razprave naj vizita tor razglasi nad jezuit; začasni zapor.
Provincial se za korak 'odmakne, okrcale se k zemljevidu, potem pa razpne roke, kot da hoče ubraniti jezuitsko državo.
Z. A S T O R
PODOBA
napisa n: Nikolaj, kralj iParaguaya? Potrebujemo dokaze o tiraniji jezuitov. Dokazati moramo njih nezvestobo do Njegovega kraljevskega Veličanstva, njihovo nepokorščino, spletke njihove. Po-
trebni so nam dokazi, kot jih je zbral Carvalho na Portugalskem. Kje imate zdaj vse te dokaze?
V1LLANO.— Tule, tule, vse imam! Dolge mesece sem bil na poti, zbral sem vse... V Candelariji sem vse natovoril na osla. V San Miguelu mri je bil en sam osel že premalo, če sem hotel pritovoriti sem vso to grmado, vse to morje, to neznansko goro dokazov. V Loretu sem moral seči že po tretjem oslu...
ARAGO.— Četrti pa ste vi! Velikanski, strašanski osel! Nezaslišani osel...!
VILLANO.— Opozarjam vas, da me psujete.
ARAGO,— Osel, ki zbira izjave dva tisoč ljudi. . . ! Izjave kraljevih županov, izjave poglavarjev, izjave, izjave, izjave. ..
VILLANO.— Moja naloga je bila, da zberem izjave. To nalogo sem opravil. Nišami ne pisar, ne birokrat, marveč preizkušen vojak. Če ste se že zarotili, da 'boste pognali k vragu to Jezuitsko državo, boste to prav gotovo dosegli, naj z dokazi ali pa brez njih. A iker so zahtevali, da jim zberem izjave, sem jih zbral, vse, ki sem jih zbrati mogel. Vi pa izbirajte med njimi, katere so vam v prid!
ARAGO.— Tako, še norčujete se?
VILANO (nevoljno).— Vi se norčujete! Tamle na zemljevidu je očiten madež, ki vas vznemirja. Potegnite iz žepa razsodbo in izbrišite madež z njo. Tod se lahko odenemo s slavo in bogastvom: čaj, žito, volna in za nameček še sto-petdeset tisoč Ind.anov, ki jih je bil dobri Bog ustvaril za sužnje. Sklep je pa tale: čemu vse te razprave, procesi in ugankarjenje? Sprožite pošteno vojsko in stvar je opravljena.
ARAGO.— Prav to je: do vojne ne sme priti, To je tisto, česar vi ne razumete. Izpričati moramo naše pravica pred vsem svetom, da ne bodo jezuitje začeli sanjarit; o kakšnem, odporu. Prav zato pa je -razprava nujnost. Da dokažemo, prvič: Jezuitska država je izdaja nad kraljem; drugič: jezuitje zatirajo Indijane; tretjič: mi smo poklicani, da domačine osvobodimo; četrtič: jezuitje
so v posesti rudnikov, ki jih kralju prikrivajo.
VILLANO.— Vsega tega ne boste mogli dokazati; čisto preprosto — ker ni res!
ARAGO.— Ampak saj vam vendar pravim, da moramo dokazati!
VILLANO: Le čemu vse to? Povejte mi, čemu?
ARAGO (pokaže na hodnik).— Tiho!
Po hodnika prihajajo Miura, Qm--ritni in provincial; za njimi nekaj vojakov, ki ostanejo na hodniku.
MIURA.— Sedite, oče provincial, prosim vas. Gospod Querini, globoko obžalujem, da bom moral omejiti vašo prostost.
QUERINI.— Pokorim se ukazom, ki ste jih izdali; a ne tajim, da se mi zdi zapiranje tujih potnikov nekaj nenavadnega.
MIURA.— Iskreno obžalujem, gospod Querini,.da vas je -usoda prav sredi mojega obiska povedla sem; a verjemite, da samo izpolnjujem ukaze, ki sem jih prejel.
QUERINI.— Tudi jaz sem navajen izpednjevatj ukaze višjih.
MIURA.— Nihče ne zahteva, da ste pri razpravi! Ostanite v kolegiju, kjer koli vam je ljubo.
QUERINI.— Hvala. (Hoče ven.)
PROVINCIAL.— Mi Vas prosil mo, da ostanete in poslušate, gospod. . .
QUERINI.— Morda bodo tu govorili stvari, ki jih človek, vašemu redu tuj, ne sme slišati.
PROVINCIAL,— Nič tega. Ničesar ne prikrivamo.
QUERINI (Miuri).— iPotem ostanem.
MIURA (Aragu).— Zastopnik komisij naj nam najprej predloži skupek obtožb, ki so naperjene proti očetom jezuitom. Sedite, gospodje!
Vsi sedejo.
ARAGO (V Ulanu).— Don Miguel, česa dolže očete?
VILLANO (vstane).— Česa dolže očete?. . . Očete dolže... ; no, vse to je že tisočkrat zapisano v papirjih, vaša vi-
zitatorska milost, a v dveh besedah, takole ne morem povedati. . . Odprite papirje, berite izjave. (Sede.)
MlURA.— Oče provincial, vam je zna. Po, kaj vas dol že?
PROVINCIAL,— Dolže nas, da smo Ustvarili samostojno državo in da smo Pepokorni kralju. Da prikrivamo rudnike srebra v naših misijonih. Da ko. Pičimo e našo trgovino oderuške prebitke na škodo španskemu kraljestvu, katerega podložniki smo. In slednjič, da so Indijani, ki so nam jih zaupali v sicvb, dejansko naši sužnji.
MlURA.— Preiskali ibomo vse te obtožbe, drugo za drugo. Don Miguel, je res, da imajo jezuitje v Psraguayu samostojno državo?
VILLANO.— Da, res je.
MlURA. —Oče provincial?
PROVINCIAL.— Nobene samostojne države nimamo.
VILLANO.— Jezuitje počenjajo tu, kar se jim zdi; torej so samostojni.
MlURA.— A vendar niso preklicali Svoje odvisnosti od Njegovega španskega Veličanstva.
VILLANO.— Kraljevi podložniki so.
MlURA.—• Torej niso samostojni.
VILLANO.— A, seveda, lahko rečemo tudi, da niso samostojni.
MlURA.— Zapišite, don A ra go: dognali smo, da jezuitje niso ustvarili nobene samostojne države. . . K drugi obtožbi zdaj. Gospod Villano: je res, da jezuitje v Paraguayu niso pokorni kralju?
VILLANO (si briše pat).— Niso pokorni... niso pokorni... Kar sem jaz mogel ugotoviti, je prav to, da so pokorni.
MlURA.— Niso pokorni kralju?
VILLANO.— Čemu naj so mu nepokorni? Vse do danes ni kralj ničesar zahteval cd njih. A če bi mu prišlo ni m sel, da bi kaj zahteval od njih, je pač treba računati s to kaj dvomljivo pokorščino.
MlURA.— Oče provincial?
PROVINCIAL,— Kralju, ki nas ščiti, •mo iz srca pokorni; v<e njegove ukaze spolnjujemo.
MlURA.— In če bi vas kralj ne ščitil?
PROVINCIAL.— še vedno bo za nas vrhovni poglavar svetne oblasti.
MlURA.— Se pravi, da ste kralju pokorni, naj že so njegovi ukazi kakršni koli?
PROVINCIAL.— Vse, dokler nam kralj ne ukaže greha, smo mu iz srca pokorni.
MlURA.-— Zapišite, don Esteban; zdi se, da je druga Obtožba takisto neutemeljena.
ARAGO (piše).— ...dccela neutemeljena. ..
MlURA.— Je res, don Miguel, da so v jezuitskih pokrajinah srebrn j rudniki?
VILLANO.—- Ko sem jaz tam bil, nismo nič zanesljivega dognali. A vseh teh spisov še nisem utegnil preštudirati. Prav verjetno, da nam bo prenehate ra izjava nakazala nove poti. Verjetno je tudi, da je kaka komisija medtem ugotovila kje kak rudnik. Morda se je to namerilo šele pved dnevi, tako da ne moremo vedeti. Prav verjetno tedaj, da imajo jezuitje v svojih paraguayskih misijonih rudnike.
MlURA.— Oče provincial?
PROVINCIAL.— Prisegam vam, da v nobenem naših misijonov nismo zasledili ne kopali ne zlate, ne srebrne, ne katerekoli žlahtne rude.
MlURA.— Don Miguel, imate kak zanesljiv dokaz o kakem srebrnem rudniku v Jezuitski državi?
VILLANO,— ...Ne.
MlURA.— Zapišite, gospod Arago: do danes ni nobenega dokaza, da b; jezuitje imeli srebrne rudnike.
ARAGO (piše).— ...imeli srebrne rudnike.
MlURA— Dotaknimo se zdaj nepo-stavnih dobičkov v škodo matere domovine. Don Miguel!
VILANO.— Jezuitje trgujejo. Trgovina pa je oderuštrvo. Vsa mesta po misijonih so iz kamna. Cerkve se težijo od zlata. Od kod vsa ta bogatija? Iz odt-ruškh dobičkov, ki jim jih vrže trgovanje, Jezuitje kopičijo nepostavne zaslužke z blagom, ki pripada Španiji.
(Sledi.)
IX. MISIJONSKA TOMBOLA v Bs. Asu.
65.000.- pesov za slovenske misijonarje!
Že deset let organizira Slovenska misijonska zveza v Argentini velike prireditve v pomoč slovenskim misijonarjem, in sicer redno okrog praznika Razglašenja Gospodovega. Prvo leto je bil velik srečolov za dr. Janežev rentgen na Kitajskem, nato pa devet let misijonske veletombole. Tako se je tudi letos, v nedeljo po prazniku Treh Kraljev, 10. januarja vršila na senčnem vrtu slovenske restavracije '‘Ilirija” v Ramos Mejia, predmestje Buenos Airesa, ta že IX. misijonska veletombola. In brez vsakega pomišljanja lahko rečemo, da je letošnja prireditev prav pod vsakim vidikom prekosila vse dosedanje.
Po pravici povedano pa smo se zelo bali, da bo baš nasprotno. Dežela je v veliki gospodarski krizi, vse se dan na dan draži, plače pa ne toliko dvigajo. Upravičeno smo računali da bo udeležba manjša kot druga leta, in da ne bi bila premajhna. smo nastavili ceno tablicam enako kot lani s tem pa smo se seveda izpostavili nevarnosti, da se zmanjša izkupiček. Da se ne bi ta zmanjšal na minimum, smo iška,'.’,, kako bi čim bolj znižali stroške letošnje veletombole. Tako smo naprosili slovenske delavce v tiskarni in podjetje samo, da so nam večino propagandnega gradiva napravili brezplačno: slovenska 1’sta “Svobodna Slovenija” in “Oznanilo" sta nam oglase in objave nrinašala po znižanih cenah: nred vsem pa smo si nadeli nalogo, da čim več, takorekoč vse dobitke dobimo darovane, pa kljub temu vredne. In glede tega slednjega smo bili v precejšnji negotovosti, se bodo li naši ljudje mogli odzvati v toliki meri, da bodo dobitki na višini. Zlasti nas je skrbelo glede glavnega in naslednjih velikih dobitkov
“tombol”, ki vedno pomen/jo posebno privlačnost. Radi gotovosti smo za glavni dobitek —■' televizijski aparat — javili posebno akcijo prispevkov po 250.— pesov, skupaj ali v petih mesečnih obrokih. Šli smo na delo in čakali odziva... Prvo prijetno presenečenje je bil velik zaboj fine keramike, ki je pr' spel iz nad 1.000 km oddaljene Mendoze, kjer ima skupina rojakov odlično keramično delavnico. Drugo veselje smo dož veli na sestanku misijonskega odseka v La-nusu, ki je zbral kakih 40 sodelavcev tako za zbiranje dobitkov, za izdeiavanje tombolskih tablic, kot za pomoč na prireditvi sami. Prav ta nad vse požrtvovalni' misijonski odsek v Slovenski vasi v I.anusu je tudi uspel v kratkem času zbrati 25 televizijskih prispevkov. Tudi miši jonski odsek v San Justo je napovedal izdatno sodelovanje in v še večji meri izpolnil; zlasti je treba povda-riti i'zredno požrtvovalno zbiranje dennrn;h prispevkov za delno financiranje drugega in tretjega največjega dobitka: dveh povsem opremljenih modernih postelj, ki ga je izvedel ta odsek. Vedno več je bilo tudi posameznikov in tvrdk, ki so napovedovali svoje dobitke in — kar je zlasti občudovanja vredno — vsi so do pičice izpolnili svoje obljube.
Na sam dan tombole je Bog dal tako lepo vreme, da si lepšega ne bi mogli želeti. Že veliko pred pričetkom so začele množice rojakov, meri njimi tudi nekaj argentinskih prija-te'jev. napolnjevati prireditveni prostor. Seveda je vsak pohitel najprej k razstavi dobitkov, ker se jih je res splačalo pogledati. Bile so same vredne stvari, nobene “stare šare", čeprav vse darovano. Nad 300 dobitkov, od tega nad 50 najvrednejših, “tombol". Tako je razumljivo, da sc
je pri letošnji prireditvi zgodilo to. ker se doslej še nikdar ni, čeprav bi bilo vedno zaželjeno: še preden se je začela tombola, je tablic — zmanjkalo. Na vso srečo smo imeli pri roki še precej tablic od lanske vele-tombole in smo še te dali v prodajo. Med tem se je ljudstva toliko natrlo, da se skoraj nisi mogel gibati med njim, na nobeni drugi slovenski prireditvi še nismo videli toliko udeležbe. Ta nepričakovano velika udeležba pa nam je prinesla tudi veliko neprijetnost: več kot polovica ljudi je morala stat, dasi je bilo na razpolago okrog 1.000 sedežev; to je bilo zelo nerodno iin kot na prireditvi, še na tem mestu prireditelji prosimo vse, ki so ostali brez sedeža, opro-ščenja, da je do tega prišlo; nismo Pričakovali tolikega obiska...
Tombola je v naj lepšem redu potekla. Tisti, ki so kaj zadeli, so bili zadovoljni in veseli lepega dobitka: °ni, ki niso imeli sreče, so bili v svoji velikodušnosti navdušeni, da so pripomogli h tako obilno doseženemu sadu te veletombole: okrog 65.000.— čistega dobička v pomoč slovenskim misijonarjem. Tisti, ki Poznajo razmere v Argentini, bodo radi pritrdili, da je to nekaj izrednega. Onim v deželah z drugimi valuta.. nii pa naj vrednost tega zneska pre-dočimo s primero: 65.000 pesov je 10 mesečnih plač boljšega delavca in Uradnika! Žal je peso napram dolarju malo vreden, in bomo dobili za to vsoto nekako 800 dolarjev, a ker Po drugi strani dolar v misijonskih deželah spet veliko pomeni, lahko računamo, da bo s to misijonsko prireditvijo mnogim slovenskim misijonarjem in misijonarkam v njihovih velikih potrebah zelo lepo pomagano.
V naslednjem objavljamo v drobnem tisku vse dnevne prispevke in dobitke, zbrane za to veletombolo. Verjetno nam je ta ali oni dar pomotoma izpadel, kar naj nam prizadeti darovalci blagovolijo oprostiti' Zal ne moremo objaviti tistih darov.
ki so jih mnogi darovali za slovenske misijonarje, ko so zadeli kak večji dobitek, kajti ni bilo časa vseh imen zapisati. Naj objavimo vsaj glavnega, ki je zadel televizijski aparat, Franc Grabnar, in ki je takoj dal v povečanje izkupička vsoto 3.000.— pesov.
Vsem udeležencem, vsem sodelavcem na prireditvi sami, vsem darovalcem dobitkov in denarnih prispevkov, vsem organizatorjem, zlasti misijonskima odsekoma v Lanusu in San Justo, posebno pa stalni, že deset let zvesto delujoči skupina centrale argentinske misijonske podzve-ze pod vodstvom g. Marijana Loboda — tisočkratna zahvala v imenu vseh slovenskih misijonarjev in misijonark!
Misijonarje pa prosimo, naj s svojimi verniki in katekumeni pridno molijo za teh 1.500 udeležencev in sodelavcev, ki so se zbrali in mnogo žrtvovali iz ljubezni do njih in svetega misijonskega dela.
Svet Kristusu!
L.L. C.M.
SEZNAM DAROV ZA TOMBOLO
TELEVIZIJSKI PRISPEVEK 250.— PESOV SO DAROVALI OZIR. OBLJUBILI:
(Kadar je kaka vsota manjša ali večja, je navedeno v oklepajih).
Slovenska vas in okolica, Lanus: Lepoša Ana (100), Jože Gerkman st., Franc Gerkman, Anton Draksler, Alojzij Gerbec, Franc Gerbec, Pe'ano-vi, Ivanka Gorše, Stane Mehle, Franc Jager. č. g. lonček Ladislav CM, Srečo Urbanija in Berčič Mirko (skupaj), Zupančič Lojze, č. g. Petek Janez CM. Miha Barle, Jan. Ciril, č. g. Jože Mejač CM. Ignacij Glinšek, č. g. Ivan Jan CM, Vilfan Franc, Zupančič Jožefa, Lipovec Franci, Virant-Janovi.
Od drugod: Zakrajškov! (San Justo), Wester-Maček (Liniers), Tomazin Vinko (San Justo), N. N., Mendoza (400), č. g. France Novak, (Ituzaingo, 500), č. g. Štefan Novak, Č. g. dr. Ignacij Lenček (Adrogue), Nikolaj Jeločnik (Ramo« Mejfa), Marta Fink (Ciudadela), Žnidar Ivan (Carapachay), Leon Stupica (Cabildo), Ko-čarjevi (Villa Lugano. 300), Jurčec Ruda (Cabildo), Bidovčevj (San Justo), Franc Močnik (San Justo), č, g. dr. Branko Rozman (Adro-gue), dr. A. Šimenc (San Justo), Jane/. Ma-
tevžie (Buenos Aires, 200), Franc Mugerli (San-Justo), Mehle Alojzij (San Justo), Aleš Avguštin (San Martin), N. N. (San Justo), Amonovi (Olivos), Peternelj-Marinič (Luj&n), Orehovi (San Justo), Petkovškovi (Churuca, 200), Jožica Tomažin (San Justo), Anton Rode (S. Antonio de Padua), Duričevi (Ramos Mej in 100/, Žužkovi (Florida), N. N. (Transradio, 300), N. N. (Barrio San Nicolas, 100).
NAMESTO DOBITKOV SO V DENARJU DAROVALI:
Iz Lanusa: Strahovi 30, Francka SoeoV 10, Jun Novak 15, Criscuoli Marija 50, Hladnik Mira 100, Gorjup Anton 10, Pavlinovi 10, Ivančičev! 10, Zajc Slavka 100, Devjak Martinka 100, Adamič Marija 50, Ivanka Draksler 50, Bokaličev": 55, Rometovi 100, Vire Leopold 10, družina Sabotič 30, Adamič Jožefa 20.
Misijonski odsek v San Justo je zbral sledeče vsote: Franc Klemen 50, Polanc Jaaiez 100, Potočnik Viktor 50, Starič Janbz 50, Jakoš Stanko 100, Zarnik Janez 20, Brelih Janez 50, Kraj-nikovi 50, Lovšinovi 100, Kokaljevi 50, Pod-logarjevi 50, Osojnikovi 50, N. N. 50, Puhekovi 50, Jelenovi 100, Kamenščekovi 100, N. N. Villa Madero 160, Anton Komidar 100, Ana Butul 65. Ana Malovrh 20, Oblakovi 100, Oblak Feliks 50, Zupančevi 300, Ozimkovi 100, N. N. 40, Lavrih Janez 200, Kovačičevi 50, Zakrajškov! 50, Dacar Rudolf 50, N. N. 10, Vehovčevi 50, Volkovi 30, Kremžar Marko 50, N. N. 20, tvrdka Telič 50, Pavle Novak 50, N. N. 50, Makovec Jože 50, Habjan 50, Kavčič Štefan 70.
Od drugod: Tomažičevi, Ramo« Mejia, 300; Le»kovčevi, San Miguel. 50.
DOBITKE SO DAROVALI:
Podjetje “Grand'* je darovalo le«, delavci Petek Lojze, Grohar Nace, Podstudenšek Janez, Jnkoš Stanko in Bidovec Franc pa so dali izdelavo dveh postelj amerikanskega stila, dočirn je Babnik Jože napravil dvoje žimnic, od katerih eno daroval, obe mreži in pregrinjali pa je po znižani ceni oskrbela družina Kočar; kar je bilo v zvezi s tema odličnima dobitkoma stroškov eo se plačali iz tega, kar so v denarju zbrali člani misijonskega odseka v San Justo.
Anica Loh:	blago; Helena Kušar:	prtički;
Pavle Homan: slovenske knjige in kavni servis; Mačkovi, San Justo: srebrni sladoledni servis; Omahnovi: cvetlična vaza; Bidovec Tone: modne hlače; Foto Marijan (Marijan Šušteršič, Ilur-lingham) : 2 veliki pokrajinski fotografiji; Lojze Novak, izključno zastopstvo Bumar, SRL: električni utekočilnik, električna stenska ura in električni lonec; N. N. San Justo: lestenec; Likozar, San Justo: sodček; Krajnik: ženska torbica: Urbanijevi, San Justo: svilena ruta in sadni stiskalec; Bergantovi: gorilnik; Kasteličevi, San Justo: steklenica likerja; ga. Jesenovec, Florida: kleklnni prt: Mavrič y Comp. : kerosenska peč; N. N. San Justo: vrč in otroška jopica; N. N. Tabluda: 2 umetni vazi; N. N.: 2 puloverja:
N. N. : 1 pulover; Joško Curk. Villa Madero: par kanarčkov “Flauta"; Gabrijelčičev!, Villa Madero: kavni servis; družina Oven: okrasek; druž. Marinčič: verižica; MedvešČkovi: steklenica Ver-moutha; Cukjatovi: brisača; ga. Krajnik: košara z dobrotami; N. N.: ženski čeveljčki; N. N.: torba iz blaga; Maček Martina: pulover; Bavec Janez: otroški copatki; Mačkovi, Barrio San Nicolas: steklena posoda; N. N. : kolonska voda in pepelnik; N. N.:	pletena otroška oblekca: N. N. :
2 okvirja; N. N. higienski pribor; N. N. vremenska hišica; Monika in Janika Pezdirc: električni likalnik; N. N.: steklena kuhinjska posoda; N. N.: tolkač; N. N.: škatlja keksov; N. N.: 2 para naylon nogavic; Drenšek Milena:	modna
ženska obleka; Luka Milharčič: moderna mizica; Albreht Jože: 2 steklenici medu; Kogovšek Milan: steklenka medu; N. N.: knjige; Klemenčič Rezka: blago; N. N. Munro: 6 rožnih vencev in škarje; N. N., Hurlingham: 2 zajčka; N. N.. Adrogue: dve brisači; č. g. Radoš Martin: čajni servis; Perniškovi, Castelar:	steklenka likerja:
Arnškovi, San Fernando: tri dekliška krilca in fantovske hlače; Otroci iz San Miguela, Rupnikovi. Kogovškov! škvarčevi in Lezarjevi: kleklo-rije; Anicai Novak: čipke: Firma “Kompas”: veČ brisač in otroški slinček. — Slovenska vas in okolica:	Deklice Slavka Urbanija, Brolih Anica,
Kalan Jelka: kleklani prtiči: “Triglav" (Staničevi): košara jedače in pijače; Andrej Goljevščvk: servis za vino; Marta černak: dekliška bluza f Baudekovi: brisače; Cesar Cvetka: prt; Barleto-vi: .3 ženske torbe; Marija Gorše: namizni prt: Lipovec Kati: dekliška obleka; Miklič Martin: 5 1 "Flita” z brizgalko: Anica Suhadolnik: pulover: Pepca Zupančič: 2 otročki jopici; Mojca Zabukovec: kleklarije:	N. N. :naylon nogavice:
Ivanka Gorše:	zavoj brisač; Jemec Eva:	dve
skodelici; Slavka Reven: dekliška obleke«; Mehletovi (“Alpe”) :	2 revolverja (“supersönico);
Angelca Špacapan: Volnena jopa; Šmalčevi: modna otroška oblekca; Poderžajeva: motik»; Lužo-vee-Kokalj: moške hlače; Stanovnik: par moških in par otroških čevljev; Gerkman France: samokolnica in druge igrače: Stane Jemec: lestenec: Glmšek Ignacij: 2 para naylon nogavic; Zupančič Lojze: okvir s sliko: Jože Cernak: umetno izdelana šahovska deska; Čampa Jože: figure za šah:	ga. Virantova: torta; Jernej Kalan:
24 kuhinjskih posod; Slavko Reven: akvarel Slovenska pokrajina; Habičevi: dve keramični skodeli; Majda Markež: pepelnik; Zupančičevi: več steklenic vina in strgalnik; Urbančevi: vazni Rotovi: kolonska voda in drugo; N. N. pepelnik, dve torbici, knjige: Sušnik Tončka: čipke: Lojze škoda: steklenica medu: družinn Goljevsček: pulover; GoljevšČek Andrej: Zobotrebnik. — še drugi: N. N. Florencio Varela: 2 ducata najboljših zobnih ščetk; Jurčec Ruda: 2 umetniški vazi; družina Pet riček: 2 bombonieri; Slovenska kulturna akcija: .30 revij in knjig svoje založbe'. Foto “Lugano” (dr. Dobovšek) : velika fotografija Ljubljane v okviru; Stariha Božo: veiik ventilator; č. g. Mernik Janko SDB: švicarska zapestna ura; Pahor Majda, Florida: blago; Ro*
<le Ivan: 3 kg težka ogrska salama; N. N. Cia-dudeln: 6 parov nav Ion nogavic; Dolenje F an-c®lj. San Justo: plošča za kuhinjo; Oskar Prc-Kelj: omara za kuhinjo; Mehle Franc: fotografski album; tvrdka Kroselj: velika aktovka; usmiljenke iz bolnice Ramos Mcjia: zapestnica, ženski jopič, otroška oblekca, fantazija, avtomobilček. Velika punčka; ga. Marija Mežnarjeva: ženska ročna torbica in 10 m Čipk; Kenikovi: otroški jopič; ga. Broiihova, Lanus:	otroška jopica;
‘Rcgalos Floreeta" (Repovž Jože), Medina 81: Podoba brezjanske Marije v okviru; Markeževi ("Carniola”), Mcrlo: kokošja družina; ga. Anica Krajnik in gdč. Pavla Petek: pletena otroški jopica in ženska jopica; č. g. Franc Bergant:
DAR
v SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJI’ (Po č. g. Wolbangu C.M. v čarni 26. VIN. do 31. VII. 1959)
Kanada (v dolarjih) ; Mrs. Antonija. Filipczuk, 10; Mis. Marija Dragota z otroci, 1.
FI.S.A. (v dolarjih) : Neimenovana iz Califoi-n*jo, božični dar za misijonarje, 100; N. N. družina iz Arizone, ob izplačilu zadnjega obroka dolga na hišo, v zahvalo, 90; Misijonski krožek v Giibertu, Minn., po mrs. John Tushav, nabirka misijonske nedelje za misijonarje, 34. (Franc Vidmar, 5; Franc Krulc, 5; Franc Medvod. 4 ; po 2: Pavel Bajda, Jože Škorjance, John Tushar, Andrej Pucko, John Gruden ; po 1 : mrs. Mary Patern ost, John Sever, rev. John Šuštaršič, dohn škerbec, Avgust Kovač, Franc Mihelič, Jo-Dolenc, Anton Nemec, Stanley Ferkul, John Pristavec) ; Frank Starin. 10; mrs. Fra-nces Ma-r°lt, 10; rev. Francis Sedej, 9; Mrs. Mary Kersch, 7; mrs. Margaret Smole, za nnjpotrebnej-®®8Ta, 7; mrs. Johanna Logar, 1.50; mrs. Frank Tushar, 6; po 5: mrs. Mary Ferkul (za najpotrebnejšega) ; mrs. Moder (po Fr. Šuštaršiču). m'S8 Manca Preša, miss Ivanka Valenčič; rev. Jo?eph Cvelbar, 4 ; mrs. Caroline Gregory. 4 ; m»s. Mury Plut, 3 ; po 2: miss Josephine BeriČi?, Jn-^°b Jenko, miss Mary Orazem, Jože Simčič, mrs ^ury Skul, mrs. Justina Volar ich; po 1: Ilen-Kremžar; mrs. Johanna Petkovšek, Frank Korenčan; mrs. Helen Maren; mrs. Mary Sa-?Gk, Jakob Stražišar; mrs. Katherine Spreitzer ,n mrs. Jennie Škerjanc, po 0.50; mrs. Johann Pelnj, 0.25.
Tstotam, za posamezne misijonarje;
Za mis. A. Majcena: 10 dol.; mr. Janko Smo-je-i: 15 dol. N. N. iz Californije; zn mis. o. J. Cukale S.J.. 22 dol.. m:s. Tonci Klammer; za R- Serafino Černe in zn o. VI. Kosi S.J., po 10 d<»\. mont#. Matija škerbec; za o. Poderžaja S.J.:
'r> dol., mrs. Johanna Logar; 6 dol., mrs. Ursula Herbeck. za cvetje v cerkvi; za s. T. Medvešček, Jakob Fister, 2 dolarja.
ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE IN
CERKEV MARIJE KRALJICE V l.ANUSU
Argentina: s«, usmiljenka P. Fabijan, Buenos Aires, 1.000.- pezov; družina Likozar. San Jus-to- 200.-; čč. sestre usmiljenke, Buenos Aires. 2^0.-; družina Lužovec, Lanus, 1500.-; Ana
slika (olje) blagopok. škofa Rožmana; dr. Buj!v-Čevi: dva para usnjenih rokavic; "Keks” (Jeloč-nik-Dolinar) : zaboj finih keksov; Frančiška Reja in sin: fine klešče; sestre usmiljenke: indijanska obleka z nakitom; France Golob, Lujdn: pristni prleški klopotec; č. g. Martin Radoš: 2 steklenki medu in marmelade; Ana Jug. pletenina; Lojze Erjavec: barvna fotografija Ljubljane v okviru; Slovensko keramično podjetje v Meudozi: nad 50 dobitkov fine keramike; Sušnik Jakob, Ivanuš:	nova otroška obleka; družini
Mažgon, Lanus: blago; Sušnikova mama, Lanus; kleklani prtiči; več neimenovanih: razne drobne stvari. Razni slovenski misijonarji: kakih 20 eksotičnih predmetov in podob.
O V I
Krajnik, San Justo, 500..; družina Virant, Lanus, 150.-; G. Draksler star., 200.-; N. N.. Lanus, 200.-; N.N., Lanus, 150.-; Gorše Franc, Lanus, 132.-; N. N.; Lanus, 200.-; Gerbec Franc, za votivno kapelo, 500.-; družina Jakob Maček, R. Mejfa, 500.-; DevjaU-Berčič, Lanus, 300.-; družina Albin Kočar, Morön, 200.-; družina Burja, Lanus, 1800.-; ga. Virant, 50.-; ga. Sladič Olga, Lanus, 50.-; lanuški otroci, 171.55; družina Župančič, Lanus, 100.-; N. N., Lanus, 100.-. N. N. 100; družina Vilfan, Lanus, 500.
U.S.A.: Č. g. Charles Wolbang, Princetoxvn, 67 dol.; M. France Mejač, Milwaukee, 20 dok : Mr. Geriol. Joliet. 5 dol. ; družina Rems-Ale<š, Joliet, 10 dol. ; družina Čebašek-Hlepčar. Joliet, 10 dol.
Kanada: Misijonski krožek. Toronto, 96 d'M
Venezuela: Družina Antona Ilija, v zahvalo Baragi, 15 dol. ; Ivan Rojnik. namesto venca na grob pok. škofu dr. Gregoriju Rožmanu, 14 dol.
Čile: častite sestre usmiljenke, Punta Arenas, 3.500 pesov za Baragovo misijonišče, 3.000 pa za cerkev.
Ekvador: Preč. gospod Boljka Stanislav, C.M. 72 dol.
ZA MISIJONE
John Kebe. Kanada. 6; Joseph Šušteršič, Kanada, 5; ga. Lea Urbanc. Toronto, Kan., 20 dol.
Vidic Ana. Argentina, 100 pesov.
Marija Knific, Avstrija, 50 šilingov.
V SKLAD “KAT. MISIJONOV“
Rev. Anton Anžič, USA, 5 dol. ; Ivana Skopin, Kanada. 1 dol. ; Mrs. Jennie Mazovec. 2 dol. ; g. Mohor Kus, Kan., 4 in ga. Ana* Kokalj, Kanadi, 2 dolarja.
V SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE
Josefina Rotar, Meerlebach, Francin, 2.500 fr. frankov; Marijina družba, Via Riso rta. T 31.000 Lir za č. s. Anico Mik’avčič, Japonska.
V dolarjih: Neimenovana. Batnwa, Kanada, 20; N. N.. Batawa, Kanada, za najrevnejše, 20; g. Rudi Sirce’j, Toronto, 10; gn. Marija Gruntar, Toronto, 1 : g. Janez Kušar, Kanada. 5; Tereza Marušič, Kanada, misij. Cukalu za 2 maši v pomoč vernim dušam v vicah, 10.
VSEM ISKRENI MISIJONSKI BOG POVRNI!
IZ VSEBINE: Resna in nujna zadeva i ■—Za človeka in njegove pravice— Cer- ' kev na Madagaskarju - Premagani —La- J zarist Jurij Salvaire-— Usmiljenke na J poti v novi misijon —Krščanstvo v Gha- j ni— Misijonski zdravnici na delu —Mi- d sijonarji pišejo— Komunisti prevzga- J ja j o —Po misijonskem svetu— Kakor v J nebesih, tako na zemlji —IX. misijonska ' tombola v Buenos Airesu— Darovi.
a	/Tl
Ut	r- V.'‘A
SLIKA na prvi strani ovitka :Dobitki na ’'j IX. misijonski veletomboli v Buenos Air , resu. Slika tu levo: Nepalski deček.
O	^ i	
og		TARIFA RKDUCIDA
«g «a		
	6	CONCESION 5612
<		
Registre de la Prop. Int.
No. 528.263
Director responsable: Lenček Ladislao CM. Domicilio legal: Cochabamiba 1467, Buenos Aires.
KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih dniäb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga “Baragovo misijonišče”. Urejuja in upravlja Lenček Ladislav C. M. — Naslov uredništva in uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Montes de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA: V Argentini 100 pesov; v U.S.A. in Kanadi 3.- dolarje; v Italiji 1.400	■
hr; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji m Avstraliji 1 funt; v Franciji 1000 frankov. Letnik 1960 bo imel 10 zvezkov s skupno 512 stranmi, neupo.števajoč ovitke.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Lenček Ladislav C.M., Misijonska pisarna, Montes de Oca 320, Bs. Aires. U.S.A.: Rev. Charles Wolbang CM., St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey. — Rudi Knez, 679 E., 157 St., Cleveland 10, Ohio. — Anica Tushar,
Box 731, Gilbert, Mann.
Kanada: Rev. Franc Sodja CM., 594 Manning A ve. Toronto 4, Ont.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francia: Louis Klančar CM., Rue de Sevres 95, Paris (VI).
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Draai. D. P. Camp, Karaten, B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop’s House, West Tee. Adelaide, S. Australia.