v
Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30. ‘ lir
Spediz. in abb. post. I. gr.
DEMOKRACIJA
r
Pomagajmo 'gprdtom v (tfinovint} kreptfno^i njih krik po svobodi in dehpiikfmiji!Nenehno r dokazu jrrii5 ! svetu, da srno 'fvobodoljuben, napreden in demokratičen narod! »Demokracija« govori v imenu molčečega, * trpečega naroda v okovju diktature. Prispevajte v »Tiskovni sklad DEMOKRACIJE«.'
Leto XII. - Štev. 5
Trst-Gorica, 1;' marca 1958
 — fi  —
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Kratko življenje Maovih cvetic
Dogajanje na Kitajskem, poučen primer komunistične taktike
USTAVA - ZAKON
Začaran! krog iskanja manjšinskih pravic
Poznavalci razmer na Daljnem vzhodu Pravijo, da je rdeča Kitajska lani preživela svojo najtežjo krizo odkar so se komunisti leta 1949 polastili oblastiv Posebno dogodki, ki so se zvrstili v tej, deželi v drugi polovici leta 1957 so tako Poučni, da bi jih moral poznati vsakdo, ki se zanima za usodo sodobnega sveta, ki je vendar tudi njegova osebna usoda.
Ko je glas o uporih na Poljskem in Madžarskem predrl do Kitajske, je začelo vreti tudi med takajšnjimi izobraženci in študenti. Začeli so resno razmišljati o potrebi omiljenja stalinističnega vsestranskega vistousmerjenja. Sledili so ukrepi, ki jih je zunanji svet pozdravil kot znak postopnega omiljenja duhovnega totalitarizma na Kitajskem.
Maj 1957. Lu Tun-yi je pragandni minister Kitajske komunistične vlade proglasil, da še vedno velja staro kitajsko geslo »Pustite stotim cveticam cveteti in stotim šolam tekmovati«. Čeprav je pou-, daril da to ne velja za politične probleme, kjer naj bi se vedno bila potrebna popolna vistousmerjenost, je vendar očitno priznal in dovolil obstoj različnih nazorov na duhovnem in kulturnem področju. V splošnem navdušenju nad tem geslom, ki je' vsaj za špranjo odprlo vrata svetlobi duhovne svobode, so pa premnogi spregledali, da je isti tovariš propagandni minister dodal, da je treba vkljub temu »vse škodljive elemente iztrebiti, tako kot se dela to s komarji, podganami in vrabci«.
Se pred tem so že aprila 1957. ukazali in pripravljali »svobodne debate«, na katerih naj bi vsakdo povedal, kaj misli o raznih problemih in težavah, ki tarejo kitajsko javno življenje. Debate naj bi bile del bprbe proti trem zlom: sektaštvu, subjektivizmu in birokratizmu. Pri tem so namerno poskrbeli, da so bili prvi kritiki nekomunisti. Tako šb najprej spregovorili zastopniki tzv. demokratičnih strank, nato univerzitetni profesorji, raz-■ ni visoki funkcionarji, nekdanji kapitalisti. f},j ihb Yfi\kritike so bile ostre. Tisti, ki po izkušnjah iz preteklosti slutili, da gre za nevarno past, šo hoteli molčati. A niso smeli. Molk je bil prepovedan. Samo tujina, ki je vse to opazovala od daleč, je mislila, da prisostuje resničnemu nastajanju novih razmer v Maovi Kitajski.
Partija je spretno podžigala te »svobodne diskusije«. Tako so celo nezaupljive!: .končno odprli usta in si dali du-ška. Začeli so napadati vsemogočnost par-tije, spraševali so komuniste, ali mislijo, da je Kitajska samo njihova, odrekali so jim pravico, da bi monopolizirali šolo.
' Gospodarski strokovnjaki so obtoževali Sovjetsko zvezo, da iskorišča J£itaj:sko, Po vojni je Mandžurijo oropala indu-i strijskih naprav, zdaj pa prodaja le stroje Kitajski po neverjetno visokih cenah. Sami sodniki so trdili, da v deželi ni pravice, ker morajo soditi tako, kot hoče partija, ne pa kot določa zakon.
Maja in junija je debata, o kateri so časopisi na široko poročali, dosegla svoj višek. In šele takrat so objavili popol-:	nejši tekst Maovega govora iz meseca
februarja, s katerim je ta kitajski prvak pravzaprav sprožil znak za začetek tzv. »liberalnega odboja«. In vsi, ki so nasedli, so zdaj lahko brali, da je Mao res predvidel svobodo diskusije svobodno rast »100 cvetic«, za katere naj bi na kitajski
Desetletnica nasilja
Dne 25. februarja 1948 je bratski češkoslovaški narod doživel svojo drugp tragedijo od ustanovitve Češkoslovaške republike po prvi svetovni vojni. Največjo in najpodlejšo politično lopovščino od Hitlerjevih časov dalje, so ne samo češki in slovaški poklicni komunistični revolucionarji slavili kot »moralno krepost«, pač pa so se temu triumfu nasilja in nemorale suženjsko pridružili tudi J^žaški komunistični poglavarji. To je is.tp star^ vrste moralna krepost, s kakršno so Hitlerjeve tolpe s tanki in bombniki spremenile svobodno in demokratično slovansko državo .v nacistični politični izrodek-protektoiat. Cehi so ta izrodek imenovali »pro tentokrat« - za enkrat.
Niso se motili. »Protektorat« se je pogreznil s Hitlerjem vred. Usodno je bilo samo to, da je ponoreli Hitler zapustil na Češkoslovaškem kopico posnemalcev;..
V senci boljševiških bajonetov so se zaslužkarski revolucionarji polastili oblasti v Pragi, o čemer je lansko pomlad »Demokracija z neovrgljivimi argumenti postregla slovenski javnosti.
Tudi današnji kvislinški kremeljski protektorat je zgolj »pro tentokrat«, za enkrat. Svobodni demokratični Slovenci iz srca želimo, da bi tudi ta današnji protektorat čimprej doživel usodo nacističnega izrodka in da bi češkoslovaški narod čimprej obnovil na komunističnih ru-ševipaji svojo vzorno demokracijo in svobodo!
,b\: ^Vv AplV: 'id n.
gredici bilo dovolj prostora, toda samo za marksistično-leninistične cvetice, za marksistično-leninistične nauke ne pa za druge.
Kot po ukazu je vse kitajsko časopisje spremenilo svoj dotedanji ton pisanja.
I. julija je vodilni dnevnik »Ljudski glas« v uvodniku bistro in odkrito priznal, da je »partija dovolila svobodno debato samo zato, da bi nasprotnike izvabila iz njihovih skritih mišjih lukenj.«
II. -julija je propagandni minister Lu Ting-yi že govoril o ofenzivi »desničarskih elementov«, ki jo je treba v kali zatreti.
Varljiva . taktika liberalizacije je prevzela svoj resnični videz razrednega boja. Uradno je še vedno obveljala pravica do svobodne debate, toda zdaj je' vedel, da . velja ta svoboda samo za komuniste. Prejšnje nekomunistične kritike so začeli pozivati na množične sestanke, na katerih so se morali zagovarjati in samoobto-ževati. Tudi pri tem se komunisti držijo po možnosti bolj v ozadju. Sestanke organizirajo tako, da se na njih po medsebojno prepirajo in obtožujejo sami u-niverzitetni profesorji, sami študentje ali
Dogodki [ po svetu
ARGENTINSKE VOLITVE so zopet enkrat potekle demokratično. Tako vsaj lahko sklepamo iz dejstva, da je na njih zmagal levi radikal Frondizi, za~katerega so glasovali tudi peronisti in komunisti, medtem ko je propadel radikal centra, Balbin, ki je veljal za nekakšnega kandidata sedanje Aramburujeve začasne vlade. Frondizi je dobil 4,084.586 glasov, Baldin pa 2,580.269 glasov. Kandidat krščanskih demokratov je dobil 280.064 glasov, socialistov 253.857, konservativcev pa 172.067 glasov. S svojo zmago si je Fondizi pridobil več kot dvotretjinsko večino v poslanski zbornici in dvotretjinsko v kolegiju volilnih mož, ki ga bodo 17. marca prav gotovo izvolili za predsednika republike.	.
Peronisti in levičarji so navdušeni naft Baldinovo zmago. Toda samo bodočnost bo pokazala, ali so njihovi upi upravičeni. Baldin je bil namreč od vsega začetka solidaren s političnimi skupinami, ki so izvedle državni udar proti Peronu, čeprav sam pri tem ni sodeloval. Je pa izrazito socialno usmerjen in to zna koristiti bodočemu razvdju argentinskega življenja.
Arturo Frondizi je potomec italijanskih emigratov. Rodil se je leta 1908 in je po izobrazbi pravnik. Svoje nasprotnike in prijatelje je pozval h koristnemu sodelovanju za ob novo domovine, napovedal je splošno politično amnestijo, reformo sedanje ustave, ki izvira iz leta 1853 in spoštovanje popolne samostojnosti sodstva
Frondizi bo prevzel svoje predsedniške funkcije 1. maja.
* * *
EGIPTOVSKO - SIRISKI PLEBISCIT o
združitvi obeh držav, je 21. februarja prinesel veliko zmago Naserju. Za združitev obeh držav in za izvolitev Naserja je glasovalo v Egiptu 99,99 odstotkov volivcev, v Siriji pa 99,98 odstotkov volivcev. O nasprotnikih torej takorekoč ni ne duha ne sluha. Naser je s tem postal dejanski diktator obeh dežel, saj bo imenoval celo poslance.
Avstrijci, ki so doživeli podoben »An-schluss« pred drugo svetovno vojno pomilovalno opazujejo Sirijce, ki so se tako slepo odrekli svojk samostojnosti. Pravijo, da celo razumejo. Pravijo pač o podobnem zanosu; kakor je pred skoro tridesetimi leti zajel Avstrijce, ki so se tudi slepo izročili volji enega diktatorja. Tudi takrat so govorili zanelenjaki, pametni pa so morali molčati, lstreznjenje, ki je sledilo, je bilo hudo.
Upajmo torej vsaj, da Naserjeva diktatura ne bo rodila podobnih sadov.
* * *
**t ’! -
BEOGRAJSKI PROCES, ki so ga Titove oblasti pred nekaj tedni uprizorile proti skupini srbskih socialnih demokratov, je v svetovnem javnem mnenju sprožil o-djek, ki še vedno ni polegel. Britanski laburisti, avstrijski socialisti itd. zahtevajo od Tita, da obsojence izpusti. Jugo-slovnske oblastnike je posebno razburila zahteva mednarodne socialistične internacionale, da bi njeni delegatje lahko obiskali zapornike, videli kako žive in se z njimi svobodno pomenili.
Nekaj osebnih podatkov o obsojencih, s katerimi ob priliki prve vesti o obsodbi še nismo razpolagali.
Glavna oseba na procesu, Bogdan Kre-kič ima danes 70 let. Po poklicu je bil metalurški delavec in je star socialistični borec. V predvojni Jugoslaviji je bil pred-
sami pripadniki nekomunističnih strank. Na zunaj skušajo ohraj iti videz, da to
dela ljudstvo, ne pa partija.
Kako potekajo te debde v novih okoliščinah kaže primer univerzitetnega docenta Ko Pei-hija, ki je -sam za sebe izjavil, da ni nič drugega kot »strupen plevel« in »pomilovanja vreden element«.
Zaključni udarec je sledil 1. avgusta 1957. Izšel je zakon, s katerim vlada lahko pošlje na prisilno delo vse »delomr-zneže« tudi take ki ne najdejo dela, pa čeprav ga iščejo, vse »protirevolucionarne m protisocialne« elemente, ki sicer niso zagrešili nobenega po rednih zakonih kaznivega dejanja, vse tiste, ki so izgubili svoje dosedanje delovno mesto zaradi svojega zadržanja v teku svobodne debatne kampanije in končno vse tiste, ki ne marajo sprejeti delovnega mesta, katerega jim nakaze oblast.
Po novem zakonu je dovolj, da šola, obratno vodstvo, delovni kolektiv ali celo družinski člani obtožijo, nekoga iz svoje srede, da je »protirevolucionar« ali da »socialno škodljiv«, pa |e roma na prisilno delo. Tako je na Kitajskem začela največja čistka,ki še vedno traja.
sednik Združenih delavskih zvez Jugoslavija in njihov predstavnik v Sindikalni internacionali. Nekajkrai je bil delavski delegat Jugoslavije pri mednarodnem Uradti 4vla v Ženevi.
Po drugi svetovni vojni je bil Krekii izvoljen za člana glavnega odbora titovske jugoslovanske konfederacije dela, Kot takega so titovske oblasti leta 1945 poslale v London na. kongres za obnovo Sindikalne internacionale.
Krekii je bil torej vse prej kot četnik. S tem vzdevkom se gd začeli napadati šele ka se je vrnil iz Londona, kjer je z drugimi 'sindikalnimi delegati preveč odkrito govoril o razmerah in s’ndikal-nih pogojih v Titovi Jugoslaviji. Zato se je moral umakniti iz sindikalnega delovanja. Policija ga do nedavnega ni .preganjala, pač pa je njegov sin nenadoma »izginile iz vbjške, 'v kateri je služil. »Odkrili« so ga šele čež pet let v nekem taborišču za prisilno delo, odkoder so ga na zahtevo sindikalistov in Krekičevih prijateljev nato izpustili.
Drugi aretiranec, [e bil Aleksander Pavlovič, odvMnik..in. novinar. Star je
Ko so razne stranke razprav* Ijale o statutu bodoče avtonom* ne dežele, ki naj bi obsegala naše kraje, so nekatere med njimi me* nile, da v njem sploh ni treba omenjati posebi ih pravic sloveni ske manjšine, ki prebiva v Vi* demski, Goriški in Tržaški po* krajini. Izjavile so, da je vsa po* trebna zaščita že tako in tako piedvidena v čl. 6. republiške ustave.
Prenekaterikrat so nekaj po* dobnega doživeli tudi slovenski predstavniki, ko so se v raznih odborih, ustanovah a’i razgovo* rih z važnimi osebnostmi, zav* zemali za sestavo, izdajo in uve* ljavi jan je primernih zakonov, ki l aj nesporno in podrobno ure* dijo posamezne manjšinske pr a* vice. Tudi njim je bilo rečeno: kaj se sploh trudite! Saj takšen zakon ni potreben. Tu je vendar
74 let. V predvojni Jugoslaviji je bil podpredsednik Glavnega odbora tedanje Socialistične stranke Jugoslavije. Nemci so ga aretirali takoj leta 1941, čim so prišli v Srbijo. Pavlovič je preživel tri leta v nemških koncentracijskih taboriščih. Vrnil se je popolnoma izčrpan v domovino, kjer so ga pa komunistične oblasti že leta 1944, zopet zaprle. Zaplenili so mu vse premoženje in mu vzeli pravico za izvrševanje odvetniške prakse. V zaporu je prebil polnih osem let, in izpustili šo ga šele na ponovne intervencije raznih uglednih tujih socialističnih voditeljev. Zdaj je zopet v ječi.
Takšni so ljudje, ki jih preganja Titov režim.
s * #
OGORČENE PROTESTE ne samo v Trstu, pač pa tudi drugod je izzvala odstranitev prof. Luzzatta Fegiza z mesta predsednika Trgovske zbornice. Javnost sodi, da je moral s tega mesta, ker je odločno branil koristi tržaškega gospodarstva.
Mislimo, da tak način postopanja proti zdravi in konstruktivni kritiki na demokratičnih tleh spada med staro šaro preteklosti ali pa na ono stran železne zavese.
ž- ustava, ki je nad vsemi zakoni. Njena določila so širokosrčna.
Toda nedavno se je zgodilo prav na Goriškem, da se je neki občinski tajnik uprl razpošiljati, dvojezična vabila za občinske seje. Skliceval se je, da ni zakona, ki bi mu kaj takega dovoljeval. Vse pozivanje na ustavo ni nič pomagalo. Tudi nadrejeni so vsaj formalno dali občinskemu tajni* ku popolnoma prav. Dejali so, da ustava pač predvideva zaščito manjšinskih pravic, toda ni pra* vomočnega zakona, ki bi določal, kaj ta zaščita obsega in kako naj se jo izvaja.
Čeprav je bil pravkar omenje* ni primer kasneje uvidevno in začasno poravnan, je vendar po* kazal, da v slučajih, ko gre za uveljavljanje priznanja posebnih pravic in upravičenih sklicevanj na ustavo ne nudijo takojšnje in učinkovite pravne zaščite, kakor jo nudi lahko samo primeren in veljaven zakon. Ni torej res, da bi se Slovenci v Italiji morali za* dovoljiti samo s plemenitimi ustavnimi načeli. O tern nas sku* šajo prepričevati tisti, ki nam kažejo na ustavo, takrat ko se mi zavzemamo za zakonsko ure* ditev manjšinskih pravic, in ki nam pravijo, da načelna ustavna določila niso izvršna, se Slovenci začnemo sklicevati na ustavo.
Tako je, v bistvu na Goriškem in Tržaškem, povsod tam kjer teče naša »stara pravda« za vsaj minimalne manjšinske pravice.
imamo- tržaški Slovenci še poseben štatul, s ka* terim so v Londonu podrobno določili, kaj vse bosta uživali slovenska manjšina v Trstu in okolici, ter italijanska manjšina v nekdanji coni B, kolikor je je ostalo pod Jugoslavijo. Tudi s tem štatutom je podobno kot z ustavo. Nihče ne oporeka, da obstoja mednarodna pogodba, ki prevideva manjšinsko zaščito tržaških Slovencev. Nihče ne trdi, da bi ta pogodba za državo kot takšno ne bila obvezna. Če tržaški Slovenci kaj zahtevajo ali kaj branijo, takoj slišijo: kaj hočete še več, ko vam je vendar že Posebni štatut dal vse, kar je sploh -mogoče.
In res, štatut je kar lep in širo* kosrčen kot ustava. Ima pa to na* pako, da ni izvršen. Vse do da* nes ga parlament še ni potrdil, ni bil razglašen v Uradnem listu in zato ni obvezen kot notranji zakon. Vsak državljan bi se pred sodiščem in drugimi oblastmi zaman skliceval nanj.
Načela in obljube so torej eno, dejstva in stvarnost pa drugo. Tako na Tržaškem, kakor na Go* riškem.
Ir. zakaj smo povedali vse to?
Zato, da bi še enkrat opozorili na nevzdržnost takšnega stanja, na škodo ki jo zaradi tega trpi sožitje med prebivalci teh krajev. Samo v takšnih okoliščinah se namreč lahko dogodi, da se tako ugledna skupnost, kot je odvetniška zbornica v Trstu, povzpne do trditve, da na Trza* škem nihče nihdar ni priznal Slo* vencem, da bi na sodišču lahko govorili v svojem jeziku in pro* testira proti temu, da bi se jim ta pravica priznala v bodoče. Tako so napisali njeni odborniki, ki predobro vedo, da je v prete* klosti dejansko bilo drugače, in da njihove zahteve za bodočnost očitno nasprotujejo veljavnim ustavnim določilom in medna* rodnim pogodbam, ki morajo čimprej postati stvarnost, ako naj beseda sploh še kaj velja in naj pravni red kaj šteje.
PROTI NESTRPNOSTI Za jezikovne pravice
Glavna odbora Slovenske demokratske zveze in Slovenske katoliške skupnosti v Trstu sta na skupnem sestanku obravnavala sedanje izpade proti uporabi slovenskega jezika in soglasno sprejela resolucijo, ki sta jo s posebnim pismom naslovila: predsedniku Republike, g. Giovanni Gronchiju; predsedniku ministrskega sveta, g. Adone Zoliju; ministru zunanjih zadev, g. Giuseppu Pelli; notranjemu ministru, g. Fernandu Tambroniju in generalnemu komisarju, g. Giovan-niju Palamari, s prošnjo, da se izvajajo določbe in dogovori, ki se tičejo slovenkih narodnostnih in jezikovnih pravic.
Resolucija je naslednje vsebine:
Z ozirom na nestrpno gonjo nekaterih italijanskih strank, organizacij in društev proti pravici sloyenske manjšine na Tržaškem, da uporablja svoj materni jezik v državnih, ppkrajinskih, občinskih in drugih javnih uradih ter na sodiščih, sta Glavna odigra Slovenske demokratske zveze in Slovenske katoliške skupnosti v Trstu'	...	—,
RESOLUCIJO
1. UGOTAVLJATA, da je bil pod Avstrijo slovenski jezik v; Trstu enakopraven z italijanskim jezikom in sicer v smislu čl. 19 državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1867. št. 142. Slovenski jezik je bil pod Avstrijo v vseh tržaških državnih uradih in sodnijah tudi dejansko rabljen in priznan;
2. UGOTAVLJATA, da je" Italija, ko je novembra 1918 prišla na Primorsko in v" Trst, slovesno’ obljubita, da bo spoštovala- vse jezikovne in narodnostne pravice slovenske in hrvatske narodnostne’ manjšine teh krajev. Prvi italijanski guverner'-Julijske Krajine, general Petiti di Roretto, je v imenu Italije Slovencem in Hrvatom izrečno priznal in potrdil njihove jezikovne in-narodnostne pravice z odlokom od 5. marca 1919. št. 01774, ki je bil objavljen v tedanjem uradnem; listu »Osservatore Triestino«;
3. UGOTAVLJATA, da je: šele fašizem, ko si je oktobra^ 1922 prisvojil oblast, odpravil slovenski jezik iz uradov in sodnij, ter da je nato šele fašistični kraljevski zakonski dekret od 15. oktobra 1925 št. 1796 pod kaznijo prepovedal rabo slovenskega in hrvatskega jezika na sodiščih;
4. OBŽALUJETA, d se med velikim in demokratičnim italijaskim narodom še sredi XX. stoletija in v. dobi. ko je Italija važen član in pobudnik Evropske skupnosti naj dejo. iatisnke, društva in ljudje, ki odrekajo slovenski manjšini pravico -db. uporabe materinega jezika v uradih in na sodiščih, čeprav je ta pravica nesporen odraz in posledica za obstoj narodnostnih manjšin, ki ga vsebuje čU:6. Ustave Italijanske republike dopolnjuje Londonski sporazum to pravico;
5. ODKLANJATA pretvezo za ta nedemokratični boj proti slovenski narodnostni manjšini na Tržaškem, češ, da je italijanstvo Trsta v nevarnosti. Ce ni slovenska narodnostna manjšina ogražala italijanstva Trsta pod Avstrijo, ko je živela v isti državni skupnosti s svojim matičnim zaledjem, a je italijanstvo Trsta vkljub temu asimiliralo na des t in desettisoče slovenskih družin, kako naj bi slovenska narodnostna manjšina reducirana tako kot je, ogražala italijanstvo danes, ko je Trst sestavni del Italije;
6. APELIRATA na vse državne osrednje in lokalne oblasti, da napravijo konec tej demokratskega italijanskega naroda nevredni in narodnostno mržnojo podžigajoči gonji proti pravici slovenske narodnostne manjšine na Tržaškem, da uporablja svoj jezik pred javnimi oblastmi in sodišči ter da uresničijo določbe glede narodnostnih in jezikovnih pravic.
Za dodatek
Trst, 18. februarja 1958.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST V TRSTU
Stran 2.
DEMOKRACIJA
Leto XII. - Stev. 5.
s. S
Slovenska demokratska zveza
edina slovenska politična organizacija
S predajo titovcev Nennijevim socialistom se je začelo tudi delo iskanja slovenskega človeka, pripravljenega odpovedati se svoji samostojni slovenski miselnosti in slediti titovcem v vrste italijanskih socialistov.
»Soča« od 22. februarja piše, da je v teku organizacijska aktivnost socialistov na Goriškem. »Po raznih krajih«, pravi »Soča«, med drugim tudi po slovenskih vaseh, je stranka, (italijanskih Nennije-vih socialistov op. ur.) sklicala vrsto sestankov, na katerih so njeni predstavniki objasnjevali in širili stališče PSI (italijanske socialistične stranke op. ur.) do najvažnejših vprašanj, ki se tičejo italijanskega gospodarskega položaja s por sebnim ozirom na splošni in gospodarski položaj v naših obmejnih krajih. Taki sestanki so bili v zadnjih dveh tednih tudi v Sovodnjah, Standrežu, Pevmi, n- Oslavju, na Vrhu. Poljanah in v D.O-* berdobu. V tistih krajih, kjer jih še ni bilo, so bile ustanovljene tudi krajevne socialistične sekcije«.
Vedeli smo za te sestanke in čakali smo, da se oglasijo titovski listi, da nato spregovorimo svojo jasno besedo. Sadovi politične nezmožnosti goriških voditeljev titovstva bodo stvari slovenske manjšine škodovali več kot si človek misli, ker skušajo speljati v italijansko socialistično stranko tudi tiste naše podeželane, ki so jim do včeraj slepo verjeli in ki še ne razumejo bivstva samostojne politične bitnosti takih »ljudskih voditeljev«. K sreči moremo povedati, da se je pojavila prav iz vrst nekdanjih njihovih pripadnikov, mladih po letih, ugotovitev, da je Slovenska demokratska zveza sedaj edina slovenska politična organizacija. Z gren-kostjo v srcu so ti bivši titovci z dežele prišli do zavesti, da titovstvo na Goriškem ni več slovensko in da se za slovenstvo kot tako več ne briga, ker mu je več za italijanski socializem odnosno komunizem, kot pa za naše pravice in za naš narodni obstoj.
Menimo, da je ta ugotovitev razlog slabo obiskanih sestankov, o katerih govori »Soča«, in ki ne kažejo navdušenja za tak socializem, ki ni prav nič slovenski. Ne samo to, ampak dolžni smo povedati, da so voditelji tega socializma, ki vodijo sestanke, verjetno prepričani, da bo slovenska jezikovna manjšina izginila m se potopila v morju italijan-stva. Tako je vsaj na dveh različnih krajih govoril sam tajnik Socialistične stranke, Zuliani.
Ce je tako, in tako je, smelo trdimo, da predaja titovcev takemu socializmu, kateremu sledi lov na slovenskega človeka, predstavlja navadno izdajstvo nad slovenskim rodom in raznarodovalno delo nevednežev, pravih političnih avanturistov.
Socialist Zuliani je Italijan, prepričan italijanski socialist. Zato ni čuda, če je prepričan, da bomo Slovenci na tem področju izginili. Tako govorijo tudi vsi drugi zastopniki italijanskih strank! To-
da titovci ne zaslužijo nobenega opravičila.
Kaj bi govorili našemu kmetu o italijanskem gospodarstvu, ki ga sam dobro pozna in razume kje so njegove koristi doma.
Socialisti gospodarskega položaja našega kmeta ne bodo izboljšali. Zlasti ne taki socialisti kot so titovci. Pogled v matično državo je najboljša šola za našega kmeta tu na državni meji.
Slovesnosti o Rimo
V nedeljo 23. februarja so v Rimu svečano proslavili deseto obletnico ustave s tem, da so slovesno shranili zastavo korpusa prostovoljnih borcev za svobodo oltar domovine. Ze pretekli teden pa So ijY Rimu zakonito priznali pravno moč tgrp bojevnikom. Vse to se je zgodilo ha pobudo voditeljev istih borcev in vlada je pristala na rimski shod ter pripravila nedeljsko slovesnost. Presednik republike je izdal poseben, zelo pomemben proglas. Slovesnosti so se udeležili tisoči bivših borcev, 49 živečih odlikovancev z zlato medaljo in zastopniki 3000 padlih enako odlikovanih. Nadalje zastopniki o-dlikovanih občin z občinskimi prapori, voditelji bivših prostovoljnih borcev ter vladni zastopniki s predsednikom Zolli-iem na čelu. Častni špalir so postavilč enote vojske v paradni uniformi. Na oltarju domovine je bilo zbranih 300 bivših borcev, ki so tvorili častno zastopstvo
vseh treh združenj prostovoljcev, po 100 od vsakega.
Ljudstvo je isitazalo jposebno čast praporu občine Marzabotto ;in ga obsuvalo z cyetjem. Marzabofto je namreč občina, kjer so Nemči postrelili skoro največ prebivalstva.
Razkačeni fašisti
Zaraai-vsega tega so se misijevci. ki svoje fašistične preteklosti, ko bo- ljudstvo tiranizirali, ne morejo pozabiti, so bili posebno razkačeni. Ze v poslanski zbornici, ko je šlo za izglasovanje gori omenjega zakona, je misijski poslanec hudo in žaljivo napadal bivše borce za svobodo. V nedeljo pa se je izkazal tudi misijski poslanec, Di Totto, ki je na oltarju domovine, kamor se je privlekel kot poslanec, po fašistovsko z dvignjeno roko vzklical geslo fašističnega duha proti prostovoljnim borcem. Takoj so ga zgrabili in tako močno naklestili, da so ga morali krvavega prepeljati v bolnišnico, kjer se bo zdravil kakih 25 dni.
Policija je prijela skupaj kakih 50 fašistov, druge pa razgnala. Zaplenila je tudi žaljivi napis, ki so ga bili fašisti razobesili na ulici, koder je šel slavnostni sprevod.
Jezi jih, ker se proslavlja borba proti nacifašistom in zmaga nad njim, ki so bili krvoločni demagogi in tirani. Jezi jih, ker je zmagala pravica nad krivico, svoboda proti-diktaturi.
GORIŠKI
Mna ugibanja in shrbi „Pr. dn.“
Primorski dnevnik« št. 41 od 1. februarja je prinesel sledeče vesti, ki jih pona-tiskujemo, da seznanimo naše čitateije z volilnimi ugibanji in skrbmi »Pr. dh.« in z njim vseh komunistov in socialistov slovenskega porekla,: ki so jih sedaj predali italijanski stranki. »Pr. dn.« je napisal	;ii
Volilna kampanja za bližnje politična volitve se je že zdavnaj pričela. Čutiti jo je tudi na Goriškem s poživljenim delovanjem političnih strank. Po dosedanjih ugotovitvah bodo predstavniki slovenske manjšine kandidirali na listah dveh levičarskih strank in ... na listi Krščanske demokracije. O kandidaturi na listi KD še ne moremo povedati nič točnega, ker je še, kot se zdi, predmet skusije med političnim vodstvom, . goričko S DZ. Omenja se možnost kaptfij dature goričkega, odvetnika Avgusta, Sfiligoja. Ta korak ne bi bil le novo :dejqnje na liniji sodelovanja slovenskih liberalnih in klerikalnih voditeljev s Krščansko demokracijo (glej med drugim glasovanje o proračunu v goričkem obč. svetu), ampak bi bilo tudi logična posledica sledeče misli, ki jo je v zadnji številki izrazil Katoliški glas:
»Pri prihodnjih državnozborskih volit--vah res slovenska manjšina ne bo mogla postaviti nobene svoje liste. Toda pri teh ne bo šlo toliko za interese naše narodne manjšine, temveč za širše interese demokracije v Italiji (!?). Zato se verjetno tudi slovenski volivci ne bodo opredelili po svojem narodnem programu, temveč
Držacni prispeuek za jauna dela
Ministrstvo je podelilo 1.188 milijonov Goriški pokrajini za izvedbo javnih del
Goriški tehnični urad iz Gorice je prejel obvestilo od ministrstva za javna dela, da je sklenilo podeliti goriški provinci eno milijardo 188 milijonov lir za razna javna dela. Med ta spadajo: goriški vodovod 300 milijonov lir, števerjanski 20 milijonov šentmaverski 7 milijonov, oni za Gradiškuto pri Ločniku 6 milijonov, Konzorcij vzhodne Furlanije (CAFO) 135 milijonov (od katerih odpade nekaj za doberdobski in nekaj za sovodenjski vodovod'
Tudi občini Dolenje in Krmin dobita znantne zneske za javna dela
Odločitev ministrstva za javna dela je zbudila tudi pri naših ljudeh veliko zadovoljstvo, ki je dobilo svoj pravi izraz zlasti v Steverjanu. Občinska uprava, ki izvira iz Kmetsko delavske zveze, prihaja, s tem h koncu svojega velikopoteznega volilnega programa, ki ga dosledno izvaja.
Tudi vodstvo SDZ iz Gorice se je nenehno zanimalo za števerjanski vodovod. Naj omenimo prošnjo do g. prefekta, ki jo je v ta namen stavil dr. Sfiligoj ob priliki otvoritve oslavskega vodovoda. Ce
Kratek odgouor nouolistarjeu
»Novi list« je, torej na kratko odgovoril na članek, ki ga je pod rubriko »Goriški prepihi« prinesla »Demokracija« od 1. februarja. Našim čitateljem smo dolžni povedati kaj N. 1. odgovarja. Pravi, da ni žalil naših slovenskih izvoljenih občinskih svetovalcev. In še da je dr. Sfiligoj preveč osorno in neokusno napadel pogodbo za dobavljanje vode iz Mrzljekov ter po epotrebnem zahteval, da postane Gradež prvo svetovno kopališče. Tega bi dr. Sfiligoj ne smel predlagati, pravi »Novi list«, ker da je 36 italijanskih svetovalcev, ki imajo edini pravico o tem govoriti.
V prvem oziru je odgovor otročji, ker je žalitev bila prejasna, da bi je slovenski človek ne razumel.
Voda z Mrzljekov je zelo dobra in zdrava, le komunisti jo prodajajo preveč drago in ne jamčijo, že zaradi svoje »moralne« rdeče sorte, glede bodočnosti. Matična država pa je postala pod komunisti taka sirota, da ne nudi zadostnega kruha in svobodnega življenja svojim ubogim otročičem, ki bežijo s trebuhom za kruhom in s srcem ter z vso dušo proti svobodnemu soncu sem na Zahod. Hudi-mana, saj se še sami novolistarji radi tiščijo tu, na tem lepem košču zemlje, kjer komunisti ne vladajo. Tudi tisti novolistarji, ki so nekoč zelo udobno živeli v matični državi, jo le od daleč, z zamejstva komunistično obožujejo in poveličujejo! Pa bi'šli živeti v matično državo pod komunistično taktirko, zajemati iz krožnika ki ga komunisti ljudstvu servirajo. Tolike filozofije in ljubezni, do matične države pa oni ne poznajo... Osornosti in neokusnosti slovenski demokra-tje in svetovalci ne poznajo. Zato mirne vesti lahko trdimo, da si je osornost in neokusnost ismislil znani dopisnik »Novega lista«, ker nima drugega opravičila za svoje izpade!
In končno Gradež s svojim kopališčem. »Novi list« potvarja, ko tako odgovarja ip trdi, ker je naš svetovalec predložil le možnost podviga Gradeža v večjo turi-
stično središče, in ne v prvo svetovno kopališče, ko je govoril o dobrotah, ki jih utegne prinesti izvajanje deželne avtonomije. To se je zgodilo pred letom dni v provincialnem svetu, kjer sedi le 24 svetovalcev, od teh samo eden Slovenec ker se ;e »tovariš« Miladin Černe izjavil proti nastopom v slovenskem jeziku. Toliko je res, da je Novi list takrat hvalil našega svetovalca in grajal Černeta. 40 svetovalcev je v občinskem svetu, od teh so štirje slovenski, vštevši g. Bratuž! »Novi list« je, torej, ali na laži, ali pa kratkega spomina. Nič čudnega, saj se tudi modrijani starajo in spomin izgubljajo!
Zakaj pa naši svetovalci ne bi smeli govoriti o vprašanjih vse dežeje, se zanje zanimati in staviti predloge? Tega »Novi list« ne zna povedati. Ce bi obveljala njegova misel, bi niti italijanski svetovalci ne smeli govoriti o vprašanjih, ki se tičejo slovenskih krajev. Kdo naj bi govoril pa o vprašanjih jezikovno mešanih krajev? Verjetno le kak modrijan pri »Novem listu«...
Res čudna političnoupravna filozofija, ki je brihtni slovenski možgani ne morejo razumeti.
V ostalem, zakaj »Novi list« ne preganja iz slovenskih vasi Nennijevih socialistov, ki jih titovci vsiljujejo našemu zavednemu kmetu in delavcu? Kje je doslednost?	•
Ali ne bi bilo bolje, če bi znani dopisnik »Novega lista« raje molčal kot pa dajal neokusne odgovore!
bi naši izvoljeni slovenski svetovalci samo molčali, kot je zahteval »Novi list«, bi naši ljudje ne pili čiste vode.
Pravijo, da se ‘»Novi list« zdaj hvali, da je za števerjanski vodovod največ pisal on. Naj se le hvali, kakor hoče; dejstvo je le eno: da je bilo treba nastopati, trkati, zahtevati, itd. in ne samo pisati. .
Seja občinskega sveta
V petek zvečer ,14. februarja je zasedal goriški občinski svet in razpravljal po pestrem dnevnem redu, ki ga je, razen par točkih, v celoti izčrpal.
Najprej bi bil svet moral razpravljati o predlogu misijeVjcev,.'ali novih fašistov, kot jim pravijo, da se postavi spomenik ugrabljenih in odpeljanih do konec maja 1945. Misijevci trdijo, da so se ugrabitve vršile samo zaradi italijanstva prizadetih.
Ze na eni prejšnjih sej je župan ta predlog zavrnil in svetoval naj vsako združenje počasti svoje prizadete, kakor si želi in smatra za bolj umestno. Tako bo tudi županstvo postavilo občinskim uslužbencem spominsko ploščo z besedilom, ki ga je odbor sestavil in župan prečital.
Misijevci pa se z županovimi besedami niso strinjali ter so zadevo spravili pred občinski svet, ki da naj se o predlogu končno izreče. Na petkovi seji pa je župan sporočil, da je ravnokar prejel pismo združenja sorodnikov ugrabljenih in odpeljanih, katerega pa da ni utegnil še preučiti. Zato je prosil misijevce, naj dovolijo, da se razprava odloži na drugo sejo. Misijevci so na to privolili. Razprava utegne biti vsekakor zanimiva že zaradi stališča, ki ga bodo druge skupine zavzele. Zlasti zanimivo bo stališče komunistov!
Seja je nato potekala mirno od točke • do točke in svet je med drugim odobril
nakup kosa zemljišča v ul. Brigata Cam-pobasso za ureditev dela takajšnje poti; stroške za razsvetljavo drsališča v Standrežu, ki menijo da bo služilo tudi mednarodnim tekmam; razsvetljavo ulic Faiti, Cipriani,	Gelsi	in	Ticlno;	prispevek
100.000 lir	cerkvi	sv.	Roka za	električno
zvonenje. Naprava*bo stala vsega skupaj
600.000 lir,	dosedaj	pa	so nabrali le 280.000
Župnik je	prosil	za	občinski	prispevek,
ki ga je svet odobril, kljub ne ravno prijaznemu ugovoru komunista Battella in neki opombi monarhista, dr. Pedronija.
Svet je nadalje odobril sklep za znižanje najemnine vojašnice v ul. Santa Chiara od 3.980.000 na 3.380.000 lir, to pa zato, ker občina ne mara nositi stroškov za redna in izredna popravila, za vodo, čiščenje greznic in za razsvetljavo.
Za ureditev greznic in njih mreže na področju južne postaje je potrebno, na zahtevo Železnike uprave, preurediti prejšnji načrt. To pa zahteva poldrugi milijon lir več stroškov, ki jih je svet odobril, skupaj s 664.774 lir za neke spremembe pri prvotnem načrtu za zgraditev drugega dela osnovne šole v Strašicah.
Mnogo časa se je svet ustavil pri vprašanju podelitve še ene obrtnice za promet s korjero, toda samo za promet izven ozemlja goriške občine. Prvi se je oglasil k besedi dr. Sfiligoj in izrazil mnenje, da bi se takih obrtnic moralo izdati več, ker v resnici v Gorici primanjkuje avtobusov za izlete. Pri tem se je razvila debata in večina govornikov je bila za več obrtnic, ker dve, kolikor jih bo sedaj, sta vendarle nezadostni. Zupan je bil mnenja, in z njim še drugi, da se večjemu številu takih obrtnic upirajo taksišoferji, ki vršijo službo na trgu! Dejal pa je, da se bodo dale še druge obrtnice, če se izkaže da so res potrebne in da ne bodo škodovale: Svet je nato dovolil, da se izda še druga obrtnica, da ne bo samo ena.
Nesreča s strelivom onstran meje
Nekega dne preteklega tedna, ob 7h zjutraj, je bilo slišati onstran državne meje močno eksplozijo. Izvedeli smo, da se je razpočilo za tri stote ekrazita, ki ga je neki Kacin bil pobral in spravil v klet svoje hiše. Zaradi eksplozije je zletela v zrak hiša. Pri tem so našli smrt vsi štirje člani družine: oče Kacin, njegova žena in dvoje otrok.
V SADOVNJAKU: Bliža se čas škroplje-Kdaj naj škropimo? Najuspešnejše skro-nja sadnega drevja, ki je zelo važno delo. pljenje se vrši proti koncu zime, ker so v tem času razni škodljivci izčrpani od zime in jih je zato mogoče z manjšimi odstotki škropila uničiti. Najprimernejši čas za škropljenje je, ko še očesa napenjajo. Na ysak način pa predno začnejo brsteti. V prodaji imamo veliko sredstev za škropljenje, ena so za pečkato sadje (jabolka, hruške), druga pa za koščičasto sadje (breskve, marelice, češplje). Namen škropljenja je, da uničimo glivčne bolezni (kodro, rak-1 itd), kaparje, t. j. ščitaste uši, ter jajčne zalege raznih listnih uši. Škropili bomo kako isledi:
BRESKVE. Kakor smo že svoječasno priporočali bi morale biti breskve poškro-pljenje prvič že: v novembru ali decembru proti raku ali smolikavosti. Pri sedanjem škropljenju bomo škropili z brozgo modre galice in apna v količini 2 odstotkov. Dodali bomo tej brozgi se 4 odstotkov mi-škodrina ali Antrol M. Mesto modre galice in apna lahko rabimo samo prah »Caffaro« v količini 3-4 odstotkov, ter z dodatkom 1.25 odstotkov mineralnega olja paratoil. S takim škropljenjem dveh opisanih vrst brozge bomo uničili poleg gli-
vičnih bolezni, kakor so- kodra, rak, itd., tudi kaparje in zalego listih uši. Škropljenje mora biti temeljito, to se pravi, da moramo prav celo drevo zmočiti. Le tako bomo dosegli gotov uspeh in med letom se ne bodo pojavile razne uši. Na ta način bomo prihranili v poletju mnogo dela in truda. Kar smo napisali za breskve, velja tudi za češplje, češnje in marelice.	,	-j
JABLANE IN HRUŠKE: Kar se časa tiče, velja isto, kar smo zapisali za koščičasto sadje. Tudi škodljivci so skoraj isti, le da jabolka in hruške napada tudi glivična bolezen »grintavost«, to so rujavi grbasti madeži katere Opazimo na tem sadju. Za škropljenje jahlan in hrušk bomo rabili škropivo »TIOBAR« v količini 6-8 odstotkov (in ne samo 5-6 kakor piše na zavitku). Mesto tiobara lahko rabimo žvepleno-apneno brozgo »BARISOL«, in sicer 20 litrov te brozge na 80 litrov vode. Obojim dodamo še 5-6 odstotkov škropiva »ANTROL M« ali 200 gr. škropiva »CARPOSAN« na 100 litrov brozge. Ta škropiva razjedajo bakrene škropilnice in gumijasto črevo, zato moramo takoj po odpravljenem škropljenju, škropilnico dobro oprati s toplo vodo.
le po svojem političnem in po svetovnonazorskemu prepričanju. Tu pa mislimo, da nimamo kaj ukazovati. Tu vsakerhu ukazuje vest.a
Iž tega pisanja ni mogoče sklepati drugega, kot da bo KG kot junija 1953 agitiral za KD. Kaj pa je KD po letu 1953; napravila za italijansko delovno ljudstvo ih za našo hiahjšinb, da zasluži tfr.podporo?
Do tu »Pr. dn.«, od tu naprej pa niša beseda.
»Tovarši« okoli »Pr. dn.« so sproti zelo -p^iičeni o vsem, kar se v državi in v strankah dogaja, saj posebno rdeče zrcalc^, ki jim sproti komunistično prikazuje vse dogodke tega sveta, razkriva vse tajnosti.
Naši bralci in sploh vsi zavedni Slovenki rodoljubi bi seveda z veseljem želeji, da bi se vest »Pr. dn.« o kandidaturi našega slovenskega doktorja za poslansko mesto uresničila, četudi na škodo socialistov in komunistov, katerih kandidature pravzaprav »Pr. dn.« na gori navedeni način tiho, tiho, prav »po tihonko«, da se izrazimo po rusko, siplje slovenski javnosti v oči!
-Da, da, »tovariši« okoli »Pr. dn.« vedo vse. Znajo pa tudi vse prikriti. Vse kar jim ni všeč, ker se bojijo slovenske jav-rfosti! Ubogi italijanski socialisti! Mislili bo da so pridobili cele armade titovceV, pa se jih je oprijelo le deset članov in ... mačka v Žaklju! Tisti od »Pr. dn.« pa So nalašč tako molčeči, kar se tiče thefi V socialističnem odboru, samo da nagajajo »Demokraciji«, ki nima takoj pravih in točnih vesti ter poroča netočno.
Saj ni res, da je v odboru tovarišica Dorica, ker je v odboru »ta najvišja«, ki ji pravijo tovarišica Janja! Zdaj je tudi »Demokracija uganila!
Pa še nekaj, ne ravno »po tihonko«, ampak resno ih s primernimi voščili za uspeh, ki naj ne bil kakor tisti, ki ga je titovski kandidat odnesel aprila 1948 (čeravno vse kaže, da bo še slabši!) Eden od levičarskih kandidatov, ki jih »Pr. dn.« od 16. februarja napoveduje, in sicer za senatorico, ker je učena Ih ume govoriti, je prav tovarišica Janja, to je prof. Nežica Vižintin. - To pa je resnična resnica ker so tako odločili poitalijančeni slovenski socialisti iz Doberdoba. Ne samo tisti, ki so nekoč raje umirali... Da, da! Doberdob je trnjava novopečenih socialistov. Danes se družijo v enem samem objemu s titovskimi komunisti, katere so nekoč hudo sodili in obsojali!
Komunistični »slovenski« kandidat, za poslanca pa bo na Tržaškem. To je tudi res in lahko prisežemo, da je prav zares tako, ker drugače sploh biti ne more. Pravijo, da bo Gombač. Da se ne bi zameril italijanskim nacionalkomunistom se bo predstavil pod priimkom Gombacci.
Tako bomo Slovenci, tisti pravi in oni predani, imeli skupaj kar tri parlamentarce v Rimu. Enega bodo seveda gotovo izvolili vsaj za državnega podtajnika. Brihtni »tovariš« poročevalec »Pr. dn.« bo vodil pa rimsko pisarno teh treh parlamentarcev.
Ah, oprostite, ne, ne, naš poslanec se ne bo družil z rdečimi, ker je naš kandidat veren in ne mara imeti opravka s svetim Oficijem! In tisti od »Katoliškega glasa«, ki se jih »Primorski« zelo boji, mu ne bi dali glasu! Ja, kaj pa mislite, da je tako neumen, da pojde z rdečimi v družbo in naglih pet v pekel!?...
NOVICE ZADNJE MINUTE: V tem trenutku smo prejeli vest, da bodo novolistarji postavili svojega doktorja kot kandidata lastne skupine, tržaških titovcev, tržaških neodvisnežev in tržaških in-dipendentistov! O jo j, to bo »Primorski« pisal!	*
Delovanje akademskega kluba
Akademski klub, ki že več let deluje tiho in skromno na Goriškem, je pred dnevi imel na sporedu predavanje o nekdanji Ljubljani. Predavatelj je prikazal v glavnih obrisih nastanek ter vojaški in gospodarski pomen mesta v rimski dobi.
Roditeljski sestanek
Ravnateljstvo Nižje srednje šole v Gorici sporoča da bo v nedeljo, 2. marca ob 10.30, v šolskih prostorih v ul. Ran-daccio roditeljski sestanek, na katerega so vljudno vabljeni vsi starši ki imajo svoje otroke na tej šoli.
Poučna predavanja v Steverjanu
Zadnji teden meseca januarja smo imeli pri nas kmetijska poučna predavanja, ki jih je vodil g. dr. Fabretto od Kmetijskega nadzorništva iz Gorice. Predavanja so bila zanimiva, poučna in koristna. Predavatelj nam je govoril o gojenju sadnega drevja, obrezovanju, gnojenju in boleznih prvih in drugega; o reji živine, itd.
V petek zvečer istega tedna so nam vsa predavanja praktično prikazali s škio-ptičnimi slikami, kar nam je predavartja še najbolj ponazorilo.
Naslednji dan, v soboto zvečer (saj so se vsa predavanja in skioptična prikazovanja vršila vedno le zvečer!) se je tečaj zaključil s še zadnjim predavanjem in tedaj se je predavatelju ter goriškemu kmetijskemu nadzorštvu v imenu udeležencev zahvalil župan, g. Podveršič.
Leto XII. - Stev. 5.
Kako bodo
' A ji Ji C'-M O
O B MGKRfttriJ K
SlrBn A
Pravljice in bajeslovja vseh narodov Sii urejevanje Vremena prepuščala božjim bitjem. Atomska sodobnost pa naganja človeka, da tudi v te prirodne odločitve vtika svoj nos. Ameriškemu predsednjku je komisija izvedencev »Ameriškega odbora za vremensko nadzorstvo« pred kratkim predložila obširno poročilo, v katerem je med drugim rečeno, da obstoja med Združenimi državami in So-vjetijo tudi na področju gospodovalnosti nad oblaki, vetrovi, vročjnskimi in mrzlimi valovi skrivnostno tekmovanje. V primeru vojne, pravi poročilo, bf bilo »obračanje vremena« še usodnejše zel človeštvo kot pa uporaba atomskega otdžja.
Vremensko orožje v drugi svetovni vojni
Dejansko je že druga svetovnaHvojna utemeljila prve skromne začetke »meteorološkega oboroževanja«. Tako so Angleži na Škotskem postavili na kilometre dolge goreče stene, ki so jih kurjli z bencinom, da bi na ta način vsaj za določen čas pregnali megleno odejo z vojaških 1'eta-lišč. Tudi Nemci so poskušali proizvajati močne zračne vrtince ki bi jih praktično uporabljali proti letalskim napadom. Bivši predsednik Združenih držav Truman jeleta 1954 izjavil, da so se Sovjeti polastili načrtov za proizvodnjo tako imeno-ne »ledene bombe«, ki spreminja v krogu dveh kilometrov Vse vodne površine v led.	1
Vse to »vremensko orožje« pa je lahko učinkovito le na omejenih področjjh. Pri’ gedanjih načrtih Ameriškega odbora za' vremensko nadzorstvo pa so naštete trdnosti, po katerih bi človek lahko zapovedoval vremenskim spremembam velikih območji, celin in tudi vse zemljske oble.
Vesoljni potop
s pritiskom na gumb
Nekaj tednov pred omenjenim poročilom je Edvard Teller, »oče vodikove bombe« opozoril ameriški senat na možr nost, po kateri bi se Sovjeti lahko polastili monopola za »obračanje vremena«. Med drugim je dejal tole: »Predstavljajte si svet,- v katerem bi Sovjeti urejevali padavine nad našo deželo po svoji volji...«
Teller je tedaj prvič izrekel bojazen, ki ga je v zadnjih treh letih neprimerno bolj tlačila kot vsa vprašanja atomskega oboroževanja. Pred kratkim umrli ameriški matematik John Neumann je pred svojo smrtjo dejal: »Ce bo človek nekoč nadziral vreme, bodo vsi problemi, s katerimi si danes belimo glave, postali skoraj nepotrebni. Ze v današnjih dneh bi sovražni strateg lahko poplavil vse svetovne luke, in to bi zahtevalo manj izdat- , kov, kot pa nekaj bombardiranj.«
Kako bi bil mogoč tak veseljni potop? Ledenosnežni pokrivali severnega in južnega tečaja bi redno posipali s kako pla-saje. Tako bi se sončni žarki ne odbijali stjo temnobarvanega prahu. n. pr. zmete od belo bleščečih snežnih in ledenih površin, pač pa bi jih temna površina vsesala. Pričel,q bi množično taljenje, ki bi znatno dvignilo morsko površino. Ta proces bi lahko še povečali s škropljenjem novega kemičnega proizvoda - hexadekonola -, ki se vleže na vodno površino kot tanka kožica ter preprečuje naravno izhlapevanje vode.
Z umetno povzročenih vesoljnim potopom bi nastale na celinah strahovite suše, ki bi tudi najrodovitnejšo zemljo spremenile v pravo puščavo. Nad svetovnimi morji bi se namreč ne zbirali več oblaki, ki prinašajo blagodejno močo.
Take in podobne vizije nam donijo kot izrpdki blaznosti, ki zavzema že vse-mirske razsežnosti. Z njimi pa se že resno ukvarjajo generali velesil. Sreča je samo v tem da sta obe strani, Amerika in Sovjetija več ali manj uravnovešeni tako v atomskem orožju kot tudi v vprašanjih vremenskih katastrof. Obe strani se zavedata, da bi pomenila uporaba efte~ ga ali drugega orožja samomorilno dejanje.
Spopadi bodočnosti
Resneje pa moramo presojati možnosti spopadov, ki bi jih povzročili prepiri glede uporabe vremenskega nadzorstva v miroljubne namene. Ali ima n. pr. neka dežela pravico, da na svoje ozemlje privlačuje deževne oblake, ki bi svojo dragoceno mokroto po naravni poti sprožili nad sosedno deželo? Ali bi bilo dopustno privlačevanje ali odvračanje toplih morskih tokov s strani neke določene dežele? Ali imajo državljani neke države praVEčo, da
GLASBENA MATICA V TRSTU priredi	,b:
v soboto (danes) 1. marca ob 20.30 v AVDITORIJU
KONCERT
Sodelujejo solisti: Elvira Piščanc -sopran, Renato Kodermac - tenor Cuk Miro - bariton, Tatjana 'Uršič -klavir, Andro Vuga - oboa in Hrvatič Žarko - violina. Orkester Glasbene Matice in pevski zbor P. D. Slavko Škamperle pod taktirko dirigenta O-skarja Kjudra.
Vabila so na razpolago v Tržaški knjigarni, ul. sv.. Frančiška št. 20 in od 19 ure dalje do pričetka koncerta v ulici Roma 15-11.
odvračajo viharje od svoje dežele in jih usmerjajo nad sosedne dežele? Ali ni onesnaženje ozračja z najraznovrstejšimi plini, ki se stopnjuje že pol stoletja »prestopek« proti »vremenskim pravicam« poljedelskih območji? Vremenski cikli se na ta način rušijo s tako imenovanimi »učinki cvetličnjakov«, (Umetno ustvarjanje plinske plasti vsaj deloma preprečuje zopetno izžarevanje spočne toplote kot to preprečujejo šipe cvetličnjakov in toplih gred).	Uvitiiui
Ze sedaj smatrajo znanstveniki, da je povečanje povprečne Zemeljske temperature posledica teh učinkov. Kakšne bodo posledice, če "se uresničijo načrti za industrializacijo manj razvitih dežel, ni težko uganiti. Ob začetku tretjega tisočletja se bo množina ogljikovega oksida v ozračju štirikratno povečala in povprečna zemeljska temperatura bo narasla za mnogo stopinj Celzija.
Zelo je verjetno, da bodo nespretni napori za »obračanje vremena« v miroljubne' namene itovzfpčili velike naravne ''katastrofe, ker ljudje ne bodo v dovoljni obvladovali novih sil, ki jih odkriva Moderna tehnika. Ali se ne bo sprožil Val' protestov z zahtevo, da se človeštvo odpove igračkanju z naravnimi silami? V tehniki se že sedaj moramo odpovedovati raznim muhavostim. Stalno nadomeščamo aparature in postope, ki so se izkazali za nepraktične ali škodljive, z novimi, ki nimajo takih nedostatkov. Da-
vreme i
nes je tehnična aparatura že tako vsestranska in gibična, da jo lahko stalno prilagodimo človeku, in da tako ustreza njegovim željam.
Tega dejstva pa pa _žalost ljudje še vedno dovolj ne upoštevajo.
Ljubi svojega bližnegaJ
Gotovo je da bi tehnika vremenskega nadziranja z enim samim zamahom lahko spremenila obsežna območja, n. pr. severnih predelov Kanade y rodovitno zemljo. Ci bi se pa pri tem sprožile posledice svetovnega merila, kot n. pr. nenaden dvig oce nov ali razširitev tropskega pasu, potem bi pač morali ledeno odejo odstraniti z drugačnimi sredstvi. Morda ž ti porabo termonuklearnih toplotniht cerelcev ali s segrevanjem s pomočjo zemeljskih plinov;	.	■	.
Znanost posega danes v prefinjeni pri-rodni mehanizem s sredstvi-' primitivne kirurgije prešnjih časov. Kakor pa se je medicina postopoma naučila, da ne sme pri svojih posegih-osredotočiti svoje pozornosti samo na oboleli organ, pač pa tudi upoštevati .celotni »organizem, tako mora tudi tehnika upoštevati celoto.
»Ljubi svojega bližnjega!« to je na pragu novega tisočletja ne samo moralna, pač pa tudi praktična in življenjsko važna zahteva. Vsako večje iz lokalnega ali nacionalnega egoizma porojeno tehnično nasilje škoduje celoti in se kaj lahko maščuje nad samim povzročiteljem.
   1  —— ■■■■■....
nemški gospodarski čudež
O tem predmetu je predaval dr. Josip Agneletto dne 26. februarja t. I. pod
okriljem Slovenske prosvetne matice v prostorih v ulici Machiavelli 22.
Iz strogo gospodarskega zanimivega predavanja, ki bi jih radi vši slišali pri nas, posnemano samo nekaj glavnih misli.
Vse gospodarstvo sloni na treh čini-teljih: na prirodi, delavski sili in kapitalu.
Vsi trije činitelji so neobhodno potrebni za proizvodnjo gospodarskih dobrin.
V razvoju gospodarstva in socialnega pojmovanja se je pripisovalauečja važnost sedaj enemu, sedaj drugemu in zopettre-tjemu činitelju. Odtod razni gospodarski sistemi.
Od 1860 1. do danes sta nastala dva strogo ločena gospodarska sistema: reformirani individualizem tudi zmerni gospodarski liberalizem, tudi imenovan, izravnalno gospodarstvo z zasebno lastnino,
PREDAVANJE *
Slovenska prosvetna matica v TrstG priredi v torek 18. marca ob 20.30 društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22-11. predavanje znanega pftHK nika odvetnika dr. Avgusta Sfiligoja o aktualni temi:
»Desetletnica republiške ustave in pravni položaj Slovencev«
Snežni možje in velikani
Neprestano odhajajo odprave iz vseh mogočih dežel na Himalajsko ozemlje. Ne zgolj zato, da bi drzni planinci zavzeli najvišji in najnedostopnejši vršac naše zemlje, pač pa odhajajo tudi zaradi najrazličnejših raziskovanj o geološki in mineraloški sestavi pogorja, o prehiikih ledenikov, o odpornosti človeškega organizma v nenavadnih višinah in o drugih znanstvenih vprašanjih.
Veličanstna gorska veriga, ki se razprostira v dolžino 2550 kilometrov, je dvakrat tako dolga kot je alpski obod od Sredozemskega morja pa do Ogrske nižine. V sebi skriva vrsto problemov, pa čeprav Se je nekaterih vršacev že dotaknila človeška noga. Med vprašanja človeške radovednosti spada tudi pravo senzacionalno vprašanje: uganka snežnega človeka. Danes znanstveni svet že ve, da to ni zgolj plod domišljije. Sledove skrivnostnega bitja so že Več krat zasledili iri fotografirali. Nekateri so nestvor menda tudi videli. Domačini z višjo razvojno stopnjo govorijo o snežnem človeku kot o nekem že davno znanem himalajskehi pojavu. Le v eni stvari vlada še popolna nejasnost, in to je dejansko tudi najvažnejše vprašanje: ali je tako imenovani snežni človek pokončno hodeč medved ali opica, ki po velikosti prekaša celo gorilo, ali je neznano človeško pleme? Ce bi ga uvrstili med človeška plemena, bi moral biti to velikan, zadnji velikan, ki živi na naši zemlji.
Ali so kdaj živela na naši zemlji človeška bitja, ki so po velikosti daleč presegala povprečje današnjega človeka, ne zaradi abnormalnosti, pač pa kot posebna človeška zvrst? To kar danes označujemo
z imenom velikan in občudujemo po sejmih in cirkusih,, so bolehni organizmi z napačnim delovanjem žlez. Ti organizmi sp nedravi in šibki kljub impozantnemu videzu. Zdravniki take pojave označujejo z »akromegalično orjaško raščo«, ki je prav tako nenormalna kot so cirkuški pritlikavci, ki s pravimi Pigmejci v Afriki nimajo nič skupnega.
Kar nam d velikanih pripovedujejp pravljice in legende, je največkrat le simbolika. Tak je, n. pr. Davidov nasprotnik Goljat, ali Homerjev ciklop Polifem. Taki in številni drugi primeri nam z ničemer ne dokazujejo, da so nekoč prebivali na naši zemlji resnični velikani.
In vendar! »V tistih dneh so bili velikani«, pravi sv; pismo. Nakazovanja sv. pisma pa nedvomno temeljijo na stvarnosti, pa čeprav zvenijo včasih neverjetno. Raziskovanja o obstoju velikanov izven okvira pravljie in leglftd, velikanov, ki so dejansko živeli, so pričela že v zgodnjem zgodovinskem razvoju. Predvsem so ta raziskovanja učenjaki usmerjali na fosilna raziskovanja. Prazgodovinske izkopanine z raziskovanji okostja še vedno privlačujejo znanost. Ze zelo zgodaj so našli kosti in lobanje ter jih označevali kot ostanke velikanov. Kasneje pa so ugotovili, da so to bili* fosilni ostanki mamutov ali mastodonov.
Nekoč pa so našli ostanke, ki so bili last človeka orjaških razsežnosti. Ni to bila celotna lobanja, pač pa le njeni deli: zobje, spodnja čeljust in nekaj ličnic. Azija, zibelka človeštva, je bila verjetno tudi dežela velikanov. Ostanke pračloveka orjaka so našli v neki kitajski lekarni. To zveni nekoliko čudno. Vzrok leži v kitajskih nazorih o učinkovitih
zdravilnih sredstvih. Kitajci niso zaverovani samo v številne zdravilne maže, kakor so bili naši predniki, pač pa pripisujejo zdravilno moč še vse drugačnim stvarem. Kosti in zobovja zmajev, ki jih predelajo v praške ali pilule, so še danes izredno iskana zdravila.
Zmaji - pod to besedo razume Kitajec vse ostanke prazgodovinskih bitij, največkrat živali iz terciarja. Na takih najdiščih je Azija in zlasti še Kitajska posebno bogata. Nizozemski prirodoslovec dr. Koenigswald je v neki kitajski lekarni našel zob, ki po njegovem prepričanju pripada človeškemu bitju. Zamenjava z opičjim zobom se mu zdi izključena, kajti krona zoba je pri opici popolnoma drugače grajena kot je krona človeškega zoba. V kitajski lekarni najdeni zob je šestkrat večji kot so naši zobje in dvakrat večji ob zoba odrasle gorile. Našli pa so tudi nekaj ličnih kosti odgovarjajoče velikosti, kasneje pa še več zob enake velikosti.
Ameriški znanstvenik dr. Weiderireich je prepričan, da potrjujejo te najdbe obstoj prazgodovinskega človeka, ki je po obsežnosti prekašal današnjega zemljana kar za šestkrat. Dne 9. 5. 1944 je dr. Wei-denreich pred ameriško znanstveno družbo ugotavljal in dokazoval, da so pred mnogimi tisočletji, verjetno v terciarni dobi živeli na našem planetu velikani.
Ali je himalajski snežni človek, o katerem obstoju se prav v teh dneh znanstveniki prepirajo, živeči ostanek prazgodovinskega gigantropusa, ali je to sploh človek in ne kaka dosedaj Jieznana živalska zvrst, to bo morda najvažnejše zoološko vprašanje sedanjih himalajskih odprav.
zasebno pobudo, socialno zakonodajo in delavsko pravico do stavk in svob. sindikatov. Ta sistem je Maa imenovalzbadlji-vo kapitalizem.
Na drugi strani kolektivizem ali social komunizem, ki ne priznava privatne lastnine in zasebne pobude in je postavil z Leninim totalitarno državo za nositeljico pravice do vse imovine in kot upraviteljico vsega gospodarstva.
Tudi v deželah privatne lastnine in pobude posega država vedno bolj v gospodarsko dejavnost (intervencionizem, etatizem)
Danes se vodi proti in za podržavlje-vanje podjeti, med zasebno ponudbo in javno birokratično upravo. Moderna država sme, izjemoma, v določenih mejah, posegati v gospodarsko življenje le da ne pohodi osnovnih temeljev svobodnega gospodarstva.
Prav nemški primer, ki ga je govornik obširno prikazal, je otipljiv znak dinamične sile vsebovane v svobodnem gospodarstvu in zasebni inicijativi ali pobudi. Tako bo skupnem tršišču prevladovalo prožnejše in konkurenčnejše svobodno gospodarstvo nad zaviralnimi birokratič-nimi gospodarskimi metodami. V onih bodočih podjetjih velikanih ki bodo zgrajena na atomski in nuklearni sili in kjer bo morala država ali celo več držav skupaj sprejeti nase dolgoročna bremena in gospodarski riziko, bodo našle državne skupnosti široko področje za svoj intervencionizem in upajmo, - je zaključil predavatelj - da bo to v blagor vsem človeštvu.
Veseli večer
Glasbena Matica v Trstu je v nedeljo 9. februarja priredila v Avditoriju veseli večer, na katerem so, sodelovali: kvintet Avsenik, Ježek, Pavle Kovič in duet Cve-tezar Jelka in Koren Franc. Treba je poudariti, da ta veseli večer ni prinesel tržaškim Slovencem samo zabave temveč kos slovenske zemlje. Posebno je navdušil Avsenikov kvintet, s svojimi pristno slovenskimi valčki in polkami. Poleg vsega pa so zelo vigrani in tehnično dovršeni. Aplavzi nabito polne dvorane so bili zasluženi, saj je publika kar žarela od navdušenja.
Goste so najprej pozdravili prireditelji Večera, nato pa predstavnik A. K. »Jadran«, ki je kvintetu izročil lep šopek okrašen s slovensko trobojnico.
30DD radijska dramska oddaja
Pred časom je slovenska tržaška radijska postaja proslavila 3000 radijsko dramsko oddajo v prikupnih prostorih restavracije »Dante«,
Vrlim in požrtovalnim sodelavcem in vodstvu iskreno čestitamo k temu vsekakor častnemu kulturnemu dogodku.
Revija ..SuEtogorsfta hraijca"
St. 2 je izšla v Trstu. Dobi se v slovenskih knjigarnah v Trstu v Gorici in pri Flander Peter. Via Cavana 7, Trst.
UTRIPI
Naša poljudno- znanstvena in literarna priloga »Utripi« izide v povečanem obsegu 15. marca. Zajadi preobilice gradiva in tiskarskih težav, smo bili prisiljeni zakasniti.
SPM v Trstu
POD ČRTO
Delavska knjižica
Spoznal sem ga na zadnjem pustnem plesu. Po golem naključju sva ‘ obsedela v osamelem kotičku in srebala črno kavo. Nezanimanje za pustno veseljačenje naju je zbližalo.
»Ta diredaj mi ni prav nič všeč. Zdi se mi, da ne spada v naš čas. Kot mlad obvetnik se pa tem družabnim obveznostim vendar ne morem odtegniti. Človeški odnosi se le redko kdaj ustvarjajo na takih sestankih. Vendar priznavam, da je za Slovence v tem mestu družabnost v taki obliki prav tako nujna kot vse ostale kulturne prireditve...«, tako je pričel.
Mlad odvetnik se mi 'je že po prvih besedah prikupil: Bil je elegantno oblečen, to se pravi preprosto, povsem primerno njegovemu notranjemu obličju. Roke je imel vitke, graciozno in umirjeno jih je premikal. Crni lasje so se močno odražali od svetlosinjih, nekoliko zasanjanih oči. Po nekaj vsakdanjih stavkih se je mladi mož nenadoma sprostil. Zdelo se mi je že v samem začetku, da skriva v sebi tegobo, ki išče razumevanja.
»Ce vas ne^ nadlegujem, bi vam rad zaupal svojo najnovejšo .zgodbo«, je pričel. -»S tem mi boste samo ustregli«, sem mu zatrjeval, »človeške usode me vedno zanimajo«.
»Pred nekaj . dnqvi -sem se mudil po opravkih pri odvetniku N. To je star gospod z dolgoletno odvetniško prakso. Je zelo ljubezniv in izredno vesten.Nje-gov arhiv je pravi muzej. Brskala sva po starih obledenih spisih in iskala dokument, ki sem ga potreboval. Arhiv je nameščen v prostrani sobi, in med spisi je vse polno pozabljenih premetov odvetnikovih strank.
»Sam ne vem, kaj naj počnem z vsemi temi stvarmi«, mi je tožil star gospod. »Rad bi počasi izpregel in zadnja leta preživel v miru«.
Nisem natančno videl, kaj je bilo tu
iiiiiiiiBBiuiniiiMiniiMiMiiioiiiiiiiiiiiiiMin^
razumete, kaj to pomeni. Nisem več človek, ki je svojce komaj poznal ki je zrastel med tujci, človek, ki išče zgolj delo in razvedrilo.
Sedaj vem, da so živeli ljudje,, ki so me z očmi daljnovidne ljubezni gledali že takrat tam, kjer stojim danes, me poznali takšnega, kakršen sem danes, me Moja mati je bila nezakonski otrok. Komaj se je še spominjam. Umrla je ko mi je bilo pet let. VzgajaTa me je dobrodelna ustanova. O babci sem vedel samo to, da je kasneje živela v Ljubljani. Po enkrat na mesec mi je pisala, vendar sem njena pisma le z veliko težavo pre-. biral. Materin jezik so v meni dušili, pa tudi babičina pisava mi je povzročala preglavice.
Nekoč me je tudi obiskala. Prišla je slabo oblečena z majhno torbico in mi prinesla kos potice, volnene rokavice, ki jih je sama splela in par volnenih za-pestnikov ki jih tu ne poznamo. Nosila je črne rokavice, gotovo zato, da mi ne bi razkazovala svojih zgaranih rok.
Le malo je govorila in tudi sam sem jo le težko razumel. Skoraj neprijetno sem se počutil v njeni bližini, morda tudi zato, ker so jo vsi ostali postrani in zaničljivo pogledovali. Že takrat je bila stara. Njen nos se je ostro odražal od nagubančenega izsušnega obraza. Takrat nisem vedel, da je delala za druge.
Nekega dne je dospela pošta o njeni smrti. Ko sem odhajal iz zavoda, so mi povedali, da mi je zapustila nekaj denarja. S tem denarjem sem se pričel šolati. Sedaj boste gotovo razumeli, kaj pomeni zame delavska knjižica, ki sem jo našel po takem naključju. Sedaj tudi dobro vem, da me je imela rada. Težko je le, da ji ljubezni ne morem vračati.
Pride dan, ko se nam prikaže preteklost, ki je nismo doživeli, in šele bolečina za izgubljenim nas izoblikuje v človeka. Verujte mi, pravzaprav živim šele nekaj dni«, je končal mladenič.
Skupaj sva odhajala v zgodnjih jutranjih urah iz Excelsiorja molče in oba zatopljena v iste misli.
vse nakopičeno, prostor je bil namreč precej mračen. Notesi, ključi, pasje medalje, šolski zvezki, posamezne rokavice, slike in fotografije, rjasti žepni noži in podobna šara.«
Mlad odvetnik je za trenutek umolknil. Nato je dvignil glavo in me pogledal, vendar se mi zdelo, da se je njegov pogled izgubljal v neznano daljavo.
»Kolikor vem«, je nadaljeval, »ste v svojem življenju marsikaj doživeli in preživeli. Ali pa se vam je kdaj že dogodilo, da ste se po mnogih letih borbe, naporov preganjanj in raZBčaranj vrnili v hišo ali naselje svojih otroških let? To mora biti veliko, izredno doživetje?« - »Ne«, sem dejal, »dve desetletji mi -je obisk branila črna fašistična diktatura, sedaj mi ga odreka rdeča komunistična diktatura«.*
»Razumem«, je dejal, »škoda, gotovo hrepenite po njem, pa bo prišel čas tudi za vas«. Prikimal sem narahlo.
»Jaz, veste, sem svoje starše izgubil v zgodnji mladosti, in vzgajali so me tuji ljudje. Le malo je stvari, ki me vpžejo na mladost. Pri vas je to drugače. Iz vaših lovskih doživljajev sem razbral, kako veliko je vaše bogastvo na mladostnih spominih, zavidam vas«. Rad bi nekaj pripomnil, pa nisem prišel do besede. »Kljub tej spominski revščini, bi, vam rad nekaj povedal. Oprostite, če sem nadležen!« - »Nadaljujte, prosim!« sem odvrnil že nekoliko nestrpen.
»Malo je stvari v-meni«, je nadaljeval, »ki bi une spomnjale na preteklost, vendar v tisti obokani sobi pred grobiščem pozabljene stare šare, me je obšlo nedo-življeno čustvo. Prav nič se ne sramujem priznati, obšlo me je domotožje, domotožje za Spominom, ki ga ni, ker ni v meni otroškie mladosti. Otroška mladost -se mi zdi - oblikuje življenje vseh ljudi na tem svetu. Domotožje po občutku, če, hočete. Vse to ni bil zgolj slučaj. Od tega doživetja dalje je preteklo komaj nekaj dni - in od tedaj verujem v usodo. Poslušajte, prosim, kaj se je zgodilo!
Medtem ko mi je stari odvetnik pri-
povedoval o svojih bodočih načrtih, sem podzavestno iztegnil roko in brez premisleka prijel majhno, drobno knjižico, ki je ležala na vrhu zvezkov in papirja. Nekoč je bila črne barve, kartonasti ovoj, prevlečen v močno obledelo platno in z izguljenimi robovi. Ko sem knjižico odprl, sem takoj uganil, da je to delavska knjižica. Knjižica služkinje. Izdana je bila leta 1892 v neki kraški vasici. Prelisto-val sem jo po zadnjih straneh. Tu je bila z"pisana zadnja namestitev služkinje: »Zelo pridna, vestna in poštena. Pri meni je služila pet let. Jo bom zelo pogrešal«. Pred tem je služila v neki mestni gostilni in še pred tem v neki mestni pralnici.
Strmel sem v knjižico in roka mi je očitno trepetala. Z okorno roko so bile na robovih napisane opombe lastnice. Srce mi je močno utripalo. Prvih strani knjižice še nisem odprl in tudi imena služkinje nisem odkril. Vendar sem vedel, da je mrtva. Zaprl sem knjižico in z naporom dejal: »Darujte mi tole knjižico, gospod doktor« - nasmehnil sem se - »kot spomin na stare čase odvetniškega poklica«. Resno sem se bal,- da tega ne bo storil. Knjižica mi je bila v tem trenutku pravi zaklad. Pa je ljubeznivo dejal: »Z največjim veseljem vam jo prepuščam, saj bom moral tako in tako zakuriti peč z vso to staro šaro«.
Zahvalil sem se mu, Nenadoma pa me je zgrabila nestrpna naglica. Hitro sem se poslovil in zdirjal na ulico, se odpeljal domov in se zaklenil v sobo. Iz žepa sem potegnil knjižico in jo odprl na prvi strani. Tu je bilo napisano: Marija Fabčič. Veste, čegavo je bilo to ime? Pa kaj bi ugibali, saj vas to ne more zanimati. To je ime moje babice.
Ni več dosti kaj povedati. Predvsem, ali ni vse to tako čudovito? Nekoč je pri odvetniku pozabila ali izgubila to svojo poselsko knjižico, ko je opravljala dela za druge. Takrat ni bila več mlada, roke so se ji tresle, in knjižica je obležala na tleh pisarne ali čakalnice. In prav jaz sem jo našel. V tem trenutku se je v meni nekaj spremenilo. Ne vem, če
Sirarn 4.	DEMOKRACIJA	Leto	XII.	-	Stev.	5.
       —     ---------------------------------------------------------------
The New Leader: Smrt titovSČ ine
.'j!/' i ftOf?
Znani časnikar, Luis Fisher, je v reviji »The New Leader« objavil daljši članek pod gornjim naslovom, ki kritično osvetljuje politična kolebanja titovske politike, ki smo jim priča že nekaj časa. Izvajanja časnikarja bodo gotovo zanimala naše čitatelje, ki zasledujejo neprestano »titovsko obračanje po vetru« doma in tudi pri nas. Titovcem in njihovim prisklednikom pa bodo zanesljiv Kažipot pri bodočih volitvah, v kolikor še razpolagajo z lastno voljo in z lastnimi, svobodnimi odločitvami.
Jugoslavija je siromašna dežela z 18 milijoni nekomunističnega prebivalstva, ki mu vlada nekaj tisoč komunistov. Ti komunisti stojijo z eno nogo v sovjetskem taboru, z drugo pa v zahodnih vodah, medtem ko stegujejo roke v obe smeri, vedno pripravljeni za sprejemanje tako komunističnih kot kapitalističnih darov. Tak položaj Titove Jugoslavije izziva številna pogrešna ugibanja o Titovi lojalnosti. Tito pa je predvsem zvest Titovi Jugoslaviji in zlasti svoji oblasti. Politič-' no sta si oba pojma istovetna. Ce bi namreč Titova Jugoslavija ne bila državno neodvisna dežela, bi bil Tito zgolj kremeljska lutka, njegova diktatura pa gola fikcija.
Od komunistične miselnosti v Titovi Jugoslaviji ni preostalo drugega razen diktature. Gospodarska struktura Titove Jugoslavije je v diametralnem nasprotju s sovjetskim gospodarstvom. Tudi državne koristi obeh dežel so povsem različne. Dokler se bo rdeči medved izogibal napadalnih teženj na Balkanu, ne bo Tito gojil niti sovraštva niti ljubezni do So-vjetije. Samo v trenutkih, ko se v kakršni koli obliki vtihotaplja demokracija, se Tito približuje materi vseh modernih diktatur, Sovjetiji.
V jeseni leta 1956 je demokracija na Madžarskem dvignila glavo. V času tistih usodnih 13 dni meseca oktobra in novembra 1956, ko je madžarska revolucija pretresala svet, sem se večji del časa mudil v Titovi Jugoslaviji. Številni Jugoslovani so očitno simpatizirali z madžarskimi borci za svobodo, medtem ko so bili titovci na visokih mestih močno prestrašeni. Na severu Jugoslavije, na drugi strani državne meje, na Madžarskem, je neusmiljena stalinska klika popuščala pred na-rodnokomunistično vladavino Imre Nagya. Njegov režim je po štirih dneh svojega življenja pristal na uvedbo večstranskar-skega ustroja. Zgrožen nad tako naglim spreminjanjem titovščine v demokracijo, je Tito javno zaploskal ubijalcem svobode in uničevalcem madžarske vstaje.
Zakaj je Tito zaprl Djilasa?
Nekaj časa zatem je Tito zaprl Milovana Djilasa, nekdanjega člana politbiroja. Tega pa ni storil zalo, ker je Djilas objavil članek v reviji »The New Leader« (19. nov. 1956), ki ga ni mogel prebrati niti en sam jugoslovanski kmet ali delavec, pač pa komaj peščica jugoslovanskih razumnikov, pač pa ga je zaprl zato, da bi na ta način ljudstvu zapretil, da bo vsak poizkus opozicije neusmiljeno zatrl.
Madžarska revolucija bo ostala težka mora za Moskvo in za Tita še dolgo časa. Niti Kremelj niti Tito si ne želita, da bi se vstaja ponovila. Madžarska je potemtakem tista sila, ki je nagnala Tita k popolni spremembi odnosov do lastnega zarodka - do titovščine. Dejansko je Tito zavrgel titovščino. Razumljivo je, da ga ne mika vtikati svojega tilnika v moskovski jarem. Ce pa narodni komunizem -kot ga je poučila Madžarska - grozi, da se izven jugoslovanskih meja sprevrača v zarodke demokracije, potem ga Tito pač ne more smatrati več za izvozno blago.
Madžarska je pokazala, da se položaj Titove Jugoslavije nasproti Savietiji korenito razlikuje od položaja satelitov. Titova Jugoslavija se je junija 1948 izmotala iz sovjetskega objema z enim samim
SAK »Jadran« je bil ustanovljen na pobudo SDZ, ki je nastala 1. 1947 kot politična organizacija na Tržaškem.
V prvi številki drugega letn ka revije »Jadran« so na 18 strani natisnjene tele besede: »Slovenski, hrvatski in srbski akademiki na STO-ju stojimo na braniku klanskih in narodnih svetinj. Izkažimo se vredne tradicije svobodnih akademskih rodov...« Tedanji člani »Jadrana« (1947 1.) so kot idealni mladi ljudje, prepričani v svoje poslanstvo, sprejeli narodni program, ki so ga strnili v Cankarjev stavek: Mati, domovina, Bog.
Klub je rastel in se razvijal. £e danes je živo v spominu, kako so navdušeno pripravljali klubove prostore v ulici Machiavelli 22-11, igrali v orkestru, prihajali k vajam pevskega zbora, ki je nastopil tudi na veliki Prešernovi proslavi leta 1948 v hotelu »Excelsior Palače«. To živahno klubovo delovanje pa ni bilo všeč pokroviteljem »slovenskih akademikov«, ki so se oglasili v » Pr. dn.« z dne 19. t.m.
Ne bomo se na dolgo razpisovali o »svetovalcih«, ki so se med članstvo »Jadrana« vrivali kot »krščansko socialni« akademiki in bili na tihem domenjeni z redkimi člani in starejšinami »fratelančne titokomunistične visokošolske zveze«. Prav ti so namreč speljali »Jadran« v titovske vode, v ulico Ruggero Manna in s tem na rob prepada. Tam so mladino omrtvičili.
»Jadran« je tako za nekaj let odjadral |
vladnim odlokom. Madžarska in Poljska pa bi mogli doseči isti cilj samo z ljudsko vstajo, ki bi - če bi bila dovolj močna in odločna - ne samo iztrgala obe deželi izpod sovjetskega imperializma, pač pa bi državljanom izvojevala tudi osetw no svobodo. Ker pa je Tito zaljubljen v diktaturo, ga kar stresa že sama misel pred takim razvojem.
Za Tita pa je vprašanje ponosa in politike njegovo življenjsko vprašanje. Prav zato zavrača sleherno vzhodnoevropsko deželo pod komunistično oblastjo od zamisli po zahtevi večje osebne svobode, kakršno on sam dovoljuje Jugoslovanom. Predvsem se Tito z vsemi silami otepa kritik, da on bolj zaostaja s podeljevanjem svobode, kot pa se to dogaja v neki drugi komunistični državi. To je primer pri vzporejevanju svobode, ki jo uživajo državljani na Poliskem, s tistimi svoboščinami, ki jih Tito odmerja svojim podanikom. Nadaljni zadržek je ,y. tem, da služi obstoj večje svobode v fini j izmed komunističnih dežel kot privlačni model in povzroča s tem neugodno dviganje glav med državljani druge ko-muriistične dežele.	■**■—
Poljska in Titova Jugoslavija
Gomulkova Poljska je pošiljala madžarskim vstajnikom kri in denar. Poljaki so to storili zato, ker so tudi sami hrepeneli po večji državni neodvisnosti in po obširnejših pravicah v notranjosti dežele. Temu nasprotno je Tito, ki se je pred tem sprostil sovjetskega okovja in ostal odločen, da ne zamenja diktature s svobodo, zavzel proti madžarski revoluciji sovražni odnos.
Sovjetski sateliti uživajo tako neznatno podporo svojih narodov, da bi vsako zmanjšanje sovjetske gospodovalnosti v satelitskih deželah nujno_ dovedlo do povečanja osebne svobode. Prav tako pa bi bili sovjetski režimi primorani popuš-
Poljska pa koraka prav v nasprotni smeri kot Tito. Poljaki so na postojankah, na katerih je bil Tito leta 1952, ko sem ga intervjuval: Poljaki verujejo, da bi zedinjena Nemčija izboljšala izglede za pridobitev državne neodvisnosti in s tem bi bila stvar demokracije na Poljskem pospešena.
Leta 1957 sem spraševal veliko število Poljakov: »Kaj mislite o nemškem zedinjenju?«
Vsi brez razlike so mi odgovarjali, da Poljska, ki so jo v njeni zgodovini štirikrat razdelili, simpatizira z vsako deželo, ki slremi za zedinjenjem. To je bil rahločutni videz pratične državne koristi. Pot k svobodi Poljske vodi preko zedinjene Nemčije in krepkega Zahoda.
Na Poljskem kroži ljudska modrost, polna cinizma: Mi smo socialistična dežela obkoljena od socializma«. Ta izrek izgovarjajo Poljaki s trpkim nasmehom. Njihov socializem je karikatura socializma, »obkoljenost socializma« pomeni, da jih pritiska Sovjetija.
Poljaki se še vedno bojijo Nemcev. Nemčija je njihova siva preteklost. Tudi Sovjetija je enaka preteklost. Se več. Sovjetija predstavlja nemilo sodobno stvarnost, in nažalost temno bodočnost, ki jo je mogoče že nakazati.
Nekega dne sem v varšavskem hotelu »Bristol« naročil kosilo po rusko. Moj gost na kosilu, znani komunistični pisatelj, mi je svetoval, da z natakarjem govorim nemški, če hočem biti dobro postrežen. V resnici, ko sem pričel govoriti po nemško, so se nekatere usluge znatno zboljšale. V normalnih okoliščinah en narod ne more z isto gorečnostjo sovražiti dveh narodov. Odpor proti Sovjetom,
v pozabo. Njegovo oživljenje je bilo nujno potrebno. To je hotela tudi rdeča Ljubljana. V njem naj bi po tej zapovedi »spoštovali« desničarsko manjšino, vladala pa naj bi levica komunistične prevleke.
Na občnem zboru 26. jan. so člani že pri prvem glasovanju z veliko večino potrdili star program in ugotovili, da je levičarskih skrajnežev komaj 8, demokratov 36, 6 pa nevtralcev. Želeli so le še »enotnost« kot jo sami pojmujejo.
Večina akademikov-je svobodno, s tajnim glasovanjem odločila usodo kluba in izvolila nov odbor. Sodeč po članku v »Pr. dn.« je razvidno, da manjšina ne pozna demokratičnega načela, po katerem odloča večina. Tako imenovani »slovenski akademiki« seveda ne vedo in ne morejo vedeli tam, kjer jim poteka življenje, to je v vrstah totalitarizma, kaj je društvena demokracija in kako« se je treba v klubu vesti in obnašati. Tako so se pred demokratično javnostjo osramotili in se povrhu izkazali še za nesposobne pred pokrovitelji.
Cas in narod zahtevata marljive in zlasti samostojne akademike, mladino močnega duha, pobude in ustvarjanja. Prihodnja pomlad naj omehča srca in vzbudi v slovenskih akademikih čut za odgovornost in pripravljenost za čase ki so pred nami.
Resnicoljubni akademiki
čati b&red očitnimi' TjU&škirrii zahtevami pri večjih drSav-fjžmskih'1 pravicah, kar bi avtomatično ošfabilb' ;zVežo rš’ Sovjetijo.
V luči m_idz!ii'ških dogodkov • se je Tito v poTriem zavedel’ ‘tVgi |5fcfloža*fai iri pričel razmišl.ati a ‘HstVaVrffiK vrlin;®'titovščine.
V samem začtetkui;‘j£ 'Bila -VitdVščiHa zamišljena kb’t1 '-'šMtfofteft9tO(J ' Moskve, ne pa tudi- sprostitev ’ ža Tjildstvo. Izkazalo pa se je, da sta obe zamisli nerazdeljiva
dVbjffki	■-	.►•ni	, v- ,u><
iopuer	',n	-.j.	’
PoHtM«a: zastave v vetru
; ss ;2|i.	;	,	‘
Ti,toYP. č^vracanje narodnega komunizma., jj^jjc^jrpčilo daljnosežne sp^gjgeinbe v	politiki.	Neposredni ISsleaek
tega |^ bilo ponovno preoblikovanje^^tega večpega eyyypskega trikotnika,,^; s,e imenuje Sovj^ja^jIJfemčija, Poljska..
Zaradi jpi\jdbo|}rrih /priprav za tako politično y-r grupacijoHSta se Tito in Hruščev .,sestala 1: in 2,; avg. 1957 nekje v Romuniji. Nasbidnjegaoidne je uradno poročajo »i oni i^Hosfpatodili}^ sporazum v o-smrvih. vpr«šiKt#hn sedanjega mednarodnega^ položaja«.: Sb< v teku avgusta 1957 sem, vprašal-;nekggarrvisokega jugoslovanskega funkcionarja^;«- Beogradu, ali bi istovetnost pogledov /dpsegli tudi pri morebitnem sestanku: sfEto-oz ameriškimi ali Britanskimi zastopnilpBi-Odgovoril mi je: »Ne!«	;jješ a: pijo
Prvi sadovi sporazuma v Romuniji so dozoreli septembraijol957, ko je Titova Jugoslav	priznala rvzhDdnonemško	lut-
kovno vladavino«.;®*:®oteza je jasno izpričala drakoničnic.preobrat Titovega stališča, ne- samo nasproti-: nemškemu vprašanju, pač pat tjUi^iijglede bodočnosti sovjetskih vzhodniki sjujelitav.
Junija lS6ŽI-!!SinfJGV-'-jfeitu intervjuja, posnetega-na hi^'gafžnsWi irak, ki mi ga je kasneje 'v 9fis?lhi izročilo Titovo tajništvo, vprci?a:l 'Tita;"»Ali si želite nemškega zedinjenja?« »Želel bi vsekakor zedinjenje Nemčije«, ; je ''odgovoril Tito.
-j;.-	ASi?:'.:
ki so soznačnica Vujega gospodovanja in vsiljenega komunizma, jg. t^ko močan, da daleč prekaša tradi^ionajnp. sovraštvo Poljakov proti Nemčiji. V^.Vš^kem primeru, pa naj bi bity čustv^a ^razgibanost kakršnekoli yr$tef,.(5$, Pgijalcj, ki znajo politično razmišljali, zavedajo, da je v tem položaju, Nemčy3,:pjiboy .najboljši zaveznik:,v borbi proti S9vjetyi. .
Geografski položaj Poljske, ki se je pred .drugo svetpvjjp ^vojnp znašla med kladivom Mošitve, ip nakovalom Berlina, je bil, vse prej kot zaviden. Danes pa je njen položaj še priiperrio slabši, ko je z vse,h .strarji obkoljena, od .sovjetskih napadalnih sil. Zato .ylada med uradnimi krogi splošna želja ,z,a ppmirjenje z Zahodno Nemčijo, (jjomulkrivi spdelavci te-g niso prikrivali, ko serp z. njimi razgo-varjal avgusta 1957. ITjjfji za Tita in Hruščev= to ni bila nobena skrivnost.
Torpediranje poljsko-nemškega zbližan ja
AdenauerjeVa' vlada in Poljska sta smatrali, da je nujno potrebno izboljšanje medsebojnih odnosov. Nekaj časa potem, ki- sem zapustil Varšavo, sem raz-govarjal z zahodnoriemškim zunanjim ministrom von Brentanom. Ko sem mu razlagal gospodarske težave Poljske republike, mi je dt!jM:"»Mi bi Poljski radi pomagali«. V £tezi?'f ‘najvažnejšim vprašanjem nekdanjih nemških področji na drugi strani. <rek: Odre, in Nise, ki so danes v posesti Poljske, mi je von Brenta-no dejal, da Nemčija ne misli in da tudi ne bo storila ničesar .niti s silo niti' s pogajanji proti odvzemu teh pokrajin, čeprav teh odtujitev ne more priznavati. Te zadeve enostavno ni treba niti omenjati. Ker je poljsko zunanje ministrstvo zavzelo isto stališče, ni bilo nobenih zaprek za obnovitev diplomatskih odnosov med .iBonom in Varšavo, kar naj bi se zgodilo po Brentanovih- zamislih po končanih volitvah 15. sept. 1957. tr
V začetku septembra 1957 pa je asketski Gomulka, ki -šivi s svojo ženo v dvosobnem stanovanju v Varšavi, odpotoval v'Beograd, da se sestane s Titom, ki je nadvse razkošen in potraten. Ze v svojih prvih izjavah je Tito sprožil vprašanje meje na rekah Odra in Nisa. Ob zaključku pogajanj je Tito; v skupnem uradnem poročilu priznal črto Odra-Nisa kot legitimno državno mejo med Poljsko in Nemčijo,, Oba pa sta predlagala, naj bi isto Storile tudi še druge vlade.
Gomjilka nj mogel odkloniti tega Titovega darila, saj je naravno, da Poljska teži za istim ciljem. Poljaki pa so želeli, da bfc^di Zahodna Nemčija storila nekaj podobnega. Ze kmalu zatem pa je Titov manever s priznanjem Vzhodne Nemčije, s čemer je razhudil bonsko vlado in povzročil prekinitev diplomatskih odnosov med Bonom in Varšavo, torpediral zbližanie med Zahodno Nemčijo in Poljsko, kar sta obe vladi tako iskreno želeli.
Hruščev je gotovo žarel od zadovoljstva. To je bila zmaga, ki mu je vlivala moči v borbi za njegovo osebno notranje gospodovanje. Kajti prav tako kakor sta ga poljska in madžarska revolucija oktobra in novembra 1956 oslabili in izzvali sestanek Centralnega komiteja decembra 1957 in skoraj dovedli do njegove odstranitve meseca junija 1957, tako so nadaljni dogodki: sestanek s Titom v Romuniji avgusta. 1957, preprečitev zbližanja med Bonom in Varšavo kakor tudi neodločen, delno uspešen pritisk na Gomulko, da se
Nato sem ga vprašal, kaj misli o nemškem oboroževanju. Odgovoril mi je, da odobrava oborožitev Nemčije, vendar ne za militaristične namene. »Kaj se ne bojite oborožene Nemčije?« senv vztrajal. -»Strah ali ne«, je-^d^ovpril Tito, »oborožena Nemčija je,giifkaijlpgičnega in tako tudi mora bi^einN^ s^ogoče prisiliti neko deželo, da Q§tgj.^j-g.«zaščitena za daljšo dobo časa«,	a	3
,s»Ali pa ne bpjnipjpsjtavitev združene Nemčije«, sem vivt^l, >-dalje, »dovedla do izgube satelitev za Šovjetijo?« - »V skrajni analizi da«, mi je zatrdil Tito in nadaljeval, »oni v Moskvi Rešijo. Bolje je imeti nevtralnega soseda kot nezanesljivega satelita. Sovjetija«, je dodal Tito, »ne more za vse večne čase komandirati satelitov«. (Sedanji Hruščevi napori po nevtralizaciji nekaterih dežel so torej Ti&vo maslo. Op. prev■) ^ \
Meseca avgusta fg^KtPf\ ;.mi je visok uradnik jugoslovanskega^unanjega. mini-_ strstva v Beogradu'‘aejal‘ sledeče: »Mi ne računamo več na term!nsk(5*5svoboienjp satelitov«. Ko sem zahteval pojasnila glede priznavanja Vzhodne Nemčije, je dejal: »Obstojati dve Nemčiji in njihovo zedinjenje ni več stvarnost«. Dve Nemčiji sta obstojali tudi leta 1952. Takrat se je Tito,, bodoči narodni komunist, brigal predvsem zato, kako bi pomagal satelite osvoboditi izpod sovjetskega jarma. Zato je tudi želel zedinjeno Nemčijo kot sredstvo, ki naj prepreči napredovanje sovjetskega imperializma. Nasprotno je danes Tito proti zedinjenju Nemčije in proti osvobojenju satelitov. Dvoje okoliščin je. za to Titovo obračanje zastave po vetru predvsem zaninrvih: 1) Hruščev-ljevo snubljenje Tita z laskavimi priprošnjami po -odpuščanju, kar izredno prija Titovemu samoljublju in sovjetska pomoč, ki naj bi zakrpala jugoslovanske gospodarske in vojaške potrebe; 2) Madžarska. Obe okoliščini sta znatno zmanjšali razlike med Beogradom in Moskvo.
pokori Moskvi, okrepili Hruščevljeve pozicije na notranji sovjetski fronti.
Čeprav Tito ni kremeljski suženj, je vendar Hruščevu storil ogromno uslugo. Da,, bi dokazal svojo samostojnost, se je Titp odločil da ne pojde v Moskvo na proslavo štiridesetletnice oktobrske revolucije. Tja pa je poslal svoja zastopnika, Edvarda Kardelja in Aleksandra Ranko-viča, ter jima zaukazal, da ne podpišeta komunistične deklaracije, ki so jo takrat objavile vse vladajoče komunistične partije.
Zamotan klobčič
, . Elementi Titove politike so zamotan klobčič. Navajen, da stoji sam v središču svetlobe in sijaja, mu ni prijalo, da ta sijaj deli s še si'ajnejšim veličanstvom, kakršen je Mao Ce tung. Tito prav tako ne želi vstajenja Kominforma, kar je pripravljal Hruščev. To zato, ker bi taka organizacija razširila svojo oblast na vse komunistične države, vključno Jugoslavijo. Vsaka oblika Kominforma, pod kakršnim koli imenom, vzbuja grenke spomine na histerična obračunavanja med Titom in Stalinom v letih 1947-48.
Tito zelo dobro pozna prirodo sovjetskega imperializma, zato ne bo nikoli prostovoljno pristal, da ta organizacija ponovno razširi svojo gospodovalnost nad Jugoslavijo. Titov ideal je, da bi ostal enako oddaljen od Sovjetije kot od Združenih držav. Glede tuje pomoči je bil Titov moto vedno isti in je tak tudi ostal: »jemlji!« ne glede na to, ali se imenuje daritelj Vzhod ali Zahod. V kolikor bi se vezal z Zahodom, bi povzročil v Jugoslaviji okrepitev »djilasizma« ali socialne demokracije. V kolikor bi se povezal s Sovjetijo, bi Jugoslavijo podredil Moskvi. Prav zato je za Tita nevtra-lizem tako privlačen. Obe strani ga snu-
{Dogodki doma )  
KONČNO VSAj' Etf GUAS. Listi poročajo, da se je vsedržavna, trgovinska konfederacija po preučitvi ugotavljanj Tržaške trgovske zbornice in drugih organizacij zavzela za, ustanovitev proste cone v našem mestu. S tem se je ta vsedržav-n ustanova solidarizirala z ugotovitvami Tržačanov in bo morda, s svojim vplivom le premaknila to življehisko vprašanje z mrtve točke.
* * *
VOLILNE KOMEDIJE, Po nepotvorjenem vzorcu Mussolinijevih in Hitlerjevih »plebiscitov« pripravljaj o v Titovi Jugoslaviji volilno burko. Za. .prihodnje dni je napovedan govor samega ,-Tita. Komu služijo vse te pajacade, je v resnici razsodnemu človeku težko uganiti. Volilni izidi so vendar ?e v naprej zaukazani s strani partijskih mogotcev. Udeležba: 99.9 odstotkov; za nadaljevanje totalitarizma 98.9 odstotkov. Ce bi človek tako lahko uganil trinajstico, bi bilo skoraj laže postati milijonar kakor pa nezaposlenec v Trstu.
* * =!*
POTNI LIISTI. Tržaška kvestura sporoča, da prosilcem za izdajo potnih listov kakor tudi tistim, ki potni list obnavljajo r.i treba prilagati potrdila državnega tožilstva in tudi ne potrdil preture.
bita; obe ga plačujeta, nobena pa ga ne more pridobiti zase. Ta kolebanja na o-j, strini noža prinašajo Titu vpliv v Indij i,J! Burni, na Srednjem vzhodu 'in V OZN.1 Vse to pa izredno laska Titovemu neskončnemu samoljubju.
Na drugi stiani Tito preprečuje S’i' svojim moskovskim sodelovanjem težnje po protitotalitaristični svobodi satelitov in s tem tudi v Jugoslaviji. Prav tako omogoča Titovo prijateljstvo s Kremljem, da zrUSnjšuje drago vojaško napetost, ki razkraja živce in katero je Stalin name-I noma ustvaril po juniju 1948 vzdolž ce-1 lotn? meje, ki loči Jugoslavijo od satelitov. Zahod nima na razpolago podobnih izsiljevalnih instrumentov. Ko je poleg vsega ^^ga posta-a Sovjetija leta 1956 izvor ogromne gospodarske in vojaške pomoči za skrahirana satelitska gospodarstva, je moskovski vpliv na Tita močno porastel.
Tito hoče sam veslati v svojem čolnu. Medtem pa je v razburkanem, balkanskem morju že velik uspeh, če ostaja čoln v normalnem položaju in se nikamor ne premika. Verjetno pa je, da bo Tito s povečano hitrostjo zaveslal proti sovjetski obali. Njegov čoln se bo obrnil proti Zahodu samo v primeru, če bo demokratična Evropa gospodarsko, poli-vojaško še. složnejša v lastni no-ti^jg.josti in v skupnosti z Združenimi dr.žay.ami. Obrnil pa se bo tudi v primeru, y[- iSam* Jugoslaviji vzklijejo močne ^Je .^ zahtevo po svobodi.
";in» ' ■ Proti davčnim bremenom!
Z ozirom na težak položaj našega kmetijstva in visoka davčna bremena za nase kmečke posestnike, je Glavni odbor »Slovenske demokratske zveze« v Trstu izglasoval na svoji zadnji seji sledečo
ASP
,	RESOLUCIJO
” vseh delov Tržaškega ozemlja prihajajo privozbe o težki kmetijski krizi in o neizmernem zvišanju zemljiških davkov. Pri nekaterih kmetijah so se davščine zvišale od lani do letos za 90 odstotkov. Zemlja naših kmetov je kraška ali peščena, pusta in nerodovitna, ki dtfie en sam pridelek na leto. Zato je tržaikemu kmetu, ki je le srednje ali male velikosti, nemogoče da bi od svoje zemlje živel kljub 12 do 18 urnemu dnevnemu delu.
To je glavni vzrok, da mladina beži iz kmečkih posestev. Obstanek kmetijstva na Tržaškem je močno ogrožen.
Apeliramo zato na generalnega komi' sarja gosp. dr. Giovannija Palamara, da preuči tržaško kmetijsko vprašanje s pomočjo kompetentnih organov in da predlaga osrednji vladi izredne ukrepe in posebne olajšave za tržaško kmetijstvo.
Trst, 18. februarja 1958.
Slovenska demokratska zveza
■f Dr. Ivo Kranjep
V nedeljo 16. feb. je nepričakovano umrl podjetni in priljubljeni tržaški gospodarstvenik, dr. Ivo Kranjec, lastnik prevoznega podjetja. Ob težki izgubi izrekamo preostalim naše iskreno sožalje!
Pogrebno društvo v Rojanu
Vabi člane na svoj 67. letni občni zbor, ki se bo vršil v nedeljo 2. marca t.L ob 10 uri. V prostorih ul Moreri 34.
PODPIRAJTE SOD
DAROVI	.
Za tiskovni sklad »Demokracije«' so darovali: Gospa Ana Vrtovec iz Gorice lir, 790. Gospa G. Mo. iz Italije lir 1.000 ± N. lir 1.500. N. N. iz Sovodenj lir 500. N, N. iz Sovodenj lir400. N. N. iz Peči z žMfyfiuda bi Demokracija zopet izhajala 'tedensko lir l.OpO. Gosp. P. T. iz Sovodenj lir 300. Gosp. Milan Prinčič iz Kanade 1 dolar.
■* * *
Za Slovensko dobrodelno društvo v Trstu: Gospa Olga Panjefc lir 6.000. G. Jože Škrbec lir 5.000. . Družina M. Sancin, Skedenj lir 1.000 namesto venca na grob dr. Kranjca. Družina E. Zeleznik-Udovič lir 1.500. Goričani, prijatelji SDD lir 2.100. * * *
Za onemoglo učiteljico: 'Gospa Ana Vrtovec iz Gorice lir 1.000.
♦ * *
V počastitev spomina pok. Josipa Pu-halja dtiruje družina Puhalj ob prvi oblet-nici njegove smrti Lir 20.000 za šolsko blagajno Višje realne gimnazije, Lir 10.000 za SDD in Lir 5.000 za Tomčičev sklad.
’1 * * •
V počastitev spomina pok. dr. Iva KrajUta daruje družina Puhalj Lir 3.000 za SDD.
Uredništvo in uprava:
Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 i Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1.	)
CENA:	posamezna	številka	L	30	—
N a r o č n in u : mesečno L 50,— — letno L 600.—*-Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trotu
Poijska: obkoljena socialistična dežela
Občni zbor S. fl. K. „Jadran“
S-VHOKil V C