PLANINCU DR. JOŽETU HAFNERJU V SPOMIN Ravno smo se pripravljali na to, da mu ob 65. rojstnem dnevu voščimo zdravja in sreče, ko nas je nemilo udarila novica, da je prenehalo biti njegovo dobro in plemenito srce. 2e pred več kot 50 leti smo se kot rosni dijaki kranjske klasične gimnazije sre čali in se podali na dolgo, mnogo veselja ter radosti polno planinsko pot. Leta 1920 smo bili prvič na Triglavu. Od takrat smo vsako leto skupaj prehodili in preplezali vse Julijske in Kamniške Alpe, Karavanke in druge slovenske gore. Srečevali smo 422 na tisoče dobrih ljudi in se od njih uCilL Toda eden najboljših med njimi je bil vedno on. Obiskali smo kot neizkušeni, od planinskega navdušenja in podjetnosti prekipevajoči mladinci tudi že ledeniški svet Grossglocknerja in v ix>znejših aka demskih letih tudi strmi skalni svet Dolomitov. Se lani smo skupaj ix>d vrhovi treh Zinn obujali davne, srečne spomine, prav tako kot smo jih pred leti (1957) v zale- denelih strminah severne triglavske stene, ko smo praznovali v isti navezi s Capovim Jožem in v spremstvu prijatelja Borisa ZOierla na točno isti septembrski datum 30-letnlco našega prvega vzpona čez ta naš najveličastnejši alpski zid. Prijatelj Jože je poleg medicine, ki ji je bU zapisan z vso strastjo in vdanostjo nesebičnega človekoljuba, in poleg družine ter rodne Škofje Loke poznal samo še eno veliko ljubezen. Vse življenje je bil zapisan ljubezni in zvestobi do naših gora, do narave, do slovenske zemlje in do gorskega tovarištva. V gore je dolgih petdeset in več let zvesto, vdano in kar pobožno hodil po nove moči in navdihe za svoje vsakdanje delo in življenje, k njim je hodil tudi po tolažbo v težkih dnevih, ki so mu jih kdaj pa kdaj in tudi še nazadnje, prinesla življenjska razočaranja. Prijatelja Jožeta se bodo kot vzornega zdravnika še dolgo spominjali njegovi strokovni sodelavci, predvsem pa njegovi številni pacienti, za katere je nad vse vestno in zadnje čase tudi pri vseh težavah, ki jih je sam imel s svojim lastnini zdravjem, nenehno požrtvovalno skrbel. Dr. Jožeta Hafnerja se bodo s toplim ču stvom hvaležnosti spominjali mnogi nekdanji ranjeni in bolni partizani, ki jim je junaško pomagal med narodnoosvobodilno vojno, mnogi aktivisti OF in mnoge dru žine, ki jih je med vojno gmotno in moralno ixxipiral, da so vzdržale v težkem boju s fašističnimi okupatorji in njihovimi domačimi i)omagači. Bil je vedno zaveden, pokončen Slovenec in svobodoljub, človek jasnih in nekompromisnih načel, mož, ki mu vrline kot poštenost, pravičnost, doslednost in solidarnost s trpečimi in zatiranimi niso bile nikoli fraza, temveč vsak dan in vsako uro živeta praksa. Spominjali se ga bodo naši gorski reševalci, ki jim je pogosto predaval in jih učil o prvi pomoči, in mnogi preživeli ponesrečenci z gora, ki jim je nudil zdravniško pomoč in jim vračal zdravje in veselje do gora. Spominjale se ga bodo bele ključavnice v Plav- škem rovtu na Golici, plavi encijani na Novakovem rovtu na TEizpotju med Kotom in Krmo, krvavordeči sleč v Vratih tam za Aljaževim domom v podnožju mogočne triglavske stene, in temnordeče murke po visokogorskih travnikih Karavank. Se in še bi lahko naštevali in govorili. Toda vedno bi ostali in onemeli pred dejstvom, da o tako velikem človeku tako malo lahko jiovemo! Planinci se poslavljamo od prijatelja v globokem spoštovanju in neizmerni ža losti, saj odhaja del mnogih izmed nas! Naj mu bo lahka in mirna domača zemlja pod slovenskimi gorami! ^^^ ^^^ Potočnik 423