m UDK 39/ ^97.12(05) CN C\ °351-2908 r--------- | leto 37/1997, številka 4 * ^ena: SIT 'U M wmmM njPBf tf Vi E- ‘1 ■m 7.' ';wl •-4*'- .' ** ^ a u a ’S « s ^ S | i s c « Q Š S ^ £0 s 0\ m "Mama, koliko še moram zrasti, da bom sedela za mizo?" Bulletin of the slovine ethnological society KAZALO UVODNIK Mojca Ramšak Nekoliko samovšečen, a nujen dodatek k zgodovini slovenske etnologije, str. 1 A bit complacent, but an urgent Supplement to the history of the Slovene ethnology (editorial). Rajko Muršič, Ob sklepnem dejanju, str. 1 The final act (editorial). RAZGLABLJANJA Irena Rožman Babiški spomini kot vir za preučevanje babištva in kulture rojstva, str. 2-17 Midwives’ memories as a source of studying midwifery and the culture of birth, (Summary), p. 17 Mateja Habinc Ženska - dojenje - mati, str. 18-24 Woman - breastfeeding - mother, (Summary), p. 25 Nana Meladze Folk Interpretation of dreams in West Georgia, pp. 26-29 Ljudske razlage sanj v zahodni Gruziji, str. 30-33 Marija Jež Poimenovalni tipi kot identifikacijski dejavnik slovenskega jezikovnega prostora, str. 34-41 Toponym types as an identification factor of the Slovene linguistic territory, (Summary), p. 41 Lidija Uranič “Naj povem, kako hitro čas beži, naj povem, kako vse se spremeni”: Furmanstvo in furmani na območju Kranja in Jezerskega v prvi polovici 20. stoletja, str. 42-55 “Let me teil you how quickly time passes, let me teli how everything changes.” Hackney-coaching and hackney-coachmen in the region of Kranj and Jezersko in the first half of the 20Ih Century, (Summary), p. 56 IZ OČI V OČI Mojca Ramšak “Med slavisti veljam za etnologinjo, med etnologi za slavistko.” Intervju z dr. Marijo Stanonik, str. 57-61 ”The scholars of Slovene language treat me like an ethnologist, ethnologists treat me like a scholar of Slovene language.” An interview with Marija Stanonik. OBZORJA STROKE Matjaž Pikalo Ruralno v poeziji, poezija v ruralnem, str. 62-64 Rural within the poetry, poetry within the rural. Jernej Mlekuž “Muslimani so tisti, ki ne jedo svinjskega”: Petdeset potopisov “slovenskih” popotnikov v knjigi Zmaga Smitka Poti do obzorja za razmislek o razumevanju sebe, nas in drugih, str. 65-66 ”The Muslims are those who do not eat pork”: Fifty travelogues by the “Slovene” travelers in a Zmago Šmitek’s book Roads to Horizon' to reflect on the comprehension of oneself, ourselves and others. Jasna Vidakovič Tri desetletja radijske oddaje “Slovenska zemlja v pesmi in besedi” - edine oddaje na RTV Slovenija, ki je zvesta izvirni ljudski glasbi, str. 67-70 Three decades of the radio broadcast “Slovene Lands in Songs and Words”, (Summary), p. 71 Jana Radovič O spolnosti in ljubezni pri Aleksandri Kollontaj - Largo all’eros alato-. Krilati eros, str. 71-76 On sex and love in Aleksandra Kollontaj's Largo all'eros alato: Winged Eros. Mateja Habinc “Kaj ostane na brucki, ko se sleče? Stara bajta!” (Brucovanje posavskih študentov po vzoru s sredine 60-ih let), str. 76-78 ”What is left on a freshwoman, when she strips off the clothes? Old fellow.” (Accepting of the freshers from the Posavje region according to the the pattern of the mid-sixties.) Sarah Lunaček Reflektiranje kulturne prakse: Izziv terenskega dela. Poročilo s simpozija v Frankfurtu, str. 78-82 Reflection of the cultural practice: The challenge of fieldwork. A report from the Conference in Frankfurt. UVODNIK Nekoliko samovšečen, a nujen dodatek k zgodovini slovenske etnologije /\ li ni to neke vrste samovšečnost, če urednika pišeta o svojem -*-Ä.(minulem) delu, se utegnete vprašati, ko boste preleteli naslednje vrstice. Pa ni! Ker je vse minljivo in zamenljivo, je minljivo tudi urednikovanje Mojce in Rajka, zato tudi nekaj besed o opravljenem delu. To je zadnja številka, ki sva jo pripravila, naslednik ali naslednica ali več njih, pa bo poskušal nadaljevati od tu naprej. Z decembrom 1997 sva urednika družno, a vsak zaradi svoje notranje potrebe in zunanjih nerešljivih nesoglasij s predsednico Slovenskega etnološkega društva Dušo Krnel Umek, odstopila z uredniške funkcije. Najino prostovoljno delo pri Slovenskem etnološkem društvu je bilo kronano z nekaj vidnimi rezultati, na kakršne bi bili verjetno podobno ponosni tudi ured-Piki Glasnika pred nama. Ostane nama še možnost, da po pospravljanju lastnega podstrešja in zadnjem urejanju društvenega izdajateljskega arhiva Potegneva vse niti skupaj in vas spomniva, o čem vas je Glasnik seznanjal od tretje številke leta 1994 naprej. Te številke so fizično izšle v desetih zvezkih formata A4 in so skupaj vsebovale 41,47 % znanstvenih člankov, 51,27 % strokovnih člankov in 7,26 % prevodov originalnih besedil ali Povzetkov. Šest zvezkov revije so povezovali skupni tematski bloki etnološkega branja (etnologija v osnovni šoli, bližine in razlike med etnologijo in antropologijami, etnomuzikologija ‘rt folkloristika, fotografija, film in vizual-na dokumentacija, etnološke raziskave na avstrijskem Koroškem, etnologija '-jubljane), v vseh revijah skupaj pa je bilo objavljeno še 319 dokumentiranih fotografij, risb, skic in reprodukcij. V tem času Je bilo objavljanje v Glasniku zanimivo 132 različnim avtorjem. Do marca 1997 je bilo urejanju Glasnika pridruženo še ure-janje Knjižice Glasnika SED (od št. 22 do 27), v katerih ste lahko brali o plemiški rodbini Wambolt na Hmeljniku med v°jnama; prispevkih s kongresa ob počastitvi štirih j^o-Jtiembnih dogodkov za slovensko etnologijo (stoletnici Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi, stoletnici narodopisnega Programa Matije Murka, dvajsetletnici ustanovitve Sloven-skega etnološkega društva in petinpetdesetletnici Oddelka za etnologijo); brali ste prispevke z dveh etnoloških mednarodno odmevnih piranskih poletnih šol; v roke ste dobili slovensko etnološko bibliografijo ,.a leta 1986-90; analizo pisem treh generacij ene rodbine iz Žirov od leta 1914-70; nazadnje pa še knjigo o vodi v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti. Morda prav zadnji naslov knjige simbolično naredi piko za opravljenim delom. Ob koncu še prijazna beseda zahvale vsem sodelujočim: uredniškemu odboru za ideje, spodbude, pa tudi za upraviče-' ne graje; lektorjem - Ivanki Počkar, Mirjam Mencej, Marku Terseglavu in Ingrid Slavec Gradišnik, brez katerih revija ne bi imela tako izbrušenega jezika; Jerneji Hederih in Andreji Bahar Muršič za določanje univerzalne decimalne klasifikacije; prejšnji tajnici društva Mihaeli Hudelja za ažurno pošiljanje Glasnika med naročnike; Moniki Kropej, ki je zalagala lasten denar za risbe v rubriki Zgodbe vsakdana in seveda vsem avtorjem, ki se jim je (pri)ljubilo sodelovati, čeprav njihovi intelektualni napori niso nikoli mogli biti denarno nagrajeni. Tudi delo prevajalcev ne more ostati brez omembe: Darja Hoenig-man, Nives Sulič Dular, Nadja Valentinčič, Natalja Vrečer, Nina Majcen, Božidar Jezernik, Rajko Muršič in avtorji - hvala. Za uporabo infrastrukture, ki je Slovensko etnološko društvo za potrebe urejanja glasila in knjig ne premore (kabinet, računalnik, tiskalnik, telefon) se urednika zahvaljujeva Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer je uredništvo Glasnika in Knjižnice od leta 1994 tudi gostovalo. Etnologa Martina Fišerja z ekipo, ki je oblikovala revijo in potrpežljivo spremljala vizualne inovacije, ki sva jih v najbolj lucidnih trenutkih zapo-padla urednika, ter dobila trdo kožo in pretanjen posluh za nenavadne in težko ubesedljive oblikovne želje, pa priporočava še bodoči uredniški ekipi. In kakor da je spet Novo leto, le-tej voščim: Srečno! Lobnica na Pohorju, 7. februar 1998 Mojca Ramšak Ob sklepnem dejanju f adnjo številko, ki jo urejava skupaj z Mojco, pošiljam mcc ^-Jvas, drage bralke in bralci, z mešanico nelagodja in zado ''oljstva. Nelagodje bom pustil kar tam, kjer se je skotilo, v vrhovil ruštva. Ravnal sem pač po svoji vesti in v skladu z maksimo "Ni ’nogu molčat’". Kaj se je skotilo, pa tako ali tako veste. Le z; akuninom naj še ponovim, da bom ostal nemogoča osebnost vst 0|fej, dokler bodo tisti, ki so sedaj mogoči, ostali mogoči. Zadovoljen pa sem, ker ponovno pošiljava na pot zajetne birko kakovostnih, raznorodnih in večinoma mladostno ra ^kujočih besedil. Čeprav je bila večina besedil pripravljeni! pred koncem lanskega leta, so objektivne okoliščine nare T°vale bistveno počasnejšo pripravo za tisk od načrtovane mes pa so na naš naslov prišla tudi nekatera besedila, ki sc e dodatno popestrila to številko. Če začnem na zadnjem kon Cu> se najprej zahvaljujem študentkam etnologije in kulturne antropologije in prof. Zmagu Šmitku, ki so vzelo kratkem čase Pripravili kratka poročila o strokovni ekskurziji v Maroku. 5 s°urednico sva z veseljem prevzela tudi dve besedili, ki sta bil namenjeni objavi vTraditiones, pa so v zadnjem trenutku ugo ovili, cla si ne morejo privoščiti še dodatnih dobrih sto stran rlska. Z besedilom Marije Jež je Glasnik ponovno dobil neka azsežnosti multidisciplinarnosti, ki v zadnjem obdobju mec ekaterimi kolegi in kolegicami ni ravno najbolj cenjent eviza, z besedilom Jasne Vidakovič o znameniti oddaj ovenska zemlja v pesmi in besedi’ pa se končno izdatneje poklanjamo tudi tej razsežnosti strokovnega dela naših kolegic in kolegov. Naključje je naneslo, da smo v istem času od Irene Rožman in Mateje Habinc prejeli dve besedili o rojevanju in materinstvu, temi, ki, kot je v Glasniku že postala navada, izdatno širi obzorja stroke. Enako velja tudi za besedilo o sanjanju v Gruziji gruzinske etnologinje Nane Meladze in za zgledno delo študentke Lidije Uranič. V intervjujih za zdaj zaokrožujemo prikaz ženskega pogleda na stroko, med strokovnimi besedili pa s posebnim veseljem pozdravljam razmišljanje o etnologiji v poeziji Matjaža Pikala in vse druge mladostno zvedave prispevke kolegov in kolegic - študentk in študentov etnologije in kulturne antropologije. Upam, da bo dediščina, ki jo puščava za seboj bivša urednika (ki, kot za zdaj kažejo tolarske zvezde, zadnjega letnika morda vendarle ne bova urejala povsem volunterskol), zadoščala za tekoče in nemoteno izdajanje Glasnika tudi pod novo uredniško taktirko. Naslednicam oz. naslednikom lahko zaželim le srečno pot! Gunclje, 6. 5. 1998 Rajko Muršič Irena Rožman BABIŠKI SPOMINI KOT VIR ZA PREUČEVANJE BA HI ŠIVA IN KULTURE ROJSTVA PREDGOVOR Babiške spomine sem začela preučevati lansko leto, ko sem pisala prispevek o porodni pomoči in zgodovini babištva na Slovenskem. Babiške spomine sem uredila po tematskih sklopih, poglavjih in podpoglavjih. Rezultat tega dela je zajeten šop listov s tematsko urejenimi izpisi iz treh knjig spominov: babice iz Labotske doline na Zgornjem Štajerskem v Avstriji, babice iz Slovenj Gradca in babice iz Poljanske doline v Beli krajini. Pričujoči prispevek sem napisala z namenom, da bi opozorila na pomen spominov za preučevanje babiške-ga stanu in poklica kot kulture rojstva. V prispevku ne bom obravnavala metodoloških vprašanj, ki so povezana z analizo spominov kot virov za etnološko preučevanje, ker to presega namen prispevka, čeprav bi bilo več kot potrebno. To nalogo nameravam zato preložiti na bližnjo prihodnost in se je lotiti iz struktu-ralno-fenomenološkega zornega kota, ki je še vedno zelo popularen med nemškimi in angleškimi etnologi oziroma družboslovci raznih profilov (glej Rosenthal 1995). Predstavila bom gradivo iz treh knjig, vendar samo tisto, ki se nanaša na porod, babiški stan in poklic. ~1 jabiški spomini so predvsem dela, ki govore o poklicni JU praksi babic in o rojstvih v vaških skupnostih. Babiški spomini niso besedila razmišljanj in moralnih določb, ampak dejstev. So edina objavljena dela, ki nudijo pregled (čeprav ne sistematičen, ker to ni njihov namen) raznih možnih okoliščin (družinskih, higienskih, socialnih, gmotnih itn.) rojstva v vasi med obema svetovnima vojnama in prvi dve desetletji po drugi svetovni vojni. V zvezi z okoliščinami poroda spomini v glavnem ne prinašajo moralnih sodb, vsaj ne neposredno in izrecno, omogočajo pa nam, da vidimo, kakšne so bile splošno sprejete sheme vrednotenja in stališč na področju kulture rojstva in babiškega poklica. In ugotovimo lahko, da so to sheme, ki jih v naši etnologiji zelo slabo poznamo. Na tem področju nas čaka še veliko raziskovalnega dela, predvsem terenskega. Knjige babiških spominov so torej nekakšna orientacijska točka za nadaljnje raziskave. S pomočjo teh del lahko presodimo o uveljavljenem načinu razmišljanja o tem, kaj je bilo v tem času posebnega in deloma novega ter kaj utečenega v znanju podeželskega prebivalstva o rojstvu in o drugih naravnih pojavih, ki so z njim neposredno povezani. KNJIGE SPOMINOV Spomine je bilo treba brati pazljivo in pri tem ločevati splošno od posameznega, izjemno od vsakdanjega, ter upoštevati, da ni mogoče začrtati ostre meje med splošnim in posameznim, ker sta v medsebojni odvisnosti. Navsezad- nje, če ne gledamo na stvari zgodovinsko oz. razvojno, se nam lahko zgodi, da običajnemu nalepimo etiketo izjemnega. Nasploh velja: kar je bilo med obema svetovnima vojnama še običajno, danes ni več. Da ne bi prišlo do napačne interpretacije gradiva, je treba vedeti, kaj je bilo v določenem času (npr. v obdobju med svetovnima vojnama ali v petdesetih letih 20. stoletja) in prostoru (npr. v hriboviti vasi ali zaselku, vvasi, ležeči ob glavni cesti, vtrgu) običajno in kaj izjemno. Za večjo verodostojnost interpretacije bi bilo potrebno preučiti babiške predpise in z njimi primerjati gradivo iz babiških spominov, ki priča o vsakdanji resničnosti. N a tak način bi ugotovili odklon med zaželenim in resničnim oziroma mogočim. Med drugim je treba povedati, da je med ljudmi veljala nenapisana norma o sprejemljivem (v našem primeru na področju kulture rojstva) , vendar resničnost s predpisano normo večkrat ni imela nič skupnega. K temu se bomo še povrnili ob konkretnih primerih. Iz knjig babiških spominov je očitno, da so se pisci spominov zavedali nevarnosti napačne interpretacije bralcev. Zato najdemo v omenjenih knjigah na več mestih vedno znova orisane gmotne, socialne, družinske, geografske, socialno-psihološke in tudi splošne družbene razmere, s katerimi so razlagali ali opravičevali izjemne primere, da bi odvrnili bralce od prenaglih in nepravičnih sodb. Knjige spominov se med seboj razlikujejo po obliki in literarni dodelanosti. Spomini poljanske babice in spomini babice z Zgornje Štajerske se razlikujeta od knjige spominov slovenjegraške babice po preprostem pripovednem slogu, po skromnih metaforah in po krajših črticah. V nadaljevanju bom predstavila naslove črtic in njihovo kratko vsebino, in sicer zato, ker bom v prispevku obravnavala le tisto gradivo, ki se navezuje na porode in babiški poklic. Ladislav Hory: Vse visi na popkovini- Maribor 19S9- Knjigo spominov slovenjegraške babice Marije Ovčar je> na podlagi pogovorov, posnetih na magnetofonski trak v letih 1964 in 1965, ob sodelovanju njene hčerke Sonje-napisal njen zet madžarskega rodu, avstrijski publicist in časnikar, Ladislav Hory. Nemški tipkopis je prevedel in dein0 priredil prevajalec Drago Druškovič. Spomine je izdal» Založba Obzorja iz Maribora leta 1989- Gre za 41 črtic na 21 straneh. Enainštirideset črtic, enainštirideset izsekov i2 življenja žensk! Babica (splošni oris babiškega poklica), Vs° (podanih je nekaj podatkov v zvezi s šolanjem slovenjegraške babice), Sprejemni izpit v življenjski šoli (orisana je socialnoekonomska struktura prebivalstva, med katerim je službovala slovenjegraška babica), Botra stotin otrok (zgodba o “dežurni“ botri otrok z družbene margine), Ko žafran drag stari zdravnik (zgodba o višini oderuškega zdravniškega hono-farja), Košček kruha za župnika, ministranta in babico (zgodba o revščini, težkem porodu in izkazanem gostoljubju do babice), Porodnica na črvivi slami (zgodba o socialno-higienskih razmerah poroda neke neporočene grofove dninarice), Pri krstnem kamnu (zgodba o odnosu župnika do nezakonskih mater), Gospod nadučitelj bi rad spal (porod v 'uči zakonskih odnosov), Rjuha iz hodnega platna za župnika pesnika (črtica je posvečena župniku in pisatelju Ksaverju Mešku), Najprej živina, potem žena (porod v luči socialnih in družinskih razmer), “Spala je vedno zraven "(zgodba o nezakonski materi, predzakonski spolnosti *n dokazovanju očetovstva), Mrtvi plodovi (zgodba o Zaželenih, a mrtvorojenih otrocih), Oh, te sosede (zgodba o babiškem mazaštvu), Graničarjevi brki (nezakonska mati in dokazovanje očetovstva), Golš za cel rožni venec (porod telesno prizadetega dekleta), Barba (zgodba o neki nezakon-ski materi in njenem načinu preživljanja - beračenju), Vendarle rojen... (otrok, nezaželen zaradi socialnih in ekonom-skih razmer v družini), Pesnitev o ušeh (zgodba o higienskih okoliščinah poroda), Banovi trojčki (zgodba o visokem botr-stvu), Hribovski kralj (zgodba o neuresničeni želji po moš-potomcu v luči socialno-ekonomskih in družinskih razmer), Temnopolti nomadski otroci ob cesti (zgodba o porodu 'teke Romke), Vse visi na popkovini (zgodba o posledicah babiškega mazaštva). Bojazen zapohabljenko (porod telesno Prizadetega dekleta), Tudi babica je človek (zgodba o tem, kako je babica prebolela pljučnico), Porod po nemško (reor-ganizacija babiške službe med nemško okupacijo), Porod ob esesovskih stražarjih (porod v izrednih razmerah), Novorojenček je izginil na stranišču (zgodba o detomorilki), Rožni venec (zgodba o spolnem nadlegovanju bolne žene), Srednjeveški običaji (zgodba o babiškem mazaštvu, tradicionalni Medicini), Praznoverje še ni zamrlo (zgodba o babiškem teazaštvu, tradicionalni medicini in ljudskem verovanju), Za Vsako ceno - fant naj bo (zgodba o spolnem razlikovanju in 0 Poznavanju mehanizma spočetja), Otrok, ki ni visel na Popkovini (zgodba o smrti porodnice zaradi nestrokovne Porodne pomoči), Božja kazen (zgodba o nezakonski materi J 'uči moralnih in religioznih norm), Dvojčki v partizanski ohiišnici (porod v luči iz- tednih družbenih razmer), ratko slovo od tisočletne-Sa rajha, Bogat povojni pri-[ast novorojenčkov (opa-*anje o dvigu natalitete), po Ijudsko-demo-kra-lcn° (krst po drugi svetovni ' ojui v luči novih političnih !n "teoloških razmer) in na °ncu še Slovo od tisočev Jnojih otrok. Marija Homer: Aus dem Leben einer Hebamme, ien - Köln - Weimar 1994. Maria Homer Aus dem Leben einer Spomine Marije Horner je po tonskem zapisu uredila in napisala Crista Hämmerle, izdala pa založba Böhlau v zbirki Damit es nicht verlorengeht... Podatke, kako je knjiga nastala, črpam iz njenega uvoda. Leta 1983 sta bila gosta radijske oddaje Familienmagazinis dr. Franz Richard Reiter in univerzitetni profesor dr. Michael Mitterauer, v kateri sta prosila vse starejše ljudi, da bi povedali svoje življenjske zgodbe. Oddajo je poslušala tudi Marija Horner in se javila. Crista Hämmerle je bila članica ženske skupine Wiener His-torikerinen. Nekoč se je udeležila seminarja, ki ga je vodil prof. Mitterauer. Posredoval ji je naslov Marije Horner in tako se je začelo. Leta 1985 so spomini izšli. Knjiga je doživela velik uspeh in drugi ponatis leta 1994. Spomini so strnjeni v štiriindvajsetih črticah na 196 straneh. Za razliko od spominov slovenjegraške in poljanske babice imajo spomini babice Marije Horner strukturo, ki je značilna za življenjsko zgodbo. Zato so prva poglavja posvečena otroštvu in mladosti, zadnje pa pokoju. Naslovi in kratka vsebina črtic: Spomini moje stare mame (črtica, posvečena njenim prednikom in njihovemu načinu življenja), Otroštvo pri “Schidlerjevi mami” (spomini na otroštvo), Nisem vedela, kaj pomeni dvom (kako je služila za pestrno grofovi hčerki na Madžarskem), Naš najdenček (zgodba o tem, kako so vzeli v rejo nekega nezakonskega, zapuščenega fantka), Moja družina (o poroki in rojstvu otroka, predvsem v luči gmotnih razmer), Vbabiški šoli (o šolanju babice Marije Horner), Terenska služba (kdaj in kje je začela babica službovati in o porodih v luči socialnih, ekonomskih in družinskih razmer), Stare metode - nova spoznanja (o počasnem sprejemanju novitet na področju nege novorojenčka in dojenčka), Skrb za sterilnost (o higienskih razmerah poroda na domu, o nevarnosti slabih higienskih razmer za porodnico), Vojna leta (porodi in porodnice v luči izrednih družbenih razmer), V času okupacije zavezniških sil (porodi in porodnice v luči izrednih družbenih razmer), Walter (zgodba o ljubezni med babico in nemškim oficirjem), Vsi otroci niso bili zaželeni (o rejništvu, incestu in zanemarjenih otrokih), Mnogim ženskam ni bilo lahko (o slabih družinskih in partnerskih odnosih v luči gmotnih in socialnih razmer), To je bilo vedno le vprašanje denarja (o vzrokih in sredstvih za splav), Zapleti (o težkih porodih in kako jih je babica rešila), Včasih sem se morala kljub vsemu smejati (zgodba o ženski, ki si je zaželela poročiti se tik pred porodom in ji je med poročnim obredom že odtekala porodna voda), Nova družina in veliko sprememb (njen drugi zakon in spremembe v poklicu), Pogovor z neko materjo (intervju z gospo Berto Reifgraber iz St. Peter-Freinsteina o kulturi rojstva nekoč), Novi trend - porod v bolnišnici, Bila je razlika med porodom doma in porodom v kliniki. ;..-w- ßojjans/te babice Marija Štaudohar: Spomini poljanske babice. Črnomelj 1995. Predgovor h knjigi spominov poljanske babice Marije Staudohar je napisala etnologinja dr. Marija Makarovič. Marija Staudohar je bila tudi pogosta pripovedovalka različnim etnologom. Spomini poljanske babice, ki jih je napisala sama, so začeli izhajati leta 1989 v časopisu Kmečki glas. V knjigi je petdeset črtic na enaindevetdesetih straneh. Večinoma so povezane z njenim poklicnim delom. Naslovi in kratka vsebina črtic: Iz mojega življenja (nekaj biografskih podatkov), Moj prvi porod (porod v luči higienskih razmer), Težko delo med vojno (poklicne dolžnosti med drugo svetovno vojno), Odrešitev (velikost njenega rajona; opis poti v bolnišnico), Revščina (oris socialnih in ekonomskih razmer v poljanski dolini), Porod pri rahitični ženi (molitev kot prošnja za srečni iztek poroda), Prestreljene noge, Kompliciran zlom golenice, Nepoznana porodnica (porod partizanke), Strašni dnevi med vojno, Nosečnice (nosečniške prepovedi), Krst (opis krsta), Vpeljevanje (opis vpeljevanja otročnic), Nega dojenčka nekdaj, Borba proti povojem, Kako so se nekdaj hranile otročnice, Rodila sta se dvojčka, Otrok mora biti prezgodaj rojen (zgodba o nezvestobi in njeni posledici), Prezgodnji porod kazen za grehe, Stara prvesnica, Mladoletničini problemi (porod mladoletnice), Mnogorodnica, Rodili sta se dvojčici, Rodila je Ciganka, Rodila je oglarjeva žena, Podivjani mož (porod v luči odnosov med zakoncema), Surovi starši (zgodba o surovem očetu), Strašni dan (porod pri tujih ljudeh), Posledice nezvestobe, Zamolčana nosečnost (porod mladoletnice), Pridi jutri, ako rte moreš danes (porod revne ženske), Zraščeniprstki (zgodba o tem, kako je oče sam operiral otroka), Rodila je drugorodnica, Mož ne sme znati za operacijo (odnos moža do žene, ki je prestala ginekološko operacijo), Spolnost in zakon, Vnetje nožnice (odnos žensk do ginekološkega pregleda), Poledica, Strah za hrbtom, Strah pod cesto, Nevarna srečanja, Krst ponoči (krst po drugi svetovni vojni), Naši rojaki v tujini, Otročka ni (zgodba o mrtvorojenem), Izprošeni naslednik (neplodnost in romanje v Trsat), Zakaj sem kradla (zgodba o gmotni stiski matere, ki je kradla jajca za hrano svoji hčerki), Porod v skednju, S srpom prerezana popkovina, Porod za grmom, Plavajoča ruta - znak srečnega poroda (porodno vedeževanje), Anže vozi zibelke (zgodba o tem, kako je našel gospodar slaboumnega ženina svoji služkinji, s katero je imel otroka). V spominih babice Marije Ovčar, Marije Homer in Marije Staudohar so opisi poroda prikazani v luči različnih družbenih in družinskih razmer. Njihova čustvovanja, ravnanja, vrednotenja, stališča in doživetja se prepletajo z življenjskimi usodami žensk, ki so prišle na dan v njihovem najbolj ranljivem trenutku življenja - ob porodu. Po naslovih sodeč, se nam na prvi pogled zdi, da v spominih ni prostora za normalno in povprečno; so zbirka nenavadnega. K temu vtisu ne pripomore toliko tematika sama - pretežno je posvečena kulturi rojstva - kot splet okoliščin, ki so pahnile ženske in njihove najbližnje v nenavadne okoliščine, ravnanja in čustvovanja. Velika nadloga sta bili neznanje in revščina ljudi, zaradi česar se je ohranjalo tradicionalno medicinsko znanje, ki je bilo tesno povezano z magijo in nad katerim babice niso bile niti malo navdušene. Se več: njihova poklicna dolžnost je bila prosvetljevanje ljudi, torej odpravljanje “vraževerja“. Spomini obravnavajo življenjske usode žensk, ki so bile družbeno zaznamovane zaradi splošnih družbenih, gmotnih, socialnih, kulturnih in družinskih razmer, zaradi zdrav- stvenega stanja, etnične in socialne pripadnosti ter kaznivih dejanj, ki so praviloma izhajala iz neurejenih družinskih razmer ter duhovne in gmotne revščine. To so bile neporočene matere, detomorilke - praviloma neporočene, revne in neprosvetljene kmečke žene iz hribovitih vasi, samske dekle, umsko ali telesno prizadeta in spolno zlorabljena dekleta, Romke, ženske iz raznih koncev Evrope v avstrijskih begunskih taboriščih, fizično in psihično trpinčene žene in tako naprej. Zgodbe so pretresljive, vendar niso nenavadne. Zgodbe nas ne zanimajo same po sebi, saj se dogajajo še danes. Zanima nas pa, kako so v tem času določene probleme in pojave reševali, vrednotili in opravičevali. Torej je naša pozornost usmerjena k stališčem in vrednotam, verskim, moralnim in pravnim normam - tako formalnim kot neformalnim - nekega zgodovinskega, kulturnega prostora in časa. Se po drugi svetovni vojni je, na primer, večina zaničevala nezakonske matere; formalno-pravno njihov status v tem času ni bil primerno zakonsko urejen. To je eden izmed razlogov, da so si ljudje, med katerimi so živele nezakonske matere, vzeli za svojo pravico, da jih na različne načine kaznujejo. Dandanes je drugače: gotovo se marsikateri nezakonski materi še primeri, da je družbeno zaznamovana, zaradi, recimo, krščanskih moralnih vrednot in stališč do predzakonskih spolnih odnosov, katerih posledica je lahko nezakonsko rojstvo, vendar pa ima vsaj formalno-pravno enake pravice kot zakonska mati. Sistem vrednot in stališč se je torej le spremenil, čeprav nekoliko počasneje kot družbene razmere in zakonski predpisi. Če ne upoštevamo specifičnih družbenih razmer ali nismo seznanjeni z razmerami, ki so vladale v vaških okoljih, npn v tridesetih letih 20. stoletja kljub nekaterim radikalnim družbenim spremembam v dominantni kulturi tega čas^i obstaja nevarnost, da si ustvarimo povsem napačne predstave. Tu mislim predvsem na stereotipe. Najbolj razširjen in krivičen je gotovo tisti, ki očita ženskam odsotnost materinske ljubezni. Če bi bilo to res, bi moral človeški rod že izumreti... Takšna predstava je nastala, ker so merili stopnjo materinske ljubezni zgolj na podlagi nege in umrljivosti novorojenčkov in dojenčkov, in sicer z vidika današnjih družbenih razmer in vrednot. Pozabili so upoštevati raznovrstne okoliščine, ki jim tudi materinska ljubezen ni mogla bid kos: revščina, neprosvetljenost, drage zdravstvene usluge, oddaljenost od zdravstvenih ustanov, izčrpanost matet zaradi kmečkih in gospodinjskih del, pomanjkanje časa z3 nego otroka zaradi udeležbe pri vseh kmečkih delih, tradi' cionalne navade in tako naprej. In posledice? Marsikateri ženska, ki je z veseljem in ljubeznijo sprejela svojega novorojenega otroka, je tudi brez sojenic vedela, da spričo revščine, pomanjkanja hrane, obleke in časa njen otrok n c bo dočakal svojega prvega rojstnega dne... In kaj, če je morebiti v prvih mesecih življenja še zbolel? Do zdravniki je bilo predaleč in njegov honorarje bil za večino previsok Se dobri dve desetletji po drugi svetovni vojni so kmečke ženske premagovale duševne in fizične napore, kakor s° vedele in mogle - tudi z brezbrižnostjo. Zato bi jim storil* krivico, če bi si mislili: "Krute matere, niti s prstom niste mignile v dobro svojih otrok!” Ob upoštevanju naštetega s1’ omenjene zgodbe iz nenavadnih prelevijo v vsakdanje. T° pa še ne pomeni, da v tem času ni bilo krutih mater, mož. žena... tematski sklopi, poglavja in PODPOGLAVJA Babiške spomine je mogoče razdeliti na dve prepletajoči se temi: na babištvo oziroma babiški poklic in na kulturo rojstva. Preden prikažem tematske sklope, po katerih sem urejala gradivo o kulturi rojstva in o babištvu, bi bilo bržkone prav, da povem, kaj pojmujem pod izrazom kultura rojstva. Že sam prilastek kultura pove, da rojstvo ni zgolj naraven, trans-historičen in transkulturen pojav, ampak je družbeni konstrukt s preteklostjo. Iz tega sledi, da je rojstvo predmet več družboslovnih ved - mogoče ga je preučevati z vidika kulturne, socialne in zgodovinske antropologije, sociologije, (historične) demografije, psihologije, prava itn. - in da je naravni pojav, ki je zgodovinsko in kulturno pogojen. Podati definicijo predmeta raziskave je potrebno, a nehvaležno dejanje. Potrebno zato, ker definicija v grobem °riše, določi problematiko oziroma predmet raziskave, in nehvaležno, ker so definicije praviloma pomanjkljive. Vendar je nekje treba začeti. Z vidika etnološke vede označujem s pojmom kultura rojstva rojstvo in z njim neposredno Povezane pojave (menstruacija, neplodnost, plodnost, spočetje, nosečnost, porod, babištvo, poporodna doba, kontracepcijske in aboritivne prakse ter sredstva, dojenje kot način prehranjevanja in kontracepcije, nega novorojenčka oziroma dojenčka do prvega leta starosti) v luči družbenih *n kulturnih danosti (političnih, ekonomskih, demograf-skih, socialnih, duhovnih) zgodovinskega prostora in časa. Poglavje končujem s prikazom poglavij in podpoglavij dveh tematskih sklopov: poroda in babiškega poklica. Ta izbor ni naključen; porodi in babiški poklic so rdeča nit habiških spominov. tematski sklop:porod. 1- Porod: 1.1.1. Kraj poroda, 1.1.2. Čas poroda. 1.2. Priprave na porod: 1.2.1. Priprava prostora, 1.2.2. Priprava potrebščin za porod, 1.2.3. Priprava potrebščin za novorojenčka. 1-3. Narava poroda: 1.3.1. Naraven porod, 1.3.2. Umeten porod, 1.3.3. Nepravilni porod, 1.3.4. Prezgodnji porod, 1.3.5. Težki, lahki porod, 1.3.6. Enojni ali mnogoteri porod, 1.3.7. Poporodne komplikacije. 1.4. Porodni položaj: 1.4.1. Čepe, 1.4.2. Sede, 1.4.3. Stoje, 1.4.4. Leže. 1-5. Porodna pomoč: 1.5.1. Strokovna: babiška, zdravniška, 1.5.2. Nestrokovna: sorodstvena. 1-6. Lajšanje poroda: 1.6.1. Pospeševanje popadkov in poroda, 1.6.2. Lajšanje porodnih bolečin. 1-7. Porodna posteljica: 1-7.1. Odstranitev porodne posteljice, 1.7.2. Uporaba in pomen porodne posteljice, 1.7.3- Popkovina (uporaba in pomen). 1-8. Porodnica: 1-8.1. Kazalci socialnega položaja: stan, starost, generacijska pripadnost, poklic, izobrazba, kraj rojstva in kraj bivanja, kraj bivanja v otroštvu, selitve, vernost, cerkvenost, narodnost, zdravstve- no stanje, 1.8.2. Kazalci materialnega stanja- re-šenost stanovanjskega vprašanja, posedovanje lastnine, stalnost in višina dohodka, socialno in zdravstveno zavarovanje, 1.8.3. Kazalci družinske situacije: število otrok, bivanje s (partnerjevimi) starši in (partnerjevimi) sorojenci v času zakonske zveze, delitev dela v gospodinjstvu, negi in vzgoji otrok, priljubljenost snahe-zeta v družini, 1.8.4. Smrt porodnice. TEMATSKI SKLOP: babištvo. 2. Babiški poklic: 2.1. Vpisni pogoji za babiško šolo: 2.1.1. Telesne in duševne sposobnosti kandidatke, 2.1.2. Starost, 2.1.3. Stan, 2.1.4. Moralna, religiozna neoporečnost kandidatke. 2.2. Šolanje: 2.2.1. Kraj šolanja, 2.2.2. Čas šolanja, 2.2.3. Predavatelji, 2.2.4. Učbeniki, 2.2.5. Izpiti in izpitna vprašanja, 2.2.6. Babiška prisega. 2.3. Dolžnosti, pristojnosti in pravice babice: 2.3.1. Babiška etika, 2.3.2. Socialno in strokovno vedenje babice, 2.3-3. Babiška oprema, 2.3.4. Nadzor babic, 2.3.5. Babiški predpisi. 2.4. Babica: 2.4.1. Kazalci socialnega-ekonomskega položaja babic: stan, starost, izobrazba, babiški honorar, babiški rajon (stopnja razvitosti prometnih povezav), socialna struktura strank, delovna doba, pokoj. BABICE SE PREDSTAVIJO Babica Viktorija Jamšek v Vipavi med obema svetovnima vojnama. Dojenček naj bi bil iz italijanske oficirske družine. Fotografijo hrani Božidar Premrl Babic ne bom predstavila samo zaradi časovne ter prostorske orientacije oz. zato, ker obravnavam njihove spomine, ampak predvsem zato, ker so njihovi biografski podatki neposredno povezani z odločitvijo za babiški poklic. Zgodovinsko dejstvo je, da so se za babiški poklic odločile že poročene ženske ali vdove iz nižjega socialnega sloja. Biografski podatki babic imajo zato vrednost socialnih in ekonomskih parametrov, s katerimi je mogoče določiti značaj babiškega stanu. Za ilustracijo navajam statistične podatke o stanu in starosti babiških kandidatk. Stan gojenk je bil od leta 1857 dalje (do leta 1953) naslednji: samska 36,3 %; poročena 47,9 %; vdova 10,4 %; ločena 0,5 %; ni razvidno pri 4.9 % (Lavrič 1953: 55). Lavrič nadalje razlaga, zakaj je bil največji odstotek kandidatk ravno med poročenimi: Veliki odstotek omoženih gojenk je v tesni zvezi s slabimi socialno-ekonomskinii razmerami, v katerih so babice živele pred drugo svetovno vojno. (...) Babiški zaslužek je bil tako pičel, da se s tem skoro ni dalo živeti. Zato je bilo zaželjeno, da je gojenka omožena in da jo živi njen mož delavec, kmet, obrtnik, uslužbenec itd. (Lavrič 1953: 56) Ravno tako so se vdove, ki so ostale same z majhno pokojnino po možu ali z nekaj zemlje, s katero so morale preživljati otroke, za babiški poklic odločile iz ekonomskih razlogov. Socialni izvor gojenk od leta 1857 do 1953 je bil dokaj raznolik. Največ gojenk je bilo delavskega stanu, tu je vštet tudi kmečki proletariat (38,5 %), kmetice so bile šele na drugem mestu (16,6 %) (Lavrič 1953: 56). Glede na to da je bilo največ kandidatk poročenih, je samoumevno, da so bile v povprečju starejše od dvajset let. Mlajših je bilo med leti 1857 in 1953 le 2,5 %. Največ kandidatk je bilo iz starostne skupine od 26 do 30 let, to je 35 %. Starost kandidatk je bila na eni strani odvisna od stanu kandidatke, na drugi strani pa od predpisanih vpisnih pogojev. Na šolanje niso radi sprejemali niti preveč mladih deklet niti starejših žena; prvih ne zato, ker še niso bile dovolj resne za odgovorni poklic, drugih pa ne zato, ker so se le s težavo naučile babiške umetnosti (Lavrič 1953: 54). Gotovo pa je, da je imel predpis, ki je predpisoval starost kandidatk, korenine v prastari navadi, da je prvotno dajala porodno pomoč mati ali babica porodnice, torej starejša ženska, ki je že rodila (prim. Scherzer 1988; Borisov 1995). SLOVENJEGRAŠKA BABICA MARIJA OVČAR, POLJANSKA BABICA MARIJA ŠTAUDOHAR IN BABICA MARIJA HORNER IZ DOLINE REKE MURE NA ZGORNJEM ŠTAJERSKEM Babica Marija Ovčar se je rodila leta 1891 v Bohovi pri Mariboru. Poročila se je z orožnikom Ignacom Stropnikom. V Slovenj Gradec sta prišla leta 1919, ko je bil njen mož premeščen tja. Kupila sta hišo. Še istega leta je mož umrl zaradi krvave griže. Ostala je sama z dvema sinovoma in hčerko ter dobivala majhno pokojnino po možu, s katero pa ni mogla preživljati svoje družine. Ravnatelj bolnišnice, dr. Vinko Železnik, je uvidel njeno stisko in ji je svetoval babiški poklic. Tako se je odločila. Imela je devetindvajset let, ko se je v šolskem letu 1920/1921 vpisala na babiško šolo. Babica Marija Štaudohar se )e rodi\ti29. 4. 1914vPred-gradu v Poljanski dolini ob Kolpi kot četrti od devetih otrok. Njeno otroštvo je bilo revno, starši so bili brez dohodkov. Kruh, mleko mast smo pridelali doma, tudi obleko smo delali doma, obutve pa ne, zato smo otroci poleti hodili bosi, v zimskih dneh pa smo bili obuti v doma narejene copate iz ovčje volne in obšite. Dokler nismo šli v šolo, nismo imeli čevljev. (Štaudohar 1995: 5) Pri sedemnajstih je sprejela službo pri trgovcu Korenu v Črnomlju. Tam je služila kot hišna pomočnica štiri leta. Zbolela je za pljučnico, posledica katere je bila astma. Za delo tam ni bila več sposobna. Nekoč je zasledila v časopisu oglas za babiško šolo in se iz eksistenčnih in zdravstvenih razlogov odločila, da se bo javila na razpis. Imela je petindvajset let, ko se je v šolskem letu 1940/1941 vpisala v babiško šolo. Babica Marija Homer se je rodila leta 1917 kot nezakonska hči dekle in hlapca. Odraščala je pri stari materi v Labotski dolini na Koroškem. Marija Horner je bila ena izmed zadnjih terenskih babic na Zgornjem Štajerskem. Končala je osemletko. Da bi se izšolala za kakšen poklic, ni bilo za misliti; šole so bile oddaljene več kot tri ure hoda, denarja, s katerim bi ji lahko plačevali bivanje v kraju šolanja, pa njeni stari starši niso imeli. Poročila se je leta 1937. S poroko sta odlašala, ker nista imela dovolj materialnih sredstev, da bi zaživela v svojem gospodinjstvu. Ko se je mož zaposlil v rudniku, ki je bil od njene vasi oddaljen 70 km, sta začela živeti skupaj v podnajemniški sobici. Padel je v vojni leta 1944. Ves čas si je želela, da bi se izučila za babico tako kot njena stara mama. To je izvedela predsednica “NS-Fraushafta“, ki ji je pomagala. Z moževim dovoljenjem, ki ga je dobila po daljšem moledovanju, se je leta 1939 vpisala na babiško šolo v Gradcu. Takrat je imela dvaindvajset let. Stroške šolanja je krila država. Za nas je zanimiva tudi zgodovina njenih prednikov po materini strani zaradi njihove socialne, poklicne in narodnostne pripadnosti ter, nenazadnje, tudi z vidika kulture rojstva. Zato jo tu podajam. Predniki. Njena stara mati je bila šestnajsti otrok neke tkalske, gostaške družine s Kranjskega. Njen praded je družino preživljal s tkanjem. Njegovi otroci so se rojevali v tujih hišah. Njena stara mama se je rodila v kašči. Prababici je pri porodu pomagala kmetica, pri kateri so se takrat nahajali. Ta je imela sina, ki je bil telesno in duševno prizadet. Želela je imeti hčerko; tako je ostala njena stara mati pri njej. Stara mati babice Marije Homer. Njena stara mati je bila stara dvajset let, ko ji je umrla krušna mati. Dve leti po njeni smrti se je z njo oženil krušni oče; to je bilo leta 1892-Leto dni kasneje se je rodila hči, dve leti kasneje še ena hči; njena mati. V naslednjem letu se je rodil še en otrok, ki pa je kasneje umrl. Bila je izučena babica, ukvarjala pa se je tudi z zdravljenjem ljudi. Njen prvi mož se je spoznal na zdravilne rastline, s katerimi je zdravil ljudi in živali in svoje znanje prenesel nanjo. Živela in delovala jev neki hriboviti vasi v Labotski dolini na Koroškem. Na šolanje jo je poslal njen prvi mož, da bi bila po njegovi smrti ekonomsko preskrbljena. Šolanje je končala okoli leta 1910 v Gradcu, stara približno štirideset let. Slovenjegraška in poljanska babica sta se za poklic odločili iz ekonomskih in socialnih razlogov; iz njunih spominov ni razvidno, koliko veselja sta imeli do svojega poklica. Babica Marija Horner se je za poklic odločila iz veselja, čeprav proti volji svojega moža, vendar ob podpori stare matere, ki je bila prav tako babica, in nacističnega režima, ki je imel na-men dvigniti nataliteto in z zvezi z njo tudi zadostno število “arijskih” porodnih pomočnic. Na koncu poglavja strnjeno navajam podatke o stanu, starosti in socialnem izvoru babic. Slovenjegraška babica je bila vdova s tremi otroki, babica Marija Horner je bila poročena in mati enega otroka (njena stara mati je bila prav tako poročena), za poljansko babic0 pa o tem nimam podatka. Ko so se odločile, da bodo postale babice, so bile vse stare čez dvajset let: Marija Ovčar je imela 29 let, Marija Štaudohar 25 let, Marija Horner 22 let, njena stara mati pa celo 40 let. Vse so bile iz nižjega socialnega — sloja: Marija Ovčar je bila hči ovdovelega kmeta in kasneje vdova orožnika, Marija Štaudohar je bila hči revnega kmeta, Marija Homer je bila nezakonski otrok kmečkih poslov, ki je odraščala pri starih starših: stara mati je bila babica, stari °če pa gozdarski delavec. babiško šolanje O šolanju je največ povedala babica Marija Horner ter mu Posvetila poglavj e In der Hebammenschule (Vbabiški šoli). Poljanska in slovenjegraška babica sta o tem povedali zelo ftialo, zato bom skušala s pomočjo drugih pisnih virov orisati nekatere značilnosti šolanja za babiški poklic med °bema svetovnima vojnama. Šolanje in vsa druga tematska (problemska) poglavja, povezana z babiškim poklicem, nas 2 etnološkega vidika zanimajo po eni strani zaradi kulture rojstva, na katero so vplivale babice s svojim znanjem in delovanjem, po drugi strani pa z vidika ženske poklicne skupine. Šolanje babice Marije Homer. Ko se je vpisala na babiško šolo, so bili vpisni pogoji naslednji: arijsko poreklo, telesno in duševno zdravje in sprejemni izpit na kliniki. V času nacizma niso sprejemali na šolanje Židinj: Če je kandidatka Židinja, je sprejem prepovedan. (Scherzer 1988: 162) Marija Horner je morala dokazati arijsko poreklo do tretje-8a kolena. Iz spominov ni razvidno, po kateri sorodstveni liniji ga je dokazovala. Glede na to, dase je vpisala, in spričo dejstva, da ne bi mogla dokazati arijskega porekla po materini liniji, smemo domnevati, da ga je dokazala po očetovi (tijen stari oče je bil Avstrijec). Ker je že imela otroka, je 01 orala pred odhodom poskrbeti še za njegovo varstvo. V varstvo ga je vzela njena mati. Šolanje se je začelo oktobra 1939. Od približno osemdesetih prijavljenih kandidatk so jih sprejeli oseminštirideset. Šolanje je bilo naporno. Poleg Predavanj so imele praktični pouk. Prvo trimesečje je bilo Posvečeno teoretičnemu pouku. Praktični pouk. V porodno sobo so smele le ob viziti. Po treh mesecih se je začel še praktični pouk: pomagale so kot 'ostrumemarke ali asistentke študentom medicine pri predavanjih; delale so še na otroškem, ginekološkem in Porodniškem oddelku. Najtežja je bila porodna praksa. ^ eđno je trajala štiriindvajset ur, dvakrat dlje kot praksa na drugih oddelkih. Začela se je z nočnim dežurstvom, ki so sledila dopoldanska predavanja in popoldanska praksa 0 sedmih zvečer. Naslednjo noč so prespale, dan pa so 2ačele s predavanji in šele popoldne so imele prvič prosto, 'meno dežurstvo so imele v porodni sobi. Nadzorovala jih If habica, ki je skrbela tudi za to, da ne bi zaspale med ežurstvom. K praksi v porodni sobi je sodilo tudi čiščenje, roti jutru so morale vse počistiti: lijake, stole in nočne po-Dolgo časa so lahko samo prisostvovale pri porodih. Jmova naloga je bila posaditi porodnico na stol, jo umiti, Preobleči in s slušalko poslušati bitje otrokovega srca na Vsakih deset minut. Pri tem jih je nadzorovala babica. V rugem šolskem letu je kandidatka prvič vodila porod pod nadzorom višje babice. Ha začetku je višja babica še držala roko pri varovanju Presredka. Najprej sem položila roko na presredek, nato Pa je položila babica svojo roko na mojo. Sčasoma sem udi to opravila sama. (Horner 1994: 59) Porode, ki so jih vodile same, so morale ustrezno pisno dokumentirati. Marija Horner je babiško šolo končala leta 1941. Leta 1944 je začela babičevati kot terenska babica v Murski dolini na Zgornjem Štajerskem. Šolanje babice Marije Ovčar. Marija Ovčar se je “štorkljinemu bataljonu” pridružila prvega novembra v šolskem letu 1920/1921. Preden se je odpravila po znanje v Ljubljano, je morala poskrbeti za varstvo svojih treh otrok. Zaupala jih je sestri. V tem letu se je na babiško šolo vpisalo devetintrideset kandidatk, sprejeli pa so jih petindvajset. Med šolanjem je stanovala v bolnišnici, kjer se je tudi prehranjevala. Gojenke so stanovale deloma v podstrešni sobi tretjega paviljona (Deželne bolnišnice ob Zaloški cesti), deloma pa v prisilni delavnici onstran Ljubljanice. Hranile so se v mestu, največ v gostilni pri Kramarju, nasproti vhoda v bolnišnico. (Lavrič 1953: 45) Marija Ovčar se je vpisala na babiško šolo leto dni po velikih spremembah: leta 1920 so podaljšali šolanje s šestih na deset mesecev in povečali število učnih predmetov. Nastopil je nov predavatelj (prof. Zalokar), ki je leta 1921 napisal nove učne skripta. Ti so zamenjali učbenik Učna knjiga za babice, ki ga je napisal dr. Alfreda Valenta pl. March-thurn. Šolska babica je bila v tem času Katarina Kvartič, ki je bila tudi urednica Babiškega vestnika in predsednica Slovenskega babiškega društva. Strokovno znanje in splošna razgledanost babiških gojenk sta se gotovo izboljšali po prelomnem letu 1919- Tej generaciji je pripadala babica Marija Ovčar. Šolanje Marije Štaudohar. V babiško šolo se je vpisala v šolskem letu 1940/1941, torej na začetku druge svetovne vojne in dvajset let po vpisu Marije Ovčar. V tem času je zopet prišlo do sprememb v šolskem sistemu, in to iz istih razlogov kot leta 1919: povečati splošno razgledanost in strokovno znanje babic. Marija Štaudohar v spominih ne poroča o šolanju. Porodništvo je še vedno predaval dr. Alojz Zalokar, šolska babica pa je bila - od leta 1926 do leta 1952 - Marija Cvikel (Lavrič 1953: 32). Leta 1927 so tečaj podaljšali z desetih na osemnajst mesecev (Lavrič 1953: 50). Leta 1930 so spremenili predmetnik. Zakon o strokovnih šolah za pomožno osebje v socialni in zdravstveni stroki iz leta 1930je določal tele predmete: anatomijo in fiziologijo človeka, porodništvo, nego novorojenčka in dojenčka, nego bolnikov, higieno, socialno zaščito matere in otroka in zdravstveno zakonodajo. (...) Praktično delo v porodništvu je trajalo najmanj šest mesecev, v negi otrok mesec dni in v negi bolnikov prav toliko. (Lavrič 1953: 34) I.eta 1932pa je izšel v vsedržavnem smislu pisan Učbenik za babice izpod peresa profesorja Franja Dursta, dr. Milana Stajica in profesorja Alojza Zalokarja s sodelavci. Učbenik je izšel v srbščini in hrvaščini, v slovenščino ni bil preveden. (Lavrič 1953: 35) Zato so slovenske babiške gojenke še naprej uporabljale skripta prof. Zalokarja. Šolanje naših babic se je razlikovalo po trajanju, predmetniku, učbenikih in seveda predavateljih. Najkrajše je bilo šolanje stare matere Marije Horner. Leta 1910, ko je obiskovala babiško šolo v Gradcu, je šolanje trajalo šest mesecev. Marija Ovčar se je izobraževala deset mesecev, Marija Hor- ner se je vpisala oktobra 1939 in končala leta 1941 (ni razvidno, koliko časa se je izobraževala, verjetno osemnajst mesecev), Marija Staudohar se je šolala osemnajst mesecev. Domnevam, davznačaju šolanjaMarije Staudohar in Marije Homer ni bilo niti po trajanju niti po obsegu učne snovi nobenih bistvenih razlik. Na podlagi ugotovitev nemškega zgodovinarja Böhmeja, ki je razdelil zgodovinski razvoj babištva - s tem pa tudi značaj porodne pomoči in porodniškega znanja - na štiri zaporedne razvojne stopnje: porodna pomoč kot oblika medsebojne ženske pomoči, porodna pomoč kot uradna dolžnost oziroma poklic, porodna pomoč tradicionalne dobe in porodna pomoč sodobne dobe (Böhme 1980; cit. po Scherzer 1988: 22), smemo reči, da spadajo babice Marija Ovčar, Marija Horner in Marija Staudohar v generacijo, ki je bila priča korenitim spremembam v babiškem šolanju, poklicu, znanju in seveda tudi kulturi rojstva (začetek obdobja porodov v porodnišnici). Te spremembe so značilne za prehod iz tradicionalne v sodobno razvojno stopnjo babištva. Kratek oris razvojnih stopenj in njihovih poglavitnih značilnosti lahko najdemo na drugem mestu (prim. Scherzer 1988). BABICA Babiški rajon. Da bi ugotovili socialni in ekonomski položaj babic, moramo poznati vrsto socialno-ekonomskih parametrov, med katere sodijo teritorialni obseg in geografska lega babiškega rajona, stopnja razvitosti prometnih povezav in struktura prebivalstva, med katerim so službovale babice. Odstotek strokovne porodne pomoči je bil povezan s stopnjo razvitosti prometnih povezav. V hribovitih vaseh in zaselkih smemo pričakovati najmanjši odstotek strokovne porodne pomoči. Babice so poklicali le v resnih primerih, v primerih pataloških porodov ali hudih poporodnih komplikacij. Prometne povezave so bile slabe, v glavnem je šlo za slabe, strme poti, v zimskem času še posebej nevarne zaradi ledu. Domov so prihajale prezeble, mokre. Po babico so prihajali peš ali z živinsko vprego; na porode pa so največkrat hodile peš ali s kolesom. Marija Ovčar in Marija Horner sta službo opravljali v hribovitih vaseh. Do cilja so imele po več ur hoda. To pomeni, da so porodnice čakale na babico tudi po šest ur. Zato ni čudno, da so mnogokrat prišle prepozno. Dostikrat sem zakasnila in prispela šele po porodu, ker me niso pravočasno obvestili ali pa me je med potjo zadržalo kaj drugega: velike razdalje, slabe poti, vreme -vse to je pogosto součinkovalo. (Hory 1989: 196) Teritorialni obseg babiškega rajona je bil določen z zakonskim predpisom (Zakon o zdravstvenih občinah, Uradni list Dravske banovine št. 41, z dne 18. 3- 1930). Meje babiškega rajona so se večinoma pokrivale z občinskimi mejami, to pa zaradi tega, ker je morala občina plačevati babicam letni pavšal za siromašne porode. Nobena izmed babic ni v spominih natančno orisala meje svojega rajona, zato jih bom skušala rekonstruirati. Marija Ovčar je bila babica mesta Slovenj Gradec in bližnjih okoliških vasi. V uvodu je napisano, da je njen rajon segal proti Pohorju, Selam, Pamečam in delu Legna ter Razborju. Gre za kraje, ki so pripadali občinam Pameče (vasi: Bukova vas /3; številka pomeni številko kraja na priloženem zemljevidu/, Pameče /4/, Selovec/1/, Št. Janž pri Dravogradu /2/), Podgorje (vasi: Graška gora /16/, Spodnje Podgorje /13/, Šmiklavž /15/, Vo-driž /14/, Zgornje Podgorje /12/), Razbor (vasi: Spodnji Razbor/17/in Zgornji Razbor/18/), Slovenj Gradec - mesto /5/, Stari trg pri Slovenj Gradcu (vasi: Gmajna /23/, Raduše /19/, Sele /21/, Stari trg/20/, Vrhe /22/), Šmartno pri Slovenj Gradcu (vasi: Brde /10/, Dobrova /11/, Golavabuka /9/, Gradišče /6/, Legen /7/, Šmartno pri Slovenj Gradcu /8/). Z gotovostjo lahko trdim, da na območju naštetih občin babiške službe ni opravljala samo Marija Ovčar, ker je zakon predpisoval eno babico na 5000 prebivalcev, na tem območju pa je leta 1931 živelo 10.203 prebivalcev (Leksikon 1931). Za isto leto razpolagamo s podatki o številu prebivalcev in babic v srezih Dravske banovine. Srez Slovenj Gradec npr. je imel 30.232 prebivalcev in devet babic, torej je na eno babico prišlo 3359 prebivalcev. Zemljevid sreza Slovenj Gradec. Na zemljevidu je označena domnevna velikost delovnega območji1 slovenjegraške babice Marije OvčcU'- Zemljevid izrisala Ildiko Pinter, absolventka arheologija Babiški rajon Marije Štaudohar se je uradno verjetno p°' krival z mejami občine Stari trg ob Kolpi. V spominih je večkrat zapisala, da je pomagala pri porodih tudi na hrvaški strani. Sploh je bila edina zdravstvena delavka na tef1 območju, zato je niso klicali samo k porodom - še posebej med drugo svetovno vojno. Veliko je bilo nesreč s strelni111 orožjem, zlasti med otroki, ki so se z njim igrali. Tako je neki fantek ostal brez prstov, drugi je bil obstreljen, tretji je bil ranjen v glavo, da je ostal na eno oko slep itn. Občina Stari trg je spadala pod upravo sreza Črnomelj Štela je 1797 prebivalcev in zajemala vasi Brezovica /Č’ Čeplje /5/, Dečina /23/, Deskova vas /17/, Dol /15/, Dolenj3 Podgora /6/, Dolenji Radenci /26/, Gorenja Podgora /7/> Gorenji Radenci /24/, Hreljin /14/, Jelenja vas /9/, Kot /21" Kovača vas /16/, Kralji /4/, Laze /13/, Močile /18/, Paka /11/, Predgrad /10/, Prelesje /20/, Sodevci /22/, Srednji Radenci /25/, Stari trg /19/, Vimolj /13/, Vrt /12/, Zadrec /2/, Zagozdac /8/(Leksikon 1931) - Sreza Črnomelj in Metlika sta imela leta 1931 25.265 prebivalcev in osemnajst babic. Na eno babico je prišlo 1404 prebivalcev, torej znatno manj kot v srezu Slovenj Gradec. Temu primeren je bil odstotek strokovne Porodne pomoči: v srezu Slovenj Gradec je bil 39,2 %, vsre-2ih Črnomelj in Metlika pa 56 %. Zemljevid srezov Črnomelj in Metlika. Na zemljevidu je označeno ozemlje občine Stari trg Kolpi, kjer je babičevala Marija Štaudohar. Zemljevid izrisala Ildikö Pinter, absolventka arheologije. barija Homerje opravljala svoj poklic v zgornji dolini reke Klure. V spominih so poimensko omenjeni trije kraji: Judenburg, Leoben in St. Peter-Freienstein. delovna doba in pokoj. Marija Ovčar se je upokojila leta i960. Pri svojem poklicnem delu je vztrajala več kot štiride-Set let. Po upokojitvi je delala honorarno še nekaj let v poslovalnici za ženske. Na svet je pomagala več kot 4000 °trokom. Umrla je leta 1975, stara 84 let. Na tem mestu je ifeba povedati, da babice pred drugo svetovno vojno niso obivale pokojnine. Zato so bile prisiljene delati, dokler niso obnemogle. {■ )Tudi hudo priletne in bolehne babice so še obiskovale nosečnice, ker so to pač morale, sicer bi se jim obetal prazen lonec. Šele ko so postale v celoti nesposobne za e'Q, seje končalo delo podeželskih pomočnic pri porodu. a v takih okoliščinah in odnosih sil ni bila vsakokratna Pomoč pri porodih ravno vzorna, je skrito že v naravi stvari same. (Hory 1989: 161) Marija Štaudohar je poklic opravljala v Poljanski dclini od leta 1941 do leta 1976. V tem času je oskrbela 1734 otrok. Marija Horner je med štridesetletno prakso pomagala pri več kot 3200 porodih. Delala je na terenu, pa tudi v več porodnišnicah, predvsem v sedemdesetih letih. Upokojila se je leta 1984. Njena stara mama, ki so jo klicali “Schindler - Muatter“, je opravljala babiški poklic v neki vasi v Labotski dolini na Koroškem tako rekoč do svoje smrti (približno osemindvajset let). Umrla je leta 1938. Babiški honorar. Višina babiškega honorarja je bila predpisana z zakonom, vendar je bil letni pavšal za siromašne porode, ki so ga izplačevale občine, velikokrat tudi edino plačilo v denarju. Še posebej to velja za vaške babice. Kmetje niso bili zdravstveno zavarovani. Zato so morali plačati pomoč pri porodu iz svojega žepa. Plačila v denarju velikokrat niso dobile, ponekod pa je bila revščina tako velika, da ga niso niti zahtevale. V navadi pa je bilo plačilo v naturi. V posameznih primerih je plačala družina, za zavarovance je skromno nadomestilo plačalo bolniško zavarovanje. Samostojni kmetje, obrtniki in uradniki so plačevali po svoji presoji. Višina in oblika plačila v praksi ni bila odvisna od predpisov, temveč od socialne in ekonomske strukture prebivalstva, ki si jo lahko predstavljamo po opisu v spominih slovenjegraške babice. Vodilni družbeni sloj so sestavljali uradniki pristojnih uradov in podjetij, trije zdravniki, učitelji meščanske šole, nameščenci na okrajnem sodišču, dva hotelirja in lekarnar. Delavski razred je tedaj štel nekaj nad sto delavcev. Mali kmetje, ki so prevladovali, so bili odvisni od gozdnega dela in so si s tem zagotavljali kurivo. Najemniki - sezonski delavci so poiskali v najem manjša zemljišča, da so posadili malo koruze, krompirja in fižola. Primanjkovalo je kruha in zabele. Dosti je bilo dninarjev in sezonskih delavcev, ki so bili redko zdravstveno zavarovani. Okraj je sprva plačeval babici letni pavšal in vsota je bila simbolična. Kasneje so vpeljali novo ureditev: občine so morale posebej plačati za sleherni posamezni primer, a tudi to so le skromno honorirali. Najnižja tarifa je bila sicer obvezna, a so se občine kljub temu z vso silo branile teh plačil. Če je šlo za neporočeno žensko, so uradniki rekli, da naj gre delat in sama pokrije stroške (po Hory 1989: 108). Kar bi z današnjimi očmi komaj mogli razumeti, sta bili brezčutnost in asocialna trdosrčnost posameznih občin, ki so odklanjale plačila za revne: “Ljudje naj si s pridnim delom sami pridobe denar, da bodo plačali babico!" Tako so ostali neplačani računi izpred štiridesetih let. (Hory 1989: 38) Pred drugo svetovno vojno je bilo babištvo pri nas svobodni poklic in babice socialno niso bile zavarovane. Da so imeli zdravniki drugačno tarifo, se razume. Slovenjegraška babica je nekoč bila priča, ko je nemški zdravnik za porodno pomoč zahteval tri tisoč dinarjev. V tem času so zahtevali slovenski zdravniki za takšen primer - kleščni porod - največ tisoč dinarjev, medtem ko je bil babiški honorar dvesto dinarjev. Velikokrat se mu je odrekla, ker ni mogla prezreti hudih gmotnih stisk hribovskih kmetov (po Hory 1989: 43). Marija Štaudohar je socialne in ekonomske razmere opisala tako: Daleč smo bili od večjih mestnih središč. Zemlja je bila razen obkolpskih ravnic slaba, kraška. In vendar je na njej še do prve svetovne vojne živelo čez štiri tisoč ljudi, Srez: Ime babice: J/^**-**'»’ ^ • Župni okraj: /ß“V* 4-* Njeno bivaliSče (občina); ß Porodni izkaz za /?- ^polletje 19 2?-. List št. /• Tckoia «Icvllk» •sr.:;.. .H, "H “”““ ko |o bi Spol lo li rs; 4M? _^L /1+Uv,\_________/-/. i///^ tf//M i /tf J j i ^ // zas? ' ' gj /jo^ldU-____5 £ ' /IciAo^u,_____| /7 ZUO ' ' m /J O l J /^.-1,/CCVCCSK,____! c/^iOo-u /UJ/ . p : /^4- ^ ^ ^4^. j o b . /S;''? . „ / £ * //^ ^ ♦o^.. . |. . 3.114*6-* ädk1!* iŽZSLtfsfiC ' l TTiTKsr \ SstU-f' p I [ _ '-fyc't\^~l3 'TJr-k.Ji ■ZA&zt/-, 'ZoZjJZ.. d I äLo,' i J j ftlr/dllfS ■uiLid.^ yX< •o ^V-W7-X^ e j <7///.'X. fk^u.: J-J 'ZaJcc^J^Il ^ Zfkk , IO/k^IU /t»&~ ' J/L^jiu\d jjtUml JLPit£. 4- jf«tX teaf£. led- j i j K^uu>t___/^.4j bs-U'ii 4 r/.k x//u~*i:_ SžuU^\ J T~ ynX^/'t*. XLsdlüd ßvt&f 3pv ^ /dL, 4 (4 &ö4i ■-“- ž^4 .1-X i« X x /|7 ^ 10 J — l ,o P lf Ir"- Porodni izkaz babice Marije Gornik iz Velikih Brusnic, Novo mesto. ki so se preživljali edino s kmetijstvom in živinorejo. Obdelana je bila vsaka ped, čeprav so bili posamezni predeli brez prevoznih poti; ljudje so znosili gnoj na glavi ali na hrbtu po ozkih stezah in v jeseni pridelek. (...) Ko se je odprla pot v Ameriko, se je utrgal pravi plaz izseljevanja v to daljno, takrat še neznano deželo. Sprva so odhajali le posamezniki, kasneje cele družine. V celi naši dolini ni hiše, ki ne bi imela svojca v tujini. (...) Najbolj pohvalno pa je, da so si vsi naši izseljenci pomagali med seboj v raznih ekonomskih stiskah in si stali ob strani. (Štaudo-har 1995: 14) V vsej dolini ni bilo tekoče vode, pri marsikateri hiši ni bilo niti deževnice. Socialne razmere so bile zelo slabe, ljudje brez dohodkov, velika revščina. (Štaudohar 1995: 6, 7) Tudi Marija Horner je povedala, da so bili ljudje revni. Stari materi so plačali porodno pomoč skoraj izključno v naturi (v času od 1910-1937), redkokdaj je dobila denar. Nekdo se ji je oddolžil z odojkom, drugi spet z vozom sena ali z mastjo itn. (Horner 1994: 22). Marija Horner bi bila rada opravljala babiški poklic v isti vasi, kjer je odraščala in bi bila tako nasledila staro mamo. Stara mati ni imela naslednice in najbližja babica je bila oddaljena od vasi dve uri hoda. Toda zanjo tam ni bilo dovolj kruha. Morala je v mesto, kjer je bilo več strank (Horner 1994: 83). Med drugo svetovno vojno so ji mnogi plačali v naturi. Babice torej niso mogle pričakovati ne vem kakšnega plačila in življenjskega standarda. Dolžnosti, pristojnost in naloge babic. Te so bile na eni strani povezane s porodniško stroko, na drugi strani pa z upravnimi dolžnostmi do babiškega poklica in državnih oblasti. Tako so si morale biti na jasnem, kaj je cilj njihovega poslanstva, kakšno naj bo njihovo vedenje do porodnic, otročnic in njihovih bližnjih, poznati so morale pravila stroke in pravne predpise, ki se nanašajo na babiški poklic in njihovo delovno področje; torej kdaj in v kakšnih primerih ne sme dati porodne pomoči ter se pri tem ravnati p0 pravilih babiške etike. Vsak izmed tu naštetih tematskih problemov (babiška etika, socialno in strokovno vedenje babice, babiška oprema, nadzor babic in babiški predpisi) terja samostojno raziskavo. Zato sem bom omejila le na tiste, ki so jih omenile babice v spominih. Marija Štaudohar je napisala, kaj jim je naročal profesor ob koncu šolanja: Vaša naloga je pomagati slehernemu človeku, ki je pomoči potreben. Pri vašem delu vas naj vodi znanje, ki ste ga pridobile tukaj v šoli, zdrava presoja in zavest, pomagati reševati, kar se rešiti da. Ne pozabite, da ste Slovenke in reševati boste morale, kar morda ne bo dolžnost vašega poklica. (Štaudohar 1995: 7) Babica je morala predvsem skrbeti za nosečnice, porodnice, otročnice in novorojenčke ter jim dajati strokovno pomoč in zdravstveno zaščito. Poleg tega je bila “zdravstveno-napredna izobraževalka ljudstva“ (Lavrič: 1949: 449)-Prijava rojstva. V kraljevini Jugoslaviji so opravili uradno prijavo rojstva in vpis pri župniku obenem s krstom. Novorojenčka je h krstu prinesla babica, ki je morala poskrbeti Kike Je leial otrok Otrok. »Iv, Koko Jo lili otrok Alt M M oa otroku videle Itake lepake AN oe Je materi med porodom pri* AN ae Je pome- kdaj, a Ciin In kdo Je pomwel? Oan In on. Iitrehlla poateljlco? AU Je moti v otrolkl poateljl molela,!» «m? Ali Je umrla, kdaj? AU Je otrok, ko Je Mia mati “SH umrl. kdaj? Posebne opombe i? 17 cTu fr P Mi- Z' «//r J r . • " • i JD.P- ///e. ■v. M. /Vo / 'zfh - •?V5~ - , riU'X; i>i d&'.sC.. k ßi.p. P.U- M* __ V / 3 */+ PPM- ■P “A.. Kr. ?/* g f ^ — 'f/7 t-fr 3 c jalfuA Nt i : l -r —- — —; ! i._ / ~ - : pfc'elas. /-rit ?),/., _ Il/tO //// rt/a -v /■tyr: to /f Pl t - J - 'TT) It./h _ ‘i/U J ‘V •“ j - I Pouk kako je pisati polo za porodni izkaz in dnevnik. Po § 35. službenih predpisov za babice je vsaka babica dolžna, pisati dnevnik, ki ga mora pokazati uradnemu zdravniku, ako ga ta zahteva, in vanj zapisovati nastopne podatke na mestu samem ali, ako bi ne znala pisati, jih dafati zapisovati. 1. Tekoča Številka poroda. Porodnice naj se navajajo ena za drugo po vrsti, kakor je bila babica klicana k njih porodom, ne pa h kakšni prejšnji preiskavi ali zaradi kakih dogodkov, dozdevnih popadkov in enakih reči. 2. a) Občina. Najprej se navede politična selska občina, v kateri je babica pomagala porodnici, potem kraj, ulica in hišna številka. b) Ime in priimek porodnice. c) Rojstno leto (starost) porodnice. čl Stan porodnice (zakonska, vdova, samica). d) Poklic (opravilo) porodnice ali njenega soproga. c) Vera. 3. Čas (da-* in ura dopoldne ali popoldne), kdaj je babica prišla k porodnici. 4. Čas (ura, dopoldne ali popoldne, dan mesec in leto), kdaj je porodnica porodila. 5. Kateri porod? Vsi prejšnji porodi, tudi mrtvih otrok in splavi se vštejejo. 6. Spol in, če mogoče, tudi ime otroka. Če je bilo več otrok rojenih, je navesti vsakega spol in, če mogoče, tudi ime. 7. V katerem mesecu nosnosti je porodila porodnica? Če bi se to ne dalo natančno povedati, je vsaj po razvitku otroka opomniti, ali je bil porod pravočasen, prezgoden (zgodnji porod) ali neugoden (splav). 8. Kako je ležal otrok ob porodu? Povedati je vsaj, ali je ležal naprej z glavo ali z medeničnim koncem (zadnjico ali z nogami) ali poprek. 9. Ali je otrok prišel na svet živ, zamrtev ali mrtev? *r 10. Kako je bil otrok razvit, n. pr krepko ali slabotno? 11. Ali so oc na otroku videle kake izpake, in katere? Zlasti je navesti telesne dele, katerih ima otrdk nad Število, katerih nima, katere Ima nad mero velike (vodena glava) ali pod mero majhne. 12. Ali se je materi pred porodom primerilo kaj smrtno nevarnega (n. pr. krči, krvavitve, zmešanosti i. e. r.) ali smrt in če ta, iz katerega vzroka. 13. Ali se je pri porodu pomagalo umetno in s čim, n. pr. s kleščami, s spravljanjem popkovine na svoje mesto, izvlačevanjem otroka, trebljenjem posteljice, kdaj in kdo je pomagal (zdravnikovo ime). 14. Kdaj se je iztrebila posteljica? (Dan in ura, dopoldne ali popoldne). 15. Ali so se primerile materi v otroški postelji bolezni (n. pr. krvavitve, zmešanosti i. e. r.) ali smrt, če smrt, kateri dan po porodu. . 16. Ali so sc primerile otroku, ko jd bila mati v otroški postelji, bolezni (n. pr. krči) ali smrt; če smrt, kateri dan po rojstvu. 17. Posebne opomnje. V ta razpredel je zlasti vpisovati, ali In kdaj je babica poslala po zdravnika, ali in kdaj je ona ali zdravnik ali kdo drugi otroka krstil v sili, ali kdaj je opravila naznanila, ki so predpisana v navodilu, 1. e. r. Te zapiske mora babica vpisati v dnevnik še preden gre od 'otroČnice, ali ako bi ne znala sama pisati, jih dati vpisati po kaki drugi osebi od besede do besede po svojih povedbah. Zapiske v dnevniku mora babica čim prej prepisati doma v porodni izkaz, ki ima iste raz-prcdelc kakpr dnevnik, in pisati pozneje podatke o nadaljnjem teku in izidu otroške postelje. O predpisanih rokih mora babica po § 36. navodila predlagati porodne izkaze po županstvu predpostavljenemu političnemu oblastvu. Razen tega mora hraniti babica dnevnik in porodni izkaz vedno čedno, ga pokazati predpostavljenemu uradnemu zdravniku, če ga ta zahteva, in prinašati s svojimi pripravami vred k bablškim shodom, na katere sc zbirajo babice po ukazu oblastva. Kadar je popisan prvi list porodnega Izkaza, mora vzeti babica nov list in napisati nanj novo zaporedno številko. Ko ji poidejo listi za porodne izkaze, mora vselej za časa zaprositi pri predpostavljenem političnem oblastvu novih tiskovin. Babice, ki zakrivijo pri vpisovanju teh zapiskov zamude in nemarnosti, se bodo kaznovale po § 37. navodila. Porodni izkaz babice Marije Gornik iz Velikih Brusnic, Novo mesto. nujne listine in podatke (Hory 1989: 29). Vse izprašane babice s pravico javnega dela so morale sleherni primer vnesti v svoj dnevnik. Podatki, ki so jih morale vnesti: o kateri (naslov, stan, starost in veroizpoved), označiti otrokovo lego, mesec nosečnosti, podroben opis poroda na-tančno do ure, kateri porod, čas, ko so poklicali babico k Porodu, začetek popadkov, čas poroda, čas poporoda (porodna posteljica), spol novorojenca, ali se je rodil živ, ima kakšne telesne napake, ali je umrl po porodu in za-kaj, zdravljenje popkovine, obiski babice po porodu. Sem le spadalo še trimesečno poročilo na temelju omenjenega dnevnika; poslati ga je bilo treba okrajnemu zdravniku ali Pristojnemu uradu (Hory 1989: 37). Podobno je ravnala babica na Avstrijskem. Vsak porod je korala vpisati v dnevnik, ki ga je oddala okrajnemu zdravniku v pregled. Dvakrat na leto so kontrolirali dnevnike in abiško opremo. Izpolnjevati pa je morala še druge obrazce 2a državne in zdravstvene urade (Homer 1994: 78). Te ob-razce, tako imenovane porodne izkaze hranijo arhivi in so ragocen vir za preučevanje. Prosvetljen atije žensk. Mnoge tašče, matere ali druge sorodnice mlade porodnice so bile prepričane, da so stare porodne navade in prakse najboljše. Do novitet so bile skrajno optične. Tako so s svojimi nasveti begale mlade noseč-1Ce> ki so se naenkrat znašle v precepu, koga ubogati, j. „ranico ali babico. Ker so bile mlade matere podrejene Se Cam’ so J'b ubogale zaradi hišnega miru. Proti temu so n m°rale boriti babice. Tako je morala najprej v dobrobit 'P zdravstvenih metod prepričati starejše sorodnice mladih mater. Med obema svetovnima vojnama in še dve desetletji po drugi svetovni vojni so se morale babice boriti proti starim nazorom o porodu in negi dojenčka, proti tabujem (ni se spodobilo govoriti o porodu, spolnosti), tradicionalnim medicinskim znanjem, prepletenim z magičnimi praksami, in dvigovati higiensko raven. Pri tem jim ni nihče stal ob strani. V mojem času, ko sem začela delo, in mnoga leta zatem, je bila babica čisto sama sebi prepuščena božja odposlanka na podeželju. (Hory 1989: 11) Podobno je položaj babic opisala neka upokojena otroška zdravnica iz Novega mesta: ,, Aja, dobro se spomnem te babce. Je bla dobra, veš kako, (...) te babce so blepravzaprav taku zapuščene, a veš, same sebi prepuščene. Strokovno zapuščene. Same so ble na terenu, delale so, kar so delale, kolikor so znale in glede na prilike v hiši. Niso imele sredstev, da bi pomagale, da bi dajale, da bi vzdrževale nego. Po letih postaneš mašina in te reve so se tidk zgarale in delale po domovih čuda. (Rožman: terenski zapisi 1995) Temu komentarju ni kaj dodati. Nekaj dogodkov v zvezi s prosvetljevanjem je zapisanih v knjigi spominov slovenjegraške babice. Morala sem pač začeti z abecedo o porodu. O tem celo ženske iz tako imenovanih “boljših domačij" niso imele niti najmanjšega znanja. Porod je bil zanje bolj versko čudo, čeprav ne neomadeževan, a še zmeraj dogodek, pri katerem bi moral morebiti sodelovati celo sam sveti Duh. Manjkajoče preprosto znanje so nadomeščali z nevarnim črnim čarovništvom... Ni bilo ravno ljubo, če si spraševal o porodu, ko si hotel pridobiti več poučenosti o njem. Ženskam, ki so bile sploh pripravljene sprejemati moja pojasnila in so se za to zanimale, sem morala tisočkrat razlagati potek normalnega poroda. Mnoge od njih so predajale naprej ta svoja znanja, (...) in to svojim hčeram, sestram, tu in tam celo širšemu krogu bližnjih znancev. (...) Mojbog, kolikim nerodnim ženskam, kisobile bolj zabite kakor divje koze, sem brala z obrazov, da jim je hudo, ker me sploh poslušajo; že vnaprej niso verjele mojim besedam. Kajpa je večini od njih bilo mar, ali se bodo otroci rodili po 250 ali 300 dneh! Ni bilo lahko ženske pripraviti k čistoči. Kar zadeva zdravstveno nego, so bile mnoge izmed njih skoraj nedostopne za pouk. Isto velja za povijanje. “Kakšne neumnosti pa nam boste še natvezili, ” so rekle starejše vaške avtoritete. In dalje: "Svoje otroke sem zmeraj trdno povijala. Le poglejte, kakšne ravne ude so vsi dobili. ” (...) Dokler sem bila v hiši, so pustile tako, kakor sem povila. Brž ko sem zapustila stanovanje, so otroka spet po navadi svojih starih mater trdno povile. (Hory 1989: 187-190) Etika. Molčečnost je bilo pravilo, zapisano z veliko začetnico. O primerih ni smela razlagati drugim. Zato v spominih ni niti enkrat omenjeno ime kraja. Slovenjegraška babica je nekoč pomagala pri porodu ženske, okužene s sifilisom. Otrok se je rodil mrtev in telo je bilo razmehčano. Pri porodu so pomagale tudi sosede in mož. Vzroka te nesreče ni smela pojasnjevati niti možu niti sosedam. Zato se je zlagala, da je porodnica najbrž padla med nosečnostjo (po Hory 1989: 25). Babiška oprema. Po vsebini babiške opreme lahko sklepamo o razvitosti porodniškega znanja neke dobe. Vsebina babiške opreme je bila zakonsko predpisana. Podatke o tem, kaj je babiška oprema vsebovala, najdemo v babiških predpisih. Opremo je vsake toliko časa preveril pristojni zdravnik. Kupiti so jo morale babice. Vsebino babiške opreme sta opisali Marija Ovčar in Marija Horner. Slednja je podala primerjavo med svojo opremo in opremo stare matere. Že med obiskovanjem šole smo pripravnice v mesečnih obrokih odplačevale predvideno vsoto, da smo ob sklepu hkrati s spričevalom prejele tudi babiško torbo. Torba je bila iz usnja, v njej je bilo več lepo pokromiranih škatel za zdravstveno orodje, za ščetko za roke, gumijaste rokavice, cevke za umetno dihanje, peščena ura, naravnana na deset minut, ker sije bilo treba prav toliko časa umivati roke. Za odvzem seča sta bila še dva katetra, gumijasti in kovinski. Tekočina z razkuževalno tekočino, lizolom, s katerim so si razkužile roke in spolne organe porodnice. Škatla z vrvico za podvezovanje popka. Pred uporabo je bilo treba prekuhati vse obveze. Umetno nadomestilo za bradavice in črpalke za mleko, če so se bradavice ugrezale. Bela, čista halja. (Hory 1989: 37) Po šolanju je morala kovček z opremo kupiti. Bil je precej drag. Vsebina kovčka: lesena slušalka, zavite škarjice za popkovino, dve sponki za popkovino, ena majhna kromi-rana škatla za shranjevanje sterilnih povojev za popek, zložljiva tehtnica za novorojenčka in metrsko merilo, škarje za prerezanje presredka, pinceta, dve večji skledi iz emajla, utripomer, ena velika in ena mala krtačka za umivanje rok, termometer, steklenica z dezinfekcijskim sredstvom s pripadajočo merilno posodo, steklenica alkohola, klistir, komplet inekcijskih igel, gumijaste rokavice, gumijasti predpasnik, beli predpasnik, bela kapa, brisača, gumijasto plat-_ no za porodno posteljo, kromirana škatla z injekcijskimi ampulami, sredstva za pospeševanje popadkov, ustavljanje krvavitve, pospeševanje krvnega obtoka, kapljice za oči za novorojenčka in sesalec za sesanje sluzi iz dihalnih poti novorojenčka (Horner 1994: 73, 74). Oprema njene stare mame je bila bolj skromna: škarje za prerezanje popkovine, povoji za popek, pribor za klistiranje, slušalka, hoffmanove in kamilične kapljice in čaj iz rženih rožičev (Homer 1994: 82). Stranke in socialno vedenje babic. Zgledna babica je vljudna, postrežljiva, vestna, skrbna, preudarna, potrpežljiva, požrtvovalna, marljiva, molčeča, poštena, skromna in trezna (Lavrič 1949: 449). Same velike zahteve! Četudi so babice imele vse naštete lastnosti, jih vsi niso sprejemali. Pri tem je bila še posebej pomembna starost in videz babice. Starejši babici so bolj zaupali. Jasno, saj so jo že poznali: bila je že pri mnogih porodih in se je dobro izkazala; nekoč je pomagala materi, sedaj njeni hčeri. Sčasoma pa sem še postajala nekakšna neizogibna tradicionalna ustanova, ki so se je ljudje navadili in nekaj dali nanjo. (Hory 1989: 213) Mariji Horner na začetku njene delovne dobe niso zaupali; za okus strank je bila premlada. Sele ko jo je ženskam priporočil mestni zdravnik, ki so mu zaupali in ga spoštovali, so jo ženske sprejele. Ker je bila edina babica, so jo, hočeš nočeš, dale poklicati k porodu. Če je bila pred porodom še nezaupljiva, je bila po porodu drugačnega mnenja. Začel se je širiti glas o dobri, mladi babici. Tako so jo dokaj hitro sprejele (Horner 1994: 66). Tudi jih niso sprejeli vsi enako veselo. Sprejem je bil odvisen od družinskih razmer porodnice. Če je bila porodnica neporočena, so babico običajno sprejeli jezno in hladno. KULTURA ROJSTVA V tem poglavju bom prikazala gradivo, ki se nanaša na porod. Tudi babice so namenile tej tematiki največ pozornosti. Zato ne bo govora o krstnih šegah, vpeljevanju, poporodni dobi, nosečnosti in negi novorojenčka in spolnosti, čeprav so spregovorile tudi o tem. Porod. Do sredine petdesetih let 20. stoletja je bil porod v vaških skupnostih na domu. Po tem času pa je tudi vse več kmečkih žensk rojevalo v porodnišnici. Ker je velika večina spominov posvečenih prav porodom, vseh primerov ne bom mogla prikazati, izbrala bom samo nekatere. Priprave na porod. Po strokovnih pravilih porodničar-stva naj bi nosečnica v zadnjih tednih nosečnosti pripravila vse potrebno za porod. Priprave so se nanašale na izbiro ir* opremo porodne sobe, izbiro porodne postelje, nabavo perila in porodnih potrebščin za porodnico ter potrebščin za novorojenčka. Porodna soba naj bi bila velika, mirna, zračna in topla. Odstranili naj bi vse nepotrebno pohištvo, v sobi je smelo ostati le najnujnejše: postelja, posteljna omarica, miza, trije stoli in omara. Pred porodom so morali sobo prebeliti in očistiti. Izbrali naj bi tudi osebo, ki b° pomagala babici med porodom pri pomožnih delih. Perilo^ ki naj ga nosečnica pripravi za porod: 12 rjuh, 6 prevlek, 0 spredaj odprtih srajc, 2 volneni jopici, 6 brisač, 6 prtičev, 12 žepnih robcev, 4 trebušne T-pasove. Druge potrebščine, ki naj bi jih pripravila, so bile: 250 g lizola, 100 g 70 % alkohola, 50 g jodove tinkture, 100 g mila, 100 g pudra, 10® g belega vazelina, 250 g sterilne vate, 50 sterilnih staničevin-skih predlog, zavitih v gazo, 2 kosa nepremočljivega platna, 1 telesni termometer, 2 umivalnika, 2 vrča za vodo, 1 posteljna posoda, 1 vedro za odpadke, 1 ledvičasta skleda, pribor za osebno nego (Lavrič 1949: 166-169)- Takih priprav si zaradi gmotnih razmer in zaradi neprosvetljenosti ni omislila nobena kmečka ženska. Sobe niso posebej pripravljali, morda so kje poribali tla. Pod porodnico so podložili stare krpe ali rjuhe ali odeje, celo samo slamo... Če so Poklicali k porodu babico, je ta pod njo položila nepremočljivo gumijasto platno, ki je bilo del njene opreme. Dvanajst rjuh, šest prevlek - vprašanje je, koliko rjuh so sploh premogle posamezne družine. Spalne srajce niso bile tako v navadi; mnoge niso imele spodnjega perila. Stani-čevinskih predlog niso poznale, namesto teh so uporabljale stare cunje, tistim, ki niso imele spodnjih hlač, pa je čišča tekla kar po nogah. V nekaterih krajih je bila voda velik Problem, npr. v Suhi krajini, Beli krajini itn. Tu babice niso ‘meleza porod najnujnejšega, namreč vode. Po vodo je bilo treba k vaškemu vodnjaku ali na studenec; mnogi moški so n e radi šli po vodo, ker je bilo to žensko delo. To je zato °Pravila tašča, starejša hči ali katera druga sorodnica ali s°seda, ali pa je tik pred porodom za vodo poskrbela porod-nica sama. Kot razkuževalno sredstvo so uporabljali žganje, nekatere premožnejše, ki so končale meščansko šolo ali gospodinjski tečaj, so poznale še hipermangan in so ga Praviloma imele za nesrečne primere. Marija Horner je '^Pričala, kaj je lahko zahtevala od porodnic spričo težkih v°jnih časov in revščine. Tistim nosečnicam, ki so se pri njej oglasile zaradi napovedi poroda, je naročila, naj za porod Pripravijo laneno rjuho, ki naj jo dobro prekuhajo, zlikajo m zavijejo v papir. Več od njih v tistih vojnih časih ni mogla Zahtevati, ker v trgovini ni bilo mogoče ničesar dobiti. Po v°jni pa jih je prosila, da priskrbijo za porod dva kilograma stančevine, nekaj borove vode, s katero je umila oči novoro-jcrtčku in razkužila materi bradavice, otroško kremo, °troško olje in puder (Horner 1994: 90). Porod v luči gmotnih, socialnih in Higienskih razmer Težava je bila v prostorski stiski, saj je edini prostor družina uporabljala za dnevni prostor, kuhinjo in spalnico, v njem pa je bilo tudi svojeročno sestavljeno ognjišče. Niso imeli umivalnika, le eno srednje veliko glinasto skledo, v kateri so na mizo postavljali hrano. Uporabila jo je za svojo operacijo in zato jo je razkužila z lizolom. To je zelo ujezilo moža porodnice, ker je bila odtlej neuporabna za jelo. Ni pa izkazal nobene hvaležnosti, ker je rešila ženo smrti. (Hory 1989: 45, 46) Rodila je neporočena dekla. Delala je kot dninarica pri grofu. Porodnica je ležala na leseni, s slamo napolnjeni Postelji, v borni koči, kjer so spale dninarke. Porod se je začel ponoči in maternica se je pretrgala. Babica je Poslala po zdravnika, kar ne bi smela brez izrecnega dovoljenja veleposestnika. Za novorojenčka ni imela Pripravljenega ničesar. Babica ji je prinesla rabljene rjuhe in spodnja krila, iz katerih je naredila plenice. Četrtega dne je babica hotela preobleči posteljo in zamenjati slamo. Na tisoče črvov je bilo v njej! Žensko in otroka 50 začasno položile na tla. Rodila je na črvivem ležišču, na stranišče hodila z odprto rano v smrdljivo leseno arakico in vendar ji ni bilo nič. (Hory 1989: 49-55) Mož porodnice je prišel po babico. Po polurni hoji sta P sta do borne bajte na mestnem obrobju. V edinem niz- kem, majhnetn prostoru je bilo precej temno, kerje dejala svetlobo le ena sama petrolejka. Porodnica je ležala na edini postelji; vzdolž daljše stene je bila nastlana slama, na kateri so spali otroci. Pokriti so bili s starimi odejami in z umazaninmi ponjavami. V drugem kotu je stala omara; v četrtem pa je bilo odprto ognjišče. Možu je zaukazala, naj zakuri. Bilje pripravljen pomagati. Težava je bila, kako porodnico ločiti od otrok, da ne bi bili priča porodu. Naredila je zasilno zaveso. Tudi porod?tica je doumela zadrego položaja, stisnila je zobe ob bolečinah in si na usta pritiskala rjuho. (Hory 1989: 109-110) Koje krčmarica slišala, kam sta natnenjena, jo je potegnila na stran. Bila je seznanjena z razmerami na kmetiji. Svetovala je, da bi ponesla s seboj dve rjuhi, ker kmečki ljudje v hribih leže na goli slami. Kakšna sramota bi bila, če bi bilo treba kasneje poklicati župnika ali zdravnika in bi ga sprejeli nepripravljeni. Prvi vtis je bil presenetljivo prijeten. Pred nami je štrlela velika, zidana zgradba, pravi kmečki dvor na samem pobočju hriba. Drugačna pa je bila notranjost. Bila je preprosta, zanikrna, neurejena kmečka hiša. Na desni strani dnevnega prostora, ki je bila hkrati spalnica, so bile postavljene druga ob drugi tri postelje. Ob nasprotni steni sta stali še dve. Devet otrok se je pognalo na pet postelj. Porodnica je ležala na šesti postelji v prostoru, med kriki otrok. Pričakovala je desetega otroka. Ležala je na slami, na postelji ni bilo posteljnine, blazine in žimnice. Na slami je ležaja - na grozo babice - popolnoma naga. Žena je bila umazana, blatna in je smrdela. Najprej jo je umila, zato je uporabila svoje milo, ker ga pri hiši ni bilo. Opazila je, da se porodnica večkrat popraska po notrajni strani stegen. Vzela je povečevalo in presenečeno ugotovila, da ima garje. Porod so motile le zunanje okoliščine: v hiši ni bilo rjuh niti plenic. Tudi opranih čistih cunj ni bilo. Tako ni imela ničesar, kar bi lahko podložila pod porodnico. Zato so se na lepljivo otroško kožo prijeli nešteti koščki slamnatih stebelc, ki jih je s težavo odstranila, saj so varčevali z vodo. (Hory 1989: 115-116) Mnoge nezakonske matere, ki so se udinjale pri kmetih za dekle in tam niso bile deležne usmiljenja svojih gospodinj, dejansko niso imele prostora za porod. Take reve je babica, stara mati Marije Horner, pripeljala na svoj dom, kjer so v miru rodile (po Horner:1994: 2). Veliko jih je rodilo v hlevu ali kakem drugem gospodarskem poslopju brez pomoči. Notranjost bivalnega prostora hiše. V takih in slabših prostorih so potekali porodi kmečkih žensk še v prvi polovici 20. stoletja. Razglednica, izdal Higijenski zavod Ljubljana. Hrani: Fotodokumentacija Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. GLAŠNiKŠED37/l997/ št. 4 13 Rodila je dekla. Zgodaj zjutraj je odšla svinjarica počistit svinjake. Nato je šla po steljo. Naenkrat je slišala tiho vekanje, ki je prihajalo izpod kupa slame. Najprej je pomislila, da je njihova mačka tu skotila mladiče. Koje odgrnila slamo, pa je zagledala novorojenčka z odgriznjeno popkovino. Mater so našli na njivi; pobirala je krompir. Za njo se je vlekla krvava sled, ki pa je ni opazil nihče. Oče otroka je bil kmet, pri katerem je služila. To se je zgodilo leta 1935 v neki vasi v Labotski dolini na Koroškem. (Horner 1994: 3, 4) Priprave na porod, velikost in snažnost porodnega prostora so bili odvisni od gmotnega stanja družine: od števila postelj, rjuh, bivalnih prostorov, družinskih članov na eno posteljo, od socialnega statusa. Za 19. stoletje lahko te podatke črpamo iz matičnih, družinskih in zemljiških knjig ter iz franciscej-skega katastra v kombinaciji z drugimi pisnimi viri (oporoke, ženitne pogodbe itn.). Za prvo polovico 20. stoletja je mogoče računati tudi na ustne vire. Sogovorniki, rojeni med letoma 1915 in 1925, nam lahko posredujejo podatke za konec 19- stoletja, ki so jih kot izročilo prejeli od svojih staršev, generacije, rojene približno med letoma 1885 in 1900. Do sedaj je bilo v etnologiji o rojstvu veliko povedanega, toda zgolj z vidika šeg, kjer socialnega in ekonomskega vidika, žal, niso upoštevali (ali pa le izjemoma). Tako npr. ne vemo, katerega izmed bivalnih prostorov so največkrat preuredili v porodni prostor - ali je bila to velika hiša, mala hiša ali kamra-, po kakšnem kriteriju so izbrali porodno sobo, ali so zaradi miru raje izbrali manjšo kamro, ali so zaradi velikosti raje izbrali veliko hišo ali malo hišo, ali pa so zaradi miru in prostorske stiske izbrali gospodarsko poslopje, npr. kaščo, kar po podatkih, ki sem jih zbrala na Dolenjskem, ni bilo redko. Gradivo o šegah ima vseeno neprecenljivo vrednost: rojstne šege so idealni vzorec družbeno zaželenega, vodilo, kako naj bi potekalo rojstvo - od spočetja do krsta novorojenca in vpeljevanja otročnice. POROD V LUČI DRUŽINSKIH IN PARTNERSKIH ODNOSOV S porodnico sočustvujejo in se veselijo njeni družinski člani in babica. Stopnja sočustvovanja in veselja pa seveda ni bila enaka pri vseh družinah. Porod je specifična situacija, v kateri še posebej pridejo do izraza družinski odnosi: dobri ali slabi. Žena nadučitelja, tudi sama učiteljica, je pričakovala prvega otroka. Mož se je obnašal brezčutno. Stanovanje je bilo v šolskem poslopju: kuhinja, dnevna soba in spalnica. Prišla je ob polnoči, kar je moža hudo jezilo, tako da se je že na vratih babici opravičeval, ker njegov otrok prihaja na svet ob neprimernem času. Stanovanje ni bilo zakurjeno, bila je huda zima. Porodnica je ležala v hladni sobi, le na mizi je ležalo nekaj plenic. Popadki so bili vedno hujši, kar je povsem normalno. Mož se je tega očitno zavedal in se začel slačiti. V stranski sobi je imel pripravljeno ležišče. Žena je začela stokati. To gaje razjezilo, zato je prihrumel v sobo in jo nahrulil, da naj bo tiho. Babicaje bila zelo presenečena, da se lahko nadučitelj tako vede. Morala je celo sama zakuriti, da se ne bi otrok in porodnica prehladila. (Hory 1989: 59-62) Šele na poti ji je povedal, daje otrok pravzaprav že rojen. Le žena ima napade slabosti in hudo krvavi. “Pod posteljo porodnice je tekla kri - brez pretiravanja - tekla je v potoku k vratom. Ležala je na postelji, na umazani žimnici čisto brez življenja. ” Odšla je v kuhinjo in zahtevala od njenega moža, da nemudoma pripravi voz, s katerim bi spravili ženo v mesto. Odgovoril ji je, da sedaj ne gre nikamor, ker je utrujen. Potem se je obrnila na njegovo mater. Zelo se je razjezila in odklonila pomoč, ker mora nakrmiti živino, nahraniti otroke itd. Soseda, ki je bila tam, jo je prav tako odkurila z izgovorom, da ima veliko dela na njivi. Z veliko muko je prepričala njegovo mater. Med tem časom je ženo pripravljala za odhod, bila je umazana. Pripeljali sojo v bolnišnico. Ravno ko ji je zdravnik hotel vbrizgniti inekcijo, je izdihnila. Zapustila je pet otrok. Babica je bila hudo pretresena, ni mogla doumeti, da mu je bilo več do živine kot do žene, ki mu je rodila pet otrok. (Hory 1989: 70-75) Živela sta v leseni gozdarski lopi. Prostorje bil temačen, na mizi je gorela petrolejka. Žena je ležala na postelji vsa objokana in bleda, med nogami pa je ležal novorojenček. Že zdavnaj je rodila. Ko je dobila popadke, to je bilo že dopoldne, je poslala moža po babico. Ta pa seje spotoma ustavil v gostilni in tam tudi ostal. Igral je karte in pil. Šele popoldne se je spomnil, po kaj je pravzaprav šel na pot. Imela sta že dva majhna otroka. Bila sta lačna in jokala sta na ves glas. Babica seje najprej zdrla na moža, nato je oskrbela porodnico. Ker so se ji otroci smilili, je ostala in jim skuhala še večerjo. Cez noč je ostala pri otročnici. Ženska ji tega ni nikoli pozabila, bila ji je zelo hvaležna. (Horner 1994: 102, 103) Poklicana sem bila kprvesnici zunaj svojega delovnega območja. (...) Ko sem prišla v hišo, je mož kričal nekako takole: ”Ko te je tvoj šocl speljal in te pustil, si se trudila ujeti mene. Ti misliš, da sem tako neumen, da tega nisem pogruntal, ampak to boš že plačala, pa še kako.” (...) Skočil je k postelji in jo hotel vreči z nje. (...) Odprla sem vrata in mu ukazala takoj iz sobe. Tedaj je žena sama skočila iz postelje, hotela je zbežati. Ko je vstala, ji je odtekla plodovnica. (...) Žena sredi močnega popadka ni mogla narediti koraka, počepnila je in otrok je padel v mlako plodovnice in krvi. Smrtno bleda je obležala. (...) Mož je jokal nad ženo. "Poglej me, poglej me!" je prosil. (Štaudohar 1995: 48, 49) Odnos nekaterih mož do žena je bil res slab, v kritičnih situacijah pa je to še posebej bodlo v oči. Babice so bile presenečene, kako malo sočustvovanja in nesebične pomoči so pokazali mnogi možje pri rojstvih tudi njihovih otrok. Iz njih je prav dostikrat seval hlad. Žene so, kadar so zaznavale duševno podporo svojih mož, pogumno premagovale pO' rodne bolečine. BabicaMarijaHorner jih je skušala z zvijačo pritegniti, da bi sodelovali pri porodu. Ko je pričela babi' čevati, večina moških ni hotela biti zraven. Nekateri so odšli od doma in prišli šele čez čas nazaj, ko je bil porod že mimo-Nekateri pa so ostali doma in čakali zunaj. Po tem je babic3 sklepala, da jim žena nekaj pomeni. Može, ki so ostali dom3; je skušala zaposliti. Najprej jim je ukazala segreti vodo, skuhati kavo, poskrbeti za otroke, če sta jih že imela, ko p3 je bil porod že tako daleč, da je porodnica že rojevala, ga )e poklicala v sobo in prosila, da naj ji pomaga. Prime naj ženo, da se bo lahko nanj naslonila, da bo lahko lažje in močneje pritisnila, ko bo nastopil odločujoči popadek. Ko je bh otrok rojen, ga je še neokopanega hitro zavila v brisačo h1 ga izročila otrokovemu očetu. Skratka, prizadevala si je, d3 bi pri porodu sodelovali tudi možje oziroma očetje. Tistim, ki so to povabilo sprejeli, ni bilo žal (po Horner 1989: 68)- Kraj PORODA: POROD NA NENAVADNIH KRAJIH Velikokrat je bilo že slišati, kako so prej ženske rojevale kar na njivah, ob cesti, na travniku, v gozdu in še kje. Vse to je res, vendar so bile to izjeme in ne pravilo. Rojstne matične knjige so vir, iz katerih je mogoče dobiti natančne Podatke o številu takih primerov. Opraviti imamo s psevdo-zgodovinskim spominom, ki deluje kot stereotip. Ljudje so si pripovedovali zgodbe o porodih na nenavadnih krajih ravno zato, ker je bilo to nekaj posebnega. Tudi babice nam Poročajo o takih primerih. Klicali sojo na samotno kmetijo v hribih. Do tja je bila speljana žičnica, ki je imela vagon za eno osebo. Od postaje do kmetije je bilo še pol ure hoda. Porod ni šel nikamor. Bila je mnogorodnica, rodila je že sedem otrok. Zato se je babica bala. Svetovala je, da jo odpeljejo v bolnišnico. Takrat so imeli ljudje predstavo, da ko enkrat greš v bolnišnico, ne prideš več živ domov. Tako se je porodnica branila. Namesto nje je odločil njen mož; gre v bolnišnico. Vpregel je vola, na voz so vrgli “štrozak” in nanj položili porodnico. Ko so prišli do žičnice, sta v vagon vstopili babica in porodnica. Za njima naj bi prišel fant s njeno opremo. Toda, ko sta bili na pol poti, je nenadoma porodnica dobila močan popadek in rodila je. Babica je otroka komaj prestregla. Položila ga je v krilo in ga nekoliko zavila vanj. Ko sta se bližali postaji, je kričala na stražarja, naj hitro prinese odejo. Temu se je posvetilo, za kaj gre, saj je vedel, da je šla na porod. Porodnico so položili na odejo in čakali na fanta z opre-nio. Šele potem ju je lahko ločila. Mati je bila neizmerno vesela, ker ji ni bilo treba v bolnišnico. Potem sta šli nazaj v vagon, se peljali do postaje in z vozom do doma. (Horner 1994: 113-115) Rodila se je na njivi, ko je mama žela ajdo. Na svet je prišla tako naglo, da mama ni mogla zbežati domov. Padla je na njivo. Žanjice so videle, kaj se je zgodilo. Gospodinja jo je dvignila, soseda pa je kar s srpom prevezala popkovino. Mama je kar čepe čakala, da se je vodila še posteljica. Gospodinja jo je obrisala kar s travo. Pospremile so jo domov, gospodinja pa je otroka nesla kar v predpasniku. Posteljico so zakopale na njivi. To je babici pripovedovala tašča neke porodnice, ker je menila, daje preveč natančna in čista (Štaudohar 1995: 84, 87). Šla je žet ajdo. Večkrat je morala v grmovje na potrebo. Zenske so se spraševale, kaj ji je. Pred poldnevom je zopet morala. Tokrat je nekaj nesla v predpasniku. “Saj slišite, kaj nosim, ne da se skriti. ’’ Rodila je nezakonskega otroka. Oče otroka je bil v Ameriki. Mati jo je dan za dnem kregala in zmerjala. Šla je za njim v Ameriko, ko sin še ni bil star leto dni. Tam sta dobila še dva sinova in hčerko. (Štaudohar 1995: 87) Imeli so leseno hišo in nič svoje zemlje. Možje bil holcar, delal je oglje. Ona je hodila delat kmetom. Holcarji so si naredili lesene barake, kjer so prebivali v oddaljenih gozdovih. Včasih so jim žene nosile hrano. Tam so ostali cel teden. V visoki nosečnosti, tik pred porodom, si je naložila v jerbas hrano in v spremstvu hčerke možu nesla v gozd hrano. Babica ji je to odsvetovala, češ kaj boš sto-n!a’ če dobiš popadke na poti. Upala je, da se to ne bo zgodilo. Ker je bila sama doma, se je dogovorila s sosedo, a bo šla po babico, če bo ponoči, če bo pa podnevi, bo Poslala hčerko. Čez dobri dve uri je vsa zasopihana k ------lci Pritekla hčerka, da mora takoj z njo v gozd, da mater hudo boli. Vzela je nekaj plenic, dve rjuhi in srajco zanjo ter odejo. Ko sta prišli, je otrok bil že rojen. Ležala je na senu, pokritem s staro odejo. Mož: "Nisem ji naročil, naj pride gor... ” Čakali so na babico, otroka še niso ločili od matere. Bilo jo je sram, daje rodila v gozdu. Naročila sta voznika, ki sta mu zaupala, da ne bo povedal, kaj se je zgodilo. Doma ji je babica skuhala večerjo, uredila porodnico in otroka, sosedo pa naprosila, da bo čez noč pri njej. Drugi dan je že vstala in opravljala gospodinjska dela. (Štaudohar 1995: 44-47) Porodi in izredne družbene razmere (vojna). Klicali sojo k porodu kmetice manjšega kmeta. To je bil rjun tretji otrok. Oče ga ni dočakal. Obsodili so ga na smrt, ker ni hotel v vojsko. Bil je pripadnik verske skupnostiJehove priče, ki prepoveduje ubijanje. Rojstvo je bilo v znamenju velike žalosti vseh družinskih članov. Zenske niso ustrelili samo zaradi treh otrok. (Horner 1989: 108, 109) Babica je opisala, kako so se odvijali porodi v begunskem taborišču. Opisuje porode nemških begunk iz Rusije, Romunije, Jugoslavije in izseljenk iz Ukrajine, Poljske, Rusije. V taborišču je bila preurejena ena baraka v zasilno porodno sobo. V tem taborišču je pomagala pri približno 800 porodih. Z mnogimi družinami je ohranila stike še po vojni. PORODNICE Smrt porodnice zaradi izostanka strokovne porodne pomoči. Porod mlade kmetice na samotni gorski kmetiji, oddaljeni tri ure hoda. Po njo je prišel neki tnladenič. Ko je prispela, je na vratih čakal kmet, mož porodnice. Odpeljal jo je v gospodarsko poslopje, “Stöckl", ki je imelo le en prostor. Med potjo ji je razlagal, da seje otrok rodil že včeraj zvečer, popkovino mu je prerezala njegova mati. Ko sta vstopila v sobo, se je zgrozila. Po prostoru se je širil sladki duh po sveži krvi! Porodnica je ležala vsa bleda na postelji, pokrita do vratu. Bila je mrtva. Izkrvavela je. Kri je pricurela skozi posteljo na tla. Babica je iz obupa kričala na oba. Ker se tašča ni razumela s snaho, ni dala poklicati zdravnika. Šele zjutraj, ko je mož ugotovil, da mu žena ne odgovarja na vprašanja, je poslal po njo. Novorojenčka, kije ležal v zibelki v kuhinji pri ognjišču, je oskrbela stara mati. Skopala ga je in oskrbela popek. Babica ju je prijavila. Oba sta bila kaznovana. Vzrok smrti je bil banalen: izkrvavela je zaradi neizluščene porodne posteljice. (Horner 1994: 104, 105) Babica je odklonila pomoč, ker je imela gnojno okužbo na prstu. Starejša babica iz mesta pa ni hotela iti, ker je bila vas oddaljena več kot dve uri hoda. Babici iz sosednje vasi porodnica ni zaupala, ker je bila domačinka. Porodnica je nato pristala na babico-domačinko. Ugledala je strašen prizor; posteljica je bila porodnici iztrgana z maternico vred. Kriknila je in vprašala sosede, kaj so delale z njo. "Nič, porodnica je hudo krvavela. Otrok seje hitro rodil, ona pa je še krvavela; sama je zaukazala: "Potegnite, potegnite žnorco! “ Babica je pokrila porodnico in zaukazala, da pošljejo po zdravnika, čeravno je bila že mrtva. Babica je imela srečo, ker je imela res gnojen prst, vendar jo je kljub temu zelo pekla vest. Porodnica je zapustila šest otrok. Babica se je morala zagovarjati na sodišču. Bila je spoznana za nedolžno, ker je zdravnik potrdil, da je res imela gnojno okužbo na prstu. (Hory 1989: 142-143) Telesno prizadete porodnice. Mati in hči sta na garah pripeljali žensko. Na garah je ležala z vrvjo privezana telesno prizadeta ženska, verjetno z Basedoivo boleznijo. Okoli vratu so ji visele golše vseh velikosti. Na vizito so tokrat prišli vsi zdravniki, kolikor jih je bilo v hiši, saj se je izvedelo, da gre za posebnost, kiji ni primere. Bila je tik predporodom. Nihče ni mogel razumeti, kdo se je lahko spozabil nad tem nesrečnim bitjem. Rodila je mrtvega, spačenega otroka. Zanosila je z nekim potujočim piskrovezcem, doma iz Bačke. Pri njih seje zadrževal sleherno leto dan ali dva. Z njo je bil vedno prijazen. Prenočeval je na postelji v hlevu. Tu se je zgodilo. Ni se branila, ker sije to že zdavnaj želela. Babici je povedala, da je bil to najsrečnejši trenutek njenega življenja. Ljudje so se je izogibali, domači so se je sramovali. Umsko je bila natnreč povsem normalna. Zato je toliko bolj trpela; želela si je ljubezni, ki je zaradi videza ni mogla pričakovati. (Hory 1989: 94-101) V spominih je mogoče najti še opise porodov Romk, grofice, oficirjeve žene, bogate gostilničarke in nezakonskih mater. Babiško mazaštvo. Babiško mazaštvo je drugo ime za nestrokovno porodno pomoč, ki so jo dajale domače, nešolane babice. Med ljudmi so bile tudi spoštovane. Ponavadi, sploh v odročnejših krajih, so najprej poklicali k porodu “izkušeno žensko”, ki je že sama spravila na svet dosti otrok. Pri kompliciranih primerih so se stvari lotile v skladu z recepti tradicionalne medicine, velikokrat pa so izgubile razum in posledice so bile strašne - za otroka, za mater ali pa za oba. O tem pojavu poročajo vse tri babice. Nekaj primerov navajam. Pri porodnici je že bila mazačka. Začela je priganjati babico, naj vendar že prične z delom. Pohvalila se je še, dajo je že pregledala. “Glavica je že čisto spodaj, vsak čas bo prišlo do poroda, ” jo je podučila. Za pregled si je roke namazala z maslom, pod nohti je imela polno črne umazanije. (Hory 1989: 145) Mnoge vaščanke, same “dobre sosede”, so najnevarnejši vrači, ljudski zdravniki in mazači, rojstvo in smrt sta prava vaška gledališka odra, kjer nastopajo te resnične sovražnice napredka in zdravstva s svojimi odvratnimi umetniškimi prizori. Dodati pa je treba, da lajša nastope teh šušmark geografska zaprtost področij; to so večinoma nagubane, zgrbljene, izsušene stare lisice, ki pa napravijo nepopisno dosti škode (Hory 1898: 84). Grdo so ravnale z ženskami, saj se pogosto niso potrudile niti toliko, da bi umile svoje skorjaste roke. V žepih svojih širokih kikel so nosile svojo čudodelno apoteko: od zarjavelih Škarij, da so lahko z njimi prerezale popkovino, pa vse do žarke masti in smrdeče čebule, ki so ju vtirale v bolne dele telesa. Posušena kuščaričina koža, črni sok iz nedozorelih orehov, luščine, precej vrst zdravilnih čajev iz posušenih trav; vse to je šteti k tem redkostim (Hory 1989: 84). Pospeševanje popadkov iti poroda. Ko sem preiskala žensko in jo s toplo vodo očistila, sem z grozo opazila, kako je spolovilo oteklo in pordelo. (...) Porod se je zaustavil. Nastopil je čas porodniških čarovnic, lahko so poizkusile svojo coprnijo. Posvet je sklenil: treba je dobro segreti opeke in žareče je treba naložiti v posodo, nanje je treba nalivati vino in v ta namen pripravljeni zeliščni čaj. Porodnica je morala počepniti nad kadečo se posodo z vrelo tekočino, da bo smrdeča, a zdravilna sopara globoko prodrla v spolovilo in tako po- spešila rojevanje. Žensko so od pasu navzdol zagrnile z rutami. (Hory 1989: 185) Pri porodih so poskušale pomagati z vsemi mogočimi sredstvi. Brez pomisleka so pripravljale zvarek iz strupenih rženih rožičkov. Spet drugo zdravilo je bilo solatno seme, ki so ga potrosili na razbeljeno kamenje. Nad to sparino mora čepeti porodnica (Hory 1989: 186). Babice so včasih pospešile porod s parno kopeljo, pa tudi s kininom, kar ni bilo priporočljivo. Največkrat so naredile parno kopel s pšeničnimi otrobi. Prošnja za srečni porod. Za srečni porod so molili, šli na romanje. O tem poroča poljanska babica. Prostor, kjer je bila porodnica, je bil majhen. Iz sosednjega prostora sem slišala govorjenje, slišati je bilo več glasov kot enakomerno deklamacijo. (...) Nalahno sem odprla vrata in pokukala vanjo. Na mizi je stalo razpelo, na vsaki strani je gorela leščerba, pred razpelom sem v slabi luči videla klečati nekaj ljudi. Na glas so molili rožni venec. Molili so zbrano. (...) Vprašala sem staro mater, kaj pomeni ta pobožna molitev. “Naš stari oče so trdno prepričani, ako bomo vsi goreče molili in prosili boga in mater božjo za srečen izid poroda, se bo prav gotovo iztekel srečno, "je rekla žena. “Kakor hitro je Iva povedala (porodnici je bilo ime Iva), da seje pri njej nekaj začelo, je stari oče predlagal, naj srčno molimo za srečen porod in zdravega otroka." (...) Ko je bil novorojenček urejen, ga je stara mati lepo zavitega odnesla med molilce, položila ga je na mizo pred razpelo. Vpričo otroka so vsi molili litanije matere božje. Stari oče se je zahvaljeval za božji dar, ki so ga danes dobili. (Štaudohar 1995: 15) SKLEP Utrinki s področja kulture rojstva in babištva, ki sem jih črpala iz knjig babiških spominov, naj bodo spodbuda za raziskovanje te tematike. S tem prispevkom sem želela pokazati predvsem na pomen babiških spominov kot vira za preučevanje kulture rojstva. Babiški spomini so le dobro izhodišče za nadaljnje raziskave. Upam, da mi je uspelo pri' kazati razliko med realnim in idealnim tako v babiškem poklicu kot v kulturi rojstva. Prav ta razlika je predmet našega zanimanja. Vir realnega stanja so v tem primeru babiški spomini, vir idealnega pa strokovni babiški predpisi. Zal nisem mogla vedno primerjati spominov z drugimi ustreznimi viri, kar bi bilo zaželeno. To pa zato, ker sem hotela predstaviti kar največ tematskih poglavij in tako opozoriti na obseg in raznolikost zgolj enega tematskega sklopa -poroda. Sicer je treba povedati, da zahteva vsako tematsko poglavje vseh sklopov svojo raziskavo. V tem primeru pa smemo pričakovati bolj znanstveni pristop in doslednost pri upoštevanju vseh razpoložljivih virov. VIRI: • HORNER, M. 1994: Aus der Leben einer Hebamme. Wied - Köln - Weimar. • HORY, L. 1989: Vse visi na popkovini. Maribor. • LEkN/AON Dravske banovine. Ljubljana 1937. • ROŽMAN, L 1995-1997: Terenski zapisi. • ŠTAUDOHAR, M. 1995: Spomini poljanske babice-Črnomelj. LITERATURA: * BORISOV, P. 1995: Ginekologija na Slovenskem od začetkov do leta 1980. Ljubljana. * DÖMÖTÖR, T. 1981: Volksglaube und Aberglaube der Ungarn. Budapest, str. 149-159. * GELIS, J.: History of Childbirth. Fertility, Pregnancy and Birth in Early Modern Europe. Oxford. * HELSTI, H. 1994: From taboo breakers to toiler mothers. The stories of lone mothers in the folklore of Finnish co-untrywomen. V: Ethnologia Fennica 22. Helsinki, str. 6-12. * KUHAR, B. 1972: Šege od rojstva do smrti. V: Odmirajoči stari svet vasi. Ljubljana, str.180-186. * LAVRIČ, V. 1949: Porodništvo za babiške in druge medicinske šole. Ljubljana. * LAVRIČ, V. 1953: 200 let ljubljanske babiške šole (1753-1953). Ljubljana. * MAKAROVIČ, m. 1985: Predgrad in Predgrajci. Ljubljana. * MAKAROVIČ, m. 1988-1990: Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19- stoletju. V: Slovenski etnograf33-34. Ljubljana, str. 482-528. • MÖDERNDORFER, V. 1964: Ljudska medicina pri Slovencih. Ljubljana. • NOVAK, V. I960: Od rojstva do smrti. V: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana, str. 178-183. • OREL, B. 1944: Slovenski ljudski običaji. V: Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, str. 265-275. • PIRC, L in B. 1937: Zdravje v Sloveniji. Prva knjiga. Ljubljana. • ROSENTHAL, G. 1995: Erlebte und erzälte Lebensgeschichte. Gestalt und Struktur Biographischer Selbstbeschreibungen. Frankfurt/New York. • ROŽMAN, I. 1992: Magijski in religiozni tabu. Tipk. Diplomska naloga na Oddelku za sociologijo FF. • SCHERZER, R. 1988: Hebammen. Weise Frauen oder Technikerinnen? Zum Wandel eines BerufsBildes. Frankfurt am Main. • ŠARF, F. 1979: Porod in nega dojenčka v luči socialno-higienskih razmer. V: Traditiones 5-6. Ljubljana, str. 345-351. • VALENTA pl. MARCHTURN, A. 1911: Učna knjiga za babice. Ljubljana. Summary MIDWIVES’ MEMORIES AS A SOURCE OF STUDYING MIDWIFERY AND THE CULTURE OF BIRTH Irena Rožman The author started to study midwives’ memories in 1996, when she was writing a contribution on the help at labour and the history of midwifery on Slovenc territory. She arranged midwives’ memories under üiematic complexes, chapters and subchapters. The result of her work is a heap of papers with thematically arranged extracts from three books of me-mories: the midwives from the Lobotska dolina (the lavamünd Valley) who worked in Upper Styria in Austria, the mid-wives from Slovenj Gradec and the midwives from the Poljanska dolina in Bela krajina. The present contribution was written to point out the importance of the memories for studying midwives’ state and profession as a culture of birth. The author does not discuss methodological questions which are connected with the analysis of memories as a source for ethnological studies. The material is taken from three books, but only the part which refers to childbirth and midwives’ state and profession is presented. Midwives’ memories talk about midwives profession and child-births in rural communities. Midwives’ memories are not texts full of meditation and moral regulations, but consist of facts. They are the only published works offering a review (though not a systematic one, as that is not their purpose) ofvarious possible circumstances (family, hygienic, social, material etc.) of a childbirth in a village in the Period between the two wars and the first two decades after WWII. On the whole they do not pass moral judgements in Connection with the circumstances of a childbirth, at least not directly and explicitly, but they do enable us to Picture the generally accepted schemes of evaluation and standpoints in the field of culture of birth and midwives’ profession. And we can learn that there are the schemes that are almost unknown to our ethnology. Ihere is still a lot of research work to be done in this area, especially fieldwork. The books of midwives’ memories are therefore some kind of a landmark for further research. These works can help us judge the established way of thinking about what in that time was special and partly new, and what was settled in the knowledge of rural inhabitants about childbirth and the other natural phenomena connected with it. The author tried to show the deviation between the real and ideal - both in midwives’ profession and in the culture of birth. This very deviation is the subject of her interesi. In this case the source of the real state are midwives’ memories and the source of the ideal state are Professional midwives’ regulations. Unfortunately it was not always Possible to compare the memories with other suitable sources, though it would be desirable. This is due to the fact that the author wanted to present as many thematic chapters as she could, and so to draw our attention to the great extern and heterogeneousness of just one thematic complex - childbirth. However, it has to be mentioned that each thematic chapter of any complex demands its own research. In this particular case, though, we may expect a more scientific approach and consistency in considering all the sources available. Mateja Habinc ZENSKA - DOJENJE - MATI "j^Ta prvem obisku po prijateljičinem porodu mi je bilo X dano vedeti, da njena tašča ni preveč srečna, ker je A. rodila deklico. Tašča naj bi ji prav tako večkrat očitala, češ da A. deklice ne doji dovolj pogosto. A. je za nekaj časa mleko “izgubila”, prsi so ji uplahnile in se povesile. Bila je nesrečna in živčna, ker ni mogla dojiti svoje prvorojenke, poleg tega pa naj bi zbledel tudi “nekajtedenski ponos, ko je imela prvič v življenju običajno velike prsi in se je zaradi tega počutila boljše”, kot je dejala sama. I... tašča ni zadovoljna, sreča zaradi “običajno" velikih prsi.../ Približno v istem času: Prav tako dobra prijateljica mi piše, da ji je mama v jezi in prepiru (čeprav naj bi A. vedela, da tega ni mislila resno) prepovedala uporabo skupne kopalnice in WC-ja, ker bi “kot kurba, mati otroka, čigar očeta starši ne poznajo, ” lahko prenašala kakšne spolne bolezni. /...samohranilka, nečista... / V istem času pa v prispevku iz Dela1 beremo o tečaju dojenja, o prevodu priročnika za spodbujanje dojenja, o simpoziju o dojenju, o ponatisu knjižice Uspešno dojenje -dobro zdravje otrok in mater, ki jo “brezplačno prejmejo vse nove mamice, da bi se natančno seznanile s prednostmi tega najbolj naravnega in za novorojenčka najboljšega možnega načina hranjenja,”2 o načrtih Unicefovega nacionalnega odbora za spodbujanje dojenja v letu 1997. Vse je brez dvoma povezano s sodobnimi težnjami po vrnitvi k dojenju oziroma z “navijanjem zanj”. Kompleksnost vprašanj, ki so se kazala, so zapletale tudi misli, povezane s poletno šolo o ženskih študijih,^ na kateri so se pojavljala vprašanja, če pod splošnimi in “ničposebnimi” izkušnjami dojenja (o katerih npr. pišejo t. i. ženski časopisi) ne obstajajo tudi osebni toni. Ali se morda ženska v obdobju dojenja in obenem “nastajanja” matere v tej vlogi (še) ne more povsem doumeti, saj v zvezi z njo obstajajo določena družbena pričakovanja (materinstvo kot nekaj zgolj nežnega in lepega, čeprav občasno tudi utrujajočega; materinstvo kot izpolnitev vseh ženskih sanj in želja; materinstvo kot sama po sebi umevna stoodstotna nega otroka, kakor jo opisujejo priročniki)? Poleg tega pa se na materinih - ženskih prsih otrok prehranjuje na enak način, kot to delajo živali. In občutki, ko lahko dojenček polovico svojega dneva, naj sesa ali ne, preždi na materinih prsih, sicer tako erotiziranem objektu, ki se ga običajno lahko dotikajo le posvečeni? Kako in zakaj se (če se) (tudi) v obdobju dojenja mentalno spremeniš iz ženske v žensko - mater? Do nekaterih izmed vrednot, povezanih s temi ugankami, sem skušala priti s pomočjo pogovorov za elaborat,4 ki sem si ga zastavila kot sondažni pregled možnosti etnološkega raziskovanja sodobnega načina življenja matere vobdobju dojenja. Odločila sem se prikazati življenje dveh znank, ki v geografskem in socialnem pogledu izvirata iz različnih okolij, a sta približno enako stari in živita v študentskem domu v Ljubljani. Prva je iz vasi iz severne Slovenije in končuje študij sociologije, doma je iz družine s sedmimi otroki, starša pa delata doma na kmetiji. V osnovno in srednjo šolo se je vsak dan vozila, na brate in sestre je še zdaj precej navezana in imajo pogoste stike, pristnejši odnos pa ima, kot je sama dejala, z očetom. V srednji šoli je prav tako imela točno določeno družbo, a je z njo večinoma zgubila stike, ko je odšla v Ljubljano. Med študijem je (bila) od staršev večinoma finančno neodvisna, s fantom, s katerim skupaj skrbita za skoraj triletno hčer, pa živi štiri leta. Druga sogovornica študira ekonomijo na višješolski stopnji, prihaja pa iz manjšega mesta na jugu Slovenije. Starša sta uradnika s srednješolsko izobrazbo. Ima še starejšo sestro, s katero pa si, kot je dejala sama, nista bili nikoli preveč blizu. V osnovno in srednj o šolo j e hodila v domačem kraj u, nikoli ni imela trdno določene družbe, s starši se večinoma ni razumela. Je samohranilka, starši ji finančno ne pomagajo, njen otrok pa je star nekaj mesecev več kot dve leti.' V prispevku želim predstaviti predvsem izbrano možnost etnološkega raziskovanja tovrstega področja. Poudariti skušam skupne odzive sogovornic na določeno vprašanje, zaradi njunega specifičnega (ekonomskega) položaja in osebnostnih razlik pa tudi razlike v njunih pogledih. Morebitni širši interes za tovrstno tematiko bi z opisi in razbiranjem vrednot, pogledov in mnenj po mojem mnenju lahko prikazal splošnejši, generacijski, krajevni idr. odnos do specifičnega obdobja v načinu življenja matere - ženske, povezan bodisi ožje z dojenjem ali pa širše z materinstvom. Ob vsem tem pa gre še vedno le za tematski in tudi metodološki poskus. ŽENSKA A. in H. nasvetov in informacij v zvezi z nosečnostjo, porodom, nego in vzgojo otroka večinoma nista iskali načrtno pri starših, sorodnikih in znancih: “Ker je brez zveze, ker vsaka ženska to drugače doživi”. Ravnali sta se 1 Diana Zajec, Unicef se ni pustil ujeti. V: Delo, 14. 2. 1997, str. 2. 2 Diana Zajec, n .d. 3 Women’sStudiesfromMulticulturalandInterdisciplinary Perspectives. Utrecht, 15.-30. avgusta 1996. 4 Elaborat (Dojiti? Saj je bilo lepo...) zapredmetNačinživljenja - Struktura in viri pri prof. Slavku Kremenšku in ob pomoči Irene Rožman v študijskem letu 1996/97. 5 Več podatkov o sogovornicah je navedenih v omenjenem elaboratu. 6 S prispevkom želim predvsem pokazati, kar meje kot študentko etnologije in kulturne antropologije zanimalo v zvezi z dojenjem, zato ne pojasnjujem časovne omejitve obdobja dojenja, izbire in odnosa do sogovornic, metodoloških izhodišč in tudi ne razlagam, v čem so mi viri in literatura pomagali pri izostritvi zastavljene tematike, temveč jih na koncu le navajam. 'po last?iipameti”, a kot je dejala A., ki je kot pomembno označila tudi svojo prijateljico, ki je že rodila, je “bila med nosečnostjo odprta za vse informacije”. V nasprotju z njenim fantom je bila H. pozornejša na dogajanje v svojem telesu, po porodu ji je bilo pomembnejše, da bi bil otrok 2drav. Fant pa naj bi bolj prebiral informacije iz knjig in fevij. Dva meseca pred porodom sta obe hodili na brezplačen materinski tečaj, ki jima je bil zelo všeč: “Pridobiš zelo veliko znanja, vsi pa so tudi zelo prijazni. ” Nega telesa se med nosečnostjo skoraj ni spremenila. H. Se je poleg za obe običajnega vsakodnevnega tuširanja (brez Uporabe mleka za telo) po trebuhu, stegnih in prsih do po-roda mazala tudi s kremo proti strijam - “ko ti koža nabrekne, da ti ne popoka”. Posebnih nedrčkov med nosečnostjo nista uporabljali, H. je nosila večje in med dojen-iern uporabljala temu prilagojene, pri katerih se blago sname ali pripne. Med nosečnostjo in dojenjem sta obe tudi redno telovadili " ‘da se ne zaležiš”, a sta z aerobičnimi vajami zaradi šivov P° porodu morali prenehati za nekaj dni. Med nosečnostjo in dva meseca po porodu so se eni izmed ujiju po obrazu in po hrbtu pojavile akne, zdaj pa, pravi: dna m takšno kožo, boljšo kot kdajkoli prej. Vse se mi je $čistilo brez kakršne koli posebne nege, samo od sebe”. H. se je v devetih mesecih zredila za štirinajst kilogramov, in sicer zaradi “mamine filozofije, da je treba jesti za dva”. Težo je po tem obdobju normalno pridobivala, “a tisti kilogrami so ostali” in prenašala jih je vedno težje: zadnji mesec nosečnosti si je samo še želela, da bi hitro rodila in da Usti trebuh gre". Troti otrdlini (“buli”), “taki kot pri živali, pri eni kravi recimo”, ki se je med dojenjem pojavila za nekaj dni pri H. Zaradi sesirjenega mleka, je uporabljala neko posebno kremo, ki ji jo je predpisala njena zdravnica. H. takrat ni kila “blaznopanična”, a ni ji bilo vseeno, če bi ji zmanjkalo •Meka. Tega ni omenjala nikomur, razen fantu, ker se ji ni zdelo vredno, da bi druge “obremenjevala z lastnimi stvarmi. To je šlo tako mimo mene...” H. je imela med dolnjem nekaj dni tudi razpokane bradavice in je uporabljala Predpisano mazilo, A., ki se ji kaj podobnega ni zgodilo, pa •Ueni, da bi mazilo verjetno uporabljala, če bi ga morala. Tant, ki se tudi sicer, kot je dejala H., zanima za vse v zvezi s telesom, je prvi opazil, da je H. noseča, saj ji je rekel, “naj si pogleda joške'“, podobno ji je dejal tudi neki drugi nioški. Spremembe naprsihjeH.,vnasprotjuzA., kivzvezi s Prsmi vse do poroda ni opažala nič neobičajnega, začutila ze zelo kmalu: “Je čisto drugačen občutek, kot pa ga imaš Pri menstruaciji; v prsih predvsem čutiš neko težo, na radavicipa še kot neko dodatno, manjšo bradavico." Povečane prsi so motile obe, H.-jinemu fantu pa so bile sprva všeč, prav velike pa ne več: “ne da bi rekel, da sogroz-ne, ampak vedel je, da niso naravno takšne." A. so se prsi P° dojenju povesile in takrat je zaradi njihovega “opletanja" začutila, da rabi nedrček, ki ga prej nikoli ni nosila, Sai Za to po njenem mnenju ni bilo potrebe. Zaradi prsi pa v nasprotju s H. ni nikoli telovadila. Alkohol mi med nosečnostjo niti ni več toliko ’pasal’”, P' a §a ni skoraj nikoli, “izginil je iz zavesti," je v zvezi s Posvečano pozornostjo glede hrane, pijače in različnih navad med nosečnostjo dejala A. Kadila je še vedno, a Ve iko manj, ker ji “tudi to ni toliko 'pasalo’", občasno je trdila tudi kaken joint - na splošno se cigaretam nikoli 0<^rekla. V zgodnji nosečnosti je tudi zbolela za bronhi-m’ za katerega je A. prepričana, da si ga je pozdravila s pitjem lastnega urina, kar ji je priporočil znanec. Poskusila je tudi s posebno masažo, ki pa jo je opustila, ker naj bi obstajala majhna možnost, da z njo “vzburiš energetske silnice v telesu, ki se lahko križajo z otrokovimi, saj naj bi med nosečnostjo imel silnice malo drugače razporejene”. Pitje urina vidi A. kot del procesa, ko “proti bolezni vklopiš vse mehanizme, si rečeš: ne bom več jedel mesa, dihal bom svež zrak, fizično bom delal in se preznojil /.../potem je to to.” H. med nosečnostjo ni kadila, pila kave in alkohola. Jedla je precej sadja in zelenjave, “določena hrana se mi je tudi ’zagabla’". Po porodu in med dojenjem “pač moraš paziti na hrano, ne smeš jesti začinjeno, saj vse to preko mleka vpliva na otroka. Kar ti poješ, poje tudi otrok." Pozna pa dosti mater, kot je dejala, ki so med nosečnostjo kadile ali pile alkohol, “ampak jaz mislim, da je najboljše nič." Ko ji je po porodu za en dan zmanjkalo mleka, je pila brezalkoholno pivo Uni, saj naj bi pivo, kot so ji dejali znanci, spodbujalo nastajanje mleka. MATI H. in A. sta rodili v ljubljanski porodnišnici,porod pa sta obe opisali bolj ali manj kot izkušnjo, s katero izgine vsak sram. “Porod je največji šok, ko se začnejo dogajati tudi primitivne, živalske stvari - izsesavanje mleka s pumpico ’ je ena taka. Že pomisliš, a ti ni težko pomisliti, ni ti hudo zaradi tega. Takšno paralelo z živalskostjo pač vidiš. Ni ti pa hudo zaradi tega. Prej pač o vsem tem ne razmišljaš. To so izkušnje, ki ti dajo o tem misliti." H. je bilo poleg tega že “kakšen teden pred porodom grozno, ker bom morala iti v bolnišnico. ” Fant ji je tudi rekel, da ne želi prisostvovati porodu, ker bi mu postalo slabo, ona pa se je s tem strinjala. Zdaj pa ve, da tega ne bi rekla nikoli več: “Bilo mi je blazno žal, da ni bilo mojega zraven, ker v bistvu ti je tam dolgčas. Premetavaš se z levega boka na desni, dihati ne smeš preveč globoko, da se ne utrudiš, zdravniki pa se sprehajajo mimo tebe. Meni je bilo zoprno, da je zraven mene rojevala še neka druga ženska." Zdaj je H. vseeno, a takrat “ona vriska od bolečin, tebe vse boli, tam si res kot ena številka, vso te pustijo odgmjeno..." DOJENJE Dojiti sta obe začeli prvo jutro po porodu, v prvih dveh ali treh dneh tudi zmlezivom, ki jima je v spominu ostalo kot razredčeno mleko. O njem sta obe prvič slišali na tečaju, kjer so dejali, da gre za prvo tekočino, ki nastane pred mlekom in nahrani dojenčka, da gre za najbolj nežno substanco, prilagojeno novorojenčku: “S tem otroka dojiš; narava že poskrbi, daje vse, kot treba”. H. pa je še dodala: “V bistvu nisi niti imel izbire: kaj, če bi bil kdo proti dojenju z mlezivom?” Položaj pri dojenju sta najprej videli pri soporodnicah, a zanju “pravilnega” (obema so po njunem prvem porodu zašili nožnico) jima je pokazala medicinska sestra. A. je sprva po zgledu žensk v isti porodniški sobi skušala sedeti “po turško" (s prekrižanimi nogami), a jo je zaradi šivov takšno dojenje bolelo. Ko jo je v takšnem položaju videla medicinska sestra, ji je pokazala, da mora ležati z blazino pod glavo, in ji namestila otroka na roke, prsno bradavico pa v njegova usta. Medicinske sestre so po mnenju A. “sprakticirane in vidijo, kdo rabi pomočpri dojenju: takoj te spoznajo in preberejo." Na začetku, prva dva do tri mesece, so ju bradavice bolele, a ne tako zelo, da bi se tega močno spominjali: "Bolijo te, če se jih bolj dotikaš, sicer pa ne." O količini in kakovosti mleka, vplivu materinih čustev, razpoloženja na mleko A. in H. nista veliko premišljali. Dopuščata možnost, da čustva vplivajo na otrokov psihični razvoj, toda “zelo težko si rečeš: zdaj bom pa jaz dobre volje, če ponoči ne spiš in si utrujen". Materino razpoloženje pa po njunem mnenju opazno vpliva na količino mleka. “To je zelo pomembno, videla sem pri sebi - če si utrujen, ti dejansko manjka mleka, ker ti ga največ nastaja ponoči, ko ti počivaš." Skušali sta predvsem upoštevati napotke, za katere sta izvedeli na materinskem tečaju: mleko je lahko različnih okusov, a vse naj bi bilo odvisno od tega, kakšno hrano mati poje (pekočo, ribe...). Količina naj bi bila odvisna tudi od količine pijače, a hkrati naj bi bilo treba tudi dosti jesti. A. meni, da žajbelj, ki na žleze deluje zaviralno, zmanjšuje količino mleka, znanka pa ji je tudi povedala, da je za mleko treba jesti precej čebule. Toda A. sama tega ni preverila, opazila pa je, da ima dosti mleka po polenti. “Vse takšne sluzaste stvari naj bi spodbujale delovanje žlez, tudi teh, ki delajo mleko." Obe tudi verjameta, da na materino mleko vplivajo povišana telesna temperatura in zdravila za različne bolezni, saj naj bi dojenjevteh primerih po bolnišnicah odsvetovali. Tabel, ki predpisujejo primerno količino mleka otrokovi starosti, nista upoštevali. Obema je vsaj za en dan med dojenjem tudi zmanjkalo mleka, po mnenju obeh zaradi psihičnih razlogov. Pri A. se je to zgodilo, ko so jo “starši sekirali zaradi otrokovega očeta." Dodala je: “V istem obdobju sem izgubila stanovanje v Ljubljani in nisem vedela, kam bom šla. Imaš otroka, nimaš avta, zima je, spakirati moraš vse stvari, kar jih premoreš, nimaš pa strehe nad glavo." Ko je odšla od doma in se je vsakih nekaj dni selila od znanke k znanki, je prav tako imela zelo malo mleka. Takrat je poskusila nadomeščati svoje mleko s kupljenim, a to ni trajalo dolgo, ker je bilo po njenem mnenju pametneje, da sama več je in ima mleko. “Otrok se hitro navadi na stekleničko, tebi pa mleko tudi hitro izgine. Zaradi povsem finančnih razlogov - da bi kupovala drugo hrano - in najbolj, da otrok ne bi bil bolan, bi si bolj težko privoščila, da tie bi dojila." H. pa je bila najbrž “precej utrujena in zato mleka za en dan ni bilo." Kupila je nadomestek, a ga ni uporabila, ker je hčerka takrat že jedla tudi gosto hrano in mleka “očitno takrat ni pogrešala." O tem se ni pogovarjala z nikomer razen s fantom in po telefonu tudi z mamo, ki ji je svetovala, naj pije dosti tekočine. “Nihče najbrž ne bi delal tragedije, če mleka ne bi imela dlje časa; bi pač šla na umetno hrano." Pokvarjeno mleko je po njunem mnenju sesirjeno mleko, tisto, ki izsesano iz prsi predolgo stoji - največ naj bi lahko stalo en dan. V prsih je lahko slabo le zaradi hrane in pijače, ki jo je zaužila mati, npr. zdravil, hormonov..., a “majhna količina vsake snovi ni škodljiva. Samo od sebe mleko v telesu ne more biti pokvarjeno." Mleko prav tako ni pokvarjeno, če ima mati vročino, razen če je zelo visoka. O pripomočkih in ukrepih ob težavah pri dojenju sta bili obe poučeni na materinskem tečaju, uporabljala pa jih je le A., ki si je že v porodnišnici zaradi zaužite hormonske tablete za mleko to izsesala z električno “pumpico” (pri sebi pa je imela tudi navadno). “Mleka je bilo zelo veliko, toliko, da mi je teklo po prsih in takrat sem uporabila pumpico Teta pa ji je ob obisku v porodnišnici kupila tudi nastavek za prsi (da otrok ne bi poškodoval bradavic), a ga ni nikoli uporabila. H. ni imela nobenih pripomočkov, niti “pumpice”. Če hčerka ni spila vsega mleka, si ga je izsesala “na roke”. Ker pripomočkov ni potrebovala, tudi ni nikoli pomislila, da bi si jih npr. za vsak primer kupila. Pozna številne druge ženske, ki so si večinoma ročno iztisnile ostanek mleka iz prsi, ga shranile v hladilnik in ponoči dale otroku. DOJENJE - MATI Otrok se zbudi, pogleda okoli sebe, postane nemiren, začne “cmihat in nabirat", nato pa plane v jok. Že preden se je to “cmihanje" začelo, sta A. in H. običajno otroka, ki sta na začetku le jedla in spala, začeli dojiti. “Najprej nimaš ravno občutka, če je otrok lačen ali če si samo želi biti na prsih zato, da se pomiri." Kasneje pa se je H. po posvetu z znankami in zdravnico odločila, da bo dojila na vsake tri ure, v nekem ritmu, in se je tega tudi dosledno držala, A-pa na uro oziroma navedeno pravilo nikoli ni dala nič, znaki, daje otrok lačen, so ji bili različni: da je začel kaj iskati, ko pa je že hodil, je stegoval roke proti prsim, ji skušal sleči majico. Vsako posamično hranjenje je trajalo različno dolgo, v grobem povprečju pri obeh pol ure. Nasvetov, kaj naj bi bili morebitni znaki, daje otrok lačen, se ne spomnita, “najbrž okolica misli, da mama že ve, kdaj je otrok lačen"- Ker sta A. in H. različno dolgo dojili oziroma je bilo njuno mleko edina otrokova hrana različno dolgo (ena je dojila pet mesecev, druga šestnajst, enemu otroku je bilo mleko edina hrana tri mesece, drugemu pet), sta bila otroka različno navezana na prsi. A., ki je dojila šestnajst mesecev, je deček “nenehno hotel biti na prsih". V nasprotju s H.-jino deklico, ki je že v porodnišnici takoj sprejela dudo, A.-jin sin nikoli ni imel dude, jo je zavračal, “zato pa je hotelprsno bradavico v ustih". Pri drugih ženskah otroka nikoli nista iskala prsi, imela naj bi občutek, kdo je mama. Včasih sta na prsih zaspala, ko pa je bil A.-jin sin že nekaj mesecev star, mu je kaj pokazala, mu rekla, da ima že dosti dojenja, občasnoje uporabila tudi kakšne trike, da je sina odvrnila od prsi.7 Običajno je skušala bradavico vzeti iz njegovih ust - že na tečaju so jim namreč povedali, kako naj bi matere to naredile: otroku naj bi skupaj stisnile nosnici (zamašile) čjmalo kruto", meni A.). To je pri A. včasih pomagalo, ne pa vedno: “Lahko mu potegneš bradavico iz ust, nevarnost pa je, da te bo otrok ugriznil", kar se je A. zgodilo nekajkrat, a nikoli do krvi. Otrok se je občasno tudi igral z njenimi prsmi, ni mu p;l pustila nič bolečega - da jo je npr. grizel za bradavice ali vlekel za lase: “Kdaj sem mu že kaj rekla, povzdignešglaS ali kaj takšnega." Otrok ima prsi zdaj sicer rad, A. jih pred njim ne skriva. Ko se npr. preoblači, govori sin “zize, zize'; tudi pogleda ji kdaj pod majico, ji da prsi iz nedrčka ipd’ Zdaj, ko ne doji več, je nekoč otroku pokazala na svoje pfs* ter mu namignila, če bi pil, a ta “ni vedel za kaj gre. PovseO1 je pozabil. Ostala mu je vizualna podoba prsi, je raznežen, 1 Ob tem je sogovornica povedala, da sije njena stara mama kot trik za odvajanje od dojenja prsi namazala s sajami, "da niso bile vet dobre”, saj je A.-jino mamo dojila štiri leta in naj bi bila ta nanje kot zadnji otrok v družini zelo navezana. ko jih vidi, rad jih tudi boža." A. mu to dovoli. H.-jina hčerka je prsi “imela rada, včasih je jedla tako hlastno, da ni utegnila dihati, saj je zraven mleka popila tudi veliko zraka". Zdaj se deklica “zizanja” najbrž ne spominja več, Pa tudi stika z novorojenčki nima, da bi videla dojenje, faradi česar ji to ni znano, sklepa H. Če prsi ali nedrček vidi, reče “ziziki” ali “modrc”, jih opazi, jih pa ne boža, “niti ne kipustla, ker to lahko tudi kam vodi". Mleka sta po porodu imeli obe toliko, da sta si ga črpali, ga shranili, skuhali in z njim ponoči hranili otroka. Obe prav tako menita, da je to mleko najbolj kakovostno, ne le za otroka. Zaradi radovednosti in sklepanja, da če otrok lahko to mleko pije, ga lahko tudi drugi, pa ga je pila nekaj dni le A-, H. pa ga nikoli ni niti hotela poizkusiti: “Samo enkrat sem ga dobila na jezik in mi je zelo zasmrdelo. Nisem ga Poizkusila. Se mi je ga... Mi ni bilo do lega". V A.-jini okolici ga drugi prav tako niso marali. Njena mama naj bi se nad samo mislijo zelo zgražala, “začel se ji 'obračat želodec’ že °b misli na to, da bi to mleko pila. Fizično tega ne zmore, čeprav gre verjetno za podzavestne predsodke”, meni A. Oče k A.-jinemu mleku v hladilniku “ni imel komentarja, ° njem ni hotel nič reči, le psu gaje zlil, ko se je pokvarilo". ^tistem obdobju pa naj bi bil njen oče po drugi strani pono-Sen, koliko ima hči mleka, “da ga še v lončku hranimo v hladilniku". Poleg materinega mleka sta otroka prvih nekaj mesecev Pila še vodo, čaje, sokove, gosto hrano pa sta jima začeli Ponujati različno hitro, sprva frutkove kašice, jogurt, čoko-hno, juhe in podobno “mehko hrano", kot je npr. spasirano sadje (najpogosteje jabolka in banane). S takšno hrano sta običajno nadomestili en dnevni obrok. A- je po šestem mesecu v otrokovo prehrano vpeljala kravje mleko, v ponvi brez maščobe pa mu je pripravljala tudi porumenjeno moko, prelito z vodo ali mlekom. Za-utisel ji je nekoč po naključju sredi mesta dala neznana starejša gospa. Drugih receptov se A. ni spomnila, a predvideva, da so si sostanovalci v študentskem domu izmenjavali informacije. Spomnila se je tudi, da je otroka hranila s špinačo, pire krompirjem, za grizljat mu je dala korenček. ki- je v petem mesecu hčerko v štirinajstih dnehodvadila °d dojenja in jo navadila na stekleničko, iz katere je pila uajprej materino ali sojino mleko, nato mesec dni le sled-njuga, kmalu pa ji je začela dajati tudi kravje mleko. Mrane, namenjene otroku, sami nista nikoli najprejprež-Večili, sta jo pa shladili, popihali in preizkusili: “Malo P°pihaš, daš v usta, da vidiš, kakšno je, potem pa otroku." ^edno sta jedla skupaj le mati in otrok, redko se je zgodilo, ha bi “od očeta hčerka hotela jesti, ker je bila name precej navezana, pa tudi, ko je bila kje na počitnicah (npr. pri starih starših), je bolj slabo jedla kotzmano." Navzočnost hrugih naj niti matere niti otrok ne bi motila, materi sta za otrokoma običajno tudi pojedli ostanke, a H. ne, če ji niso hili dobri. Ptobruhanja je prišlo le, ko jebil A.-jin otrok bolan, sice Pa zaradi mleka nobeden od otrok nikoli ni bruhal, le “poli Vala ’ sta po dojenju: “podrla sta kupček, zraven zrakapi še malo tekočine". Če otrokoma kakšna hrana ni bil; sec> ju z njo nista silili: če sta imeli kaj drugega na izbiro Sta to Ponudili, “ne pa da bi ga silil v smislu 'zdajpa n. Ve,n kaj, če ne boš jedel’." Nikoli ju tudi nista želeli pre Pričevati, da bi jedla, tako da bi mati dala najprej malo seb usta in nato malo otroku. ■din sin je imel osem mesecev trebušne krče, bil ji Nemiren, nenehno je hotel piti mleko iz prsi: “Nekaj j moral početi, kar bi bilo močnejše od krčev, ” razlaga A., ki ji je to “šlo že 'blazno na jetra’". V mleko ali na žličko mu je dajala neko zdravilo, če pa ga ni imela pri sebi (npr. ko se je selila), “je bila potem vedno “kriza’ nekaj ur. ” Otroka sta bila različno navajena na hranjenje ponoči: obema je bilo materino mleko ponoči edina hrana, a vsaj med dvanajsto in šesto uro zjutraj je A.-jin otrok, ko je bil star nekaj mesecev, že spal in ga ni več dojila, H.-jina hči pa se je najkasneje odvadila piti s prsi ravno ponoči. “Gre za prehod iz obdobja, ko otrok ne loči dneva od noči, ko sta tudi tebi to dva povsem enaka pojma, v obdobje, ko se ta razlika začne kazati," meni A. Na materinskem tečaju “so učili, naj otroke ponoči ne previjamo niti naj ne gledamo, če so pokakani alipolulani’, saj naj bi tudi s tem začeli ti spoznavati, da gre za noč. Podnevi lahko otrok zaspi kjerkoli (v vozičku ipd.), ponoči pa je novorojenčka treba zaviti na poseben način v odejo, ga dati na zmeraj isto mesto... Pomembno je, da ponavljaš rituale: ugasneš luči, zastreš zavese... otrok pa opazi razliko," je pojasnila A. H. pa je bilo ponoči lažje dojiti kot vstajati in pogrevati mleko, hčerka pa je potem pri njej pogosto tudi zaspala. Mislila si je, da “ko bom dala otroka tudi ponoči od sebe, bo ’fajn’ -jaz bom spala, fant jo bo pa hranil. Ampak se zbudiš - vse druge stvari me ne zbudijo, a ona me pa za vsako pizdari-jo’zbudi. Avtomatsko." Poleg tega od drugih ni hotela jesti, tako da jo je ponoči vedno hranila le H. Ponoči sta otroka že od vsega začetka pogosto tudi spala z materjo (in očetom), še posebej po nočnem dojenju, ob različnih boleznih ali rasti prvih zob, pa tudi zato, ker so bile postelje enostavno zložene skupaj in je bilo tako “bolj priročno". Niti A. niti H. nista razmišljali, ali se bosta otroka navadila na “skupno spanje”, tako da je eden zdaj spi v svoji posteljici, eden je pa “ne mara". Navzočnost drugih ljudi pri dojenju je bila bolj ali manj pomembna za obe. Najljubše jima je bilo, da sta bili sami oziroma da so bili blizu le ljudje, ki jih bolj ali manj dobro poznata (fant, sestra, mama, dobra prijateljica, sostanovalec). H. je pri tem uporabljala posebne nedrčke, A. pa si prsi običajno ni zakrivala z ničemer. “Ko sem dojila, se nisem veliko ozirala na prisotnost drugih, a na začetku sem s kotičkom očesa opazovala njihove reakcije. Teh ni bilo kaj dosti, najbrž sem se bolj spraševala sama v svoji glavi," je dejala A. Na splošno je dojila pred komer koli, okolica pa je o mleku in dojenju ni veliko spraševala. Ljudje so videli, da doji, bila je med njimi “kot kdorkoli drug", a o tem se niso pogovarjali: nekaj, kar pač je. “Najprej jim je sicer zanimivo, a se kmalu navadijo." Opazila pa je, da bližina doječe matere naredi povsem drugo vzdušje, tudi tam, kjer otrok ni bil prvič: ne kadijo in ne pijejo. H. je, kolikor se je le dalo, svoj čas prilagajala tako, da je dojila doma ali tam, kjer se je počutila sproščeno. Tako pred “taščo in tastom” ni dojila, je pa do tega prišlo tudi v avtomobilu, če je kam šla. “Da bi pa kar tako kje dojila, mi ni bilo." Fant, če je bil v istem prostoru, je takrat kaj počel in se ni ukvarjal z njima. V javnosti, na prostem, je A. dojila nekajkrat, a je “to ni posebej vznemirjalo", ker se niti ne spomni prav dobro, kje. V spominu pa ji je ostalo, da je v domačem kraju, ko se s starši ni dobro počutila, dojila zunaj. Hotela je skriti, da sploh doji, ker je “vedela, da se ljudje radi vmešavajo v materine stvari". Namestila se je tako, da je bilo videti, da otroka le pestuje, saj ljudem ni želela razlagati, da noče biti doma, ker so se sprli, in da zato raje doji zunaj. Najlepši občutek med dojenjem je bila za H. povezanost 2 otrokom, za A. pa mir, ravnovesje. “V redu je, ko otrok pije, ker čutiš, da se ti prsi praznijo; otrok je tudi zadovoljen, zato si tudi ti zadovoljen, imaš mir." Ko je bila npr. doma in se s starši ni razumela, jim je rekla, da gre dojit in da potrebuje mir. “7b so drugi vedno upoštevali, to je bil dober razlog, da so te pustil pri miru.” A. ne ve, zakaj je bil mir tako “uspešno opravičilo”, a tako je: “Če rečeš: bom dojila - imaš mir pred drugimi. Večkrat sem zato tudi rekla, da je dojenje trajalo dlje časa, kot dejansko je.” Ljudje, s katerimi sta se največ družili po porodu in ki so jima občasno tudi nudili kakšno pomoč v zvezi z otrokom, so bili večinoma starši, fanta, prijatelji, a njihova vloga je bila različna. Pri A. sta starša v prvih dneh po porodu pomagala, tako da ji ni bilo treba kuhati zase, ker je mama skuhala za vse, ni ji bilo treba prati, namesto nje je mama plenice nosila sušiti ven na mraz ipd. Redko pa sta starša otroka tudi varovala. Po obiskih otrokovega očeta, ki se ob teh priložnostih prav tako ni veliko ukvarjal s sinom - le pridržal ga je kdaj v naročju, in sicer takrat, ko je menil, da bi bilo dobro, če bi A. kam šla (npr. na WC, v kuhinjo) - pa je vsa pomoč staršev izginila. Šele nekaj mesecev po tem, ko je zapustila dom, je z njimi znova navezala stike in zdaj se dogaja, da ji kdaj pomagajo podobno, kakor so ji takoj po porodu, a le redko materialno. Pri H. so dekličini stari starši sprva pomagali večinoma materialno, s hrano, ko pa H. več ni dojila, je začela hčerko dajati tudi domov k staršem, ki so jo varovali najprej za čez vikend, nato pa po kakšen teden ali dva, da je lahko študirala. Večkrat jo je k sebi vzela fantova mama, ki je upokojena in ji je deklica prva vnukinja. “Saj bi se morda kdaj ’spičle’, ampak se mi zdi, da imajo vse te stare mame in tašče malo več spoštovanja do tebe zaradi otroka." H. večinoma “pustijo pri miru", ji ne vsiljujejo svojega mnenja. O tem, koga bodo obiskali, se dogovarjata s fantom, a često pride tudi do “prepirčkov, zaradi katerih potem tudi nikamor ne gremo”. Pogosto pa gresta tudi vsak zase s hčerko k svojim staršem. Občasno sta z otrokoma šli obe tudi v šolo ali pa so ju medtem, ko ju ni bilo, varovali prijatelji in znanci, običajno iz študentskega doma, pa tudi drugi prijatelji. H.-jina deklica naj bi imela najraje dva znanca, soseda v študentskem domu, od katerih je po mnenju H. eden od njiju deklico sprva več kakor njen fant. Fantu je bila kot novoro- jenček “še povsem tako..., sicer mu ni bila tuja, a je bila tako na mamo navezana, da je bilo zelo težko. Zdaj pa mu je bolj všeč, ko je takšna, že malo odrasla in se lahko z njo pogovarja in ukvarja." Približno pol leta pa je pri A. v študentskem domu stanoval tudi znanec iz domačega kraja, ki naj bi pri njej ostal le za štirinajst dni, a se je vse skupaj zavleklo. Plačeval je polovico zneska stanarine, občasno je od doma prinesel tudi hrano. “Povsempravično je bilo, na pol skoraj - nikoli nisem pomislila, da bi moral kaj več ali pa manj dati. ” Večinoma ga v sobi sploh ni bilo, če paje bil, ji je včasih tudi kaj pomagal: sina je varoval nekaj ur, včasih ga je uspaval. “Otrok ga je bil vesel, ker se je z njim ukvarjal. Imel je tudi male bobne, na katere sta skupaj igrala.” A. pa njegovo bivanje “ni bilo najbolj po volji, ker se ni držal dogovora - zakaj mi ni na začetku rekel, da bi pol leta ostal - gre pa tudi za golo prisotnost nekega drugega človeka, nepričakovanega sostanovalca." Po porodu, pa tudi že proti koncu nosečnosti, ko sta bili že “bolj nerodni", nista toliko “hodili ven" kakor prej. H. je za to imela več možnosti, ker je hčerko lahko varoval fant, A. pa si je vedno morala poiskati kakšno varstvo. Obe pa sta “prevzeli ritem otrokovega življenja", saj sta lahko le, ko je spal, naredili kaj zase, kakšna gospodinjska opravila, bili pa sta tudi toliko utrujeni, da nista imeli več toliko volje, da bi se družili in sta pogosto raje šli spat, da bi pridobili novih moči in si odpočili. Vedno, ko sta bili sami v družbi, pa ju je spremljal občutek odgovornosti, da morata zjutraj vstati. ŽENSKA - MATI H. se po porodu ni več toliko družila s prijatelji in znanci, niti skupaj s fantom, saj sta se izmenjavala pri skrbi za hčerko. Na splošno pa je H. njun odnos ocenila kot, da se “še kar imava kaj za pogovarjati, a ne siliva drug v drugega, saj tako zdaj kot tudi prej vsak za sebe hodiva ven". H. je med nosečnostjo opazila, da je fant bolj skrbel za njeno počutje, saj naj bi se bal, da bi bilo lahko z njo kaj narobe. Po porodu pa je pri njem začutila predvsem večjo materialno odgovornost, “da je treba poskrbeti", in sicer najbolj prvih deset dni po porodu, “ko je bil res tak 'ta pravi ata’. Potem pa se začnejo moški tako malo odmikati, zelo malo jih je takšnih, da bi bli res očki z reklam". Skupaj pa so šli na izlete k dekličinim starim staršem, pri njenih štirih mesecih so šli vsi skupaj tudi na morje, “midva sva se kar potepala okoli. Imela sva avto, zdrava je bila in smo kar hodili okoli”. V nekaj obdobjih po porodu pa se je H. kljub vsemu počutila “blaznoprikrajšana", saj bi si npr. želela iti na kakšen izlet sama, a ni mogla iti, ali pa samo s fantom, pa prav tako ni bilo mogoče. Precej hudo ji je bilo poleti, nekaj mesecev po porodu, ko je fant dopoldne delal, ona pa ga je s hčerko čakala ali pa v najboljšem primeru šla k svojim staršem na obisk. Oče A.-jinega otroka se je A. po njeni odločitvi, da ne bo splavila, nekaj mesecev izogibal, nato jo je občasno obiskoval, tako tudi po rojstvu, največ pa je z njo in otrokom živel nekaj tednov v študentskem domu. Vendar so bili njegovi obiski vedno “naključni, nenapovedani in nepričakovani", enako kot tudi kakršna koli pomoč in skrb za sina ali zanjo. Na skrb za otroka sicer ni kaj dosti vplival, vplival pa je na navajanje otroka na nočno spanje, predvsem pa na A.-jino samopodobo, “sliko svojega otroštva". Ob njem je doumela, da res potrebuješ moškega ob sebi, “da ti pokriva hrbet, dela želvji oklep". Žensko z otrokom vsi gledajo, zbuja pozornost, jo opazujejo, A. pa je zaradi tega zgubljala veliko energije in se zato tudi fizično počutila slabše. “Tudi če greš sam na avtobus, /.../ nenehno si v nevarnosti. Ranljiv si na poglede in odzive drugih, poleg tega pa tudi na nevarnost, da bi se otroku, s katerim si sam, kaj zgodilo. Veliko boli si nesamozavesten, vsakdo te lahko vrže id tira." Tudi odločitev proti splavu je bila pri A. in H. različna: H-se je odločila soglasno s fantom, da ne bo splavila (“Sploh ni bilo nobenega vprašanja, se je pač zgodilo, saj kontracepcije s kondomi že dolgo ni bilo več j, A.-jin tedanji fant, ki že ima enega otroka, za katerega prav tako ne skrbi, pa j' je “svetoval splav", a se je sama, sicer v dvomih, odločila, da bo “malopresekala, da se ne bom ozirala ne na starše ne na kogar koli in da bo že nekako." Ni mislila na to, ali bo sama skrbela za otroka ali ne. Vedela je, da gre za skrb za celo življenje, da je treba imeti denar, ni pa vedela, “dd je to tako obremenjujoče, če si sam, da niti na WC ne moreš, da se moraš samo prilagajati in si zelo dobro dan organizirati, da ti vse znese". Tega ni vedela, a če bi o tem razmišljala, se najbrž ne bi odločila za otroka. Spolne odnose po porodu medicina priporoča po šestih tednih, toda H. o tem ni veliko razmišljala, saj “to je pač tako prišlo”. Kakšen mesec ali dva nista imela spolnih odnosov, saj “je potem ženska utrujena, se ji ne ljubi, moški Pa so malo razočarani. Prej si mu na razpolago nenehno; aiorda je drugače med možem in ženo, saj naj bi bil mož Pri ženi na prvem mestu, ti pa se še ne čutiš do fanta toliko odgovoren." Na začetku so bili zaradi zašite nožnice za H. spolni odnosi boleči, zaradi utrujenosti pa je prav tako manj uživala. A. pa partnerja po porodu ni imela, zato tudi spolnih odnosov do pol leta po porodu ni imela. Kljub temu pa se je spraševala, kakšni bi lahko bili, “ker je bila zašita". Pri Prvem odnosu po porodu je uživala enako kot pred porodom, pa tudi njemu naj bi bilo v redu. Nobena ni pomislila, da ne bi dojila takoj po spolnih odnosih - če je tako naneslo, potem sta pač podojili. Obe menita, da hormonskafeowrracepcija med dojenjem (prek materinega mleka) lahko škodi otroku, a imata o njenem učinku različno mnenje. Tako je H.-jin fant zaradi te možnosti pri spolnih odnosih uporabljal kondome, A. pa je deset zadnjih dni dojenja po posvetu z zdravnico kljub vsemu začela jemati hormonske tablete. O dojenju kot nezanesljivi naravni zaščiti pred zanositvijo sta obe slišali že na materinskem tečaju: kontracepcijski učinek naj bi bilod-visen od količine hormonov, ki se sproščajo med dojenjem ' če ima ženska konstantno veliko mleka in če otrok veliko Pije, naj bi se sproščalo veliko hormona, ki povečuje 2aščito. ženska - dojenje - mati Odločitev o dolžini dojenja lastnega otroka se obema z£ svoj primer zdi racionalna. Tako H., ki je dojila pet mesecev tteni, da to “ni dolgo", a “tudipo mnenju moje zdravnici in otrokove patronažne sestre” dovolj za otroka, ki naj b Se mu pri šestih mesecih razvili t.i. siti organi in naj ne h Več tako neogibno potreboval za razvoj zelo pomembne aminokisline iz materinega mleka. “Osebno nisem bile toliko dovzetna, da bi dojila eno leto ali dlje. Več se mi zd. naporno za žensko, že izčrpavanje.” Pomembno ji je bilo ^a ji ne bi bilo več potrebno ponoči vstajati, otrok pa je bi i-Udi zdrav. , Pa se zdi šestnajst mesecev dojenja primernih zato, kei ie bil otrok ves čas zdrav in si ekonomsko (odvisna je bil; °d štipendije in otroških dodatkov, starši je po odločitvi z; 'Uroka niso več gmotno podpirali, od otrokovega očeta n uikoli prejela denarja) ni mogla privoščiti, da bi kupoval; akšno drugo dodatno hrano ali pa celo zdravila. “Materine ndeko je najcenejša in najbolj zdrava hrana za otroka." Po porodu je ne glede na to, kje si, vse podrejeno otroki sprva vedno, ko zajoče, potem bolj redno, v nekem ritmu enehno si mu podrejen, kot da ti sploh ne obstajaš, vst Jf čisto drugače, kot je sicer bilo. ” Zato je obdobje dojenja e posebej prvih nekaj mesecev, ko ti sicer še ni treba ne nebno gledati za otrokom, ker še ne hodi, in ko mu tud ne pripravljaš druge hrane, definitivno neko posebne obje v življenju ženske, v bistvu matere, ker se njene ose nost takrat dejansko razblini." Stik z življenjem, ko nf '?le*a Pre<3 porodom, je A. pomenilo igranje na kitaro e itiranjg, pet mjnut za cigaret;, "Sicer pa je to vse." e, . °bje, ko je hčerko hranila izključno s svojim mlekom o za H. lažje, bolj njej prilagojeno kakor poznejše hran e 2 običajno hrano - “nimaš nobene stekleničke, ni t treba toliko kuhati, mleka ti ni treba pripravljati, sploh pa sem prve dni po porodu samo ležala in bilo je tako fajn”. Meni, da bi bilo morda vse skupaj drugače, če bi imeli večje stanovanje: “Tako pa si v eni sobi, vse počneš tam in dejansko se jazz njo ukvarjam.” Sicer velikih razlik med dvema obdobjema dojenja po mnenju H. ni: “Časa za sebe imam zdaj enako kot prej, čeprav je pa tudi res, da dam zdaj lažje deklico komu popaziti, ker je ni več treba dojiti." Čeprav je nehala z rednim dojenjem med drugim tudi zato, ker se je odločila, da ji “za samo doma več ni biti, da bom šla nazaj na faks in da bom lahko več spala ponoči" in je imela več časa za svoje obveznosti, pa so obveznosti doma ostale iste. Obe sta vsaj slišali za ženske, četudi jih osebno ne poznata, ki si niso želele dojiti svojega otroka. Večina jih je o tem govorila med nosečnostjo, po porodu pa so sicer nekaj časa dojile, a čim manj je bilo mogoče, ker “so želele hoditi v gledališče ipd." O dojiljah ni razmišljala nobena od njiju, odnos do hranjenja otroka pri drugih prsih ali do možnosti, da bi bili sami dojilji drugega otroka, pa imata različen. Če sami ne bi imeli mleka, bi H. raje uporabljala nadomestke za mleko in ne bi dala dojiti otroka tuji ženski, če obstaja kakšna druga možnost, A. pa bi “verjetno razmislila tudi o možnosti, da bi dala sina dojiti dojilji, ampak samo, če bi bilo to zastonj'. Po njenem mnenju bi bilo to najbrž odvisno od poznanstva z morebitno dojiljo - bolje bi bilo, če “bi ji bila bolj blizu". Tudi dojilja H. ne bi bila najbrž v nobenem primeru, A. pa o tem ni bila tako prepričana, saj je rada dojila - “če bi bilo vse v redu, mogoče, ker je mleko zdravo: zato bi tudi svojega otroka morda dala dojilji, da bi bil bolj zdrav". V materinski instinkt sta obe začeli verjeti po porodu, razlagata pa ga različno. H. ga vidi predvsem v neki zavesti o svojini: “Ko sem hčer drugi dan po porodu gledala in dojela, daje res moja: takrat mi je prišlo, da je to eno živo bitje v vsej svoji celoti, da se imam zdaj s čim vrniti iz bolnišnice - takrat sem dojela, da bi lahko bilo povsem drugače, če bi otrok bil mrtev ali z njim ne bi bilo kaj v redu - takrat pa pogledaš in rečeš: kako je lepa". Prav tako H. ni verjela, da obstaja očetovski instinkt. Pri fantu ga je opazila, ko je sicer že nekaj časa po porodu govorila, kako bo šla za nekaj časa domov, a ko je do tega zares prišlo, “pa jerekel, dane, da bo kar z njima" ■, takrat jeH. tudi edinkrat fanta videla jokati. A. meni, da se ta instinkt pokaže predvsem v trenutkih, ko otrok zajoka, saj naj bi se ob tem po njenem mnenju materam sproščali hormoni. Vse so vedno: “Hop, treba je nekaj narediti". Materinski instinkt je zanjo kot neka poporodna kriza materinega lastnega delovanja, ko se vseskozi posvečaš in prilagajaš otroku. Pri očetih pa naj bi bilo pomembneje, koliko so z otrokom: “Redki so očetje, ki so tako občutljivi in pozorni kot mame, "meni A. Očetje, ki se odzivajo na svoje otroke, naj bi od nekdaj dobro skrbeli tudi za svoja dekleta/Žene. KOT ČE BI BILE ZDAJ V UGANKI IZ UVODA ZAPISANE OPORNE ČRKE Vrednote in pogledi žensk se oblikujejo v daljšem časovnem obdobju, ne le v nekaj mesecih (nosečnosti, dojenja), ko nanje vplivajo različne (zdravstvene) informacije in dejstva. Njihova hierarhija je (sodeč vsaj po opisanih primerih) odvisna predvsem od siceršnje predstave o svetu: pri obeh “prvikrat materah” sicer prevladuje ravnanje “po lastni pameti”, toda na to pamet pri eni bolj vpliva npr. vedenje o (človekovi) energiji, moči “naravnega ustroja sveta”, drugo pa pogosto usmerja preventivno delovanje. Ta razlika/nasprotje(?) (če že - pogojno rečeno - obstaja) izvira verjetno vsaj delno iz materialne osnove in preskrbljenosti, zato vsaka iz tega izhajajoče ravnanje tudi interpretira tako, da ga racionalizira. Večje osebnostne spremembe se tako po mojem (po dveh pogovorih ustvarjenem!) mnenju strogo med obdobjem dojenja ne pojavijo, toda hierarhija vrednot oziroma način vrednotenja materinstva in dojenja lahko vplivata na nadaljnje oblikovanje osebnosti. Tako je, na primer, očitno, da se pogledi sogovornic razlikujejo tudi zaradi različnega odnosa do partnerjev, staršev in sorodnikov: nobena izmed njiju se nanje sicer ne zanaša, toda njihova bolj trdna opora pomeni tudi manj stoodstotno lastno vlogo pri vzgoji otroka oziroma manjši poseg v lastno življenje, manjšo prilagoditev lastnega ritma otroku. Otrok pa lahko zato pomeni tudi večje ali manjše merilo samoocenjevanja (in pripisovanja vrednosti, pomena) določenih lastnosti, kot so vztrajnost, vzdržljivost ipd., ki oblikujejo osebnost ženske-matere in imajo vlogo pri njeni samodoživljanju. UTERATURA IN VIRI: • BOGATAJ, Janez 1980: Trdinovi terenski zapiski - vir za etnološko preučevanje spolnega življenja Dolenjcev in Belokranjcev v 2. polovici 19- stoletja. V: Janez Trdina -etnolog: Zbornik posvetovanja ob 150-letnici rojstva Janeza Trdine. Novo mesto, str. 37-49- • ČERNELIČ, Draga 1974: Zdrav in bolan otrok. Maribor, str. 31-33, 64-71. • KITZINGER, Sheila 1994: Me, matere. Ljubljana. • KRIŽNAR, Naško 1976: Spolno življenje. V: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - Vprašalnice VI. Ljubljana, str. 107-125. • MACY, Christoper in Frank FALKNER 1985: Nosečnost in rojstvo. Ljubljana, str. 28-31, 107-111. • MAKAROVIČ, Marija 1982: Strojna in Strojanci. Ljubljana, str. 283-293. • MAKUC, Dorica 1993: Aleksandrinke. Gorica. • MOORE, HenriettaL. 1995: Understanding Sex and Gen-der. V: Companion Encyclopedia of Anthropology. London in New York, str. 813-830. • MUSEK, Janek 1990: Simboli, kultura, ljudje. Ljubljana, str. 239-250. • PELTO, Gretel H. 1996: Breastfeeding. V: Encyclopedia ofCultural Anthropology, vol. 1. New York, str. 149-151. • PING-CHEN, Hsiung 1995: To nurse the young: Breastfeeding and infant feeding in late imperial China. V: Journal of Family History 3. Greenwich, str. 217-238. • PUHAR, Alenka 1982: Prvotno besedilo življenja: Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19- stoletju. Zagreb. • RAVNIK, Mojca, Zora ŽAGAR, v sodelovanju s Fanči ŠARF 1976: Družinske sorodstvene zveze. V: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - Vprašalnice VI. Ljubljana, str. 13-87. • SAULT, Nicole 1994: Introduction (The Human Mirror). V: Sault Nicole (ur.), Many Mirrors: Body Image and Social Relations. New Brunswick, str. 1-28. • SCOTT, Julia Susan 1992: Vodnik naravne medicine za ženske. Ljubljana, str. 160-168. • SKUŠEK, Zoja 1996: Mleko ni voda. V: Lenca BOGOVIČ, Zoja SKUŠEK (ur.), Spol: Ž. Ljubljana, str. 195-216. • SMERDU, Franjo (ur.) 1980: Medicinska enciklopedija 1 (A-J), 2 (K-P). Ljubljana, str. 224-228, 231-235, 498-500. • ŠARF, Fanči 1979: Porod in nega dojenčka v luči socialno higienskih razmer. V: Traditiones 5-6. Ljubljana, str. 345' 353. • TIVADAR, Blanka 1996: Medicinski govor o ženski. V: Lenca BOGOVIČ, Zoja SKUŠEK (ur.), Spol: Ž. Ljubljana, str. 68-98. • TOMAŽIČ, Tanja 1991: Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture v 19. stoletju na Slovenskem. V: Slovenski etnograf 33-34-(O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju) Ljubljana, str. 389-431> • VODOPIVEC, Alenka 1984: Način življenja študentskih družin v študentskem naselju v Rožni dolini. 1. Del: Vpliv gmotne kulture na način življenja študentskih družin (Sl). Ljubljana, 29-33. Summary WOMAN - BREASTFEEDING - MOTHER Mateja Habinc The article tries to describe some points ofview of women’s/mothers’s way of life during breastfeeding and their opinions, values and prejudices connected with that period. This summary of a longer tcxt, pro', ided mostly from Interviews with two students/first-time mothers who still lived at a boarding-school a year ago tries to give some attention to their sources of information and expectations they had about pregnancy and breastfeeding, to taking care of their bodies and to which foods, drinks and habits they avoided (or not) in pregnancy and while breastfeeding. Stories ofthose two girls teil also about their feelings when birthgiving, some opinions (about first liquid, which is still not milk, the “right” ways of feeding and handling children), prejudices about spoiled milk, quantity and quality of mother s milk, breastfeeding in public and helping with remedies. Connected with these issues are data about which other (non-milk) food mothers used for their children, about feeding by night, troubles when feeding and sleeping. Concentrating on women’s breasts and selfperception the text also offers some information about the duration of breastfeeding, tricks for turning the baby’s attention from breasts to something eise and playing with mother’s breasts. The author focused also on the informant’s social life and relations, sexual life, contraception, decision against abotrion, feelings about maternal instinct, and valuing breastfeeding. Two stories illuminated the importance of “maternity school” (preparing for birthgiving and taking care of a child) and found experience of birthgiving at hospitals among others as loosing all the shame left, as drawing parallels with animals’ birthgiving and infant feeding”. It is possible to find some specificities in ways of life of both motheis when considering their life in boarding-schools: help among neighbours and friends, tips about food and drinks, ülnesses. But on the other hand considering also personal differences these stories are quite different, because one shows living and taking care for the child with child’s father (woman’s boyfriend), and the other life of mother and child withouth father’s (but mostly relatives’) help. The author tried to draw some specificities in the way of life in one woman’s/mother’s life-period, comparing it also to the living habits before birthgiving (when pregnant) and when women were just “ordinary” students. The question was how breastfeeding, birthgiving and motherhood in general could (if at all) affect self-perception and Identification and how (if at all) these could somehow draw specificities to the future way of life and thinking. Those questions are far more complex and interdisciplinary than could be answered in such a short and beginner’s attempt. Last but not least, the author is convinced that ethnological data about breastfeeding could offer many interesting answers to other disciplines. Nana Meladze FOLK INTERPRETATION OE DREAM IN WEST GEORGIA Come to me in my dreams and then By day I shall be wall again, For then the night will more than pay For the hopeless longings of the day. (Matthew Arnold: "Longing") * 1 *his account discusses the theories that the Georgian JL people hold about their dreams. It describes folk be-liefs, rituals, and dream Interpretation collected by the author while conducting fieldwork in West Georgia in the summer of 1986. Among mantic or divination rites, "oneiromantica" - the explanation of dreams - is one of the most interesting. Nev-ertheless, it has been somehow ignored by ethnologists in my country. Meanwhile dream research has become a sub-ject of interest mainly to psychologists and psychiatrists, who, busy with conducting laboratory experiments, often ignore ethnographic material. Good ethnography could have provided rieh and varied material on people’s experi-ence and knowledge on a multicultural scale, based not on single and accidental experiences, but on individuals’ life-long experience. For modern Science now characterises an integration between the fields, as well as a differentiation within each Held itself. Complex studies of traditional folk experience attract more attention nowadays and have been actualised. It should be noted that studies of folk medical treatment, weather forecasting, agriculture, or problems of mentality, carried out by the united efforts of ethnologists, folklorists, culturologists on the one hand, and physicists, biologists, and psychologists on the other, can only be ef-fective if they deal with Contemporary ethnographic material from living traditional ethnic cultures. This kind of research - valuable for ethnologists helps to widen knowledge about humanity and about humanity’s links with nature. Such data will also enrich other fields. Dreaming is a subject that both ethnologists and psychologists ought to study, and not separately, but in close contact and collaboration. Ethnologists are not psychoanalysts and it is not their role to explain psychological bases or mecha-nisms of dreaming; they would rather not strive for it; they cannot go beyond their competence and cross the bounda-ries of the "territory" of another field, where they will be strangers and will obviously appear as non-professionals, but they could present materials which could be interesting for the psychologists, who set their own experiments (when ethnographers do their fieldwork). However, if they look at such materials sceptically, I would also allow myself to mis-trust their own data, drawn from laboratory experiments on dreams, making Claims based on manifest and latent desire, and especially sexual desire (they have a surprising inclination to see and explain everything in terms of sex, although the nature of humans is more complicated than that, and so is nature itself). The ethnographers possess vivid material, containing the Information accumulated in the oral tradition of the ages, repeated throughout an informant’s entire life, proved or disproved by his experience of years. Our informants, mostly elders, led a healthy way of life in nature (in the open air, consuming ecologically clean products, in a healthy cli-mate, without stresses etc.). They are not patients with neu-rotic disorders. (How would the material be "healthy" if an informant is not healthy?) Of course, it does not flatter the ethnographer to realise that in this case they may appear mainly as source-suppliers. The questions "Why?" or "Why does it happen so?", are not questions for ethnographers, and perhaps this is also a reason why the topic of dream was instinctively avoided by them. Ethnographers are bad psychologists and psychologists are not good ethnographers, but I think the balance kept between them in dream research, and the interaction between them, could be bene-ficial for the further development of this subject. BACKGROUND AND HISTORY: DREAMS AND THEIR CONTEXT Dreams and their Interpretation have been of interest to humankind from the earliest times. Considerable attention was paid to dream interpretation in ancient Egypt and in the Near East; interesting dream Systems were created in Mesopotamia and ancient Greece (see B. Kilborne 1987)-We can read about examples of symbolic dreaming in the Old Testament (as Joseph’s dreams, those of the Pharaoh, those of the Prisoner - Genesis 37.5, 40.9, 40.16, 41.2-7)-Even though "Christian tradition discredited dreams, dele-gated them to a secondary place, and treated them with suspicion" (Kilborne 1987: 175), ancient Christian nations such as Georgia1 maintain rieh traditions of dream interpretation." Georgian people - in their cultural consciousness part of a Mediterranean civilisation - accumulated during many centuries of their development a great amount of Information about dreams, those mysterious phenomena of human psychology. In Georgia an anonymous manuscript has been passed down from generation to generation, the so-called Book of Dreams, which contains explanations of about 1000 Symbols.1 2 The theme of this "oneiromantica" is a cross between belief in omens and foretelling the future. It was little studied as a topics in the Soviet ethnographic literature;3 in fact, psychoanalysis was denied here and Freud has been almost illegal reading. 1 Christianity was declared state religion in Georgia in 33 7, soon öfter it was established the declaration in Rome. 2 I counted 988 dream Symbols in it (with obvious later additions). Feeling on shaky ground, having at that time no access to the useful works to which I was introduced later, I never-theless decided to take on the responsibility to collect field material on dreams when working with the annual summer fieldwork expedition of the Institute of History, Archaeol-°gy, and Ethnography of the Georgian Academy of Sciences. My decision was met with a curious and severe silence, and it was supposed that the research would never be deeply developed. "You want to work on this?" ex-elaimed the late Professor A. Robakidze. That was the only reaction I received, and during my whole fieldwork I was surrounded by the numb silence of team members who sceptically observed my interviews. The following paper is based on the material that I humbly gathered during this expedition. The research took place m 1986, in one of the provinces of West Georgia, Imerety -"Pretty Imerety", as it is called for its picturesque scenery. Imerety is one of the historical-ethnographic provinces of Georgia. It consists of Upper Imerety (Zemo Imerety), ',vhich is a hilly part of the country, and Lower Imerety (Qvemo Imerety), situated in the lowlands, with a humid subtropical climate characterised by soft, warm winters and hot summers. The absolute height of the plateau oiZemo Imerety is 1500 meters above the sea level. The climate there is relatively cold and has a great abundance of pre-Gpitation (Maruashvili 1980). Front the 15th tili the 19th Century, Imerety was a separate b'ngdom, having been formed after the political disintegra-hon of Georgian feudal monarchy. Geographically it was Separated from East Georgia by the range of Likhi. In the north it was surrounded by the Caucasus range, in the west 'Is territory was spread on the lowland of Kolkhis, and in the south it was fringed by the Meskhety mountains. Imerety was an object of constant aggression by Turkey from the I6th tili the 18th Century. Although it appeared in the 17th Century that the country could provide 40,000 sol-hiers, in the 18th and the 19th Century its population re-tttained only at 120,000 (Burjanadze 1962; Dumbadze 1957). ^ter the annexation of East Georgia, the Russians in-Creased their activities for an occupation and the abolition °f the kingdom of Imerety. In 1810 they declared King Solo-mon II to be dismissed from the throne and Imerety to be united with Russia. The Russians captured Solomon by fraud and wanted to exile him to Russia, but Solomon man-a§ed to escape and ran away to Osmalia. From there he called for rebellion against the occupiers. The national war °f liberation began. Russia sent 3,200 soldiers and invaded hte country. One part of these troops was defeated by the region. Solomon II, however, was defeated by the other Part and found shelter in Turkey. The kingdom of Imerety was indeed abolished and Russian administration was es-tablished there (Berdzenishvili 1965). 1 he Russian action was followed by high taxes, a worsened ^diction and bureaucracy; corruption became rooted. le Population tookup arms. In 1819-20 another rebellion against the Russian policy took place. At the same time an-cr province rebelled, Samegrelo; soon after also Guria. * 4 The whole West Georgia was inflamed with rebelli/ n. This sparked Imeretian emigration, and the feudal lords decided to use the Situation and restore the monarchy. Russia sent its troops with heavy artillery to Samegrelo, occupied Imerety, ruined the province of Racha, and destroyed Guria. 70 rebels were captured, 10 of them were hung, oth-ers exiled to Russia (cf. the essays on Georgian history by Makharadze 1942, and also Nakasshidze 1968 and Paichadze 1970). COLLEC1ING THE DREAMS The variety of the materials collected in this small region shows how much knowledge is accumulated by oral tradi-tion. The information obtained from the interviewees do not contradict each other. On the contrary, the informams mostly repeat each other in their explanations of certain symbols. The people’s mentality is well expressed in their interpretations. They represent the world viewof the members of the culture. People believe in dreams. In folk consciousness "the dream is a presentiment"-, they consider dreams as omens about future events. Dreams predict and foretell the future. It was easy to detect certain negative attitudes towards dreams among the informants, their answers to my ques-tions used to be pronounced almost with fearful intona-tions and suddenly changed faces: "How can dreams not exist!" This would be followed by stories from their experi-ence oflife, such as examples of how their dream once came true, etc. My informants assured me that their answers were based on their personal experience, and that that was why they believed so much in dreams coming true. These were older people, from 70 to 80 years old. They have had enough time during their lifetime to have checked the meaning of the recurring symbols many times and to have individually worked out their own attitude towards them. When I asked them to explain some symbols (e. g., from the "Book of Dreams" or from some dreams of my own), the respondents would sometimes answer that they could not explain the symbol’s meaning to me, because they had not experienced it: "It was not experienced by me" (ar maqvs dargdznili) - they would say. On the other hand a dream with a certain plot with certain symbols could be "a bad experience" for the individual (after seeing it, some-thing bad always happened in their lives - illness, the death of someone close, etc.). In this case they used to answer: "I have experienced it badly" (tzudad maqvs dagrdznili). Dreamers received metaphorically encodedvisions, based on their personal experience. There were occasions when an Imeretian, describing a certain symbol that had been experienced by her or him, assured me that that symbol "belonged" to her or him. In such cases the symbol has a meaning for this particular person, but it may not signify anything for another person. It may even be interpreted in another way. The following is an example of a "belonging" symbol. Ac- Georgian psychologists paid considerable attention to dream stndies; they appear in the works of the leading Georgian psychologist D. Unadze who rnade a great contribution to the study of the subconsious mind, and also in the work ofK. Natadze (writing as a Marxist), 4 called believers in dreams merely superstitious and backward. very grateful to Edith Turner forpointing out Bcirburci Tedlock’s (1989) edited volutne on dreams. cording to one mother’s lifelong and repeated experience, if she sees in a dream that her child is lost somewhere (say in a park, yard, or Street), that experience is telling her that the child will be ill. Even long after the daughter is grown-up and living separately far away, if the mother sees this particular plot in her dreams (e.g., mother and daughter are walking in the garden; the daughter is little; suddenly the mother looks around and cannot find the child), this is an omen that her daughter will fall ill, and so it happens in reality. The people also recognise that "it depends on the person". For some of the people dreams would come true, for others not. Recommending a good discussant for me in the village, they would say, "She knows ’dream’" (iman itsis sizmari), which meant that this person was a good dreamer (not in-terpreter, exactly). Thus, some were inclined to see dreams as true, some not. In addition to believing that dreams were message Carriers, revealing something about the future, either literally or by the way of metaphorically based formulae, the folks could well distinguish those dreams which anticipated the future from those which were caused by remembering re-cent events, or caused by objective effects (cold, a blow, a pain in the body). They recognised perfectly well that the day’s residue could participate in the formation of a dream. Such dreams were not considered meaningful, or there to reveal future events. The expression sizmarshi chamkva -the recent event "went (walked) with me in a dream" - well represents this view. For this reason nightmares do not always predict something bad and are not literally interpreted. Thus, there are well recognised truthful and well recognised deceitful dreams. People connect truthfulness of the dreams with the moon’s cycle. Dreams which are seen at the new moon are believed to be truthful and are fulfdled in a short time, while those during the old moon are not truthful or come true much later. At first the expression of one of the informants, saying that "a dream in the new moon is bad", was confus-ing. Why should it be bad? It meant that this dream would most certainly come true. As I mentioned above, people maintain a negative stereotype about dreams. It seems they almost never expect a dream denoting a good omen. (I myself always try to see a good sign in my dreams.) Fear of a dream with a bad Symbol was so common that people were reluctant to dream, and used to cross themselves three times and bite their small Finger three times before going to sleep. Besides the moon’s cycle, people paid attention to which day in the week they had a dream. Wednesday dreams were considered truthful. If Wednesday coincided with the new moon, the possibility of its fulfilment was great. Dreams on Saturday and Sunday were not truthful, or "they passed on small matter" - they were not worth paying serious attention to (there is an expression among people: "Saturday dream - until Sunday dinner"). If a dream seen on Sunday night is not fulfilled by the following Sunday, It meant that "it has passed, up to now", that is, it will not come true. Bad dreams seen on Monday and Wednesday were more "dan-gerous" than those seen on Tuesday and Thursday. Accord-ing to some informants, dreams seen in the early morning are expected to be fulfilled in a very short time. Since the Imeretian oneiromantica, interpretation of dreams, was based on both the power of dreams to foretell the future and on magic (belief in omens), people devel-oped rituals against the effect of bad dreams. These actions, mostly known in Imerety, but also in the whole of Georgia, consist of "giving the dream to the water" and the burning of a dream. After seeing a bad dream people used to get up in the morning without speaking a word to anyone, and went to the village stream. They turned their hand in the water three times and retold the story of the dream, ending with the phrase: "Let the water take my bad dream." (Nowa-days people carry on this practice by turning on the tap in their houses and giving the dream to the water this way.) Another widespread rite is the burning of a dream. Usually it is a peace of a paper that is to be burned. A piece of paper is passed around the head three times (left to right) and then burned, with the words: "Let my bad dream be burned and melt this way." The rite with a piece of paper must have been introduced later. In Imerety I recorded the rite of burning a stick in the morning. If people saw bad dreams, they used to get up, pass a piece of a stick around their head three times, and put it down in a fire. The stick had to be totally burned. I recorded a more detailed version of this rite as follows: A person who had a bad dream and wanted to prevent its fulfilment would take a stick and break it in three pieces. First, one piece would be passed around the head three times, then the second piece, and after that the third one, saying: "Let my dream be burned like this stick." Then he or she would bum the sticks in the fire. In the old days a piece of cloth would be torn off from its seam, or a thread taken out from the dress and burnt. Bad dreams should not be told and shared before these actions, otherwise they would come true. In other cases in Imerety and in Georgia generally, dreams are shared earnestly and informally among family members or friends. Dreams which are shared are mostly those which are puzzling, where the dreamers seekunderstanding. Usu-ally they ask the old people, counting on their age and life experience to determine what the dreams could mean and what events they augur. Many mantical (divination) rites are connected with dreams. Besides "destroying" the bad dreams in the above described ways, there were some ways of "calling out" de-sirable images during dreaming. Rites like these were prac-tised mainly by young girls and were intended to call forth the foretelling of one’s destined spouse in a dream. If a ghd happened to stay overnight at a new place for the first time (e. g., visiting relatives), the hostess, secretly (without the girl knowing) would place a glass of water with a stick across it under her bed. In Low Imerety a comb is placed across the glass, and also a needle, thread, and a certain kind of wooden spoon - sooty. A stick, comb, and so on represent a bridge over the water. People say that the dreamer’s future husband is able to cross the bridge and come to her. For the same purpose a bunch of nine keys would be placed under a girl’s pillow. In both cases a gid must not be aware of what was done. Several informants confirmed that they happened to see their future as yet um known husbands during those practices.5 5 To the same mantical rites belang the other Caucasian rites, such as the Armenian "Suph Sarkis" and Balkarian "Tuzlu Guttu". In those Shushana, an old Informant of mine who lived in a neigh-bouring household and who possessed an extensive dream lexicon, told me how in her youth she had seen herseif in a dream Crossing a bridge. Someone was coming in her direction from the other side. He approached her and then Passed beside her shoulder like a shadow. Then she saw another person coming towards her... At the age of 17 Shushana got married. A few month after the wedding she became a widow. Now she was sharing her old days with her second husband, kind-hearted Bejana. The last question in my fieldwork questionnaire was con-cerned with the explanation of the Symbols. The answers bere only reflect a part of the interpretation of dreams ’which almost signs, that is, those Symbols about which nteaning is well established in the folk beliefs and people’s mentality. The explanations of different respondents from the region of Imerety seldom exclude or oppose one another, but usually repeat one another. I wrote down a large list of the metaphoric meanings of dream signs from this region. I compared them with the tnanuscript .Booß of Dreams to discover local peculiarities. For instance, my attention was attracted by the explanation of "water" as a dream sign. In the Georgian Book of Dreams Water" is represented differentially (rain, clean water, dirty Water, warm, cold, stream water, or dammed pool, etc.), each meaning bearing its own explanation and each inter-Preted variably in every dream context. However, back in Imerety, respondents sharply denied that water was a good s'gn. All respondents interpreted it as a bad omen (as tears °r illness). I found a number of similar explanations when I compared Balkarian material with my own. Their dream systems are formulated in relatively similar conditions. Both are mountainous countries, with pretty hilly reliefs, and the villages are located high in the mountains. CONCLUSION Would desert inhabitants also teil me that water is a bad s’gri in a dream? What would seashore residents say? This paper must be considered only as a preliminary ac-count and should not be understood as exhausting all Georgian thoughts on the subject. As we can see, Georgian dream theory is progressive rather than regressive; a dream 's a bridge between present and future and dreams are sup-Posed to be sources of significant information by which the dreamer receives a warning about future events. By means °f the material gathered in Imerety, we can see that dream stereotypes are negative in this region; dream sharing is mformal and dreams are sometimes interpreted metaphori-cally and sometimes literally. * 1 It is important to understand that people are we'l aware of how the day’s residue may participate in the formation of dreams, and to note that over the centuries the people have well observed the influence of the cycle of the moon on the human psyche, now reflected in oral tradition. Thus they have realised their link with nature. As the famous Georgian poet Vaja-Pshavela said: "We are all children of nature, it is in us and we are in it." REFERENCES • AFANASIEFF 1982: Tree of Life. Moscow (in Russian). • BERDZENISHVILI, N. 1965: Georgia in the First Half of the 19th Century. Items of Georgian History. Vol. 2. Tbilisi. (In Georgian.) • BURJANADZE, Sh. 1962: The Internal Policy of the Imeretian Kingdom in 1789-1802 Khelnatsserta Institu-tis Moambe (Review of the Institute of Manuscripts). Vol. 4. Tbilisi. (In Georgian.) • DUMBADZE, M. 1957: West Georgia in the First Part of the 19th Century. Tbilisi. (In Georgian.) • ESSAYS in Georgian History. Vol. 4. Tbilisi 1973. (In Georgian.) • IURTUBAEV1991: The Ancient Beliefs of Balkarians and Carachaians. Nalchik, pp. 28-29. (In Russian.) • KILBORNE, B. 1987: On classifying dreams. In: Dream-ing: Anthropological and Psychological Interpretations. Barbara Tedlock, ed. New York: Cambridge University Press. • MAKHARADZE, H. 1942: Rebellion in Imerety in 1819-1820. Materials for Georgian and Caucasian History. Part 3. Tbilisi. (In Russian.) • MARUASHVILI, L. 1980: Imeretian Lowland. Imeretian Highland GSE. Vol. 5. Tbilisi. (In Georgian.) • NAKASSHIDZE, N. 1968: Georgian-Russian Political Re-lations in the First Part of the 17th Century. Tbilisi. (In Georgian.) • PAICHADZE, G. 1970: Russian-Georgian Relations in the First Part of the 18th Century. Tbilisi. (In Georgian.) • PIRTSKHALAISHVILI, A. 1942: Imerety and Guria in the Period of 1804-1840. Materials for Georgian and Caucasian History. Tbilisi. (In Georgian.) • TEDLOCK, Barbara (ed.) 1987: Dreaming: An Anthropological and Psychological Interpretations. New York: Cambridge University Press. salt is used to call out a dream. In mantical divining rites salt was intended to arouse thirst, because thepleasure oflove "was explained under the metaphoric Image od drinking water" (Afanasieff1982: 117). 1 myself noticed that after moving to Moscow I stopped having dreams. I live in a residential area, surrounded with high walls of beton concrete and see stones around me. But as soon as Igo to the villagefor a holiday, I begin to have dreams again. Nana Meladze LJUDSKE INTERPRETACIJE SANJ V ZAHODNI GRUZIJI Pridi k meni v mojih sanjah in potem bom čez dan spet dober, kajti noč bo več kot preplačala brezupno hrepenenje dneva. (Matthew Arnold, "Longing") | pričujoče besedilo obravnava teorije, ki jih imajo Gruzij-jL ski ljudje o svojih sanjah. Opisuje ljudsko verovanje, rituale in interpretacije sanj, ki jih je zbrala avtorica na terenu v zahodni Gruziji poleti leta 1986. Med razlagami mantičnih oz. divinacijskih obredov je ena od najbolj zanimivih "oneiomantika" - razlaga sanj. Toda v moji deželi so jo etnologi kljub temu ignorirali, medtem ko so raziskave sanj v glavnem postale predmet zanimanja psihologov in psihiatrov, ki, zaposleni z laboratorijskimi poskusi, pogosto ignorirajo etnografsko gradivo. Dobra etnografija bi lahko prispevala bogato in raznoliko gradivo o človeškem izkustvu in znanju v multikulturnem obsegu, ki ne bi temeljilo le na posamičnih in naključnih izkušnjah, temveč na izkustvu posameznikov skozi celo življenje. Sodobno znanost označujeta tako integracija med področji kot diferenciacija znotraj posameznih področij. Danes privabljajo več pozornosti kompleksne raziskave tradicionalnega ljudskega izkustva, ki so bile tudi uresničene. Omeniti velja, da so lahko raziskave ljudskega zdravstva, napovedovanja vremena, poljedelstva ali problemov mentalitet, ki jih s skupnimi napori izvajajo na eni strani etnologi, folkloristi in kulturologi, na drugi strani pa fiziki, biologi in psihologi, učinkovite le, če se ukvarjajo s sodobnim etnografskim gradivom, zbranim med živimi tradicionalnimi etničnimi kulturami. Ta vrsta raziskav - dragocena za etnologe - nam omogoča razširiti znanje o človeštvu in o človekovih vezeh z naravo. Ti podatki pa bodo obogatili tudi druga področja. Sanje so predmet, ki bi ga morali preučevati tako etnologi kot psihologi, toda ne ločeno, temveč v bližnjem stiku in z medsebojnim sodelovanjem. Etnologi niso psihoanalitiki in njihova naloga ni razlaga psiholoških temeljev ali mehanizmov sanjanja. Pravzaprav nima smisla, da bi si prizadevali v tej smeri, saj ne morejo in ne smejo iti onkraj njihovih kompetenc in prekoračiti "teritorialnih" ločnic med posameznimi področji, kajti tam bodo postali tujci in se bodo v resnici pokazali kot nestrokovnjaki. Kljub temu pa bi lahko predstavili gradivo, ki bi bilo zanimivo za psihologe, ki pripravljajo in vodijo svoje eksperimente, medtem ko etnografi zbirajo gradivo na terenu. Toda če bi psihologi na to gradivo gledali z nezaupanjem, bi si lahko tudi sama dovolila skepso do njihovih podatkov, ki jih izvajajo iz laboratorijskih eksperimentov o sanjah in sklepajo na temelju manifestno in latentno izraženih želja in potreb, v prvi vrsti spolnih želja (psihoanalitiki se neverjetno nagibajo k temu, da vse vidijo in razlagajo le v okviru spolnosti, čeprav je človeška narava - in narava nasploh - veliko bolj zapletena od tega). Etnografi posedujejo razvidno gradivo, ki prinaša informacije, akumulirane skozi stoletja v ustni tradiciji, informacije, ki se ponavljajo skozi celotno življenje sogovornikov in ki jih potrjuje ali zavrača njihova dolgoletna življenjska izkušnja. Naši sogovorniki, v glavnem starejši, vodijo zdrav način življenja v naravi (na prostem zraku, konzumirajo ekološko čiste proizvode, živijo v zdravem podnebju, brez stresov itd.) in niso pacienti z nevrotičnimi motnjami. (Kako naj bo gradivo "zdravo", če sogovorniki niso zdravi?) Seveda pa etnografu ne govori v prid spoznanje, da lahko v tem primeru nastopajo zgolj kot oskrbovalci z viri. Vprašanja "zakaj" ali "zakaj se to tako dogaja" niso vprašanja za etnografe in morda je tudi to pogosto razlog, zaradi katerega so se instinktivno izogibali te teme. Etnografi so slabi psihologi in psihologi niso dobri etnografi, toda sama menim, da bi lahko ravnovesje, ki bi ga lahko našla oba pristopa pri raziskovanju sanj, in njuna medsebojna interakcija, plodno vplivali na nadaljnji razvoj tega predmeta. OKOLIŠČINE IN ZGODOVINA: SANJE IN NJIHOV KONTEKST Sanje in njihova interpretacija so zanimale ljudi že od najzgodnejših časov. Veliko pozornosti so interpretaciji sanj namenjali v starem Egiptu in na Bližnjem vzhodu. Zanimive sisteme interpretacij sanj so ustvarili v Mezopotamiji in v stari Grčiji (glej Kilborne 1987). O primerih simboličnih sanj beremo v Stari zavezi (npr. Jožefove sanje, faraonove sanje, sanje jetnika: Geneza 37.5; 40.9; 40.16; 41.2-7). In čeprav je "krščanska tradicija sanje spravila na slab glas in jih pregnala v ozadnje ter jih obravnavala z nezaupanjem (Kilborne 1987: 175), so stara krščanska ljudstva, kot tudi Gruzijci,1 ohranila bogate tradicije interpretacij sanj. Gruzijski ljudje so - glede na svojo kulturno zavest se uvrščajo v del sredozemskih civilizacij - skozi mnoga stoletja razvoja akumulirali veliko informacij o sanjah, tem skrivnostnem fenomenu človeške psihologije. V Gruziji je od generacije do generacije krožil anonimen rokopis, tako imenovana Knjiga sanj, ki vsebuje razlage kakšnih 1000 simbolov.1 2 Jedro (tema) te "oneiromantike" je presek med verovanjem v znamenja in napovedovanjem prihodnosti. V sovjetski etnografski literaturi so sanje obravnavali le v skopem obsegu;3 pravzaprav so psihoanalizo tukaj zanikali 1 Krščanstvo je bilo proglašeno za državno religijo v Gruziji leta 337, kmalu potem, ko je bilo vzpostavljeno s proglasom v Rimu. 2 Sama sem naštela 988 simbolov sanj (z očitnimi kasnejšimi dodatki). 3 Gruzijski psihologi so se kar precej ukvarjali s preučevanjem sanj. Te raziskave najdemo v delu vodilnega gruzijskega psihologa P- in Freud je bil malodane ilegalno branje. Čeprav sem se počutila nezanesljivo in v tistem času nisem imela dostopa do uporabnih del, ki sem jih spoznala kasneje,4 sem se, ko sem bila na terenu z letno delovno terensko skupino Inštituta za zgodovino, arheologijo in etnografijo Gruzijske Akademije znanosti, vseeno na lastno odgovornost odločila zbirati terensko gradivo o sanjah. Kolegi in kolegice so mojo odločitev sprejeli z nenavadno in strogo tišino ter predvidevali, da raziskave ne bom nikoli razvila globlje. "To hočete raziskovati?" je vzkliknil pokojni profesor A. Robakidze. To je bila edina reakcija, ki sem je bila deležna, in skozi celotno delo na terenu sem bila obkrožena s trdovratnim molkom članov ekipe, ki so skeptično opazovali moje pogovore. Pričujoče besedilo temelji na skromnem gradivu, ki sem ga zbrala med to odpravo. Raziskavo sem izvedla leta 1986 v eni od pokrajin zahodne Gruzije, Imeretiju - zaradi slikovitega okolja jo imenujejo "Krasni Imereti". Imereti je ena °d zgodovinsko-etnografskih pokrajin Gruzije. Tvorita ga Zgornji Imereti (Zemo Imerety), ki je hriboviti del dežele, in Spodnji Imereti (Qvemo Imerety), ki se nahaja v nižavju s humidnim subtropskim podnebjem, ki ga označujejo blage, tople zime in vroča poletja. Absolutna višina planote Zgornjega Imeretija (ZemoImerety) je 1500 m nad morjem. Tamkajšnje podnebje je relativno hladno in ima obilo padavin (Maruashvili 1980). Imereti je bil med 15. in 19. stoletjem samostojna kraljevina, ki je nastala po političnem razpadu gruzijske fevdalne naonarhije. Geografsko ga je od vzhodne Gruzije ločevalo Pogorje Likhi. Na severu gaje obkrožalo Kavkaško pogorje, na zahodu se je njegovo ozemlje razprostiralo v nižavje Kolkhis, na jugu pa so ga obkrožale gore Meshkety. Imereti je bil med 16. in 18. stoletjem podvržen stalnim turškim grožnjam in vdorom. Čeprav se je sredi 17. stoletja zgodilo, da je lahko dežela oborožila 40.000 vojakov, je njeno prebivalstvo v 18. in 19- stoletju ostajalo le pri številu 120.000 (Burjanadze 1962; Dumbadze 1957). Po priključitvi vzhodne Gruzije so Rusi stopnjevali svoje dejavnosti, da bi uničili in okupirali kraljevino Imereti. Leta 1810 so vrgli s prestola kralja Solomona II., Imereti pa priključili Rusiji. Kralja Solomona so ujeli s pretvezo in ga nameravali izseliti v Rusijo, vendar mu je uspelo uiti ter pobegniti v Osmalijo. Od tam je pozval k uporu proti okupatorjem. Začela se je vojna za nacionalno osvoboditev. Rusija )e poslala 3.200 vojakov in vdrla v deželo. Branilci so del teh čet porazili, toda tudi Solomon II. je bil poražen. Azil je našel v Turčiji. Kraljevina Imereti je tako bila v resnici ukin-)ena, vzpostavili pa so rusko administracijo (Berdzenishvili 1965). Ruski zasedbi so sledili visoki davki, poslabšanje pravnega stanja in birokratizacija, ukoreninila se je tudi korupcija. Prebivalstvo se je uprlo ruski politiki in med letoma 1819 'n 1820 vzelo v roke orožje. V istem času se je uprla še neka druga pokrajina, Samegrelo, kmalu zatem še Gurija. Celotno zahodno Gruzijo je zajel upor. To je zanetilo preseljevanje Imeretijcev, fevdalci pa so se odločili izkoristiti pri-°2nost in poskusiti ponovno vzpostaviti monarhijo. Rusija le poslala svojo vojsko s težkim topništvom v Samegrelo, kupirala Imereti, poteptala pokrajino Račo in uničila Gurijo. Sedemdeset upornikov so zajeli, deset med njimi obesili, druge izgnali v Rusijo (glej Makharadze 1942 in Nakasshidze 1968 ter Paichadze 1970). ZBIRANJE SANJ Različnost gradiva, zbranega na tako majhnem območju, kaže, koliko znanja se nakopiči skozi ustno tradicijo. Informacije, ki jih dobimo od sogovornikov, si med seboj ne nasprotujejo. Nasprotno, pri razlagi določenih simbolov pripovedovalci v glavnem ponavljajo izpovedi drugih. V njihovih interpretacijah se dokaj nazorno kaže mentaliteta teh ljudi. Te interpretacije reprezentirajo pogled na svet pripadnikov kulture. Ljudje verjamejo v sanje. V ljudski zavesti "so sanje slutnje"-, sanje razumejo kot znamenja, ki kažejo na prihodnje dogodke. Sanje prerokujejo in napovedujejo prihodnost. Med sogovorniki ni bilo težko odkriti določenih negativnih stališč do sanj, saj so na moja vprašanja odgovarjali skorajda z intonacijo strahu in nenadoma spremenili izraz: "Kako naj sanje ne bi obstajale!" Temu so ponavadi sledile zgodbe iz njihove življenjske izkušnje, kot na primer navajanje primerov, ko so se njihove sanje nekoč uresničile ipd. Sogovorniki in sogovornice so mi zatrdili/e, da so njihovi odgovori temeljili na njihovih lastnih izkušnjah in da so zato tako verjeli/e, da se sanje uresničijo. To so bili starejši ljudje, stari med 70 in 80 leti. V svojem življenju so imeli dovolj časa, da so lahko velikokrat preverili pomen ponavljajočih se simbolov in da so lahko vsak zase dobili lasten odnos do tega. Ko sem jih prosila, da bi razložili kakšen simbol (npr. iz Knjige sanj ali iz kakšnih njihovih sanj), so sogovorniki včasih odgovorili, da mi ne morejo razložiti pomena tega simbola, ker ga niso izkusili: "Tega nisem izkusil (ar maqvs darddznili)so povedali. Na drugi strani pa so bile lahko sanje z določenim zapletom ali z določeno simboliko za posameznika "slaba izkušnja" (potem, ko so jih imeli, se je v njihovem življenju skoraj vedno zgodilo kaj slabega: bolezen, smrt bližnjih itd.). V tem primeru so odgovarjali: "To sem izkusil slabo (tzudad maqvs dagrdznili) Sanjajoči so prejeli metaforično zakodirane vizije, ki so temeljile na njihovem osebnem izkustvu. Obstajajo primeri, ko me je kakšen Imeretijec ali Imeretijka, ko je opisoval/a določen simbol, ki ga je izkusil/a sam/a, prepričeval/a, da ta simbol "pripada" njemu ali njej. V takšnih primerih ima simbol pomen za to določeno osebo, medtem ko se lahko zgodi, da za drugo osebo ne označuje ničesar ali pa ga lahko interpretira na drugačen način. Naj podam primer "pripadajočega" simbola. Sodeč po izkušnji, ki se je pri neki materi ponavljala skozi celo življenje, ko je v sanjah videla, da se ji je nekje izgubil otrok (na primer v parku, na dvorišču ali na cesti), je ugotavljala, da ji ta izkušnja govori, da bo njen otrok zbolel. Celo dolgo po tem, ko je njena hči že odrasla in se je odselila daleč vstran, je mati, kadar je sanjala takšno prigodo (npr.: mati in hči se sprehajata po vrtu; hči je majhna; nenadoma pa se mati ozre naokrog in ne more najti otroka), vedela, da je to znamenje, da bo njena hči zbolela, kar se je potem Uznadzeja, ki je veliko prispeval k raziskavam nezavednega, in tudi v delu K. Nakadzeja (pisal je kot marksist), ki je imel tiste, ki Ujamejo v sanje, za vraževerne in zaostale. Zelo sem hvaležna Edith Turner, da meje opozorila na zbornik Barbare Tedlock (1989), ki je posvečen sanjam. tudi zares zgodilo. Ljudje tudi spoznavajo, da "je odvisno od osebe". Nekaterim ljudem se sanje uresničijo, drugim ne. Kadar so mi v kakšni vasi priporočili dobrega sogovornika oz. sogovornico, so ponavadi rekli: "Ona pozna 'sanje’ (imati itsis siz-mari)", kar pomeni, da je ta oseba dober sanjalec (ne ravno interpret). Tako so bili nekateri nagnjeni k temu, da sanjajo sanje, ki se uresničijo, drugi pa ne. Poleg verovanja v to, da sanje prenašajo sporočila, ki razkrivajo prihodnost - bodisi dobesedno ali skozi metaforično postavljene formule - so ljudje dobro razlikovali med tistimi sanjami, ki so napovedovale prihodnost, in sanjami, ki so jih povzročili spomini na pravkar minule dogodke ali pa so jih zakrivili zunanji učinki (hlad, veter, telesna bolečina itd.). Natančno so opažali, da so se lahko ostanki dnevnih doživetij vplivali na oblikovanje sanj. V takšnih sanjah niso videli pomenov in od njih niso pričakovali, da bi jim razkrile prihodnje dogodke. Fraza sizmarshi shamkhva - pravkar minuli dogodek "se je sprehodil po mojih sanjah" - ustrezno osvetljuje ta pogled. Zaradi tega nočne more ne napovedujejo vedno nečesa slabega in jih ne interpretirajo dobesedno. Ugotoviti je mogoče, da poznajo tako verodostojne kot lažne sanje. Ljudje povezujejo verodostojnost sanj z mesečevim ciklusom. Sanje, ki jih sanjajo ob mlaju (in prvem krajcu), so po njihovem verodostojne, sanje ob zadnjem krajcu pa niso ali se uresničijo veliko kasneje, medtem ko se sanje ob mlaju uresničijo v kratkem času. Izjave nekaterih sogovornikov: "Sanje ob mlaju so slabe", so me sprva begale. Zakaj naj bi bile slabe? To je pomenilo, da se bodo te sanje skoraj povsem zagotovo uresničile. Kot sem omenila že zgoraj, ljudje ohranjajo tudi negativne stereotipe o sanjah. Videti je bilo, kot da skoraj nikoli ne pričakujejo, da bi sanje pomenile dobro znamenj e. (Sama vedno posku šam v svoj ih sanjah najti dobra znamenja.) Strah pred sanjami s slabim simbolom je bil tako razširjen, da so ljudje sanjali proti svoji volji in da so se, preden so šli spat, trikrat prekrižali in udarili po mezincu. Poleg mesečevega cikla so bili ljudje pozorni tudi na dan v tednu, v katerem bi lahko sanjali. Sanje, ki so jih sanjali v sredo, so imeli za verodostojne. Če je sreda sovpadala z mlajem, se je še povečala verjetnost, da se bodo sanje izpolnile. Sanje na soboto in nedeljo niso bile resnične ali pa so "se udejanile v manjši meri" - niso bile vredne, da bi jim posvečali večjo pozornost (med ljudmi je prisoten rek: "Sobotne sanje - do nedeljskega kosila"). Če se sanje, ki jih sanjajo v noči na nedeljo, ne uresničijo do naslednje nedelje, to pomeni, da je "že šlo mimo", da se torej ne bodo uresničile. Slabe sanje na ponedeljek in sredo so bolj "nevarne" od tistih na torek ali četrtek. Po mnenju nekaterih sogovornikov naj bi se sanje, ki jih sanjajo zgodaj zjutraj, uresničile v zelo kratkem času. Ker je imeretska oneiromastika, interpretacija sanj, temeljila tako na zmožnosti sanj pri napovedovanju prihodnosti kot na magiji (verovanju v znamenja), so ljudje razvili rituale proti učinkom slabih sanj. Ta dejanja, ki jih v glavnem poznajo v Imeretiju, toda tudi v drugih delih Gruzije, sestojijo iz "dajanja sanj v vodo" in "zažiganja" sanj. Potem ko imajo ljudje slabe sanje, zjutraj vstanejo, ne da bi izmen- jali kakršnokoli besedo s komerkoli, in gredo k vaškemu izviru. Glavo trikrat namočijo v vodo in ponovijo zgodbo sanj, ki jo končajo s frazo: "Naj voda vzame moje slabe sanje." (Danes ljudje nadaljujejo to prakso tako, da odprejo pipo v umivalniku v svojih hišah in dajo sanje v vodo na enak način). Drugi tam razširjeni obred je zažiganje sanj. Ponavadi gre za košček papirja, ki ga zažgejo. S tem kosom papirja trikrat zaokrožijo okoli glave (od leve proti desni) in ga potem zažgejo z naslednjimi besedami: "Naj moje slabe sanje na ta način zgorijo in se stalijo." Ta obred s kosom papirja je verjetno nastal kasneje. V Imeretiju sem naletela tudi na obred jutranjega kurjenja palice. Če so imeli ljudje slabe sanje, so vstali, trikrat zaokrožili s koščkom palice okoli svoje glave in jo potem položili na ogenj. Palica je morala povsem zgoreti. Naj bolj podrobno opišem ta obred. Oseba, ki je sanjala slabe sanje in hoče preprečiti njihovo uresničitev, vzame v roko palico in jo razlomi na tri dele. Najprej trikrat zaokroži okoli glave s prvim koščkom, nato z drugim, potem pa še s tretjim, in reče: "Naj moje sanje zgorijo tako kot ta palica." Nato on ali ona zažge palico v ognju. V starih časih so si strgali košček obleke ali niti po šivih in ga zažgali. O slabih sanjah pred temi dejanji niso smeli govoriti, sicer bi se lahko uresničile. Veliko mantičnih (divinacijskih) obredov je povezanih s sanjami. Poleg "uničenja" slabih sanj na zgoraj opisane načine so obstajali tudi nekateri načini "poziva" zaželenih podob med sanjanjem. Obrede te vrste so izvajala predvsem mlajša dekleta in so bili namenjeni priklicanju prerokovanja o tem, kdo bo njihov bodoči soprog. Če se je zgodilo, da je dekle prvič ostalo čez noč na nekem kraju (npr. na obisku pri sorodnikih), je gostiteljica pod posteljo na skrivaj (ne da bi dekle vedelo) nastavila kozarec vode s paličico, postavljeno prek njega. V Spodnjem Imeretiju nastavijo prek kozarca glavnik ali pa tudi šivanko, nit ali posebno leseno žlico, sooty. Paličica, glavnik in drugi predmeti predstavljajo most prek vode. Ljudje pravijo, da prihodnji soprog sanjajoče lahko prečka ta most in pride k njej. Zaradi istega namena dajo pod dekličin vzglavnik šop devetih ključev. V obeh primerih dekle ne sme vedeti, kaj so naredili. Kar nekaj sogovornic je potrdilo, da so v teh primerih videle svoje prihodnje, v tistem trenutku še neznane soproge.5 Moja starejša sogovornica Shushana, ki je živela v soseščini in je imela pri sebi obsežen leksikon sanj, mi je povedala, da je v mladosti sanjala o tem, kako sama prečka most-Nekdo ji je prišel nasproti z druge strani. Približal se ji je in šel mimo njene rame kot kakšna senca. Potem je videla še drugo osebo, ki se ji je približala... Ko je bila stara 17 let, se je Shushana poročila. Nekaj mesecev po poroki je postala vdova. Sedaj preživlja stara leta skupaj z drugim možem, dobrosrčnim Bejanom. Zadnje vprašanje mojega terenskega vprašalnika je zadevalo razlago simbolov. Odgovori, ki jih navajam na tem mestu, le deloma odsevajo interpretacijo sanj, ki so skoraj vedno znaki. To pomeni, da so to simboli, katerih pomen je v ljudskem verovanju in mišljenju jasno vzpostavljen-Razlage različnih sogovornikov na območju Imeretija si le 5 K istim mantičnim obredom sodijo tudi drugi kavkaški obredi, kot na primer armenski "Suph Sarkis" ali balkarijski "Tuzlu Guttu"- ^ teh obredih za priklicanje sanj uporabljajo sol. V mantičnih divinacijskih obredih naj bi sol vzbudila žejo, kajti zadovoljstvo ljubezni "so razlagali z metaforično podobo pitne vode" (Afanasieff1982: 117). redko nasprotujejo ali se izključujejo, temveč sogovorniki najpogosteje ponavljajo oz. potrjujejo drug drugega. Zapisala sem obsežen seznam metaforičnih pomenov posameznih znakov, ki nastopajo v sanjah na tem območju. Primerjala sem jih z rokopisom v Knjigi sanj, da bi odkrila lokalne posebnosti. Pozornost sem, na primer, usmerila na razlago "vode" kot znaka v sanjah. V gruzijski Knjigi sanj "vodo" predstavljajo različni znaki (dež, čista voda, umazana voda, topla, hladna, tekoča voda, stoječa voda itd.), ki vsak Prenaša lastno razlago in ga je mogoče interpretirati drugače v vsakem kontekstu sanj. Toda tukaj, v Imeretiju, so sogovorniki odločno zanikali, da bi bila voda dober znak. Vsi sogovorniki so ga interpretirali kot slabo znamenje (kot solze ali bolezen). Veliko podobnih razlag sem odkrila, ko sem primerjala balkarijsko gradivo z lastnim. V Balkariji so svoje sisteme razlage sanj formulirali v relativno podobnih razmerah. Obe deželi sta gorati, s precej razgibanim reliefom, vasi pa ležijo visoko v gorah. SKLEP Ali bi mi tudi prebivalec puščave povedal, da je v sanjah voda slab znak? Kaj bi rekli obalni prebivalci? Pričujoče besedilo moramo razumeti le kot preliminarno Poročilo in ga ne smemo jemati kot besedilo, ki bi izčrpno Ponazorilo gruzijsko mnenje o tem predmetu. Kot lahko vidimo, je gruzijska teorija sanj prej progresivna kot regresivna; sanje so most med sedanjostjo in prihodnostjo in sanje razumejo kot vir pomembnih informacij, s katerimi sanjalec prejme svarilo glede prihodnjih dogodkov. S po-močjo gradiva, ki sem ga zbrala v Imeretiju, lahko vidimo, da so na tem območju stereotipi o sanjah negativni. Pogo-varjanje o sanjah je neformalno; sanje občasno intepreti-rajo metaforično, včasih dobesedno. Pomembno je razumeti, da se ljudstvo povsem zaveda, da lahko v oblikovanju sanj najdemo tudi ostanke dnevnega dogajanja, in pripomniti, da so ljudje skozi stoletja podrobno opazovali vpliv mesečevega cikla na človeško dušo (Id se danes kaže v ustni tradiciji). Tako so uresničili svojo Povezavo z naravo. Kot je zapisal slavni gruzijski pesnik ^aja-Pshavela: "Vsi smo otroci narave, to je v nas in mi smo v tem". (Prevedel Rajko Muršič.) LITERATURA: • AFANASIEFF 1982: Drevo življenja. Moskva. (V ruskem jeziku.) • BERDZENISHVILI, N. 1965: Gruzija v prvi polovici 19-stoletja. Zapisi o zgodovini Gruzije. 2. del. Tbilisi. (V gruzijskem jeziku.) • BURJANADZE, Sh. 1962: Notranja politika Kraljevine Imereti od leta 1789 do 1802. Khelnatsserta Institutis Moambe (Revija Inštituta za rokopisne vire). 4 zvezek. Tbilisi. (V gruzijskem jeziku.) • DUMBADZE, M 1957: Zahodna Gruzija v prvi polovici 19. stoletja. Tbilisi. (V gruzijskem jeziku.) • ESEJI o gruzijski zgodovini. 4. zvezek. Tbilisi 1973- (V gruzijskem jeziku.) • IURTUBAEV 1991: Starodavno verovanje Balkarijancev in Karačancev. Nalchik, str. 28-29. (V ruskem jeziku.) • KILBORNE, B. 1987: On classifying dreams. In: Dream-ing: Anthropological and Psychological Interpretations. Barbara Tedlock, ed. New York: Cambridge University Press. • MAKHARADZE, H. 1942: Upor v Imeretiju v letih 1819 in 1820. Gradivo za gruzijsko in kavkaško zgodovino. 3. del. Tbilisi. (V ruskem jeziku.) • MARUASHVILI, L. 1980: Imeretsko nižavje. Imeretsko višavje. GSE, 5. zvezek. Tbilisi. (V gruzijskem jeziku.) • NAKASSHIDZE, N. 1968: Politični odnosi med Gruzijo in Rusijo v prvi polovici 17. stoletja. Tbilisi. (Vgruzijskem jeziku.) • PAICHADZE, G. 1970: Rusko-gruzijski odnosi v prvi polovici 18. stoletja. Tbilisi. (V gruzijskem jeziku.) • PIRTSKHALAISHVILI, A. 1942, Imereti in Guria v obdobju med letoma 1804 in 1840. Gradivo za gruzijsko in kavkaško zgodovino. Tbilisi. (V gruzijskem jeziku.) • TEDLOCK, Barbara (ed.) 1987: Dreaming: An Anthropological and Psychological Interpretations. New York: Cambridge University Press. 6 Po vrnitvi v Moskvo sem opazila, da sem nehala sanjati. Živim v stanovalskem predelu in sem obkrožena z visokimi betonskimi zidovi ter vse naokoli sebe vidim kamne. Toda kakor hitro grem na počitnice na vas, začnem ponovno sanjati. Marija Jež______________________________________ POIMENOVALNI TIPI KOT IDENTIFIKACIJSKI DEJAVNIK SLOVENSKEGA JEZIKOVNEGA PROSTORA V prispevku je obravnavana imenska osnova breg kot poimenovalna sestavina v lastnoimenskem gradivu slovenskega jezikovnega prostora. Beseda breg je splošno slovanska in splošno slovenska. Ker se pojavlja kot arheološki toponim, se uvršča med najstarejšo plast besed, s katerimi so Slovenci ob naselitvi slovenskega jezikovnega prostora poimenovali naravne danosti; njen prvotni pomen je 'pas zemlje, ki loči kopno odvode’, preneseni pa 'pobočje’ in ’hrib’. V zemljepisnih imenih se kažejo vsi trije pomeni, v strokovnem geografskem izrazju pa se uveljavlja samo prvi. V zgodovinskih zapisih se ime pojavlja od 11. stoletja dalje, vendar pri njegovem navajanju vsi viri niso enako dosledni, tako da po njih ni mogoče zanesljivo spremljati niti pomenskega razvoja besede niti časovnih okvirov njenega širjenja. Če upoštevamo ob toponimiji tudi mikrotoponimijo, je njena razširjenost precej enakomerna. Povečana gostota se izkazuje na Goričkem, kjer je tako poimenovanje lahko spodbujala naravna oblikovanost tal, časovno omejena in enotna naselitev pa je bila pri tem verjetno odločujoča. Izimenske zveze tipa Lucijin breg/Breg so za Goričko značilne veliko bolj kot za druga območja slovenskega jezikovnega prostora. Skladenjsko so enake zvezam Laikova vas, zato oboje pomenijo poimenovalni tip najstarejše kolonizacije (z osnovo breg tudi panonizem na besedno-zvezni skladenjski ravni). Ta je bila v Pomurju zaradi zgodovinsko pogojenih razmer kasnejša kot drugod na Slovenskem. Glede na še druge jezikovne posebnosti, ki se kažejo v poimenovalnih tipih Goričkega, je mogoče ugotoviti precejšnjo raznorodnost jezikovnih prvin in s tem naselitvenih tokov; ti so šele na tem prostoru v stoletja trajajočem razvoju doživeli svojo novo etno- in lingvogenezo. UVOD 1.1 "Imena imajo nekaj prednosti pred besedami. Po navadi so bolj konservativna kakor besede ter predstavljajo ostanek neke starejše razvojne dobe jezika. Geografska imena pa ostanejo celo navezana na kraj, kjer so bila dana." (Bezlaj 1967: 80.) To so dejstva, zaradi katerih je imenoslovje posebno cenjeno pri raziskovanju tistih obdobij ali območij, za katera primanjkuje verodostojnih pisnih ali materialnih virov in drugih podatkov. Zato tako zgodovinarji, arheologi kot tudi etnologi radi posegajo po njegovih izsledkih in se ukvarjajo z njim kot s svojo pomožno vedo.1 Bezlaj pa je tudi zapisal, da je slovansko imensko gradivo še preslabo obdelano, nedostopno v kvalitetnih znanstvenih izdajah in zaradi tega na njegovi osnovi ni mogoče izreči kakršnih koli zanesljivih ugotovitev.1 2 Te misli so bile zapisane sredi šestdesetih let; vprašanje, ki se ob njih kar nekako samo od sebe zastavlja, pa je: Kaj je glede na dosežke slovenske jezikoslovne, arheološke in zgodovinske znanosti v zadnjih desetletjih na tem področju mogoče narediti danes, nekaj manj kot pol stoletja pozneje. 1.2 Pričujoči prispevek je poskus obravnave poimeno-valne osnove breg. Zaradi pomanjkanja širšega gradiva je omejen le na slovenski jezikovni prostor, zaradi želje po celovitem prikazu problematike pa interdisciplinarno naravnan, tako da so poleg jezikoslovnih spoznanj v njem upoštevani tudi podatki, ki jih dajejo arheologija, geografija in zgodovina.3 4 Sodi v okvir raziskav s področja zemljepisnega jezikoslovja. Njegov predmet je pomenska, besedotvorna, oblikoslovna in skladenjska analiza poimeno-valne osnove breg v slovenskem jezikovnem prostoru. 1.3 Prostorska razširjenost besednih in imenskih osnovna Slovenskem je bila doslej predmet več raziskav, vendar pd tem ni prišlo do ustreznega znanstvenega pristopa k ureditvi strokovnega izrazja, k njegovemu poenotenju if splošni uveljavljenosti. Tako se pravzaprav tudi v tem prispevku kaže izrazje kot šibka točka, ki bi jo bilo treba kaf najhitreje odpraviti. Glede na današnje stanje razvitosti stroke bi bilo to tudi mogoče. 1.4 Pri raziskavi razširjenosti besedja v sicer enotnem jezikovnem prostoru se pokaže, da navadno prihaja do večjih 1 Prim. npr. naslednje: "Naša krajevna imena so bogat, vendar še premalo izčrpan vir za zgodovino kolonizacije na slovenskih tleh. 1% množine krajevnih imen te vrste sem izbral tista, ki so povezana z označbo vas oziroma selo. Želel sem ob njih preizkusiti in pokazati,^ kaj nam ta po številu močna skupina naših toponimov more povedati za zgodovino zlasti starejše slovenske naselitve in naseljevanja. (Kos 1966: 20); "Toponomastika se tudi v arheologiji uveljavlja in zavzema zaradi svoje pomembnosti v okviru splošne toponomastikß posebno mesto kot 'arheološka toponomastika’." (Truhlar 1979: 498). 2 Večkrat v svojih delih, med drugim tudi v Bezlaj 1955: 3- 3 Za ta področja so mi ljubeznivo pomagali z nasveti in gradivom sodelavci ZRC-ja, A. Dolenc-Vičič, D. Mihelič in D. Perko; vsem se prisrčno zahvaljujem. 4 Za območje Pohorja je osnovna raziskava že narejena; prim. Jež 1995: 128-157. ali manjših razlik bodisi samo na glasoslovni ravnini, še Večkrat pa na besedotvorni in pomenski; nemalokrat se uporabljajo nadomestne osnove, na kar so ljudje pravzaprav najbolj pozorni in raziskovalca na terenu najprej opozorijo. Z evidentiranjem posebnosti na kateri koli ravnini se ugotavljajo areali določenih jezikovnih pojavov in tipologija njihovega pojavljanja. Za ponazoritev le nekaj Primerov: za hišna imena se med drugimi uporabljajo oblike Trpin, Trpini, Trpinovo, Pri Trpinih, za terenska Poimenovanja npr. Brda, Brdje, Brdinje, Brdišče itd. Sicer so vse naštete oblike splošno slovenske in tudi knjižne, vendar se v lastnoimenskem poimenovanju ne pojavljajo povsod z enako pogostostjo. O tem je pri nas veliko pisal Bezlaj, ki je vedno pritegoval tudi širše slovanske paralele, od ne-slovenistov pa še F. in M. Kos, H. Tuma, P. Blaznik, I. Zelko, k- Badjura idr. Ker ostaja naše jezikoslovje ob marsikaterem Imenskem sklopu še vedno brez besed,6 ker nekateri manj jasni oz. raziskani elementi v procesu naseljevanja naših Prednikov na današnjem slovenskem prostoru še vedno obujajo dvome in ker tudi naša kolonizacijska zgodovina Prav tako ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki si jih zastavlja, se zdi raziskovanje na tem področju več kot smiselno. 2. IZHODIŠČA 2.1 Na sl. 1 je predstavljena razširjenost osnove bregv last-uoinienskem poimenovanju krajev, ledin, vzpetin, prede- lov, voda ipd. na današnjem slovenskem jezikovnem prostoru (v Republiki Sloveniji, v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kjer živijo pripadniki slovenske narodnosti, ter na obmejnih hrvaških območjih, ki jih zajema Atlas Slovenije). Vir za zemljepisni prikaz je Atlas Slovenije (dalje AS). Podatki iz drugih virov, ki se v razpravi še omenjajo, na sl. 1 niso upoštevani, da ne bi prišlo do navajanja imen po različnih merilih in s tem do podatkovnih nesorazmerij. Iz slike je razvidna precej enakomerna razporeditev osnove breg na celotnem slovenskem jezikovnem območju, njena nekoliKO večja zgoščenost v vzhodnem mejnem predelu s Hrvaško in zelo opazna v severovzhodnem delu RS na Goričkem; nekoliko manjša je v severozahodnem alpskem svetu. Namen analize ustreznega imenskega gradiva je ugotoviti vzroke take njegove razporeditve. 2.1 Jezikoslovno izhodišče. Za današnje slovensko breg je izhodiščna indoevropska oblika *bherg’ho- 'vzpetina, breg’. Beseda je splošno slovansko razširjena v pomenu 'ripa, colis’7 ali samo Tipa’ (npr. v ruščini) z ustreznicami v vseh slovanskih jezikih, v nekaterih s pomensko razširitvijo. Pomenska razplastenost v slovenščini je razvidna iz slovarjev. Pleteršnik navaja tri pomene: 1. 'das Ufer’, 2. 'der Bergabhang’, hud breg je 'starke Steigung’, 3. 'ein (mäßiger) Berg’. Za današnje stanje sta v SSKJ nakazana dva pomena: "1. 'pas zemlje ob vodi’ /.../ 2. 'nagnjen svet, strmina’ /.../ postavil si je hišo na bregu na hribu-, hiše v bregu na pobočju /.../' (SSKJ 1994, 64.). Kot je videti iz zgledov, vse- g Pri7n. npr. besedo "čelo", za katero je F. Ramovš navedel kar 44 izgovomih variant (1995: 97-101). Kolikor imamo do daties pregleda nad besednim in imenskim fondom v slovenščini, smemo računati, daje še najmanj okoli štiri tisoč 7 besednih družin in imenskih osnov, ki še niso toliko raziskane, da bi jih lahko lingvistično zanesljivo določili (Bezlaj 1967: 84). Gl. Kopečnp 1981. buje druga pomenska skupina v bistvu dvoje: 'pobočje’ in 'hrib'. - Izpeljanke so bregec, brežec, brežič, brežiček, brežuljek ('griček, hribček’), bregovje, brežina, brežinica, brežnica, brezan, brežanka, z zoološkega področja brego vnica, bregülja in breženka, pridevniške bregovit, brezen in brežnat, izpredložnozvezne nabrežje, nabrežen, obrežje, obrežen,pobrežje,pobrežen,pobrežnik,pribrežje, pribrežen. Beseda je torej splošno slovensko razširjena z bogato razvito besedno družino. Osnovni pomen izkazujejo tudi slovenski narečni slovarji, npr. F. Novakza beltinski prekmurski govor: breig m. 'breg, hrib, gora’; bregače f., mn. 'hribi, hribovje’, I. Tominec za črnovrški dialekt breg 'strm svet’, L. Karničar za obirsko narečje tropomensko v smislu Pleteršnikove rešitve, P. Weiss za zadrečki govor dvopomensko 'pas zemlje ob vodi’ in 'nagnjen svet, strmina’, za brežno 'nagnjeno, strmo’. Ker še nimamo narečnih slovarjev za vse slovenske narečne baze, kaj šele za govore, trenutno ni mogoče podati popolne slike narečnih pomenov za celotno slovensko jezikovno območje. 2.2 Geografsko izhodišče. Badjura navaja breg kot "občes-lovansko tlopisno ime", ki ga ni mogoče prav natanko opredeliti, kakor tudi ne druge stopnje brežinske lestvice, ki se imenuje strmina. Ugotavlja, da je za nagnjen svet od 5 do 40° v ljudski geografiji največ imen, ker imajo ljudje z njim največ opraviti (njive, vinogradi, senožeti, gozdovi). Prvotni pomen osnove breg je bil najbrž vodni breg, od tod se je prenesel na gorski breg. Nato našteva manjšalnice, ki so take kot v SSKJ in pri Pleteršniku, zanimiva pa so prebivalska imena Bregarji, Brežniki in Brežci, Zabrežnik ter hišno ime Podbrežnik pred Logarsko dolino; pobrežje so daljše brežine vzdolž kake reke, pobrež pa strma stran, plat kakšne višave, hriba, kjer ni mogoče več orati. Krajevna imena s to osnovo so najpogostejša ob potokih in rekah, v gorah so redkejša (tam se namesto njih največ uporabljajo poimeno-valne osnove griča, reber, rebdr, stran, stranica idr.) (Badjura 1953: § 40). V Geografiji (Leksikoni Cankarjeve založbe) je breg 'pas zemlje, ki loči kopno od vode’, sicer pa se nagnjena ploskev, ki loči dve različni višinski legi, imenuje pobočje ali brežina. Glede na osnovno načelo pri določanju strokovnih izrazov, namreč, da morajo biti, če je le mogoče, enopomenski, je bila odločitev terminologa pravilna. Se posebej, ker je izbral za terminološki pomen tisto pomensko sestavino, ki je pri besedi breg prvotna in osnovna; pomen 'hrib’ je pri tem zanemaril, ker bi sicer prišlo do nepotrebne sinoni-mije. Badjura se sicer s tako izbiro ni strinjal (Badjura 1953: § 40), toda v njegovem času merila za terminologijo očitno še niso bila dovolj izdelana. Vsakdo, ki se ukvarja z oblikovanjem strokovnega izrazja, pa ve, kako težko je uskladiti pomensko-izrazno plat terminov z ljudskim izrazjem, ki že stoletja živi med ljudmi in je na svoj način uveljavljeno. 2.3 Zgodovinsko izhodišče. Zgodovinski viri dajejo raziskovalcu imenoslovja pomembne podatke, toda v večjem številu žal šele od 13. stoletja dalje, ko je bil slovenski imenoslovni proces v glavnem že končan. Tako je mogoče poimenovanja zadnjih nekaj stoletij dovolj dobro rekonstruirati, za zgodnejša obdobja pa se je še vedno treba zadovoljiti z bolj ali manj verjetnimi domnevami. Znanstvene izdaje historične topografije do leta 15008 9 navajajo v svojem gradivu tudi poimenovalno osnovo breg-. Nabrezi (1050-1065), Nabregs (1251), Obres (1305) (vse po Bezlaj 1956/1: 82 in 1956/2: 57), Bressnitz (1367) (Blaznik 1986: 78), na Brzehn (1426) (Blaznik 1986: 64), pod Bregam (1452) (Blaznik 1986: 65). V srednjeveških dokumentih je ime Breg pisano navadno kot Rain, Rayn, Rein. Pojavljajo se tudi redki drugačni zapisi, ki kažejo zadrego zapisovalca: Pregen, am Wrego, Kotygeyerden (za Brežnico) (vse po Blaznik 1986: 64-65, 76-78) in še kaj, npr. apudVreisach za Breže, amRoyn zn Breg, z levim določilom tudi zem Willigem Rain, Hofrain (cit. po Kos 1975: 42-45, 5 7). V Zelkovi historični topografij i za Prekmurj e ni niti enega kraja s poimenovalno osnovo breg, kar je nenavadno glede na današnje stanje, izkazano v AS in prikazano na sl. 1. Iz nekaj stoletij mlajših podatkov (leksikoni ali imeniki krajev, izdani na Dunaju od 1884 do 1918 po štetjih prebivalcev) je videti, da so imena že ustaljena: na Koroškem se imena s poimenovalno osnovo breg v glavnem navajajo kot Berg, zapisano Breg pa ima ob sebi nemško ustreznico (Unterrain, Oberrain, Präg, Rain). Za Primorsko se imena v glavnem navajajo brez drugojezične vzporednice (VIL Avstrijsko-ilirsko primorje): za okraj Kanal npr. Strmi Breg, Robidni Breg, Breg (zelo pogosto samostojno), za Tržaško tega imena viri ne navajajo, pač pa spet za Istro. Za Štajersko se na prvem mestu navaja nemška oblika: i?ann, Breg-, Wreg, Breg, redkeje za manjše kraje obratno ali samo slovensko brez nemške ustreznice, kadar je ni: Breg (Dorf, vas); Rann, Breg-, Nabregah itd. Podobno velja za Kranjsko. Za okraj Murska Sobota so vsa imena pisana samo v nemški obliki (Freiberg, Gaiberg, Grabenberg, Wachenberg) brez ustreznic v slovenskem ali madžarskem jeziku.10 V Splošnem pregledu Dravske banovine so samo toponimi brez mikrotoponimov, in sicer imena občin, župnij ter krajev s pomembnejšimi uradi in pošto. Imen s poimenovalno osnovo breg je približno petdeset. Z Goričkega ni nobenega takega imena. Z metodičnega stališča ostaja odprto vprašanje zajemanja imen: imeniki za Kranjsko, Goriško, Primorje in Istro navajajo v seznamih samo toponime, mikrotoponimi pa so dodani na koncu strani; za Štajersko in Prekmurje takih dodatkov ni, tako da si je mogoče razlagati sezname po občinah kot združene sezname toponimov in (vsaj delno) mikrotoponimov ali pa samo toponimov, pri čemer mikrotoponimi niso bili upoštevani. Na problem neprimerljivosti podatkov je opozoril že Zelko (1982: VIII). 2 A Arheološko izhodišče. Z vidika arheologije je topono-mastika ena izmed pomožnih ved, imenovana tudi arheološka toponomastika (Truhlar 1979: 498). Za arheologijo je pomembna predvsem zaradi tega, ker je mogoče na osnovi nekaterih krajevnih in ledinskih imen z veliko verjetnostjo predvideti obstoj arheoloških najdišč. Najizrazitejša takšna 8 Za ponazoritev težav, ki se pojavljajo pri usklajevanju ljudskega poimenovanja in strokovnega izrazja, prim. Gams 1995: 133- 9 Med najpomembnejšimi je vsekakor obsežen projekt Historična topografija Slovenije, 1. del: Ivan Zelko, Prekmurje do leta 1500; 2. del-Pavle Blaznik, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500; 3- del: Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500). 10 V virih, ki so mi trenutno na razpolago, ni identifikacije zanje. Razširjenost poimenovalne osnove breg kot arheološkega toponima (po Arheoloških najdiščih Slovenije). ‘mena (Truhlar 1979: 498 - arheološki toponimi) so npr. Gradišče, Groblje, Gomila, Žale, imena s poimenovalno oslovo ajd, ajdovski, z določilom stari itd. Mednje sodi po Truhlarjevem mnenju tudi poimenovalna osnova breg. Zanjo navaja pet primerov: 1. Breg (Veliki Gaber, Novo mesto),11 mikrotoponim Požarn ica; 2. Breg pri Litiji (Li-tiia> Ljubljana), mikrotoponim Cvingar; 3- Breg (Loka pri Zidanem Mostu, Trbovlje), mikrotoponima Zagradec, Gradišče-, 4. Breg (Vinica, Črnomelj), mikrotoponim Selce-, 5. Breg pri Polzeli (Polzela, Celje), m ikro to po ni m a Rojce, Podvin. V Arheoloških najdiščih so kot kraji arheoloških najdb omenjeni še drugi, npr. Breg (Ce\)e), Brege (Leskovec Pd Krškem), Bregarjeva košenica (Mihovo) itd. (sl. 2). Truhlar našteva zemljepisno izrazje, ki je kot lastnoimen-sk° poimenovanje pomembno za arheologijo: Brdo, Breg, Dol, Gora, Grič, Grmada, Hom (Homec, Hum, Kum), Hrib, Kopa ipd. V primerjavi z imeni arheoloških najdišč, izpelja-n‘mi iz poimenovalne osnove.gradišče, ki jih je več kot 200, je breg (s približno dvajsetimi pojavitvami) seveda veliko manj pomembno poimenovanje. Glede na ledinska imena v bližini, ki so v glavnem povednejša (npr. Cemik, Cvinger, Pogorišče, Gradišče), bi bilo mogoče celo reči, da ime Breg niti ne sodi med tiste besede, s katerimi so naši predniki Poimenovali sledove prejšnjih kultur. Ker pa se vseeno dovolj pogosto (za arheološko statistično metodo) pojavlja °t kazalec arheoloških najdišč, to pomeni, da sodi ne glede na svojo pomensko povezanost s starejšimi kulturami v P ast najstarejšega besedja, ki so ga naši predniki uporablja- li za poimenovanje naravnih danosti (kot npr. krčevina, laz, hrib). Razporeditev teh krajev (kot arheoloških toponimov) razkriva njegovo sicer redko pojavnost, a hkrati razširjenost po vsem slovenskem ozemlju (v okviru RS). Nekoliko pogosteje se pojavlja v vzhodnem delu. 3. ANALIZA 3.1 Kot je videti na sl. 1 (po lastnoimenskem gradivu AS), je poimenovalna osnova breg na slovenskem jezikovnem prostoru precej enakomerno razširjena. Pogostejša je le na Goričkem (tj. v severnem delu Prekmurja), redkejša pa na Gorenjskem in sploh v visokogorskem svetu, kjer se za strma in skalnata pobočja uporabljajo drugi izrazi (prim. 2.2). Poleg tega je to območje veliko manj naseljeno, zato je tudi imen manj (po teoriji o principu poimenovanja kot o sociološki kategoriji). Na obmejnem hrvaškem ozemlju se pojavlja s približno enako pogostostjo, podobno tudi na avstrijskem, kjer živijo Slovenci (Koroška). Na vzhodnem in zahodnem obrobju je njegova gostota za malenkost večja kot v osrednjem delu. Na italijanskem in madžarskem državnem obmejnem prostoru, kjer živijo Slovenci, ga skorajda ni. 3.2 Vendar je to stanje po AS nekoliko zavajajoče, ker je narejeno le na osnovi toponimije, brez mikrotoponimije; če upoštevamo še to, se tudi prazne lise na sliki zapolnijo. - Za slovensko etnično ozemlje v Italiji so podatki naslednji: 12 n °5W sta imeni občine in okraja (l. 1979) Podatki so iz Truhlarjevega rokopisnega gradiva, ki ga hrani Inštitut za arheologijo ZRC SAZU v svojem arhivu. Na tržaškem območju so (poleg v AS že navedenih oblik Nabrežina, Nabrežinski hrib, Nabrežina - kamnolom ipd.) v rabi imena Breg, Brege, Breške stene, Brežina, Jama na Bregih, Na Bregu, Nabrežinka, Srednji breg, Stari breg, Zabrežec itd.13 - Za Goriško so v leksikonu navedena imena Breg,Bregi, Brežiči, Brežnice, Duzi breg, Pod breg, Pod bregom. - Za Solbico in Korito v Reziji navaja R. Dapit imena Brih, Dugi Brih, Solbaški Bri, Šinkom Bri (Dapit 1995). -Tudi v slovenskem Porabju so mikrotoponimi z osnovo breg pogosti: Breg, Katin Breg, Zd brek, Mijdlen brejg Vmye brejg, Vmej brek, Velki prek, Mdrtmszki breg ipd.1 - Za Koroško navaja P. Zdovc imena še za naslednje kraje, ki jih v AS ni: Breška vas, Breže, Lačni Breg in P ob reže. - Za visokogorsko alpsko območje sporoča H. Tuma naslednje primere: Breg, na Brez, VBregu, Kozji Breg, Bregi, VBregeh, Brežce, Sedlo čez Brežice, Brežič (Laški, Nemški, Slovenski), Brežiči ipd. (Tuma 1929). 3.3 Lastnoimenska poimenovalna osnova breg je torej razširjena po vsem slovenskem jezikovnem prostoru, in sicer kot ime rečnega brega, pobočja, hriba, kraja, zaselka ali potoka. Prvotni pomen je 'vzpetina ob reki, potoku, jezeru’; je splošno slovensko, zelo pogosto uporabljano v topono-miji in mikrotoponimiji, kot je razvidno iz vsega zapisanega. Skoraj vsako mesto ob reki ima svoj breg-. Breg v Ljubljani ob Ljubljanici, Pobrežje ob Dravi v Mariboru, Breg ob Dravi na Ptuju itd. Tudi kot krajevno ime je pogosto ob rekah, npr. Breg pri Litiji (AS 129/B2), Breg ob Savi (AS 106/Al), Brežice (AS 155/B3), Obrežje pri Zidanem Mostu (AS 132/BI) itd. Od tod se je pomen prenesel na pobočje vzpetine in na vzpetino samo. Ponekod, posebno na Goričkem, je namreč oblikovanost tal takšna, da naravnost sili v prenos pomena s 'pobočja' na 'hrib': nižje vzpetine (300-500 metrov n. v.) so velikokrat z dveh in neredko s treh strani obdane s potoki in potočki, nad katerimi se dvigujejo ’bregi’. V povprečju dosežejo višino do petsto metrov n. v., izjemoma lahko tudi do tisoč in čez: npr. Breg (AS 77/B2, 1240 m), Kamni breg (AS 141/Al, 916 m), Kalski breg (AS 121/Al, 942 m) itd. Na območju z nizkimi vzpetinami in mnogimi potoki je teh imen več, na sušnih tleh ali v visokogorskem svetu pa manj, kar se ujema z osnovnim pomenom besede. 3.4 Naslednja stopnja je prenos imena na naselja in potoke na/ob njih ali pod njimi. Nekatera terenska imena se pogosto prenašajo na imena naselij (npr. Gora, Gorica, Brdo), druga manj (npr. Hrib, Kogel). Breg lahko uvrščamo v prvo skupino, saj se pojavlja v okrog tristo imenih naselij, zaselkov, mestnih predelov ipd. (po AS), imen vzpetin s to osnovo pa je le nekaj čez šestdeset. Iz tega razmerja je mogoče sklepati, da je v slovenskem poimenovanju breg v prvi vrsti 'pas zemlje ob vodi’, saj so se tu najprej razvila naselja. - Prehodov v vodna imena je izredno malo: po AS jih je pet (npr. Breg, Stari breg), z upoštevanjem še drugih virov pa taka imena ne presežejo števila dvajset. 3.5 Krajevna imena so eno- ali večbesedna. Pri osnovi breg, ki je še vedno zelo razvidno občnoimenska, je natančnejše določilo pravzaprav pričakovano in potrebno, da se po 13 14 15 16 njem razlikuje od kakršnegakoli brega. Zato je razumljivo, da je enobesednih imen (tipa Breg, Brežič, Pobrežje) le dobrih osemdeset, vsa druga pa so večbesedna. Glede na pomen določila izražajo naslednje odnose: svojino oz. pripadnost (Arlov Breg, Lucijin breg/Breg, Kramarovski Breg), velikost (Mali Breg, Veliki breg), krajevno umeščenost (Kamniški Breg, Breg ob Kokri, Breg pri Litiji, Srednji Breg), značilno lastnost (Rdeči breg, Konjski breg, Cerov Breg). Neujemalne zveze tvp'A Medič Breg so izredno redke. Poleg zvez s prilastki so pogoste še take s predlogi (Na bregu, Pod bregom) in izpredložnozvezni samostalniki tipa Pobrežje. 3-6 Slabih 180 dvobesednih imen (samostalniških besednih zvez z levim izimenskim ujemalnim prilastkom), torej približno polovica vseh imen z osnovo breg, izraža svojilna ali pripadnostna razmerja. Gre za tip Latkova vas ali Ivanje selo, ki je bil v naši literaturi že večkrat obdelan. Ker gre pri imenih kot Lončarjev Breg ali Lucijin breg/Breg za enak skladenjski položaj, je mogoče sklepati tudi o podobni vlogi v poimenovalnem procesu: Kakor je bi\-a. Andrejeva vas tista, ki se je še pred nekaj desetletji imenovala "vas pri županu Andreju" (apud Andream supanum) (Kos 1966: 10), tako je bil Lončarjev breg!Breg tisti, katerega prvi lastnik je bil lončar/Lončar. Ker se ta tip imen z osnovo breg praviloma ne nanaša na vasi in večja naselja, ampak na zaselke, je upravičeno domnevati, da gre pri njem za raven ledinskih imen. Kot taka jih navaja Zelko (1985: 460) za Prekmurje, podobno avstrijski leksikoni in imeniki naselij z začetka 20. stoletja za Kranjsko, Koroško in Primorsko. Razlika je le v tem, da se na Goričkem poimenovanje z osnovo breg pojavlja z redkimi izjemami samo v mikrotoponimiji,10 drugod po Sloveniji pa tudi v toponimiji. 3.7 Ker je nekaj manj kot 90 odstotkov vseh tovrstnih imen na Goričkem, se v njih očitno kaže poseben poimenovalni tip, ki se po gostoti in istovrstnosti (Kovačev Breg, Petkov Breg, Vankin Breg) ne ujema z drugimi na Slovenskem. Za presojo problema je potrebnih nekaj več zgodovinskih podatkov. Po B. Grafenauerju (1979: 152 sl.) je bilo po močnih madžarskih navalih proti zahodu ob koncu devetega stoletja ozemlje Panonije sicer opustošeno, popolnoma izpraznjeno pa ne; precejšen del slovenskega oz. slovanskega prebivalstva je moral preživeti vojne vihre, saj so Madžari ravno od njega prevzeli poljedelski način življenja in mnogo besedja s tega območja. Ko se je po nemški zavrnitvi Madžarov oblikovala meja med nemško in madžarsko državo, je bila dolgo časa nestanovitna in na gosto prepredena z vojaškimi postojankami, tako da ni bila primerna za mirno naselitev civilnega prebivalstva. Šele "od 12. stoletja dalje so se /torej/ v obmejnem pasu med Ogrsko in Štajersko, ki se je slabo obljuden širil od Drave do Mure in od Mure do Rabe, ulegle na starejšo redko naseljenost nove kolonizacijske plasti, katerih značilna sled v toponomastiki so krajevna imena na -ci. /.../ Kolonizacija v obmejnem pasu med Dravo in Rabo je pod vodstvom velikih zemljiških gospodov: v južnem delu Slovenskih goric jo usmerjajo salzburški nadškofje in nji- 13 Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Prva knjiga. Tržaška pokrajina. Trst 1990. 14 Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Druga knjiga. Goriška pokrajina. Trst 1995. 15 Objavljeno v publikaciji Vas megye földrajzi nevei. Szombathely 1982. 16 7. Zelko uporablja tudi ime Kobiljanski breg (1982: 35), a ga v njegovi toponomiji ni, prav tako ne v AS. hovi ministeriali, na Murskem polju in v njegovi okolici pa štajerski deželni knezi, najprej iz rodu Babenberžanov, nato Pa Habsburžanov in njihovih fevdalcev. Onstran Mure so kolonizirali zemljiški gospodje, ki so z darovnicami ogrskih kraljev prejemali obsežna ozemlja, s katerimi je bila v tem mejnem odseku zavarovana in utrjena meja ogrske države" (Kos 1968: 262). Daljši citat je potreben zaradi tega, ker se kaže na tem območju, ki je bilo poseljeno v kratkem času (v glavnem od 12. do 14. stoletja) in iz (predvidoma) bližnjega zaledja, več Poimenovalnih tipov, ki jih bo treba pojasniti. Prva posebnost so krajevna imena s priponskim obrazilom -cž, ki se širijo od Ptuja in Ormoža do Lendave na vzhodu ter Radgone, Dobre (Newhaus) in Monoštra na severu. Torej zajemajo vse območje nekdanjega medmejnega prostora, zraven tega pa še del Dravskega polja in Haloze. Po Kosu (1968: 256) jih je 262, upoštevaje tudi avstrijsko in madžarsko Porabje. Glavnina imen ima za osnovo osebno 'me: Ivan Ivanjci, Jurij =i>jurjovci. Nemci so ta tip poimenovanja enačili s tipom Latkova vas, zato najdemo v nemških virih ustreznice kot Eywsdorf, Georgendorf, podobno v madžarskih s falua, folua, falu Vas’ ipd., npr. hvancha-falua. M. Kos uvršča krajevna imena tipa osebno ime - vas v skupino najstarejšega poimenovanja, ki predstavlja prvo fazo notranje kolonizacije; ta je potekala od devetega do konca dvanajstega stoletja (Kos 1966:11). Glede na izpelja-vo iz osebnega imena in glede na nemške in madžarske Ustreznice lahko tudi imenski tip na -ci uvrstimo v prvo fazo uotranje kolonizacije, le da je treba njen časovni okvir Umakniti v obdobje od trinajstega do šestnajstega stoletja. O tovrstnih imenih je z besedotvornega stališča izčrpneje Pisal W. Lubaš (1969: 73). To obdobje potrjujejo tudi imena s sestavino vas, ki jih je na obravnavanem območju danes nekaj čez dvajset. Izimen-ske zveze, kotJurovska vas, Vanča vas, Vučja vas, sodijo v U i- klasično dobo kolonizacije, prehod v poklasično pa Predstavljajo primeri, kot so Nova vas, Rebelčja vas, Slovenska ves, Prosečka vas, Dolga vas ipd., ki številčno Prevladujejo in s tem nakazujejo naslednje naselitveno obdobje, kar izpričujejo tudi viri (prim. Kos 1968: 261). Zelko navaja za obdobje do 1500 le tri taka imena: Čikečka Vas (terra Chef, 1208; Cbekefolua, 1365 itd.), Dolga vas (apud Lindwa Hozivfalu, 1322 itd.) in Vanča ves (huan-obaivez, 1365; Iwancbafalua, 1366 itd.). Imena s sestavino vas so enakomerno razporejena po vsem prostoru, kjer sicer prevladujejo imena na -ci (v raz-toerju 20 (z vas) : 262 (s -ci)). 3-8 V severnem delu Prekmurja, nad Mursko Soboto do klonoštra, so skoncentrirana imena z osnovo breg, ki jih v drugih predelih tega naselitvenega prostora ni (izjemoma C)t) spodnji Dravinji Breg in pri Lendavi Novi Breg). Obseg tega poimenovanja se skoraj popolnoma prekriva z obse-8°m nekdanje pokrajine Tötsäg. 7 Po Kniezsi je njeno ime staromadžarskega izvora, datira pa ga v čas, ko so se Madžari uaselili v Panonski kotlini (Zelko 1982: 89). Uporabljali so ga (namreč Tot, Tötsäg) za tiste Slovane, ki so srmi sebe imenovali Sloveni in svoj jezik slovenski. Ker je ime Tötsäg prvič zapisano v dvanajstem stoletju (po izvoru in rabi je starejše), prvi zapisi imen na -ci pa so iz trinajstega stoletja, bi bilo mogoče predvidevati, da so Madžari z njim poi nenovali deželo prvotne slovenske panonske naselitve, ki jo Kos imenuje "starejšo redko naseljenost" (1968: 262) in ki jo dopušča tudi Grafenauer (prim. 1979: 151 in sl.). M. Kozar-Mukič nehote pojasnjuje nastanek poimenovalnega tipa z osnovo breg in hkrati njegovo izredno zgoščenost na Goričkem: "To področje je bilo v 12. stoletju gozdnato, močvirnato in redko naseljeno. Cis-tercijanci so za obdelovanje svoje posesti potrebovali delovno silo. To so bili že naseljeni in nanovo priseljeni Slovenci iz ostalega Prekmurja, s slovenskega Štajerskega in sosednjega hrvaškega ozemlja. Opatija je na svoji posesti -ob potokih in rekah - (podčrtala M. Jež) izoblikovala pristave. Iz teh so nastalajedra današnjih vasi" (1988,11). Torej je pokrajina sama s svojim gričevnatim reliefom in na gosto razpredenimi vodami spodbudila poimenovalni tip z osnovo breg19, Ker se v veliki večini pojavlja v lastnoimenski zvezi, npr. Gumilarjev Breg, Katin Breg, Vankin Breg, ga je mogoče pripisati najstarejši slovenski kolonizaciji tega prostora, zaradi ozemeljskega prekrivanja s poimenovanjem Tötsäg pa datirati v čas prihoda oz. pred prihodom Madžarov. Ta prvotna naselitvena plast je bila v nekoliko odročni gričevnati pokrajini verjetno manj izpostavljena vojaškim pohodom, tako da je ohranila kontinuiteto poimenovanja, ki so jo kasnejši naselitveni tokovi iz bližnjih pokrajin še okrepili. Tu je predvsem mogoče misliti na tretjo karantansko kolonizacijo, ki so jo vodili Traungau-ci. Pri ugotavljanju te kolonizacijske smeri (kar je seveda naloga zgodovine) je nujno upoštevati tudi srednjeveško dialektizacijo slovenskega jezika: v 12. stoletju je na tem območju namreč prišlo do spremembe smeri razvoja: severna slovenska narečja se od tega časa dalje ne povezujejo več z zahodom, ampak z vzhodom.18 * 20 To pomeni, da bi se tip poimenovanja z osnovo breg lahko okrepil s sosednjega zahodnega območja, ki je danes nemško govoreče, nekdaj pa je bilo slovensko; zanj je značilno pogosto poimenovanje s poimenovalno sestavino Berg (npr. Damberg, Oberkarla-berg, Osangberg, Radochenberg, Risolaberg itd.). Ob tem seveda ni mogoče prezreti enakega kajkavskega poimenovalnega tipa (npr. Jožin Breg)-, verjetnost zgodnjega povezovanja z njim pa je nekoliko manjša, ker je zemljepisna povezanost na tem delu pretrgana. Tako je treba na osnovi poimenovalnih tipov predvideti za območje Slovenskih goric in Pomurja (za nekdanje med-mejno ozemlje med Ptujem na jugu in Dobro na severu ter Lendavo na vzhodu in Monoštrom na severu) več naselitvenih tokov, ki so bili po času in izhodiščnem ozemlju različni. Eden izmed njih je bil usmerjen z jugozahoda proti severovzhodu, kakor kaže zemljepisna razširjenost krajevnih imen na -ci,21 drugi z zahoda (od Radgone in severno od Murske Sobote) v smeri vzhodno in jugovzhodno do Monoštra na severu in do Dobrovnika na jugu. Ta je po vsej 18 Tötsäg - Slovenska krajina v Zelko 1982. 1 r° mnenje zagovarja tudi D. Mihelič, ki je prišla do njega na osnovi zgodovinskega vedenja (po ustni informaciji). 20 pn Grafenauer 1979: 161. n?w. zemljevid Nastanek temeljnih potez slovenskih dialektičnih skupin v Zgodovini Slovencev, Ljubljana 1979, str. 165; in J. Rigler 21 (Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu). Glej sliko pri Kos 1968: 257. verjetnosti naletel na že starejši poimenovalni tip z osnovo breg, ki se po svoji zemljepisni razširjenosti prekriva z madžarskim poimenovanjem pokrajine Tötsäg. V vsakem primeru pa predstavlja ta tip poimenovanja izrazit panon-izem. 3-9 Na ravni mikrotoponimije Goričkega se kaže še več posebnosti v besedotvorju oz. oblikoslovju. Poleg oblik Kuzmov Breg, Soštarjev Breg so tudi Kiizmin Breg, Soštarin Breg, poleg imen zaselkov (iz hišnih imen) Berdenovi, Kovačevi, Smodisevi še Ferencini, Kovačecini, Smodišitii, Lepošini in tudi Flisardje, Brglezdje, Gešardje ter Djako-pini in Jakopini. V Porabju so hišna imena podobna: Kovačini, Lajošni, Petrini, Vučtini. Temeljitejša razlaga teh imenskih oblik z upoštevanjem njihove zemljepisne razširjenosti bi zahtevala posebno obravnavo. Prav tako bi bilo treba v zvezi s tem natančneje preučiti Bezlajevo domnevo o prastarem posesivnem pomenu oblik tipa gospodyni, bogyni (Bezlaj 1967: 159) in povezavo med skrajnim vzhodom in zahodom slovenskega narodnostnega ozemlja, na katero je med drugimi opozoril tudi V. Novak: "Prebivalci teh krajev imenujejo sami sebe - kakor običajno povsod v Slovenski krajini - s praobliko narodnega imena: Sloven, Slovenje, enako kakor še Beneški Slovenci" (Novak 1933: 3). Ce bi se pri natančnejšem pretresu obravnavane teme pokazala ta možnost verjetnejša, bi bilo treba med njo in zgoraj navedeno vzpostaviti ustrezno razmerje. Pri nadaljnjem raziskovanju imenskega gradiva tega območja gotovo ne bo mogoče zaobiti poznejših manj opaznih doselitev, ki so pustile svoje sledi vjeziku: npr. begunce z juga, ki so se umikali pred Turki, turško zasedbo v 17. stoletju, premike prebivalstva v smeri zahod-vzhod ob rekatolizaciji in še kaj. Primeri, kot so Soštarov Breg (AS z 7/B3) in Soštarjev Breg (AS z 8/A3), Kolarjeva graba (AS z 7/A2) in Kolarov Breg (AS z 8/A3) pa kažejo ohlapnost postopka pri standardizaciji imen, če je do nje tu sploh že prišlo. 4. SKLEP Po vsem navedenem je treba pri poimenovalni osnovi breg izhajati iz naslednjega: Beseda je splošno slovanska in splošno slovenska. Ker se pojavlja kot arheološki toponim, se uvršča med najstarejšo plast besed, s katerimi so Slovenci ob naselitvi slovenskega jezikovnega prostora poimenovali naravne danosti; njen prvotni pomen je 'pas zemlje, ki loči kopno od vode’, preneseni pa 'pobočje' in 'hrib'. V zemljepisnih imenih se kažejo vsi trije pomeni, v strokovnem geografskem izrazju pa se uveljavlja samo prvi. V zgodovinskih zapisih se ime pojavlja od 11. stoletja dalje, vendar pri njegovem navajanju vsi viri niso enako dosledni, tako da po njih ni mogoče zanesljivo spremljati niti pomenskega razvoja besede niti časovnih okvirov njenega širjenja v slovenskem jezikovnem prostoru. Sicer je sedanja razširjenost imena splošno slovenska in enakomerna, če upoštevamo ob toponimiji tudi mikrotoponimijo. Povečana gostota se izkazuje na Goričkem, kjer jo je lahko spodbujala naravna oblikovanost tal, časovno omejena in enotna naselitev (pred tem redko poseljenega prostora) pa je bila pri tem verjetno odločujoča. Izimenske zveze Up'dLucijin breg/Breg so za Goričko značilne veliko bolj kot za druga območja slovenskega jezikovnega prostora. Skladenjsko so enake zvezam Latkova vas, zato oboje predstavljajo poimenovalni tip najstarejše kolonizacije. Ta je bila v Pomurju zaradi zgo- dovinsko pogojenih razmer nekoliko kasnejša kot drugod na Slovenskem. Medtem ko poimenovanje z osnovo breg pomeni identifikacijski dejavnik vsega slovenskega jezikovnega prostora, pa je tip Lucijin breg/Breg značilen predvsem za njegovo panonsko območje. Zaradi tako omejene zemljepisne razširjenosti se uvršča v niz drugih panoniz-mov, in sicer na besednozvezni skladenjski ravni. Glede na še druge jezikovne posebnosti, ki se kažejo v poimenovalnih tipih Goričkega, je mogoče ugotoviti precejšnjo raznorodnost jezikovnih prvin in s tem naselitvenih tokov; ti so šele na tem prostoru v stoletja trajajočem razvoju doživeli svojo novo etno- in lingvogenezo. V krajevnih imenih, v imenih zaselkov in v hišnih imenih pa še vedno odseva nekdanja pisanost naselitvenih valov na obrobju stare Panonije in ustvarja vizijo, da bi bilo mogoče z bolj poglobljenim študijem tu nakazane problematike razrešiti marsikaj, kar je še ostalo nepojasnjenega v zvezi z njo. LITERATURA • ARHEOLOŠKA najdišča Slovenije. Ljubljana 1975. • ATLAS Slovenije. Mladinska knjiga in Geodetski zavod SR Slovenije. Ljubljana 1986. • BADJURA, R. 1953: Ljudska geografija. Terensko izrazoslovje. Ljubljana. • BEZLAJ, F. 1955: Krčevine. V: Slavistična revija 8/1, str. 1-23. • BEZLAJ, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana. • BEZLAJ, F. 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. Prva knjiga. A-J. Ljubljana. • DAPIT, R. 1995: Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo. 1. Area di Solbica / Stolvizza e Korito / Coritis. Padova. • GAMS, L 1995: Pojem in obseg doline v slovenski regionalni geografiji. V: Geografski vestnik 66, str. 125-136. • GRAFENAUER, B. 1979: Nemško politično in kolonizacijsko osvajanje v zrelem fevdalizmu. Prevladovanje zaprtega in naturalnega gospodarstva. V: Zgodovina Slovencev. Cankarjeva založba. Ljubljana, str. 156-174. • JEŽ, M. 1995: Iz imenske strukture Pohorja. Slovensko brdo. V: Jezikoslovni zapiski 1995/2, str. 128-157. • KOPEČNV, F. 1981: Zakladni všeslovanska slovni zasoba-Praga. • KOS, M. 1966: "Vas" in "selo" v zgodovini slovenske kolonizacije. Ljubljana. • KOS, M. 1968: Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ci. V: Svet med Muro in Dravo. Maribor, str. 256-264. • KOZAR-MUKIČ, M. 1988: Felsö Szölnök - Gornji Senik-Szombathely. Ljubljana. • KRAJEVNI leksikon Slovencev v Italiji. Prva knjiga: Tržaška pokrajina. Trst 1990. Druga knjiga: Goriška pokrajina. Trst 1995. • LEKSIKON občin kreljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru. VIL Avstijsko-ilirsko Primorje. Dunaj 1906- • LEKSIKON občin za Štajersko. Dunaj 1904. • LUBAŠ, W. 1969: Očetnoimenska krajevna imena z obrazili ~ci, -ovci in -inči v slovenskem jeziku. V: Jezik in slov- stvo 14/3, str. 72-74. • MIKLOŠIČ, F. 1927: Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen. Heidelberg. • NOVAK, F. 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota. • NOVAK, V. 1933: Rabski Slovenci. V: Slovenija 6. • OBŠIREN imenik krajev na Kranjskem. Dunaj 1884. • RAMOVŠ, Fran 1995: Kratka zgodovina slovenskega jezika 1. Znanstveno-raziskovalni center SAZU. Ljubljana. • RIGLER, J. 1986: Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana. • SAVNIK, R. 1980: Krajevni leksikon Slovenije 4. knjiga. Podravje in Pomurje. Ljubljana. • SKOK, P. 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ali srpskoga jezika. Knjiga prva. A-J. Zagreb. • SLOVAR slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1994. • SPECIALORTSREPERTORIUM \on Kärnten. Dunaj 1918. • SPLOŠNI pregled Dravske banovine. Ljubljana 1939- • TOMINEC, L 1964: Črnovrški dialekt. Ljubljana. • TRUHLAR, F. 1979: Toponomastika v službi arheologije (osnove arheološke toponomastike). V: Arheološki vestnik 30, str. 498-506. • TRUHLAR, F.: Rokopisna zbirka. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Ljubljana. • TUMA, H. 1929: Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana. • VAS megye földrajzi nevei. Szombathely 1982. • WEISS, P. 1994: Teorija in praksa slovenskega narečnega slovaropisja. Ljubljana. • ZDOVC, P. 1988: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Dunaj. • ZELKO, L 1982: Historična topografija Slovenije 1. Prekmurje do leta 1500. Murska Sobota. • ZELKO, L 1985: Prekmurska ledinska imena - in primerjava s panonskoslovenskimi imeni. SR 33/4, str. 459-465. • ZGODOVINA Slovencev. Cankarjeva založba. Ljubljana 1979. Summary TOPONYM TYPES AS AN IDENTIFICATION FACTOR OF THE SLOVENE LINGLJISTIC TERRITORY Marija Jež "Breg" is a universally known Slavic and Slovenc word. An archaeological toponym, it belongs to the oldest core vocabulary the first settlers of the Slovenc linguistic territory used to denote natural features; its first meaning was "a strip of land separating land from water", its figurative ones "slope" and "hilf. In geographical names the word appears in all three meanings, while professional geographical terminology recognises only the first one. The name has been recorded from the llth Century on. However, since sources are inconsistent in their reports, they are not trustworthy enough to trače the semantic development of the word and the time framework of its expansion. Toponymical and microtoponymical evidence show it is rather evenly distributed, with a greater prevalence in the region of Goričko, probably due to its landscape features and the limited time span of the settlement process. Toponyms derived from proper names such as Lucijin breg/Breg are much more frequent in Goričko than in other Parts of the Slovenc linguistic territory. From a syntactic point ofview, they are identical to such constructions like Laikova vas, so that they both represent the toponym type of the earliest colonisation, This colonisation, due to specific historical circumstances occurred in Pomurje later than elsewhere in Slovenia. Other linguistic peculiarities apparent in Goričko toponym types point to a rather high degree of linguistic diversity and hence settlement cur-rents, which reached there a new ethnic and linguistic genesis only after a development lasting for several centuries. Lidija Uranič "NAJ POVEM, KAKO HITRO ČAS BEŽI, NAJ POVEM, KAKO VSE SE SPREMENI."1 FURMANSTVO IN FURMANI NA OBMOČJU KRANJA IN JEZERSKEGA V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA 2 v V nalogi sem skušala zajeti vse vidike, pojave in vzroke, ki so bili ključni za nastanek in zaton tega nekoč vsakdanjega načina prevažanja ljudi in blaga na določenem območju Gorenjske. Nameravala sem ugotoviti spremembe in upadanje te dejavnosti, zanimalo pa me je še, v kolikšni meri se je ta pojav ohranil, če se sploh je, poleg tega pa tudi, kakšno stališče imajo do njega nekdanji furmani, njihovi otroci in drugi. Glavni namen naloge pa je bil spoznati ljudi, ki so se s tem ukvarjali, zakaj, koliko časa in za koga so delali - skratka, spoznati njihov način življenja, delo s konji itd. Naloga temelji na terenskem delu (v krajih Voklo, Tupaliče, Hotemaže in drugod, v mestu Kranju in na Jezerskem), ki je seveda podprto z vsemi vrstami virov in strokovno literaturo. Za pravilno razumevanje ponekod navajam vire še iz preteklih časov, od nastanka.furmanstva do konca 19-stoletja. Furmanstvo kot izrazito prevladujoča dejavnost kmečkega moškega prebivalstva vseh slojev je postalo glavna dejavnost predvsem z razvojem lesne trgovine in z nastankom boljše cestne mreže, od 17. in 18. stoletja naprej. Vrhunec je dosegla na začetku 19- stoletja, z razvojem železnice pa je že začela počasi propadati -najprej se je skrajšala vozna relacija. Vedno bolj so le še prevažali in razvažali blago z železniške postaje do trgovin in drugih porabnikov. Delno se je dalj časa ohranilo v prvotni funkciji le še v bolj odročnejših krajih oz. v krajih s slabo cestno povezavo. 1. FURMANSTVO IN FURMANI "Furmanstvo pomeni prevažanje blaga z vozovi in s konjsko vprego na manjše ali večje razdalje. Z razvojem trgovine se je furmanstvo zaradi boljših prometnih povezav od 17. stoletja razvijalo tudi rut Slovenskem. "1 2 3 (Videčnik 1988:169) Furmanstvo na krajše razdalje: Pod tem razumemo vožnjo na odseku dom-gozd-dom ali dom-gozd-najbližja žaga. Furmanstvo na krajše razdalje je najpogosteje vključevalo prevoz treh vrst blaga: oglja, lesa in sena, na območju Jezerskega pa je bilo razširjeno tudi prenašanje mlečnih izdelkov z okoliških planin s pomočjo oslov. Prevoz lesa in oglja je prišel v poštev za morebitni zaslužek, če so vozili za lastnike žag, večje kmete. Če pa so vozili zase iz svojih gozdov, je bil zaslužek v samem lesu, manj v denarju. S tem so se veliko ukvarjali kmetje in furmani z območjajezerskega. Prevoz sena oz. prenašanje s pomočjo oslov je bilo prisotno le na Jezerskem, kjer je imela skoraj vsaka kmetija v lasti katero od okoliških planin v Karavankah. Furmanstvo na srednje razdalje: Nastalo je v drugi polovici 19- stoletja ob dograditviJužne železnice, ki je prevzela določene tovore: premog, žito, les v klaftrah itd. Pojavili so se prvi lesni trgovci kot posredniki med prodajalcem in kupcem. To je bilo precej dobro plačano, a zelo težko delo, saj so morali delati v vseh letnih časih in ob vseh vremenskih razmerah, dobrih in slabih. Tudi za vprežno živino je bilo furmanstvo (in prevozništvo) na srednje razdalje precej težje kot na daljše, saj so morali opraviti večfur. Sem sodi tudi prevoz blaga do trgovcev in tovarnarjev v mestu in do železniške postaje. Furmanstvo na daljše razdalje: Ta oblika dela je prinašala največ zaslužka, prav tako pa se je zgodilo tudi veliko nesreč. Primer za to je obdobje ob koncu 18. in začetku 19- stoletja, ko so jezerski furmani in nasploh furmani osrednjega dela avstrijske države v Trst vozili les, predvsem hojev in smrekov, bukov, macesnov in hrastov. Predvsem Gorenjci iz Naklega, Podnarta, Pod-brezij, z območja Jelovice ter Gorjani in Blejci so pogosto vozili do štirideset metrov dolge jambore, lantine in bor-donale. Večina jih meni, da naj bi Gorenjci, torej tudi Jezerjani, prevažali lantine in bordonale, ki so jih uporabili za notranje ogrodje ladje, traverze. Zaradi tega so morale biti brez grč in dolge najmanj osem metrov. Ves promet je potekal po t. i.jamborni cesti. Po njej so v sodih vozili žeblje in železne zakovice - predvsem iz Kamne Gorice in Krope -ter železo s Fužin na Jezerskem, kjer so bili od sredine 18-stoletja rudniki in topilnice železa. Cilj vseh prevozov so bila pristaniška mesta: Trst (na prvem mestu), Koper, Izola in Piran (Pahor in Hajnal 1981: 82-89) 4 1 Ljudska. 2 Pričujoče besedilo je nekoliko skrajšani prikaz prve seminarske naloge pri predmetu Kultura in način življenja Slovencev pri asistentu Vitu Hazlerju v študijskem letu 1996-97. 3 Prevozništvo vključuje tudi prevoz ljudi, zato ga v svoji nalogi ne raziskujem, čeprav se ponekod pojavlja ta oznaka, ker so se nekateri ukvarjali z obojim. 4 Uporabljeno literaturo povsod dopolnjujem s terenskimi ugotovitvami. 1. 1. LESNI TRGOVCI, LASTNIKI ŽAG V obdobju 1750-1940 so na območju Kranja in Jezerskega prevladovali nekateri lesni trgovci, lastniki žag in fužin: Gilbert Fuchs je prišel na Jezersko nekje med letoma 1750 in 1775 s Koroške (po ustnem izročilu) in se naselil na območju Lepega broda oz. današnjih Fužin. Prišel je, da bi na več krajih kopal rudo, in to kar površinsko - šlo je za odprte kope ali štole. Prav ti kopi potrjujejo, da so na Fužinah nekoč izdelovali izdelke iz železa, žeblje in železne zakovice, ki so jih v lesenih zabojih in sodih vozili vse do Trsta Za potrebe izdelovanja ladij (Mohorič 1969-70: 103-106). Ostala so imena, kot na primer Knapi v dolini Dol. Fuchs si je postavil tri kovačnice, v katerih je bilo zaposlenih tudi do 150 kovačev. Zaradi zadostne vodne sile so bile vse na vodni pogon. Vse potrebno oglje so pridobivali sami v lastnih kopiščih, saj je bilo bukovega lesa dovolj, kajti Fuchs je bil lastnik velikega dela gozdov v dolini reke Kokre. Zaradi neprestanega udarjanja s kovaškimi kladivi, ki so jih slišali vse do Jezerskega, je nastal rek: Če se slišijo na Jezersko fužinska kladiva, bo zagotovo slabo vreme in dež. Po končanem obdobju fužinarstva se je družina Fuchs Preusmerila na lesno trgovino. Postavila si je Avzgatra, žagi venecijanki, žagi na vodni pogon, eno na Fužinah, drugo v Preddvoru. Prava lesna trgovina se je razvila okoli leta 1840, vanjo so se vključili marsikateri prebivalci z Jezerskega in nižjih predelov. Zadnji Fuchs je umrl leta 1918, preostalo sorodstvo pa je Posestvo razprodalo in se dokončno preselilo v Avstrijo. Franc Dolenc je prišel iz Škofje Loke, kjer je imel trgovino 2 živili, v Poljanski dolini pa še kmetijo, na kateri je imel zaposlena dva hlapca, ki sta mu poleg tega pomagala tudi fu-rati. V Preddvoru je imel tudi svojo kovačnico, zraven pa še žago. Bili sta na mestu današnjega obrata Jelovice iz Škofje Loke. Eno žago je kupil tudi od Fuchsa, poleg tega tudi 800 hektarjev gozdov na območju Fužin. Leta 1938 jo je prodal kmetu Virniku, p. d. Štularju z Jezerskega. Furmani so za Dolenca radi vozili, saj je bil reden in dober plačnik. Stanko Heinrichen, po poklicu čevljar, se je namesto tega raje ukvarjal z lesno trgovino. Pri furmanih je bil znan kot slab plačnik. V Leskovcu na Jezerskem si je leta 1905 postavil novo žago s polnojermenikom in gostilno. Njegova družina je imela v lasti tudi žago nasproti železniške postaje v Kranju, kjer so bila severno od nje in v smeri proti Gorenji Savi velika skladišča žaganega lesa. Sem so še pred II. sv. vojno dovažali les od vsepovsod, tudi z Jezerskega in Kokre.5 Omenjena sta tudi Slane, Ribničan, po poklicu lesni irgovec, ter Gorjanc, ki je imel svojo žago v Kranju, blizu železniške postaje. Z razvojem lesne trgovine v obdobju med letoma 1840 in 1870 so na Jezerskem postavili žage, vse venecijanke, ki so bile vlasti jezerskih kmetov, npr. Ofnarja Anka, Makeka, Štularja itd/’ Vseh naj bi bilo, po ustnem izročilu, okoli osemnajst. Prva so Jezerjani vozili les v Trst po 'jamborni cesti", pred-JSem macesen, ki so ga uporabljali za ladijske jambore oz. antine, pri čemer sta bila najdejavnejša kmeta Makek in V samem mestu Kranju so furmani vozili predvsem za kranjske trgovce in tovarnarje, zidarje - za vse, ki so jih najeli. To so bili trgovci s teksxAom-. Adamič, Ahačič, Savnik, Andrašič, trgovci s špecerijo ali živili, Rant in drugi, sol so vozili za Batističa, za trgovino Merkur, ki je leta 1996 praznovala stoletnice delovanja. Tovarne so bile: Semperit - današnja Sava, Intex itd. Za kranjsko pošto so Rešetovi na Jezersko vozili pošto s posebno poštno koči)o,postiljonom. Zato jim je pošta med prvimi napeljala telefon, a ne zastonj. To je bilo leta 1929- 2. FURMANI Na zastavljeno vprašanje, koga imajo oz. so imeli za furmana, so mi odgovorili, da je bil furman tisti, ki je zase ali za druge prevažal tovore, les, pesek, premog itd. Furmani so bili najpogosteje osebe moškega spola, čeprav se je v obdobju med obema vojnama in po II. sv. vojni s tem občasno ukvarjalo tudi nekaj predstavnic ženskega spola. Poklic se je prenašal iz roda v rod, generacijsko. Občasni furmani so bili kmetje, ki so poleg kmetije hodili nafurngo. Pri tem so jim kmetijo v glavnem obdelovale njihove žene skupaj z otroki. Bile pa so premajhne (ali družine prevelike), da bi se lahko od njenega izkupička vsi do sitega najedli. Tako je veliko sinov in hčera odšlo od doma "s trebuhom za kruhom". Udinjali so se kot hlapci in dekle pri premožnejših kmetih, nenazadnje tudi kot furmani. Tako je na Jezerskem od dela na svoji ali tuji zemlji leta 1931 živelo 40 % Jezerjanov. Delo furmana je bilo po izjavah sogovornikov in sogovornic za spoznanje svobodnejše od dela hlapca ali dekle, saj ga gospodar ni mogel ves čas nadzorovati. Furmani, ki so delo opravljali kot samostojni obrtniki, so si ga morali iskati sami, a s časom so razpolagali svobodno. Kljub vsemu so vsi imeli skupni cilj: delati, delati, delati, nekaj prihraniti in postati bogatejši. 2. 1. ŠTEFAN KRČ, p. d. Rešetov, roj. 1947 Štefan Krč (roj. 1947), p. d. Rešetov, se je rodil v družini, ki se je ukvarjala s furmanstvom kot glavnim virom zaslužka (kot obrtjo). Furati je pomagal šele v povojnem obdobju, ko je furmanstvo delno že izgubilo svojo prvotno funkcijo, ker je v ospredje vse bolj vstopal avtomobilizem. Začel je s trinajstimi leti in delo je bilo za mladega fanta težko. Prav tako kot vsi drugi je moral vstajati navsezgodaj, poskrbeti za konje in nato delati, dokler je bilo treba. To je opravljal do leta 1964, ko so s tem prenehali, ker so si tovarne in drugi nabavili prve traktorje in tovornjake, s katerimi so od tedaj naprej sami prevažali svoje tovore. Po tem je Štefan začel s prašičerejo, konji pa so ostali le še za manjša opravila na polju, a jih z leti niso več potrebovali niti za to. Kljub temu pa je Štefan ostal na neki način zvest preteklemu poklicu, saj so njegovi v osemdesetih letih ponovno začeli s prevozništvom. Poleg Štefana so pomagali/wraft tudi njegovi drugi bratje in sestre (!), med njimi Ivanka Krč, poročena Kalan. g Lee o Fuchsu, Dolencu in Heinricherju glej v Puhar 1995: 292, 294. Na Jezerskem že od konca 15- stoletja vse kmetije imenujejo s hišnimi nazivi, ki so se ohranili vse do današnjih dni, čeprav so se priimki Wed tem časom že večkrat zamenjali, zato sem jih tudi jaz tako napisala. 2. 2. IVANKA KRČ, poročena Kalan, roj. 1925 Ivanka Krč, poročena Kalan, se svojega očeta, ki je začel s furmanstvom, zelo dobro spominja. Ker mi je o njem največ povedala prav ona, sem ga vključila v njeno pripoved. Tisti, ki je v njihovi družini začel s furmanstvom, je bil njen oče Janez Krč, roj. leta 1894 na Hujah, ki so danes del Kranja. Njegov oče (zdaj že pokojni) je imel le majhno kmetijo, saj je poleg tega pomagal nakladati in razkladati vagone na železniški postaji v Kranju. Med sedmimi otroki so Janezu namenili nasledstvo kmetije. Zaradi ogromne družine - štirinajst rojenih otrok - je moral najti vir zaslužka, s katerim bo vse preživljal. Tako je zaradi takrat cvetoče lesne trgovine in razvoja trgovin ter tovarn začel s furmanstvom. Kupil si je konje in vozove ter najel ljudi, ki so mu pomagali/z koncu 18. stoletja. Potrebovali so vprego dveh konj, z njimi pa so prevažali do dve toni tovora. Prej so po že tako slabih cestah vozili Anzelutagen, ozki vozovi z dvojnimi 0msi z eno ojnico. Nato so jih prepovedali in vpeljali ob-rr'Zno enako širino za vse vozove: 1,60 m (Žontar 1975: °r). Ta voz je bil na vsem slovenskem območju najbolj razširjen, imeli so ga v Kranju, vsi podeželski funnani in Jezerjani, med temi kmetje Štular, Ank, Roblek, Mlinar, Mošnik, Vaniše, kovačov Francel (samostojen prevoznik), Makek in Anzel na Gmajni. Revnejši so za. furanje uporabljali tudi navadne kmečke vozove. Po II. sv. vojni se je razvil nov tip voza, gumi-radl, voz z gumijastimi kolesi. Bila sta dva tipa: 16- in 20-colski. Ker pa so na vozovih prevažali tovor vseh vrst, so osnovni opremi dodajali trugo - imeli so za 0,5 rrČ in za 1 nč kason za prevoz peska, tudi premoga, žita itd., dera je bila le za les, nerazsipen tovor, stranske lojtre, lestve. Občasno so za vleko lesa uporabljali tudi samo sprednji del voza. Zadnji del hlodov se je tudi tukaj vlekel po tleh. Poleg teh delovnih vozov so imeli tudi zapravljivčke, preke, kočije, poštne kočije, kolesljne itd., ki so bili namenjeni za prevoze domačih na razna romanja. Obiski niso Lili v navadi, te vozove pa so uporabljali predvsem za prevoz slavljencev, ženina in neveste. Razlika med prekom in zapravljivčkotn je bila v tem, da je imel prvi tri sedeže, drugi pa dva. 5. 2. OPREMA IN ORODJE VOZA Vsak tajsel je imel pod podvozjem trugo, lesen zaboj, kjer so hranili "mast za akso", zobane in deko, tudi komatovo streho ter plahto za konja in furmanovo malico. Parizar je imelprično. Trugo aliprično so pri furanju velikokrat izgubili oz. so jim jo ukradli. Vsak voz je moral imeti svetilko, leščerbo, posebno še poštne kočije, pozimi na komatih zvonček ali kraguljčke pri zapravljivčkih. Voz je moral biti spredaj in zadaj opremljen z žlajfi, zavorami. Tisti, ki so vozili po državnih cestah, niso smeli zavirati z mačkom ali coklo, ker bi uničili ceste. Drugi so uporabljali tako žlajfe kot mačka in cokle. Če so uporabljali rajse, so po tleh rajsali. Drugi način zaviranja je bil z uporabo mačka, to je s kosom trdega lesa, ki je bil okovan in je imel dva železna kremplja, dva kovana močna kavlja, ki sta bila zadaj podaljšana. Nataknili so ju na krivino in stopili nanju, da je teža pritiskala kavlja na tla in sta zavirala prehitro drsenje krtičev. Tretji način je bilo zaviranje z verigami, četrti način pa s coklo. Cokle so bile nameščene na zadnji ate', osi podvozja, na za to namenjenih kaveljnih. V potrebnem trenutku je furman skočil z voza in coklo podstavil pod kolo, vendar je bilo to sila nevarno delo.9 Vsak furman je imel na vozu nekaj orodja, ki ga je potreboval pri nakladanju lesa ali mu je bil v pomoč pri hiranju. To so bile ketne (verige), rajs (kos močno kovanega železa za zaviranje), cepini, sekire, žlajdra (veriga s kovanim zatičem), sponka, rajsklamfa (veriga s kavljem in zatičem za spenjanje hlodov), maček (za zaviranje) incokla (natikač z zobmi) (terenski zapiski; Videčnik 1988: 44). 5. 3. VZDRŽEVANJE VOZOV Od rednega vzdrževanja vozov, sprotnega popravila in varovanja opreme je bilo odvisno, koliko časa bo furman z njim prevažal tovore in si s tem zagotavljal zaslužek. Veljalo je nenapisano pravilo, da se vozov ne posoja. Furman ni nikoli vedel, kje in kdaj se mu bo zgodila nesreča - te pa so Podpoglavje temelji na informacijah s terena in po Stanonik (1987: 56). bile največkrat usodne. Pri njih so bili vozovi najpogosteje popolnoma uničeni, voz in konj pa sta nekoč pomenila bogastvo. Vozove so izdelovali poklicni kolarji, včasih pa so se tega priučili tudi kovači in nekateri spretnejši posamezniki. Kolarji in kovači so bili pogosto nastanjeni ob prometnih poteh, da so bili dostopni furmanom. Kolarstvu kot samostojni obrti in delovni spretnosti sledimo od začetka uvajanja vozov v kmečkem gospodarstvu in za potrebe prevoza blaga na krajše in daljše razdalje. Kolarji so pogosto šli v uk na tuje in hodili delat na štero, torej od hiše do hiše. Pri tem so pogosto opravljali tudi druga dela, na primer popravljali vrata, okna, tesarili itd. (Bogataj 1988: 154). Njihova vloga je bila enaka današnji vlogi mehaničnih in kleparskih delavnic. Glavno delo kolarjev je bilo izdelovanje in popravljanje polomljenih koles in vozov. Po pripovedovanju kolarja ali - kot so jim včasih rekli - bognarja so za eno kolo potrebovali deset ur dela, saj so vse izdelovali ročno. Pri delu je kolar uporabljal različno orodje. Kolarja so imeli nekoč skoraj v vsaki vasi. Najezerskem so imela svoje radarce celo posamezna gospodarstva - kmetje so se tega priučili ali pa vzeli v štero poklicnega kolarja. Eden zadnjih je bil Kordež iz Kranja, ki je prišel na Jezersko leta 1935. Enako je bilo s kovači, s to razliko, da je v skupni, vaški kovačnici delal še srenjski, poklicni kovač, ki jo je vzel v najem. Vsi, tako kolarji kot kovači, so imeli vajence, od dva do tri, in pomočnika. Nekoč je bilo vse delo ročno: imeli so meh na nožni pogon, norec, kladivo na vodni pogon, vrtalni stroj, ki pa je bil le kos jekla s špico in zarezo in je bilo delo z njim težko in zahtevno itd. Za mehčanje oz. varjenje železa so potrebovali vroč ogenj, ico, zanj pa oglje. Kovači so bili tesno povezani s kolarji, saj je kolar voz naredil, kovač pa okoval. Vendar pa so bili nekateri bolj spretni in so znali tudi popraviti ali celo narediti kolo. Tako se kovaški mojster Andrej Bukovnik spominja, da je v času službovanja najezerskem za domačine izdeloval kolesa za vozove. Vse ojnice in platišča je izžagoval ročno, peste pa oblikoval na drejponku, stružnici. Delali so vse, od navadnih kmečkih vozov do tajslnov, zapravljivčkov in kočij ter kmečkega orodja (brane, pluga), vsega svojega delovnega orodja, opreme vozov, šin (železnih obročev za platišča koles, ki so jih izdelovali posebno poleti, ko so se zaradi vročine začela sušiti kolesa in opletati šine, tako da so jih morali v kovačiji skrajšati). Kovaški mojster Anton Bukovnik se spominja, da so jih običajno zamenjali na dan eno do tri, nekoč pa celo trinajst ob pol šestih, ko so začeli z delom, pa do osmih zjutraj. Mojster Bukovnik je vsako leto skoval tudi štiristo do petsto različnih žebljev, sto do tristo spojk, njegov glavni izdelek pa so bile podkve - konjske, volovje (lunaste) in po potrebi oslovske. Dober kovač je že na daleč ocenil, kaj je s konjem narobe oz. kakšno podkev potrebuje: za šepavega ukrivljeno, za dirkalnega dirkalno, za jahalnega jahalno itd. Podkev so izdelovali iz ploščatega železa, zakrivljena je bila v obliki črke U. Nanjo so pritrdili tri dodatna železa, grife. Jeseni so pri kovaču Bukovniku naredili od dvesto do tristo podkev, pripravljenih za zimsko in spomladansko furanje. Poleti je bila pravokotna, topa, neošpičena, vzdržala je dva do tri mesece. Grifi so izgubili ostrino še hitreje, pozimi že po mesecu dni, posebno na ledeni, trdi cesti. Poleti so poleg tega spodrezavali roževino na kopitu (v kar 75 % od vseh primerov.) Preden je kovač zamenjal podkev, je najprej preizkusil trdnost konjevega kopita. Nato je odstranil staro podkev, očistil kopito in pritrdil novo. Vsaka podkev je imela različno število luknjic, štol, odvisno od tega, kakšnemu konju je bila namenjena. Mesta za žeblje na kopitu je kovač določil glede na zdravje in trdnost kopita. Na dan so podkovali štiri do pet furmanskih konj. 6. CESTE Potreba po preureditvi ceste iz tovorne poti v vozno cesto skozi dolino Kokre se je pokazala že v 16. stoletju. Za ceste na Kranjskem so poskrbeli neprimerno slabše kot na drugih delih avstrijske monarhije. Zaradi nezanimanja oblasti za njihovo vzdrževanje so morali zanje skrbeti deželni stanovi. Na Gorenjskem so največ gradili s pomočjo tlake, kar pa ni bilo preveč uspešno, saj so se podložniki tega dela izogibali. Poleg tega so neprestane vojne še dodatno onemogočale popravila. Šele Karel VI. je po letu 1719 s svojo merkan-tilistično politiko spodbudil tudi skrb za ceste, čemur je sledil kranjski deželni glavar Gallenberg, ki je bil od leta 1724 cestni direktor na Kranjskem (Žontar 1975: 179). Čeprav so bili večkrat izdani predpisi o razširitvi in njeni usposobljenosti za promet, je bila cesta čez Jezerski vrh in po dolini Kokre v 18. stoletju vse manj prevozna. Prvo naročilo za popravilo ceste od Broda pod Šmarno goro do mitninskega urada v Kokri, dano s patentom leta 1713, je bilo izročeno tedanjemu posestniku gradu Turn, Frančišku Benediktu Dinzlu (Levec 1896: 62). Tlako naj bi opravljali podložniki iz Zg. in Sp. Bele, Bašlja, Preddvora, Brega, Mač, Možjance, Povelj, Tupalič, Visokega, Hotemaž, Kokre, Olševka in Suhe. Da ni bilo storjenega ničesar, je razvidno iz deželne karte iz prve polovice 18. stoletja, kjer cesta čez Jezerski vrh sploh ni vrisana (Žontar 1975: 180). V prvi polovici 19. stoletja je bilo slovensko narodno ozemlje že dobro prepredeno s cestami vseh kategorij. Po kategorijah so ceste delili glede na to, kdo jih je vzdrževal in kako so bile grajene. Za vzdrževanje so postavili mitninske postaje. V njih so bili zaposleni domačini, ki so bili za to delo dobro plačani. Ker pa se je z razvojem sprva tovorništva, nato prevozništva na cestah močno razmahnilo tudi razbojništvo, so postavili še stražarnice (Holz 1994: 51, op. 31). Kasneje, ob koncu 19-in na začetku 20. stoletja, so zaposlili cestarje. Pozimijebilo njihovo delo težje, zato so poprosili/wrmane, da so (za dobro plačilo) splužili ceste. Prometni red so poznali že v stari Avstriji. Ker pa so prevladovala vprežna vozila, ga niso spoštovali. Šele med obema vojnama, leta 1929, je stopil vveljavo nov red, ki je določal širino cest različnih kategorij. Tako so bile oblastne ceste prvega reda široke šest metrov, ceste drugega reda pa pet metrov. Večina sogovornikov se spominja, da so morali voziti po desnem pasu. Tega so se morali zelo natančno držati, saj so bili v nasprotnem primeru denarno kaznovani. Za vožnjo ponoči so potrebovali svetilko, leščerbo, karbidovko, za poštne kočije veterna. K obvezni opremi vsake vprege je sodila tudi tablica z imenom in priimkom lastnika vprege oz. furmana, krajem bivanja ir» občino (npr. Anton Bukovnik, Tupaliče, občina Šenčur)-Nameščena je morala biti na komatu ali vozu. Predpisana je bila tudi širina platišč, predvsem na kolesih za tovorne vozove: do teže tisoč dvesto kilogramov 6 cm, do dva tisoč kilogramov 8 cm, do tri tisoč petsto kilogramov 11 cm in prek tega 16 cm. Poleg tega so morali biti železni obroči gladki, brez dodatnega okovanja. Predpisana so bila tudi zavorna sredstva: zavore na sprednjih in zadnjih kolesih, cokle so bile dovoljene le na občinskih cestah. Zaradi porasta motornih vozil so okrepili tudi predpise.10 6. i. pon Od druge polovice 18. stoletja so kranjske fužine dobivale železo s Koroške, zato je bil prevoz rude za Jezerjane in druge pomemben zaslužek. Poleg tega so s tega območja vozili nazaj izdelke iz železa. Do leta 1870, ko je bila zgrajena gorenjska železnica, so velikoprefurali v Trst ali v Ljubljano (Žontar 1975: 183). Furali so tudi debele, dolge macesnove ali hrastove hlode Po t.i.jambomi cesti. To je bila stranska cesta po Krasu do Trsta. Tako se je imenovala, ker so po njej večinoma prevažali les, neobdelan in tesan. Seveda so prevažali tudi druge tovore. Imenovali so jo tudi lesna cesta ali stara oz. rimska cesta, izraz jamboma naj bi prišel iz notranjosti Slovenije, tj- Gorenjske, Štajerske in Dolenjske. Ta cesta je bila bolj Prometna od cesarske ceste, saj naj bi po njej prevažali tudi Pošto. V bistvu je bila njena stranska cesta. Od sredine 19-stoletja pa do ljubljanskega potresa leta 1895 je bila občinska cesta, nekateri odseki pa so takšni ostali še vse do I. sv. vojne (Pahor in Hajnal 1981: 69-71). Po tej cesti so že v času tovorništva, pred 18. stoletjem, Jezerjani lifral morsko sol naprej čez Jezerski vrh vse do Železne Kaple. Od srede 19- stoletja naprej pa je bila glavna relacija/w-ranja do najbližje železniške postaje. Tako so Kranjčani in okoličani v glavnem prevažali les in drugo blago na relaciji železnica-trgovec, železnica-tovarnar in Jezersko-Kranj-Zelezniška postaja. 6. 2. GOSTILNE Gostilne so nastajale ob poteh, cestah, kjer so vozili/«r-tnani. Gostilne niso dobile naziva fnmianske, če niso ustrezale določenim standardom. Furmanska gostilna je morala poskrbeti za človeka in konja. To pomeni, da je bila Za furmana pomembna predvsem dobra in poceni pijača, najpogosteje vino, žganje in včasih tudi pivo, ki pa ga niso vsi radi pili, saj so jih, kot so mi povedali sogovorniki, pivske Pene spominjale na konjsko slino. Za konja je bil obvezen Primeren prostor, kjer so ga lahko v miru napojili in nahra-ridi. Znano je bilo pravilo, da je imel furman oskrbo konja zastonj, če je v gostilni kaj pojedel, sicer jo je moral plačati. Hrano za konja so imelifumiani s seboj, v trugi na tajslnib ali v prični na parizarjih. Poleg tega so prepotenega konja pokrili z odejo, ki pa je bila neredko umazana od konjskih fig- Konji so si po nekajkratnih postankih pri določenih gostilnah to zapomnili in se potlej ustavljali sami od sebe. Kmetje iz preddvorskega oz. tupalškega konca so se največkrat ustavljali ob gostilnah po poti navzdol, ker zjutraj rti bilo časa in ker so bili še preveč zaspani, pa tudi gostilne So bile ponoči zaprte. Čez dan so v njih peli, pripovedovali s° si neverjetne zgodbe, šale itd. Vseskozi se je kaj dogajalo. Število gostiln na obravnavanem območju je bilo približno enako kot danes. * 1 7. NOŠA, PREHRANA, DRUŽABNO ŽIVLJENJE Delovna oblekafurmana je bila zelo podobna noši drugih kmečkih poslov, deloma se je razlikovala le glede na letni čas. V toplejših mesecih so moški nosih srajco, hlače iz lodna (močnejšega blaga), čevlje ali škornje, predpasnik in klobuk. V zimskem času pa so oblekli toplejše zimske srajce in dolgega.V (spodnje hlače) ter prek njih hlače. Čez srajco so imeli oblečen rekle (suknjič) in ob dežju ali snegu včasih površnik. Obvezno so nosili kapo "za čez ušesa", debele nogavice za noge in škornje ter tople rokavice za roke. Če so furale tudi ženske, so imele oblečeno srajco oz. bluzo, jopico, krilo, tople nogavice, čevlje ali škornje in na glavi ruto. Kljub vsemu so furmani veljali za lepše oblečene od drugih poslov pr i hiši. Velikokrat so, v znak višj ega položaj a, nosili uro na verižici, zataknjeno v žep na telovniku. Novo obleko so vedno nosili za na lepš, kar je pomenilo za nedeljski obisk bogoslužja, staro, ponošeno pa za delo. Furmanski jedilnik se ni dosti razlikoval od vsakdanjega jedilnika. Zajtrk je bil zaradi same narave dela že zgodaj zjutraj, zato ga je gospodinja največkrat pripravila že prejšnji večer. Prevladovale so močnate jedi: žganci, zabeljeni s sladkim ali s kislim mlekom, ječmen ali fižol, pa tudi ječmen, pomešan s stročnicami, t.i. ričet. Nihče pa ni maral soka, močnika, ki se je tako pogosto pojavljal na jedilniku. Še danes jim je ostalo v spominu: "Osemnajškrat sok pa j bva nedela." (Dovžan 1995: 76). Kuhali in pekli so tudi proseno kašo. Za malico so dobili kos kruha in pol klobase, neredko tudi le kruh in jajce, fižol oz. Špeh, slanino, nekaj šnopsa (žganja), največkrat pa so se ustavili v kakšni obcestni gostilni. Za kosilo, najpogosteje opoldne, so se kranjski/hr/nam' vračali domov - Ivanka se še dobro spominja neprestanega ponavljanja zelja in krompirja. Za večerjo je zopet sledilo kaj mlečnega. Mesa je bilo malo. Odvisno je bilo od tega, če je bila kmetija dobro stoječa, ali pa so bili le mali kmetje ali kajžarji. Vso hrano so pridelali doma. Boljši jedilnik je bil le ob praznikih in slavjih (cvrtje in pečeni koštruni), kolinah, razlikoval se je tudi glede na letni čas. Pijača je bila vedno ista: vino, pivo, kaj brezalkoholnega - od tega v glavnem voda in domači čaji, ki so jih uporabljali tudi za zdravljenje. u Kruh so pekli iz 3/4 ovsene in 1/4 ržene moke. Prostega časa ob neprestanem delu ni bilo veliko, v glavnem le ob nedeljah popoldne in praznikih. Tistega, ki so ga imeli, so večinoma izkoristili za klepet ob pijači v gostilni. Čepravjezersko obdajajo gore, se je nanje podal le malokateri furman, saj so bili od samega dela preveč utrujeni. Redki so se udeleževali npr. srečanj društev Orlov in Sokolov, čeprav so delovala na celotnem obravnavanem območju. 7. 1. FURMANSKE VRAŽE, PREGOVORI IN REKI TER VEROVANJA Na Jezerskem so verjeli, da se je med določenimi hišami -na Štularjevem Koglu - pojavila postava, ki je furmana informacije s terena in Zbirka zakonov 1929 (Uredba o zaščiti javnih cest in varnosti prometa na njih). 1 Terenski zapiski in Dolžan 1995. nekaj časa spremljala, nato pa je izginila. Menda naj bi bil to sodnik Štular, ki se je pred časom tam obesil. Ob tem pojavu je vse spreletel srh in zato so vsi, kakor hitro se je dalo, pohiteli naprej. Na Jezerskem sta bili znani tudi dve coprnici, Skubrova mama, roj. Povšnar, ob koncu 19. stoletja, tevRezmanova Micka. Skubrovka je bila predvsem coprnica, ki je s svojimi uroki pomagala tudi zdraviti ljudi in živino, Rezmanova pa vedeževalka iz kart, kavne usedline, dlani. Kako pomemben del življenja je nekoč predstavljalo fur-manstvo, lahko sklepamo tudi po nastalih zgodbah, pesmih in rekih ter pregovorih. Zbrala sem nekaj pregovorov in rekov, ki so danes dobro znani. Ob tem, ko jih izgovorimo, nikoli ne pomislimo na njihov nastanek. Npr.: Če konja ni, je pa osel dober. To bi lahko razložili s tem, da večina manj bogatih kmetov ni imela dovolj denarja za nakup konja, zato je bila primorana zadovoljiti se z oslom. Podarjenemu konju ne glej v zobe! Pomen tega reka se skriva v metafori. Če dobiš darilo, ga ne glej in kritiziraj, ko so vsi prisotni. Tudi najboljši konj se včasih spotakne. Pomeni, da se tudi najboljši lahko zmoti, naredi napako. Povedano z drugim rekom: Nihče ni popoln. V zvezi z ravnanjem s konji je nastalo tudi veliko fraz, npr. "imeti, držati se na vajetih", kar pomeni: obvladati se, zadržati se. Ker so veliko kleli, je nastal rek: Kolne kot furman. Poleg tega je v zvezi s konji in furmani nastalo veliko pesmi. 7. 2. FURMANSKE ZGODBE Biti furman je pomenilo živeti drugačen način življenja. Delo je bilo težko, utrudljivo, tako za konja kot za človeka. Zato so morali biti bolj vesele narave, da so s pomočjo šal in neverjetnih zgodb premagali težave vsakdanjega življenj a in obenem popestrili delo. Najezerskem je bil med svojimi delavci, furmani, golcarji in žagarji kot velik zabavljač znan Anzel, drugače gospodar velike kmetije in trgovec z lesom. Poleg tega obstaja v ustnem izročilu zelo veliko različnih anekdot, tudi o furmanih. Med njimi so znane naslednje, vse napisane v jezerskem dialektu: 1. JEZERSK FURMAN SKOZ LUBLANO" Ksojezersk furman še u Trst skozLublano dovhe macesne za ladiske jambore vozil, je voziv skoz Lublano hdo velik furmanov. Usak sej pa otu pokazat kje skoz mest pelov. Toko dej bo tolk pokanja z hajžlam, de so ajnfoh mohl pokanje skoz Lublano prepovedat. Kso pa Jezerjan pelal na teškh tajslnh pa parizatjh mecesnove ladiske jambore, sojih pa Lublančan že od delečpoznal. Sej so pa tud 7iaredl z hajžlam tako vižo, dej biv vesele, pa dej bo vidt, kokr de so se okn kr sami od sebe udpiral skoz Lublano. Pa tud ni bo mavkat, de so kašne umade hospodične pa tud gospe kr vomh pomahale tm jezersm furmanam. Utroc so pa tud kr drl za njim skoz mest. Zarad teh leph viž so lublanske gospe zrihtale pr župan, de so samo jezersk furman žihr še zmerom naredi sojo hajžl vižo, kso pelal skoz mest Lublano. To sej pa sevede zvedv deleč na ukol, toko de so bli zarad dha tud po drujh krajh, poseben pr kelnarcah, jezersk furman še mau bl bor uzet. Sevede so furman, kso u Kranj pa u Lublano al pa še cvo u Trst vozil, mohl bit tud mau bi vorng, če ne že kr čedn uhvantan. Zato je na Jezersk nafuranje pa na furmane ustov še en tak fletn lep žvahtn spomin, zarad hterha majo Jezerjan še zej mau dal šret, kokr pa hun dol na pol. (Pripovedovala: Mimica Ogrizek.) 2. "PREVEČMAŠKOV' Kovačev Franci, edn ta zadnih furmanov, kje še s tajsl-nam vozu udJezera u Kranj, je še pozn zvečer s param konj pa teškmo tajslnam po kvanch hor skoz preke dam. Pridejo do Vaniške drče, tam k so panji iz ceste preke Vanišk žag spušal. Pa konja na vsm lepm ustaneta. Franci, kje zdu na tajsln, pa bi spau kokr ne, zagrab hajžlo, mahne po konjh, pa zaupije: "Hremo, de mo preb doma". Konja sta se mau prestopiva, pa spet počakava. Franci skoč iz tajslna, pa hre pohledat ke pred konje, pa sta se res tam dva maška ihrava pred konskm noham. Franci z hajžlo požene maške preč, pa hre nazaj, deb spet na tajsl sedu. Pa pride do tajslna, je bo pa na njemo tud že povhn maškov. Franci se stehoti, začne z hajžlo tlečt po maškh. Pa bi tovče, večjih je. De jih je bo že povhn tajsl. Konj so se pa tud komej še prestopal. Je pa Franci jenjov mahat z hajžlo, pa tud preklinjat. Desca je začev počas strah hratvat. Šuje h konjam, jh Ipo pr jev za uzde, pohovarjov pa skor na tihmprhanov. Kjeprjev konje za hvavo, je vidu, de sta oba čist premočena. Toko so se počas le pndekl do Tinčkovha znamnja. Tam pa konja uzihneta hvale, zarezgehata, pa spet z vorng šretm peleta naprej. Franci spsti uzde, skoč na tajsl, še par menut pa so bli doma na dvoriš. Konje da v štavo, jih fanj ubriše, jm dafutr, pa hre tud sam počit. Druh dan je povedov to štorjo sojmo oc, ksej na take pa podobne rči še posebej dobr zastopu. Mo pa prav: "Ti b tistm, kse more še po smrt dajat stm maškm, kelik bi dobr naredu, če neb nč kleu, pa maškov tepu, ampak samo mau požebrov, tacaj deb počas iz tisha njehovha rejona vn prši. Boh ve, kuha enga nazaj uleče na tist konc ceste." (Pripovedovala: Rozka Košir.) 3. "K JE PR JEZER ŠE KOZU POŠTO VOZU"1 12 Kozu seje pač pisav tist kočijaž, kje izJezersk u Železno Kapvo pa nazaj še u austroohrskh cajth pošto vozu. Pa pride na Kransk, deleč na ukol znan Jezersk zotlar, Robin. Ga pa prašajo u Kranj na živinskmo pvac tist mešetarj: "A pr Jezer še zmerm Kozu pošto voz?" Robin pa prav. "O, ne, zej mamo pa že konja." (Pripovedoval: Johan-Ovs Močnik.) 12 Zgodbe je zbral Andrej Karničar, doma z Zgornjega Jezerskega. SKLEP Funnanstvo kot izrazito prevladujoča dejavnost predvsem kmečkega moškega prebivalstva vseh slojev je postalo glavna dejavnost z razvojem lesne trgovine in z nastankom boljše cestne mreže od srede 17. stoletja naprej. Z razmahom furmanstva so se razvile tudi obrti, kovaštvo, kolarstvo in sedlarstvo, bolno živino so zdravili podkovski kovači in spretnejši posamezniki, samouki. Prva polovica 20. stoletja je obdobje naglega propada/m-manstva. Furmani so začeli voziti na krajše razdalje, predvsem les in drugo potrošno blago na relacijah gozd-že-lezniška postaja in mesto-železniška postaja. Po II. sv. vojni je bil furmanstva zaradi naraščanja števila motornih vozil še hitrejši. Sogovorniki se spominjajo, da se je njihovo življenje spremenilo. Zelo veliko jih je odšlo na delo v tovarne, kmetije so začele propadati in s tem tudi prejšnja glavna dejavnost. Konje so izpodrinili avtomobili, tovornjaki in motorji, kolesa pa so imeli že prej. Kljub vsemu je ostalo nekaj vztrajnejših posameznikov, ki so se še po šestdesetem letu aktivno ukvarjali s furman-stvom oziroma prevozništvom. Slednje se je danes še bolj uveljavilo. Tukaj mislim na prevoze slavljencev, pokroviteljev, sponzorjev pri gradnjah kulturnih domov, poslovnih stavb, nenazadnje pa tudi cest. Poleg tega se je razširil prevoz folklornih skupin, kmečke ohceti, do srede sedemdesetih let 20. stoletja pa so bile aktualne kmečke dirke s konjsko vprego. Slabost furmanskega življenja je bila v tem, da so bili neprestano izpostavljeni nevarnostim in nesrečam ter da Po II. sv. vojni, ko so urejali pogoje, potrebne za upokojitev, nihče od furmanov ni dobil pokojnine, če ni bil pred tem socialno zavarovan, kar je bilo za tiste čase zelo redko. Poleg tega so nekdanji stari in onemogli furmani in drugi hišni Posli ostali "brez strehe nad glavo". Do svoje smrti so hodili °d hiše do hiše in prosjačili za hrano in prenočišče. Danes furmanstva ni več; izginilo je z napredkom. Ostajajo nam le še zgodbe in anekdote, ki nas spominjajo na Pretekle dni. VIRI IN LITERATURA • ADAMIČ OROŽEN, Milan, Drago KLADNIK, Drago PERKO 1995: Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. • BAVDEK, Srdjan 1980: O konjereji in podkovstvu na Kranjskem sredi 19. stoletja. Ob stoletnici smrti Kranjčanov dr. Simona Strupija in dr. Janeza Bleiweisa. V: Kranjski zbornik 1980, str. 182-193. • BOGATAJ, Janez 1989: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana. • BRATE, Tadej 1994: Gozdne železnice na Slovenskem. V: Kmečki glas. Ljubljana. • DOLENC, Darja 1985: Tadolg Tone. V: Gorenjski glas 38/26. 2. april 1985, str. 8. • DOVŽAN, Tatjana 1995: Jezersko v prvih štirih desetletjih 20. stoletja. V: Kranjski zbornik 1995, str. 69-77. ENCIKLOPEDIJA Slovenije, št. 3. Ljubljana 1989. ENCIKLOPEDIJA Slovenije, št. 9- Ljubljana 1995. GESTRIN, Ferdo 1969: Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do 1918). V: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovinol7/l. Ljubljana, str. 129-138. • HOLZ, Eva 1994: Ceste - element gospodarskega razvoja v prvi polovici 19. stoletja. Referat na 26. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Slovenj Gradcu. V: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 42/2. Ljubljana, str. 49-53. • HOLZ, Eva 1995: Prevozništvo. V': Enciklopedija Slovenije 9, str. 323. • KARNIČAR, Andrej b.n.L: Jezersko in Jezerjani - neobjavljeni zapiski. • KOGEJ, Katja 1994: Vozovi in sledovi. Katalog razstave Goriškega muzeja. Nova Gorica. • KUNAVER, Dušica 1996: Živali pod domačo streho v ljudskem izročilu. Zbirka Živali pod lipo domačo. Ljubljana. • LEKSIKON Cankarjeve založbe. Ljubljana 1988. • LEVEC, Vladimir 1895, Cesta od Šmarijine Gore v Kokro. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 5/4. Ljubljana, str. 138-143. • LEVEC, Vladimir 1896: Cesta od Šmarijine Gore v Kokro. V: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 6/2. Ljubljana, str. 62-68. • MAKAROVIČ, Gorazd 1966, Križevato kolo na Slovenskem. V: Slovenski Etnograf 18-19. Ljubljana. • MARUSSIG & Schneeberger. Graz 1888. (Prodajni katalog za sedlarje, tapetnike, torbičarje...) • MOHORIČ, Ivan 1969-70: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. • OTOREPEC, Božo 1988: Šenčur in okoliški kraji v srednjem veku. V: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36/3. Ljubljana, str. 147-158. • PAHOR, Miroslav, v sodelovanju z Ilonko HAJNAL 1981: Po jamborni cesti... V mesto na peklu. Ljubljana. • PUHAR, Franc 1995: Od žag do lesne trgovine. V: Kranjski zbornik 1995, str. 292-294. • RUPEL, Mirko 1951: Valvasorjevo berilo. Ljubljana. • STANONIK, Marija 1987: Promet na Žirovskem. Etnološki vidik. Žiri. • TERENSKI zapiski etnološkega oddelka Gorenjskega muzeja v Kranju, od 21. 11. 1996. • TERLEP-OMERZEL, Mira 1996: Konji naše pravljice. Zgodbe o konjih, konjerejcih in furmanih izpod Soriške planine in Ratitovca. Radovljica. • VIDEČNIK, Aleksander 1988: Furmani ob Savinji in Dreti. Mozirje. • ZBIRKA zakonov. Ljubljana 1929- • ŽALAR, Andrej 1990: "Ta veliki Tone". Gorenjski glas 43/32. 24. april 1990, str. 4. • ŽONTAR, Jože 1970: Kranj in njegova širša okolica v prvi polovici 19- stoletja. (Prispevek h gospodarski in družbeni zgodovini.) V: Kranjski zbornik 1970, str. 299-314. • ŽONTAR, Majda 1975: Pota in promet čez Ljubelj, Koren in Jezerski vrh. V: Kranjski zbornik 1975, str. 177-183. Summary Lidija Uranič “LET ME TELL HOW QU1CKLY TIME PASSES, LET ME TELL HOW EVERYTHING CHANGES." HACKNE Y-CO ACHING AND I IAC KNE Y-COACHMEN IN THE REGION OF KRANJ AND JEZERSKO IN THE FIRST HALF OF THE 20th CENTURY The author wanted to comprise all the views, phenomena and causes that were of key importance for the origin and the decline of the once common way of transportation of people and goods in a certain region of Gorenjsko. She was trying to find out about the changes and the decline of this activity. Besides that she wanted to know to what extent (if at all) this phenomenon had been preserved, and what the ex-hackney-coachmen’s, their children’s and other’s attitude towards it was. But the main purpose of the study was to meet people who used to have this kind of a job: why, how long and who did they work for - in short, to become familiär with their way of life, work with horses etc. The research is based on fieldwork (in Voklo, Tupaliče, Hotemee and elsewhere, in the town of Kranj and in Jezersko), which is supported by all kinds of sources and Professional literature. To ensure perfect understanding the author in places States sources from the past since the origin of hackney-coaching tili the end of the 19th Century. With the development of timber trade and the origin of a better road-net in the mid-17th Century hackney-coaching as a markedly predominating activity of mostly male peasant population of all strata became the main activity. Once hackney-coaching had been in full swing there was also the development of crafts, blacksmithery, wheelwright’s work and saddlery, the diseased cattle was treated by the blacksmiths who shoed horses and some of the skillful self-taught individuals. The first half of the 20t Century is the period of rapid decline of hackney-coaching. Hackney-coachmen began to run shorter distances; especially timber and other goods were mostly transported only on the relation forest -railway Station and town - railway Station. After WW II the decline of hackney-coaching was even faster due to the increasing number of motor vehicles. The interlocutors remember that their lives changed. Many of them went to work in factories, farms started to decline and with them the former main activity. Horses were replaced by cars, trucks and motor-bikes, while people had had bicycles before. Nevertheless there were still some persistent individuals who were actively occupied by hackney-coaching or transportation even in their late sixties. The lauer, i.e. transportation, has recently been more and more established if we consider the transport of persons in whose honour celebrations are held, patrons, Sponsors of building cultural centres, trade buildings, and even roads. Besides, the transport of folklore groups and country weddings has spread and horse races with a set were very populär in the country until the mid-1970s. The drawback of a hackney-coachman’s life was that they were continually exposed to danger and accidents, and that after WW II, when the conditions needed for retirement were settled, no hackney-coachman received a pension if he did not have social Insurance, but which was a rarity at that time. Besides that, the old and enervated hackney-coachmen and other domestic servants became homeless. They would go from one house to another to beg for food and shelter until their death. Nowadays there is no more hackney-coaching; it has been wiped out by the progress. What is left to us is Stories and anecdotes reminding us of the bygone days. Mojca Ramšak “MED SLAVISTI VELJAM ZA ETNOLOGINJO, MED ETNOLOGI ZA SLAVISTKO.” INTERVJU Z DR. MARIJO STANONIK Rojena je bila na Dobračevi pri Žireh, kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1947. Po dolgih iskanjih in praznini, ki jo je navdajala kot pisarniško delavko v tovarni čevljev Alpina Žiri, je sklenila zapustiti varno gmotno eksistenco in se podala v Ljubljano znanju naproti. Leta 1974 je diplomirala iz slavistike in etnologije na Filozofski fakulteti in istega leta srečno pristala na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU, čeprav jo je zanimalo predvsem raziskovanje razbitih in raztresenih Slovencev po svetu. Leta 1987 je magistrirala z delom Promet v Žireh, ki izšlo še istega leta pod naslovom Promet na Žirovskem: etnološki vidik: od popotne palice do avtomobila: dlje če greš, dlje ti kaže. Od začetka sedemdesetih let je zbirala gradivo za slovensko narodnoosvobodilno pesništvo in po dvajsetih letih to tematiko ubesedila ter se v doktorski disertaciji formalno oddolžila vprašanjem, ki so jo spremljala tako dolgo. Leta 1993 je v Zagrebu doktorirala z disertacijo Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva (delo je izšlo pod naslovom/z &aosa kozmos, Ljubljana 1995, že prej pa okruški tega dela, in sicer Poezija konteksta 1-2, ‘Pozdravljeno trpljenje”, “Na tleh leže slovenstva stebri stari, Ljubljana 1993). V disertaciji je povezala slavistiko z etnologijo, poleg strokovnega erosa pa jo je gnala naprej tudi želja po preseganju medvojne sprtosti v Sloveniji. Sedaj raziskuje predvsem zgodovino in teorijo slovstvene folkore (Slovstvena folklora v domačem okolju, Ljubljana 1990), razmere med slovstveno folkloro in literaturo ter obdeluje etnološke in kulturnozgodovinske teme predvsem z žirovskega območja (Čebela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture, Ljubljana 1995; Štiri matere - ena ljubezen, Ljubljana 1997). Kot glavna urednica zbirke Glasovi od leta 1988 razpreda mrežo zapisovalcev folklornih pripovedi v vseh slovenskih pokrajinah. Sodelavce zbiralce, v glavnem neetnologe, je vsaj šestnajstkrat uspešno podučila o tehnikah zbiranja in priprave gradiva za tisk - toliko knjig je v zbirki Glasovi namreč do sedaj že izšlo. Pri zadnjih sedmih knjigah so dodane še zgoščenke, ki narečno gradivo še bolj približajo bralcu - poslušalcu. Kot glavna urednica revije Traditiones med letoma 1994 in 1998 je uspešno prestopala v večdisciplinar- nost, kadar je presodila, da etnološko orodje ni zadostno ali je premalo učinkovito in da lahko sorodne discipline obogatijo tudi etnologijo. S tem si je nakopala več neprijetnosti kot pohval, predvsem zaradi (velikokrat navidezne) ogroženosti intergritete etnologov. Povezovanje humanističnih disciplin ostaja njena želja v znanosti še naprej, celovit pogled na človeka in ohranjanje njegovega dostojanstva pa glavno delovno vodilo. Marija Stanonik ob predstavitvi 11. knjige iz zbirke "Glasovi". Idrija, 1995. Vaša znanstvena pot ni bila jasno začrtana že takoj po končani srednji ekonomski šoli, saj ste se sprva zaposlili v tovarni čevljev Alpina Žiri. Tam niste bili srečni, to ste mi nekoč že omenili, tako da ste sklenili študirati etnologijo in slavistiko. Zakaj ste izbrali prav ti dve smeri in v kakšni vlogi ste se videli? Srednja ekonomska šola seveda ne vodi v znanost, pa saj tudi z gimnazije usmerjenost vanjo ni nujna. Če bi ne bil po sredi denar, bi se po osnovni šoli prejkone odpravila na srednjo medicinsko, tako pa sem po realnem premisleku potrkala za štipendijo v žirovski žitnici, v tovarni Alpina. To je bila zame edina možnost, da si pridobim srednješolsko izobrazbo, čeprav sem se, preden sem se sploh odpravila od doma, zelo zavedala, da se z navedeno šolo oddaljujem od svojih najintimnejših interesov. Na delo “v pisarni” so v tedanjem kmečko-podeželskem okolju praviloma gledali postrani, kar se kaže že iz besednih zvez: “biti v službi” - “hoditi v tovarno”, “delati”, npr. “on bo delal ja!?”, češ ni mu do tega, da bi obdržal kmetijo. Dolgo sem razmišljala o pomenskih premikih, ki se kažejo v jeziku glede na te tri klasične oblike zaposlitve v obdobju petdesetih do sedemdesetih let (temeljiteje o tem v razpravi Govorjena beseda na križišču jezikoslovja in etnologije. Slavistična revija 42/1994, str. 282-303). Kakor koli že, ekonomska srednja šola je bila še najbližja gimnaziji in režim na kranjski je veljal za izredno zahtevnega. Če verjamete ali ne, kapljice sem imela na roki od strahu v prvem letniku pred spraševanjem slovenščine. Prof. Vilko Rus je prvo uro vprašal, kdo od navzočih je imel v osnovni šoli odlično pri tem predmetu. Ni bilo dolgo, ko smo sedeli v prvi vrsti, druge je posadil zadaj, nas pa spraševal celo uro. Zelo sem bila ponosna nanj, ko sem odkrila, da je avtor učbenika za svoj predmet. To je bila priložnost za ozaveščanje, da je v ozadju posredovane snovi iz knjig živa osebnost. Tedaj o strokovnem delu ni bilo nikakršnih predstavitev - kot jih je danes obilica! - v javnih občilih, vsaj do zelene srednješolke niso prišle. V Kranju smo imeli odlične profesorje in profesorice, vendar sem se notranje odločila, da se bom posebej trudila pri slovenščini, zemljepisu in zgodovini, predmetih, ki so mi bili že v osnovni šoli najbližji. Tudi matematiko in z njo povezane druge predmete sem imela rada, preglavice pa sem imela s strojepisjem in telovadbo. Danes mi je žal le neskončnih ur, ki smo jih zabili v vadbo stenografije. Ko bi jih pol toliko porabili za učenje kakega tujega jezika, kako bi ga znali! S čim so se že takrat posebej ukvarjale moje misli, se kaže iz odločitve, da sem se odločila za maturitetno nalogo - tedaj smo poleg slovenščine, matematike in dveh strokovnih predmetov morali oddati tudi samostojen pisni izdelek - iz slovenskega izseljenstva ali vprašanj slovenskega zamejstva. Po gradivo za le-to sem odšla celo v ljubljansko NUK in pozneje, ko sem bila že v Ljubljani, sem dognala, da je bil gospod Ivo Juvančič tisti gospod, ki me je na njenem hodniku pri katalogih spraševal o temi in me spravil v zadrego z vprašanjem, ali imam namen delati iz tega doktorat. Takrat sem menda prvič slišala za to besedo, ne da bi vedela, kaj se skriva za njo! Se danes hranim kopijo naloge Slovensko ozemlje v Italiji in Avstriji. Bolečina, da nisem upoštevala tudi slovenskega etničnega ozemlja na Madžarskem, je prišla na dan v Celovškem zvonu (prim. 5/1987, št. 17, str. 91-92). Omenjena tema maturitetne naloge kaže, da je v danih okoliščinah žirovska dijakinja skušala slediti notranjemu imperativu in se ni slepo podrejala stereotipnemu šolske-mu programu. Zato je bila izredno ponosna na profesorje, ki so ji pri maturi zastavljali vprašanja bolj v skladu z njenimi interesi kot zgolj iz hladne distance maturitetne komisije. Ne vem več, kolikodnevni izlet po tedanji Jugoslaviji, obisk umetnostnih središč in pinakotek v severni Italiji (Milano, Padova, Verona, Benetke), tritedensko bivanje v Provansi v okviru izmenjave mladine med Kranjem in mestom La Cio-tat blizu Marseilla so me dokončno prepričali v zavesti, da moje mesto ni v svetu ekonomije, ampak drugje. Kaj je tisto drugo, nisem mogla dešifrirati, saj je bilo videti brezupno, da bi se lahko kako izkopala iz brezna, v katerem sem tičala. Upala sem, da se bo zgodil čudež. Ravnatelj šole je telefoniral v Alpino, naj “me pustijo iti naprej”, obljubili so mu, toda seveda v skladu z interesi podjetja, na pravo ali ekonomijo. Že sem naredila korak v to smer, toda po premisleku med počitnicami mi je postalo jasno, da bi to moje temeljne stiske ne rešilo. Zaposlila sem Učenke klekljarske šole v Žireh 1953/1954. Med njimi je tudi Marija Stanonik. Foto: arhiv MS. se, da bi, v skladu s pogodbo, odslužila štipendijo, a hkrati že od prve plače dajala na stran določen znesek z namenom, da del štipendije odplačam in se tako osvobodim obveznosti. Ob delu sem želela izredno študirati geografijo in sociologijo, vendar mi niso dovolili občasnih odsotnosti za obvezne vaje. Za omenjena dva predmeta je bil namreč mogoč vpis tudi z ekonomske srednje šole brez sprejemnega izpita. Danes tudi na dveletno delovno izkušnjo v Alpini gledam z dobrohotnostjo, saj mi je dala možnost za iskreno spoštovanje delavcev pri strojih na tekočem traku, temeljito pa se mi je razbil tudi stereotip o lenuharjenju po pisarnah, saj marsikdaj nisem imela časa niti za malico, ko je bilo treba pripraviti dokumentacijo za uvoz materiala, sicer bi proizvodnja lahko zastala. Nikoli si nisem mislila, da bi bila sposobna početi kaj takega... Na zunaj sem bila vestna, odgovorna do zadanih delovnih obveznosti, toda notranje praznine ni bilo konec, kljub temu da sem začenjala čutiti, kako me okolje polagoma vsrkava vase. Čutila sem, da je pred mano življenjska odločitev. Ali naj se podredim okolju, ali naj sledim svojemu notranjemu klicu? Bom zmogla? Presodila sem svoj realni položaj glede na šolsko osvojeno znanje, pregledala študijsko literaturo za izpit za posamezne predmete. Slovenščina je bila zunaj vsake debate. Pri etnologiji je bila navedena strokovna literatura tako z geografskega kot z zgodovinskega področja - in upala sem, da bom s tem pokrila oba omenjena predmeta, ki sta me privlačila že od nekdaj. Še danes se spominjam, da sem pri prof. dr. Kremenšku dobila vprašanje iz Speransovega Razvoja slovenskega narodnostnega vprašanja, prof. dr. Vilka Novaka pa sem spravila v začudenje z vednostjo o Kuretovem Prazničnem letu Slovencev, ki je tedaj izhajalo v prvi izdaji. Doživela sem ploho prof. dr. Brede Pogorelec, ker sem naglasila Kersnik namesto Kersnik, prof. dr. Glušičeve se spominjam kot pomirjujočega vetrca po viharju, medtem ko mi je samo vprašanje zbledelo iz spomina. Hvaležna sem pokojnima atu in mami, da mi nista rekla žal besede, ko sem zapuščala streho nad glavo in zagotovljeno eksistenco ter se podajala v negotovost študentskega življenja. Kaj če mi ne bo šlo? Za tak primer mi je lajšalo stališče vabilo tedanjega direktorja Alpine, g. Izidorja Rejca, da so mi vrata Alpine vedno odprta, če bi se želela vrniti v Žiri. To je bil največji kompliment, ki sem ga mogla v danem položaju doživeti. In štipendija? Ko sem načela to vprašanje, je tedanji sekretar Ivan Capuder odgovoril: “Kjer ni tožnika, ni sodnika!” Kako sem jima bila hvaležna! Tako je privarčeni denar, ki je bil namenjen za povračilo štipendije, pomenil prvo osnovo za vzdrževanje v Ljubljani. Postala sem študentka. Najsrečnejša študentka na svetu! Kaj sem imela pred očmi po končanem študiju? Tako delo, ki bi razbite in raztresene Slovence med seboj povezovalo. Metaforično in institucionalno govorjeno: Slovensko izseljensko matico, Inštitut za narodnostna vprašanja. Možnost za službo se vam je ponudila takoj po diplomi leta 1974 na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU, kjer ste imeli možnost uspešno združevati obe študijski smeri in kjer delate še danes. Je bila to izpolnitev poklicnih želja? pa kakor koli že! Drugič so ti članki neke vrste tešenje nostalgije po okolju, ki sem ga zapustila - saj veste: Žiri so najlepši kraj na svetu! Čeprav je resnična šala, kadar pravim, da sem v Žireh Ljubljanka in v Ljubljani Žirovka. Tam izkoreninjenje, tu pač parvenij. Tretjič, in to je za etnološko ozaveščeno srenjo bistveno, omejitev na določen prostor mi daje možnost, da se preizkušam v temah, ki jim drugače ne morem priti do živega. Iz etnološke sistematike me je vedno zelo privlačila tudi materialna kultura - pa tudi družbena - in tako si dajem duŠKa z njima na minimalno omejenem prostoru. Takšne mikroanalize pa utegnejo priti prav sistematičnim raziskovalcem posameznih tem s širšega vidika, bodisi tematskega bodisi geografskega. Po diplomi leta 1974 sem imela na izbiro dve ali tri mesta na srednji šoli - zdi se mi, da so bile gimnazije - na hodniku oddelka za slavistiko pa sem dobila prvo vabilo za prihod na Inštitut za slovensko narodopisje. Komaj sva končala pogovor z dr. Milkom Matičetovim, že je pristopil k meni akademik prof. dr. Tine Logar in me vabil v dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik. Toda že sem dala besedo in nisem je hotela požreti, čeprav sem se skrajno težko zadržala in sem se nemalokrat spraševala, ali sem bila ravnala prav. Veliko bi mi bilo prihranjeno, ko bi se bila odločila za slavistiko, tako pa sem pristala na neudoben Položaj interdisciplinarnosti, ko me nobena stroka ne jemlje čisto za svojo. Med slavisti veljam za etnologinjo, med etnologi za slavistko. In vendar se mi zdi povezovanje obeh študijskih smeri produktivno, tudi ne bi mogla živeti pod Poveznjenim pokrovom ene stroke, vedno moram odpreti Vsaj kakšno okence, da pokukam skozenj. Pokrajinsko in raziskovalno vam je blizu vaše domače žirovsko območje. Obdelali ste ga v svoji magistrski nalogi Promet na Žirovskem - Etnološki vidik: od popotne palice do avtomobila: dlje če greš, dlje ti kaže, ki je bila objavljena leta 1987, leta 1997 smo pri Slovenskem etnološkem društvu skupaj pripravili knjigo Štiri matere -ena ljubezen. Ali vas to okolje tudi raziskovalno navdihuje Iz kakega posebnega razloga? O tem sem podrobnje pravzaprav pisala v članku Etnolog in domači kraj (Loški razgledi 38/1991, str. 171-184). Na kratko: Pri teh člankih gre za več razsežnosti. Najprej sem Se želela svojim rojakom, v prvi vrsti čevljarjem, oddolžiti Za to, da so mi omogočili izobrazbo, ki mi je bila odskočna deska - pa kakor koli že - za delo, ki ga zdaj opravljam - spet: Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo vas spremlja že od vaše diplomske naloge leta 1972, ko ste se začeli srečevati z avtorji, ki so vam pripovedovali življenjske zgodbe, posebej podrobno iz vojnih dni. Njihovemu trpljenju ste se oddolžili z objavo in analizo v Slovenskem pesništvu upora leta 1987, s “Poezijo konteksta“ 1-2 leta 1993, z doktorsko disertacijo Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-45, objavljeno pod naslovom Iz kaosa kozmos leta 1995- Čeprav ste želeli v pesmih iz NOB videti človeka in ne ideologijo, pa so vas suvali z leve in desne. Katero gibalo vas je gnalo naprej, da niste omagali pod težo nevednih in privoščljivih politikantov? V skladu s predstavljenimi izhodišči sem načrtovala svojo diplomsko nalogo s problematiko slovenskega zamejstva ali izseljenstva. Toda pokojni prof. dr. Jože Koruza, tedaj asistent pri prof. dr. Borisu Paternuju, me je nagovoril, da sem se odločila za temo iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva - ravno pod vidikom interdisciplinarnosti slavistike in etnologije. Mislila sem si, naj bo, za formalno od-dolžitev, a vsekakor se čim prej lotim vprašanj, ki sem jim hotela posvetiti svoje življenje. Izkazalo se je, da je bil to račun brez krčmarja. Prav omenjeno pesništvo je izrazito zaznamovalo moje življenje in delo. Predolga bi bila zgodba, ki bi jo v tej zvezi morala odkrivati. Dolga leta sem si ironično ponavljala, da bom nekoč napisala knjigo z naslovom Mo/t šefi. Danes se še komaj spomnim na to. Hvala Bogu, minilo je. Kaj je tisto, kar me je krepilo, da sem vztrajala? Saj ste prebrali zadnjo stran na koncu omenjene objavljene disertacije! Če še enkrat ponovim: spoštovanje človeka kot človeka, spoštovanje njegovega prizadevanja za ohranjenje človečnosti, njegovega boja za svobodo; ob tem pa stalna zavest, kako krhko, nebogljeno bitje je človek, da ni nobenega jamstva za njegovo dostojanstvo v njem samem, kajti: Kdor stoji, naj gleda, da ne pade. Poleg strokovne motivacije za vztrajanje in odgovornosti do stotin ljudi, ki sem jih v tej zvezi obiskala in poslušala njihove življenjske izpovedi, je bila v ozadju tudi zelo osebna, tiha odločitev, kako celiti rane medvojne sprtosti na slovenskih tleh, saj me ta in vsakršna slovenska razdvojenost zelo prizadeva. V želji po odpravljanju njenih ran sem pripravila zbirko pesmi iz obeh medvojnih taborov, z naslovom MOST, kar je seveda simbolno. Toda kaj, ko razmere zanjo očitno še niso zrele! Ob 20-letnici Alpine v Žireh, ko so povabili na ogled tovarne njene upokojence. Normirski oddelek, 1967. Foto: arhiv MS. Slovstvena folklora, izraz, ki ste ga v osemdesetih letih uvedli na slovenskih znanstvenih tleh, pri nekaterih folkloristih ni bil sprejet z navdušenjem. Kako si to razlagate?Leta 1990 ste to tematiko predstavili v knjigi Slovstvena folklora v domačem IZ OCI V OCI okolju tudi tistemu delu občinstva, s katerim ste že od sedemdesetih let sodelovali pri zbiranju folklornega gradiva -učiteljem. Zakaj menite, da so se prav folkloristi počutili ogrožene? Teorija je šibka stran slovstvene folkloristike, če se zdaj omejim na specialno področje, kjer se slavistika in etnologija najtesneje srečujeta. Nikoli si nisem mislila, da bi se ukvarjala s teorijo. K temu me je tako rekoč primoral položaj v navzkrižnem ognju etnološke usmeritve, ki folkloristike ni priznavala ne teoretično ne, da tako rečem, moralno, saj je bila sinonim za zaostalo in nevredno; na drugi strani pa se tedanjim napadom vodilni slovenski folkloristi niso bili pripravljeni postavljati po robu z edino enakovrednim orožjem, se pravi s teorijo. V tem nejasnem položaju ni bilo mogoče vzdržati in hlastno sem začela študirati tujo literaturo vse počez in povprek, dokler se mi niso polagoma razbistrili pojmi in sem skušala posamezna vprašanja predstaviti tudi s pomočjo domačega gradiva in z revidiranjem tujih dognanj, ki bi, kolikor je mogoče, ustrezala naši tradiciji. Za vprašanja terminologije sem na primer zbirala gradivo deset let. Če boste pozorno brali, opazite, da je prvi članek z zvezo “slovstvena folklora” objavljen leta 1980, medtem ko sta razpravi, v katerih dokončno javno utemeljim, zakaj se odločam zanjo, objavljeni leta 1991/1992. Kolikor mi je bilo kdaj kaj navrženo, slovenski slovstveni folkloristi - je z etnologijo drugače? - mojih razprav ne berejo. Česar pa človek ne pozna, se navadno tudi boji ali se mu upira. To je eden od odgovorov na vaše vprašanje. Natančnih vzrokov za odpor proti prizadevanjem za sistematiko in terminološko ureditev stroke pač ne poznam. Zaradi kakšne potrebe je nastala zamisel za zbiranje folklornega gradiva s celotnega slovenskega etničnega ozemlja, ki ga objavljate v zbirki Glasovi že od leta 1988? Kmalu po prihodu na sedanje delovno mesto mi je postalo jasno, da nadrejeni pričakujejo od mene predvsem marljivo terensko delavko, ki naj rešuje, kar je zapisano izginotju in propadu. Vendar pa sem bila popolnoma prepuščena sama sebi, kako se dela lotiti. Z dr. Milkom Matičetovim nisem bila “na praksi” niti enkrat - niti v Reziji niti kje drugje. Poleg tega mi je zaradi razrahljanega zdravja postalo jasno, da ne bom mogla nikoli tako ustreči željam svojih starejših sodelavcev, kakor bi tudi sama hotela. Z informatorji navadno vzpostavim lep stik. Toda pri zbiranju slovstvene folklore je drugače. Pri njej ne gre le za snov, vsebino, ampak tudi za obliko, za jezikovno podobo snovi oz. vsebine. Lastna terenska izkušnja me je naučila, da že moj bodisi narečno obarvani govor, če sem se sprostila, ali govor sorazmerno blizu knjižnemu jeziku, če sem ostajala na ravni strokovne odgovornosti, preprečuje sogovornikom, da bi dali od sebe najlepše in najboljše, kar zmore njihov jezik v obeh pomenih besede: kot telesni organ in kot sredstvo sporazumevanja v filološkem smislu. Ker nisem mogla ne vem kako pogosto odhajati sama k ljudem, sem iskala druge poti, da bi gradivo prihajalo v arhiv (o tem več v članku O pripravah za izdajo slovenskih povedk, Traditiones 13/1984, str. 173-183) in iz zvez s posameznimi bolj zagnanimi posamezniki se mi je polagoma izkristalizirala zamisel o sodelavcih: Ti bi pod določenim vodstvom uresničevali poslanstvo, ki bi ga en sam človek nikoli ne mogel izpolniti v doglednem času. To je bilo še toliko nujnejše, ker se je začela poslavljati gener- acija, ki je še hranila sadove pretekle kulture, čeprav je bil tudi to že večinoma čas po 12. uri. Zbirka je pokrajinska, “Vsaka vas naj ima svoj glas” je verjetno njen moto, zato so tudi zapisovalci v okolju, kjer zbirajo gradivo, domačini. Kako pridobite sodelavce - ali morajo imeti kakšna posebna znanja, da zapisujejo na terenu? Kje se avtorji lahko priučijo transkribcije? Temeljna vodila pri urejanju zbirke Glasovi so objavljena že v njeni prvi kn)igi Javorov hudič Franca Černigoja (1988), drugače pa sem se o tem razpisala v članku ob izidu desete knjige v njej (prim. Traditiones 24/1995, str. 457-463). Kako se nam pridruži nov sodelavec za zbirko, bi lahko skoraj za vsak primer napisala svoj roman ali vsaj kratko prozo. Takole za šalo: Veliko je poklicanih, a malo izvoljenih. Ko se kdo za delo zares odloči, je moj stik z njim, da ne rečem mentorstvo, individualen. Od njega po strokovni plati zahtevam toliko, kolikor je pripravljen dati od sebe. Pomembno se mi zdi, da je ta postopek v vsaki knjigi na novo opisan. Vsaka knjiga zase je avantura in od avtorjeve osebnosti, strokovnega profila in zahtevnosti do sebe je odvisno, kakšno strokovno raven knjiga dosega. Transkripcija je med najtršimi orehi in tu nam ljubeznivo prihaja na pomoč dialektologinja dr. Vera Smole, občasno pa tudi drugi njeni sodelavci in sodelavke. Zbirka Glasovi je namenjena širšemu občinstvu, kako pa je s strokovno rabo tega gradiva? Zbirka Glasovi je prav toliko namenjena širšemu občinstvu kot strokovnemu. Znanstveni aparat vsake knjige ji zagotavlja njeno strokovno relevantnost, k temu skušajo pripomoči tudi ustrezna pojasnila o tem, kar strokovno označujemo kot kontekst in tekstura folklornih pripovedi. Z vsako novo knjigo se kaže večja možnost za nove variante, toda kazala motivov bo vendarle smiselno napraviti šele po dokončanju zbirke. Zdaj je zunaj šestnajst knjig z natančno 3715 folklornimi pripovedmi. Na zemljevidu v posamezni knjigi se lepo vidi, kako z njega polagoma izginjajo bele lise. "Na terenu". Mlinče, Koroška, 1975. Foto: arhiv MS. Premalo je strokovnjakov za slovstveno folkloro, da bi lahko objektivno odgovorila, kako je z odzivom na Glasove, ne da bi me to osebno zadevalo. Upam pa, da raste nov rod študentov, ki bi o tem res že lahko imel ne le svoje stališče, IZ OČI V OČI ampak tudi opravljal konkretne analize. Zbirko Glasovi dopolnjujejo tudi zgoščenke z izbranim narečnim gradivom. Kakšna je njihova odmevnost pri bralcih in poslušalcih? Od devete knjige dalje ima del naklade knjig v zbirki Glasovi dodano tudi zgoščenko, kar je seveda tudi finančno ovrednoteno. Na lep odziv je ta novost naletela predvsem pri dialektologih in domačinih, ki imajo za prihodnje rodove ohranjeno svoje narečje kot dokument. Prihaja čas, ko se začenjajo zavedati njegove cene. Vrednosti nečesa se zavemo tedaj, ko se izgublja. Leta 1995 ste zbrali in uredili tudi sto slovenskih pravljic iz naših dni v knjigi V deveti deželi. Te pravljice ste s pomočjo učiteljev in učencev slovenskih šol, z mladinskimi raziskovalnimi nalogami zbirali že od leta 1974. Kakšne so prednosti in pasti takega zbiranja, kako ste rešili vprašanje zapisovanja, kakšni so bili redakcijski posegi in ureditev gradiva? Izmed tisoče enot gradiva, ki sem ga zbirala s pomočjo vseh generacij, začenši pred dobrimi dvajsetimi leti, je bilo mogoče izločiti komaj sto pravljic, precej več pa je objave vrednih povedk, anekdot in šal. Prednost “pasivnega načina zbiranja”, če smem temu tako reči, je zgolj prihranek časa in denarja, ali pa tudi ne, saj mora organizator potem prečesati vse pridobljeno gradivo, v katerem je veliko drugorazrednega ali še nižjega. Prikrajšan pa je za osebni odnos do njega, ki si ga lahko pridobi zgolj glede na ravnino teksta; pa še to ne docela, saj v tej obliki zapisana besedila ne sledijo dosledno govorjeni različici jezika, ampak ostajajo bližja knjižni varianti. Prav to odločilno vpliva na redakcijo besedil, kar je vedno vzgajanje za kompromis. Ureditev, urejanje folklornega gradiva pa sploh zahteva Posebno potrpežljivost, saj njegova polivalentnost povzroča, da je silno težko najti zanesljiv kriterij za umestitev posamezne enote na ustrezno mesto. Kar tu govorim, se zdi zelo abstraktno, toda kdor je že kdaj poizkušal kaj takega, ve, o čem govorim. Niso redki primeri ob delu za zbirko Glasovi, ko zagnani terenski delavci omagajo ravno pri tej zadnji fazi. Brez pogojev jo opravim zanje. Pred kratkim, konec leta 1997, ste predali naprej urejanje Traditiones, revije, ki ste jo zibali in hranili od leta 1994 naprej. Kazalo je, da seje pod vašim urednikovanjem revija vsebinsko in količinsko razmahnila, k sodelovanju ste privabili številne avtorje, ki so pisali v okviru razpisanih tem: naš živi jezik, slovstvena folklora in besede in reči, pripravljate pa še zadnjo številko o identiteti. Kot urednici, ki tudi skoraj hkrati predajam Glasnik, mi je jasno, da vaš umik ni posledica strokovnih nesoglasij -ali pa se morda motim? Kaj vas je tako izčrpalo? Ali menite, da se v slovenski etnologiji dogaja kaj prelomnega ali pa gre preprosto za pomanjkanje strokovne in znanstvene konkurence, ki kvarno vpliva tudi na solidnost in urejenost medčloveških odnosov? Hvala za komplimente, saj sem za Traditiones v svoji etnološki srenji žela zgolj hlad. Več prijaznosti so doživele zunaj etnoloških krogov. Prav tu je prišla moja interdisciplinarna naravnanost najbolj do izraza, kar je kresalo iskre predvsem v uredniškem odboru in mojem bližnjem delovnem okolju. Kljub novim bridkim izkušnjam v tej zvezi sem zajetnih številk vesela, saj so posvečene bistvenim vprašanjem, ki zadevajo ne le moje delovno obzorje, ampak tudi podstat skupnosti, ki ji pripadam. Če me pri tem del sedanje generacije etnologov gleda postrani, upam, da me bo prihodnost sodila milejše, ker se na splošno krepijo težnje za razmikanje meja. Čas bo pokazal, ali je istočasna zamenjava uredništev pri dveh etnoloških publikacijah znamenje določene krize v stroki ali zgolj naključje. Zase v svojem odhodu ne vidim nič tragičnega. V štiriletnem mandatu sem dala od sebe (namenoma ne rečem etnologiji, ker sem se zavestno trudila za prestopanje njenih meja), kar sem zmogla; ob tem sem se pa tudi marsikaj naučila o sebi in ljudeh okrog mene. Nadaljevanje bi doživljala kot večje ali manjše vegetiranje. Leta 1997 ste izdali tudi pesniško zbirko Raztrgane korenine. Opus pesmi, ki so objavljene v njej, je v vseh štirih ciklih - Puščava, Raztrgane korenine, Lakota, Prah - melanholičen in izpoveduje grenkobo ljubezni, slutnjo smrti, ki kakor sami pravite, prihaja nazaj kot odmev po mnogih letih. Kaj pa bolj sončni odblesk teh vaših spominov, bo tudi prelit v verze? Simpozij ob 300-letnici izida Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, 1989. Foto: arhiv MS. Pustimo času čas! Kdor prelistava in bere vaše knjige, zastrmi nad obširnim opusom in lepim jezikom. Včasih se mi zdi, da morate sedeti dolgo časa v tišini, ko tehtate težo besed, ki bi primerno izrazile tudi vaš doživljajski svet, ki raste skupaj ob znanosti. Alije to dar ali pridobitev, ki si ga pridobiš z branjem? Nič ni podarjeno, čeprav je vse podarjeno! *** Marijo Stanonik sem nagovarjala k intervjuju že spomladi leta 1997 ko smo v Knjižnici Glasnika SED pripravljali njeno knjigo Štiri matere - ena ljubezen. Na moja vprašanja je čez kako leto želela odgovoriti pisno, intervju pa je bil avtoriziran marca 1998. Matjaž Pikalo RURALNO V POEZIJI, POEZIJA V RURALNEM1 Za Belo1 2 3 1 povod za naslov tega predavanja, na katerega ste me po--IT vabili, je kritika, ki se je pojavila v osrednjem slovenskem časopisu ob izidu knjige poezije Bile? katere avtor sem. V njej recenzent opozarja na dejstvo, da ima vsaka literarna generacija (v našem primeru tam okrog leta šestdeset) nekaj svojih furmanov s podeželja. “Pikalova rariteta naj bi bila v tem, da je v sodobno slovensko poezijo, ki je - kolikor že ni kozmična ali estetsko kozmetična - predvsem urbana, pripeljal lojtrski voz s podobami kolikor toliko trdnega ruralnega sveta,” piše kritik in dodaja, “da je Pikalova poezija res najzanimivejša s te tuje, ruralne plati, ki jo oddaljeno evocira tudi očitno narečni naslov Bile." Nadaljuje, da je “zadnji tak kolikor toliko uspešen poskus arhaične celovitosti v slovenski poeziji zmogel Tone Kuntner”. Potem zastavlja, po njegovem mnenju pravo, vprašanje, ki se glasi: “Je Pikalov pesniški svet v resnici utemeljen v ruralni skušnji sveta, je ta svet res temeljna doživljajska podstat te poezije? Ali pa gre le za metaforično ikonografijo, ki jo podpira fragmentirana rura-listika, odtujena in daljna, a vendar prisotna kot nerazto-pljiva in torej najbolj prepoznavna prvina Pikalovega čutno-čustvenega sveta? Pri čemer so obrisi celovitega sveta za vedno izbrisani?”4 Ne nameravam polemizirati z recenzentom, ker to ni predmet, ki bi zanimal prisotne, ampak se bom za priboljšek lotil nečesa drugega - razmišljanja na temo o ruralnem v poeziji, ki jo je spodbudila omenjena recenzija. Ruralno naj bi bilo tisto, kar bi moralo še posebej zanimati etnologijo in biti njen predmet raziskovanja, seveda v nujni povezavi in primerjavi z urbanim, da bi dobili celovit prikaz predmeta raziskovanja. Najbrž ni neznano dejstvo, da sem tudi sam po izobrazbi etnolog, vendar se z etnologijo po diplomi nisem nikoli poklicno ukvarjal. Poezijo pa sem si izbral zato, ker sem zadnja leta pač napisal nekaj knjig pesmi. A pojdimo lepo po vrsti. Že od nekdaj me je zanimalo staro. Stare stvari so se mi zdele zanimivejše in lepše od novih, pa tudi kakovostnejše. Zdi se mi, da so bile narejene z več truda in znanja, spretno in pošteno, z več ljubezni do dela. Dokaz za to bi lahko bil moj oče, ki ga imam pri njegovem mizarskem delu priložnost opazovati že celo življenje. Sprva je, ko sem bil še najstnik, moje zanimanje za staro seveda pritegnila oblačilna kultura. Očetovim oblekam, ki so že leta nedotaknjena visela v omari, potem pa starim dedovim suknjičem, telovnikom in srajcam. Na tem mestu moram povedati, da konfekcije nisem nikoli maral in sem do nje vedno čutil odpor. Nekoč sem si - po modelu starih - pri čevljarju dal izdelati celo čevlje, ki jim je ded pravil "punčki". Vendar jih nisem dolgo nosil, ker so me žulili. Po dedovi smrti sem dobil tudi njegove usnjene motoristične hlače, kravate, obleko, naramnice in pa še njegovo žepno uro (prav žepne ure so me takrat še posebej privlačile). Zmeraj sem se tudi razveselil kakšnega paketa starih cunj ali oblek, ki so jih poslali sorodniki iz Avstrije, saj sem v njih vedno našel kaj zase - usnjen suknjič, navaden angleški suknjič ali kakšno podobno rariteto. (Oblačenju je med etnologi posebno pozornost namenila Andreja Potokar, ko je raziskovala punk gibanje v Ljubljani.)5 Po prihodu v Ljubljano sem odkril bolšji trg, katerega et-nološko-vizualni prikaz je v osemdesetih letih napravil Borut Brumen. Tam je bilo omenjenih in drugih stvari na pretek in tam se včasih še zdaj rad sprehodim. Zadnji hit, nad katerim sem se navdušil, so stari telefoni, ki že veselo cingljajo v stanovanju. Tega ne omenjam zaradi lepšega. Mislim namreč, da se razlika med novim in starim najbolj kaže prav v zvonjenju telefonskih zvoncev. Stari brnijo bolj prijazno in veselo, novi pa nekako hladno in zoprno. Razlika je tudi estetska - stari so, vsaj zame, lepši, novi pa kar nekako čudni. Moderne prenosne telefonije raje sploh ne omenjam, čeprav bi bila zanimiv predmet etnološkega raziskovanja. Dovolj je, da se ozremo okoli sebe. Zanimanje za staro se je kasneje po naključju preneslo še na avtomobile, ki jih načelno ne maram, sploh pa ne novih, in tako sem že nekaj let lastnik "hrošča”, ki se ponaša z letnico 1957. Za kakšno leto sem postal celo član kluba, v katerega so včlanjeni lastniki starih hroščev in se z njimi enkrat tudi udeležil vsakoletnega srečanja na Obali. Čeprav nisem nikakršen strokovnjak za arhitekturo, lahko rečem, da mi je tudi stara arhitektura z estetskega vidika lepša in funkcionalnejša od t.i. nove arhitekture. Ne govorim samo o kmečki arhitekturi, ki sem jo na terenu preučeval na vsakoletni delovni praksi v Delavskem muzeju Ravne (nedavno, decembra 1996, so kot plod tega raziskovanja pripravili razstavo o kmečkih kaščah) ,6 ampak o arhitekturi, ki sega stoletja nazaj. V mislih imam predvsem t.i. sakralno arhitekturo pri nas. Pozoren poslušalec lahko hitro ugotovi, da govorim o materialni kulturi, ki je, poleg duhovne in družbene, klasičen predmet etnološkega zanimanja. Od tod - se pravi od zanimanja za staro - do študija etnologije pa je bil pri meni seveda samo še korak. Na začetku študija sem bil kar malo razočaran, ker sem ugotovil, da etnologija ni samo “zanimanje za staro”, ampak sem se srečal predvsem s pravo znanstveno disciplino, ki jo poleg ljudske kulture zanima 1 Predavanje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta. Splošni seminar, 26. 2. 1997. 2 Na ta dan seje dopoldne rodila Bela Marija Zofija Pikalo, ki je bila zvečer na predavanju in po njem še kako prisotna. Zato naj bo to predavanje posvečeno njenemu rojstvu. 3 Matjaž Pikalo, Bile. Beletrina, Ljubljana 1997. 4 Peter Kolšek, Bile. Delo, Književni listi, 28.12.1996. 5 Andreja Potokar, Pank u Lublan. Seminarska naloga, Oddelek za etnologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1982. 6 Karla Oder, Kašče na Koroškem. Likovni salon Ravne na Koroškem, december 1996. tudi način življenja. Tako mi je zanimanje za staro postalo nekakšen nostalgičen konjiček. Sploh pa vedno postanem nostalgičen, ko poslušam ali berem o dobrih starih časih. Včasih se mi zazdi, da sem se rodil kakšnih trideset let prepozno ali pa da bi se moral roditi v kakšnem drugem času. Po začetnem razočaranju, ki je trajalo leto ali dve, pa sem odkril, da ima etnologija zelo širok profil. Začel sem preučevati vpliv medijev (radia, časopisa in televizije) na način življenja, kajti v medijih sem bil takrat precej aktiven - sploh sem bil precej prisoten na Radiu Študent, kot na primer kolega Damjan Ovsec - in iz tega tudi diplomiral pri prof. Janezu Bogataju. Po končanem študiju, ko sem po 16 letih šolanja zapustil varno okolje šolskih hodnikov, ki nimajo zveze s pravim življenjem na ulici, kot nekje pravi Charles Bukowsky, sem se - kot večina diplomantov - znašel pred vprašanjem, kaj zdaj v življenju početi? Kako zaživeti navadno, izvenšolsko življenje? Se zaposliti? Nadaljevati s študijem ali raje iti na pot okoli sveta? Danes vem, da je pravi, pritrdilen odgovor drugi, kot v neki svoji pesmi pravi Tomaž Šalamun. Resnično, tudi sam sem se poigraval z zamislijo, da bi s prijateljem po diplomi šla v Ameriko, v New York, a je on diplomiral šele pred kratkim. Na zastavljena vprašanja mi ni uspelo odgovoriti - mimogrede, po diplomi nisem imel v žepu niti za pivo - ampak me je odgovor v obliki dolgotrajne bolezni poiskal sam. Spoznal sem povsem drugo stran življenja, govorim o duhovnosti, in bil na koncu najbolj vesel, da sem ostal živ. O šolanju nisem niti razmišljal. Po rekonvalescenci sem uresničil nekaj starih želja, ki jih do tedaj v življenju še nisem (v glavnem je šlo za nastopanje), predvsem pa sem se ponovno, po otroški dobi, srečal s poezijo, za katero lahko rečem, da mi je takrat v bolnišnici rešila življenje. Začel sem pisati pesmi in izdal prvo knjigo pesmi. Zaprosil sem za status umetnika in tako živel nekaj mesecev. Potem se mi je ponudila priložnost, da bi lahko nekaj časa živel v Parizu. To se mi je takrat, ko o Parizu in velikih mestih še nisem imel niti najmanjšega pojma, zdelo nekaj zelo ro-ntantičnega. Instinktivno, da bi se zavaroval, sem spet pomislil na šolo in se v Parizu uspešno, čeprav čisto na slepo, brez vsake štipendije ali druge pomoči, razen očetove finančne podpore, vpisal na VIII. univerzo v St. Denisu in nadaljeval podiplomski študij - smer etnologija in film, o čemer so potem govorili vsi v mojem domačem kraju. Vendar mi sreča kljub pogumu ni bila preveč naklonjena m tako sem moral študij po nekaj mesecih zaradi bolezni, ki je spet potrkala na vrata, prekiniti. Če sem iskren - takrat sem do šole začutil tako močan odpor, ki je bil čisto fizične oblike, da sem tja počasi nehal zahajati. Obiskoval sem samo še ure francoskega jezika. Vedno pogosteje sem taval Po širokih pariških bulvarjih in pisal ter se zavestno odločil Za pisanje, čeprav mi še ni bilo jasno, daje pisanje predvsem delo, kot vsako drugo. Naj na tem mestu citiram Allena Ginsberga in njegov pogovor s terapevtom, pri katerem se je oglasil zaradi podobnih težav:7 Na vprašanje: “Kaj bi radi delali? Kaj si pravzaprav sploh želite?” je Ginsberg odgovoril: “Gospod doktor, ne vem, če se vam bo zdelo to zdravo in jasno, ampak resnično bi rad prenehal delati za zmeraj - da ne bi nikoli več delal, da nikoli več ne bi opravljal kakega takega dela, kot ga opravljam zdaj - in da ne bi delal drugega kot pisal poezijo in da bi imel dovolj prostega časa, ki bi ga preživljal zunaj, po muzejih in pri prijateljih. In rad bi tudi živel z nekom - mogoče celo z moškim - in na ta način krepil zveze. In negoval svoje zaznave, negoval vizionarsko stvar v sebi. Zgolj literarno in mirno mestno puščavniško življenje.” Nakar je doktor rekel: “Kaj pa potem še čakate?”8 Ginsberga bi samo nekoliko parafraziral - takrat sem si želel, da bi imel dovolj prostega časa, ki bi ga preživljal zunaj - vendar v naravi, živel z ženo in negoval svoja opažanja. Živel bi literarno, mogoče bi delal tudi kot svobodni etnolog, sem razmišljal, in živel mirno podeželsko puščavniško življenje v vasi, kjer so živeli moji predniki in ki se mi je zdela center sveta, od koder bi lahko odhajal po svetu, kadar bi se mi zahotelo. Nočem utrujati s svojo življenjsko zgodbo ali biti sentimentalen, rad bi povedal le, kako sta se v mojem življenju pojavili etnologija in poezija, ki se v mojem delu očitno nezavedno prepletata, čeprav sem resnejši študij etnologije opustil. Zdaj večkrat rečem, da bi še enkrat študiral (če bi sploh študiral) isto, vendar na drugačen način - bolj resno in predano kot takrat, ko sem začenjal. Jasen mi je tudi predmet študija - duhovna kultura oziroma ljudska pesem. Vendar dvomim, da bo do tega prišlo - tisti, ki me vabijo v svoje vode (službo), pravijo, da sem prestar. Tako me na etnologijo in na čase študija spomnijo le še občasna srečanja z nekdanjimi sošolci (nekaj jih je našlo delo na univerzi, drugi v muzejih, pa v reklamnih agencijah itn.), s katerimi se videvamo na družabnih (kulturno-umet-niških) dogodkih v mestu. Zdelo se je, da je zanimanje za staro, etnološko, če tako rečem, pri meni pozabljeno, kar je bilo seveda zmotno, saj se je vse našteto nezavedno kazalo v moji poeziji, ki sem jo pisal v zadnjih letih, kar lahko danes z osuplostjo ugotavljam. Profesionalna deformacija pač, bi lahko rekel v šali. Izraziteje se je to začelo pojavljati v predzadnji knjigi z naslovom Pes in plesalka (1994), višek pa se je po mojem mnenju zgodil v zadnji z naslovom Bile (1996). V pesmi Ljudska iz knjige Pes in plesalka se začetni verz celo glasi takole: “Veda o ljudstvu j e odklenjen pes, za ograjo grize, tatn leži bazen." Verz, ki pove vse, kar sem o etnologiji in poeziji govoril do zdaj. V zadnjem delu iste knjige z naslovom Belo leto je takšnih metafor, ki se lahko berejo tudi kot ruralne značilnosti, še več. V pesmi Belo leto-. “Čebele so pospale v snegu, eni rečejo, da so šle v Mežico." Kar je koroški, narečni izraz, metafora za tistega, ki je šel spat, ki spi. (Mežica je kraj na Koroškem.) Ali vzklik na koncu pesmi: “Celovecgoril”, kar je metafora, da ruta na glavi ženske ni poravnana, da je zgornji rob rute krajši od spodnjega. Takšnih prispodob najdemo še precej, naj omenim še pesem, ki je posvečena dediju in babici, Na verando pada večer, kjer pravim: “Vaščani ustavijo nihalo na uri, kadar kdo umre, tak je tu običaj. Verjamejo, da je smrt taka kot kozel, črn hudič. Kar boš delal na novega leta dan, boš 7 Niti pogledati mi ni bilo treba, ker se mi je zdelo jasno - takrat je bil Ginsberg star sedemindvajset let, ki se mi zdijo prelomna, domala usodna leta v človekovem življenju. Dokaz za to so življenjske zgodbe mojih znancev in seveda drugih, bolj znanih ljudi, kar bi lahko bila zanimiva raziskava, saj je število samomorov pri nas v svetovnem vrhu. 8 Allen Ginsberg, Blebetanje neskončnosti. Mi pojemo v puščavi. KUD France Prešeren, Ljubljana 1996. delal celo leto, pravijo." Tukaj bi pripomnil, da te navade in značilnosti ne veljajo samo za en kraj nekje na Koroškem, ki je v pesmi mišljena, pač pa je na delu pesniška imaginacija, ki se prepleta z dejanskimi lokalitetami, ki bi se jih dalo raziskovalno dognati. Omenil sem pesmi, ki se v javnosti bolj redko pojavljajo. S knjigo Pes in plesalka se je namreč zgodil premik, ki je povedano vizualno in izvedbeno še bolj okrepil. Za predstavitev knjige se je namreč zgodila skupina Autodafe, ki je potem knjigo skoraj dve leti predstavljala naokoli. Gre za nekakšno “pesniško gledališče”, kot je skupino poimenoval pesnik Veno Taufer. Pravi zasuk v glavi se mi je zgodil, ko sem bil kasneje, ko je skupina že nekaj časa delovala, opozorjen, da je zasedba takšna, kot je bila pri kolednikih. Potem sem na Gasparijevih motivih kolednike prepoznal tudi sam. In res, njihova zasedba je identična naši: harmonika, trobenta, violina. Različne so seveda le pesmi in glasbena motivika, čeprav bi se z nekoliko pesniške domišljije o tem dalo govoriti tudi pri Bilah (prazničnih pesmih v adventnem času), če bi bile uglasbljene, seveda. Osupljiva je tudi podobnost v oblačenju - naša zasedba nosi na glavah pokrivala, stare klobuke, ki so postali že nekakšen zaščitni znak skupine, tako kot nekoč koledniki. Ponavljam, vsega tega nisem počel zavestno, ampak sem poslušal le instinkt. Naj se za priboljšek še enkrat povrnem h kritiku, ki pravi, “da je res, da je Pikalo postregel s precej izvirnim glasom (na tem mestu bi omenil še Daneta Zajca in Janeza Škofa, ki na harmoniki spremlja Zajčevo poezijo), ki je simpatično slišen in tudi viden na nastopih njegove nostalgično-komične, žalobno-muzikantarske skupine Autodafe.” Mimogrede, ime skupine smo si sposodili iz Voltairovega romana Kan-did ali optimizem, ki je nekakšna biblija skupine. Pesmi, ki se jih da videti in slišati na nastopih, nam strežejo s podobami iz kmečkega življenja (“Kmet z motorko vejam žile žaga, steljo napravlja in sepoja med drevesi. (Zdajpa po francosko)"), ki v kmečkemu človeku ne vidijo zgolj kmeta par excellence, ampak naravnega človeka, očiščenega vseh negativnosti, nekakšnega nadčloveka, kot ga v filozofskem smislu najdemo pri Nietzcheju, ideal, o katerem nekje pravim: "Kmečki človek puhti toplo, bele čekane ima in žametno živino. Ob petih gre čez bulvar v hotel. (Peti mesec) ”, in ki ni nujno vezan zgolj na točno določeno mesto, ampak ga vidim v vseobsegajočem smislu. Zato imajo te pesmi v sebi tudi nekaj urbanega, rečem lahko francoskega šarma ali nanj asociirajo. (“Kmetje sušijo seno, dišijo jasli, diši cesta. (Un chien andalou) ”). Druga značilnost pesmi, ki se seveda vseskozi prepletajo z ljubezenskimi izjavami, pa so po mojem mnenju pesmi, ki evocirajo na ljudske, kot je razvidno že iz naslova pesmi Polje, kdo bo dekle ljubil?, ki je seveda parafraza ljudske Polje, kdo bo tebe ljubil?, ali pesmi Cez goro, čez to goro zeleno, kjer je mišljena seveda ljudska Pod goro, pod to goro zeleno. Tukaj moram omeniti še en bistven premik, ki se je zgodil v zvezi s skupino Autodafe: duet Andrabrin, s katerim nastopamo zadnje čase in ki izvaja ljudske pesmi, ki jih je pred sto leti zbral Karel Štrekelj, glasbeno priredila pa Eka Vogelnik. Gre za ljudsko gradivo, ki je očitno blizu tudi estetiki in poetiki skupine Autodafe, oziroma jo takšno gradivo neustavljivo privlači in zanima. Na koncu bi se ustavil še pri Bilah, s katerimi sem začel. Bila je narečni, koroški izraz, ki ga še danes uporabljajo v Strojni za dan pred praznikom v adventnem času. Izvira iz latinske besede vigilija, kar pomeni bedenje. Najbolj znana bila je seveda večer pred božičem, sveti večer, ki mineva v pričakovanju čudeža rojstva. Takšne skušajo biti tudi pesmi v knjigi. V njej najdemo osem bil, ki dejansko zaznamujejo čas, o katerem govorijo in v katerem so nastale. Takšne so na primer Rojstna hiša, druga bila, Tepežni dan (“Otročje otepa stare grehe ...” - na Koroškem je ta šega tik pred novim letom v veljavi še danes), Modri, zadnja bila (praznik Svetih treh kraljev - 6. januar). Izčrpno o teh praznikih v zimskem času piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev, kjer sem našel primerjave, o katerih govorim. V pesmi Ognji pa je najti verz “... Kmet poveže hraste in jih podre, da se sprosti grom kot pri potresu ”, ki govori celo o veliki noči oziroma o navadi pokanja in streljanja z mož-narji za ta praznik. Naj se še zadnjičvrnem h kritiku, ki ugotavlja, “dajevPika-lovi poeziji s svetom katerekoli enosti dokončno konec, a fragmenti, ki so ostali, nudijo premalo gradiva za katerega od prividov celote.” Peter Semolič, ki je o Bilah napisal referat, meni, “da je spregledano, da v Bilah ni navzoč le spomin na izgubljeno ’celoto’, temveč tudi težnja po rekonstrukciji te 'celote’”. Tudi sam čutim nekako podobno - svet, ki ga opisujem in ki mi ga je včasih še dano živeti, izginja in ga skoraj ni več najti. Staro se umika novemu, in to boli. Vem, da so moji poskusi brcanje v temo. Nisem znanstvenik, sem pesnik. Z nekaj svobodne domišljije sem skušal zaobjeti tisto, kar se je skozi leta in leta nalagalo v meni, ko sem še živel v deveti deželi. Vendar za zapisano, kot že rečeno, nimam nobenega dokaza. Jernej Mlekuž 'MUSLIMANI SO TISTI, KI NE JEDO SVINJSKEGA." PETDESET POTOPISOV “SLOVENSKIH” POPOTNIKOV V KNJIGI ZMAGA ŠMITKA POTI DO OBZORJA ZA RAZMISLEK O RAZUMEVANJU SEBE, NAS IN DRUGIH Skrita pred soparnim in včasih že prav sluzastim zrakom iz pešavarskih ulic sva z Mahmedom srebala vroč čaj in se pogovarjala o navadah, načinu življenja, vrednotah pri nas doma ter tu v Pakistanu. Ker je radovedni sogovornik veliko raje spraševal kot odgovarjal, mi je, ob za nas nekoliko otročjih ali celo butastih vprašanjih ter ob vse bolj gnilem popoldanskem zraku, pogovor postajal vse bolj odveč. S črvom v moji glavi, ki je hotel vrtati le po drugih jabolkih, čeprav še nikoli ni poskusil sadeža z domačega sadovnjaka, nisem mogel razumeti, da mi vsa ta “bedasta” Mahmedova vprašanja lahko povedo veliko več o sogovornikovi kulturi, navadah in podobnem, kot bi sicer izvedel, če Mahmed ne bi bil v vlogi izpraševalca. Predstave o nas, “tujcih”, ki so se zrcalila skozi vprašanja Pakistanca, so kazale tiste značajske poteze, ki se pokrivajo s ideali, potrebami, pričakovanji, pa tudi bojaznimi in prepovedmi sogovornikove (etnične) skupnosti. |zbor petdesetih potopisov Zmaga Šmitka v knjigi Poti do ^■obzorja, nastalih med letoma 1438 in 1940 izpod peres “slovenskih” (na tem mestu navednice niso dovolj, da pokažejo relativnost tega pojma v času) popotnikov, je za etnologe v prvi vrsti vir za spoznavanje kolektivnih predstav o tujih” ljudstvih. Potopisna literatura je do pojava “elektronskih” medijev prav gotovo najbolj vplivala na obliko-Vanje etničnih stereotipov. Glede na to, da so takšne predstave povečini zelo odporne na spremembe (Kapiszewski 1977), kar je pokazal tudi Šmitek v sklepnem poglavju svojega dela, so naše “sodobne” skupinske predstave o zunaj-evropskih “ljudstvih” lahko še v veliki meri zgrajene iz Zidakov teh (lahko tudi več stoletij starih) potopisnih besedil. Osebno menim, da potopis še danes, čeprav skozi drugačno obliko komunikacje (potopisna predavanja s diapozitivi, TV oddaje, reportaže, ustno izročilo...), odločilno vpliva na oblikovanje etničnih predstav. Ko v zvezi z neevropskim potopisom omenjamo skupinske predstave, kolektivne karakterizacije, stereotipe, kon-vencije ali klišeje, mislimo s tem na shematične, poenostavljene razlage o značaju posameznih ljudstev” (Šmitek 1988: 391). Gre torej za podobe pripadnikov določene (etnične) skupnosti o sebi, o svojih sosedih in “tujcih”. Te kolektivne podobe se oblikujejo na podlagi zgodovinskega spomina, izkušenj, še pogosteje pa tudi na podlagi emocij, pričakovanj, vplivov ideologije in množičnih medijev (Šmitek 1988: 391). Kljub večplastni naravi potopisne literature, ki ponuja etnologom vire za raziskovanje različnih področij etnologije, se bom v pričujočem, že tako ozko naravnanem besedilu omejil le na potopisno literaturo kot virom za razumevanje kolektivnih predstav. Vprašanje zmožnosti prepoznavanja in razumevanja stereotipov pa se mi zdi tudi eno izmed ključnih in eksistencialnih vprašanj etnologije, saj postavlja na tehtnico sam cilj etnološkega preučevanja; to je iskanje “absolutne” interpretacije kulture. Robert G. Minnich ugotavlja, da opazovanje z udeležbo “(...) vodi tudi h kritični samopreiskavi. Začnemo se zavedati lastne pojmovne navlake (npr. ideoloških in moralnih prepričanj, psiholoških predispozicij), ki neogibno oblikuje naše dojemanje soljudi, s katerimi se srečamo na terenu.” (Minnich 1993: 25.) Da bomo lažje razumeli vsebino predstav, si poglejmo njene strukturne lastnosti. Andrzej Kapiszewski jih je nakazal v štirih točkah. Posameznik ni sposoben natančno locirati nastanka predstav, predstave posameznika se nanašajo na skupino kot celoto, gre za posploševanje, v katerem ni razlike med posameznimi člani skupine; za predstave je značilen skupinski značaj; predstave so zelo odporne na spremembe (Kapiszewski 1977: 32). Vendar pa skupnost v lastni podobi ne sprejema celotnega spektra “možnih” predstav, sprejema samo tiste predstave, ki jih kot konstitutivne elemente skupnost potrebuje. Podobno kot razume Fredrik Barth medsebojno komunikacijo skupnosti znotraj nekega širšega družbenega konteksta in njihovo potrebo, da določijo svoje meje s poudarjanjem posameznih elementov lastne kulture, ki jih razumejo kot specifične (Barth 1970), menim tudi sam, da so prej omenjene predstave primarnega pomena (tako kot “Barthovi” poudarjeni elementi lastne kulture) za ohranjanje identitete in kohezije skupnosti. Kolektivne predstave o “oddaljenih ljudstvih” skrivajo mišljenje, okus in potrebe svoje dobe, temu pa se niso mogle izogniti tudi osebne vizije sveta. Tako stereotipne predstave pravzaprav povedo veliko več o svojih nosilcih kot pa o etničnih skupinah, ki jih označujejo (saj gre večinoma za bolj ali manj namišljene značajske lastnosti, ki se pokrivajo s pričakovanji, potrebami, ideali, pa tudi bojaznimi in potrebami določene etnične skupnosti). IDEOLOGIJA EV EMOCIJE Tako so bili tudi opisi daljnjih dežel in ljudstev bolj ali manj vizije, dozdevki, ki so izhajali iz želja, vrednot in namenov opazovalcev (Šmitek 1988: 392). Kolektivne predstave imajo svojo logiko le znotraj obstoječega sistema vrednot in norm. Soglašanje posameznika s kolektivnimi predstavami skupnosti je znamenje skupinske solidarnosti, njegovo nasprotovanje pa lahko povzroči samoobrambne družbene mehanizme in celo ostre sankcije. Kakor je pokazal Šmitek v sklepnem poglavju, se je moč družbenega nadzora spreminjala v različnih obdobjih in pri različnih družbenih slojih: “Zato tudi nikdar ni prišlo do popolnega poenotenja stereotipnih predstav” (Šmitek 1988: 415). Etnične kolektivne predstave vedno slonijo na iskanju in poudarjanju razločkov (čeprav tudi namišljenih) med “svojim” in “tujim” načinom življenja (Šmitek 1988). In če se še zadnjič naslonimo na Barthova pleča, spoznamo, da se je ob kopičenju teh razločkov izoblikovala in ohranjala zavest o lastni identiteti skupnosti. Zdi se, da skupnost enostavno potrebuje stereotipe o “drugih skupnostih”, da lahko ohranja enotnost in svojo identiteto. Iz kronološko razporejenih potopisov je razvidno, da so se v preteklosti do pojava elektronskih medijev kolektivne predstave o “tujih ljudstvih” spreminjale zelo počasi, toda v daljšem razdobju so se lahko sprevrgle tudi v pravo vsebinsko nasprotje. Danes, v dobi akumulacije komunikacij med skupnostmi (predvsem nacionalnimi), se lahko predstave zelo hitro spreminjajo - kot primer navedimo odnos in s tem kolektivno pred- stavo Slovencev do Albancev na začetku in na koncu osemdesetih let. Zato menim, da moramo danes kolektivne predstave razumeti v kontekstu ideologij in politik modernih nacionalnih ter večnacionalnih držav in da današnje preučevanje “sodobnih” stereotipov zahteva tudi razumevanje vertikalnega odnosa moči v družbi. Elita ima namreč moč, da manipulira ali celo ustvarja nove kolektivne predstave. Stereotipi so tako redkokdaj stvar svobodnega izbora skupnosti ali posameznika, saj jih opredeljujeta družbena struktura in razporeditev moči. Takšno razmišljanje pa postavlja tudi vprašanja o razumevanju etnosa kot subjektivne kategorije in procesa ter nadalje kot zgodovinsko specifičnega proizvoda ekonomskih in političnih odnosov. LITERATURA: • BARTH, F. 1970: Introduction. V: Ethnie Groups and Bo-undaries (F. Barth, ur.).Johansen & Nielsen Boktrykkeri. Oslo, str. 9-38. • KAPISZEWSKI, A. 1978: Stereotyp Amerykanow pol-skiego pochodzenia. Biblioteka Polonijna 2. Wroclaw. • MINNICH, G. R. 1993: Socialni antropolog o Slovencih. Zbornik socialnoantropoloških besedil. Amalietti. Ljubljana. • ŠMITEK, Zmago 1988: Poti do obzorja. Borec. Ljubljana. Jasna Vidakovič TRI DESETLETJA RADIJSKE ODDAJE "SLOVENSKA ZEMLJA V PESMI IN BESEDI" - edine oddaje na RTV Slovenija, kije zvesta izvirni ljudski glasbi Avtorica predstavlja radijsko oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je leta 1996 praznovala 30 let svojega obstoja, in poudarja njeno vlogo pri zapisovanju, ohranjanju in populariziranju slovenske ljudske pesmi. T/"o smo 22. oktobra 1996 praznovali natanko 30 let radij--l-m.ske oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi z dveumo slovestnostjo - prenašali smo jo na prvem programu Radia Slovenija - smo se dobro zavedali, da je naš čas skromno odmerjen, veliko prekratek za prelet raznovrstnega dela in za zahvalo vsem soustvarjalcem ter zvestim poslušalcem. V še starejšem Studiu 14 pa je bilo vseeno slovesno. Tja smo povabili delovne prijatelje in tiste, zaradi katerih se vsak torek ob osmih zvečer zbiramo ob sprejemnikih prvega Programa Radia Slovenija. Svoje pesmi in godčevske viže so izvedli: pevci iz Tovstega vrha pod Gorjanci, Zagoriški fantje in Ančka Lazar, Savrin-ke, Franc Rajgl, Tone Mlačnik in Albin Moličnik, Frančiška Koščak ter tamburaši iz Sodevc pri Starem trgu. K okrogli mizi in k besedi pa so bili povabljeni: dr. Zmaga Kumer, prof. Julijan Strajnar, prof. Mirko Ramovš, dr. Marko lerseglav, dr. Marjetka Golež, ing. Drago Kunej, dr. Marija Stanonik, prof. Bogdana Herman, Ančka Lazar, Julka Vahen, Matjaž Culiberg ter Ljobajenče. Profesor akademik Uroš Krek, rna8- Igor Cvetko in mag. Robert Vrčon ter dr. Marija Makarovič - tudi med vabljenimi - so bili v tem času zadržani. Gostitelj ici oddaj e - ta j e potekala v neposrednem prenosu ' za katerega so izvrstno poskrbeli kolegi radijski tehniki, sva bili Simona Juvan in avtorica prispevka. Ze naslednji dan, pa tudi pozneje, so na uredništvo redakcije 2a ljudsko glasbo, kjer oddaja nastaja, prihajali faksi, telegrami in čestitke k jubileju in uspešni slavnostni oddaji. In Seveda - kot vedno - želje, da bi jim oddajo presneli na kasete. Kaj je tisto nekaj, zaradi česar je oddaja že toliko časa tako "točno navzoča v tem vse gostejšem medijskem prostoru? Kaj vleče njene ustvarjalce v svet drugačnih glasbenih in govornih zvokov in vsebin? Kaj poslušalci iščejo v radijskem etru v času, Ro vendar po vseh anketah sodeč gledajo televizijo? Morda je to radovednost, podobna otroški ob poslušanju abičinih pravljic, ali pa nostalgija za starimi dobrimi časi n navadami. Mogoče pa se vsak poslušalec znajde v okolju, Podobnem njegovim izkušnjam, češ, “pri nas pa tudi pojemo tole pesem” ali pa "tudi mi smo svoj čas hodili kole-ovat k sosedom, kako pa je to drugod, v drugih hišah?” . Poljska oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi, kot jf razvidno že iz naslova, odkriva in predstavlja ljudsko u ovno dediščino. Omenjanje in opisovanje šeg, navad in Pravil je le njen sestavni del. Vanjo je umeščeno tako glas-° kot govorno tkivo. Šege, navade ter glasbeno-govorno izročilo so bili še nedavno tega nerazdružljivi, danes pa ju spremenjeno življenje vse bolj ločuje in deli na zgodovinski spomin in funkcijski ostanek. Tu nekje vmes utripa naša radijska oddaja, ki ni zgolj oddaja v etru, ampak kompleksno gibanje, zavestno in načrtno delo, ki naj bi po svojih najboljših močeh razvijalo srčno kulturo: prepoznavanje etike in estetike svojega bivanjskega prostora, spoštovanje prežitkov, vsega lepega in dobrega, kar so nam zapustili dedje in pradedje in ima že zaradi svoje častitljive starosti globoke korenine. Bolj kot drugih bi se morali zavedati prav teh. Prav izročilo bi lahko marsikaterega današnjega laika, pa tudi strokovnjaka napotilo k iskanju človeku prijaznejših rešitev dandanašnjih zapletov, nesporazumov in usod, tako na psihološkem, sociološkem, ekonomskem kot na pravnem področju. Po eni strani se v oddaji posvečamo podrobnostim, na poljudno-znanstven način predstavljamo etnomuzikološke in literarne značilnosti izročila in ga, kot že rečeno, umeščamo v današnji, pa tudi zgodovinski čas, da bi razumeli posebnosti naše duhovne kulture in se hkrati zavedali, kako pomembno je ostati kulturno samozavesten, prepoznaven. To pa je hkrati temelj strpnosti - priznanja in spoštovanja vsakršne, od naše še tako drugačne kulture. Zanimivo je, da si je avtentična, neprirejena, izvirna ljudska pesem tudi prek torkovih večernih oddaj pridobila ugled, saj se je iz nekdaj površno poimenovanega "gostilniškega petja" preimenovala v “slovensko ljudsko pesem” in v ta krog potegnila s seboj še marsikatero staro in spevno čital-niško in preporodno umetno pesem. S tedenskimi polurnimi oddajami si je ljudska pesem utrdila mesto v glasbenem delu radijskega programa in izostrila meje med umetnim zborovskim stavkom ter spontanim ljudskim večglasjem v zavesti poslušalcev pa tudi pevcev različnih ljubiteljskih in cerkvenih združenj. Slovenska ljudska pesem je - ne samo na valovih radia, temveč tudi na videu - vse bolj navzoča. Marsikatera poprejšnja oddaja ali prireditev, ki je temeljila zgolj na tako imenovani narodnozabavni glasbi, danes išče v skrinji ljudske umetnosti. Prvim, res že davnim poizkusom in delu pri obnavljanju in oživljanju slovenskega ljudskega izročila - s tem mislim na folklorne skupine in na prve manjše pevsko godčevske zasedbe - se danes pridružuje vse več izvajalcev tako imenovane sodobne, preporodne ljudske glasbe. Ta nova ljudska glasba ima na tujem, zlasti na zahodu in severu Evrope, kjer je prvobitna ljudska kultura bolj ali manj le še spomin, velik krog privržencev in - še posebno med mladino - velik ugled. Gre za bolj ali manj improvizirano glasbo vseh mogočih sodobnih slogov na temo etnične glasbe - njenih prvin, detajlov ali zgolj duha. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas, vendar v manjšem obsegu, saj Slovenija premore le dva milijona prebivalcev. Tu gre dodati še manj učinkovito medijsko marketinško dejavnost in še kakšne druge vzroke, povezane s slovenskim značajem, ki zavirajo večje poznavanje in priljublje- nost glasbe, ki črpa iz korenin našega izročila. Če je preporodna ljudska glasba ena od naslednic tradicionalne glasbene kulture, se po drugi strani oblikuje posebno negovanje izročila v obliki prireditev, ki imajo tudi medijsko ambicijo. Iskanje tradicionalnih oblik v svojem glasbenem okolju - petja, igranja na nekoč priljubljena ljudska glasbila, narašča. Tako se skozi vse leto na različnih krajih Slovenije zbirajo pevske družine, citrarji, tamburaši, male vokalne zasedbe s poudarkom na ljudskem petju in prirejajo različna srečanja ljudskih pevcev in godcev, itd. Večino teh prireditev usmerja in organizira Zveza kulturnih društev Slovenije, Radio Slovenija pa jih posname in objavi - mnoge prav v torkovih oddajah Slovenska zemlja v pesmi in besedi. To pa je tudi eden izmed namenov gibanja: predstaviti, kako je danes obravnavano ljudsko izročilo, ki ga v organizirani obliki postavljajo na oder. Oder ima svoje slabosti, pa tudi dobre strani: nehote in nevede poudari pomen in pojavnost takšne besede in glasbe. Radijski medij ima to moč, da na terenu zbrano gradivo uporabi na različne načine. Najprej kot dokument časa in kraja, vrnjen njegovim lastnikom, kot informacijo vsem, ki jih to področje zanima. Nato pa kot izziv drugim, ki imajo podobno gradivo, naj ga izročijo v zvočni zapis in naprej poslušalcem. Takšno gradivo je lahko tudi podlaga za njegovo umetno nadgradnjo, za glasbene obdelave, umetne skladbe, pisane na temeljih tradicionalnih prvin, za improvizacije v duhu sodobne ljudske glasbe ali v zahodnem svetu imenovane zvrsti "folk mušic revivaV. Radijski medij ni zgolj trenutno posredovanje zvokov po radijskih valovih, ampak tudi nekakšna shramba zvokov, zapisanih na analogni trak, na digitalno kaseto ali lasersko ploščo. To “shrambo” imenujemo fonoteka. Poleg ohranjenih oddaj omogoča tudi oblikovanje posebnih programov za različna tekmovanja, predstavitev zunaj državnih meja, oblikovanje programov za nosilce zvoka, itn. Nenazadnje je tudi nekakšna skrinja spominov na nekoč živeče pevce in godce, pripovedovalce, na nekdaj živo petje, zaigrano vižo, po domače povedano pravljico. In koliko je želja in prošenj, da bi te zvoke spet oživili in jih posnete na kasete vrnili v kraje, kjer so bili ujeti na trak! SPOMNIMO SE, KAKO SEJE ZAČELO IN NADALJEVALO DELO V NEPOSREDNI POVEZAVI Z ODDAJO SLOVENSKA ZEMLJA V PESML LN BESEDL Po pripovedovanju starejših kolegov in tudi po nekaterih ohranjenih dokumentih je bila slovenska izvirna ljudska glasba zelo redka gostja na valovih povojnega Radia Ljubljana. V zvočnem arhivu, ki je srce radijskih glasbenih oddaj, je ni bilo. Tudi zato, ker so povojna leta prinesla hrepenenje po novih vrednotah, novih zamislih, novi duhovni graditvi. Razumljivo, da ni nihče pri tem mislil na izročilo, čeprav vemo, da se je marsikatera borbena partizanska pesem naslonila na ljudsko ali je bila zgolj njena literarno prirejena varianta. Poleg tega se je marsikomu, ki je tedaj odločal o radijskem programu, zdelo ljudsko petje "gostilniško, kmečko, starinsko" in je mislil nanj kot na pozornosti nevredno blago. Pred letom prve oddaj e Slovenska zetnlja v pesmi in besedi so poslušalci Radia Ljubljana lahko občasno - posebno ob praznikih - spremljali oddaje Iz domače skrinje, ki jih je vodil Peter Ovsec, tedanji radijski napovedovalec. V njih so nastopali predvsem tedaj aktivni pevci in godci "narodnih pesmi": Avgust Stanko je s harmoniko spremljal pevce in tudi igral v godčevskem triu, tu so bili Vaški kvintet, Božo Grošelj in Miško Hočevar, Zadovoljni Kranjci in tudi že Avseniki. S tovrstno glasbo na Radiu Ljubljana je v petdesetih in zgodnjih šestdesetih povezano tudi ime Janeza Bitenca, ki po svojem lastnem pripovedovanju sodi med prve terenske zapisovalce ljudske pesmi na radiu. Žal se zapisi v oddajah uporabljenega gradiva niso ohranili. Magnetofonski trakovi so bili predragi in bilo jih je premalo, da bi zvoke lahko shranjevali. Tedaj so večino oddaj spustili neposredno v eter - kadar pa so katero posneli vnaprej, so jo morali takoj po predvajanju brisati, da so zagotovili trak za naslednje oddaje. To je bilo v petdesetih letih našega stoletja. Pozneje so pripravili krajše priložnostne oddaje, posebno ob praznikih. Ena teh je ohranjena v zvočnem arhivu Radia Slovenija. Za pustni čas jo je pripravila Zmaga Kumer in jo ob primerih, terenskih posnetkih korantovih zvoncev, pokanja z bičem in petja ptujskih oračev tudi vodila. Se preden je bila ustanovljena redakcija za ljudsko glasbo, so oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi - že z avizom in naslovom - ob nekaterih torkih zvečer občasno predstavljale izvirno slovensko ljudsko glasbo. Njeni avtorji so s terenskimi posnetki boljše ali slabše kakovosti predstavljali bodisi kraje in ljudi - nosilce izročila - ali tematsko obravnavali pojave v glasbenem in besednem izročilu. Naj navedem nekaj avtorjev, pretežno sodelavcev Glasbenonarodo-pisnega inštituta SAZU: v prvi vrsti je bila seveda dr. Zmaga Kumer, pa Julijan Strajnar, dr. Valens Vodušek, dr. Milko Matičetov, akademik prof. Uroš Krek, prof. Mirko Ramovš in še nekateri drugi zunanji sodelavci, zvečine kulturno-prosvetni delavci v različnih krajih Slovenije. Prvo oddajo sta povezovala Stane Sever in Julka Sever, pozneje Vahen, naslednje pa so vodilijulka Sever, Marija Velkavrh in Marjan Kralj, in sicer še nekaj let potem, ko je bila ustanovljena redakcija za ljudsko glasbo. To so bili napovedovalci, ki so imeli do te zvočne snovi posebno spoštljiv odnos in so radi vodili te, sprva tričetr-turne oddaje. Leta 1966 in še nekaj let za njim je bilo med Slovenci, zlasti na podeželju, ohranjenih še veliko šeg in ljudskega petja. Gradivo, ki so ga po terenu že pred tem zbirali sodelavci GNI, se je kar ponujalo, da zaživi med ljudmi v skoraj popolni zrcalni podobi - ne samo za znanstvenike in muzeje, ampak tudi za široki krog poslušalcev. Naša radijska postaja jih je takrat imela verjetno nekaj več kot danes spričo skromnejše video ponudbe. Tako so bile v občasnih torkovih popotovanjih po Sloveniji odkrite pesmi Prlekije, Krasa, Prekmurja, Haloz, Bele krajine, Kostela, Dolenjske, pa Krope, Višnje Gore, Zgornje Savinjske doline, Meže, Moravške fare, Nadiške doline, Kopra, Tuhinja, koroškega Roža, Zilje in Podjune, Kamniških planin, Mengša, Porabja itn. Zanimivo je, da so tedaj te oddaje že hranili, arhivirali v radijski fonoteki. Leta 1973 pa so ob že preizkušeni in med poslušalci dobro sprejeti oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi ustanovili redakcijo za ljudsko glasbo. Delovati je začela v uredništvu za resno glasbo in njena glavna naloga je bila, da skrbi za torkove oddaje - oziroma za redno predstavljanje izvirnega slovenskega ljudskega izročila: pesmi, godčevskih viž, narečne besede. Urednica - avtorica tega sestavka - je, tako rekoč brez zvočnega arhiva, oblikovala oddaje iz gradiva minulih oddaj in hkrati pod pokroviteljstvom sodelavcev GNI, zlasti Julijana Strajnarja, načrtno presnemavala najznačilnejše zvoke terenskih zapisov iz arhiva GNI. Tako se je v prvem letu nabralo za kakšnih 600 minut posnetkov, tem pa se je sčasoma pridružilo še terensko gradivo snemalne ekipe Radia Ljubljana. Redakcija za ljudsko glasbo je namreč vsako snemalno "seanso" uporabila ne samo za oblikovanje torkove oddaje, ampak tudi za bogatitev zvočnega arhiva. Naj na tem mestu povem, da prav do tega producentsko-arhivskega dela v glasbenem programu do nedavnega niso imeli posebnega odnosa. Vsaka glasbena redakcija je imela svojega glasbenega urednika in v glasbeni produkciji še producenta, ki je skrbel za zvočno gradivo. Le redakcija za ljudsko glasbo ga ni imela. Zato se je urednica hočeš nočeš morala in se še ukvarja tudi s tem zamudnim, a v današnjih razmišljanjih dragocenim delom. Prav po zaslugi shranjevanja dokumentarnega gradiva ima danes Radio Slovenija približno 17.000 minut posnetega zvoka avtentičnega go-vorno-glasbenega izročila. To je odlično gradivo za oblikovanje tematskih, komparativnih oddaj, seveda pa tudi za oblikovanje posebnih predstavitvenih in tekmovalnih oddaj ter za publikacije na nosilcih zvoka. Naj omenim, da so prav navedeno gradivo uporabljali v raznih novinarskih reportažah, v razvedrilnih in izobraževalnih oddajah ter velikokrat kot zvočno dopolnilo televizijskemu programu. Da ne govorimo o brezštevilnih posnetkih, ki so se na zvočnih kasetah v obliki cikla torkovih oddaj, ali pa kar tako, na željo izvajalcev samih, vračali med ljudi v mejah domovine ali tudi daleč onkraj njih. V zadnjem času sklenjeni dogovor z Glasbenonarodopis-nim inštitutom ZRC SAZU o postopnem prenosu dela radijskega arhiva/duplikatov/v arhive SAZU še utrjuje misel, da so shranjeni dokumenti duhovnega izročila ustrezno ovrednoteni. KAM VSE NAS JE VODILA POT IN O ČEM SMO SE POGOVARJALI V ODDAJI SLOVENSKA ZEMLJA V PESML LN BESEDL? Kot že rečeno, so prve oddaje v nerednih časovnih Presledkih pripravljali sodelavci GNI SAZU in pri tem obšli skoraj vse pokrajine. V teh oddajah je bilo mogoče slišati Značilnosti vokalne in instrumentalne tradicije, pa tudi narečja posameznih območij, v tem okviru pa opise različnih šeg in navad, zlasti tistih, pri katerih je glasba nepogrešljivi del obredja. l akšno smer je upoštevala tudi redna torkova oddaja, ki teče v nepretrganem ciklu - vsak torek, že od leta 1973- Če npoštevamo, da ima leto nekaj več kot petdeset tednov, se je uvodni avizo do danes vsak teden redno oglasil že več kot 1200-krat, skupaj s poprejšnjimi oddajami pa kakšnih 1300-krat. V letu 1975 in še nekaj let potem je v redakciji sodeloval tudi Marjan Kralj, ki je tedaj vodil tudi priljubljene radijske oddaje V nedeljo zvečer in so ga poslušalci dobro poznali, tedaj sva v torkovem ciklu zasnovala niz oddaj, v katerih sva v pogovorih z znanimi Slovenci razpravljala o vlogi, Pomenu naše ljudske pesmi, njihovem osebnem odnosu c ° nje in vrednosti znotraj slovenske kulturne samobitnosti. Niz teh oddaj je leta 1975 potekal pod naslovom Jaz Pa vem za tisto pesem... Prav v tem letu je potekal tudi niz s Podnaslovom Večeri z ljudskimi pevci in godci, v katerem Srno se ob posnetkih iz arhiva ali ob "sveže" posnetem Sradivu zadrževali ob, recimo, pesmih o vinu, ljubezenskih pesmih, ljudskih plesih, pesmih ob delu ali pa predstavili izročilo določenega kraja, na primer iz Zavrha pri Trojanah. S posnetki iz Črnomlja smo oživili zvok kresnega večera. Ob teh prvih rednih oddajah, katerih celotna produkcija je nastala v redakciji za ljudsko glasbo, so se oglašali tudi sodelavci GNI. Tako je dr. Valens Vodušek v več oddajah razpravljal o značilnostih slovenskih ljudskih melodij. To je še do danes v tej smeri najpopolnejše poljudnoznanstveno delo za radijski eter. Ustavljal se je ob pojavih različic pesmi ali pa predstavljal pevske družine ali družbe v določenem kraju, recimo tisto iz Zlatega Polja. Dr. Zmaga Kumer je največ pozornosti posvetila pripovednim pesmim, vsebinam in literarnim oblikam in v primerjalno zasnovanih oddajah umestila naše baladno izročilo v evropski prostor. Prof. Mirko Ramovš je osvetlil plesni del glasbenega izročila, hkrati pa pripravljal portretne oddaje pevskih skupin iz krajev, v katerih so gradivo posneli. Dr. Marka Terseglava so zanimale vsebinske in oblikovne podobe ljudske pesmi, v letu 1980 pa je pripravil cikel oddaj z ljudskim izročilom zamejske Koroške. Julijan Strajnar je v oddajah govoril o godcih in godčevstvu, pripravil pa je tudi krajši niz oddaj o radijskem sodelovanju na tekmovanju magnetofonskih posnetkov ljudske glasbe v Bratislavi, ki se ga je udeležil kot predstavnik Radia Slovenija, v letu 1980 pa še serijo oddaj o ohranjenem izročilu slovenskih izseljencev v Franciji. V prvem desetletju je nekajkrat prispeval gradivo in komentar tudi dr. Milko Matičetov in osvetlil rezijansko pripovedno izročilo ter izročilo Krasa. Prve oddaje je v letu 1977 pripravila tudi dr. Marija Stanonik. Pozneje se je večkrat oglasila s tematiko slovenskih folklornih pripovedi. Dr. Marija Makarovič je v torkovih oddajah spregovorila o nošah - ob tem smo v arhivu poiskali pesmi s temo oblačenja, oblačil in z njimi povezanih navad. Njeno sodelovanje pa je seglo tudi na področje ljudske čarovne medicine. V desetih oddajah je skupaj z doktorico medicinskih in farmacevtskih znanj osvetlila nekdanjo obravnavo telesnih in duševnih težav med preprostimi ljudmi na podeželju. Temu ciklu smo sledili v letih 1985 in 1986. Nikakor ne gre prezreti ene najbolj zvestih sodelavk - sicer brez akademskih naslovov, vendar pronicljivega duha, vedrih misli in z veliko željo predstaviti bogastvo, ki sta ga z bratom podedovala po mami. To je dobrepoljska Ančka Lazar z dekliškim priimkom Kralj ali po domače Vintarjeva Ančka. Po njeni zaslugi je bilo veliko šeg, pesmi, folklornih pripovedi, godčevstva, del iz kulinarike in mitologije ter veliko šaljivih zgodb zavedno rešenih pred pozabo. Skupaj s sinom Ludvikom Lazarjem sta poslušalce peljala iz zimskega obredja prek pustnega časa in od predvelikonočnih dni do velike maše, skozi ohcetna obredja, itn. Vseskozi ob vztrajnem opozarjanju na dobrepoljske pevce, zdaj Zago-riške fante, ali pa kar na sorodnike, prijatelje in znance, ki so skupaj z otroki peli in igrali v naš mikrofon in ustvarili kakšnih trideset samostojnih radijskih oddaj ter približno 300 zvočnih enot. Vse to je shranjeno v arhivu. Torkovi večeri so se v teh letih dotaknili tudi prazničnih dni in tedaj je bila priložnost, da predstavimo pesemsko in godčevsko izročilo, vezano na določene šege in navade. Najmanj zadrege so povzročali novoletni prazniki, kajti koled-niške pesmi so se zlasti na Koroškem, Štajerskem in Dolenjskem dobro ohranile: to dokazuje približno sto posnetih kolednic v arhivu Radia Slovenija. Ob tej priložnosti velja kot v spomin na minule čase omeniti programsko naravnanost na nacionalnem radiu, ki je bil ob nastanku redakcije osrednja radijska postaja. Veliko pesemskega gradiva vsebuje nabožne besede ali so nabožne vsebine, četudi niso del cerkvenega obredja. Še v sedemdesetih letih je bilo nič koliko težav z izogibanjem temu ali pojasnjevanjem bistva, pojavnosti in pomena določenih pesmi. Tako smo v teh letih, na primer, preskočili božič kot praznik in seveda tudi nismo objavili teh kolednic. Spomnim se, recimo, da smo na jesen, ob trgatvi, zavrteli prelepo pesem o Jezusu, ki je po “gorci” hodil. Takrat sva morala s kolegom Marjanom prepisati besedilo in ga s pojasnili in opravičilom posredovati takratnim vodjem programa, ti pa seveda naprej. Zanimivo je tudi to, da je bil sredi 80-ih let, mogoče je bilo to v letu 1984, na Radiu Slovenija prvič omenjen božič in predvajane božične pesmi. Čeprav je bilo med evropskimi radijskimi postajami v okviru Evropske radijske zveze ali s kratico EBU tedaj že ustaljeno izmenjavanje božičnic za praznik in je program zajemal več umetne glasbe kot ljudske, so prvo in drugo leto praznično božično oddajo naložili urednici za ljudsko glasbo. Danes jo pripravljajo kolegi in kolegice iz drugih glasbenih redakcij. Slovenska zemlja v pesmi in besedi je spremljala tudi javne prireditve ljubiteljske kulture. Gre za predstavitve ljudske kulture, ki so jih pripravili v Zvezi kulturnih društev Slovenije ali pa tudi v občinskih zvezah. Tako že več kot deset let snemamo in objavljamo zvočne zapise vsakoletnih srečanj z ljudskimi pevci in godci ter od vsega začetka prire-ditev Družina poje v Andražu pri Polzeli. V redakciji za ljudsko glasbo smo predvajali posnetke z Beltinskega folklornega festivala, z Zlate harmonike na Ljubečni pri Celju, s prireditve Zlate citre v Grižah pri Žalcu. V začetku osemdesetih let smo torkovo oddajo vsako leto priredili tudi v Okrogli, zdaj Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Redakcija za ljudsko glasbo je povabila vrsto pevcev in godcev in v neposrednem prenosu živega dogodka utrdila zavest, da ljudje še pojejo in igrajo na ljudska glasbila, kot so oprekelj, cimbale, bršljanov list, trsten-ke, žvegle, bas z lokom, violina, lončeni bas, ustna harmonika, navadna diatonična harmonika, tamburice in vrste različnih citer. Oddaje je zasnovala avtorica tega prispevka, povezovala pa sta jih Marjan Kralj in Simona Juvan. Torkova oddaja se je leta 1975 v živo oglasila tudi z domačije Riharjevih v Podvolovljeku pri Lučah v Zg. Savinjski dolini, kakšno leto za tem pa z martinovanja na Švabovem pri gradu Bori na robu Haloz, seveda s poudarkom na ustnem izročilu iz tistih krajev. V letu 1997 smo povabili v Studio 14 - v torkovo oddajo v živo, ki je trajala eno uro - prebivalce Gorišnice in okolice, Margetnčane ali lukarje, kot se imenujejo prebivalci iz roba Prlekije. Naši gostje so bili tudi Podgorci, Korošci s svojimi pesmimi iz Mislinjske doline. Obe živi oddaji smo pripravili v čast izidu pesmaric. Torkove oddaje so redno spremljale takšne dogodke in ob zvočni podobi spregovorile o izdani literaturi. Tu so bile Strajnarjeve, Terseglavove, Ramovševe, Cvetkove, pa izdaje Zmage Kumer, Marije Makarovič, Marije Stanonik in še kakšne. V oddajah Slovenska zemlja vjjesmi in besedi smo spremljali tudi izide zvočnih kaset in plošč s slovensko ljudsko glasbo, nekaj oddaj iz tega cikla pa je ob pomoči tedanje Kulturne skupnosti vsako leto izdala na kasetah tudi produkcija kaset in plošč RTV Slovenija. Zadnjih se je nabralo kar enajst, vendar so zaradi manjše naklade in neustreznega distribuiranja pošle. Oddaje iz tega cikla so bile izbrane tudi za tekmovanje na tedanjem državnem srečanju radijskih postaj v Ohridu (oddaji Večer v Lučah so leta 1979 dodelili posebno nagrado), tekmovale pa so tudi na mednarodnem tekmovanju "Prix Italia" v glasbeni in dokumentarni kategoriji. V letu 1995 sta bili v Bologni predstavljeni oddaji z naslovom Kopmenje s portretom lučkega citrarja in pevca Toneta Mlačnika - ta oddaja je tekmovala v glasbeni kategoriji - in Avtoportret radiofonista Staneta Željka iz Zgornjega Suhorja pod Gorjanci v dokumentarni kategoriji. V letu 1997 je avtorica tega besedila pripravila oddajo o smledniških pritrkovalcih, ki je zastopala našo radijsko postajo na "Prix Italia" v dokumentarni kategoriji. Že od leta 1973 smo v redakciji za ljudsko glasbo, najprej vsako leto, potem pa vsako drugo leto, pripravljali tudi magnetofonske posnetke prirejene in izvirne slovenske ljudske glasbe za tekmovanje "Prix de Musique Folklorique de Radio Bratislava". S tem, tudi za Radio Slovenija presnetim arhivom tekmovalnih posnetkov že vrsto let polnimo torkove popoldanske oddaje na tretjem programu z naslovom Glasbeni obrazi ljudskega izročila. Pevci in godci, ki smo jih srečali na terenskih snemanjih in so sodelovali v torkovih oddajah, pa so prav po radijskih poteh stopili tudi v mednarodni prostor: v živo na prvem koncertu že omenjene koncertne sezone EBU oktobra 1988 in 23. oktobra 1993 na gostovanju v Regensburgu na Bavarskem. Skupaj z bavarskimi pevci in godci so pred več kot tisoč petsto obiskovalci nastopili na koncertu Slovenija-Bavarska. V okviru EBU so 17. decembra 1995 lučki pevci in Jože Zajc z violinskimi citrami sodelovali na koncertu v Cankarjevem domu in se vključili v celodnevno praznovanje božiča na valovih Evroradia. Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi ni zgolj vsakotedensko oglašanje v etru Radia Slovenija, ampak je nekakšno gibanje, ki je spodbudilo in še spodbuja k ohranjanju arhaičnega in nastajanju novega. Torkova oddaja in arhivirani terenski posnetki so omogočili tudi oblikovanje programa in promocijsko izdajo zgoščenke z 29 primeri izvirne vokalne in instrumentalne ljudske glasbe - izbiro najznačilnejših primerov - ter pripravo podobnega gradiva za zgoščenko, ki je jeseni 1997 izšla pri francoski založbi Ocora v sklopu sodelovanja in izmenjave posnetkov znotraj organizacije EBU. To in še kaj bi se dalo povedati o vsem, kar je povezano z oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Nenazadnje tudi načrti za prihodnost, zamisel o ustimovitsL Folklornega centra RTV Slovenija kot informacijsko-komunikacijskega centra, ki bi v obeh medijih nacionalne ustanove načrtno in kontinuirano skrbel za predstavljanje naše duhovne dediščine doma in v tujini ter hkrati predstavljal podobno gradivo drugih dežel slovenskemu poslušalcu in gledalcu. Oddaj a Slovenska zemlja v pesmi in besedi si bo še naprej prizadevala utrjevati zavest, da imamo Slovenci tu, sredi Evrope, že oddavna svojo lastno kulturo, jezik, navade. V njej bomo še naprej usmerjali pozornost na vse tiste pojave, ki so za nas značilni in prepoznavni, na odkrivanje naše svojstvenosti, posebnosti in enkratnosti. Kot je navedeno v zgibanki, ki je spremljala oktobrsko praznovanje 30-letnice oddaje: 'Samo bogastvo različnosti lahko napolni vsebino jutrišnjega dne in pripomore k spoštovanju drugačnega od nas. “ Summary "THREE DECADES OE THE RADIO BROADCAST "SLOVENE LANDS IN SONGS AND WORDS" Jasna Vidakovič The author who is in Charge of it presents the radio broadcast "Slovene Lands in Songs and Words" on its thirtieth anniversary, emphasising its role in recording, preserving and popularising Slovene traditional songs. Linked to it are the name of Zmaga Kumer and the conviction that Slovene traditional songs deserve to be prescnted over radio waves. The celebration in Studio 14 of Radio Sloveniawas an homage to the Slovene musical heritage; its popularity grows and so does the awareness that Slovenes have a cultural identity of their own, which has long been a distinctive part of the European whole. It is in this broadcast that we, together with collaborators from both, Radio Slovenia and the Institute of Ethnomusicology with the Scientific Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts, have been unveiling the differences and similarities with traditions of other European nations, educating the audience, especially the young, to accept and value folk music without any preconceived notions. All this has led to a greater appreciation of the traditional špirit and to the birth of new, modern Slovene folk and folk revival music. In the Tuesday’s broadcast associates of Radio Slovenia uncover and present the musical heritage not only from thousands of localities in Slovenia proper, but also among Slovene minorities in Hungary, Austria and Italy, as well as among Slovene immigrant communities. Theyfocus on it from many aspects: as a mosaic ofcharacteristic musical elements, especially archaic, as a reflection of everyday and festive occasions, as a rieh collection of musical instru-ments and as an ever changing part of culture which has adapted to the modern way of life in today’s Slovenia. The broadcast combines and reflects two sides of life: The ethical and aesthetic one. In other words: It is true to both, the path of Science and the path of art. Jana Radovič O SPOLNOSTI IN LJUBEZNI PRI ALEKSANDRI KOLLONTAJ - LARGO ALVEROS ALATO1 Krilati eros ŽIVLJENJE IN DELO ALEKSANDRE KOLLONTAJ leksandra Kollontaj se je rodila leta 1872, njen oče je ■^*bil Rus, mati pa Finka. Pri 26 letih se je poročila, kmalu nato pa se je ločila. Ta dogodek je pustil globoko sled v njenem življenju. Leta 1898 je potovala po Švici, Angliji in Finski ter preučevala položaj delavskega razreda. To je bila ^udi tema njene prve knjige, ki je izšla leta 1903. V teh letih )e vzpostavila stike z revolucionarji, kot so Kautsky, Rosa Luxemburg, Plehanov. Leta 1903 se je vrnila v Rusijo in Vstopila v socialdemokratsko stranko, že leta 1906 pa je Ponovno potovala po Evropi. V Rusijo se je dokončno pre-Sehla leta 1915. Istega leta je vstopila v boljševiško stranko Lenina in kmalu nato je dobila funkcijo ministrice za javno pomoč. Od leta 1920 je bila odgovorna za ženski sektor v partiji, in sicer za organizacijo delavk. Leta 1921 je uredila manifest Delavska opozicija. Njeno delovanje, posebno na področju ženskih pravic, je vzbujalo nezadovoljstvo vodilnih politikov. S pretvezo raznih diplomatskih nalog jo je Stalin poslal na Norveško, v Mehiko in na Švedsko, kjer je ostala vse do leta 1949. Umrla je v Moskvi leta 1952. Med njenimi najpomembnejšimi deli lahko naštejemo: Žizn’ finljandskih rabočih (Življenje finskih delavcev, 1903), Socialny e osnovy ženskoga voprosa (Družbene osnove vprašanja žensk, 1909), Robotnica i mat’ (Delavka in mati, 1914), Prostitucija i mery borby s nej (Prostitucija in boj proti njej, 1921), Sestry (Sestre, 1927), Vospomi-nanija o Iliče (Spomini na Iliča, 1959). Veliko pa je bilo napisanega tudi o njej: Six Months in Russia (Šest mesecev v Rusiji, Louise Bryant 1918); /« Revo- Aleksandra Kollontaj, Largo all’Eros alato. Libera Informazione editrice. Rim 1993- (Pričujoče besedilo je prirejen referat, ki ga je v studijskem letu 1996-97 avtorica predstavila pri predmetu Antropologija spola in spolnosti pri Božidarju Jezerniku.) lution Lands (V deželah revolucije, Carl Lindhagan 1918); Alexandra Kollontaj et la nouvelle morale (Aleksandra Kollontaj in nova morala, Kendall E. Bailes 1965); M«rx-ismo et revolution sexuelle (Marksizem in seksualna revolucija, Judith Stora-Sandor 197Ž) ] Aleksandra Kollon-taj e la rivoluzione sessuale (Aleksandra Kollontaj in seksualna revolucija, Claudio Fracassi 1977). KRILATI EROS (LARGO ALL’EROS ALATO) Delo Krilati Eros je A. Kollontaj napisala leta 1920. To je bilo obdobje po oktobrski revoluciji, ko so skušali ustvariti nov družbeni red, ko so se razvijale živahne debate o zvezi med javnim in zasebnim in ko so skušali definirati položaj spolnosti v družbi in njene glavne značilnosti. Kollontajeva je pri tem zastopala mnenje, ki je bilo v nasprotju s prevladujočim: opozarjala je na položaj žensk v družbi, na pomen spolnega življenja in na bogastvo, ki ga lahko prinaša, poudarjala je predvsem vsebino zveze med spoloma, medtem ko je večina menila, da je vse, kar jevzvezi s spolno prakso, izraz pokvarjenosti in hinavske morale buržoazije. V novi družbi je nastal slogan, da mora biti spolni akt "kot da bi spil kozarec vode". Po njenem mnenju je bilo to nesprejemljivo. Spolnost in ljubezen sta v zgodovini vedno imeli pomembno vlogo v družbi, le da so ju v različnih obdobjih različno pojmovali. Kot izhodišče svoje analize vzame Kollontajeva ureditev odnosa med spoloma v novi družbi, in sicer v letih med oktobrsko revolucijo in takoj po njej. Ljudje naj bi bili zaposleni z ustvarjanjem nove družbe kot najpomembnejšim poslom in zato naj bi se zanimanje za področje spolnosti zmanjšalo - problematiko spolnosti naj bi zreducirali le na biološki instinkt. Tega je bilo treba čimprej zadovoljiti, da ne bi oviral pomembnejših opravkov. Tovrstni spolni akt naj bi bil kratkotrajen in neutru-jajoč. Težko bi verjeli temu opisu hladnih spolnih odnosov. To je sicer lahko veljajo za nekatere, gotovo pa ne za večino. Spolnost (ne glede na različna pojmovanja in razlaganja) si težko predstavljamo brez vseh emocij in občutkov, brez globljega pomena. Ne glede na to, kako se je to v resnici odvijalo v letih oktobrske revolucije, se mi zdi pomembno, da se Kollontajeva sama ne strinja s to propagando in postavlja spolnost kot pomemben element družbe. V nadaljnji analizi upošteva takratno situacijo in poda svoje mnenje o tem, kaj naj bi bilo potrebno storiti za uresničitev komunistične družbe. Kollontajeva meni, da je Sovjetska zveza v 20-tih letih vstopala v obdobje miru in nastajala naj bi prva skupna zavest ljudstva. Pot do popolne družbe naj bi bila po Kollon-tajevi še dolga: ljudstvo bo moralo razumeti ne le zakone, ki uravnavajo produkcijo, temveč tudi pravila, ki uravnavajo duhovni svet človeštva. Tedaj bo človek lahko dosegel najvišjo stopnjo, ne le na delovnem in vojaškem področju, temveč tudi na kulturnem. Po mnenju Kollontajeve je bila Sovjetska zveza v njenem času prav na tej poti: povečale so se duhovne in moralne zahteve, želja po znanju, nagnjenje do umetnosti in znanosti. Za Kollontajevo je spolnost povezana z duhovno sfero, zato se je povečalo tudi zanimanje za vprašanje spolnosti in ljubezni. Tega pa Kollontajeva ne razume kot znak dekadence, ampak kot znak propada buržoazne hipokrizije, ki je spolni nagon vklenila v meje zakona. Buržoazija je namreč govorila o ljubezni in poroki kot o zasebni, družinski zadevi, zavedala pa se je Betsabea z Davidovim pismom. Rembrandt, 1654. Iz zbirke 7 capolavori delta pittura (Vrhunska dela v slikarstvu). Nardini Editore (Firenze), De Agostini Mailing s.r.L (Novara), 1993. izredne socialne in psihološke moči tega področja, zato je uporabljala moralne norme za nadzor nad njo. Te moči so se v zgodovini seveda zavedale tudi druge družbe. Kot dokaz lahko vzamemo celo vrsto norm in različnih pravil, ki v različnih družbah uravnavajo, kdaj in kako sta spolnost in ljubezen dovoljeni, kdaj pa ju imajo za kaznivo dejanje (če ni v skladu z interesi skupnosti). Spolnost in poroka torej nikoli nista bili zasebna stvar. V dokaz tem tezam predstavi Kollontajeva razvoj pojmovanja spolnosti skozi zgodovino. V različnih obdobjih so poiskali različne rešitve. Te so bile odvisne od ekonomskega sistema, na katerem je slonela družba. Kollontajeva meni, da so bile te rešitve le začasne in "enigma ljubezni" je ostala nerešena. (Kot napiše sama, je vprašanje spolnosti in ljubezni staro kot samo človeštvo.) Kot že omenjeno, bo "enigmo" lahko rešila le komunistična družba. Glede zgodovinskega pregleda naj dodam, da njena analiza sloni na evolucionistični teoriji, tako da se z marsičem danes ne moremo več strinjati, vseeno pa nam poda pregled, kako se je spreminjalo pojmovanje in razumevanje spolnosti in ljubezni. Poleg tega je treba upoštevati tudi ideološko usmeritev avtorice, predvsem ko govori o buržoaziji. To namreč prikazuje kot popolnoma pokvarjeno, kot izvor vsega zla. Oglejmo si glavne točke njene analize. Najprej se osredotoči na tako imenovano "primitivno" obdobje, za katerega naj bi bila značilna klanska družbena ureditev. V tej naj bi bila najvišja vrednota krvna vez, današnji pojem ljubezni pa naj ne bi imel pomena. Kollontajeva vidi v tem znak nizke razvojne stopnje družbe: morala se je utrditi vez med pripadniki skupnosti (na moralni in duhovni ravni). Utrjevanje te vezi naj bi potekalo le med moškimi, saj ženske niso imele nobenega pomena in vpliva v družbi. V prvi vrsti moramo oporekati poenostavljanju primarne družbe kot elementarne in sploh posplošitvam, češ da so imele vse družbe enako izhodišče. Podobno napako je zagrešilo veliko kulturnih antropologov pri preučevanju t. L primitivnih skupnosti: nanje so gledali z evolucionističnega zornega kota ali pa so kategorije in sisteme zahodne civilizacije preprosto prenašali na druge. To privede do poeno- stavljenih ali pa popolnoma napačnih sklepov. Bolj pomemben se mi zdi poudarek Kollontajeve na povezave med spolnostjo in družbo, ki se v teku časa spreminja. V opisu sledi obdobje antike. V tem naj bi bilo "prijateljstvo med moškimi" nad "zvezo med spoloma". Ljubezen med moškimi so bolj upoštevali kot ljubezen med spoloma. Heteroseksualni odnos naj bi bil pomemben le za reprodukcijo in delno za fizični užitek; "dosmrtno zvestobo prijatelju" so imeli za pravo vrlino. Če se je kdo žrtvoval za prijatelja, je bilo to herojsko dejanje, ki so ga vsi občudovali; če pa bi kdo tvegal življenje za ljubljeno ženo, bi bilo to neumno dejanje, na katerega bi gledali z zaničevanjem. Dokaz večjega pomena homoseksualnega odnosa med moškimi so tudi dela pesnikov in dramatikov iz tistega časa: redko slavijo ljubezen med spoloma. Kot nasproten primer pa lahko vzamemo zgodbo trojanske vojne, po kateri je bila Povod za vse nezgode ljubezen Parisado lepe Helene. Heteroseksualne zveze med moškim in žensko lahko torej Prinašajo le nesrečo za celo družbo. V homoseksualni zvezi vidi Kollontajeva pomen za utrditev vezi med pripadniki iste skupnosti (pri tem moramo tudi upoštevati, da ženska v antični družbi ni imela pomembne vloge). Vsekakor pa naj bi bile te zveze le privilegij visokega sloja državljanov. V sklepu opisa antike Kollontajeva poudari, da poroka in ljubezen niti v tem obdobju nista bili povezani. Lahko pa dodamo, da sta še dolgo ostali ločeni. Tudi poroka je institucija določene družbe, ki se v času in prostoru spreminja m je vsekakor podrejena interesom določenega sistema. Zato se ne smemo čuditi, da spolnost in ljubezen nista bili Povezani s tem družbenim sistemom. To je pomemben dejavnik, ki ga v analizah ne smemo zanemarjati. Po tem kratkem oklepaju se vrnimo na zgodovinski pregled. V fevdalnem obdobju so bili najpomembnejša stvar interesi rodu in v tej smeri so bile urejene dolžnosti pripadnikov. Poroka je bila tako tu podrejena interesom družine, čustva so bila popolnoma zanemarjena. Tudi za fevdalno rniselnost sta bili ljubezen in poroka ločeni. Vendar se prav v tem obdobju, meni Kollontajeva, razvije občutek pomena ljubezni med spoloma (čeprav, moram dodati, ta ni bil Povezan s spolnim aktom). To je videti kot protislovje. Fevdalna družba je izrabila psihološko moč ljubezni: ta namreč lahko privede človeka do dejanj, za katera bi bil sicer nesposoben. V tem obdobju so bile pomembne pred-vsem individualne vrline vojščakov (pogum, stoičnost, hrabrost...). Vsak vitez si je izbral "damo srca", za katero se je nato hrabro boril. Seveda je morala biti ta dama nedose-§ljiva (npr. žena drugega viteza z večjim družbenim statusom, včasih celo kraljica). Če bi zbral mlado (dosegljivo) hekle, bi s poroko ali samo s spolnim odnosom ljubezen (°2. zaveza) izgubila psihološko moč in izginil bi povod za hrabra dejanja. Fevdalna družba je strogo ločevala med platonsko ljubeznijo in fizičnim aktom; ljubezen so imeli za moralno Jelino. Nekateri vitezi so si tako za svojo damo izbirali celo Devico Marijo". Tako res ni bilo nevarnosti za pomešanje tega abstraktnega in "čistega čustva" z "grehom". Fevdalna * eologija je torej v ljubezni videla predvsem spodbudo za epitev viteških vrednot. Platonsko ljubezen in oboževanje . v mislih so enačili s čistim čustvom, čigar nasprotje u fizični akt. Noben pesnik ali glasbenik ni opeval čara sP°lnega akta. I odročje spola in spolnosti pa kaže tudi na protislovja te uzbe: vitez, ki bi svojo ženo zaprl v samostan ali jo telesno ■Snoval zaradi prevare, bi bil počaščen, če bi drugi vitez izbral njegovo ženo za "damo srca". Vitez, ki je v slojih mislih platonsko oboževal svojo damo, je mirne duše posiljeval dekleta med bojnimi pohodi in zahteval najlepša kmečka dekleta za lastno zadovoljitev. Prav tako pa naj bi žene med moževo odsotnostjo spolno občevale tudi s služabniki; kljub odnosu, ki so ga takrat imeli do nižjih slojev. Ljubezen je bila torej eno, poroka drugo, spolni akt pa čisto nekaj tretjega. Toda zaradi te stroge ločitve se je zgodilo, da so v spolnem aktu videli le zadovoljevanje fizičnih potreb, medtem ko se je le okoli platonske ljubezni razvil bogat svet čustev in pravil. K temu je pripomogla tudi cerkev, ki je preganjala razuzdanost in poveličevala platonsko ljubezen. Kollontajeva meni, da so po 14. in 15. stoletju poroko in ljubezen začeli povezovati z nastajajočo buržoazno ideologijo. Z njo so zavrnili tudi ideal platonske ljubezni. Izvor in razvoj te nove družbe se je razlikoval od fevdalne, kar je seveda vplivalo tudi na pojmovanje ljubezni, spolnosti in drugih socialnih dejavnikov. Sicer pa je tudi ta ekonomski sistem v povezavi z novo ideologijo uporabil psihološko in socialno moč ljubezni in spolnosti v svoje interese. V buržoazni družbi družina ni več slonela na imenu rodu, temveč na kapitalu, ki ga je sama pridobila. Njen cilj je bil vzdrževanje in akumulacija tega kapitala. Pri tem naj bi sodelovali vsi člani družine, kar pa je bilo mogoče le, če sta bila mož in žena tesneje povezana. S kapitalom je bilo treba pravilno ravnati, gospodinja, ki je morala biti prava sodelavka moža, je morala varčevati. Na temelju delaje bila povezana tudi obrtniška družina srednjega veka. Podobno je delo združevalo kmečke družine na podeželju. V vseh teh primerih so bila čustva postavljena na drugo mesto. Kollontajeva meni, da se je ideal ljubezni v zakonskem življenju uveljavil, ko se je družina iz produkcijske enote spremenila tudi v konzumno. Vsekakor pa je bilo v praksi to načelo povezanosti poroke z ljubeznijo večinoma kršeno. Katera je bila pravzaprav razlika s prejšnjimi obdobji? Kollontajeva meni, da sta se poročenca v buržoazni družbi morala pretvarjati, da sta srečen in povezan par. Vsa prostost in sproščenost, ki ju je buržoazija kazala v zvezi s spolnostjo in ljubeznijo, sta bili navidezni, v resnici je ta čustva držala v strogih mejah s točno določenimi pravili. Poglejmo si nekatera. Spolni akt je bil dovoljen le v okviru poroke, zunaj nje so ga imeli za nemoralnega. Razlog vidi Kollontajeva v interesu obvladovanja kapitala - dedovali so lahko le zakonski otroci. Prav tako je bil ideal partnerja tisti, ki je imel iste interese oziroma tisti, ki je deloval le za akumulacijo kapitala v okviru družine. Seveda pa tako močnega čustva niso mogli držati znotraj strogih meja in tudi tukaj, kot v fevdalni dobi, so se kazale tudi druge poti. Dokaz so bili po mnenju Kollontajeve tudi romani, ki so jih pisali ob koncu 19. stoletja, v katerih večinoma opisujejo le strastne ljubezni in včasih celo prešuštvo. Po njenem mnenju naj bi bila vsa ta pokvarjenost razširjena tudi v resničnosti. Pri tej trditvi je treba vsekakor upoštevati Kollontajino ideološko prepričanje: v buržoazni družbi vidi večinoma le slabe plati, ki pa jih zanemarja v svojem času. Prostitucija je bila objektivno gledano vedno prisotna, sicer v manjši ali večji meri, to pa je bilo odvisno od omejitev glede spolnosti, postavljenih v različnih obdobjih in v različnih družbah. Vsekakor pa se lahko strinjamo s Kollontajevo, da ta ideal spolnosti in ljubezni ni ustrezal realnosti ne nižjih ne višjih slojev. Pri tem bi se še malo pomudila, in sicer ob primerjavi z današnjo družbo. Ideal ljubezni v zakonskem življenju je tudi danes še zelo živ. Kot primer lahko vzamemo povprečno družino v ZDA. (Možnost opazovanja sem imela med svojim potovanjem po ZDA.) Najbolj pomemben je videz, ta mora biti neoporečen, in to začenši s hišo: bela hiša, pred njo travnik; ker cvetlice lahko ovenejo - raje "gojijo" plastične. To naštevanje bi lahko še in še nadaljevala. S tem oklepajem pa sem hotela poudariti predvsem njihovo skrb za dokazovanje srečnega zakonskega življenja. Prijatelje imajo, da se z njimi družijo, vabijo jih na večerje, z njimi pa se o družinskih problemih ne pogovarjajo. To bi bil pogled v intimen svet družine -zunanja nevarnost: videz bi bil pokvarjen! (In zato ima vsak svojega psihoanalitika...) Tako lahko vidimo, da določene značilnosti, ki jih opisuje Kollontajeva v buržoazni družini, lahko najdemo še danes. V drugem delu Krilatega Erosa Kollontajeva določi mesto spolnosti in ljubezni v novi komunistični družbi. Po njenem mnenju namreč področje spolnosti in ljubezni ni stvar posameznika, temveč družbe. (Nekaj o tem je bilo povedanega že v uvodu.) Pri tem pa si Kollontajeva zastavlja različna vprašanja: Ali je sploh mogoče uskladiti interese posameznika s skupnimi? Kakšno vlogo bo spolnost imela v novi družbi? Kakšen bo nov ideal ljubezni? Preden podam njen odgovor na ta vprašanja, pa moram najprej povedati, kako si Kollontajeva predstavlja novo družbo, katere naj bi bile njene značilnosti in v čem naj bi se razlikovala od prejšnjih. Komunistična družba bo po njenem mnenju slonela predvsem na solidarnosti, solidarnost pa so po njenem skupni interesi oziroma moralna in duhovna povezanost. Ta se bo lahko uresničila s sodelovanjem različnih družbenih dejavnikov, med katerimi bosta imeli spolnost in ljubezen pomembno vlogo (in ne bosta torej le "kozarec vode"). 2 novo družbo bo izginil individualizem, izginila bo samota. V zgodovini so družbe izrabljale moč ljubezni za različne namene, proletariat jo bo izrabil predvsem za vzpostavitev vzajemnosti v družbi. Ta visoka stopnja družbenega razvoja naj bi predvidela tudi visoko razvito pojmovanje ljubezni in spolnosti. Marsikdo se bo lahko nasmehnil trditvam o “najvišji družbi” ali pa se ne bo strinjal z evolucionističnim pogledom. Upoštevati pa moramo, da je Kollontajeva svoje delo pisala v dvajsetih letih. Kar se mi zdi tu pomembno, je, da Kollontajeva upošteva spolnost kot pomemben družbeni dejavnik. Pomislimo, da so antropološke raziskave (skoraj) popolnoma zanemarjale ta vidik. Preden pa preidemo na Pomlad. Botticelli, cca. 1485- Iz zbirke ’I capolavori della pittura (Vrhunska dela v slikarstvu). Nardini Editore (Firenze), De Agostini Mailing s.r.l (Novara), 1993. njeno vizijo spolnosti in ljubezni v novi družbi, moram pojasniti, kaj Kollontajeva pojmuje pod termini spol, spolnost in ljubezen. Ljubezen, meni Kollontajeva, je kompleksno čustvo, ki posameznike združuje; fizični akt je le ena izmed komponent tega kompleksnega čustva. V različnih obdobjih so ljubezen bogatile različne duhovne in moralne vrednote. Ljubezen naj bi bila sestavljena tako iz strasti, prijateljstva, nežnosti, občutka skupnosti, občudovanja, spoštljivosti kot iz drugih občutkov ter čustev. Včasih naj bi se te vrednote oddaljile od bioloških temeljev in prišle z njimi celo v protislovje. (O tem protislovju bom pisala, ko bom opisala pogled Aleksandre Kollontaj na razmerje med ljubeznijo med spoloma in državljanskimi dolžnostmi). To čustvo pa je mogoče tudi ločiti od biološkega temelja. V tem primeru govori Kollontajeva o neosebni ljubezni do skupnosti, o duhovni ljubezni za ideal. To bi bila po njenem mnenju najvišja stopnja ljubezni. Zaradi te kompleksnosti je ljubezen postala priljubljena tema umetnikov. Tema "ljubezni med dvema" ali "ljubezenskega trikotnika" je zanimala in razburjala pisatelje različnih narodnosti. V šestdesetih letih 19. stoletja je A. Herzen v romanu Čigava krivda? skušal razumeti to mnogovrstnost čustva. Podobno Černiševski v delu Kaj narediti? Tej problematiki so se posvetili tudi skandinavski pisatelji (Ibsen, Bjornson, Heidenstam), francoski avtorji itd. To je bila tudi priljubljena tema romantikov. Byron, Goethe, George Sand so skušali razrešiti to vprašanje skozi lastno izkušnjo. Po mnenju Kollontajeve je malokdo razrešil "enigmo ljubezni", ker je večina iskala odgovor v mejah buržoazne ideologije, kjer pa ga gotovo ni mogla dobiti. (Ta družba namreč zapira spolnost v okvire zakona.) Menim, da je potrebno dodatno pojasnilo glede pojmov "ljubezen med dvema" in "ljubezenski trikotnik". Tu ne gre za fizično ljubezen, temveč predvsem za duhovno, čustveno razdvojenost. Vzemimo primer: moški občuti do neke ženske nežnost, navezanost, sočutje (torej vse bogastvo čustev in občutkov, povezanih s spolnim aktom); z drugo žensko ima skupna zanimanja, skupne težnje, vendar pa občutita tudi fizično privlačnost. (To Kollontajeva razlaga kot sočasni občutek različnih manifestacij ljubezni, ki naj bi bile krive za notranje konflikte.) Za katero žensko bi se moški torej moral odločiti? Je izbira sploh nujna? Zakaj bi se moral odločati, če doseže popolnost jaza le z obema zvezama? Prepoved tovrstnih odnosov naj bi dala predvsem buržoazna ideologija in pri tem naj bi imela pomembno mesto ideja o lastnini: tudi v ljubezni je partner postavljen kot last drugega. (Kollontajeva poudarja, da primer lahko obrnemo tudi na eno žensko, zaljubljeno v dva moška.) Prav zaradi te mnogovrstnosti v oblikah in pomenu Kollontajeva meni, da sta izraza ljubezen in spolnost preveč splošna, netočna. To zmedo opaža tudi v vsakdanji uporabi izraza, predvsem pri preprostih ljudeh. Spolnost si sploh predstavljajo z modelom, ki ga ponuja družba (na nezavednem nivoju), in povezano še z določenimi vrednotami. Zato si Kollontajeva izbere popolnoma različna izraza: krilati Eros, pod katerim pojmuje spolni akt z vsem bogastvom duhovnega sveta, in ne-krilati Eros, kjer je fizični akt samemu sebi namen. Oba Erosa slonita na fizičnem aktu, toda pri krilatem Erosu se razvije duhovnost ljudi (nežnost, občutljivost, sočutje do bljižnjega itd.) oziroma prav tista duhovnost, ki je cilj nastajajoče družbe. Pri tej razlagi poda Kollontajeva tudi svoj pogled na izvor perverzij. Z njeno razlago izvora le-te bi se težko strinjali, vendar jo bom po- dala za boljše razumevanje njenih vidikov in za boljše razumevanje obdobja, v katerem je delovala. V različnih zgodovinskih obdobjih so prevladovala različna pojmovanja ljubezni in vsak razred si je uredil moralne vrednote glede na svoje interese. (Tako je npr. buržoazija cenila zakonsko življenje kot vrednoto.) Izhajajoč iz fiziološkega instinkta in potrebe po reprodukciji je ljubezen v teku tisočletij, v povezavi z družbenim razvojem, postala vedno bolj kompleksno čustvo in je pridobivala socialne in psihološke pomene. V tem razvoju pa se je seksualni instinkt tudi deformiral. Zaradi družbeno-ekonomskih dejavnikov je naraven akt postal "nezdrava pohotnost", spolni akt je postal samemu sebi namen, z glavnim ciljem pridobivanja užitka. Tako naj bi, na primer, moški občeval z žensko ne zaradi njene privlačnosti, ampak le zaradi zadovoljitve svojega libida. Na tej podlagi naj bi se razvile razne Perverzije in na tem naj bi slonela tudi prostitucija. V nekaterih pogledih se s Kollontajevo lahko strinjamo. Tudi po Freudovi teoriji libida naj bi imeli zunanji dejavniki Pomemben delež pri nastanku nevroz in perverzij (družbene omejitve naj bi tako imele včasih povsem nasproten učinek od zaželenega). Kljub vsemu pa se mi zdi, da Aleksandra Kollontaj ta vidik spolnosti obravnava preveč površno. Izvor perverzij je poenostavila. Zdi se, da je to produkt Preteklih družb in da že v njenem času tega med delavskim slojem ni bilo več. Pri tem lahko očitamo Kollontajevi, da ne analizira realnega položaja delavk v tovarni, saj iz drugih virov lahko izvemo o primerih posilstev in splavov. To je tudi v protislovju z njenim glavnim namenom realnega družbenega preobrata. Vrnimo se h Kollontajini razlagi nove družbe in položaja krilatega Erosav nje]. Kot smo videli, ima spolnost v družbi Pomembno vlogo, predvsem pri ustvarjanju duhovnega dela (povečuje ljubezen med tovariši, solidarnost proletariata). Prav zaradi priznavanja pomena tega čustva nova družba ne bo razvila hinavske morale, kot jo je buržoazna. Področje spolnosti bo povsem naravno vključeno med dejavnosti proletariata poleg drugih dolžnosti in pravic. V novi družbi ne bo pomembno, če je ljubezen uradna, dolgotraj-na ipd. Ideologija proletariata ljubezni in spolnosti ne postavlja meja. V čem pa bi se ta prosta spolnost razlikovala od drugih neinstitucionaliziranih oblik spolnosti ter od poligamije in poliandrije? Kollontajeva meni, da gre pri mnogoženstvu in mnogomoštvu zgolj za fizični akt, za zadostitev sPolnih nagonov, pri čemer čustva niso vpletena. Prav žaradi tega naj bi bile s temi oblikami spolnosti povezane tazlične bolezni, zgodnje staranje ipd. Poleg vsega naj bi še ‘2črpale telo in opustošile dušo (in s tem zmanjšale delovno energijo človeka). Na teh oblikah spolnosti naj bi slonele ucenakosti med spoloma. Zato bo nova družba tudi preganjala vse oblike spolnosti, v katere niso vpletena čustva. Pri tem moram odpreti še en oklepaj. Menim, da bi danes vcčina ljudi težko razumela misli Kollontajeve glede delitve sP°lnosti in višjih oblik ljubezni ter predvsem glede te mnogovrstnosti, za katere zadovoljitev oz. izpopolnitev bi bila ovoljena tudi zveza treh partnerjev. Brez dvoma lahko verjamemo, da je v dvajsetih letih taka misel vzbudila neso-g asja in ogorčenja. Poudarila pa bi tudi poglede Kollon-Jeye na mnogoženstvo in mnogomoštvo, ki ju pravzaprav ^nači s perverzijami. Ti obliki spolnosti ne spadata v njeno j U tUro *n sta ji tuji. Sploh se ne potrudi za globljo analizo ^ kot pri perverzijah, temo obdela preveč površno. ■ nirtlo se h Kollontajinemu delu. Naj povzamem njene avne misli: novi ideal ljubezni bo slonel na priznavanju pravic, medsebojni podpori, medsebojnem spodbujanju itd. Za vse to pa je nujna drugačna družba, z novimi vrednotami, in ta družba bo prav komunistična. Vse oblike neenakosti bodo izginile, z njimi pa bo izginila tudi neenakost med spoloma, vse oblike odvisnosti ženske... -Eros torej ne bo več omejeval ljudi, temveč bo krojil njihovo srečo. Kakšen točno naj bi bil itn Eros, Kollontajeva sama priznava, da si ne predstavlja. Vsekakor bo nekaj popolnoma različnega od takratnega. Ta ljubezen je oddaljevala par od skupnosti, zasedla vse njune misli in interese. Novi Eros pa bo še bolj povezoval skupnost, povezoval bo različne vidike življenja, kreativnosti, odnosov med ljudmi itd. Proletariat bo priznal vso psihološko in socialno moč spolnosti in ljubezni. Vsekakor poudarja, da bodo, naj ima Eros še tako pomembno vlogo v družbi, za celotno spremembo morali sodelovati vsi družbeni dejavniki. In pri tem poudari še to, da bo ljubezen med tovariši vedno dominantna nad ljubeznijo para, ker v njej prevladuje duhovna komponenta, ki je nad fizično. Eros bo torej podrejen interesom družbe. Kollontajeva si zastavlja vprašanje, ali bo to njegova "nova ječa". Pri odgovoru ni dvoma: te bodo meje Erosa, kot ga pojmuje buržoazna družba. Kollontajeva znova poudari, da se pojmovanje spolnosti in ljubezni spreminja glede na ekonomske in kulturne spremembe. Ker ne bo več egoističnih zahtev, se bodo lahko razvili drugačni vidiki ljubezni: okrepitev medsebojnega spoštovanja in razumevanja ter potreba po izražanju ljubezni ne le s poljubi in ljubkovanjem ipd., temveč se bo nova ljubezen izražala s skupno voljo in skupnim delom. Kollontajeva sklene, da je obdobje, v katerem živi, tranzicijsko. V njem prevladujejo različna čustva ljubezni in solidarnosti. Za uveljavitev nove morale (in torej novega pojmovanja spolnosti) je potrebnega še veliko dela, predvsem glede enakosti med partnerjema, glede priznavanja medsebojnih pravic (partner ne more biti last) in glede sposobnosti razumevanja partnerja in njegovih potreb. Najprej ga treba spremeniti odnose med moškim in žensko in šele nato se bodo lahko spremenili tudi odnosi na družbeni ravni. ODMEVI NJENEGA DELA V zadnjem delu svojega besedila bi se osredotočila še na odmeve, ki so jih dela Aleksandre Kollontaj imela v takratni Sovjetski zvezi. Njena dela so spodbudila polemike in javne napade. Veliko njenih del niso več objavili in so dolgo ostala neznana (kot primer teh je v dodatku knjige članek Igorja Lina, usmerjen prav proti Krilatemu Erosu.) Najprej bom povzela njegov članek oz. kritike, naperjene proti Kollontajevi, potem pa tudi stične točke z njenimi pogledi. Tudi Lin vidi dvajseta leta kot tranzicijsko obdobje in, tako kot Kollontajeva, zagovarja nujnost javnega razpravljanja na temo spolnosti. Kot protiprimer postavi tudi lažno moralo buržoazije. Njegova glavna kritika pa je, da Kollontajeva popolnoma zanemarja realnost, govori o nekih krilatih bogovih, nerazumljivih preprostim ljudem. Lin piše, da se Eros v vsakdanjosti imenuje ljubezen in da se mladina ne sprašuje o duhovnih in moralnih razvojih pojma, temveč postavlja konkretna vprašanja glede spola in spolnosti. Na ta vprašanja je treba po njegovem mnenju prav tako odgovoriti konkretno. Kot primer navaja predavanja o spolnosti, ki so jih organizirali sindikati. Dalje trdi, da bi Kollontajeva morala predvsem analizirati in opisati sedanjost in ne filo- zofirati o prihodnosti. Lin meni, da se Kollontajeva ni spustila v realni svet, ker mladina sploh ne razmišlja tako, kot bi si ona želela. Lin meni, da spolnost nima tako pomembnega položaja v družbi, da gre zgolj za naravni akt, tako kot pri vseh živih bitjih. V nadaljevanju Lin analizira svojo družbo, pri kateri strogo loči med dvema svetovoma: na eni strani je buržoazija, na drugi proletariat. Prvi naj bi bil seveda pokvarjen in umirajoč, drugi pa zdrav in v razvoju. Kot primer tega nasprotja poda Lin opis zaljubljenega para v buržoaziji in v delavskem razredu. Začne z opisom buržoaznega. Ona in on presedita dan na univerzi ali v uradu: ves dan vzdihujeta in pišeta na listke "sladke stavke", dokler zvečer končno ne prideta na zmenek. Pogovori so prazni, v znak ljubezni si data le poljub, ker je to največ, kar jima njuna vzgoja dovoljuje: buržoazna družba dovoljuje spolno občevanje le v okviru zakona. Do sklenitve le-tega pa mora priti v cerkvi. Sledil ji bo ideal lepe bele hiše, z lepimi belimi zavesami, s kanarčki itd. Ona pa se bo kazala kot zgledna žena in sposobna gospodinja. Toda Lin opozarja, da imajo fantje pri 18. ali 20. letu starosti drugačne fiziološke zahteve, zato si zadovoljitev fizičnih nagonov poiščejo drugje, npr. pri prostitutkah. Pri teh se nalezejo različnih bolezni, katerih posledice nosijo celo življenje. Toda to za buržoazno družbo ni pomembno, ker skrbi le na zunanji lepi in čisti videz. Nato kot nasprotje opiše mladino delavskega sloja. Zaročenci tu hodijo na ples, na zabavo in verjetno imajo po tem tudi spolne odnose. Lin poudari, da v tem primeru oba pripadata istemu družbenemu sloju in da se za probleme krilatega Erosa ne zanimata, ker so njuna čustva veliko bolj preprosta. Proletarsko mladino opiše kot preprosto in zdravo: fant da pol zaslužka družini, polovico obdrži za svoje potrebe, kupi darilo punci, jo pelje v kino ali na zabavo. Med parom vlada ljubezen in spoštovanje in fantu delavskega sloja ni potrebno iskati spolnega užitka pri prostitutkah. Prav tako delavec, ko gre ven, ne bo tekal za mladimi dekleti, ker povabi s seboj svojo ženo. Primera lahko upoštevamo kot ekstremna, toda v prvem delu prikaza sem omenila povprečno ameriško družino in njeno idealno podobo življenja. Od zgoraj navedenih stereotipov niti ni tako oddaljena. Vendar me v tem članku bolj zanima Linovo pojmovanje spolnosti in ljubezni kot dopolnitev Kollontajinemu delu (za njegovo boljše razumevanje). V zadnjem delu članka opiše Lin nove ljubezenske zveze med mladimi proletarci in poletarkami ter poudarja, da so te tovariškega značaja. Hvali dekleta, češ da se vedejo tako, da ne vzbujajo pozornosti in na ta način vzpostavljajo s fanti prave tovariške odnose. Vseeno pa pride tudi do spolnih aktov, na da bi se pri tem kdo zgražal. Podnevi pač mislijo na delo in zvečer na zabavo. Lin da tudi primere znancev, ki brez problemov usklajujejo svoje politično delovanje z družino (medtem ko je Kollontajeva tu govorila o protislovju in dominaciji različnih komponent/Trosa). Lin poudarja, da so spolni odnosi nekaj naravnega, da potekajo brez pretiranih odmevov in obenem ne smejo odvzeti preveč časa delu ali političnemu delovanju. S to podobo zdrave proletarske mladine pa je v protislovju opis velikega števila splavov pri mladih delavkah v tovarnah, ki je sicer naperjen kot kritika Kollontajinemu filozofiranju. Slednje omenjam le kot dopolnilo prikaza pojmovanja spolnosti. Tako se tudi pri Linu nisem zaustavila na raznih protislovjih, ampak sem bolj upoštevala njegovo pojmovanje spolnosti - kako se njegovo pojmovanje sklada s Kollontajinim in kako s takratnimi časi. Zanimiv je njegov pogled na naravnost spolnosti, saj je okoli tega še danes veliko tabujev. Kar pa zadeva njegove kritike Kollontajeve, menim, da je šlo tu zgolj za različna zorna kota na isto področje. Vsaki problematiki, tudi področju spolnosti, se lahko približamo s konkretnim ali z bolj ali manj filozofskim pristopom. V sklepu še beseda o Kollontajinem delu Krilati Eros. Kljub vsem pomanjkljivostim in ideološki obarvanosti nam Kollontajeva prikaže področje spolnosti v zanimivi luči. Zanimiva je njena vizija bodoče spolnosti in ljubezni, nad katero bi se še danes večina zgražala. Nisem si postavljala vprašanja, ali je ta oblika spolnosti sploh možna. Antropologija spola in spolnosti je v zadnjih letih raziskovala družbe, pri katerih je bilo pojmovanje spolnosti popolnoma različno od našega. Prav tako so raziskave pokazale, kako se pojmovanje tega področja spreminja tudi v različnih zgodovinskih obdobjih. Kljub nekaterim netočnostim lahko to razberemo tudi iz zgodovinskega pregleda Kollontajeve. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo, da se pojmovanje spolnosti spreminja v naši sami družbi. To je med glavnimi nauki te knjige. Dobimo pa tudi zanimive podatke o Sovjetski zvezi v dvajsetih letih, predvsem glede tega, kako se na problematiko spolnosti odziva družba, ki se hoče razlikovati od prejšnje. Branje te knjige je izredno zanimivo, vendar menim, da bi bralec, ki bi hotel sprejemati ali odklanjati določene poglede, potreboval vsaj nekaj poznavanja antropologije spola in spolnosti. Mateja Habinc “KAJ OSTANE NA BRUCKI, KO SE SLEČE? STARA BAJTA!” (Brucovanje posavskih študentov po vzoru s sredine 60-ih let) 'Veterani Kluba posavskih študentov in Gimnazija Brežice so marca letos v Termah Čatež po vzoru prireditev, ki jih je prirejal Klub posavskih študentov, izmenjujoč se v Brežicah, Krškem ali Sevnici v 60-ih in še na začetku 70-ih let, organizirali akademski ples z brucovanjem, katerega izkupiček je namenjen šolskemu skladu Gimnazije Brežice. Pobudniki prireditve pa si tudi želijo, da bi tovrstna družabnost z brucovanjem, s katerim bi študentje iz Posavja po nekdanji proceduri v svoje vrste sprejemali vsakokratne bivše dijake, ponovno postala tradicionalna. Brucovanje je potekalo po vzorcu iz leta 1964, ko je bil -po besedah Silva Klemenčiča, večletnega organizatorja spre- 76 GLASNIK SED 37/1997, št. ^ jemov posavskih slušateljev prvih letnikov na univerzi v študentske vrste - Klub posavskih študentov na vrhuncu svoje dejavnosti. Tovrstna brucovanja so v 60-ih letih v okviru samostojnega Kluba posavskih študentov večinoma pripravljali nekdanji dijaki brežiške Gimnazije, in sicer na klubskih srečanjih, ki so jih najpogosteje prirejali v Cankarjevi sobi gostišča Sla-vija (Slavič) v Ljubljani, pa tudi v gostilni Pod lipo. Klub, ki je imel po besedah nekdanjega člana Franca Avšiča močno podporo v vseh treh posavskih občinah, je pri Slaviču, kjer “študentov niso postrani gledali, ni pa bilo tudi hudo narobe, če kdaj nisi kaj plačal,” večkrat prirejal tudi interne nastope svoje glasbene skupine Žiga žaga, po kateri je prevzel tudi istoimensko himno, ki so jo namesto pesmi Gaudeamus igitur običajno zapeli ob koncu brucovanj. Ta so bila dveh vrst. Interna oziroma klubska so bila najpogosteje v Cankarjevi sobi v gostišču na Rožniku nad Ljubljano. Na teh brucovanjih so si, po besedah Silva Klemenčiča, za sprejem “ones” (brucev) na splošno vzeli več časa, tudi dve do tri ure, in si na njihov račun dali več duška. Posavcem pa so jih v skrajšani obliki - in občasno z lokalno-aktualistično obarvano vsebino - prikazali enkrat na leto, v okviru akademskega plesa, ki so ga prirejali v Termah Čatež, v Hotelu Sremič v Krškem, Hotelu Turist v Brežicah in drugje. Vprašanja in obtožbe so se spreminjale in so jih Prilagajali glede na priložnosti, vedno pa so do prireditve ostale skrivne - nanje so se s protiudari včasih pripravili tudi bruci sami. “Uvajanje brucov je bilo vsako leto različno -nekoč smo jim za pokoro dali jesti slive; kazen pa je bila odvisna tudi od ocene žlahtnosti" ’ones’. ” Ta so po preslanih preizkusih običajno dobila tudi brucovsko diplomo. Besedila so bila aktualno kritična, po njih naj bi bili v 60-tih letih znani zlasti prekmurski študentje, ki so jih, po Klemenčičevih besedah, zaradi napadov na maršala, Titovo štafeto in izposojanja širših družbenih parol tudi preganjali, medtem ko posavska “niso bila toliko kruta. ” Tudi kritična Poanta naj bi bila vedno različna: zaradi neke reforme so nPr. bruce imenovali reformirani bruci. Nespremenjen je ostajal le okvirni scenarij prireditve z vlogami zelenega carstva (Zelenega carja in ministrov Pika ter Kontrapika), Brucmajorja in starih bajt, že potrjenih večletnih študentov, toda njihova oprema je bila lahko različna. Kot se spomni Franc Avšič, se je zeleno carstvo nekoč obleklo po študijskih smereh stroke (gradbeništva), ir» sicer je bil Zeleni car zidar, študent smeri prometa je bil oblečen v sprevodnika, študent smeri hidrogradnje pa je bil bos ribič z ribiško mrežo. Oblačila so si sicer izposojali tudi Na prizorišče s sabljo za pasom vkoraka Brucmajor in zaprosi prisotne, naj vstanejo, saj bo svoje častno mesto kmalu zasedlo zeleno carstvo. Ob glasbi in ploskanju prisotnih vstopi v dvorano Zeleni car v zelenem plašču in z zlato krono na glavi, ob njem stopata ministra Pik in Konirapik. Z debelimi svežnji papirjev pod pazduhami sedejo za mizo, Zeleni carje na sredi. Kot porotnike pri mukotrpnem opravilu presojanja krivde "ones” oziroma brucev pozove Zeleni car k sodelovanju stare bajte, ki z nikoli praznimi kozarci v rokah ob vzklikih “štempl” vedno znova potrjujejo modre ugotovitve zelenega carstva. P° gledališčih, v operi in na RTV. Organizatorji so si tudi Prizadevali, da bi bilo besedilo brucovanja vedno mešanica Posavske štajerščine in jezika iz del Janeza Svetokriškega, s katerim je po mnenju Franca Avšiča razlika med starimi bajtami in zelenimi bruci še toliko bolj poudarjena. “Trije smo, 1 smo ta jezik pisali, vsak po svoje, a nihče od nas ni slavist. Eden se mu je bolj približal, drugi manj, ampak vedno smo skušali slediti zgledu Svetokriškega, ki ltPorahlja tudi latinske izreke in jih nato prevaja. Po-°bno smo počeli mi, ki smo takšen jezik začeli upo-rabljati v 60-tih letih, nato pa smo ga z vsako prireditvijo vedno bolj pilili, ker smo videli, da moramo arhaičnost udariti tudi z govorom, če se že vračamo nazaj, v ob-0 je nekih carstev, ” je dejal Silvo Klemenčič. Brucmajor prižene na zaslišanje in obsodbo skupino brucev, ki svojo vsesplošno nevednost in “zelenstvo ” potrjujejo tudi z zelenimi čepicami na glavah. Prignani pred zeleno carstvo v mešanici posavske štajerščine in slovenščine Janeza Svetokriškega poslušajo obtožbe na svoj račun, kijih Zelenemu carju in starim bajtam naštevata Pik ter Kontrapik, vse dokler zeleno carstvo ne odloči, da nekaj teh “ones” zasliši, prepusti poroti v presojo, ali naštete obdolžitve tudi dejansko držijo, in temu primemo določi kazen. Prignani brucki zeleno carstvo zastavi vprašanje: “Kaj ostane na brucki, ko se sleče?” Odgovor -zelena čepica: poštemplano - ne drži. Ostane namreč stara bajta! Z manjšim, onemogočenim upiranjem Brucmajor začrta stojišče zaslišanja še za druge bruce, ki pa vsi slabo prestanejo svoj preizkus odgovarjanja na zastavljena vprašanja. Neizogiben posvet starih bajt: So krivi? Kakšna bo kazen? Obsodbe so soglasno spoznane za resnične in pravične, a ker so “otiesa” zanje odgovorna ne po lastni krivdi, je kazen mila in simbolična: vsakemu z mlekom napolnjena steklenička s cucljem za dojenčke in ustrezno doziranje njene vsebine! Vsi prisotni zapojejo himno Gaudeamus igitur. Vsak je dobil svojo “fiaško”, zeleno carstvo je opravilo častno dolžnost, stare bajte so pravično razsodile in “poštem-plale”, kar je bilo treba. Vse fotografije: Mateja Habinc, marec 1998. V družabnem deluje poleg srečelova in plesa mogoče tudi plačati zaprtje kogarkoli v provizoričen zapor (iz katerega pa se zaradi interne zabave skoraj nihče ne želi rešiti). Sarah Lunaček REFLEKTIRANJE KULTURNE PRAKSE: IZZIV TERENSKEGA DELA POROČILO S SIMPOZIJA V FRANKFURTU Mednarodni simpozij v čast Ini-Marii Greverus je med 30. in 31. oktobrom lani organiziral za kul- turno antropologijo in etnologijo Evrope v Frankfurtu, konceptualno pa sta ga zastavili in koordinirali Cornelia Rohe in Regina Römhild. Čeprav je pravzaprav šlo za poklon Ini-Mariji Greverus ob njeni upokojitvi, izjemno energično in živahno gospo kratkih rumeno pobarvanih las, ki je pri najboljših močeh in nikakor ni videti stara, dajal slutiti, da bo upokojitev zagotovo zgolj formalna. Simpozij je bil razdeljen na štiri sklope: Pristopi, Odnosi, Konteksti in Perspektive. Prispevki so se večinoma - posredno ali neposredno - ukvarjali z iskanjem nadaljnjih poti stroke, potem ko so se izčrpale kritike "pisanja kulture" in razne inačice dekonstruktivizma, ki so najpogosteje izhajale iz Geertzovega pojmovanja interpretativne antropologije. Kljub temu pa so nekateri opozarjali tudi na še neizrabljene smeri, ki jih je nakazal že on. Sodelujoči so v splošnem ugotavljali, da se je treba usmeriti od razkrivanja ideologije pri pisanju etnografskih poročil k reflektiranju same prakse antropologovega dela na terenu. Pri tem pa je potrebno pojem terena razširiti tudi na pisanje v domačem okolju. Še vedno ni dovolj jasno, na kakšen način je v svojem delu prisoten avtor, tako pri pisanju kot v praksi. Nekaj razprav-Ijalcev se je osredotočilo na vlogo, ki bi jo lahko imela antropologija na političnem področju, in, po drugi strani, na vpliv politične ideologije na produkcijo vednosti. Prav terenska praksa sama naj bi razkrivala še neizrabljene natančnejše vidike produkcije znanja v družbenem kontekstu. Prek refleksije antropologove prakse bi lahko zalotili ideologijo na delu. Razpravljale! so pogosto obravnavali razmerje s sogovorniki oz. pripovedovalci, saj ima to razmerje ključno vlogo pri prisotnosti na terenu. Odgovori so se vrteli od eksperimentalnega pristopa, pri katerem naj bi iskali nove načine razumevanja sogovornikov, prek poudarjanja dialoga in upoštevanja različnih "glasov", do prispevkov, ki so se osrediščili okoli določene vrste razmerja s sogovorniki (seksualnosti, razumevanja nesimpatičnih sogovornikov, prijateljstva). Predstavljeni - ali vsaj omenjeni - so bili tudi nekateri oovejši pristopi k delu na terenu in možni odgovori na odprta vprašanja reprezentacije, kot na primer raziskovanje več lokacijah, predvsem urbanih, raziskave "potujoče kulture", raziskovanje in prezentacija kot kolaž, novi načini razumevanja povezav, sinkretizem itd. Srečanje sta - po toplem in presenetljivo poznavalskem nagovoru županje - začela George E. Marcus in Ina-Ma-ria Greverus. Marcus je v svojem referatu z naslovom Poročilo o dveh iniciativah pri eksperimentih z etnografijo desetletje po kritiki "pisanja kulture" najprej ugotovil, da ie kritika "pisanja kulture" sicer vplivala na spremenjeno obravnavanje razmerja med antropologom in sogovornikom oziroma načina, kako misliti to razmerje (prek kritične refleksije, kompleksnosti "glasov" in pozicije subjekta), ven-rkrr je samo razmerje, njegova narava in način vednosti, ki j° producira, ostalo nespremenjeno. Šele v 90-tih letih postaja ob kritiki pomembno tudi spreminjanje samega proce-Sa raziskovanja. George E. Marcus je predstavil dve mož-n°sti, ki ju je preiskusil sam in s svojimi kolegi, usmerjeni Pa sta v smeri, ki ju je kritika v 80-tih letih sicer nakazala, ne pa tudi izpeljala. Prvi poskus se nanaša na sodelovanje 2 informatorji". Pri opazovanju tega procesa so se Marcus ‘n kolegi naslanjali na izkušnje plesalca in performerja Abela Hernandeza, ki se kažejo kot neke vrste "laboratorij", ernandez počne stvari, ki (si) jih antropolog ne bi (drznil), n s tem omogoča zastavitev nekaterih vprašanj, ki so pomembna za terensko delo antropologov. Svoje razume-jtanje zbranih mitov je Hernandez preverjal tako, da je med . nmi izvajal svoje performanse in jih vključeval vanje. Pri je zanimivo tudi, da se je ob tem praviloma povezal z e °m, ki ga je zanimalo isto kot njega (kot to stori tudi fopolog), potem pa sta skupaj nastopila nasproti tret- jemu (ljudem). Drugi ideal, ki izhaja iz kritik v 80-tih letih, je bil koncept "potujoče kulture". Pri tem so v ospredju med seboj povezani fragmenti in hibridnost, kar naj bi bil predmet etnografije. Iz te predstave se je razvilo razmišljanje o praksah na več lokacij ah (mu'ti-sited practices), ki je v stroki izzvalo nemalo zaskrbljenosti, saj ogroža okvire kontekstov, ki so dajali prvoten pomen tradicionalnemu terenskemu delu. Da bi bolje razumeli predmet preučevanja, se v zadnjih letih pojavlja potreba, da bi našli alternativne načine razumevanja povezav oziroma odnosov, ki jih je mogoče postopoma opisati s pomočjo različnih metafor sistemov, izmenjav in mrež. Prav drugačno razumevanje teh povezav je nadvse pomembno pri izvedbi etnografije na več lokacijah. Kako sta namreč povezani dve vzporedni raziskavi dveh kultur? Antropologi so ponavadi sledih objektu oz. dejavnosti, pri etnografiji na več lokacijah pa bi se radi izognili običajnim predstavam o stikih, temveč naj bi povezave utemeljevali s pomočjo nekakšnega virtualnega slovarja, s paralelnimi svetovi ipd. Obe omenjeni iniciativi oziroma eksperimenta se nanašata na vse bolj opazno "krizo reprezentacije", ki se je danes zavedajo tako rekoč vsi etnografi. Ina-Maria Greverus, ki že vrsto let neguje princip dialoga v antropologiji, ga je vzela za izhodišče tudi v svojem besedilu z naslovom Izvajanje kulture-. Biti pomeni biti v pogovoru (Performing Culture. To be is being spoken with). Greverusova se je kritično opredelila do debat okrog "pisanja kulture", ki jih po njenem mnenju najbolje ponazarja stavek S. Taylorja: "Biti pomeni, da se o tebi govori (To be is being spoken oj)-, svet je to, kar o njem rečemo..." Feministke so na takšne koncepcije reagirale s prezirom, je opozorila Greverusova. Vendar ima "moški princip" dragocen element: distanco. Greverusova se je zavzela za soočenje "pisanja kulture" in "izvajanja kulture"; monološki koncept naj preide v dialoškega, pri tem pa je treba terensko delo razumeti kot prostor za interaktivno performanco (izkušnje naj gredo v obtok). Pri tem ne gre za zlitje v odnosu jaz-ti, pač pa za odnos jaz-ti-ono, kjer ono ponazarja zahtevo po kritičnem reflektiranju izkušnje tako samega sebe kot drugega. V nadaljevanju se je Greverusova ukvarjala z opredelitvijo položaja antropologa v informacijski družbi. Njen odgovor na terensko delo na več lokacijah je "antropološko potovanje", ki primerja terenskega raziskovalca s "potujočimi kulturami" (blodenje kulturnih pojavov). Možnosti postmodernega antropologa uokvirja v tri tipe mobilnega človeka: potepuh (the wunderer), pohajkovalec (the flaneur) in vagabund (the tramp), vsi trije iz 19. stoletja, a iz različnih prostorov (Nemčije, Francije in ZDA). Prvi je omejen na bližnje območje, drugi je urbani tip, tretji pa je večni tujec. Antropolog v 20. stoletju je lahko katerikoli od teh tipov. Od izbire tipa je odvisna njegova raziskava. Na koncu svojega prispevka je Greverusova na podlagi svojega terenskega dela v New Age skupnosti na Itaki ponazorila prehod iz klasičnega etnografskega pristopa k dialoškemu in se vprašala o nadaljnji usodi "izvajanja kulture" pri delu za pisalno mizo in na koncu še pri bralcu. Naslednji dan nas je čakala obilica referatov - prvega je predstavil Camielo Lison Tolosana iz Madrida. Potrdil je nesporni primat terenskega dela, ki ga ne more nadomestiti nikakršna refleksija. Za antropologa, ki po njegovem pomeni stično točko kultur v človeški podobi, je fizična prisotnost v raziskovani kulturi nujna, saj le tako lahko zares pride v stik z načinom življenja in mišljenja drugih ljudi. Mreža odnosov, v kateri se znajde antropolog, mu odstira pogled v produkcijo pomenov v kulturi. Epistemološki eksternalizem oplodi aktivna udeležba. Participacija nas nenehno zavezuje, da si predstavljamo, kako bi ravnali drugi, in da si interpretiramo njihova dejanja, razloge in besede. Smo v dialogu. V skupnosti poslušamo polifonijo avtonomnih glasov in diskurzov, ki si pogosto nasprotujejo in ki niso predvidljivi. Pomemben del stika so tudi neverbalna komunikacija, odtenki glasu, podtoni, tišina in smeh. Vsemu temu se je mogoče približati le skozi dialog, ta pa je v temelju lingvističen. Šele bralec terenske monografije bo presodil, če lahko zaznava vso to raznolikost glasov in če se ob branju knjige lahko znajde v svetu tistih, ki jih je preučeval antropolog. S tem je Tolosana sklenil svoje terenu predane Osebne glasove. Bolj kritičen j e bilHermann Bausinger v prispevku z naslovom Terensko delo za pisalno mizo. Položaj, ki ga v antropologiji uživa teren, je primerjal z ustnim izročilom, ki je bilo za romantične folkloriste dokaz avtentičnosti. Bau-singer je omenil J. Stagla, ki pravi, da je terensko delo za etnologijo nakaj takšnega, kot je za muslimana romanje v Meko. Etnologi ga imajo za kakovostno znamko etnološkega empirizma. To potrjuje tudi razširitev koncepta: s terenskim delom označujejo tudi raziskovalne metode, npr. intervjuje in ankete (načrtovane za mizo in razposlane), ki strogo vzeto niso "teren". Čeprav bi tako razširjen oziroma razvodenel koncept terenskega dela lahko kritizirali, je vendarle nekaj tudi na njem. Tudi kabinetno delo je del terenskega dela - in to ne le v pripravljalni fazi, pač pa tudi v fazi ocenjevanja pridobljenega gradiva. "Teren" je torej v okviru etnološkega raziskovanja sistemska struktura. Poleg dela na terenu, ki se nujno omejuje na izolirane podatke, zajema terensko delo tudi podatke, kijih skušamo vključiti v celoto. Bausinger je svojo izpeljavo ilustriral s svojimi projekti in projekti drugih (Geertza). Žal smo njegov referat poslušali v nemškem jeziku, tako da smo bili nekateri prikrajšani za podrobnosti. Na prvi pogled v nasprotju z Ino-Mario Greverus, ki se je namesto za subjektivizacijo sebe in drugega zavzemala za objektivizacijo obojega, je nastopil Glenn Botvman kritično do vehementnega objektiviziran j a v moderni in postmoderni antropologiji ter kot alternativo ponudil radikalni empirizem. Tako klasični objektivistični kot relativistični model ohranjata razliko med nami in drugim(i) in nas postavljata v položaj "subjekta, ki ve", ki je značilen za zahodno znanost. S tem pa oba prikrivata pomemben del dogajanja na terenu, ki ga je Glenn Bowman predstavil s pomočjo dveh neklasičnih monografij. Etnograf je takrat, ko dela na terenu, v procesu akulturacije in učenja novega habitusa -podobno kot majhen otrok ali begunec, ki se uči delovati v novem okolju. Pri razlagi tega procesa se je Bowman oprl na koncept jaza (self). Jaz ni le nekaj, kar opazuje, pač pa se tudi spreminja. Jaz se konstituira v procesu identifikacije. Antropologov jaz se vzpostavlja na novo, pri čemer je drugi le še en jaz (me), s katerim se jaz identificira. Ta vidik bi morebiti lahko primerjali z dialoškim procesom Gre-verusove, vendar potrebujemo še instanco, ki bi ta proces akulturacije lahko reflektirala. Bowman ta problem rešuje z nekakšno dvojnostjo jaza (selfa). Na nekem mestu omenja, da se lahko pripovedovalci sami distancirajo od svoje pripovedi. Bowmanov predlog implicira zabrisanje meje med nami in drugimi ter dekonstrukcijo koncepta "kulture". Pri tem se je vrnil k M. Maussu in prek Freuda ter Lacana utemeljeval konstitucijo subjekta znotraj simbol- nega reda. Prav zaradi sklicevanj a na Maussa je mogoče ugotoviti, da so bili nastavki za Bowmanove izpeljave prisotni že v času, ko so terensko delo šele vzpostavljali kot temelj antropologije. Poleg "čiste" etnografije, ki skuša biti objektivna in pri kateri je avtor odsoten, se na obrobju že dolgo pojavlja še drugi, bolj romaneskni žanr avtobiografskega poročanja o terenskih iskušnjah. Na eni strani imamo verjetje v možnost nezainteresiranega poročanja, na drugi pa dvom v takšno "objektivnost", iz katerega izhajajo poskusi dopolnitve etnografskih poročil z osebnimi vidiki konstrukcije etnografije (ki jo varno spravimo izven obsega "pravih", objektivnih etnografij). Znotraj tako začrtanega okvira \eKlaus-Peter Koepling pretresel pred nedavnim izdano knjigo Ta-boo, ki je posvečena seksualnim izkušnjam na terenu. Pri branju ga je motilo predvsem to, da vsi avtorji oz. avtorice trdijo, kako so s pomočjo seksualnih izkušenj dobili boljši vpogled v preučevano kulturo, nobenemu od njih pa tega ne uspe dokazati. Vsi se sklicujejo na svojo identiteto, toda ne na socialno konstruirano identiteto, pač pa na osebno. Vedno govorijo o svojem doživljanju in ne o doživljanju drugega - svojega eksotičnega partnerja. Vprašanje je tudi, ali so prek spolnih stikov o kulturi, ki jo raziskujejo, izvedeli kaj takšnega, česar ne bi mogli izvedeti na drugačen način. Kot ni potrebno, da postaneš duhovnik, da bi razumel ritual, ni potrebno, da postaneš "drugi", da bi ga razumel. Bližino in identifikacijo je mogoče doseči tudi drugače, ne le prek telesa. Koeppingu se ne zdi toliko problematično samo seksualno dejanje, ampak pisanje o njem, saj ni jasno, kakšen je njegov smoter in komu je namenjeno. Obstaja nevarnost, da gre ponovno predvsem za tešitev evropskega voyeuriz-ma. Vsej kritiki navkljub se Koepplingu seveda zdi pomembno razpravljati o tovrstnih tabuiziranih temah. Če nič drugega, spodbujajo pomembno razmišljanje o tem, kaj je potrebno, da bi se spojila znanje o svetu drugih in znanje kot samozavedanje. Samotransformacija in samorazkri-vanje se ne odvijata le skozi pisanje (Geertz), ampak že v sami praksi sodelovanja. S pretiranim poudarjanjem pisanja lahko običajno empatijo iz prakse pokvečijo v fantaziranje. Na drugi strani pa lahko prizadevanje, da bi postali drugi, vodi v samoprevaro, češ da smo z "zlitjem teles" odstranili vse razlike, ki nas ločijo od drugih, in da lahko le na ta način dosežemo transformacijo lastne identitete. Tudi če bi nam to uspelo, bi nastopil problem, kako ponovno doseči distanco, da lahko poročamo o "drugih". Na vprašanje, kako si razlaga dejstvo, da s svojimi pričevanji v zborniku Taboo večinoma nastopajo ženske, je Koepping odgovoril, da je identiteta (zahodne) ženske verjetno povezana s tem, če je sprejeta tudi seksualno. Na Webrovo formulo: "Nipotrebno biti Cezar, da bi razumel Cezarja," se je skliceval tudi Christian Giordano, ko je opredeljeval antropološko pojmovanje razumevanja. Razumevanje v antropologiji ponavadi povezujejo z empatijo, občutenjem, dialogom med enakimi in s podobnimi lepimi rečmi. Empatija zahteva simpatijo in strinjanje, česar ni posebno težko doseči pri preučevanju benignih marginalnih skupin, kot so homoseksualci, vegetarijanci, nekadilci, ženske, reveži ipd. Kaj pa, če hočemo razumeti tudi temne plati družbe, ki so prav tako njen sestavni del, in celo elite, ki so sploh pomembne pri oblikovanju družbenih tokov? Ko se je Giordano ukvarjal s sicilijanskimi mafijskimi šefi, bolgarskimi kapitalističnimi izkoriščevalci in albanskimi ugledneži, s samimi zares, kot je rekel, nasty peoplc (zoprneži), ni mogel niti pomisiti na kakšno "predstavno simpatijo". Dialog je zamenjalo razmerje moči. Pa vendar je bilo početje opazovanih ljudi nekako racionalno. Dobro se je obnesel Webrov koncept razumevanja namesto vživetja (Verstehen namesto Einfühlung). Ta izhaja iz dejanja posameznika, pomena, ki mu ga ta pripisuje, in skupnih pomenov, predvsem pa vključuje distanco, ki nas reši pasti relativnosti. Ni namreč potrebno, da bi se z nekom moralno strinjali, če ga hočemo razumeti. Vendar je potrebno raziskovati tudi tiste, ki jih ne maramo, da bi imeli celosten pogled na družbo. Henka Driessna je presenetila lahkotnost in samoumevnost, s katero antropologi za oznako razmerj a z informatorj i Uporabljajo izraz prijatelj. Natančno je pregledal dela, ki poročajo o izkušnjah s terena, da bi ugotovil načine uporabe tega pojma. Opazil je, da ta termin predstavlja različna razmerja in se vztrajno pojavlja pri raziskavah z različnimi nameni. Driessen je za primerjavo navedel tipe prijateljstev, ki jih poznajo v Andaluziji. Razlikujejo se glede na stopnjo recipročnih dolžnosti in čustev. Driessena je v njegovem prispevku zanimala predvsem ideološka podlaga izraza prijatelj v antropoloških delih. Opazil je, da ga posebno pogosto uporabljajo ameriški antropologi, kar je pripisal njihovi egalitarni ideologiji. Plačani informatorji pa bi lahko predstavljali odsev tržne logike. Driessen je posvaril pred prevelikim zbližanjem z "informatorji", saj bi to lahko vodilo v Zavzemanje za eno stran pri morebitnih sporih. V uporabi termina se lahko skriva tudi romantična želja po tolikšnem zbližanju z "drugim", da bi mu postal prijatelj, čeprav bi isto razmerje doma verjetno ne dosegalo statusa prijateljstva. Termin prijatelj skratka predstavlja kompleksnost različnih razmerij. Podobno kot Bausinger je tudi Wolfgang Kaschuba opo-2oril na mitizacijo terenskega dela, ki za antropologa predstavlja nekakšen obred prehoda. Spraševal se je, kakšen po-uten ima teren za "kognitivno identiteto" naše vede. Ali nas Usposablja kot posebne izvedence v javnem diskurzu ali pa jo čaka usoda zrušenja mitov, kot se to danes dogaja celo v eksaktnih znanostih? Kaschuba je v svojem prispevku ugotavljal, da ne obstaja nič takšnega kot "javni antropolog". Eksotične podobe so vedno dobrodošle, toda ko npr. na televiziji želijo povprašati za mnenje o mladinski kulturi kakšnega strokovnjaka, se raje odločijo za sociologa, filo-2ofa ali pravnika. To nas ne bi niti zanimalo, če ne bi kognitivna identiteta neke znanosti nastajala kot interakcija med njeno samopodobo in njeno zunanjo sliko (Ausen-bild). Samorefleksivnost, ki jo stroka sprejema kot nekaj Pozitivnega, mediji in politika, ki zahtevajo jasnost, 2aznavajo kot nadlogo. To pa ne preprečuje, da je politika ne bi instrumentalizirala v svoje namene. Znanstveno obravnavanje vsakdanjega življenja danes, ko je že vsakdo Po svoje raziskovalec svojega vsakdana (s fotoaparatom in kamero), antropologa spreminja v sitneža, ki kvari zado-v°ljstvo naivnega pogleda na svet. Tse doslej navedeno pa seveda ne more biti resen argument proti terenskemu delu. Zaradi terenske izkušnje do-2lvljamo raziskovano okolje, ki se nam je tam zdelo nena-Vadno, ob vrnitvi domov kot "domačno tujost", medtem ko J^am domače okolje postane "tuja domačnost". Praksa razis- °vanja se torej nadaljuje ob produkciji teksta, na kar je °Pozoril tudi Bausinger. Zaradi potujitvenega učinka po-n°vno vidimo lastno kulturo v drugačni luči. Kljub vsemu Pa ni Potrebe, da bi bila terensko delo in njegova refleksija mi temelj naše vede. Potrebujemo nove raziskovalne koncepte, ki naj bodo bolj osredotočeni na socialnopolitična vprašanja. Kaschuba je ponovno pozval k "antropologiji antropologije", ki naj osvetli antropološko produkcijo vednosti kot kulturno prakso. Zavzel se je za kritično refleksijo nas samih in razkrivanje "pogojev razumevanja" našega poč :tja, nato pa za ponovno predstavitev tega "razumevanja". Naslednji referat je imela. Dunj a Rihtman-Auguštin iz Zagrebškega Inštituta za etnologijo in folkloristiko. Govorila je o razlikah med domačimi in tujimi etnologi pri interpretaciji vojne / bivši Jugoslaviji in o vplivu razmerij moči na te interpretacije. V socialistični Jugoslaviji so ameriški antropologi prihajali raziskovat v ta "Eldorado za folkloriste", kot je eden izmed njih označil Jugoslavijo. Zaradi poznavanja dežele naj bi o vojni v bivši Jugoslaviji upravičeno govorili z "antropološko avtoriteto". Vojna, ki je ogrozila golo eksistenco ljudi, pa je domače etnoantropologe silna, da so preizprašali paradigme svoje stroke. Videti je bilo, kot da je pogosto obiskovani teren razkril nepričakovane skrivnosti. Resničnost ni več ustrezala prejšnjim izkušnjam s terena in prejšnjemu življenju - domači etnologi so čutili, da morajo odstreti vidike, ki bodo omogočali razumevanje nove resničnosti. Verjetno so enako poklicanost za razlaganje novo nastale situacije občutili tudi tuji antropologi. Na podlagi primerjalnega branja dveh antropoloških publikacij postane takoj očitno, je povedala Dunja Rihtman-Auguštin, da "smo se mi (domači etnologi) ukvarjali s posledicami vojne (ljudmi, njihovimi stiskami in njihovo nacionalno zavestjo), medtem ko je njih zanimal razpad Jugoslavije (vzroki konflikta, etnični problemi, nacionalizmi)". Podrobnejša primerjava pokaže, da se "ne mi ne oni" niso mogli izogniti vplivu dejanskih razmerij moči. Oni so večinoma verjeli v integriteto Jugoslavije in so nacionalna gibanja obravnavali kot separatistična. To je bilo nekako blizu politiki ZDA na začetku konflikta. Na drugi strani se je domačim etnologom zdelo formiranje nove države nekaj naravnega - verjeli so, da bo to avtomatično prineslo demokracijo. Niso pa mogli (glede na kontrolo medijev to morda ni bilo niti mogoče) ločevati med dejstvi, ki jih je povzročila vojaška agresija, in propagando. Tuji antropologi so v Jugoslaviji preživeli del življenja; usoda domačih antropologov je veliko bolj povezana s tem prostorom. Bi bilo mogoče reči, da so bili oni opazovalci, domači antropologi (mi) pa priče na terenu? Glede na to, da sama, kot je rekla, pripada generaciji, ki je živela le pod večjim ali manjšim pritiskom totalitarnih režimov, in da je to videti tudi v njenem delu, je na koncu Dunja Rihtman-Auguštin še enkrat opozorila na nujnost nenehnega preizpraševanja vpliva razmerij (politične) moči na antropološko delo. Hans-Rudolf Wicker je sledil T. Kuhnu, ki je opozarjal, da naj bi se pri branju pomembnih mislecev osredotočali na kontradikcije, ki se pojavljajo v njihovih delih. Wicker je opozoril, da Geertz pojem prakse uporablja na dva različna načina. Kadar govori na splošno o simbolih in pomenih, se drži definicije prakse, po kateri so simboli in pomeni del refleksivne družbene dejavnosti in jih zato ni mogoče razumeti drugače kot v povezavi s to družbeno dejavnostjo. Tak pristop ne razlikuje sfere stvari in sfere idej, zato ga je Wicker poimenovalpraxis. Kjer pa se Geertz nanaša na et-nografove dejavnosti, njegovo početje zreducira na zbiranje podatkov, torej na enostranski, linearni proces razumevanja, ki mu je Wicker rekel gradiče. Menil je, daje eden od glavnih razlogov za neuspeh interpretativne šole v razumevanju hermenevtike kot practice namesto praxis. &L/V>NIK SED 37/1997, št. 4 81 Hermenevtika, zreducirana na "razumevanje" in "interpretacijo", po definiciji ne more razbiti obzidja objektivacije. Če bi se oprli na Gadamerja, bi videli, da je njegova hermenevtika praxis. Gadamer opredeljuje tri elemente herme-nevtike: razumevanje, interpretacijo in aplikacijo, ki so med seboj povezani in soodvisni. Vsako dejanje razumevanja vodi k dejanju interpretacije, to pa k aplikaciji. Enako velja v nasprotni smeri: aplikacija determinira druga dva. Tako je aplikacija temeljni vidik hermenevtične izkušnje. Ko so postmoderni antropologi razkrili, da so kolonialne ideje (torej aplikacija) bistveno vplivale na konstrukcijo objekta klasične etnografije, ki je bila sicer prepričana, da je čista znanost, bi bilo mogoče pričakovati, da bodo dekon-struktivisti naredili naslednji korak in opravili z ideološko podlago lastnega početja. Zato je sedaj potrebno hermenevtično branje dekonstruktivističnih tekstov, da bi razkrili, kakšna aplikacija je vgrajena vanje. Wicker trdi, da so vse znanosti, naj se imajo za aplikativne ali ne, izraz družbene praxis in zatorej ne le model nečesa, pač pa tudi model za nekaj. Znanstveno delo, razumljeno kot praktična vednost, zabrisuje razliko mad "čisto" in "aplikativno" znanostjo. Na koncu je Wicker analiziral tri projekte s področja aplikativne antropologije, da bi pokazal, kaj imajo vsi trije skupnega v procesu razumevanja, interpretacije in aplikacije. Ulf Hannerz je obravnaval nekaj zanimivih vidikov pred nedavnim začetega preučevanja tujih dopisnikov. Gre za prispevek k antropologiji globalizacije, saj tuji dopisniki igrajo ključno vlogo pri oblikovanju razumevanja sveta med ljudmi, za katere pišejo. Etnografija transnacionalnega poklicnega življenja je pomemben del tovrstne etnografije. Projekt je tudi primer eksperimenta pri terenskem delu na več lokacijah (multi-site field research). Navsezadnje je že Wi-ckerjev prispevek nakazal vzporednice med delom antropologov in tujih dopisnikov. Raziskava obsega intervjuje in opazovanje na več lokacijah, pregled avtobiografskega gradiva in opazovanje samih medijev, v katerih dopisniki poročajo. Takšen pristop v obliki kolaža postaja vse pomembnejši v sodobni etnografiji. Hannerz je opozoril tudi na pomen starosti in stopnje v karieri antropologa pri njegovi terenski praksi. Kolažni pristop je morda posebej privlačen za starejše antropologe, ker ga lahko uskladijo s svojimi številnimi drugimi obveznostmi. V svojem besedilu se je Hannerz osredotočil predvsem na obdobje raziskave v Jeruzalemu. Izpostavil je nekatere značilnosti dela dopisnikov (ki je tudi kolažno) in opisal razlike med dopisniki glede na dolžino bivanja in socialni angažma v kraju, iz katerega poročajo, ter glede na njihove diskusije o pomenu takšnega angažmaja, ki spominjajo na antropološke razprave o zunanjih in notranjih perspektivah in repatriaciji an- tropologije. Simpozij je s prispevkom, ki je dajal vtis futurističnega manifesta, sklenil Massinio Cannevacci. Cannevacci je pred nekaj leti skupaj s kolegi v Italiji organiziral kongres, na katerem je hotel zbrati in klasificirati čimveč možnih vizij antropologije kompleksnih družb. Tokrat nam je na primerih treh velemest (Sao Paola, Rima in Berlina) prek obravnave urbanega performansa in arhitekture skušal predočiti nujnost konfliktnega koncepta komunikacije in sinkretiz-ma kot konteksta raziskave. Etnografija urbane komunikacije oblikuje prehod med lokalnim in globalnim. Po metafori kulture kot teksta (Geertz), ki je zaznamovala razlike med tradicionalnim konceptom kulture kot celote in delnim, decentraliziranim, semiotskim konceptom kulture, se nova kritična reprezentacija osredotoča na konfliktni koncept komunikacije. Današnje stanje lahko zgostimo v dvojni tranziciji: najprej v prehodu od kulture h komunikaciji, potem pa še od mest v velemesta. Sinkretizem ne pomeni le perspektive, aplicirane na multikulturno družbo, ampak je radikalna metodologija in inovativen način reprezentacije. Polifonija je adisonančna, večglasna strategija, ki je proti vsaki novi harmonični postavitvi. Na vprašanje, kako pri multilokalnem delovanju izvede sintezo, je Cannevacci odgovoril, daje proti sintezi. Sinteza je način mišljenja. Zavzel se je za sinkretizem in za mozaično predstavitev. Zvečer se je simpozij prevesil v prijetne družabnosti z zabavo na Inštitutu za kulturno antropologijo in etnologijo Evrope, katerega del je bil tudi ritual sprejemanja diplomantov v vrste "seniorjev". Ina-Maria Greverus je stala na mizi in vsak diplomiranec je pristopil k njej, da je obesil svojo kristalno kapljo na lestenec. Sam inštitut še najbolj spominja na prijazno stanovanje. Lociran je v mirni četrti, v eni izmed vil. Spodnji prostori so namenjeni knjižnici, zgoraj so sobe, opremljene z delovnimi mizami za skupinsko delo, računalniki, knjižnimi policami in celo udobnimi fotelji. Študentje pravijo, da je njihov oddelek, ki domuje v celoti na inštitutu, izjema na frankfurtski univerzi. Tudi način dela se razlikuje od drugih. V tretjem letniku se vsak študent vključi v projektno skupino, v kateri v naslednjih dveh letih konča raziskavo. Skupina na koncu svoje rezultate objavi v skupni publikaciji. Pod okriljem inštituta pa nastajajo (in izhajajo) tudi številna druga dela. Ina-Maria Greverus skupaj z Christianom Giordanom ure-ja Anthropological Journal on European Cultures (AJEC). katere druga (zadnja) lanska in prva letošnja številka sta oziroma bosta posvečeni simpoziju, tako da se je (bo) tam mogoče podrobneje seznaniti z vsebino posameznih prispevkov. Tadeja Primožič LEPOGIAVSKI DNEVI: 1. MEDNARODNI ČIPKARSKI FESTIVAL O esti Lepoglavski dnevi so bili posvečeni lepoglavski čipki ČJin čipkarstvu ter so bili obenem tudi 1. mednarodni čipkarski festival. Želja organizatorjev je, da bi le-ta postal tradicionalen. Marsikomu je mesto Lepoglava na Hrvaškem poznano po Soglasnih političnih zaporih. Redkejši pa so tisti, ki ga poznajo tudi kot središče kulture in umetnosti, pri razvoju katerih ima nemalo zaslug pavlinski samostan, ki ga je leta 1400 ustanovil grof Herman Celjski. Tu je bila leta 1503 ustanovljena Prva javna gimnazija na Hrvaškem, leta 1656 filozofska fakulteta in kasneje prva hrvaška univerza. V Lepoglavi so zrasli številni znani slikarji, kiparji, književniki, skadatelji itd. Opozoriti na pomembno zgodovinsko vlogo ter odvreči oegativni predznak tega mesta, tako na Hrvaškem kot tudi drugod po svetu, pa je bil tudi glavni namen organizatorjev Lepoglavskih dni, katerih začetki segajo v leto 1992. V tem letu je bila prvič udejanjena ideja o obeležitvi prve omembe mesta Lepoglave 27. januarja leta 1399- S to prireditvijo naj ki vsako leto do leta 1999 obeležili ta dogodek, ki bo svoj višek doživel z praznovanjem 600-letnice mesta. Od leta 1992 so bili v ta namen organizirani simpoziji Šest stoletij kulture in umetnosti v Lepoglavi, ki so spregovorili 0 različnih zgodovinskih, umetnostno-zgodovinskih, geoloških, arheoloških in drugih temah. Sesti Lepoglavski dnevi, ki so potekali od 12. do 14. septembra 1997 pod pokroviteljstvom Ministrstva za kulturo 'o Ministrstva za turizem Republike Hrvaške ter varaždinske županije, so bili na pobudo Turistične skupnosti mesta Le-Poglave (slednja je prevzela tudi organizacijo) posvečeni lePoglavski čipki in čipkarstvu. Obenem so bili dnevi tudi 1 ■ mednarodni čipkarski festival, katerega namen je bil Medsebojno spoznavanje hrvaških čipkarskih središč, sPoznavanje preteklosti in sedanjosti hrvaškega čipkarstva ter osmislitev prihodnosti čipkarstva v tej državi. Osrednji dogodek prireditve je bil znanstveno-strokovni simpozij z naslovom Hrvaške čipke - Tradicija in bodočnost, ki ga je vodila Tihana Petrovič s Filozofske fakultete v ^agrebu. Na njem so sodelovali: Ljerka Albus (Lepoglavska ClPka in njen pomen v tradicionalni kulturi Lepoglave in okolice), Ljerka Šimunič (Kulturni in umetniški vpliv na eP°glavsko čipko), Nerina Eckhel (Od paškega tega do tpke), Vesna Zorič (Izzgodovine čipkarske šole na Pagu), cvenka Bezič - Božanič (Izdelava in uporaba čipke na varu skozi stoletja), Nada Mance (Obnovljeno čipkarstva v Sv. Mariji), Nedjeljka Oroz (Čipka in izobraževanje na Primeru Paga), Magdalena Pleško (Čipkarstvo kot iz-Venšolska dejavnost na osnovni šoli I. Kukuljevicea Sak-riškega v Ivancu) in Darinka Vazdar (Ohranjanje tradicijo izdelave čipk v Lepoglavi). Kot gosta iz Slovenije sta sode-^ovala Jurij Bavdaž (Hrvaške čipke v Evropi) in Tadeja '^žič (Klekljana čipka na Slovenskem). Referati so iz i k Cn*120rnll1 kotov skušali osvetliti posamezno tematiko ^ odo objavljeni v zborniku Lepoglavski dnevi 1997. 1 teJ Priložnosti so bile pripravljene tudi razstave lepo-^ avske čipke, paške čipke, čipke iz Svete Marije na Muri ter klekljane čipke iz Slovenije (Idrija, Žiri in Železniki). Slednje so bile na ogled v G alerij i J amnič, svoj e izdelke pa so predstavili: podjetje Čipka, podjetje Vanda Lapajne in Studio Koder, vsi trije iz Idrije, podjetje A. Primožič iz Žirov ter Turistično društvo Železniki. Razstava, za katero je razstavljalce izbral Jurij Bavdaž, upokojeni ravnatelj Mestnega Muzeja Idrija, je prikazala nekatere vrste klekljanih čipk, ki so pri nas trenutno na tržišču. Obiskovalci razstave so imeli tudi možnost ogleda izdelave klekljanih čipk, za katerega sta poskrbeli klekljarici Turističnega društva Železniki Helena Kramer in Minka Primožič. Nedvomno izredno zanimiva pa je bila okrogla miza z naslovom Možnosti razvoja čipkarstva, katere moderator je bil Eduard Kušen z Inštituta za turizem iz Zagreba. Sodelujoči, predstavniki iz vseh čipkarskih središč na Hrvaškem, so spregovorili o naslednjih temah: Možnosti razvoja čipkarstva in turistična valorizacija, Čipka in izobraževanje, Čipka in dodatni zaslužek, Čipka kot sporočilo o identiteti, Čipka in promocija turistične destinacije in Čipka kot motiv in doživetje. Predstavnika Slovenije Jurij Bavdaž in Tadeja Primožič sta s svojega zornega kota skušala osvetliti obravnavane teme. Razprava je opozorila na številna nerešena vprašanja, s katerimi smo se na Slovenskem srečali že v preteklih desetletjih ali na začetku 90. let (npr. sistem izobraževanja, način in kraj prodaje, ustrezna embalaža itd.), ter na vprašanja, s katerimi se srečujemo tudi še danes (npr. kvazitrgovci, prodaja (naj)enostavnejše čipke, vzgoja kupcev itd.). Dana je bila tudi pobuda za ustanovitev združenja hrvaških čipkaric, ki naj bi se včlanilo v mednarodno organizacijo za klekljano in šivano čipko OIDFA (Organisation de la Dentelle au Fuseau et a VAiguille). Ustanovil naj bi ga iniciativni odbor, v katerem so predstavniki iz vseh hrvaških čipkarskih središč. Ena izmed prvih nalog združenja naj bi bilo posredovanje na ustreznih institucijah za zmanjšanje obdavčitve ročno izdelanih čipk, ki se sedaj giblje okoli 60 odstotkov. Vendar pa kljub dejstvu, da se na Hrvaškem šele danes lotevajo vprašanj, s katerimi smo se na Slovenskem srečali že pred leti ali celo desetletji, z grenkim priokusom, a mirne vesti lahko trdim, da v nečem bistvenem zaostajamo. Hrvatje se teh vprašanj lotevajo s pomočjo stroke, pri nas pa je le-ta v množici takšnih in drugačnih interesov še vedno prevečkrat zapostavljena! Lepoglavski dnevi '97 sodelujočim ne bodo ostali v spominu zgolj po strokovnih prizadevanjih in množici spremljajočih dejavnosti (ogledu Rangerove lepoglavske poti (ogled baročnih cerkva Gorica, Lepoglavska Purga, Kamenica in Višnjica), pestri kulinarični ponudbi področij Ivanca, Josipovca, Kamenice, Višnjice, Voče in Lepoglave ter prikazu starih obrti (lončarstvo, pletarstvo, kovaštvo itd.)), temveč tudi po izredni gostoljubnosti in prisrčnosti domačinov. Herta Maurer-Lausegger DIEX. SONNENDORF AUF DER SAUALPE. VON DER MITTELALTERLISCHEN KIRCHENBURG ZUR MODERNEN TOURISMUSGEMEINDE. Ur. Robert Wlattnig. Celovec, Johannes Heyn, 544 str. Vaška monografija,1 ki jo uredil Robert Wlattnig, je nastala leta 1995 ob 1110-letnici sončnih Djekš na avstrijskem Koroškem. el nemus in monte diehshe," piše v listini iz Krke, v kateri je prvič omenjen kraj Djekše leta 895. Knjigo, ki je opremljena s številnimi ilustracijami (fotografije, načrti, karte, skice in faksimilirani posnetki), je sooblikovalo mnogo avtorjev. Delo je torej dokaj heterogeno. Prispevke lahko razvrstimo v znanstvene razprave vidnih avtorjev različnih strok in poljudnoznanstvene prispevke ter poročila djeških domačinov in piscev iz okolice. Posebnost knjige z roba nemško-slovenske jezikovne meje je, da je v njej mogoče prebrati pet prispevkov in povzetek enega članka tudi v slovenskem jeziku. Knjigo uvajajo notni zapis glasbene kompozicije, ki je posvečena Djekšam ob 1100-letnici, časovna preglednica najpomembnejših dogodkov v občini in kratka spremna beseda dješkega občinskega sveta. Nato sledijo članki, v katerih so predstavljeni naslednji tematski sklopi: zgodovina Djekš in okolice, zgodovina far v dješki občini, hišna imena, razvoj občine in prebivalstva, jezikovno stanje in značilnosti nemškega in slovenskega govora, politična usmeritev, sakralna in ruralna arhitektura, duhovna in materialna kultura z najrazličnejših področij, šolstvo, socialno življenje, krajevna društva, naravoslovne posebnosti in drugo. Od številnih zanimivosti knjige se nam zdi smiselno izpostaviti nekaj značilnih podatkov. Občina Djekše je kraj na skrajni slovensko-nemški jezikovni meji in sestoji iz 5 vasi. V demografski strukturi prebivalstva dješke občine se v vseh segmentih kaže dramatično upadanje. Djekše izpričujejo značilnosti agrarne občine v obrobni legi: nadpovprečno upada število rojstev, odseljevanje je močno. Leta 1890 je občina štela še 2077 občanov, leta 1995 pa je tu živelo le še 958 prebivalcev. Tudi jezikovna podoba Djekš se je v našem stoletju močno spremenila. Statistika iz leta 1880 izpričuje še 96 % ali 1702 slovensko govorečih in le 4 % ali 75 nemško govorečih prebivalcev, statistika iz leta 1991 pa izkazuje 85,9 % nemško govorečih, slovenščino priznava kot občevalni jezik le še 11,2 %, za rubriko ’windisch’ pa se je odločilo 2,9 % prebivalcev. K sociolingvistično zanimivim pojavom na Djekšah sodijo tudi hišna imena. Med imeni, ki jih je mogoče jezikoslovno bolj ali manj zanesljivo opredeliti, jih je 74 % slovenskega in več kot 20 % nemškega izvora, 3-4 % oblik pa je mešanih slovensko-nemških. Zgodovinskim temam, sakralni in ruralni arhitekturi je v knjigi odmerjenega precej prostora. Podrobno so dokumentirane cerkvene stavbe in tabori, znamenja in križi, stare oblike kmečkih domačij in drugih arhitekturnih objektov, med njimi tudi takšnih, ki jih danes ni več. Na Djekšah - na južnem pobočju Svinške planine - najdemo neizmeren zaklad starih ljudskih pesmi v nemškem in slovenskem jeziku. Prej so tu prepevali v glavnem slovenske ljudske pesmi. V vaseh pa je živa tudi še stara obrt. Medtem ko so kmetje v gorski samoti včasih sami izdelovali vse, kar so potrebovali na kmetiji, delo dandanes opravljajo le še skodlarji. Knjiga ima še vrsto kulturoloških zanimivosti, ki jih na tem mestu ni mogoče prikazati. Monografija uporabnika seznanja s krajem in njegovo bližnjo okolico, z zgodovino, z materialno in duhovno kulturo ter s socialno podobo dješkega prebivalstva v preteklosti in sedanjosti. Kljub pozitivni oceni knjige naj ob koncu opozorimo še na nekatere neljube pomanjkljivosti. Pogrešamo urednikovo spremno besedo z uredniškimi pripombami, ki bi morda razčistile marsikakšno odprto vprašanje. Ni navedeno, kakšen je bil pristop pri uredniških posegih v posamezne prispevke. Pogrešamo doslednost v sistematizaciji vsebine. Kazalo (str. 541-544) navaja vsebinsko preglednico s podnaslovi Zgodemma, Umetnost in kultura, Šolstvo in izobrazba, Etnologija, Društveno življenje, Naravoslovje. Teh naslovov v knjigi ni zaslediti. Gesla, ki so natisnjena na platnicah knjige, bi vsebinski zasnovi knjige nedvomno bolj ustrezala. Po logični naravnanosti bi bilo mogoče marsikateri prispevek uvrstiti na primernejše mesto. Nekaterih podatkov, ki zadevajo slovensko vprašanje, vsebinska preglednica ne izkazuje; v knjigi jih je treba posebej poiskati (gl. primer Die Slowenische Sparkasse, str. 469). Marsikomu bi bil° olajšano iskanje podatkov, če bi bila vsebina knjige urejena na znanstveno-strokovni del in dodatek s poljudnimi prispevki, v katerih viri največkrat niso navedeni in je tako njihova reprezentativnost manjša. 1 Več podatkov iz dješke monografije vsebuje članek Herte Mauner-Lausegger, Gerharda Kresitschniga inElfriede Verhounig: Ob 1100-let- niči sončnih Djekš na avstrijskem Koroškem. Strnjena vaška kronika. V: Traditiones. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje SAZÜ-Let. 25. Ljubljana 1996, str. 273-295. Barbara Stcrbenc Svetina_________________________ JOŽE HUDALES, OD ZIBELI DO GROBA. Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije (Borec 49/553-554), Kulturni center Ivana Napotnika. Ljubljana in Velenje 1997, 206 str., il. (Vj#- atične knjige so vir, ki ga pri svojem delu uporabljajo -1-* Aštevilni raziskovalci. Jože Hudales jih je kot svoj temeljni vir obdelal računalniško in prišel do zanimivih sklepov. Ker je tak način obravnavanja matičnih knjig pri nas sila redek oz. ni bil v praksi, je Josef Ehmer Hudalesovo delo v predgovoru označil kot pionirsko. V začetnem, uvodnem delu avtor popiše vire, literaturo in metode svojega dela. Glavni vir so bile matične knjige župnije sv. Martina v Velenju, in sicer za obdobje 1784 do 1900, mr dva zapisnika duš (Libri status animarum) za obdobje 1867-1875 in 1895-1900 iste župnije. Za primerjavo podatkov je uporabil tudi vsa štetja prebivalstva v 19. stoletju in se nekaj druge literature. l am dobljene podatke je analiziral s pomočjo računalniške obdelave (s programom Quattro). S tako obdelavo je dobil številčne rezultate (povprečja itd.), ki jih je prikazal s mbelami in grafi. Upošteval je tudi razne izjeme in neobičajnosti, ki so se pojavljale v gradivu. Pri svojem delu se je naslonil na domačo in tujo strokovno literaturo. Svoje delo je označil kot "poskus raziskave s področja historične etnologije". Historično etnologijo pojmuje kot "tisti del etnološke vede, ki naj bi zajel predmetni obseg etnologije (način življenja vseh plasti prebivalstva) v dstih časovnih obdobjih, ki jih z metodo intervjuja oz. terenskega dela ni mogoče več obdelati in zajeti, saj so pro-tagonisti takega načina življenja že zdavnaj pokojni". Pri tem Se je tudi vprašal, v čem se tako poimenovana etnologija mzlikuje od zgodovine. Ugotavlja, da je danes na to vprašanje težko odgovoriti in se zdi tudi nesmiselno. Pomembno je predvsem, da je raziskava "pošteno in dobro opravljena", metode in tehnike pa je potrebno prilagoditi razisko-valni tematiki, torej poseči tudi po znanjih, ki so jih razvile druge znanosti (interdisciplinarnost). 7 delu knjige z naslovom Šaleška dolina in župnija Ve-enie je avtor orisal "demografski, gospodarski, socialni in Politični razvoj župnije sv. Martina/.../ in Šaleške doline v stoletju." Magija števil - od zibeli do groba pa je naslov tretjega, °srednjega dela knjige, v katerem govori o načinu življenja Prebivalcev Velenja in Šaleške doline na svojevrsten način s Pomočjo številk. Sledi življenjskemu ciklusu, od rojstva Prek porok in smrti. V zadnjem, četrtem delu knjige obravnava avtor še družine, imena in priimke itd. (O druži-nC!^>’ imenih, priimkih in še čem). ovorojence so nosili h krstu že dan ali dva po rojstvu. /rok je bil starodaven in močno zakoreninjen strah pred ovorojenčkovo prirojeno 'popačenostjo’vprepričanju, da vsak novorojen otrok divjak, ker po izvirnem grehu so u luda nagnjenja prirojena’, vse dokler ga krstni obred počisti". O tem, o babicah, številu rojenih, o dečkih in deklicah, o tem, kdaj je veljalo "vino pij pa babe pust" in o mrtvorojenih govori v prvem podpoglavju. Podpoglavje o porokah govori o tem, v kateri starosti so se poročali moški in v kateri ženske, kdaj je čas za poroke, govori o številu porok, pa tudi o vdovah in vdovcih. Na koncu ugotavlja: "V vsakem primeru pomeni visok delež žena, ki so starejše od moža, določeno samostojnost žensk in pa verjetnost, da gre v večji meri za zakon, ki se bolj nagiba k partnerstvu kot pa k slepi pokorščini in neomejeni avtoriteti družinskega poglavarja." Kar mati rodi, vse se v prah spremeni... je naslov tretjega podpoglavja, ki govori o številu umrlih, o tem, ali so prej umirale ženske ali moški, v katerih mesecih je bila umrljivost največja, o umrljivosti otrok, kolikšno starost so dosegli moški in kolikšno ženske itd. "V pomanjkanju dobrih virov, ki bi nam dali resnično sliko bogastva in/ali revščine trških prebivalcev, pa lahko sklepamo, da je bila vzrok številnim primerom smrti med najmlajšimi tržani vendarle skromna materialna baza večine tržanov, predvsem pa precej večje povprečno število otrok v trških družinah kot v kmečki okolici" - ugotavlja tako kot v drugih podpoglavjih razlike med trgom Velenjem in kmečko okolico. Vse podatke, ki jih je Hudales dobil za obravnavano obdobje in prostor, primerja s slovenskimi in evropskimi podatki za isto obdobje. Tako Hudalesova raziskava ni samo nizanje dolgočasnih številk in statistik, ampak je polna zanimivih ugotovitev in primerjav. Knjiga Od zibeli do groba je zato kot nekakšna zbirka podatkov, med seboj primer- janih na najrazličnejše načine, iz katerih je avtor uspel do-biti zanimivo zgodbo o rojstvih, porokah in smrti v Velenju in Šaleški dolini v 19- stoletju. Diagrami in tabele spremljajo in dopolnjujejo besedilo (za tiste, ki jim že sami povedo kaj več, jih je nekaj dodanih še v dodatku). Cisto na koncu sledi še obširen povzetek. Marjeta Tekavec_____________________ CURT SACHS, SVETOVNA ZGODOVINA PLESA. Prevedla Mojca Vogelnik. Znanstveno in publicistično središče (zbirka Sophia 1/97). Ljubljana 1997. ISBN: 961-6014-88-9 * I teoretična dela s področja plesa so v Sloveniji redke A ptice in vse napovedane težko pričakovane. Jeseni leta 1997 smo z veseljem sprejeli prvo slovensko izdajo še danes aktualnega dela, napisanega v zgodnjih tridesetih letih tega stoletja, eno temeljnih knjig s plesnega področja: Svetovno zgodovino plesa nemškega etnomuzikologa Curta Sachsa. Curt Sachs je bil rojen leta 1881 v Berlinu v Nemčiji, kjer je leta 1904 tudi doktoriral. Od leta 1919 je sprva poučeval na Berlinski univerzi, nato v New Torku, do svoje smrti leta 1959 pa kot častni profesor na Kolumbijski univerzi. Leta 1930 ga je egiptovska vlada imenovala za svetovalca za ohranjanje in razvrščanje vzhodnih glasbil. Bil je član ameriškega združenja muzikologov in njegov predsednik od leta 1948 do 1950. Njegova bibliografija je leta 1957 štela čez dvesto samostojnih enot. Sachs je eden vodilnih glasbenih zgodovinarjev prve polovice 20. stoletja, ki pa se ni omejil le na etnomuzikologijo, pač pa tudi na področje razvrščanja glasbil in plesne zgodovine. V predgovoru k nemški izdaji knjige Svetovna zgodovina plesa iz leta 1933 med drugim piše: “Toliko bolj jasno pa mi je, daje bilo zame kot glasbenega zgodovinarja nujno, da sem se obrnil k plesu, če nisem hotel glasbene umetnosti samovoljno izločiti iz živega umetnostnega organizma. Ples je najbližji koreninam vsake umetnosti; brez plesa bi mogoče ostala mnoga globlja vprašanja glasbene zgodovine brez odgovora. /.../ Mogoče je ples preveč mnogostranski. Dotika se zgodovine jezikov in sega nadalje v področje fiziologije in psihologije, vere, narodopisja in narodoslovja, glasbe in likovne umetnosti, sociologije in gospodarske zgodovine...” Svetovna zgodovina plesa je bila prvič izdana leta 1933 v Berlinu, kmalu nato pa prevedena v številne svetovne jezike. Knjiga je tematsko razdeljena na dva dela: sistematični ter zgodovinski. Prvi razčlenjuje različne tipe plesov in se pri tem največ časa zadrži pri neevropskih, pogosto prvinskih kulturah. Pri tej razčlenitvi najprej prikaže vrste gibanj, kamor štejemo npr. krčevite, odprte ter njim nasprotne zaprte plese. Drugo poglavje opisuje teme (vsebine) ali vrste plesov. Tu izvemo, da lahko razločimo pri npr. zdravilskih, rodnostnih, posvetitvenih, poročnih, pogrebnih, bojnih in drugih plesih na eni strani posnemovalne (upodo-bitvene), na drugi pa abstraktne (nefigurativne) elemente, tako kot tudi prepletanje in stopnjevanje obeh zvrsti. V tretjem poglavju z naslovom Oblika avtor pove nekaj o solističnih ter parnih plesih, več časa pa se pomudi pri skupinskih plesih. Pri teh razločujemo cel spekter različnih koreografskih elementov, kot so krog, kačasto vijuganje, menjavanje mest, četvorka, most, verižno prepletanje... V razdelku z naslovom Spoli Sachs opozori na totemistično-eksogamno-matriarhalne družbe, v katerih so moški plesi tako močno last moških, da jim ženske ne smejo niti prisostvovati. Prav tako pa imajo tudi ženske določene plese, iz katerih je drugi spol izključen. Tako je v temeljnih kulturah, mešani ples pa je že domena visoko razvite monoteistične družbe. Sistematični del se konča s poglavjem o glasbi, v katerem najprej izvemo nekaj o naravnih zvokih, nato o ritmični spremljavi plesa, obširno pa je pred- -j tavljena melodija v odnosu do plesa. K lažjemu razume-napisanega pripomore tudi 31 kratkih glasbenih 'f^erov. ljudje so verjetno od svojih živalskih prednikov podeli veselo rajanje okoli središčnega predmeta.” Ta ^hsova domneva o začetkih človekovega plesa uvede - zgodovinski del knjige. Na kratko nam predstavi pro-'tske temeljne kulture, ki poznajo solistični in skupinski *ni ples, lahko pa razločujemo tudi med abstraktnim Jlgr ‘tr s°rn z značilnim kroženjem okoli človeka ali predmeta ) Posnemovalnim plesom z živalskimi plesi. V neolitiku je ^en velik napredek v intelektualnem razvoju človeka, ki ’ 'Počno vplival tudi na ples. Zanimiva je npr. sprememba r|sa koče iz kroga v četverokotnik ter s tem nova plesna llca - ena ali celo dve vrsti nasproti si stoječih plesalcev. P^tankom družbene delitve na gospodarje in služabnike n 'l omogočen prehod obrednih in družabnih v poklicne S^dališko-odrske plese. Od razvoja egipčanskega plesa )q ‘" kostnimi igrami, “uvozom” plesalcev iz dežel, znanih Plesu, navdušenjem nad plesom pritlikavcev ter sve-'P iger boga Ozirisa nas avtor popelje še skozi čudovito v etoost plesa rok v Indiji ter visoko umetnost simbo->h kretenj na Japonskem. V poglavju o plesu v Evropi g(?r Oajprej predstavi antično Grčijo, znano po plesno zelo Njenem ljudstvu, nato pa še antični Rim z njegovo ne r P° bogato plesno zgodovino. Po sprehodu skozi tQj jeveško trubadursko obdobje pridemo do petnajstega a etia> polnega pomembnih novosti, kot so npr. prvo £. ls°vanje plesnih korakov, nastanek poklica plesnega ePa, rojstvo plesne teorije itd. Sledi še cel niz opisov g s°v, Značilnih za zgodnjo renesanso, obdobje galiarde v ‘P Prvi polovici 17. stoletja, obdobje menueta ter valčka, vse do tanga v dvajsetem stoletju. Temu je avtor d o dr' še opise spremljajoče glasbe. Poleg teh dveh že predstavljenih osrednjih delov vsebuje knjiga še prevod Sachsovega predgovora k nemški izdaji iz leta 1933, na koncu opombe, literaturo ter slikovne priloge. Čeprav je original Sachsove Svetovne zgodovine plesa pisan v nemškem jeziku, je slovenska izdaja prevedena po ponatisu ameriške izdaje (WorldHistory oj theDance, New York 1937) iz leta 1963. Prevajalka je Mojca Vogelnik (prispevala je tudi krajši uvod), sicer diplomirana arhitektka, magistra filozofske estetike in doktorantka pedagoških znanosti, samostojna kulturna delavka in raziskovalka ter predavateljica. Vogelnikova je avtorica, soavtorica in prevajalka več del s plesnega in likovnega področja. Prevod takšnega dela je gotovo zelo zahtevno delo in Mojca Vogelnik se je v večini primerov dobro približala duhu slovenskega jezika (npr. Čisti krčeviti plesi, Figurativni plesi...) in ustrezno poslovenila mnoge zapletene strokovne izraze. Morda bi bilo Sachsov termin Chorreigen primerneje kot koralni plesi prevajati z izrazi skupinski, zborovski plesi ali celo z raji. Rajati pomeni za ljudi predvsem plesati skupinsko, čeprav uporabljamo ta izraz tudi za parni ples. Zmotil me je tudi termin primitiven, primitivno ljudstvo, ki nosi predznak nečesa slabšalnega, nizkega, omejenega, zato sodobna etnologija namesto tega izraza takšno ljudstvo označuje raje kot prvinsko, prvotno ali naravno (Sachs: Naturvölker). Kljub tem pripombam knjigo toplo priporočam etnologom ter študentom etnologije, ker razjasnjuje mnoga vprašanja o razvoju plesa, zaradi poljudnega načina pisanja pa je knjiga primerna tudi za najširši krog bralcev, ki se zanimajo za plesno umetnost. ,^®SED3^/i997/ št. 4 Rajko Muršič MAJA GODINA GOLIJA, PREHRANA V MARIBORU V DVAJSETIH IN TRIDESETIH LETIH 20. STOLETJA. Založba Obzorja. Maribor 1996, 178 str., il. ISBN 86-3770820-X Razlog, da se etnologi in etnologinje raje lotevajo raziskav na podeželju kot v mestih, brez dvoma tiči tudi v epistemoloških ovirah etnografskega dela. Medtem ko je terensko delo v vaškem okolju dokaj obvladljivo početje, ki mu je lahko kos posamezen raziskovalec oz. raziskovalka v razumnem času, je raziskovanje mestnega okolja oz. območja, ki daleč presega možnosti neposrednega terenskega dela posameznika, zelo pogumno dejanje. Ne gre le za to, da se mesto kaže kot celota, pri kateri bi lahko izpostavljanje katerega od njegovih delov vodilo v povsem napačno predstavo o celoti, temveč tudi za to, daje način funkcioniranja urbanega prostora - skupaj z značilno naraščajočo anonimnostjo njegovih posameznih prebivalcev in prebivalk -povsem specifičen. Zato so raziskave posameznih vidikov življenja v Mariboru v obdobju med obema vojnama, ki jih Maja Godina Golija opravlja že od študentskih časov naprej, zelo pogumno početje. Ali si lahko predstavljamo vse pasti, ki spremljajo preučevanje prehrane v mestu, ki ima na začetku obdobja, ki zanima avtorico, kakšnih 20.000 prebivalcev, na koncu pa skoraj dvakrat toliko? Če pa pri tem upoštevamo še zgodovinske, družbene in ekonomske specifike posameznih plasti mestnega prebivalstva, takoj postane jasno, da s kakšnim iskanjem skupnega imenovalca ne moremo priti daleč. Skorajda edina možnost, ki ostane, je pedantno zbiranje informacij, tako na terenu kot v arhivih in v takratnem tisku. Neskončna naloga! Če se omejim le na tisti del prebivalstva, ki v arhivih in časopisju ter memoaristiki ni pustil veliko sledov o svoji vsakdanji prehrani, to je mestni proletariat in najnižji sloj, potem postane jasno, da se pri takšni raziskavi pojavi ključno vprašanje reprezentacije, ki je obenem tudi eden od najpomembnejših problemov sodobne antropologije oz. etnologije. Problem je namreč v tem, kdo in v kolikšni meri lahko pri ustnih pričevanjih zastopa celotno družbeno skupino in kolikšen delež ima pri tej reprezentaciji avtor s svojim selekcioniranjem gradiva. Maja Godina Golija se tem vprašanjem v celoti izogne in jih prepusti bralcu - sicer se svojega dela bržkone sploh ne bi lotila. Zato pa se nasloni "predvsem na teoretična izhodišča historično-etnoloških raziskav kulturnih prostorov" (22) in se v okviru tega pristopa zgleduje po tistih modelih raziskovanja prehrane, ki izhajajo iz temeljne enote raziskave prehrane, jedilnega obroka (Günter Wiegelman in Ulrich Tolksdorf). Na drugi strani imajo po mnenju avtorice Levi-Straussove strukturalne analize "omejeno uporabno vrednost", kajti: "V kompleksnih družbah je prehrana odvisna predvsem od njihovih zgodovinskih sprememb, veliko vlogo imajo npr. cene posameznih živil in mediji, ki z reklamami, modo1' uveljavljanjem ter predstavljanjem posameznih vz0[, prehrane nekaterih družbenih skupin vplivajo na izob* vanje okusa in nas tako povežejo z drugimi kulturam In če bralec potem pričakuje, da bo kasneje našel raz° s predstavitvijo reklam, mode in posameznih vzorcev P hrane družbenih skupin ter povezav teh vzorcev in z drugimi kulturami, je na koncu razočaran, saj p° . zanimivem teoretskem in kontekstualnem uvodu sled* ali manj podrobno predstavljanje jedilnikov, jedi in n»c ter okoliščin njihove konzumacije. Toda zbrano gradivo nikakor ni brez vrednosti. Avtof’ uspelo zbrati in prikazati bistvene poteze meščanske^ hrane in - vsaj v grobih potezah - prehrane v mestnem ^ lju tako v javnih kot zasebnih protorih, manj pa so pri nj , prikazih razvidne poklicne, socialne, kulturne (gle j. poreklo prebivalstva) in druge razlike. Čeprav ob 0P ■ari'1 v *z»V >' iSt> vanju jedilnih obrokov in posameznih jedi avtorica p; jih ne bi opisovala kar vsevprek, ampak se trudi upo; . družbeno razslojenost v mestu in druge dejavnike, k' vajo na prehranjevanje mestnega prebivalstva, "nekaterih starostnih in socialnih skupin" kljub vsemu posebej nameni le slabi dve strani knjige, ki kar nekako štrlita iz siceršnje sistematike! Prav zaradi sistematike, ki sledi obrokom in posameznim jedem, se pravzaprav vseskozi izgublja nosilec" in "uporabnik" prehrane. To je tudi razlog, da na primer pri opisovanju jedi ob praznikih življenjskega ciklusa naletimo na pravo zmedo (ne najdemo namreč niti birme niti sedmine), v kateri se opisovanje jedi ob svatbah začne takole: "Svatbe so bile v večini mariborskih družin pred drugo svetovno vojno na nevestinem ali ženinovem domu" (95), na naslednji strani pa izvemo, da so "premožni Mariborčani" pripravljali svatbe za svoje otroke v gostinskih lokalih. V tem razdelku mimogrede izvemo tudi, da so Mariboru tistega časa dali svojevrsten pečat priseljeni Primorci in Cehi - posebnega razdelka o teh specifikah mesta (skupaj s priseljevanjem s podeželja ter odseljevanjem nemško govorečih družin) ne najdemo. Toda če je bil namen avtorice prikazati življenje in kulturo Mariborčanov (7) v obravnavanem obdobju na podlagi analize segmenta materialne kulture, nas prav šokira spoznanje, da ni posebej prikazala sprememb v tehnični opremelje-nosti kuhinj, ki so se prav v obravnavanem obdobju začele radikalno spreminjati. Avtorica sledi logiki prikazovanja, kaj so jedli, kako so jedli, ob kakšnih priložnostih so jedli in kje ter kako so jedli, kako so pridobivali in kako so znanje kuhe Prenašali naprej. Pri tem nas posebej razveseli z izjemno zanimivim poglavjem o uživanju hrane zunaj doma, v katerem se še najbolj približa specifično urbanemu načinu življenja. Jasno je, da se je v delu, ki je v bistvu za objavo prirejena istoimenska disertacija, Maja Godina Golija svoje naloge lotila sistematično in potrpežljivo, zato je njeno empirično (predsem arhivsko) delo vredno vsega občudovanja. Toda - vedno ostane kakšen toda. V času, ko na angleškem govornem področju izhaja ogromno (v prvi vrsti) socioloških del s temo prehrane, v katerih se srečujeta dve temeljni tematizaciji sodobnega družboslovja in humanistike, človekovo telo in analiza "diskurzov", bi pričujoče delo lahko zapolnilo podedovano vrzel med dogajanjem v svetu in domačimi raziskovalnimi dosežki. Toda najmlajše teoretske reference dela Maje Godina Golija segajo v pozna osemdeseta leta (z nekaj izjemami z nemškega jezikovnega območja). Med njimi pa pogrešam predvsem temeljno delo enega od vodilnih sodobnih družboslovcev, antropologa in sociologa Pierra Bourdieuja, katerega izčrpna raziskava povezave med ustrojem družbe in okusom (v najširšem pomenu besede) je v angleškem prevodu (Distinction: A Social Critique of the Judgement of Taste) izšla že leta 1984. Tu bi avtorica lahko našla tudi drugačen odgovor na opažanje o Levi-Straussovi "manj uspešni" povezavi posameznih tehnik priprave hrane s "socialno naravo družb" (Godina Golija, 19; ali je "socialna narava družb" namerni evfemizem ali lapsus?). Hajko Muršič med predniki, predhodniki, bližnjiki in SORODNIKI NA Ravniku. STROKOVNA ODPRAVA V KENIJO, 1996. Uredil Iztok Saksida. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - projekt SVOD. Ljubljana 1997, 211 str. ISBN 961-6200-59-3 Sele ko držimo v rokah knjižico z besedili vandrovcev po eniji, se zavemo, da na Slovenskem pravzaprav sploh ne ^ernoremo afrikanistike. Črni kontinent je ostal tudi bela n Saf slovenske etnologije, saj stroke - če odštejemo nekaj arijev" v organizaciji bivšega ravnatelja Slovenskega et-nografskega rnuzcja Borisa Kuharja - Afrika praktično ni ^anirnala. Prav v afriških študijih se pravzaprav še najbolj azorno kaže dejanska "širina" etnološke vede oz. razkorak SVCD Med predniki, predhodniki, bližnjiki in sorodniki na ravniku Strokovna odprava v Kenijo 1996 med njeno deklarirano širino in praktičnim zanimanjem za ta del sveta. Nekoliko naivna in entuziastična predstava o fosilnih najdiščih v Afriki oz. Keniji kot zelo verjetni zibelki človeštva je bil zadosten razlog, da se je manjša skupinica, v kateri sta bila dva študenta etnologije in sociologije ter študent filozofije in sociologije, arheolog in geolog ter dva predavatelja z Oddelka za sociologijo pod vodstvom Iztoka Sakside, odpravila v Kenijo. Tam na terenu samem sicer niso opravljali kakšnega raziskovalnega dela, saj to v nekaj tednih trajanja ekskurzije ni mogoče, vseeno pa so si ogledali tista območja, ki so najbolj zanimiva tako s paleoantropološkega in geološkega kot z etnološkega vidika (okolica jezera Turka-na). Stranski produkt odprave dokazuje, da je tudi s skromno odmerjenimi možnostmi mogoče narediti veliko, saj smo -ob obilici takšnih in drugačnih potopisov - dobili enega od preredkih slovenskih zbornikov, ki se na strokoven način ukvarjajo z ožjim območjem Kenije in širšim območjem severovzhodne Afrike. Nekateri prispevki so samo pregledna poročila in nam omogočajo seznanitev s situacijo, drugi so dokaj poglobljeni prikazi posameznih tem (arheologija, geologija, paleoantropologija), tretji spet so le skice. Zelo dragocen je pregledni članek Jožeta Vogrinca Na sončni strani Kilimandžara: Prelet glavnih družbenih problemov današnje Kenije, ki razkriva tudi nekatere vidike politične situacije v kolnialni in pokolonialni Afriki ter blaži nekatere simptome "slovenske evrofilije" (Vogrinc, 26). Zato pa po drugi strani prav nesramno primerja družbenopolitični položaj v pokolonialni Afriki in posocialistični vzhodni Evropi, ki ju označuje s posrečenim izrazom "birokratski kapitalizem" oz. koncentracijo "nadzornih mest v državni upravi oziroma v strankarskih vrhovih ter na ključnih mestih v gospodarstvu v rokah istih ljudi; /.../Taka družba ima hipertrofirano in intervencionistično državo, ki duši avtonomijo drugih družbenih sfer, zlasti neodvisne javnosti, saj Rajko Muršič PEČARSTVO HERIČKO MARIBOR. Pripravila: Eva Dvorakova. Sodelovali so: Peter Hanzl, Kristian Lukas, Martin Jurše, Gabriel Malec. Pokrajinski arhiv Maribor. Viri za gradbeno zgodovino po letu 1850, zvezek 2a. Maribor 1996, 129 str., il. Večina nalog, ki jih v okviru gibanja Znanost mladini (v tem primeru pa tudi akcije Mladi za napredek Maribora) pripravljajo srednješolci in srednješolke, v najboljšem primeru pristane na policah šolskih knjižnic, najboljše pa hrani tudi knjižnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Toda med njimi se tu in tam znajdejo tudi naloge, ki dosegajo ali celo presegajo raven večine podobnih del v stroki. Pred tremi leti, ko so svojo raziskovalno medsebojne spore poravnava prikrito in klikaško. Tendenca vladajočega razreda je, da se dvigne nad ostalo družbo. Taka družba ni posebno nagnjena k demokratičnosti, da na egalitarizem ali solidarnost niti ne pomislimo. V njej je malo takih, ki bi si v treznem stanju prepevali Tmamo se fajn!’" (Vogrinc, 47). Zgodnje obdobje kolonizacije pregledno predstavi Peter Kisin v članku Povest o agrarni reformi, medtem ko Thierno Diallo in Tit Brecelj predstavita Turkane: Ljudstvo v puščavi. S tem besedilom se konča prvi del zbornika (Afrika: Prečudoviti predmet naših sanj), sledi pa drugi del, v katerem avtorji preusmerijo pozornost od ljudi k predmetom (Med kostmi in kamenjem). Ob poučnih preglednicah, zemljevidih in skicah Aleksander Horvat prikaže Tektoniko plošč in evolucijo hominidov, Iztok Saksida pa nas na kratko popelje skozi Poti in stranpoti našega razvijanja: Zadnjih 5 milijonov let in se pri tem oddalji od prevladujočega koncepta homologičnosti h konceptu homoplastičnosti, saj je po njegovem "iskanje skupnega prednika, ki bi se v teku zgodovine in evolucijskih premen razselil po svetu, nesmiselno početje" (Saksida, 127). Zbornik sklene velikopotezni prikaz Arheologije vzhodne Afrike: Prvo milijonletje Borisa Kavurja. Zbornik prinaša veliko zanimivega branja, tudi daljše angleške povzetke objavljenih besedil. Kar zadeva "sedanje stanje fosilne dokumentacije" gre pravzaprav za prvo preglednejše besedilo o tej problematiki od Škerljevih zapisov (Saksida, 22). Bralca, ki ga vse bolj vsrkava lijak specializacije, navdušuje povezovanje strok, kot so sociologija, antropologija, ekologija, arheologija, biologija, geologija in etnologija, kar na Oddelku za sociologijo načrtno gojijo kot študij sociologije preteklih obdobij (19). Ko bi ob vseh drugih naporih (glede na spisek sponzorjev projekta je šlo za prav gigantske napore) uredniki poskrbeli tudi za bolj skrben jezikovni pregled besedil, bi bil zbornik še bolj privlačen! PEČARSTVO HERIČKO MARIBOR Maribor. 1996 nalogo Pečarstvo na Štajerskem - obrt naših prednikov predstavili dijaki mariborske Srednje gradbene šole, Peter Hanzl, Martin Jurše, Gabrijel Malec in Kristijan Lukas, sem si želel, da bi naloga, ki jo je zaznamovalo vodstvo izjemno pozorne mentorske roke profesorice Eve Dvorakove, nekoč ugledala luč sveta vsaj v skrajšani obliki v strokovni periodiki. Bila je ena od tistih interdisciplinarnih nalog, ki daleč presegajo meje ene izmed strok in je le zaradi enega izmed vidikov, ki jih obravnava - skrb za meščansko materialno kulturno dediščino - pristala v sklopu etnologije. Zato sem bil toliko bolj vesel knjižice, ki jo je izdal Pokrajinski arhiv Maribor v zbirki virov, saj prinaša skice, reprodukcije iz prodajnih katalogov in kopije zasnov meščanskih peči, ki jih je v obdobju od konca prejšnjega stoletja do druge sv. vojne izdeloval mojster Pavel Heričko starejši (po njegovi smrti leta 1938 je obrt tri leta vodila njegova žena Lojzka, leta 1959 pa je bilo obrti konec). Dijaki so se lotili naloge zelo zavzeto, saj niso mogli prenesti občasnega po- gleda na razbite pečnice, ki so pogosto ležale na pločnikih ob rekonstrukcijah meščanskih stanovanj iz tega obdobja. Videti je že bilo, da bi lahko zaradi brezglavega posodabljanja meščanskih objektov propadel še en na videz obroben delček naše kulturne dediščine. Dijaki so se s svojo mentorico odločno postavili po robu "miselnosti 'uporabi in zavrži’, ki je tolikokrat zbrisala cele segmente zgodovine" (Dvorakova, 7). Po dokaj izčrpnem uvodnem delu knjige, vkaterem avtorji predstavijo zgodovinski razvoj pečarske obrti, sledi kratek prikaz Pavla Herička in njegove življenjske poti, ki so jo povzeli tako po arhivskih virih kot na podlagi pogovorov z njegovimi potomci ter poznavalci njegove pečarske dejavnosti. Poleg izčrpne vizualne dokumentacije je knjiga pomembna tudi zato, ker razkriva pomemben del življenja v mestu, ki je prav v obdobju delovanja Pavla Herička doživelo izjemen razcvet. Rajko Muršič EDWARD W. SAID, ORIENTA LIŽEM. ZAHODNJAŠKI POGLEDI NA ORIENT. Studia humanitatis. ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij. Ljubljana 1996, 457 str. ISBN 961-6192-10-8 Čar humanistike je brez dvoma v tem, da so dognanja \ eni od humanističnih ved tako ali drugače pomembna tudi druge. Delo Edwarda W. Saida, ki smo ga dobili v slovenskem prevodu skoraj dve desetletji po nastanku, je danes že klasika. Čeprav gre v prvi vrsti za obračun z orientalistiko, humanistično vedo, s katero so si poskušala lajšati vest kolonialna gospostva, ki so ob koncu prve svetovne vojne gospodovala na 85 odstotkih sveta (159), lahko to dele razumemo tudi kot svojevrstno kritiko zahodne "učenosti' (kar je nekoliko ponesrečen prevod angleškega termina, s katerim označujejo humanistične in deloma tudi družboslovne vede - v tistem delu, ki jih ne zaznamuje uporaba naatematičnih, v prvi vrsti statističnih metod - torej "schol-arship" namesto "Science'") nasploh. 7 ZDA šolan avtor palestinskega (torej arabskega, četudi krščanskega) porekla najbolj podrobno razkriva postavke in stereotipe, ki jih evropski "učenjaki" (scholars) oz. znan-stveniki in drugi pisci lepijo na njegove rojake, obenem pa s Prikazom te paradigme razkrinkava celotno držo Evrope Proti preostalemu svetu, skupaj z imperializmom, rasizmom in evrocentrizmom, zbirom sil, "ki so Orient pripeljale v zahodno znanje, zahodno zavest in, pozneje, zahodni im-Perij (255). Orientalizem je videti dvojen, je hrbtna stran eologije evrocentrizma in je obenem tudi na videz nad-* eološka veda, orientalistika. V resnici pa je še bolj zahrb-s^n: Van) zaradi pritiska razmer verjamejo celo "orientalci' ^Prevod Saidovega dela vtem trenutku je izjemno pomem-en, ker nas opozarja, da ne obstaja vrednostno nevtralna. Studia humanitatiS Edward W. SAID Orientalizem Zahodnjaški pogledi na Orient ISH čista znanost (vednost) in da je vsak znanstveni (oz. "učenjaški") diskurz vedno ne le ideološki, temveč je neposredno ali posredno podrejen centrom moči. Družbeno moč si podajajo tako gospodarske in intelektualne elite kot različne idejne klike in oblastniki, raziskovalci ("učenjaki") pa - hote ali nehote - igrajo le nekakšno vlogo čuvarjev svojih gospodarjev. Nič kaj spodbudna podoba "vednosti" se nam ne razkriva v straneh knjige, ki jo lahko beremo tudi kot zelo napet zgodovinski roman, v katerem je mogoče jasno ločiti med dobrim in zlom, med resnicami in prevarami. Le da ni nikjer junaka, ki bi premagal večglavega tiranskega zmaja evroameriške hegemonije. Videti je, kot da bi bilo to zahodno gospostvo večno, čeprav je še kako lačno legitimacije. Res je sicer, da imajo preprosti ljudje v Evropi precej drugačno "izkušnjo" Orienta od elit, toda to dejstvo ne more ogroziti Saidove argumentacije legitimiranja hege-monske pozicije skozi kreiranje manjvrednega "drugega". Iz teh realnih iger moči kar nekako štrlijo ven "praspomini" preprostega kmečkega prebivalstva, ki so ga ropali Turki, ko je njihova elita večinoma varno čemela za debelimi obzidji. Na ta vidik "orientalizma" nas je opozoril avstrijski (oz. ameriški) antropolog Andre Gingrich na lanski Poletni etnološki šoli v Piranu. Slovenska tradicija je še bolj od avstrijske zaznamovana s turškimi vpadi, pa vendar tako radi pozabljamo na neverjetno vzdržljivost in pogum naših prednikov, ki se niso uprli le "orientalskim" plenilcem, ampak tudi svoji lastni gospodi, ki je od njih zahtevala vedno večje žrtve. In prav zato se do sredine tega stoletja niso mogli zastopati sami, ampak so "bili zastopani" - tako kot večinski del prebivalcev tega planeta. Orient je bil že od antike naprej "kraj romantike, eksotičnih bitij, nepozabnih spominov in pokrajin, izjemnih doživetij" (11), zato je orientalizem "način mišljenja, ki temelji na ontološki in epistemološki distinkciji med 'Orientom’ in (največkrat) ’Okcidentom’" (13). Poleg jasnega opozorila, da je pri analizi takšnih konstruktov, kot je "Orient", treba začeti z razgaljanjem predstav, nas Edward Said poduči, da "idej, kultur in zgodovin ni mogoče resno preučevati oziroma razumeti, ne da bi preučevali tudi njihovo moč oziroma, natančneje, konfiguracijo njihove moči" (16). S tem pa trčimo na ključno vprašanje, ki muči vsakega etnografa, pa naj raziskuje na domačem ali na tujem terenu, vprašanje medigre potujitvenih učinkov in empatije. Brez konstrukcije "drugega" ni mogoče konstruirati "sebe", prav tako pa raziskovalec ne more biti le "pri sebi", če hoče dojeti kaj univerzalnega (za to pa v znanosti oz. "učenosti" pravzaprav gre, mar ne?). To, kar smo, determinira način, kako lahko spoznamo "drugega", kajti "nobena produkcija vednosti o človeku ne more zanemarjati oziroma zanikati vpletenosti avtorja kot človeka, ki ga določajo njegove lastne razmere" (23). Proizvod avtorjeve (zunanje!) intervencije pa je takšno in drugačno zastopanje. Najprej, kakopak, to, kar avtor sam "zastopi" (razume v smislu verstehen), potem to, kar raztolmači (v smislu erklären) ali interpretira (na kar je opozarjal Clilford Geertz), na koncu pa tisto, kar zapiše (da je ta del še kako pomemben, sta opozorila George E. Marcus in James Clifford). Ko "učenjaška" dela dobijo mlade, "v skupnem obtoku ni 'resnica', ampak reprezentacije", ponovna navzočnost (re-presence) (35). Tako je logično, da so zgodovinski zakoni - ne le v hegemonskem diskurzu -pravzaprav "zgodovinarjevi zakoni" (150). Glavni boj za hegemonijo pač ne poteka okoli interpretacije, temveč okoli reprezentacije, tako v smislu zastopanja kot v smislu predstavljanja. Tu, kjer se konča zgodba o "ori-entalizmu" kot, psihološko gledano, obliki paranoje (97), se pravzaprav začne neusmiljena kritika in iskanje tistih postulatov "modrosti zahoda", ki jih je še mogoče obraniti pred lastno zahodnjaško hegemonijo. Če vas morda res zanima, kateri so to, vzemite v roko kakšno knjigo Ernesta Gellnerja (počakajte na prevod katerega od njegovih del), ali pa morda še eno od skorajda epohalnih izdaj Studie hu-manitatis, Logiko znanstvenih odkritij Karla Popperja. Potem pa še - v isti sapi, če je le mogoče - apologijo svobode Noama Chomskega, Somrak demokracije, da se ne bi prepustili lepljivim limanicam "neznanske strukture kulturnega gospostva" (39) - tudi naše domače (v svetovnih merilih sicer neznatne, a ne nenevarne) kulturne hegemonije, ki temelji na izkjučitvi "balkanizma", neposrednega sorodnika evropskega "orientalizma". Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj še niste brali npr. Korana v slovenščini? Ali res le zato, ker se noben učenjak "ne more upirati pritiskom svoje nacije ali učene tradicije, v kateri dela" (335)? Zakaj je potem v Združenih državah Amerike na ducate organizacij za preučevanje islamskega in arabskega sveta, medtem ko na "Orientu" ni nobene, ki bi preučevala Združene države Amerike? Sklep je jasen: raziskovalec, znanstvenik oz. "učenjak" se nikakor ne sme pretesno vezati niti na kakšno državo niti na s centri moči povezane ideologije. Problem je le v tem, da je cena, ki jo plača za takšno svobodo, prepogosto previsoka: "Predvsem ni nikomur lahko potrpežljivo in neustrašno živeti s tezo, da človeško realnost nenehno ustvarjamo in uničujemo in da je kar koli, kar je podobno trajnemu bistvu, neprestano ogroženo. Patriotizem, skrajni ksenofobični nacionalizem in prav neprijetni šovinizem so navadni odzivi na ta strah." (409) MARCEL MAUSS, ESEJ O DARU IN DRUGI SPISI. CLAUDE LEVI-STRAUSS, UVOD V DELO MARCELA MAUSSA. Studia humanitatis. ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ljubljana 1996, 314 str. ISBN 961-6085-14-X Če ne bi bilo Derridaja in njegove filozofske tematizacije daru kot nemogočega oz. v svojem bistvu nekonsistentnega koncepta (prim. Derrida, Izbrani spisi, Krt 1994), verjetno ne bi dobili slovenskega prevoda Maussovega Eseja o dad' (s podnaslovom Oblika menjave in razlogi zanjo v arhaičnih družbah), potem ko je bilo to delo dostopno v srbskem prevodu v osemdesetih letih (Marcel Mauss, Sociologija i antropologija, Prosveta - Biblioteka 20. vek, Beograd, Studia humanitatiS Marcel MAUSS Ese/ o doru in drugi spisi Claude LEVI-STRAUSS Uvod v delo Marcela Maussa ŠKUC Filozofska fakulteta 1982). Kaj je tako vznemirljivega v tem na videz jasnem in enostavnem razmišljanju o menjavi? V ospredju je pred-vsem Maussovo opozorilo na "totalne družbene fenomene" °2. "dejstva", posamezne družbene institucije, ki v celoti vplivajo na družbeno resničnost in nekako postavljajo stvari na svoje mesto. Mauss je s tem konceptom stopil na tisto ključno izhodiščno točko, ki šele omogoča strukturalno analizo. Gre za nestrukturiran del strukture, ki daje struk-luri njeno urejenost, za nesimbolizabilni del simbolnega (torej sistema pomenov in pomenjanja), ki urejuje simbolno strukturo glede na vzajemno sopostavitev posamez-n>h simbolnih elementov. Ta vidik je šele nekaj desetletij P° nastanku Eseja znal razviti in razložiti Claude Levi-Strauss. Prav v spremnem besedilu k izbranim Maussovim sPisom je Levi-Strauss morda še najjasneje prikazal in razložil (svojo?) strukturalno metodo. Če hočemo razumeti strukturalizem, moramo brati Uvod v delo Marcela Maussa, če pa hočemo razumeti Levi-Straussa, moramo brati Marcela Maussa. Tako preprosto! končno to lahko počnemo v slovenščini, zato lahko samo uPam, da bo končno konec na eni strani nerazumevanja, na drugi strani pa mistificiranja strukturalne metode oz. teoretske podlage Levi-Straussovega strukturalizma. Kajti Sele dobro poznavanje vseh prednosti in slabosti neke me-tode nas lahko vodi k njeni rabi ali zavračanju - če seveda u§otovimo, da slabosti odtehtajo njene prednosti. Šele tak-rat lahko gremo naprej. Vse drugo je sprenevedanje, ki te-,riebi na neznanju ali nerazumevanju. Dar je preprosta reč: to je nekaj, kar damo. roda zakaj damo, če ne zato, da bi nekaj dobili? O tem, kaj damo in kaj dobimo ter kako damo to, kar damo, in kako dobimo to, kar dobimo, je mogoče pisati debele Špehe. "Totalna usluga" poleg obveze, da dobljena darila povrnemo, predpostavlja še obvezo, da darilo damo, na drugi strani pa, da darilo sprejmemo (27). Problem pa je v tem, da dar ne le, da ne obstaja, temveč ne more obstajati. Ni menjalni ekvivalent, ampak je asimetrično, enkratno in neponovljivo družbeno dejstvo. Pri izmenjavanju darov potekata skupaj materialno in moralno življenje:"/.../ Občestvo in povezava, ki ju vzpostavljajo /zamenjavane stvari/, sta relativno nerazdružljivi" (63)- In na koncu se izkaže, daje preprosta reč, ki temelji na obvezah podariti, dar sprejeti in darilo povrniti, izjemno kompleksna, saj so se iz načela menjava-dar, ki naj bi po Maussu veljalo v družbah med fazama "totalne usluge" in "čiste individualne pogodbe" (101), razvili "naši pravni sistemi in naše ekonomije" (102). Ko prikazuje posamezne pravne sisteme evropskih judstev, se žal Slovanov in njihovih zametkov pravnega reda ne spomni, kljub temu pa njegovi sklepi, ki zadevajo "ozračje daru, kjer se mešata obveznost in svoboda" (135), stojijo na čvrstih analitičnih temeljih. V sklepih Mauss navaja maorski rek: "Daj, kolikor vzameš, in vse bo dobro," (143) in nas opozori, da gre pri takšnih "totalnih" ali "občih družbenih dejstvih" tudi za moralo in čustva: "Šele ko smo si ogledali celoto skupaj, smo lahko opazili bistveno, gibanje celote, živi vidik, bežni trenutek, ko se družba ali ljudje čustveno ovedo sebe samih in svojega položaja v razmerju do drugega" (153) . Kdo bi potem lahko trdil, da so Maussovi učenci zavrgli dinamične vidike pri obravnavanju družbenih pojavov? Saj vendar niso mogli mimo jasnega opozorila na izjemno kompleksnost preučevanja družbenih pojavov: "Mi namreč opazujemo kompletne in kompleksne reakcije številčno določenih množic ljudi, kompletnih in kompleksnih bitij" (154) . Enako poučni so tudi drugi prevedeni Maussovi spisi (Za-frkantski sorodstveni odnosi, Družbena kohezija v po-lisegmentnih družbah, Telesne tehnike). Le veliki duhovi so si pripravljeni zastaviti naslednje vprašanje: "Kako naj opišemo to dejstvo /družbeni sistem/, ki veže vsako družbo in vanjo vpenja posameznika, ne da bi segali po preveč literarnih, preveč nenatančnih in premalo določnih izrazih?" (184) Maussova poanta je namreč prav v tem, da sorodstveni sistemi ne morejo do konca odgovoriti na vprašanja družbene kohezije niti pri "preprostih" ljudstvih. Čeprav znanost napreduje v smeri konkretnega in neznanega (203), ni mogoče trditi, da se je v šestih desetletjih od izida Maussovih spisov kaj bistveno oddaljila od njegovih nastavkov. Pravzaprav so Maussovi spisi danes bistveno bolj aktualni, kot so bili ob svojem nastanku. Če k navedenemu dodamo še Levi-Straussovo piko na i ("Prvič v zgodovini etnološke misli je bil namreč storjen napor, da bi presegli empirično opazovanje in segli h globljim realnostim" /249/), nekakšno zasnovo mathesis universalis humanita-tis, če se smem poigrati s temi termini, potem si lahko samo še zaželim, da bi prevajalci čimprej vzeli v roke še temeljno delo enega od njunih učencev, Pierra Bourdieuja, Oris teorije prakse - potem bi naš zaostanek v prevodnem spremljanju humanistike in družboslovja skrajšali na dobri dve desetletji. BRONISIAW MALINOWSKI, ZNANSTVENA TEORIJA KULTURE. Studia humanitatis. ISH - Inštitut za humanistične vede. Ljubljana 1995, 224 str. ISBN 96I-6192-O2-7 Ob vseh zadetkih v polno je bilo mogoče pričakovati, da bodo uredniki Studie humanitatis enkrat zadeli tudi v prazno. Saj ne trdim, da je prevajanje Bronislawa Mali-nowskega nepotrebno, toda Znanstvena teorija kulture bi morala biti zadnje in ne prvo prevedeno delo Malinowskega v slovenskem jeziku. (Kaj bi dal, da bi prevedli njegovo Coral Gardens and Their Magic ali Argonauls of the Western PacificV.). Problem ni samovtem, da je ta knjiga že bila dostopna našemu bralstvu s srbskim prevodom (Naučna teorija kulture, Vuk Karadžič, Beograd 1970), ampak predvsem v tem, da k sami znanosti o človeku in njegovi kulturi ne prispeva veliko bistvenih in večno uporabnih teoretičnih spoznanj, čeprav tudi primerne doze zdrave pameti, s katero se je Malinowski loteval kompleksnih problemov, v današnjem času, ko se velik del antropologov in antropologinj vrti okoli literarčnega interpretivizma ali postmodernega kaosa, ne bi smele biti povsem brez učinkov. Funkcionalizem, ki ga Malinowski xa%ovax\avZnanstveni teoriji kulture, je naivno zdravorazumarski in v svojih temeljih celo biologističen. Kulturo namreč funkcionalist vidi kot opremo oz. "instrumentalni aparat" (134), ki nadomešča človekove biološke slabosti v primerjavi z drugimi vrstami in kaže svojo učinkovitost v preživetju vrste. Skratka, ker človeška vrsta evidentno obstaja, kultura učinkuje. In tu je konec modrosti, vse drugo so samo zdravorazumarske razlage posameznih načinov njenega učinkovanja. Ali se je s takšno predpostavko sploh mogoče približati znanosti, ki uporablja "poprejšnja opažanja za napovedovanje prihodnosti" (17)? Dobesedno razumevanje fukcionalistične predpostavke bi narekovalo epistemološko redukcijo "sekundarnega ali umetnega okolja" (41) na primarno, biološko. Ta kombinatorika pa se ne izide brez preostanka, tudi če postaviš v izhodišče "znanosti o človeškem vedenju" (48) organizacijo in če veš, da je treba "v vsakem posebnem diskurzivnem univerzumu katerekoli družbene vede upoštevati znatno mero vzajemnega oplajanja z drugimi vidiki kulturne stvarnosti, če se hočemo izogniti hipostazi Studia humanitatiS Bronislaw MALINOWSKI Znanstvena teorija kulture ISH in iskanju prvih oz. pravih vzrokov." (51). Dialektika temeljnih potreb in kulturnih odzivov oz. imperativov in odzivov nas na koncu kljub vsemu vrne na redukcionistično izhodišče. Po dobrih petih desetletjih od prve objave teoretskih razmišljanj tega velikega antropologa je jasno, da si z zdra-vorazumarskim pristopom k razlagi kulturnih in družbenih dejstev ne moremo kaj prida pomagati, toda po drugi strani nikakor ne smemo zavreči temeljne prebojnosti zdrave pameti, ki je edini smerokaz za iskanje izhoda iz labirintov človeškega duha. Če na koncu opozorim še na to, da je koncept kulture najbolj sporen koncept antropologije ob koncu stoletja, koncept, ki ga bo veda morda celo zavrgla kot epistemološko neuporabnega, potem je zapoznelo prevajanje takšne "spontane filozofije znanstvenikov" bolj ah manj nepotrebno, ker nas oddaljuje od sodobnih tokov razvoja vede. Edini smisel te izdaje bi morda lahko našli v njegovi edukacijski vrednosti in izjemni jasnosti pri prikazovanju posameznih konceptov - če ne bi bilo samo po sebi umevno, da je Malinowski že tako ali tako del rednega antropološkega kurikuluma. Katarina Ferkov ORIS ETNOLOŠKEGA POTEPANJA PO MAROKU 2 Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo se nas je na strokovno ekskurzijo v Maroko odpravilo kar lepo število. V želji, da bi čim bolj prodrli v pore te severnoafriške države, smo se razdelili v tri skupine. "Naša" skupina je bila sestavljena iz petih bodočih etnologinj, naš mentor pa je bil asistent za predmet Etnologija Evrope Borut Brumen. Skupaj z dr. Zmagom Šmitkom sta to etnološko ekskurzijo tudi pripravila in organizirala, za kar se jima najlepše zahvaljujemo. Kajti etnolog mora brez dvoma delovati na terenu in svoje teoretično znanje, pridobljeno med šolanjem, čim-Prej praktično uporabiti. Za začetek naj orišem pot, ki smo jo opravili, podrobnejše strokovne članke pa že pripravljamo za čimprejšnjo objavo. Za pokušino in obuditev vašega zanimanja pa tole... 10. marec 1998 Letališče v Casablanci je prva stopnja pri navajanju sred-ojeevropskega očesa na islamsko mozaično umetnost ter na počasnost in strogost uradnikov maroške kraljevine. Vi- štampiljke, vrste pred okenci in lovljenje prtljage. Kot ^nimivost naj zapišem tudi to, da povsem običajno in pogosto ime Tina (v naši skupini sta bili kar dve) v arabskem jeziku pomeni nekaj, česar starši nikoli ne govorijo na glas Pfed otroki... Predvsem pasmo se morali, ko smo stopili na Plan, privaditi nenavadno toplemu vetru, ki je švigal mimo Oaših potnih glav. Z letališča smo se z neposredno železniško linijo odpeljali v Rabat, kjer smo že popoldne Naročili prvi metin čaj. Za mnoge študente in študentke etnologije in kulturne antropologije je bilo to prvo srečanje 2 zunajevropsko kulturo. Precejšnja je razlika med branjem Zanimivih raziskav in dejanskim soočanjem z drugačno kul-turo. Prvi koraki po tržnici v Rabatu, orientalska glasba, kupi Začimb, dišav in hrane, pisana oblačila in bistveno drugačno razumevanje higiene, kot so nas vzgajali na južni strani ^lp .. Kar hitro smo ugotovile, da so nas na univerzi preveč Plašili z navodili o primernem oblačenju v muslimanski deželi. Oblečene smo bile tako skrajno brezoblično, da si Zaslužimo ves prezir mično opravljenih Maročank in Maročanov! 11. marec 1998 ^ Rabatu smo se srečali še z drugima dvema skupinan hidentov in študentk. Einaindvajsetglavi zmaj pa ni ved< na katero stran naj se obrne, zato je na enem samem mes Zgubil precej časa. Skozi uličice, prekrite s palmovimi v lami, in mimo mnogih beračev ter najrazličnejših prodaj: cev smo se vsi prebili do starodavne kasbe, ki se naha streljaj od medine in turističnemu očesu nudi prekrast ' azgled na Atlantski ocean. Prof. Šmitek pa nas je namen ^a popeljal v slepo ulico (sicer tudi z razgledom), da ne 1 v dvomih, kje se nahajamo, ko se bomo sami znašli * °d hitrimi sabljicami prodajalcev s preprogami pa : ute že tudi prve glave. Večer smo prebili v sobi (vst ^uaindvajset; plus obilni Kanadčan, ki mu je slovenska du av gotovo vzbudila toliko radovednosti kot maroška; ph hotelski receptor; plus drugi, trkajoči na vrata sobe), kjer smo nadomestili vse, kar smo na t rucovanju po naključju spustili. 12. marec 1998 Izvidniška skupina (Borut Brumen, dr. Zmago Šmitek in Blaž Telban) se je spustila v divjo avanturo vzpostavljanja stikov s pripadniki istega plemena na rabatski univerzi. Seveda jih ni bilo. Mogoče so bili na obisku v Sloveniji? Maroški študentje pa so na univerzi seveda bili in so nam tudi prijazno svetovali obisk arheološkega muzeja. Nekatere smo se vseeno raje odločile za skakanje s fotoaparati po divjih in pisanih ulicah medine. Nismo odkrile arheoloških ostankov, temveč med vrveče ulice skrit park s fontano, kjer ženske skupaj z otroki preživljajo popoldneve. To je bilo prvo okušanje in opazovanje njihovega, tujcu tako zelo nedostopnega družinskega življenja. Zvečer pa smo se razkropili v skupinice in iskali čim bolj "pristne" in neturistične obednice, da bi lahko med domačini pojedli skodelico harire (juha iz stročnic s testeninami in jajcem). Dekletom pa je postalo kristalno jasno, da se samostojno ne moremo potepati po mestu, saj so domačini, kot čebele na med, v sekundi zarojili okoli nas. Bolj ali manj agresivno. 13- marec 1998 Poslovimo se od Rabata in se z avtobusom odpeljemo do Marakeša. Avtobus je zelo zanimivo tržno področje, saj se potencialni kupci s svojega sedeža ne premaknejo. Avtobus stoji najmanj eno uro. V tem času pa vam pod nos molijo pester repertoar slaščic, žvečilnih gumijev, čokolad, čepic in čudežnih krem ali lastne tragične usode. Ugotovili smo, da se naš Dirlo še zdaleč ni najbolj potrudil. Avtobusni postanki niso odmerjeni, odhod je lahko takojšen, če šofer avtobusa tako čuti. Sistem pobiranja potnikov pa je zelo učinkovit. Avtobus najprej zelo glasno spelje, nato se po petih metrih ustavi, vsi potniki pa takoj pritečejo od koderkoli že... Ta refren se do konca ponavlja v različnih variacijah. Rabat je znan kot belo mesto, Marakeš, ki smo se mu počasi bližali, pa kot rdeče. Ne gre za kakšen globok pomen, temveč preprosto za barvo hiš. Kljub znanstveno racionalnim naporom barve pomembno vplivajo na človekovo počutje in v Marakešu smo bili kaj hitro priča ognjevitim prepirom med prodajalci. Nastanili smo se v hotelu s pogledom na hiperaktivno tržnico znamenitega imena Džamma el Fana. 14. marec 1998 Tako smo tisti, ki se še vedno nismo mogli identificirati, kaj hitro postali preprosto turisti in seveda kupci. Zagrabila nas je nevarna potrošniška strast: grabiti, imeti, kupiti... Pa saj so to konec koncev od nas tudi vsi pričakovali (diži, da so Arabci dobri trgovci). Kot bodoči etnologi in etnologinje smo morali izkusiti tudi to - vse za znanost! Iz trgovskih krempljev smo se iztrgali z največjo težavo in se odpravili v židovski predel mesta - mellah. 15. marec 1998 Vse nas je navdušila podoba medrese, tj. islamske univerze, ki sedaj sprejema le še turiste in ne več študentov. Pomemben prostor za religiozna, filozofska in državna vprašanja ter biser maroške arhitekture. Odtod smo že nekaj ulic naprej občudovali notranjost sinagoge in spraševali o življenju židovske skupnosti znotraj muslimanskega mesta. Na lastne oči in ušesa smo se prepričali, da jim ni nič hudega in da so z okoljem dobesedno stopljeni. Tudi kar zadeva denar, saj so nam zaračunali tako obisk sinagoge kot tudi starega židovskega pokopališča. Naslednji prostor je bila lekarna z nepreglednim številom stekleničk. Imajo zeliščna zdravila za vse: od astme do potence, hujšanje in celulit sta definitivno trenda, ki prihajata od drugod. Ko je sonce zahajalo, je obarvalo Atlas, naš naslednji cilj. Pred spanjem smo še zadnjič po dolgem in počez prekora-kali Džamma elFana, obkrožen s prodajalci pomarančnega soka in zapolnjen s stojnicami - restavracijami in še z marsičem (s kačami, preroki, glasbeniki, turisti, ženskami, ki rišejo s kano...). 16. marec 1998 Avtobusna postaja v Marakešu. Tokrat tudi skorajda muzejski primerek avtobusa, ki obljublja, da si nikoli več v življenju ne boste želeli obiskati lunaparka (vlakcev in podobnega) . Pokrajina, ki se je odpirala pred nami, nam je izvila vzdihe navdušenja. Visoki Atlas vvsem svojem sijaju. Gorske doline s polji, cvetočim sadnim drevjem, ženskami, ki perejo ob rečicah. Maroška dežela, čist zrak, drugačni ljudje - Berberi, ki se znotraj maroške kraljevine še vedno borijo za status, ki bo ohranjal njihovo kulturo in jezik (uradna jezika sta arabski in francoski). Vožnja iz Marakeša v Tinrhir je trajala deset dolgih ur. Spoznali pa smo tudi prijaznega študenta fizike, ki nam je marsikaj pojasnil. Predvsem o nezaposlenosti in pomanjkanju izobrazbe - zato je turizem tako krvavo potreben za preživetje mnogih družin, šolanje je zelo drago, službe niso dobro plačane, medtem ko turisti denar imajo...V Tinrhir smo prispeli ponoči in se izmučeni vrgli na postelje pet metrov od avtobusne postaje oddaljenega hotela. 17. marec 1998 Jutranji sprehod po nasadu palm in med polji. Srečali smo seveda samo ženske, ki pa niso bile pretirano komunikativne - mogoče samo ob cingljanju dirhamov. Za ogled podirajočih kasb smo najeli vodiča, ki je ženski del ekipe dodobra spoznal (temne poti ruševin so kot nalašč za odlično razvito spretnost otipavanja). Brumen pa je bil tako presunjen nad dotičnimi ruševinami in možnostjo vstopa v muslimansko molilnico, da je vodiču plačal preveč. Tako se je od vsepovsod nabralo polno mladih fantov in otrok, ki so zavohali hodečo banko. Z največjo težavo smo se jih otresli, čakalo nas je doživetje, ki ga ostali dve skupini nista okusili. Na starem fordovem tovornjaku, naloženi skupaj z vrečami krompirja, moke in nič kaj prijazno (na začetku) moško skupino Berberov smo se odpeljali proti Tamtatuš-tu. Z odprtimi usti smo opazovali ozko kamnito pot, skalnate soteske in črno pobliskavajoče se oči izpod zašiljenih kapuc dželab (tradicionalno moško berbersko oblačilo). Po treh nepozabnih urah vožnje skozi prelepo gorsko pokra- jino in po spoznavanju tri centimetre oddaljenih Berberov smo neradi izstopili v vasi, kjer smo pustili dobršne kose svojih src. 18., 19. in 20. marec 1998 Tamtatušt, gorska vas s 3000 vaščani in 1000 nomadi, registriranimi v vasi in živečimi v nomadskih šotorih. Naši dnevi z neznanim začetkom in nedokončanim koncem. Nekaj preprosto iztrganih listov iz popotnega dnevnika. Tamtatušt - o njem boste slišali še dosti. 21. marec 1998 Večer prej se nam je pridružila skupina z džipom. Tega dne zjutraj je prišlo naših pet minut z džipom - štiridnevno potovanje skozi Agdz, proti južni meji Maroka z Zahodno Saharo. Druga skupina je ostala v Tamtatuštu, z rajsko dobrodošlico. Mreže organiziranega potovanja so nas vAgdzu zapletle s skupino iz kombija. Večer smo vsi skupaj preživeli v "berber house", pri trgovcih s poševnimi pogledi in nasmehi prvih dam (smeji se takrat, ko je na očeh javnosti, potem pa vse skupaj zapusti obraz, ki postane obris lobanjskih kosti, medtem ko koža odteče z obraza). Tisti večer smo se priskutno valjali po dragocenih preprogah, po njih polivali vino, neubrano razbijali po za turiste narejenih bobnih in se prepričevali, da se imamo krasno. 22. marec 1998 Vsi skupaj smo se odpeljali skozi Zagoro do stare knjižnice, ki stoji nekaj kilometrov iz mesta. Po naključju smo tam vstopili tudi na vrt nekakšnega zdravilišča. Ljudje so živeli pod arkadami, spali na zofah, molili pod drevesi, prepevali ali preprosto tam sedeli. V njem je stala tudi mošeja, kjer je bilo tisti dan verjetno darovanje, saj so tja pripeljali kar lepo število ovac in koz ter z njimi izginjali v mošejo. 23. marec 1998 Že prejšnje popoldne smo se igrali na sipinah, manjšem nanosu puščavskega peska. Ker je bilo vse urejeno kot kakšno otroško igrišče (dromadi, pa ljudje v tuareško modrih oblačilih in rutah, nomadski šotor kot domača hiša...), smo jih poimenovali 'peskovnik’. Vanj smo se zakopali tudi ponoči - kot najbolj zagreti taborniki. Razdalje tam pač občutiš povsem drugače kot doživiš. Dan se je nadaljeval v strahovito dolgo vožnjo čez Anti Atlas, do Täte. Vsi omotični, z oslabljenim imunskim sistemom (pravijo, da tako prepoznajo tiste, ki pridejo z Visokega Atlasa na Anti Atlas), smo opazili prijetno mestece, kjer je prevladovala turkizna barva - takšna je bila barva taksijev, vrat, oken... Mesto smo si zapomnili tudi po ogabno smrdečem hotelu. Na vprašanje, kaj neki tako smrdi, pa je hotelir odgovoril: "Lemon tree". Tako drugače pa limone v Maroku že ne morejo "dišati"! 24. marec 1998 Na poti smo se približevali južni meji. Plezali in vzpenjali smo se do prazgodovinskih skalnih slikarij, ki dokazujejo obstoj zelenih oaz na tem območju. Pot nas je vodila skozi Akko, Foum el Hassan, Tiznit do Tafrauta. 25. marec 1998 Tafraut je majhno prijetno mestece, ovito s hribi naj- zanimivejših skal. Kot da bi gospod bog želel pokazati svoje kiparske spretnosti. Tu pa se je začelo na našo neizmerno žalost hladno, oblačno in deževno vreme. Vseeno smo imeli Priložnost videti souk, tržni dan, ki se odvija enkrat na teden, ter privablja ljudi iz okoliških krajev. Zaradi neznosno nizkega pritiska in oblačnosti smo se bodoče etnologinje lotile bližnjega hriba. Tisti večer smo sladko spale. Mimogrede: še vedno vsak dan jemo hariro. 26. marec 1998 Poizkus najti Modre skale. Operacija ne bi uspela brez po-nioči nemškega upokojenca z daljnogledom. Pohod, v katerem smo premleli celotno življenje, skoraj umrli od obupa, a vendar našli preklemanske modre skale, ki so modre le zato, ker si je tako zamislil neki Belgijec. Za izvedbo je porabil 20 ton barve. Čestitamo in menimo, da je več kot pol čara v tem, da je za ta ogled treba porabiti cel dan hoje. Smola, še isti večer smo morali oditi v Casablanco. 27., 28. in 29. marec 1998 Maroško velemesto, belo in črno, milo in grobo. Ogledalo napak zahodne civilizacije in vztrajanje pri tradiciji. Meje so nedoločljive. Hassanova mošeja veličastno predira nebo ob obali. Zadnji vdihi afriškega zraka. Pogovori in razprave o doživetjih Rop in napad. Maroška policija tokrat od blizu. Podrobnosti so še skrivnost. 30. marec 1998 Odhod domov, ne da bi si tega želeli. Saša Poljak MAROŠKA ŽENSKA NOŠA Maroko je islamska dežela, kjer sta tradicija in moda že Načeli hoditi vštric, pa čeprav šele pred kratkim. V mestih Se precej mladih oblači v kavbojke in v oprijete majice s kratkimi rokavi (posebno priljubljene so take, na katerih je Napisana kakšna znana evropska znamka) - in pogosto erberka s tetoviranim obrazom, oblečena v "udžijte, zavezuje turijskipas okrog acibaka. Jarntatušt, marec 1998. Babuš. Rabat, marec 1998. hodijo ob svojih materah ali očetih v tradicionalnih oblačilih. V vaseh si zaradi strogega družbenega nadzora starejših ljudi tega, še posebej dekleta, ne morejo privoščiti. Kvečjemu kakšna bogata družina dovoli svojim hčeram pod tradicionalnimi oblekami nositi evropske puloverje, ki počasi prodirajo v suke. Srebrn nakit; levo nad zapestnicami Fatimina roka, desno zgoraj poročna ogrlica iz ambre. Rabat, marec 1998. okrašene z različnimi vezeninami. Pod dželabo nosijo srual, bombažne hlače, ki se čez stegna razširijo in spet zožijo malo nad gležnji, kjer se okoli noge zapnejo s tremi gumbi. Obute sovbabuš, usnjene natikače, ki so pri prstih zaokroženi ali špičasti, ali v čevlje, narejene po evropskih modelih. Ker je Maroko ena od najbolj liberalnih islamskih držav, večina žensk nima zakritega obraza, vendar pa skoraj vse nosijo rute, ki popolnoma zakrivajo dolge lase. Obraz si običajno zakrivajo le, kadar na trgu turistom s kano pori-sujejo roke in nočejo, da bi jih kdo spoznal, kadar beračijo, ali če so ortodoksne muslimanke, nekatere pa tudi zato, da pokažejo svoj status poročene ženske. Vvaseh, kjer ženske delajo od jutra do noči, nosi]o dželabe iz ovčje volne le, kadar je mraz. Njihovo vsakdanje oblačilo je taudžijte, praktična dolga obleka s kratkimi ali dolgimi rokavi, ki si jo okrog pasu zavežejo s pasom iz volnenih niti in "franž", pod njo oziroma čez njo pa nosijo majico z dolgimi rokavi ali pulover. Starejše ženske iz bogatejših družin si čez oblečejo še aban, velik pravokoten čipkast kos blaga, ki si ga pod pazduhami ovijejo okrog telesa in si ga na ramah spnejo s kovinskimi sponkami. Obute so v babuš-, kadar gredo v hribe po krmo za živino in po dračje, pa v evropske čevlje, v katerih najlažje hodijo - vendar nimajo nobenih čevljev z vezalkami. Nogavice nosijo, kadar je mraz. Vse si na glavi zavežejo ruto, ponavadi celo dve, da si popolnoma zakrijejo lase, nobena pa si ne zakriva obraza. V hamamih se ženske ponavadi popolnoma slečejo, bolj sramežljive pa obdržijo na sebi spodnje hlače (slip), nekatere tudi nedrček (sutiem). Nekaj jih prinese s seboj bodi oziroma kopalke (comblisou). V mestih obleke perejo v pralnih strojih ali ročno pod pipo oziroma v škafih. Pranje velja za žensko delo. Javnih pralnic je zelo malo in v teh obleke tudi zlikajo, v njih pa skoraj izključno delajo moški. Na vasi perejo v reki. V večjih vaseh so del reke zajezili in prostor ogradili, da imajo ženske pral- Raziskavo o tradicionalnem oblačenju je v Maroku izjemno težko izvesti tako, kot si si jo zamislil v Sloveniji. Evropska moda je že precej vplivala na kroje, barve in vzorce. Med samimi ljudmi vlada določena nejasnost, katera obleka je arabska in katera berberska. In zadnja, vendar največja ovira, so podjetni trgovci, ki bi izjavili karkoli, samo da bi ti obleko prodali. V svetu barantanja spraševanje o oblekah pomeni, da jo boš kupil. Če vprašaš, ali je obleka berberska, bo absolutno berberska, čeprav je arabska in je trgovec Arabec. Po ceni obleke je bolje ne spraševati, ker se boš takoj nato znašel v burnem barantanju in jo boš na koncu moral kupiti, če nočeš požeti jeze prodajalca in vseh Maročanov v bližini - in če barantati ne začneš sam od sebe, bo prodajalec barantal sam s seboj, dokler ne bo prišel do zanj ugodne cene. Tudi kakršnekoli informacije o oblačilih se plačujejo z nakupom, vendar večina ljudi ne razume angleško in zna pisati le arabsko. Velik problem se pojavi tudi pri fotografiranju. Nekateri prodajalci ga ne dovoljujejo, drugi se komaj pustijo prepričati. Skoraj vsakdo, ki ga želiš fotografirati, zahteva denar, pri čemer so ženske običajno še bolj podjetne kot moški. Največ mojih fotografij je tako nastalo s teleobjektivom s hotelskih teras in skozi okna. Kadar gredo v mestih ženske iz hiše - običajno nakupovat ali v tarnam - nosijo bombažno dželabo, enobarvno obleko z dolgimi rokavi, ki sega do gležnjev. Običajno je zelo žive barve, na vrhu kapuce - ki jo vedno nosijo spuščeno na hrbet - pa binglja cof iste barve. Nekatere so ob ovratniku S kano okrašena roka. Timoleir, marec 1998- nico {Ibarage). To je tudi javni prostor, kjer se ženske zbirajo, čeprav nimajo s seboj umazanih oblek. V reki lahko svoje, ženine in otroške obleke opere tudi moški, vendar pa nikoli ne sme prati ženskih spodnjih hlač. Pri pranju uporabljajo Orno, milo za pranje perila. Nakit praviloma pride do izraza le na poroki, ko si nevesta nadene ogrlico iz velikih kosov ambre. Kadar ženinova družina nima denarja, da bi nevesti prinesla tako ogrlico, in kadar si je niti nevestina družina ne more privoščiti, je ogrlica narejena iz velikih kosov oranžne plastike ali pobar- Vanih kamnov, da izgleda pristna. Ne ženske ne moški ne nosijo poročnega prstana, vendar pa si Evropejke prislužijo spoštovanje, če ga imajo. Prodor evropskega kiča v Maroko je najbolj viden prav pri motivih na prstanih, kajti skoraj v vsaki prodajalni ponujajo prstane z znakom Nike ali s sliko princese Diane. Drugače pa v sukih prevladuje srebrn nakit s tradicionalnimi motivi - najbolj priljubljena je Fatimina roka, ki ščiti pred zlim očesom - vendar ga na ženskah ni opaziti, ker ga skrije obleka. Ženske se zato krasijo na drugačne načine. Najpogostejši je ličenje. Oči si mažejo z antimonom, ki jim poleg estet- Berberka tetovira turistko. Tamtatušt, marec 1998. skega učinka predstavlja nadomestek za sončna očala, ker se ti v močni svetlobi ne blešči. Ustnice si mažejo z naravnimi rdečimi barvili, obraze pa si občasno prekrijejo z rjavo okrastim pudrom. Krašenje s kano je privilegij nevest in poročenih žensk (in seveda turistk). Običajni so cvetlični ali geometrični vzorci na dlani. Nekatere si poslikajo cele roke od zapestja navzdol, nevesto pa porišejo od komolca navzdol. Okrasijo se tudi po petah, ker se vidijo iz babuš. Berberske ženske pa si po poroki potetovirajo dele obraza. Poleg geometričnih vzorcev si vtetovirajo tudi znak družine, v katero so se primožile. Tetoviranje opravi običajno ženska iz moževe družine (moževa sestra ali bratova žena), in sicer z ogljem na brado ali čelo, včasih tudi na lica, nariše želeni znak, nato pa s prekuhano iglo prebada kožo pod narisanim znakom. Postopek še enkrat ponovi, na koncu pa na tetovirano mesto pljune prežvečeno deteljo, da se rana zaceli, čeznjo pa zaveže ruto. Dekle se en dan ne sme umiti, znak pa po nekaj dneh dobi dokončno podobo, ko otekline in modrice izginejo. Skratka, maroške ženske so izjemno zanimive in pisane, hkrati pa tudi precej zaprte in neizobražene. Govorijo le arabsko ali svoje berbersko narečje, zato je bila večina mojih informatorjev moških, ki pa o ženskih oblačilih vedo precej manj kot ženske same. Rezultati samega terenskega dela so zato zelo pomanjkljivi in jih je treba nujno dopolniti z literaturo. Avtorica fotografij: Saša Poljak. Jana Radovič____________________________________ Maroko - turizem in stiki različnih kultur Človeka so avanture in nova spoznanja vedno privlačili. Sam sv. Avguštin je zapisal: “Svet je knjiga in kdor ostane doma, lahko prebere le eno stran.” Čeprav je človek torej od nekdaj potoval, pa je množični turizem fenomen moderne družbe. V Maroku smo nekateri raziskovali vpliv tu-hzma, ki ga ima na domačine in na njihov način življenja. Preden preidem na našo izkušnjo, še splošna beseda o Množičnem turizmu. Omenila sem množični turizem kot fenomen moderne družbe. Če pogledamo statistike, najdemo neverjetne šte-vilke: v svetu gre vsako leto na počitnice v tujino pol milijarde ljudi, dve milijardi in pol pa se premika v mejah posameznih držav. Ob takem številu se vprašamo o posledicah tega pojava. V zadnjem času je veliko govora o turizmu in ^jegovem vplivu, mediji (!) ga večkrat obravnavajo kot uničujočega demona”. Kot vsaka stvar pa ima tudi mno-žlcni turizem dobre in slabe plati. Poglejmo najprej dobre: delno pripomore k vzdrževanju spomenikov, muzejski dejavnosti, ustanavljanju nacionalnih parkov... Toda že v tem ^ko zasledimo tudi slabe plati: puščanje smeti v parkih, °groženost nekaterih spomenikov zaradi množičnega ubiska... Slabe plati so tudi uničevanje tradicij in njihovo sPreminjanje v folklorizem. Človekova želja po eksotiki bi 'ečkrat rada ustavila čas: stare šege in navade, magični P esi... Turista ne zanima realnost določene družbe, njeno sPreminjanje v času, vsakdanje življenje domačinov... Išče zadoščenje lastnim sanjam. To smo lahko opazili tudi v Maroku. Večkrat sem sedela v bifeju in ob metinem čaju opazovala ljudi. V kratkem so mi (skoraj) bolj kot domačini pritegnili pozornost turisti, saj so se določeni prizori že smešno ponavljali. Pred hotelom se ustavi avtobus in vsuje se množica turistov. Kot čreda se varno držijo skupaj, nekateri odganjajo otroke, ki prosijo za bombone ali denar, drugi jih gledajo kot cirkuško atrakcijo. Se turisti sploh zavedajo (oziroma ali se zavedamo) posledic, ki jih naša potovanja povzročajo? Tretji svet s tovrstnimi stiki spoznava zahodno civilizacijo, spoznava svet, ki mu je večkrat vabljiv... Ko delimo otrokom na cesti bombone ali dirheme, se moramo vprašati tudi za posledice tega dejanja. Kakšen bo odnos teh otrok do turistov, ki bodo prišli za nami? Kako bodo domačini gledali na turiste, če jih brezobzirno fotografiramo le, ker se nam zdijo zanimivi? Včasih je koristno, če zamenjano “vloge”: kako bi se počutili, če bi nas nekdo fotografiral kot zanimivost, ko brez skrbi pijemo na dvorišču svojo popoldansko kavico? Ali delimo bombone na desno in levo, ko se sprehajamo po Tivoliju? Seveda, nobena družba se ni razvijala v popolni izolaciji, stiki med kulturami so nujni za obstoj in razvoj vsake. Turizem ima dobre in slabe plati, ni ga treba demonizirati, je pa meč, katerega uporaba zahteva spretnost in odgovornost. Opazovanja odnosov turistov do domačinov pa so nas opo- zorila tudi na odgovornost, ki jo imamo kot (bodoči) et- sled, poleg tega pa sodelujemo z ljudmi in ne le z viri infor-nologi z delom na terenu: naša prisotnost pusti neizbrisno macij. Sarah Lunaček BLIŽNJA SREČANJA S KAMERO Posodica za čaj na moji pisalni mizi je popolnoma identične modre barve kot tista Mohatova. Samo da je njegova nekoliko večja, saj je bilo v njej dovolj sladkega čaja za šest ljudi in tudi pokrov se je bolj bahavo dvigoval nekam proti oblačnemu nebu oziroma proti vrhu votline. Sedimo pred jamo, kije namenjena zavetju za črede ovac, kadar jih zaradi vremenskih neprilik ni mogoče spraviti v dolino, in srebamo vrel čaj, ki je kar gost od sladkorja. Vse sem posnela. Nekoliko sem bila v dvomih, ali naj sploh vzamem kamero na pašo. Moha - pastir - nas je povabil, da gremo z njim na goro, kamor vsak drugi dan žene vaško drobnico, in vseh pet nas je bilo takoj za. Ko smo se drugič ustavili, da pokadimo cigareto iz posušenih listov gorskega grmička, sem se le opogumila in ga vprašala, če lahko snemam. "Fait ce que tu veux. Tu est libre. (Delaj kar hočeš. Svobodna si.)" Vključila sem kamero in že čez nekaj trenutkov jo je hotel Moha. Že pred dvema dnevoma na nogometni tekmi v vasi sem mu pokazala, kako se snema. Spustil se je malo niže po hribu, tako da nas je vse dobil v kader in se sprehajal po naših obrazih z očesom kamere, vidno fasciniran nad pripravo. Mi smo buljili vanj, saj je imela podoba pastirja sredi golih gora v gosto tkanem ogrinjalu iz ovčje volne in s kamero v rokah na nas močan učinek. Kot da bi v nas delovala predstava, da se pastir iz vasice v Atlasu kamere kvečjemu boji, kaj šele da bi zagnano snemal, sicer prevzet od svojega početja - a vendar je v tem tako zelo podoben vsem nam ali kateremukoli videoamaterju. Posnel je nas, posnel je svoje ovčice, posnel je okolico. Spraševal nas je, kje smo, kot bi želel, naj se to vidi na posnetkih, in poudaril, da smo na gori s čredo in da je življenje tu lepo. Naslednjega dne me je k njegovi hiši zopet prignala sla, da bi zabeležila še začetek pastirskega dne, odhod ovčic iz vasi. Po krepkem zajtrku skupaj z njegovo družino sta z očetom spravila živali iz kamnite ograde. Tik nad vasjo mi je Moha nadel svoja oblačila, torbe in palico, preoblekel me jev pastirja, in hotel, naj sama ženem čredo. Seveda sem se prepustila njegovemu scenariju, navdušena nad tem, kako se mi "dogaja" vizualna antropologija. S Petrom sva že prej modrovala, da vizualna antropologija ne pomeni le golega beleženja oziroma dokumentiranja ali produciranja dokumentarcev, pač pa tudi interakcijo z ljudmi, ki jih snemamo, in da je ves čas potrebno opazovati, kaj se dogaja "na drugi strani". Kaj bi si lahko želela lepšega! Moha je samoiniciativno sprejel izziv, ki ga ponuja komunikacija prek kamere. "Bi kdo vzel kamero?' so ponujali na enem od sestankov pred odhodom v Maroko. Nihče se ni javil. Verjetno se je vsakemu, kot tudi meni, zdelo, da ga bo to preveč oddaljilo od neposrednega doživljanja dežele. Toda potem sem pomislila, da bomo tako ali tako v skupini in zato prikrajšani za neposrednost, ki ji je prepuščen samotni popotnik brez zaledja skupine domačih ljudi in hkrati brez barikade, ki naj bi jo ustvarila skupina tujcev že s samim dejstvom, da je skupina, in ki bi se ji bilo zato teže približati kot posamez- Berberski pastir s kamero (izposojeno). Marec 1998. Foto: Jana Radovič. niku. Toda tako prvo kot drugo se je izkazalo za zmotno. Ne le, da je celo skupina kot celota, denimo pet deklet v Tamtatuštu (in skupina, ki je tam bivala pred našo), vzpostavila prisrčen odnos z ženskami v vasi in da sem opazila, da mi zaledje varne ekipe domačih, ki se nahajajo v istem kraju, včasih daje še več poguma za individualno spuščanje v bližnja srečanja z ljudmi v tuji deželi - tudi sama kamera ni pomenila ovire v komunikaciji, pač pa raje povod zanjo: najbolj izrazito v prej opisanem dogajanju z Moho, čeprav je treba povedati, da je bilo snemanje tu nadgradnja poprejšnjega prijateljskega druženja. A tu so še številne druge situacije, ki so vezane predvsem na odločitev, kdaj snemati in kdaj ne, s čimer se znajdemo v polju etičnih pomislekov. Tako sem sprva vsakogar spraševala, če smem snemati, ko pa se je to po moji oceni prevečkrat izteklo v poziranje ali v zavrnitev, sem ubrala drugačno taktiko. Snemala sem, kar se mi je zljubilo (seveda je bilo to še vedno stvar notranjega pretehtavanja, predvsem med mojo željo in morebitnim nelagodjem drugih), in prenehala sem le, če je pričel kdo očitno nasprotovati-Nekaj časa je trajalo tudi, da se je stalil odpor znotraj lastne skupine, ko se je tu in tam komu zazdelo, da sem s kamero preveč nadležna. Vendar je bil tu seveda mogoč pogovor in s tem razjasnitev situacije, tako da so se sopotniki na kamero sčasoma privadili in se vedli povsem naravno, za kar sem jim iz srca hvaležna. Nazadnje sem bila sama vidno bolj nesproščena, kadar je prišlo do tega, da je imel kamero kdo drug in sem bila njena tarča. Bistvena razlika med vsiljivostjo snemanja naših članov ekskurzije in Maročanov je pač v tem, da bodo prvi svoje posnetke lahko videli, od drugih pa le nekateri. In seveda v tem, da bi od mojih kolegov potencialno vsak lahko prevzel vlogo snemalca, medtem ko povprečen Maročan težko pride do kamere; da ° tem, da bi šel kot turist snemat v Evropo, niti ne govorimo- Prav ta razlika je tista, zaradi katere je smiselno razpravljati o etiki snemanja v deželah zunaj Evrope. Sicer bi se lahko vprašali, ali ne bi pri uporabi kamere v domačem kraju etiki samoumevno posvečali mnogo manj pozornosti in ali ne gre za nekakšno pokolonialno pokroviteljstvo in zaščit-ništvo, vezano na pretirane predstave o lastni moči, ko skušamo zavarovati tiste, ki jih snemamo - kot da se ne bi bili zmožni sami postaviti zase. Tu bom prenehala in nadaljnja razpredanja, povezana z vizualno antropologijo, skušala razviti v seminarski nalogi. Naj še omenim, da je tako rekoč vsakega dne naše poti nastalo kar precej ur posnetega materiala, ki ga nameravam spraviti v konzumabilno obliko - in takrat si ga bo mogoče ogledati. Irena Kolenc TRADICIONALNA MEDICINA MAROKA Maroko je dežela, v kateri pride prepletanje dveh nasprotujočih si svetov še posebej do izraza. Slikovita medinska vrata ločijo svet modernih zgradb, McDonaldsov, prometnih zastojev in aspirinov od sveta neštetih sukov, kjer se mešajo vonjave najrazličnejših začimb, kjer avtomobile zamenjajo vozovi in aspirine zdravilna zelišča ter magična sredstva. Tradicionalna medicina, ki temelji na zdravljenju z naravnimi pripravki iz rastlin, živali ali rudnin v povezavi s čarodejnimi zagovori, zarotitvami, magičnimi obredi in končno tudi islamskim izročilom, je v Maroku močno prisotna v vsakdanjem življenju. Sodobna farmacevtska industrija sicer vedno bolj prodira v domove ljudi, vendar v odročnejših vaseh, ki so oddaljene od bolnišnic, do prave bitke s sodobno medicino sploh še ni prišlo. Staro izročilo korenini v grških rokopisih, ki so se v času mračne srednjeveške Priprava metinega čaja. Rabat. Evrope ohranjali le po zaslugi muslimanskega imperija. V srednjeveški Evropi, kjer je zdravilstvo temeljilo predvsem na zaklinjalnih obredih in magiji, so kasnejši arabski prevodi pomenili neizčrpen vir znanja. Po drugi strani pa je berbersko izročilo o ljudskem zdravilstvu danes močno prepleteno z arabskim (in narobe), saj se je bogato znanje skozi stoletja potrjevalo z izkušnjami in dopolnjevalo ter si pridobilo zaupanje ljudi. Ljudski zdravilci so tudi na Slovenskem uživali velik ugled in so bili tudi mnogo bolj obiskani kot fakultetno izobraženi zdravniki. O nezaupanju pričajo tudi nekateri pregovori iz preteklega stoletja: "Štirje dohtarji, dva para norcev" ali pa "En prdec za sedem dohtarjev". Sodobna medicina pri nas ni prekinila bogate tradicije ljudskega zdravilstva, zagotovo pa je zmanjšala njen pomen. Zdravljenje z naravnimi pripomočki velja pogosto le še kot dopolnilo k uradni medicini, a smo kljub temu še danes lahko priča zdravljenju z zagovori! V zadnjem času pa se v skladu s sodobno miselnostjo spet pojavljajo težnje po povezanosti z naravo in izročilom. Prastara praksa ljudskega zdravilstva, ki je bila do nedavnega v senci sodobne terapevtske medicine, spet pridobiva svoj pomen. ZDRAVILNA ZELIŠČA Zaradi sredozemskega podnebja, ki ima vpliv na rastje tako pri nas kot v Maroku, lahko najdemo dosti povezav v pojavnosti zdravilnih rastlin in njihovi uporabi (npr. pelin, zelena, volčje jabolko, janež, glog, lučnik, volčja češnja, oleander, artičoka, timijan, rožmarin, meta...). Po nekaterih raziskavah je v Maroku zabeleženih okrog 230 različnih vrst zelišč, a jih poznajo gotovo še več. Zdravilne rastline gojijo tudi na vrtovih, po nekatere pa je potrebno oditi zelo daleč, in to je delo žensk. Na raznovrstnost rastlin kaže tudi pregovor: "Vsako rastlino je Alah ustvaril za nekaj." Velja pa tudi, da "rastlinepomagajo le človeku, ki ve, kaj je dobro in kaj slabo". Zdravilne rastline naj bi pomagale le v povezavi s koranom. Iz zelišč najpogosteje pripravljajo najrazličnejše čaje, posebno pa je priljubljen metin čaj, ki ga pijejo večkrat na dan. Priprava tega čaja (posmehljivo ga imenujejo whiskey marocane) je pravi obred: kitajski zeleni čaj najprej prelijejo z vročo vodo, dokler voda ni čista (približno dvakrat), nato v čajnik dodajo za evropski okus nenavadno velike količine sladkorja (za goste navadno naredijo še slajšega), s tem pa prelijejo šope sveže mete v kozarcih. Čaj je dober za čiščenje krvi, za prebavo, deluje poživljujoče, pospešuje izločanje žolča, pomirja krče v mišicah in organih... Črna meta je učinkovita v primeru stresa, za izboljšanje apetita, pri bronhitisu in astmi, vročini, zobobolu itn., rožmarin za izboljšanje spomina, migreno, za umirjanje, proti depresiji, astmi in ogromno drugih bolezni; zelo pomemben je postopek priprave. S police lekarne: kozarci z zelišči, dišavami in začimbami, tablice s surami iz korana za srečo, posušena glava gazele. Marakeš. VEROVANJE V DUHOVE Harmel in oleander veljata za najpogosteje uporabljani rastlini (harmel, pomešan s tobakom, tudi kadijo; dober je za nosečnice, pomešan z oljem za masažo, proti plešavosti...). Pomembni sta predvsem zato, da se s sežiganjem mešanice teh rastlin ubranijo pred džinuni. To so človeku podobna nevidna bitja, ki pa jih lahko vidimo le dvakrat na teden ob določenem času in na določenem mestu. Ker so sicer nevidni, jih lahko nehote zmotijo, kar je lahko zelo nevarno. Zato vedno, preden se česa lotijo, izgovorijo besedo bismila, kar pomeni "v božjem imenu", in le tako se lahko ubranijo pred zlimi džinuni. So pa tudi dobri džinuni. Vsepovsod jih je polno, največ pa ob ognju ali vodi, na straniščih m\hamamih (arabska kopališča). O džinunih in njihovem maščevanju krožijo mnoge zgodbe: Nekega dne je mama odšla nabirat zdravilne rastline. Pri trganju rastlin pa je pozabila izreči bismila in s tem močno užalila tamkajšnje džinune. V daljavi je nato zaslišala jok otroka in se močno prestrašila. Vsa v skrbeh je stekla domov, kjer je našla sina brez enega očesa. Džinun lahko, tako kot hudič, obsede človeka in to naj bi bila ena najpogostejših bolezni. Človek to občuti kot močan glavobol ali bolečino v polovici glave in ima vročino, vendar sam glavobol še ne pomeni prisotnosti džinuna. Pač pa se obsedenost bolj kaže v posebnem psihičnem stanju človeka, v nenavadnem obnašanju in pogovarjanju z džinuni. Lekarnarji po skrivnem receptu pripravljajo posebne mešanice iz dela posušenega kuščarja, ježevih bodic, posušene glave gazele, kože tigra, kače... Mešanico zažgejo doma za srečo in odganjanje zlega. VAŠKI ZDRAVILEC - PAKE Zdravljenje je odvisno od prepričanja vaškega zdravilca -fakeja. Nekateri so strogo zapriseženi muslimani in zdravijo le s pomočjo zdravilnih zelišč in molitev, na predislamske ostaline pa gledajo z viška, drugi povezujejo svoje poznavanje zdravilnih zelišč s koranom (in hadidom) in predislamskim verovanjem. Naloga zdravilca je, da človeku glede na bolezen (urok) predpiše pravo mešanico zelišč, zanj moli in tudi njemu zapove molitve, v hujših primerih pa predpiše obredno žrtvovanje živali pri marabutu (sveto mesto, grob svetnika), in sicer odvisno od resnosti bolezni ali uroka: kokoš, ovco ali ovna, kozo ali kozla, ali pa celo kravo. (Npr.: za glavobol je dovolj že, da ob marabutu pustiš šop svojih las.) Pake navadno ne nabira zelišč, on jih le predpiše, bolnik pa si jih mora priskrbeti sam. Molitev in nasvet vedno plačajo, ni pa nujno, da v denarju. Vloga zdravitelja je določena že v otroštvu - takega otroka vodijo namesto v šolo k drugim fakejem, ki ga učijo svoje mo- Lekama v medini Marakeša. Masažne gobice za celulitis so prvi pokazatelj, daje dobro založena. drosti. Takšno sistematično učenje poteka od šestnajst do dvajset let, sicer pa s pomočjo raznih knjig vse življenje-Poleg poznavanja zdravilnih rastlin mora. fake znati na pamet cel koran, saj le povezava z molitvijo da pravi učinek-Takšni učeni zdravitelji postanejo lahko le moški, medtem ko se ženske pogosto ukvarjajo z magijo, ki se je naučijo prek ustnega izročila. OBVAROVANJE PRED ZLIM OČESOM’ Bolezni odkrivajo tako, da z vrvico izmerijo dolžino prstov' na roki - le-ta mora ustrezati dolžini od komolca do konca sredinca. Če je ta dolžina daljša, to pomeni, da ti nekdo želi škodovati (bad ali evil eye) in bolj je dolga, hujša je tvoja bolezen oz. dalj časa si že bolan. Nato vrvico trikrat zavo- zlajo, zatem pa ob spremljavi molitev položijo na glavo. Postopek ponavljajo, dokler vrvica ni spet dovolj kratka. Če zdravljenje ni uspešno, je potrebno med stalno molitvijo z jajcem obkrožiti glavo. V hujšem primeru jo obkrožijo s kamnom soli, ki ga položijo najprej na glavo, nato v vročo vodo in v usta, potem pa vse to izpljunejo. Za ubranitev pred 'zlim očesom’ uporabljajo šb, kremenčev kristal, ki ga nomadi za ta namen vedno nosijo s seboj. Z njim je potrebno oplaziti vse prste, ob spremljavi molitve in zagovora obkrožiti glavo, nato pa ga vreči v ogenj. Ostanke položijo na čelo, ostalo pa v keramično posodo z vodo. Iz zažganega potem razberejo spol človeka, ki nekomu želi slabo. Določene kamne nasploh uporabljajo predvsem v magične namene. Poseben način uničevanja črne Prevoz zelišč. (Za dirkam me pa kar slikajte...). Avtorica Jotografij v tem razdelku: Irena Kolenc, Maroko, marec 1998. magije je tudi uriniranje na odločilen predmet. Če moški na prvo poročno noč ni zmožen spolnega odnosa, je to prav gotovo posledica črnomagijske dejavnosti nekoga drugega. Na roko kapnejo kapljico olja in otrok, ki jo pogleda, bo vedel, kdo je vplival nanj. Magijo lahko uničijo šele, ko spoznajo krivca. LOKALNI ZDRAVILNI POSTOPKI IN SREDSTVA V vasi Tamtatušt (blizu Tinerhira, Visoki Atlas) ženske na poseben način pripravljajo maslo, ki je odlično za zdravljenje revmatizma, za čiščenje in prebavo. Pripravljajo ga iz en dan starega mleka v ovčji ali kozji koži, ki je privezana na podstavek iz treh drogov. Takšen meh močno pretresejo in maslo, ki nastane, osolijo. Deset do dvanajst let ga hranijo v posebni keramični posodi, ki je dobro zatesnjena z živalskim gnojem. Če je maslo dobrega okusa, pomeni, da je družina ugledna. Pri nomadih pa kožo koze, ki so jo uporabili za izdelavo masla, pripravijo v fe/s&t/sn in to jedo noseče ženske, ki želijo splaviti. Ženska, ki ne more zanositi, se namoči v jezeru s svetimi ribami. Zdravilno moč pripisujejo tudi glasbi, še posebej pa to velja za glasbo bratovščine gnawa v okolici Warzazateja. Revmatizem zdravijo v okolici Merzuge tako, da se do vratu zakopljejo v vroč puščavski pesek in si tako ogrejejo telo. Številni vodni viri so prav tako pomembni za zdravljenje revmatizma (npr. Fes), so pa tudi sveti izviri, ki imajo poleg medicinskih še magične lastnosti. VTafrautu romarji takšno vodo pijejo in se v njej umivajo za zdravljenje norosti, v obredih pa jo mešajo s krvjo žrtvovanih živali. In še nekaj uporabnih nasvetov: Nesoglasja s partnerjem rešujejo z zažiganjem posebne mešanice, katere pomembnejša sestavina je del posušene glave gazele. Tistemu, ki smrči, ob postelji obrnejo čevlje s podplatom navzgor. Da se moški počutijo močnejše, v žepu nosijo košček dlake leva. Vpliv Zahoda: odlično zdravilo za diarejo je Coca-Cola z mlekom. UPORABLJENA IN NAVAJAJVA UTERATURA • DVORŠAK, Andrej 1996: Radarske bukve. Založba Slon. Ljubljana. • SIJELMASSI, Abdelhai 1996: Les Plantes Medicinales du Maroc. Editions Le Fennec. Casablanca. jniago Smitek__________ MARABUTIZEM v MAROKU . *s'am, ki je imel prvenstveno meščanski značaj, je pri svo-,em širjenju na maroškem podeželju naletel na specifične raztnere. Maroško prebivalstvo se je postopno islamiziralo °ct konca 7. stoletja, pri tem pa ohranilo lokalna izročila, ki ° še dosti starejša in obsegajo prazgodovinski substrat, feničansko-punske sestavine, sledove rimskega poganstva in krščanstva ter ostanke stare berberske religije. Nekateri stari kulti so bili reinterpretirani v jeziku islama. To je vidno v tem, da so obredi marabutov potekali v kapelah, ki so bile drugačne od običajnih mošej, da so se tudi molitve razli- kovale od onih v koranu, da so bila romanja usmerjena drugam in ne (le) v Meko. Beseda marabut (franc, ma-raboui) pomeni “človek iz ribata” (ribat je bilo v času militantnega islama v 8. do 9. stoletju ime za obmejne trdnjave; od tod tudi ime mesta Rabat). V10. stoletju je dobila beseda marabut pomen svetega moža, asketa, ki živi v samoti. H kultu takšnih svetnikov je prispeval še islamski misticizem, ki se je v 12. stoletju v obliki sufizma razširil z Vzhoda. Puš-čavniške askete so imenovali wali (“božji mož”), šalih (“dober človek”), sajjid (“gospod”) ali šaikb (“poglavar”); od Alaha naj bi dobili poseben blagoslov ali milost, imenovano baraka, s tem pa tudi čudodelno moč. Ukvarjali so se s prakticiranjem magije, astrologije, alkimije ipd. Do 14. stoletja so se ti mistiki delno že spremenili v preroke; postali so politični dejavnik in so veljali za duhovne voditelje posameznih berberskih plemen. Bivališča takšnih svetnikov so po njihovi smrti postala kultna mesta in kraji vsakoletnih romanj. Svetnikovo izročilo je čuvala in prenašala skupina njegovih naslednikov (nasledstveno svetniš-tvo). Takšna središča so bile oaze miru in reda na podeželju; kraji trgovanja, srečevanja različnih etničnih skupin, poučevanja ipd. Povezovala so Arabce z Berberi, živinorejske nomade s kmeti, revne sloje z bogatimi, imela so skratka družbeno regulativni značaj. Ernest Gellner je v svoji znameniti študiji Saints ofthe Atlas (London 1969) pokazal, kako so svetniške postojanke nastajale na mejnih območjih med plemeni in med goratim in ravninskim svetom. Pri raziskovanju nastanka in funkcije “svetih krajev” je torej treba izhajati tako iz “predlogičnega” nivoja (upoštevanje vloge sanj, magičnih praktik, misterijev ipd.) kot tudi iz “racionalnega” mišljenja. Kot smo se sami prepričali, ortodoksni islam ni naklonjen takšnim “ljudskim” oblikam pobožnosti, zato pa imajo toliko večjo podporo na berberskem podeželju in vrevnih mestnih četrtih.Marabuti imajo še vedno pomembno obredno in terapevtsko funkcijo. Zdravljenje bolnikov, zlasti tistih z mentalnimi boleznimi, poteka na individualnem/fiziološkem in na družbenem/kulturnem področju. Prek marabuta se stabilizira naravni red stvari, in to deluje povezovalno na psihično strukturo po-sameznikovin sktipin.Marabut \e lahko tudi zatočišče pred kulturnim šokom, pred ogrožujočimi spremembami v tradicionalni kulturi. V zvezi z marabuti so se izoblikovale religiozne bratovščine. Te prirejajo obrede, katerih sestavine so poleg molitev pogosto ples in petje, ponekod tudi bičanje ali druge oblike samomučenja. Ob marabutib so običajna žrtvovanja živali (perutnine, drobnice, goveda). Meso na kraju samem pripravijo in z njim postrežejo članom vaške skupnosti. Bolniki se mažejo s krvjo žrtvene živali ali pojedo košček njenega mesa. Njihov neposreden stik s “svetim” je namreč nevaren, zato se z njim povežejo prek krvne žrtve. Svetišče obkrožajo v smeri, nasprotni urinemu kazalcu: ponekod sedemkrat, v Tamtatuštu (Sidi Abderrahman) pa npr. vodijo nevesto na konju trikrat okoli stavbe. Marabuti so največkrat vezani na grobove asketskih modrecev, od katerih so nekateri zgodovinske osebnosti, drugi pa v celoti pripadajo svetu legend in fantastičnih predstav. V čaščenju posameznih marabutov so vidni tudi sledovi predislamskih kultov dreves, skal, izvirov in podzemskih votlin. Značilno je, da so številne svete kraje obiskovali maroški muslimani in judje. Po štetju, opravljenem pred letom 1948, je bilo v Maroku 6.850.485 prebivalcev, od tega 186.849 judovske vere. Kasneje se je število judovskih vernikov zaradi izseljevanja bistveno zmanjšalo. V času ekskurzije, marca 1998, smo si ogledali različne tipe marabutov-. - Moulay Bousselham južno od obalnega kraja Larache, mavzolej kupolastega tipa s počivališčem (celicami) za romarje; -Sidi Bou Smara, v medini Casablance, banjanovo drevo, v katerega verniki zabijajo žeblje; -Sidi Abderrahman, zahodno od Casablance, svetišče, sezidano na skali v morju; -Sidi Abdelkader, Tioute, južno od Taroudanta, mavzolej s “svetim” drevesom; -Zaouia (samostan) bratovščine Naciri iz 17. stoletja, Tamegroute, južno od Zagore, primer samostana, kije nastal ob marabutu-, -Sidi Abderrahman, Tamtatušt, mavzolej brez kupole; -Sidi Mohamed, kanjon Todre, mavzolej s kupolo ob potoku; -Mul Džebel El Akhdar, na robu mesta Sefrou, podzemska votlina, kamor so romali muslimani in judje in molili za rodovitnost žensk, za dež ipd. Med bivanjem v Tamtatuštu smo ugotovili, da je še živo verovanje v duhove gora (v zvezi z nabiranjem kuriva) ali v božanstvo reke (nevesta strese vanjo različne sadeže). V kanjonu Todre raste sveto drevo: če bi kdo zasekal v njegovo deblo, bi po prepričanju domačinov iz lesa pritekla kri. V oazi Azlag pri Tinerhirju smo videli ribnik s svetimi ribami, ki jih ženske hranijo, da bi si pridobile plodnost. Ali lahko marabuti in zaouije v današnjem času ohranijo svojo staro vlogo ali najdejo novo funkcijo? Že doslej so morali prenašati kritike pravovernih muslimanov, da sek-tašijo, siromašijo svoje pristaše duhovno, moralno in ekonomsko. Ali se sodobne versko-politične ideje še lahko ujamejo v sozvočje z marabuti? Ali bo obojestranski interes po utrjevanju družbenih vezi dovolj močan? Ali pa bo Maroko polagoma izgubil pomemben delček svoje kulturne identitete? PRIPOROČLJIVA LITERATURA • Abdallah Laroui 1993, Esquisses historiques. (Casablanca): Centre Culturel Arabe. (Poglavje LTslam en Afri-que du nord.) • Edward Westermarck 1926, Ritual and Belief in Mo-rocco. Vol. 1-2. London: Macmillan. • L. Voinot 1948, Pelerinages judeo-musulmans du Maroc. Paris: Institut des hautes etudes marocaines. Notes & documents 4. • Clifford Geertz 1968, Islam Observed: Religious Development in Morocco and Indonesia. New Haven: Yale Univ. Press. • Dale F. Eickelman 1976, Moroccan Islam. Tradition and Society in a Pilgrimage Center. Austin and London: Univ. of Texas Press. (Modern Middle East Series, No. 1.) • Vincent Crapanzano 1981, The Hamadsha. A Study i11 Moroccan Ethnopsychiatry. Berkeley - Los Angeles, London: Univ. of California Press. POSTRŽEK Mira Omerzel Terlep, Aleš Gačnik POROČILO O AKCIJI ETNOLOGIJA V OSNOVNI ŠOLI, Portorož, 15.-17. oktobra 1997 Akcija Etnologija v osnovni šoli (oktober 1997, Portorož) je ponovitev zelo uspešne istoimenske akcije v letu 1994 (19- do 21. september, Cankarjev dom, Ljubljana), ki jo je inicirala tedanja predsednica Slovenskega etnološkega društva Mira Omerzel Terlep in realizirala v okviru društva ob pomoči delovne skupine, ki so jo sestavljali Aleš Gačnik, Mojca Ramšak, Slavko Kremenšek in Nena Zidov. Akcija Slovenskega etnološkega društva Etnologija v osnovni šoli: 1. -17 predavanj oz. 19 predavateljev (iz različnih kul-turnih in znanstvenih institucij ter svobodni kulturni delavci /v etnologiji/); najvidnejši strokovnjaki posameznih raziskovalnih področij in povsem odgovorni za vsebine svojih predavanj. 2. -22 slušateljev, pretežno iz osnovnih šol osrednje-slovenskega območja in zahodne Slovenije (bibliotekarji, slavisti, zgodovinarji, glasbeni pedagogi, likovni pedagogi, Predmetni učitelji, pedagogi telesne vzgoje, celo učitelji -sicer diplomirani etnologi). 3. - Namen akcije: seznanitev osnovnošolskih pedagogov ž najrazličnejšimi etnološkimi vsebinami, širitev vedenja in 2nanja o najsodobnejših dosežkih sodobne etnološke znanosti ter seznanitev z možnimi aplikacijami teh spoznanj v učne procese, predmetnike, zunajšolske dejavnosti, delavnice, kulturne dneve, projektne dneve in tedne, razisko-valne in razstavne dejavnosti, kulturne in športne dneve in Prireditve. Akcija je namenjena tudi vzpostavitvi sodelovanja med raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami *n medsebojni informiranosti o (ne)potrebnosti uvajanja etnoloških vsebin (seznanjanjem s kulturno dediščino in načinom življenja Slovencev nekoč in danes) v učne proce-Se - formalne in neformalne. 4. - Potek: predavatelji so etnološko tematiko predstavili na različne načine - v obliki predavanj (z diapozitivi, foli-hnni, z video in audio tehniko), pogovorov, praktičnih preskusov (tipa delavnic). 5- - Odmevi med udeleženci seminarja: ocena akcije je ^ila izrazito pozitivna in visoka. Izrazito zavzeti udeleženci (yečina se je že lotila etnoloških raziskovanj domačega kra-S) so še posebej izpostavili komunikativen odnos preda-vateljev do slušateljev in visoko strokovnost predavanj pestro sestavljenega programa; vsebine naj bi bile dobro izbra-nei prilagojene osnovnošolskim potrebam in predhodne-0111 znanju pedagogov; le-ti so dobili veliko idej in strokov-^e8a znanja za njihovo nadaljnje delo ("skoraj vsak učitelj ahko uporabi etnološke vsebine pri svojem predmetu", "skoraj vsak učitelj je po malem tudi etnolog" - dve značilni izjavi slušateljev oz. slušateljic). 6. - Odmevi med etnologi/odmevi za etnologijo: - Etnologi so premalo agresivni pri vključevanju etnologije v osnovnošolske programe. - Potrebno je vzpostaviti strokovni dialog med etnološko stroko in odgovornimi za uvajanje etnologije v šolski proces (Univerza, Inštituti, Ministrstvo za šolstvo in šport...). - Še posebej so udeleženci izrazili potrebo po vključevanju etnologije v izobraževalne programe, saj lahko prav etnologija pripomore k izoblikovanju nacionalne zavesti ter pozitivnega in kritičnega odnosa do naše kulturne dediščine, ter potrebo po vključitvi etnoloških vsebin v nacionalni program devetletne osnovne šole (obvezni program). 7. Sklepi in predlogi: -V prihodnjih akcijah je zaželeno predvsem terensko delo ali/in delo v obliki praktičnih delavnic. - V prihodnje je potrebno vključiti ekskurzije, ki bi bile namenjene spoznavanju kraja, v katerem bo potekala akcija Etnologija v šoli; na ta način bi se udeleženci praktično seznanili z metodiko in metodologijo etnološkega raziskovalnega dela. - Udeleženci in organizatorji (SED) predlagajo večletni ra-ziskovalno-pedagoški projekt "Moj domači kraj', ki naj bi krajevno zajel območja vseh slovenskih osnovnih šol in naj bi potekal pod okriljem in mentorstvom Slovenskega etnološkega društva. - V prihodnje je potrebno vabiti tudi Slovence, živeče zunaj državnih meja, ki še posebej iščejo in potrebujejo etnološko znanje. -Veljalo bi premisliti o prihodnjih akcijah po posameznih sklopih glede na različne interese oziroma na materialno, socialno in duhovno kulturo ter glede na različne vsebine posameznih predmetnikov. - Nujno potrebno je izdelati "priročnik" za etnološko delo v osnovnih šolah (npr. z objavami vseh predavanj akcije, s katerimi bi seznanili osnovnošolske pedagoge z osnovami etnološkega dela). - SED in Ministrstvo za šolstvo in šport naj razmislita o kontinuiteti te akcije ter njeni selitvi v različne predele Slovenije (zlasti v severovzhodne dele Slovenije, od koder udeležencev skoraj ni bilo) in v zamejstvo, kar bi omogočilo večjo prisotnost udeležencev posameznih regij. - Čeprav je bila akcija odlično sprejeta, je potrebno razmisliti tudi o uvajanju in prilagajanju novih etnoloških vsebin v koncept akcije, vsebin, ki bi bile aktualne, atraktivne in nujne za osnovnošolsko etnološko delo. - Priprava, organizacija in izvedba akcije je zahtevno in obsežno delo, ki zahteva profesionalizacijo delovanja. - Akcija mora prerasti v načrtno in sistematično izdelavo strokovnega programa uvajanja etnologije v osnovne šole. Benjamin Bezek__ SKAVTSKA ORGANIZACIJA V DOMŽALAH (1926-1941): ZAČETKI SKAVTSTVA V DOMŽALAH ^^kavtska organizacija v Kamniku je bila ustanovljena 6. CZ3. 1926. Nadela si je ime Gamsov steg kamniških skavtov in planink. Gamsov steg sta sestavljali dve četi, kamniška in domžalska. Povezava Kamnika in Domžal v skupni organizaciji je bila pametna poteza, saj je strnila strokovno moč voditeljskega kadra in poenostavila delovanje organizacije. Povezavo je pri Domžalčanih zgladil Alojzij Bolhar. Izhajal je iz obrtniške družine domžalskih usnjarjev. Skavstvo ga je poklicno zanimalo, saj je bil profesor telovadbe. Ob ustanovitvi Zupe skavtov Slovenije (1923) je v vodstvu krovne skavtske organizacije opravljal nekatere odgovorne naloge (Serlek 1975). Na prigovarjanje mlajšega brata Franca, in seveda tudi iz osebne želje, je pomagal, da je v organizacijskih okvirih kamniškega stega začela delovati domžalska četa. Domžalska četa je imela ob ustanovitvi 3 vode izvidnikov. V vsakem vodu je bilo 6 ali 7 fantov v starosti od 10 do 18 let. Vključili so se seveda kot mlajši in v četi preživeli kakšnih 6 do 8 let. Vod je predstavljal temeljno organizacijsko obliko povezovanja skavtov. Med skavti je bilo udomačeno prepričanje, da mora v vodu in v četi vladati družinski duh, zato so se skavti med seboj tikali in naslavljali z bratom in sestro. Rokovali so se z levo roko in tako simbolizirali ljubezen od srca k srcu. Vod sta vodila vodnik in njegov namestnik, četo pa četovodja in njegov namestnik. Franc Bolhar in Stane Kovač sta kot odbornika predstavljala Domžalčane v upravi kamniškega stega. Uprava je bila izvršilni organ stega in je skrbela za njegovo nemoteno delovanje ter zagotavljala uresničevanje programa dela v času med eno in drugo skupščino stega (Pravila Gamsovega stega Kamnik, kat. št. 5443 v Arhivu R. Slovenije). Pred sprejemom v skavtske vrste je bilo pripravljalno obdobje, ki je trajalo 2-6 mesecev. Izvidniki so na koncu tega obdobja opravljali izpit za skavta III. reda. Vzgojni program je natančno predpisoval znanja in veščine, ki jih je moral bodoči izvidnik pokazati. Poznati je moral: temelje državne ureditve, obljubo in zakone, znak - geslo - pozdrav, organizacijo skavtskega gibanja, kroj in oznake, zgodovino skavt-stva, osebno higieno, prvo pomoč, redovne (vojaške vaje), osnove pionirstva in taborjenja, pokazati, da je sposoben vodič po svojem kraju in spreten v popravljanju obleke in perila. Šele po opravljenem izpitu III. reda je skavt lahko dal skavtsko obljubo (g. Zdenko Skok iz Domžal še danes hrani skavtski dnevnik, v katerega si je zabeležil vsebine in veščine, ki jih je moral znati na izpitu). Izpite so domžalski izvidniki prve generacije opravljali pri Alojziju Bolharju. On jim je tudi priskrbel skavtski kroj in seveda skavtski klobuk kot najbolj zaželeni del skavtskega kroja (pričevanje S. Kovača, 1996). Voditelji so zelo skrbeli za vzgojni vidik skavtskega programa. Skavtska vzgoja je temeljila na skavtski obljubi in skavtskih zakonih. To je bilo simbolično upodobljeno v skavtskem znaku, kjer je bila lilija simbol skavtske časti, magnetna igla simbol premočrtnosti življenja, ki se uravnava med levo in desno zvezdo, ki sta simbolizirali skavtsko obljubo in skavtske zakone. Vezi ob vznožju lilije so označevale trdnost in povezanost gibanja, trak je predstavljal nasmejana usta, vozel pa je skavta opominjal k temu, da mora vsak dan narediti vsaj kako dobro delo. Skavtska lilija in skavtski pozdrav. (Reprodukcija iz knjižice Kaj zna skavt III. reda, 1939-) Predvojni skavti so obljubili takole: “Obljubljam pri svoji časti, da bom zvest Bogu, kralju in domovini; pomagal vsakemu v sili; spolnjeval skavtske zakone." Skavtskih zakonov je bilo deset: Skavt govori vedno resnico. Skavt je poslušen. Skavt je koristen. Skavt ljubi bližnjega in je brat (sestra) vsakemu skavtu. Skavt je vljuden in skromen. Skavt ravna lepo s prirodo. Skavt je delaven in varčen. Skavt je vedno dobre volje. Skavt je zdržen in ne kadi. Skavt je čist v mislih, besedah in dejanjih. To so bili vsebinski poudarki skavtske vzgoje. Ta se je uresničevala ob številnih dejavnostih, ki so jih gojili skavt'-Gospod Stane Kovač, eden prvih domžalskih skavtov, se je tega leta 1996 spominjal takole: “Začeli smo v zelo skromnih razmerah leta 1926. Verjamete ali ne, naši prvi sestanki so bili za Kamniško Bistrico na Produ. Od doma smo prinesli kakšno jajce. Potem smo kurili in pekli na Produ in se tam urili v skavt- skih spretnostih. Ob ustanovitvi smo bili praktično brez kakršnih koli materialnih potrebščin, zato smo organizirali izlete v Kamniške planine. Šotorov nismo imeli, prespali smo po planšarskih bajtah. Šele kasneje smo dobili tri šotore. Potem je bilo laže. Lahko smo že šli taborit. Spomnim se, da smo v tistem prvem obdobju taborili v Bohinju. Malo naprej od nas so bili Ljubljančani. Z njimi sta bila Pavel Kunaver in Miroslav Zor. Budno smo morali paziti na to, da nam Ljubljančani niso vzeli zastave. Smo pa tudi mi malo ogledovali za tem, da bi izkoristili njihovo nepazljivost. To je bila igra, ampak v igri smo se urili v pazljivosti in odgovornosti. V tistih časih je po vrhovih nad Bohinjem potekala meja z Italijo. Ne vem, zakaj je ponoči dostikrat pokalo, kar je bilo za nas kar neprijetno. Drugače pa je bilo lepo in zelo smo uživali pri kopanju in pohodih v naravo. S seboj smo imeli dolge skavtske palice. Velikokrat so nam prišle prav. Spomnim se, da smo taborili tudi ob izviru Bistrice. Tam nas je obiskal berač, ki smoga sicer zelo pogosto srečevali po hribih. Bil je nekakšna posebnost, saj je bil vedno bos. Mislim, da smo pri Jurju zlezli na streho koče. Koča je bila s slamo krita in tam so si ose naredile gnezdo. Mi smo ose splašili in so nas napadle. Na vso moč smo bežali pred njimi. Zopet drugič smo se kopali kar pri izviru Bistrice. Veliko smo prepešačili. Za nas ni bila težava, da smo šli iz Domžal peš na Triglav. Bili smo nestrankarski. Ln to je bilo prav. Domžalčani so bili vedno veseli, ko smo se udeležili raznih proslav in slovestnosti v mestu. Naši klobuki in kroj so delovali kot posebnost. Moje skavtsko ime je bilo Ris, France Bolhar pa je bil Volk. Dve leti potem, ko smo se ustanovili, smo postali samostojna četa. V naše vrste je takrat prišlo nekaj Tirolcev. F. Bolhar je potem šel na vojaško akademijo, jaz pa leta 1933 v vojsko. Takrat sem aktivno prenehal s skavt-stvom. Sem se pa za skavte zanimal še tudi kasneje in jih obiskoval na njihovih taborih. To je bil lep čas. ” Domžalska četa se leta 1928 osamosvoji Povezava domžalske čete z Gamsovim stegom Kamnik je trajala dve leti. Skupaj so lažje premagali začetne težave. V letih 1926-28 se je domžalska četa organizacijsko in mate-dalno okrepila. S tem so bile podane okoliščine, da se je 'leta odcepila od Gamsovega stega Kamnik in delovala kot Samostojna četa, neposredno podrejena Župi skavtov Slovenije (po letu 1929 Dravski skavtski župi). Četa je imela Svoj upravni odbor, v njem pa so vodilno vlogo prevzeli Drolci: Herbert Deutchmann, Gabrijel Ladstatter in Slavko llein. Herbert Deutchmann je bil študent, Gabrijel Ladstat-ter je pripadal družini industrijalcev, Slavko Hein je bil Preddelavec - skratka, izobrazbeno in socialno zelo pisana iri Zanimiva druščina mladih ljudi. Čeprav je šlo za Tirolce, slovenski značaj domžalske čete ni bil ogrožen. I a odbor je četo uspešno vodil vsa leta gospodarske krize in takrat pomagal družinam skavtov, da so imeli otroci dovolj Dlrave zabave in da so lahko poceni preživljali počitnice. Do leta 1932 se četa številčno ni bistveno večala. Nekateri s° Prišli, drugi so skavtske vrste zapustili. Bolj smele razvoj- j1 e korake je skavtska organizacija v Domžalah naredila po Letu 1932. 1ETa 1934 USTANOVIJO V DOMŽALAH STEG jrieck'° fantov, ki so imeli dovolj sposobnosti za poživitev Prenovo skavtskih vrst v Domžalah, so tvorili: Milan er*n, Viljem Mišič, Franc Gašperin in Franc Podgoršek. Prvi trije so bili študentje, Franc Podgoršek pa je bil uradnik. Ustanovitev stega so formalno predlagali Jakob Škerl, Ivan Kircher in Franc Gašperin. Ustanovitev stega sta podprla tajnik dravske skavtske župe Saša Bleiweis in načelnik dr. Josip Tavčar (stomatolog). Kraljevina Jugoslavija je bila takrat močno centralistična država, veljal je Zakon o zaščiti države, ki je omejeval ali prepovedoval politično delovanje nekaterih levo usmerjenih političnih gibanj (zlasti Komunistične partije). Ta so delovala v 'legali, poskušala pa so svoje delovanje prenesti v nekatera legalno delujoča društva. Država je zato budno spremljala ustanavljanje društev. Soglasje k ustanovitvi skavtskega stega v Domžalah je 18. 2. 1935. dal minister za telesno kulturo v Beogradu (povzeto po Pravilniku za steg skavtov v Domžalah, 1934). Katere novosti je prinesla nova organiziranost domžalskih skavtov? Ustanovljeno je bilo starešinstvo. Starešina je lahko bil pol-I noletna oseba, ki je predstavljala steg pred javnostjo. To je bil v bistvu nadzorni organ, ki je skrbel, da se v delovanju stega niso dogajale nepravilnosti. Prvi skavtski starešina v Domžalah je bil Friderik Kleinlercher. Po poklicu je bil slaščičar. V njegovo slaščičarno so zahajali otroci, bil je do njih vljuden in darežljiv. Tako je padla pobuda, da bi bil lahko prav on primeren starešina. Zadnji starešina pred II. svetovno vojno je bil dimnikarski mojster Deisinger. Starešine so skavtske enote občasno obiskovali na sestankih, taborih in drugih dejavnostih, v vzgojno delo voditeljev iz vrst mlajših skavtov pa se niso vmešavali. Imeli so predvsem družbeno nadzorno nalogo. Starešino je vsako leto potrdila glavna župna uprava v Ljubljani. Z ustanovitvijo stega so dobili možnost za delovanje tudi najmlajši. Dečki, stari od 6 do 11 let, so bili združeni v krdelu volčičev, deklice pa v rojih čebelic. Tako sije skavtska organizacija sama zagotavljala podmladek in članstvo ter ponudila celotni vzgojni program skavtstva. Prostore za svoje delovanje si je domžalski steg uredil v propadli tovarni slamnikov. Ta je stala na današnjem neas-faltiranem parkirišču trgovine Napredek. Po likvidaciji tovarne je lastnik postala banka. Ta je skavtom odstopila nekaj prostorov. Ti prostori so postali središče številnih skavtskih dejavnosti. Tu so potekali sestanki skupin, organizirali so številne skavtske prireditve in družabnosti, ob večerih pa so lepili barvne vzorce na kataloge za tovarno barv in lakov Marx in si tako sami zaslužili prepotrebna denarna sredstva, s katerimi so lahko kupili opremo ali pa material, iz katerega so sami in ob pomoči staršev izdelovali opremo in pripomočke za taborjenje. Starši so pri takih akcijah radi sodelovali. Navadno je bilo tako, da je enemu skavtu iz družine sledilo v skavtstvo še več drugih, vključno z dejavno pomočjo staršev. V skavtski sobi so si skavti uredili tudi knjižnico. Svoja doživetja so natisnili v ciklostiranem časopisu “Leteča lastovica”. Pomembna obogatitev, ki jo je prinesla ustanovitev stega, je bil začetek delovanja dekliškega kola. Podobno, kot so bili izvidniki organizirani po vodih v četo, so bila dekleta -imenovana planinke - organizirana po vodih v kolo. Kolo je vodila kolovodkinja. Najbolj znana domžalska kolovodkinja je bila Zdravka Skok, hči domžalskega žandarja. Z ustanovitvijo stega so skavtske dejavnosti potekale dosti bolj pestro in urejeno. Tega se je leta 1995 spominjal tudi zadnji načelnik dravske skavtske župe, inž. Mano Seifert (Rjavi bober): Leta 1936 je bil poletni tabor domžalskih skavtov v Studi- Leta 1937 so se Domžalčani udeležili župnega tabora v Mednem pri Medvodah, leta 1938 so taborili v Kronovem ob reki Krki. Zadnji tabor pred H. svetovno vojno je bil v Ihanu. V nepozabnem spominu številnih domžalskih skavtov in planink ostaja zvezni tabor leta 1935 v Beogradu. Za ta tabor se je odločilo kar precej fantov in deklet. V Beograd so potovali v posebnih vagonih skupaj s skavti iz drugih slovenskih stegov. Poleg druženja, spoznavanja večnacionalne sestave kraljevine Jugoslavije so zvezni tabori izražali lojalnost monarhiji. Kralj Peter je bil pokrovitelj jugoslovanske skavtske organizacije. V mladosti je bil tudi sam skavt, skavti pa so v svojo obljubo vključili zvestobo kralju. Seveda moramo ta odnos skavtov do kralja, politike in verskega prepričanja pravilno razumeti. O tem verjetno najbolje govori g. Mano Seifert: “Kot načelnik sem obiskoval tudi različne stege, bolje rečeno: hodil sem na nekakšne inšpekcije. Najboljši steg? Upal bi si trditi, da je bil domžalski. Imeli so urejeno korespondenco, redno so organizirali sestanke, izlete in podobno. Skratka, bili so dovolj aktivni. ” Skavtsko življenje v enotah domžalskega stega je bilo zabavno in zanimivo. Med letom so na sestankih predelovali snov in utrjevali veščine za izpite. Niso pa pozabili na družabnost. Prirejali so različne kulturne prireditve in organizirali čajanke. Včasih so čajanko pripravila dekleta in povabila fante, drugič pa so se vloge zamenjale. Ob koncu tedna so organizirali krajše izlete, vsako poletje pa tabor, kjer so v naravi preživeli 10-14 dni v druženju, zabavi, pohodništvu, igrah, pridobivanju in urjenju skavtskih veščin. Leta 1934 so taborili v Krtini. Tabora se je udeležilo 28 skavtov. Naslednje leto so se udeležili velikega tabora, z udeležbo več stegov, v Kamniku. Propagandni tabor v Kamniku je potekal na Produ (danes na tem prostoru stojita tovarni Eta in Svilanit), višek pa je bila slovesnost, ko so kamniški skavti dobili nov prapor. Prapor je z zlato nitjo izvezla skavtinja Sonja Šubic (Slavček), osnutek zanj pa je naredil arhitekt Slavko Prengov (Bistro oko). Prapor je bil velika umetnina, knez Pavle je zanj daroval 1000 din, kar je bila takrat plača delavca v tovarni Titan. Te podrobnosti so zanimive zato, ker je bil domžalski steg z nadaljnjo usodo tega prapora usodno povezan, kot bomo videli kasneje. Pavel Kunaver (Sivi volk) predaja kamniškim skavtom nov blagoslovljen prapor (3- 7. 1935). Avtor: Foto Ciril Böhm, Ljubljana. Hrani: Štefan Repanšek, Kamnik. “Glavno načelo je bila morala, točneje, zahteva po poštenosti. V nikogar se nismo zaletavali, nikogar kritizirali - glavno je bilo, da si bil sam poštenjak. Bili smo zavedni monarhisti in seveda katoličani. Vzgajali smo se proti nemorali in nasilju in zelo strogo proti politiziranju. Lahko si takšen ali drugačen, le da si pošten. Gozdovniki so nas imeli za klerikalce, mi pa njih za prokomunistično usmerjene. Kar zadeva njihovo religioznost so bili verni toliko, kolikor je bil veren vsak posameznik. V tem je bila razlika med gozdovniki in skavti. Mi smo zjutraj in zvečer pred spanjem molili v zboru. Gozdovniki niso imeli skupnih molitev. ’’ Svetovna skavtska organizacija je zahtevala strogo nepolitičnost skavtske organizacije. Tega so se voditelji v največji možni meri tudi držali. O tem mi je zadnji stegovodja domžalskih skavtov, g. Milan Flerin leta 1995 povedal: “Ko sem bil jaz stegovodja, smo se držali nepolitičnega delovanja. Skavti smo se udeleževali vseh prireditev, tistih na desni in onih na levi: šli smo za procesijo, bili smo pri bakladi, na gasilskih proslavah... S svojimi uniformami in klobuki smo delovali kot nekakšna poživitev. Starši so skavtskim voditeljem zelo zaupali. V organizaciji so videli marsikaj dobrega, zato smo želi priznanje staršev. V Domžalah so bili ljudje in družine polarizirane. Ali so bili liberalci ali pa klerikalno usmerjeni. Bili so popolnoma jasno opredeljeni. Pri skavtih so bili otroci enih in drugih. Kdor se je odločil za sokola, se je vedelo, da je liberalec. Kdor se je odločil za orla ali kasneje za Slovenske fante, je bil na klerikalni ali desničarski strani. Skavtstvo v Domžalah je bilo izrazito nestrankarsko. Organizacija je imela eno četo na Viru, ki je bila razmeroma močna in je bila bolj proletarska. Njeni člani so skoraj v celoti šli v partizane. Navada je bila, da ko smo bili na taborih, smo postrojem šli v nedeljo k maši. Nobeden odfantov, ki so bili pri skavtih, se v življenju ni izgubil. Dostikrat so mi fantje, ki so šli medpartizane, pripovedovali: Da smo živi, se imamo zahvaliti skavtskim spretnostim. V vsakem položaju smo znali varovati svoje glave. Življenje z naravo je bila prvina skavtskega življenja. ’’ Skavtska organizacija je v tedanjih razmerah delovala sveže tudi s koedukacijo. Čeprav so bili dečki - deklice, fantje - dekleta organizacijsko ločeni, je nujno prihajalo do medsebojnih stikov in sodelovanja. Domžalski skavti io planinke so v okviru družabnostnih dejavnosti organizirali čajanke, plesni tečaj in ples. Med fanti in dekleti je preskočila tudi kakšna iskra zaljubljenosti in nekateri pari so iz te zaljubljenosti sklenili tudi zakonsko zvezo. Vse je presenetila II. svetovna vojna na naših tleh. Skavtski stegi po vsej Sloveniji so dobili navodilo, da morajo v primeru vojne nevarnosti in nemške ogroženosti uničiti arhive, materialne dobrine pa predati Rdečemu križu. Znano je namreč bilo, da je bila skavtska organizacija na seznamu tistih organizacij, ki jih je nacizem še posebej sovražil. Domžalski skavti so glede tega ravnali nekoliko neprevidno. Sreča v nesreči pa je bila, da so hišo z arhivom dobili v roke Italijani. Prav hiša, v kateri je bila skavtska soba, je bila zadnja v Domžalah, ki so jo zasedli Italijani. Petdeset j metrov naprej so bili Nemci. To je bila tudi najbolj izpostavljena točka, do katere so Italijani v Sloveniji sploh prišli. Seveda so se Italijani kasneje umaknili južno od reke Save, toda skavtski arhiv ni nikoli prišel v nemške roke. Večino druge skavtske opreme pa so pravočasno umaknili | iz društvenih prostorov. Ta oprema je po ilegalni poti odšla | v partizane. Ostaja pa nejasna medvojna vloga enega od domžalskih skavtskih voditeljev. Domnevno je bil že pred okupacijo j povezan z nemško “peto kolono”. Na glavarstvu v Kamniku | je med vojno opravljal uradniško službo, po vojni pa je emi- i griral v Ameriko. Izjave nekaterih skavtov ga bremenijo, izjave drugih pa ne. Dobil sem izjavo skavta, ki je povedal, da se mora prav njemu zahvaliti, da ga Nemci niso zaprli. Opozoril ga je, da ga gestapo nadzoruje in mu svetoval, kje naj se varno giblje. Kmalu po tem opozorilu je opozorjeni skavt odšel v partizane (izjava g. Toneta Ulčarja, 1995). Druga skavtinja mi je povedala, da je bil prav ta skavt tisti, ki je, s svojim posredovanjem, iz begunjskih zaporov rešil njenega moža - Viljema Mišiča. Ob koncu pa še to: ob nemški zasedbi so kamniški skavti svoj prapor prinesli domžalskemu stegovodju g. Milanu Flerinu. Ta je prapor zašil v platno in ga skril pod strešne nosilce v hiši, kjer je stanoval. Po vojni se skavtska organi- j Zacija ni smela obnoviti in tudi on je na prapor pozabil. Pred nekaj leti so prekrivali streho hiše in našli nepoškodovan prapor. Prapor danes hrani Muzej narodne osvoboditve v Mariboru. VIRI IN LITERATURA: BADEN POWELL, Robert 1932: Skavt. Ljubljana. BERNIK, Franc 1939: Zgodovina fare Domžale 2. Groblje. BEZEK, Danijel 1996: 70 let skavtstva in gozdovništva v Kamniku. Kamnik. ČERNETIČ, Miha 1996: Bi - Pi, zgodba o ustanovitelju skavtstva. Ljubljana. ENCIKLOPEDIJA Slovenije. MK. Ljubljana. ETNOLOŠKA topografija slovenskega etničnega ozemlja. Vprašalnice VIII. Družbene organizacije. KLOBČAR, Marjanca 1989: Občina Kamnik. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stol. Ljubljana. KAJ ZNA skavt III. reda. Pravilnik. Ljubljana 1939. PRIČEVANJA: - FLERIN, Milan 1995. - KOVAČ, Stane 1996. - SEIFERT, Mano 1990, 1995. - ŠUBIC, Sonja 1990. - ULČAR, Franc 1990. PRAVILNIK za steg skavtov v Domžalah. Arhiv RS, kat. št. 5448. SKAVTI in gozdovniki na Slovenskem. Muzej narodne osvoboditve. Maribor 1990. ŠERLAK, Vladimir 1975: Taborništvo od nastanka do danes (6 člankov v ITD od 9. 11. 1975 dalje). Zemljevid slovenskih krajev, kjer so delovale skavtske čete in stegi. (Iz: Skavti in gozdovniki na Slovenskem, 1990). • murska SOBOTA MARIBOR • prevaue • ČRNA PRAGERSKO ■T •TRŽIČ • SLOVENSKA BISTRICA KRANJ CEUE • KAMNIK ROGATEC TRBOVUE • DOMŽALE RIMSKE TOPLICE :IDANI MOST LITUA UUBUANA NOVO MESTO. • KOČEVJE SODELAVCI TE ŠTEVILKE GLASNIKA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Benjamin BEZEK, dijak, Gimnazija Jožeta Plečnika, Šubičeva 1, 1000 Ljubljana Katarina FERKOV, študentka 4. letnika Bilečanska 5, 1000 Ljubljana Aleš GAČNIK, dipl. etnolog kustos, Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, 2250 Ptuj Mateja HABINC, absolvetka etnologije in kulturne antropologije Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Cerjakova 12, 8250 Brežice Marija JEŽ, prof. slovenščine in ruščine, višja strokovna sodelavka, Inštitut za slovenski jezik F. Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 4, 1000 Ljubljana Irena KOLENC, študentka 4. letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000, Ljubljana Sarah LUNAČEK, absolvetka etnologije in kulturne antropologije Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ziherlova 6, 1000 Ljubljana Herta MAURER-LAUSEGGER, dr. slavistike asistentka, Inštitut za slavistiko, Univerza v Celovcu, Universitätsstr. 65-67, 9020 Celovec, Avstrija Nana MELADZE, dr. etnologije Institute of Ethnology and Anthropology, Russian Academy of Sciences, Leninsky prospekt 32 A, 117 334 Moskva, Rusija Jernej MLEKUŽ, študent 4. letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Rajko MURŠIČ, mag. kulturne antropologije asistent, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Mira OMERZEL TERLEP, dipl. etnologinja samostojna kulturna delavka, Melikova 45, 1000 Ljubljana Matjaž PIKALO, dipl. etnolog samostojni kulturni delavec, Kebetova 19, 1000 Ljubljana Saša POLJAK, študentka 2. letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Tadeja PRIMOŽIČ, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Jana RADOVIČ, študentka 4. letnika, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Nabrežina 180/a, 34011 Trst, Italija Mojca RAMŠAK, mag. etnologije mlada raziskovalka, asistentka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Irena ROŽMAN, dipl. etnologinja mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Barbara ŠTERBENC SVETINA, študentka 4. letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Martinčeva 28, 1000 Ljubljana Zmago ŠMITEK, dr. etnologije redni profesor, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Irena ŠUMI, mag. etnologije znanstvena sodelavka, Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana Marjeta TEKAVEC, mlada raziskovalka Inštitut za Glasbeno narodopisje, Novi trg 5, 1000 Ljubljana Lidija URANIČ, študentka 3. letnika Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Trstenik 15, 4290 Tržič Jasna VIDAKOVIČ, dipl. muzikologinja, urednica in producentka za ljudsko glasbo, Radio Slovenija, Tavčarjeva 17, 1000 Ljubljana Glasnik Slovenskega etnološkega društva 37/1997, št. 4 Bulletin of the Slovenc Ethnological Society 37/1997, No. 4 UDK 39/497.12(05) ISSN 0351-2908 Izdaj atelj/Publisher Slovensko etnološko društvo/Slovene Ethnological Society, zanj Duša Krnel Umek Urednika/Editors Rajko Muršič (glavni urednik/managing editor), Mojca Ramšak (odgovorna urednica/editor-in-chief), Uredniški odbor/Editorial board Duša Krnel Umek, Branka Berce Bratko, Vladimir Knific Lektorica/Language editors Mirjam Mencej Korektorja/Proof readers Mojca Ramšak, Rajko Muršič Prevodi/Translations Darja Hoenigman, Rajko Muršič Oblikovanje in računalniški stavek/Cover design and layout Tamara Siladi - PG GROUP d.o.o., tel.: 061/ 15 122 36 Tisk/Printed by Tiskarna Profima Naklada/Number printed 700 izvodov Naslov uredništva/Address Zavetiška 5, 1000 Ljubljana, telefon: (+386) 61 1233-082 telefax: (+386) 61 1231-220 Redakcija je bila zaključena 10. 4. 1998. Prispevke, namenjene objavi, pošljite v dveh izvodih tipkopisa z dvojnim razmikom med vrsticami. Zaželeno je besedilo na računalniški disketi, skupaj z izpisom. Dodan naj bo kratek povzetek v slovenščini in angleščini ter podatki o avtorju. Revijo subvencionirata Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Prispevke svojih sodelavcev subvencionira tudi Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-591/92 sodi publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. KAZALO OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA Tadeja Primožič Lepoglavski dnevi: 1. Mednarodni čipkarski festival, str. 83 The Days of Lepoglava: The First International Lacework Festival, (Report). Herta Maurer-Lausegger Diex. Sonnendorf auf der Saualpe. Von der mittelalterischen Kirchenburg zur modernen Tourismusgemeinde. Ur. Robert Wlattnig, str. 84 Diex. A Sunny Village from the Saualpe (Carinthia, Austria), (A book review). Barbara Sterbenc Svetina Jože Hudales, Od zibeli do groba, str. 85-86 Jože Hudales, From the Cradle to the Grave, (A book review). Marjeta Tekavec Curt Sachs, Svetovna zgodovina plesa, str. 86-87 Curt Sachs, The World History of Dance, (A book review). Rajko Muršič Maja Godina Golija, Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, str. 88-89 Maja Godina Golija, Food Culture in Maribor in the 1920’s and 1930’s, (A book review). Med predniki, predhodniki, bližnjiki in sorodniki na ravniku. Strokovna odprava v Kenijo, 1996. Uredil Iztok Saksida, str. 89-90 Among the Ancestors, Predecessors, Neighbours, and Relatives on the Equator: Expedition to Kenya 1996, Iztok Saksida, ed., (A book review). Pečarstvo Heričko Maribor. Pripravila: Eva Dvorakova, str. 90-91 A Stovemaker's and Pottery Stoves Trade by Heričko Maribor, Eva Dvorakova, ed., (A book review). Edward W Said, Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient, str. 91-92 Edward W Said, Orientalism, (A book review). Marcel Mauss, Esej o daru in drugi spisi. (Claude Lčvi-Strauss, Uvod v delo Marcela Maussa), str. 92-93 Marcel Mauss, An Essay on the Gift and Other Works. Claude Levi-Strauss, An Introduction to the Work of Marceli Mauss, (A book Review'1. Bronislaw Malinowski, Znanstvena teorija kulture, str. 94 Bronislaw Malinowski, A Scientific Theory of Culture, and Other Essays, (A book review). OBZORJA STROKE - EKSKURZIJA V MAROKO Katarina Ferkov Oris etnološkega potepanja po Maroku, str. 95-97 An outline of the ethnological vagrancy in Morocco. Saša Poljak Maroška ženska noša, str. 97-99 Women’s costume in Morocco. Jana Radovič Maroko - turizem in stiki različnih kultur, str. 99-100 Morocco - Tourism and contacts of various cultures. Sarah Lunaček Bližnja srečanja s kamero, str. 100-101 Glose encounters with a camera. Irena Kolenc Tradicionalna medicina Maroka, str. 101-103 Traditional medicine in Morocco. Zmago Smitek Marabutizem v Maroku, str. 103-104 Marabutism in Morocco. POSTRŽEK Mira Omerzel Terlep in Aleš Gačnik Poročilo o akciji Etnologija v osnovni šoli, Portorož, 15-17. oktobra 1997, str. 105 A report on the action 'Ethnology in Primary School’ in Portorož, October, 15-17, 1997. DIJAŠKI KOTIČEK Benjamin Bezek Skavtska organizacija v Domžalah (1926-1941): začetki skavtstva v Domžalah, str. 106-109 The scout Organisation in Domžale (1926-1941): Beginnings of the scout movement in Domžale. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 121 II 131 829 1997 999805279,4 1 GLASNIK SED LETO 37/1997 ŠTEVILKA 4 LJUBLJANA DECEMBER 1997