UDK 811.163.6’373:769
Jasna Honzak Jahič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Filozofska fakulteta v Pragi
NASTAJANJE SLOVENSKEGA ŠPORTNEGA IZRAZJA
Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja je vezano na spodbudnejše
družbene okoliščine v drugi polovici 19. stoletja. Po padcu Bachovega absolutizma so se
oblikovale narodne inštitucije in društva, med njimi tudi telovadno društvo Južni sokol
(1863), ki je nastal pod vplivom češke narodnoprebudne in narodnovzgojne organizacije,
Tyrševega Sokola. Češki zgled je dvojni, formalni (organizacija društva, društvena pravila,
zunanji, manifestativni znaki sokolskega gibanja) in vsebinski (telesna vzgoja, pojmovana
kot vzgojevalnica naroda in kot aktualna narodnoprebudna naloga posameznikov). V
slovenski prostor je sokolsko gibanje prineslo preko izvirnega, Tyrševega, nov pojmovni
svet in njegovo izrazje; slednje seje obdržalo do danes.
The development of Slovene sports terminology is related to more promising social
conditions in the second half of the 19th c. Following the demise of Bach’s absolutism,
national institutions and societies were established, one of them being the Southern Falcon
(1863) gymnastics society, which was conceived on the basis of the Czech national revival
and educational organization, Tyrš’s Falcon. The Czech model influenced the Slovene
gymnastics society in two ways, i.e., in form (organization of the society, its rules, external
emblems of the Falcon movement) and in content (gymnastics as a means of educating the
nation and as an individual responsibility of national revival). The Falcon movement
brought to the Slovene lands through Tyrš’s original program a new conceptual world and
its terminology, the latter remaining alive to the present.
1 Slovenci v šestdesetih letih 19. stoletja 1
Šestdeseta leta pomenijo konec Bachovega absolutizma (1852-1859), ponovno
oživitev političnega življenja in za avstrijske narode pridobitev nekaj ustavnih
pravic. Z oktobrsko diplomo (20. 10. 1860) je bila dana pravica »postave dajati,
premenjati in preklicevati /.../s sodelovanjem postavno sklicanih deželnih zborov
oziroma državnega zbora« (št. 226. državnega zakona, Pravnik slovenski, 1870,
letnik I, št. 1). Poskus oživiti program Zedinjene Slovenije s peticijo »da bi se vse
slovenske pokrajine postavile pod najvišjo administrativno poglavarstvo«
(Gestrin-Melik 1966: 141) ni uspel. Zato je slovenski politični program v času
ustavne dobe osredinil zahtevo po uveljavitvi enakopravne vloge slovenščine v
javnem življenju, tj. v šolah vseh stopenj (Ostanek 1964: 405), politično in
kulturno življenje pa seje dogajalo predvsem v čitalnicah.
Na Slovenskem so od leta 1861, ko je bila v Trstu ustanovljena prva slovenska
Slovanska čitalnica,1 te organizirane združbe nastajale po mestih, trgih in manjših
upravnih središčih, na Primorskem in deloma Notranjskem tudi po vaseh. Do leta
'Članek je del disertacije Slovensko strokovno izrazje v 19. stoletju (S poudarkom na čeških
vplivih), Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1999, mentorica prof. dr. Ada Vidovič Muha.
2 O deležu Čeha I. Lega pri ustanovitvi prve slovenske čitalnice in njenem delovanju prim. J.
Honzak Jahič (1996).
286 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
1869 je bilo na Slovenskem že 57 čitalnic s skupno 4000 člani. 3 Bile so središče
družabnega življenja, tam so so prirejale t. i. besede, prireditve z igrami,
recitacijami, petjem, koncerti, govori in predavanji, sodelovanje na njih pa je teklo
v znamenju rodoljubnega zanosa in izreka prišel, videl, zmagal. Nekatere čitalnice
so imele tudi svoje pevske zbore, pevske šole in godbo, njeni člani pa na razpolago
domače in tuje časopise, ponekod celo knjižnice.
Javni govorni položaj meščanov v političnem, kulturnem in družabnem
življenju je aktualiziral vprašanje slovenskega knjižnega govorjenega jezika, v
šestdesetih letih imenovanega parlamentarni jezik. 4
2 Južni sokol
Po češkem zgledu so v Ljubljani leta 1863 ustanovili telovadno društvo Južni
sokol, zaradi zavlačevanja vlade je bila ustanovitev odobrena eno leto za
ustanovitvijo nemškega telovadnega društva Laibacher Turnverein.5 Prvi
predsednik sokolskega društva je bil Etbin Costa (1832-1875), eden izmed
ljubljanskih prvakov in po smrti J. Ambroža tudi ljubljanski župan.
Prva stopnja v delovanju slovenskega Sokola je trajala do osemdesetih let.
Njegova glavna naloga je bila prebuja slovenske narodne zavesti, zato je bilo
»društvo za vse« in je delovalo skupaj z ljubljansko čitalnico (Murnik 1904: 5).
V prvem obdobju sokolske dejavnosti gre predvsem za javno demonstracijo
sokolskega gibanja: javni telovadni nastopi, prvi je bil leta 1864, polaganje
temeljnega kamna praškega Narodnega gledališča (1868), sodelovanje na
3 Na Kranjskem je bilo 16 čitalnic (Ljubljana, Šentvid pri Ljubljani, Kamnik, Škofja Loka, Novo
mesto, Sodražica, Metlika, Črnomelj, Planina, Postojna, Ilirska Bistica, Vipava, Šentvid pri Vipavi,
Podraga pri Vipavi, Idrija), na Goriškem 16 (Gorica, Solkan pri Gorici, Štandrež pri Gorici, Vrtojba,
Volče, Rihenberk (Branik), Prvačina, Črniče, Ajdovščina, Skopi, Komen, Nabrežina, Kanal, Tolmin,
Kobarid, Cerkno), na Tržaškem 8 (Trst, Sv. Ivan, Skedenj, Rocol, Rojan, Barkovlje, Kolonja,
Opčine), na Štajerskem 13 (Celje, Žalec, Vransko, Vojnik, Laško, Sevnica, Slovenska Bistrica,
Maribor, Ruše, Sv. Benedikt v Slov. goricah, Ptuj, Ljutomer, Ormož), V slovenski Istri 2 (Jelšane,
Dekani), na Koroškem 2 (Celovec, Železna Kapla) (Gestrin-Melik 1966: 142).
4 V Bleiweisovih Novicah je v letih 1861 in 1862 tekla polemika, v kateri se je reševal aktualen
pravorečni problem slovenskega knjižnega govorjenja. Prevladalo je Cegnarjevo pravorečno načelo
Govori, kakor pišeš (eksplicitno veljavno tudi za črko 1), saj Svetčev argument, da tako pravorečno
pravilo potrebuje najprej urejen pravopis, ni prodrl. S »privzdignjenim« (Vodušek 1958/58: 194)
jezikom, naj bi se javni govorjeni jezik, se pravi tudi parlamentarni, ločil od jezika meščanov v
nejavnem govornem položaju oz. od narečja (prim. tudi Honzak Jahič 1996a: 311-318). B. Urbančič
(1973: 147-171) je pojav elkanja pojmoval kot vprašanje, zadevajoče tudi besedotvorje. Povezoval
gaje namreč s samostalniki s priponskim obrazilom -lo in njihovimi izpeljankami, katerih pogostnost
so povečevale tudi prevzete besede iz slovanskih jezikov.
5 V. Zaletel (1933: 181) piše o nastanku slovenskega Sokola: »Še ne pol leta po ustanovitvi
Praškega Sokola (16. 2. 1862) je razposlal Bernard Jentl 27. julija vsem uglednim Ljubljančanom
poziv, s katerim se zavzema za ustanovitev telovadnega društva v Ljubljani. Temu pozivu se je
odzvalo 50 Ljubljančanov in petčlanskemu pripravljalnemu odboru je bila poverjena naloga, da
sestavi pravila ter skliče nato ustanovni občni zbor društva. Ta odbor je po nemškem vzorcu sestavil
pravila in jih vložil 21. decembra vladi v potrditev. Čeprav so Nemci vložili pravila za ustanovitev
telovadnega društva Laibacher Turnverein pozneje, jim jih je vlada takoj potrdila, /.../ Slovencem pa
šele po devetih mesecih /.../; še preden so bila pravila potrjena je na Koširjevem dvom pod vodstvom
Sime Mandiča telovadilo 60 telovadcev«.
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 287
vsesokolskih zletih (že na prvem vsesokolskem zletu 1882 v Pragi), nastopanje na
slovenskih taborih (npr. na velikem vižmarskem taboru, 1869), izid prve strokovne
telovadne knjige Nauk o telovadbi (1. del 1867, 2. del 1869), izdajanje polme¬
sečnika s telovadno-vojaško tematiko Južni sokol (10 številk, 1871) (Zaletel 1933:
188-193).
Slovensko sokolsko gibanje je doživljalo vzpone in padce. Zaradi naspro¬
tovanja oblasti je bilo prepovedano (1867), leto pozneje je začelo delovati z novim
imenom Telovadno društvo Sokol v Ljubljani ali skrajšano Ljubljanski sokol, bile
so osnovane tudi prve sokolske podružnice (1. 1869 v Postojni, 1. 1870 v Planini,
Vipavi, Kranju). Na delo ljubljanskega društva je vplival odhod sposobnega in
aktivnega učitelja Veselyja iz Ljubljane (1871-1872), zaradi nasprotovanja oblasti
(prepoved javnih nastopov in izletov) so nova društva propadla in je ostalo samo
ljubljansko. Ko je v 80. letih vladni pritisk malo popustil, kar je oživilo narodno-
prerodno dejavnost, so bila ustanovljena številna sokolska društva.6 Takrat je bil za
starosto Ljubljanskega sokola izvoljen Ivan Hribar (1888); kot navdušen
privrženec vseslovanske vzajemnosti je slovensko sokolstvo tesneje povezal s
češkim (tedaj je praški list Sokol postal tudi slovensko sokolsko glasilo), idejo
panslavizma je javno demonstrirala zlasti udeležba slovenskih, čeških in hrvaških
sokolskih društev na vsesokolskem zletu v Ljubljani (1888).
V 90. letih se je z nastopom Viktorja Murnika (1896) povezava slovenskega
sokolstva s češkim še poglobila. Namesto nemških telovadnih vaj, t. i. Jahnovih in
Spiessovih telovadnih sestavov,7 je prevzel Tyrševe (Zaletel 1933: 201-202). V.
Murnik je tudi osnoval, finansiral in urejal časopis Slovenski sokol (1904-1914,
ena številka leta 1919), katerega osnovni namen je bil povezati sokolska društva in
prenesti izvirno sokolsko misel in teorijo sokolske telovadbe v slovenski prostor
(Murnik 1904: 2).
V 90. letih se je slovenski Sokol, prvotno organiziran kot nadstrankarska
prostovoljna organizacija, začel cepiti. Tako kot na Češkem, kjer so ustanovili
svoja telovadna društva socialni demokrati (Delavska telovadna jednota, 1897) in
krščanski socialisti (Orel, 1903), so začele tudi na Slovenskem politične stranke
ustanavljati svoja telovadna društva: krščanska socialna stranka je ustanovila
telovadno društvo Orel (1906-1929), vendar so prav tako kot češki Orli zadržali
sokolske vaje, strokovno izrazje in sokolske kroje.
6 Sokolsko gibanje seje širilo z ustanavljanjem društev: Mozirje (1882), Trst (1882), Gorica
(1887), Novo mesto (1887), Prvačina (1889), Zagorje (1890), Celje (1890), Postojna (1894), Kranj
(1896), Idrija (1897), Solkan (1900), Šiška (1902), Ljutomer (1903), Tržič (1903) (V. Murnik,
Slovenski Sokol, 1904,1. letnik, str. 22).
7 V rabi so bili trije telovadni sestavi, nemški, češki in švedski. Najpomembnejša avtorja nemškega
telovadnega sestava sta bila F. L. Jahn (1778—1852), kije skupaj z E. Eiselenom napisal temeljno
delo nemškega turnerstva in hkrati delo, ki pomeni začetek društvene telovadbe Die deutsche
Tumkunst (Berlin, 1816), in A. Spiess (1810-1858), ki je s teoretičnim telovadnim delom Die Lehre
der Tumkunst (Basel, 1840-1846) utemeljitelj šolske telovadbe. P. H. Ling (1776-1839) je
sestavljalec švedskih ali Lingovih telovadnih vaj (med slovanskimi Sokoli so jih prevzeli samo
Poljaki), češki telovadni sestavi (Zakladove telocviku , Praha, 1868) so delo M. Tyrša (Zaletel 1933:
66-81, 152-162).
288 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Delo Sokola je prekinila prva svetovna vojna, leto 1919 pa pomeni konec
samostojnega slovenskega Sokola ; združil se je v Sokolski savez Srba, Hrvata i
Sovenaca (1919), kasneje preimenovan v Sokol kraljevine Jugoslavije
(1929-1941). 8 Slovenski Sokol kot samostojna narodna organizacija ni bil več
obnovljen, po drugi sv. vojni je delo sokolskega društva do določene mere
nadaljevala Zveza za telesno vzgojo Partizan (1952).
Naj v nadaljevanju na kratko predstavimo temeljne značilnosti češkega Sokola,
pobudnika sokolskega gibanja na Slovenskem in s tem v veliki meri tudi
pobudnika nastanka in oblikovanja slovenskega športnega izrazja.
3 Češki Sokol
Zunanja spodbuda za nastanek Sokola naj bi bil konkretni dogodek: M. Tyrš in
prvi kasnejši člani Sokola so v letih 1860-1862 telovadili v praškem
Malypetrovem telovadnem zavodu; ker nemški telovadci niso hoteli sodelovati v
načrtovanem skupnem telovadnem društvu, ampak so ustanovili svojega - Die
deutsche Turnverein in Prag, 1862, so češki telovadci istega leta na pobudo M.
Tyrša osnovali svoje društvo Telocvičnajednota pražska z imenom Sokol (Tyrševa
1932: 40-41). Zamišljen in organiziranje bil kot nadstrankarska prostovoljna
organizacija s svojim delovnim programom in pravili. Med člani je vladalo
razmerje enakosti neglede na socialni položaj, izobrazbo in spol. Enakost članov je
poudarjalo tudi člansko poimenovanje brat, sestra in tikanje med člani. Osnovna
sokolska organizacijska enota je bila jednota, katere vodstvo - starosta, njegov
namestnik in člani odbora - je bilo izvoljeno na splošnih volitvah. Načelnik
sokolske organizacije je bil do svoje smrti (1884) njen ustanovitelj M. Tyrš.
Temeljna sokolska naloga je bila vzgoja duha in telesa, ciljna naloga pa dvig
narodne zavesti in poglobitev narodnoobrambne pripravljenosti. Narodnozavedni
in narodnoobrambni cilj sokolske organizacije je odraz aktualnih družbenih
okoliščin, njena idejna podlaga je bilo Tyrševo stališče, daje potrebno ohranjati in
razvijati moči naroda, drugače mu grozi asimilacija. Cilj, da bo narod preživel, »je
mogoče doseči z vzgojo, ki je trojna, najprej telesna, potem telesna in duševna in
nazadnje telesna, duševna in moralna. Končni cilj sokolske vzgoje je absolutna
samozadostnost posameznika v telesnem, duševnem in moralnem pogledu. Gre za
vzgojo, ki temelji na enakosti, ljubezni, človečnosti, odkritosti, na tistih lastnostih,
kijih obsega pojem čist značaj« (Kren, Sokol, 1868, cit. po Murnik 1904: 3).
Osnovne točke narodnovzgojnega programa Sokola podaja M. Tyrš v besedilu
Naš ukol, smer a cil (1871, 1921: 93-101), v katerem naglasa: (a) nikoli ni nekaj
narejeno tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše (94); (b) opazuj druge in se uči,
toda ostani kritičen, ne prevzemaj, pač pa prilagajaj sebi (95); (c) dejanja naj bodo
usmerjena k najvišjim dosežkom; (č) posameznikovo dejanje ni veliko, pač pa
redno, vztrajno in temeljito; (d) načelo »skupnost pred posameznikom« (101)
8 Slovenski sokoli so svoj narodnozavedni in obrambni duh dokazali v najtežjem obdobju
zgodovine Slovencev: izbrani predstavniki Sokola (J. Rus) so bili med ustanovitelji Osvobodilne
fronte 27. aprila 1941.
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 289
zadeva razmerje Sokola in narodne obrambe: telesna in moralna vzgoja je tudi
obrambna vzgoja.
V Tyrševem sokolskem narodnem programu je iz antičnega pojmovanja
aktualizirano predvsem dvoje. Najprej stališče, da vzgoja telesa in duha ni
izključno naloga posameznika, ampak dolžnost, ki presega individualno vzgojo.
Športna aktivnost in telesne vaje posameznika so imele pri Grkih, kot je znano,
nadosebni pomen: država bo močna in vama, če bodo močni in obrambe sposobni
njeni državljani. Drugo prevzeto stališče: v razmerju država - posameznik je
temeljno delo v skupno korist in domovinska ljubezen. Zato je v Tyrševem
programu naglašena nujnost delovanja posameznika (vlastenec) za domovino
(vlast) (Tyrš 1869, 1921: 5-8).9
M. Tyrš je s svojim sokolskim telovadno-narodnovzgojnim programom želel
tudi vplivati na najširšo javnost. Sokol je prirejal javne nastope, družabne
programe (izlete, plese) in vseslovanske sokolske zlete, 10 izdajal časopisa Sokol
(1866) in Sokol Prazsky (1884); v času vojne s Prusijo (1866) so Sokoli
organizirali tudi vojaško četo - sokolski vojaški zbor (Ottuv slovnrk naučny, 1906:
993). V to sokolsko vojaško aktivnost spadajo tudi športne discipline, namenjene
vojaškemu urjenju - mečevanje in rokoborba, in zato je tudi Tyrš sestavil
mečevalsko in vojaško izrazje (M. Tyrš, Češke velenf), ki ni ostalo omejeno le na
sokolski krog: Fr. Čensky ga je uporabil v svojem Vojaškem nemško-češkem
slovarju. Tudi kasneje je imelo Tyrševo vojaško izrazje določen vpliv, zlasti kot
tvorbeni zgled (Havranek 1936: 112).
Temeljno sredstvo za dosego vzgojnega cilja mens sana in corpore sano je bila
sokolska telovadba. Njena osnovna lastnost, vsestranskost, zajema poznavanje in
znanje telovadne tvarine ali vadiva, ki jo član Sokola usvaja na podlagi teorije
telesnih vaj. Ta podaja vadivo urejeno v tak sestav, ki omogoča, da sokolska
telovadba ni enolična, dolgočasna in enostranska (Murnik 1904: 22).
9 Proučevalec češkega sokolstva E. Chalupny (1921) meni, da so v narodnoprerodnih programih J.
Jungmanna (O jazyku češkem, 1803, obj. 1806, Uvod k prednaškam o mluvnici a literature češke,
1810), K. Havlička (Slovan a Čech, 1846, Poslednf Čech 1847), F. Palackeega (Spisy drobne, izd.
1898, ur. B. Rieger) in M. Tyrša določena skupna idejna izhodišča. Povezovalna je predvsem ideja o
nujnosti stalnega učenja in izobraževanja, trdega in vztrajnega dela posameznika, zahteva po
vsestransko dejavnem in ne modnem rodoljubju. Skupen je, če lahko tako rečemo, narodnoprepo-
rodni optimizem, misel, da posameznika in naroda ne smejo premagati deziluzije in resignacija,
rešitev je v delu, izobraževanju (vseh vrst, tudi praktičnem, strokovnem, tehničnem ...), družbeni
organiziranosti, družbenem in družabnem življenju ljudi. Le tako bo češki narod »lep, zdrav, moralen
in bogat narod med Krkonoši in Šumavo« (Jungmann, 1810), ki bo z znanjem dosegel Evropo in bo
sposoben tekmovati z drugimi evropskimi narodi (Havllček, 1846). - Idejno povezavo s
Havličkovimi stališči o razmerju med posameznikom in družbo so slovenski Sokoli naglasili s
prevodom v slovenščino spisa Načela Karla Havlička Borovskega, najslavnejšega češkega
časnikarja (Po knjigi J. Langer, Politickč zdsady K. Havlička Borovskeeho, priredil z dovoljenjem
založnika J. Otta v Pragi P. P., Maribor 1912. Sokolska knjižnica. Izdal in založil Mariborski Sokol).
10 Prvi vsesokolski zlet je bil leta 1882, kot gostje so se ga udeležili tudi Sokoli iz Ljubljane,
Zagreba, Dunaja, Amerike, za njim se jih je do druge sv. vojne zvrstilo še devet (1889, 1895, 1901,
1904, 1907, 1912, 1920, 1926, 1932 (Zaletel 1933: 172-179).
290 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Za sokolsko telovadbo je moral M. Tyrš sestaviti dvoje, telovadne vaje in
strokovno izrazje.
Tyrševe telovadne vaje (Zakladove telocviku, 1868) so odsev Tyrševe izo¬
brazbe, študija filozofije, estetike in naravoslovnih ved na praški filozofski
fakulteti (doktorat 1860, habilitacija 1883), 11 in Tyrševih estetskih nazorov. Tyrš
estet je bil helenist, svoj estetski zgled, skladnost lepote telesa in bogastva duha, je
poiskal v antiki (Tyrš 1873, 1926: 83). Estetsko načelo, kije bilo podlaga pri
sestavljanju različnih vrst vaj, 12 je določalo, naj bodo vaje skladne, jasne, razgibane
in uravnoteženo členjene. Tyrš je sicer v telovadni teoriji in praksi izšel iz nemške,
Jahnove orodne telovadbe, vendar se njegove telovadne sestave prav zaradi
Tyrševih estetskih meril razlikujejo od nemških »v razvrstitvi vadbene tvarine,
izbranih vajah in izvedbi vaj« (Zaletel 1933: 159-160, Stepišnik 1974: 90-91).
Estetsko načelo je bilo tudi merilo vsega, kar je bilo povezano z vajami: sokolsko
telovadno orodje naj bo lahko, dobro izdelano in trdno, sokolska stavba naj bo
preprosta, idealna je renesančna s primerno veliko, svetlo, zračno telovadnico,
okrašena s kipi ali fotografijami grških atletov in z gesli kot Jarost! Hrdinnost!
Dvornost! Slechtilost! Neodkladej! Nezameškej!. Pri krojenju sokolskih krojev,
narejenih po predlogah J. Mannesa, se pri ženskih oblačilih zgleduje po češki
narodni noši, moški kroji (sive hlače z rdečo srajco) so s preprostostjo poudarjali
možatost; barva srajce je bila prevzeta po uniformah garibaldincev. Tudi sokolski
prapor je bil narejen po predlogi J. Mannesa (Tyršova 1932: 45-46). Kot primemo
obnašanje članov Sokola se naglaša abstinenca in enokopravni položaj moških in
žensk (Tyrš 1869, 1926: 7-33).
3.1 Tyrševo športno izrazje13
Predsokolski začetki Tyrševe tvorbe telovadnih izrazov spadajo v čas, ko je
Tyrš kot vgojitelj v Jachimovu (1860-61) za gojence sestavljal telovadne vaje in jih
poimenoval. Po vrnitvi v Prago je telovadil v Malypetrovem zavodu in tudi tam
dopolnjeval športno izrazje. Delo je končal do marca leta 1862 in predenje šlo v
n Tyrševo delo na umetnostnem področju je bilo dvojno, predavateljsko na univerzi in
publicistično, pisanje umetnostnozgodovinskih besedil. Leta 1881 je Tyrš začel predavati na praški
tehniki zgodovino umetnosti, čez dve leti je postal profesor umetnostne zgodovine na praški
filozofski fakulteti (Tyrševa 1932: 90, 104). Predaval in pisal je o zgodovini umetnosti in estetiki,
zlasti ga je zanimala antična in francoska gotska arhitektura ter češko slikarstvo (prvi je pisal in to
večkrat o Josefu Mannesu) in češko kiparstvo (predvsem o Myslbeku). Ker je želel popularizirati
svetovno, predvsem pa češko umetnost, je spremljal tekoče umetnostno ustvarjanje in pisal recenzije,
kritike in poročila v časopise Svetozor, Osveta, Lumir in predaval v kulturnem društvu Umelecka
beseda. Tyrševo umetnostnozgodovinsko delo je podrobno opisala njegova soproga R. Tyršova
(1932) in sestavila tudi bibliografijo Tyrševih del.
12 Sokolskih vaj je več tipov: so proste vaje, skupne vaje, vaje v vrsti (redovne vaje) ter vaje z orodji
in na orodjih.
13 Osnovna športna dejavnost češkega Sokola je bila res telovadba, vendar pa je v sokolsko športno
aktivnost spadalo tudi sabljanje, nekaj disciplin lahke atletike (tek na 100 jardov, skok v višino, skok
v daljino, metanje kocke in krogle), plavanje, rokoborba, odbojka, drsanje, zato smo sokolsko češko
in slovensko strokovno izrazje poimenovali športno.
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 291
tisk, 14 gaje pregledala komisija, »arhivar Erben, Rank, Špatny, dr. Kvet in dr.
Novotny« (Tyršova 1932: 42). Značilnosti Tyrševega izrazja so naslednje:
(1) Besedotvorne značilnosti: (a) pogostnost izglagolskih samostalniških
izpeljank s priponskim obrazilom -p, kjer so podstavni glagoli dvoji,
brezpredponski in predponski, npr. klep, kop, kryt, bod, sek; poklek, podrep,
dohod, doskok, odkop, vytyk, vymyk, vysuk, (b) pogostnost prislovnih strokovnih
izrazov, tvorjenih z zlaganjem, npr. jednoruč, obouruč, jednonož, pravonož,
levonoz, oz. nastalih z razvrstitvijo priponskega obrazila -mo na besedotvorno
podstavo iz nedovršnikov ali dovršnikov, npr. vzpažmo, predpažmo, pripatmo, (c)
pojav zloženih pridevnikov, npr. (skok) vysokodaleky, dalekovysoky (Havranek
1936: 112-114).
(2) Racionalnost in sistemskost Tyrševih športnih izrazov, ustvarjena na
podlagi izrabe besedotvornih vrst in besedotvornih sredstev. Takšna sistemskost15
kot jo dosega Tyrš pri tvorbi telovadnih strokovnih izrazov, je med češkimi
značilna samo še za Preslovo kemijsko nomenklaturo. J. S. Preši je pri tvorbi
poimenovanj kemičnih spojin sistemsko uporabil priponska obrazila, npr. -ičnaty,
-naty, -ity, -ovy, -ičely, -ičny, -isty (medičnaty, mednaty...), toda ti izrazi kemičnih
spojin so se uporabljali izključno v stroki in niso prehajali v nestrokovno rabo,
ostajali so tudi v mejah češkega prostora in jezika.
(3) Ohranitev in širitev sokolskega športnega izrazja. Razlog, da seje obdržalo,
je v dejstvu, da seje kljub nastanku in oblikovanju v ozkem krogu, širilo skladno z
razvojem in širitvijo Sokola na Češkem - vzrok tudi jezikovnosistemska
besedotvorna ustreznost - in drugod. V času nastajanja je sam sokolski program
obsegal prvino širitve iz češkega prostora - idejo slovanske vzajemnosti. Podpirali
so jo vseslovanski sokolski zleti (sjezdi) (prvi v Pragi že leta 1882), še bolj pa
razvoj sokolskega gibanja in ustanavljanje sokolskih društev po svetu: Ljubljana
1863, Chicago 1866, Dunaj, Gradec in Budimpešta 1867, Lvov 1867, Volinija
1870, Zagreb 1874, Moskva 1883, Leipzig, Munchen, Pariz 1892, Budyšin 1920.
Pobudniki v tujini ustanovljenih sokolskih društev so bili predvsem tam živeči
Čehi, nastanek pa so motivirale tudi posredne ali neposredne vezi s Čehi (Zaletel
1933: 180). 16
14 Prvič je Tyrševo Nazvoslovi telocvične izšlo leta 1862, drugič (novo in popolnoma predelano)
leta 1868, tretjič 1872; dosegljiva nam je bila druga izdaja.
15 Da sistemskost strokovnih izrazov v enem jeziku, nikakor ne pomeni tudi sistemskosti v drugem
jeziku, dokazuje prevzemanje čeških predponskih obrazil v rusko športno terminologijo. Ruskim
ustreznikom čeških strokovnih izrazov so se mehanično dodajale češke predpone, npr. češko vzpažit,
upažit, zapazit, predpažit, so nadomestili ruski ustrezniki vzručit, uručif, zaručit, predručif, češko
predkmih, zakmih - rusko predmah, zamah. Posebna komisija je 1. 1938 pregledala rusko športno
terminologijo in upoštevala razlike ruskega in češkega predponskega sistema, npr. ruki v verh, v
storonu, nazad, vpered, mah vpered, mah nazad. Ruskemu jezikovnemu sistemu ustrezna
poimenovanja so prešla tudi v splošno rabo (Horecky 1956: 82).
16 V zvezi z nastankom slovenskega Sokola D. Stepišnik piše, da sicer na podlagi dokumentacije ni
mogoče »dokazati kakršnih koli predhodnih neposrednih stikov ljubljanskega društva s praškim«
(1974: 19), vendar pa že pozdravna brzojavka v Prago s prvega občnega zbora, izbira imena društva,
odločitev za enak sokolski kroj in podobno zastavo, kažejo povezavo med obema Sokoloma. - Glede
nastanka slovenskega Sokola prim. tudi op. 5.
292 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Sokolski narodnoprerodni in narodnoobrambni duh ter športno delovanje je v
tridesetih letih 20. stoletja, se pravi v času pred drugo svetovno vojno, aktualiziral
izdaje sokolskih besedil. Tako so izšli Tyrševi članki, zbrani v delih Cvičeni
poradova (1931) in Verejna cvičeni (1934), prav tako dela, ki so opisovala in
ocenjevala sokolsko športno delovanje, sokolsko idejo in vlogo M. Tyrša v njej,
npr. publikacije E. Chalupnega in izid Tyrševega življenjepisa. 17 Po drugi svetovni
vojni je po 11. vsesokolskem zletu (1948) češki Sokol prenehal delovati, v novih
družbenih okoliščinah po žametni revoluciji pa je bilo sokolsko gibanje obujeno in
leta 1994 je spet potekal vsesokolski zlet. Češke sokolske organizacije so v juliju
leta 2000 nastopile na 13. vsesokolskem zletu. V sokolski enoti (Sokolska jednota)
Košire so povedali, da telovadni sestavi izhajajo iz sokolskih, kar zajema tudi
uporabo sokolskega športnega izrazja.
4 Nastajanje slovenskega športnega izrazja
Ob ustanovitvi slovenskega Sokola (1863) je organizacijske probleme (ustrezni
vaditelji, prostor, izdelava in nabava telovadnega orodja, nabor članstva)
spremljala še velika dodatna težava - neobstajanje slovenskega športnega izrazja.
Prva pravilnika društva, napisana po ustanovnem zboru, Gimnastiški red in O
društvenih izhodih (obj. v: Stepišnik 1977: 19-21), vsebujeta nekaj športnih
izrazov, ki so osnovna poimenovanja športnega pojmovnega sveta. Na začetno
neustaljenost izrazja kaže konkuriranje poimenovanj gimnastika (< gršk. gymnos
’nag’) 'umetnost telesnih vaj, Tumkunst’ in telovadba , kalk po češ. telocvik , 18 Prvo
je besedotvorna podstava tvorjenk gimnastik-ova-ti, gimnastik-ova-nje, gimna-
stik-(a)lišče (s sopomenko sokol-išče) 'zunanje telovadišče’, v strokovnih besednih
zvezah vrstnega pridevnika gimnasti-ški/-ška ob jedrnih samostalnikih odbor, red,
lopa. Drugo je besedotvorna podstava izpeljanih vrstnih pridevnikov tel-o-vad-ni,
telovad-ski (vezan na samostalnik tel-o-vad-ec), rabljenih v kalkiranih besednih
zvezah telovadna lopa 'Tumhale' (s sopomenko gimnastiška lopa), telovadski red
(poleg tudi gimnastiški red) in telovadn-ica s pomenom 'zaprt prostor za
telovadbo’. 19 Zaradi izbora drugih podstavnih samostalnikov, besedna družina s
podstavo (tel- -vad-) še ni dovolj razvita oz. izkoriščena, namesto pričakovane
izpeljanke telovad-ni je v rabi izsamostalniška izpeljanka društv-eni (učitelj).
Besedotvorna podstava je tudi stvarnolastnoimenski Sokol, izsamostalniški
17 Prim. R. Tyršovš, Miroslav Tyrš, jeho osobnost a dtlo. Podle zapisku, korespondence, rukopisne
pozustalosti a mych vzpominek. Praha 1932.
18 V sodobnosti je raba sopomenk gimnastika in telovadba kot enobesednih strokovnih izrazov in
kot jedrnih, določevanih delov strokovnih besednih zvez večinoma ustaljena, npr. šol. telovadba (kot
učni predmet) 'telesne vaje za krepitev organizma’, šport, korektivna gimnastika ’za popravljanje
napak v drži telesa’, šport, ritmična gimnastika ’s posebnim poudarkom na ritmu’ (SSKJ, 683), šport.
orodna telovadba 'telovadba na orodju, z orodjem’ (SSKJ, 437);, obojno rabo sopomenk kaže zgled
jutranja gimnastika/telovadba.
19 V Janežičevem nemško-slovenskem slovarju (2. izd. 1867) gesla Turnhalle ne zamenjuje
kalkirana slovenska ustreznica, pač pa izglagolska izpeljanka telovadnica, ki jo prav tako navaja
Pleteršnik (IJ., 661).
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 293
svojilni pridevnik Sokol-ov je v podstavi tvorjenk Sokolov-ec, in iz njega
Pred-sokolovec. V besedilu O društvenih izhodih (1863) je v rabi še nekaj športnih
izrazov, vsi so, za pojmovni svet športa pričakovano, nosilci besedotvornega
pomena dejanja. Njihova struktura: (a) izglagolske samostalniške izpeljanke s
priponskimi obrazili: -0, npr. tek-0, dir-0, skok-0, naskok-0 ; -(j)a, npr. ho-(j)a\
-a/-ova-nje\ npr. utrj-eva-nje (telesa) ob vročini/mrazu, plez-a-nje, premag-
-ova-nje (ovir)-, (b) zveze z glagolom kot vaditi se v hoji/teku/diru.
Kljub prizadevanjem odbora slovenskega Sokola že od ustanovnega zbora
naprej, da bi namesto nemških športnih izrazov uporabljali slovenske, saj je bil
Sokol narodno telovadno društvo,20 so pri sokolski telovadbi vse do 70. let
telovadni učitelji (S. Mandič, V. Coloretto, A. Mandič, P. Drašler) uporabljali kot
učni jezik nemščino in nemške športne izraze (Stepišnik 1974: 33). Razlog je
zunajjezikovni, do nastopa Sokola, slovensko športno izrazje dejansko ni bilo
potrebno,21 pa tudi urjenje in športno udejstvovanje telovadnih učiteljev, npr.
prvega sokolskega telovadnega učitelja S. Mandiča, je potekalo v tujini (na
avstrijski vojni akademiji v Wienemeustadtu). Odbor si ni prenehal prizadevati za
slovensko strokovno izrazje: V. Coloretto je po avtorjih nemškega turnerskega
telovadnega sistema in nemškega športnega izrazja (zlasti) E. Eiselenu in A.
Ravensteinu napisal športno terminologijo v nemščini, Colorettovo besedilo pa so
v slovenščino prevedli F. Levstik, Z. Lesjak in J. Vavru (Zaletel 1933: 186,
Stepišnik 1974: 88-89).22 Tako je odboru uspelo pripraviti in izdati knjigo Nauk o
telovadbi, I del (1866), II del (1869), ki je prvo slovensko strokovno besedilo za
področje telovadbe. Vendar izid prve slovenske športne terminologije ni povečal
rabe slovenskega izrazja. Razlog so bile zunanje okoliščine, razpust Južnega
sokola za eno leto (1866), predvsem pa odnos telovadnih učiteljev, ki se slovenskih
strokovnih izrazov niso hoteli oz. upali naučiti (Stepišnik 1974: 34).
Ko je bil 1. 1871 na razpisano mesto telovadnega učitelja izbran Čeh Vaclav Z.
Vesely, Tyršev učenec in predtelovadec praškega Sokola, je bilo to v mnogočem
koristno za športno dejavnost Ljubljanskega sokola : Vesely je vpeljal dekliško
telovadbo, predvsem pa vplival na razvoj športne teorije in slovenskega športnega
izrazja. Začelje izdajati list Južni sokol, telovadsko-vojaški list (10 številk), v
katerem je bilo vojaške vsebine zanemarljivo malo (pisanje o strelstvu), večina
prispevkov je bila namenjena športu, predvsem telovadbi. V listu je po (sicer
neomenjeni) Tyrševi predlogi Zakladove telocviku (1868) objavljal navodila
telovadnih sestavov ter prvi v slovenskem sokolstvu izpostavil Tyrševo misel, naj
20 D. Stepišnik (1974: 34) piše: »Nemška terminologija bi bila v zadregi morda še sprejemljiva,
mogoče takole začasno v telovadnici, v zaprtem ali ograjenem prostoru, kjer ni bilo gledalcev;
nemogoč pa je postal položaj, ko je moral društveni učitelj, ki je vodil četo sokolov na izlet, k
pogrebu in podobno, javno poveljevati v nemščini.«
21 Učitelj J. Zima je zaradi potreb pouka telovadbe v osnovni šoli (1872) sestavil slovarček
telovadnih izrazov in jih izdal v knjižici Telovadba v ljudskej šoli.
22 Dejstvo, da se sokolski odbor v svojih prizadevanjih po slovenskem športnem izrazju ni obrnil na
češkega oz. na Tyrša, ampak je posegel po delih, ki so bila v tedanjem telovadnem svetu, predvsem
nemškem, najbolj znana, kaže, da med obema društvoma ni bilo tesnejših vezi (Stepišnik 1974: 89).
294 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
bo telovadba sistematična (načelo postopne težavnosti: upoštevanje spola in
starosti vadečih). Ker je Vesely še istega leta zapustil Ljubljano in se vrnil v Prago,
je Južni sokol prenehal izhajati. Četudi je deloval v Ljubljanskem sokolu zelo
kratek čas, je Vesely zapustil sledi: s časopisom je širil sokolsko športno miselnost
in z njo sokolsko športno izrazje,23 povečalo se je članstvo Sokola in začela se je
ženska (dekliška) telovadba.
Vstop Viktorja Murnika (1896) v slovensko sokolsko gibanje je pomenil
začetek obdobja, v katerem je bila aktualizirana Tyrševa misel, daje v sokolskem
gibanju osnovna sistematična, v sokolskem duhu vzgojna telovadba, ki temelji na
rednih vajah in dobrih, odgovornih vaditeljih (Stepišnik 1974: 95). V telovadnem
programu se je Murnik naslonil na Tyrševe vaje, hkrati pa tudi naglasil, naj se
slovensko telovadno izrazje zgleduje po češkem. Razlogi naslonitve slovenskega
telovadnega izrazja na Tyrševo so po Murniku dvojni: (a) prevzemanje izvirnega
izrazja oz. njegova prilagoditev sistemu slovenskega jezika naj bi zagotovila
avtentičnost poimenovanega, (b) naslovnikova percepcija zaradi sorodnosti
slovenske in češke leksike ne bo ogrožena (1904: 21-22).
4.1 Slovensko športno izrazje v časopisu Južni sokol
V vseh desetih številkah časopisa Južni sokol (1871) uporabljeno športno
izrazje je izpisano po metodi popolnega izpisa; nastala kartoteka vsebuje približno
2600 kartotečnih listov z gesli v izhodiščni obliki besede.24 Tako dobljeno
terminološko gradivo je podlaga ugotovitvam, ki zadevajo izrazno podobo
športnih izrazov in njihovo tvorjenost; omogoča tudi primerjavo z izvirno češko
predlogo in hkrati vsaj v grobem preverja stopnjo njegove aktualnosti.
4.1.1 Izrazna podoba športnih izrazov
Z besedotvornega vidika ter besednovrstne in stavčnočlenske uvrščenosti (pri
razvrstitvi večbesednih strokovnih izrazov s samostalniškim in glagolskim
jedrom), imajo športna poimenovanja v Južnem sokolu naslednje lastnosti:
a) med enobesednimi športnimi izrazi pogostnost samostalnikov, tvorbeno
izglagolskih izpeljank in nosilcev besedotvornega pomena dejanje;
b) pogostnost strokovnih besednih zvez; velik delež se veže na namero opisati
dejanje, dogajanje, položaj oz. stanje po izvršenem dejanju itd., saj zajeto
športno izrazje poimenuje predvsem različne vrste telesnih vaj (sestave) in
načine njihove izvedbe. Med dvo- in večbesednimi športnimi izrazi imajo
poleg zvez s samostalniškim jedrom največji delež strokovni izrazi z
glagolskim jedrom. Rezultat je pričakovan, v pojmovnem svetu športa je
osnovno gibanje; besedna vrsta, katere imanentna lastnost je izražanje dejanja
oz. dogajanja, je glagol. Kot drugo značilnost besednih zvez s področja športa
23 O tem, ali se je uporabljalo športno izrazje iz časopisa Južni sokol in, če se je, v kolikšni meri, iz
dostopne literature ni razvidno. Sklepamo, da seje uporabljalo toliko, kolikor so v športni aktivnosti
upoštevali Tyrševe telovadne vaje.
24 Športno izrazje iz časopisa Južni sokol označujemo s kratico JS, ki ji dodajamo številko časopisa
in stran objave.
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 295
izpostavljamo prislov kot sestavino glagolskih in samostalniških zvez, izrazno
nerazviti prislov oz. prišlovna besedna zveza, ki okoliščinsko (zlasti krajevno,
tudi načinovno, časovno) dopolnjuje (izglagolsko) samostalniško oz. glagolsko
jedro.
Enobesedni strokovni izrazi:
(1) Samostalniška poimenovanja, izglagolske izpeljanke z besedotvornim
pomenom dejanja:
a) priponsko obrazilo -0: bod (JS, 2/6), počep (JS, 4/13), dir (JS, 10/38), pohod
(JS, 8/32), poklek (JS, 4/14), predklon (JS, 3/10), priklon ’na desno in levo’ (JS,
3/10), sklon 'truplo se nagne naprej’ (JS, 7/28), zaklon ’truplo se skloni nazaj’
(JS, 3/10), korak (JS, 10/38), let (JS, 4/14), nalet (JS, 1/4), vzlet (JS, 4/14),
oblok (JS, 4/15), obrat (JS, 3/10), poloobrat (JS, 3/10), četrtoobrat (JS, 3/10),
izpad (JS, 9/35), sed (JS, 1/14), sek (JS, 2/6), skok (JS, 4/15), priskok (JS, 6/23),
odskok (JS, 9/35), poskok (JS, 3/10), medskok (JS, 10/38), posun (JS, 10/38)
’kedar se noga za nogo povleče’, postop (JS, 6/23) 'korak pri postopni hoji’,
predstop (JS, 6/23), zasuk (JS, 10/38), tek (JS, 10/38), vis (JS, 1/3);
b) priponsko obrazilo -(j)a: dvig-a (JS, 4/14), leg-a (JS, 4/16) 'kedar počiva telo
na kakej podlagi, imenujemo to stanje telesa lega’, podpor-a (JS, 1/3) ’ako nosi
raztega mišic trup’, polog-a (JS, 4/14) ’položaj’, razteg-a (mišic) (JS, 1/3),
vag-a (JS, 4/14), ho(j)-a (JS, 9/35), proti-ho(j)-a (JS, 9/35), st-o(j)-a ((JS, 1/3),
va(j)-a (JS, 1/3), kre-(č)-a (JS, 8/31) 'Gratsche’ 'stopala, kolena širiti’,
odkre(č)-a (JS, 4/15) ’z nogo v stran’, pred-kre-(č)a (JS, 4/15) (»z nogo
naprej«), za-kre-(č)a (JS, 4/15) (»z nogo nazaj«);
c) priponsko obrazilo -ba: telovad-ba (JS, 1/3);
d) priponsko obrazilo -va: premenj-a-va (JS, 3/10);
e) priponsko obrazilo -a/-e/-eva/-ova/nje: bor-e-nje (JS, 2/6) 'vaje, pri keterih
vlada sila’, dvig-a-nje (nog, rok) (JS, 3/10), gib-a-nje (nog, rok, pleč) (JS,
3/10), krož-e-nje (rok, stopal) (JS, 9/35), let-a-nje (JS, 2/7), prednož-e-nje (JS,
3/10), raznož-e-nje (JS, 3/10), zanož-e-nje (JS, 3/10), skak-a-nje (JS, 2/7),
odskak-ova-nje (JS, 8/32), priskak-ova-nje (JS, 8/32), vzderž-eva-nje (JS, 3/10)
’ako delj časa kako gibanje neprestano izveršavamo’.
(2) Glagolska poimenovanja: dvig-a-ti (JS, 4/14), koleb-a-ti (mahati)
’schwingen’ (JS, 4/14), za-kolebati (JS, 4/15), s-krčiti (JS, 3/10), kreč-i-ti
'gratschen’ (JS, 9/35), pred-krečiti (JS, 9/35), raz-krečiti (JS, 9/35 ),pre-krizati (JS,
3/10), krož-i-ti (JS, 4/14), ob-krožiti (JS, 3/10), letati češ. ’behat’ (JS, 6/23),
pred-nož-i-ti (JS, 3/10), pri-nož-i-ti (JS, 3/10), raz-nož-i-ti (JS, 3/12), za-nož-i-ti
(JS, 3/10), ob-rniti/se (JS, 9/35), do-skočiti (JS, 9/35), odskočiti (JS, 9/35,
priskočiti (JS, 9/35), odskak-ova-ti (JS, 9/35), poskak-ova-ti (JS, 4/14),
priskak-ova-ti (JS, 9/35), v-pog-ni-ti (JS, 3/10), vpogib-a-ti (JS, 4/14), tel-o-vad-
-i-ti (JS, 3/10), vrg-a-ti češ. 'vrhati’.
Dvo- ali večbesedne zveze:
(1) Zveze z glagolskim jedrom so razvrščene v vezavne in primične:
296 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
a) glagol + tožilniški predmet, npr. dvigati roke/noge (JS, 3/6), dvigati pete/koleno
(JS, 4/4), vrteti stopala (JS, 4/4), pripogniti trup (JS, 4/4), vpogibati
glavo/koleno (JS, 7/28), vpogniti glavo (JS, 3/10), kolebati nogo/zakolebati
nogo (JS, 4/15), skrčiti roko/nogo (3/10), prekrižati noge/roke (JS, 3/10);
b) glagol + (krajevni) prislov, npr. letati naprej/nazaj (JS, 6/23), krediti
naprej/nazaj/vstran (JS, 4/14), kolebati naprej/nazaj (JS, 4/14), krožiti
notri/ven/naprej/nazaj (JS, 4/14), se obrniti vštric (JS, 4/14), skočiti
naprej/nazaj (JS, 4/15), odskočiti naprej/nazaj (JS, 9/53), prednožiti/zanožiti
sonožno (JS, 3/10);
c) glagol + zložena prislovna zveza (iz krajevnih oz. časovnih prislovov), npr.
skočiti naprej desno (JS, 4/14), vpogibati nizko stran (JS, 4/14), krožiti naprej
dalj časa, krožiti nazaj dalj časa (JS, 4/14); zveza prislova načina in predložne
prislovne zveze: kolebati hitro za trenutek/za dalj časa (JS, 4/14), kolebati stoje
na mestu (JS, 4/14), krožiti stoje na mestu (JS, 4/14);
d) glagol + imenska prislovna zveza - pravi način, npr. hoditi po petah/prstih/po
eni nogi (JS, 6/23), stati na eni nogi/na obeh nogah/na peti (JS, 4/14),
priskakovati na mestu (JS, 9/35), letati na mestu (JS, 6/23), tudi naprava:25
kolebati s koleni/z nogami (JS, 9/23), krožiti z rokami/z nogami (JS, 7/28),
kolebati z eno roko/z obema rokama (JS, 4/15);
e) glagol + zveza imenskih prislovnih zvez, pomen je načinovni, npr. priskakovati
na mestu s spojenimi nogami (JS, 7/12), krožiti na mestu v počepu (JS, 7/12);
pomen je krajevni, npr. priskočiti iz nizkega počepa v nizki počep (JS, 7/12),
skočiti z leve na desno stran (JS, 7/12).
(2) Samostalniške besedne zveze z vrstnim pridevnikom kot levim prilastkom.
Vrstni pridevnik je lahko tvorjen iz naslednjih besed:
a) samostalnika, npr. telovadska poskušinja 'javna telovadna predstava’ (JS,
4/15), telovadski svet 'skupščina' (JS, 3/9), telovadski svetnik 'član sveta’ (JS,
3/9), telovadski učitelj (JS, 3/12),26 križna stoja (JS, 3/10), navadna stoja (JS,
4/15), koračna stoja (JS, 4/14) 'stoja pri koraku’, ročna vaja (JS, 2/8), trupna21
vaja (JS, 2/8), nožna vaja (JS, 2/8), vratna vaja (JS, 2/8), redna vaja 'vaja v
vrsti’ (JS, 2/5) 'izvrševa več telovadcev skupaj \ podporna vaja (JS, 1/3) 'vaja,
ki se vrševa s podporo’, križna vaja (JS, 3/12), skupna vaja (JS, 6/22), kolenja
dviga 'Kniehebehalte' (JS, 4/14), navadni poklek (JS, 4/14), predsokolska četa
(JS, 10/39), sokolska četa (JS, 10/39);
b) glagola, npr. razkoračena stoja (JS, 3/10), spojena stoja (JS, 3/10), prisiljena
stoja (JS, 3/12), plesalna stoja (JS, 3/12), borilna stoja (JS, 3/12), zibalna hoja
25 Prim. J. Toporišič: »/I/zraz naprava nam pomeni orodje, stroj in priprave, prav tako pa tudi
človeški in živalski organ« (1982: 78).
26 Podstava tel- -vad- je že posplošena, v gradivu ni tvorbenega zgleda s prevzetim poimenovanjem
gimnastika.
27 V Tyrševem in tudi v športnem izrazju Južnega sokola se ob strokovnem izrazu telocvik oz.
telovadba uporablja izraz trup in ne telo. Machek (1997: 654) domneva, daje psi. *trupi> 'mrtvola'
dobila drugotni pomen 'trup tela lidskeho nebo zvifeclho’ s Preslom pod vplivom nemškega Rumpf.
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 297
’Wiegegang’ (JS, 6/23), kolebna hoja (JS, 6/23), visna vaja (JS, 1/3), borilna
vaja (JS, 2/6);
c) količinskega pridevnika, npr. dvojno gibanje (JS, 3/10), trojno gibanje (JS,
3/10), enoterni razstop (JS, 4/41) (»vsi se obernejo na desno ali levo stran«),
dvojni razstop (JS, 4/14), dvojni obrat ’360°’ (JS, 3/10).
d) lastnostnega (memega) pridevnika, npr. celi obrat ’ 180’ (JS, 3/10), mala kreča
'kleine gratsche’ (JS, 4/14), mala pred-/za-/raz-kreča (JS, 4/14), velika kreča
(JS, 4/14), mali počep (JS, 6/23) 'mali počep, nato nizki počep’, nizki počep
(JS, 3/12), mali razstop (JS, 3/12) ’tako, da zadnji polože roke prednjim na
rame’, malo kolo (JS, 6/23); tudi iz kakovostnega: prosta vaja (JS, 4/14),
splošna vaja (JS, 1/3) ’redna in prosta vaja in vaja na pripravah ’, ravna stoja
(JS, 9/35), popolni zasuk (JS, 3/10).
(3) Samostalniške besedne zveze z desnim prilastkom, ki je lahko:
a) neujemalni rodilnik, npr. dviganje rok/nog (JS, 3/10), gibanje pleč (JS, 4/14),
kroženje rok/nog (JS, 3/10), kroža nog (JS, 4/15), lega nog (JS, 2/15), zasuk nog
(JS, 8/23). Zveze so nastale iz prav tako terminološkega tožilniškovezanega
razmerja z glagolom, npr. dvigati trup (JS, 4/6), krožiti noge (JS, 3/2, 4/6/, 7/8,
9/15), viti noge (JS, 4/15), vpogibati roke (JS, 3/10), vpogniti roke (JS, 3/10),
skrčiti noge/nogo (JS, 6/24), vrteti stopala (JS, 4/15), kolebati nogo/zakolebati
nogo (JS, 4/15), kolebati noge (JS, 4/15), prekrižati noge/roke (JS, 3/10);28
b) prislovni iz predložnega samostalnika: odskok z mesta (JS, 10/38), skok z mesta
(JS, 10/38), skok iz (vporne) lege (JS, 9/35); skok v daljavo (JS, 2/5), skok v
globino (JS, 2/5), skok v višino (JS, 2/5), protihoja v verigo (JS, 9/35), pohod v
vogel (JS, 8/22); vaje na pripravah (JS, 3l\)lvaje na orodju (JS, 1/3), tek na
mestu (JS, 6/23), stoja na glavi (JS, 4/14), stoja na rokah (JS, 4/14), stoja na
plečih (JS, 4/14), obrat na eni nogi (JS, 8/23); vaje v stoji (JS, 2/7), vaja v hoji
(JS, 2/7), vaja v legi (JS, 6/24), premenjava v stoji (JS, 3/10), hoja v dveh (JS,
9/35); vaja s pripravami (JS, 2/5), vaja s podporo (JS, 2/5), skok z naletom (JS,
2/5), obrat s korakom (JS, 8/32), obrat s priskokom (JS, 8/32);
c) prislovni iz prislova: dir križema (JS, 10/38), lega znak (6/24), kreča vstran (JS,
4/14), predkreča naprej (JS, 4/15), odkreča nazaj (JS, 4/15), izpad nazaj (JS,
7/4), protihoja notri (9/35), protihoja ven (JS, 9/35), hoja nazaj/naprej (JS,
9/35), hoja vsaksebi (JS, 9/35), obrat vštric (JS, 4/14), oblok notri/ven (JS,
4/15); prilastek je predložni: hoja/protihoja na desno/na levo (JS, 9/35), obrat
na desno/na levo (JS, 4/14), izpad v stran (JS, 4/13);
(4) Zveze z levim in desnim prilastkom; zgledi so razvrščeni glede na
skladenjske lastnosti desnega prilastka:
28 V Tyrševem terminološkem nemško-češkem slovarju (1868) je poleg pogostih besednih zvez
glagolskega jedra in tožilniškega predmeta, npr. rumpfheben - trup zdvthati (str. 9), beinheben -
nohy zdvthati (str. 4), anziechen die Arme -prichyliti paže (str. 4), armschnellen -predlokttvymrstiti
(str. 3), dobro izkoriščena tudi druga besedotvorna možnost, tvorba glagolnika, npr. namesto skrčiti
noge - skrčka (str. 4), vrteti noge - vrt (str. 5), krožiti z nogami - toč (str. 7), tako še npr. dučka,
pfednožka, roznožka, zanožka (str. 5).
298 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
a) prislovni iz predložnega samostalnika: prosta vaja z mesta (JS, 10/38); prosta
vaja na mestu (JS, 3/10), nizki počep na prstih (JS, 6/23), nizki počep na
podplatih (JS, 6/23); zibalna hoja po prstih (JS, 6/23), postopna hoja po prstih
(JS, JS, 6/23), trupna vaja v obratu (JS, 8/32), ročna vaja v obratu (JS, 8/32);
postopna hoja s priskokom (JS, 6/23);
b) prislovni iz prislova: nizki pripogib {počep) vstran (JS, 4/15), nizki pripogib
(počep) naprej (JS, 4/15), zibalna hoja naprej/nazaj/vprek/v stran (JS, 6/23),
postopna hoja (Nachstellgang) nazaj/naprej/v stran (JS, 6/23), koračna hoja
naprej/nazaj (JS, 4/14), mali razstop vsaksebi (JS, 3/12), veliki razstop vsaksebi
(JS, 3/12), mala predkreča naprej (JS, 4/14);
c) prislovni iz prislovne zveze, npr. križna stoja na desno/na levo (JS, 3/10),
zibalna hoja v stran (JS, 6/23), koračna hoja naprej/nazaj/v stran (JS, 3/12);
d) prislovni iz priredno zloženih prislovov, npr. koračna stoja vprek naprej i ven,
koračna stoja vprek naprej i notri, koračna stoja vprek nazaj i ven, koračna
stoja vprek nazaj i notri (vse JS, 3/12).
4.1.2 Tvorbeni načini
4.1.2.1 Tvorba samostalnika
Pri tvorjenih samostalnikih je potrebno naglasiti, da je po pričakovanju med
besedotvornimi vrstami najbolj razvita izpeljava, hkrati pa tudi, da ostale
besedotvorne vrste pri tvorbi samostalnika skoraj niso izkoriščene. Med
samostalniškimi zloženkami je razvidna izglagolska zloženka, kalk iz češčine
tel-o-vad-ba, ki je že razvila besedno družino, saj so poleg glagola telovaditi v
gradivu izpeljanke s priponskimi obrazili (-ec, -ica, -išče, -ski), npr. telovad-ec,
telovad-n-ica, telovad-išče, telovad-ski (svet, učitelj)-, izpodrinjeno je v začetku
konkurenčno poimenovanje gimnastika.
V gradivu je prav tako razvidna velika pogostnost samostalniških izglagolskih
izpeljank, ki so prav tako kot češke, Tyrševe, tvorjene iz podstavnih nepredponskih
in predponskih glagolov (sestavljenk). Priponska obrazila -0, -(j)a, -(č)a, -ba, -va,
-a/-e/-eva/-o va/-nje ; gre za besedotvorni pomen dejanja. Predponska obrazila
podstavnih glagolov so neobčna, npr. pri-(skok) ’zraven’, od-(skok) 'stran’,
po-(skok) 'enkrat', med-(skok) 'vmes', pred-(klon)/s-(klon) 'naprej', za-(klon)
’nazaj’, pri-(klon) 'na desno in levo’, vz-(let) 'gor, navzgor ', po-(stop) 'drug za
drugim’, raz-(stop) 'narazen', za-(suk) ’enkrat', po-(klek)/po-(čep) 'malo, kratko’,
iz-(pad) 'opustitev prvotnega položaja’, po-(sun) 'malo, kratko’, raz-(tega)
'narazen', proti-(-hoja) 'naproti'.
Drugi besedotvorni pomeni samostalniških izpeljank med slovenskimi šport¬
nimi izrazi v Južnem sokolu so naslednji:
a) vršilec dejanja, -ec: telovad-ec, pred-telovad-ec; -(i)telj: vad-itelj, uč-itelj;
b) nosilec lastnosti, -ik: družabn-ik 'član Sokola’, kriln-ik 'telovadec, stoječ na
krilu’, sredn-ik 'telovadec, stoječ v sredini’; -osta: star-osta;
c) mesto dejanja/mesto, kjer je kaj, -išče: telovad-išče (iz glagola); -išče:
sokol-išče (iz samostalnika); -ica: telovadn-ica (iz pridevnika);
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 299
d) sredstvo dejanja, -alo: bod-alo; -ulje : hod-ulje.
Med športnimi izrazi, ki poimenujejo telovadna orodja, so izrazi, ki so
pridobljeni s terminologizacijo splošnopoimenovalnega besedja, npr. drog
’hrazda’, klop ’lavice, kladina’, vreča 'žinovka’, bradla 'bradia’ (češ. 'ograja’),
gred ’hrad’ (prvotni ide. pomen ’bruno’, Snoj, SES, 157), kij 'palice, tyč’, kopje
’oštep\ krogi ’kruhy’. Nekatera poimenovanja telovadnih orodij, so nastala z
metaforično razširitvijo pomena, npr. konj, koza s sopomenko kozel. 29 Slovenska
poimenovanja telovadnega orodja so prevzeta iz češčine kot bradla v češki
glasovni in pisni podobi, ali pa gre za prevode češčine. V Tyrševem
nemško-češkem slovarju (1868) so razvidne nemške strokovnoizrazne ustreznice:
Pferd ’veliky kun’, Bock 'koza’, Ger ’oštep’, Kreis ’kruhy’, Barren 'bradla’, Reck
'hrazda’; lat. izraz diskus podomači Tyrš s tous (str. 6), v slovenščini je
oblikoslovno prilagojen {disk).
Glede na genetično sorodnost slovenščine in češčine bi bilo težko postavljati
ločnice med prevzemanjem in sorodnostjo, saj je v našem gradivu veliko
izglagolskih izpeljank, ki so v obeh jezikih jezikovnosistemske in celo izrazno in
pomensko prekrivne, npr. bod, let, obrat, podpora, pohod, poklek, predklon,
posun, postop, razstop, sed, sek, skok (s predponskimi morfemi do-, od-, med-, po-,
pre-, pri-), vis, zaklon itd. 30 Dejstvo, da je bil prirejevalec športnega izrazja v
Južnem sokolu Čeh in da sokolsko izrazje v slovenskem prostoru še ni imelo
konkurence (zbirka ljudskošolskega športnega izrazja je izšla šele 1872), ohranja
verodostojnost češkega vpliva; podpira ga tudi identičnost pojmovnega sveta, ki ga
je bilo potrebno poimenovati.
4.1.2.2 Tvorba pridevnika
Pridevniki niso v vlogi samostojnih strokovnih izrazov, so deli samostalniških
strokovnih zvez v definicijski vlogi levega prilastka. Vsi so tvorjeni, lahko iz
drugih, npr. 1ast.nost.n i h pridevnikov kot mali (počep), veliki (razstop), nizki
(počep), celi (obrat), ravna (stoja), malo/veliko kolo ; samostalnika npr.
križna/koračna/navadna (stoja), ročna/trupna/vratna/nožna podporna (vaja),
telovadski (učitelj, svet), sokolska (četa); glagola, npr. razkoračena /spojena
/prisiljena /plesalna /borilna /zibalna (stoja)-, iz števniških pridevnikov, npr.
dv-oj-ni, tr-oj-ni (obrat, zasuk); oblika en-oter-ni je mogoča po zgledu četver-ni,
stoter-ni, hipotetično tudi izpeljana iz glagolske besedotvorne podstave češ.
jednotiti 'činit jednotnym, sjednocovat’. Med pridevniki staprosti (v besedni zvezi
prosta vaja), češko prosty ’jednoduchy, nesložity, nekomplikovany’ (SSČJ IV,
474) in redni (redna vaja 'vaja v vrsti’), češko rada ’linie’, radovy ’usporadany do
radu’ (SSČJ V, 220) prevzeta iz češčine.
29 Sopomensko poimenovanje se ni obdržalo. Prim. Bajžljev Slovarček sokolskih izrazov, 1925.
30 V Tyrševem slovarju telovadnega izrazja (1868) imajo ti češki izrazi ustreznice nemškim
iztočnicam: Hang - vis (str. 5), Wdge - vaha (str. 5), Marsch - pochod (str. 7), Sitz - sed (str. 8),
Spille - vri (str. 9), Halte - vydrž (str. 5), Drehung - obrat (str. 4), Drehling - otoč (str. 4),
Fortbewegung - posun (str. 5).
300 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
4.1.2.3 Tvorba glagola
Pri tvorbi glagola sta razvidni obe za glagol značilni modifikacij ski besedo¬
tvorni vrsti - sestava in izpeljava.
(1) Glagolske sestavljenke.
Predponska obrazila glagolskih sestavljenk so, kot je znano, nosilci dveh vlog -
besedotvorne in vidske, uresničene pod pogojem, da se predponski morfemi
razvrščajo na podstavo nedovršnika. Predponska obrazila do-, ob-, od-, po-, pre-,
pred-, pri-, raz-, za-, s-, v- povzročajo spremembo pomena podstavnega glagola.31
Predponska obrazila (globinski prislovi) v gradivu izražajo predvsem krajevnost, v
posameznih primerih tudi časovnost in količinskost. Zgledi: do- 'določen kraj’:
do-skočiti (JS, 9/35); pre- ’kaj prek česa drugega’ : pre-križati (JS, 3/10); pred-
’spredaj’ : pred-noziti (JS, 3/10), pred-krečiti (JS, 9/35); pri- 'zraven’ : pri-nožiti
(JS, 3/10), priskočiti (JS, 9/35), raz- 'narazen’ : raz-nožiti (JS, 3/12), raz-krečiti
(JS, 9/35); za- 'nazaj’ : za-nožiti (JS, 3/10); za- ’ začetek’ : za-kolebati (JS, 4/15);
za- 'začetek’ : za-krožiti (JS, 3/10); za- 'začetek’ : za-vihteti (JS, 9/35); s- 'skupaj’ :
s-krčiti (JS, 3/10); v ’dol’: v-pogniti (JS, 3/10), v-pogibati (JS, 4/14); v- 'noter’ :
vstopiti (JS, 4/14).
Glagol nožiti, uporabljen kot sestavljenka s predponskimi morfemi pred-, za-,
pri-, od-, raz-, je prevzet iz češčine (Snoj, SES, 526), torej pri primerih kot
pred-nožiti naj ne bi šlo za tvorjenko iz predložne zveze.
(2) Pri glagolskih modificiranih izpeljankah imajo priponska obrazila poleg
osnovne, vidske vloge, tudi besedotvorno vlogo takrat, kadar je »pretvorljiva v
(besedno) sestavino skladenjske podstave« (Vidovič Muha 1993: 163). Zato so
priponska obrazila, ki so, kot rečeno, rezultat pretvorbe prislovov kot sestavin
skladenjske podstave, vezana na pomen prislova. Naši zgledi glagolskih
modifikacij skih izpeljank, kijih navajamo v paru z glagolskimi sestavljenkami kot
izhodiščnimi, saj so iz njih tvorjene modifikacijske izpeljanke, imajo pomen
kratnosti (ponavljalnosti): dvign-i-ti: dvig-a-ti; skoč-i-ti: skak-a-ti; od-skoč-i-ti:
odskak-ova-ti; doskoč-i-ti : doskak-ova-ti; v-pogn-i-ti : vpogib-a-ti; stez-a-tv,
obrač-a-ti ; v paru za-vihteti : viht-e-ti slednji zaznamuje trajno dejanje; letati <
češ. letati 4.’velmi rychle se pohybovat sem tam’ (SSČJII, 541) izraža ponavljalno
neenosmerno dejanje, viseti stanje po izvršenem dejanju. Trajno dejanje
zaznamujejo še nedovršniki mahati, vrteti, krožiti, viti, križati, kolebati, vpogibati,
dvigati, vrgati 'metati’ po češkem vzoru (vrhati).
31 Ugotovljeno je, da se sprememba pomena predponskih glagolov glede na njim ustrezne
nepredponske glagole in glagole v skladenjski podstavi kaže tudi v spremenjenih vezljivostnih
lastnostih, predponski glagoli (glagolske sestavljenke) »so vezljivostno siromašnejši« (Vidovič
Muha 1993: 161-192), ker »predponsko obrazilo zaradi svoje pomenske specifičnosti glede na
nepredponskoobrazilni glagol potrebuje manj dopolnil, zato se pri njem tudi število vezav znižuje«
(n. d.: 187).
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 301
4.1.2.4 Tvorba prislovov
1. Med besedotvornimi značilnostmi Tyrševe športne terminologije je B.
Havranek (1936: 112-114) izpostavil prislove, tvorjene z zlaganjem, pri katerih je
prvi določujoči del besedotvorne podstave števnik, npr. obouruč ’mit beiden
Handen’, jednoruč, jednonož, ali kakšen drug pridevnik, npr. pravonož, levonož,
ter prislove s priponskim obrazilom -mo, izpeljane iz dovršnih in nedovršnih
glagolov oz. vzporedno iz izglagolskih samostalnikov,32 npr. pfipat-mo (v
besedotvorni podstavi je glagol pripatiti33 oz. predložna imenska zveza pri pate)
(str. 3), vzpaž-mo, pfedpaž-mo, lež-mo (str. 3), skrč-mo (str. 5), odboč-mo (str. 4),
roznož-mo (roznožiti) (str. 5), pfednož-mo, zanož-mo (str. 5), plav-mo (str. 6),
vis-mo (str. 5), kulž-mo (kulhati) (str. l),jizd-mo (jezdit); prislovi so izrazi načina
dejanja, stanja, položaja, giba itd., katerih poimenovanja so besednovrstno glagoli
oz. izglagolski samostalniki (prim. skočiti skrčmo: skok skrčmo). Povsem v ozadju
je ostal drugi tip tvorbe sopomenskih izglagolskih prislovov, npr. klecaje (str. 3),
stoje, poskakujic, stanouc (str. 5); navedenega dejstva slovensko gradivo ne
potrjuje, nasprotno, pri tvorbi prislova je v slovenščini lepo izkoriščena prav
izpeljava iz glagola, npr. stoje, leže, grede, lete, poskakovaje, plesaje itd. Med
Tyrševimi terminološkimi prislovi bi izpostavili še prislove načina, sestavljenke s
predponskim obrazilom sou- ’skupaj, istočasno’, razvrščeno na izpridevniške
prislove s priponskim obrazilom -e, npr. sou-pažne ’gleicharmig’, sou-nožne
’gleichbeinig’, sou-ručne ’gleichhandig’, sou-ramenne ’gleichschultrig’ (str. 5).
Prislovi načina, izpeljani iz izsamostalniških pridevnikov tipa nožne, ručne (prim.
nožni > nožne, rudni > ručne) so tudi določani del besedotvorne podstave zloženk,
pri katerih je določujoči del prislov stfidmo, npr. (vis) stridmo (str. 10); gre za
ustreznice nemškim zloženkam: stfidmonožne ’wechselbeinig’, stridmoručne,
stridmopažne (str. 10). Prislovi načina so tvorjeni tudi s konverzijo samostalnika, v
brezpredložnih sklonih, (vis) stehnoma (str. 5), letem (str. 6), klusem (str. 6), kraja:
prostred (str. 9), s konverzijo samostalnika v predložnih sklonih tudi krajevni
prislovi naboru, dozadu, dopfedu, odpredu, vepredu, popredu (str. 5), pozvyš,
poniž (str. 6). Izpričana je tvorba načinovnih prislovov z izpeljevanjem iz
kakovostnih (mernih) pridevnikov s priponskim obrazilom -o: vysoko (str. 5),
hluboko (str. 5), nizko (str. 6), daleko (str. 10), ter s konverzijo pridevnikov iz
predložne zveze - prislovi kraja: nalevo, napravo (str. 5), doleva, doprava (str. 6),
zleva, zprava (str. 6); načina: (sed) po krejčovsku (str. 8).
2. Glede na besedotvorno vrsto so slovenski strokovnoizrazni prislovi:
(1) Izglagolske izpeljanke, tvorjene z razvrščanjem priponskih obrazil -e in -aje
na sedanjiško oz. nedoločniško podstavo nedovršnika, npr. stoje (JS, 4/14), grede
32 Pri tvorbi prislova s priponskim obrazilom -mo se poleg izpeljave iz glagola, npr. predklon-i- +
-mo - predklonmo, kot vzporedna tvorbena možnost naglasa tvorba iz samostalnika (glagolnika),
npr. predklon-0 + -mo - predklonmo (akademijska Mluvnice češtiny 1986: 446), dejansko pa
izpeljanka iz predponskoobrazilnega glagola.
33 Tyršev slovar telovadnih izrazov vsebuje glagol pripatiti 'anschultern’ (str. 3).
302 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
(JS, 7/28), lete (JS, 8/32), vise (JS, 2/8); skakaje (JS, 4/14), plesaje (JS, 4/14),
stopaje (JS, 8/23), priskakovaje (JS, 8/23); zaznamujejo način.
(2) Izsamostalniške izpeljanke, ki so tvorjene s priponskima obraziloma
-ema/-em: križema (JS, 10/38), križem (JS, 2/4); s priponskim obrazilom -i, npr.
notri (JS, 8/32), doli (JS, 8/32), gori (JS, 8/32).
(3) Izpeljanke z besedotvorno podstavo iz lastnostnih oz. memih pridevnikov,
na katero se razvršča priponsko obrazilo -o: mal-o (JS, 4/14), hitr-o (JS, 4/14),
nizk-o (JS, 4/14), visok-o (JS, 4/14), globok-o (JS, 4/14) s pomenom načina. Primer
neprestan-o (JS, 3/10) je redek časovni prislov, nadomeščen je s predložno
imensko zvezo za trenutek (JS, 4/14) oz. z besedno zvezo prislov v primerniku in
samostalnik (dalj časa) (JS, 4/15). Iz vrstnih pridevnikov je npr.jezdn-o (JS, 3/10),
ležn-o (JS, 9/35), klečn-o (JS, 4/15), odnožn-o (JS, 3/10), prednožn-o (JS, 3/10),
koračn-o (JS, 9/35), v sodobni slovenščini z -orna: korak-oma.
(4) Prislovi, tvorjeni s sklapljanjem iz neimenovalniškega samostalnika v
predložni zvezi, so krajevni, npr.: k-višk-u (JS, 3/10), k-višk-o (JS, 6/24), na-vz-
gor-0 (JS, JS, 2/8), stran/v-stran/v-stran-034 (JS, 4/14), proč (JS, 4/14); drugi
prislovi so načinovni, npr. vz- 'navzgor, gor’ + križ-0 - vzkriž (JS, 4/14);
na-+vz-+križ-0 - navzkriž (JS, 3/10); v-znak/znak ( *vnz 'navzgor’ + *nakh 'z
navzgor obrnjenimi očmi’ (Snoj, SES, 734) ’s hrbtno stranjo proti tlem’ (JS, 4/14);
prislov načina je tudi vsaksebi35 'narazen’, nastal s sklapljanjem zaimkov vsak +
sebi {vsaksebi).
(5) Prislov kot sklop dveh predlogov: na + okoli - naokoli (Snoj, SES, 403). V
gradivu Južnega sokola je prislov naokoli zapisan naokol (JS, 9/36) - zapis
govorjene oblike kaže redukcija nenaglašenega i v izglasju.
(6) Samostalniške zloženke, kjer je določujoči del skladenjske podstave glavni
števnik, enonožno, enoročno (JS, 10/38), dvonožno, dvoročno (JS, 10/38);
sestavljenke, kjer se na pridevniško podstavo razvršča predponsko obrazilo so-
'skupaj, z’ sonožno, soročno (JS, 10/38). Ti slovenski prislovi so tvorbene
ustreznice češkim (jednoruč, jednonož, sounožne, souručne). Raba prislovnih
zloženk enonožno, dvonožno se v besedilih večinoma nadomešča s predložno
imensko zvezo, npr. kolebati (mahati) z eno nogo (JS, 2/6), kolebati (mahati) z
obema nogama (JS, 2/6), suvati (brcati) z nogo (JS, 4/15), krožiti z nogami (JS,
4/15), stati na enej nogi (JS, 8/32), stati na obeh nogah (JS, 8/32), obrat na enej
nogi (JS, 8/32).
(7) Za prislova načina vštric 'nasproti’, npr. hoja vštric (JS, 9/36), stoja vštric
(JS, 8/9), navaja M. Snoj (SES, 733), daje prevzet iz češčine, sl. vštric je predlog,
kije nastal s sklapljanjem predloga v + nem. Schritt s prvotnim pomenom ’v korak,
z istim korakom’.
34 V gradivu so uporabljeni sopomensko krajevna prislova stran in vstran ter predložna
samostalniška besedna zveza v stran.
35 Prislov načina vsaksebi je v strokovnoizraznem gradivu Južnega sokola redno zapisan saksebi,
kar kaže na zapis govorjene (pogovorne) oblike besede.
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 303
Če povzamemo: Tvorjenj slovenski prislovi v vlogi športnih izrazov so
izpeljanke iz glagolov, samostalnikov, pridevnikov, tvorjenke, nastale s sklap-
ljanjem predlogov in neimenovalniških samostalnikov, manj predlogov ali
zaimkov; redkejše so zloženke in sestavljenke. Pomen, ki ga zaznamujejo
prislovne tvorjenke, je predvsem krajevni in načinovni, načinovnost in predvsem
časovnost sta izražena tudi nadomestno - besednozvezno. Češkim prislovom,
izglagolskim izpeljankam s priponskim obrazilom -mo, npr. raznož-mo,
prednož-mo, zanož-mo, ki se uvrščajo med važnejše nosilce Tyrševe
strokovnoizrazne racionalnosti in sistemskosti, bi v slovenskem terminološkem
gradivu Južnega sokola postavili kot vzporednico pri tvorbi prislova lepo
izkoriščene slovenske tvorbene možnosti, predvsem izpeljavo in sklapljanje. Prav
tako je razvidna slovenskemu jezikovnemu sistemu ustrezna raba številnih
krajevnih prislovov, razvrščenih po vprašalnem zaimku (a) kje: sem - tje, spred-
vzad/zad, gori - doli, notri ; (b) kam: naprej - nazaj, navzdol - navzgor,
kviško/kvišku, levo - desno, na levo - na desno, vstran, ven.
4.2 Sokolsko športno izrazje kasneje
Sokolsko športno izrazje iz Južnega sokola (1871) je aktualiziral s svojim
vstopom (1896) v sokolsko gibanje Viktor Murnik. V telovadnem programu seje
naslonil na Tyrševe telovadne vaje, hkrati pa naglasil, naj bo poleg telovadnih vaj
tudi češko telovadno izrazje zgled slovenskemu. Razlogi so predvsem dvoji: (a)
prevzemanje izvirnega izrazja oz. njegova prilagoditev sistemu slovenskega jezika
naj bi zagotovila avtentičnost poimenovanega; (b) naslovnikova percepcija zaradi
sorodnosti slovenske in češke leksike ne bo ogrožena (Murnik 1904: 21-22).
Uporabo sokolskega športnega izrazja je poleg načelne odločitve načelnika
sokolske organizacije zagotavljal tudi sokolski časopis Sokol (1904-1914, ena
številka 1. 1919); sokolsko športno izrazje je ohranjala in razvijala tudi Sokolska
knjižnica, ustanovljena leta 1920, katere temeljna naloga je bila izdajati sokolsko
literaturo, stare in nove sokolske vaje ter zgodovino sokolstva.36
4.2.1 Športno izrazje, ki poimenuje v ženski športni gimnastiki (ŽŠG)
strokovna pojma hoja in tek,31 kaže, da so se tipološke lastnosti športnega izrazja,
ki smo ga naglasili pri sokolskem izrazju, ohranile. Nekaj zgledov:
(1) Enobesedni športni izrazi, besedotvorno izglagolske samostalniške
izpeljanke, ki imajo priponsko obrazilo (a) -0: tek-0 (ŽŠG, 28), korak-0 (ŽŠG, 29),
skok-0 (ŽŠG, 29), predskok-0 (ŽŠG, 31), krog-0 (ŽŠG, 29), klek-0 (ŽŠG, 29),
obrat-0 (ŽŠG, 30), val-0 (ŽŠG, 30), čep-0 (ŽŠG, 31), vzpon-0 (ŽŠG, 32); (b) -a,
npr. ho-(j)a (ŽSM, 28), sto-(j)a (ŽŠG, 29); (c) -(a/-e)nje, npr. skrč-eva-nje (nog)
36 Prim. naslove: L. Pivko, Telovadne igre I, Telovadne igre II (1920), S. Bajželj, Vaje na bradlji
(1920), St. Vidmar, Simbolično-ritmiške vežbe, proste vaje za člane in članice za 1. 1920, A. Schaup,
Prosti skoki (1920), L. Pivko, A. Schaup, Telovadba (1921), (1922), L. Pivko, Lučalne igre z žogo
(1922), P. P., Sokolski evangelij (1922), G. Sajovic, Miroslav Tyrš (1922). - Najlepše se zahvaljujem
g. Darji Debelak, vodji knjižnice Fakultete za šport, ki mi je omogočila dostop do potrebne strokovne
literature.
37 Športno izrazje je izpisano iz knjižice J. Vazzaz, Športna gimnastika (Ljubljana, 1968).
304 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
(ŽŠG, 28), gib-a-nje (z laktmi) (ŽŠG, 29), krož-e-nje (z nogo) (ŽŠG, 30),
prednož-e-nje, odnož-enje, zanož-e-nje (vse ŽŠG, 32).
(2) Strokovne besedne zveze:
(a) s samostalniškim jedrom in levim prilastkom; v vlogi levega prilaska je
tvorjeni izsamostalniški vrstni pridevnik: prisunski korak (ŽŠG, 28), galopni skok
(ŽŠG, 28), poskočni korak (ŽŠG, 28), polkin korak (ŽŠG, 28), valčkov korak
(ŽŠG, 29), mazurkin korak (ŽŠG, 29), kadetni skok (ŽŠG, 32);
(b) s samostalniškim jedrom in desnim prilastkom, kije
(bi) neujemalni rodilniški: kroženje z nogo (ŽŠG, 32);
(b2) prislovni iz predložnega samostalnika, npr. hoja v krogu (ŽŠG, 28), tek v
krogu (ŽŠG, 28), hoja v stran (ŽŠG, 28),predskokv čep (ŽŠG, 31), skok z obratom
(ŽŠG, 31), skok s korakom (ŽŠG, 31);
(b3) prislovni iz prislova, npr. hoja nazaj (ŽŠG, 28), skok skrčno (ŽŠM, 31),
skok prednožno (ŽŠG, 31), skok raznonožno (ŽŠG, 31), skok enonožno (ŽŠG, 31),
obrat obenožno (ŽŠG, 32), obrat spiralno (ŽŠG, 32), obrat enonožno (ŽŠG, 32);
(c) s samostalniškim jedrom z levim ujemalnim in desnim prislovnim
prilastkom, npr. valovita gibanja z lehtmi (ŽŠG, 29), valovita gibanja s trupom
(ŽŠG, 29), galopni skok v stran (ŽŠG, 30).
4.2.1.1 Primerjava sokolskega in sodobnega športnega izrazja
Strokovna poimenovanja so prekrivna v naslednjem:
(1) Največji delež izglagolskih samostalniških izpeljank z besedotvornim
pomenom dejanja, so enobesedna poimenovanja in jedrne sestavine
samostalniških besednih zvez. Razvrstitve priponskih obrazil (-a/-e)nje) ne
omejuje vidskost, podstavni glagol tvorjenk je dovršni oz. nedovršni, npr.
za-nožiti, od-nožiti, skrč-eva-ti, gib-a-ti. Pri izpeljankah s priponskim obrazilom -0
je v podstavi predponskoobrazilni glagol, npr. od 'stran’ : odskok (od-skočiti), po-
’malo’: poskok (po-skočiti), se- ’dok : se-skok (se-skočiti).
(2) Ob samostalniškem jedru je bil levi prilastek vrstni pridevnik, tvorjen iz
glagolov, npr. plesalna (stoja) (JS), poskočni (korak) (ŽŠG), samostalnikov, npr.
križna (stoja) (JS), valčkov (korak) (ŽŠG), predložne samostalniške zveze, npr.
prednožni (korak) (JS, ŽŠG), vrstni konverzni iz kakovostnih (mernih)
pridevnikov, npr. mali/nizki (počep) (JS), visoko/nizko (skrčevanje), visoki, nizki
(skok) (ŽŠG).
(3) V strokovnih besednih zvezah so prislovi načina v vlogi desnega prilastka
(izglagolskega) samostalniškega jedra, npr. (korak, skok) spiraln-o/pred-
nožn-o/en-o-nožn-o/ob-e-nožn-o; zloženke z določujočo besedotvomopodstavno
sestavino, ki je količinski pridevnik (en-, oba-), in konverzno neimenovalniško
medpono (-o-), npr. en-o-nožn-o ’z eno nogo’.
(4) Namero opisati dejanje, položaj, stanje, gib itd. uresničuje opisni značaj
strokovnih besednih zvez s samostalniško jedrno sestavino in njenima razvija¬
jočima členoma, tip galopni skok v stran.
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 305
NAVEDENKE
Bajželj, I., 1925: Slovarček sokolskih telovadnih nazivov. Ljubljana.
Bezlaj, F., 1976, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika I (A-J), II (K-O). Ljubljana:
SAZU.
Breznik, A., 1944: Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. Priredil Jakob Solar.
Ljubljana: Družba sv. Mohorja.
Cegnar, F., 1861: Parlamentarni jezik. Kmetijske in rokodelske novice. 386.
Gestrin, F., Melik, V., 1966: Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do
1818. Ljubljana: DZS.
Havranek, B., 1936: Spisovny jazyk česky a slovensky. Ceskoslovenska vlastiveda. Praga.
Honzak Jahič, J., 1996: Češko-slovensko povezovalno delo kot predano (vz)trajanje. Delo
KL. 15.
— 1996a: Slovenski knjižni pogovorni jezik v interpretaciji Boža Voduška. Jezik in čas.
Ljubljana: Znanstveni inštitut. 311-318.
Horecky, J., 1956: Zaklady slovenskej terminologie. Bratislava: SAV.
Chalupny, E., 1921: Prednl tvurcove narodnlho programu: Jungmann, Havliček, Tyrš,
Masaryk. Tyršuv sbornlk. Praha: Československa obec sokolska.
Janežič, A., 1863: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Nova, vsa predelana in
popravljena izdava. Celovec.
— 1867: Nemško-slovenski slovar.
Južni Sokol. 1871.
Machek, V., 1957, 1997: Etymologicky slovnik jazyka českeho. Praha: NakladatelstvI
Lidove noviny.
Mluvnice češtiny 1. Fonetika. Fonologie. Morfonologie. Tvoreni slov. Praha. 1986. Acade-
mia.
Murnik, V., 1904: Slovenski sokol, letnik l/št. 1. 5-26.
Ostanek, F., 1964: Šolske knjige. Slovenska matica 1864-1964. Zbornik razprav in član¬
kov, ur. France Bernik. Ljubljana: Slovenska matica. 399-429.
Ottuv slovnik naučny. Praha. 1906.
Pleteršnik, M., 1894, 1895: Slovensko-nemški slovar.
Pravnik slovenski, 1870, letnik 1, št L
Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V.
Slovnik spisovneho jazyka českeho.
Snoj, M., 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Stepišnik, D., 1968: Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: DZS.
— 1974: Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: DZS.
Stich, A., 1996: Novinar Karel Havliček očima nasledujiclh generacl a očima dneška. Od
Karla Havllčka k Františkovi Halasovi (lingvoliterarnl studie). Praha: Torst.
Svetec, L., 1862: Še nekaj o parlamentarnem jeziku. Kmetijske in rokodelske novice. 131.
Tyrš, M., 1868: Nazvoslovl telocvične. Dle Ravensteina nove a uplne spracovano. Praha.
— 1868: Zakladove telocviku. V: J. V. Jahn a M. Pokomy. Kronika prače, osvety prumyslu
a nalezu. Praha.
— 1926: Telocvik v ohledu esthetickem. Knihovna Tyršuv odkaz. Praha.
Tyršova, R., 1932: Miroslav Tyrš — jeho osobnost a dllo. Praha: Česky čtenar.
Toporišič, J., 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.
306 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
Urbančič, B., 1973: Ojezikovni kulturi. Ljubljana: CZ.
Vazzaz, J., 1968: Športna gimnastika ženske. Mala športna knjižica 11. Ljubljana.
Vodušek, B., 1958/59: Historična pisava in historična izreka. Jezik in slovstvo. 193-200.
Vidovič Muha, A., 1981: Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridevnikov.
Slavistična revija 1/29. 20-41.
— 1988a: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Partizanska
knjiga, Znanstveni tisk.
- 1988b: Jezikovnosistemske lastnosti strokovnih besednih zvez. XXIV. seminar
slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 83-91.
— 1993: Glagolske sestavljenke - njihova sladenjska podstava in vezljivostne lastnosti. (Z
normativnim slovensko-nemškim vidikom). Slavistična revija 41/1. 161-192.
Zaletel, V., 1933: Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
SUMMARY
Following the demise of Bach’s absolutism (1859), with more promising social
conditions, national institutions and societies were established, one of them being the
Southern Falcon gymnastics society, established in 1863 in Ljubljana as the first Falcon
society outside Bohemia. The Czech model influenced the Slovene gymnastics society in
two ways, i.e., in form (organization of the society, its rules, extemal emblems of the Falcon
movement) and in content (gymnastics as a means of educating the nation and as an
individual responsibility of national awakening). The Falcon movement brought to the
Slovene lands through Tyrš’s original program a new conceptual world and its terminology.
The Southern Falcon gymnastics society published its nevvsletter under the same name
(Southern Falcon, 1871). A complete excerption of sports terminology from this newsletter
showed the following characteristics:
1) On the level of word formation:
a) The most common among one-word sports terms are nouns-deverbatives denoting
action, which is consistent with the conceptual world they denote (sports, physical
education); they are terminologically systematic and economical by employing
suffixes and prefixes.
b) Verbs as one-word sports terms display two formative strategies: prefixation and
suffixation; prefixes and suffixes (with deep meaning of adverbs) alternate the
meaning of the original verb. The repertoire of verbal prefixes and suffixes also
shows the use and realization of the linguistic and structural possibilities of the
word, possessed by Slavic languages in comparison with German, which had been
presented by Czech and Slovene linguists, e.g., Rosa, Dobrovsky, Jungmann,
Pohlin, Vodnik, Bleivveis, Janežič, Levstik, as normative.
c) There is a prevalence of terms with a clear intention to describe an act, action,
position, State, etc., as the sports terminology included in this analysis mainly
denotes various types of exercises (configurations) and methods of their
performance. Among two- and multi-word sports terms the majority have a
deverbal noun or verb as the headvvord. The result is what one would expect, since
in the conceptual world of sports movement is essential, and the word class
expressing acts and action is the verb.
d) An adverb or adverbial phrase as a common ingredient of technical phrases is
circumstantial (in terms of locality, method, and, to a lesser extent, time)
coinplement of the head verbal or nominal element. The repertoire of the
Jasna Honzak Jahič, Nastajanje in oblikovanje slovenskega športnega izrazja 307
word-formational types and means, used in formation of adverb as a technical term
shows that (unlike in other technical fields) the adverb is well employed in the
conceptual world of sports.
2) The influence of Czech is evident on the lexical level as well as on the level of pattems
of formation and nominalization.
A comparison with contemporary sports terminology has shown that the Falcon
terminology has largely remained alive.