3
Boris KRYŠTUFEK: Predgovor
Predgovor
Dne  23.  novembra  1819  je  v  Ljubljani  umrl  Sigismundus  Zois  pl.  Edelstein,  bogataš, 
gospodarstvenik,  podjetnik,  fevdalni  gospod, filantrop, mecen,  pisec pesmi,  prostozidar, 
prevajalec,  predvsem  pa  naravoslovec  in  polihistor,  ki  se  je  poglabljal  tudi  v  vprašanja 
jezikoslovja, etnografije in zgodovine. Bil je najvidnejši predstavnik in osrednja osebnost 
razsvetljenstva v tem delu Monarhije. Slovenci smo Zoisa posvojili, njegovo osebno ime pa 
poslovenili v Žiga. Po njem smo poimenovali državno nagrado za dosežke na raziskoval-
nem področju in priznanje Prirodoslovnega muzeja Slovenije (ki je starejše od državnega). 
Nanj  še vedno  spominja  ena  ljubljanskih ulic,  nekaj  spominskih obeležij  (Činč  Juhant, 
ta  zbornik)  in mineral  zoisit  (Jeršek,  ta  zbornik). Vrstni  imeni  dveh  alpskih  cvetnic  sta 
eponima Žigovega brata Karla, ki je svojo osebno srečo našel v botaniki (Pungaršek, ta 
zbornik).
Uradna zgodovina nam Zoisa predstavlja predvsem kot osebnost, ki je s svojim domolju-
bjem, razgledanostjo, omikanostjo in denarjem podprla prve korake slovenskega narodnega 
prebujenja, katerega središče je umeščeno v ‘Zoisov krožek’ (tudi krog ali omizje). Zoisovo 
domoljubje je bilo pred-nacionalno, v njegovem zanimanju za slovanske študija pa moramo 
videti  predvsem  prizadevanje  po  razvoju  in  napredku,  torej  dve  temeljni  načeli  razsve-
tljenstva. Zois je bil tudi iskren filantrop z izostrenim občutkom za talente – neredko jim 
je pomagal iz ozadja, skrit za psevdonimom. Le stežka pa si zamislimo omikanega izobra-
ženca, ki je bil deležen najboljše izobrazbe, kar jih lahko kupi denar, v prefinjenem duhu 
italijanskega in francoskega razsvetljenstva, kako se navdušuje nad umetniškim dometom 
Linhartove Županove Micke. V desetletjih pred marčno revolucijo sta identiteto posame-
znika še vedno določala deželna pripadnost, predvsem pa stan. V tem pogledu je bil Zois 
Kranjec,  predvsem pa  aristokrat. Konec  koncev  je  njegov oče Michelangelo  za  plemiški 
naziv odštel cesarici Mariji Tereziji 40.000 forintov. Za lažjo primerjavo: železarski posel 
je od Codellija odkupil za 90.000 forintov, Žigovi dediči pa so za slovito knjižnico s 4395 
zvezki  iztržili vsega  sedem  tisočakov. Politična konservativnost Žige Zoisa, nenaklonje-
nost socialnim reformam in strah pred revolucijo so torej lahko razumljivi. 
Mnogo bolj kot Zoisovo domoljubje  je prepričljiva njegova naravoslovna usmerjenost, 
ki je bila povsem skladna z načeli razsvetljenstva. Zanimala so ga prav vsa področja kla-
sičnega prirodopisa (historia naturalis), od katerih so bila nekatera v preteklosti že deležna 
temeljitejših strokovnih in znanstvenih obdelav. Pri raziskovanju zgodovine naravoslovja 
na Slovenskem so igrali vodilno vlogo kustosi Prirodoslovnega muzeja Slovenije: dr. Nada 
Praprotnik  (botanika), Marko Aljančič  in  Janez Gregori  (zoologija),  dr.  Ernest  Faninger 
(mineralogija in genealogija družine Zois) in Zmago Bufon (vloga naravoslovja v sloven-
skem narodnem prebujanju). Mineralogija je bila vselej visoko nad drugimi področji, njeno 
mesto pa je zadostni kultno, da ga mora upoštevati celo kulturna zgodovina. Zois je namreč 
ustvaril izjemno mineraloško zbirko, ki je bila v njegovem času med največjimi v Evropi, 
hkrati  pa  tudi  ena  od  dveh  ustanovnih  zbirk  Kranjskega  deželnega  muzeja  (tudi  druga 
je  bila  naravoslovna). Že ob 150-letnici muzeja  je  bila  osrednja  dejavnost  prenova njene 
predstavitve  javnosti  (Činč  Juhant,  ta  zbornik). Kot  popoln  naravoslovec  pa  je Zois  za 
seboj  pustil  tako  globoke  sledi  v  celotnem  prirodopisu,  da  jih  na  predvečer  200-letnice 
Kranjskega deželnega muzeja nismo mogli spregledati. Pobudo za pričujoči zbornik je dal 
dr. Miha Jeršek, ki je pripravil vsebinsko zasnovo in organiziral delo avtorjev. Rezultat je 
deset prispevkov s področij zoologije, ornitologije, entomologije, botanike, paleontologije 
in mineralogije, ki so jih pripravili kustosi Prirodoslovnega muzeja. 
4
SCOPOLIA No 97 – 2019
Čeprav je od Firenc, kjer se je rodila renesansa, do Ljubljane manj kot 500 km, preporod 
ni dosegel slovenskih dežel. Pozno smo se spoznali  tudi z razsvetljenstvom. Po uradnem 
tolmačenju  naj  bi  bila  njegov  začetek  naznanila  Pohlinova  nemško  pisana  'Kranjska 
gramatika', ki je izšla leta 1768. V Evropi se je razsvetljenstvo končalo s francosko revolu-
cijo (1789), na Slovenskem naj bi se ohranilo do leta Vodnikove smrti (1819), ki se časovno 
ujema z Zoisovo. Zakaj  je mejnik smrt Vodnika, ne pa Zoisa,  je najbrž  razumljivo samo 
literarni zgodovini. Kot naravoslovec imam drugačen pogled na to obdobje zgodovine, ki 
ga je v veliki meri definiralo prav naravoslovje. Razsvetljenstvo je bilo kompleksno filozof-
sko in družbeno gibanje s ciljem osvobajanja razuma, ki ga ne moremo skrčiti le na precej 
neokretno  pesmarjenje.  Prvi  nesporni  dokument  razsvetljenske miselnosti  na  naših  tleh 
je herbarij J. B. Flysserja iz leta 1696, prav tako iz Zoisove zapuščine, ki je prek Licejske 
knjižnice prišel v Prirodoslovni muzej Slovenije. Glavni  tok  razsvetljenske miselnosti  je 
vodil  k  ustanovitvi Kranjskega  deželnega muzeja  leta  1821,  zato  ta  dogodek  veliko  bolj 
smiselno opredeli konec velikega obdobja. Več kot značilno je, da je bil Zois eden izmed 
pobudnikov njegove ustanovitve. 
Na  predvečer  200-letnice  Kranjskega  deželnega  in  s  tem  Prirodoslovnega  muzeja 
Slovenije se je težko upreti skušnjavi retrospektivnega ocenjevanja dogodkov. Zoisova mi-
neraloška  zbirka  je  sicer  preživela. Minerali  so  pač  razmeroma  odporni.  Če  odmislimo 
knjižnico  in obsežno korespondenco,  pa  je ostalo v glavnem propadlo. Kot  sta pokazala 
Vrezec & Berg  (ta  zbornik),  se  je  izgubila  celotna  zbirka  ptic. Gre  namreč  za  izjemno 
občutljive  muzealije,  ki  slabo  kljubujejo  času,  klimatskim  nihanjem  in  organskim  ško-
dljivcem. Ohranila  sta  se vsega dva primerka, oba v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. 
Grožnje  zoološkim muzealijam  so  na Dunaju  enake  kot  v Ljubljani,  standardi  hranjenja 
pa  bistveno  drugačni.  Verjetno  so  razlike  tudi  v  mentaliteti  in  v  občutku  odgovornosti 
državnih  resorjev. Kulturno ministrstvo Republike Slovenije  je  pač  prepričano,  da  je  za 
naravoslovne muzealije primerna prav vsaka ropotarnica. V eni takšnih čaka na boljše čase 
tudi Flysserjev herbarij. 
Ker je Žiga Zois umrl dve leti pred ustanovitvijo muzeja, sta okrogli obletnici dogodkov 
povezani ne samo vsebinsko, marveč tudi časovno. Skratka, ko govorimo o Zoisu, se skli-
cujemo tudi na muzej, pri čemer si radi dovolimo več svobode, kot pa jo dopuščajo dejstva. 
Ker je pred vrati 200-letnica Kranjskega deželnega muzeju, bomo zagotovo poslušali izjave 
o najstarejši kulturni ustanovi na Slovenskem (v slovenskih deželah). Po vrsti, Botanični vrt, 
ki ga je ustanovil Franc Hladnik, je za dobro desetletje starejši. Kranjski deželni muzej ob 
ustanovitvi ni bil kulturna ustanova. Služil je fiziokratskim težnjam dunajskega dvora, zato 
sta bili njegovi glavni nalogi preučevanje in izobraževanje. Na prokrustovo posteljo kulture 
ga je lobotomizirala šele slovenska politika v petdesetih letih preteklega stoletja. Kranjski 
deželni muzej niti ni najstarejši  svoje vrste na Slovenskem. V začetku 19.  stoletja, ko  je 
dunajski dvor gradil mrežo pokrajinskih muzejev, Slovenija ni obstajala niti konceptualno, 
kaj šele geopolitično. Ozemlje današnje Slovenije je bilo razdeljeno na več dežel, muzej pa 
je prva dobila Štajerska leta 1811 (Muzej Joanneum), torej desetletje pred Kranjsko. Danes 
je Gradec  (Graz)  zunaj  državnih meja,  pred  dvema  stoletjema pa  je  bil  del  narodnostno 
mešanega ozemlja, podobno, kot je bila v tistem času tudi Ljubljana. Primerjava zgodovine 
obeh  muzejev  razkriva  malo  vzporednic,  zato  pa  zanimiva  razhajanja.  Joanneum  je  še 
danes kompleksen muzej s 13 oddelki, ki na dvanajstih krajih hrani 4,5 milijona muzealij. 
Celovitost nacionalne dediščine Kranjskega deželnega muzeja smo po letu 1918 postopno 
razgradili,  kar  je  imelo  za muzejsko  naravoslovje  katastrofalne  posledice.  Prirodoslovni 
muzej je bil osleparjen za večino materialne in simbolne dediščine in tragediji propadanja ni 
videti konca. V času, ko to pišem, sta zapustili Slovenijo približno dve toni naravoslovnega 
5
gradiva. Prevzel jih je Naravoslovni muzej na Dunaju. Depojski prostori Prirodoslovnega 
muzeja Slovenije so prenatrpani, drugih ustreznih kapacitet pa ta država nima. O problemu 
neizpolnjenih  zagotovil  o  rešitvi  prostorske  problematike  Prirodoslovnega  muzeja  piše 
Činč Juhant v tem zbirniku. Najboljše, na kar Prirodoslovni muzej lahko upa, je uresniči-
tev več kot tri desetletja starih načrtov. Prepozno. Premalo.
Avtorji  zbornika  imajo  različno mnenje  glede  ustreznosti Zoisovega  osebnega  imena. 
Izvirna  italijanska  varianta  Sigismondo  se  navadno  uporablja  kot  ena  izmed  nemških 
različic (Sigismund, Sigmund, redkeje Siegmund). V slovenščini je trdno uveljavljeno ime 
Žiga, ki ga Zois sicer ni nikoli uporabljal. Po drugi strani je slovenjenje imen iz Zoisovega 
obdobja ustaljena praksa (Marija Tereza, Franc Jožef, Karl Zois), slovenska različica Žiga 
pa nikakor ni dvoumna. V preteklih letih je Scopolija prepustila avtorjem, da sami izberejo 
različico  osebnega  imena  (glej  številke  5,  6,  44,  83/84,  85).  To  prakso  nadaljuje  tudi  ta 
številka.
  Boris Kryštufek,
  odgovorni urednik
Boris KRYŠTUFEK: Predgovor