Uditelj in kmet. Spisal Iv. Z. Bilo je prekrasno pomladansko jutro. Ne ene meglice ni bilo viditi na nebu. Prijetno je pihljala pomladna sapa in se igrala s srebernimi kapijicami, ki so visele od mladih listikov in nježnih bilek. Veselo petje ljubih tičic, prijetni jutranji zrak privabi tudi učitelja Verliča, da gre iz svoje tesne izbe na zeleno polje! — Ko pride učitelj Verlic zjutraj pod milo nebd se sprehajat, najde že tukaj na polji pridnega kmeta Skerbiča pri delu. Vesel pozdravi učitelj kmeta, pa tudi kmet prijazno pogleda učitelja; potem pa se blizo tako le pomenkovata: Učitelj: ,,Dragi oče Skerbič! Danes pa imamo preIepo jutro; nebo je jasno, kakor ribje okd, rumeno solnce že gorko sije, in karaor pogledam, je vse veselo. Kako bi li človek mogel doma tičati?" Kmet: ,,Res, prav lep dan je danes; takega še letos nismo inieli". U. ,,Ni ga lepsega časa v letu mimo Ijube pomladi". K. nOdkritoserčno vam povem, gospod učitelj, da se vsako pomlad čutim nekako ves prerojen, in pomladna dela so mi vselej naj ljubša". U. ,,Mislim, da ga na svetu ni človeka, da bi se ne veselil lepe pomladi! Se celo bolniki je težko čakajo, in se je radujejo, kedar pride." — Posebno pa še vam kmetom lepa pomlad prinaša veliko veselja. Vi kmelje imate priliko, da vse bolje lahko občudujete božja lepa dela, kakor mi drugi, zato, ker ste vi vedno zunaj, in tedaj priča vsega tega. Res, kmetje ste prav srečni Ijudje". K. ,,Res je tako; pa, ako pride po Ietu huda ura, da nam toča polje pobije, potetn smo mi ktnetje reveži, da ni večjih revežev na svetu. Verjamite mi, da imamo mi kmetje, ubogi terpini, dovolj križev in težav. Živimo sicer reveža in bogatina, pa pri vsem tem nas kmete vse rado zaničuje. Ali ni to grenko, gospod učitelj?" U. ,,Prav pravite, oče! Pa pomislimo, da ima vsak stan svoje nadloge. Vendar pa imate vi kmetje tudi dovolj veselja. Kako se vam dobro zdi, ko vidite, da vam žito lepo kaže in rodi, in kako ste veseli, kedar spravljate domu bogate pridelke!" K. ^To je; kedar žanjemo in kosimo in žitnice polnimo, pozabimo na ves pot in trud, ki smo ga inieli in terpeli na polji". U. nVedite oče, tudi jaz imain eno njivo, na ktero leto za letom sejem in jo obdelujem, da mi včasi prav vroče prihaja*. K. »Kaj mi poveste! To je pa kaj novega, da imate tudi vi njivo; mislil sem, da imate vi le v šoli in v cerkvi delo". U. ,,Njiva, ki jo jaz niislim, je ravno šola, kjer sejem seme svojih naukov v inlada serca, in ga obdelujem, da bi lepo rastlo na prid staršem, srenji, deržavi in cerkvi. Zeld me veseli, ako vidim, da to seme ne pada na suho skalo, ampak na dobro rodovitno zemljo — v niehka serca Ijube mladine. Ni mi ga večega veselja kot je to, ako vidim, da mladino vzrejam s tečnim podukom! — Pa, kakor sem pred rekel, da ima vsak stan svoje nadloge, in kakor vam kmetom težko de, ako vam zima uniči ves vaš trud, tako je tudi za nas učitelje prežalostno, ako vidimo, da hudobni Ijudje s pohujšljivim govorjenjem in obnašanjem podero vse, kar mi v šoli težavno sozidamo. Verjemile mi, oče, da ta zguba je veliko veča mimo vaše, kajti zguba vaša se da sčasoma še nadoinestiti; Bog vam da drugod in drugikrat zopet obilnih pridelkov, in kmali se vam zaceli ta rana; ali mladina, ko je enkrat s pravega pota odpeljana in zapeljana, težko, težko se še kedaj na pravo pot vrača. — Toda tudi naš učiteljski stan ni brez veselja! — Ako pomislini, da delam za blagor človeštva, in če vidim, da jo le eden mojih učencev po mojih naukih srečen, pozabljene so vse težave, ki me kterikrat tarejo". (Daije.)