Lucija Stepančič
Milan Vincetič: Vidke.
Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2009.
Poezija, ki jo beremo v najnovej{i zbirki Milana Vinceti~a, je nedvomno ljubezenska: ~vrsto jo dolo~ata druga oseba ednine - ti, in prva oseba dvojine, midva. Lahko bi se tudi reklo, da gre za ljubezen na vrhuncu in za nekaj, kar je še veliko bolj redko: da osre~ujo~a zveza še kar traja in traja, da intenzivnost nikakor ne popusti, zunanji svet pa je pripuš~en le po potrebi, a še takrat se ~udežno spremeni, in to v nepri~akovano smer. Nežnost zažari v lahni nor~avosti, svet pa se prelije v verze. Lirski subjekt, ki je na delu v Vidkah, je unikum tudi sicer: že po tem, da nikoli ne podvomi vase, niti o ljubljeni ne. Pogosto u~inkuje celo tako, kot da sploh ne bi vedel za grenkobo, ki napaja devetindevetdeset odstotkov vse lirike, tu je samo sre~a, ki ji je prihranjen tako napor osvajanja kot tudi napor in duhamornost ljubosumja.
Par je v prismodarijah pre~udno usklajen, kar je toliko bolj nenavadno, ker je resni~no brezskrbno žensko res težko najti. In ~e jo, je prav gotovo vredna ne samo zlata, ampak tudi poezije, celo genija, saj je še redkejša od resni~nih veleumov. Ampak tu je še nekaj: pod vsakdanjim "valj~kanjem", "sidranjem" in "švrkljanjem" je slutiti ~isto in stabilno ~ustvo, nekakšna stanovitnost pa stoji tudi za navidezno krhkostjo drobcene pesniške oblike. Na prvi pogled ji nekoliko nasprotuje, notranje pa tvori armaturo, ki ~vrsto povezuje hlapljive nagajivosti. Tako kot se tudi nepredvidljiva otroška igra lahko pri~ne šele na podlagi ob~utka varnosti in gotovosti, sprejetosti.
Bralec se tu kaj hitro znajde v nekakšni voajerski vlogi: iz ljubkih prismodarij, ki jih uganja par~ek, je seveda izklju~en, se pa navzame njune igrivosti in nor~avosti. "Svoja sva si / svoja kot lešnik / med tvojimi koleni / ~eš da še zna / z beže~o vodo / in štrkasto ptico / po vnete strasti / svoja kot sva si / moja in tvoja / in od nikogar / za radost ki si." Samozadostnost ljube~ega para je popolna, on in ona nimata niti najmanjšega pojma, da
nastopata v pesmi, tako sta zaposlena z žgečkanjem, bralcu pa, medtem ko se "{vrkljata", ne preostane drugega, kot da ugotavlja, da Vinceti~evi verzi resni~no ska~ejo ven s strani, na katerih so natisnjeni. Ljubezen se izraža skozi nekoliko samovoljno slovnico, z igrivostjo, ki glagole vedno znova priviha po lastni potrebi.
Pa je ta čudežna lahkotnost lahko sumljiva? V resnici ni prav veliko ljudi, ki bi jih krasila resnična neobremenjenost, prav nasprotno, v svetu, v kakr{nem smo, se zdi najbolj resnično prav jadikovanje, tukaj ga pa ni niti za vzorec. S tem, da se od pesnikov tudi že kar samoumevno pričakuje permanentna zateženost. Tole neprijetno vpra{anje bi me mikalo odpraviti z ljubko floskulo o prikriti tragičnosti, ampak je pri najbolj{i volji ne najdem. Pa bi jo morala?
Aduti Vincetičevega pisanja vsekakor niso zanemarljivi. Vsega, kar napi{e, se drži nekak{na nalezljivost in zlepa ni avtorja, ki bi svoja občutja s tolik{no lahkoto pretakal na papir in potem {e v bralce, njegovega uroka se navzame vse, o čemer pi{e, hudo očiten je v vsaki podrobnosti, s katero se ukvarja, pa naj gre za poezijo ali prozo. Kot da bi se avtorjevi živahni domi{ljiji z največjim veseljem vse uklanjalo. Več kot prepričljiva je tudi primerjava z njegovim proznim opusom, ki zaokrožuje svojski pogled na svet. Literarnim osebam se, kot vemo, kar hitro pritakne vse mogoče, tako kot tudi pravega razpoloženja na dolgi rok nikakor ni mogoče prikriti, {e posebej pa ne v pisanju. Leta objavljanja s posameznih poetik neusmiljeno perejo umetne prevleke in lažni bli{č, vse, v kar bi se avtorji radi zatekli, {e najbolj pa bogastvo, s katerim bi radi zamaskirali lastno rev{čino. Pri pisanju gre resnično "do nazga" in {tevilne pi{oče figure zapustijo sceno kruto oskubljene. A ne tudi Vincetič.
Dovolj bo, da si ogledamo ženske like v njegovih kratkih zgodbah: dame so sicer kar najbolj raznolike, skupna pa jim je nekak{na zapeljivost, zvitost, v kolikor hudomu{nost ne izhaja iz samega pisca. Vseskozi jih napaja skrivnostna, nežno obe{enja{ka energija, ki zna zgodbe zaobrniti v najbolj presenetljivo smer, v poeziji pa se stopnjuje tako intenzivno, da lahko občasno spominja tudi na nore gobice. Pa ne na modne droge iz diskotek, h katerim se zatekajo osamljeni frustiči, ki bi se ob koncu tedna radi naplesali, temveč kak{na starodavna, že pozabljena zeli{ča, ki so v srednjem veku cele vasi nagnala v rajanje, v zaprtem sistemu uradnega verovanja in ča{čenja pa odprle prosto pot domi{ljiji. Pri tem pogosto pomislim na zvrtinčene postave gre{nikov na slikah Hieronymusa Boscha, na domi{ljijske metamorfoze, ki učinkujejo bolj igrivo kot skesano. Tu so dvoumne oblike cvetja in sadja, tu pa so tudi gre{nice, ki ne morejo skriti bujne vitalnosti: na vsak pridigarski očitek bi verjetno odgovorile
s pogledom zvezde nemega filma, k njim sodijo se otročji peklenščki, ki se igračkajo s kaznovanjem.
Lahkotnost v najbolj pozitivnem pomenu besede bralca prepriča, da je na delu neuničljiva vitalnost pesniške zvrsti romance (to bi uganili tudi brez podnaslova), ki očitno odpira še neslutene možnosti. Ena od njih se na tem mestu razvija skozi ozko in krhko obliko verza, vse je drobno, kratko in poskočno in gre veselo vštric z mentalno hitrostjo ter rahlo neodgovorno zaletavostjo. Drobna knjižica pa je razdeljena na sedem delov. Posebne pozornosti so vredni tudi njihovi naslovi (Romance, Bližine, Spevi, Nežnosti, Hvalnice, Vidke, Darovanjke), na začetku in na koncu pa stojita pesmi Moja in Tvoja. Najbolj izstopa cikel Spevi, ki je presenetljiv že s tem, da se za razliko od siceršnje Vincentičeve lirike obrača na ženske na splošno, še posebej, kot se izkaže pozneje, na tiste, ki so "ljube", "razmršene", "prevarane", "zavrnjene", "objemane", "vrčaste", "postarane" ^ skoraj kakršne koli. Hvalnice bi se lahko verjetno še nadaljevale za vsako situacijo, v kateri se lahko znajde ženska oseba. Vincetič kot trubadur pokaže tudi izjemen smisel za detajle, obenem pa se, v nasprotju s siceršnjim zornim kotom njegove poezije, uveljavlja pogled od zunaj, opazovanje, kakršnega (pre)tesna telesna bližina pač ne omogoča. Tu je vse polno ljubečih podrobnosti, tu vlada nežna brkljarija, skrivno življenje modrcev, obposteljnih telefonov, dišečih stekleničk. Tu so drobnjarije, o katerih si modna in oglaševalska industrija domišljata, da vesta prav vse, ko jih raztegujeta na kvadratnih kilometrih džamboplakatov, pesnik pa jim vrača skrivnostnost in čar intimne obrednosti. Ves očaran nad skrivnim šuštečim svetom, po katerem se jutranje bose in razmršene ženske pomikajo z mačjimi koraki. Gre za čar tistih najredkejših trenutkov, ko obstajajo le same zase in so tako tudi najbolj svoje, najbolj resnične, daleč od sveta, v katerem so "dvorne", "strastne", "smešne", "hlastne", "ljubosumne", "prevzetne", "žlahtne", kakršne koli, ko posedajo čisto same vsaka pred svojo toaletno mizico, še brez maske, ki si jo nadenejo za zunanji svet. Zdi se celo, kot bi šele skozi pesnikov pogled lahko v resnici zaživel tisti hortus conclusus, najbolj skrivno življenje, tako nujno za razcvet vsakršnih občutkov. Ter intime, ki jo najnovejša obsedenost z resničnostnimi šovi že kar vnaprej zgreši.
Predmeti imajo v tej poeziji posebno mesto, tako kot v razlagi sanj pridobijo pomene, ki jih v vsakdanjem kontekstu nimajo, ali jih v najboljšem primeru komajda lahko slutimo; tukaj dobesedno žarijo. Ne po zaslugi estetiziranja in/ali jezikovnih umetnij, temveč popolnoma spontano, kot se spodobi za poezijo, pod vplivom avtorja in njegovega občutenja, ki je očitno svobodnejše, živahnejše od občutenja navadnih smrtnikov.
Pesnikova skrivna zaveza z ženskim svetom se nadaljuje spet z eno samo, drugoosebno, ki se je nikoli ne naveliča, ona pa mu je sposobna slediti, in slednjič se z nečim bolj abstraktnim, kar zasleduje kot pravi moderni trubadur. "Ne mine dan / da mi ne bi bila / se in se oberoč / da me ne bi zbujala / ter zamaknila / k danicam / na tvojih komolcih / ki jih klativa / vsak na svoji / strani sipe / tiho in pretišje."