„DOM IN SVETS' 1892, štev. 12.                                    553
S o n e t j e.
20.  Otožnost.
Zakaj zašel sem na sipino prožno, Kjer Y temno reko pot se melje z drče, V mrakotni duši upanje mi mrče, Za bilko roka se lovi nezmožno!
Zakaj zabredel v reko sem otožno, Kjer solz napoj človeštvo toči v vrče, Iz temnih vrčev grenko žalost srce In v grenki žalosti mrje ubožno!
Nazaj, nazaj, dokler še čas prebiva, Nazaj na breg mladostnega veselja, Kjer vedri smeh iz duše se razliva!
Moštvo dejavno žalost nam zataplja — Okušat te, ne ženi več me želja, Otožnosti otrovna, mračna kaplja!
21. Zlata ribka.
Ko bil sem hlapčič, osem let iz zibke,
0  zlatih ribkah starke vprašam mrke. Verjemi, starka pravi mi, do črke:
1  pri-nas take ribice so gibke!
Lovil sem, kar moči so dale šibke — Zalotil sem kačele svetlozrke, Braduljice in mrene krivobrke, A nikdar nisem zlate videl ribke.-----
0 zlata ribka ti, pravica naša! O tebi bukve govore nam stare, Če bedni narod moj po tebi vpraša.
A lovi, roti, kliči tvoje čare,
Da sedem se malikov mu oglaša — Krivica vražna ga še vedno tare!
22. Vražen šepet.
Ce v solnčne orel spušča se gorice, Kjer plen mu bogat gon prirodni sluti, Kedaj odpale orlu so kreljuti, Kedaj mu vzrasla krila skržatice?
Postrv iz vod vzletava po mušice, A nikdar bilo ni na svetu čuti, Da zrak pretvori luske in plavuti V peroti, perje drobne ji senice!
Iskat draguljev, biserov na tuje, Zapustil reke in gore sem svoje — Da narod zatajim, šepet se čuje.
A prej v škržata premeni se orel, V zelenih vejah prej postrv zapoje, Ko čut za narod meni bo dogorel!
A. C. Sla vin.
Zamrtnik.
iJj+ocoj se obhaja Silvestrova noč,                       »Izdihnil zares je pred dnevi grajščak
Nocoj se pokaži, mladenič, junaka!                        In sinu zapustil tri bele gradove,
Od postarnih slišal ljudij sem nekoč                      A kaj je mrlič — ti si krepek vojak,
In slišal od vašega tudi grajščaka,                         Ne bodeš plašil se prikazni njegove,
Da skriva zaklade podzemeljska raka.«                  Saj trdo zabili so krstam pokrove —«
»Zaneti si zubelj, napoti se v klet; Mrliči tam v dolgi počivajo vrsti.
Ko ura udari nam dva na deset, Ob zidu za durmi razmakni dve krsti! Pod njima zakladi se bliskajo v prsti.«
To reče oprodi osivel logar; Oproda zamisli v njegovi se koči. . .
Poslednji mrje nad planinami žar. Zamišljen mladenič od starca se loči, Da pot ga do grajskih zidin ne zanoči.
554
Kamnik.
Tihota skrivnostna. — 0 polnoči ključ Do rake podzemeljske vrata odklene.
Tema neprozorna. — O polnoči luč Posije na zemljo mokrotno in stene, Posije na strop in na krste lesene.
A čuj! Kdo vzdihuje? Odkodi ropot? Znan glas domovanje pokojnikov moti:
»Odpri mi in zvezani reši život, Odpri in me reši . . .!« odmevajo koti. Oprode se groza neznana poloti.
»Kdo tu je?« »»Oproda««. »Odpri mi pokrov! Povej, ne počivam li v krsti zabiti?
Kaj iščeš?«  »»Zaklada««. »Na kraju grobov? Življenje visi mi na tanki le niti. Največji zaklad je — življenje rešiti.«
Oproda se nagne — drhti mu telo. Odtrga pokrov od mrličeve ječe.
Iz krste se dvigne obličje bledo: Grajščak se na plamen ozre koprneče, Mrtvaške povoje razveže in sleče.
'. — Spisal Jos. BenJcovič.) ».)
cem podgorskega hriba stoji grad Križ, last barona Otona Apfaltrerna.
Na vshod straži kamniško mesto visoka. strma, skalovita gora Stari grad ali Karnik. Ko bi mogle govoriti orjaške razvaline, ki se dvigajo, kakor bi okamenele, že stoletja vrhu te višave izza zelenih smerek in bukev, povedale bi nam marsikaj iz sive starodavnosti o oholi gospodi, ki se je todi šopirila, in o slavnih činih naših slovenskih očakov. Lastniki gradu so bili v 13. stoletju grofje Ortenburgi, pozneje Gallen-bergi, Celjani, Turjačani in drugi plemiči. Leta 1572. je ubila strela jedino hčer tedanjemu grofu Ahaciju Thurnu, ki se je radi tega preselil v novosezi-dani grad Križ. Na Karniku je stala nekdaj grajska kapela svetega Janeza Krstnika; v prejšnjih stoletjih je imela
»Zamrten v grobišč Oproda, tvoj nočni pr
Z očesa prepodil rr Otel si me smrti. Ne Od danes gospod si t
Kam
(Prirodopisno - zgodovinski obraz
(Kon<
i žalskem hribu je stal nekdaj močan grad, v katerem so stanovali »die Her-ren von Sallenberg«. Iz gradu je vodil podzemeljski rov v mesto. Ko so 1. 1890.,
v
meseca novembra, kopali pod Žalami predor za železnico, zasledili so ta rov.
Na jugu od Žal se dviga na levo pri vhodu v mesto na strmem višku veličastni grad Zaprice, sedaj last znane rodbine viteza Schneida. V 16. stoletju so gospodovali v njem Lambergi, ki so bili glavni zaščitniki krivoverstva v meslu.
Koncem Sutine, skoro pod Zapricami, stoji kamniški kolodvor. Nekoliko dalje proti jugu, nad okrajno cesto v Kranj, se vije dolga vas Podgorje, sredi med zelenim hribom in plodnim poljem. Kon-
»Zamrten v grobišče sem bil položen. Oproda, tvoj nočni prihod iznenada
Z očesa prepodil mi težki je sen. Otel si me smrti. Ne išči zaklada! Od danes gospod si ti celega grada.«                                   A. 31.
Kamnik.