MATEVŽ HACE, LJUBEZEN IN OROŽJE. Nova Hacetova zbirka partizanskih zgodb nosi naslov Ljubezen in orožje«, vendar pa se vse te zgodbe, enajst po številu, ne omejujejo samo na erotična in bojna doživljanja iz partizanskih časov, kot bi to dal slutiti naslov, marveč se gibljejo v širšem remi-niscenčneni krogu. Le nekaj je novel, ki v bolj zaokroženi obliki ter s skrbneje grajeno fabulo prikazujejo ljubezenske pustolovščine partizanov, ostale posegajo na druga področja medčloveških odnosov ali pa so osredotočene na karakterje našega vsakdanjega človeka, kot so se kazali pod žarometi vojne.
* Matevž Maee, Ljubezen  in orožje. Obzorja  1965.
744
Vsekakor se Hace tudi v- tej zbirki predstavlja kot samosvoj opisovalec partizanskega življenja, saj združuje v svojih zgodbah različne pripovedne elemente: lastne spomine na resnične dogodke, invenciozno pisateljsko domišljijo ter zanimanje za prvinskost človeka v določeni situaciji. Zaradi teh različnih osnov njegove proze pa tudi zaradi raztreseno sestavljene zbirke je sicer nekoliko teže govoriti o pisateljevem spoznavnem konceptu partizanstva in ljudi v tem času. vendar pa njegova stališča v posameznih zgodbah in odnosih tako plastično udarjajo na dan. da je mogoče dokaj jasno zarisati podobo Hacetovega partizanskega, človeškega ter moralnega sveta.
Ena od najvažnejših sestavin Hacetove človeške podobe je ljubezen med moškim in žensko, a ne tiha, intimna ali šele prebujajoča se. temveč hrupno zadoščanje spolnemu nagonu ali pa vse bitje obsegajoča težnja po tem zadoščenju. Hacetovi ljudje so v obeh novelah, kjer stoji v ospredju ljubezenska zgodba (Tekmeca, Intendnnt Ciril), erotično že dozoreli, preizkušeni, a so sedaj zaradi vojne ali zaradi drugih vzrokov nenasičeni. V premi črti in odkrito se borijo za to zadoščenje in so pripravljeni zanj žrtvovati tudi svojo partizansko oziroma življenjsko eksistenco. Prav zavoljo tega pa je pisateljeva erotika v pričujoči zbirki že skorajda vulgarna, čeprav je taka. kot se kaže v omenjenih dveh novelah, lahko tudi resnična, zlasti lahko v izjemnih življenjskih okoliščinah. Toda pomisleku, da tej erotiki manjka subtilne notranje pogojenosti, je pač treba dodati dejstvo, da takšna premočrtna ljubezen, kot jo nahajamo v Ljubezni in orožjuc vsekakor izpričuje določeno skladnost z brutalnostjo časa oziroma orožja in je potemtakem vendarle integralni del Hacetove podobe o partizanstv u.
Zbirka vsebuje nekaj umetniško manj pretencioznih skic, ki so verjetno zrasle iz avtorjevega spominskega arhiva (Primer kurirja Feliksa. Križi in težave z novinci. Povzdigovanje. Dovolilnice, Kurirjeve skrivnosti. Prepiri v štabu. Na položaju). To so večinoma krajši zapiski o ljudeh iz nekdanjega pisateljevega okolja, zapisi in značajevke. za katere se zdi, kot da bi bili mimogrede vrženi na papir, kot da pisatelj ni imel namena iz njih oblikovati fabule in kot da že same po sebi. torej iz koncepta ven. ne silijo v večjo mero umetniškega ustvarjanja. Tako so skice sicer prisrčne, toda skoraj preveč preproste, včasih celo po sili originalne (npr. Križi in težave z novinci), razodevajo pa hvalevredno pisateljevo težnjo iskati motive tudi pri najbolj neopaznih dogodkih in ljudeh. In tako so te skice pravzaprav bolj pomembne glede na snov. medtem  ko je njih umetniška  obdelava slejkoprej  ostala  problematična.
Pomembna sestavina Hacetove podobe o partizanstva je hierarhija činov in položajev v vojski. V nekaterih novelah ta hierarhija izrazito vpliva na usode in razpoloženje ljudi (Primer kurirja Feliksa. Pozabljeni Cvetko. Usodni strel. Prepiri v štabu), drugod je le obrobna spremljevalka erotičnih, vojaških ali kakršnih koli drugih dogodivščin. Ravno ob tem elementu svoje proze pa je Hace nadalje razvil svojo človečansko etiko. Tu se prav cesto pojavljajo odpor do birokratskega odločanja zgoraj, zagovarjanje živega človeka pred nesmiselnim uveljavljanjem moči. razumevajoči odnos do zaslužnega borca, do malega, pozabljenega človeka, in kar je še takšnih stvari, ki so nemara v vseh časih motile umetnike in jih spodbadale k ustvarjanju. Tu in tam se Hacetov odpor proti premajhni človečnosti povzpne celo do rahle ironije, ki se je bržčas rodila šele pozneje, šele ob anomalijah sodobnega sveta in se je komaj  opazno  pritihotapila  tudi   v   njegove  partizanske  zgodbe. To seveda
745
še ni ogorčenost, iz kakršne ponavadi rasejo tekati trajnejše vrednosti, je pa pristno človeška prizadetost, ki v precejšnji meri požlahtnjuje Hacetove godbe, če že ne vse. pa  vsaj  nekatere od njih.
Hatetova zbirka Ljubezen in orožje je tedaj ie povprečen tekst povprečnega pisatelja, za katerega bi bilo krivično, če bi ga presojali z merili velikega umetnika, ki pa iz svojih bogatih partizanskih doživetij ter iz pristno človeškega čutenja zna ustvariti prijeten tekst. A to se mu lahko bolj ali manj posreči, kar dokazuje tudi pričujoča zbirka.
Jože   Šifrer
746