Leto XXVII. Štev. 9.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 3. marca 1940.
Vredništvo v Lendavi hš. 67. — Uprava v Črensovcih, Slovenska Krajina.
Slovenska Krajina, Najlepša milina:
Lübléna Ravenska, Gorička, Dolenska! Ne poznam jaz lepš'ga sveta, Vsa sladkost si moj’ga srca. Slovenska Krajina, mill moj dom,
Pozabo te nikdar, nikde ne bom.
Letna naročnina v državi 30 Din, Europi 72 Din, z Mar. Listom letno 100 Din, v državaj prek morja 3 dolare na leto Novine i M. List s kalendarom. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din. Plačati se mora naprej. Št. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Cena oglasov: Cela stran 800 Din, pol strani 400 din. i tak niže. Poslano med tekstom vsaka reč 2 Din, mali oglasi do 10 reči 5 Din, više vsaka reč 1·50 Din.
„Transport ide!“
To sta dve čarobnivi reči, šterivi se zdaj noč pa den čüjeta od jezero i jezero naših lüdi. „Transport ide“, z njim sosid, sorodnik ali poznanec, on pa ne. Pa je sosid, po njegovoj sodbi sezna menje potreben, ve ma lepšo hišo, več zemle i menje dece. Pa denok: sosid ide, on pa ne! Šüšla se celo, da je nekde dao vekšo šumo, što zna? Glavno je, da „transport ide“ i sosid ž njim, on pa ne! To mišlenje ga vrže s postele, vej tak ne mogo spati. To mišlenje ga tira na Borzo, na srez, na občino, na farof, samo, da kem prvle dokaže, da je tüdi on potreben, da tüdi on dobi dovolenje za odhod.
I kda to dovolenje dobi tüdi on, niti te se ne pomiri. Te se samo šče začne mrzla naglica, da bo ja šo s prvim transportom.
I gda pride v tüjino, te se bo ta naglica povišavala: tam de delao na akord, kak največ, da ja kim več zaslüži. Tam se bo gnao tak, da ga bo tovariš, domači ali tüji delavec, preklinjao sovražo, ar gospoda zdaj smejoč zahtevle od vsej isto hitrost: zakaj pa ne, če pa tak dosta več opravijo, gospodar dosta več zaslüži, plača pa kak prvle. V tüjini bo meo čas samo za delo, hrano de si omejo do skrajnosti, celo stradao de, samo da več zaslüži. Včasi si bo mogoče privoščo kakšo kupico vina, da pozabi Vsakdenešnje grozno trplenje. Samo za delo bo meo čas, za düšo gvüšno ne, zvün najbole redkih izjem. Že računa v mislaj kak de zozidao, ali povekšao hišo, prvle hlev, ar je živina bole važna, ar se lahko drago proda.
I če se njemi pri tom zgodi, ka Bog svetopisemskomi bogatini veli: „Bedak, šče to noč bodo terjali düšo od tebe!“ I bogastvo, čido bode? Mogoče sinovino ali hčerino, ki bodeta v par mesecaj, ali šče prvle, zapravila, ka je oča ali mati leta i leta spravlao.
Za takše misli nega časa. Vlak ne čaka, samo malo zamüde de mogoče meo zavolo snežnih zametov.
Bodete ugovarjali: „Prečrno gledaš! Ne vidiš milijonov, ki pridejo v domovino!“ Istina je, ne vidim jih, globočina jih je požrla, brezi božega blagoslova so vküper šli, zato brezi blagoslova izginjajo. — Vidim pa trume globeli düšnih prepadov, v šterih se vlačijo naši izseljenci kak trüdne sence... Neizmerno mi je hüdo i grozno, če pomislim, ka se bo v bodočnosti rodilo. Otrok najbrž ne, ve so se navčili, kak trbe preprečiti njihov prihod na svet. Ka potem? Počasno izumiranje lüdstva, tihe domačije, mrtveče tihe, brez kričanja dece, zapüščeno zemlo, ar nega nikoga, što bi jo z lübeznijov obdelavao, prazne dalešnje ceste.
Če bi bio Jeremija, bi spevao žalostne pesmi. Ve se je pa teliko gučalo od potrebe notrašnje kolonizacije, da ne bi bilo potrebno iti v tüjino, kak moderni süžnji. Od javnoga dela: Mura ja nestrpno čaka, da bo skoro začala novo razdiralno delo. Na bregaj lüdje sneg grabijo i „cincelce“ s streh, da bo nekaj vode, ar v dolino zavolo prevelkoga snega ne morejo, vodnjaka pa na bregi nemajo. Pa bi se smelo tüdi šče dale elektrificirati našo krajino; vidi
se najmre, da šče ne zadosta včinjeno v tom pogledi. I dvojni grofovski hipermaksimum bi se bojda letos še smeo razdeliti, ne samo „potrebnim dobrovolcom, nego predvsem potrebnim siromakom. Pa Bog zna ino oblast, ka vse bi se šče lehko doma delalo, da ne bi trbelo iti robit v tüjino.
Bile so ankete, sestanki, predlogi. I Uspeh? „Transport ide!“ Kak dugo šče?
Dežela „tisočerih jezer“.
Tako bi lahko nazvali deželo Fincev. Kdo so Finci? Pod pritiskom slovanskih plemen so v 8. st. prišli iz krajev med Volgo i zapadno Dvino na sedanji prostor. Pri tem so Laplance pritisnili proti sevri. Priličili so se tamošnjim skandinavskim plemenom. Bili so predvsem poljedelci.
Najbolj je nanje vplivala Švedska: kralj Erik Edvardson je na papeževo željo na Finsko poslal dominikance in frančiškane. Protestantizem 16. st. je imel velik vpliv tudi na to deželo. — Že koncem 18. st. se je začela vzbujati finska narodna zavest. „Finsko literarno društvo“ je bilo ustanovljeno leta 1831. Med ustanovitelji je bil pesnik Kuneberg, ki je v švedščini napisal finsko narodno himno „naša zemlja“ (nart land). Boskinen je napisal finsko zgodovino („Snomen historije“); finske narodne pesmi je zbral pod imenom „Kalevale“ i „kanteletor“ Lenprot, prvi molitvenik v finščini pa je izdal Nikola Agrikola. Sploh je veliko vlogo pri prosveti igrala narodna duhovščina in akademska mladina. Ustanovila so se kmečka vseučilišča, kjer so kmetje dobivali tudi strokovno gospodarsko znanje. Pri Fincih ni nepismenih, antialkoholizem je izredno močan. Zelo vplivne so tudi žene, ki imajo iste državljanske pravice kot moški. Novinarstvo je izredno razširjeno: l. 1898 je v Helsingfors-u samem izhajalo 83 periodičnih izdanj.
Finski Pisatelj Topelius tako označuje svoj narod: „Podnebje, tradicija (izročila) je vplivalo na Fince, katerih očitna nasprotja presenečajo tujca. Značilne sposobnosti so nezmagljiva vztrajnost, dolgo temeljito razmišljanje. Miren, v smrtni nevarnosti
oprezen, Finec dolgo čaka in okleva, ali potem nezaustavljivo dela. Navajen je starega, novega ne mara. Strogo se drži obveznosti, spoštuje pravičnost, ljubi svobodo, je gostoljuben. Poštenje in globoka vera v resnici označujeta njegov iskreni in pravi strah Božji. Dolgo traja, da dobiš vero v Finca, ali potem se nanj lahko nasloniš.“
Finci so eni od najboljših vojakov na svetu.
O vplivu podnebja krasno govori Juhan Aho: „Tam v rodni zemlji sonce poševno sije in je mrzlo. Zemlja je trda „plodna, drevje na severu kakor grmovje. Kakor rastlina se z obema rokama in zobmi držimo rodne zemlje. Kdor bi nas hotel od nje odtrgati, bi mu ostalo samo steblo v rokah, korenje pa bi znova pognalo. Naš meč je bila motika, s katero smo osvojili zemljo“.
In vendar so Finci znali granitno površino svoje zemlje pretvoriti v plodno orno zemljo: zažgali so gozdove in s tem pepelom mešali zemljo. Finska je imela 55% gozdov, to je največ v Europi. — Danes Finska proizvaja preko 15 milijonov kil sirovega masla.
Finski narod se je boril z Rusi za obstanek že od l. 1727, ko je ruski car Peter Veliki stal na obali Baltika. Vendar je pravilno povedal E. Westermark: „Edino orožje, v katero verujemo, je kultura razuma in sposobnosti, kar nam je dala skandinavska civilizacija. Naši ruski sovražniki ne razumejo moči tega orožja. Tudi če bodo proti nam uporabili največja nasilja, vendar upamo, da ne bi zlomili odpora naše moralne moči“. (Ada Nedvecka).
Razgled po katoličanskom sveti.
Italija. Italijanski novinari so svečano proslavili den svojega nebeskoga zaščitnika sv. Frančiška Saleškoga. Vdeležiti so se sv. meš i obiskali mestne škofe, ki so jim držali vzpodbüdne govore za vztrajnost v brambi katoliških načel. Mesta Bologna, Vicenza, Padova, Milano i Perugia so na dostojen način prostavila zaščitnika novinarov. — V Bologni so v začetki februara na svečani način proslavili spomin na † papo Pija XI. Proslave se je vdeležilo več škofov, vnogo dühovščine, zastopniki šol, civilnih i vojaških oblasti. Glavni govornik na proslavi je bio kardinal Pizardo, ki je v svojem govori omeno velike zasluge pokojnoga pape za Kristušovo cerkev v Italiji i po celom sveti.
Francija. V kraji Moselle je na edno šolo spadno goreči aeroplan v časi, kda se je v šoli vršo pouk. Č. s. vučitelica Igna-
cija André je požrtvovalno nosila male ranjence na varnejše mesto. Naednok je v gorečem aeroplani nastala eksplozija i plamen je zajeo sestro, ki je v plameni vmrla kak žrtev lübezni do bližnjega. — V Franciji je osnovani poseben odbor za pomoč Polakom, ki so postati žrtve vojne. Pokroviteo odbora je Albert Lebrun, predsednik francoske republike, začasni predsednik pa je Daladier, preds. min. sveta. Člani odbora so tüdi kardinal Verdier, Baudrillard, Mons. Grente i več diplomatov, akademikov, parlamentarcov, generalov i kulturnih delavcov.
Tihi Ocean. Otoka Wallis i Futuna v Tihom Oceani redkokda na leto dobita pošto i sta kak da bi bila odrezaniva od sveta. Kda so tamkajšnji misijonari zvediti, da je v Evropi vojna, so o tom obvestiti svoje vernike i včasi so se začnole opravlati javne molitve za mir.
Etijopija. Meseca januara je v bolnici v Addis-Abebi vmro goreči misijonar kapucin P. Kerubin da Campitello di Fossa. Pred dvema letoma je prišeo v drüžbi nešternih kapucinov iz Trenta, da bi nadomesto tri vmorjene sobrate. Obiskavao je betežnike, ki so meti različne nalezlive bolezni i je tak tüdi sam zbetežao. Vmro je kak žrtev dühovniške gorečnosti.
Okrožnica papeža Pija XII.
„Summi Pontificatus“.
V izpolnjevanju te dolžnosti pa se ne bomo dali voditi od zemskih ozirov, ne bomo se ustrašili ne nezaupanja, nasprotovanja in nerazumevanja, tudi ne bomo utihnili iz strahu, da bi nas kdo napak razumel ali napak razlagal — storiti bomo svojo dolžnost vedno in vselej, prežeti tiste očetovske ljubezni, ki sama trpi, ko vidi, da sinovi trpe v boleznih, in jim nudi zdravila — po zgledu božjega Pastirja, ki je luč in obenem ljubezen: „Bomo ostali v resnici in v ljubezni.“ (Ef 4, 15).
Začetek vsega zla, ki vanj drvi kakor v prepad današnji čas v duhovno bedo duš in pomanjkanje čednosti, je ta nesrečni zločin, ker hočejo mnogi Kristusa Gospoda pregnati iz Njegovega kraljestva, zavračajo postavo resnice od Njega dano, in nočejo poznati zapovedi ljubezni, ki Njegovo kraljestvo kakor z nekim božjim navdihom neguje in utrjuje. In vendar se morejo ljudje vrniti na pot zveličanja le, ako bodo častiti Kristusa na Njegovem kraljevskem prestolu, pripoznati pravice Njegove kraljevske oblasti in ako bodo posamezniki in vsa družba zopet držati postavo krščanske pravice in ljubezni.
Ko Vam, častiti bratje, to pišemo, Nam je došla strašna novica, da se je nesrečni vojni požar, ki smo ga tako zelo skušali preprečiti, žal že razvnel. Pero skoraj zastaja, ko pomislimo na neizmerno bedo onih, ki so se do sedaj veselili v svojem družinskem krogu gotove, čeprav zmerne in skromne udobnosti. Z največjo bolestjo je napolnjeno Naše očetovsko srce, ko v duhu naprej vidimo, da ne bo nič dobrega vzrastlo iz semena sile in sovraštva, ki mu že meč reže krvave brazde. Toda, ko premišljujemo o toliko bližajočih se grozotah in se zgražamo ob misli na še hujše, ki bodo prišle, smatramo za svojo službeno dolžnost, oči in duha vseh, ki so še dobre volje, neprestano opozarjati na Njega, v katerem edinem je zveličanje človeškega rodu; na Njega, pravimo, čigar usmiljena in mogočna roka more zaustaviti to nevihto; na Njega, končno, čigar resnica in ljubezen moreta razsvetliti razum in vneti voljo tako velikega števila onih, ki jih mečejo sem ter tja valovi zmot in neurejene sebičnosti in ki se že skoraj potapljajo v globočino razdora in boja; tudi te je treba pripeljati nazaj k najsvetejšemu vladarstvu Jezusa Kristusa in jih obnoviti v Njegovem duhu.
Morda je upravičeno upanje — Bog daj, da bi bilo to res — da bodo mnogi, ki so doslej slepo hodili po potih modernih zmot, ne da bi se zavedali, kako spolzka in negotova so ta tla, v tej uri največje stiske izpremenili svoje misli in nazore. Morda bodo mnogi, ki doslej niso upoštevali važnosti vzgojnega in pastirskega poslanstva Cerkve, sedaj bolj razumeli in cenili svarila Cerkve, ki so jih v navidezni trdnosti preteklih dob molče prešli.
Stiska in gorje sedanjega časa tako pričata za krščanstvo, da mora že to samo duše moč-
neje nagibati k resnici kot karkoli. Iz goščave zmot in krščanstvu sovražnih gibanj so pognali tako trpki in strupeni sadovi, da so ti sami njihova najtežja obsodba.
Ure takih bridkih razočaranj pa so večkrat tudi ure milosti, „mimohod Gospodov“(prim. 2 Moz 12, 11), ob katerem se na Odrešenikov klic „Glej, stojim pri vrati in trkam“ (Raz 3, 20) odpirajo vrata, ki se sicer nikdar ne bi odprla. Bog nam je priča, s kako sočutno ljubeznijo in sveto radostjo se naše srce obrača do tistih, ki po vseh teh žalostnih izkušnjah čutijo v sebi novo, „utešljivo in rešilno hrepenenje po resnici, po pravici, po Kristusovem miru. Pa tudi do tistih, ki jih še ni osvetlila luč od zgoraj. Naše srce ne pozna drugega kot ljubezen in Naše ustnice za nje nimajo drugega kot vroče prošnje k Očetu luči, da bi v njihove brezbrižne ali Kristusu sovražne duše poslal žarek tiste luči, ki je nekoč Savla izpreobrnila v Pavla in ki je pokazala svojo skrivnostno moč tudi v najtežjih dobah Cerkve.
K celotni znanstveni razpravi zoper zmote našega časa se bomo vrnili morda kdaj pozneje, ko duhovi ne bodo toliko zavzeti od žalostnih zunanjih dogodkov; danes se omejimo le na nekatere temeljne pripombe.
Ljudje našega časa, častiti bratje, so k blodnjam preteklosti dodali še nove zmote in jih dognati tako do skrajnosti, da iz tega ne more priti drugega kot popolno razdejanje. Povsem gotovo pa je, da je prvi in najgloblji vzrok vsega gorja, ki stiska današnjo družbo, v tem, da se tako v zasebnem kot družabnem življenju in v mednarodnih odnosih taji in zametuje neko splošno merilo nravnosti in poštenosti, da se zametuje in pozablja naravni zakon, ki ves temelji v Bogu, vsemogočnem stvarniku vsega in Očetu vseh, vrhovnem in neodvisnem zakonodavcu modrem in pravičnem sodniku, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Kadar pa Boga ni več, se zamajejo vsi temelji nravnosti, utihne ali vsaj polagoma oslabi tudi glas naravnega zakona, ki celo nekulturne narode uči, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je dovoljeno, kaj ne, in jim vzdržuje zavest, da bo o dobrih in zlih delih treba dajati odgovor pred vrhovnim Sodnikom.
Veste pa, častiti bratje, da se je zametavanje temeljnih osnov nravnosti v Evropi začelo z odpadom od tistega Kristusovega nauka, ki ga varuje in uči prestol svetega Petra. Evropa je v preteklih dobah rastla v tem nauku, ki ji je dajal duhovno strnjenost in je dosegla tudi tak svetni napredek, da je v marsičem postala učiteljica drugim narodom in drugim delom zemlje. Ko pa se je potem v svojo največjo nesrečo ločila od nezmotljivega učeništva Cerkve, so mnogi od Nas ločeni bratje šli tako daleč, da so zavrgli celo osrednjo versko resnico krščanstva, božanstvo Kristusovo, in tako pospešili duhovno razkrajanje Evrope.
(Dalje.)
2
NOVINE
3. marca 1940.
Nedela
v posti štrta.
Odišeo je Jezuš na ono stran Galilejskoga, to je Tiberijskoga morja. Šla je pa za njim velika vnožina, ar so vidili znamenja, štera je delao nad betežniki. Jezuš je šo na goro i tam sedo s svojimi vučeniki. Bila je pa blüzi pasha, to je vüzem, svetešnji den židovski. Kda teda Jezuš povzdigne oči i vidi, da prihaja k njemi kroto velika vnožina, veli Filipi: „Kde naj küpimo krüha, da bi eti jeli?“ To je pa pravo, sküšavajoči ga, ar ja sam znao, ka ma za činiti. Filip njemi odgovori: „Za dvesto denarov krüha njim ne dojde, či gli ga vsaki kaj malo dobi.“ Eden zmed njegovih vučenikov, Andrej, brat Šimona Petra, njemi veli: „Tü je dečkec, ki ma pet ječmeni krühov i dve ribi, ali ka je to za teliko lüdi.“ Jezuš pravi: „Velite lüdem sesti.“ Bilo je pa vnogo trave na tistom kraji. Vselo je možkih glav okoli pet jezer po števili. Na to je vzeo Jezuš krühe, se Oči zahvalo i je razdelo med sedeče; prav tak tüdi ribe, koliko so šteli. Kda so se pa nasitili, je pravo svojim vučenikom: „Poberite drobtinje, štero je ostalo, da ne prejde.“ Pobrali so tak i napunili 12 košarov z drobtinjom od petih ječmenih krühov, štero je ostalo od onih, ki so jeli. Kda so zato lüdje vidili čüdo, štero je včino, so govorili: „Te je zaistino prorok, ki more na svet priti.“ Ar je Jezuš teda spoznao da ščejo priti i ga zgrabiti, da bi ga postavili za krala, je pali sam pobegno na goro. (Jan. 6, 1-15).
Ta zgodba, ki smo jo čüli, je lepa, zanimiva i vesela. Pet krühov i dve, pa pet jezero mož, lačnih i trüdnih — pa vsi nasičeni. Potem pa še 12 košar ostankov! To so lüdje gledali! Ne je čüdno, da so šteli Jezuša za krala napraviti. Se zna, Jezuš je njihovoga kralestva ne potrebovao. Pač pa so bili v veri v njega vsi potrjeni, da so priznavali i vzklikali: To je zaistino prorok, ki ma na svet priti!
Jezus je nasito to vnožico z navadnim krühom zato, da jim je začeo nato govoriti o nebeskom krühi. „Ne delajte za jed, ki mine, nego za jed, ki ostane za večno živlenje! Jaz sam krüh živlenja. To je krüh, ki je prišeo iz nebes. Ki jej te krüh, bo živeo vekomaj.“
Nepretrgani čüdež je to, kak Bog hrani i nasičüje na sveti vsaki den vse lüdi z zemelskim krühom. Ali še brezi primere vekši čüdež je, kak nasičüje vsaki den nepregledno vnožico lüdi z nebeskim krühom. Tüdi te krüh raste, se vnoži. Kem več se ga razdeli, več ga je. Ne zmanka ga nigdar. Koliko je na sveti ciborijov, koliko svetih hoštij! Vsaki jo dobi, ki si jo želi.
Pomisli: Ali se more Bog bole ponižali, kak gda postane naša jed? Če bi nam pravo: Vzemite me i pohodite me z nogami, to bi bilo še vekše poniževanje; a to bi bilo nespodobno. Zdaj pa pravi: Vzemite me i pojejte me!...
Gospod, što si ti i ka sam jaz, da se do mene tak ponižavleš? Gospod, nesam vreden! Bejži od mene, ar sam grešen človek! Pa ne, ne! Ne bejžati od Jezuša, nego približati se njemi, ga sprijeti i povžiti, — to je njegova vola.
On hrepeni po zdrüženji z nami. Srce, puno lübezni do nas, ga k nam žene. Šče biti ves naš — da bomo mi njegovi. On od toga nema nikaj, samo mi mamo od njega nekaj, mamo vse.
Ali si že opravo vüzemske sv. spoved? Ne odlašaj. Jezuš to čaka, čeravno si grešnik. Vse ti šče odpüstiti, če samo ti ščeš.
Bodimo zavedni in ponosni Slovenci.
Danes v času vseobčega potovanja ljudi po svetu, smo veliko bolj opazovani in izpostavljeni kritičnim očem, kakor poprej nekdaj. Sami vidimo, da se ne zadovoljujemo več z življenjem samo doma, ampak nam pogledi hitijo v svet — ven iz ozkega kroga ljudi. Željni smo znanja, želimo vedeti in videti, kako in kaj je drugod — kako žive in delajo drugi. Vsak, ki je količkaj vnet za napredek, se napoti iz svoje stalne okolice ven v svet, da se razvedri in da vidi, kako je tam. Lahko rečem, da je svet danes v poletnem času stalno v preseljevanju. Stalno beremo o turistih — potnikih — izletnikih. Ti popotniki — izletniki — posebno mestni ljudje, pa opazujejo, se zanimajo za ljudi in njih šege — navade, za gospodarsko stanje, pa tudi za miselnost — značaj in za kulturno stanje kraja po katerem potujejo ali v katerem se zadržijo nekaj dni.
Tudi k nam so začeli posebno zadnje čase ponovno zahajati tujci — mislim Slovence in ostale državljane, pa tudi potnike — izletnike izven naših državnih meja. Vsi ti nas opazujejo, četudi se nam zdi, da ne. Vsi ti se zanimajo za vse, kar vidijo, slišijo pri nas. Vse si skrbno zapomnijo in vse to potem pripovedujejo svojcem ali pa celo širijo v časopisju. Z eno besedo — svetu nas predstavijo take, kakršne smo se jim več ali manj pokazali, kar nam bo v čast in ponos ali pa v sramoto — odvisi od tega, kak vtis smo napravili nanje, ki so ga vzeli s seboj.
Večkrat sem že prišel v stik z ljudmi, ki so bili v naših krajih, vsi ti so mi pripovedovali, kaj so videli, kaj se jim je dopadlo in kaj jih je nekoliko razočaralo. Po večini so bili navdušeni nad našo pridnostjo, delavnostjo in skromnim življenjem, ter nad snago naših domov in reda okoli njih. Ni se jim pa dopadlo to, da smo tako malo ponosni na našo preteklost, premalo se jim zdimo zavedni, vse premalo se zanimamo za slovensko štivo in knjigo. Celo naše domače slovenske liste premalo beremo. So kraji, ki se premalo zanimajo za domači tisk — kaj pa šele za obči slovenski dober tisk.
Deloma imajo ti ljudje prav, kajti res so še med nami mnogi, ki še žive v neki dremavici in se kar ne morejo vbuditi iz preteklega mrtvila. So že med nami, ki si ne vzamejo ničesar k srcu, še manj se pa zanimajo za koristno štivo, ki je neobhodno potrebno, če hoče človek iti z duhom časa in napredovati gospodarsko ter kulturno prosvetno.
V preteklosti so nas naši bivši gospodarji tako zapostavljali in poniževali, da smo se navadili našega meglenega stanja in smo bili zadovoljni, če smo si lahko na grofovski njivi s trdim delom zaslužili kak „križ“ pšenice, kako „šajbo“ sena in otave. Šola je bila ona sila, ki nas je učila poniževati sebe — le ogrski jezik nam je vsiljevala, lastnega pa prepovedovala. Brate onstran Mure tajila. Učila nas je o „Štajercih — kranjcih“, povedala pa ni, da so to Slovenci. Učila nas je, da smo se otroci tožarili med seboj in pisali kazni, če je kateri govoril v materinščini na šolskem dvorišču ali pa v šolski sobi. Seveda se mi tedaj tega nismo zavedali, ker nas ni nihče podučil, da sami sebe ponižujemo. „Novine“, naše glasilo, je bilo šele v povojih in tega tudi pisati niso smele. Vse to je, hvala Bogu, minulo.
Dedeki in mamice, ki so doma govorili z nami v slovenščini, so nam vcepili materinščino globlje v dušo, nego šola tujo govorico. Toda stari hlapčevski duh še ni zamrl v nekaterih, ampak tiči v njih podzavesti in ne da jim, da bi jasno prišli k zavesti, da so Slovenci, ki so po tolikih ponižanjih osvobojeni in sprejeti v naročje skupne slovenske domovine.
So med nami, ki nikakor ne morejo zatreti v sebi stare suženjske miselnosti, ki se je vsiljevala z one strani Rabe in nas napajala stoletja. Niso že začutili toplega diha slovenskih sapic od onstran deroče Mure, ki vejejo tako toplo in božajoče v obliki lepe slovenske pesmi in govorice naših bratov in sester.
To, kar so naši dedeki in mamice odbijali, skušajo nekateri umetno vtihotapljati misleč, da bo potem bolje. Varajo se! Malo nas je Slovencev v veliki družini narodov. Ta majhnost je vzrok našega posebno kočljivega in težkega položaja, marsikomu naše malo število vsiljuje občutek manjvrednosti, ki se danes spričo mednarodne brezpravnosti posebno rada vsiljuje. Tisti, ki hodijo v tujino vidijo večkrat na zunaj vse blesčeče in lepo, če bi pa globlje pogledali tja, kamor ne smejo ali nimajo prilike, bi prišli v marsičem do drugega prepričanja. Naš narod ima toliko zdravih prvin v sebi, da se lahko dvigne po svoji kvaliteti in kvantiteti (zmožnosti in številu), zaveda se svojega poslanstva na svoji zemlji (mislim splošno Slovence). Ta zavest in ljubezen do lastne zemlje nas uvršča med resnično kulturne narode, ki so številnejši sicer. Toda ni število merodajno, ampak kultura zagotavlja narodu častno mesto med narodi. Mi nismo po lastni krivdi na splošno zaostali za brati onstran Mure, ampak po krivdi naših stoletja nam vladajočih „hercegov in grofov“, ki nam domačina niso samo vrgli v svoje „puszte“ ampak nam ga nasilno s pomočjo šole odtujili, ako je že dosegel kako mesto v državni službi. Zato pa tudi toliko imen slovenskega porekla in drugih Slovanov med ogrskimi razumniki (inteligenti). Zato pa odslej vsi mi, ki čutimo in se zavedamo, da smo Slovenci, moramo stremeti za tem, da v poslednjem našem človeku vzbudimo zavest, da je Slovenec in da bo ponosen nato.
MISIJONSKA POROČILA
Tezpur, Assam (India) 16. jan. 1940.
Prečastiti Gospod!
Oprostite, da sem tako dolgo časa molčal! Veste, med šolskim letom sem bil zelo zaposlen in zatopljen v bogoslovnih knjigah. Zdaj pa, ko sem na počitnicami, Vam zelo rad napišem par vrstic. Vaši listi me redno in zvesto obiskujejo. Jaz pa nasprotno se Vam oglašam tako redko. Vendar pa ne mislite, da sem pozabil na Vas preč. gospod in na našo skupno zibelko, na lepo Slovensko Krajino, marveč se Vas spominjam pogostoma v svojih molitvah, Bog Vam stotero plačaj za vse, kar se trudite in žrtvujete za uboge misijonare! Letos so me gospodje predstojniki poslali na počitnice v Tezpur, ki je ena izmed najbolj cvetočih misijonskih postaji v Assamu. Tukaj imam priliko si pogledati od blizu misijonarjevo delo, njegovo požrtvovalno življenje, njegove trude, težave in uspehe. Na tej postaji so štirje misijonarje, ki vedno hodijo okrog za dušami in se trudijo, da bi čimveč duš iztrgali iz poganstva in iz drugih krivih verstev in pripeljali v pravo vero, v Kristusovo Kraljestvo. Niti en trenutek ne počivajo. Zakaj bi pa počivali, ako je pa toliko duš v nevarnosti in ko tudi neprijatelj iz pekla in njegovi pristaši nimajo počitka? Ti štirje misijonarje skrbijo za 14.462 katoličanov, ki so raztreseni po riževih in čajevih poljih, ki obsegajo okrog 9,138 km2 in povprečno se razprostira 95 km v dolžino in širino; v resnici pa samo v dolžino se razprostira do 160 km. Večinoma teh kristjanov je podeljenih v približno 150 skupščin ali občin, katere misijonarje, ki imajo sedež v Tezpurju, hodijo obiskat in tolažit z božjo besedo in s sv. Zakramenti. Drugače, če hočejo govoriti ali priti do misijonarjeve postaje, morajo potovati več ur, nekateri celo en dan, drugi pa dva dni. Seveda toliko porabijo, če hodijo peš, sicer pa, kjer je železniška proga ali autobus, veliko manj. Toda ti reveži se zelo redko poslužujejo te modernih sredstev, zanje je treba denarja.
S tako lepim številom kristjanov bi že imeli veliko za opravito štirje, ako bi bili v enem samem mestu ali v par mestih, kaj pa naj rečemo, če so ti kristjani posejani na poprej omenjeni površini? Kot sem rekel, misijonarje ne mirujejo, samo da bi je čimvečkrat obiskali. Pa vendar nekatere skupine kristjanov imajo srečo videti le enkrat na leto misijonarja. Vzrok je, da je nas misijonarjev preveč malo.
Samo da omenim en primer. Takrat, ko misijonar obišče kako skupino kristjanov, je zanje velik praznik. In očeta misijonarja sprejmejo kot največjega gosta z največjimi paradami in slovesnostmi in ga spremljajo z godbo (ki je sestavljena le z bobni in s kako prščalko) in z prijetnimi petji. Tedaj si vsi verniki lepo očistijo svoje duše s sv. spovedjo in sv. obhajilom, ki je za marsikaterega tudi sv. popotnica v boljšo domovino in tako pobožno goreče prisostvujejo pri maši, da človeka, ki je navzoči, kar gane do solz. Človeku se zdi, kot bi bil v prvotnem času krščanstva, v času apostolov. Ob tej priliki misijonar se čuti zares srečnega, kajti žanje, kar je obrodilo božje seme, posejano v njih srca. Vsakikrat ima lepo število za krščenje in nekoliko zakonov. Pri tem veliko pomagajo katehisti. Tako predkratkim se je eden izmed tukajšnjih misijonarjev vrnil na svojo postajo in nam je pripovedoval, da obiskana skupina ni videla misijonarja 9 mesecev in ob tej priliki je imel srečo okrstiti osemnajst oseb, ki so bili nekateri sinovje katoliških staršov, drugi pa so se spreobrnili iz poganstva in iz krivih verstev v našo vero. In to v šest dneh. Vidite, da misijonar večkrat pozabi na vse svoje trude in težave, zlasti ko mu Bog da milost da krsti tako lepo število in jih prerodi h Kristusu.
Koliko več bi se storilo v misijonih, zlasti v takih cvetočih misijonih, kjer je že polje pripravljeno, kot jih tukaj jaz zaenkrat samo ogledujem, ako bi bilo več Gospodovih delavcev na Njegovem polju. Misijonski poklic, misijonarjevo življenje je jako lepo in prezvišeno življenje, sicer pa, da povem resnico, je tudi težko in požrtvovalno. Toda, ker imamo pred seboj ta prezvišeni poklic, reševati duše in sodelovati pri razširjenju Božjega Kraljestva na zemlji, in s tem si rešiti tudi svojo dušo, nobena težava in nobena žrtev nas ne plaši na poti, ki vodi k temu prezvišenemu cilju.	(Dalje pride.)
„Meni jo branijo...“
Ona je bila Angela, on pa Martin. Ona je bila najlepša v revni družini, on najstarejši v bogati.
Angela in Martin sta se res ljubila. Ali bogati oče tega ni mogel videti. Zato je prišlo tako daleč, da je bila gostija samo ne domu neveste in Martina bogata družina več ni priznavala za svojega. Ali Martin je bil junak. Tudi je bil vojak, na velikih evropskih frontah med svetovno vojno. Ni se bal trpljenja, ni bežal pred svetom. Zdaj je moral celo bežati v svet.
Šla sta oba, pri Martinovih starših se nista poslovila. Koliko let sta garala v Franciji! Ona je morala negovati cel kup tujih otrok, svojih pa ni mogla imeti. Pa je vendar bil to njeni najlepši sen ... On je moral garati na zemlji. Strašna ti francoska zemlja, nikdar nasičena tuje krvi... Domačin nikdar ni tvojih grudi, tvojih brazd s tako ljubeznijo preobračal kakor tujec. Tujec, ki je s tem tišil spomin na lastno zemljo v domovini...
Martin je začel razmišljati, Angela je videla večkrat oblake v njegovih očeh. Čudno, prečudno: iz njegovih oči, ki se v svetovni vojni niso zarosile, se zdaj večkrat solza zaleskeče.
Martin, ki se od očeta ni postavil, mu je zdaj celo pisal. Celo „za tobak“ je očetu poslal večjo vsoto. Tudi oče je odgovoril in vabil najstarejšega sina domov.
Martin se je vabilu odzval. Sicer se Angela nekoliko boji, ali Martin je zdaj odločen. Že je odpovedal službo in se pripravlja za potovanje v domovino, po dolgih desetih letih. Nič mu ni žal, da doma ne bo mogel imeti radia, ki ga je ženi pred par leti kupil za novoletno darilo. Sedaj ga bo podaril vrlemu Poljaku in njegovi družini, ki so jima bili zvesti tovariši toliko let.
Čudna moč razdalje, ki spreminjaš srca: bogatega očeta v ljubečega, trdega sina v nežnega.
Čudna moč trdega dela, ki udariš s tako silo na najbolj skrite strune, da tudi te zazvenijo v polni zvočnosti družinske in domovinske ljubezni...
Tujina, če te moram tolikrat preklinjati, v tem te blagoslavljam, da daješ zatočišče tistim, ki se doma ne bi smeli ljubiti. In da večkrat odpreš še kamenita srca tistih, ki tvoje trde roke niso čutili.    Camplin.
Poslednji trenotki.
Kot sladka pesem se razlije prek ravnin v pozdrav jutranji zvon.
Bolnik odpre oči in zre v podobe iz mladostnih dni...
Telo se strese... zatrepečejo roke kot bi hotel objeti svet, svoj dom in drage svoje...
Potihne glas zvona, le sveča trepeta umirajočemu v desnici...
K. L
RASPRODAJA: STROJEV Lokomobila Lanz 10 Atm god. 1919. Motor Ganz Budapest 55 HP. 165 borung 600 okret 4 cil. drveni plin. Motor Vrhanka 14—18 HP, nafta. Vršalica Umrath 1200. Vršalica Marschal 1000, auto 1 tona vsi stroji so kak novi. Fritz Štefan, Dolnja Lendava.
3. marca 1940.
NOVINE
3
Glasi iz Slov. Krajine.
Bogato naročnino v zneski 100 din nam je poslao dr. Brandieu S., bivši primarij bolnice v Soboti. Bog povrni!
Srednja Bistrica. Smrt nas pogosto obiskavle. Na konci januara smo pokopali Dunko Marka, ki so vmrli v starosti 86 let. Bili so dober gospodar i splošno prilübleni. Njihovoga sprevoda se je vdeležilo dosta lüdi. Naj njim bo Marija, štere list so z veseljom čteli duga leta, priprošnjica pri svojem Sini Jezuši. — 22. februara je vmrla 1 i pol letna hčerka Rebrica Rudolfa. Naj Srce Jezušovo potolaži njene žalostne starše, posebno očo, ki je v Nemčiji.
Polana. Krajevna JRZ je mela v nedelo 25. februara občni zbor, ki se ga je vdeležilo nad 100 lüdi; vsi so pazlivo sledili izvajanjom Dr. Klara, bivšoga poslanca, o političnem položaju. Nato se je gučalo od krajevnih potreb i se je zvolo novi odbor.
Žižki. Preminočo nedelo 25. februara smo meli lepo slovesnost, obhajali smo 20 letnico prihoda šolskih sester v našo ves. Pri toj priliki so naša deca deklamirala lepe pesmi i izročila šopek cvetja s. prednici Pauli, ki je prva prišla k nam i si pridobila največ zaslug. V imeni občine jo je pozdravo g. predsednik, v imeni vesi pa g. starešina i njoj zročo „častno listine“ za njeno požrtvovalno delo. Gučali so tüdi drügi: gasilci, gojenke; vsakši je pač šteo pokazati svojo hvaležnost dobrim sestram. Med odličnimi gosti so bili: č. m. provincijal, domači g. župnik i kaplan, Dr. Meško iz Maribora, bivši kaplan, Dr. Klar i nadzornik g. Tratnjek. Na večerji je bilo okoli 80 gostov.
Beltinci. K nam so se priklatili vukovje v beloj obleki, znotraj so pa vse čarni. Eden od takši vukov se je pojavo kre Müre. V tej vesnicaj se je vö dao za vučitela i ka je poslani od vojaške oblasti, da posredüje pri ništerni vojakaj. Tü pa tam se njemi je posrečilo je nafarbati, ve je na pitanje preci točno odgovarjao i tak so njemi zavüpali, da so po njem poslali svojim sinam k vojakom gvant i tüdi nekaj stotakov. Njihovi dečki pri vojakaj pa so od toga nikaj ne znali pa tüdi nikaj ne dobili. Takše gospodeke je najbokše naznaniti oblastvi i ta je naj za njihovo „pošteno“ delo tüdi pošteno kaštiga.
Ljubljanski spomladanski velesejem, pod pokrovilstvom Nj. Vel. krala Petra II., bo letos od 1. do 10. junija.
Podrüžnica sadjarskoga i vrtnarskoga drüštva v Lendavi de mela v nedelo, dne 3. marca 1940. ob 10. vöri predpoldnevom svoj redni občni zbor v spodnjoj vučilnici lüdske šole v Lendavi. Po občnom zbori bo istotam tüdi strokovno sadjarsko predavanje. Vabi se vse člane podrüžnice i ostale sadjare, da se toga občnoga zbora i sestanka vdeležijo v kim vekšom števili.
Protituberkulozni dispanzer v Soboti je meo v preminočom leti 42.137 din izdatkov, dohodkov pa 35.120 din. V dispanzeri je bilo pregledani 799 moških i 1212 žensk, sküpno 2011 oseb. Med temi je bilo 1245 članov i svojcov OUZD. Rentgenski pregledov je bilo 788. Proračun za letošnje leto znaša 52.520 din i je bio povekšani zavolo nove postavke za 15.000 din, ki je določeno za nabavo novi aparatov, potrebnih zavolo preselitve iz bolnice v novi lokal.
Matjašov pregovor (25. februara) se je do reči spuno: „Matija led razbija !“ Preveč ne bomo žalüvali za snegom, ki odhaja, vej ga je bilo zadosta i šče preveč dugo.
Lendava. Rekorden obisk je doživo madžarski tonfilm „Falu rossza“ (veški falot) zadnji petek, soboto i v nedelo, gda je bilo celo pet predstav.
G. Lakoš. Premeščena je z naše šole gdč. Milica Glavnik i odide na Cven pri Ljutomeri. Deca so jo mela jako rada i njoj samoj je težko, da zapüšča našo krajino. Tolaži jo, da ne bo daleč. Zahvalüjemo se za njeno delo pri nas i njoj želemo na novom mesti kak največ sreče i uspeha.
Naši v Ameriki. V South Bethlehemi je vmro po dugšem betegi Frank Smodiš. Za njim žalüje žena i dve hčeri, poleg njih tüdi dosta rodbine. Naj počiva v miri! — Poznani s.-bethlehemski Slovenec Louis Ropoš je bio operirani v allentownskoj Sacred Heart bolnici i je operacijo srečno prestao. Želemo njemi skorajšnje ozdravlenje.
Petišovci. Zavolo velkoga mraza i pomanjkanja küriva, na našoj šoli že eden teden nega včenja.
Trdkova. Zvedeli smo, ka je naš g. Kerubin Salaj, bogoslovec kapuc, reda v Škofji Loki, sprijao na kvatrno soboto 17. februara prvi vekši red ali subdijakonat. Podelil njemi ga je prevzvišeni g. škof dr. Gregor Rožman v Ljubljanskoj stolnici. Toga se mi vsi jako veselimo, ar bomo tak letos tüdi mi meli novo sveto mešo, štere pri nas šče ne bilo. To bo najmre naš prvi novomešnik z vesi i to bo tüdi prva nova meša v našoj novonastaloj fari v Kuzmi. Zato se toga dneva že vsi veselimo i se tüdi pripravlamo.
Vidonci. Kapela sv. Antona, 1938. leta dograjena, ma duga 1280 din. Tü smo pa prosili samo sezonske delavce iz Vidonec iOtovec, ki so bili l.
1939. vu Nemčiji, pa so nam tej vrli sezonski delavci plačali na sledeči način. Iz Vidonec: Darüvali so po 10 din.: Špilak Franc, Špilak Kristina, Špilak Ana, Bernjak Rudolf, Bernjak Alojz. Šparaš Agneš. Ficko Franc, Kular Marija, Kular Emilija. Horvat Franc, Horvat Alojz, Horvat Franc, Horvat Margareta, Dervarič Marija, Drvarič Alojz, evangeličan, Pozvek Jožef, Pozvek Mihael, Pozvek Marija, Pozvek Ivan, Pozvek Jožef, Kerec Emilija, Kerec Anton, Rac Karol, Küzmič Janoš, Küzmič Agneš, Hanpoh Karol, Žökš Kristina, Franc Anton, Franc Alojz, Grah Viljem, Šparaš Ana, Lovenjak Mihael, Kerec Viktor, Ficko Emilija, Ferko Franc, Kerec Ilona, Grah Mihal, Grah Agneš, Grah Jožef, Ferko Marija, Hajdič Adam, evangeličan, Ficko Roza, Kerec Augustin, Kerec Ernö, Bernjak Ana, Bernjak Vili, Vrečič Jožef, Vrečič Emilia, Vrečič Irma, Vrečič Marija, Žökš Alojz, Žökš Emilia, Farič Jožef, Šlemar Leopold, Šlemar Kristina, Sukič Janoš, Sukič Paula, Farič Franc, Farič Jožef, Lovenjak Marija. Küzmič Mihal, Kühar Mihal, Kerec Mihal, Kerec Anton, Šlemar Alojz, Šlemar Augustina, Ficko Jožef, Küzmič Lovrenc. Hajdič Lovrenc, Rogan Treza, Baša Augustin, Žökš Koloman, Kerec Marija, Ferko Ludvig, Gergek Franc, Gergek Adela, Sukič Alojz, Ficko Alojz, Ficko Marija, Sukič Emerik, Sukič Gizela, Lovenjak Štefan, Vrečič Cecilia, Vrečič Anton, Bokan Mihael, Santl Ludovik, Šparaš Rudolf, Bernjak Štefan; po 20 din: Hajdič Emilia; po 15 din: Kerec Jožef i Adela; po 5 din: Küzmič Ana, evangeličanska, Hajdič Cecilia, Hajdič Adela, evangeličanska, Farič Marija; iz Otovec po 10 din: Cener Janoš, Bokan Sida, Kerec Anton. Kerec Marija, Hüll Marija, Ficko Janoš; iz B o r e č a po 10 din: Ficko Karol. Kerec Rudolf, Konh Karol, Ficko Karol Kerec Irma, Frumen Treza, Špilak Juri, Kerec Ivan; po 5 din: Kerec Franc, trgovec. - Bog plačaj! - Odbor.
Žrtev zime. Nedaleč od Brezovice je zmrznola Jerebicova dekla iz Beltinec. Na poti jo je zgrabila noč, onemogla je v snegi i postala žrtev krute zime. Pokopali so jo na gomiličkom pokopališči.
Pogled po državi.
Ljubljana. Rektor naše Univerze Dr. Slavič je hodo v Beograd i tam posredüvao za potrebe Univerze. — Prof. Marko Bajuk, pri nas poznani po svoji skladbaj za tamburaške zbore, je z ukazom kralovih namestnikov imenüvani za ravnatela klasične gimnazije v Ljubljani. — 20. februara je mro vzoren dühovnik, škofov tajnik, dr. Lojze Pollak v 28. leti starosti. Naj njemi sveti večna svetlost!
Minister dr. Krek je dobo diplomo častnoga članstva občine Predoslje.
Petrol je znova v vekšoj količini prišeo v Slovenijo.
Dekan Škerbec, znani iz „šenčurskoga procesa“, kda je bio po krivici obsojen na leto dni voze, je 21. februara dobo popolno zadoščenje: sodišče je ugotovilo, da sploh ne izgovoro reči, zavolo šterih je bio obsojeni. S tem je dobo zadoščenje ne samo on, nego tüdi slovenska dühovščina, štero so nasprotniki tak radi blatili kak protidržavno; pa tüdi ves slovenski narod je s tem znova dokazao, da je vedno bio „državotvoren“!
Od 1. marca stopi v veljavo nova uredba od odaje tekočih goriv na karte.
Planica, svetovno znana skakalnica v Sloveniji, tü bodo od 3. do 1. marca mednarodne smučarske tekme.
Milan Grol je zvoljeni za predsednika demokratske stranke mesto † Davidoviča.
Poljski begunci, transport 260 oseb se je pelao skoz Ljubljano 21. februara. Od Zagreba do Ljubljane jih je spremlao poljski konzul. Nesrečni begunci, ki so pribežali na Madžarsko i Romunijo, idejo zdaj v Francijo i odtam v francoski Alžir v Afriki, kde ustanovijo poljske šole. Med begunci so najmre bile zvekšega ženske z decov.
Jadranska straža. Predsedstvo je melo sejo, na šteroj je splitski odbor predlagao, naj bi se spremenila pravila v smisli vekše autonomije i poleg državne bi naj meli tüdi slovensko ali hrvatsko ali srbsko zastavo. Slovenski i srbski zastopniki so toga nej sprijali; Slovence je zastopao bivši podban Dr. Pirkmajer.
Ka se godi po sveti.
V Indiji je bio 21. februara slovesno ustoličen budistovski verski poglavar „Dalaj Lama“, 6 letno dete. Navzoč je bio zastopnik Anglije, delegat kitajske vlade, ovači pa samo budisti.
Italija. Princesa Piemontska je rodila hčerko, ki dobi ime Marija Gabriela, štero je izbrao sam italjanski krao i casar. V vsej Italiji so bile izobešene zastave za te veseli dogodek. — Italjanski polski delavci bodo tüdi letos šli v Nemčijo na sezonsko delo. — V Italiji so iznajšli nove bicikle: iz konople i lesne smole jih delajo, vagajo 16 kil i nosijo bremen do 200 kil.
V Türčiji je bio znova potres.
Lodž. Nemški Rdeči križ je dao v promet prvo motorizirano bolnišnico; sestoji iz 32 barak i drügih stavb, ma 10
zdravnikov i 300 betežnikov. Oprema je najbole moderna. Bolnišnico prevaža 8 lokomotiv i 16 voz, v 1½ vüri se vse da postaviti; oprema je tak zložliva, da 100 posteo zavzeme samo 3 kvadratne metre prostora. Nočne omarice se dajo zložiti v obliko knig.
Lvov v zaboji pobegloga polskoga plemiča so najšli popolen rokopis slavnoga romana Mickiewicz: „Pan Tadeusz“ i sliko Rembrandt z listino, ki potrjuje prisotnost slike.
Varšava: najšli so osebne podatke R. Kocha, ki je odkril bacile jetike. Shranijo jih v novom Koch-ovom muzeji v Berlini.
Stockholm. Na Finskom so zvrali 300 finskih umetnin, ki bodo raztavlene v vekših skandinavskih mestih; čisti dobiček dobi finska vlada.
Ka novoga v politiki.
V nedelo 25. februara je v Celji zborüvala Kmečka zveza. Odločno so zahtevali slovensko samoupravo i sprejeli vnogo lepih sklepov na hasek kmetov. V odbor so bili zvoljeni z naše krajine: Kavaš Jurij, Odranci, Novak Ivan, Martjanci i Kolenko Ivan z Črensovec.
Minister dr. Krek je meo velki shod v Radovljici.
Beograd. Ustanüvle se propagandno ministerstvo i ministerstvo za vere.
V Sofiji je bila 26. februara ustanovlena z velkov slovesnostjov jugoslov. bolgarska trgovinska zbornica. S tem v zvezi je važen predlog, naj bi Bolgarija izdelüvala bombaž za Jugoslavijo, Jugoslavija pa bi predelovala bakreno rudo za Bolgarijo.
Slovaški parlament je sprijao zakonski načrt za vreditev zemliške posesti, „agrarna reforma“.
Hitler je gučao ob 20. obletnici ustanovitve svoje stranke, 24. februara v Müncheni.
Bojišča.
Nemški parnik „Altmark“ se je pred zasledüjočimi angleškimi vojnimi ladjami zatekeo v norveški fjord, ali na njem je bilo 300 angleških jetnikov, ki jih je v jüžnom Atlantiki zgrabila nemška križarka „Admiral graf von Spee“ i jih preložiti na „Altmark“, pa so jih norveške oblasti pri preiskavi prej nej štele najti, zato je v norveško pristanišče šo angleški rüšilec „Cossak“, v kratkoj borbi so angleški mornarji pobili 7 nemških, nato pa osvobodili zgrablene Angleže i jih odpelali v Anglijo. Sezna, da je to vse jako razburkalo. Ali zgodilo se je ešče več: gučali so, da so angleške i francoske vojne ladje v bližini Petsamo, to je finsko pristanišče, ki so ga Sovjeti že v začetki vojne s Finskov šteli zavzeti, pa se njim ne posrečilo. Izgleda, da te zavezniške vojne ladje ščejo zastaviti promet med nemškimi pristanišči i med sovjetskim pristaniščom Murmanskom i norveškim Narvikom, gde Nemci nalagajo švedsko železno rüdo. Lejko se pa celo pripravla, ka je predlagao angleški bivši vojni minister Hore Belisha, naj ideta Francija i Anglija z vso vojno silo na pomoč Finskoj. S tem je tüdi poostrena blokada proti Nemčiji. Ali Nemčija dobiva iz sovjetskih petrolejskih vrel pod Kavkazom velke količine petrola i drügih rudninskih olj, ka je silno potrebno za sodobne motorizirane armade. Tüdi to bi zavezniki radi stavili. Guči se, da se tam pripravla fronta. Sovjetski tisk i radio sta začnola napadati Perzijo i Türčijo, kak so Finsko pred vdorom svojih čet. Istočasno sta Perzija i Afganistan dobili velko posojilo za obrambna dela proti Sovjetom. I v Iraku se je spremenila vlada; nova bi naj biti bole naklonjena zaveznikom i bi v slüčaji bojne dovoliti prehod zavezniških čet proti Sovjetom. Sovjeti pa doživlajo ešče naprej sramoto na finskom bojišči, kde so njihove izgübe že strašne. Pa so Sovjeti meli načrt dokončati to bojna v par dnevaj, ali bar v par tjednaj do 20. decembra za Stalinovo 60 letnico. To se ne zgodilo, zato so šteli bar 23. febr. za 22 obletnico rdeče armije. Pa tüdi to se njim ne posrečilo; ve na nešternih odsekih fronte so te dén celo bili bole poraženi kak kdakoli prle. Vendar je te den igrati na sovjetskoj strani močna muzika i vojaki so jako kričali (kak nekda Izraelci pred Jeriho, s to razliko, da se zid finske obrambne črte li ne šteo rüšiti!). Sploh se prej na Finskom zdaj začinja tak zvana trdnjavska bojna, ki je biti usodna za Nemce pred francoskim Verdunom za časa svetovne bojne. Najvekša napaka je, da Sovjeti nemajo izvežabnih častnikov: sezna, če so pa najbogše postrelali. — Ostali svet se jako zanima za Fince:
Budimpešta je zbrati 50.000 pengöv podpore finskomi Rdečemi križi; priredili so tüdi poseben koncert na pomoč Fincom. Prek Pariza i Londona je prej šlo 1000 vogrskih dobrovolcov na Finsko i so izjavili, da jih 10.000 šče pride. - V Parizi je francoski Touring klub nabirao smuči za Fince.
Drüge novice v zvezi z bojnov bi bile: sestali so se zunanji ministri skandinavskih držav, ali kakših odločnih sklepov so nej vüpali podvzeti, naj se samo ne bi zapleli v bojno. — Vršili so velki manevri sovjetske mornarice v Črnom morji; inozemski atašeji so nej meli dostopa, ka je nej navada. — V Angliji probajo novi aparat, ki točno določi mesto sovražnih baterij. Angleži zdaj mesto amerikanskoga kadijo turški, bolgarski i grški tobak. — V Franciji so iznašli plinske maske za živila: 3 plasti za vodo nepropustnoga papira i šče 2 vrhnjivi izolirani. — Romunija i Bolgarija sta se zbližali: romunski minister je obiskao Bolgarijo i bio izredno lepo sprejet. — Kitajci zmagujejo v vojni proti Japoncom. — Ameriški podtajnik Welles je že bio sprejeti od Mussolini-ja i grofa Ciano.—Zadnji čas celo sovjetski tisk hvali junaštvo Fincov.
Finci so zapüstili otok Kojvisto i so pripravleni sklenoti časten mir. Vilpuri je popunoma razrüšeni Sovjeti probajo priti okoli Mannerheimove linije.
Družba sv. Rafaela
naznanja:
Šabjan Štefan, Dokležovje, naj drüžbi natančneje sporoči, kda je zapüsto Nemčijo i keliko njemi je gospodar ostao dužen.
Ali se more zdravje kupiti.
Ne, moramo si ga ohraniti. Negujte zato redno Vaše zobe z zobno Kremo Sargov Kalodont, ki ima v sebi učinkoviti dodatek sulforicin oleat po Dr. Bräunlichu. Na ta način odpravite polagoma vendar zanesljivo zobni kamen in preprečite, da se naredi drug. Samo tisti, ki že v mladosti skrbe za svoje zobe, si bodo ohranili vse življenje zdrave in lepe zobe.
Pošta.
Pozvek Cecilija, Parguy Francija. Gumilar plačao za lansko leto din. naročnine za tebe. Lenarčič Matilda, Razor. Nemčija. Sprejeli na 1939. leto 72 din naročnine i na 1940. l. 28 din. Gjergjek Janoš, Kovačevci 1. Na lani ste vse plačali, naprej vam je ostalo 40 din od stare naročnine. Zrim Franc, Kuzma 81. Na lani ste vse plačali. Šimon Imre, Šulinci. Pri vašem imeni je bila tiskovna pomota, v knjigi je mamo pravilno vpisano. Šlemer Ludvik, Vidonci. Kda obračunamo, dobite odgovor, kelko je duga. Kalendar smo poslali. Zavolo mark je Družba sv. Rafaela poslala prošnjo v Beograd, kda dobi odgovor, bo to v Novinaj objavleno. Tanacek Pavla, á Magnicourt. Tistivi dve številki Novin, kak si prosila, smo poslali. Prvejše so se najbrž med potjov zgübile. Zdaj vsi naročniki v inozemstvi dobijo kesnej Novine do rok. Počič Jožef, Cercottes. Od oče iz Neradnovec sprejeli 100 din. naročnine za 1940 l. Kalendar smo vam že ednok poslali. Če neste ga dobili, se je morao po poti zgübiti. Zdaj smo vam ga drügoč poslali. — Vogrinčič Jožefa žena, Gerlinci 7. Novine vašega sina Hermana so prišle iz Francije nazaj s pripombov, da jih ne sprejme. Poslali smo vam ček, da plačate njegovo lansko i letošnjo enomesečno naročnino.
CENE
Cene živine i kmet. pridelkov.
Cene kmetijskim pridelkom v Maribori dne 24 februara 1940. Pšenična mela št. 0 i 00 3.40 do 3.75 din, čarna pšenična mela št. 6 2.50 din do 3 din, govedina 6—12 din, teletina 10—12, svinsko meso od domačih svinj 15 do 18 din, svinsko meso od hrvatski svinj 14—15 din, prekajena slanina 15—25 din, graj 6 do 7 din, sühi graj 8—14 din, krumpiši 1.50 do 2 din, sladko seno 1.35 do 1.40 din, i pšenična slama 0.65 din za 1 kg. Sladko mleko 2 din do 2.50 din, belice 10 komadov 10—12.50 din. — Sirove svinske kože 12 din za kg.
4
N O V I N E
3. marca 1940.
Počič Jožef i žena, Cercottes. Prečastiti gospod Klekl! Že dugo časa se vam nesam javo iz tüjine. Prvle liki bi vam kaj drügo pisao, vas oba z ženov lepo pozdravlava i vam veselo zdravje želeva od Gospodnoga Boga in od Blažene Device Marije. Naznanjam vam, da redno dobivao do eti mao. Kak potrebni
so nam tej listi v tüjini! Ešče ednok vas lepo pozdraviva. Podravlava tüdi svoje starše i vse domače.
Pozdrave pošilajo g. uredniki Novin, svojim domačim i poznancom: Pücko Ludvik a Genicourt, Lončarevič, roj. Penhoffer Anica i mož Pavel a Ambrieres, Francija.
Kmečko gospodarstvo.
Večkrat se čuje mnenje tega ali onega sloja, da kmet lahko žive in gospodari, ma svojo zemlo, štera je živ kapital, ki mu poleg „udobnega“ življenja donaša prav lepe obresti in množenje gospodarstva.
Že večkrat se je sprožila misel za kmečko knjigovodstvo, zanimalo me je pred par leti, kakšna so naša posestva in njih rentabilnost ali nerentabilnost.
Tako sem začel in vodil že par let skromno bilanco od svojega malega posestva.
Katasterska uprava beleži 4 in pol orala oralne zemlje, 3 orale travnikov in 3⁄4 orala vrta, skupno 8 1⁄4 oralov. Na kmetiji nas je delala 4—5 članska družina. Ob novem letu sem redil 4 glav goveje živine in toliko svinj ter je bila skupna vrednost 4.400 din.
Posejana površina zemle po kulturaj, nje pridelek in vrednost po ceni, ki je vladala v tem času, je znašala: 1) 1 1⁄4  orala pšenice 610 kg je 976 din. 2) 1 ½ orala žita, 890 kg, je 1335 din. 3) 3⁄4 orali koruze 950 kg, je 1045 din. 4) ½ orala prosa 550 kg, je 550 din. 5) ½ orala krompirja 3000 kg, je 950 din. 6) ½ orala ajde 300 kg, je 360 din. 7) 3 orale travnikov je dalo 4000 kg sena v vrednosti 1425 din in še ostali razni letni pridelki 1200 din. Torej je skupna vrednost 7841 din, če se pa odšteje vrednost posejanega semena 1200 din, ostane vrednost pridelkov 6641 din.
In zdaj še naj tu navedem obračun dohodkov in izdatkov. Dohodki: pretečeno leto ni bilo preveč izdatkov ter je prenesek znašal 900 din gotovine. Pre-
jemkov iz poljedelstva je bilo 199 din, iz sadjarstva nič, viničarstva nič, iz živinoreje 1109 din, čebelarstvo nič. Skupni denarni dohodki 2208 din. Vrednost doma porabljeni pridelkov 6641 din. Skupna vrednost 8849 d. Vštet ni je dohodek od perutninstva in mleka, ki pa niti ni bil zadosten za kuhinjske potrebe.
Izdatki. Nakup živine 505 din, davki in doklade 469 din, živila 460 din, zdravljenje 123 din, popravila in nakup orodja 95 din, razni potni stroški 90 din, za drva 449 din, vrednost doma porabljenih pridelkov 6641, skupni stroški znašajo 8824 din. In sedaj sem odštel od skupnih letnih dohodkov na koncu leta ter dobil tole zanimivo sliko: 8849 din dohodkov in 8828 din izdatkov; ostane 21 din gotovine. Vrednost živine koncem leta je bila približno 4600 din.
Tako je kljub temu, da je prenesek iz prejšnjega leta bil nemali, gospodarska bilanca po najboljši prevdarnosti bila pasivna. Kaj je to, če je živinski prerastek kazal 200 din prirastka, kje je pa potem gnoj, celoletno delo, večlanske družine obleka, obutev itd.
Povdarjam, da je to ne nikša prazna fraza, ampak čisti knjigovodski iskaz celoletnega gospodarjenja, čeravno ni tako natančen in popolen, kakor bi moral biti v resnici.
Vsaj 50 % naših kmečkih gospodarstev ne donaša zadostnoga obstanka na kmetiji vsem članom družine; rečem, 50 procentov niti za najpotrebnejše človeško življenje. Kaj pa še tedaj, ko pride nesreča, beteg, gospodarska popravila in druge nesreče na polji. Kolikor mu preostaje časa, si pa mora vsak izven svoje kmetije služiti za ostale osebne potrebe, obleko, obutev, naročnino, članarino itd.
„Domoljub“ je v eni izmed številk prinesel na uvodnem mestu dobro misel pisca, v čem je rešitev kmeta. Kmečko vprašanje — socijalno vprašanje, kjer navaja slabo stališče našega kmeta in primerja z modernim naprednim danskim gospodarstvom.
Ko smo že v novem letu, bi si moral vsak kmetovalec ob zaključku obračuna sestaviti tudi gospodarski preračun. Ali je za njega to mogoče? Mislim, da ne! Saj ne more preračunati niti dohodkov, niti izdatkov, ker ne zna od čega sprejme, ali če sploh sprejme, kakšna bo letina, pridelek njiv, vremenske prilike in nje nesreče, katere skoraj vsako leto uničujejo naše imetje.
Drugo je seveda življenje naprimer enega uradnika, ki ima redno mesečno plačo in si lahko izračuna toliko na to in to, ter tako zna celoletni dohodek in izdatek.
Večkrat se pitamo, zakaj drvimo v tujino, v mesta ter se tako odtujujemo domačoj grudi. Ali ni to zadosten vzrok, da poleg celoletnega truda in dela nemamo materijalnih sredstev za preprosto življenje.
Po končanju teh vrstic sem pobral tudi jaz najpotrebnejše svoje reči ter me zajela tujina.
Štefan Glavač.
Našim pradedom - od leta 640 do 1940.
Živeli ste ljudje, kot mi živimo, po zemlji tej, kot mi, ste vl hodili, sledov pa ni za vami, ne stopinje, mi vemo eno le, vi tu ste bili.
Živeli ste življenje po teh gorah, po klancih, ob potokih, po dolinah, kako vam bilo je, ni izročila, morda ste skrivali se po strminah, pred zverjo, ki po šumah je v brlogu, na skrivnem čakala, da vas naskoči, borili ste se z ognjem, z vodo, z vetrom, z viharji, s silo neke višje moči.
Kako ste vendar vi živeli tukaj, krompirja, sadja niste še poznali, lov na zverjad je bila vaša hrana, na kožah ste počivali in spali.
Vaš kruh, Bog se usmili teže hleba, z nogami gnetli ste ga, polivali, ko zrnje stolčeno ste v kup zgostili, iz ilovice okrog ste peč zidali.
Ob ognju ste se greli in družili, v življenje skupno, kakor ena čreda, živeli prosto ste življenje svoje, in skromna bila vaša je beseda.
Imeli ste vodnika, kralja Samo, kralj Karol Veliki vas je naselil, do Mure, Elbe, Visle, Tise zemljo Slovanom v večno last je vam podelil.
Let tisočtristo je, kar tu rodovi, Slovani prebivalci so ostali, prišli so Huni, Turki, strah Evrope, čeprav na tisoče so vas poklali, slovanski rod ostal je na tej zemlji, svoboden — nikdar hlapec več podložni, da pa sovražnik ne zdrči k nam v temi, bodimo bratje v eni misli složni.
Vsi v eni misli, vsi za očetnjavo, vsi roke v bran za čast in moč slovanstva, če pridrve krdela tuje jate, v verige nas uklenit v noč pregnanstva, stojimo trdno in se ne podajmo, Slovanov je kot listja in kot trave, očaki naši tukaj so živeli, ohranil tu se rod bo majke Slave.
Le šumi Mura, Elba, Visla, Tisa, slovanske zemlje tiha zaročnica, iz veka v vek let tisočtristo šteješ, ostala vekomaj boš tu lastnica.
Živeli ste ljudje, kot mi živimo, pradedje naši, slavne zgodovine,
očaki hrabri, klanjamo se prahu, spominu vašemu iz src globine.
„Na veke slavni!„ kličemo v daljino, tja, kjer počivate sen vekivečni, Slovenske Krajine stražarji zvesti, potomci pa živimo v miru srečni.
Neka stara zgodovina, spisana v prekmurščini, menda iz l. 1848. — piše
o prvem naseljenju Slovanov na naši zemlji sledeče: Prvi narod na tej zemlji so bili Panonci v Panoniji. Avari so iz Azije prišli okrog l. 555. po Kristusu. Vodil jih je vojvoda Kagán. Ko so neke popotne narode premagali, so se podali v Panonijo, to je bila sedanja naša zemlja in vsa sedanja Madžarska. Bili, so zelo divji, mnogo pokrajin rimskega in carigrajskega cesarstva so si podjarmili. Drli so vedno naprej. Postali so močni in bogati. Z ljudmi so neusmiljeno ravnali. Stanovali so v varih, to so bile pet do šest milj dolge, z zemljo zagrajene oplote. Ležali so na kožah in živeli prav živalsko življenje. Pijančevali so, hodili na ropanje k drugim ljudem. Ob lepem vremenu so bili pod milim nebom, drugače so se zarili v luknje. Streljali so zveri in se tako preživljali. Po prihodu Horvatov v Dalmacijo, so jih Hrvatje pregnali s svoje zemlje. Prišli so do Mure, a ker se niso dali krstiti, jih je cesar Karol Veliki I. 640. pregnal in našo zemljo ter sploh zemljo ob Muri, Elbi, Visli In Tisi naselil s Slovenci, ki so prišli iz Azije. Uporne Avare pa je pregnal nazaj v Azijo l. 791. Kralj Samo pa je dal Slovencem Koroško, Štajersko, Češko Moravsko, Lužičko, kar je vzel Avarcem, bežečim nazaj v Ažijo. To je bila Samova država, prvo ujedinjenje vseh Slovanov. Bila je močna slovanska država, ki pa je po Samovi smrti razpadla, ker Samovi sinovi niso bili edini in so se tudi narodi med seboj prepirali. Vedno še pozneje je nesloga močne slovanske države vničila.
Pa tudi Slovenci so zapadli nazaj v poganstvo. Veliko pokristjanjenje je izvršil šele ogrski kralj Štefan I. Niti takrat še niso hoteli postati vsi kristjani
i	so postali zopet pogani. V teku 11, 12. in 13. stoletja je poganstvo popolnoma izginilo.
M. Zalar.
PENEZ
London 1 fünt              173—217 Din Pariz 100 frankov           98—123 Newyork 100 dol      4424—5520 Nemška marka        14·70—14·90
Sodarske (pintarske)
pomočnike sprejme pri prosti hrani, stanovanju in perilu Fran Repič, sodar, Ljubljana, Trnovo. Nastop takoj.
KÜPIM ČEBELE v košaj i panjaj. Mlade roje prve, jegnjedove i topolove blanje. - Zadnjo ceno pošlati pod „Čebele poštno ležeče Martjanci.“
Kak je Majkeš v gradi slüžo.
(Pripovedka)
Živela je mati, štera je mela sina. Zvala ga je za Majkeša. Gda je dečak bio star 10 let, je bio močen, kak kakšišteč moški, zato ga je mati nagučavala, naj ide po sveti.
Majkeš se je včasi napoto. S sebov je vzeo samo falaček krüha, nato pa je vzeo slovo od matere i odišeo v širni svet.
Med potjov ga je srečao šterc i ga proso miloščino, Majkeš je z turbe zeo krüj, polovico je dao šterci, drügo polovico pa si je sam potrošo. Nato je nadalüvao pot.
Na večer je prišeo v grofovski grad i je proso, če ga vzemejo v slüžbo. Grofi je bio povoli, zato ga je vzeo za lapca. Pogodila sta se, ka namesto plače grofa ednok plüsne, gda njemi preteče leto. Grof je to privolo.
Gda je Majkeš v gradi slüžo že pol leta, je gratao tak močen, da je po dve drevi ednok vö zmekno, ne da bi trbelo krčiti. Za toga volo so se ga vsi bojali, najbole pa ešče grof, šteri je čakao na plüsko. Noč i den si je premišlavao, kak bi se Majkeša rešo. Nazadnje pa si je le zmislo:
Dao je skopati globoki stüdenec, šteroga naj bi Majkeš pozidao. Gda pa je on začno zidati, so lapci záčali na njega metati cigle. Tüdi grof je prišeo gledat i se je z Majkeša šengaro.
Majkeš je pa nikaj ne poslüšao, nego je cigle lovio i je metao k nogam, ar je tak stüdenec zakapao. Grofi pa je to ešče ne bilo zadosta. Dao je pripelati velki zvon, šteroga so vrgli na Majkeša. Majkeš pa je zvon zgrabo s svojimi močnimi rokami i si ga je djao na glavo, nato pa je kričao grofi:
„Grof, Bog plati na kranščaki! Sunce me je tak že preveč žgalo, zdaj de mi pa kranščak denok senco delao.“
Grof je pá velo naj lüčajo cigle na Majkeša. Cigle pa je nej kapalo na njega, nego na njegov velikanski kranščak tak gosto, da je Majkeši na glavi zvonilo. Lapci so vse cigle zmetali v stüdenec, zato so stüdenec zasipali. Majkeš pa je z velikanskim kranščakom prišeo na svetlo.
Drügo zajtro zaran, je grof lapce zgono v log po drva. Vsi lapci so zaran stanoli, samo Majkeš je spao do osme. Slednjič je tüdi on stano, nato pa je za-
čao krmiti živino. Gda je nakrmo, je jünce vpregeo i se odpelao za pajdaši. Komaj se je pripelo v log, so drügi že pelali drva domov. Majkeš je skočo z kol; pa je začao vö mikati drevje i lüčati na pot, da drügi lapci neso mogli naprej.
Majkeš se je nato odpelo k svojemi küpi, gde je jünce izpregeo i je püsto na pašo. Dokeč je on nakladao, so njemi vukovje jünce raztrgali. Za toga volo se je Majkeš tak razčemero, da je vse vuke spolovo i nje vpregeo namesto jüncov. Zveri so nekaj časa tulile, dokeč jih je nej Majkešov bič skroto.
Majkeš si je nato skozi log napravo cesto, ne da bi šo mimo pajdašov, šteri so žagati i s poti kotali drevje, da bi hitrej prišli domov.
Gda se je Majkeš bližao domi je od nekod prileto vrag i je na kolaj potro edno kolo, nato pa je šteo palik odleteti. Majkeš pa ga je zgrabo i njemi je z bičnjekom vračo grešne čunte, da je vrag začao stopati i ga prositi naj ga püsti pri živlenji. Majkeš ga je resan püsto, gda njemi je vrag oblübo, da bo namesto potača on gor držao kola.
Grof je tisto zajtro bio posploj pri okni. Gledao je, gda pripelajo lapci drva. Majkeša je že oddaleč zagledao, zato je dao dveri doli zabiti, da ne bi prišeo notri.
Gda je prišeo Majkeš k grajskim dveram, je njemi grof z balkona kričao, naj kola pripela prek zida, ne da bi napravo kakši kvar. Drva pa naj bodo vküp zožagana i scepana. Majkeš je vragi zapovedao, naj njemi to napravi. Gda njemi je kola prek zida zdigno, je Majkeš vragi zapovedao, naj njemi to napravi. Gda njemi je kola prek zida zdigno, je Majkeš vragi zapovedao, naj prinese na kola kolou. Da njemi je to tüdi včino, ga je Majkeš püsto.
Grof je zdaj sprevido ka nikaj ne napravi, zato je Majkeša püsto pri meri. Dva dni pred majkešovim zaslüženim letom, pa ga je pozvao grof pred sebé. Ponüjao njemi je polovico grofije. Majkeš pa je tem nej šteo nikaj čüti. Nazadnje se je li omehčao. Pogodila sta se, da grof Majkeši prepüsti celo grofijo, sam pa grata lapec. Majkeš je tak gratao grof, pa ešče dnes den žive, če je ne mro.
Pavel Gaál.
„Očka, ti ne delaš prav!“
Neki mož je nevarno zbolel. Mislil je da bo umrl, zato je naredil oporoko. Naredil jo je tako, da po njegovi smrti prevzame posestvo najstarejši sin, ostale otroke pa izplača iz dediščine. Mož pa je kmalu okreval in raztrgal oporoko ter naredil novo. Takrat pa je za dediča navedel hčerko.
Hči pa ni sprejela dediščine. Ko jo je oče vprašal, zakaj ne sprejme, mu je odgovorila:
„Očka, ti ne delaš prav! Prvorojenec je vselej lastnik vsega imetja, zato te očka prosim, njemu zapusti. Jaz ne sprejmem“.
Mož je spoznal, da hčerka govori resnico, zato je naredil oporoko po njenih željah.
V šoli.
Vučiteo: Pa si se šče nej včüo. Zakaj pa maš knige?
Tinek: Zato ka ne nosim prazne turbe v šolo.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo.
Za tiskarno Balkanji Ernest, Lendava.
Izdajatelj in urednik Klekl Jožef, župnik v pok.