Poštnina plačana v gotovini
VESTNIK
SOCIALNEGA VARSTVA SRS
št.1
Letnik VIII.1969

' ■	' i
■:
;l i
VSEBINA
Teodor STOJŠIN: Možno e tl aa pravno
ureditev prostovoljna dejavnosti na področju socialnega
varstva	3
Nada SANCIN: Naloge ax>dlg£a pri
Izrekanju In isvrSevanju vzgojnega ukrepa strožjega nadzorstva	le
Tone BREJC: Prispevek k problematiki
prostitucije	17
Mari j a-Jana POTOČNIK:
Analiza o skrbniškem varstvu	27
Janko PERAT: Mesto starih s tar g ev
v družini	36
Lucija IVIĆ: Priprava obsojenk na
odpust Iz kazenskega poboljševalnega zavoda	41
/ r
Toodor STOJŠIN
MOŽNOSTI ZA PRAVNO UREDITEV PROSTOVOLJNE DEJAVNOSTI NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA
V	zadnjih latih se J« vaSkrat razpravljalo o možnostih za angažiranje prostovoljcev na raznih podroSjih socialnega varstva. Zlasti upravni organi za socialno varstvo bi želeli imeti prostovoljne sodelavce, id. bi lahko Izvräevali določena naloge in obenem prevzemali ustrezne oblike skrbi za razne kategorije občanov. V mnogih državah se je prostovoljna dejavnost že uveljavila na mnogih podroSjih. Pri nas pa ee Se niso izoblikovali povsem Jasni koncepti o prostovoljnem delu, videti pa jo, da se v zadnjem času resno razmišlja o tem, kako vključiti prostovoljce v dalo na raznih področjih socialnega varstva. Pri tem bo treba reglti mnoga odprta vpreganja, kot so npr. organizacijska, strokovna, finančna in pravna, kajti prostovoljne organizacije in oseba, ki se bodo ukvarjale s prostovoljnim delom, morajo imeti
do neke mere opredeljen status.
V	večini držav, kjer se je prostovoljno delo že uveljavilo, prevladuje staliSče, da je potrebno pravno urediti vsa pomembna vprašanja o tej dejavnosti» Takgna staligča so se uveljavila tudi v konkretni praksi teh držav. Vendar sta značaj in vsebina pravnih predpisov o prostovoljnem delu svojevrstna. Ena od važnejgih značilnosti je ta, da ne vsebujejo togih in strogih določb, kot jih vpr. imajo nekateri' zakoni,
ki uravnavajo pomembna družbena razmerja. Tudi sankcij je v teh predpisih malo. Največkrat gre za organizacijsko ali ma» terialno-pravne predpise, ki določajo pristojnosti in nekatera druga važnejga vprašanja»
V	tem sestavku bomo zasledovali dva osnovna smotra. Prvi je ugotovitev in obrazložitev obstoječih norm pri nas, ki do neke mere urejajo določene oblike prostovoljna dejavnosti. Drugi smoter je mnogo zahtevnejči. Želeli bi namreč nakazati možne oblike in načine pravnega urejevanja prostovoljne dejavnosti v bližnji prihodnosti. Seveda so takgna razmiglja« nja le napotila za ustrezna akcije na področju normiranja omenjene dejavnosti. Jasnejša stališča naj bi se izoblikovala v praksi.
V	nekaterih temeljnih uetavnih načelih moremo najti splošna družbeno politična izhodišča tudi za prostovoljno delo. To so npr.< samoupravljanje, svoboda siruževanja, solidarnost in sodelovanje, ekonomska in socialna varnost človeka in še cela vrsta drugih načel. Posebej je treba omeniti 57. člen ustave SFRJ, v katerem j« navedeno, da družbena skupnost daje posebne varstvo materi in otroku ter mladoletnikom, za katere ne skrbijo starši in drugim osebam, ki niso zmožne skrbeti zase In za svoja pravice.
Navedene pravice občanov ao Se jaaneje formulirane v 46.členu ustave SR Slovenije. Skrb za delovnega človeka In £e omenjene kategorije občanov Je naložena zlasti občini ter delovnim in drugim samoupravnim organizacijam. Xz navedenih ustavnih določb Je razvidno, da Se Imamo aploSna družbeno politična In pravna izhodišča za prostovoljno delo. Pomen teh določb Je tudi v tem, da Je na njihovi podlagi možna zakonodajna aktivnost in s tem Se druge vrste normativne dejavnosti na področju prostovoljnega dela.
Med veljavnimi zakoni, ki jih lahko uporabimo na področju prostovoljne dejavnosti, naj omenimo temeljni zakon o druSt-vih (Ur.l. SFRJ, St. 16/65) in republiški zakon o druStvlh (Ur.l. SRS, St. 36/65). Temeljni zakon o druStvlh ureja z ustavo zajamčeno svobodo združevanja občanov, ki želijo uresničevati določene cilje. Vrste dovoljenih ciljev niso predpisane, navedene pa so taksativno le dejavnosti, ki jih druätvo ne mne zasledovati, To so npr. razne protidružbene in proti-državne dejavnosti. Vso dovoljene cilje, zlasti namen in sredstva druStva, pravice in dolžnosti članov in organov društva, ime, sedež in območje delovanja ter druga vprašanja določi samo društvo s svojim statutom in pravili.
Iz tega vidimo, da se lahko ustanovi na območju vsako družbeno politične skupnosti (krajevne skupnosti, občine, republike, federacije) ustrezno društvo za vsako področje prostovoljne dejavnosti. Društvo je kot pravna oseba povsem samostojno. Socialno varstveni, pravosodni in drugi organi lahko vzpostavljajo stike z društvi le na podlagi prostovoljnega in enako“-pravnega sodelovanja.
Republiški zakon o društvih ureja le nekatera vprašanja, ki se nanašajo na registre, prepovedi dejavnosti ter na sankcije, V primerih zborovanja in drugih oblik javnega zbiranja je treba upoštevati še določbe temeljnega zakona o javnih shodih (Ur.l. SFRJ, št. 16/65),
Temeljni zakon o društvih torej omogoča združevanje občanov tudi na področju prostovoljne dejavnosti. Vendar iz omenjenih zakonov le ne moremo povzeti zaključka, da so pomembnejša vprašanja o prostovoljni dejavnosti pravno že urejena. Društvo si namreč lahko postavi le takšne cilje, ki se nanašajo na njegove člane ter na neko dejavnost, ki v biatvu ne sme omejevati pravice drugih ali kakorkoli ustvarjati obveznosti za občane, ki niso člani društva. Po pozitivnih pravnih pred-pisih društvo sploh nima javnih pooblastil za odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih in pravnih oseb. Če skušamo biti pri teh vprašanjih bolj konkretni, bomo hitro ugotovili, da društvo npr. po lastni odločitvi ne more Izvrševati vzgojnega ukrepa strožjega nadzorstva nad mladoletnim prestopnikom in prav tako na more rešiti samostojno nobene zadeve, ki je v pristojnosti skrbstvenega organa.
Pa tudi lastne obveznosti in dolžnosti, k± Jih društvo sprejme, so relativno skromne spričo dejstva, da večina društev le ne razpolaga z večjimi denarnimi sredstvi in z ustreznimi kadri.'
Dejavnost d^uštsv Ja pravno nrejana 2ze 23 X®t i.n kljub temu so pr oko tah oblik^ združevanj a občanov ni razvile pomeinb» aejga prostovoljna dajavnoat. lega sicar na kaže pripisati la objektivnim razraaram ali naustroznim določbam zakona v prvih Povojnih letih. Važni in morda odločilni so tudi subjektivni faktorji, Broz zavastn® družbeno politična in samoupravne ak« sija tudi danes na bb mogoče realizirati možnoetig ki jih nudi temeljni zakon o drugtvih.
V	okviru rodbinske in kazenske zakonodaje pa nimamo nobeno jasne določbe o prostovoljnem delu. In ravno ti dve področji prava sta najpomembnejši za prostovoljno delo, V rodbinskem pravu je pracejSnje Stavilo institutov in dolo£bs ki govore o pristojnosti skrbstvenih organov. Položaj skrbstvenega organa je tu večinoma samostojen in povsem opredeljen. Iz tega lahko zaključimo, da Js na področju rodbinskega prava potrebno in tudi možno sodelovanja v prvi vrsti na relaciji skrbstveni organ - prostovoljna organizacija. Jasnih določb o takem sodelovanju in sploh o vlogi prostovoljnih organizacij ni.
Neko pravne, vendar dokaj nejasno izhodišče glede omenjenih vpraSanj, vsebuje 18. člen temeljnega zakona o razmerjih med starši in otroki (Ur.l. FLRJ, čt. lo4/47, 53/56 ter SFRJ, St. lo/65). Po tam členu ja pristojni skrbstveni organ dolžan storiti potrebne ukrepe, kot jih zahteva korist otrokova vzrej® sli varstvo njegovih premoženjskih in drugih pravic. To generalno klavzulo smemo razumeti tako, da lahko skrbstveni organ v okviru "potrebnih ukrepov" angažira tudi prostovoljca.
Po temeljnem zakonu o skrbništvu (Ur.l. SFTSJ, št. 16/65) postopa skrbstveni organ po predpisih zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ,št» 18/65), ko odloča o postavitvi pod skrbništvo ter o pravicah skrbnika in varovanca.
V	drugih primerih ravna na naj smo trne j Si način, kar je odvisno od narave skrbstvenih ukrepov, ki jih določa (34.člen). Pomen tega člena j® v tem, da so ob navedenih pogojih možna odstopanja od določb upravnega postopka, kar bi utegnilo o» lajSati določene oblike dela s prostovoljci.
Na področju kazenskega prava in predvsem mladinskega prestopništva so skoraj vse pristojnosti v rokah sodiSča, oziroma sodnika za mladoletnike. Vloga skrbstvenega organa ja podrejena ciljem, ki jih zasleduj» sodišče. Jasnih določb o prostovoljnih organizacijah in njihovih pristojnosti ni» V okviru problaaatike, ki jo obravnavamo v tem sestavku, so interesantne predvsem nekatere določbe zakona o izvrševanju vzgojnih ukrepov (Ur.l. SR Slovenije, št. 5/66). V 8.članu Js določeno poleg ostalega še to, da skrbstveni organ "ukran® vs® potrebno zaradi uspešnejše uresničitve namena vzgojnih ukrepov". Gre torej za podobno določbo kot v temeljnem zakonu o razmerju med starši in otroki. Po določbi 19. in 28, člena pa sme skrbstveni organ določiti za nadzorstvo in pomoč pri izvrševanju vzgojnega ukrepa strožjega nadzorstva razen socialnega delavca tudi učitelja, vzgojitelja ali koga drugega, ki ima izkušnje v vzgoji mladoletnikov. Vidimo, da na podlagi omenjenih določb ni okvir za vključitev prostovoljcev v proces vzgoje v okviru instituta strožjega nadzorstva. Določbi 19. in 28. člona moramo razumeti tako, da skrbatvo-ai organ, ke "določi koga drugega" sa nadzorstvo in posaač.
v bistvu pooblasti ta druge oeebe, da mu pomagajo pri izvrševanju vzgojnega ulo-epa. Težko bi tolmaSili omenjeni doloEbl v tem smislu, da lahko naloži te obveznosti komu drugemu.
Civilnopravni posli se doslej niso uveljavili v veEji meri na podroSju socialnega varstva, oziroma v zadevah, ki so v pristojnosti skrbstvenih organov. NaSelno sicer ni ovir za uporabo obligacijskega prava (pogodbena razmerja). V praksi skrbstvenih organov se je Se najbolj uveljavila rejniška pogodba, ki Jo skoraj v celoti ureja zakon o rejništvu (Ur.l.
LR Slovenijei št. 34/6o)<, Za potrebe prostovoljnih organizacij bi prišla v poštev predvsem ustrezna pravila poverilne in pod-jemnlške pogodbe.
Pravno neobvezni akt, ki sta ga sprejela pristojna odbora zvezne ljudske ekupšŠine, ki pa se nanaša na podroEJe socialnega varstva, je priporošilo o ustanavljanju centrov za socialno delo kot samostojnih strokovnih služb za socialno varstvo (Ur.l. FLRJ, št. 11/61). V tem priporočilu so navedena družbeno politična izhodišča za razvoj omenjenih služb ter stališča o njihovih nalogah. V okviru navedenih nalog (točka 1 in 4) Je predvideno tudi "sodelovanje z ustreznimi čini-teljl pri pripravljanju programov za razvoj socialnega varstva ter sodelovanje z družbenimi organizacijami v komuni".
Socialno-zdravstvenl zbor Skupščine SR Slovenije pa je izdal dne 14. februarja 1964 priporočilo o ustanavljanju in delu centrov za eocialno delo. Tudi v tem priporočilu so nakazana družbeno politična ikhodfšča in stališča o razvoju in nalogah centrov za socialno delo in socialnih služb v krajevni skupnosti in komuni. V nobenem od obeh priporočil ni Jasneje opredeljeno prostovoljno delo, kar je navsezadnje razumljivo, ker ata bili sprejeti pred 8 oziroma 5 leti, ko o prostovoljnem delu še ni bilo sistematičnih razprav.
Statuti občin so osnovni pravni predpisi na območju temeljne družbeno politične skupnosti - občine. Težko pa je odgovoriti na vprašanje, kako Je v večini statutov urejeno prostovoljno delo. Občin jo v SR Sloveniji 6o in toliko Jo tudi statutov. Vsekakor so med statuti občutne vsebinske razlike, ki so poslsr dica različnih gospodarskih, kulturnih in drugih razmer. V vsakem statutu pa le moremo najti načelna izhodišča tudi za prostovoljno delo. Največ takih določb je v poglavjih, ki govore o funkcijah uprave, svetov, krajevnih skupnosti, družbenih organizacij in društvih. Večinoma pa prevladuje v teh določbah načelnost in deklarativnost.
Najpomembnejši pravni akti občinskih skupščin so odloki. Za področje socialnega varstva je treba omeniti v prvi vrsti odlok o družbeno materialni pomoči (ali družbeno denarni.nazivi so različni)J Struktura odlokov je podobna zakonu. Pristojni organ na prvi stopnji za vse vrste družbenih pomoči je vedno skrbstveni organ. V okviru postopka za dodelitev pomoči pa je treba omeniti interesantna določila, ki nalagajo skrbstvenim organom konzultiran je z ustrezno komisijo krajevne skupnosti. .Toda mnenja in predloge krajevne skupnosti (tj.njene komisije)
skrbstveni organ ni dolžan upoStavati. V praksi sicer ne prihaja do velikih razlik med odločitvami skrbstvenega organa in predlogi krajevna skupnosti, vendar Je institut konzultiranja le obdržal fakultativni značaj.
Če na kratko strnemo celotno razlago o določbah v naSl zakonodaji o prostovoljnem delu, lahko ugotovimo, da Jih Jo malo, da so za potrebe omenjenoga dela nejasne ter da pravno ne opredeljujejo prostovoljnega dela.
Poskusili bomo če nakazati možne perspektive pri oblikovanju in nadaljnjem razvoju institutov in določb o prostovoljnem delu. Razumljivo Je, da pri tako odgovornih in pomembnih vpraSanjih ni mogočo predvideti trdnih in dokončnih reSitev. Dostikrat je celo boljče pristopiti k normiranju določenih družbenih odnosov Sele potem, ko se v praksi izoblikujejo neka staliSča in možne reSitve^
Pri razmišljanju o normiranju prostovoljne dejavnosti moramo upoštevati v prvi vrsti resolucijo o temoljih zakonodajne politike republike (Ur.l. SR Slovenije ,St. 14/69). V tem aktu republiške skupSčine so nakazani zelo pomembni cilji in načela zakonodajne politike v naslednjih letih. Ob upoštevanju smeri razvoja naSega prava v zadnjih letih in omenjene resolucije so da zaključiti, da togi in obsežni pravni posegi v prostovoljno dejavnost ne bi bili primerni in realni. Poljaki so npr. normirali skoraj vsa, tudi manj pomembna vpraSanja o prostovoljni dejavnosti. Podobna praksa ss razvija Se v drugih socialističnih državah.
V zahodnih državah so redno normirane predvsem obliko prostovoljnega dela, ki. se razvijajo v okviru kazenska zakonodaje.
Vendar popolna izločitev vseh vpraSanj o prostovoljni dejavnosti iz sfere prava, prav tako ne bi bila primerna, kor bi se s tem ustvarila cela vrsta negotovih situacij, ki bi utegnile celo ovirati razvoj prostovoljnega dela. Iz dosedanje prakse vemo, da prihaja na mnogih področjih, kjor ni jasnih staliSč In pravil, do stalnih sprememb. Vsakdo ±Sče neko svojo originalno pot in tako imamo "iskanje" namesto načrtnega dela.
Zveznega ali republiškega zakona, ki naj bi kompleksno opredelil pristojnosti, naloge in druga vpraSanja o prostovoljni dejavnosti, v bližnji prihodnosti najbrž ne moremo pričako -vati. Bolj realna je druga pot in sicer taka, da v novi zakon, ki bo urejeval določeno socialno-varetveno področje, vključimo So ustrezne določbe o prostovoljnem delu. Tretja pot je nove-llzacija obstoječih zakonov", v katero naj se vnose tudi določbe o prostovoljnem delu,!
Za pomembnejše zvezne zakone najbrž ne bo mogoče doseči no-velizacija le zaradi prostovoljne dejavnosti. To velja v prvi vrsti za kazenski zakonik, zakonik o kazenskem postopku in zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Dala pa bi se doseči, po naSsm mnenju, sprememba in dopolnitev republiškega zakona o izvrševanju vzgojnih ukrepov. Iniciativo za ta spremembo bi verjetno morala sprožiti sodiSča in socialno-varstveni organi občine.
O noveli sad ji j-odblnskaga prava Se toče razprava. Enotnih staliBK o obsegu in vrsti sprememb,, kolikor nam je znano Se ni, toda ustrezno akcijo bi že kazalo sprožiti s ciljem, da sa v nova zakonske tekste vnesejo Be določbe o prostovoljnem delu.
Omeniti je treba Se možnosti za ureditev prostovoljne dejavnosti s pravno neobveznimi akti Skupščina SR Slovenijo. Gre v prvi vrsti za priporočilo, s katerim naj bi sa v družbenopolitičnem, sistemskem in strokovnem oziru kompleksno opredelila vsa temeljna vpraSanja o prostovoljni dejavnosti.
Med ljudmi sicer prevladuje mnenje, da priporočila nimajo večjega vpliva na prakso, vendar teh pomislekov v našem primeru ne bi kazalo upoštevati. Priporočilo ne doseže vseh za-željenih ciljev, kadar se z njim skušajo urejati pomembnejša družbena razmerja. Prostovoljno delo pa ne sodi med takšna razmerja. Zaradi tega menimo, da Je potrebno takoj sprožiti akcijo za sprejem priporočila o prostovoljni dejavnosti.
Tak akt:	bi bil navsezadnje tudi solidna osnova in opora za
pravno urejevanje prostovoljnega dela v smislu nakazanih rešitev v prejšnjih odstavkih. Pa tudi možnosti za sprejem priporočila na republiškem nivoju so zelo.realna. Iniciativo bi verjetno morali sprožiti centri za socialno delo in skrbstveni organi v sodelovanju z Republiškim sekretariatom za zdravstvo in socialno varstvo SRS.
Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SRS nima v obstoječi zakonodaji potrebnih pooblastil za urejevanje prostovoljnega dela s svojimi splošnimi upravnimi akti.
V povojnih letih je bila tovrstna aktivnost zvezne in republiške uprave zelo intenzivna. Upravno normativna dejavnost funkcionarjev republiške uprave pa jo v zadnjih letih povsem prenehala, tako da danes lahko govorimo o drugi skrajnosti. Prej široka pooblastila, danes pa jih skoraj ni. Vloga republiške uprave pri oblikovanju splošnih in za območje republike enotnih strokovnih in izvršilno-tehničnih pravil bi morala biti pomembnejša. Tako, tj. pomembno vlogo, imajo centralni organi uprave v vseh državah, kjer Je prostovoljna dejavnost že razvita. Tudi prostovoljno delo bi moralo imeti nekatere ekupne ali vsaj podobne značilnosti, cilje in naloge v vsaki občini in na celotnem območju republike. Z zakoni teh smotrov v bližnji prihodnosti ne bomo mogli doseči. Dalo pa bi se to doseči brez večjih težav npr. s pravilnikom ali z navodili republiškega sekretarja. Predpogoj za izdajo takega akta je seveda pooblastilo v ustreznem zakonu ali v predpisu Izvršnega sveta.
Od aktov skupščine občina so v našem primeru pomembni predvsem odloki. Z drugimi akti občine, kot so navodila, smernice, oklepi, itd., najbrž ne bi mogli bistveno vplivati na oblikovanje prostovoljnega dela. Za začetek niti ne bi bilo potrebno usmeriti vsa prizadevanja za sprejem samostojnega odloka o prostovoljnem delu, čeprav te možnosti ni treba povsem izključiti. Zadostovala bi že sprememba in dopolnitev obstoječega odloka c družbeno-materialni pomoči. V tom aktu bi lahko opredelili nekaj pomembnejših vprašanj o prostovoljnem delu
S
na območju občine ter razmerju med skrbstvenim organom in prostovoljnimi organizacijami. Akcijo za dopolnitev omenje» nega odloka bi moral sprožiti upravni organ za socialno varstvo, oziroma center za socialno delo, skupaj s pristojnim politično izvršilnim organom občine (svetom za socialno varstvo).
Razmisliti Je treba Se o primernosti upravne odločba, s katero naj bi se postavil svetovalec mladoletnemu prestopniku, ki Je pod strožjim nadzorstvom. Svetovalec bi bil potreben tudi tistim mladoletnikom, ki so na poti delinkvence ali kako drugače krSiJo družbene norme in prav tako polnoletnim pogojno obsojenim osebam. Pomoč svetovalca bi bila potrebna še odpuščenim osebam iz vzgojnih zavodov in kazensko poboljševalnih zavodov. Z odločbo se sicer odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih določenih subjektov. Misel o naložitvi obveznosti prostovoljcu - svetovalcu, da npr. skrbi za vzgojo, ponašanje in koristi mladoletnika ali koga drugega, ni povsem sprejemljiva. Po našem pravu to zaenkrat ni mogoče, kar nimamo ustreznih materialno-pravnlh določil, na podlagi katerih bi se lahko izdal tak upravni akt. Toda to vprašanje ss da razložiti tudi na drugačen način. Svetovalca z upravnim aktom pooblastimo, damo mu pravico, da prevzame skrb za vzgojo in vedenja mladoletnika, če je sam to obveznost pripravljen sprejeti. S tem bi vlogo svetovalca konkretizirali (vedno bi bilo znano, kdo za koga skrbi) in tudi oprli na pravne osnove. Podobne rešitve imajo vse državo, kjer se Je delo svetovalca že uveljavilo (Poljska, Sovjetska zveza, Francija, Zvezna republika Nemčija).
Razmerje s svetovalcem se sicer da urediti tudi s pogodbo.
Toda z dvostransko pogodbo (v našem primeru enostranska ne pride v poštev) se vsaka pogodbena strau zaveže, da bo nekaj dala, storila, dopustila ali opustila. Svetovalec ali skratka prostovoljec (misliti moramo še na druga področja prostovoljnega dela) se bo praviloma zavezal, da bo nekaj storil (vzgajal, skrbel, pomagal, nadzoroval itd.). Za kaj pa se bo zavezala druga pogodbena stran, ki bo praviloma skrbstveni organ? Morda za plačilo te storitve? Odgovor ni zadovoljiv, kajti prostovoljec naj bi delal načeloma brezplačno^ Odprtih vprašanj Je še več, npr. položaj tretjega, to Je mladoletnika, polnoletnika, bolno ali onemogle osebe itd. Položaj mladoletnega prestopnika je sicer opredeljen s sodno odločbo ter z zakonom o izvrševanju vzgojnih ukrepov. On torej mora upoštevati prizadevanja in potrebne ukrepe skrbstvenega organa in svetovalca. Statue ostarele osebe, ki ni storila nobenega delikta, pa Je v okviru pogodbe povsem drugačen. Postati mora v bistvu enakopraven eubjekt in udeleženec v pogodbenem razmerju. Odprto je še vprašanje, kakšne naj bi bile posledice v primeru kršitve ali neizpolnitve sprejetih obveznosti.
Upajmo sicer, da se v praksi ne bo iskal natančen odgovor na vsa navedena in druga vprašanja iz pogodbenih razmerij. Vsekakor s pogodbo moramo resno računati, ker Je in bo tudi ▼ prihodnjo ostala pomemben pravni posel pri urejevanju določanih razmerij v prostovoljnem delu. Njeno vlogo in uporabnost pa bo določila še praksa. Mimogrede naj omenimo, da
sprememba civilnopravnih pravil le zaradi prostovoljnega dela, ne pride v poštev. 0 kodifikaciji civilnega prava Se razpravljajo nekateri organi zvezne sknpššine, toda v okviru tega zelo pomembnega pravnega podroEja prostovoljno delo ne bo moglo dosegi nekega samostojnega statusa«
Pravila o prostovoljnem delu bi sprejemale še same prostovoljne organizacije (statuti, pravilniki, programi itd.), Ee pride do njihovih ustanovitev. 0 vlogi in vsebini teh pravil Je teško dajati sodbe ali napotke Se vnaprej. Najprej bo treba izoblikovati ali doloEiti vlogo in pristojnosti vsake prostovoljne organizacije in šele petem v okviru teh izhodišE razmisliti še o vrsti in vsebini vsakega internega oziroma samoupravnega predpisa. Temeljna vprašanja bi vsaka organizacija uredila v svojem statutu. Zgradba teh statutov bo takšna, kot se je doslej Se izoblikovala v samoupravni praksi. 0 vrsti in obssgu drugih pravil bo odloEila vsaka organizacija v skladu z zastavljenimi nalogami, sredstvi, kadri in drugimi moSnostmi, k± ji bodo na voljo. ZnaEaj same organizacije pa bo osnovno izhodišEe pri oblikovanju njenih pravil.
Nada SANCIN
NALOGE SODIŠČA PRI IZREKANJU IN IZVRŠEVANJU VZGOJNEGA UKREPA STROŽJEGA NADZORSTVA
V svojih izvajanjih se Selim držati po prirediteljih tega posvetovanja zamišljenega okvirja, v dogovoru z mladinskima sodnikoma okrožnih sodižE v Celju in Murski Soboti pa se moje ugotovitve nanašajo predvsem na obtnoEje sodišEa, pri katerem delam, kar mi kratko odmerjeni Eae za sestavo le-t»h ni dopušEal dobiti vpogleda v delo preostalih okrožnih sodiS2.
A) OBSEG NAŠEGA DELA
PodroEje okrožnega sodišEa v Mariboru se razteza na 9 obEin, katere spadajo v sestav S obEinskih sodišS, od teh je vsekakor najmoEnejše občinsko sodišče v Mariboru, sledita mu občinski sodišči v Ptuju in Slovenjem Gradcu, dočim sta občinski sodišči v Slovanski Bistrici in Ormožu obravnavali le malo-številne mladoletniške zadeve. Tako Je obSinsko sodišče v Mariboru obravnavalo v letih 1966-1968 preko 2oo zadev letno. Ptujsko sodišEe preko loo zadev letno, velik porast sadov se je pokazal pri sodišču v Slovenjem Gradcu od
Referat na seminarju o izrekanju in izvajanju ukrepa strožjega nadzorstva skrbstvenega organa dne 8/5-1969 v Mariboru.
leta 1966 a 54 zadevami na 71 zadev v letu 1967. SodlgSe v Slovenski Bistrici je nasprotno v navedenem razdobju sprejelo v obravnavo 25 odn, 27 zadev, Ormož pa 14 odn.
19 zadev. Samo okrožno aodiSže v Mariboru 138 odn. 117 zadev, v letu 1968 pa ponovno 132 zadev, v letoSnjem letu že tudi 48 zadev. Ugotoviti je, da mladoletniške zadeve veS no narašEajo toliko po kvantiteti, temvež po kvaliteti, to je, da se ve£a prlpad zadev iz okrožne pristojnosti, T primerjavo povem, da Jo okrožno sodiSSe v Celju prejelo v letu 1966 55, v letu 1967	72 in v letu 1968	49 zadev,
okrožno sodiSSe v Murski Soboti pa v letu 1966	37, v letih
1967-68 pa 3o zadev.
V skladu s pripadam zadev, so tudi izraženi vzgojni ukrepi. Izrek nadzorstvenih ukrepov pri občinskih sodiščih je zelo pogost ter je tako pri občinskem sodišču v Mariboru dosegel tudi 59,2 %, hkrati pa se Je izvajalo v letu 1968	131 vzgoj-
nih ukrepov. Pretežno so bili od nadzorstvenih ukrepov izrečeni ukrepi po čl. 75 KZ in sicer v 68,6 %, slede Jim ukrepi po čl, 73/1 in III KZ v 15 Razmerje pri okrožnem sodišču v Mariboru Je nekoliko drugačno, ko Je bilo v letu 1966 izrečenih od 135 vzgojnih ukrepov 57 nadzorstvenih ukrepov ali 42,2 v letu 1967 od 88 vzgojnih ukrepov 4o nadzorstvenih ukrepov ali 45,4 % ter v letu 1968 od 82 vzgojnih ukrepov 44 ali 53,6 %. Na dan 4o/4-1969 se je izvajalo 131 vzgojnih nadzorstvenih ukrepov in sicer pri 8,5 %, deklet ter 91,5 % fantov. 62,5 % teh ukrepov se izvaja na podvreč ju oddelka za socialno delo Maribor, t.j, 82 primerov. Nadaljnjih 11 primerov pri občini Slovenska Bistrica ali 8,3%, iz področja občin Ptuj, Ravne in Radlje po 9 primerov ali 6,8%, Ormož 6 primerov, Dravograd 2 primera, ostali primeri so izven občin, ki spadajo v področje mariborskega okrožnega sodišča. Odkar se izvaja v navedenih 131 primerih nadzorstveni vzgojni ukrep. Je bilo zabeležiti 11 % povratnikov, 17 % je takih varovancev, katerim Je bil zavodski vzgojni ukrep nadomeščen z nadzorstvenim ukrepom. Ukrep je bil v 95,5 % izrečen mladoletnikom, Id. so storili kazniva dejanja zoper premoženje tor le v 4,5 %, ko gre za dejanja, ki imajo znaka drugih kaznivih dejanj. Nadzorstveni ukrep se je izrekal predvsem starejšim mladoletnikom in to v 6o,3 %, mlajšim mladoletnikom pa v 39,7 %.
Našo sodišče v zadnjem času vse češče uporablja določilo Sl. 434/1 ZKP s tem, da postavi mladoletnika pod nadzorstvo skrbstvenega organa že v pripravljalnem postopku. Od lo na ta način izrečenih ukrepov je pozneje ob izreku vzgojnega ukrepa ostalo pri nadzorstvenem ukrepu v 7 primerih, v 3 primerih Je bil nasprotno mladoletnikom izrečen na glavni obravnavi zavodski vzgojni ukrep. Mlajšim polnolotnikom ni bil izrečen nadzorstveni vzgojni ukrep po čl. 73 do 75 KZ, v onem primera pa po čl. 72/II in KZ, vendar ni prišlo do izvršitve, ker Je mlajši polnoletnik pred izvršitvijo pritožbe sost, odšel v JLA.
B) NAČIN NAŠEGA DELA
a)	do izraka
Kakor Je povzeti Iz prednjega Številčnega prikaza, nage ■odlgče nadzorstveni vzgojni ukrep čeato Izreka, čeprav obravnava težje primere mladoletniške iztirjenosti, dokaj Številne povratnike ter mnoge zaostale poleg normalno razvitih mladoletnikov*
Mladinski sodnik j» postavljen eb sprejemu vsake zadeve pred dve nalogi: rešiti mora pravno plat zadeve in nato odločiti o najprimernejšem vzgojnem ukrepu, s katerim bo mogoče mladoletniku pomagati. Da bi bila slednja odločitev najustreznejša, se naše sodiSče opre na pomagala, ki so nam na razpolago. Mladoletnika spoznavamo preko njegovih staršev, vzgojiteljev, mojstrov v delavnici, skrbstvenega organa ter z neposrednim vtisom.' Vase zaprti mladoletnik se ob redkih stikih s sodnikom temu ne bo zaupal, pa čeprav včasih k zaslišanja še v pripravljalnem postopku pritegnemo pristojnega socialnega delavca, pa tudi od njegovih staršev, ki so morda mladoletniku slični, sodnik ne bo razbral mladoletniku svojstvenih značilnosti, ki bi jih vendarle moral poznati, ko bo o njem odločal. Stara resnica je, da niti starši velikokrat svojega otroka ne poznajo, čeprav so z njim v stalnem stiku. Kako tedaj zahtevati od mladinskega sodnika tolikšno mero spoznanja ? Sodniku lahko v takem primeru nudijo potrebno oporo pri njegovem delu le posebej usposobljeni strokovnjaki, združeni bodisi v posebni ustanovi (PMD Ljubljana), ali pa kot strokovni team, s kakršnim v naše veliko zadovoljstvo razpolaga oddelek za socialno delo v Mariboru ter v vedno večji meri posamezni vzgojni zavodi. Vemo in odobravamo, da gre otrok k zdravniku, kadar začuti telesno neugodje, zato moramo vedeti in odobravati, da mora mladoletnik k strokovnjaku ob znakih večje čustvene motenosti', saj utegne ta zapustiti prav take ali še hujše posledice, kakor bolezen, ki so jo poskušali pozdraviti brsz strokovne pomoči.
Ko pregledamo spise do lata 1967, lahko ugotovimo, da je bilo do tedaj pregledanih le bore malo mladoletnikov po observa-cijakih centrih, zlasti v primerih, ko sodišče ni pričakovalo zavodskega vzgojnega ukrepa ali kazni mladoletniškega zapora. Vzroki so znani. Sodišče in skrbstveni organi nimajo na razpolago zadostnih finančnih sredstev za plačilo takih pregledov. Očitek, da se nobeno sodišče doslej ni pobrigalo za namenska sredstva, ne drži, vsaj kolikor se tiče našega sodišča, pa tudi občinska sodišča v Mariboru (menda) ne, so pa ta sred-atva silno pičla in zdaleka na zadoščajo, da bi krila številne potrebe. Tako običajno krijejo stroške mediko-pslholoških preiskav občine, na področju katerih mladoletnik prebiva, To je mogoče zagovarjati, če smo mnenja, da mora temeljiti skrbno zbrano poročilo skrbstvenega organa na ugotovitvah strokovnjakov, kateri so mladoletnika vsestransko pregledali. Pri ,tem ni prezreti dejstva, da bi se skrbstveni organi in sodišča
čegS« odločali za taka pregleda, če bi bili ti dostopnejši in kratko trajne jai. Težko se bo namreč odločiti, da bomo mladoletnika, glede katerega omo mnenja, da mu bo potrebno izreči enega izmed nadzorstvenih vzgojnih ukrepov ali disciplinski ukrep, poslali za dobo najmanj treh mesecev v PHD Ljubljana, ker mladoletniki enostavno ne morejo dojeti, da bi tak pregled mogli enačiti s pregledom na kaki kliniki, tega tudi ne bi upošteval morebitni delodajalec, sicer pa bi tudi na tak način zavod prenapolnili odn. privedli do predolgih čakalnih rokov. Kje bo potem ostala izpolnitev določila ZKP, da je postopek zoper mladoletnike nujen ? Pri tem si prikličemo v spomin Številke, ki Bera jih uvodoma navedla.
Ta množica nam v večini primerov ni dopuäcala mediko- palho=
Iočkih preiskav, čeprav lahko Štejemo leto 1963 kot prelomnico v tej praksi in si na glede na finančna sredstva prav nič ne pomišljamo zahtevati kak pregled, ko se za to pokaže posebna potreba. Odkar obstaja namreč možnost takih pregledov v Mariboru, tako občinsko sodiSče v Mariboru, kakor tudi naSe sodišče, zaprosita za pregled, predvsem pri povratnikih ia drugih hudo čustveno motenih mladoletnikih, kakor tudi pred reSitvijo morebitnih predlogov na spremembo vzgojnih ukrepov. Sodišča nato dostavljena zaključna poročila, ki temeljijo na ugotovitvah pedagoga, defektologa, psihologa, socialnega delavca, v določanih primerih pa tudi psihiatra, s pridom uporabljajo ter predlogom tudi v večini primerov slede.
Kar Je ob izreku vzgojnega ukrepa dolžnost sodišča, da izreče mladoletniku najprimernejši ukrep, pri tem ne igra vloge niti starost mladoletnika^ niti njegovo kaznivo dejanje, sodišča ne moti ponovitev kaznivega dejanja, ča je prišlo do ponovitve v posebnih okoliščinah. Sodišče pa ob izreku vzgojnega ukrepa tudi pretehta možnosti izvedbe izrečenega ukrepa in s tem pričakovane uspešnosti. Sodišče na primer v posameznih primerih pošlje v VPD mladoletnika, čeprav ve, da njegova prevzgoja ne more v večji meri uspeti, da mu bo tamkajšnjo bivanja predstavljalo predvsem le nujen azil, ker zaenkrat ne sodi v domač krog ter mu s nadzorstvenim ukrepom sploh ni mogoče več pomagati. V drugem primeru, ko mladoletnik sodi v vzgojni zavod, pa ti odklanjajo njegov sprejeta, sodišče ne bo izreklo oddajo v VPD, če ne obstoja posebna bojazen ponavljanja kaznivih dejanj, temveč se bo raje odločilo za neprimeren nadzorstveni ukrep ob posebnem angažiranju socialno službe. Taki primeri so žal le redko uspešni, izhod v sili in po mnenju sodišča za mladoletnika manjša zlo. Končno skrbstveni organi izvajajo nadzorstveni ukrep mladoletnikom, katerim je sodišče izreklo zavodski ukrep, pa tega ni bilo mogoče izvršiti, ker so zavodi odklonili sprejem. V primeru, da pride do ponovitve kaznivih dejanj, se vzgojni ukrep lahko spremeni, v nasprotnem primeru pa visi mladoletnik daljši čas v negotovosti.
Naše sodišče ne izreče nobenega vzgojnega ukrepa brez skrbstvenega poročila, katero vsebuje tudi poročilo šolo in morebitnega delodajalca. Eno izmed občinskih sodišč na področju
mariborskega okrožnega sodlSža je Izrekalo vzgojne ukrepe tudi brez takih poroZil, ko je del podatkov zbralo od starSev in v goli, ker Je skrbstveni organ pogiljal poroZila z veliko zamudo, medtem je bila ta praksa, ki Je neprimerna, °" pugZena, Nadzorstveni ukrep izreka nage sodišZe predvsem na glavni obravnavi, redkeje tudi na seji senata, nakar pokliče mladoletnika, da mu z ustreznim podukom izroči sklep o iz* reku vzgojnega ukrepa, ali pa za to pooblasti skrbstveni organ« Obe obliki uporabljajo tudi na naših občinskLh sodiščih, v veliki meri pa odloča o izreku vzgojnih ukrepov (razen zavodskih) na seji senata eno izmed naših občinskih sodišč. Mislim, da tega ne bi bilo umestno posplošiti, ker ni podcenjevati vzgojnega učinka samega postopka na sodišču* Referenti skrbstvenega organa se sedaj glavnih obravnav redno udeležujejo, kar je napram letu 1966 in še poprej velik napredek, njihovi predlogi so stvarni, ob spremenjenih okoli* ščinah jih na glavni obravnavi vskladijo ter jim tako sodišča v večini primerov slede. Naše sodišče se pri tem drž i načela, da je mladoletnika po možnosti zadržati čim dalj v domačem okolju in tega sanirati, tedaj težiti za tem, da se prevzgoja doseže z nadzorstvenim vzgojnim ukrepom, zaradi česa se v zadnjem času, kakor sem Že povedala, izrekam nadzorstveni ukrep v pripravljalnem postopku« Taka odločitev mladinskega sodnika je za socialnega delavca posebno opozorilo, da Je mladoletnik potreben takoj izdatnejše družbene pomoči, da mu damo priložnost poboljšanja do glavne obravnave, ne da bi hiteli z njenim razpisom, pokažemo pa mladoletniku tudi zaupanje, da se bodo večne obljube vseh prestopnikov na sodišču s"Nikoli več”, ravno pri njem izpolnile*
Ako se na glavni obravnavi pokaže, da mladoletnik tega za-upanja ni zaslužil, da taka pomoč zanj ne zadošča, bo izbira vzgojnega ukrepa lažja« Trud mladoletnika prevzgojiti izven zavoda ni morda posledica hotenja, da se privarčujejo sredstva, temveč dognanja, da so nadzorstveni vzgojni ukrepi v veliki meri uspešni« V primerjavo naj povem, da sem ob zbiranju teh podatkov vpogledala seznam gojencev, ki so se nahajali v enem izmed naših zavodov vi« četrtletju 1969 po sklepu našega sodišča. Ugotovila sem, da je pri njih kar 66,6 % povratnikov, ali da bo slika še jasnejša, od 34 - 22, čeprav menim, da vsi niso bili poslani tjakaj le zaradi nujnega azila in v že na prejšnjem pričakovanju, da bodo s svojim početjem nadaljevali.
Sodišče običajno nadomesti zavodski ukrep s skrbstvenim ukrepom, ko je gojenec odpuščen domov in ne odhaja v JLA,čeprav se mladoletniku zagotovi ob njegovi vrnitvi domov, nastanitev in zaposlitev« Okolje mladoletnik^ se namreč v času njegovega bivanja v zavodu bistveno ni spremenilo, pri bivših gojencih pa je opaziti večkrat precejšnjo mero nesamostojnosti, kar se kaže v njihovi nevztrajnosti na njihovem delovnem mestu, po* novnih kaznivih dejanjih ter nesposobnostih prebresti težave, ki se pred nje postavijo* Tako je nujno, da jih še v naprej spremlja skrbstveni organ. Opaziti pa je, da se bivši gojenci kakega zavoda radi zbirajo tudi po odpustu, radi pa tudi pri* .hajajo v stik z nadaljnjimi gojenci, ko prihajajo na dopust in včasih tudi odigrajo kako vlogo ob njihovih podvigih.Morda
bi se to nekoliko omililo, ko bi ▼ Maribora uspelo onemogočiti mladini dostop v igralnico kinodvorano in Bli£ne lokale, tako pa imamo včasih vsi lahko delo, če iSčemo kakega mladoletnika, saj vemo, kje se zadržuje. Tamkaj se zbirajo gojenci, ki se pravočasno ns vračajo v zavod, tam kujejo svoje načrte, tam končno praznijo ukraden® denarnice ter troSijo denar.
Glede na uspeSnost nadzorstvenega vzgojnega ukrepa nače ao-diSče izreka ta ukrep tudi v primeru, ko je stareJSi mladoletnik do glavne obravnav® postal polnoleten in ne izpolnjuje pogojev niti za izrek zavodskega ukrepa, niti za izrek kazni mladoletniškega zapora, To jo sicer v nasprotju z določilom čl, 79-j KZ, sicer pa meni sodišče, da jo samo določilo v nasprotju z nadaljnjim določilom KZ iz čl, 79-k, Id predvideva za polnoletnega storilca nadzorstveni vzgojni ukrep, ne pa tudi za starejšega mladoletnika, kateri do obravnave postane polnoleten. Ob širšem tolmačenju določila 79-k KZ tedaj izrekamo nadzorstvene vzgojne ukrepe.
b)	po izreku
S samim izrekom vzgojnega ukrepa še dalo sodnika ni zaključeno', ker mora sodelovati pri samem izvajanju vzgojnega ukrepa. Težišče Je sicer na skrbstvenem organu, sodnik pa no sme izgubiti pregloda nad delom skrbstvenega organa, čeprav je to ob obilici dola, katerega ima mladinski sodnik, zelo težko izvedljivo. Ob tem se morda no bo napak spomniti na že v letu 1#64 sprejeto mnonjo, da naj bi večja sodišča imela tudi svojega socialnega delavca. To je bilo gleda občinskih sodišč v Ljubljani in “ariboru izvršeno, ne pa tudi glede okrožnih sodišč, četudi je spričo uvodnih številčnih prikazov nujno zaključiti, da bi tudi tukaj bili koristni in mogli sodniku nuditi nujno potrebno pomoč, če so hoče mladinsko sodstvo angažirati pri izvajanju vzgojnega ukrepa v taki meri, kakor je to zakonodajalec predvideval, izvajalci vzgojnega ukrepa pa to pričakujejo.
Reči moram, da je pri izvajanju vzgojnega ukrepa dosežen velik napredek od leta 1966 daljo, V poročilu za leto 1965 in prejšnja leta, sem zasledila podatek, da se je pri občinskem sodišču v Mariboru izvajalo 92 nadzorstvenih vzgojnih ukrepov, da pa je sodišče šele po urgencah sodnika prejelo 11 poročil o izvajanju vzgojnega ukrepa. Pregledi spisov so pokazali, da ni izostalo samo poročanje, temveč tudi delo in da skrbstveni organi posameznih mladoletnikov, glede katerih bi morali izvajati nadzorstveni vzgojni ukrep, sploh niso imeli evidentiranih. Danes lahko trdimo, da jo evidenca loo %, da imajo referenti z mladoletniki stike večinoma vsaj enkrat na mesec, pa tudi večkrat, pri tem pa so tudi referenti, ki te stike raztegnejo, na tri in več mosocev. To se jim navadno maščuje, saj prihaja ravno v takih primerih do ponavljanja kaznivih dejanj, takrat pa mora referent krepko seči po delu, če hoče zamujono vsaj nekoliko nadoknaditi. Poročila ao red-nejša, dasi so urgence pri posameznih referentih še vedno potrebne. Vzamem na znanje opravičilo, da so z delom preob-
loäsnif vendar naj bodo opravičila le iajemaj ne pa pravilo ter snak, da si morajo zagotoviti nastavitev dovoljn0ga Števila delavcev, svoje delo pa vrgiti tako, da bo mladoletnikom dana dejanska pomoč0 KakSno bo delo socialnih delavcev na $eh referatih, ja končno odvisno tudi od mladinskega sodnika, Če bo hotel imeti dobre sodelavca, bo moral tudi sam a svoje strani prispevati k njihovemu oblikovanju, Ta nag prispevek obstoja ob rednih stilcLh, občasnih vabilih mladoletnika na posebno opozorilo skrbstvenega organa ali ob pregledu zadeve, letnem pregledu vseh zadev, pa tudi posameznih spisov, čomur sledi skupni sestanek vseh mladinskih sodnikov ter pristojnih referentov na območju nagega sodigča. Zaradi primerjave dela pri občinskem in okrožnem sodišču ob izvajanju vzgojnega ukrepa sem ai lani ge ogledala spise zunanjih občinskih sodišč iz lota 1966 in 1967» Dogovorili smo se za sestavo načrtov za izvajanje nadzorstvenega ukrepa. Referenti se tega dogovora v veliki večini drže, zavedajoč se, da bo ukrep uspeSen le tedaj, če bo referent že ob začetku izvajanja vedel, kaj hoče in more pri posameznem varovancu doseči. Sodišče pri sestavi načrta sicer neposredno ne sodeluje, temveč daje morebitne pripombe ob predložitvi načrta, posvetuje pa se tudi z izvajalcem o morebitni dodelitvi posebnega vzgojnega svetovalca, kateri pri oddelku za socialno delo Maribor sodelujejo v 2o primerih.
c)ob ustavitvi
Ustavitveni postopek pokaže, kakšno je bilo delo izvajalca vzgojnega ukrepa, ali so bili načrti pravilni in ali je bil smoter dosežen. Veliko je takih primerov, ko je vzgojni ukrep ustavljen zaradi odhoda varovanca v JLA, tu pa je potrebno pripomniti, da se pred tem vendarle skuša pri varovancu doseči, kar je največ mogoče in tako ni odhoda v JLA varovanca videti kot edino možno rešitev. Sicer pa se nadzorstveni vzgojni ukrepi izvajajo v povprečju okoli 2 leti, Ustavitvene predloge daje, običajno skrbstveni organ, nakar sodišče o njih po izvedenem postopku v smislu čl. 453 ZEP odloči. Predlogi ustrezajo z redkimi izjemami, ko posamezni referent meni,da pri mladoletniku željens prevzgoje ne more doseči ter je njegov trud zaman. V takih primerih sodišče na izda sklepov o ustavitvi, temveč po razpisu naroka slajša najti skupno s skrbstvenim organom najboljšo rešitev zadeve. So primeri, katere skrbstveni organ izvaja tri leta, nakar sodišče ugotovi, da je izvajanje vzgojnega ukrepa prenehalo po samem zakonu.
To so varovanci, ki potrebujejo stalno .pomoč in nadzor,glede na svoje oseba® okoliščine.
Po vsem povedanem morem zaključiti z ugotovitvijo, da je nadzorstveni ukrep, kadar je pravilno izbran, nasplošno uspešen, da je sodelovanje sodišča in skrbstvenih organov pri izrekanju in izvajanju vzgojnega ukrepa nujno, pri našem sodišču pa tudi zelo dobro. Zavedamo se, da tak izrek pri oškodovancih večkrat no naleti na odobravanje, čeprav bi morali istočasno le-ti priznati, da ja tak pravilno izbran ukrep sposoben mladoletnika ob ustreznem izvajanju prevzgojiti.Brez
poesbnega temeljitega premisleka in raziskave ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je pripisovati nadzorstvenemu ukrepu večjo pomembnost s kriminalno pedagoškega vidika, zlasti ne, ko Je obravnavanje in odločanje v mladoletniških zadevah tajno, zanje zve samo ožji krog oseb, predvsem svojcev, na katere pa tak ukrep vsekakor preventivno vpliva ob primernem izvajanju ukrepov, dočim nasprotno okolica za izročeni ukrep ne zve in tako nanjo no more imeti kakega vpliva« Ni bilo zaslediti primerov, da bi se mladoletniki spuščali v storitev kaznivih dejanj, v pričakovanju, da jim bo iztočen le nadzorstveni vzgojni ukrep. zato menim, da bo v bodoče s pričetim delom nadaljevati', zasesti mesta referentov za izvajanje nadzorstvenega vzgojnega ukrepa s sposobnimi delavci, k delu pritegniti v veliki meri patronažerje, iskati pa tudi sodelavce izven skrbstvenega organa ob večji angažiranosti mladinskih in drugih družbenih organizacij.
Tone BREJC
PRISPEVEK K PROBLEMATIKI PROSTITUCIJE
Raziskovalno delo na področju socialne patologije se skoraj vedno srečuje s težavami. Naj omenimo na tem mestu samo dve, ki pa bistveno vplivata na to delo: objektivnemu cilju .Raziskav se zoperstavlja družbeni subjektivizem, ki ima P°go-, stoma značaj obrambe pred demistifikaci jami; enostranski in utrjeni sistemi vrednot v naši kulturi, v okviru katerih sprejmemo vsak socialno patološki pojav ali celo razmišljanje o njem moralizirajoče, t.j. obsojajočo, pa imajo za posledico, da so zaključki teh raziskav na nek način vodno pogojeni z aktualno družbeno situacijo. Naravnanost družbe do socialno patoloških pojavov torej bolj ali manj določa ne samo raziskovalne pristope do teh pojavov in iz njih izhajajoče rezultate, pač pa tudi njen dejanski odziv na rezultate teh raziskav.
Tako in morda še posebej je z raziskovanjem fenomena prostitucije. Tudi tu se ambicioznost raziskovalnih načrtov vedno ujame v mrože dojanskih stališč družbe, seveda če no želimo, da ti načrti izvene v znanstveni larpurlartizem in da imajo vsaj določeno aplikativno vrednost.
Najprej si moramo torej nekoliko ogledati, kakšen je odnos družbe do prostitucije, saj bomo le na ta način lahko prišli do utemeljenega sklepa, ali je raziskovanje tega fenomena smiselno in če Je, kakšno naj bi bilo to raziskavanje.
Prispevek objavljamo ob nekaterih pobudah, da bi se s pri-mjarnind studijamiin temu sledečimi ukrepi reševalo vprašanje prostitucije na Slovenskem .
Prostitucija je vedno vsbujala aaniroanjs javnosti, £ a prav Je še od uveljavitve patriarhata stalni spremljevalce Elo-veške družbe in Jo je ta še sprejela kot stalni fenomen svojega delovanja. To zanimanje za prostitucijo Je lahko, kot pravijo nekateri1, posledica nizkih strasti ljudi, ki svoje prikrite psihopatološke tendenco izživljajo s projiciranjem na druge ljudi, ki jih je zaradi kakršnega koli vzroka zadel družbeni s? s traki sem, lahko pa Jo tudi odraz is vsakodnevnega okolja privzetih etičnih aagaanj in emocij. Vsekakor pomeni zanimanje za prostitucijo tudi neko mora-lično ugodno In priznano obliko družbenega (socialnega) vedenja, pri tem pa nudi možnost potrditve svoje lastne\po-zitivnosti in družben® sprejemljivosti. Kiageley Davie ' je mnenja, da je zanimanje sa prostitucijo posledica tega, da jo imamo za pregreho, sprijenost in sicer za sprijenost, ki pomeni ponižano nagnanje naravnih nagnjenj in apetitov. Sprijenost torsj že sama po sebi zasluži grajo, n® glede na to, ali ima škodljive posledice ali no. Prostitucija se take prikazuje kot moralni problem človeške skupnosti , njene služabnice pa so obravnavane z mešanico usmiljenja, zaničevanja, začudenja in preganjanja.
Zanimanje za prostitucijo seveda ne pomeni, da zadeve okoli prostitucije ljudi tudi vznemirjajo. Ne da bi bili krivični, lahko trdimo, da širšo javnost prostitucija na vznemirja, da Je ne dojema kot pereč socialni problem, ki ga je treba neizogibno rešiti. Lahko celo rečemo, da je splošno razpoloženje pomirjeno in da se včasih prostitucija pojmuje celo kot sestavina družbene pisanosti, £s celo ne prijetno vznemirljiv« zanimivost-. Na vznemirjenost lahko naletimo le, če se obrnemo na zdravnike, sociologe, psihologe in kriminologe, ki so bolj in bolje Informirani in ki tudi več razmišljajo o tem socialno patološkem pojavu.
Takšen odnos lahko zasledimo tudi v slovenski javnosti« Splošno nediferencirano zanimanje, ki Je morda še posebej moralizato-rično obarvano, le od časa do časa pretresejo delne in dostikrat senzacionalistične predstavitve tega fenomena. Tedaj se javno mnenje za hip vzburi in nekoliko jasneje se zabrišeta dve osnovni usmeritvi javnega mišljenja do prostitucije, ki sta tudi sicer vedno latentno prisotni.
Prvo stališče Js stališče prchibicisnlstov. Po njihovem mnenju je treba prostitucijo kaznovati kot prekršek, prostitutke pa zapirati toliko časa, dokler ee ne bodo odvadile tega nečastnega in nečednega posla. Prostituoionalni seksualni stik naj bi torej zakoni napravili za nemogoč, "lahke" ženske naj bi s policijsko kontrolo prisiljevali, da bi se izogibale javnih mest, da bi ostale doma in tako bi jim preprečevali, da bi postale habitualne prostitutko. Če pa bi že to postale, naj bi jih, obložene s težkimi kaznimi j spravili v zapor.
Drugo pojmovanje prostitucije, ki ima tudi pri naa številnejše pristaše. Je to, da pač ni možno niti aaželjeno zatreti
•TI
Morton in Nlsbett Contonporary Social Probleme
prostitucije. Prostitucija Je paS neko obvexno aloj' Proetl-tutka torej ne bi kaznovali, čeprav so moralno krive, saj predstavljajo nekakgen varnostni ventil za nezadržne zahteve moškega dela človeške populacije. Družba ima torej nalogo la avtorizirati zadovoljitev tah potreb in omogočiti najboljše pogoje v skladu s splošnim rodom in dostojnostjo. Prostitut“ kam naj bi torej priznali status nekakšnih "Javnih" uslužbenk, ki jih naj nadzirata policija in zdravstvo; policija naj bi skrbela za disciplinirano udejstvovanja svečenic plačane 1ju" beznic zdravetvo’ Pa naJ zagotovilo kupcem higienično primernost in zdravstveno zanesljivost. Tovrstno pojmovanj® prostitucije celo poskuša kokotirati s socialno humanim miš“ IJenjem, saj ganljivo opozarja na tista nesrečna, slabo duševno in telesno oblikovana moška bitja, ki Jih ne mara nobena normalna ženska in jim prostitutka pomeni edini izhod iz sicer neizbežnega devištva. Pozabiti pa tudi. ne smemo, pravijo pristaši tega mišljenja, da predstavlja nadzirana prostitucija (prostitucija s karto, v bordelu) dosti manjšo nevarnost za širjenje spolnih bolezni. Zaradi vsega tega moramo pač, ker je iz moralnih razlogov ne moremo ravno avtorizirati, zamižati in prostitucijo sprejeti z vsemi pogoji, ki smo jih že omenili.
Če se ozremo po slovenskem prostoru lahko ugotovimo, da so je drugo stališče močno uveljavilo. Priče smo nezadržne seksualne komercializacije, v okviru katere pripada prostituciji kot čisto komercialni seksualni aktivnosti, pomembno mesto. Ne da bi posebej razmišljali, sli so na toleranten odnos do prosti-%icije vplivale poleg ekonomskih pobud in t.i. "prehodnega obdobja" (ki se mod drugim odraža v na skladju, med definicijami o družbi in njenim dejanskim funkcioniranjem) tudi promiskuitetne tendence, ki jih lahko opazimo med določenimi sloji slovenske družbe, lahko brez pridržkov povzamemo po študiji dr. Bavcona ' in dr. Kobala, da smo prostitucijo domala legalizirali. Prvotni pro hi bi si oni s ti čni sistem , ki na papirju še vedno stoji. Je postopoma evaluiral v sistem reglementacije, če že ne tolerance. Policija se s problematike prostitucije ukvarja le "mimogrede in iz dobre volje"^ kakor ugotavljata v svoji študiji dr.Bavcon-in dr, Kobal ^7, drugi za to bolj kvalificirani in pristojni organi in službe pa se z njo srečujejo lo slučajno in običajno zaradi sekundarnih razlogov. A še tedaj najprej pomislijo na represivne ukrepe in s tem na za ta namen pooblaščeno službo.
V takšni blagi klimi, kjor ustvarjajo dodatno ugodne pogoja tudi praktični vidiki naga turi a ti S no-go a tinske "filozofijo", da ne omenjamo nekoliko redkejših, a zato nič manj značilnih želja, da bi se z vzporedno ponudbo "določenih" uslug podkrepila naša trgovska (konvertibilna) ekspanzija, ee prostituciji na Slovenskem resnično ni bati, da bo njeno cvetje kaj kmalu povenela slana takšnih družbenih ukrepPv, ki bodo namesto represije in reglementaci je izbrali sredstva za boj proti prostituciji v različnih soeialno-ekonomskih, vzgojnih, preventivnih in le v določeni meri represivnih ukrepih. Lahko rečemo, da so za sedaj ti ukrepi prenešenl "ad calendas graecae". 2
2 Bavcon, Kobal, Milčinski, Vodopivec,Uderman» Socialna patolo-
3) giJ®
Xhodem
Glede na opisani odnos javnega mišljenja do prostitucije, ne moremo'. Se smo Se tako veliki optimisti, priSakovati, da bi neka Študija o prostituciji, s katero bi skušali nastaviti družbi ogledalo, kakorkoli vplivala na spremembo teh staliSS in na praktiSne ukrepe. Nedvomno je^ da socialno*patolo5kih pojavov ne morejo reSevati Študije o njih, paE pa nanje učinkujejo spremenjeni družbeno-ekonomski odnosi in delovanje teh sprememb na ljudi, pri prostituciji pa So posebej na položaj ženske v družbi in na odnos med moSkim in žensko '^'.Kakršnakoli Študija o prostituciji nam lahko da le informacijo o tem, kako je s prostitucijo, na osnovi nje lahko deduktivno zaključimo, kekSne ukrepe naj bi podvzeli, prav nič pa nam ne pripomore, da bi bil* prostitucije manj, ker nam za to ne more ustvariti pogojev. Ustvarjanje teh pogojev pač ni naloga znanosti.
Dvomi glede snisla načrtovanja raziskav o prostituciji in pa seveda ovire, ki znižujejo cilje teh raziskav in »nanjSujejo, če že ne neizbežno odlagajo.njihovo aplikativno vrednost, izhajajo tudi iz samega predmeta raziskave.
Najprej moramo ugotoviti, kakSno mesto gre prostituciji v sklopu socialno-patoloSkih pojavov in kakSno jo njeno bistvo z ozirom na družbeno življenje. "Prostitucija ni glavni socialni problem. Njen obstoj ali neobstoj ima majhen učinek na ekonomski razvoj družbe, na njeno politično stabilnost , kulturne dosežke ali celo narodovo moč," trdi Kingsley Davis4' in ugotavlja, da je njen učinek na družbo majhen. Celo tako pogosto omenjeno Sirjenje spolnih bolezni. Iti naj bi bilo posledica prostitucije, je po avtorjevem mnenju delno mit, saj lahko to Sirjenje bolj pripisujemo nepazljivosti in promiskuiteti, kot pa prostituciji per se.
Proučevalci socialnih problemov se za prostitucijo zanimajo predvsem zaradi tega, da bi odkrili socioločke razloge za moralna nagnenja, na osnovi katerih bi lahko socialne službe izvajale praktične ukrepe. Kljub vsem naporom namreč opažamo, da prostitucije ni bilo moč nikoli odpraviti in da je bila prisotna v vseh družbah in vgeh časih. Zato se moramo vprašati, kaj je v prirodi človečke družbe takega, da jo pogojuje in ohranja, a tudi istočasno obsoja.
V okviru tega prikaza bi se zadržal samo ob eni razlagi, ki. pa dovolj očitno kaže, kako močno in na nek način neizbežno je prostitucija vgrajena v družbeni sistem pa tudi zakaj so bila vsa prizadevanja za njeno odpravo do sedaj neuspegna.Naj se zopet oprem na Kingsleya Davisa Po njegovem mnenju si lahko obstoj prostitucije razložimo s pojmi organske narave
1 Seveda se ne smemo nadejati, da bi takgna sprememba vplivala na odpravo vseh vzrokov za nastanek socialno-pa’toloS“ kega vedenja. Še vedno bomo morali namreč računati s tak= Bno genezo socialno deviantnega vedenja, ki bo izrazito individualne (konstitucionalne) narave,
4)
Merton in Nisbet« Contemporary Social Problems Ibidem
mogkega na eni strani in z osnovno sociologko naravo njegovega obEestvenega življenja na drugi. Davis ugotavlja, da moramo a fiziEnega stališča priznati, da človeška samica ne pozna obdobja "seksualnega spanja", tako da njena neprekinjena kapaciteta za seksualno aktivnostjo in seksualno atraktivnostjo vpliva na stalno^ oblikovanje socialno grupe, v kateri so moški in ženske (samci', samice) skupaj. Spolnost se tako pojavlja kot stalen element v človeškem življenju in zagotavlja stalne združbe dveh spolov. Ker pa so primati opremljeni s kompleksnim senzomotornlm aparatom, jim to omogoča, da ekstenzivno kondl-cionirajo seksualni odgovor tudi na številne neseksualne sti-mlluse. Tl stimulusi izhajajo iz organiziranosti človeške družbe, v kateri se v veliki meri poudarja vloga socialnega prestiža, ki lahko pomeni ekonomsko blaginjo, družbeni ugled itd. Tako vidimo, kako se pojavlja bistvena sestavina prostitucije - uporaba seksualnega dejanja za naknadne neseksualne cilje (namene). Toda ta sestavina ni značilna samo za prostitucijo, pač pa jo lahko opazimo pri vseh socialnih aranžmanih, kjer se spolnost prodaja v napreJi kot so npr. zaroka,poroka, oglaševanje (advertising), nameščanje lepih deklet v trgovine. Prostitucijo moramo torej razlikovati od teh oblik odnosov, pri katerih je spolnost sprejemljivo vraščena v socialni sistem. Davis je mnenja, da se prostitucija razlikuje od glavnih oblik seksualne komercializacije po tem, da temelji na spolnem aktu in da krepi promiskuiteto, s tem pa sam spolni odnos loči od kakršnegakoli stabilnega odnosa ali afektivne socialne zveze.
Prav zaradi teh potez se pojavlja tudi prevladujoči prezir do prostitucije in njenih služabnio.
Ker je torej prostitucija na tak način vgrajena v družbo, se moramo vprašati, kakšne so sploh možnosti, da je nekoč več ne bo. Davis pravi, da si sicer lahko zamišljamo socialni sistem, v katerem ne bo motiva za prostitucijo, ne moremo si pa zamisliti, da se bo to kdaj zgodilo. Obstojati bi namreč moral režim absolutna svobode, v katerem se bo spolni odnos odvijal edino zaradi ugodja obeh strani. Pri tem bi morala biti izpolnjena dva pogoja: ne bi smelo biti nobene institucionalne kontrole seksualnih izrazov, kot je npr, zakon in drugič, vse seksualne želje bi morale biti obojestransko komplementarne. Kaj takega so zaradi narave stvari verjetno ne bo nikoli zgodilo, kajti vsaka družba se trudi, da bi nadzirala in zaradi lastnega delovanja tudi mora nadzirati, seksualno impulze,1 ker pač želi zagotoviti socialni red, prokreacijo in socializacijo.
Ker vse kaže, da osnovni razlogi za prostitucijo - institucionalna kontrola spolnostii neenaka skala atraktivnosti in prisotnost ekonomske in socialne neenakosti mod razredi in med moškim in žensko, ne bodo izginili, verjetno tudi prostitucija ne bo izginila. Lahko se spremeni samo njena oblika. Za sedaj lahko samo ugotavljamo, da je največji sovražnik prostitucije svoboden spolni odnos iz vzajemnega ugodja in tovarištva. Takšen odnos ruši tradicionalno socialno pozicijo ženske v družbi in jo osvobaja, čeprav se to sliši paradoksalna njene pretirane odvisnosti od svojega spola.
To morda nekoliko enostransko In bi o »do termini s tl iSno razlaganje vloge prostitucije vendarle opozarja, da ob prouEevanju prostitucije nujno naletimo na zahtevo po prouEevanju funkcioniranja celotne družbe, hkrati pa nas opominja, da Je treba že zaradi tega nujno omejiti programske ambicije, ki stoje za takSnimi študijami. Prostitucija je tako vraščena v socialno vedenje družbe^ da se zdi, da ne moremo pričakovati spremembo odnosa do nje, v kolikor se ne spremeni celotna notranja naravnanost družbe.
Naj si torsj ogledamo še nekoliko programske ambicije^1^, ki eo prav gotovo tudi na Slovenskem razlog, da ee od časa do časa pojavljajo težnje, da bi »a dfonomenu prostitucije približali s primernimi študijami - in seveda na osnovi njih izvedli praktične ukrepe.Oceni ti moramo namreč, ali so te programske ambicije uresničljive in to ne samo z ozirom na aktualno družbeno klimo - to oceno smo že poskušali dati - pač pa tudi z ozirom na njihove vsebinske implikacije.
Pri nas ni sicer še nihče formiral programa boja prostituciji, vendar ne bomo verjetno agrešili, če smatramo, da predstavlja program OZN o prevenciji prostitucijo tisto idealno osnovo, ki bi jo brez pridržka lahko takoj sprejeli tudi naši organi. Ali so v luči zahtev tega programa realne programske ambicije morebitnih iniciatorjev študije, ali pa se bodo morale te ambicije ustaviti pred (za sedaj) nedosegljivimi zahtevami preventivnega programa in morebitni študiji nameniti čisto informativno vlogo ? To Ja vprašanje, na katerega naj posredno odgovorim's prikazom, kakšne naravnanosti družbe do prostitucije predvideva omenjena študija Združenih narodov
Program izhaja iz ugotovitve, da Jo prostitucija običajno posledica komulativnega učinka večjega števila faktorjev, ki jih lahko razdelimo na dve skupini! na tiste, ki pripomorejo ali povzročajo ponudbo prostitutk in na tiste, ki ustvarjajo, vzpodbujajo ali pospešujejo povpraševanje po prostituciji. Preventivne mere, ki jih vsebuje program morajo imeti torej za cilj zmanjševanje tako ponudbe kot povpraševanja.
A. Ukrepi za zmanjševanje ponudbe
Mnogotere faktorje, ki pripeljejo neko osebo, da se vd» prostituciji, lahko z veliko mero artificielnosti razdelimo na dve obsežni kategoriji: na individualne in socialne faktorje. Preventivni program je oblikovan posebej za vsako skupino faktorjev.
^ Programske ambinije so pravzaprav pričakovanja nekaterih, ki si zaradi tega, ker jih prostitucija močno bremeni, želijo energičnih, generalnih in dokončnih ukrepov.
6)
United Nation«S Study on Traffic in Persona and Prostitu-tlen
1 • Ukrepi za prepreEevan.lo in naata lanle individualn-l h fuktor.tav
V svoji študiji "Prevencija prostitucije" zakljušuje Svetovalni odbor aa socialna vprašanja Združenih narodovc da postane ženska prostitutka zaradi nagnenja potrebe ali prepričanja, vendar njena končna odločitev zavisi in Je usmerjena od njene mentalitete in okoliščin v njenem razvoju. Raziskovalne študije v glavnem potrjujejo poglede odbora, vendar nakazujejo, da imajo prostitutke tudi na splošno manjše duševne in fizične nenormalnosti (nestabilnost, nenormalno pomanjkanje emocij, vzdražljivost', v določeni meri izraženo nevroznost) in da velik del njih trpi zaradi psihoseksualne nezrelosti, ki je zelo pogosto posledica zaustavljenega razvoja zaradi frustracij v zgodnjem otroštvu. Seveda pa je treba omeniti^ da obstoja dvom, ali so rezultati teh študij dovolj reprezentativni, saj so z njimi proučevali prostitutka v bordelih in pa pocestnice. Ta kategorija prostitutk pa je aa splošno najrevnejša in najmanj uspešna. Prav tako bi bilo napak, če bi smatrali, da kažejo vse prostitutke mentalne ali psihološke pomanjkljivosti oz. psihoseksualno nezrelost. Po drugi strani pa je jasno, da sa velika večina njih ni odločila za svoj poklic v popolni moralni in psihični svobodi. V smislu prevencije bi morali okrepiti program iz področja mentalne higiene', saj bi e tem pripomogli, da so na bi razvila promiskuitetna nagnenja in moralni deficiti. Tak program naj bi vključeval tudi akcijo za zgodnje odkrivanje in obravnavo ab-normnosti, zlasti naj bi pri tem posebno pozornost posvetili mladoletnicam. Če bi bilo le mogoče, naj bi se takim mladoletnicam zagotovil obvezen program rehabilitacije.
Za popolnejše izoblikovanje preventivnega programa na tem področju bi bilo potrebno izpeljati še precej raziskav o psiholoških in fizioloških faktorjih, ki vodijo v prostitucijo. Ugotovljeno Je sicer, da v mnogih primerih izhajajo psihološki faktorji, ki predisponirajo prostitucijo iz socialnih in ekonomskih vzrokov in jih zato lahko obvladujemo in preprečujemo z ustreznimi socialno ekonomskimi ukrepi, vendar moramo priznati, da so mentalno-higienski ukrepi in usmeritev v zgodnjo detekcijo in tretman mentalnih in moralnih abnormnosti posebno pomembni v prevenciji prostitucije.
2. Ukrepi za preprečevanje socialnih faktorjev
Pego atoma se dokazuje, zlasti pod vplivom ekonomskih kriz in marksizma, da ima prostitucija svoje korenine v zgradbi družbe in da bi se zato našla rešitev problema, če bi se družba izboljšala. Vsekakor bi bilo logično priznati, da igrajo neugodni, življenski pogoji žensk, ekonomska stiska, nezaposlenost pomembno vlogo pri nastanju prostitucije, čeprav to nikakor ne morejo biti edini socialni faktorji. Dokazano je namreč tudi, da v mnogih deželah s cvetočo ekonomijo, polno enakostjo med moškim in žensko in dobrim razvitim programom socialne zaščita, problem prostitucije še vedno ni rešen in da so se spremenili samo vzorci prostitucije. Kljub temu pa lahko rečamo, da za veliko večino dežela velja, da bi morale v smislu prevencije
izvajati aploSa« in indirektne programe, ki bi težili k dviganju življenske ravni, standarda^ izobrazbe in zdravja ter socialne zaSčite. ZboljSevali-naj bi se tudi ekonomski in socialni pogoji življenja žena: njihov socialni status, status družine, zaposlitveni pogoji in druge dobrine socialne zaSSite. Ker je ugotovljeno, da se običajno problem prostitucije poveča v pogojih hitrega ekonomskega razvoja, se je v smislu prevencije treba prizadevati, da spremlja tak razvoj giroka socialna čuječnost in odgovarjajoči koordinirani napori za protiutež razdorov socialnih standardov v času tega obdobja. Posebni ukrepi naj bi bili usmerjeni v zagčito oseb, predvsem deklet in mladih žena, ki so igčoč zaposlitve pri-Sle iz ruralnega v urbano okolje in so izpostavljene nevarnosti prostitucije.
V vsakem primeru pa preventivne mere, naperjene proti socio-ekonomskim faktorjem, ki vodijo v prostitucijo, ne moremo imeti za zadostne, pač pa morajo biti sestavni del celovitega preventivnega programa, ki naj bi imel za cilj zmanjgati tako ponudbo kot povpragevanje po prostituciji. Oblikovanje preventivnega programa naj bi se ravnalo po tem, da bi bil dan poudarek na tiste posebne ukrepe, ki bodo naperjeni proti glavnim socialnim faktorjem, ki v deželi povzročajo prostitucijo. Uveljavila naj bi se abolicionistična zakonodaja,ki je logična prva stopnica pri vsakem akcijskem programu za premagovanje prostitucije.
B, Ukrepi za zmanjgevanje povpragevanja
Svetovalni komite za socialna vprašanja Združenih narodov je ugotovil, da "so ukrepi, ki naj bi zmanjšali povpraševanje najbolj osnovni in dajejo veliko upanje za stalno zmanjševanje prostitucije".
Raziskovalne študije, ki bi proučevale individualne faktorje, ki povzročajo povpraševanje so zelo skromne, vendar je nekaj študij, ki se posebej ukvarjajo s proučevanjem osnovnih vzrokov seksualnega ponašanja moških, ki zadovoljujejo svoje spolne želje s prostitutkami, že dostopnih (Kinsey: Sexual Behavior of Human Male). Študija kaže, da po socialni strukturi prevladujejo med odjemalci večinoma neizobraženi in neporočeni moški, kar zadeva pa psihološke faktorje, ki determinirajo konzumente prostitucije, pa se zdi, da zveza med prostitutko in odjemalcem na noben način ni srečanje med nenormalnim in normalnim posameznikom, ampak oba, čopraV niso očitni psihični defekti in motnje, kažeta pomanjkljivo integracijo v strukturi njunih osebnosti in njunem seksualnem ponašanju. Vsekakor lahko rečemo, da imamo tudi pri konzumentih opraviti z določeno psi-hoseksualno nezrelostjo in osebnostno neintegriranostjo.
Ker so običajno prostitutkini odjemalci neznani, je tako vsaka preventivna akcija, ki naj bi privedla do manjšanja povpra -Sevanja v glavnem lahko le splošnega značaja, razen kadar tudi izjsmalec ni izpostavljen represivnim meram. Takšna preventivna akcija naj bi vsebovala:
“ Širok mentalno higienski program, ki bi vključeval tudi spolno vsgoje in vodenje,
** informativni program, JdL bi vzbujal odpor javnega mišljenja do prostitucije in bi poudarjal njeno neskladnost z vrednostjo in dostojanstvom Eloveäkega bitja,
-	sploSno politiko, ki bi podpirala zakonsko zvezo in utrjevala družinske v a z± ,
-	ukrepe, ki bi potlaSevali vse dražljaje, ki lahko vzpodbujajo prostitucijo, in vsako publiciteto o prostituciji, ki jo ustvarjajo podporniki, zaščitniki in drugi, ki podpirajo to komercializirano dejavnost,
-	ukrepe, ki bi snanjSevali privlačnost prostitucije s tem, da bi se povečale možnosti za rekreacijo, organizirano zabavo in šport in ukrepe, da se ustanovijo socialni centri, klubi ter tudi drugi centri za splošno blaginjo.
Javna uprava bi se morala tudi zavedati, da narašča povpraševanje prostitucije tudi v okoliščinah močnega turističnega prometa in pa na področjih, kjer prevelika koncentracija moških povzroča neuravnoteženo seksualno razmerje. Zato bi morala še posebej delovati v smeri preprečevanja pojavljanja prostitucije ob teh socialnih fenomenih.
Najbolj očitno dejstvo, ki ga lahko razberemo iz tega programa je, da izhaja iz abolicioni stičnega gledanja na prostitucijo. Zakonskih (represivnih) ukrepov za boj proti prostituciji naj bi bilo prav malo, široko aktivnost pa bi bilo potrebno razviti na področju socialne prevencijej razvijati in krepiti bi bilo torej potrebno vse tiste oblike (pogoje) družbenega delovanja, ki vodijo v "zdravo družbo".
Mislim, da smo upravičeno ocenili, da eo na Slovenskem takšni ukrepi za sedaj še za našemu pogledu dosegljivim obzorjem in da se morajo tako tudi.programske ambicije spustiti na mejo aktualnih družbenih možnosti. Še več, lahko celo predpostavimo, da je sedanja naravnanost do prostitucije nujna faza v evoluciji javnega mišljenja, zlasti če si prikličemo v"zavest dejstvo, kako dolgo so bila med Slovenci tabuirana razna blasfemična"'področja človekovega udejstvovanja, med drugim tudi prostitucija; sedanja tolerantna faza pomeni tako na nek način kompenzacijo za prejšnjo relativno nesvobodo in nelzžive-tost nagnenj k tovrstnim dimenzijam socialnega živijenja,obenem pa odraža en aspekt realne konstelacija aktualnih družbenih dinami snov.
Iz vsega, kar smo dosedaj ugotovili dokaj jasno sledi, kakšne proučevalske ambicije nas lahko vodijo pri premišljevanju o tem, kakšnih študij o problemih prostitucije naj bi sa lotili. Mislim, da je dovolj razlogov, da lahko ocenimo vsakršno študijo, ki bi imela v svojem končnem smotru namen dokaznega gradiva (dokumenta) za neko splošno preorientacijo politike do
prostitucija za nerealno. Operativna funkcija takšne Studijo bi bila v današnji situaciji bolj ali manj nična, nH vsaj zelo skromna.
Drugače pa je, če pristopimo k raziskovanjem prostitucije s staliSča zbiranja informacij. Za bolJSe doumevanje socialnih procesov in pojavov - priznati moramo, da je tudi nasploh naSa družbena misel v fazi analize - je vsaka Študija o social no-patoloških pojavih, tako tudi o prostituciji, dragocena.
7)
V svoji študiji omenjata dr, Kobal in dr. Bavcon , da obsega naše nepoznavanje sledeče:
-	ne poznamo obsega prostitucije v naših razmerah,
• niso nam znani socialni podatki
-	slabo poznamo fenomenologijo in stratifikacijo prostitutk,
-	slabo poznamo osebnostne karakteristike prostitutk,
*• imamo nepopolne podatke o udeleženosti prostitutk v kriminal nih dejavnostih.
Lahko dodamo, da tudi zelo slabo poznamo postprostitualno živ-Ijenško obdobje habitualnih prostitutk, da zelo malo vemo o slovenskem konzumentu prostitucije in da je slabo proučena dejavnost socialnih služb v zvezi s prostitucijo.
Tšmo tega nepoznavanja bi seveda lahko razsvetlili le s primernimi študijami, ki bi se teh problemov lotile. Ugotovimo lahko tudi, da nam manjka celovita raziskava, ki bi zajela seksualno ponašanje slovenske populacije. Taka študija bi bila zelo dragocena, saj bi nam nudila osnovne kriterije, pri prešo janju, kaj je na področju tovrstnega socialnega ponaSanja tako posebno, da lahko ocenimo za deviatno in tako splošno, da moramo sprejeti kot sestavni del "moreš" tega ljudstva. Morda bi se na ta način prikopali do dragocenih spoznanj, ki bi nam služila tudi pri študijah o prostituciji.
Uporabljena literatura:
Anali bolnica M.Stojanovič. Vol 3, br. 1/1964
J.G. Mancini: La Prostitution et le proxSnStisma.Paris, Qua Sais-je ? 1962
Morton in Nisbet: Contemporary Social Problems, Nev York et Chicago et Burlingane 1961
M, Choisy: Pshychoanalysis of the Prostitute, New York, Philosophical Library 1961
F, Henriaues: Histerija prostitucijo', Zagreb 1968
United Nations: Study on Trafflc in Parsons and Prostitution, Dep. of Economic and Social Affairs, New York 1959
"tT
Savcon, Kobal, Milčinski, Vodopivec, Uderman: Socialna patologija
«arija-Jan* POTOČNIK
ANALIZA 0 SKRBNIŠKEM VARSTVU
I.' UVOD
Skrbstveni organ Skupščine občine Trebnje vodi po stanju na dan 31/5-1968 skupno 74 stalnih in začasnih skrbniških zadev In sicer:
Ao za odrasla osebe 3o za mladoletne osebe 4 krat pa Je postavljen skrbnik premoženju.
Naloga skrbništva pri prvih dveh kategorijah obsega bodisi trajno ali začasno skrb za osebo*, pravice, koristi in premo-ž«nje tistega, ki ne more ali pa ni sposoben skrbeti zase, mladoletnih osebah', za katere no skrbijo starši, pa še skrb sa vzgojo', izobrazbo in pravilen razvoj osebnosti, Ker Jo obseg varstva različen, smo še odločili, da analitično obdelamo vsako kategorijo ločeno, posebno skrbno pa prvi dvo,
Razlog, da smo se lotili ta analize, je pravzaprav v ugoto-
« da ima pri nas skrbniško varstvo tendenco stalnega na-rag£anjaj ki se Je v časovnem obdobju zadnjih štirih let gibalo takole:
Število oseb	Indeks
pod skrbništvom	gibanja
1965	3o	loo
1966	46	153
1967	68	226
1968 (do 31/5)	74	246
V prikazanem časovnem obdobju je zaradi smrti ali polnoletnosti odpadlo le 13 varovancev, novih pa je bilo 57 (3o+57 - 13).
d.z prakse vemo, da še zdaleč niso pokrite vse potrebe, je naš namen, da analitično pregledamo stanje skrbniških zadev, ugotovimo slabosti, naše možnosti in na temelju tega usmerjamo bodoče delo.
Podatke za izdelavo analize smo črpali iz anketnih vprašalnl-k°». ■fc* pa so bili izdelani na osnovi spisovnega gradiva, skrbniških obračunov ter osebnih stikov s skrbniki in varovanci .
II.	odrasle osebe pod skrbniškim varstvom Opredelitev skupine
Na podlagi Temeljnega zakona o skrbništvu Je postavljeno pod skrbništvo po 44. členu 14 oseb in po 5o. členu 26 oseb.
Od skupnega Števila odraslih pod skrbništvom Je po obsegu dela deležno 34 eseb stalnega skrbniškega varstva in to skupino glede na delo posebej prikazujemo. V 6 primerih skrbništvo obsega skrb za organizacijo, izvedbo in financiranje adaptacije stanovanjske hiSe, kar je sicer zahtevna in obsežna naloga, vendar začasnega značaja. To skupino smo prikazali, ker se med ostalimi enkratnimi skrbniStvi (približno od 80 - loo primerov letno) močno razlikuje, iz detaljne obravnave pa smo jo izločili. V vseh 6 primerih gre za borce NOV, katerim je dodeljeno posebno posojilo pod pogojem, da se uporabi s pristankom varovanca preko skrbnika.
Varovani po vzrokih za postavitev pod skrbništvo
Število	od tega preklicani
varovancev varovanci
duševna bolezen 21 duševna nerazvitost 5 duševna in telesna prizadetost 4 alkoholizem 4
9
1
4
Skupaj 34	14
Iz pregUeda Je razvidno, da je najpogostejši vzrok za poseganje po skrbniškem varstvu v duševni, telesni ali kombinirani prizadetosti varovancev, skupaj v 3o primerih In da Je od tega le pri lo izvršen preklicni postopek, daslravno so skoraj pri vseh podani zakonski pogoji za preklic. Tem osebam so skrbniki postavljeni, ker so se nekateri zdravili v bolnišnici za duševne bolezni, ali se tam še nahajajo, v 5 primerih pa je duševna nerazvitost očitna, ni pa še bila medicinsko ugotovljena. Alkoholiki so postavljeni pod skrbništvo, v obdobju zadnjih treh let po končanem preklicnem postopku.
Varovanci po osebnih podatkih in skrbi za njihovo osebnost
Opredelitev po spolu kaže, da imamo 14 moških in 2o ženskih varovancev^ ki so stari od 34 do 87 let, kar je razvidno iz tabele:
Število varovaneev
od 31 - 4o let 7 od 41 - 5o let 5 od 51 - 6o let 9 od 61 - 7o lot 8 od 71 - 8o let 2 od 81 - 9o lot 3
po zakonskem stanu so:
samski 21 ovdoveli ali ločeni 7 poročeni 6
prebivajo o«, nahajajo so pas
v lastni družini pri sorodnikih v tuji družini sami
v bolnišnici ali zavodih
3
5
3
IS
Po starostni strukturi ugotavljamo, da jo 36 % naSih varovancev razmeroma So mladih (do 5o let) in bi v normalnih razmerah lahko bili Se produktivni, 26 % Je srednje starosti (do 6o let) in bi se lahko vsaj samostojno negovali, 38 % pa se nahaja v visoki starosti (nad 7o let), ko je že tudi sicer normalno*, da se pojavlja odvisnost od drugih.
Pri nas so vsi varovanci zaradi svoje duäevne, osebnostne ali telesne pomanjkljivosti potrebni nego, preskrbe in večina od njih tudi nadzorstva. Vsega toga so več ali manj deležni v normalnem okolju (v lastni ali tuji družini in pri sorodnikih) v 16 primerih, trije imajo preskrbo organizirano po tuji osebi a žive sami, kar v 15 primerih ali 44 % pa smo morali zaradi posebno težkih zdravstvenih, antisocialnih ali asocialnih posebnosti varovancev poseči po stacionarni obliki varstva v bolnišnicah ali zavodih.
Kvaliteta varstva in oskrbo v družini ', bodisi domači ali tuji j» dostikrat odvisna od medsebojnih odnosov, ti pa tudi od stopnje varovančeve prizadetosti in obratno. Pogosto pa je okolje - ožje in širšo - zaradi svojega neprimernega ravnanja samo odgovorno za varovančevo antisocialnost. Naj povemo, da ni redkost, ko posamezniki dučovno prizadeto osebo ali alkoholika zaradi lastne "zabavo" napajajo z alkoholom, ji govore ianiäljono stvari^ katero varovanec osvaja, nanje reagira, dostikrat tudi s težkimi posledicami, V določenem primeru so n.pr. vaSčani nekomu varovancu iz "šalo" govorili, da si je skrbnik iz njegovih dohodkov kupil avtomobil. Varovanec je še danes obseden od te misli in jo vsako pozitivno sodelovanje z njim za sedaj prekinjeno. Tak in podoben odnos do prizadetih oseb Je nehuman, žaljiv in tudi kazniv ter ga v bodoče ne bo mogoče tolerirati.
Glede na vzroke, zaradi katerih jo bilo skrbništvo formirano in to, kar smo pravkar povedali, no bo več čudna ugotovitev, da ima slabo odnose z okoljem 23 varovancev, dobre pa le 11. Slabe odnose imajo vsi alkoholiki, pri duševno prizadetih je različno, razmeroma dobro odnose pa imajo duševno slabšo razviti varovanci, kar si razlagamo z domnevo, da niso preveč zahtevni j pa jih okolje zato lažje prenaša in obratno.
III.	MLADOLETNE OSEBE POD SKRBNIŠKIM VARSTVOM
Varovanci po vzrokih za postavitev pod skrbništvo
Kot je že uvodoma povedano, se skrbništvo nad mladoletnimi Osebami, za katera ne skrbijo starši, razširja tudi na skrb za vzgojo, izobrazbo in pravilen razvoj ošabnosti v smeri
usposabljanja za samostojno življenjs in aktivno udeležbo v pozitivnih družbenih dejavnostih. Zakon sita pooblastila so iiroka in zelo zahtevna. Nago skupino predstavlja 3o varovancev, 2o fantov in lo deklet, vzroki za postavitev pod skrbnigtvo pa so bili naslednji:
število
varovancev
varovanec Je brez obeh roditeljev 7 varovanec ima samo mater, ki ne skrbi zanj 11 varovanec ima samo o£eta, ki ne skrbi zanj 9 varovanec ima oba roditelja, ki ne skrbita zanj 3
Že na prvi pogled Je ogitno, da je pod normalnimi pogoji, t.j, zaradi smrti obeh roditeljev priglo pod skrbništvo le malo ali 23 % varovancev, vsi ostali ali 77 % varovancev, pa izhaja iz skrajno neurejenih družin in se nahaja pod skrbništvom na podlagi 19. žlena Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki.
r*
Vzroki, zaradi katerih starši zanemarjajo ali no izvršujejo roditeljskih dolžnosti, so naslednji:
število
varovancev
zaradi alkoholizma 7 zaradi duševne bolezni ali nerazvitosti 6 zaradi neuravnovešenosti 4 zaradi prestajanja kazni v KPD 3 zaradi odvzete svojepravnosti 1 zato, ker ima nezakonski oče lastno družino 5
Naj še posebej prikažemo tri družine', kjer oba roditelja ne skrbita za otroke: v dveh primerih za nezakonska ošeta z lastnima družinama in duševno nerazkriti materi, v enem primeru pa za preklicanega oSeta in neuravnovešeno mater.
Skrb za vzgojo. Izobrazbo in razvoj osebnosti
Naši mladoletni varovanci so stari od 5 - 17 let in sicer:
število
varovancev
od 5 - 6 let	5
od 7 - 8 let	3
od 9	-	lo	let	4
od 11	-	12	let	6
od 13	-	14	let	6
od 15	-	16	let	3
17	let	5
Storilo
varovancev
pradSolskih otrok 6 obiskuje osnovno Solo 15 obiskuje srednjo Solo 2 obiskuje poklicno Solo 1 kvalificirani delavci 1 priučeni delavci 2 kmečki delavci - doma 2
brez možnosti za vsako dejavnost 1
Iz prikazanega pregleda je razvidno, da je 2o S varovancev So v predSolski dobi. Telesno so zdravi, stopnja prilagojenosti in psihičnega razvoja pa se bo pokazala.Sele ob vstopu in z obiskovanjem Sole.
6o % varovancev obiskuje osnovno, srednjo ali poklicno Solo. Njihov Šolski uspeh je v 3 primerih pogosto kolobljiv, v 15 primerih pa soliden in uspešen. Tudi ti varovanci so vsi zdravi in ss po sedanjih izgledih razvijajo v prilagojene osebnosti, ki bodo sposobne samostojno Siveti in biti družbi koristne o
Trije naSi mladoletni varovanci bo ekonomsko Se aamoetojni.
Od teh sta dva v delovnem kolektivu priljubljena in uspeSna, eno dekle pa se začasno nahaja na zdravljenju v bolniSnici za duSevne bolezni. Dva varovanca delata na domačem posestvu, ena varovanka pa jo duSevne nerazvita (idiot) in torej nima nobenih razvojnih možnosti»
Ob formiranju skrbništva ss najprej pojavlja vprašanje, kje bo mladoletni varovanec v bodoče živel. Naši varovanci prebivajo i
S tevilo varovancev
pri sorodnikih	12
v tuji družini	lo
v lastni družini	8
Najraje se odločamo za njihove sorodnike, če imajo potrebne pogoje in kvalitete, sicer pa za tuje družine, kar pa je včasih povezano z viSJimi stroSki, Kadar Je to So možno, ostaja otrok v lastni družini. V naSem primeru gre za 4 tako družine in 8 otrok, kar pa v 2 primerih ni bila najboljša reSitevi v prvem primeru gre za 4 bratce in mater alkoholičarko^ v drugem pa za zaposleno dokle, ki Jo bila ob postavitvi pod skrbništvo žo stara 16 lot (oče preklican, mati ni uravnovešena). Dekle se ni želela premestiti drugam, trenutno pa se nahaja v bolniSnici za duSevne bolnike.
Uspeh skrbniškega varstva nad mladoletnimi varovanci Je v .veliki meri odvisen od osebnega prizadevanja. Vendar igra pri tem pomembno vlogo tudi okolnost, kdaj Je priSel va-
rovanec pod skrbništvo, kakšno Je bilo njegovo prejšnje okolje In življenje, posebno pa kakšne ima sposobnosti.
Te so namreš dedno določene in jih tudi še tako dobro organizirano varstvo na more zboljšati.
IV.	UPRAVLJANJE S PREMOŽENJEM
To poglavje smo združili, ker gre v bistvu za enak obseg dela, ne glede na to ali so varovanci polnolotni-ali mladoletni. Skupno imajo naslednje vire za preživljanje:
-	redne dohodke prejema
-	prihranke ima
-	nepremičnine ima
-	preužitek ali možnost za preživ Ijanje iz premoženja svojcev
število varovancev polnoletni mladoletni
14	18
11	9
17	11
7	2
Prikazani podatki se ne ujemajo s številom varovancev', ker imajo nekateri več virov za preživljanje, nekateri pa nobenega, in sicer:
brez premoženja in virov za preživljanje 2
redne dohodke 3 redne dohodke in prihranke 4 redne dohodke in nepremičnine 4 redne dohodke', nepremičnine in prihr, 3 nepremičhine 8 nepremičnine in prihranke 2 preužitek ali možnost preživljanja
iz premoženja svojcev 6 preužitek in prihranke 1 prihranke 1
4
11
2
5 4 2
2
Navedeni viri za preživljanje govore o obsežnosti in kompliciranosti dela skrbnika in skrbstvenega organa v zvezi z varstvom premoženja, niso pa samostojen pokazatelj o premoženjskih razmerah. Premoženjske razmere smo ocenili glede na možnost preživljanja, ki Je trenutno:
I. zagotovljena II. delno zagotovljena 1X1, nezagotovljena XV. začasno zagotovljena
2o
2
2
10
2o
6
4
V I, kategorijo smo všteli tiste, ki iipajo trajno in v celoti zagotovljeno preživljanje iz lastnih virovj v II. kategorijo tiste, katerih preživljanje se delno krije iz lastnih virov, delno pa iz sredstev občinskega proračuna, v III. kategoriji prikazano število varovancev nima nobenega vira za preživlja-
nje, v IV, kategoriji pa je preživljanje le začasno zagotovljeno, Tu gro za polnoletne varovance (lo) od katerih ae 6 nahaja v bolnišnici na stroške kmečkega zdravstvenega zavarovanja, 4 pa se še preživljajo z občasnim delom.
Za ekrbniško varstvo se trenutno iz občinskega proračuna iz“ plačuje letno!
za polnoletne osebe pod skrbništvom	17.613,6o din
za mladoletne osebe pod skrbništvom	12,324,00 din
Skupaj 29.937,6o din
Is prikazanega zneska za polnoletne varovance ee krijejo oskrbni stroški v zavodu za 4 osebe, (za 2 delno, za 2 v celoti), iz zneska za mladoletne varovance pa se plačuje rejnina za lo otrok in sicer v 6 primerih delno, v 4 pa v celoti.
Skrbništvo premoženju
V tej posebni obliki skrbniškega varstva so postavljeni skrbniki premoženju in sicer v treh primerih zaradi emigracije lastnika v tujino, enkrat pa je lastnik nenadoma umrl in se dediči do zapuščine še niso priglasili.
Uprava nad premoženjem se nanaša v vseh primerih na nepremičnine, v enem pa še na prihranke.
Nepremičnine se vzdržujejo z najemnimi pogodbami, ki obsegajo obveznost plačila davščin ter vzdrževanje. Z ozirom na to, da je odsoten najtežji element varstva, t.J. skrb za osebo, pri izvajanju tega skrbništva ni posebnih težav.
v. SKRBNIKI IN DELO SKRBSTVENEGA ORGANA
Po temeljnem zakonu o skrbništvu je skrbstveni organ organizator skrbniškega varstva, katerega vodi preko skrbnikov ali neposredno. Dolžnost skrbnikov Jo, da znotraj prejetih pooblastil vestno izpolnjujejo vsa navodila ter da skrbstvenemu organu takoj signalizirajo nepravilnosti', ki jih opazijo v zvozi z zaupanimi varovanci. O svojem delu tor upravi s premoženjem so dolžni dati poročilo po potrebi, najmanj pa enkrat letno.
Iz predhodnih poglavij Je že bilo razvidno delo skrbnikov in skrbstvenega organa, sedaj pa želimo prikazati še posej>nostl ter strukturo skrbnikov!
SKRBNIKI po starosti, poklicu in sorodstvenem raaserju do varovanca	SKUPAJ	SKRBNIKI PO OBLIKI SKRBNIŠTVA Polnolet.varov. Mlado- Skrbni-stalno začasno letni štvo nad skrb- skrb-	varo- premo- ništvo ni štvo	vanci žen jen				
starosti do 3o lot	2	1			1	•
od 31 - 4o let	M	12		X	2«	1
od 41 - 5o let	9	6		-	2	1
od 51 - 6o let	15	9		1	4	1
nad 6o let	14	6		4	3	1
poklici zasebniki	27	15		1	le	1
delavci	29	12		1	15	1
upokojenci	16	6		4	4 '	2
gospodinje sorodstven« rame er Je do varovanca!	2	1			1 (de lastnika premoženj a)	
sorodnik	19	9		1	«	1
tuj skrbstveni	48	22		5	ia	3
organ	7	3		-	4	-
Pri izbiri skrbnika je velikega pomena njegova pripravljenost za delo', vendar pa prav tako tudi njegova sposobnost. Zaradi tega se raje odloSamo za mlajše skrbnike, ker so zlasti mladoletnim varovancem in njihovim potrebam bližji. Praksa Je to naga stališše potrdila, istočasno pa odprla problem, ker Je težko najti sposobnega skrbnika, posebno v primerih, ko gre za težje prizadeto osebo, zlasti. Se gre za alkoholika.
75,7 % naših skrbnikov je še aktivnih, bodisi zaposlenih ali zasebnikov, 24,3 % pa je izven delovnega razmerja. Glede na razmejitev po zaposlenosti nismo opazili razlike med aktivnostjo enih in drugih skrbnikov.
Po sorodstvenem razmerju je 24 % skrbnikov v rodbinskem odnosu do varovancev, v 76 % pa so skrbniki tuje osebe.
Splošna ocena na delo skrbnikov je pozitivna7, saj v poroše-valnem obdobju nismo opazili nepravilnosti, katere bi posamezniki storili hote ali iz malomarnosti. Omenimo naj le, da doslej niso bila v navadi redna skrbniška poročila, obračuni pa le občasno, za več let skupaj^ Gre za pomanjkljivost skrbstvenega organa, ki tega ni zahteval. V poročevalnem obdobju, posebno v letu 1967/68 se je vložilo veliko truda prav v odpravo te pomanjkljivosti tako, da so bila do 31/5-1968 izdelana poročila in obračuni za vse primere, skrbniki pa so dobili konkretna navodila za bodoče delo.
Skrbstveni organ Skupščine občine Trebnje opravlja skrbniške dolžnosti v 67 primerih preko skrbnikov, v 7 primerih pa neposredno. Zakonska pooblastila^ na temelju katerih dela skrb-
stvsni organ, so zelo Široka, kar Je za prakso potrebno in dobro. Vendar se Kuti, da bi bila s tem v zvezi v bodoče potrebna strokovna pomoč, bodisi v obliki seminarjev, posvetovanj ali z izmenjavo izkušenj skrbstvenih organov is drugih območij,
Glede m naraščanje potreb po skrbniškem varstvu in ebseg dela, ki «no ga v analizi prikazali, bi skupščino ob koncu želeli opo zoriti, da bo naraščanje v bodoče Slo na škodo kvalitete dela. S tem skrbništvo kot oblika varstva izgubi pravi potnsn, kajti slabo skrbništvo Je nepotrebno skrbništvo,. Zate bo v bodeče nujno kadrovske zasedbo vskladiti a delovnimi potrebami.
vi. zaključki in predlogi za bodoče delo
-	Skrbništvo jo humana oblika socialnega varstva, preko katerega se prizadetim osebam zagotavlja normalno življenja in razvoj.
-	Analiza Je pokazala, da sa pretežno odločamo za skrbništvo po So. členu Temeljnega zakona o skrbništvu in le pri alkoholikih in drugih spornih primerih za preklic. Preklicni postopek Je namreč drag, dostikrat pa za napokretne in drugače prizadete osebe tudi tehnično težaven. Povsod pa ee trudimo, da bi bil osnovni namen skrbništva dosežen.
” Zaradi aktualnega reševanja stanovanjske problematike borcev NOV se pojavlja posebna kategorija začasnega skrbništva. Gre za borce NOV, kateri iz pretežno subjektivnih razlogov sami zase ne skrbijo, stanovanjski problem pa jim je nujno rešiti v domačem okolju, preko posebnih kreditov in po tuji osebi.
-	Skrbniško varstvo v občini Trebnje nedvomno narašča.Število oseb pod skrbništvom se Je v obdobju zadnjih štirih let od začetnega stanja povečalo za 146 %. Zaradi tega je nujno, da se kadrovska zasedba skrbstvenega organa vekladi s sedanjim in predvidenim obsegom dela. Referent za skrbništvo pri nag je namreč socialni delavec, ki ima sedaj razen skrbništva še tri, po obsegu in iažini enakovredna področja dela.
Primerna kadrovska zasedba je tudi ekonomsko utemeljena. Finansiranje skrbniškega varstva gre namreč iz lastnih materialnih virov ter uveljavljanja pravic varovancev, razlika do potrebnih sredstev za preživljanje, vzgojo in razvoj varovancev pa iz sredstev občinskega proračuna. Z primerno kadrovsko zasedbo bi bili dani pogoji, da se lastni viri varovancev čimpreje in čimbolje izrabijo, s tem pa je udeležba družbenih sredstev lahko manjša.
-	Da bi se medsebojni odnosi okolja do varovancev v bodoče
-	zboljšali.', je potrebne sodelovati a pristojnimi organi In
terenskimi organizacijami. Vzgajati Jo treba humanost in strpnost z tolmačenjem posebnosti in potreb prizadetih oseb. Kjer ne gre drugače, naj se uporabijo zakonske sank— cije zaradi kaznivega dejanja oz. prekrška polnopravnih občanov zoper prizadete osebe.
- Skrbniki morajo, kakor to določa Temeljni zakon o skrbništvu, o svojem delu in upravi s premoženjem dostavljati skrbniško poročilo najmanj enkrat letno, skrbstveni organ pa mora poročila preveriti in dajati napotke za nadaljnje delo.
» Skrbnikom, ki so se posebno prizadevali in to ni možno iz varovančevih virov, je potrebno v bodoče priznati skrbniške nagrade iz sredstev občinskega proračuna in ta sredstva v proračunu tudi zagotoviti. Po sedanjih ocenah, bi bilo potrebno za naslednje leto v ta namen predvideti 2.ooo,oo din. Predlagamo, da se akrbniške nagrado delijo po naslednjih Internih merilihi
a)	za več kot 2o opravkov letno	din oz. več kot 2o ur dela letno	5o,oo - loo,oo
b)	za posebno težavnostno stopnjo dela z varovancem ali okoljem	"	5o,oo - loo,oo
c)	za posebno materialno odgovornost (mnogo virov ali erodstev v upravljanju skrbnika)	•'	5o,oo - loo,oo
- Ker je skrbniško varstvo zelo široko in zahtevno področje dela, predlagamo Republiškemu sekretariatu za zdravstvo		
in socialno varstvo SE Slovenije, da v okviru nudenja strokovne pomoči organizira strokovno izpopolnjevanje (ali pa vsaj posvetovanje zaradi izmenjave izkušenj) za delavce, ki to delo v praksi opravljajo.
Janko PERAT
MESTO STARIH STARŠEV V DRUŽINI
Živimo v času industrializacijo, za katerega ni značilno samo hitro epreminjanje proizvodnih procesov in proizvodnih odnosov, temveč tudi hitro spreminjanje medsebojnih družin-okih in drugih odnosov med ljudmi. Posebno značilno je staranje prebivalstva in s tem v zvezi porast razmerja starih oseb v celotni populaciji.
Ta porast števila ljudi starejšega obdobja pa ni nastal kot posledica zgolj upadajoče stopnjo smrtnosti, temveč tudi zaradi splošnega upadanja rojstev, ki jo tolikšno, da naravni
prirastek komaj Se presega stopnjo smrtnosti. Te pojave ugotavljamo v vseh razvitih deželah sveta in velja v polni meri tudi za Slovenijo. Namesto stare, patriarhalne družine, nastaja nova, dvogeneracijska družina, v kateri stari starSi vse bolj izgubljajo mesto in položaj, ki so ga zavzemali prej;
Vendar Je ostal ta pojav v naši publicistiki kaj malo zapa-žen. Se izvzamemo nokaj strokovnih razprav^ ki so bile dostopne ožjemu krogu strokovnjakov. Prav v zadnjem Sasu, pa sem prebral v časopisih, ki so namenjeni Sirčemu krogu bralcev, nekaj sestavkov o "bridki" usodi naSlh starih ljudi, ki so takorekoč izrinjeni iz družin in morajo svoja zadnja leta preživljati sami, ločeni od svojih otrok in vnučkov. Najhuje pa naj bi bilo to, da morajo celo v domove počitka.
Ti članki in Se posebej sentimentalno obarvan apel na naSo vest, da smo dolžni pomagati starim ljudem, ki naj se spet povrnejo v družinski objem in tam najdejo mesto, ki Jim pripada, so me spodbudili, da sem se lotil pisanja. SkuSal bom odgovoriti na vprašanja ali so stari starSi ros izrinjeni iz družine, ter naposled, ali stari ljudje morejo, ali tudi želijo živeti skupaj s svojimi otroki in vnuki ?
Zavedam se, da odgovor na ta vprašanja ni lahek. Se manj pa absoluten. Upoätevati moramo splot objektivnih okoliščin in subjektivnih nagibov, ki so najvočkrat čustveno obarvani in zato zameglijo objektivno sliko. Vrhu vsega, pa je to vprašanje pri nas vsa premalo raziskano. Toda poglejmo najprej, kakšne so razmere v Sloveniji.
Raziskava je pokazala, da živi v Sloveniji, v okviru širših družin, le dobra polovica ljudi, starih nad 60 let. Od teh jih 22,6 % živi skupaj z zakoncem, 14,5 % pa popolnoma samih. Skoro do enakih ugotovitev jo prišla raziskava sociološkega inštituta iz leta 1963, ki je ugotavljala življenske pogoje in a ktlvnostl Slovencev, starih nad 55 let. Ugotovili so, da skoraj vsak četrti', nad 55 lot stari Slovenec, ne živi več v lastni družini (24 %) in da je skupno 46 % starih Slovencev, ki bodisi nimajo otrok, ali pa živijo ločeno od njih, živijo sami. V številkah to pomsni 176.o23 nad 55 let starih, ki so prikrajšani za prednosti življenja v družini in so Izpostavljeni osamelosti, ravno v tistih letih, ko nastopijo tegobe, ki vselej spremljajo starostno involu-cijo.
Problem širših družbenih dimenzij torej obstoja. Vendar ga ns bomo rešili samo s sentimentalnimi reminiscencami in predsodki pretekle dobe k povratku v družino, ne da bi proučili globlje vzroke nastanka tega pojava.
Vzroke moramo najprej poiskati tam, kjer so nastali. To je v okviru družine. Zato ne moremo mimo sprememb, ki nastopajo v družini, v kateri se zelo hitro, takorekoč pred našimi očmi, prestrukturirajo odnosi, ki so posebno opazni v spremembi odnosov starejše generacijo in obratno.
V nedavno minulih Sasih, so imeli v okviru patriarhalnih družinskih odnosov, stari starši osrednje, častno in avtoritativno mesto v družini. Stari oče in stara mati sta bila patriarh, matriarh v družini otrok, vnukov in pravnukov. Medsebojni družinski odnosi so bili jasni, vsakomur razumljivi. Stara generacija je bila nosilec tradicija, kulture, znanja, modrosti. Socialne spremembe so bilo počasnejše in kulturne razlike mod generacijami, ter posamezniki mnogo manjše. Velika družina je stremela za tem, da bi zadoščala sama sebi. Bila je resnično osnovna celica družbe, česar danes ne moremo več trditi, saj so njene ekonomske funkcije skorajda nepomembne, Kulturna nehomogenost med generacijami se veča, še večje pa so razlika v izobrazbi.
Včasih - ne dolgo tega - so otroci vedno spraševali starše za nasvet, danes ni več tako. Hčerka ne vprašuje več svoje matere, temveč raje poišče napotilo v knjigi, v posvetovalnici za žene in otroke, ali pri svojem zdravniku. Sin se kaj kmalu sprijazni z dejstvom, da mu oče ne bo mogel kaj prida svetovati v tem stehniziranem svetu. Celo na kmetih, v zadnjem zatočišču tradicije, sta traktor in motorna kosilnica izrinila dedovo avtoriteto, znanje in izkušnje.
Stara generacija izgublja najpomembnejšo prvine - avtoriteto, ker no more dohajati hitrega razvoja znanosti na vseh področjih. (Znanost se dandanašnji, manj kot v desetih letih,podvoji.) Oče težko svetuje sinu inženirju in hčerki zdravnici, pa čeprav je sam izobraženec. Trlgeneracijška družina pa je vedno slonela na subordinaciji mlajše generacije in avtoriteti starejše. Danaa se vse to krha. Otroci se trudijo, kako bi se čimprej osamosvojili in si ustvarili lastno družino.
Stari starši pa se vedno pogosteje odločajo živeti ločeno od družin svojih otrok. Velik diapozon v kulturi in izobrazbi med generacijama in ce!).o med posamezniki iste generacije, pogojuje rast individualizma. Izguba ugleda, avtoritete in naposled še občutek nekoristnosti, ki se poraja pri starih ljudeh, pa jih še bolj vzpodbuja k odločitvi, da živijo sami. Starši danes vse manj gradijo varno in preskrbljeno starost na kapitalu svojih otrok. Minili so časi, ko so bili otroci jamstvo za varno starost. Zato pri spočetju in rojstvu otrok, roditeljev ne vodijo več egoistični nagibi lastne preskrbljenosti, temveč vse bolj občutek odgovornosti. Ob planiranju družin© spremlja starše vse bolj skrb, kako vzgojiti in izobraziti svoje otroke, kako jih usposobiti za samostojno življenje in jih osamosvojiti. Zahtevo po izobrazbi in stroški šolanja so vedno večji. Neprimerno večji, kot so bili v bivših ruralnih skupnostih. Zato so iz družin z velikim številom otrok nastale družine z enim do tremi otroki. Prav to pa poraja posledico, da je breme za preživljanje staršev, ali v širšem amislu starejših, ne več produktivnih ljudi, porazdeljeno na pleča vedno manjšega števila produktivnega prebivalstva.
Iz toliko odnosov, pa izhaja stremljenje starejšega prebivalstva, da si ohranja ekonomsko neodvisnost od svojih otrok.
Zato smo cesto priča mnogih protestov upokojencev pri nas in
v svatu, sopar zaostajanje pokojnin za Sivljensklmi streikt0 Ti protostl ponakod praraičajo colo v velika, vsasploSne stavke.
Mislim, da smo dolžni pogledati resnici v oEi in oo sprijazniti 3 dajatvam, da j® med generacijama manj skupnega, kot Je bilo vEasih, In Ea k temu dodamo Se naraSEanJe Števila populacije etarejSega obdobja, zaradi relativnega ia absolutnega staranja prebivalstva, zaradi nagih stanovanjskih razmer in stanovanjske politike, ki je naklonjena le nuklearni, dvo» generacijski družini, potom se ne Eudimo, da naraSEa Stavilo starih ljudi, Id so sami. Res jo tudi, da mnogi zavestno žalijo biti. «ami.
To potrjujejo tudi raziskave.
Batansrt je v ZRN ugotovil, da veEina starih ljudi odklanja skupno življenj® s svojimi vnuki. "Za” jih je bilo 29 %, proti So brez odgovora 21 %. Bayer pa ja v ZDA na vzoren Sooo oseb starih-nad 65 let, iz mest in podeželja, naSsl naslednja odgovora»
•* stanovati z družino 1? %
” ssBci, vendar v bližini sva jih 5® $
• sami, dalaS ©d svojih 3© %
=• brez odgovora 3 $
Bo podobnih ugotovitev sem priäsl tudi aam. Moj vzorec sicer ni bil tako izbran', niti izračunan, da bi se lahko skliceval na reprszentanSnost. Zajema pa vso Slovenije in nad 3oo primerov starih ljudi, ki ne žive ekupaj z družino. Navajam ga zaradi zanimivosti.
Od vssh anketirancev, bi jih rado kor 78 % živelo v okviru ovojih družin, 18 % v bližini svojcev in le 4 % ne želi imeti tesaejSih stikov z družinami svojih otrok.'
Toda podrobnejša razElemba odgovorov nas približa prej navedenim ugotovitvam. Kajti na vpraäanje o vzrokih loEenega življenja, sem dobil odgovore, ki sem jih združil»
“ 38 % je navajalo nesporazume mod generacijami, kot npr.»
"Rad imam mir, ker mladi delajo po svoje in me ne posluSajo.
Z mladimi ee nisem razumel."
-	26 % je navedlo obSutek zapostavljenosti in nekoristnosti v odgovorih» "Nisem mogel vež pomagati pri delu, opeSal sem. NoEem Jim biti v breme. Niso mi mogli (nekaj odgovorov je "niso hoteli") nuditi potrebne nege."
-	24 % - "Otroci so se vselili v svoje stanovanje ali v mesto."
-	12 % - "Zaradi stanovanjske stiske."
Tako sem v mejah svojih skromnih ooEi nakazal problem^ ki je akuten. Je stvarnost, s katero moramo raEuaati v ovoji vsak-
danji praksi ▼«!, ki s« pri vsakdanjem delo srečujemo a vpraganjem družin in družinskih odnosov, od zakonodajalcev in oblikovalcev politike družbenih služb, do zdravstvenih in socialnih institucij, ter kon£no vseh, ki v teh institucijah delajo.
Še vedno je prav, da podpiramo težnje naj bi stari ljudje preživljali svojo starost v družinah svojih otrok, vnukov in pravnukov. Napačno pa bi bilo, če ne bi upoštevali njihovih želja, ali jih colo zavirali, To bi utegnilo povzročiti samo nezaželjene posledicepprocesa pa ne bi zaustavili. Saj ločeno življenje Se ne pomeni, da se trgajo in propadajo tudi emocionalni etiki med otroki in starimi starSi. Le spreminjajo se. Saj ti odnosi niso determinirani. Spreminjali so se tudi poprej, v različnih družbah in časih, kot dosežek določene stopnje kulture in civilizacije. Sedanja doba je bolj naklonjena ločenemu življenju, zato so trudimo, da ločeno življenje B'*;arü1 starčev ne bi zanje pomenilo osameljeneati, zapuščenosti, brez čustvene topline njihovih najbližjih, v kolikor ne morejo, ali nočejo prebivati skupaj. Otroci imajo velike možnosti, da ohranjajo in gojijo emocionalne v eei, tudi v novih pogojih. To so medsebojni obiski, razna vsakdanja pomoč pri hišnih opravilih, skupni izleti, skupni letni dopust in podobno. Taki odnosi bodo vse manj routina in vse bolj spontana potreba, ki bo v sproščenem vzdušju krepila medsebojne emocionalne vezi.Manj verjetno Je, da bi stari starši zanemarjali stike z otroki in vnuki, tudi če živijo ločeno od njih. Mati bo vselej in ob vsakem času, brez odlašanja priskočila hčerki na pomoč v primeru bolezni, rojstvu otroka in podobno. Oče pa bo vedno pripravljen pomagati svojim otrokom in vnukom v trenutkih finančne stiske in se ne bo pomišljal tudi globlje seči v žep.
Verjetnejša je, žal, možnost, da bo hčerka našla opravičilo pred svojo vestjo in pred drugimi, da se izogne za dalj časa pomagati bolni materi in da bo sin premišljeval, če bi primaknil nekaj tisočakov na mesec, za potrebo finančno slabše situiranega očeta. Taki smo pač i
Aktivnost vseh družbenih dejavnikov v skrbi za ostarele, bi prav take morala upoštevati transformacija družinskih odnosov in dajati manj povdarka^ da so otroci dolžni materialno podpirati starše. Vselej bi morala stremeti za tem, da bi pokojnine ne bile izpod življenskega minimuma. Morale bi zadostovati, ne samo za najosnovnejše življenske potrebščine, pač pa tudi za kritje stroškov duševnih dobrin in rekreacije, ki Je starim ljudem neobhodno potrebna.
V politiki stanovanjske izgradnje, pa naj bi skrbeli za "vrinjena" stanovanja (garsonjere) za starostnike, v neposredni bližini! družin ovojih otrok, Kpnčno bi morali vse bolj skrbeti za posebne domove za tiste starostnike, ki potrebujejo stalno in kontinuirano nego zaradi bolezni j ali starostne oslabelosti.
Ti domovi naj bi bili bolj sodobni, udobnejši, kot so današ“ nji, z dobro urejeno zdravstveno in negovalsko službo. V tem pogledu so v vseh razvitejših deželah Evrope daleč pred nami. Slovenci pa imamo še vedno 15 domov sa starostnike (od skup—
nega Števila 31)i ki se v starih fevdalnih gradovih, od katerih imajo nekateri nad 5oo-letno zgodovino. V teh gradovih so starostniki "konzervatorji11 raznih umetnin in resnično lepih fresk, kaminov in Stukator v prostorih, ki so glede osebnega udobja in funkcionalnosti naravnost nemogoči za ljudi, ki so okusili standard 2o. stoletja. Starim ljudem bi morali omogočiti, da ostanejo v okolju, ki so ga vajeni. Sredi življenja. Toda 16 zavodov', domov za upokojence, je lociranih nad 2 km od naselja, najbližje trgovine, pošte itd. Že danes nam primanjkuje skoraj 3.8oo dodatnih postelj za kritje potreb v SR Sloveniji*
Nad tem se moramo v resnici zamisliti.
Lucija IVIĆ
PRIPRAVA OBSOJENK NA ODPUST IZ KAZENSKEGA POBOLJŠEVALNEGA ZAVODA
Priprava obsojenk na odpust je poleg prevzgoje najvažnejša naloga strokovnih delavcev KPZ. Obsojenke si običajno aelo želijo dneva, ko bodo odpuščene. Vendar le-te postajajo vedno bolj zaskrbljene, ko se jim v resnici ta dan približuje h kraju. Postavljene so pred dejstvo, da bodo v kratkem morale začeti novo življenje. Same niso povsem prepričane, da bodo zmogle premagati ovire, ki se jim bodo postavile na pot v novih pogojih in okolje v katoro se bodo vrnile.
Zakaj so obsojenke pred odpustom zaskrbljene ? Za to je veš razlogov in večina obsojenk stoji vsaka pred svojim problemom, Nekatere skrbi, kje so bodo nastanile in zaposlile,kako se bodo preživljalo in če bodo sposobne preživljati sebe in svojo družino. Druge so zopet zaskrbljeno zaradi tega, ker ne vedo5, kako jih bodo sprejeli starši, možje, otroci, sorodniki in sploh ožje okolje in kako jih bo ocenjevala družba.
Ali Jim bodo zaupali ? Le malo je takih, ki jih ne mučijo skrbi te vrste. Veliko pa je takih, ki pred odpustom izgu-bijo pogum, da bi se same prebijale skozi težave* Zato jim je nujno potrebna vsestranska pomoč zavodsko socialne službe, občinskega skrbstvenega organa, odbora za pomoč odpuščenim obsojencem in socialnih služb v delovnih organizacijah.
Socialna delavka In drugi strokovni delavci Kazenskega poboljševalnega doma Ig pri Ljubljani zasledujejo glavni cilj -doseči popolno resocializacijo obsojenk. Ta cilj se začne ustvarjati že, ko strokovni delavci sprejemnega oddelka opazujejo, analizirajo in spoznavajo obsojenkino osebnost ter zanjo določijo prevzgojni program^ v katerem je zelo pomembna tudi prognoza za vrnitev obsojenke v življenje na prostosti.
Eden od najtežjih problemov pred katerim stojita socialni delavec in obsojenec je, ustvariti okolje po prestani kazni, ki ga bo sprejelo in mu tako omogočilo dokončno resocializacijo, saj največkrat neurejeno okolje pripomore k povratku.
Da bi podkrepili nujnost obstoja učinkovite socialne službe v kazenskih poboljševalnih zavodih ter tesnega sodelovanja m®d socialno službo KPD in socialno službo pri skupščinah občin za popolno resocializacijo obsojenk, bom kot socialna delavka Kazenskega poboljševalnega doma Ig pri Ljubljani opisala primer A.K,, obsojenke>=povratnice, ki se je doslej vrtela v “začaranem krogu11 med zaporom in neurejenim življenjem na prostosti,
A.K« sem spoznala leta 1967’, ko je odhajala s prestajanja kazni is Kazenskega poboljševalnega doma Ig pri Ljubljani,
Žal mi je bilo, da sam jo šele takrat videla', saj sem vedela, dh ji v tem trenutku ne bom mogla prav nič pomagati, Zagotovo sem slutila,^ da se bova še srečali v ižanski graščini in sklenila sem, da ji bom takrat pomagala iz njene zablode, pa čeprav be govorila» "Ne trudita se za men«, se ne izplača,' nič ns rabim, si bom že sama pomagala I Imate dovolj žensk, ki imajo željo po poštenem življenju', njim pomagajte. Jaz nimam volje, saj se bojim življenja na svobodi, lam je take hudo, nikogar nimam', nihče me na potrebuje in me ne mara, prav tako nimam jaz nikogar rada, Tu na Igu sem med enakimi.
Ko ti je hudo greš k referentom, ae pogovoriš in zopet je lažje prenašati živij enje". S takimi poslovilnimi besedami je odšla. Moja zla slutnja se ja uresničila« Ni minilo 4 mesece in stopila je že sedmič pred sodnike^, ki so ji vnovič v imenu ljudstva izrekli sodbo in jo nato poslali za deset mesecev v zapor. Kopet sva si pogledali iz oči v oči in se potihoma spraševali» "Kdaj bo konec takšnemu življenju, kako ge izvleči iz tega podzemlja ?,! In vnovič je Anica napisal® v življenjepisu odgovor na vprašanje kakšno pomoč potrebuje ob odpustu, ničesar', ker se za mene ne izplača truditi, saj me nihče nima rad. Čutila sem, da je bila željna prave družinske sreče in topline^ saj te ni nikoli okusila,
Tu je bil vir njene delikventaosti, zablode, osamljenosti in zapotekanja v alkohol. Po srcu pa A.K. ni bila slab človek, pokvarjenec, kriminalec, kot si ljudje na sploh predstavljajo obsojenca« Bila je samo nesrečni človek« Kako veliko bi ji pomagalo, če bi ji našli okolje, ki bi ji lahko dajalo to, kar je pogrešala - ljubezen.
0 njenem življenju sam zvedela večina iz njenih ust, saj je bil® brezdomec od otroštva, znana le mladinskim domovom in zaporom, ne pa svobodnim ljudem. Občina Brežice, ki je za njo največ materialno skrbela, je dala o njej prav malo podatkov. Njena mati je bila tudi nesrečna in je imela sedem nezakonskih otrok. Svojo nesrečo je vtapljala v alkoholu,
Kaj je bil obaojsnldtn oče ni bilo mogoče ugotoviti. Mati je z Anico živela samo tri mesece. Potem pa jo je odnesla v neko kmečko, revno in številno družino. Nikoli se nista več videli. V novem domu so jo imeli radi in ostala je tu .do sedmega leta, To so bila njena najlepša leta,takrat se Je lahko igrala s punčkami, zajčki, telički, se smejala
in objemala tete in strice, ki so Jo pestovali in Jo imeli, čisto za svojo. Ženo, ki je bila Se takrat zgarana in prezgodaj ostarela so domači otroci klicali mama. Tudi Anica Jo je tako klicala in jo večkrat pred spanjem objemala in govorilai "Moja mama, tako to imam rada". Materinsko ljubezen pa so pretrgali ljudje s "socialnega"? ko so priäli in rekli, da mora Anica z njimi. Nič ne ve, zakaj ja bilo tako ukazano. Morala je oditi v internat, posloviti se Je morala od sonca in zelenih travnikov, dobrih stričkov, tet in mame, V čeli je bila dobra učenka, vedno pa je bila razredni razgrajač. Bila je uporna, zadirčna, pretepagka, skratka strah in pretep razreda', učiteljev in vzgojiteljev.
do bi lahko imel rad takega otroka, pa čeprav je bila po videzu krhkoj ljubko plavolaso dekle. Večkrat je bila ozmerjana od vzgojiteljev in celo od občinske načelnice, ki Jo Je nekoč poklicala k sebi, jo okregala in jo končno spodila z besedami i"Marš £lehtnoba *" Tega se Ani dobro spominja. Grobosti se ne da pozabiti. Tolažbe ni smela iskati pri dobri mami, saj ji tega niso dovoljevali.	n0 Ve,
zakaj jo bilo tako dobro. Vele to, da je po njej hrepenela^ hrepenela po njenih toplih besedah, roki, ki jo Je skoraj vsak večer zazibala v sladko spanje«
Po mali maturi so odgovorni ljudje odločili, da bo Sla v srednjo tekstilno Solo, saj Je bila videti bistra za nadaljnje Šolanje. Odločili so in ji krojili življenje drugi, ljudje,ne da bi jo vpraSali. Ona pa si je tako želela delati a stroji in elektriko, 0 vsem. tem so odločili ljudje, ki so se z njo poklicno ukvarjali. Morda so jo imeli nekateri tudi radi, pa ji to niso znali pokazati, toda zagotovo ve, da jih ona ni marala» Prav nič ji ni bilo hudo, ko Je odhajala iz enega v drug internat. V zadnjem internatu, hjer je obiskovala srednjo Solo je bila tudi slabega vedenja. Polog tega pa se ja zaljubila in doživljala tu "petoSolsko" ljubezen. Bilo je zelo lepo, pa kaj ko je bilo vse odkrito In je sledila kazen. Vsega Ji jo bilo dovolj, ^obegnila je s skupino fantov in deklet, šli so brezglavo proti meji, toda za konec njihove avanture so poskrbeli graničarji, ki so jih prijeli in jih izročili sodnikom. Anica so je prvič srečala a sodniki, ki so ji bili dolžni izreči kazen in jo nato poslati v zapor. Kazen ni bila dolga, vso je minilo in prišel Jo dan odhoda. K^hče jo nipvprašal x"Kam greste,kako boste živeli ?" Morala je oditi, otikala se je po raznih krajih in si nazadnje poizkala zavetje v gozdu v nekakšni votlini. Tako je živela osem mosocov in preko zimo, bila je vsa prezebla, sestradana in umazana. Hranit se je hodila v neko gostilno, vendar ne med ljudi, ampak kar pri psu je jedla. Ljudi se je bala in občutila je velik strah prod njimi. Živela jo kot žival in se izolirala od ljudi. Sram jo jo bilo prositi pomoč, ker je vseskozi živela na račun družbo, lahko bi tudi dokončala š*>lo, ona pa jo zaradi malenkosti pobegnila iz internata, otem jo naletela na nekega delavca, kateremu se je zasmilila in ji je dovolil, da se je Sla v barako pogret in najest. Ko so delavci odSli na
x
izraz, ki ga uporablja prebivalstvo za organa socialnega varstva
delo, Jih Je okradla. S tem se je za£ela njena pot navzdol, ih Jo Je vodila v klatežtvo in tatvine. Navadila Be Je etati prod eodnild, živeti v zaporu, saj Je tu našla prijateljice, ki eo jo imele rade, katerim je lahko zaupala svojo notranjost. Posebno dobra z njo Je bila Vida P., katero je spoznala 1965 v KPD Ig. Iz dneva v dan Jo Je imela rajši, pri njej Je doživljala ljubezen, po kateri je vedno hrepenela. Za njo Je bila sposobna se sporeči z obsojenkami, pa tudi delavcem zavoda ni bila fcLhoj če Je šlo za Vido. Tudi stepla se je za njo, čeprav je bila zato strogo kaznovana in ji marsikdaj ni ušla samica. Toda njena kazen je potekla, morala Je zapustiti zavod in Vido. Znašla se je na svobodi in imela sprva trden sklep, da bo živela pošteno. Zato je odšla po pomoč na pristojno občino, tako kot ji je bilo svetovano ob odpustu. Tu so za njo poskrbeli, ji našli delo v gostilni, nato v domu onemoglih v kuhinji. Ljudje so bili do nje obzirni, želeli so ji pomagati, to je čutila. Kljub vsemu temu je bila nesrečna. Bila Je tako sama. ^obegnila je. Zaradi klateštva so jo miličniki priprli. Socialni delavci niso izgubili voljo, zato so ji vnovič hoteli pomagati, ko so Jih obvestili, da se nahaja na postaji milice. Upali so, da bo zaživela, če Jo bo sprejela kaka družina in na koncu vseh težav so Jo našli. Bila je to znana poštena kmečka družina. Z Anico so lepo ravnali, toda iz dneva v dan je imela večjo željo po Vidi. Čutila Je v sebi silo, da jo mora videti, brez nje ne more živeti. K njej pa lahko pride samo, če stori kaznivo dejanje, saj ima Vida pred seboj kar dolgo kazen. Vajena je bila krasti in ji ni bilo to težko narediti. Sodniki pa so bili do nje milostni in Jo obsodili le na nekaj mesecev zapora in je zopet morala oditi na svobodo brez Vide. Sedaj je najvažnejše, da Jo dosegla vrnitev v zapor, kjer bo našla mir in Vido. Nič hudega ne bo, če bo par mesecev pred Vido na svobodi, saj jo bo čakala in se ta čas nekako preživela. Zna delati, če le hoče. Sama sebi je to dokazala.
Našla si je službo pri ugledni ljubljanski, družini. Radi so Jo imeli in prav prijetno je bilo pri njih. Življenje pa bi bilo še lepše, če bi bila pri njej Vida. Dočakala je njeno vrnitev. Obedve sta bili svobodni. Nihče jima sedaj ne sme kratiti ljubezen. Uživali sta svobodo, žal le nekaj dni. Za toliko sta imeli denarja, potem pa sta si morali najti službo ali pa kaj ukrasti. Lažje je bilo hoditi skupaj po bregovih Save in mimogrede ukrasti kopalcem kak dinar, kt jima je podaljševal prostost. Pri tatvinah se j e posebno izkazala Vida in sodišče ji Je zato dalo veliko večjo kazen kot Anici. Njej so dali le deset mesecev zapora. Mar bb to zadnja kazen, se sprašuje potihoma. V razgovorih se ji kdaj pa kdaj zareče! "Želela bi živeti kot drugi ljudje, pa ne vem' kako to storiti. Toliko so mi pomagali, da ne smem več ničesar prositi 1" Pomagali vam bomo Ani, le voljo imejte po urejenem življenju, smo Jo bodrili med zadnjim prestajanjem kazni v KPD Ig, Opazili smo, da jo veseli delo pri kovinski embalaži in hitro se je priučila delati pri stiskalnici. Pri delu je presegala normo, prilično dobro Je zaslužila in tudi denar je hranila, češ, da ne bo treba na prostosti prositi občino, saj si tega sedaj prav gotovo ne bo smela več dovoliti. Ani je imela voljo za novo življenje. Poiskati je bilo treba samo delovno organizacijo, ki bi jo hotela sprejeti na delo. Glede nastanitve ni bilo tako perečej saj je bila zadovoljna kar z ljubljansko "Cukrarno", kjer je Sprejemni center na Poljanskem nasipu.
Obljubila pa Je, da si bo sama nagla primernejše bivaliSSe. SpraSevali smo pri raznih podjetjih, pa je bil povsod slab odgovor. Spomnila sem se, da v poletnih mesecih sprejema tovarna Saturnus v Mostah sezonske delavce. Upala sem, da bom tu naletela na razumevanje. Socialni delavki te velike ljubljanske tovarne sem odkrito povedala, kako in kaj je z Anico, pokazala ji ugotovitve psihologa, socialnega delavca in zdravnika. Nič se ni uatraSila, ko je pisalo, da je Anica močno čustveno prikrajšana, zavrta na področju socialnega uveljavljanja in sprejetja, z izredno majhno frustracij sko toleranco in da je normalno inteligentna. V kadrovskem sektorju so se pogovorili in odločili, da jo sprejmejo na delo. Vključili so jo v kolektivi nudili ji enomesečno brezplačno hrano, ker je bila telesno zelo gibka in jo končno nastanili v primerni družini, saj je v "Cukrarni" že nagla staro družbo, s katero je nekaj dni že popivala in zato jo ni bilo na delo. Uspelo mi jo je skupaj s socialno delavko Saturnusa odvrniti od te družbe in jo vnovič vključiti v redno delo. Upali smo', da se bo v družini sodelavke umirila, saj Je imela pri njih pravi dom in svojo sobo. Toda nage upanje se je kmalu porušilo. Ani je pričela begati z dela in doma, torej od vsegai kar smo ji le s težavo ustvarili. Pričela je Iskati prejšnje znanca, z njimi popivati in se vračati vsa iznemogla domov. Prekinjala Je delo in le s težavo so preddelavci opravičevali njene izostanke. Moja bodrilna pisma, razgovori niso več pomagali. Tožila je po osamljenosti, po Vidi, katero je iz dneva v dan pogosteje pogrešala. Morali smo hitro ukrepati. Morali smo Ji pomagati, saj je v bistvu tako dobra in nesrečna deklica.
Z zdravnikom sva odšla k njej na dom in odločil je hospitalizacijo v bolnico dr. Petra Držaja - nevrološki oddelek v Škofljici. Le s silo sva uspela, da sva jo vso podivjano od strahu pred bolnico spravila v avto in srečno uspela predati razumevajočim zdravstvenim delavcem, Tu so Anici pomagali, da se Je pomirila, telesno okrepila, saj je zaradi odklanjanja hrane močno oslabela. Vzbudili so ji voljo po urejenem življenju, jo usposobili, da se sedaj za njega bori in žrtvuje. Pristala je, da se bo zdravila proti alkoholizmu. Vrnila se jo na delo. Sedaj se dobro počuti med sodelavkami. Tudi doma je srečna^ saj je tako prijetno, ko jo po delu prdčaka sodelavka s svojo družino.
Ve*, da še lahko zdrkne v prejšnje življenje, ker še ni dokončno pozdravljena. Zato redno hodi v tovarniško ambulanto, kjer pod nadzorstvom jemlje tablete^ ki so jih v Škoflici predpisali.
Tja pa redno hodi na mesečne kontrole, Kada hodi po nasvete k socialni delavki tovarne Saturnus in z veseljem mo povabi domov ali v tovarno. Ne ve, kako bi so mi zahvalila, toda tega ne pričakujem. Največja zahvala mi je bila', ko je rekla:
"Saj bom pričela živeti, tako kot vi normalni ljudje, toda ne morem to tako hitro, moram zato imeti čas."
Tudi na Vido je vsaj za sedaj pozabila in ve, da je bila to le zabloda. Danes ima pred seboj živijenski cilj: ustvariti si dom in postati matis Tudi to ji bomo pomagali. Srečni smo, da nismo klonili in prezgodaj zamahnili z roko preko njene
usod»*, £ai, da j« negativna In latirjana, a pokvarjanla značaj «n, kot ao to aaroikatorl prod nami Xe at« rili, ko ao obupali nad njenia poboljSanja»,
Kmalu bo prva oblotniea ajona vrnitvo v novo življenje. Lop dan bo to sa Ano in za nas, žaleli bi, da bi Se marsikateri Ani lahko pomagali in jo vrnili v življenje, saj jo teh veliko v ižanski gražčini, žal pa le male kolektivov, ki bi jih bili pripravljeni sprejeti s takim raeumevanjoa la s takim socialnim Sutoei pomagati tistim, ki iz kakrSnibkoli razlogov niso mogli dosoSi živijenski cilj - delati in poStano živeti v SFRJ,
Opisani primer dokazuje, kako pomembno jo sodelovanje socialne službo KPD in socialne službe na teranu ter eocialno kadrovske službe v podjetjih, kjer obstoja najveS možnosti za nudenje uatrezne pomoči pri vključitvi obsojenih oseb v normalne življenje na prostosti. Zato ns bo odveč ponovno povdariti pomembnosti nekaterih že objavljenih stališč
-	"Predpogoj za uepeSne prevzgojo in resocializacije obsojenih ao urejeni odnosi v družini in v ožjem okolju na prostosti, Zato je dolžnost socialnega delavca, da pomaga obsojeni osebi te odnose ureJ svati„ čim glede tega nastopijo taki problemi', kajti le tako je mogoče pričakovati uspešno resocializacijo obsojenca;
-	Pri pripravah obsojenca na odpust je treba včasih upoštevati tudi željo in potrebo spremembe okolja pe odpustu
-	Za uspeSneJSs vključevanja s prestajanja obsojenih oseb v normalno življenje na prostosti Je potrebno So nadalje utrjevati odbore za pomoč odpuščenim. Potrebno bi bilo rezSlrltl njihovo delovno področje na sodelovanje z družino obsojenca in socialno službo KPD že ob nastopu kazni;
-	Stik socialnega delavca a odpuščenim obsojencem js potreben zato^ da ugotovlj, kako so Je obsojenec prilagodil in koliko eo mu koristili prevzgojni ukrepi. Na podlagi takih ugotovitev bi potea uprava KPD lažje usmerjala prevaga-JanJ3 obsojoncev;
-	Glavni smoter dela s obsojencem mora biti vodne v tsm^ da mu pomagamo pri prevzgoji in urejanju zanje primernega okolja na prostosti, da s tem preprečujemo možnost s» pov-ratnlčtvo."
Primor A.K. jo odon od Številnih, ki naj bi so po dosedanjih predvidevanjih ugodno zaključil. To pa dajo povdarek na delovanje socialno službo v KPD pri preprečavanju povratni 5 tv a in pri dokončni roaeeializacijl ebsojonih oseb.
*^AloJa BIZAJt Odpust obscjeucev iz KPD
{diplomske delo stran 75-74)
KORAK PROČ OD AVTORITATI2HA (OBLASTNOSTI)
V Veliki Britaniji ec izdali Zakon e otrokih in mladostnikih (mladih osebah), Ta zakon predvideva obsežne spremembe v sistemu otroškega varstva, policijska in sodne obravnave, k± naj bi vplivala na široko družbeno podrošje.
Cilj zakona Je“, da bi, kjerkoli j® le mogoše, obravnavali in pomagali mladim ljudem, no pa jih kaznovali, Bras dvoma Jo ta cilj zelo težaven, saj zahtova spremembe na sodiščih, spremembe v zavodski obravnavi in spremembe v ponašanju večine ljudi, ki imajo opraviti s mladimi ljuckai v stiski. Za to moramo pričakovati, da bo potrebno nekaj let, da se bodo te spremembo uveljavile v praksi.
Zakon mod drugim predvideva, da ae sčasoma odpravijo* vzgojni zavodi (approved schsols). Sodniki naj torej ne bi izrekali ukrepov oddaje v vzgojni zavod, obatojoči zavodi in osebje pa naj bi so prilagodilo svoji novi vlogi ''občinskega doma" (ali v nekaterih primerih "specialne šole"), To pomeni, da bodo iz ustanov, kamor so do sedaj pošiljali sodniki delinkvente, nastalo šolo, ki bodo odprte nedelinkvontnim otrokom, es pravi vsem otrokom, za k&tare skrbi lokalna oblast.
Takšno umevanje vzgojnih- zavodov bo zahtevalo spremembo dosedanjih sodnih predpisov, kar bo izvajanJo zakona zavleklo vsaj za eno leto. Do tedaj bodo vzgojni zavodi ostali vzgojni zavodi, Kaj pa potesa T Zalo lahko je rečida bodo postali dostopni lokalnim organom otroškega varstva, vendar se pojavlja vprašanje, ali bodo ti organi želeli pošiljati otroke v svoji oskrbi v vzgojne zavode z disciplinarno roputacijo. Očitno no I Razvila se bo situacija trgaš tisti vzgojni zavodi, Id bodo po oetmi organov otroškega varstva dobri, bodo pritegovali več otrok. Ker se bodo dejavniki v otroškem varstvu predvsem zavzemali, da se otrokom pomaga pri njihovem razvoju, bo to verjetno postala predominantna usmeritev vzgojnih zavodov^ Id so danes dokaj rigidno strukturirani. Nekateri obstoječi vzgojni zavodi so bodo tako srečali s vprašanjem premajhnega povpraševanja po njihovih uslugah in tako bodo prisiljeni spremenit svojo usmeritev, čo bodo hoteli živeti dalje.
Ob naraščajočem poudarjanju zahtevo', da se otroci obdržijo v kontaktu s ‘Vojimi prijatolji, delovnimi perspektivami in pričakovanji, se lahko izkaže zahteva po "občinski šoli" kot bistveno nasprotna obstoječim možnostim. Zato bo po predvidevanjih potrebno precej časa1, da se bode zgradile primerne stavbe, ki bodo omogočale izpeljavo zakonskih določil.
Seveda pa te predpostavke ne pomenijo, da bodo povsem opuščeni vzgojno poboljševalni domovi (ieolatod homas).Naraščajoče število močno nasilnih mladoletnikov bo potrebno ■ ozirom na sedanja socialna razmerja še naprej pošiljati v take zavede.
Zakon predvideva tudi dvig starostne stopnja pri kateri bi bil lahko otrok obtožen. Razen za homicid naj bi v Združeni kraljestvu veljalo za mejo kazenske odgovornosti Štirinajsto leto. Prestopke pred tem letom naj bi obravnavala socialna služba, ki pa bo po predvidevanjih rabila 15oo novih, usposobljenih socialnih delavcev (delavcev na področju socialnega varstva). Vendar je pričakovati, da bodo vsaj do srede sedemdesetih let sodiHča So obravnavala otroke pod 14 let. Zakon predvideva, naj bi pri policijskem zasliSanju mladoletnikov med 14 in 17 letom bil navzoč tudi socialni delavec.
Zakon o otrokih in mladih osebah pomeni po britanskih ocenah razSiritev vpliva socialne službe in, čeprav bodo morda njegovi učinki počasni, predstavlja največji korale stran od avtoritarizma v britanski družbi v 2o. stoletju.
NEW SOCIETY, 2o february 1969,No 334
"VESTNIK SOCIALNEGA VARSTVA’ SRS"
-	I»da j a Republiški eekretarlat za adravetro la socialno varstvo SRSJ Ljubljana
-	Dane v tisk julija 1969 v 5oo Izvodih
• Urejuje uredniški odbor odgovorni urednik dr» Viljem Llppai. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Županšišava zl. 6/IV, telefon 23-114.
-	Vestnik izhaja v 6 Izvodih na leto,
-	Narošnlna za leto 1969 znaša 3o din.
Prosimo, da narošnlna nakažete na tekoši rašun Sol-3-217.




-	5	I ■	*	■■
K	S



UNIVERZA V LJUBLJANI Fakulteta za socialno delo
A sp
VESTNIK socialnega 1969
364(497.4)
1001198,1
COBISS o
;ia:{ 'i
■ I J,1