ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 . 249—270 249 
M a r j a n B r i t o v š e k „ ; 
BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI '' 
Buharinov boj s Stalinom 
> . " i ; L» " . 
; -i . Referat na mednarodnem j Buharinovem, sim­
poziju, Wuppertal, 10.—13. oktobra'1988. 
Kot večina partijskega članstva je tudi Buharin pozdravil Novo ekonom­
sko politiko (Nep) kot izhod iz slepe ulice vojnega komunizma tako v politiki 
kot v političnem'mišljenju. Ločil se je od nekdanjih privržencev levicé, od Pja-
takova in Preobraženskega, ki sta Nep ocenjevala izključno k'ot odstopanje od 
idealov socializma in ga sprejela ž odporom'in1 velikim nezaupanjem. 
' Preobraženski je postal eden od prominentnih ekonomistov, kritikov Nep, 
ki so s svojimi prodornimi analizami registrirali negativne pojave v stranki. 
Ostro je'kritiziral vodilno skupino — triumvirat (Zinovjev, Kamenev, Stalin) 
in kasneje duumvirat (Stalin, Buharin)/ Stalinu je dal na voljo bogato teore­
tično ekonomsko gradivo za njegovo »revolucijo od zgoraj«. 
Spremembo Buharinovega stališča je verjetno treba pripisati Leninovemu 
vplivu. Sam Buharin je zapisal: »Vse obdobje po• letu 1918 je bilo obdobje 
vedno večjega Leninovega vpliva name; predvsem njemu dolgujem svojo mar­
ksistično vzgojo.«1 
Pod vplivom Leninove logične kritike je Buharin spreminjal svoja stališča. 
O svojem notranjem razvoju v letih 1918—1921 je zapisal takole: »V ognju 
samokritike so propadle in izginile iluzije iz mladosti, ne da bi pustile kake 
sledi. . . Proletarska politika dobiva počasi manj emocionalen, toda vse bolj 
jasen značaj politike, ki je tesno povezana z resničnostjo in se tudi spreminja. 
Gledano s tega vidika predstavlja prehod k Nep propad naših iluzij.« > 
V (jeseni 1922 se je Buharin povezal s Sokolnikovom s ciljem, odpraviti 
državni monopol v zunanji trgovini.2 Mnogi boljševiški voditelji so dvomili, da 
je komisariat za zunanjo trgovino sposoben uspešno.voditi trgovsko menjavo. 
Verjetno so hoteli to vprašanje urediti v splošnem duhu Nove ekonomske poli­
tike. Lenin je take zahteve ocenil kot veliko napako, kot nedopusten ukrep, ki 
nasprotuje interesom dežele. Po njegovem mnenju bi bilo ne samo nespametno, 
temveč tudi škodljivo, če bi dovolili tujim izvoznikom, da navežejo direktne 
stike s privatnimi trgovci — nepmani v deželi. 
Na IV. kongresu Komunistične internacionale v novembru 1922 je Buharin 
opustil svoje nekdanje poglede in se predstavil kot zagovornik nacionalne 
države. Ugotavljal je možnost koeksistence med sovjetsko državo in kapitali­
stičnimi državami. Na XII. kongresu RKP/b/ v aprilu leta 1923 je iz lojalnosti 
do bolnega voditelja v gruzinskem vprašanju nastopil proti triumviratu. Opu­
stil je svoja ekstremna stališča levega komunizma in zagovarjal nacionalne za­
hteve skupine Mdivani-Maharadze, ki jo je Stalin označil za nosilko naciona­
lističnega odklona. Buharin je na kongresu opozoril, da predstavlja glavno 
nevarnost za sovjetsko državo velikoruski šovinizem. Svoj govor je sklenil 
s pozivom na boj proti velikoruskemu državnemu šovinizmu.3 
Na kongresu je Buharin nastopil tudi proti Trockemu, oziroma proti nje­
govim ekonomskim pogledom. Branil je kmete in razgaljal tiste, ki želijo izva­
jati industrializacijo na njihov račun. Kriza škarij, to je, nesorazmerje cen med 
1 Enciklopedičeskl slovar ruskogo bibllograflčeskogo instituta Granat ХПД927. Priloženije 
col. 56. 
2 Britovšek M., Boj za Leninovo dediščino I, str. 230—237. 
3 Dvenadcatyj sjezđ RKP/b/, str. 614—615. 
250 м - BRITOVSEK: BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
cenami industrijskih in kmetijskih proizvodov, je okrepila njegovo naklonje­
nost za stvar kmetov in poglobila njegovo prokmečko usmeritev. 
Na začetku kontroverze o partijski demokraciji v jeseni leta 1923 je Bu-
harin kritiziral uradno linijo triumvirata. V začetku diskusije je kazal celo 
simpatije za levo opozicijo, čeprav je bil v svojih izjavah zelo zadržan. V raz­
pravi o demokraciji v partiji se je pritoževal, da so postale volitve na moskov­
skih lokalnih zborovanjih farsa in da so volitve v partijskih organizacijah po­
stale »-volitve pod narekovajem«.4 
V svojem komentarju k XII. kongresu RKP/b/ je Buharin že aprila leta 
1923 zapisal: »Doslej še nepremagano glavno zlo naše države predstavlja biro-
kratizem. Ta ogromni stroj je nastal kot posledica velike zaostalosti v kulturi 
in ga ni mogoče razbiti; treba ga je sistematično očistiti.«5 
Buharin se je sprva zavzemal za to, da bi Pravda kot vodilni diskusijski 
organ objavljala različna stališča. Ko pa je v diskusijo posegel Trocki, sta bila 
na intervencijo Zinovjeva oba mlada urednika diskusijskih prispevkov, ki ju 
je nastavil Buharin, odstavljena, Pravdi pa so očitali, da je postala orodje 
opozicije. 
Prestop Trockega k opoziciji je bil presenečenje. Njegovo pismo politbi-
roju z dne 8. decembra 1923 je naznanilo njegovo ločitev od vodilne skupine. 
Formulacije v pismu so bile tako pretehtane, da se je stara partijska genera­
cija čutila odrinjeno. Pismo pa je vsebovalo tudi neobičajno oster in oseben 
napad na Buharina. Prvič je bila iz frakcijskih pobud izrečena obtožba, da je 
Buharin v januarju oziroma v februarju 1918 hotel aretirati Lenina in njegovo 
vlado. 
Mnogi so tedaj računali z razsulom partije. Prestop Trockega k opoziciji 
je določil Buharinovo stališče do njega. V nepodpisanem članku Dol s frakcio-
naštvom, ki ga je napisal kot odgovor centralnega glasila na kritiko Trockega, 
se je definitivno priključil vodilni skupini in podprl njeno politiko.6 
Buharinov napad na Trockega je pomenil novo fazo njegovega političnega 
razvoja. Buharin, ki so ga označevali za »glas vesti komunističnega gibanja«, 
je užival ugled najbolj priljubljenega med vodilnimi člani partije. 
V dneh in tednih po Leninovi smrti (21. januarja 1924) je ves sovjetski tisk 
objavljal članke, v katerih so slavili Lenina. Buharin je v spominskem govoru 
na II. kongresu sovjetov takole povzel rezultate Leninove aktivnosti: »V naši 
deželi smo uveljavili državljanski mir, v katerem se ni treba delavskemu raz­
redu podrejati volji vladajoče buržoazije, ampak se vsi razredi prebivalstva, 
vse vmesne skupine in vsi zastopniki radikalnih smeri podrejajo volji ruskega 
delavskega razreda, ki je postala zakon. To pomeni, da nam je že uspelo polo­
žiti solidne temelje, da je najtežji čas za nami, da je genialni mojster revolu­
cionarne taktike Vladimir Iljič našo državno ladjo prekrmaril skozi vse ne­
varne čeri in sipine, da je devet desetin osnovnih nalog v naši deželi že oprav­
ljenih. Vprašanje časa je le, kdaj bomo uspeli obnoviti narodno gospodarstvo 
in v Sovjetski zvezi uresničiti izgradnjo socializma. Solidni temelji so položeni; 
ta fundament je Nep — medsebojno prepletanje državnih, zadružnih in pri­
vatnih gospodarskih oblik.« Buharin za razliko od drugih ni videl v Nep ne­
srečnega, prisiljenega umika, ki je postal nujen zaradi izostanka svetovne 
revolucije. 
Tri dni kasneje je Buharin govoril na komemorativnem zasedanju v ko­
munistični akademiji. Svoj govor je posvetil temi Lenin kot marksist. V zad­
njem delu govora je povzel pod naslovom Novi teoretični problemi misli, ki 
4 Ta Buharinov govor ni bil objavljen. Trocki ga je spretno in učinkovito izkoristil na 
ХШ. kongresu partije tako proti Buharinu kot proti vodilni skupini. Buharin je imel ta govor 
na nekem zborovanju v rajonu Krasnaja Presnja. Trinadeatyj sjezd RKP/b/, Moskva 1963, str. 
147—148. 
» Bucharin, Die Resultate des 12. Kongresses der KPR/b/, KI St. 4/1923, str. 26—30. 
« Pravda z dne 28., 29. in 30. decembra 1923 ter 1. in 4. januarja 1924. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 251 
sta jih razvijala z Leninom med njegovo boleznijo. Glavni sklepi, do katerih 
sta prišla, so bili: Revolucionarno nasilje je po Marxu sicer babica nove druž­
be — toda potem, ko revolucija zmaga, ko se proletariat polasti oblasti, se 
mora socializem razvijati v miru, brez nasilja, na temelju znanja in obvlado­
vanja gospodarskih zakonitosti. Ti nazori so bili v nasprotju s teorijami o drugi 
revoluciji, ki jo je Preobraženski označil kot »socialistično reakcijo« in pred­
videl kot končno posledico Nep, in z nazori Stalina, ki je to drugo revolucijo 
uresničil leta 1929 z likvidacijo kulaštva. 
Iz razprav z Leninom je Buharin povzel tudi teorijo o različnih tipih so­
cializma. Opozoril je, da se je Lenin v zadnjem obdobju svojega življenja za­
vzemal za širši pluralizem v mednarodnem socialističnem gibanju: »Možni so 
različni tipi socialistične izgradnje, pogojeni v vsaki deželi z materialom, ki ga 
podeduje. Lenin tega vprašanja ni več utegnil teoretično formulirati. Toda ko 
je delal v KI, nas je pogosto opozarjal, da ne smemo pozabiti na posebnosti 
posameznih dežel in ustvarjati določenih klišej ev.«7 V svojem spominskem 
govoru je Buharin nastopil proti težnjam, da bi napravili iz marksizma-leni-
nizma mit. Buharin ni govoril o marksizmu-leninizmu, ampak o Leninovem 
marksizmu, katerega bistveno vsebino je videl v pravilnem razumevanju Mar-
xove dialektične metode in v eliminiranju vsake dogmatike. 
V letih 1924 do 1926 je Buharin izdelal gospodarski program socialistične 
graditve, ne da bi posebej ločil industrijski program od agrarnega. Ta program 
so v letih 1926 in 1927 revidirali. Stalin je bil tedaj v ekonomski politiki »bu-
harinovec«. Na XIV. kongresu VKP/b/ je odločno branil Buharina, ko je iz­
javil: »Podpiramo in podpirali bomo Buharina.« Leva opozicija o tem ni dvo­
mila. Na istem kongresu je Kamenev opozoril, da je Stalin postal popolen 
ujetnik politične linije, katere ustvarjalec in resnični tolmač je Buharin. 
Buharinova vloga je bila tedaj zelo kompleksna in v začetku enako po­
membna kot Stalinova.' Buharinova naloga je bila, da predvsem razvija in 
usmerja splošno ekonomsko politiko ter oblikuje vodilno ideologijo v letih od 
1925 do 1927. Njegov delež pri razširitvi Nep ni bila nikakršna tajnost. 
V letih 1924 do 1927 sta Buharin in Rikov priporočala, da bi dali kapitali­
stičnim in maloburžoaznim elementom večje koncesije, kot je bila pripravljena 
Stalinova skupina. Leta 1925 je Buharin nosil glavno breme pisanja polemič­
nih spisov proti Zinovjevu in Kamenevu ter sestavljanja resolucij o kmetijski 
politiki.8 Buharinovi teoretični predlogi o spornih točkah glede kmečkega 
vprašanja, o naravi industrijske države in njenih odnosih do kmetijstva, o za­
družništvu, o Nep kot prehodnem sistemu in o drugih vprašanjih, ki so se ti­
kala graditve socializma, so predstavljali uradno ideologijo Stalinove in Bu-
harinove skupine v partiji. Uradni boljševizem je v letih 1926 in 1927 nosil 
močan idejni pečat buharinovstva. Še več. Partija je sledila Buharinovi poti 
v socializem, kot se je pritoževal Zinovjev na XIV. kongresu. Buharinov vpliv 
ni bil močan samo v sovjetski partiji, temveč je sistematično vnašal svoje teo­
retične nazore tudi v resolucije kominterne. Na zasedanju Izvršnega komiteja 
kominterne v aprilu 1925 je predložil 63 novih tez o kmečkem vprašanju.9 Teze 
so vsebovale nekaj novosti o graditvi socializma v izrazito kmečki strukturi 
Rusije. Od leta 1926 dalje je prav Buharin pojasnjeval zunanjemu svetu razvoj 
mednarodnega kapitalizma ter strateška in taktična vprašanja mednarodne 
revolucije. 
Čeprav so Stalinovi privrženci kasneje zanikali, da bi bilo buharinovstvo 
kdajkoli njihova uradna politika,10 je na splošno obstajala okvirna delitev dela 
' Bukharine, Lénine-Marxiste, Discours prononcé à la séance solennell de l'Académie de 
l'Humanité, 17. février 1924, Paris 1924, str. 44. 
8 x i v sjezd, protokoli, str. 149. Pravda z dne i l . decembra 1925, str. 5. Buharin, Tri reöi /k 
voprosu o naših raznoglasijah/, Moskva—Leningrad 1926, str. 3—4. Marecki, Nikola] Ivanovic Bu-
harin, BSE 1. izd., vol. Vin, Moskva 1926, str. 278. 
s Razširenij plenum ispolkoma 1925, str. 528—544. 
10 Jaroslavski E., Ob od odnoj falšivoj slike, Pravda z dne 19. novembra 1929, str. 2. 
252 M. BRITOVSEK: B U H À R I N O V I E K O N O M S K I I N P O L I T I Č N I P O G L E D I 
med Buharinom'in Stalinom, med političnimi formulacijami in teorijo na eni 
ter organizacijsko dejavnostjo na drugi strani. Zdi se, da Stalin sam idejno ni 
bil dorasel boju z levo opozicijo in mu je bila Buharinova idejno-teoretična 
razgledanost nujno potrebna; to je bil temelj njunega zavezništva. V obdobju, 
ko se je Stalin vzpenjal k oblasti, je spretno izrabljal Buharinovo znanje, spo­
znal pa je tudi njegove'šibke točke. 
Ideologi desnega krila boljševiške stranke so razglašali, da bodo gospodar-
sko-politični nazori levice pripeljali deželo do katastrofe. Skupni strah'pred 
levo opozicijo je bil kohezivna sila med desnico z njenim previdnim progra­
mom ter stalinisti, ki so razpolagali z organizirano močjo partijskega aparata. 
Opozicija je napadala Buharina, ker ga je ocenila kot nevarnejšega- na­
sprotnika od Stalina. Buharin je imel v svojih rokah tudi nadzorstvo nad 
osrednjima partijskima glasiloma. Bil je glavni urednik Pravde, od aprila 1924 
dalje pa tudi urednik Boljševika, glasila CK, ki so ga začeli izdajati »v obram­
bo in za krepitev zgodovine boljševizma proti poizkusom pačenja in izkriv­
ljanja njegovih osnov«." Nadzorstvo nad tema dvema pomembnima glasiloma 
CK je Buharinu omogočilo, da je dajal prevladujoči ton frakcijskim bojem in 
preprečil Zinovjevu, da bi ustanovil konkurenčno glasilo v Leningradu. To 
orožje mu je Stalin iztrgal iz rok šele leta 1928.12 Buharin pa je nadzoroval 
tudi številne druge časopise in periodična glasila, saj je sedel v upravah šte­
vilnih založniških hiš. Osrednja partijska glasila so postala po letu 1920 zelo 
avtoritativen posrednik v partijskih komunikacijah. Verjetno Kamenev ni 
preveč pretiraval,.ko se je pritoževal, da Buharin in njegovi redakcijski sode­
lavci izvajajo »dejanski monopol' nad politično-knjižnimi predstavniki partije 
in nad celotnim političnovzgojhinv delom«.13 > '< 
Drugo pomembno Buharinovo' oporišče je bila kominterna. Čeprav je bil 
do oktobra 1926 formalno voditelj kominterne Zinovjev, je njegov poraz v 
decembru 1925 Bùharinu omogočil, da je zavzel pomembno mèsto v tej med-
narodni organizaciji. Postal je generalni sekretar Izvršnega komiteja KI (IRKI) 
in de iure njen glavni predstavnik, glede na to, da so položaj predsednika KI 
odpravili.14 Ta položaj pa mu ni veliko koristil v vodilni' partijski strukturi 
duumvirata. Vsekakor pa je Buharinov najvišji položaj v KI dvignil njegovo 
osebno veljavo, koristil pa je tudi ugledu duumvirata. Buharinova vplivna 
sfera se je s tem položajem- znatno razširila. V političnem sekretariatu IK KI 
je okrepil svoj položaj tako, da je-v njem namestil svoje privržence. Po letu 
1925 so delali priložnostno v aparatu KI številni mladi buharinovci: Švicarski 
delegat Humbert-Droz, ki je bil tesno povezan z Buharinom, je postal vodilna 
osebnost KI. V letih 1926 in 1927 je bil Buharin človek, ki je oblikoval uradna 
stališča KI. . . . . 
Buharin je imel glavno vlogo v boju proti levi opoziciji. Medtem ko je 
Stalin vodil organizacijsko vojno, kadrovsko krepil aparat s svojimi privrženci 
in ga čistil oporečnikov, je Buharin vodil ideološko vojno. Kot ideološki bojev­
nik je bil Stalinu v začetku nepogrešljiv sodelavec, kar je povečevalo njegovo 
politično težo v duumviratu. Niti Stalin niti njegovi osebni privrženci sami niso 
bili kos sijajnim teoretikom, nadarjenim ekonomistom in publicistom iz vrst 
levice. Nihče iz kasnejših generacij ni- imel govorniških sposobnosti Trockega 
ali Buharinovega akademskega nastopa. Buharin je bil med večinskimi vodi­
telji v duumviratu Buharin—Stalin edini, ki se je lahko kosal s svojimi na­
sprotniki iz vrst leve opozicije, čeprav tudi Rikovu ne smemo odrekati ogrom­
nega znanja v praktičnih ekonomskih vprašanjih. Buharinovo znanje, teore­
tična prodornost in izobrazba, njegova govorniška spretnost so omogočili vo-
1 1 Boljševik št. 1/1924, str. 3. 
1 2 Vestnlk lenlngrađskogo univerziteta /Istorila—jazik—literatura/ št. 2/1971; str. 26. 
1 3 XIV sjezd, Protokoli, str. 254. pritožbe zlnovjeva, Ibidem, str. 113—114. 
1 4 Komunlstičesklj Internaclonal. Kratki] istoričeskij ocerk, str. 261, 262. Vlast sovjetov za 
desjat let 1917—1927, Leningrad 1927, str. ХХХХП. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 253 
dilni skupini, da je obvladala opozicijo. Buharin je bil tisti, ki je odgovarjal 
Preobraženskemu, ki je na XIV. kongresu zlomil zapozneli poizkus Zinovjéva, 
da si pribori položaj boljševiškega teoretika in izpodkopal njegovo ideološko 
avtoriteto.15 V februarju 1926 je Buharin potoval v proletarski Leningrad,'da 
bi branil agrarno politiko, sprejeto na XIV. kongresu.18 Preobraženski je opi­
soval Buharina kot »zelo izkušenega« in »načelnega« oponenta.17 
V političnih kampanjah so se v nekem smislu nadaljevale programske di­
skusije iz dvajsetih let; odločilne, čeprav ne vselej najpomembnejše bitke je 
večina izbojevala pod taktirko Buharina in njegovih mladih privržencev. Ne­
soglasja, ki so tlela pod površino,' so prikrivali s partijsko disciplino. Buharin 
je na V. plenumu IK KI nastopil z dvema referatoma: O kmečkem vprašanju 
in O diskusiji v RKP/b/. K referatu o kmečkem vprašanju je Buharin pripra­
vil teze, ki jih je plenum IK KI sprejel. V njih je Buharin razvil ideje, ki jih 
je oblikoval v drugi polovici leta 1924. To so bile teze o'zadružništvu (to je 
o konzumnih zadrugah), o procesu vraščanja kmečkih zadrug v socialistično 
gospodarstvo, kar bi vzporedno s krepitvijo državne industrije omogočilo 
zmanjšanje razrednih nasprotij. Boj med buržoazijo in pròletariatom je Bu-
harin osredotočil na vprašanje boja za pridobivanje kmetov:t 
V referatu O razpravi v RKP/b/ je Buharin nakazal novo usmeritev v sov­
jetski gospodarski politiki. Pritoževal'se je, da so partijski kadri, ki'delujejo 
na vasi, preveč vklenjeni v spone vojnega komunizma. Zavzemal se je za nove 
metode dela. Treba je dvigniti industrijo, da bi : lahko kniëtje ceneje kupovali 
domače industrijsko blago kot izdelke kapitalistične industrije. Potrebna je 
politična skrb, da diktatura proletariate ne bo oslabljena. Svobodnih gospo­
darskih metod ne smejo spremljati politične koncesije v duhu nekake parla­
mentarne demokracije. Glavno vprašanje za Buharina je bilo, kako utrditi za­
upanje kmetov v novi sovjetski družbeni red. Opozoril je, da je v odnosu do 
kmetov še čutiti v zavesti, partijskih aktivistov recidive vojnega komunizma. 
Ce so hoteli v obdobju Nep stimulirati kmetijsko proizvodnjo, so morali pri­
dobiti zaupanje produktivnih kmečkih plasti. 
Buharin je tudi v politbiroju skušal uveljaviti svoj koncept v odnosu do 
vasi. 17. aprila 1925 je govoril moskovskemu partijskemu aktivu. Pojasnjeval 
je novo kmečko politiko in se skliceval na Lenina, čeprav je nekoliko odstopil 
od njegovih stališč. Skušal je pridobiti srednje in bogate kmete, da bi inten­
zivneje obdelovali svoja zemljišča in državi prodali čim več presežkov. Govoril 
je: »Premožnejši sloji kmetov in srednji kmetje, ki težijo'po blagostanju, se 
sedaj bojijo akumulacije.. . Naša politika do podeželja naj bo-usmerjena v 
ublažitev, v delno odpravo mnogih restrikcij, ki preprečujejo razvoj premož­
nejših in kulaških posestev. Kmetom, vsem kmetom, moramo reči: Obogatite 
se, razvijajte svoja posestva, ne bojte se, da bi uvedli prisilne ukrepe proti 
vam. Naj zveni še tako paradoksalno — razvijati moramo premožna posestva, 
da bi pomagali tako revnim kot srednjim kmetom.« 
Takšna Buharinova izvajanja so nudila obilno ideološko hrano njegovim 
nasprotnikom z levice. Buharinova krilatica: Obogatite se! je postala zanj 
usodna. Z njo je dal levi opoziciji in kasneje Stalinu v roke orožje proti sebi. 
Jeseni leta 1925 je bil prisiljen svoje geslo preklicati, oziroma omiliti. V bistvu 
pa je to geslo ostalo njegova osnovna usmeritev. Računal je, da bo blagovna 
menjava med vasjo in mestom bolje in hitreje tekla, če bodo kmetje gospodar­
sko močnejši; možno pa jih bo tudi bolj obdavčiti. 
Na 14. partijski konferenci, 27. aprila 1925, so nekateri udeleženci načeli 
vprašanje nerazrednega Buharinovega pristopa do kmečkega vprašanja. Bu-
1 5 Glej opombe Pokrovskega v časopisu VKA XI/1925, str. 320. Volfsons v Idteraturnaja en­
ciklopedija 1, Moskva 1929, str. 634. 
u Glej Buharinov napad na zinovjeva na XIV. kongresu VKP/b/, XIV sjezd, Protokoli, str. 
136—151 ; Buharinov govor Leningradskaja organizacija in Doklad. 
" New Economics, London 1965, str. 8, 295. 
254 M. BRITOVSEK: BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
harin se je branil pred očitki, češ da razvoj Nep na podeželju trenutno pomeni 
znak moči, da sedaj obstajajo na vasi oporišča, ki jih prej ni bilo — državna 
in zadružna trgovina. Novo usmeritev je nakazal tako, da je karikiral vojni 
komunizem: »Ne usmerjamo se proti kulakom, temveč želimo odpraviti sistem, 
ki smo ga nekoč v državi že imeli, v obdobju, ko smo imeli vse trgovine v svo­
jih rokah in na vsaki je bil napis: Proletarci vseh dežel združite se, v njih pa 
ni bilo mogoče ničesar kupiti.« 
Buharin je predvideval, da se bo kmečka posest v Rusiji v naslednjih letih 
okrepila. Za razliko od drugih Buharin v kulakih ni videl nasprotnikov gra­
ditve socializma. Kulaška nevarnost zanj ni obstajala. Buharin je imel pred 
očmi razvoj ameriškega farmarstva, ki bi ga bilo treba vključiti v socialistično 
graditev. Zavedal se je možnih posledic kolektivizacije, ki bi zaostrila razredni 
boj, ta pa bi vodil v drugo revolucijo. Kolektivizacija kmetijstva je bila za Bu-
harina sicer pomembna stvar, toda ne glavna pot v socializem.18 
Stalin je tedaj že oblikoval drugačno stališče do kulakov kot Buharin. Na 
sverdlovski univerzi je 9. junija 1925 takole odgovoril študentom na vprašanje, 
kako naj se partija bori proti kulakom, ne da bi razpihovali razredni boj: 
»Jasno je, da stvar ni odvisna samo od nas. Povsem mogoče je, da bodo kulaki 
sami začeli v nekaterih primerih razvnemati razredni boj, da ga bodo posku­
šali razgreti do vrelišča in mu dati obliko banditskih napadov ali vstaj. V tem 
primeru bodo na svoji koži občutili posledice takšnega ravnanja, usmerjenega 
proti sovjetski državi.«19 Stalin je tako razkril svoj načrt, da je treba kulake 
kot razred uničiti. Prikrito je izrazil misel, da je treba odpraviti Nep in kon-
zumne zadruge, krepiti pa samo produktivne zadruge. 
Zavedati se moramo, da so tedaj frakcijski boj vodili prikrito; nesoglasja 
je bilo mogoče razkriti le po ovinkih. Buharin je takrat napisal dve brošuri, ki 
pojasnjujeta nekatere aspekte frakcijskih nesoglasij. 
V brošuri Pot k socializmu je Buharin skušal popularno in preprosto po­
dati svoje nazore. Brošura naj bi bila povzetek Buharinovih razprav z Leninom 
v zadnjih letih njegovega življenja. Posebej je naglašal, da je največja nevar­
nost za gospodarski vzpon administrativna samovolja, in poudarjal zahtevo po 
prostovoljnem vključevanju kmetov v vse zadružne oblike: »Zadružništvo 
mora sloneti na načelu prostovoljnosti in notranje zadružne demokracije. Upra­
vo in vse funkcionarje je treba voliti. Zadruge naj ne bodo izvršni organi 
državnega aparata.« 
V polemični brošuri Karel Kautsky in Sovjetska zveza se je Buharin za­
vzemal za oblikovanje interesnih skupnosti, neodvisnih od državnega aparata, 
toda vezanih na vodilno vlogo partije. Posebno pozornost je posvetil razvoju 
trgovine in blagovnega prometa, katerih hitro rast je imel za pomemben čini­
telj, ki lahko vpliva na financiranje industrije. Poudaril je: »Proletariat bo 
zmagal le, ako mu bo uspelo dvigniti industrijo, organizirati dober in cenen 
trgovski aparat in vsem kmetom dokazati, da je državna industrija sposobna, 
da bolje zadovoljuje gospodarske potrebe in rešuje nadloge kmečkega prebi­
valstva kot privatni kapitalist, privatni trgovec, prekupčevalec... Zaradi iz­
ostanka tujih kreditov moramo posvetiti največjo pozornost pospešitvi bla­
govnega p r o m e t a . . . Prek tržnega gospodarstva, prek razvoja trgovine se mo­
rajo razviti gospodarski potenciali, ki so potrebni za uvajanje načrtnega gospo­
darstva.« 
V prvi polovici leta 1925 se je triintridesetletni Buharin vse bolj povezoval 
s Stalinovo grupacijo in se vključeval v »vodilno partijsko jedro« novega vod­
stva CK VKP/b/. To je bilo obdobje Buharinovega največjega vpliva na sov­
jetsko politiko. Njegova povezanost s Stalinovo skupino je izvirala iz obdobja 
frakcijskih bojev triumvirata proti Trockemu. Ta triumvirat je začel proti 
1 0 Internazionale Presse Korrespondenz 79/1925, str. 1066. 
» Stalin, Werke 7, str. 155. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 " 255 
koncu leta 1924 razpadati. Povezanost Buharina s Stalinom je dosegla višek v 
letu 1925, ko sta Zinovjev in Kamenev začela kritizirati Stalinov partijski apa­
rat ter Buharinove ideološke in politične formulacije. 
V politbiroju, ki sta ga vodila Stalin in Buharin, je prišlo do zavezništva 
različnih skupin, ki so imele enaka stališča v poglavitnih vprašanjih vodenja 
sovjetske notranje in zunanje politike. Podobno kot nekoč triumvirat in ka­
sneje Združeno opozicijo je Stalinovo in Buharinovo skupino povezoval skupen 
strah pred nasprotniki in heterogenost]o njihovih pogledov. Na tem temelju je 
koalicija, kljub notranji napetosti, preživela začetne konflikte v letu 1925, pa 
tudi ostre frakcijske boje v letih 1926/27, katerih vsebina so bili različni po­
gledi na nadaljnji razvoj dežele. 
Razprava med desno usmerjenimi voditelji in levo opozicijo je sprva po­
vsem zameglila osnovna vprašanja vizije socialistične graditve. Bolj ko je leva 
opozicija s svojo platformo razpadala, bolj se je Stalinova skupina osamosva­
jala od duumvirata in opozarjala na načelo državnega planiranja, na nujnost 
preosnove kmetijstva iz individualnih v kolektivna gospodarstva ter spremi­
njanja Rusije v moderno industrijsko državo. V ospredje je vse bolj sililo vpra­
šanje, kako te cilje čim prej doseči. 
Stalinu je V boju z Združeno opozicijo uspelo demonstrirati moč njego­
vega, do potankosti izdelanega partijskega aparata, ki so jo v nadaljnjih frak­
cijskih bojih kmalu čutili tudi Buharin in njegovi privrženci. Mehanizmi tega 
aparata so delovali brezhibno. 
Dejstvo, da se je Buharin pridružil Stalinu, je tega zavarovalo pred očitki, 
da je prekinil tradicijo leninizma. Kljub njegovi sorazmerni mladosti in očit­
kom, da so težišče njegove dejavnosti ideologija, agitacija in propaganda, ne 
smemo podcenjevati njegove vloge v duumviratu. To velja posebej za njegov 
avtoritativni glas v zunanji in notranji politiki, za razmišljanja o sovjetih v 
kitajski revoluciji, o kapitalnih investicijah in za bogate misli o književnosti. 
Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da je bil Buharin eden tistih, ki je 
v boju z levo in Združeno opozicijo s svojimi teoretično-ekonomskimi članki 
argumentirano zavračal teze opozicije. Pri oblikovanju sovjetske gospodarske 
politike je igral pomembno vlogo, znatno večjo, kot mu jo priznavajo doslej 
sovjetski raziskovalci, ki so še vedno pod vtisom Stalinovih frakcijskih inter­
pretacij. Njegova nedavna moralno-politična rehabilitacija pa nedvomno po­
gojuje prevrednotenje njegove zgodovinske vloge tudi v sovjetskem zgodovi­
nopisju. 
Buharinov spopad z levo opozicijo 
Različna stališča levice in desnice v boljševiški stranki do Nep so posta­
vila na dnevni red vprašanje gospodarskega načrtovanja ter vprašanje tempa 
in sredstev industrijskega razvoja. Teoretično je bila partija enotna v vredno­
tenju socialističnega planiranja, ki pa je bilo v prvih letih Nep le pobožna 
želja. V nekaterih industrijskih panogah so skušali načrtovati v omejenem 
obsegu. Leta 1921 so ustanovili državno plansko komisijo (Gosplan), ki pa se je 
lahko uveljavila šele v kasnejših letih. 
Cim večje so postajale »škarje«, tem bolj je desnica zagovarjala Nep. De­
snica je vse do leta 1927 branila stališče, da mora velika industrija črpati sred­
stva za svoj razvoj iz povpraševanja po svojih proizvodih. To se pravi: Najprej 
je treba gospodarsko okrepiti kmete in z njihovo povečano kupno močjo finan­
cirati rast industrije. Od tega bosta imeli najprej korist lahka industrija in 
industrija potrošnih dobrin, sledila pa bo še ekspanzija proizvodne industrije.20 
Stališče levice je bilo diametralno nasprotno. Zavzemala se je za direktno 
graditev industrije na podlagi podrobnega državnega plana in s financiranjem 
iz državnega budžeta. 
2 0 Dvenadcatlj sjezd, Protokoli, str. 360—365. 
256 м - BRITOVSEK : BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
Kot razberemo iz razprav v politbiroju, je postal problem gospodarskega 
planiranja povod za osebno rivaliteto. V izredno pomembnem vprašanju o kre­
ditni politiki razpoke, ki je zazijala med desnico in levico, ni bilo mogoče za­
brisati. Desnica se je v interesu stabilizacije valute in rentabilnosti obratov 
zavzemala za strogo kreditno politiko. ' -
' Precej bolj radikalno je formuliral ekonomska stališča levice Preobražen-
ski. V svojih spisih je opozarjal na potrebo planiranja. Svaril je pred škodlji­
vimi posledicami Nep, se zavzemal za povečano podporo industriji in naspro­
toval nadaljnjim koncesijam kmetom. Ekonomiji se je zastavljalo osnovno 
vprašanje, kako mobilizirati »-neoplojeni kapital« in ga »oploditi«, ter doseči, 
da bo proizvodnja tekla neovirano. Preobraženski je tedaj oblikoval svojo teo­
rijo o »težkem obdobju prvobitne socialistične akumulacije«.21 Zakon prvo­
bitne socialistične akumulacije kapitala je bila osnovna tema obravnave v nje­
govem delu Nova ekonomija. Ekonomski model, ki ga je zasnoval Preobraženski 
zà ustvaritev industrijske družbe v agrarno zaostali kmetijski deželi s pretežno 
individualnimi kmetijskimi proizvajalci, je bil podoben modelu kapitalistične 
prvobitne akumulacije v Angliji v 18. stoletju. 
V avgustu leta 1924 je imel Preobraženski v Komunistični akademiji re­
ferat O zakonu prvobitne socialistične akumulacije, ki je bil mejnik v zgodo^ 
vini sovjetske ekonomske teorije in temelj za Stalinovo nasilno kolektivizacijo 
v tridesetih letih. Izhodišče Preobraženskega je bila primerjava med obdobjem, 
ki ga je Marx označil za prvobitno kapitalistično akumulacijo, in ustreznim 
obdobjem v Sovjetski zvezi na prehodu iz kapitalizma v socializem. Preobra­
ženski je primerjal prvobitno kapitalistično akumulacijo s socialistično.22 
Za obdobje socialistične graditve je Preobraženski oblikoval zakon prvo­
bitne socialistične akumulacije: Čim bolj je dežela zaostala v obdobju prehoda 
na socialistično organizacijo proizvodnje, tem bolj se bo morala pri zbiranju 
sredstev zatekati k izkoriščanju predsocialističnih gospodarskih oblik. Od teh 
ši bo država prisvojila čim večji delež presežne proizvodnje, medtem ko bo 
delež prispevkov socialistične velike industrije za financiranje graditve rela­
tivno majhen. In nasprotno: Cim bolj bi bila dežela razvita, tem lažje bi finan­
cirala rast socializma iz industrijskih presežkov. Kot predsocialistične gospo­
darske oblike so bila mišljena predvsem kmečka gospodarstva. Vodilni gospo­
darski teoretik levice je svojo ekonomsko shemo zakona prvobitno socialistične 
akumulacije takole pojasnil: Ali lahko bremena razvoja državne industrije, in 
graditve njene celotne tehnološke osnove nosijo samo trije milijoni delavcev? 
Ali svojega deleža ne more prispevati tudi 22 milijonov kmečkih posestev? 
Kaže, da so daljnosežne posledice te analize izzvale odpor. Njegov članek 
je bil kot naročen za voditelje, ki so usmerjali kampanjo proti Trockemu. Pre­
obraženski, ki so,ga označevali za enega najlojalnejših privržencev Trockega, 
jim je s svojo razpravo dal v roke gradivo, s katerim so lahko utemeljili ob­
tožbe, da trockisti omalovažujejo kmete in nasprotujejo zavezništvu med kmeti 
in proletariatom. »Smička« povezuje oba razreda s skupnimi interesi, medtem 
ko ju skuša Trocki razdvojiti. 
Buharin je bil med partijskimi voditelji edini ekonomist, ki je podrobno 
odgovoril Preobraženskemu v Pravdi v članku Novoj e otkrovenje o sovjetskoj 
ekonomike, ili kak možno pogubit raboče-krestjanskij blok /k voprosu ob 
ekonomičeskom obosnovanii trockizma/ in v partijskem glasilu Boljševik v 
članku pod naslovom Kritika ekonomičeskoj platformi opozicii.23 
3 1 Internationale Presse Korrespondenz 67/1924, str. 811. 
» Preobrazhenski, Noch einmal über die sozialistische Akumulatlon — eine Erwiderung auf 
Genossen Bueharin, str. 228. 
23 za lenlnlzm: sbornlk statel, Moskva—Leningrad 1925, str. 285—317. Pravda z dne 12. de­
cembra 1924. Boljševik št. 15/januar 1925, str. 25—57. Oba članka sta bila kasneje ponatisnjena v 
brošuri : Buharin, Kritika ekonomičeskoj platformi opozicii leta 1926. 
,-,, ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 257 
V prvem članku je Buharin najprej omenil kontroverzo, ki se je začela je­
seni 1924 po objavi uvodnika Trockega Nauki oktobra /Uroki tOktjabra), nato 
pa je kritično. ovrednotil članek Preobraženskega, za katerega je menil, da 
predstavlja ekonomsko osnovo trockizma in izraža antileninistična stališča. 
Buharin je poudaril nezdružljivost pogledov Preobraženskega, naj se sociali­
zem razvija na račun kmetov in Leninovega prepričanja, izraženega v Nep, naj 
se socializem razvija v tesni povezanosti s kmeti, katerim je treba pomagati, 
da razvijejo svoje vire, in jim omogočiti, da prek zadrug z ramo ob'rami s pro-
letariatom gradijo socializem. Buharin je izrazil prepričanje, da želi Preobra-
ženski uvesti v socializem zatiralni in zaviralni postopek monopolnega kapi­
talizma. Opozicija ustvarja ideologijo, ki jo zanima en sam razred; zavzema se 
za večji pritisk na kmete v slavo in korist proletariata. Podobno kot druge teo­
rije opozicije bo tudi te ogromna večina članov parti je. zavrnila. 
- Drugi Buharinov članek, ki je nosil. sarkastični podnaslov Nauki Oktobra 
leta 1923, je obravnaval iste probleme in napovedal vojno trockizmu.24 
V naslednjih dveh letih je bilo žigosanje zakona prvobitne socialistične 
akumulacije vsakdanja tema vseh tistih, ki so se zavzemali za stvar kmetov in 
nasprotovali industrializaciji na njihov račun, oziroma so hoteli zavreti njen 
tempo. 
Razprave Preobraženskega v času duumvirata so bile bolj akademskega 
značaja. Bile so deležne ostre kritike njegovega oponenta. Preobraženski je 
svoje razprave objavljal v Vestniku Komunistične akademije, v partijskem 
glasilu Boljševik in v Pravdi. V njih je obravnaval osnovne dileme sovjetskega 
gospodarstva. Stalin jih je po zmagi nad Buharinom v praksi pogosto izkori­
ščal, ne da bi navajal avtorja.25 
Kasnejša Stalinova usmeritev partije k programu levice je dala teoretič­
nim dilemam industrializacije, ki jih je začrtal Preobraženski, nov zamah, 
kolektivizacija kmetijstva pa je črpala iz njegovih teorij o socialistični akumu­
laciji nove pobude. 
Buharinova socialistična vizija je bila nasprotna teoriji Preobraženskega. 
Po mnenju Preobraženskega se notranja protislovja kapitalizma z vsakim 
krožnim ciklusom kapitala povečujejo, medtem ko se s proletarskim prevze­
mom oblasti reprodukcija protislovij zmanjšuje. Buharin je iz zgodovine povzel 
drugačen sklep kot Preobraženski: Tako kot so se z razvojem kapitalizma 
zmanjševala protislovja med industrijskim kapitalom in kmetijskim velepose-
stvom, bodo v toku socialističnega razvoja povsem izginila protislovja med 
delavci in kmeti. Ta razvoj bo tekel po poti konkurenčnega boja, v katerem 
bodo najrazvitejše od razvitih oblik gospodarstva povsem izrinile druge oblike. 
Buharin je v obrisih predstavil svoj model socialistične graditve. Medtem 
ko je imel Preobraženski pred očmi zakonitosti zgodnjega kapitalizma, je bil 
pred Buharinom model moderne industrijske kapitalistične države, v kateri se 
krepita ekonomska in politična državna oblast. Posebno pozornost je Buharin 
posvetil zadružništvu. Proletariat oziroma proletarski veleobrat se lahko po­
veže s kmečkim malim proizvajalcem, kooperira s tem malim proizvajalcem in 
ga podpira v gospodarskem boju proti privatnemu kapitalu. Kako pa naj bi 
takšna kooperacija izgledala? Buharin je odgovor iskal v zadružnem socia­
lizmu. Ugotavljal je vzpon kmečkega zadružništva v industrijsko razvitih de­
želah že pred revolucijo. 
Tudi Lenin je razvil svoje stališče o zadružništvu. Povsem se je zavedal, 
na kakšne težave bo zadela partija pri kolektivizaciji v tako zaostali deželi, kot 
je bila tedaj Rusija. Njegov načrt zadružništva je bil zato daljnosežen. Lenin 
2 4 Buharin, Teorija permanentnoj revoljucii. Govor propagandistom moskovske partijske 
organizacije 13. dceembra 1924. Za leninizm, str. 84—B5. 
2 5 Preobraženski E., Osnovni zakon socialistične akumulacije, Vestnik Komunističeskoj aka-
demll vni/1924, str. 47—116. s e enkrat o socialistični akumulaciji (odgovor tov. Buharinu), Ibi­
dem XI/1925, str. 223—256. Beležke ekonomista I, Pravda z dne 15. decembra 1925 Itd. 
258 м - BRITOVSEK : BUHARINOVI EKONOMSKI I N P O L I T I Č N I P O G L E D I 
svoje zamisli o zadružništvu ni izoblikoval, v podrobnostih, niti ni časovno 
določil ali orisal zadružniških oblik. V grobih obrisih je nakazal samo'osnovne 
linije reorganizacije kmetijstva. Lenin ni nikdar skušal začrtati za prihodnost 
strogo določenih linij, od katerih ne bi bilo mogoče nekoliko odstopiti, ne da 
bi bil zaradi tega kdo obtožen desnega ali levega odklona. 
Buharin je v svojih kasnejših izvajanjih večkrat opozarjal na te Leninove 
misli. Kmetijske zadruge, osvobojene razvojnih oblik kapitalističnega-zadruž­
ništva, naj bi se po njegovem vrasle v celoten organizem proletarskega držav­
nega gospodarstva, kar bi socialistično zadružništvo osvobodilo disproporcev 
med rastjo kmetijstva in proizvajalnimi silami industrije, ki prevladujejo v 
kapitalizmu. 
Buharin je odločno zavzel odklonilno stališče do teorije Preobraženskega 
o prvobitni socialistični akumulaciji.26 13. decembra 1924 je Buharin govoril 
partijskim propagandistom v Moskvi o teoriji permanentne revolucije.27 V 
svoji polemiki proti Preobraženskemu je opozoril, da terja novi položaj, kate­
rega glavna značilnost je mir z inozemstvom in skrb za razvoj lastnega gospo­
darstva, novo oceno. Navidezna stagnacija revolucionarnega gibanja ni nika­
kršna smrtna bolezen.28 Poudaril je: »Naša rešitev je, ustvariti dobre odnose 
s kmeti, in sedaj je to povsem mogoče, ter se uveljaviti in krepiti, četudi bo 
treba na zmago na Zahodu še zelo dolgo čakati.« 
Proti tezi Preobraženskega, da socialistični sistem in privatno blagovno 
gospodarstvo ne moreta trajno obstajati drug ob drugem, je Buharin izjavil: 
»Socialistične kmetijske proizvodnje ni mogoče ustvariti z izrivanjem kmečkih 
gospodarstev s sovjetskimi.. ., ampak tako, da pritegnemo kmete v zadruge, 
odvisne od države in njenih institucij. Tako bomo dosegli socializem s pomočjo 
procesa cirkulacije, ne pa neposredno prek produkcijskega procesa.« To je bilo 
jedro Buharinove teorije socializma. Zametke takšnega razmišljanja lahko za­
sledimo že v Buharinovem delu Ekonomija prehodnega obdobja. 
Buharinovi argumenti proti shemi Preobraženskega so temeljili na mo-
ralno-političnih premislekih. Zakon prvobitne socialistične akumulacije je pri­
merjal s kolonialno politiko, iž katere ne more rasti socialistična družba. Po­
litiki industrializacije na račun kmetov ni odrekal možnosti, da uspe, bal pa se 
je deformacij. Preobraženskemu je odgovoril s slikovito prispodobo: »Tovariš 
Preobraženski je predlagal, naj žakoljemo kuro, ki nese zlata jajca. Za prole­
tariat naj bi bila takšna ,kura', spremenjena v človeka, kmet.« Buharin se je 
vprašanja lotil z dveh vidikov, političnega in ekonomskega. Za prehodno ob­
dobje je po njegovem mnenju značilno, da obstajata dva razreda, delavski raz­
red in kmetje, katerih razredni odnos se kaže ob vprašanjih mesta in pode­
želja, industrije in kmetijstva, velikih in majhnih obratov, racionalnega na­
črtovanja in anarhističnega trga itd. Opozoril je, da kdor poskuša ločiti gospo­
darstvo in politike, ne bo uspel dojeti bistva problema, njegovega zgodovin­
skega smisla, ki ga ne smemo prikrivati in se mu ne smemo izogibati. 
S spretno kmečko politiko Rusija lahko gradi socializem, tudi če še dolgo 
ne bo revolucije na Zahodu. Rusija bo vzdržala vse pritiske, če ne bo delala 
neumnosti, če bo ustvarila blok delavcev in kmetov. Zato ni treba dvigati čez­
mernega vika in krika proti kmetom. Treba pa je voditi takšno politiko, ki bo 
zagotovila ohranitev vodilne vloge proletariata. Buharin je poudarjal, da so v 
odnosu do kmetov potrebni preudarnost, potrpljenje, previdnost in spretnost. 
Buharin v boju za Leninovo nasledstvo ni kazal posebnih pretenzij, toda 
njegova prokmečka usmeritev in nevarnost kulaških uporov (npr. v Gruziji), 
sta ga v politbiroju uveljavili kot agrarnega teoretika. Njegovo ekonomsko 
2 6 P r a v d a z d n e 12. d e c e m b r a 1924. Izvesti ja in par t i j sko t e o r e t i č n o glasilo Bol jševik z dne 
10. d e c e m b r a pod n a s l o v o m : Novo o d k r i t j e o sovjetskem gospodars tvu, ali k a k o l a h k o u n i č i m o 
b lok delavcev In k m e t o v . TUdi I P K 167/1924. s tr . 2291. 
2 7 I P K 119/1925, str . 118. 
2 8 ГРК 167/1924, str . 2291. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 - 2 • , 259 
razmišljanje v letih 1924—1928 je ostalo v okvirih Nep. Zavzemal se je za na­
daljnjo krepitev privatnega sektorja, individualne kmečke posesti, privatne 
akumulacije in tržnih odnosov. Buharin je vztrajal, da' investicijski program 
ne sme biti preveč ambiciozen; biti mora dobro premišljen in uravnovešen: 
»Menimo, da geslo, ki se zavzema za maksimum investicij v težko industrijo, 
ni povsem korektno, oziroma da je nekorektno. Ce poudarjamo potrebo razvoja 
težke industrije, moramo ta razvoj kombinirati z ustreznim razvojem lahke 
industrije, ki ustvarja profit hitreje in hitreje vrača vložena sredstva. Opo­
zarjam, da moramo najti najugodnejšo kombinacijo.« 
Uravnovešeni proporci med težko industrijo, lahko industrijo in kmetij­
stvom so bili za Buharina pojem rekonstrukcije gospodarstva.29 Buhàrin je 
upal, da bo stalna rast proizvodnje potrošniškega blaga v državnem sektorju, 
kombinirana s proizvodnjo v privatni industriji in obrtništvu, zmanjšala po-
manjkanje blaga v obdobju rekonstrukcije, platforma levice pa bi ga pove-
čala.30 
Buharin je včasih upal, da bo ogromna sredstva, potrebna za industrializa­
cijo, mogoče zbrati z ugodnimi inozemskimi krediti. Zaradi poslabšanja odno­
sov med Sovjetsko zvezo in kapitalističnimi državami pa so takšni upi postali 
iluzorni.31 Za industrializacijo so bili na razpolago samo domači viri. Na večer 
pred XV. partijskim kongresom je Buharin izrazil bojazen, da se bliža obdobje 
temeljitega stiskanja pasu. Kljub temu pa je bil trdno prepričan, da bo mo­
goče, če bodo skrbno gospodarili z razpoložljivimi sredstvi, izvesti industriali­
zacijo tudi brez tujih kreditov in brez težjih bremen za prebivalstvo.32 
Osnovna sestavina socializma je bilo za Buharina načrtno gospodarstvo. 
Pred XV. kongresom je poskušal skicirati osnovna stališča realnega planiranja. 
Njegov načrt je temeljil na naslednjih osnovnih postavkah: Planski številčni 
izračuni naj temeljijo na znanstvenih statistikah in naj bodo čim bolj reali­
stični. Petletni načrt naj bi bil bolj usmeritev kot krute, z odloki določene ob­
veznosti. Težko je točno predvideti količino pridelka, donos žetve, potek zbi­
ranja žita itd. Načrte bo korigiralo življenje samo. V deželi je nujno treba 
obdržati bazične ekonomske proporce med težko in lahko industrijo, med in­
dustrijo in kmetijstvom,-med kalkulirano celotno proizvodnjo in anticipirano 
potrošnjo ter zahtevami proizvajalcev. Razvoj bo mogoč, če bo čim manj kriz, 
če se število disproporcev in zaostankov ne bo povečalo. S pomočjo kontrolnih 
postavk je treba za vsako gospodarsko vejo predvideti tudi tako materialne kot 
finančne rezerve. 
XV. kongres se je zavzel za to, da bi razvoj doživljal čim manj kriz. Bu­
harin je branil tak razvoj leta 1928 v polemiki s stalinisti.33 Svoje planske na­
črte je v celoti razvil šele po XV. kongresu, ko je med frakcijskinii boji v letih 
1928/29 proti različnim oponentom prepričeval stranko o pravilnosti svojega 
načrta, temelječega na uravnovešenih proporcih in ekonomskem ravnotežju. 
Buharinova agrarna politika je še vedno temeljila na individualnem kme­
tovanju in na privatni akumulaciji, na »konzumnem« kmetijstvu, na kombi­
naciji razvejene socialistične industrije z milijoni kmečkih posestev, ki naj bi 
jih povezovalo tržišče.34 Zavzemal se je za energično državno pomoč, ki naj 
»premaga individualno, barbarsko, primitivno kmečko delo«. Izboljšanje obde­
lave zemljišč, orodja, rodovitnosti, namakanje, uvajanje različnih intenzivnih 
kolobarjev, elementarno prosvetljevanje — vsi ti nujni ukrepi so našli v Bu-
2 9 Pravda z dne 24. novembra 1927, str. 4. Erlicn A., Soviet Industrialisation Debate 1924— 
1928, Cambridge 1960, str. 80—83. 
3 0 XV sjezd VKP/b/, Protokoli, str. 1370. Erlicn, Soviet Industrialisation, str. 84, 85. Buha­
rin, Leninizm i stroitelnij period proleterskoj revoljucii, Pravda z dne 21. Januarja 1927, str. 2. 
3 1 Pravda z dne 28. maja 1926, str. 3—4. 
3 2 Pravda z dne 14. novembra 1927, str. 3. 
3 3 Pravda z dne 30. decembra 1928, str. 2—3. V zaščitu proletarskoj diktaturi, Sbornik Mo­
skva—Leningrad 1928, str. 219—225. Pravda z dne 24. novembra 1927, str. 3. 
3 4 pravda z dne 6/7. novembra 1927, str. 3. Buharin, Uroki hlebozagotovok šaktinskogo dela 
i zada« partii, Leningrad 1928, str. 84. 
260 M. BRITOVSEK: BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
harinu vnetega zagovornika. Zavzemal se je za racionalizacijo in razmah indi­
vidualnega kmetijstva. Menil je, da je mogoče z relativno majhnimi stroški 
zagotoviti večjo produktivnost.35 
Drugi, dal j nor očni in znatno dražji Buharinov program, ki je predstavljal 
pomembno spremembo Buharinove ekonomske misli, je bilo' postopno formi­
ranje kolektivnega kmečkega sektorja s številnimi, razvejenimi, mehanizira­
nimi proizvodnimi zadrugami. 
Niti Buharin niti drugi voditelji niso javno objavili sklepov, da bodo po 
XV. kongresu stopili na pot pospešene intenzivne kolektivizacije. Buharinova 
koncepcija je bila jasna. Na sklep XV. kongresa ni gledal kot na odločitev proti 
individualnemu obdelovanju zemlje ali proti konzumnim zadrugam, temveč 
kot na poskus, da z večjimi investicijami izkoristijo nagibe za prostovoljne 
asociacije, da zasnujejo suplementarni dopolnilni žitno-proizvodni sektor kot 
sredstvo za povečanje kmetijske proizvodnje med intenzivno industrializacijo. 
Privatno individualno kmetovanje naj bi po Buharinovem mnenju še naprej 
ostaW hrbtenica sovjetskega kmetijstva za še nekaj desetletij.36 
Buharinova revidirana ekonomska politika je bila sicer velikopotezna, toda 
prežeta z realizmom in previdnostjo.37 Združena levica je Buharinovo politiko 
zasmehovala kot »ideološko restavracijo kapitalizma«. Karakteristična kompo­
nenta-njegove politike je poudarek na .»-kulturni-revoluciji« kot ' sestavnem 
delu ekonomskih izboljšav. Prvenstvena naloga mu je bila premagati tradicijo 
zaostalosti, oblomovščino v proizvodnji in administraciji, vzgajati nove delavce, 
voditelje, administratorje, tehnike, uvajati tehnične in znanstvene izboljšave 
v industrijo.38 Buharin je ugotovil globoko zakoreninjene pomanjkljivosti sov^ 
jetske industrije in kmetijstva, ki so se še razraščale. Njegova revidirana raz­
vojna strategija je bila vezana na državno intervencijo v gospodarstvu, na 
striktno regulacijo privatnega kapitala, na dolgoročno planiranje in na rekon­
strukcijo produktivnih temeljev Nep. 
Obstoj ruskega socializma je zastavljal vprašanje industrializacije v po­
sebnih okoliščinah kapitalistične obkolitve. Centralizacija pa je resno ogrozila 
proletarsko demokracijo. Industrializacija, ki je postajala resničnost, ni zmanj­
šala tendenc k birokratski organizaciji družbe. Birokratizem, ki ga je Lenin 
žigosal za »birokratsko kugo-«, se je vse bolj razraščal; samokritika zanj ni bila 
zadostna korektura. Ostri frakcijski boji so položaj še poslabšali. Ko so začeli 
obravnavati program industrializacije, je bila desna opozicija' glede njega še 
vedno skeptična. Stalin pa je z obrezobzirno koncentracijo svoje osebne moči 
ter s pomočjo partijskega in policijskega aparata ustvaril potrebna sredstva, 
da je lahko začel odločno totalitarno reševati ta problem. Idejni boji med Sta­
linovo in Buharinovo skupino so imeli daljnosežne posledice za razvoj Sovjet--
ske zveze. 
Buharin v prijemu Stalinovih klešč 
Leta 1928/29 so obdobje preobrata v vodenju sovjetske politike. Začel se 
je dolgotrajen proces deformacije izvajanja oblasti, ki' je zrasla na temelju 
proletarske družbe. Proces je bil socialno pogojen v začasni relativni osamo­
svojitvi voditeljev od njihove družbene baze. Diktatura proletariata je dobila 
značaj nadomestne diktature, v kateri se je državna oblast odtujila od njenih 
dejanskih družbenih nosilcev. 
Za dvajseta leta so bile značilne pretežno javne partijske diskusije, ki so 
v tridesetih letih in kasneje postale prikrite. Sproščeno vzdušje je s krepitvijo 
3 5 v zašči tu. . . , str. 224—225; pravda z dne 27. januarja 1928, str. 5. Erllch, Soviet Industria-
3 6 V zašč i tu . . . , str. 201, 229. Pravda z dne 5. novembra 1927, str. 3, z dne 6/7. novembra 
1927, str. 3 in z dne 23. novembra 1927, str. 3. 
3 7 Erlich Soviet Industrialisation, str. 87—89. 
3 8 Buharin, O startnih tradicijah i sovremenom kulturnom stroitelstve, Revoljucija i kul­
tura, št. 1/1927, str. 17—22. Buharin, Leninizem in problem kulturne revolucije, Pravda z dne 27. 
januarja 1928, str. 5—6. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 , 261 
Stalinove oblasti izginilo. Ko se je v političnem vodstvu frakcijski konflikt pri­
krito že razplamtel, partijsko članstvo o tem ni mnogo vedelo, javnost pa je 
bila iz dogajanja povsem izključena. 
Ko retrospektivno ocenjujemo položaj, je težko točno določiti, kdaj sta se 
Buharin in Stalin začela razhajati v vprašanjih ekonomske politike. Do ostrih 
nesoglasij med desnico v politbiroju, to je buharinovci, kot so jih označevali 
stalinisti, in novo Stalinovo večino je, kot kaže, prišlo v januarju in februarju 
leta 1928. Odnosi^ pa so se začeli zaostrovati zaradi nasprotujočih si stališč 
glede kolektivizacije, investicijske politike in tempa industrijske rasti že na 
večer pred XV. kongresom VKP/b/, torej že pred žitno krizo. Proti koncu 
leta 1927 se je večina partijskih voditeljev izrekla za gospodarsko planiranje 
in kolektivizacijo kmetijstva. Na XV. kongresu VKP/b/ sta oblikovala te do­
kumente Rikov (državno planiranje) in Molotov (kmetijstvo). Rikov je ponovno 
napadel industrijski program leve opozicije in opozoril, da mora potekati'go­
spodarsko planiranje previdno in premišljeno — ne preveč težke industrije, 
ne prehiter tempo razvoja, izdatne rezerve. Jamstvo razvoja je videl v konso­
lidaciji industrije, znižanju proizvodnih stroškov in zadovoljitvi kmetov s ce­
nejšimi proizvodi. , ,:j .; 
Molotov je poudaril, da kolektivizacija kmetijstva prispeva h krepitvi so­
cializma. Zavzemal se je za prostovoljno kolektivizacijo. Kongresne resolucije 
so bile verjetno rezultat v vodstvu doseženega kompromisa.39 Razlike niso bile 
tako globoke, da bi razbile enotno fronto politbiroja, ki je iz svojih vrst izgnal 
levico, toda na kongresu so se že začeli kazati elementi neenotnosti. 
Stalinovi privrženci so tedaj šele začenjali dokaj megleno oblikovati svoja 
nova stališča. Iz govorov delegatov na kongresu je na splošno zvenela previd­
nost in pronepovskà usmeritev. Buharin je že_ pred kongresom napovedal 
»okrepljen pritisk« proti bogatim kmetom (kulakom). Z Rikovom sta se za-
vzemala za kolektivizacijo v omejenem obsegu, o čemer je na samem kongresu 
govoril Rikov.40 
Frakcijska konfrontacija med Buharinovo in Stalinovo skupino v letih 
1928/29 je bila prehoden pojav med javnimi partijskimi diskusijami v pretek­
losti in kasnejšim prikrivanjem sporov. Obe skupini sta iskali široko partijsko 
podporo, kar pa sta delali bolj tajno, kot se je to dogajalo v preteklosti. Javni 
konflikt je bil omejen na zelo ozek vodilni krog, ki je izražal svoja nesoglasja 
na plenumih CK. Javne diskusije niso vodili v običajnem političnem jeziku, 
temveč skoz diskretno prikritost, v ezopovski jezik zavito polemiko, značilno 
v partiji predrevolucionarnega obdobja.41 
Vse do sredine leta 1929 ni bilo jasno, kdo predstavlja desno nevarnost, ki 
so jo pogosto naglašali, medtem ko so obstoj dveh frakcij vztrajno zanikali. 
Sele, ko je bil izid boja že povsem jasen, so protagoniste javno identificirali. 
Širši partij ski t krogi o frakcijskih bojih v politbiroju uradno niso vedeli skoro 
nič. Poročila o sporu v politbiroju in Centralnem komiteju so prodirala med 
partijsko članstvo skoz govorice, ki jih je bilo težko preverjati. Tako so vodili 
prikrito najpomembnejši boj v partiji po letu 1917.42 Po izjavah Trockega so 
člani partije zaznali frakcijska trenja šele sredi leta 1928. Pomembni program­
ski dokumenti buharinovcev doslej niso bili objavljeni.43 Stalinova »revolucija 
od zgoraj« je ostala za zgodovinarje v njenih številnih aspektih še vedno ne­
pojasnjena. 
Do razpada duumvirata, ki je vodil partijo tri leta, ni prišlo iznenada. Na­
sprotja so se okrepila in izbruhnila na dan v prvih mesecih leta 1928. 
3 8 Glej pripombo VoroSllova na XVI. kongresu; XVI sjezd VKP/b/, Stenografiöesldj otöet 
II, Moskva 1935, str. 516. Voprosl istorii KPSS, št. 12/1967, str. 75—76. Istoria KPSS IV, str. 524—525. 
Popov, Outline History II, str. 354. 
4 0 XV sjezd II, str. 870—871, 1423. 
1 1 Leontjev, Ob ošibkah i uklone tov. Buharina, Pravda z dne 24. avgusta 1929, str. 1. 
4 2 Vaganov, pravij uklon, str. 175. 
4 3 Sestnadcataja konferencija, str. 523. 
262 M. BRITOVSEK: BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
Po obračunu z levico so se začela proti koncu leta 1927 poglabljati na­
sprotja med Stalinom in desnico v zvezi s pobiranjem žita. Spor je bil takrat 
še omejen na vprašanje notranje gospodarske politike. Stalin je spretno izko­
ristil motnje v gospodarskem ravnotežju za svoj politični manever boja proti 
kulakom. Svaril pa je pred administrativnimi metodami.44 
Intenzivna industrializacija je bila nujna, toda ni je bilo mogoče uresničiti, 
ne da bi tvegali zlovešče povračilne ukrepe. To je bilo krizno ozadje načrta 
industrializacije in kolektivizacije, ki je pod Stalinom dobil oznako administra-
tivno-birokratska revolucija od zgoraj. Za dosego teh ciljev je Stalin uporabil 
mehanizme, ki so ga dvignili na piédestal despota. Izpopolnil je sredstva rigo-
roznega nadzorstva nad sovjetskim ljudstvom in partijo, jih okrepil s policij­
skimi sredstvi aparata NKVD in mobiliziral vse razpoložljive sile za uresniče­
vanje dolgoročnega cilja graditve modernega industrijskega potenciala v Sov­
jetski zvezi. 
Stalin je kmalu zatem razbil oporišče büharinovcev v moskovski partijski 
organizaciji in v sindikatih. Prepad med njegovimi silami in buharinovci se je 
poglabljal. Kontroverza je zajela ne le problem kulakov in žita, temveč je pre­
šla na vprašanje o perspektivah dežele. 
Stalin osebno je bil odgovoren za izredno ostro izvajanje ukrepov zbiranja 
žita. V nekaj tednih je večino žitorodnih področij zajel val administrativnih 
ekscesov, vključno z oboroženimi rekvizacijskimi posegi, s samovoljnim jema­
njem žita, z aretacijami, z odstavitvami lokalnih funkcionarjev, z zapiranjem 
tržišč in z izoliranimi poskusi, da kmete prisilijo v komune. Kmetskemu pre­
bivalstvu se je zdelo, kot da se vračajo časi vojnega komunizma. Na podeželje 
je prišlo v treh mesecih okoli 30.000 opolnomočencev. Po deželi so se širile pa­
nika in govorice, da je Nep odpravljen. Stalinovo vlogo v tej kampanji so 
kasneje proslavljali kot »začetek velikega strateškega načrta, ki ga je sprejel 
in izpeljal Stalin«.45 6. februarja 1928 je prišlo v politbiroju do ostrih diskusij. 
Buharin, Rikov in Tomski so sicer potrdili svojo podporo izrednim ukrepom, 
toda napadli so ekscese Stalinovih postopkov, posebno napake v odnosu do 
srednjih kmetov, prisilo in uničenje lokalnih tržišč. Buharinov ideal, smička, 
je bil resno ogrožen. Zaupanje kmetov je bilo omajano. Položaj se je še naprej 
zaostroval in dobival dramatične razsežnosti. Po nekaterih navedbah je prišlo 
v juliju 1928 do 150 kmečkih uporov, ki so bili povezani z zbiranjem žita. In­
tenzivna kolektivizacija je pomenila zelo tvegan podvig. V štirih mesecih je 
Stalinu uspelo kolektivizirati 50 % kmečke zemlje, v jugovzhodnih predelih 
evropske Rusije pa je bil ta odstotek še višji. Stalinovo kolektivizacijo so v 
tridesetih letih izvajali v krvi in solzah. Kmetje, ki so jih zaprli, so postali 
ogromna delovna armada, ki so jo lahko prisilili k delu v težkih podnebnih 
razmerah in prehrambnih pogojih povsod, kjer so menili, da je to potrebno. 
Stotisoče so poslali v polarne predele, kjer so mnogi v nevzdržnih podnebnih 
razmerah kmalu umrli. 
Trditve nekaterih zgodovinarjev, da je bil boj med Buharinom in Stali­
nom odločen pravzaprav že januarja 1928, niso brez osnov. Medtem ko so re-
kvizicijski komandosi preplavili vasi, so pristaše Trockega deportirali na pri­
silno delo v Sibirijo. 
»Previdnost!« je bilo geslo Buharina in njegove šole, ki je izkoristila ob­
letnico Leninove smrti, da je objavila v osrednjih glasilih opozorila o pomemb­
nosti malih in srednjih kmetov in o problemih kulturne revolucije.46 Stalin je 
začel postopoma in prikrito spodkopavati oporišča desnice. 
4 4 XV sjezd, Protokoli, Moskva 1928, str. 49—59. 
4 5 Bogusevski, Kamin pjatlletkl, god vosemnadcatij, almanah vosmoj, Moskva 1935, str. 461 
do 537. 
4 8 Buharin, Leninlzm i problema kulturnoj revoljucil, Pravda 21. januarja 1928, str. 5—8. 
Astrov v., Lenin — hranitelj ortodoksii, Pravda 21. januarja 1928, str. 3. Slepkov A., Lenin i pro­
blemi kulturnoj revoljucil, Pravda 21. januarja 1928, str. 2. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 43 • i989 • 2 263 
V nelagodnem in napetem političnem vzdušju je kmalu prišlo do novih 
zapletov, ki so notranja nesoglasja še poglobili. 10. marca 1928 je Pravda po­
ročala, da je GPU odkrila kontrarevolucionarno zaroto v rudnikih Sahti v in­
dustrijskih kompleksih Donbasa; 55 buržoaznih specialistov so obtožili sabo­
taže in izdaje. Stalin je afero izkoristil za nacionalni politični škandal. Zadeva 
Sahti je bila v frakcijskem boju še pomembnejša kot žitna kriza. Stalinu je 
omogočila, da razvije nevarno tezo, da notranji sovražniki močno spodkopa­
vajo sovjetski družbeni red. Ker nudijo javen in zarotniški odpor, je nujna 
večja budnost in državne represalije so neizbežne. Zadeva Sahti je izzvala 
pravo histerijo in povečala nezaupanje do buržoaznih specialistov. Sledili so 
množični odpusti in aretacije. Nemiri po vaseh pa so Stalinu omogočili, da je 
nadaljeval svojo »nezmotljivo« politiko kot edino pravilno. Z afero Sahti je 
poskušal Stalin izriniti Buharinove pristaše iz stranke, sindikatov in držav­
nega aparata.4 7 Trdil je, da odkritje zarote opozarja na pomanjkanje budnosti 
gospodarstvenikov, sindikalnih in partijskih organizacij, kakor tudi organov 
Delavsko-kmečke inšpekcije. Stalinovo razlago je sprejela samo manjšina vod­
stva, njegovo politično dvoumno vrednotenje afere pa je postalo kmalu jasno.48 
V naslednjih tednih so se iz visokih krogov množila mračna namigovanja na 
politične zločine in razredne sovražnike, ki se povsod pojavljajo. Samokritika 
naj bi postala odrešilno orožje v boju proti grozeči nevarnosti. S tem geslom 
so začeli križarski pohod proti birokratizmu in konservativnim težnjam zlasti 
v državnem in sindikalnem aparatu/Manjšina v-različnih oporiščih desnice je 
imela sedaj' odprto zakonito pot, da napada in mobilizira sile za boj proti opo­
riščem desnih voditeljev. Buharinovci so bili prisiljeni v svojih nastopih upo­
števati zahtevo po samokritiki, da jih ne bi obsodili prekrškov.49 
Tak je bil položaj 6. aprila 1928, ko. se je sestal Centralni komite prvič za 
tem, ko so v duumviratu že,zazijale resne razpoke. Iz objavljenih dokumentov 
razberemo, da Stalin za seboj še ni imel večine. V sprejetih resolucijah so kri­
tizirali kampanjo za zbiranje žita in ugotavljali, da je prizadela tudi srednje 
kmete. 
Proti koncu aprila leta 1929 so se izredni ukrepi še zaostrili. V maju in 
juniju leta 1929 je bil razcep med buharinovci in stalinisti popolen. Prijateljem 
je Buharin izjavil: »Vem,, kaj se-dogaja v kominterni. Toda to je brez po­
m e n a . . . Boj za komunizem se bije sedaj tu, v Rusiji. Odločitev bo kmalu 
padla. 2e letos, ali najkasneje v naslednjem letu. Spletke v kominterni so samo 
vihar v kozarcu vode. Teče boj za vodstvo v naši partiji, v katerem bo odlo­
čena usoda Sovjetske zveze in kominterne.« 
Po izjavah Humberta-Droza vodilni člani kominterne niso bili povsem na 
jasnem glede rastočega konflikta med Stalinom in Buharinom. Takoj po julij­
skem plenumu VKP/b/ leta 1928 (od 4. do 11. julija) je Buharin obvestil svoje 
najožje privržence v kominterni o nasprotjih med njim in Stalinom. 
17. julija 1928 je začel zasedati VI. kongres kominterne. Šest tednov se je 
na njem vodil prikrit boj med stalinisti in buharinovci za nadzorstvo nad med­
narodno organizacijo in njeno usmeritvijo. Med delegati se je šušljalo o na­
sprotjih med Buharinom in Stalinom. Uradni predstavniki VKP/b/ pa so za­
nikali, da bi obstajala kaka nesoglasja, in poudarjali, da je vodstvo enotno. 
Do poletja leta 1928, ko so se začela oblikovati nasprotna stališča, je bila 
kominternska politika v zadnjih sedmih letih jasno začrtana. Pod vodstvom 
Buharina se je v letih 1926/27 uveljavila strategija enotne fronte. 
Kominternsko linijo je začel leta 1927 revidirati Buharin v zvezi s pro­
blemi kitajske revolucije in evropske situacije. Levega obrata si ni predstavljal 
47 Pravda z dne 10. marca 1928. ГРК 28/1928, str. 537. 
« Boguševski, Kanun pjatiletki, str. 499—500. 
49 Glej opombe Buharinovlh pristašev A strova, Uglanova In Slepkova v Pravdi z dne 20. 
aprila 1928, str. 3, z dne 26. aprila 1928, str. 2, z dne 17. junija 1928, str. 3 in Tezisi tiv. A. Slepkova 
o samokritike, Komsomolskaja Pravda z dne 19. aprila 1929, str. 1. 
50 tPK 18/1928, str. 369—374. 
264 M. BRITOVŠEK : BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
kot radikalni prelom sodelovanja z evropskimi socialnimi demokrati na ravni 
volilnih sporazumov, ampak bolj kot delno revizijo v smeri krepitve neodvisne 
politike komunističnih strank. Glasovi, ki so terjali večjo borbenost, so se okre^ 
pili proti koncu leta 1927, do sprememb.pa je prišlo šele leta 1928 ob Stalinovi 
podpori in aktivni intervenciji, ko je postavil na preizkušnjo Buharinovo avto­
riteto in politiko. Do uvodnih prask je prihajalo prikrito v februarju in marcu 
na sejah I K K I in na IV.-kongresu Prof interne. Plenum IK KI je proklamiral 
geslo »Razred pròti razredu« in odredil obrat na levo v francoski in angleški 
partiji, toda svaril je pred ekstremi. V juliju, verjetno na'zasedanju plenuma 
CK, pa je Stalin že javno kritiziral Buharinov osnutek programa kominterne, 
ki je bil tretji izpod Buharinovega peresa. »Stalin je naravnost raztrgal mnoga 
mesta v mojem programu«, je izjavil Buharin Kamenevu.51 
V čem' je bil smisel korektur, s katerimi je Stalin spodkopal ugled Buha­
rina kot glavnega teoretika stranke? Takole je poudaril: »Delegacija VKP/b/« 
(to je bil Stalin, op. p.), »je prisiljena vnesti v Buharinove'teze okoli 20 po­
pravkov zaradi nekaterih nepravilnosti v njih. Delegacija zato predlaga nòve 
teze o'mednarodnem položaju, za katere inozemski delegati menijo, da so v 
nasprotju s tezami, ki jih je postavil Buhar in . . . Želel bi opozoriti na štiri 
osnovne popravke, vnesene v Buharinove teze: 
Prvo-vprašanj e je vprašanje stabilizacije kapitalizma. Po Buharinu se zdi; 
da še je kapitalizem obnovil in da se v:osnovi trdno drži. Drugo vprašanje je 
vprašanje boja s socialno demokracijo. V Buharinovih tezah je rečeno, da je 
boj s socialno demokracijo ena osnovnih nalog sekcij KI. To je končno res, 
vendar ni dovolj točno. Nujno'je treba zaostriti vprašanje boja proti tako ime­
novanemu levemu krilu socialne demokracije. Tretje vprašanje je vprašanje 
kompromisarstva v sekcijah kominterne. Buharin v tezah poudarja nujnost 
boja z desnim odklonom, niti z eno besedo pa ne omenja nujnosti boja proti 
komprorhisarstvu z 'desnim odklonom . . . Četrto vprašanje je vprašanje disci­
pline. Buharin'v tezah ne opozarja na nujnost ohranitve železne ; discipline v 
kompartijah.. ,«52 
Ko je Stalin sklenil poročilo o teh »ogromnih« napakah, je svoj govor nà 
aprilskem plenumu KI patetično sklenil takole: »Buharina imamo sicer radi, 
toda resnico, partijo in komunistično internacionalo imamo še rajši. Zato je 
bila delegacija VKP/b/ prisiljena vnesti te popravke v Buharinove teze.« 
Za raziskovalca je zanimiv predvsem Stalinov način polemike z opónen-
tom. Stalin je zavestno pretiraval, da bi svojega oponenta lahko nato žigosal 
kot heretika. Namerno je teze raztrgal na koščke, da bi izgubile sleherni smi­
sel. Stalinu ni bilo dovolj,1'da je Buharina diskreditiral pred kominterno — 
treba je bilo obračunati z Buharinom kot teoretikom partije. Pri tem so ga 
podpirali njegovi privrženci v KI, na katere se je opiral tudi v notranjih par­
tijskih bojih v VKP/b/. V svojem poslu je bil Stalin vsekakor virtuozen in 
uspešen/Ko je idejno obračunal z Buharinom v KI, so bili Buharinovi dnevi 
v politbirojü šteti. ' 
Z izpodkopavanjem Buharinove'avtoritete po hodnikih stavbe kominterne 
je Stalin pritegnil na svojo strah" mnoge inozemske komuniste in oblikoval 
močne stalinistične skupine v nacionalnih sekcijah kominterne. Stalin je Bu­
harinu vzel iz rok nadzorstvo nad kominternskimi zadevami. 
Ob koncu VI. kongresa KI so bili1 buharinovci in stalinisti ostro razdeljeni 
glede pojmovanja mednarodne politike in zapleteni v razgrete razprave o do­
mačih zadevah. ' ~ . t \ • 
Nekaj tednov za tem je Stalin pojasnil industrijski program. Izjavil je, da 
tradicionalna zaostalost Rusije diktira kot imperativ maksimalne investicije v 
industrijo. 
5 1 Buharin - Kamenev, Memorandum. Arhiv Trockega T 1897. 
5 2 Stalin, SoCinenija ХП, str. 20—23. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 265 
i.. Ohrabren zaradi trdne zmage nad Buharinom v CK, je Stalin začel poleti 
in jeseni leta 1929 postopoma spreminjati partijsko politiko. Do prvih velikih 
spremembi je prišlo v kominterni. Na 10. plenumu IK KI v juliju,j ki mu je 
predsedoval Molotov, so zavrgli komaj pred enim letom sprejete sklepe VI. 
kongresa KI.in radikalno usmerili kominterno v novo smer, ki so jo zagovar­
jali stalinisti že leta 1928. Poudarili so, da je obdobje kapitalistične stabilizacije 
končano. Spet se dviga revolucionarna proletarska plima, na Zahodu je ne­
sporno spet nastala revolucionarna situacija. Socialistične stranke, oziroma 
reformiste na splošno so označili za glavne sovražnike, katerih fašizacija je 
popolna. Sredi,čistk »-zmernih« v kominterni so pozvali inozemske komuniste, 
predstavnike nacionalnih sekcij KI, naj prekinejo stike s socialdemokratskim 
gibanjem, razkrinkujejo'njegov »socialni fašizem« in ustanavljajo nasprotne 
sindikate. To je bil dejansko poziv k razcepu v evropskem delavskem gibanju. 
Kominterna je usodno padla v/ekstremizem, v avanturistično sektaštvo. 
To je bilai za KI nova katastrofa, potem ko je bila pet let prej, leta 1923, ob 
improviziranem nemškem Oktobru uničena, oziroma resno prizadeta, ena naj­
močnejših komunističnih partij — KP Nemčije, kar je olajšalo Hitlerjev vzpon 
na oblast. , - , , ' . л • •, 
Oborožen z večino glasov v polit biroju je Stalin proti koncu poletja leta 
1928 prešel v ofenzivo proti političnim oporiščem desnice. Stalinu je uspelo, da 
se je polastil vodilnih partijskih osrednjih glasil. Osvojitev informacijskih 
sredstev je bil velik Stalinov uspeh. 
Javno kampanjo proti desnici je začel uvodnik Pravde 15. septembra 1928. 
Okoli 11. oktobra pa je CK začel publicistično in organizacijsko kampanjo 
proti še vedno anonimnemu desnemu odklonu in hkrati neposredno nastopil 
proti opoziciji v Moskvi. V oktobru so Buharina stalinisti začeli podtalno pri­
kazovati kot paničnega voditelja, ki sovraži industrializacijo in kolektivizacijo. 
19. oktobra se je Stalin osebno pojavil na zasedanju moskovskega komiteja in 
nastopil proti desnemu odklonu, vendar še vedno ni navajal nobenih imen. Sta­
lin je spretno napadel desnico in ji vtisnil pečat antiproletarske usmeritve. Pod 
napadi generalnega sekretarja je Uglanov, moskovski partijski sekretar, po­
vsem klonil. Moskovski komite je priznal napake in privolil v odstavitev Ugla-
nova.53 
Odstop Uglanova in njegovih somišljenikov je pomenil težko izgubo za 
Buharina in njegove pristaše. Čistka Buharinovih privržencev in simpatizer j ev 
v Moskvi je zajela tako višji kot nižji kader. Centralno partijsko vodstvo je 
nato z običajnimi organizacijskimi sredstvi utišalo moskovsko opozicijo. Sta­
linova popolna zmaga nad moskovsko partijsko organizacijo je pomenila težak 
udarec za Buharina, Rikova in Tomskega. To je bil verjetno odločilni udarec 
v boju za oblast. 
Stalin je imel na voljo resnične vzvode oblasti: discipliniran aparat par­
tije, dinamično organizacijo izšolanih, podjetnih ljudi, ki niso bili izbirčni 
glede sredstev boja zoper opozicijo. Ljudje iz Stalinovega tajnega kabineta so 
delali v boju z Buharinovo skupino politično kariero. Buharin dobro utečeni 
mašineriji Stalinovega aparata ni bil dorastel. 
V novembru in decembru 1928 Buharin, Rikov in Tomski niso bili več vo­
dilni člani frakcijsko razdeljenega vodstva, ki je sklepalo kompromise, ampak 
opozicija, ki je bila v Stalinovem politbiroju v manjšini, brez moči, njen vpliv 
pa je še naprej nezadržno usihal. Maneverski prostor opozicije, ki jo je Stalin 
organizacijsko prekašal, se je vedno bolj zoževal. 
Poleg Beležk ekonomista je Buharin objavil v juliju 1928 še več drugih 
izvirnih študij. Izogibal pa se je javni opoziciji. »Ocena položaja mi narekuje 
previdnost«, je izjavil Kamenevu.54 »Edina alternativa je popoln molk.« Toda 
5 3 Pravda ž dne 20. oktobra 1928. i 
5 4 Buharin - Karaenev, Memorandum, Arhiv Trockega T 1897. 
266 м - BRITOVSEK : BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
tega stališča se ni držal, ko je proti koncu leta 1928 in v januarju leta 1929 
trikrat javno nastopil proti Stalinovi generalni liniji. Vsi trije govori so bili 
objavljeni v Pravdi, namenjeni pa so bili »-razmišljajočemu delu Centralnega 
komiteja«. 
Svoj prvi javni opozicijski nastop je imel Buharin 28. novembra 1928, ko 
je govoril delavsko-kmečkim dopisnikom. Razkrinkaval je industrijsko poli­
tiko tistih prenapetežev, ki sanjajo samo o požrešnih gigantskih projektih, ki 
ne bodo leta dajali ničesar, požrli pa bodo ogromna' sredstva, namenjena pro­
izvodnji in potrošnji. Indiferentni so do razvoja kmetijstva, ne uvidijo, da 
mora kmet nujno ohraniti žito, zato so kmetje zaradi rekvizicij v nekaterih 
predelih dvignili roke.55, Buharinov govor je predstavljal ostro obsodbo partij­
ske birokracije, ki se je razraščala pod Stalinovim vodstvom. 
»Komunistično samoljubje« je bila tema Buharinovega naslednjega jav­
nega napada v članku, ki ga je objavila Pravda 20. januarja 1929.56 Anonimno 
je napadel Stalinovo neodgovorno vodstvo v gospodarstvu in njegovo samo­
voljnost pri načrtovanju industrijskega vzpona. Očital mu je, da premalo gradi 
na znanstvenih temeljih in tehnologiji ter na nepotvorjenih statistikah; raje 
se zateka k birokratskim spomenicam, subjektivnim aspiracijam in surovosti. 
Negativne posledice bodo neizmerljive, ker se čuti v načrtnem centraliziranem 
gospodarstvu, ko gre za nezaslišano koncentracijo proizvodnih sredstev, trans­
porta, financ v državnih rokah, sleherna slaba kalkulacija in storjena napaka 
v ustreznih socialnih razsežnostih. »-Zgodovinska resnica, ki je ni mogoče igno­
rirati, je, da bomo samo z znanstvenim vodenjem gospodarstva dosegli cilj, ali 
pa ga sploh ne bomo dosegli.« 
Buharinov najbolj dramatičen protest je sledil naslednjega dne. Izrazil ga 
je v dolgem govoru ob peti obletnici Leninove smrti. Govor je izšel v Pravdi 
24. januarja 1929 pod naslovom Leninov politični testament. Buharin je govoril 
o Leninovih zadnjih člankih, ki jih je narekoval tik pred svojo smrtjo. Buha­
rin je hotel prikazati, kako Stalin programsko krši Leninov testament. Z be­
sedami iz Leninovega političnega testamenta je podal antistalinističen mani­
fest ter branil nepovsko filozofijo in politiko, ki ju je generalni sekretar vse 
bolj zavračal. 
To je bilo zadnje Buharinovo sporočilo o njegovem mišljenju in političnih 
pogledih, ki je bilo objavljeno v Sovjetski zvezi. 
Neposreden povod za Buharinov nastop je bila okrožnica Stalinovih pri­
stašev, ki so jo iz Stalinovega kabineta razposlali po državi. Molk bi tedaj po­
menil politični harakiri. Buharin je tedaj predložil svojim somišljenikom — 
skupini članov CK — da dajo skupno izjavo in zahtevajo sklicanje izrednega 
plenuma CK VKP/b/. V Buharinovi skupini je prišlo do nesoglasij. Da ne bi 
razveselil Stalina z razcepom v vrstah desnice, je Buharin sklenil izdati spo­
menico pod svojim imenom. Ta pomembni programski dokument desne opozi­
cije v Sovjetski zvezi doslej ni bil nikoli objavljen. Nekatera dela o Buharinu 
navajajo vsebino tega dokumenta v skrajšani obliki. Ce so bili ti dokumenti 
kje objavljeni, so bili to samo predhodno prečiščeni izvlečki. 
Stalin je začel postopoma razkrivati svoje karte. 30. januarja 1929 se je 
ilegalno pojavil trockistični letak s poročilom Kameneva o njegovem julijskem 
razgovoru z Buharinom. Stalin je dobil pretvezo za napad na Buharina. Skli­
cal je skupno zasedanje politbiroja in nekaterih članov Centralne kontrolne 
komisije, ki jo je vodil njegov privrženec Ordžonikidze, da bi ukorila Buha­
rina zaradi frakcionistične aktivnosti. Stalin je pretkano hlinil ogorčenost, če­
prav je tudi sam prek svojih privržencev navezoval stike s privrženci nekdanje 
levice po sibirskih katorgah. 
5 5 Buharin, Tekuačij moment i zadaci naše] pečati, Pravda z dne 2. decembra 1928, str. 3—4. 
5 6 Buharin, Lenin i zadaći nauki v socialističeskom stroitelstve, Pravda z dne 20. januarja 
1929, str. 2—3. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 . 2 267 
»Sodni proces«, kot je zasedanje označil Buharin, se je začel 30. januarja 
1929. Glavni tožilec je bil Stalin. Obtožil je Buharinovo skupino, predvsem 
Buharina osebno, da nasprotuje partijski liniji ter deluje v duhu desnega 
oportunizma in kapitulantstva. Buharinu je očital, da hoče oblikovati antipar-
tijski blok s trockisti. Stalinov glas je bil grozeč, ko je pripisal svojim opo-
nëntom te »zločine«.57 
Buharin je bil, kot razberemo iz uradno neavtoriziranega zapisnika, dobro 
pripravljen. Svoj sestanek s Kamenevom je opravičil kot nujno potrebnega 
zaradi abnormalnih razmer v partiji. Stalinu je vrnil očitke milo za drago s tri­
desetimi stranmi obtožb na račun njegovega vodenja in politike. 
Poglavitna tarča Buharinove spomenice z dne 30. januarja 1929 je bil Sta­
lin osebno, od vodilnih organov CK pa samo sekretariat. : Stalina je v bistvu 
obtožil zarote proti liniji partije. Njegove obdolžitve lahko strnemo v nasled­
nje točke: 
' -1. Stalinov cilj je metodični, legalni državni grabež. Državo usmerja v in­
dustrializacijo na račun poglavitnega razreda države — kmetov. K temu cilju 
teži na dva načina: z nasilno kolektivizacijo in z davčno preobremenitvijo 
kmetov. 
' 2 . V nasprotju z večkratnimi sklepi partije, da je treba stimulirati razvoj 
kmečkih gospodarstev in sprejeti poostrene ukrepe za dvig njihove donosnosti, 
se je Stalin zatekal k nasprotnim ukrepom — k praksi ponovnega uvajanja 
vojnega komunizma na vasi z uporabo izrednih administrativnih represalij pri 
zbiranju žita. Začel je izvajati splošno konfiskacijo žita, čeprav so že začeli 
proizvajati za vas blago široke potrošnje, kot so to zahtevali prejšnji sklepi 
partije. 
3. V vsej državni politiki nasploh, v kmečki pa še posebej, so kongresi, 
konference, plenumi CK in politbiro partije sklepali eno, Stalinov aparat pa je 
izvajal drugo. 
4. V notranji politiki in nasploh v organizacijski politiki partije predvsem 
kongresi, konference, plenumi CK in statut partije določajo norme, ki se jih 
je treba držati; Stalinov aparat pa si ustvarja svoje lastne norme. Vse to je 
privedlo do stanja, da je postala notranja partijska demokracija zgolj fikcija, 
imenovanje partijskih sekretarjev z vrha pa zakon. Potemtakem v partiji ni 
izvoljenih sekretarjev, ampak so imenovani; to so partijski uradniki, ki jih 
zamenjuje partijski aparat. Cilj takšne izbire sekretarjev je nastavitev urad­
nikov, ki jih je izbrala Stalinova frakcija, da bi omajali od znotraj leninsko 
partijo. S »sekretarskim izborom« hočejo ustvariti partijo v partiji. 
5. Isti proces birokratizacije, ki je zajel partijo, so Stalinovi pristaši pre­
nesli tudi na področje državnega aparata. Vlogo sovjetov so reducirali na vlogo 
dodatnega mehanizma partijskega aparata, pri čemer je birokratizacija držav­
nega aparata tekla vzporedno z birokratizacijo partije. Vsa ta »renesansa biro­
kracije« proletarske države in leninske partije ni tekla spontano, temveč orga­
nizirano, po metodično izdelanem načrtu »kabineta tovariša Stalina«. 
6. Tam, kjer Stalinu in njegovim pristašem ni uspelo ukleniti državnega 
partijskega in sindikalnega aparata v birokratske klešče njihove frakcije in ga 
paralizirati, so se Stalin in njegovi privrženci zatekli k načrtni in preudarni 
metodi »organizacijske obkolitve« — k imenovanju politkomisarjev (VCSPS-
Kaganovič, Sovnarkom-Ordžonikidze, Pravda — Saveljev in Manuilski itd.). 
Tega niso delali po sklepih partije (plenumov CK, politbiroja, orgbiroja), tem­
več po sklepih kabineta tovariša Stalina, ki so jih formalno oblikovali na za­
sedanjih sekretariata CK. 
7. Organizacijsko politiko birokratizacije in izbora uradnikov so stalinisti 
vodili tudi' na liniji kominterne. Delavcev in voditeljev KI niso izbirali po le-
" Annali, str. 889—90S. 
268 м - BRITOVŠEK : BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
ninskih načelih dviganja poklicnih revolucionarjev. Stalinov načrt je bil na­
mreč, da spremeni KI v ustanovo .poslušnih'uradnikov. Kominterni ' predane 
partijske kadre so izključevali iz'bratskih partij, če so pokazali samostojnost 
v sodbah in neodvisnost pri delu. Ne prepričevanje, ne vzgoja, temveč, poli tika 
diktata je bil stil Stalinovega dela v kominterni . . . * • • • , ; 
8. Će so bile vse to normalne metode, normalne za stalinski aparat; tedaj 
druga pot, na katero je poslej stopil Stalin, ni dopustna v nobeni stranki poli­
tičnih somišljenikov. To je pot grozljivih provokacij, falsifikacij, izsiljevanja, 
spletkarjenja med voditelji in člani CK, kar je vse uperjeno proti organizacijr 
skim načelom in idejnim temeljem leninizma. Za hrbtom stranke in njenih naj­
višjih organov vodi Stalin politiko likvidacije leninske partije. Takšen' »sta­
linski režim« v.naši partiji postaja-vse bolj neznosen. . :. ' -, rU 
Edina možnost, če -hočemo t ozdraviti stranko in obnoviti leninsko politiko, 
je, neizogibno v popolnem soglasju z Leninovo oporoko, odstaviti Stalina.z 
vsem njegovim kabinetom. Takšna je bila, v bistvenih potezah vsebina Buha-
rinove spomenice z dne 30. januarja 1929.58 
Buharinova spomenica je, bila namenjena plenumu CK. Dramatična kon­
frontacija Buharina in Stalina v dneh od 30. januarja do 9. februarja 1929 kaže 
Buharinovo nepopustljivost in napadalnost v odnosu do Stalina. Duumvirat se 
je povsem sesul. Ko je Buharin 7. februarja zavrnil kompromis, je odklonil, da 
bi še naprej prikrivali neenotnost v politbiroju. Javna konfrontacija-med obe­
ma frakcijama se je naglo približevala. V dneh od 16. do 23. aprila so sklicali 
tudi Centralni komite, k tajnemu zasedanju na večer pred 16. partijsko kon­
ferenco. Medtem so se množili javni protesti, predstavniki opozicije<pa so za­
gotavljali lojalno opozicijo in nudili le pasiven odpor v politbiroju. 
Ko se je 16. aprila 1929 začel.plenum.CK, so bili buharinovci postavljeni 
na sramotni oder pred ogromno večino Stalinovih privržencev..Njihova izola­
cija je bila dramatična. Centralni komite se je sestal skupaj s celotno Cen­
tralno kontrolno komisijo; navzočih je bilo več kot 300 ljudi. Buharinovcev je 
bilo med njimi samo okoli 30. Najvišje partijsko telo so tedaj prvič nedvoumno 
seznanili z dolgotrajnimi nesoglasji in opozorili, da razkrinkavajo človeka, ki 
je bil dotlej pomemben član VKP/b/. Stalin je pojasnil svojo verzijo Buhari-
novega »desnega odklona«. Iz pozabe je izkopal Buharinové spore z Leninom, 
jih napihnil in prilagodil potrebi, da spodkoplje avtoriteto Buharina kot'teo­
retika partije. Buharin. in njegovi zavezniki v politbiroju so doživeli poraz. 
Stalinova zmaga nad Buharinom je pomenila konec Nep. Takoj po sklepu ple­
numa je Molotov sredi seje 16. konference VKP/b/ informiral delegate o sank­
cijah CK proti buharinovcem.59 To je bil signal za začetek neprizanesljivega 
klevetanja Buharina in njegovih privržencev. Stalin je zaukazal »generalno 
čistko partije« s posredno direktivo, naj bo končana do XVI. kongresa partije. 
Neposredno po plenumu so Stalinovi fanatični privrženci začeli izganjati 
buharinovce iz partije in krepiti Stalinov kult. 
Buharinova grupacija, ki jo je Stalin označil za desno opozicijo, je pred­
stavljala zadnji poskus, da ohranijo v VKP/b/ kolektivno vodstvo in prepre­
čijo Stalinovo osebno diktaturo. Buharinov poraz je imel enako kot poraz leve 
opozicije velike socialne posledice. Ce ga ocenjujemo z zgodovinskega vidika, 
je predstavljal uvod v politično »revolucijo od zgoraj« in v zgodovinsko ob­
dobje stalinizma. 
5 8 Glej tudi VKP/b/ v rezoljucljah II, str. 514—530. 
" Sestnadcataja konferencija, str. 3, 5—24, 666. 
,. • r , c • ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 269 
... ' i Z u s a m m e n f a s s u n g 
BUCHARINS ÖKONOMISCHE UND POLITISCHE ANSCHAUUNGEN 
Marjan Britovšek • • • . ' . 
Der Verfasser behandelt Bucharins Anschauungen über die Neue ökonomische 
Politik (NEP) und besonders Stalins und seiner Anhänger Kampe gegen Bucharins 
Gruppe. ^_ 
Die Ideologen des rechten Flügels der bolschewistischen Partei verkündete, dass 
die wirtschafts-politischen Ansichten der Linken das Land in eine Katastrophe führen 
werden. Die gemeinsame Angst vor der linken Opposition war die kohäsive Kraft, 
welche die Rechte mit ihrem vorsichtigen Programm und Stalinisten, die über die 
organisierte Macht des Parteiapparats verfügten, zusammenhielt. 
Bucharin hatte die Hauptrolle im Kampfe gegen die linke Opposition. Zur Zeit 
als Stalin den Kampf um die Organisation führte, als er die Kader in Apparat mit 
seinem Anhängern stärkte und von der Opponenten säuberte, führte Bucharin den 
ideologischen Kampf. : , 
Die Hauptfrage für Bucharin war, wie m a n 1 das Vertrauen der Bauern in die 
neue sowjetische Gesellschaftsordnung festigen könnte. Er machte darauf aufmerk­
sam, dass im Bewusstsein der Parteiaktivisten in ihrer Einstellung den Bauern ge­
genüber noch immer die Rezidive des Kriegkommunismus zu fühlen waren. 
Wenn man im Zeitalter der NEP die Produktion der Bauern stimulieren wollte, 
dann müsste man, die Vertrauen der produktiven Bauernschichten gewinnen. 
Es ist eine unwiderrufliche historische Tatsache, dass Bucharin einer unter der­
jenigen war, der mit seinen theoretisch-ökonomischen Abhandlungen im Kampf mit 
der Linken und mit der Vereinigten Opposition die Thesen der Opposition argumen­
tiert zurückgewiesen hat. Er spielte eine wichtige Rolle bei Formulierung dei sowje­
tischen Wirtschaftspolitik; seine Rolle war bedeutend grösser als die sowjetischen 
Forscher bisher bereit waren sie anzuerkennen. 
Bucharin Agrarpolitik gründete sich noch nach dem XV. Kongress der VKP(b) 
auf der individuellen Bauernwirtschaft, auf der privaten Akkumulation, auf der kon­
sumorientierten Landwirtschaft, auf der Kombination der Bauergüter, die durch den 
Markt verbunden waren. Nach Bucharins Ansicht sollte der private industrielle Land­
bau noch weiter durch mehrere Jahrzente ein Rückgrat der sowjetischen Landwirt­
schaft bleiben. 
Das Bestehen des russischen Sozialismus öffnete die Frage der. Industrialisierung 
unter besonderen Umständen der kapitalistischen Umkreisung. Die Zentralisierung 
hat jedoch begonnen die proletarische Demokratie ernst zu bedrohen. Die ideologi­
schen Kämpfe zwischen Stalins Gruppe und der Gruppe Bucharin hatten weitreichen­
den Folgen für die Entwicklung der Sowjetunion. 
. Nach der Abrechnung mit der Linken begannen sich gegen Ende des Jahres 1927 
die Gegensätze.zwischen Stalin.und der Rechten in Verbindung mit der Getreideab­
gabe zu vertiefen. Stalin war persönlich verantwortlich für die ausserordentlich 
stränge Ausführung der Massnahmen bei der Abnahme des Getreides. Bucharins 
Ideal, die »Smička«, war ernst bedroht. Das Vertrauen der Bauern war untergraben. 
Die intensive Kollektivisierung bedeutete ein sehr gewagtes Unternehmen. Gegen 
Ende April 1929 wurden die ausserordentlichen Massnahmen noch weiter verschärft. 
In Mai und Juni würde die Spaltung zwischen den Bucharin Anhängern und den Sta­
linisten vollkommen. 
Die Streitigkeiten dehnten sich auch auf die KI. Am Ende des VI. Kongresses der 
KI waren die Bucharin Anhänger und die Stalinisten in der Bewertung der interna­
tionalen Politik tief gespalten und in Erhitzte Diskussionen über die einheimischen 
Angelegenheiten verstrickt. 
Ausgerüstet mit der Mehrzahl der Stimmen in Politbüro ging Stalin gegen Ende 
des Sommers 1928 in die Offensive gegen die politischen Stützpunkte der Rechte über. 
Stalin hatte nun zu seiner Verfügung die wirklichen Hebel der Gewalt. Die 
Leute in Stalins Geheimkabinett machten im Kampfe gegen Bucharins Gruppe ihre 
politische Karriere. Bucharin war der gut eingelaufenen Maschinerie von Stalins Ap­
parat nicht gewachsen, wie die dramatische Konfrontation Bucharins mit Stalin in 
den Tagen vom 30. Januar bis 9. Februar 1929 zeugte. Das Duumvirat brach völlig 
zusammen. 
Als am 13. April 1929.das Plenum des ZK eröffnet wurde, wurden die Bucharin 
Anhänger von einer enormen Mehrheit von Stalins Anhänger auf den Pranger ge­
stellt. Stalins Sieg über Bucharin bedeutete ein Ende für die NEP. Unmittelbar nach 
dem Plenum haben Stalins fanatische Anhänger begonnen die Anhänger Bucharins 
aus der Partei zu vertreiben und Stalins Kult zu stärken. 
270 M. BRITOVSEK: BUHARINOVI EKONOMSKI IN POLITIČNI POGLEDI 
Wenn wir Bucharins Niederlage aus dem geschichtlichen Gesichtpunkte betrach­
ten, bedeutet diese Niederlage die Einleitung in politische Revolution von oben und 
in die geschichtliche Epoche des Stalinismus. Seine jüngst erfolgte politisch-mora­
lische Rehabilitation macht es gewiss möglich, dass eine Umwertung seiner geschicht­
lichen Rolle auch von der sowjetischen Geschichtsforschung durchgeführt werden 
kann. 
ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ČASOPISA 
Na upravi Zgodovinskega časopisa (YU-61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, 
tel. (061) 332 611, i n t 210) lahko naročite naslednje zvezke knjižne zbirke 
ZC: 
1. Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Ljubljana 1980, 
44 strani. — 6000 din 
Zbornik objavlja predvsem gradivo z izrednega občnega zbora Zgodo­
vinskega društva za Slovenijo (2. marca 1979) ob štiridesetletni« izida 
knjige Edvarda Kardelja-Speransa »Razvoj slovenskega narodnega vpra­
šanja«. Gradivo je izšlo kot separatni odtis iz «-Zgodovinskega časopisa«, 
št. 4/1979. 
2. Franc Sebjanič: Šolnik in domoljub Adam Farkaš (1730—П86). Ljub­
ljana 1982, 24 strani. — 4000 din 
Razprava o doslej skoraj nepoznanem zaslužnem prekmurskem prote­
stantskem učenjaku in rektorju šopronskega liceja je izšla kot separatna 
publikacija — ponatis iz »Zgodovinskega časopisa«, št. 1-2/1981. 
3. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Posvetovanje ob 
štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. decem­
bra 1984. Ljubljana 1987, 134 strani. — 18.089 din 
Zbornik objavlja 15 razprav o denarstvu, bančništvu, zaslužkih, cenah in 
življenjskih stroških na Slovenskem od antike do obdobja po drugi sve­
tovni vojni. Večina razprav je bila objavljenih v »Zgodovinskem časo­
pisu« od številke 3/1984 do 4/1986; novo je v zborniku med drugim tudi 
slikovno gradivo. 
4. Dušan Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana 1987, 76 
strani. — 12.000 din 
Razprava o srednjeveški zgodovini Bele krajine (politične, upravne, cer­
kvene razmere, plemstvo, gospostva, mesta, agrarna kolonizacija). Sepa­
ratna publikacija — ponatis iz »Zgodovinskega časopisa«, š t 2 in 3/1987. 
5. Janez Cvirn: Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 
1861—1907. Ljubljana 1988, 88 strani. — 12.000 din 
Na podlagi nemških virov je avtor prikazal postopen prehod celjskih 
Nemcev od liberalne, v nacionalnem ozira manj napadalne politike do 
narodnostnega radikalizma, vsenemštva, antisemitizma in poudarjanja 
superiornosti arijske rase, ki 'so prevladali v desetletju pred 1. svetovno 
vojno. ' 
Za člane slovenskih zgodovinskih in muzejskih društev ter za študente 
veljajo običajni popusti.