61 KG Manfred Kyber — A. Sovre listc so sklicale kongres (zborovanje). BU je moderen kongres. Zato se ni imenoval kongres glist. temveč KG. KG je zboroval v vrtu na zelo prašnem kraju. Obravnaval je -iima vprašanja iz zemljedelstva. Dalje obzorje glist ne sega. Plazijo >c po zemlji in jedo prst. Uboge, skromne pare so, toda koristne in potrebne. Brez njih bi zemlja ne uspevala. Njihovo delo se mora opravljati. Bilo je na večer. Mrak je ležal na potih, po katerih je bil prilezel KG na sestanek. Dolg, star glistač je prevzel predsedstvo. Govoril je o zadevah krajevnega značaja, o svojstvu vrtnih tal. kjer so skupščinarji delali. »Prodrli smo že precej globoko v zemljo«. je rekel predsednik KG. »Mnogo plasti smo spravili na dan. o katerih ni poprej nihče nič vedel. Razkrojili smo jih in zmr; vili. Toda zdi se, da je zemlja le uloblja, kakor smo mislili. Vse kaže. da skriva še mnogo več, kot pa smo dosihmal nagrebli. Vrtati moramo na vse strani daljc in pridnn zvečiti prst. To je velika naloga. S tem zaključujem KG.« Ukrivil se je v vljuden ko= lobar. Oficielni (službeni) del KG ie bil pri kraju. Zborovalci so se razlezli v po« edine gruče sosedov in prijateljev. Pomcnkovali so se o načinih, kako si utegne glista najlaže podaljšati život. Vse bi bilo namreč rado dolgo. V tem so videle napredek. »Najnovejša pot do dolgosti«, se oglasi mlada glista, »je ta, da se ovijaj okoli slamnate bilke. To krepi mišice in nateza ude. Poglejte — takole!« Tipajoč po bližnji slamici jim je odločno in prepričljivo razkazo« vala novo metodo (način). Pri tem je ob nekaj zadela. Čutila je. da je bi!o srhko in kosmato. »Oha, kaj pa to? Lej, saj ima lase in se giblje!« Strahoma se je odvila od bilke. »Oprostite. bila sem trudna pa sem na slamico sedla«, je reldo tisto kosmato. »Kdo pa ste?« vpraša glista in se primakne zopet oprezno bliže. 62 »Gosenica sem po poklicu. N'e bila bi sedla na slamico, prav res. da ne. ko bi ne bila tako silno trudna. Moja pot je bila tako dolga. Ves čas sem lezla po prahu. Le redkokje kaj zelenega. Sploh pa sem nekoliko slabotna že od mladih nog. In to večno kijučenje hrbta na vsak korak! Kaj mislite. to usapi. Zdaj pa ne morem več. Pretrudna sem. Na smrt trudna.« Ves KG je sočutno prigomaze!. »Potrebni ste okrepčila«. reče ena prijazno. »Založite grudico prsti!« »Zahvalim, ne bom,« odvrne gosenica. »pretrudna sem. da bi jedla. Sploh pa mi je tako čudno. N'e maram več laziti po zemlji.« »Bežite no«. poprime predsednik KG. »Saj to je vendar življenje, da se po zemlji plaziš in zemljo ješ. Kadar tega več ne zmoreš, je konec in smrt. A treba je, da živiš in da postaneš kar se da dolg. Priporočim vam lahko razne metode.« »Jaz ne verujem v smrt«, reče gosenica. »Če si pretruden in ne moreš več lesti po zemlji, se zaprcdeš in kesneje postaneš pisan metulj. Pa poletiš v sončno luč in slišiš zvončice zvoniti. Samo da ne vem. kako se to napravi. Pa tudi pretrudna sem. da bi premišljevala.« Gliste so se v razburjenem gomotu previjale; niso si vedele sve= tovati. »Poletiš? — Sončna luč? — Kaj se to pravi? Kaj takega vendar ni ne! — Slišite, vi ste bolni.« »Take za čudo tuje besede imate«, pripomni predsednik KG. »Vam je kratko in malo slabo!« Gosenica ni več govorila. Pretrudna je bila. Oklenila se je slam= nate bilke. Tedaj se je storila tema okoli nje. Iz nje pa so se predle tenke niti in zapredle prašno, na smrt i trudno telo. »To je vendar stra.šna bolezen«, so dejale gliste. »To je fenomen. izredcn prirodni pojav,« oporeče predsednik KG. »Opazovali ga bomo.« Nekaj učenih glav kimaje pritrdi. Pretekli so tedni. Predsednik KG in učcne glave so dan na dan pripolzevali k fenomenu ter Sa otipavali. Fenomen je bil bel. I-ežal je ves zapreden neprcmično na tleh. KonOno se je lepega jutra zapredena reč zgenila. Prilezel je pisan metuljček na dan in se z začudenimi očmi ogledoval. Krilca je imcl v gube nabrana in ni vedel, kaj bi z njimi. Zakaj pozabil je bil, da je bil gosenica. pozabil tudi, v kaj je kot gosenica veroval in upal — in kako truden je bil, na smrt truden ... V sončni luči pa so se mu krilca razgenila. Dobila so moč in vesele barve. Tedaj je metulj krila razširil in poletel visoko nad zeraljo. narav* nost v sonce. Zvoneice so zvonile. Zdolaj v prahu je zboroval KG. Našli so prazni mešiček in vse učene glave so bile na kupu. »Samo plašč je«, ugane prva glava razočarano. »Bolezen je satna ostala«. meni druga glava. »Plašč je bil ravno bolezen«, pomodruje tretja glava. Visoko nad njih slepimi glavami se je izprenašal metulj po sinjem sončnem zraku. »Na, z