Urbana raba tal med trgom in planom Author(s): Jože DEKLEVA Source: Urbani Izziv, No. 11 (april 1990), pp. 3-12 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179895 Accessed: 31-08-2018 08:15 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV St. 11 /1990 JožeDEKLEVA Urbana raba tal med trgom in planom Pomen primerjalne analizę urbane rabe tal Pričujoči článek je poizkus selekcije in združcvanja različnih pojmov in konceptov v teorijo, ki naj bi zadovoljivo pojasnila družbene procese v prostoru ter poizkuse njihovega usmcrjanja, kot so se raz- vili v družbenih formacijah, ki temel- jijo na blagovni produkciji in se odražajo v urbani rabi tal. Če bi zadovoljivo pojasnili razvoj ur- banega vprašanja v različnih obdob- jih kapitalizma oziroma realnega socializma, bi dosegli več ciljev; - razumcli bi bistvene razlike v ur- banizaciji med Zahodom in Vzhodom in « postalo bi jasno, kjc in kdaj lahko uporabimo izkušnje enih oziroma drugih. Ta ra7prava je še poscbej pomembna v trenutku, ko se tudi uradno poslavljamo od ideje in- tegralnega samoupravljanja kot posebnega načina produkcije, posebne družbene formacije in tudi specifičnih oblik samoupravnega (družbenega) planiranja in urcjanja prostora na teh osnovah. Za tiste, ki kljub katastrofam v reál- nem socializmu menimo, da zgodovinska vloga socializma ni izčrpana, je še poscbej pomembna aktualna razprava o vlogi trga, državě, civilně družbě in plana pri oblikovanju urbane rabe tal. Pri tem ne gre za iskanje novih procedur planiranja prostora, ampak za razumevanje tistih procesov, ki določajo možnosti in pogoje za reformiranje sistema urcjanja pros- tora. V prvém delu navajam teze, ki so pomembne za razmišljanje o kom- parativní teoriji planiranja urbane rabe tal. V drugem delu opredel- jujem pet možnih kombinacij te alokacije resursov (tržni, planski, tfžno-planski, tržno-planski in kor- porativistični ter plansko-kor- porativistični), za katere menim, da zaokroženo predstavljajo ključne elemente, ki so v kapitalizmu oziroma socializmu oblikovali ur- bano rabo tal. V perspektīvi bo potrebno posamezen model, ki je přikázán shematično, utrditi z em- piričnimi raziskavami. Na końcu poglayja poskušam predhodno ar- gumentirane modele planiranja ur- bane rabe tal komentirati z vidika uvodoma postavljenih dílem, kar se mi zdi akt ualno, ker je stroka na robu procesa družbenega reformiranja. Vprašanja in dileme primer- jalne teorije Za obstoječe teorije planiranja ur-t bane rabe bi lahko řekli, da predvsem opisujejo transformacije v rabi tal, kot se pojavijo z razvojem industrijskega kapitalizma. Drugi ekstrem so abstraktně teorije, ki pojasnjujejo spremembe v rabi tal na predpostavkah neo-klasične ekonomskc misii. V enajstih točkah sem skušal definirati teze, vsako posebej pa je potrebno podkrepiti z mednarodnimi komparativními raziskavami, ki odpirajo nove možnosti. Osnovna vprašanja in dileme komparativně teorije so nas- lednje: (1) Ali je možná teorija, ki lahko pojasnjuje urbanizacijo tako v okviru kapitalístičnega kot etatističnega načina produkcije? Če je možná univerzalna teorija urbanizacije, je možná tudi univerzalna teorija plánské regulacije urbanizacije (regionalno in urbano planiranje) - možen je torej tudi mednarodni transfer izkušenj. 3 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms BÏ7Î5T" (2) V obch primerih (Zahod- Vzhod) gre za družbě, ki temeljijo na blagovni produkciji. Poleg regional- no-historičnih razlik je, predpos- tavljam, tcmcljna razlika med razvitim kapitalizmom (država blagostanja) in reálním socializmom (država-partija) v razmerju med zasebno in javno sfero oziroma v možnost ih in pravicah delovanja posameznika oziroma kolektiva na področju urbane ckonomije. (3) Zasebna lastnina, svoboda sklepanja pogodb, svoboda združevanja in tržná menjava so os- nova kapitalističnega načina produkcije. Nujen razvoj državnih oblik uresničevanja kolcktivnih in- teresov je bistveno spremenil oď- nose med družbenimi razredi in sloji, kar se odraža predvsem v pomembnih razlikah pri reproduk- ciji delovne sile med Zahodom in Vzhodom. (4) Za razliko od kapitalističnega načina produkcije z všemi social- nodemokratskimi izboljšavami etatistični náčin produkcije temelji predvsem na kolcktivnih oblikah proizvodnje in menjave ter s tem povezanim omejcvanjem civilně družbě oziroma posameznika. (5) Urbana civilna družba temelji na zasebni lastnini, svobodi sklepanja pogodb, svobodi združevanja in svobodi tržné menjave in je kot taka osnova za razvoj kapitalističnega načina produkcije. Civilni družbi in kapitalističnemu náčinu produkcije sledi tudi urbanost, v kateri in- dividuálně oblike uresničevanja in- teresov gospodinjstev in podjetij prednjačijo in (vcrjetno) postavljajo na prvo mesto kolektivno obliko delovanja v prostoru. Kapitalistično mesto se razvija predvsem kot mesto menjave. (6) Etatistični náčin produkcije temelji na blokādi zasebne iniciativě (v tem smislu se vrednote človekovih pravic interpretira kot meščanska formalna demokracija nasproti socialističnemu cilju izenačevanja materialnih pogojev kot predpogoju za formalno enakost), kar je nujen pogoj za čim bolj popolno dominacijo kolektivnih oblik produkcije in porabe. Urbanost v etatističnem náčinu produkcije ni osrcdotočena v tržno menjavo, ker je negirana zasebna sfera, s tem pa je tudi civilna družba izrinjena iz svojega naravnega urbanega kon- teksta. Mesto realnega socializma je mesto produkcije (mesto tovarn in sosesk). (7) Pomembno vprašanje je za stvaren pristop k rcformiranju real- nega socializma, ali se ni morda etatistični náčin produkcije razvil tam, kjer je bila civilna družba prešibka, da bi uveljavila kapitalis- tični náčin produkcije na cclotnem nacio nalnem teritoriju. Naslednje pomembno vprašanje za primerjave Zahod-Vzhod (oziroma za razvoj teorije urbanizacije in planiranja v Jugoslaviji) je, v kakšnem zgodovinskem kontekstu razpadan- ja agrarnega načina produkcije je nastajala urbana civilna družba v različnih regijah Jugoslavie. Kajti proces reformiranja realnega socializma mora računati tudi z dejstvom, da se urbana civilna družba formira vzporedno s procesom razpadanja, za agrarni náčin tipičnih, kolcktivnih oblik produkcije in reprodukcije (razšir- jena družina, plcmenska skupost itd.). (8) Če je teza o različnih stopnjah razvitosti urbanih civilnih družb sprejemljiva, pomeni, da bo proces reformiranja realnega socializma v nekaterih regijah enostavnejši in hitrejši od regij, v katerih seje etatis- tični náčin produkcije razvil na agrarnem in ne na kapitalističnem náčinu produkcije. V teh regijah je osnovno vprašanje, ali z družbenimi posegi lahko pospešimo proces oblikovanja urbane civilně družbě. Uvajanje tržnega gospodarstva v okolja, kjer dominira historično pogojeni kolektivizem nad in- dividualizmom, ne prispeva k vključevanju teh regij v svet blagovne produkcije, ampak k njihovem zapiranju. (9) Dosedanja obravnava razvoja ur- banizacije lahko přivede do dveh nesporazumov. Prvič, da je mesto refleksija produkcijskega načina in urbanost samo scenogrāfijā razred- 4 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV gt. 11 /1990 nega konflikta (problem or- todoksnega marksizma in neomarksizma, vezanega na struk- tur alizem). Drugič, da je urbanost samostojen fenomen, za katerega je bistvena lokalna raven (čikaška Sola in sorodne smeri v geografiji in ur- banizmu). Prva paradigma ur- banizaeije ne omogoča razvoja teorije urbanega planiranja, ker je urbanost v ceļoti eksogeno deter- minirana in je urbano planiranje lahko izključno tehnična naloga (v principu sta na tej tezi z znano refor- mo bila v Sloveniji urbanizem in prostorsko planiranje absorbirana v družbeno planiranje). Druga paradigma je osnova za utopično teorijo planiranja, po kateri so vse vršte sprememb v urbanem možné, če obstajata znanje in politična volja. (10) Paradigma urbanizacije in planiranja prostora torej mora prepoznati povezavo med določenim načinom produkcije in urbanim fenomenom. Vsak urbani fenomen pa je specifična transpozicija načina produkcije v prostor (specifična urbana raba tal), ki je rezultat neodvisnih lokacijskih odločitevgospodinjstevin podjet ij in specifičnih oblik državne interven- eije (ali neinterveneije) v urbano rabo tal. Dialektični karakter od- nosov med urbanim prostorom in produkcijskim načinom je osnova za teorijo urbanizacije in regulacije ur- bane rabe tal. (11) Predpostavka o dialektiki med zasebno sfero (trg - civilna družba) in javno sfero (plan - država) odpira možnost razumevanja, na eni strani, družbene pogojenosti državnih in- tervencij v urbano rabo tal in na drugi strani, nesposobnosti posameznih subjektov (gospo- dinjstevin podjetij), da mimo državě dosegajo družbeno racionalen agregat urbanih rab. Temeljno vprašanje torej ni več kapitalizem (zasebna iniciativa) nasproti realnemu socializmu (kolektivna iniciativa), ampak kako in kdaj s planom urbane rabe tal omejevati oziroma pospeševati nujno zasebno iniciativo in při tem preprečiti, da urbano civilno družbo razgradi država (kot je to na Vzhodu) oziroma monopolní in oligopolni kapitalizem (kot na Zahodu). Urbanizacija Zahoda in Vzhoda imata torej skupne značil- nosti, ki se v urbanem prostoru kažejo v logiki blagovne produkcije (enkrat v dominaciji zasebne, drugič kolektivně sfere). Vendar obstajajo tudi razlike v razvoju civilně družbě in državě, ki povsem specifično opřede ljujejo urbane sisteme oziroma urbano rabo tal. Osnovno vprašanje je, kako pripravļjati plane rabe tal, ki ustrezno odražajo bistvo urbanosti, in sicer dialektiko zaseb- no nasproti javnemu v specifičnih razmerah razvoja civilně družbě in državě. Pri tem je zanimivo ugotoviti, da je stratēģija in- dustrializacje in urbanizacije Jugos- lavie v ceļoti obšla pojem mesta kot dejanskega žarišča družbenega raz- voja in ista ugotovitev velja za poiz- kuse reforme. Očitno ortodoksni marksizem ne more vključiti pros- torske dimenzije razvoja. Načini alokacije resursov in urbana raba tal Ločimo tri osnovne náčine alokacije resursov, in sicer: - tržnega, - državnega in - korporativističnega. K navedením bi lahko dodali še samoupravnega, če ne gre samo za poseben, na družbeni lastnini zas- novan korporativizem. V stvamosti navedeni načini alokacije resursov nastopajo v kombinaciji, ker npr. tržni mehanizem omogoča posameznikom dosegati visoke učinke, kar paje v agregatu za kolek- tiv lahko vprašljivo. Bistvenega pomena je torej, kateri náčin alokacije resursov dominira v določenih razmerah. Nikakor pa ni vprašanje, kateri náčin alokacije resursov je sam po sebi boljši, kar je očitno bilo izhodišče ideologov samoupravnega socializma. Nesmiselno je torej poskušati or- ganizsati celotno družbo po logiki 5 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 11 /1990 enega samega načina alokacije resursov, kot je z našo družbeno reformo iz leta 1974, ker vprašanja racionalnosti kolektivnih odločitev ni možno reševati brez konkurence, kontrole in signalov, ki jih različni načini alokacije zagotavljajo interes- nim skupinám ter posameznikom v boju za prisvajanje prostora. Alokacija urbanih zemljišč podjet- jem in gospodinjstvom lahko torej poteka preko trga urbanih zemljišč, preko plana rabe tal ali preko kor- porativističnih dogovorov, ki so značilni za odnose med državo in za nacionalno ekonomijo pomembnimi podjetji. Urbana raba tal je torej rezultat tržnih, planskih ali korporativis- tičnih transakcij v ekonom- skopolitičnem boju za "privi- legirane" lokacije v urbanem pros- toru. Kakšen bo razplet stalnih konfrontacij in parcialnih koalicij med podjetji in gospodinjstvi je načeloma dotočeno od: - prevladujočega produkcijskega načina, ki strukturira razmerje od- nosov med civilno družbo in državo, -obstoječih rab, ki določajo pogoje in možnosti spreminjanja historično pogojenega stanja in -od pogojev in možnosti, ki jih posamezniku določa specifična ur- bana civilna družba za uresničitev zascbnega interesa ter od pogojev in možnosti lokalne državě za uvel- javitev javnega (splošnega) interesa. Mctodološko nesprejemljiva je torej poenostavitev, značilna za or- todoksne marksistę, ki na osnovi soodvisnosti med različnimi načini produkcije in urbanizacije zaključujejo, da urbani pojav nima specifičnosti in torej tudi ne potřebuje samostojnega regula- cijskega mehanizma, kot ga v tržném gospodarstvu predstavlja planiranje urbane rabe tal. Na istih premisah je tudi zgrajena npr. vsa povojna raz- vojna politika Jugoslavie, ki je ur- banost razumela izključno kot poslcdico industrializacije in ne tudi kot pomembno žarišče razvoja. Danes nam je jasno, da je reafir- macija avtonomije urbane civilně družbě pogoj za razvoj zascbnega podjetništva in je zato potrebno redcfinirati vlogo urbanosti v celotni razvojni strategiji, kar predvsem pomeni vzpostaviti nove institucio- nálně pogoje za redefinicijo razmer- ja med javno in zasebno sfero. V tem okviru se nam zdi osrednje prašanje, katero kombinacijo načinov alokacije urbanih zemljišč (trg, pian, korporativistični dogovor) je možno oziroma potreb- no vzpostaviti. V tem je osrednje vprašanje, kako za mešano gospodarstvo vzpostaviti nujni pluralizem lastnin nad urbanimi zemljišči in drugimi nepre- mičninami. Vprašanje demokratizacije urejanja prostora je, kako preko pluralizma lastnin spodrezati politični monopol nad družbeno lastnino (v našem primeru so to urbana zemljišča) in tako ustvariti novo razmerje med civilno družbo in državo, z drugimi besedami, med zasebno in javno sfero delovanja v urbani ekonomiji oziroma med trgom urbanih zemljišč kot osrednjim regulatorjem zaseb- nih interakcij in državnim planom rabe tal kot osrednjim mehanizmom uresničevanja javnih interesov. Potřebnost in usmeritev reforme oziroma razvoja obstoječega me- hanizma regulacije razvoja urbane rabe tai (družbeni plan in sklad urejanja stavbnih zemljišč) je možno poglobiti z analizo pctih historičnih situacij, ki so značilne za razvoj teorije in prakse planiranja urbane rabe tal v světu. Urbana raba tal v razmerah izključno tržné alokacije resursov Na shemi 1 je přikázán primer tržné alokacije urbanih zemljišč, ki zgodovinsko odgovarja začetni fazi razvoja industrijskega kapitalizma. 6 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI TZZIV št. 11 /1990 Shcma 1 URBANE RABE TAL V RAZMERAH TRŽNÉ ALOKACIJE RESURSOV (kapitalizcm laissez faire) Gospod i njstva ' " ~] . ' Tre urbanih 4. . zemtiiSt t..M podjetja 4. . Civilna * I ^ „ , V1 ^ Država „ družba , V1 Urbane rabe tal Značilno za to obdobjc je vsekakor dějstvo, da se do i/bruha nevzdržnih higicnskih razmer v dclavskih nascl- jih država v regulacijo tržné alokacijeurbanih zemljiščne spušča. Za to obdobjc je torej značilna raba tal, ki je v ceļoti podrejena zasebni sferi. Javni interesi se uresničujejo brez poseganja državě v infrastruk- turo ozi roma ob zelo omejenem poseganju. Urbana raba tal v razmerah izključno plánské alokacije resursov Na naslednji shemi je prikazana, obrnjena situācijā od primera libcralnega oz. laissez faire kapitalizma in sicer stanje, ki je značilno za državni kapitalizcm oziroma za prvo fazo razvoja rcal- nega sociali/ma. Sfera javnosti, kot jo definira civilna družba, se ne more reali/irati, ker je trg urbanih zemljišč kot osnovni mehanizem za uresničevanje zaseb- nih interesov ukinjen z revolucijo. Planski oziroma administrativní náčin alokacije zemljišč prevladuje in izhaja iz koncentracije in centralizacije moči v državnem aparatu. Ukinitev trga pomeni zmanjšane možnosti delovanja posameznih gospodinjstev in pod- jetij v urbanem polju. Formira se centralno voděno mesto realnega socializma, v katerem se vse ureja po načelih industrijske produkcije. Plani rabe t l so značilno globalni in detajlni, ker se pač računa na neomejeno moč državě pri uvel- javljanju javnih interesov. Povratni signāli, ki bi jih lahko sporočala državi razvita civilna družba, utih- nejo, ker je sfera zasebnosti oz. meščanska družba ukinjena in s tem tudi izgubljeno inovativno podjet- ništvo, značilno za "nered** libcral- nega kapitalizma. 7 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Gļļ^J^D St. 11 /1990 Shēma 2: URBANE RABE TAL V RAZMERAH PLÁNSKÉ ALOKACUE (državni kapitalizētu) Gospodinjstva podjetja Civilna ' ^ v . ^ Država v družba . Urbane rabe tal , Urbana raba tal v razmerah tržno-planske alokacije resursov Svojevrstno etapo v razvoju alokacije urbanih zemljišč v kapitalističnem náčinu produkcije vsekakor predstavlja takoimeno- vana država blagostanja. Bistvo modela državě blagostanja je sočasna prisotnost dveh načinov alokacije, in sicer trga urbanih zemljišč, ki za razliko od modela državnega kapitalizma odpira pot zasebništvu in krepi osnově civilně družbě za kontrolo nad državo; ta v državi blagostanja svojo legitimnost koordinatorja in izvajalca javnih in- teresov pridobi s planom, ki predstavlja svojevrsten kompromis med interesi kapitała in dela. Osnovno vprašanje, ki se postavlja ob tem modelu, je pravzaprav, zakaj neokonzervativizem tako uspešno ukinja državo blagostanja brez bistvenega odpora tistih, ki naj bi od tega modela imeli največ koristi. In končno: kateri interesi v tem sistēmu usmerjajo delovanje državě? Ali navsezadnje ne gre samo za to, da zasebno podjetništvo prcko trga ustvarja situacije, ki se jim država mora prilagajati in torej urbanizacije ne usmerja država, ampak kapital? Ne glede na vsa ta nepojasnjena vprašanja ostaja dějstvo, da je ur- banost v državi blagostanja rezultat diahronega delovanja trga in plana, kar je zagotovo uspešno in dolgo časa sprejemljivo razmerje med zasebno in javno sfero. Shema 3: URBANA RABA TAL V RAZMERAH TRŽNO-PLANSKE ALOKACIJE RESURSOV (država blagostanja) I Gospodinjstva | | Trgurt)anjh | | . zemlji» podjetja . Civilna ^ - ^ Država - družba Urbane rabe tal 8 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV ^ggjD St. 11 /1990 Urbana raba tal v ra zm era h tržno-plansko korporativis- ticne alokacije re sur sov Na naslcdnji shcmi je prcdstavljena varianta tržno-planskc in kor- porativist ične alokacijc zemļjišč. Přikázáni model alokacije zemljišč se verjetno přibližuje razmeram raz- vitega kapitalizma. Za razliko od modela državě blagostanja dodatno h klasični zanki lastninskega in političnega pluralizma se pojavi Se posebna skupina podjetij, takoimenovane transnacionalne korporacije, ki so prcko mednarod- nih integracij (npr. Evropská skup- nost) povezane z nacionalnimi državami, s katerimi mimo trga in plana usklajujejo svoje razvojne potrebe s pogoji in možnostmi posamezne državě (korporativis- tični náčin alokacijc). Pri dogovorih med državami oziroma mednarodnimi in- tcgracijami ima urbana civilna družba samo omejene možnosti kontrole nad spremembami rabe tal. Transnacionalne korporacije, ki so po finančnem in tchnološkem poten- ciálu močnejše od številnih suverenih držav, izbirajo lokacije na mednarodni (globalni) ravni. V tem primeru posamezni državi oziroma urbani civilni družbi preostane predvsem možnost odklanjan- jaenostransko sprejetih rešitev, ker poteka pogajanje mimo neposred- nega vpliva političnih in ekonomskih mehanizmov posamezne civilně družbě. Tako se oblikuje v svetovnem merilu nova urbana raba tal v naslcdnjih smereh: - razvijajo se mednarodni centri financ, politiķe in znanosti, vkaterih so sedeži večine transnacionalnih korporacij (takoimenovani svet prve ekonom ijc), -razvijajo se centri, v katerih se od- vija rutinski nadzor nad delovanjem podjetij oziroma skupin podjetij posamezne korporacije (tako-im- enovani svet druge ekonomijc) in - razvijajo se centri produkcije, ki zaradi razvoja transporta komunikacij in managementa niso več samo v razvitem světu, ampak povsod tam, kjer je na razpolago cenena in sindikalno nezaščitena delovna sila (takoimenovani svet tretje ekonomije). Znotraj tega globalnega procesa so organizsane ostale dejavnosti, ki so kooperacijsko ali servisno vezane na dejavnost transnacionalnih kor- poracij, in v tem primeru veljajo vsa že znana pravila alokacije urbanih zemljišč kot v primeru državě blagostanja. Shema 4: URBANE RABE TAL V RAZMERAH TRŽNO-PLANSKE IN KOR- PORATĪVISTIČNE ALOKACIJE RESURSOV (demokratični korporativizem pluralistični korporativizem) I ^ Korporatīvas- I , ~ Transnacionalne . . Mednarodnc , korporacije ^ ^ integraci . je (iospodinjslva . Trg urbanih . zemljišč podjetja . Civilna _ „ . v. _ Država „ družba . v. Urbane rabe tal 9 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 11 /1990 Urbana raba tal v razmerah plansko-korporativistične alokacije resursov z nefor- malno ekonomijo in urba- nizacijo Končno obravnavamo model totalitarnega korporativizma, ki je najbližji našim razmeram oziroma razmeram realnega socializma in v katerem deluje korporativistični náčin alokacije na ravni nacionalnih monopolov oziroma oligopolov, plan in neformální trg. Očitno v tem modelu trga zemljišč kot osrednjega mehanizma strukturiranja urbane civilně družbě ni. Nesposobnost realnega socializma, da preko plana in javne sfere zadovoljivo reši kvantitativné (posebej v kmetijstvu) in kvalitativně Probleme produkcije (posebej v in- dustriji in servisih) povzroči razvoj neformalne ekonomije, ki preko neformalnega trga v realsocialis- tičnem mestu organizira avtonomne enklave. Kolikor slabše so razmere v družbenem sektorju, večji je prostor in potřeba za neformalno ekonomijo in neformalno urbanizacijo predvsem na sektorju stanovanjske gradnje. Pian oziroma administrativní náčin alokacije resursov, kot edini legalni in legitimni mehanizem regulacije razvoja urbanosti v takih razmerah postane namen samemu sebi. Kriza realnega socializma (totalitarnega korporativizma) je še hujša od primera razvitega kapitalizma (demokratični korporativizem), ker monopoli niso transnacionalni in zato ne ustvarjajo potrebnih pogojev za tehnološki razvoj (v primeru Jugoslavie so nacionalni monopoli omejeni na republiške trge) in zatiranje urbane civilně družbě je povzročilo razvoj neformalne ekonomije, ki istočasno stabilizira sociálně razmere in destabilizira legalne institucije sistema. Če je problem demokratične kontrole rabe tal v kapitalizmu zajet v vprašanju, kako vzpostaviti demok- ratično kontrolo nad prostorskimi odločitvami transnacionalnih kor- poracij, je problem realnega socia- lizma dvojen: (1) kako najprej legalizzati nefor- malno ekonomijo, trg urbanih zemljišč in ustaviti osnově za obnovo urbane civilně družbě in (2) kako nato vzpostaviti kontrolo nad transnacionalnimi kor- po acijami, ki edine lahko sanirajo in i tegrirajo socialistično eko- nomijo v ekonomijo tako- im- enovanega tretjega světa. 10 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 11 /1990 Shcma 5: URBANE RABE TAL V RAZMERAH PLANSKO-KORPORATIVIS- TIČNE ALOKACI JE RESURSO V Z NEFORMALNO EKONOMIJO IN URBANIZACIJO (totalitami korporativizcm) Nacionalm 7^ Mednarodne monopoli integracije . alokacije Gospodinjstva podjetja Civil na I _ „ . v. _ Država „ družba . v. Urbane rabe _ tal Neformalna ekonomija trg Zakljucki Problem integracijc trga in plana je kompleksno in verjetno nerešljivo vprašanje. Trg na osnovi izvršenih transakcij določa pogoje za nas- lednje transakcije. Tržno ceno spoz- namo ex-post, ko se ponudba in povprašcvanjc srečata v ravnovesni točki. Tcmcljni smisel plana pa je ex-ante dolorati robne pogoje. Zato integrācijā trga in plana odpira tudi těžko reSljiva metodološka vprašanja. Vprašanje integracije trga in plana je dejansko vprašanje, kdo je prvi in kdo je vodilni in kdo se komu podreja. Anticipativni plan ne more izhajati iz drugega kot iz vizije družbeno sprejemljivega stanja. Vizija, ki naj bi bila sprcjemljiva za družbo (skupnost) v ccloti in tako osnova za določanje kolektivnega in- teresa, pa je rezultat kolektivně im- aginacije oziroma integriranosti različnih slojcv razumevanja specifičnih odnosov odvisnosti in od prepoznanih načinov razreševanja konfliktov. Če v specifičnih raz- merah, npr. med enim in drugim dol- goročnim razvojnim ciklusom oz. v fazi družbenega prestrukturiranja, ni vrednostne podlage za enovito vizijo družbenega razvoja in ni družbenih osnov za anticipativno obliko planiranja prostora. V takih družbenih pogojih in v taki fazi razvoja je edino možno planiranje sledenje tržnih trendov, kar seveda ne pomeni, da niso potrebne dolgoročne vizije, vendar za njihovo utemeljitev ni družbenih pogojev. Danes na primer ni možno izdelati prostorskega plana Jugos- lavie, ker ni družbenega gibanja, ki bi lahko utemeljilo vizijo pros- torskega razvoja Jugoslavie. Ēdine razvojne vizije so regionalne oziroma nacionalne, na katerih pa ni možno izdelati integriranega pros- il This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 11 /1990 torskega plana zveze. V ugodnejših razmerah bi morali vztrajati vsaj na vcčji koordinaciji republiških razvoj- nih konceptov in opustiti vedno prisotno miscl po intcgralnem planiranju Jugoslavie iz enega centra. Razvojna vizija počiva na konceptu teritoriálně sociálně pravičnosti kot izhodišču, na katerem počiva družbeno sprejemljiv kolektivní in- teres. Načcla teritoriálně pravičnosti je těžko operacionalizirati. Vizija prostorskega razvoja je možná edino v okviru prostorskega deter- minizma, te pa ni možno utemeljiti z ekonomskimi in sociálními kritēriji. Med prostorskimi in sociál- ními strukturami pa ni enoznačnega odnosa in zato prostorske vizije ver- jctno ni možno utemeljiti znanstveno, ampak ideološko, kar daje celovitemu dolgoročnemu planu povsem specifično vlogo. Praviloma je nosilec prostorske vizije sociálno gibanje. Vizija predstavlja poenostavljeno inter- pretacijo stanja (ekstrapolacijo pozitivnih momentov). Tragičnost socialističnih prostorskih vizij je, da so se poskušale uveljaviti brez: konfrontacije z ostatimi ideologijami in -da je bil nosilec vizije delavski razred, ki se še ni razvil. Úspěšnost kapitalistične vizije raz- voja temelji na homogenosti srednjcga sloja in njegovi enoznačni představí, ki jo je zamajala kriza 70. let, vendar z manj tragičnimi pos- ledicami za ccloten sistem, kot se je to zgodilo v reálnem socializmu zaradi večje sposobnosti kapitała, da se uspešno prilagaja spreminjajočim razmeram. Znanstveno planiranje (v pozitivis- tičnem smislu) je možno samo, če gre za podpiranje tržnih procesov, za reprodukcijo uveljavljenih družbenih odnosov. Torej znanstveno planiranje temelji na in- duktivnih metodah in ne na deduk- ciji dolgoročne vizije. Teoretska zmeda na področju planiranja je v real-socializmu torej: (1) v nekritičnem odnosu do vizionarskih koncepcij, ki ne temel- jijo na dejanskem družbenem giban- ju, ampak imajo samo funkcijo legitimizacije drugih ciljev (ideološka funkcija dolgoročne vizije), (2) v nerazvitosti znanstvenega aparata za inkrementalistični pris- top, ker tržišče z vsem, kar pod tem poj mom razumemo, nima družbene legitimnosti, saj ni priznana vloga zasebne iniciativě. Popolnoma nesmiselno je poskušati znanstveno argumentirati pros- torsko razvojno koncepcijo, ker je rezultat ideološke konstrukcije, in ravno tako je nesmiselno ignorirati znanstveni aparat kratkoročnih projekcij, ki so relevantne za in- krementalistične korekture tržnih procesov. Vizije imajo smisel, če so umeščene v družbeno gibanje, ki brez vizije (tudi prostorske) ne more vzdrževati potrebne mobiliziranosti članovoziroma delovgibanja. Lahko pa se vprašamo, zakaj so nekateri koncepti prostorskih vizij v zatonu in kateri novi elementi (npr. ekološko vprašanje) se pojavljajo na obzorju; ti elementi imajo možnosti redcfinicije prostorskih vizij na náčin, da bi postale zopet aktualne. Ali pa smo obratno priča dokončnemu propadu ideoloških modelov, ki so bili osnova dol- goročnih vizij prostorskega razvoja? Jože Dekleva, dipl. inž. arh. 12 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 08:15:51 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms