LETO (AÑO) XLVI (40) štev. (No.) 9
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 26. marca 1987
Mt'j '' ‘
Slovenija - poganska dežela ?
Miku lic grozi z vojaštvom
Statistike kažejo, da so v Sloveniji katoliški verniki v manjšini. Pred revolucijo je bilo 99% katoličanov. Pade v oči, da je že manj kot polovico otrok krščenih, torej pravi pogani. Pri krščenih otrocih pa njihova vera kaže obupno krivuljo. K verouku še pride preko 80% otrok, k obhajilu 50%, k birmi še manj, k poroki pa najmanj (služba!). Kdaj, kako in zakaj je prišlo do tega upada, ki napravi toliko škode na značaju povprečnega rojaka?
Pred revolucijo je Cerkev bila skoraj neovirana v svojem poslanstvu. Odnosi z državo so bili primerni. Nekaj problemov je bilo zaradi pravoslavne cerkve, ki si je skušala lastiti privilegije in je preprečila podpis konkordata. Gledano iz današnje perspektive so to bili zlati časi. Urad, ki bi urejeval odnose Cerkev—država, ni bil potreben! Komaj je možno reči, da je bil kak pritisk na neverne ali samo formalne katoličane, naj se aktivizira-jo. Povezava SLS s cerkveno hierarhijo in sklicevanje na katoliško vero je obstajala, kot danes obstaja v mnogih demokratskih državah. Niso pa ljudje zaradi tega odpadli od vere. Slovenci so tedaj dobro čutili razliko med duhovnim in laičnim področjem, pozivanje na katoličan-stvo in vero je mnogokrat rodilo ravno nasprotne sadove. Vtis, ki ga nekateri iz oportunizma skušajo ustvariti, da smo živeli v nekaki srednjeveški teokratični državi, je popolnoma zmoten.
Spomin se mi vrača na klasično gimnazijo v Ljubljani. Zaradi sokolstva, liberalne stranke nikdar žal besede. Dva dijaka, komunista, sta šla h katehetu, kaj naj napravita, ko ne verujeta. Dogovorili so se: nič
Londonski „Times“ v svoji številki za 16. marec spet posveča pozornost položaju v Jugoslaviji. Njegova dopisnica v Beogradu v svojem poročilu tako-le piše:
„Poskusi jugoslovanske vlade, da naloži zamrznitev plač vsem podjetjem, ki obratujejo z izgubo, so sprožili val stavk na Hrvaškem, kjer voditelji delavskih sindikatov zahtevajo nujne pogovore, ki naj bi preprečili nemir v vrstah delavcev.
Zvezna vlada je nedavno tega sprejela zakon, ki osebne dohodke povezuje s produktivnostjo in kaznuje podjetja, ki so leta 1986 povišala plače.
Ta poteza je povzročila veliko zmedo in sprožila vrsto stavk. Odkar je v začetku meseca novi zakon stopil v veljavo, je 7.000 delavcev v 28 pcdjetjih — od katerih nekatera uspešno izvažajo svoje izdelke — stopilo v stavko.
Delavski sindikati v hrvaški republiki poudarjajo, da je vlada, medtem ko je naložila nekatere omejitve na plačane poviške, dovolila o-stro povišanje cen temeljnim artiklom prehrane. Povprečna jugoslovanska družina potroši 60 odstotkov svojih dohodkov za hrano, ki je dražja kot v mnogih zahodnoevropskih državah.
Stopnja jugoslovanske inflacije je lani dosegla skoraj 90 odstotkov in mnoga podjetja, ki so pričakovala vladino omejitev poviškov plač, so pohitele, da bi ohranila mirne odnose s svojimi delavci in jim povišala plače za več kot znaša inflacija. Toda to je samo še podnetilo inflacijo.
Če bi se sedanja smer nadaljevala, bi jugoslovanska inflacija dosegla stopnjo več kot 100 odstotkov.
V državi, katere življenjski stroški tako hitro naraščajo, je doslej bilo presenetljivo malo nemira, čeprav je bilo lani kakšnih 100.000 delavcev
zakramentov, verouk kot snov pa o-stane. O kakšnem preganjanju dijakov, staršev niti govora. Ostala je samo bolečina v duši kateheta.
Politični spori niso nikdar prešli na področje vere same!
Pravi in skoraj izključni odpad je nastal v Sloveniji med revolucijo in po njej. Način preganjanja in diskriminacije je bil krut in temeljit. Mala elita kristjanov je ostala verna in odločna. Drugi del so ostali tihi, mirni, mnogokrat skriti, ne pa odločni. Veliko vernikov pa je odpadlo; vsak narod ima le malo junakov. Pritisk je bil enostavno prehud.
Forma preganjanja je znana: v prvi fazi so mučili in pobili 70 duhovnikov, preko 30 semeniščnikov. 260 duhovnikov je moralo zbežati. 80% duhovnikov ljubljanske škofije je bilo zaprtih. Niti za enega teh duhovnikov ni bilo objektivno dokazane krivde, saj so jim kasneje dajali medalje (dr. Pogačnik). V drugi fazi, ki velja še danes in je vsem poznana je vsak vernik postavljen pred stvarno dilemo: pustiti vero in živeti normalno življenje v komunistični družbi ali pa biti izpostavljen stalni in dosledni diskriminaciji. In končno, v večno sramoto revolucije in slovenske partije je Slovenija doživela sramoto, da so obsodili nedolžnega dr. G. Rožmana na 15 let ječe. Zgleda da to še ni bilo zadosti, tako da so potem v mirnem času organizirali še zažig škofa dr. Antona Vovka pri Novem mestu.
Šele prav v zadnjem času se kažejo nekatere bolj svetle točke, ko se je pojemanje vernosti ustavilo in ponekod počasi, prav počasi pričenja rasti zanimanje za vero.
dr. Peter Urbanc
zapletenih v 900 stavk.
Toda zdaj, ko je stopil v veljavo novi zakon, se mnogim delavcem godi slabše kot leta 1986 in zato se pojavlja bojazen, da se bo letos število stavk povišalo.“
MARKO KREMŽAR
„Živimo v svetu, katerega zgodo" vinski ciklus se izteka.“ S temi besedami pričenja uvod v svojo najnovejšo knjigo „Resničnost in utvara“ France Bučar, univerzitetni profesor v pokoju. Avtor, ki je dobro znan tudi izven meja slovenske zemlje, je eden od najvidnejših in brez dvoma tudi najpogumnejših mislecev v Sloveniji.
Kot pravi v uvodu, je knjiga morala čakati na izid več let; vendar že to, da je končno le izšla, je poleg njene vsebine še drugo upanja polno dejstvo. Knjigo je založila mariborska založba Obzorja v zbirki Znamenja, katere glavni urednik je Taras Kermauner. Delo, ki obsega 286 strani, je razdeljeno v dvanajst razmišljanj, ki posvetijo z močno lučjo v realnost slovenskega socialističnega sistema.
Nace Polajnar, ki je napisal v Družini (4. 1.) komentar, pravi o tej knjigi, da „naravnost sili k drugačnemu ali pa k novemu razmišljanju o naši stvarnosti, ki jo osvetli na način, ki je bil doslej skoraj prepovedan... je torej odpiranje nove poti v reševanje krize.“
In kam vodi ta pot?
„Ker je bistvo socializma v postavljanju kriterijev in meril za od-
Ko smo imeli priliko zasledovati zadnje dogodke v Sloveniji, smo videli, da se je pričel razkroj partijske trde roke: najprej so jim ušli intelektualci tako v Sloveniji kakor v Srbiji, kaj se dogaja že dalj časa na Kosovem, vemo, poznamo tudi e-konomske škandale v Makedoniji itd. Spraševali smo se, kam to pelje; videli smo, da partija in komunizem nista več dovolj močna, da obvladata pod svojo peto jugoslovanske narode. Vedno pa je kot mora leižala nad vsem senca „velikega brata“, ruskega medveda. Korak za korakom je ljudstvo začelo iskati pot iz ekonomske in politične zagate in vsi kongresi in prazno govorjenje partije ga ni moglo ustaviti. Dokler niso Titovi dediči posegli po zadnjem sredstvu, na katerega se dobro spoznajo: surovi sili.
Poglejmo dogodke zadnjih tednov v Jugoslaviji. Ekonomski nered je šel tako daleč, da je moral Branko Mikulič, predsednik zvezne vlade in že v naprej znan kot pristaš trde roke. ukrepati. 27. februarja je razglasil zamrznjenje plač. A ne samo to, vsem tistim, ki so jim v začetku leta že povišali plače, je te znižal na decembrsko raven.
Med delovnim ljudstvom je zavrelo; začeli so se štrajki, in to ne več nedolžne prekinitve dela. Po uradnih ocenitvah je na tisoče delavcev v nad 70 štrajkih paraliziralo državo, po privatnih vesteh pa jih je veliko, veliko več.
In seveda, ker je Slovenija najbolj industrializirana republika, je tu tudi najbolj odjeknilo. Ker so si pred kratkim tudi intelektualci v Novi reviji in drugod upali kar jasno protestirati proti partijski diktaturi, so jih tudi delavci brez pomišljanja posnemali na delovnih področjih. Prvič se je zgodilo, da so delavci spontano zahtevali spremembe ekonomske politike in spremembo zakonov.
Iz raznih primerov smo lahko videli, da je prevladal v slovenski partiji nekak konsenz, soglasje, da ne bodo sodno preganjali oporečnike. Veljal je princip: „Na knjigo odgovoriti s knjigo.“ In to je veljalo tudi za Novo revijo. A v vrhovih par-
nose med ljudmi, ki so v nasprotju ali so vsaj neodvisni od naravnih meril, ki jih postavlja svobodna tržna menjava, na kateri temelji svetovno gospodarstvo, je zato objektivno vedno manj možnosti za uveljavljanje socializma v posamezni državi. Čim višji bo razvoj, toliko manjše so možnosti realsocializma“ (str. 279/80), odgovarja Bučar.
Da ne gre za neko hipotetično mnenje, je razvidno, kajti kot pravi, avtor, „krize v vseh državah realsocializma to trditev v celoti potrjujejo.“ (2'80) Te države so namreč „vedno manj sposobne, za menjavo po merilih svetovnega trga. V praksi se to kaže v nižji kakovosti. .. proizvodov.“ (280)
Zato naj bi se država odpovedala „delu ali celoti svoje zamisli socializma. Temu pa se navadno ne more in tudi noče odpovedati,“ ker bi bil s tem ogrožen „vladajoči položaj elite. Na kaj takega pa vladajoča elita ni pripravljena. Kolikor je pripravljena reševati krizni položaj družbe, je na to pripravljena le toliko, kolikor s tem rešuje svoj lastni vodstveni položaj.“ (281) „Kriza zato v okviru realsocializma,“ to je socializma današnjih totalitarnih držav, „ni rešljiva. Rešitev krize pomeni negacijo sistemske strukture, ki je nastala zaradi uva-
tije v Beogradu pa so drugačnega mnenja, in sedaj se je to mnenje sprevrglo v grožnjo za državni vojaški udar.
Mikulič se je odločil. Odšel je „na smučaj e“ v Slovenijo, skupaj z notranjim ministrom Culafičem in članom predsedstva Jugoslavije, bivšim notranjim ministrom, na žalost Slovencem, Stanetom Dolancom (ki je tako osovražen celo med komunisti, da je pri volitvah v Centralni komite partije dobil najmanj glasov). In kaj so skuhali? Izrabili so štrajke, da so napadli politično o-pozicijo!
Prva poteza je bila ta, da so zamrznili tudi cene za tri mesece, kar pa po ocenah strokovnjakov nima veliko pomena niti možnosti za u-speh. Malo so pobožali, da so lahko huje udarili! In to tam, kjer je važnejše!
Podtajnik ministrstva za vojaško obarmbo, general Milan Daljevič je pripravil intervju z ljubljanskim dnevnikom Delo, kjer je dejal, da ni mogoče pričakovati, da bi vojska mirno ostala v vojašnicah in ob robu politike. Prav tako pa ne bi bilo prav, da bi delovala kar na svojo pest.
Kaj naj to pomeni? Zahodni diplomati so mnenja, da je hotel s tem general namigniti občanom, da je to dejansko sporočilo vladi: češ, tu smo, če nas potrebujete! In da bosta vlada — to je partija in vojska, delali z roko v roki.
Kaj je odgovorila vlada? Vlada, v osebi predsednika Mikuliča je to ponudbo sprejela na znanje in to tudi sporočila v javnost. Med tiskovno konferenco z zahodnonemškimi časnikarji je — po poročilu Tanjuga
21.	marca — Mikulič dejal:
„Naj nihče v naši, državi ali v i-nozemstvu ne dvomi, da bomo bra. nili naš sistem na kakršenkoli način. Ne moremo sprejeti debate, ali Jugoslavija ostane ali ne federativna država.“ In ko so ga vprašali, ali izraz „na kakršenkoli način“ vsebuje tudi oborožene sile, je Mikulič dejal: „Rekel sem: na vse načine, in to vsebuje tudi vojsko. Naj si nihče ne dela utvar!“
Zanimivo, da tu ni govora o eko-
¡■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■a
janja realsocializma. Vse različne reforme . .. ' se bistva problema ne dotikajo, ker izhajajo iz postavke, da je treba iz krize rešiti to, kar je in ne da je to, kar je, treba nadomestiti z nečem novim, ker so prav sedanji odnosi. vzrok kriznega položaja družbe.“ (281/2)
Seveda ima tudi kapitalizem svoje pomanjkljivosti in to predvsem „pri gospodarjenju z naravnimi, neobnovljivimi viri, z okoljem...“ o-pozarja avtor. In prav odpraviti „vse te velike hibe, te „disfunkcije“ obstoječih sistemov, naj bi bila naloga. . . družbene reforme v svetovnem merilu.“ (283)
Z gornjimi ugotovitvami se1 postav-, lja Bučar v vrsto iskalcev nove, a predvsem boljše družbene ureditve, katere modela ni iskati na policah izgotovljenih izdelkov, temveč na področju utrudljivega, nenehnega i-skanja, dopolnjevanja, izboljševanja, na podlagi lastnih in tujih izkušenj. Za to pa je treba predvsem odkritosrčne presoje položaja. In taki brezkompromisni presoji je posvečena „Resničnost in utvara“.
„Realsocializem je vzorec družbenega sistema, ki ni sposoben potrebnega prilagajanja okolju, ki je vedno dinamično. Te dinamike ne more ustaviti realsocializem niti kot svetovni sistem, ker enostavno ne more obvladati vseh sestavin, ki na to dinamiko vplivajo. Zato mui preostane samo možnost prilagajanja. Za to funkcijo pa ni ustrezno usposobljen in zato kot vzorec bodoče svetovne ureditve ne pride v poštev.“ (286)
S tem odstavkom Bučar zaključuje svojo knjigo, in zapečati s svoje
nomskih problemih, o štrajkih in plačevanju zunanjega dolga. Govor je čisto o političnih zadevah. Videti je, da so Mikulič, Dolanc in UDBA samb izrabili socialne nemire, da so lahko nastopili proti političnim pojavom, ki vznemirjajo partijsko nadvlado. Da je temu res tako, naj sledi še nekaj citatov iz govora:
Mikulič je dejal, da v Jugoslaviji ljudje postavljajo pod vprašaj vodstveno vlogo vladajoče Zveze komunistov. „Imajo namen popolnoma odstraniti s politične scene Zvezo komunistov. A nikar naj si ne delajo iluzij!“ In sledi še pogled, ki kaže njegovo popolno nepoznanje zahodne demokracije: „če bi se ti ljudje organizirali, da bi zrušili naš ustavni sistem, bomo naredili isto, kar bi naredili vi (Nemci), če bi bil v nevarnosti vaš ustavni red.“
Bali smo se ob branju zadnjih o-porečniških razmišljanj, in smo se čudili, da jih slovenska partija tolerira ali vsaj ne utiša; sedaj pa smo videli, kaj in kako mislijo najvišji „ortodoksni“ vrhovi na stolčkih.
Vsa zadeva je šla že predaleč zanje. Kulturni nemiri, intelektualni u-pori, delavski štrajki, nacionalna zavest, itd. Najprej so jasno vrgli v domačo areno svarilo: če se boste upirali, bomo poslali nad vas vojsko! Kakšna ironija, ko komunisti gredo z vojsko nad delovno ljudstvo. Sicer nič novega, saj so to itak vedno delali — spomnimo se Madžarske. Poljske, Kambodže, itd. — a za marsikoga doma je to grozen udarec v obraz, ko je prej morda verjel v dober namen partije ali v bolj humani obraz domačih oblastnikov, a ti danes javno groze, da če je treba o-hraniti komunistični sistem, se neha vsaka demokracija, liberalizacija, svoboda in samoupravljanje, če je treba ohraniti partijo, „avantgardo delovnega razreda“, dobro, pa naj pogine delovni razred!
In kaj bodo naredili doma? Svarilo je bilo razločno povedaino. Doma tudi dobro poznajo one na oblasti in dobro vedo, česa so zmožni! A nekaj časa je že uživalo vsaj besedno svobodo nekaj junaških Ijddi. Stojijo pred težko odločitvijo! In stojijo pred še težjo bodočnostjo!
strani utvaro socialistične bodocho-sti.
Seveda pa ostaja odprto še vprašanje narodove preteklosti in sedanjosti, ki se prepleta skozi vsa poglavja. Ni mogoče povzeti bogatega gradiva in zanimivih avtorjevih pogledov v kratkem preseku. Omejimo se zato na ugotovitve, ki se nas najbolj dotikajo.
„Nacionalno vprašanje je bila stalna, nikoli premagana teoretična težava za marksizem in hkrati praktična težava za socialistična gibanja.“ Tako pričenja Bučar poglavje „Narodnost v službi ideologije“, v katerem ugotavlja, da gre „prav Leninu zasluga, da je odkril velikanski rezervoar revolucionarnih sil za prevrat obstoječih državnih oblasti“ prav v nacionalnem čustvovanju. „Pretežna večina sodobnih socialnih gibanj je začela kot borba za narodno osvoboditev, za potrditev narodne samobitnosti — končala pa je kot revolucionarni preobrat, kot u-trditev leninistične partije na oblasti.“ (242)
„Ta čudoviti model, tolikokrat preizkušen, tolikokrat razkrit, da gre partiji pred vsem in v prvi vrsti za prevzem oblasti in da je s tem trenutkom konec pravljic o meščanski demokraciji, nad vse uspešno deluje še kar naprej. .. Tako je uspešen, da partija celo izrazito revolucionarna, levičarska gibanja v deželah, ki so po veljavnih merilih nesporno svobodne, proglaša za narodnoosvobodilna gibanja. S tem naj bi taka gibanja dobila legitimacijo (Nad. na 2. str.)]
Zamrznitev plač povzroča stavke v Jugoslaviji
Znamenja časa
Ob knjigi Franceta Bučarja: „Resničnost in utvara“
Ivanka Velikonja 90 - letnica
Že več 90-letnikom naše politične slovenske emigracije se je pridružila sedaj Ivanka Velikonja, vdova modernega pisatelja in katoliškega javnega delavca, pa predvsem našega velikega narodnega in verskega mučenika Narteja Velikonja. Bila je nečakinja rajnega nadškofa dr. B. Jegliča in se je še zelo mlada poročila. Izven številne družine se je udejstvovala tudi kot javna delavka, kot npr. pri Krščanski ženski zvezi, Elizabetni konferenci, nabi-ralka podpisov za Majsko deklaracijo, obenem pa bila velika opora svojemu možu pri njegovem delu, pozneje pa skrbna oskrbovalka pol ohromelemu možu (15 let!). Ob koncu vojne je doživela aretacijo moža in hčere, izgon iz domače hiše, odsotnost starejših otrok, ki so odšli v negotovo pot begunstva, pretrpela pa tudi svoj veliki petek, ko so po
vseh javnih zvočnikih prenašali pogumne odgovore moža na sodni obravnavi, ko je nahujskana množica pred sodiščem vpila in zahtevala njegovo smrt.
Po večletnem preganjanju se ji je posrečilo, da se je lahko za stalno preselila v ZDA, kjer živi pri hčerini družini v Clevelandu, kjer jo redno obiskuje tudi sin dr. Jože, nam poznani znanstvenik in publicist. Tudi v novem domu ne počiva, saj je vedno rada pomagala v tamkajšnji slovenski skupnosti in še danes rada prebira slovensko emigrantsko časopisje in sledi s polnim zanimanjem našim izseljenskim problemom.
Močna slovenska žena in mati! Naj vas Bog ohrani zdravo še dolgo vrsto let!
dr. Tine Debeljak
PISMO UREDNIŠTVU
Prejeli smo dalje pismo B. Kocmurja, od katerega zaradi ob-širnosti objavljamo prvi del, v katerem pisec direktno odgovarja na trditve dr. Urbanca.
OPRAVIČEVANJE REVOLUCIJE IN KRIVDA SLOVENSKE CERKVE
V članku „Vzrok revolucije“ (S.
S.	5. 3. 87), Ir. Peter Urbanc spodbija „neko povsem nedokazano trditev B. Kocmurja. .. o položaju v Sloveniji 1918-41, označenem kot ‘hiša na pesku’, in o udarcu po ‘parali-tiku’, misleč predvojne politične stranke.“ Trdi, da opravičujem revolucijo s tem, da postavljam nerealno- in partiji dobrodošlo tezo „o zgodovinski krivdi slovenske Cerk-
Zgoraj omenjena „hiša na pesku“
: ima že svojo zgodovino. Najprej u-gotavljam, da dr. Urbanc popolno-; ma svojevoljno tolmači moj tekst, mu pripisuje pomen in namen, ki ga ir nima, mi podtika nekaj kar nisem rt; niti zapisal, niti se ne more smi-scdno izvajati iz spisa.
Moja analiza slovenske polpretekle dobe, se namreč nanaša na celotno slovensko družbo v dobi od 1. 1914 do danes, ki kaže vse znake ■ ’ razkroja — celo agonije. Mislim, da sem svoj uvid temeljito podprl v svojem razmišljanju v Vestniku 85/2. Mojih argumentov dr. Urbanc očitno ne jemlje v poštev (morda zato, ker jih ni bral?), kakor tudi ne mojega odgovora B. Pahorju, niti mojega pojasnila na njegovo kritiko v Slovenski državi (gl. Vestnik 86/3 in 4). V članku v S. D. dr. Urbanc mojo prispodobo „hiša na pesku“ spodbija s tem, da primerja kulturno, politično in gospodarsko stanje predvojne in sedanje Slovenije. Isto sodilo uporablja sedaj tudi v članku v S. S., samo da takrat v podkrepitev dodaja še obtožbo opravičevanja revolucije in napada na slovensko Cerkev. Te svojevoljnnosti pričajo o šibkosti njegovih dokazovanj.
Že v Vestniku 86/4 sem zavrnil njegovo oporekanje v S. D., da se prispodoba „hiša na pesku“ ne tiče materialne, temveč duhovne plati vprašanja — nikjer ne primerjam obe Sloveniji! —, ki ni prvenstveno politično-gospodarsko, temveč ver-sko-moralno, o- čemer priča najbolj prepričljivo „grozljivo razkristja-njenje slovenskega ljudstva, pojav, ki ni mogel nastati namah (kar)... kaže na daljši razkrojevalni razvoj.“ Hočem reči, da je takšno socialno zrušenje, bilo možno le, ker je bila stavba formalno katoliškega slovenskega naroda že prej naznotraj razkrojena. To je neizpodbiten socialni zakon, kajti take globinske spremembe narodne psihe se ne izvrše v skokih! Notorno dejstvo -—- ki ga zato ni treba posebej dokazovati — pa je, da je Slovenija, s spremembo režima, čez noč postala misijonska dežela. V Vestniku 85/2 sem razen tega analiziral simptome slovenske narodne agonije, ki so usihanje narodove življenjske sile in izgubljanje narodne istovetnosti po odtujevanju.
Nikjer tudi ne opravičujem revolucije, ker bi s tem opravičeval zločin. Gledam pa na revolucijo kot na „znamenje časa“, božje znamenje, ki nas opozarja, da je ta katastrofa tudi opomin, kazen in preizkušnja. V smislu Toynbeejeve zgo-govinske analize pa zgodovinski izziv, na katerega moramo dati pozitiven, uspešen odgovor, če hočemo preživeti.
Dr. Peter Urbanc strelja mimo cilja: V prvem poizkusu je zgrešil, ker je meril prenizko, v drugem pa, ker je meril previsoko. Vzrok teh
Tone Mizerit
'4
Te dni se je v krogih radikalne * vlade razvedelo, da bo meseca junija predsednik Alfonsin znova nastopil potovanje. Predsednikovi izleti po svetu so svojstvena snov, s katero ne soglašajo celo nekateri vidni predstavniki radikalizma. A sedanji krmar države ima glede tega svoj jasen pogled, in izvaja svojo suvereno voljo, brez oziranja na levo ali na desno. To pot ga bo potovanje zaneslo, kolikor je doslej znano, v Švico in v Italijo. Tu bo u-radno obiskal tudi Vatikan ter se gotovo svetemu očetu zahvalil za o-bisk Argentine, ki je že pred vrati. Nazaj grede bo Alfonsin naredil majhen ovinek, in se, kot kaže, pomudil v ZDA. To potovanje v ZDA nekaterim ne gre v glavo, niti v račune, a ga je treba razumeti. Bolj kot užitek, je skoraj nuja. Kar poglejmo.
VSI SMO NEVROTIČNI
Res je da ima dr. Alfonsin sijajen izgovor za obisk severnega „velikega“ brata. Pohitel bo tja za svečanosti 200 let severnoameriške ustave. A za to kuliso se bodo tedaj gotovo odvijali tudi važni pogovori, ki naj nekoliko izgladijo odnose med ZDA in Argentino. Ti odnosi so sicer „dobri“, kot jih označujejo na eni in na drugi strani, a nikakor niso „topli“. Vedno v njih pride do nepredvidenih zapletljajev.
Pred dnevi (23. marca) je predsednik imel nagovor v kordobskem mestu Las Perdices. Izrabil je pri-
zadetkov v slepo pa je iskati v različni miselnosti in različni duhovni formaciji, iz česar izvira različna perspektiva. Govoriva, dasi' v istem jeziku, z drug drugemu nerazumljivo govorico. Ključ za razumevanje takšnega protislovja nam nudi Descartes, ki ugotavlja, da različnost mnenj ni pripisati temu, da so eni bolj razumni od drugih, temveč dejstvu, da iščemo resnico po različnih poteh in zato ne odkrijem» istih stvari. Gre za različno perspektivo, ki je v tem, da dr.-Urbanc zre na stvari le iz tostranskega, prvenstveno politično-gospodarskega zornega kota, jaz pa iz transcendence in iz zgodovinskega izkustva.
Če je kakšen narod v nevarnosti, da izgine, je med prvimi slovenski narod na prepihu Evrope. Uničil se bo pa sam, s samomorom; tendenca kaže v to smer. Da preživimo, je slovenski narodni skupnosti nujno pred vsem drugim potrebna globinska duhovna obnova. Samo če na slovensko stvar gledamo v večnost-nih merilih, je možn», da rešimo narodno eksistenco v tej usodni petindvajseti uri slovenske zgodovine.
Boštjan Kocmur
liko stoletnice tega kraja, in tam nanizal nekaj misli o sedanjih argentinskih težavah. Med temi tudi na polju zunanje politike. Šlo je za afero argentinskega glasu v komisiji za človekove pravice ZN. V Ženevi so ZDA predlagale obsodbo kubanskega komunističnega režima, Argentina pa je volila proti ameriškemu predlogu.. Predsednik je to razložil, češ, pred obsodbo je treba na Kubo poslati komisijo, ki naj preštudira položaj, se potem izreče, nakar bomo režim obsodili. Sam osebno da je prepričan, da na Kubi ne more biti popolnega spoštovanja člo-pekovih pravic, a postopki so postopki.
Še nekaj drugega je skrbelo predsednika. V Washingtonu je zaradi tega nastal škandal. Poslanka Jane Kirkpatrick je trdila, da je Argentina (z Venezuelo, Mehiko, Kolumbijo in Perujem) volila proti, kar je Castro sam pri teh vladah zaprosil milosti. Za kakšno ceno? Glede argentinskega glasu so v Washingtonu nekateri menili, da „še vedno plačujemo dolg malvinske vojne“.
Dr. Alfonsin je zatrdil, da so odnosi z ZDA dobri, ker je argentinska politika prozorna, kljub temu, da je neodvisna. Dobri ker drug za drugega jasno ve, kaj kdo misli, kakšne so njegove želje, vsak pa potem seveda ukrene po svoji pameti in vesti. V Washingtonu pa presenečenje zaradi argentinskega glasu v Ženevi potrjuje mnenje tistih, ki menijo, da je argentinska zunanja politika nejasna, nepredvidena, da, nevrotična. Kaj bolje, torej, kot o-sebni pogovor na najvišjih ravneh, da se stvar razjasni.
NEVROTIČNA LEVICA
Mešetarjenje med peronisti province Buenos Aires in vodstvom in-transigentov se je žalostno končalo. Konvencija Pl (Partido Intransigente), ki je zasedala pretekli konec tedna, se je množično izrekla proti volilni povezavi s peronisti. Ti so se sicer že prej naveličali notranje nejasnosti, in Cafiero je poslal ostro pismo provincijskemu vodji, v katerem jasno pokaže, da se je naveličal pogajati z „mnogimi intransi-gentnimi strankami“. Oznaka je precej jasna, akoravno se ta množina skrči, na štiri ostro nasprotujoče si notranje struje. Ena je za „strankino identiteto“ in strogo zahteva, naj stranka nastopa sama in v tem raste ter pridobiva na moči. Druga (staro radikalno deblo — VTR) je za povezavo s peronisti sedaj, ko vodijo obnovitelji. Tretja je za povezavo z levico, a ne za stike s FREPU; četrta pa je za povezavo s FREPU, kjer imajo monopol besede komunisti.
Glasovanje se je izvedlo po tem vzorcu. Tako so se trije delegati
vzdržali, sedem se jih je izreklo za povezavo s FREPU, trinajst za povezavo s peronisti in 83 („samobitni“ in prolevičarji) proti povezavi s peronisti. Kriza je nastopila zlasti potem, ko je stari Alende, ustanovitelj stranke, odklonil kandidatno mesto za guvernerja province Buenos Aires. Struja pro-FREPU je že navezala stike s temi in se bo nagnila na skrajno levico proti volji večine. Tisti, ki so za peroniste, niso javno nakazali razkola, a ta skupina bo vsaj za guvernersko mesto volila pe-ronistične kandidate. Ostali bodo stranko peljali naprej, a verjetno jim je usojeno nazadovanje pri volilnem rezultatu.
Slediti tem manevrom je zanimivo in važno, ker v teh sporih se odločuje usoda argentinske levice v bodočih letih. Nakazano je, da se bo počasi razvoj razpletel v smeri dveh močnih levičarskih povezav, ena o-koli Pl, druga okoli komunistov v FREPU, kajti argentinska KP je zadnje čase stopila na revolucionarno pot in skuša zapuščati dosedanje buržujske pozicije. V tej krizi seveda Pl krvavi, saj je pred tedni izgubil majhen delček svojih formacij v prestolnici, kjer je bivši demokristjan in izgnani intransigent Néstor Vicente ustvaril novo stranko IDEPO, Izquierda Democrática Popular, ali po naše bombastično zveneče: Ljudska demokratična levica.
Medtem peronizem, v svoji lastni krizi, počasi prehaja' iz nevroze v neke vrste mladinsko zorenje. Volitve za kandidatska mesta v provinci Buenos Aires, napovedane za 26. aprila, se pripravljajo brez travmatičnih razkolov- Še več, v večini volilnih okrožj jim je uspelo sestaviti enotno listo. Obnovitelji in pra-voverci so se pobotali, si razdelili mesta po pameti in v miru, ter se že pripravljajo 'na odločilni spopad z radikali. Kar se tiče guvererskega mesta, je prelom z intransigent! nekoliko pomiril preveč optimistične račune v krogu okoli Cañera.
PRVI KORAKI
ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI
9.
Ko se je pok. ravnatelj Bogumil Remec v Argentini prvič vozil z vlakom s postaje Onee v Moron, je dobro poslušal, kako ljudje kupujejo vozne listke in še sam tako zahteval: „Moron, ida y vuelta!“*
In ko se je zvečer vračal v mesto, je spet na postaji v Moronu zahteval listek: „Once, ida y vuelta!“
* povratna karta.
Ker se je g. Jože Petelin čutil u-žaljenega zaradi Anekdote št. 7, izjavljamo, da z nobeno anekdoto nismo imeli namena žaliti nikogar in smatramo, da ga tudi nismo žalili.
Uredništvo

■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■!>■■■■■■■■■■■■■■*■* *■■■■■■■	oniiiiuiiiiHMiiaii ■■■■■■*■■■ ■■■a ■■■■rud ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ »■■»■■«■■■aiiriaiiiiii ■■■■■*■■■■■■ »■■■■■■■■»■•«■ ■■■■■»
■■■■■■■■■■■•■■■■■■«■■■■■•«■■■■■■■■■■■■■■i
ZNAMENJA ČASA
(Nad s 1. str.)
nedotakljivosti;.. . kdor v takih primerih napade partijo, napada napredna gibanja. Kaj je napredno, seveda tudi opredeljuje partija.“ (243) „S tem j da se partija postavi na čelo takih narodnoosvobodilnih gibanj, je sama zase dobila pečat naprednosti in absolutne zaščitenosti; ... svoje nasprotnike je potisnila v položaj, da se morajo boriti zanjo in ji pomagati priti na oblast, če nočejo biti že v naprej diskvalificirani kot nasprotniki ljudskih teženj.“ (244) Pa tudi partnerjev se bo partija kmalu „poskusila otresti ali si jih podrediti,“ nadaljuje Bučar. „O trese se jih predvsem na ta način, da bo radikalizem narodnih in socialnih gibanj širila do take meje, da ga njeni partnerji ne morejo več sprejeti, ker prihaja v nasprotje z z njihovim vrednostnim sistemom.“ „Partnerje rabi partija samo toliko, kolikor je potrebno za začetni zagon socialnih gibanj oziroma kolikor je potrebno, da se vzdržuje njihova dinamika.“ (245)
Iz Bučarjevih izvajanj sledi, da so nasprotniki partije postavljeni skratka pred alternativo, ali postati „na-
sprotniki ljudskih teženj“ ali pa o-pravljati vlogo ,koristnih budal“. V tekmovanju s partijo za vodstvo revolucionarnih gibanj bodo stalno na slabšem kajti kdt pravi avtor, „v revolucijah radikalizma ni težko širiti, zlasti če (partija) ne zadeva na moralne in etične meje,“ ki vežejo na primer kristjana.
Tak je bil v bistvu tudi položaj v Sloveniji ob začetku revolucije.
Tudi med nami je partija „spremenila boj proti okupatorjem... v socialno revolucijo-, ki ji je prinesla monopol (oblasti) v novi dfžavi.“ (245)
„S tem, da je postala (partija) partner v koaliciji,“ ki so jo sestavljali „deli političnih strank in tudi posamezniki, ki so uživali spoštovanje in tudi dokaj široko priznanje“ ... „je dobila možnost, da takoj... začne z uresničevanjem prve stopnje svojega programa osvojitve oblasti. Z radikalizacijo programa narodnoosvobodilnega gibanja, predvsem pa z uporabo taktike in metod, ki jih bolj previdni, spravljivi, konservativni in vrednostno občutljivi ter z okupacijo neposredno ne izrazito ogroženi deli narodnega sestava niso mogli brez rezerve spre-
jemati, je partija uspela iz sodelo-vaja v gibanju, ki naj bi jo pripeljalo na oblast, izločiti tiste bodoče konkurente, ki bi ji bili najbolj/ nevarni. To je veljalo v prvi vrsti za katoliško cerkev. . .“ (246)
Bučarjeva analiza tedanjega položaja v glavnem odgovarja resnici. Kar avtor morda premalo upošteva je dejstvo, da so komunisti poskrbeli, ne le z „neprevidno“ taktiko do okupatorja marveč z likvidacijo slovenskih narodnjakov in katoliča-hov, da se je dvignil proti njim spontan ljudski odpor. Tudi ni mogoče trditi, da partijskih metod ne bi sprejel „z okupacijo neposredno ne izrazito ogroženi del“ naroda. Kdo je bil od okupatorja bolj ogrožen kakor izobraženci in duhovniki na Gorenjskem? In Ljubljana je bila verjetno med manj ogroženimi deli Slovenije pa je vendarle sprejemala partijske metode z manjšim odporom kot ogroženi deli dežele. Pa tudi partija je bila dolgo previdnejša pod ostrejšo nemško okupacijo, kljub Dražgošam, in podobnim „neprevidnim“ posegom.
Čeprav je res, da sta „hasilje in teror, ki ga je OF s svojimi akcijami spražila proti okupatorju, spravila cele predele v položaj, da so se ljudje začeli upirati takim akcijam OF,“ (247) je še veliko važnej-
še za razumevanje tedanjega stanja dejstvo, da je partija pričela moriti svoje potencialne politične in i-dejne nasprotnike po deželi, predno so ti mislili na kako oboroženo akcijo proti njenim metodam.
Brez dvoma pa drži, da „katoliška Cerkev ni mogla s svojo avtoriteto podpirati akcij, katerih uspeh je bil po njeni presoji z vidika smoterno-sti, žrtev in racionalnosti močno vprašljiv, z vidika njenih moralnih vrednot pa pogosto nesprejemljiv.“ (247)
Bučar ugotavlja, da so „poznejši dogodki pokazali, da je bila (katoliška) ocena vloge in ciljev partije sicer povsem pravilna, taktika, kako se boriti proti njenim resničnim ciljem pa povsem zgrešena, oziroma taka, da je šla partiji vseskozi na roke.“
Čeprav je bilo v katoliškem taboru storjenih, v nepredvidenih razmerah, brez dvoma dovolj taktičnih napak, je vendarle tudi res, da je bila drobna steza modrejših odločitev, ki je danes iz zgodovinske perspektive in dolgoletne mednarodne skušnje jasneje vidna, tedaj le težko spoznavna.
Nastane vprašanje, kakšna naj bi tedaj bila taktika katoliškega tabora?
„V resnici o privrženosti Cerkve
narodni stvari ni bilo in tudi ni moglo biti nikoli najmanjšega dvoma. To potrjuje vsa slovenska zgodovina zadnjih dvesto let. Brez mogočnih korenin, ki jih je slovenstvo pognalo prav preko narodno prosvetitelj-skega in moralno utrjujočega delovanja katoliške duhovščine, bi se slovenski narod verjetno ne bi bil obdržal.“ (248) priznava avtor in pojasnjuje, da je ta duhovščina bila „vajena drobnega, vztrajnega in tihega dela, 'potrpežljivega prenašanja udarcev... ne da bi pri tem izgubila svojo istovetnost, pristnost svoje notranje biti.“ (249)
Iz te privajene stoletne skušnje je bila resnično „že kar prirojena, ne posebej planirana in premišljena taktika tudi ob zasedbi okupatorja...; Preživeti za vsako ceno.“ (2’49) Tu zadene Bučar na osnovno razliko vrednotenja, ki ga je treba imeti jasno pred očmi če hočemo razumeti zadržanja med okupacijo in revolucijo. Geslo partije, „žrtve morajo biti“ je bilo usmerjeno v obrambo koristi Sovjetske zveze; medtem ko je demokratični in pred vsem katoliški tabor poudarjal, da moramo Slovenci kot narod: „preživeti“. „Srečala sta se dva svetova, ki sta si bila v vseh pogledih nasprotna,“ (249) pravilno ugotavlja avtor.
(Konec prihodnjič)
X SLOVENCI V ARCENTM
NOVICE IZ SLOVENIJE
Osebne
novice
LJUBLJANA — Tehnični pregled
avtomobilskih vozil, ki ga morajo o-praviti enkrat na leto, so podražili na 2.700' din (prej 1800)i. Za registracijo novega vozila pa je treba odšteti 1.100 din (prej '750). V Sloveniji je registriranih približno 620 tisoč motornih vozil.
LJUBLJANA — Slovenskih oficirjev je ka,r za nekaj tisoč premalo. Zakaj se tako malo mladih odloči za vojaški poklic? Ker jih zanima napredek, ■tehnologija, česar v JLA ne najdejo. Ker dobi vojak enako plažo, pa naj je nastavljen v bolj ali manj naprednem kraju, s čimer so življenjski stroški različni.
LJUBLJANA — Novi turbini (9 in 10) v hidroelektrarni Fala na Dravi bo izdelal Litostroj. Ko bosta vgrajeni in v produkciji, bosta sprejela ves vodni natok, ki znaša 360 kub. metrov na sekundo.
LJUBLJANA — Osem knjig ima namen izdati letos Slovenska matica: Boris Pahor: Zatemnitev; Bogo Grafenauer: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj; Vinko Globokar: Vzdih-izdih; Soren Kierke-kaard: Izbrani spisi; Anton Stres: Pojem svobode pri Heglu in njegov prevzem po Marxu; Irena Gantar: Masa-ryk in Masarykovstvo pri Slovencih; Czeslav Milosz: Somrak in svit: Fran Zwitter: O narodnem vprašanju v slovenski zgodovini. Glavni urednik izdaj je Drago Jančar. — Poleg knjig so najavljena, še tri predavanja: Reformacija na Slovenskem, Vloga Cerkve v slovenski kulturni zgodovini in okrogla miza o španski ’■državljanski vojni.
LJUBLJANA — Cigarete so se sredi februarja podražile: Drava od 60 na 100 din, 57 od 105 na 160 din, Marlboro pa od 430 na 500 din (en dolar —• 506 din).
LJUBLJANA — Zvezo komunistov
skrbi stalni osip članstva: med leti 1984 1986 je število članov v Sloveniji padlo za 3.244. Sprašujejo se zakaj izstopajo predvsem mladi in delavci, ki naj bi bili njeni najbolj „revolucionarni“ člani. Splošna ugotovitev je, da jih moti pomanjkanje idealov, karierizem in podobno. ZK, taka kot je, ni zanimiva za mlade, pravijo.
LJUBLJANA — Po černobilski' nesreči v ZSSR so v mesecu februarju ponovno objavili, da redne analize vzorcev hrane kažejo na nizko kontaminacijo, daleč od nevarne koncentracije.
ZAGORJE OB SAVI — Velik zemeljski plaz je s hriba Ruardi podrl o-
MIRKO VASLE
Slovenci
SMUČANJE
Spet se je pričela evropska smučarska sezona in tudi topo': je zmagovita za slovenske smučarje.
Poglejmo najprej rezuHate pri moških za svetovno prvenstvo:
Najprej so v La Ville, Italija, tekmovali v veleslalomu, kjer je dobil Italijan Pramotlon, najboljši Slovenec je bil 20., Petrovič. Nato se je turneja preselila v Kranjsko Goro, kjer so pri slalomu Slovenci kar trije uvrstili v prvo deseterico: Zmagal je 30-letni Bojan Križaj, drugi je bil Rok Petrovič in deseti Grega Benedik. Izreden uspeh!
Nadaljevali so v Hinterstockenu v Avstriji, kjer je bil Križaj drugi (za Nemcem Bittnerjem), osmi Benedik in tik za njim Petrovič. Spet trije Slovenci v prvi desetorici!
V Berlinu se je vršil paralelni slalom. Točke so veljale le za ekipno uvrstitev; Križaj je bil drugi, Benedik četrti.
Naslednja zborna točka je bila Garmisch Partenkirchen, ZRN. Tokrat so tekmovali v smuku in superveleslalomu. (Treba je povedati, da smo v obeh discilinah Slovenci le bolj skromni.) Najboljši naš tekmovalec je bil čižman šele na 53. mestu.
Potem je v Švici v Adelbonu zmagal v veleslalomski disciplini
sem stanovanjskih hiš (dom 21 družin), rudniško kompresorsko postajo, dve večji delavnici, več gospodarskih poslopij in tovarno Lisca. Zasul je tudi regionalno ceste Zagorje-Trbovlje. Vendar še ni umirjen in cenijo, da 4 milijone, kubičnih metrov zemlje morejo povzročiti še kaj škode.
■LJUBLJANA — Poskusno skrajšanje delovnega časa je uvedlo že 32 podjetij. Na teden delajo po 40 ur in pravijo, da ne samo, da so izpolnili obveznosti, ampak so jih tudi presegli. Druga, podjetja pa skrajšanje opazujejo s kancem zaskrbljenosti, ker smatrajo, da zaradi zastarele tehnologije in pomanjkanja investicijskih sredstev ne bodo zmogli ne obdržati produktivnosti ne zagotoviti osebnih dohodkov.
LJUBLJANA — Cankarjev dom je bil prisiljen odpovedati nastop dirigenta Claudia Abbada. Vendar je več slovenskih podjetij sklenilo podpreti finančno in zato vse kaže, da bo Abbad le dirigiral v Ljubljani avstrijskemu mladiskemu orkestru Gustav Mahler.
KOPER — Italijanski ribiči stalno hodijo na divji ulov v slovenske in jugoslovanske vode. že večkrat so jih potrulni čolni skušali ujeti, vendar ribiči ne upoštevajo njih ukazov.
UMRLI SO OD 18. do 24. febr. 1987:
LJUBLJANA: Matilda Golič; Jože Sotlar, 79; Štefka Vertič; Marko Planinc; Frančiška Bizjak; Terezija Mlakar, 83; Ana Pirc roj. Novina; Borut Blažič; Olga Rohaček; Matilda Poredoš roj. Šeruga; Marta Majerle roj. Mucher; Marija Zgonc; Jakob Cesar; dipl. inž. Elica Justin; dipl. inž. Janko Kadunc; Albin Štefančič; Angela Dimnik; Leopold Petrovčič, 76; Janez Zaletel; Mira Lakner; Marjana Urba-nič roj. Vračun; Marija Aleš; Terezija Erjavec roj. Ambrožič; Marija Lubinič roj. škof; Frančiška Leonardi (Vekov-čeva ma.mi), 81; Roman Keržan; Jože Karič; Amalija Eržen roj. Šlprager, 82; Pavla Jenko (Erženova mama), 86; Josip Potočnik; Frančiška Strumbelj roj. Kotnik, 81; Ivan Plahuta; Slavka Kastelic roj. Bernik; univ. prof. dr. Fran Dominko.
RAZNI KRAJI: Sanda Cilenšek roj. Vouk, Stara Cerkev; Cene Feliks, Šempeter v Savinjski dolini; Nežka Ogrin roj. Pergar, 85, Mengeš; Maks Globočnik, Kamnik; Branko Klepec, Kočevje; Frančiška Zakrajšek (Johanova teta), Podtabor Ivan Devetak, Koper; Jože Tone, Podgraje; Ivan Ahlin (Malnar-čkov ata), Grosuplje; Martin Golob, Rogulje; Zlata Teran roj. Beden, Domžale; Viktor Jeromel, Vitanje; rev. Anton Bobič (zlatomašnik), Sv. Lenart nad Laškimi; Antonija Kološ roj. Rakovič, Kranj; dipl. inž. Albin Ločičnik, Maribor; prof. Darko Delač, Črni potok pri Kočevju; Jurij Jerič, Mengeš; A-lojzij Jaklič, 91, Sv. Gregor; Janez Skvarča, Črni vrh; Frančiška Molan,
(16)
in šport
Švicar Zurbriggen, 19. je bil Čižman, 27. pa Žan. To je bila včasih slovenska paradna disciplina, sedaj pa o njej ni ne duha ne sluha.
Križaj je dosegel tretje mesto v slalomski tekmi v Wengnu, Švica, kjer je zmagal Švicar Gaspoz. Švicar Zurbriggen je spet zmagal v veleslalomu v Todnau-u v Zah. Nemčiji, kjer je bil čižman 15.
Tako je sedaj lestvica za svetovni pokal v slalomu naslednja: prvi je Bojan Križaj, 84 točke, drugi znani Stenmark 71 točk, 7. Petrovič 27 točk, 13. Benedik 24 točk. Kot je videti, imamo Slovenci v tej skupini kar tri prvokategornike, in je dejstvo, da ima Križaj velike možnosti za osvojitev zlate medalje.
V	skupni lestvici vseh disciplin je prvi Zurbriggen, 274 točk, 7. je Križaj 85 točk, 30. Petrovič in 34. Benedik.
V	lestvici za pokal narodov pa krepko vodi Švica s 1808 točkami, Jugoslavija pa je na petem mestu s 337 točkami.
Poglejmo še v ženski smučarski svet, kjer se tudi Slovenke dobro držijo.
Tudi pri ženskah v superveleslalomu ne gre najbolje. V Val dTser je bila Mateja Svet, naša najboljša smučarka, le 33. druge pa še veliko dalj za njo. V Italiji, v Valzoldani, je zmagala Švicarka Hess, najboljša
Krst: V soboto, 21. marca, je bil krščen v slov. cerkvi Marije Pomagaj Tomaž Kastelic, sin Antona in ge. Marije Lucije roj. Marinček. Botra sta bila Janez Marinček in ga. Nežka Ribnikar roj. Kastelic. Krstil je dr. Jure Rode. Srečnim staršem iskreno česti-ttmo!
/LOvenrKft
pm/TftvC
USPELA TOMBOLA
Vsakoletna tombola pomeni Pristavi injekcijo adrenalina, ki odločilno poživi dela za ureditev pri-stavskega poslopja. Zato pristavski javni delavci še posebej napnejo moči, da so dobitki čim vabljivej-ši, in uspeh večji. Kmalu zatem se sproži plaz del, ki lepšajo obraz Pristave in približujejo konec urejanja poslopij in vrta.
Letos pa so obiskovalci te, že pri-stavske tombole bili kar presenečeni, ko so z vrta ogledovali dvorišče zadnjo steno, oblečeno z istim motivom, kot je pročelje. Razlog za tako hitenje je pač letošnji Slovenski dan, ki bo zaradi obiska škofa Jenka spet na Pristavi in je zato odbor sklenil, da je treba na vsak način pohiteti.
In spet je bilo mnogo odvisno od tombole. Nedelja, 8. marca, sicer ni bila vremensko sigurna, vendar je toliko dež le počakal, da je bila v miru odigrana. Ljudje so hitro zasedli prostore in sledili številkam, ki sta jih vlekli Marjanca Jelenc in Romina Zarnik. Veterana klicanja številk Nande češarek in Miha Ga-ser sta skrbela tako za številke kot za promet v kuhinji, pri ražnju in v baru. Dokler so ljudje hodili po kvateme in činkvine (čez petsto jih je bilo), je bilo vzdušje mirno in razigrano. Ko so pa pričele prihajati številke za tombolo, je bilo pa čutiti napetost, pripravljenost. Jasno: danes je videorekorder senzacija, katerega je vsak vesel. In to pot „se je sreča nasmehnila“ inž.
Krško; Vera Sladič, Trbovlje; Jože Rupnik ml., Preserje; Štefka Kocjan, Ločna v Novem mestu; Valentin Ravnikar, Vače; Ana Čebular, Vel. Gaber; Franc Jerbič, šentviška gora; Jože Veršnik, Nova Štifta; Frančiška Drobnič, 82, Sodražica; Marija Fužer roj. Skok, Braslovče; Janko Lajovic, Tržič; Ruža Potočnik roj. Šmid, Jurblošter; Alojz Bandelj, Koper; Jože Hrovat, Stranje; Franc Dolgan, 82, Košana; Alojz Papič, Kranj; Edvard Lokar, Miren.
Slovenka je bila tokrat na 16. mestu Dežmanova in 20. Leskošek; Mateja Svet ni tekmovala.
Potem so bile tekme v Sloveniji, na Pohorju. V slalomu je zmagala Švedinja Nilsson, 4. je bila Svet, 11. pa Dežman. To četrto mesto je veljalo do tedaj za Svetovo njeno drugo najboljšo uvrstitev, kajti lani je bila tretja v St. Gervisu.
V	Saalbachu v Avstriji je v veleslalomu zmagala Švicarka Schneider, ki je za večino strokovnjakov danes najboljša veleslalomistka na svetu. Druga! je prišla na cilj Mateja Svet, 28. pa Leskošek. Na tekmi v slalomu v Mellau-u, tudi v Avstriji, pa je Mateja Sveti kot druga dosegla najboljši jugoslovanski-slovenski rezultat v tej disciplini. Zmagala je McKinney iz ZDA, 15. je bila Dežman.
V	Nemčiji v Bischofswiesenu je v veleslalomu Mateja Svet tudi dosegla odlično peto mesto. Potem so tekmovalke odšle v Fliikli v Švici, kjer je na slalomu zmagala Švicarka Schmidhauser, 24. je bila Mojca Dežman, Svetova pa je odstopila.
Bolj zadaj na devetem mestu je obstala Svetova v Zwieselu v Zahodni Nemčiji, kjer je zmagala Švicarka Schmidhauser.
Lestvica za svetovni pokal v veleslalomu nam pokaže na prvem mestu Walliserjevo in Schneiderjevo po 110 točk, Svetova je peta z 51 točkami. V slalomu je prva Schmidhauser tudi s 110 točkami, 9. je Svetova s 55. .. 26. pa Dežmanova zli točkami. V pokalu narodov pa vodi Švica (1214 t.) 7. pa je Jugoslavija (143 točke).
agr. Marku Finku. Sicer pa ni vse le prva tombola, tudi drugih je človek vesel. Lepo posteljo z nočno o-marico je dobila ga. Ivanka Čopova, lično mizico za TV aparat pa Marija Kogovšek, da omenimo le prve tri z dolge liste 52 dobitkov.
Ko je dobitkov konec, je pač konec. A samo za ta dan. Ker kmalu se pozabi ,kaj je in kaj bi lahko zadel ter že pade v glavo misel, kaj je mogoče zadeti že na naslednji tomboli. Pristavskim moižem (in ženam) se pa odvali kak večji kamen, saj je delo obrodilo sad, ki pomaga pobijanju dolga pri zidavi.
GB
OBISK SLOVENSKIH ALPINISTOV
Ameriški Andi postajajo vedno bolj zanimivi za svetovni alpinizem. Zdi se, da so po odkritju vseh „skrivnosti“ v svetišču vrhunskega alpinizma Himalaji najboljši plezalci obrnili svojo pozornost na južnoameriške gore, predvsem na najjužnejši predel: Patagonijo. Pa tndi kraljica Andov Aconcagua je letos imela rekorden obisk. Okrog 600 plezalcev se je samo v preteklem poletju poskušalo povzpeti na njen vrh. Tudi dva Slovenca iz domovine sta letos dosegla njen vrh: Iztok Osojnik in Miha Jensterle. Za vrhunske ple-
ODPRLA SR SE
Spet so se odprla šolska vrata: 15. marca so se slovenski šolski otroci zbrali s svojimi starši in učitelji v Slovenski hiši k skupni službi božji in prireditvi v dvorani. Sv. mašo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. Alojzij Starc, vodstvo cerkvenih obredov je prevzela Anica Klemen, berili sta brala Marija Selan ih Franci Markež, ljudsko petje je spremljala Anka Ga-ser. Za pridigo je dr. Starc izbral osnovno misel „Božji klic in človeški odziv“ z ozirom na slovenske starše, otroke in učitelje. Omenil je dva pomembna dogodka v tem šolskem letu: obisk papeža Janeza Pavla II. in slovensko sv. birmo.
V dvorani je po prihodu zastavonoš iz šestih slovenskih šolskih o-krajev, po petju narodne himne in pozdravih šolskega referenta Zedinjene Slovenije Franceta Vitriha bilo prav primerno, da je voditeljica
Svetovno prvenstvo
Februarja meseca se je vršilo v Cras Montani v Švici svetovno prvenstvo 1987 v alpskem smučanju. Pri moških niso dosegli Slovenci večjih uspehov. Najboljše se je uvrstil v slalomu Bojan Križaj, ki je pri-smučal na 6. mesto, Benedik je bil 14. in Petrovič 15. Pač pa je rešila slovensko čast na prvenstvu šampionka Mateja Svet, ki je osvojila kar tri kolajne (edine, ki je dobila Jugoslavije): Bila je tretja v superveleslalomu, druga v veleslalomu in tretja v slalomu.
Če sedaj analiziramo dosedanje rezultate lahko vidimo, da je pri moških zopet zavladal veteran Bojan Križaj, popustil pa je lanski zvezdnik Petrovič. Večkrat pa se je u-vrstil v ospredje Grega Benedik.
Med ženskami je zavladala Mateja Svet kot najboljša Slovenka smučarka vseh časov, kajti po zadnjih uspehih spada že v mednarodno elito.
To potrjuje tudi dejstvo, da je bila imenovana za najboljšo športnico Jugoslavije za leto 1986. Za najboljšega športnika pa je bil i-menovan Rok Petrovič. Tako je v tradicionalni 37. anketi .zagrebškega športnega dnevnika Sportske novosti odločilo 457 časnikarjev iz 85 jugoslovanskih redakcij. Brezdvom-no velika čast za slovenski šport, čeprav ni prvič, da uživa dvojno zmago. Izreden uspeh je dopolnil še slovenski kolesar Jure Pavlič, ki je prejel tradicionalno lovoriko za fair-play.
(Se nadaljuje)
zalee pa so prava poslastica navpične stene gora na področju Fitz Roya. Slovenski alpinizem je v zadnjem desetletju stopil v svetovni vrh najboljših plezalcev sveta. Letošnja odprava je že tretja, ki ima pokazati na res zavidljive uspehe: prvenstvene smeri na Aconcagui, Fitz Royu in Cerro Torre ter Torre Eg-ger.
Letošnjo patagonsko odpravo na Torre Egger, kjer so po navpični steni priplezali po direktni smeri na vrh,, so sestavljali: Janez Jeglič, Franček Knez in Silvo Karo. Po povratku v Buenos Aires, na poti v Slovenijo, so uživali še nekaj dni gostoljubje slovenskih družin, za slovo pa so obiskali v nedeljo, 4. januarja Slomškov dom in prikazali čudovite posnetke iz lanskoletne odprave. Predsednik Slomškovega doma Jernej Tomazin je v imenu doma in številnega občinstva, ki je napolnilo dvorano, pozdravil brate iz Slovenije in se jim zahvalil za obisk z besedami:
„Dragi prijatelji: V imenu Slomškovega doma iskreno pozdravljam planince iz Slovenije, ki so v teh dneh opravili prvenstveno plezalno turo v južnih argentinskih gorah. K njihovemu uspehu jim iskreno čestitamo. Saj poleg osebnega zadovoljstva s svojo spretnostjo delajo čast slovenskemu narodu. Za prav isto se trudimo tudi Slovenci v Argentini, čeprav nas uradna domovina noče priznati in poznati. Veseli nas, da ste nas obiskali in spoznali, ter Vas prosimo, da bodite Vi pričevalci, da v Argentini živi močna skupnost rojakov, ki je ostala zvesta Bogu, narodu in domovini. Bog vas živi!“
ŠOLSKA VRATA
Katica Dimnik uvedla navzoče v i-gro, ki jo je napisal p. Krizostom OFM in so jo prav posrečeno odigrali otroci Rožmanove šole.
Vsebina „Pavelčkove piščalke“: Otroci na vasi zvedo za čudežno piščalko', ki jo je pastirčku Pavelčku dal njegov ded čarovnik. Pavelček hoče postati kralj, da bi preganjal veliko revščino na svetu. Zato s piščalko prikliče vile in palčke, ki ga spremene v kralja, ker se je iz ljubezni do revežev odpovedal svoji mamici in obljubil, da je ne bo niti omenil. V državnih poslih pa Pavelček nima sreče. Spomni se na dom in govori o mamici in že se o-glasi njegova pastirska pesem, ki jo poje mamica, ko ga išče. Ker pa se ji je odpovedal in je kot kralj ne more sprejeti, takoj odvrže krono in žezlo, rekoč: „Domov k mamici in mojim ljubljenim ovčicam!“ Že spet je pastir in pove otrokom na vasi: „Vile so lepa reč, kralj biti je še lepše, najlepše pa je. doma pri mamici!“
Igrali so: pastirček Pavelček — Boris žužek, njegova prijatelja Tonček — Tomaž Boltežar in Tomažek
—	Matjaž Jesenovec, Jurček — Dimnik Pavle, Franček — Gabrijel Ta-šner, Julka —'Gabrijela Petkovšek, Zofka — Evgenija Černič, Cilka — Monika Ziherl, Milica — Natalija Jesenovec, kraljica vil Angela Podržaj, vile: Tatjana Frontini, Gabrijela González, Natalija Tašner in Andreja Jenko, 14 palčkov in med njimi Pavle Verbič in Aleksander Skale. Kako so igralci znali svoje vloge in ne samo besedilo, temveč bili vsestransko razgibani! Zelo so se vsi potrudili — vse priznanje Borisu žužku za njegovega Pavelčka!
—	in uspeli po zaslugi skrbnega in spretnega režiserja Maksa Borštnika, scenografa Janeza Filipiča in o-stalih pomočnikov, ki so bili: Cirila Žužek, Irena Petkovšek, Bernarda Ziherl, Ana Marija Podržaj, Regina Truden, Milena in Jože Skale ter Bogdan Magister.
Po končani prireditvi se je Franc Vitrih zahvalil vsem nastopajočim in njihovim pomočnikom, posebej pa voditeljici Rožmanove šole Kati-Ci Dimnik, režiserju Maksu Borštniku in scenografu Janezu Filipiču. Pozdravil je tudi šolsko sestro in pesnico Vincencij o Breznik, nečakinjo jezikoslovca dr. Antona Breznika, ki je prišla na obisk iz Slovenije, in omenil, da so bile šolske sestre prve slovenske učiteljice v Argentini in sicer na Patemalu.
Spet lep slovenski dogodek, ko so se po Slomšku „šola, cerkev in dom za roke držali“.
I.	V.
MALI OGLASI
ANGLEŠČINA IN NEMŠČINA
Vse stopnje, tudi praktični pogovor. Posamezniki ali skupine; tudi ob večernih urah; na tvojem domu. Pojasnila tel. 654-6438.
STANOVANJE
Stanovanje. Slovenska družina sprejme študentko pod ugodnimi pogoji. T. E. 665-6928 (il'7.—02. ure).
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ZA DOM
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Gapital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Kem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658*6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129
Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9,30	do 11,30 (gdč. Julka Moder).
SLO VEM JA V SVETE ZDA
Slovenski pevski zbor Zarja je
praznoval 70-letnico in je naj starejši v velikem Clevelandu. Ob jubilejnem nastopu so se pridružili pevci in pevke zborov Jadrah in Glasbena Matica.
V	Clevelandu se je na razstavišču I-X Center vršila mednarodna raz-stava. Zastopana je bila tudi Slovenija z raznim potrošniškim blagom, ki se je tudi prodajalo, kakorf na primer pohištvo, smuči, vino, stekleni izdelki.
V	Clevelandu je umrl Frank Sterle, lastnik restavracije Frank Ster-le’s Slovenian Country House, znana ne samo Slovencem v ZDA in Kanadi, temveč tudi v Sloveniji. Njegova restavracija je bil nekako „obvezna točka“ za obiskovalce v Clevelandu. Že več let je Frank Strle sponzoriral narodnozabavne ansamble iz Slovenije. Ko je praznoval 25-letnico svoje restavracije, se je slavnosti pridružil svetovni znani Avsenikov ansambel.
Znani harmonikar Frank Jankovič, amerikanski Slovenec, je lansko leto za svojo zadnjo ploščo „70 let hitov Franka Jankoviča“ v Los An-
gelesu dobil znamenito glasbeno nagrado za najboljšo polka ploščo leta.
V Milwaukee je International Institute, katerega član je tudi slovensko društvo Triglav, organiziral sejem Holiday folk fair. Nastopilo je okrog 50 narodnostnih skupin. Slovenski paviljon je predstavljal Veliko noč v Sloveniji.
Članice American Slovenc? Club so
podarile farni šoli pri Sv. Vidu portret senatorja Lauscheta. Portret bo visel v računalniški sobi te šole. Senator Frank Lausche je z velikim darom omogočil nabavo računalnikov.
OBVCSTILG
PETEK, 27. marca:
I. kulturni večer SKA v Slovenski hiši ob 20. uri. Govori L. Lenček CM. o Slovenskem katoliškem shodu.
SOBOTA, 28. marca:
Redni občni zbor Kreditne zadruge SLOGA ob 20.30 uri v Slomškovem domu.
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši oh 15. uri.
NEDELJA, 29. marca
V Slomškovem domu ponovitev igre „Narobe stvari v mestu Petpedi“ ob 19.30.
KATOLIŠKI SHOD SLOVENCEV V ARGENTINI
PRIPRAVLJALNI
vabi
ODBOR
vse rojake na predavanje in razgovor o naših kulturnih problemih na podlagi predloženega gradiva odseka za kulturo. Predaval bo član pripravljalnega odbora superior Ladislav Lenček CM. K predavanju in razgovoru posebno vabimo našo mladino.
Večer prireja Slovenska kulturna akcija v petek, 27. marca 1987, ob 20. uri v gornji dvorani Slovenske hiše.
KRIŽANKA
Vodoravno: 1) Neprijazno* odljudno. 6) Od brata. 11) V domu. 12) Bolečina. 14) Sije. 15) Nekatere (ljudsko). 16) Vdan pijači. 18) Oslov glas. 19) Ne obstoja. 20) Prebivalec neke evropske prestolnice. 22) Kazalni zaimek. 23) Narejen po nekem vrednem predmetu z goljufivim namenom. 25) Črni hroščki, ki brenčeče pojejo. 28) Nekdanja Ljubljana. 29) Steče proč. 31) Brezvestno, neodgovorno. 32) Kanal, ki ga je nekaj izrilo. 38) Darilo. 35) Ruski vladar. 36) Kralj živali. 37) Zelo močan. 39) Hitri tek. 41) Znak za americij. 42) Turški vojak, ki so ga u-grabili kot otroka in prevzgojili. 44) Prislov. 45) Želimo. 46) Zadirčen, nevljuden.
Navpično: 1) Pokrijemo z odejo. 2 Zveni, odmeva. 3) Zna,, razume. 4) Egipčanski bog sonca. 5)
123 4	m 8 9 10
	■ 12 13
m-	
19 W20	
SgjW23	...	,,	" _
25 26	■ 27
29	30JBM31
■" Ji	r r j
	38 40
map2	
45	__Ul
Mesna jed. 6) Manj oddaljeno. 7) Igralna karta. 8) Veznik. 9) Obdan z blagom. 10) Študent, ki se vozi. 13) Naslanja. 16) Za nobeno rabo. 17) Skriven. 20) Kuhinjska posoda. 21) Član evropskega naroda. 23) Namiznih pogrinjal. 24) Član ljudstva brez stalnega bi-
vališča. 26) Na, silo vstopimo. 28) Naslika, upodobi. 30) Eno samo. 31) Žakelj (4. sklon). 34) Vprašalnica. 36) Italijan. 37) Brez družbe. 38) O-sebni zaimek (2. sklon). 40) Eskimska domača žival. 42) Obstoja. 43) Grška črka,, znak za krogov polmer.
XL. Redni letni občni zbor Društva Zedinjena Slovenija ob J.30 v prostorih Slovenske hiše.
V	Slovenskem domu v San Martinu družinska nedelja: Ob 11 sv. maša, nar to ob 12130 družinski asado.
V	Hladnikovem domu ob 16. uri občni zbor Društva Slovenska vas.
SOBOTA, 4. aprila:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 5. aprila:
V	Rozmanovem domu ob 11.30 sv. maša za vse rajne odbornike in člane, nato kosilo.
Vsakoletna tombola v Carapachayu. Mladinska sv. maša, nato sestanek SDO in SFZ v Slovenski hiši ob 9.30 uri.
Informativni sestanek staršev Slomškove šole po sv. maši.
ČETRTEK, 9. aprila:
Redni sestanek Zveze slovenskih mater in žena v Slovenski hiši.
SOBOTA, 25. aprila:
Redni občni zbor Slomškovega doma
ob 20. uri.
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja / Slovenski hiši ob 15. uri.
1 V Rozmanovem domu
■
■
bo v nedeljo, 5. aprila ; sv. maša za vse rajne člane in odbornike. Nato kosilo.
■	(Prinesti pribor)
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987l
Za Argentino A 50; pri pošiljanju po pošti A 56; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
I* RI I>OB IV A JTTE NOVE NAROČNIKE!
Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši
sporoča Zedinjeni Sloveniji in tudi vsem Domovom ter organizacijam in staršem šolski urnik za leto 1987:
Marec: 28.; april: 4. in 25.; maj: 9. in 16. in 30.; junij: 13. in 27.; julij: 11.; avgust: 1., 15. in 29.; september: 12'. in 26.; oktober: 3., 10. (izlet), 17., 24.; november: 7., 21. (zaključna prireditev). Profesorski seji: 25. julija in 14. novembra. Sestanek s starši 25. julija ob 17. uri.
Prosimo vse, da te datume upoštevajo.
Ravnateljstvo
Slomškov dom
NAROBE STVARI V MESTU PETPEDI
V nedeljo, 29. marca, ob 19.30 uri.
Vsi lepo vabljeni!
Slovenski dom	Carapachay
V NEDELJO, 5. APRILA, OB 16. URI
TOMBOLA
GLAVNI DOBITEK: OPREMA ZA SPREJEMNICO („mueble
para living“)
SUŠILNI STROJ ZA PERILO — MOŠKO KOLO in nad 50 bogatih dobitkov ter 250 činkvinov in kvatern. Dabra postrežba, na razpolago bodo priznani krofi.
Lepo vabljeni!
Ulica Dr. C. Grierson 3837 na višini Av. Paraná 5400.
FRAN MILČINSKI	(50)
Ptički brez gnezda
Pirčeva je pobožno gledala in poslušala. Požirala, je besede sestre Mice in jih z nemimi ustni ponavljala. Ona ga ne bi znala tako uspavati, dasi je bil njen sin in mu je bila ona mati. Ali je čudo, da je bolj domač pri teti kakor pri lastnih starših? Ko sta mu to zamerjala, ali mu nista delala krivice ? Kako kratkovidna sta bila in samopašna! Kdaj bo popravila, kar je zamudila skozi enajst let! Ali se bo sploh kdaj naučila, biti mu prava mati? Težko bo šlo, ko ni med njima onih močnih vezi, ki jih pleto spomini vseh let, združeni s skrbmi, s trpljenjem. Sprevidela je, da prava mati ne daje otroku življenja le enkrat, ampak vsak dan vnovič. Začutila je ono resnico: ne iz krvi, ampak iz skrbi in trpljenja brsti materinska ljubezen!
Teta Mica je oprezno vstala. Velela je sestri, naj sede ona na stol. „Okoli hiše moram pogledati, kaj delajo,“ je zašepetala. „Ali boš kaj jedla?“ Pirčeva je zanikala, „če hi se zbudil in bil nemiren, nikdar ne tarnaj in ne kriči, da ga ne splašiš! Jok in krilc ne zaležeta. Kar po stopnicah dol me pokliči, če bo treba — ne bom daleč, že pridem!“
Odšla je. Pirčeva pa je sedela ob postelji, postelji, gledala Tončka, hrabro premagovala jok; život se ji je tresel in sama sebi je opravljala ve-
soljno izpoved svojega življenja in svojih zmot.
19. Morilka.
Preiskovani sodnik,, star, siv gospod, gladko obrit, je ukazal privesti Kocfnurjevo.
Vdano je sedla, roke je držala sklenjene v naročju, nepremično gledala predse. Kakor zdramljena iz polspanja se je prestrašila, ko ji je preiskovalni sodnik položil roko na ramo in rekel: „Kocmurka, ne bojte se! Lepo po vrsti in natančno mi še enkrat razložite, kako se je vse zgodilo!“
„Tako, kakor sem že povedala,“ je odgovorila Kocmurka s trudnim glasom. „Drugače ne vem. Zgodi se z mano, kakor sem zaslužila! Zdaj ni več pomoči.“
„Torej priznavate, da ste ubili očeta?“
Kocmurka je povesila glavo in si pokrila oči z rokami.
Preiskovalni sodnik ni ganil pogleda od nje. „Potolažite se, Kocmurka! Saj se mi smilite ... Lahko mi zaupate! — Pa kako ste ubili očeta?“
Kocmurko je pretresal jok. „Saj sama več ne vem — kakor v sanjah se mi vse vidi...“
„Spomnite se!... Kdaj in kako vam je prvič prišla strašna misel...?“
Otrla si je oči in pričela, pa jo je premagovala bolest in ni mogla naprej. Sodnik je potrpel; usmiljenje, združeno z zanimanjem, se mu je bralo iz oči, le prav rahlo jo je priganjal.
„Ona Kožuhova, ki ji pravijo kratka, Marjanica, mi je polagala lcvarte in mi živo in za trdno prerokovala dediščino — od tod vsa nesreča! Povedala sem možu in sva preudarjala, za kom neki bi dedovala: za kom drugim kakor za očetom! — V hudih stiskah smo bili, brez hrane, brez obleke, jaz bolehna in vse na mojih ramah. Najbolj hudo mi je bilo za moja dva otroka, pa se mi je vtepla misel: dediščina bi napravila konec revščini in vsem ne-prilikam. Oče me niso marali; če na,-rede testament, bi me zavrgli. Pa sva si mislila z možem, da bi bilo prav, če prej umro, preden narede testament. Tako je potem prišlo...“
„Hm,“ je rekel sodnik, „torej sta z možem dogovorila umor?“
Kocmurjeva je prikimala.
„Kako sta ga dogovorila? Kaj je rekel on? Kaj ste rekli vi?“
„Ničesar! Nobeden ni rekel ničesar.“
Sivemu gospodu ni šlo v glavo. „Pravite, da ni nobeden rekel ničesar... Kako sta se potemtakem dogovorila?“ „Ne vem drugače... saj sem že vse pozabila. Očetu nisem nikdar želela zlega — do takrat, ko sva z možem ugibala zaradi dediščine. Tačas mi je prvikrat šinila misel v glavo: če oče umre, bo sile konec — naj bi umrl! Pogledala sem moža, rekel ni besedi-
ce, pa sem le vedela, da ra.vno tako misli. Takrat je bila sklenjena očetova smrt.“
„Ali sta se potem še katerikrat menila o umoru?“
Kocmurjeva je pritrdila in spet so jo zalile solze.
„Kdaj in kako?“
„Rekel je, če bi bile misli nož ali strup, bi bili oče že davno mrtvi.“
Stari gospod je hodil po sobi, gu-bančil čelo in drobno gledal. Ustavil se je zopet pred Kocmurjevo. „Poleg vašega mrtvega očeta je ležala krvava sekira; ali sta ga s sekiro?“
Pokimala je in si tiščala obraz v robec.
„Vi ali mož?“
„(Saj ne vem, kako je bilo. Vča-si se mi zdi, da sem ga jaz, včasi, da ga je mož.“
Sodnik je čudno zibal sklonjeno glavo. „Kuhinjski nož je tudi ležal na tleh... Spomnite se, Kocmurka — ali ni bilo tako, da ste vi očeta z nožem, mož pa s sekiro?“
„Malo se mi zdi tako.“
Bolj in boij od blizu ji je gledal sodnik v oči, brado si upirajoč ob pest. „Čujte, ali ni vaš mož imel samokres? Ali ni očeta ustrelil?“
Kocmurka je izmučena pomislila. „Ne vem ... kakor v sanjah se mi dozdeva, da sem res cula strel.“
Stari gospod je spet stopil po sobi, migal je s prsti, kakor da se igra, in polglasno je žvižgal. „Komurka, poslušajte me! Sodna zdravnika sta razparala in preiskala vašega rajnega o-
četa...“ — Komurko je stresel jok. Sodnik je počakal, da se pomiri. — „Preiskala sta, kaj da mu je vzrok smrti. In sta rekla, da je umrl za kapi jo, ne za poškodbami!“
Dvignila je glavo. Razumela ni. kam merijo sodnikove besede.
Sodnik je nadaljeval počasi in opazujoč jo. „S sekiro je bil ubit pes, ne oče. Oče sploh ni bil poškodovan, ne s sekiro, ne z nožem, ne s strelom. O nožu in samokresu sploh ni govora,. Oče je umrl naravne smrti, za mrtvoudom, bolan pa je bil že dolgo. Ali ste razumeli, Kocmurka? Zoper vas vpeljana preiskava je ustavljena — prosti ste in lahko greste.“
Strmela je v sodnika, slišala je besede, pa se jim ni upala verjeti.
Z resnim glasom in pogledom ji je ponovil sodnik: „Prosti ste! Pri sodišču ne prejme kazni! Ker dejanski se niste lotili očeta. Le v mislih ste želeli njegovo smrt, v mislih ste mu bili morilka! Misli pa posvetna gosposka ne kaznuje.“
Kakor meč v srce so jo zadele sodnikove besede. Skesana je bila že sklenila obračun svojega življenja — glej, od Boga postavljeno oblastvo je ne šteje za vredno pokore!
Padla je na kolena in proseče dvignila roke: „Grešnica sem!“
„Ste!“ ji je trdo odgovoril preiskovalni sodnik, „O tem se zmenita z večnih sodnikom!“
Obrnil se je k jetniškemu pazniku, stoječemu pri durih, in mu ukazal, naj jo takoj izpuste v prostost.