Poštnina plačana Y gotovini Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Sped. in abbon. post. ■ II Gruppo Leto VIII. - Štev. 14 Gorica - 5. aprila 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek. PILATUZI HREPENENJE PO SVOBODI V slovenskem narodnem izročilu poznamo Poncija Pilata kot Pilatu-ža , to je moza, ki hoče svojo osebno krivdo zvrniti na druge in si zato umije roke. Pilatuž nant je zato človek brez poguma in obrez osebne časti. Da imamo take »Pilatuže« tudi v modernem času, smo vsi vedeli, a da jih je toliko in da se bodo sami razgalili, to se zdi nadvse čudno. Povejte: Hruščevi, Ulbrichti, Ra-kosi ji, Bulganini, Vorošilovi in drugi, ali niso to moderni Pilatuzi v polnem pomenu besede? Saj so sami priznali: Čistke, ki jih je povzročil pokojni Stalin, so bile krivične, obsodbe najodličnejših bivših komunistov so bile krivične, Vozne-senski, Rajk, Tuhaeevski, Bela Kun, vsi voditelji poljske partije, likvidirani leta 1938, so bili nedolžne žrtve in poleg njih še stotisoči, milijoni drugih nepoznanih ljudi. Res trdijo, da je to zakrivil Stalin. Toda Stalin je bil le eden, njegovih pomagačev pa je bilo na desetine in na stotine: Malenkov, Hruščev, Višinski, Vorošilov, Molotov itd. vsi, ki danes dolžijo Stalina, so delali z njim deset, dvajset, trideset let, so skupaj z njim obtoževali žrtve, jih obsojali, preganjali, streljali. Danes sami priznavajo, da so bili nedolžni, takrat pa niso imeli poguma niti toliko, kolikor ga je imel Pilat, ki je vsaj skušal Jezusu rešili. Oni so vsi molčali, dokler je bil diktator živ, sedaj pa vpijejo in mu trgajo krinko, katero so mu sami pomagali nadeti: mu rušijo oltar, na katerega so ga sami dvignili. Umivajo si roke, ti moderni Pilatuži. Mislijo, da se bodo oprali, da jim bo človeška sodba prizanesla, da ne bo nihče pomislil, da so sami prav tako sokrivi diktatorjevih zločinov kot on, po znanem pregovoru: »Kdor krade in kdor Žakelj drži, sta oba tata«. Danes vsi ti ljudje hite obtoževati pokojnega diktatorja, ki se ne more več braniti. To je njih stara taktika, ki so se je pri nas posluževali tudi med zadnjo revolucijo; 'na mrtve, ki se niso več mogli braniti, so metali kripdo zu lastne neuspehe in zločine. Toda če bi danes Stalin vstal od mrtvih in bi se mogel braniti pred C.K ruske partije, ali bi ne bral podobnih levitov Hruščevu, Mikojanu, Vorošilovu, Serovu, Ulbrichtu, Ra-kosijti in vsem ostalim, kakor jih berejo sedaj oni njemu? Dejal bi jim : »Skupaj z mano ste tudi vi obtoževali, sodili in ubijali, ničvredni hlapci in strahopetneži. Koliko si jih, brez mojega povelja, iz same prevelike uslužnosti, pobil ti, Hruščev, med tvojimi Ukrajinci? In ti Serov na Poljskem, pa ti Ulbricht na Nemškem? Vaše roke so prav tako krvave, kol so bile moje, samo da ste se vi izkazali še za podle hlapce, ki ste mi živemu lizali škornje, sedaj mrtvega pa me dolžite tudi za svoje lastne zločine.« Tako nekako bi se zagovarjal Stalin, če bi sedaj vstal od mrtvih. In prav bi imel! Po zadnji vojni so poleg Hitlerja obdolžili krivde za njegove zločine več njegovih bližnjih pomagačev; nekatere so pobesili, dru-je obsodili na dolgoletno ječo. Ne-oteri so še sedaj zaprti. Kaj so ti nacistični kolovodje zakrivili hujše- JtQltor sedanji sovjetski tožniki Stalina? Samo to, da niso l,tegnili zmetati vso krivdo na mr-llega Hitlerja, ali pa da niso bili tako podli. Zato, tovariši, ne samo ‘-talin, tudi vi ste sokrivi vseh zlo-dejstev, vsega gorja, vseh nedolžnih žrtev in z vami je sokriva partija. btožba Stalina je obtožba vas sa-tnih, vaše partije, vašega režima. Po 27. juliju 1943, ko je padel Borba za Ciper Grški kralj Pavel je v prestolnem govoru ob otvoritvi novega parlamenta izjavil, da je gtško ljudstvo enodušno povezano s ciprskimi bojevniki. Izrekel je veliko priznanje nadškofu Makariosu, ki so ga Angleži deportirali na Sejšelsko otočje v Indijskem oceanu, ter nato obžaloval, da so nedavni dogodki prizadeli staro prijateljstvo grškega naroda z Veliko Britanijo ter skalili grško-turške odnošaje. Kralj je vendar potrdil, da gleda njegova dežela še vedno na atlantsko zavezništvo kot na največje jamstvo grške državne varnosti. Rekel je tudi, da goji prijateljsike odnošaje s sosedno Jugoslavijo. Tudi iiovi grški primas je v govoru, ki ga je imel ob ustoličenju, povedal, da spremlja grška pravoslavna cerkev boj domoljubov na Cipru s spoštovanjem in ganjenostjo. Na Cipru samem se medtem nadaljuje borba grških nacionalistov proti Britancem in ne mine dan, da bi ne prišlo do kakih incidentov in spopadov. Zedinjenje Maroka General Franco je v Madridu izjavil nekemu ameriškemu časnikarju, da se njegova vlada pripravlja na priznanje neodvisnosti Maroka. V špansko-maroškem sporazumu pa ne bo določbe o medsebojni odvisnosti, kot so jo uvedli Francozi. Maroko — je pojasnil španski državni načelnik — bo dobil svojo neodvisnost in enotnost z ukinitvijo španskega področja. To bo privedlo do mirne upravne ureditve položaja v severni Afriki. Severna Afrika je po Francovi sodbi hrbtenica Evrope in njena varnost je vprašanje življenja ali smrti tudi za Evropo. Ameriški Slovenci Gronchiju Ko se je predsednik republike Gronchi prejšnji mesec mudil na uradnem obisku v ZDA, so mu ameriški Slovenci, po dnevniku »Ameriška domovina«, poslali spomenico, v kateri prikazujejo žalosten položaj slovenske manjšine v Italiji. V pismu pozivajo predsednika, naj pripomore k temu, da se da Slovencem v Italiji popolna možnost za gojitev in razvoj etnične individualnosti, kot predvideva italijanska ustava. Kot eno glavnih omenjajo amer. Slovenci vprašanje šol, ki doslej še niso uzakonjene. S tem v zvezi pristavljajo tudi, naj se zdaj obstoječe šole ne smatrajo kot zaključna stopnja v razvoju slov. šol, temveč naj se po potrebi ustanovijo še druge šole, n. pr. v Gorici nižja industrijska strokovna šola (Scuola iFavviamento industria-le>- Nadalje omenjajo, da bi za obstoj manjšine bil nujno potreben poseben zakon, na osnovi 6. člena ustave in norme X transitornih in končnih določb ital. republike. Tak zakon bi moral vsebovati tudi naslednje točke: prepoved hujskanja k narodnostnemu sovraštvu; zagotovitev slo- Mussolinijev režim, sem videl mo-~a, kako je šel in podrl liktorski snop sredi vasi: »Sam sem te postavil in sam te porušim.« Tudi o vašem. režimu smo trdno uverjeni, da dočakamo še dan, ko bo doživel isto usodo: sami partijci bodo rušili spomenike ne samo Stalina nego tudi Lenina in Marksa in vsega svetovnega komunizma. Zakaj Pilatuži ne morejo dolgo obstati. venskega zastopstva na prefekturah, šolskih proveditoratih in na vseh periferičnih uradih drž. uprave; pravico do podpore za vzgojne, kulturne, socialne in športne organizacije; pravico de slovenskih imen otrokom. — Ameriškim rojakom smo za pozornost hvaležni in upamo, da njih glas ne bo zadel na gluha ušesa. Ukrajinski pozdrav Hruščevu Ukrajinski begunci v Veliki Britaniji bodo 18. aprila, ko bosta Hruščev in Bulganin prispela na uradni obisk v London, ves dan molili in se postili. Na rokavih bodo nosili žalne trakove vseh deset dni, ko bosta tam navzoča sovjetska prvaka, katerih eden — Hruščev — je Ukrajinec. Nadalje bodo begunci ves ta čas delali molče, da bodo s tem izrazili svojo žalost in zgražanje nad uradnim obiskom Hruščeva in Bul-ganina. Ukrajinski voditelji v Veliki Britaniji so poudarili, da so sprejeli ta sklep, ker je omenjena dvojica odgovorna za najbolj krvave zločine nad nedolžnimi ljudmi ter za uničenje ukrajinske neodvisnosti leta 1921. Stroški za jugoslov. vojsko J u g »slovanski obrambni minister Gošnjak je v zvezni skupščini v Beogradu povedal, da bo Jugoslavija letos znižala stroške za svoje o-borožene sile zaradi zmanjšanja mednarodne napetosti in zaradi spremenjenega vojaškega in političnega položaja v državi. Rekel je, da Jugoslavija ne pripada nobenemu bloku, vendar je zaradi tega ni mogoče šteti med> nevtralne države. Glede ameriške pomoči je minister izrekel upanje, da jo bo Jugoslavija dobivala tudi letos. Pritožil se je, da se je ta pomoč leta 1955 zmanjšala skoraj za polovico v primeru z letom 1954. Spaak v Jugoslaviji Belgijski zunanji minister Spaak bo 7. aprila prispel na obisk v Jugoslavijo, kjer bo imel razgovore z vladnimi zastopniki. Spaak je eden največjih pobornikov za združene evropske države. V Jugoslaviji se bo zadržal deset dni. Volitve v Gorici , Notranje ministrstvo je izdalo odlok, po katerem se bodo upravne volitve vršile po vsej državi 27. maja t. 1. Izjemo tvorita le goriška pokrajina in dežela Val d'Aosta, kjer bodo volitve menda v zgodnji jeseni. Diplomati v zadregi V Parizu obstoja tako imenovana Mednarodna diplomatska akademija, v kateri so včlanjeni navadno vsi člani diplomatskih zastopstev v francoski prestolnici, tako vzhodni kot zahodni. V okviru tega društva je imel Titov poslanik v Franciji dr. A. Bebler 24. januarja predavanje o o-svobodilni borbi v pretekli vojni. Govoril je o sedmih Titovih ofenzivah in o silnem napredku, ki ga je Jugoslavija dosegla v letih po vojni. Seveda je hvalil tudi tamkajšnje »demokratske« ustanove in novo svobodo. Sestanek je vodil grški poslanik pri francoski vladi. Predavanja se je udeležilo tudi nekaj jugoslovanskih političnih emigrantov. Eden izmed njih se je oglasil ob koncu Beblerjevega predavanja k besedi in jo seveda tudi dobil. Med drugim je povedal tudi tole: »Kakšno svobodo in demokracijo uživa Jugoslavija? Drago nam bo, če nam govornik obrazloži; vse, kar je pa povedal, je laž. V Jugoslaviji obstoja policijska diktatura, ki sloni na tajni policiji in na stotinah koncentracijskih taborišč...« Še preden je svoje pripombe in vprašanja končal, ga je predsednik sestanka vprašal, če je diplomat. Odgovoril je, da ne. Predsednik mu je nato dejal: »Za vas tu ni mesta!« »Smatram, da zame tu v resnici ni mesta, ko hranite državo diktature in tiranijo komunistične vlade Tita in vse njegove zločine!« je odgovoril jugoslovanski politični emigrant in zapustil dvorano. O tem dogodku so poročali naslednji dan vsi francoski prestolni-ški listi, na veliko nevoljo diplomatov, prav posebej Titovega. Združena Evropa V Stresi so na velikonočni ponedeljek izobesili in blagoslovili zastavo Združene Evrope. Zastava ima na plavem polju v krogu 12 zlatih zvezd. Evropsko zastavo so najprej izobesili v Strasburgu 13. decembra 1955. in 22. marca letos na parlamentu v Bonnu. Sedaj pa v Italiji. Velikonočno voščilo sv. očeta Kot je bilo napovedano, je sv. oče na veliko noč opoldne govoril in podelil blagoslov vsej človeški družini z balkona na pročelju cerkve sv. Petra. Trg pred cerkvijo je bil poln Rimljanov in romarjev iz vsega sveta. Nešteto radijskih in televizijskih postaj je bilo povezanih z Vatikanom, tako da so prejeli voščilo in blagoslov sv. očeta res vsi, rimsko mesto in ves vesoljni svet. Sv. oče je v svojem nagovoru želel, da bi bile njegove besede povabilo vsem narodom, ki Kristusa ne poznajo, da jih odrešilno Kristusovo delo doseže; vsem onim, ki hočejo izbrisati Njegovo ime iz src in vsem onim, ki se jim vera maje ter jih mamijo svetne dobrine. Nato je sv. oče pojasnil, da mora biti naša vera. dejanska in ne sme obstojati le v zunanjosti, da naj oznanja neko solidarnost med vsemi in da naj pospešuje delo in napredek človeštva. Ljudje, ki se zadovoljijo s takim krščanstvom in ne pomagajo Cerkvi v njenih bojih za duhovne vrednote, večajo zmešnjavo in sodelujejo s sovražniki Kristusovimi. To so vsi tisti kristjani, ki zaslepljeni ali terorizirani, sodelujejo z gibanji, ki hočejo materialni napredek, a se odpovedujejo vsem nadnaravnim načelom vere in vsem naravnim človeškim pravicam. S tem je sv. oče zopet obsodil brezbožni komunizem in vse, ki mu na katerikoli način pomagajo in z njim sodelujejo. Potem je sv. oče povedal, da je Cerkev edina varovalka božje resnice in spomnil vse, naj nove pridobitve, zlasti atomsko energijo uporabijo za take namene, da bodo v korist človeštva, ne pa v škodo in pogin. Končal pa je s pozdravom romarjev v različnih jezikih. Velika noč po Velikonočni obredi so so letos povsod vršili po novih predpisih in povsod ob obilni udeležbi vernikov. Prej so nekateri z veliko zaskrbljenostjo čakali, kako se bo -ta novost obnesla, a po izredni udeležbi vernikov so vsi Bogu hvaležni za to spremembo. Le v deželah, kjer ni bilo velike priprave na obrede je ljudstvo polnilo cerkve vse tri zadnje dni velikega tedna in jim sledilo z živim zanimanjem. Kako je moralo biti pa še v Franciji, ‘Nemčiji. Belgiji in drugod, kjer je bila liturgična priprava zelo natančna. V Rimu so pri vseh obredih bile cerkve polne in obisk sv. zakramentov izreden. Neik dušni pastir se je izrazil, da v vseh zadnjih desetih letih .*kupaj ni bilo toliko udeležbe in toliko obhajil za veliki teden kloit letos. V cerkvi sv. Petra je bilo -pri obredih nešteto tujcev vseh narodnosti in vsak jih je spremljal s knjižico v rojci, seveda tiskano v svojem jeziku. Že iz tega je razvidno, kako so med raznimi narodi izvedli priporočilo sv, očeta, naj se verniki pouče o sv. obredih. Tudi iz Slovenije prihajajo poročila, da je bila udeležba vse dni zelo številna in prav tako tudi obisk sv. zakramentov. V Jeruzalemu so praznovali velikonočne praznike pod toplim pomladnim soncem. Tisoč pet sto katoličanov iz vseh krajev sveta je prisostvovalo velikonočni sv. maši, ki jo je daroval v cerkvi božjega groba v Jeruzalemu patriarh latinskega obreda Alberto Gori. Navzočih je bilo tudi 12 vitezov iz Svete dežele. Res hvala Bogu za to obnovo, saj se je tako dalo ljudem možnost, da so se lažje udeležili sv. obredov, ker jih v jutranjih urah zadržujejo delo in opravki. Marsikdo je na velikonočni praznik rekel, da je letos šele spoznal, kako lepi so sv. obredi in kako srečen je človek, če v njih svojo vero doživlja. V MILANU V Milanu je prijetno pomladno sonce še povečalo prazniško razpoloženje. Na veliko noč opoldne je milanski nadškof msgr. Montini blagoslovil tri tisoč golobčkov, predno so jih izpustili, da ponesejo simbolično voščilo miru preko Italije. Nad 400 tisoč oseb je zapustilo lombardsko prestolnico, da preživi velikonočne praznike na deželi, ali pa pri sorodnikih. Številne so bile v teli dneh tudi turistične skupine iz tujih dežel, ki so obiskale glavna mesta Italije. Italijansko-francosko mejo je prekoračilo -nad 4000 avtomobilov in 200 velikih korier. Na otoku Capri in na Isclria pa je bila temperatura tako visoka, da so nekateri »vročekrvni turisti« že. začeli s prvimi kopelmi v morju. Amnestija na Madžarskem Po poročilih z Dunaja je madžarski nadškof iz Egerja poslal vladi v Budimpešti [frošnjo, naj izpusti katoliške duhovnike iz zaporov. Prošnji je priložil seznam vseh duhovnikov, ki so jih komunisti zaprli ali so drugače izginili v povojnih letih. Nadškof je opozoril vlado na žalostno dejstvo, da je danes na Madžarskem, ki je skozi in skozi katoliška dežela, najmanj 30 odstotkov župnij brez duhovnika. Madžarski -begunski duhovnik V pesov je v neki ameriški reviji objavil članek, v katerem zatrjuje, da je kardinal Mind-szenty še vedno zaprt. Naznanilo budim* peštanske vlade, da je bil kardinal izpuščen na svobodo, je bilo le prevara za zunanji svet. Mindszenty je zaprt v nekem starem gradu v bližini jugoslovanske meje. Za tovariša v internaciji so mu dali nekega starejšega duhovnika. Grad stražijo številni agenti politične policije. .Katoliški glas" v vsako slovensko družino! NAS TEDEN V CERKVI 8. 4. nedelja, 1. povel., bela: sv. Albert 9. 4. ponedeljek: sv. Marija Kleofa 10. 4. torek: Apolonij in tov. 11. 4. sreda: sv. Leon Veliki, p. 12. 4. četrtek: sv. Julij /., p. 13. 4. petek: sv. Hermenegild, sp. 14. 4. sobota: sv. Justin, m. * SV. JUSTIN (f 166) grškega porekla, je v moški dobi, potem ko je neutrudno iskal resnico, zapustil pogansko vero in postal kristjan. Po spreobrnjenju je bil ponosen, da je bil rojen v Sihemu (pri Samariji), kjer je pri Jakobovem vodnjaku počival Jezus, spreobrnil SamariJanko in tako ovekovečil ta kraj. Rojen je bil, ko je še ži- vel apostol sv. Janez Evangelist. Spada med najodličnejše krščanske apologete (zagovornike). Na to službo se je. pripravljal skrbno in resno proučil vir krščanstva. Samemu cesarju Antonimi Piju je poslal daljšo razpravo v obrambo krščanstva. V svojih spisih poroča, da se vsako nedeljo zbirajo kristjani k sv. maši in pridigi. Umrl je mnčeniške smrti. Ali te ne osramoti sv. Justin s svojo gorečnostjo pri iskanju resnice, in prvi kristjani s poslušanjem božje besede, z zvesto udeležbo pri sv. maši? Krščanstvo je potrjeno tudi z zgodovinskimi viri. IZ SV. EVANGELIJA večer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih durih v hišo, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, stopil v sredo med nje ter jim rekel: »Mir vam bodila ln ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se u-čenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošljem.a In po teh besedah je vanje dihnil in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani .a Tomaža pa, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pravili so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.«. On jim je pa rekel: »Ako ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem pravi Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu pravi: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, in so verovali.« Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi se vi uverili, da je Jezus —- Kristus, Sin božji, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu. * Neverni Tomaž ima med ljudmi na splošno nemalo posnemalcev, takih, ki nič tistega ne verujejo, česar t lastnimi očmi ne vidijo ali z lastnimi rokami ne otipajo. Zveličar pa vse tako graja, rekoč: BLAGOR TISTIM, KI NISO VIDELI IN SO VEROVALI. Celo sv. pismo nazorno poveličuje moč sv. vere. Vera je tista prvenstvena vrlina, ki jo Jezus želi najti ne le v svojih posebnih klientih, ampak v vseh ljudeh. Vera je prepotrebna, koristna in -edino zveličavna. Kaj je vera in zakaj nam je tako zelo potrebna ? —- Najprej moramo reči, da je vera neprecenljivo velik božji dar. Pogani tega daru nimajo in zaradi tega jih mi katoličani tako pomilujemo. Zares je človek, ki nima vere, vreden velikega pomilovanja, zlasti še tak, ki jo je imel, pa jo je potem izgubil. Molimo za vse brezverce, da jim Bog nakloni ta nepopisno velik in dragocen zaklad! Vera je v bistvu posebna milost, ki jo prejmemo pri sv. krstu. Z njo se pričenja delo zveličanja in zavestno nadnaravno življenje; poslednji konec tega začetnega razvoja je pa v nebesih. Vsaj v božjih načrtih je tako. Ni pa mogoče matematično določiti, da bo vsak krščen človek v resnici prišel v nebeški raj samo zaradi tega, ker je po nedoumljivi božji dobroti prejel zakrament sv. krsta. Nikakor ne! Za večno življenje je potrebna dokončna stanovitnost v veri, zaloga dobrih del, lepo in sveto življenje. Nebeškega kandidata smrt ne sme zasačiti brez stanja milosti, t. j. ne brez vere in ne brez ljubezni. Treba se je torej brez greha posloviti od tega sveta in s čisto, neomade-ževano vestjo stopiti pred Boga, z ljubeznijo v srcu, ker sicer za nas-ni in ne bo rešitve. Velika reč je torej sv. vera: daje nam večno življenje. Ni kak brihten plod ali iznajdba človeških možganov. Ta izredni dar ni v naših močeh, ni porojen iz narave, marveč prihaja neposredno od Boga. Vera je nadnaravno vlita (t. j. od Boga na poseben način vsajena) krepost, ki pa nikakor ne izključuje (pri odraslih osebah) našega sodelovanja (razum in volja!), ampak ga nasprotno brezpogojno zahteva. Temelji namreč na razumu in volji; po svojem delovanju je pa višja spoznavna moč, ki presega vse naravne razume tega sveta in jih spopolnjuje. Je kakor luč, živa, mila in blagodejna, ki edina more osvetliti razne tajne in kaže jasno pot do prave sreče. A treba je imeti in ohraniti stanovitno in trdno sv. vero, t. j. globoko, močno in neomajno prepričanje o Bogu, o njegovem bivanju, o Jezusu, o vseh božjih rečeh. Ali se zavedamo, da je vera sveta stvar — največji zaklad v našem življenju? Čuvajmo jo z največjo skrbjo! Hranimo jo s pogostim sv. obhajilom (da nam ne omahne), z molitvijo in verskim poukom! Iz življenja Cerkve NOVA SENZACIONALNA SPREOBRNITEV Eden najslavnejših angleških filmskih in gledaliških igralcev Alec Guiness je prestopil iz anglikanske v katoliško vero. Na veliko soboto je prejel sv. obhajilo v cerkvi sv. Lovrenca v Peter-Fieldu. Guiness je star 42 let. Žena je protestantka. njun 15-letni sin je pa tudi prestopil v našo vero. V kratkem bodo začeli predvajati film »Labod«, v katerem nastopa Guiness skupno z Graee Kelly, bodočo monakovsko kneginjo. URAI) ZA NEK ATO LIČANE V RIMU Nekatoliški obiskovalci morejo dobiti v Rimu vse informacije in nasvete, če se obrnejo na Casa Unitas, v palači Salviatti na -trgu della Rovere 83. Casa Unitas je katoliška ustanova. POSVET ARGENTINSKIH ŠKOFOV Kardinal Cagiano, nadškof Rosarija je sklical izredno škofovsko ikonfereneo vseh argentinskih škofov. Na konferenci so govorili o socialnem vprašanju, o ureditvi verskega pouka in o potrebi, da bi ustanovili katoliško narodno tajništvo za tisk. NELJUBO PASTIRSKO PISMO V vzhodnem Berlinu so oblasti zaplenile cerkveni list »Hedvigsblatt«, ker je 'objavil postno pastirsko pismo nemških škofov, ki govori o dialektičnem materializinu. DELO PAPEŠKE MISIJE ZA PALESTINO Leta 1948 je bila ustanovljena Papeška misija za Palestino, ki je do sedaj podpirala 350.000 ljudi. smrt španskega filozofa Pred časom je umrl španski liberalni mislec Ortega y Gasset. Ker so se po Španiji in po inozemstvu razširili glasovi, da je umrl kot odpadnik, je španski jezuit Gironella objavil daljši članek. Dokazal je, da je veliki mislec umrl v popolni spravi z Bogom. Odklonil je celo, da bi to storil na skrivaj. Zahteval je, naj se vse opravi javno. Pred smrtjo je prejel še enkrat odvezo in papežev blagoslov. Pri pogrebu sta bila dva katoliška duhovnika. »PRELOM S STALINOM« Profesor Borkenau iz Zuriha je opozoril na nevarnost komunističnega pronicanja. Nov način komunističnega dela je bil nakazan na 20. kongresu v Moskvi. Za inozemstvo so iznašli frazo: Prelom s Stalinom! Pronicanje komunizma se bo pokazalo v demokratični obliki. Komunizem bo ustvarjal nered v industriji in v notranji trgovini. Potegoval se bo za tako imenovano mednarodno trgovino med Vzhodom in Zahodom. BEG IZ SEVERNEGA VIETNAMA Medn. dobrodelna organizacija »Cari-tas« je izdelala in dala v javnost 40-minut-ni film pod naslovom: Beg iz Severnega Vietnama. Film prikazuje strašno gorje katoliških beguncev iz Severnega Vietnama. ki zapuščajo zemljo očetov zato, da si ohranijo svobodo vere. 800-LETNICA SVETIŠČA MARIAZELL Katoliški Avstrijci bodo prihodnje leto slavili 800-letnico svojega narodnega Marijinega svetišča Mariazell. V glavnem so že določili spored slavnosti, ki bodo v proslavo tega jubileja. Nova maša v Rimu Na veliko soboto je bil v cerkvi rimskega papeškega zavoda v Rimu posvečen v mašnika č. g. Niko Žužek, jezuit. Na velikonočni ponedeljek pa je pel v vzhodnem obredu novo mašo v kapeli naših solskih sester ob udeležbi mnogih znancev in prijateljev, ki so kljub dežju prihiteli za to priliko od vseh raznih strani rimskega mesta. Gospod novomašnik izhaja iz številne Žužkove družine iz ljubljanske šempetr-ske župnije. Oče, znani kulturni delavec, mu je pred dobrim letom umrl v Argentini, kamor se je bil zatekel z ženo in mlajšimi otroci, ko je zaradi nasilnosti komunizma moral zapustiti domovino. G. novomašnik je že tretji sin duhovnik in jezuit, četrti pa se pripravlja v istem redu na mašništvo. Tudi tri sestre' so posvetile svoje življenje Bogu, ena je uršulinka, dve zdravnici pa sta vstopili v red sester-zdravn/ic. Torej izmed 13 otrok se jih j<* že 7 darovalo Bogu. Res srečna družina! Pri novi maši je pridigal novomašnikov starejši ‘brat p. Ivan, ki je bil posvečen v mašnika lani, znanci in prijatelji pa so mu prav iz srca zapeli »Novomašnik hod" pozdravljen«, potem kn mu je beloobleče-no dekletce izročilo z le,po deklamacijo novomašniški križ. Po sv. maši pa je na plošči slišal materin glas in glas mlajših bratov in sester, ki so mu poslali voščila iz daljne Argentine. G. novomasniku voščimo na njegovi duhovniški poti obilo blagoslova, pri delu za zedinjenje Slovanov s katoliško Cerkvijo pa mnogo uspehov. načelnik posojilnice v Celovcu in član deželnega kulturnega . sveta. Neštetokrat je govoril na raznih prosvetnih, gospodarskih in socialnih tečajih, brez števila člankov je napisal v koroške liste »Mir«, »Kor. Slovenca«, »Reichšrpost« idr. Pisal je nabožne knjige in priredil za mohorjeve bralce »Domačega zdravnika« po naukih in izkušnjah župnika Kneippa. Tak je bil pok. msgr. Podgorc, ki se je moral v življenju tudi trdo boriti z nemškimi šovinisti za pravice Slovencev. Končno ga je življenje utrudilo; 89 let star je v noči od 28. do 29. marca umrl. Pogrebne slovesnosti so se izvršile v celovški stolnici in' nagrobni govor je imel domači škof dr. Kostner. Bog bodi pokojnemu monsignorju bogato plačilo za njegovo neutrudno delo in žrtve. Poslušajte versko uro na radiu Trst A vsako nedeljo ob 11,30! Msgr. Podgorc umrl Na veliko soboto dopoldne so v Celovcu pokopali starosto koroških duhovnikov msgr. Valentina Podgorca, kanonika celovškega kapitlja. Dopolnil je 89 let. ko ga je Gospod poklical k sebi. Rodil se je namreč pri Sv. Neži pri Velikovcu 14. februarja 1867, postal duhovnik in se v tej službi ves posvetil skrbi za svoje ljudstvo in posebno za delavce. Kot mladega kaplana ga je škof poslal na Nemško, da se je tam posebej posvetil socialnim študijam. Bil je nato kaplan v Pliberku, na Sv. Višarjah, prefekt v Marijanišču in posebno dolgo let tajnik celovške Mohorjeve družbe (1907-1920). V Celovcu je bil skoro deset let slovenski pridigar pri Sv. Duhu in od leta 1920 tudi stolni kanonik. Tu je msgr. Podgorc bil duša in steber slovenske Koroške. Njegovo plodovito in vsestransko delo je najelo vso slo ven;: ko Koroško, posebno pa- je skrbel za njen gospodarski, verski in socialni podvig. Zgradil in vodil je gospodarsko zadrugo v Sinči vesi, bil Smrt v Solkanu V Solkanu je umrla prejšnji mesec Helena Simčič, mati tamkajšnjega g. župnika in dekana. Učakala je častitljivo starost 82 let. V življenju se je odlikovala po ljubezni do Boga in naroda. Ker je vedela, da bo še najbolj koristila Cerkvi in narodu, ako daruje sina Bogu v duhovniški službi, se je tako zelo žrtvovala, da je res dočakala urjrsinličenje te svoijtJ srčne želje. Za to veliko milost je bila vedno tako vesela, da je hotela biti sinu duhovniku vedno ob strani v dnevih veselja in žalosti, v dobrih in slabih prilikah. Dvajset let je spremljala svojega g. Andiča na vseh duŠ-nopastirskih službah in tako je pri njem v Solkanu tudi zatisnila svoje trudne oči. Dotrpela je in dopolnila svojo nalogo, ka-tero ji je poverila božja Previdnost. U-maknila se je bridkim zmešnjavam sedanjega sveta, v katerem morajo ravno matere doprinašati največ trpljenja in žrtvovanja. Za vse to trpljenje in žrtvovanje pa je prejela popolno priznanje ob pogrebu, ko se je zbralo v Solkanu in v Kojskem toliko ljudi, da je vsakdo imel vtis, da spremlja k pogrebu res zaslužno mater. Prihiteli so v lepem številu celo iz Vipavskega Križa, da bi pokazali spoštovanje za rajnko in sočutje za velikoletoega nekdanjega g. župnika! Od pokojnice, so se poslovili govorniki v cerkvi v Solkanu in Kojskem ter pevski zbor na obeh krajih. Naj bo lahka briška zemlja pri Sv. Križu pok. Heleni s Huma, ki je bila tam rojena, in naj bo v tolažbo preostalim, »lasti sinu duhovniku, vsa izkazana čast od Vipavcev, Solkancev in Bricev! Naj p oči va v miru! 11 msmm »APOSTOLI« V BOLJUNCU pevski zbor (Iz »Duhovnega življenja« - februar 1956) Velike skrbi je delalo dtršebrižniku od vsega početka cerkveno petje. Cerkveni pevski zbor dela marsikateremu župniku sive lase. Taiko je bilo že od nekdaj tudi na Slemeniei. Gospodu Simonu je bilo treba le farno kroniko odpreti, da je zvedel, kaj vse so morali njegovi predniki potrpeti s cerkvenimi pevci. Včasih ni bilo dohiti pevcev, drugič spet je manjkalo organista. Včasih je bilo pevcev preveč, tako da so drug drugega spod-'rivali, delali zdrahe med seboj in se grdo gledali. Komaj je poravnal župnik eno razprtijo, se je že pričelo hkrati na drugem koncu. Zdaj se je kujal kak užaljen sopranček, nato spet je grozil z ostavko premalo upoštevani tenor. Včasih je delala težave in grenila življenje mladim pevcem kaka postarana pevka, ki se ni znala pravočasno umakniti v zasluženi po- koj, spet drugič se je poročila najboljša altislka in še na moževo zahtevo poslovila od zbora. Pevci in prav tako pevke, ki so videli, da so bili za kor malo manj kot nenadomestljivi, so se le preradi prevzeli in brez obvestila od petja izostajali. Župnikom ni ostalo drugega, kakor da so za njima hodili in jih za božjo voljo le.po prosili, naj vendar še nadalje pri zboru sodelujejo. Namesto da bi peli v božjo čast in hvalili Boga, da jim je dal posluh, dober glas, zdravo grlo in močna pljuča, so tudi sleineniški pevci in še bolj pevke iskali le lastno čast in počeščenje. Na strani 166 je kronist takole potožil: »Na Štefanovo letu 1908 je župnik sle-m eniške kuratije iz svojega žepa in z velikim trudom pripravil za pevski zbor obilno malioo. Manjkalo ni ne mesa, ne potice ne vina. Pevci so bili videti zadovoljni. Ob devetih zvečer so se poslovili. V župnikovo veliko nejevoljo so iz župnišča zavili v gostilno, kakor da bi se v župnišču ne bili najedli in napili dovolj. V gostilni so prepevali in plesali do ranega jutra župniku v sramoto in jezo.« Spet drugi župnik je zapisal: »Na cerkvene pevke se ni mogoče nikoli zanesti. Zdaj izostane ta, zdaj druga. Čez nekaj mesecev prinesejo h krstu, nakar se pevka navadno spet vrne. No ja! Kaj hočemo! Na ta način vsaj dobrih pevcev ne bo tako brž zmanjkalo.« A tudi s pohvalo na račun nekaterih stanovitnih in požrtvovalnih članov pevskega zbora župniki niso štedili. Res ni majhna reč, ako človek leto za letom hodi k pevskim vajam, nedeljo za nedeljo o pravem času stoji z notami v rokah na svojem mestu in prepeva Bogu v čast in vernikom v izpodbudo, ne da bi pri tem mogel pričakovati kako plačilo na tem svetu. Z enakimi in podobnimi težavami se je iprji cerkvenem zlevni moral boriti tudi gospod Simon. V tako majhni fari kot je Slemenica, je. bilo težko dobiti zadostno število pevcev. Razne osebne, družinske in vaške razprtije, oziri do ljudi, pomisleki in zavist so onemogočili povezanje v eno pevsko družino še tiste skromne pevke moči. ki jih je premogla fara. Glavna težava pa je bila v lem, da Slemenica po vojski ni imela orgr. lista. Mežnar, ki je bil hkrati tudi organist in čevljar, je moral na fronto in od ond 1 v ru ko ujetništvo. Kaj posebnega njegovo igranje ni bilo. Tisti, ki so že pred vojsko sodelovali ipri pevskem zboru, so trdili, da je nekako z isto spretnostjo, s katero je zabijal žeblje v stare podplate, udarjal z neokornimi prsti po tipkah starih orgel. Ali nekaj glasov je vendar izvabil iz njih. ln tisti, ki prej z njim niso Lili zadovoljni. so pozneje govorili: Boljše nekaj kakor nič! Po mežnarjevem odhodu se je skromni zbor hitro razbil in gospodu Simonu so prepevala pri maši navadno le tri požrtvovalna dekleta. Včasih jih je pelo manj, včasih, zlasti ob praznikih, tudi več. Ve čkrat pa se je zgodilo, da v veliko duše-brižnikovo žalost sploh nihče ni pel pri nedeljski službi božji. Čeravno je bil sam slab pevec, je gospod Simon zelo veliko dal na lepo cerkveno petje. Že od prej je vedel in na Slemeniei se je o tem še bolj prepričal, da lepo eeikveno petje privabi v cerkev ljudi in poveča slovesnost službe božje. Ako bi znal, bi dušebrižnik pevce sam zbiral in učil cerkvenih pesmi. Tako pa je moral čakati, da se vrne cerkovnik iz Rusije ali pride v župnijo kak drug organist. Da bi zaradi tega mežnarico z otroki na cesto metal, se mu spet ni prav zdelo. O zadevi je. večkrat tudi z drugimi ljudmi govoril. Na neki svatbi je potožil o stvari celo občinskemu tajniku in vodji stanovskega urada (Standesamt) iz Bistrice. »Zame tu ne bi bilo nobenih težav,« je že imel tajnik rešitev na dlani. »Večina župnikov ima težave glede organistov. Vendar brez potrebe...« »Brez petja služba božja ne more biti,« je ugovarjal dušebrižnik. »Ravno zato vam svetujem sledeče: l)o-kler nimate na Slemeniei elektrike za radio, postavite na cerkveni kor gramofon! Marsikje so ga že zavrgli med staro šaro in bi ga vam radi odstopili. Meznariča vam bo pa tudi rada navijala med mašo plošče po želji in boste imeli v cerkvi muziko, da bo veselje. Na ta način si prihranite veliko sitnosti. Res da bo gramo- PODIRANJE BAJKE 0 STALINU Tisti, ki so Stalina šotni trideset let najbolj malikovali ter ga svojemu in tujemu proletariatu vsilili za več ko boga, ga zdaj s prav tako vnemo brišejo iz zgodovine. Z neverjetno naglico podirajo bajko o njegovi nezmotljivosti, vsevednosti, vsedobrotnosti in genialnosti. Skoraj mesec dni po moskovskem kongresu so v Sovjetski zvezi uradno molčali o silovitem napadu, ki ga je na pokojnega diktatorja sprožil njegov naslednik in dolgoletni pajdaš v zločinih, Hruščev. Pač pa je Hru-ščev svoj govor sam spravil v roke ameriškemu veleposlaniku v Moskvi, da se je o njem najprej lahko razpisal zahodni nekomunistični, za njim pa tudi partijski tisk. Pretekli teden pa se je začel tudi v Sovjetski zvezi uradni naskok na bajko o Stalinu, ki je bila doslej svetovnemu komunizmu sveto pismo. Partijsko glasilo »Pravda« je priobčilo dolgo razpravo, v kateri je Stalina obdolžilo zaverovanosti vase, spodbujanja k oboževanju lastne o-sebnosti, samohotnosti in samopas-nosti v politiki, gospodarstvu in kulturi. Proglasilo ga je za škodljivca partije in države ter mu obesilo na hrbet napake, zagrešene v vojni in drugod. Pripisalo mu je tudi krivdo za zločine Berjeve politične policije; skratka za vse, kar je bilo po Leninovi smrti v Sovjetski zvezi takega, kar zdaj trenutno velja za slabo in škodljivo, čeprav je bilo tedaj, ko se je godilo, povsem pravilno, za državo in ljudstvo dobro, kakor so to še včeraj govorili tisti, ki danes Stalinovo delo razglašajo za zločin. Stalinove slike in kipi so začeli izginjati iz javnih prostorov in iz zasebnih stanovanj. Napovedujejo, da bodo tudi njegovo truplo prav v kratkem času vzeli iz grobnice na Rdečem trgu v Moskvi, kamor so ga pokopali poleg Lenina ter ga poprej najskrbneje balzamirali, da bi ostal za stoletja malik komunizma. Zagrebli ga bodo skoro gotovo, kam, kjer ne bo nihče vedel zanj. JSa obletnico njegove smrti je bila grobnica zaprta za vsak obisk. Neuradno so njegovi nekdanji prvi oboževalci že vrgli v svet tudi novico. da je bil pokojni diktator tudi navaden morilec. Sam naj bi bil namreč ustrelil svojo drugo ženo, Nadeždo Alilujevo, in sicer v političnem sporu. Dovčerajšnje »sonce človeštva«., »vodnik narodova, »veliki up bodočnosti za svetu, »genialni stratega ter »najskrbnejši varuh dediščine Mark-sa, Engelsa in Leninaa je danes z e uradno proglašen za izdajalca Leninovih zamisli, za vojaškega šušmar-ja, za škodljivca proletarskega gibanja in — ne bo dolgo — za navadnega morilca. Sedanje sovjetske mogočnike žene k temu podiranju Stalinove osebnosti in njegovega dela najprej zavist, ki jo vedno čutijo poniglavi nasledniki spričo prednika, ki jih je prekašal, četudi v slabem. Drugi vzrok je strah, da se ne bi kateri izmed njih polakomnil in polastil podobne oblasti; temu je treba vzeti pogum s posmrtnim ubijanjem pokojnega samosilnika. Tretje je taktika, ki naj zahodnemu svetu vzbudi videz. da je bil vsega kriv Stalin in da se je v sovjetski politiki zdaj mnogo spremenilo. Stalin je bil vojni hujskač, netilec svetovnega prevrata in vojn, njegovi nasledniki pa so krotke ovce, s katerimi se ni nevarno objemati. Stalin je bil diktator, oni so demokrati, ali pa še bodo. Vse to naj, ob spretni propagandni pomoči sopotnikov raznih titovcev in novolistarjev, po vsem svetu sluzi uspavanju svobodnega človeštva, da ne bo več videlo nevarnosti svetovnega komunizma ter rdečega imperializma. V resnici se v Sovjetski zvezi ter v dolgoročnih ciljih komunizma ni spremenilo nič. Sovjetsko ljudstvo in podložniški narodi morajo navzlic navidezni »odjugi« trpeti še dalje vso duhovno in tvarno stisko, ki jo prinaša ta nečloveški sistem. Hruščeva je prav tako nevarno kritizirati, kakor je bilo Stalina. Dogodki v Gruziji pričajo, da Stalinovi nasledniki prav tako brezobzirno zatirajo vsak poskus svobodnega izražanja ljudskega mnenja ali nesoglasja z režimom. Komunisti v Sovjetiji in po vsem svetu morajo prav tako kakor pod Stalinom tudi danes verjeti in vpiti, da je belo tisto, kar je bilo še včeraj črno; vse na zapoved partije, ki ima še vedno v rokah vso oblast. Meje v raj komunizma ter iz njega so še vedno zaprte prav tako neprodušno kakor so bile pod pokojnim tiranom. Hruščev in Bulganin prav tako pustita svoje ljudstvo stradati, da lahko kopičita atomske bombe za cilj, ki je isti, kakor je bil Stalinov. Diktatura »kolektivnega vodstvak se bo izkazala za prav tako trdo, prav tako nečloveško in v vsem prav tako dosledno in neodjenljivo, kakor je bila zdaj uradno obsojena diktatura ene osebnosti. To je edina neizpodbitna resnica pri vsem vpitju o podiranju Stalinovega mita, ki ni drugega kakor zgolj eno orodje v neizčrpni zakladnici komunistične taktike in dialektike. Križki otroci sv. očeta Spomini na sovjetska taborišča VERSKO ŽIVLJENJE V TABORIŠČU Duhovniški apostolat v taborišča je skoro izključen. Ko se kaznjenci vračajo v barake, trudni od. dela in dolge poti, je njihova edina in najbolj iskrena želja, da čim prej pridejo do čeprav trdega lesenega ležišča, kjer bi stegnili svoje preutrujene ude. Celo ob nedeljah »dan (počitka«, nas niso nikoli pustili pri miru. V takih okoliščinah ljudje seveda niso zmožni misliti na 'kaj drugega, 'kaikor kako bi nasitili lačne želodee. Lakota v taboriščih je res huda zadeva: v človeku zamori sleherni čut človečanstva, da izgubi smisel za vse. Zasovraži krivični sistem, ki ,ga trpinči, ogorčen je, razdražen, zagrenjen, obupan. Z grozo gleda, kako mu brezplodno minevajo najlepša leta. Ko bo odslužil svojih 25 let kazni, bo star, onemogel, njegovo življenje bo brez koristi, ikončano. Skrajna razdražljivost izključuje vsako možnost verskega zbližanja. Med maso kaznjencev se sieer še najdejo starejše o-sebe, ki molijo, se tudi javno pokrižajo in opravljajo svoje molitve na kolenih. To so katoliki, pravoslavni, muslimani — a jih je malo. S temi je še mogoče govoriti o veri, jih vzpodbujati in tolažiti. Zadnje čase se nam je posrečilo spraviti skupaj posamezne skupine Poljakov. Litvan-eev in drugih; darovali smo celo sv. mašo. Toda približati se veliki masi kaznjencev, ki niso še nikdar nič slišali o veri, je pa docela izključeno. ZARJA UPANJA Meseca marca 1955 sem zvedel, da sem vpisan v seznam tujcev za izselitev v domovino. Od tistega časa naprej nisem bil več podvržen običajni strogosti, ki jo izvajajo nad kaznjenci za prisilna dela. Varali so nas sicer že prej z obljubami, da nas pošljejo v zapadnejše pokrajine. V resnici so nas poslali v razpadajoče taborišče oddaljeno komaj 200 km. To taborišče je bilo namenjeno članom policije, ali kakor smo jih mi imenovali: »prijateljem ljudstva«. Barake so bile v obupnem stanju. Ko so nam dali po več tednih čakanja potrebni material, smo jih morali vse nanovo postaviti. Malo časa sem bil tukaj. Nekatere izmed nas so kmalu premestili drugam. Pri- čela je tedaj mučna doba neprestanega »vandranja« iz enega taborišča v drugo, iz ene prehodne točke v drugo. Končno so nas nekega dne res odvedli v tozadevni pristojni oddelek v Tajscetu. Tu so nam prečitali ukaz iz Moskve: prosti kazni in — svobodni! Vprašali so me tedaj, kam želim odpotovati. »Jasno da v Francijo!« odgovorim. »Morda se želite vrniti v Harbinj v Mandžurijo ?« »Zelo rad! Toda ne vem, kaj bi delal tam? Kaj je z našo cerkvijo v Ilarbinju?« »Ali so vaši otroci še v Harbinju?« »Mislim, da so skrbno zavarovani v vaših rokah.« Načelnik se je nasmehnil in ni nič odgovoril. »Prepričan sem, da je popolnoma nesmiselno vračati se v Harbinj. Grem raje v Francijo.« »Prav, kakor želite! Vi, tovariš Chalcil, boste odpotovali v' Francijo.« Bili smo torej svobodni. Svobodni? Prav zares? Oh, ikaj še! Kakor priklenjeni smo kaT naprej sedeli; nihče se ni upal dvigniti od tam. Kako neki?! Bili smo že tako vajeni ostati nepremično na licu mesta, z oboroženo stražo ob strani... Vstopil je naposled neki častnik in nas nahrulil: »No, kaj pa še delate tukaj? Odidite!« Težko bi opisal, kaj sem takrat čutil. Oziral sem se plaho okrog sebe, na desno in levo, in čudno se mi je zdelo, da ni nikjer nobene naperjene puške..., nikogar, ki bi mi prežal za petami... Za potovanje do Moskve so nam odšteli 25 rubljev. To se pravi: 3 rublje na dan, kar je zadostovalo točno za 1 kg kruha in nič več! Dali so nam tuidi vodnika; poštenega moža, v civilni obleki, ki nas ni nadlegoval. Najiprej smo šli v Krasnojarsk, tu smo stopili na vlak V l a d i v os t o k - M o sk v a. (Nadaljevanje) SLOVENSKI MISIJON V TORONTU 14 dni pred veliko nočjo se je vršil v Torontu misijon za vse Slovence. Vodil ga je misijonar g. Karel Wolbang. Od tihe do cvetne nedelje je bil za žene in dekleta, v velikem tednu pa za može in fante. Ob zadnjem jubileju sv. očeta je bilo morda najbolj ganljivo to, kako so otroci vsega sveta nekako tekmovali v svojih izrazih vdanosti in ljubezni. »Osservatore Romano« je prinesel nekaj takih poročil in pisem, ki so jih otroci pisali sv. očetu. Med njimi najdemo ne samo katoličane, temveč tudi protestante in jude. Eden teh otrok n. pr. piše: »Kakor vsi otroci tudi jaz verujem in želim neizmerno dobrega sv. očetu; zato molim zanj. Vem, da ljubiti papeža, se pravi ljubiti Boga.« Mali judovski otrok, ki je obiskoval šolo skupaj s krščanskimi otroki, je prosil starše, da bi smel tudi on kaj napraviti za papeža. Dobil je dovoljenje in je sv. očetu pisal: »Tako rad Te imam. Upam, da bo Tvoj praznik lepo uspel; in nikdar več ne oboleti. Jaz sem Jud. Morda Ti bom smel dati poljubček. Rad bi Te kdaj videl. Pošlji mi svoj blagoslov in najlepša hvala zanj.« AKADEMIJA V SV. KRIŽU Kako so preprosti in odkriti otroci v teh svojih izpovedih. Vse te sem imel pred očmi na veliko noč, ko sem poslušal križ-ke otroke pri njih velikonočni akademiji. Kako vesel sem bil, da so se tudi oni pridružili tej milijonski množici otrok vsega sveta v vdanosti do papeža. Združili so proslavo vstalega Odrešenika s proslavo sv. očeta. Zelo posrečena misel, saj je bil ravno po svojem vstajenju Jezus bolj kot prej združen s Petrom in s Cerkvijo. Za to akademijo so križki otroci pripravili vrsto deklamacij in pesmi. Najprej so se spomnili velike noči. Pogumno in sigurno so zapeli dve velikonočni ipesmi in pozdravili vstalega Zveličarja z vrsto deklamacij. Vsi razredi so bili zastopani od drugega do petega. Močan zbor več kot 30 otrok, deklic in dečkov, je pel kot spomladanski kosi na gmajni. NASA VDANOST SV. OČETU JE NEPRISILJENA Še bogatejši kot prvi je bil drugi del akademije, posvečen sv. očetu. Šolar 5. razreda Košuta Zmago je v imenu fseli otrok v lepem govoru pozdravil sv. očeta; dejal je: »Slovenci smo maloštevilni, toda iz dna duše katoliški narod, zato je naša vdanost Kristusovemu namestniku sv. očetu neprisiljena, naravna in globoko občutena. Molitvam in prošnjam vseh dragih vernih slovenskih sre doma in po svetu se za letošnjo veliko noč pridružujejo tudi ponižne prošnje nas, majhnih učencev slo- OBREDI VEL. ČETRTKA V BOLJUNCU fon včasi nekoliko zavreščal. a popolnoma skujal se vam pa zlepa ne bo.« »Ako bi šlo ipri stvari le za to, da ljudje v cerkvi petje in muziko poslušajo, bi bil vaš predlog sprejemljiv. Ker pa je cerkveno petje le del bogočastja, prošnja, hvalna in zahvalna molitev vernikov k Stvarniku, ga noben glasbeni inštrument ne more nadomestiti,« se je slemen iški dušni pastir zahvalil civilnemu župniku za dobrohotni nasvet. Rešitev bi mogla priti tudi od drugod. A,ko bi prišel na Slemenieo katoliški uči-teH, ki bi znal in maral vodili cerkveni Ppvski zbor, hi se zlahka vse uredilo. A ‘'kegjj učileljii je slemeniska fara dolgo Zd,»0n (pričakovala. Prihodu ne Slemenieo je gospod Si- Ob Iri*1 v ^ar‘ mladega učitelja, ki je 2j. .I^"'r pevec in je znal tudi igrati . j ni> harmoniko, a bil je nacist in je ' ('enkev le ob največjih praznikih far,'d' lepšega. Da je videl, koliko ljudi "a njcigov tovariš župnik v cerkvi, in sli-Saj> kitko pridiga. Dušebrižnik je bil ve-mu kot direktor šole ni delal te-*av ,pr, verskem pouku in vsaj z besedo ni skušal podirati ,kar je on s težavo gradil. Dušni pastir hi se veselil, ko je ta uči-tel j ob koncu leta odšel v ^prevzgojni tečaj, alko bi mogel upati, da pride na Slemenieo boljši učitelj. A zgodilo se je, Časar se je dušebrižnik bal. Za Angleže so bili na Koroškem nevarni le Slovenci. V vsakem Slovencu so videli komunista. Malo pa jim je bilo mar, da bi obračunali z nacisti in jih pometli v kot. Nacisti so se marsikje obdržali na svojih mestih ali prestopili z enega mesta na drugo. Tudi med učitelji so ostali ne le nacisti, temveč tudi bogoverci. Tak učitelj nacist in 'bogoverec, je .prišel drugo leto na Slemenieo za vzgojitelja mladine. Spet je moral gospod Simon paiziti na to, (la je z njim dobro vozil. Naprtiti si v danih okoliščinah učitelja za sovražnika, bi bilo za župnika lahko usodno. Mirno je moral gledati, kako je novi učitelj zbiral olkrog sebe fante in dekleta in jih vadil v petju vseh mogočih pesmi. Le cerkvene pesmi se slemeniški pevci pri brezvercu niso nobene naučili. Dušebrižnik in vsi dobri Slemeničani so bili veseli, ko je po 14 mesecih tudi ta učitelj odšel v prevzgojni tečaj jki ga je bil taiko zelo potreben. Bolj kot ikdaj prej si je gospod Simon želel, da bi vsaj sedaj dobila Slemenica dobrega učitelja, ki bi pripravil pevski zbor za birmo. V ta namen se je preeej molilo. In zgodilo se je čudo. Na Slemenieo je prišel sredi novembra mlad učitelj s Spodnje Koroške, samec, kakor njegova dva prednika, a dober (katoličan. Pri sebi je imel svojo mater, ki mu je gospodinjila. Bil je dober pevec in organist. Ob prihodu na Slemenieo se je prišel norvi učitelj v župnišče predstavit. Povprašal je, ob korej je v nedeljo služba božja, in se kar saim ponudil za sodelovanje pri cerkvenem .pevskem zboru. iNi vedno pametno prepustiti pevski zbor nepoznanemu učitelju. More se zigo-diti, da sčasoma ves pevski zbor na sivojo strian p,rid|ojbli in. lepega dne vse pevlee proti župniku nahujska. Šele ko je prepozno, spozna župnik, da je spustil volka v stajo. Gospod Simon si kaj takega pri novem 'učitelju ni mogel misliti. Takoj od začetka mu je zaupal in z odprtimi rokami sprejel njegovo ponudbo: »Sam Bog vas je poslal. Dve leti smo molili, da nam pošlje dobrega učitelja. Ob ikoneu šolskega leta bomo imeli namreč birmo na Slemenici. Nimamo pa ne organista, ne dosti pevcev. Vendar ne bi rad drugod najemal pevski zbor, da bi se fara ponašala s pavjim perjem. Gospod škof pride k nam zato, da vidi, kaj Slemeniea sama premore, ne pa, da čuje pevski zbor kake sosednje župnije. Zato vas prav lepo prosim, gospod učitelj, da se lotite nehvaležne naloge in postavite na noge pevski zbor. Imeli boste popolnoma proste roke in vso mojo zaslombo.« Učitelj si ni dal dvakrat reči. Obljubil je in se dela lotil. Župnik mu je poni-gal. kolikor je m; gel, p.ri iikanju pevcev, ne da bi se mu bilo treba enkrat pokesati, da je učitelju zaupal. ( N (ui«l jevan je ) venske osnovne šole v Sv. Križu. Na današnji dan izražamo svojemu skupnemu očetu ob njegovem dvojnem jubileju svoje čestitke in voščila ter prosimo vsemogočnega Boga, da bi sv. očeta v njegovi težki in odgovorni, toda najvzvišenejši pastirski službi dobrohotno podipiral, varoval in ohranjal v nadnaravni in zemelj--ski blagor slovenskega naroda in vseh narodov sveta!...« MAMICE SO PRIŠLE, OČETJE PA NE Tem prisrčnim besedam, ki naj se tu ohranijo Skupaj z besedami otrok ostalega sveta, je sledil nadaljnji spored te prisrčne akademije. V peti in recitirani l>o-sedi so se otroei spomnili sv. Cerkve in njenega vodnika. Gladko jim je tekla beseda in od srca jim je šla, da bi navzoče mamice in drugi ljudje najrajši nagradili svoje otroke z glasnim ploskanjem, če bi ne bili na svetem kraju v cerkvi. Vendar bi glede udeležbe imel kaj pripomniti zaradi Križanov: videti je bilo v cerkvi zelo številne mamice, toda kje so bili očetje in mladina? Rekli so, da so šli gledat predstavo SNG, ki je ob isti uri. to je ob 3h popoldne, imelo svoj nastop. Mislim, da ni korektno od vodstva SNG, da nastopa istočasno, ko imajo domači otroci v cerkvi svojo akademijo. To preveč diši po navadah, ki vladajo onstran Fernetičev, se vam ne zdi? 0"d strani očetov, starejših bratov in sester pa je tako omalovaževanje njih malih znak... Cesa? V pero mi sili ostra beseda, a jo raje zamolčim. Saj sami čutijo, kaj za tako ravnanje zaslužijo. Kijilb vsemu je bil človek vesel teh naših otrok in njih mamic in seveda tudi njih vzgojiteljev, ki jih s toliko potrpežljivostjo vadijo in pripravljajo. BRZOJAV SV. OČETU Da bo tudi sv. oče zivedel za pridne križ-ke otroke, so mu poslali tale br/ojav : »Učenci in učitelji slovenske osnovne šole v Sv. Križu pri Trstu, kakor tudi župljani župnije Sv. Križa, zbrani na proslavi 80-letnice rojstva in 17. obletnice vladanja sv. očeta, pošiljajo voščila in čestitke ter prosijo za apostolski blagoslov.« Prav gotovo bo sv. oče vesel takih otrok in tudi njih mamic ter skrbnih vzgojiteljev, kaikor smo jih bili mi vsi; gotovo bo tudi zanje molil in jih blagoslovil. mogli, da je ljudstvo z živim zanimanjem sledilo lepim in tako bogatim obredom. Mnoigo so pripomogle tudi postne .pridige. Slovenski verniki so jih imeli vse .petke v postu v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Govore je letos imel č. g. Hilarij Cotič, števerjanski kaplan. Njegovi globoki in zelo aktualni govori bodo vsem, ki so se jih udeleževali, ostali v lepem spominu. Mnogo je (pripomogel k večjemu razumevanju liturgičnih obredov tudi vzorni teden, 'ki ga je dekliška Mar. družba imela ipred iprazniki velikega tedna. Na veliki četrtek zvečer je bila za slov. vernike sv. maša v cerkvi sv. Antona. V intimni domačnosti te male cerkve ni bilo težko vživeti se v tisto čudovito noč, ko je Jezus postavil najsvetejši zakrament. Veliko število deklet in žen se je udeležilo ure češčenja pri božjem grobu v stolnici od 11. do polnoči. Na veliki petek zjutraj smo zopet imeli v stolnici postno premišljevanje in sv. križev pot. Lep je bil odziv vernikov pri večernih liturgičnih obredih velikega ipetka in pri sv. obhajilu. Po vseh goriških cerkvah so slovesno praznovali (polnočno mašo in vstajenje. Slovenski verniki pa smo imeli svoje vstajenje v stolnici na velikonočno jutro. Polna cerkev vernikov je bila dokaz, kako je našim ljudem pri srcu vstajenjska procesija in veličastne pesmi velike noči, ki jih noben drug narod nima tako lepih in globokih. Vse prehitro je minila velikonočna sv. maša, a velikonočno razpoloženje, ki so ga naše lepe (pesmi v srcu še bolj poživile, nas je spremljalo ves dan in nas podpiralo v misli, da je srečen le tisti, ki živi po veri. Cene na avtobusih Avtoprevoznisko podjetje ATA sporoča, da so s 1. aprilom stopile v veljavo nove povišane cene na mestnih avtobusih in na progah Gorica-Podgora, Gorica-Pevma in Gorica-Ločnik. Na vseh teh progah je cena povišana za 5 lir. Otvoritev novega bloka V soboto 31. marca zjutraj so v Sveto-gorsski ulici slovesno otvorili novi obmejni blok za dvolastnike in lastnike pro-pustnie. Slavnostni otvoritvi so poleg predstavnikov obmejne policije prisostvovali tudi zastopniki tiska iz obeh držav. Novi blok bo nadomestil prejšnjega na solkanskem polju in bo v veliko olajšavo ne samo dvolastnikom in potnikom s propustni-cami, ampak tudi za avtobusne linije, zlasti za progo Gorica-Solkan. Tekme goriških srednjih šol V sredo 28. marca so se vršile zaključne tekme v teku čez ila dolga okrog 1500 metrov. Tekmovali so zastopniki devetih športnih odsekov med njimi tudi Š.O. slovenskih šol. Dijaki so tekli v 3 skupinah, in sicer v prvi skupini za mesta od 1-20, v drugi skupini za mesta od 21-32, v tretji skupini pa za ostala mesta. V prvi skupini je zmagal Pizzi iz Industr. šole v Kmiinu 9 časom 1’39.8!', v drugi skupini je bil prvi Toros tudi iz Krmina( sin učitelja To-rosa). Čas zmagovalca Pizzija je zelo dober. kajti proga je bila precej težka zaradi razmočenega terena. Dijaki slov. šol so se takole razvrstili: 10. Anselmi Ernest (152.1), 24. Černič Ivan, 25. Cerno Viljem, 30. Del Medico, 32. Terpin Julij, 38. Kusič Aleš. Med šolami je zmagala Industrijska šola iz Gorice s 121 točkami; Slov. šola je /:r-sedla sedmo mesto z 79 točkami. Naši dijaki so imeli neikoliko smole: če bi Anselmi tekel tako dobro, kot je tekel na izločilnem tekmovanju, bi bi! verjetno med prvimi petimi. Černič je v drugi skupini ves čas vodil, le ipar sto metrov pred ciljem so ga prehiteli, tako da je prišel četrti. Zadoščalo bi, da bi dva od naših tekmovalcev priborila po eno točko več, pa bi v skupni oceni zasedli peto mesto. Sedaj so na vrsti lahkoatletske tekme in upajmo, da se bodo tudi tam naši dijaki častno postavili. Podgora Tudi pri nas smo prvikrat obhajali skrivnosti in obrede velikega tedna po novih predpisih. Začelo se je že na cvetno nedeljo: kljub rosenju tako težko pričakovanega prvega spomladanskega dežja se je razvila krajša procesija z oljkami po Britofu. Napeto smo potem pričakovali, kako bo pa šlo kaj z novimi večernimi sv. obredi zadnje tri dni velikega tedna. Bilo je v resnici lepo. Cerkev je vse tri večere bila kar polna vernikov, kakor da bi bili kaki trije veliki in zapovedani prazniki. Vsak izmed treh svetih večerov je imel tako lepe posebnosti in tudi sveta obhajila so bila vse tri večere nadvse številna. Veliki četrtek nam je talko živo predočeval zadnjo večerjo, sveto Evharistijo in nazadnje češčenje Najsvetejšega. Na veliki petek zvečer smo se klanjali svetemu Križu, ga ljubeče poljubovali in se kar nismo mogli nagledati tako lepo izpostavljenega ter okrašenega Križanega in božjega groba. Velika sobota zvečer, od sedmih dalje, nam je pa tako živo razodevala žarečo luč in ogenj svete vere in veličino sv. krsta. Najbolj veličastno pa je bilo na veliko noč zjutraj: od štirih dalje nas je budilo lepo zvonjenje in pritr-kovanje, višek je bil ob petih: vstajenje, procesija, rakete, umetna razsvetljava in velika udeležba vernikov pri sv. maši ter izredno Številna sveta obhajila in veliki blagoslov jedil. — Torej že letošnji prvi začetek je bil tako lep — prepričani smo, da bodo v bodočnosti še nove glasbene dopolnitve in obredne spcpolnitve primerno povzdignile največje dogodke, spomine in praznovanja naše svete vere. Te dni se je v Podgori kar zaporedoma pripetilo več prometnih nezgod: prvi dve sta bili, hvala Bogu, manj hudi namreč na veliko noč in na velikonočni ponedeljek popoldne na ulici Brigata Cuneo sta bila slučaja z običajnimi vespami in lam’ bretami. Lažje poškodovani ali ranjeni so bili domači motoristi in slednjič tudi starejša Dotto Argentina, 'ki je hotela prekoračiti cesto v usodnem trenutku. Ponesre- čenci so sedaj v Okrevajočem stanju v mestni bolnišnici. Najhujši slučaj pa se je zgodil na velikonočni torek blizu mosta pri Madonnini. Enaindvajsetletni Danijel, sin mesarja Nanuta, se je zaletel z motorjem ob večerni uri in obležal težko ranjen in kmalu poleni izdihnil v bolnišnici. Preostalim domačim naše sožalje. o B V E S T 1 L A RODITELJSKI SESTANEK. Na belo nedeljo 8. aprila bo ob 10.30 v prostorih učiteljišča y ulici Croce roditeljski sestanek, na katerega vabi ravnateljstvo šole vse starše, ki imajo svoje otroke na tej šoli. GORIŠKI PREFEKT prepoveduje škrop-; Ijenje sadnega drevja v cvetju z arzeni- j kovo kislino, z D.D.T. in z drugimi stru-penimi raztopinami. OBČINSKI ODBOR Kmečke bolniške blagajne iz Sovodenj vabi vse družinske poglavarje, člane omenjene blagajne, da se vsi udeležijo občnega zbora, ki se bo vršil v nedeljo dne 8. t. m. ob 11. uri predpoldne v občinski hiši. Ker se bo razpravljalo o zelo važnih zadevah, naj se zbora udeležijo vsi v polnem številu. V NEDELJO dne 8. a/prila t. 1. ob 3 in pol popoldne se bo vršil v Dvoru v Šte-verjanu redni oibčni zbor K mečk o - de 1 a vske zveze. Članstvo je vabljeno, da se občnega zbora polnoštevilno udeleži. V TOREK 10. t. m. se bo vršil v dvorani Marijinega doma v ul. Risorta SLOV. KULTURNI VEČER. Na sporedu je predavanje in skioptične slike. SLOV. KAT. PROSVETNO DRUŠTVO v Gorici vabi svoje člane na redni občni zbor, iki bo na Placuti v sredo II. aprila ob 20. uri s sporedom objavljenim v prejš- j nji številki^ DAROVI ZA SLOV. ALOJZIJEVIŠČE: N. N. iz Benečije 1000: N. N. iz Gorice j 700; gdč. Mici Leban 1000; ga. Milost, Sol- ! kansko polje 1000; gdč. M. Ž. 1000; po blagopokojni teti Ani B. iz Trsta 5000 lir. Vsem dobrotnikom naša prisrčna zahvala. Bog naj jim obilo povrne! ZA SLOVENSKO SIROTIŠČE: Gospa Zinka Lapanja 2000; gdč. Mikluš Gabri- j jela 2000; gospa Winkler 3000 in nekaj J oble'ke ; N. N. iz Trsta po 111 o p< >k t > j 11 i teti Ani B. 5000; g. Klanjšček 2 zaboja jabolk, g. Štekar iz Števerjana več zabojev jabolk; gospa Milost 1000 lir. Iskren Bog plačaj vsem blagim in velikodušnim dobrotnikom. . OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7°/ „ 10.700 ter lepa izbira angleškega moškega blaga dobite v trgovini TRST - Ulica Ginnastica 22 Telefon 95-998 A. PERTOT J os. Spillmann: 14 ‘Ded /n VNUKk Zdaj se mnogoštevilni kat. meščani, ki so ta dečkov odgovor slišali, niso mogli več zadržati, da ne bi na glas odobravali njegovih odločnih besed. Tudi zastrta gospa je zaklicala: "»Dobro, John!« Deček je moral glas spoznati, ker se je takoj z radostnim obrazom obrnil proti oni strani galerije, spoznavši v zastrti gospe svojo — mater. Toda samo za hip jo je videl; za-niahnivši mu z roko v pozdrav se je naglo skrila za prvi steber, preden bi jo kateri izmed sodnikov ali vohunov zapazil. Komisarji so zdaj hiteli h koncu; dobro so namreč čutili, kakšen mogočen vtis je napravilo pametno, odločno vedenje dečkovo na navzoene katol. pa tudi na angli-čane. Po kratkem posvetovanju so ga obsodili zaradi trmoglavosti do zakonov v kaznilnico za toliko časa, da bi se omehčal in šel v protestantovsko cerkev. Po obsodbi so ga takoj odvedli v ječo. 4. POGLAVJE: PRED KRVAVO SODBO V sodni dvorani je sledil nov, drugačen prizmr. Sodni pisar je znova bral ime Worthington, a zdaj je za dečkom, ki je tako junaško priznal svojo vero, nastopil njegov deti. Skoraj opotekaje se je stopal pred sodnike, Kaj se je bilo s starcem, Sir Rihardom zgodilo v urah po usodni ovadbi lastnega sina, podani višjemu šerifu (sodniku)? Tisto noč, koj po ovadbi, je jahal vso noč proti svojemu gradu. Malo pred jutranjim svitom je dospel v svoj grad Blainseo Hall. Odšel je takoj v svojo spalnico, se zaklenil in iskal v spancu miru in počitka. Toda zaman; spanja ni bilo. Telo je bilo sicer utrujeno, a še bolj je bil razburjen njegov duh; razburjenost mu je kakor v mrzlici podila kri v žilah. Stokrat si je sam dopovedoval: »Storil si samo svojo dolžnost«, a prav tako mu je stokrat srce odgovorilo, da sam sebi laže. Ni mu šel izpred oči tudi zaničljiv pogled šerifov, pogled, ki mu je liiki mrzlo jeklo ril v dušo, in glas v prsih mu je ponavljal vedno in vedno besedo: »Judež! Judež!« In tako se je nesrečni starec, ki se mu je po ovadbi strašno zbudila vest, premetaval po postelji in si prizadeval, da bi ta svoj čin pozabil. Res, da so se mu v duhu 'prikazovali drugi prizori, a vesel noben. Videl je sina, ki ga je bil šel sani ovadit, v rokah rabljev; spremljal ga je v mislih pred sodnike, v sobo natezalnice in končno na morišče. Zgrozilo se mu je ob tem spominu, obupno je ječal: »Saj sem moral, saj sem moral! Mar naj bi mi vsi poginili zaradi enega?« In spet je čakal, da pride spancc. ki se pa ni hotel vleči na njegove veke. Bolj utrujen ko prej se je slednjič dvignil, odgrnil težko zagrinjalo od okna in pogledal v mračni zimski dan. »Belo, vse belo,« je mrmral sam pri sobi, »in tudi moji lasje so že beli. In snaha mi je rekla, naj mi bodo baš ti sivi lasje opomin, da mojih dni ne bo več mnogo na svetu. Hu! Kako me spreletava čuden mraz! Ali mar nisem bolan?« Starec je stopil pred ogledalo in strmel nekaj časa v svoj uveli obraz, obrobljen od belili las. »Kako upadel, kako že kar pepelnat!« si je jecljal in z grozo proč od ogledala obrnil svoje prestrašene oči. »In tu notri, tu notri žge kakor žerjavica,« je zdihoval, položivsi si roko na, prsi. Pa skušal se je spet tolažiti: »Ah, saj nisem bolan, ne, ne, samo razburjen sem. Pozabiti hočem, kar sem moral storiti; vse bo spet bolje. — Ne, ne, nisem bolan, ne!« Iskal je pozabe. Čeprav je bdi o slabo \reme, si je vendar dal pripeljati konja, pa je jahal od domačije do domačije svojih podložnih najemnikov, skušal zreti preko obširnih polj, počivajočih pod dobrotno zimsko odejo, videl je obilno založene kašče, bogate hleve, slednjič se mu je pogled ustavil ob ponosni graščini vse zaman! Kar ga je včasih tako veselilo, je bilo zdaj zanj kakor mrtvo. Vrnivši se z jahalnega sprehoda, je begal iz sobe v sobo, ko da ga preganjajo furije, a povsod ga je vse spominjalo na vnuka, ki danes ni njega, svojega deda, niti pogledal; ali snahe, ki ga je spomnila na bližnjo smrt; ali na sina, ki ga je on sam, oče, izdal. Pribropcl je v sobo, nahajajočo se v grajskem stolpu, dobro zavarovano zoper ogenj in požar; ondi je imel v železnih skrinjah spravljeno svoje zlato in srebro; toda rdečkasti sij kovine ga je bodel v oči, in v prsih mu je nekaj dejalo: »Judež — za trideset srebrnikov!« Tedaj se je Sir Rihard smrtno upehan vrnil v veliko dvorano graščine in omahnil na stol poleg ognja, ki je gorel v kaminu. Pa tudi ondi ni dolgo vzdržal. Slike dedov, obešene po stenah, so bile tako strašno resne in so ga tako jezno gledale, kaikor nikdar poprej. Zdelo se mu je, da vpijejo nad njim: »Izdajalec!« Zdaj je začel starec delati dobre sklepe, misleč, da se bo s tem pomiril. Sklenil je, da se ne udeleži nobenega krivoverskega bogoslužja ; vnuka bi vendarle skrivaj dal katoliški vzgojiti; tudi revežev se hoče spomniti s precejšnjo vsoto. Tako se je prikradla noč in stari Tomaž je prinesel gospodu običajni uspavalni napoj. Silno se je služabnik začudil, da mu je nocoj gospodar velel, česar ni bil nikdar prej storil, naj namreč prisede in z njim pije. Starec se je bal noči in samote. Stari sluga pa je zmajeval z glavo in sani pri. sebi mrmral: »Menda je pa res, kar si spodaj v bistrili pomigavajo to je sprememba pred smrtjo,« Tisti večer je stari gospod pil več vins ko navadno in sedela sta do polnoči pri čašah; postal je zgovoren in povedal je zvestemu Tomažu vse svoje .početje prete* klega večera. Toda stari sluga, ki si do-tlej ni bil nikdar upal v čem grajati svojega gospoda, je liil zdaj, ko je vse to slišal, skrajno ogorčen in ni svoje volje prav' nič skrival. Vprav je hotel odipovedfit' službo, ko ga je silovito trkanje na velika vrata prehitelo. (Se nadaljuje)