23. Seifert, K.: Angewandte Chemie und Phy- sikochemie der Holztechnik. Leipzig, 1960, s. 182-196 24. Suomi, L.: The use of bark extracts in adhesives. Technical research centre of Finland, Espoo, 1983 25. Suomi, L.: Bark extracls and the ir use in plywood bonding. Technical research centre of Finland, Espoo, 1984 26. Tišler, V.: Sproščanje formaldehida iz iverk, lepljenih z urea-formaldehidnimi in sorod- Oxf.: 945.31 nimi lepili. Biotehniška fakulteta, VTOZD za lesar- stvo, Ljubljana, 1984 27. Tišler, V.; Ayla, C.; Weissmann, G.: Unter- suchung der Rindenextrakte von Pinus halepen- sis Mili. Holzforschung und Holzverwertung (1983) 35, s. 113-116 28. Vazquez, G.; Antorrena, G.; Parajo, J. C.: Studies on the utilization of Pinus pinaster bark. Wood Science and Technology, 21 (1987}, s. 155-166 Sedanje stanje podiplomskega študija gozdarstva Boštjan ANKO* Slovenci že desetletja vzdržujemo vsaj na prvi pogled močno razvito družbeno infrastrukturo. Na svetu je mnogo dvomili- jonskih mest (toliko nas nekako je), ki nimajo dveh univerz, ne filharmonije, toliko poklicnih gledališč, muzejev, založb, itn. če se omejimo le na kulturno-prosvetno področje. Sprejeli smo dejstvo, da so te in podobne ustanove atributi narodove samo- bitnosti in da brez njih naroda enostavno ne more biti. Tudi slovensko gozdarstvo se srečuje s problemi premajhne ))kritične mase«. Je sorazmerno majhna dejavnost maloštevil- nega naroda, v zelo specifičnem naravnem in kulturnem prostoru. Verjetno ni nikogar med nami, ki bi ga lahko označeval kot privesek kateregakoli gozdarstva sosednjih območij. V desetletjih trdega dela smo si kot stroka izoblikovali in izborili svojo lastno samobitnost. Imamo svoj inštitut in fakulte- to, svojo strokovno-idejno usmeritev, svojo organiziranost gozdarstva, svoja strokovna društva in tisk- in vse to včasih tudi težko ohranjamo in vzdržujemo. Pri tem se zdi, da podobno kot Slovenija spregledujemo pomembno dejstvo, da bo o poteh naprej odločalo tudi vrhunsko znanje. Če torej razmišljamo o vrhunskem znanju v gozdarstvu, ne moremo mimo splošne * dr. B. A., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulte- ta, VTOZD za gozdarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, YU 22 G. V. 1189 slovenske podobe in še posebej mimo stanja na področju podiplomskega izobra- ževanja (ob predpostavki, da je tak študij najpogostejša pot do takega znanja). Podoba je porazna: medtem ko v razvitih družbah naložbe v razvoj človekovih delov- nih sposobnosti, kulture ter v razvoj šolstva stalno rastejo, pri nas padajo. Medtem ko se je delež skupnih naložb za izobraževa- nje v družbenem proizvodu v svetu povečal s 5,2 na 5, 7 odstotka, se je v Jugoslaviji zmanjšal s 4,9 na 3,9 odstotka, v Sloveniji pa s 4,3 na 3,7 odstotka (GZS, i988). Pri nas namenjamo za izobraževanje in strokovno usposabljanje zaposlenih pri- bližno 0,80% sredstev za bruto osebni dohodek, v razvitih državah (OECD) pa 4-6 %. Potemtakem ni čudno, če po podat- kih za obdobje 1981-1987 izobraževanje odraslih stalno pada (ibid.). Pri razvoju izobrazbene strukture zaosta- jamo za razvitimi državami za 20-30 let. Bosna in Hercegovina je imela že konec i 986 tako izobrazbeno strukturo, kot jo Slovenija načrtuje za leto 2000 (ibid.). L. i 986 je v Sloveniji imelo višjo ali visoko izobrazbo le i 0.5 odstotka zaposle- nih v združenem delu. 40 % zaposlenih nima nobene strokovne izobrazbe, 20 %jih nima niti končane osnovne šole. Pri taki izobrazbeni piramidi (Sl. 1) se ne smemo čuditi podatku, da je bilo l. 1986 v sloven- skem gospodarstvu zaposlenih samo 815 magistrov in specialistov in le 151 doktorjev znanosti (GZS, 1988). Slika 1 : lzobrazbena struktura prebivalcev Slovenije (vir: Statistični letopisi Slovenije za l. 1953, 1961, 1977 in 1987) 1945 1961 1971 1981 ::~:::~ Nedok. o. š. ~ Osnovna š. D Poklicna šola ~Srednja šola ~Visoka-višja • Neznano Razmišljanje o podiplomskem študiju v gozdarstvu ne more biti le razprava o spe- cialistih, magistrih, doktorjih in njihovih po- ložajih, ampak predvsem razmišljanje o prihodnosti naše stroke. Ocena današnjega stanja podiplom- skega študija gozdarstva pri nas je nujno zgrajena iz misli in odgovorov, povezanih z naslednjimi vprašanji: 1. Kaj podiplomski študij sploh je? 2. čemu služi (t. j. kakšne cilje ima)? 3. Kakšen je naš odnos do njega? 4. Kakšno mesto ima oz. naj bi imel v sistemu visokošolskega študija gozdar- stva? Nehvaležno nalogo take ocene bom sku- šal usmeriti v povsem osebno kritično teh- tanje dejstev in najstev - tistega torej, kar je in tistega kar naj bi bilo. Tak prispevek torej ne more biti odgovor na vsa vprašanja, povezana z današnjim podiplomskim študi- jem gozdarstva, ampak lahko služi le kot iztočnica za nadaljnjo razpravo. KAJ JE PODIPLOMSKI ŠTUDIJ Mnogo težav in nesporazumov okrog podiplomskega študija izvira iz preprostega dejstva, da se očitno še nikoli nismo vpra- šali o tem, kaj podiplomski študij danes je, oz. kaj naj bi bil. že njegove opredelitve v ustreznih študijskih načrtih so mestoma medle in nepopolne (prim. VTOZD za go- zdarstvo, 1985). Edina oblika podiplom- skega študija, ki smo jo tradicionalno po- znali, je bil doktorat. Njega smo dojemali bolj kot čast in priznanje za opravljeno delo, kot pa uspodobitev za najzahtevnejše na- loge na določenem področju. Doktorji so bili stari, modri in bradati, praviloma so lebdeli v akademskem oblaku nekje visoko nad stvarnostjo - in vsem se je zdelo, da je prav tako. Potem se je (kmalu po vojni - zlasti iz ZDA) pojavil nov tip doktorja - mladega, kot britev ostrega, iskriva polnega idej. Čeprav včasih nemalo naivnega. Spo- pad obeh stereotipov - bradate in sive doktorske modrosti in golobrade, tudi naivno mladostne iskrivosti, ki je imela pred seboj še več kot pol delovne dobe, v naši zavesti in podzavesti še vedno ni končan: že cela generacija se je postarala od tistega davnega leta 1966, ko smo se tudi pri nas vsaj uradno odločili za sodobne oblike po- diplomskega študija z magisterijem in spe- cializacijo vred. Naglas smo sicer podprli perspektivnost mladosti, dejansko pa so stvari šle drugače: naši magistranti so še vedno kar precej let starejši od ameriških do kto rantov. Nekaj pozitivnega pa se je vendarle ro- dilo iz vseh krčev ob uvajanju sodobnih G. V. 1/89 23 oblik podiplomskega študija: vse širše je prodrlo spoznanje: - da izobraževanje ni enkraten in zaklju- čen proces, - da znanje ne le izgubljamo, ampak da tudi zastareva in ga je zato treba obnavljati, - da je obnavljanja najbolj potrebno prav znanje, pridobljeno z najvišjo izobrazbo. Danes torej podiplomsko izobraževa- nje pojmujemo kot neprekinjeno in celovito obnavljanje, širjenje in izpopolnjevanje zna- nja visokošolskega strokovnjaka (Anko, 1988, str. 58). Medtem ko gre pri podiplomskem izobra- ževanju za pestro zmes vodenih in svobod- nih oblik posredovanja in osvajanja znanja, ki mora zajemati vse visokošolske kadre, pa podiplomski študij v ožjem smislu (in za namene tega prispevka) predstavljajo le formalne oblike vodenega podiplomskega izobraževanja, ki se od ostalih razlikuje predvsem po: motivu, strukturi, organizira- nosti in različnih elementih prisile (npr. preverjanje znanja, napredovanje ipd.). Razen pripravništva, ki je problem zase, a ga je vendarle mogoče uvrstiti le med te oblike podiplomskega izobraževanja, so vse oblike podiplomskega študija name- njene predvsem na.jperspektivnejšim stro- kovnjakom, ki naj bi postajali nosilci razvoja na svojih področjih in v svojih okoljih. Podiplomski študij torej predstavljajo for- malne oblike vodenega podiplomskega izo- braževanja, namenjene nosilcem razvoja v stroki. CILJI PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA Po gornji definiciji je podiplomski študij - enostavno povedano - formalni del obliko- vanja strokovne elite. še vedno moramo namreč dopustiti možnost, da si posame- znik vsaj moralno pravico do takega mesta (v eliti) pridobi tudi z izjemno predanim in uspešnim delom v stroki. Pojma elite se še vedno sramežljivo izo- gibamo, ker ga napačno razumemo; če bi elito znanja razumeli ne kot privilegij, am- pak kot privilegij, ki zavezuje in ga je neprestano treba potrjevati z dobrim in zavzetim delom, potem bi naš današnji gozdarski strokovni vrh ne bil tako ozek, kot je, pa tudi marsikakšna razvojna dilema 24 G. V. 1/89 bi ne bila tako brezizhodna, kot se nam danes zdi. Iz takega razumevanja strokovne elite izhaja tudi, da bi moral biti podiplomski študij ne le vstopnica v strokovno elito, ampak tudi sredstvo nadaljnje strokovne diferenciacije znotraj nje. Ko torej govorimo o podiplomskem študi- ju, imamo v mislih oblikovanje tiste pro- dorne konice, ki naj bi vodila stroko v novo tisočletje na treh najpomembnejših področ­ Jih, in sicer v - vodenju in upravljanju, - raziskovanju in - vzgoji kadrov. O NAŠEM ODNOSU DO PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA (GOZDARSTVA) Kmalu bo že četrt stoletja, kar smo uvedli sodobne oblike podiplomskega študija go- zdarstva tudi pri nas, pa očitno še vedno ne vemo, kako in kaj z njim. V vsem tem času še enkrat nisem slišal, da bi kdo javno rekel, da je nesmiselen, brezperspektiven -skratka odveč; ves čas pa imam občutek (upam, da se motim), da ga vsi po malem sabotiramo. Premočna beseda? Najbrž ne, če pomislimo, da po 22 letih tako zastavlje- nega študija v naši operativi nimamo niti enega doktorja znanosti in komaj sedem magistrov gozdarstva. Ko smo pred dobrim letom izvajali anketo o potrebah po podi- plomsko šolanih kadrih v gozdarstvu (Anko, 1987), smo naleteli celo na vprašane, ki so menili, da takih kadrov do 2000 ne potrebu- jejo. Ampak ti so bili vsaj pošteni - neredki so namreč take potrebe napovedali, potem pa niso na študij poslali nikogar. Letos sta se na 9 razpisanih smeri specializacije vpisala le dva kandidata- nobeden od njiju ne prihaja iz gozdnogospodarske organiza- cije ... Za tako stanje bi lahko krivili sistem, stanje v družbi, nedorečena sistemske reši- tve, določene odpore na šoli, kandidate same itn. Vzroki se zdijo kompleksni, ven- dar sem globoko prepričan, da je bil usodni izvirni greh napravljen že z nepremišljeno, polovičarsko in nenačrtno uvedbo tega štu- dija v samem začetku. Vzemimo na primer magisterij: zahodna Evropa ga sicer ne pozna, vzhodna s Sovjetsko zvezo pa. Vendar vzorec za naš magisterij očitno prihaja iz ZDA, pn eemer smo usodno spregledali tri sklope dejavnikov, od katerih nekateri neposredno odločajo o (ne)uspehu študija, vsi pa o njegovi kakovosti. Navajam jih po lastnih izkušnjah. KANDIDAT 1. Programi so namenjeni mladim, iz- jemno nadarjenim študentom, ki se vanje vključujejo neposredno po diplomi ali kveč­ jemu po kratkem presledku po njej. 2. Vsi slušatelji se posvečajo izključno zelo intenzivnemu študiju. Ker so sora- zmerno mladi, praviloma nimajo ne družin- skih, ne družbenih in ne službenih skrbi in obremenitev. Zato je trajanje študija kratko (2 leti), rezultat pa kakovostnejši. 3. S kandidatovega stališča je podiplom- ski študij perspektivna naložba v prihodnost (boljši položaj na trgu delovne sile), kar je močna motivacija. 4. Vpis na podiplomski študij je odprt diplomantom najrazličnejših smeri. Pri iz- boru {vlog je praviloma nekajkrat več kot pa mest) so odločilnejši kandidatov življe- njepis, šole, ki jih je obiskoval, in študijski uspeh kot pa smer dodiplomskega študija. To vsemu podiplomskemu študiju ob inten- zivnih maloskupinskih oblikah seminarske- ga, terenskega ipd. dela daje zanimivo, resnično interdisciplinarno potezo. PROGRAM 1. študijski program v enaki meri omo- goča oblikovanje ozko specializiranega ali široko oblikovanega diplomanta. Na veli- kem trgu delovne sile je zanimanje za oba. 2. Program nima obveznih predmetov; ponuja širok izbor predmetov, od katerih jih kandidat z mentorjevo pomočjo izbere ob- vezno število z določeno težo - lahko pa seveda tudi več. 3. Možno in celo zaželeno je vpisovanje predmetov na drugih fakultetah. 4. študijski režim je krut- kdor ne uspe- va, odide. Ni ne ponavljanja, ne zavlačeva­ nja študija. ŠOLA 1. Najkakovostnejši podiplomski študij poteka na podiplomskih šolah, ki s svojim prestižem in možnostmi zbirajo najboljše raziskovalno-pedagoške kadre - pa tudi študente. 2. Te šole so dobro opremljene za razi- skovalno delo in študij. 3. Številčno razmerje med učitelji in štu- denti je izjemno ugodno. Poudarjajo indivi- dualno delo s študenti, redne konzultacije z mentorjem itn. 4. Šola vzgaja študente v lojalnosti in jih praviloma spremlja vso nadaljnjo pot. Goje- nje teh stikov je seveda pomemben vir zasebnih donacij, je pa tudi pomembna povratna zveza in sredstvo za vzdrževanje splošnega ugleda šole. V vseh navedenih pogledih smo šli pri nas le do pol poti ali celo sploh v nasprotno smer. Zamisel in obliko sodobnega podiplom- skega študija smo prinesli iz popolnoma drugačnega okolja v naše razmere, ki so drugačne. Izsilili smo uvedbe programov, nismo pa zagotovili ne gmotnih ne kadrov- skih pogojev za dober podiplomski študij. Spregledali smo, da na nekaterih področjih enostavno nimamo tiste potrebne )>kritične mase(( raziskovalno-pedagoškega poten- ciala, potrebne za dober podiplomski študij. Prepričani o svoji samozadostnosti se ni- smo skušali povezovati znotraj Jugoslavije, še manj pa z zamejstvom. Najusodnejšo napako pa smo napravili vsi skupaj, ko smo sprejeli podmeno, da je podiplomsko mogoče študirati ob delu in to šele potem, ko se je posameznik že izkazal v praksi. Ta zmota nas je stala dvajset let frustriranih poskusov, neštetih razočaranj in kot hipoteka lebdi nad prizadevanji, da bi bilo v prihodnje bolje. V podiplomski študij smo kampanjsko vključevali resnično naJperspektivnejše strokovnjake, ki pa jih istočasno nismo hoteli, znali ali mogli razbremeniti vseh drugih skrbi vsaj za tisti dve leti. Kot da študij sam po sebi ni najresnejše delo in vlaganje vanj najboljša naložba. Kolikokrat bi taki dve leti ti ljudje že lahko vrnili s svojim delom. Tako pa v najboljšem pri- meru vztrajajo razcepljeni med službo, domom, družbo in študijem in ko po desetih letih diplomirajo, so bolj grenki in razočarani kot pa pripravljeni za tisti spopad na čelu stroke, za katerega naj bi se bili pravzaprav izobraževali. še slabši zgled mlajšim so G. V. 1189 25 desetine tistih, ki so s študijem začeli, pa ga - največkrat sploh ne po svoji krivdi - niso dokončali. čas je že, da se pomenimo tudi o teh stvareh: noben zakon nam ne prepoveduje, da bi si jih v stroki ne mogli urediti tako, kot je treba. Vse skupaj je le vprašanje iskrenega hotenja. MESTO PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA V SISTEMU GOZDARSKEGA VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA Mesto, ki ga podiplomski študij zavzema v gozdarskem visokošolskem študiju da- nes, je daleč od idealnega. Vzroke za to je iskati predvsem: 1. v številnih nedorečenostih ob presaja- nju tuje zamisli in oblike v naše specifično okolje, 2. v šibko izraženem interesu operative za podiplomsko šolane kadre, 3. v preobremenjenosti kandidatov in subjektivnih ovirah za njihov študij, 4. v preobremenjenosti učiteljev, 5. v kronično nerešenih vprašanjih finan- ciranja tega študija, 6. v pomanjkanju dobrih mentorjev, 7. v majhnem številu kandidatov za posa- mezne programe oz. v ozki izobraževalni bazi nasploh, 8. v pomanjkanju gmotnih pogojev (us- trezne predavalnice, laboratoriji, literatura), 9. v dejstvu, da nekateri učitelji menijo, da so bile nekatere oblike podiplomskega študija (npr. specializacija) vsiljene, ob tem pa da zanje ni ne potrebe ne zagotovljenih osnovnih pogojev. Po vsem tem lahko trdimo, da danes podiplomski študij ni vključen v celoten visokošolski študij gozdarstva. Nove oblike podiplomskega študija smo obvezno spre- jeli kot privesek že utečenih dejavnosti - in to so tudi ostale, namesto da bi podiplomski študij vse bolj postajal osrednji razlog za obstoj šole. Brez razvijanja vrhunskega znanja ne šola ne stroka ne moreta biti tisto, kar naj bi bili. Zato nekaj misli o tem, kakšen naj bi bil naš študij po diplomi v prihodnje: 1. Podiplomski študij naj bi bil najzahtev- nejša oblika pedagoškega dela, ki bi morala tudi pri fakul!etnih delavcih imeti prednost 26 G. V. 1/89 pred vsemi ostalimi zadolžitvami oz. deli. 2. Podiplomski študij naj bi bil >>razvojni laboratorij« oblikovanja dodiplomskih štu- dijskih programov, zato bi moral imeti abso- lutno prednost pri zagotavljanju (načrtova­ nih in preverjenih) potreb po gmotnih pogo- jih. 3. Podiplomski študij naj bi razvijal po- globljene oblike študija, predvsem pa naj bi kandidata usposabljal za nadaljnje samo- izobraževanje- zlasti v pogostih in intenziv- nih stikih z učiteljem. 4. S svojo osnovno usmerjenostjo v širino naj bi bil podiplomski študij gozdarstva odprt vsem diplomantom univerze - ne glede na študijsko usmeritev. Kandidatom naj bi odpiral poglobljene poglede na pod- ročje gozdarstva - z najrazličnejših per- spektiv; izobraževal in vzgajal naj bi zares interdisciplinarno. 5. Podiplomski študij bi moral postati osrednje področje sodelovanja z drugimi domačimi in tujimi šolami v povsem kon- kretnih oblikah (z izmenjavo učiteljev in študentov). 6. Podiplomski študij mora postati pod- ročje sodelovanja med fakulteto in inštitu- tom kot raziskovalno ustanovo. 7. Podiplomski študij mora postati tudi most za prodor gozdarske doktrine (npr. teoretičnih izhodišč gospodarjenja z narav- nimi viri) na druga področja. 8. V okviru razvoja podiplomskega študija doma bi morali posebej razmišljati o načrt­ nem pošiljanju najprimernejših kandidatov na celoten študij v tujino. Ko bi vsako izmed teh točk primerjali z dejanskim stanjem, bi največkrat ugotovili,. da gredo stvari prav v nasprotno smer. Podiplomska predavanja so pač takrat, »kadar imamo čas« - ob terminih, ko bi rednim slušateljem ne hotel nihče predava- ti. Da bi prihranili čas in stroške za potova- nja slušateljev, prihaja do nevzdržnih kon- centracij predavanj, ki so sprte z vsako pedagoško strokovnostjo. Razdrobljenost študija z majhnimi skupi- nami slušateljev vodi v improvizacije in padec kakovosti predavanj. Slušatelji se pogosto pritožujejo, da jim (isti) učitelji pre- davajo snov iz dodiplomskega programa. Zelo razširjeno je očitno tudi prepričanje, daje podiplomski študij najcenejši. V njega- vem okviru praviloma ni ne laboratorijskega ne terenskega dela, dostopna literatura je redka in kadar končno najdeš primerno knjigo, se lahko začneš pogajati, ali bomo kupili pet izvodov ali tri - ali pa bomo za nekaj deset tisočakov prekršili vse civilizi- rana norme - in jo prekopirali. Dokler bo naš podiplomec ujet med štu- dijem in vsemi drugimi obveznostmi (in to velja tudi za tiste, ki so na fakulteti), o resnično poglobljenem študiju ne more biti govora. Posebo poglavje s tem v zvezi je tudi znanje tujih jezikov, ki je pri naših kandidatih praviloma skromno. Širina in interdisciplinarnost programov ostajata bolj želja kot resničnost. Sodelova- nje z drugimi fakultetami je omejeno na močno zasebne konsultacije - organizira- nosti predavanj z drugih področij zaenkrat ni. Na področju podiplomskega izobraževa- nja stikov z ostalimi jugoslovanskimi pa tudi zamejskimi fakultetami tako rekoč ni. O sodelovanju z gozdarskim inštitutom na področju podiplomskega študija še ni- smo razmišljali, prav tako ne o prodoru naše doktrine na druga študijska področja in končno - v vseh letih obstoja s šole nismo poslali na podiplomski študij v tujino niti enega študenta. Res je, da je stanje močno podobno tudi na drugih fakultetah, vendar to ne sme biti vzrok za pomirjenost. Ko premišljujemo o prihodnosti našega podiplomskega študija, vsekakor ne bi smeli mimo pobude rektorja Peklenika za ustanovitev univerzitetne po- diplomske šole. Ta pobuda prihaja prav kot odgovor na splošno razširjeno opisano sta- nje. Ideja posebej išče odgovore na vpraša- nja zaprtosti, neenotnosti, materialne rev- ščine, razdrobljenosti itd. našega podiplom- skega študija (»Pobuda ... «, 1988). Ni neupravičen strah, da bi ustanovitev take šole posredno in neposredno lahko osiromašila materialno in kadrovsko bazo univerze, vendar bi moralo gozdarstvo o svojem mestu na tet šoli pošteno in kon- struktivno razmisliti. Ceprav v sedanji obliki zamisel šole ne upošteva trojne sestavlje- nosti gozdarstva (biološko-tehnično- dru- žbeno) in ga uvršča med tehnične vede. Prav opredeljevanje stališč stroke do po- diplomske šole bi bila lahko dobrodošla priložnost, da v stroki temeljito razmislimo o mestu· podiplomskega v sistemu našega visokošolskega študija. Brez tega razmi- sleka - v katero koli smer že - je iluzorno pričakovati, da se bodo stvari obrnile na bolje. VRSTE IN PROGRAMI PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA Med formalno vodene oblike podiplom- skega izobraževanja zaenkrat štejemo pri- pravništvo, specializacijo, magisterij in dok- torat, razmisliti pa bomo morali tudi o so- dobnih vrhunsko vodeno-svobodnih oblikah takega izobraževanja kot so npr. podoktor- ski programi ali sabatsko leto. o tem, ali med te oblike študija spada tudi pripravništvo, so mnenja deljena, Dej- stvo je, da gre za izjemno pomembno obdobje, v katerem se mnogokrat odloča o nadaljnji strokovni poti mladega strokovnja- ka, predvsem pa o njegovi afiniteti do nadaljnjega študija. Stvari so toliko težav- nejše, ker gre za slabo opredeljeno ob- močje predaje diplomanta med šolo in prak- so. Kot stroka bi se zato morali že enkrat pogovoriti o ciljih, vsebini in obliki pripravni- štya, o mentorstvu, vlogi šole in prakse v oblikovanju, izvajanju in opravljanju tega programa itd., nato pa izdelati strokovno študijo, katere nosilec na] bi bil npr. andra- gog - ne le zaradi strokovnosti, ampak zaradi nepristranskosti, sodelavci pa go- zdarji - iz šole in iz prakse. Želeli bi si, da bi se v oblikovanje in izvajanje pripravni- škega programa močneje vključevala tudi strokovna društva, saj bi morala prav skrb za uvajanje in razvoj novih strokovnjakov biti eno izmed žarišč njihove strokovne dejavnosti. Specializacija je sorazmerno nova oblika podiplomskega študija, ki ima ponekod (npr. v medicini) že dolgo tradicijo in ustre- zno kakovostne programe - predvsem pa jasno izoblikovan profil v praksi. Na bioteh- niki kljub glasnim načelnim opredelitvam, da potrebujemo več znanja, specializacija ni zaživela. Trenutno omogočamo program specializacije le na gozdarstvu, pa še tu so stvari vse prej kot idealne. Vzroke za to je treba iskati že v zakonu o usmerjenem izobr~ževanju (1980), ki specializacijo G. V. 1189 27 opredeljuje kot oblikovanje strokovno oz- kega profila, hkrati pa z njo omogoča pre- hodnost v široki profil doktoranta. Doslej nimamo še nobenega diplomanta te smeri, zato je še prezgodaj za tehtnejšo oceno programa. Iz dosedanjih težav okrog spe- cializacije pa je vendarle mogoče skleniti, da vzroke za neuspeh zaenkrat lahko iščemo predvsem v dveh sklopih, ki sta sicer na videz neodvisna, pa vendarle vpli- vata drug na drugega. V operativi specializacije ne sprejema- mo: 1. ker ni zrasla iz potreb po poglobljenem znanju na točno določenih področjih, 2. ker mesto specialista v praksi ni opre- deljeno, 3. ker nejasna zakonska opredelitev tega profila vzbuja dvome o njegovi uporabnosti in usmerjenosti v prakso. Šola specializaciji v načelu ni naklonjena: 1 . ker jo na splošno sprejema kot vsilje- nega tujka, ki v operativi nima mesta; drugače si le stežka razlagamo, zakaj smo edini na biotehnik!, ki tak program imamo, 2. ker je bil program uveden, ne da bi bila rešena osnovna vprašanja njegovega ustreznega financiranja, prostorov, opreme in kadrov, 3. ker v šoli sumijo, da gre za manj . zahtevno (traja P?č en semester manj kot magisterij) bližnjica do doktorata, 4. ker je očitno, da za specializacijo posebno širokega zanimanja v operativi ni in so tudi povratne zveze temu primerno slabe. 5. ker v določenih krogih vlada predso- dek, da specializacija že v svojem bistvu vodi proč od celovitosti obravnavanja pro- blemov- v enostranskost, strokovno sekta- štvo itn. Oba sklopa teh dejavnikov vplivata drug na drugega sinergistično: brezbrižnost ope- rative do programa specializacije postaja alibi za mlačnost šole- in obratno. Ta začarani krog je mogoče presekati z dvema preprostima resnicama: 1. da z rastočimi problemi in nalogami tudi operativno gozdarstvo potrebuje vse več znanja in 2. da noben učitelj ne bi smel zavrniti nobene iskrene želje po več znanja. 28 G. V. 1189 Rešitev današnjega problema specializa- cije je- vsaj na videz- dokaj preprosta: A. Gozdarska praksa naj pove, za katera področja v gozdarstvu (podobno kot v me- dicini) potrebujemo specialista in na katerih delovnih mestih. B. Šola naj pove, kaj naj bi sodilo v take programe. C. Obe strani pa naj poskrbita: - za točno opredelitev tega študija do magisterija in doktorata ( v bistvu bi morala biti specializacija ))slepa ulica«) oz. za opre- delitev njegove namembnosti, - za zagotovitev osnovnih pogojev štu- dija- tako za specializanta kot za učitelja. če po takem uvodu skušamo oceniti program specializacije v gozdarstvu in nje- govo dosedanje izvajanje, ugotovimo: 1. da osnovna področja gozdarstva v njem niso enakomerno zastopana (primer- jaj tabelo 1 ), 2. da majhno zanimanje operative za vse programe povzroča razdrobljenost in ne- smotrnost pri izvedbi pa tudi improvizacije in mlačnost v šoli, 3. da se programi posameznih smeri med seboj razlikujejo ne le po formatu (številu predmetov), ampak tudi po osnovni usmeritvi v tematsko ožitev (nadaljevanje že poslušanih predmetov na naši šoli) oz. širino (izbor tudi po drugih fakultetah), 4. da je uspešnost tega študija nasploh majhna in preveč prepuščena subjektivnim dejavnikom- tako pri učiteljih kot speciali- zantih (tabela 2). Kakovost in utemeljenost specialistič­ nega študija gozdarstva bo tudi v nekoliko daljši prihodnosti težko oceniti - predvsem zaradi majhnega števila diplomantov po različnih smereh, pa tudi zato, ker v praksi diploma tega študija še ne pomeni tudi takega mesta, kjer bi se kakovost študija lahko tudi potrdila. Glede razvoja specialističnega programa pa se odpira še eno vprašanje: Če specia- lizacija (analogno medicini) ne vodi v širino in neposredno v doktorat, ampak predstav- lja le izobrazbo za vrhunsko znanje na nekem ozkem področju, potem je nujno, da tako znanje razmeroma hitro zastareva in da ga je treba sistematično obnavljati - s Tabela 1: Pregled programov in usmeritev specialističnega študija gozdarstva Število aktivnih Področje Usmeritve kandidatov, vpisanih po letu 1985 Gozdnogojitveno - ovrednotenje gozdnih rastišč 6 Gozdnotehniško - tehnično pridobivanje gozdnih proizvodov O - organizacija gozdne proizvodnje O - gozdne prometnice O Družbeno-ekonomsko - gospodarjenje z zasebnimi gozdovi O - gospodarjenje z divjadjo O - gozdni popis 1 Krajinskoekološko - urejanje hudourniških področij O - urejanje gozdnate krajine 6 Tabela 2: Odstotni delež opravljenih izpitov slušateljev podiplomcev po letnikih vpisa in programih oz. smereh specializacije (stanje 14. x. 1988) Magisterij Specializacija 1985/86 1987/88 24 o 47 20 programi, ki bi jih resnično oblikovali iz potreb prakse, kjer bi vsi specialisti morali položiti določeno število izpitov v določe­ nem časovnem obdobju -sicer bi jim di- ploma preprosto zapadla. Tako misel lahko utemeljujemo še s tem, da je taka oblika dopolnjevanja znanja potrebna tudi zato, ker bodo specialisti na posameznih področ­ jih maloštevilni, med seboj izolirani, v svojih delovnih okoljih pa prejkone osamljeni - v nasprotju npr. z doktorji znanosti, ki jih neprestano družita že narava in specifika dela, za katerega se izobražujejo. Tretje formalno področje podiplomskega izobraževanja je magistrski študij. Zakon o usmerjenem izobraževanju ga v 51. členu (skupaj z doktoratom!) oprede- ljuje takole: ))Programi za pridobitev magi- sterija in za pridobitev doktorata znanosti obsegajo vsebine za razširjanje in poglab- ljanje teoretičnega in praktičnega (sic !) zna- nja na posameznih področjih znanosti ... ter za razvijanje sposobnosti za opravljanje raziskovalnega dela.(( Ta medla opredelitev se ne dotika: - mesta magisterija v podiplomskem izo- braževanju (ali predstavlja končno ali pre- hodno etapa na poti do doktorata), - ne opredeljuje širine njegove usmeri- tve, - ne opredeljuje, komu naj bi bli ta študij namenjen, -ne določa njegovih družbenih smotrov (vzgoja strokovne elite - s posebnimi ob- veznostmi), - ne opredeljuje mesta magisterija v si- stemu združenega dela, - preveč poudarja usmerjenost magi- stranta v raziskovalno delo. Mnoge slabosti, povezane z našim ma- gistrskim študijem gozdarstva danes izvi- rajo prav iz teh nedorečenosti: - Majhna stroka maloštevilnega naroda potrebuje določeno kritično maso vrhunskih strokovnjakov (recimo, da so to doktorji znanosti), ki bo imela v izobrazbeni piramidi nesorazmerno močan delež. če tega ne bo uspela zagotoviti, bo njena naravno in dru- žbeno pogojena samosvojost nenehno ogrožena. Seveda tega ne bomo skušali dosegati z zniževanjem meril, ampak z intenzivnejšo skrbjo za perspektivnejše ka- dre. Zato bi se morali v našem gozdarstvu praviloma odločati za prehodni tip magiste- rija, ki prej ali slej vodi v doktorat. - Če magistrski programi, po katerih smo se zgledovali, dopuščajo ob široki izobra- zbeni bazi in velikih (tudi raznovrstnejših) potrebah široko in ozko usmerjene profile, si mi tega ob tako ozki izobrazbeni bazi enostavno ne moremo privoščiti. Odločiti bi se torej morali za široki tip magisterija; kjer pa narava študija resnično zahteva že zgodnjo ožitev, bi bilo umestno razmišljati G. V. 1/89 29 o pošiljanju ustreznih kandidatov na študij v inozemstvo. - Morda bi bilo proti duhu lažne egalitar- nosti v izobraževanju, nikakor pa ne proti dejstvom, če bi že v zakon zapisali, da je magistrski študij zahteven in zato odprt le najboljšim študentom. - Zakon ne opredeli jasno družbenega interesa (stroke) pri vzgoji vrhunskih ka- drov. Misel, da gre pri tem le za zasebn·e ambicije posameznikov, ne pa za vitalni interes vsake stroke, je pri nas žal vse preveč prisotna. Časi, ko so strokovno konico našega gozdarstva predstavljali trije doktorji znanosti, so minili. Danes stroka brez vrhunskega znanja ne more biti več stroka in še najmanj znanost - je latlko le še obrt. -Naš dvojni odnos do magisterija izvira iz neopredeljenosti vloge magistra v praksi. Ko bi jasno določili, za katera dela v praksi je potreben magisterij in za katera doktorat, bi verjetno že imeli več podiplomskih diplo- mantov tudi v praksi. Element prisile je tu potreben, sicer ne bi absolvente večine naših dosedanjih magistrantov predstavljali prav visokošolski delavci, ki jih je v podi- plomski študij prisilil Zakon o usmerjenem izobraževanju. Sprašujem se, zakaj takih zahtev nismo z enako doslednostjo uvedli tudi za inštitute, strokovne in upravne usta- nove na republiški ravni in seveda za najod- govornejša mesta v operativi. Morda se prav ob tem pokaže »elitnost« podiplom- skega študija. Komu tako stanje koristi in doklej še? Ob tem bomo morali prej ali slej tudi razmisliti o podiplomcih drugih disciplin in njihovem mestu v gozdarstvu. - Zakon tudi spregleduje, da naš magi- sterij vzgaja za tri močno različne poti proti strokovnemu vrhu: • za razvoj in vodenje, • za raziskovalno delo in • za vzgojo novih kadrov. To seveda ne more pomeniti treh magi- strskih programov, ampak predstavlja le argument več za resnično širino kot skupni imenovalec programa magistrskega študi- ja. Če sprejmemo tako izhodišče o magi- strskem študiju kot zahtevni, široki in pre- hodni etapi podiplomskega izobraževanja, ki vodi v tri močno različna področja stro- 30 G. V. 1/89 kovnega dela, je nujna kritična ocena pro- grama tega študija. Pri njegovem sestavlja- nju taka premišljevanja niso bila najbolj navzoča. Ko iščemo vzroke za porazno stanje na tem področju, je prav in pošteno, da razmislimo tudi o njem. V nasprotju s podobnim študjjem drugod je za naš magisterij značilen izjemen odsto- tek osipa: od 98 vpisanih v obdobju 1966- 1986 je doslej diplomiralo le 15 ali 15 % kandidatov (Anko 1987). To je nedopustna potrata in vsak neuspeh bi morali vsi skupaj jemati osebno. Trdim, da ob vseh naštetih objektivnih in subjektivnih zaprekah delež programa ni ravno majhen, zlasti, ker je program zgrajen na napačni predpostavki, da je njegova zahtevnost selekcijski dejav- nik. Zavedajmo se vendar, da bi morali selekcijo opraviti že ob sprejemu, saj ven- dar v veliki večini sprejemamo svoje lastne diplomante in bi si morali biti o njihovih sposobnostih povsem na jasnem. Podi- plomski študij je poseben- zelo oseben- odnos med učiteljem in kandidatom, ki se je že potrdil, zato odpadejo nekatere toge oblike dela s slušatelji, ki v dodiplomskem programu morda še delujejo oblikovalno - vzgojno, v podiplomskega pa ne sodijo. Zato ta študijski program ne more biti zgolj še ena ovira, ampak tisti okvir, v katerem bo dober učitelj do skrajnosti izkoristil in razvil vse kandidatove intelektualne spo- sobnosti na določenem področju. Take metode dela seveda zahtevajo od obeh strani mnogo več resničnega napora kot še tako težki izpiti. Gre za intenzivno, ne nujno le enosmerno, ampak pogosto že obojestransko kresanje in brušenje dveh intelektov, ki predstavlja najžlahtnješo obliko pouka in učenja. Tako zastavljen in izveden program de- luje spodbudno, in oba udeleženca dviga. Vprašanje je le, koliko časa in resničnih pedagoških sposobnosti imamo za to. Takemu pogledu na magistrski študij ver- jetno ne bo nihče ugovarjal, redki pa bodo, ki bi hoteli naš današnji program ocenjevati s teh vidikov. Da bi se izognili polarizaciji, smo v seda- njem magistrskem programu uvedli blok obveznih skupnih predmetov, vendar se mi zdi, da smo pri tem cilj zgrešili. Če smo se za tak blok odločili, potem bi moral biti vsaj toliko širok, da bi ga lahko predavali vsem podiplomcem s področja biotehnike, pred- vsem pa bi ga morali predavati predavatelji z drugih fakultet. Ta skupina predmetov bi se morala v resnici spoprijeti ne le z meto- dološkimi, ampak tudi s filozofskimi, etnični­ mi, moralnimi, pravnimi itn. vidiki delovanja nosilcev vrhunskega znanja - hkrati s po- gledi na lastno stroko od zunaj (recimo vsaj v okviru biotehnike - če ne širše). Naš sedanji program takim pogledom seveda ne ustreza: predvsem so njegovi nosilci domači predavatelji, pri posameznih pred- metih pa bi morda lahko navedli naslednje pomisleke: 1. Organizacija in metode raziskovalnega dela: -Glede na to, da magisterij ne izobražuje le za raziskovalno, ampak tudi za razvojno -vodilno in pedagoško delo, bi teh vidikov pri oblikovanju tega predmeta ne smeli povsem zanemariti. 2. Kvantitativne metode raziskovanja l.: - V bistvu gre za nadgradnjo predmeta »Statistične metode(<, ki v kontekstu podi- plomskega študija predstavljajo seznanja- nje z raziskovalnimi metodami (v najširšem pomenu besede), ne pomenijo pa razvijanja raziskovalca samega. 3. Kvantitativne metode raziskovanja 11.: - Predmet je nadgradnja predmeta Me- tode v operacijskem raziskovanju s poudar- kom na modeliranju. Tako je predmet pred- vsem pomemben pri oblikovanju znanja strokovnjakov, ki se usmerjajo na področje vodenja, razvoja in raziskovalnega dela, kazalo pa bi razmisliti, če sodi v sklop obveznih predmetov. 4. Razvojni problemi gozdarstva: - Če se kar trije od štirih obveznih splo- šnih predmetov ukvarjajo z metodami, bi bilo pričakovati, da se bo vsaj četrti resnično spopadel z načeli. Kompleksno obravnava- nje razvojnih problemov stroke je za to pač dobra priložnost. Pa smo jo zamudili: pr- votna zasnova, po kateri naj bi določeno vprašanje obravnavali z različnih vidikov, je namreč v praksi razpadla na tri nepovezane cikle s treh področij - na četrto, kjer je v prihodnje gotovo pričakovati marsikaj nove- ga, pa smo enostavno pozabili. Gornje pripombe nikakor niso celovita ocena obveznega dela magistrskega pro- grama: so le iztočnica za nadaljnje premiš- ljevanje o njem. Osnovna ugotovitev o doktoratu kot zad- nji stopnji našega formalnega izobraževa- nja je, da je naš strokovni vrh preozek. Dokler se stvari ne bodo izboljšale na stopnji magisterija, seveda tudi tu ni mo- goče pričakovati radikalnejših sprememb. V stroki pravzaprav ne vemo, kaj in kam bi z doktorjem. Večina današnjih doktorjev v stroki je pač doktorirala, ker jo je v to prisilil zakon preživetja na univerzi. V razi- skovalni sferi takih zahtev ni, zato je doktor- jev malo, o doktorjih v operativi sploh nihče ne premišljuje - in zato jih tudi nimamo. Ko nam je oktobra letos predaval dr. Sperber iz ZRN, se nisem toliko zamislil nad tistim, kar je povedal, kot nad tem, da je on kot doktor povsem zadovoljen, da lahko široko in bogato gospodari s 6000 ha gozda - in da ima neka družba posluh in interes za to. Doktorje na univerzi in inštitutih bomo še imeli -ampak svoje pravo mesto v stroki si bo ta profil izboril šele takrat, ko se jih bomo tudi v operativi navadili gledati kot inštitute in razvojne oddelke v eni osebi - ne kot privilegirance, ampak kot resnično najbolj odgovorne za strokovni razvoj go- zdarske prakse. Obračun 22 let našega podiplomskega študija ni ravno spodbuden. Pa vendar nas poti in stranpoti našega razvoja prav v teh letih vse bolj vodijo k spoznanju, da smo se marsikje že približali fizičnim mejam razvoja stroke, da smo jih morda kje že presegli in da nam za prihodnjo rast ostajajo odprte le meje duha in znanja. Prav je in potrebno je bilo, da smo v tem času toliko vlagali v proizvodna sredstva in podobno. Ampak to ne bo odločalo o našem resnič­ nem razvoju. Čas, ko bomo morali več vlagati (pa nikakor ne le v denarju) tudi v človeka, je tu. Opomba: Prispevek je bil v obliki referata podan na študijskih dneh, v podiplomskem študiju v gozdarstvu, ki so bili 24. in 25. novembra 1988 v Martuljku. G. V. 1/89 31