*0«TNIMA PLAČAMA T OOTOVPn
STRNE KRVČIČ:

Zakljnčni računi
Zaključni računi, ki so v nekaterih podjetjih že napravljeni, v nekaterih pa jih zaključujejo v teh dneh, so izredno važen gospodarsko politični dogodek u kolektivu. Ob sestavljanju zaključnih računov se pravzaprav šele pokaže, kako relativno velike materialne možnosti imajo gospodarske organizacije pri svojem gospodarjenju; pri tem pa se jim tudi odpirajo in ponujajo najrazličnejše variante in kombinacije, kako te svoje gospodarske možnosti konkretno izkoristiti. Drugače povedano, z zaključnimi računi oziroma z razporeditvijo tistih sredstev, ki ob tej priložnosti ostanejo na razpolago gospodarski organizaciji, se v mnogočem odreja konkretna gospodarska Politika te organizacije. Razumljivo, da pri tem pridejo in prihajajo do izraza najrazličnejša stremljenja, ki obstajajo v kolektivu ali v komuni.
Republiški svet sindikatov je pregledal in analiziral zaključne račune dvainpetdesetih podjetij za leto 1957. Ta podjetja zaposlujejo skupno 43.000 delavcev in njihov družbeni brut-to produkt predstavlja okoli 20 odstotkov celotnega brutto produkta naše republike. Pri politično ekonomski analizi zaključnih računov teh gospodarskih organizacij smo hoteli dobiti odgovor pred.vsem na sledeča tri vprašanja:
a)	Kako gospodarske organizacije gospodarijo s sredstvi, ki so jim. na razpolago oziroma kako v tem pogledu razumejo in v praksi izvajajo načelne smernice naše politično gospodarske politike;
b)	kakšno vlogo, pomen in Stremljenja imajo ob taki pri-
liki, kot je zaključni račun, organi delavskega samoupravljanja, se pravi predvsem delavski sveti in upravni odbori; in dalje kakšno vlogo in politično aktivnost, stališča in politiko imajo pri tem. vprašanju sindikalne organizacije in celotni kolektivi;
c) kakšen je medsebojni odnos, povezava in koordinacija med gospodarsko organizacijo oziroma delovnim kolektivom in med komuno; očito je, da se mora predvsem pri takem vprašanju, kot je zaključni račun oziroma razdeljevanje prostih materialnih sredstev v kolektivu, pokazati, kako on pojmuje, sodeluje in se vključuje v celotno komunalno politiko.
Izhajajoč iz navedenih treh vprašanj, je analiza v omenjenih 52 podjetjih pokazala naslednje zaključke.
Plače in drugi skladi
Če hočemo pravilno oceniti konkretno gospodarsko politiko v posameznih gospodarskih organizacijah, vsekakor ne moremo mimo vprašanja, koliko so gospodarske organizacije porabile svojih prostih sredstev za plačni sklad in koliko za druge ' sklade. Odgovor na to vprašanje vsekakor kaže določeno stopnjo zavesti in zrelosti posameznih kolektivov. V povprečju je teh 52 gospodarskih organizacij razdelilo za plačni sklad 20 Vo nad tarifnim pravilnikom oziroma v povprečju dve in pol mesečni plači. Na osnovi tega lahko trdimo, da so se v povprečju ti .delovni kolektivi približali tisti zgornji meji razdeljevanja plačnega sklada, ki je s splošno družbenih, političnih in go-
spodarskih vidikov še razumljiva, dopustna in lahko tudi koristna. V konkretnih primerih pa se ta razpon razdeljevanja plačnega sklada giblje od pol plače do 6 plač. To pomeni, da s konkretno politiko razdeljevanja sredstev na plače in druge sklade še niso povsod stvari postavljene na svoje pravo mesto in da bodo morale predvsem sindikalne organizacije s širših vidikov in s političnim pritiskom kritizirati in odpravljati posamezne nepravilne primere.
Nasploh lahko trdimo, da je bil pritisk za prekomerno razdeljevanje plač predvsem uspešen v primerih, ko operativni voditelji gospodarskih organi7 zacij, organi delavskega upravljanja, vodstva sindikalnih podružnic in komunisti niso imeli prediskutiranega in odrejenega načrta in spiska potreb, ki stoje pred gospodarsko organizacijo. Dogajali so se primeri, da so v kolektivu razpravljali samo o tem, ali bodo razdelili eno plačo več ali manj. Ko pa je politično in gospodarsko vodstvo takega kolektiva postavilo pred celoten Tcolektiv nujne in za delavce zelo koristne potrebe, ki so se kazale bodisi v okviru te gospodarske organizacije, bodisi v neposredni bližini tega kolektiva, na področju občine, je diskusija o plačah takoj prenehala, ali vsaj po prioritetnem redu zdrknila od prvega na četrto ali celo na peto mesto. Ti primeri dovolj zgovorno kažejo, da se samo s splošno politično propagando za to, na) kolektiv vidi tudi druge potrebe, kadar razdeljuje svoja sredstva, in ne samo svoje plače, ne da doseči ne vem kako dobrih rezultatov. Tudi v tem
vprašanju moramo zlasti na področju komune in v okviru delovnega kolektiva nastopati s konkretnimi predlogi in se morebitnemu pritisku zaostale jših , in nerazgledanih delavcev, ki vidijo samo plačni fond in nič drugega, zoperstaviti s konkretnimi potrebami in načrti, na osnovi katerih bodo imeli koristi predvsem stalnej-ši in zavednejši delavci tistega kolektiva ali komune. Sele takrat, kadar bo vsak kolektiv imel, da se tako izrazim, odrejeno, prediskutirano, kratkoročno in dolgoročno prioritetno listo takih objektov družbenega standarda, ali pa tudi gospodarskega značaja, ki bodo prinašali neposredne koristi temu kolektivu, bomo lahko definitivno preprečili škodljiva in družbeno neopravičljiva pretiravanja v izplačevanju plač. Zato je predvsem naloga sindikalnih organizacij, da se
(Nadaljevanje na 3. strani)
V NEDELJO, 25. MAJA, SMO SVEČANO PROSLAVILI DAN MLADOSTI IN ROJSTNI DAN NAŠEGA TITA. OSREDNJA PROSLAVA, KI SE JE JE UDELEŽILO NAD 60.000 LJUDI, JE BILA NA STADIONU LJA V BEOGRADU. — MICA PRELlC, ČLAN GLAVNEGA ŠTABA MADINSKIH DELOVNIH BRIGAD NA AVTOMOBILSKI CESTI PREDAJA ŠTAFETNO PALICO PREDSEDNIKU TITU. (JUGOFOTO, BEOGRAD)
VOLITVE DELAVSKEGA SVETA V ALPINI
Nezakoniti pravilniki
V NEKATERIH GOSPODARSKIH ORGANIZACIJAH SPREMI- naj n občinskemu ljudskemu od-
njajo tarifne pravilnike, Čeprav jih niso prej
PREDLOŽILI NA VPOGLED ORGANOM, KI SO PRISTOJNI ZA SOGLASJE. — PONEKOD SPREMINJAJO TARIFNE POSTAVKE SAMO NA OSNOVI SKLEPOV UPRAVNEGA ODBORA' ALI PA JIH CELO SPREMINJAJO BREZ SKLEPOV IN OBRAZLOŽITVE.
Doslej je bilo vloženo veliko truda z.a izpopolnjevanje tarifne Politike in delitve dohodka gospodarskih organizacij. Toda nič manj, celo več, ga bo veljalo vložit; letos in naslednja leta.
Letos, ko še niso določena nova merila, bo minimalni osebni dohodek izračunan na osnovi doslej veljavnih tarifnih postavk. Te pa, kot je znano, vsebujejo dobršen del anomalij, ki jih je porodila dosedanja ureditev tarifne politike, da bi spreminjanje tarifnih postavk brez Upravičenih razlogov sedaj še bolj povečalo neskladnosti in zmanj!šalo možnosti, da bi že ^udi letos na tej osnovi določili kolikor mogoče stvarna načela za ugotavljanje osebnega dohodka. Zato je bilo tudi sprejeto stališče, ki ga sindikat.; od-ločrto podpirajo, da ni mogoče, dokler ne bodo sprejeta splošna načela, spreminjati tarifnih Pravilnikov niti tarifnih postavk, razen v primerih, kadar 8re za nova delovna mesta, skratka za stvari, ki bistveno spreminjajo dejavnost v podrtju m je gkladno s tem potrebna tud; bistvena sprememba tarifnega pravilnika oziroma Vskladitev tarifnih postavk. To stališče je treba upoštevati, kajti drugače si ne moremo obetati, da bodo stvari pravilno urejene.
Toda številne gospodarske or-gafflizacije kljub vsemu temu zahtevajo spremembo tarifnih Pravilnikov, še več, samovoljno iih spreminjajo, spreminjajo brez odobritve organov, ki so za to pristojni, izplačujejo spremenjene tarifne postavke z veljavnostjo za nazaj dtd. To nas opo-zarj-a na protizakonita dejanja, na izigravanje, ki vnaša zmedo v Urejanje tarifne politike. Toda podkrepimo sd te trditve kar * Praktičnimi primeri.
Prejšnji predpisi in tudi po-•ssnezni členi zakona o delov-*t®t razmerjih določajo, da mo-I* delavski svet podjetja pred-lo&ltt svoj tarifni pravilnik, če f* miši; spremeniti, na vpogled določenemu sindikalnemu orga-
boru. Ta postopek je obvezen, če gre za spremembo tarifnega pravilnika v celoti, tabelo tarifnih postavk ali za njegove posamezne sestavne dele. Sestavni del tarifnega pravilnika pa je vsaka tarifna postavka.
V kranjskem okraju so na primer pri reviziji izplačil ugotovili, da so posamezna podjetja v zadnjem času zvišala tarifne
postavke in niso za to iskala soglasja pristojnih organov. Tako so v železarni Jesenice pred časom spremnili tarifne postavke za posamezna delovna mesta pod različnimi motivi, recimo, da se je naziv starega delovnega mesta spremenil v »srednji konstruktor« itd. Tarifne postavke za nekatera delovna mesta so spremenili samo na osnovi sklepov upravnega odbora. V lesno-industrij. podjetju »Češnjica« in »Pletenini« Lesce so prav tako spremenili postavke za posamezna delovna mesta brez utemeljitve. Na osnovi
(Nadaljevanje na 2. strani)
Volitve novega delavskega sveta v žirovski tovarni čevljev »Aipitna« so opozorile na slabosti, ki jih bo treba s posebnim prizadevanjem sindikalne podružnice im Zveze komunistov čimprej odpraviti. Takoj lahko zatrdimo, da so bile volitve, na katere so šli v tem podjetju z dvema listama, oziroma s kompromisno listo, med prvo, ki jo je pripravljalo in predlagalo vodstvo sindikalne podružnice, itn drugo, ki naj bi predstavljala uresničenje določenih teženj skupine podpisanih delavcev — da so bile volitve samo zunanji, .očiten odraz stanja v podjetju. Zalto za oceno niso bistveni drobni dogodki in določene osebne, dokaj nezdrave težnje posameznikov, ki so zbirali podpise za uveljavitev druge liste, pač pa to, kako gledajo posamezniki na podjetje, kako razumejo delavsko samoupravljanje in gospodarjenje sploh. Tu so namreč vzroki, ki jim je dala dvojna lista še zunanji, bolj očiten pečat. Volitve, kakršne so pač bidei so posledica tega in .seveda predvsem posledica slabega, nekonkretnega jn popustljivega, rekli bi celo kompromi-srskega dela sindikalnega vod-
stva in Zveze komunistov kot celote, kojtii posamezniki so položaj ocenjevali pravilno. Po-glotbljeno delo bo potrebno predvsem zato, ker s samim volilnim aktom in z izvolitvijo novega delavskega sveta še niso odpravljene napake, im niso razčiščeni pojmi, ki škodijo razvoju podjetja.
© Mehanizacija je v bistvu tudi skrb za delavce
Nedvomno je podjetje od leta 1948, ko se je vselilo v novo poslopje, doseglo velike proizvodne uspehe. Takrat so izdelali nekaj več kot 400 tisoč, lani pa že 85o tisoč parov čevljev. Letošnji načrt pa predvideva še 30 tisoč parov več. Medtem ko se je v prvih letih povečevala. proizvodnja predvsem z zaposlovanjem novih delavcev, je sedaj že povsem očitno, da je možno doseči napredek le z nadaljnjo mehanizacijo In povečanjem delovne storilnosti,. Tega se zaveda vodstvo Jn dobršen del zaposlenih. Podjetje bo lahko obvladalo trg le s solidnimi cenami, to se ob močni
gumi
V sredo, 28. maja je tovariš Ivan Maček - Matija praznoval petdesetletnico svojega plodnega življenja.
Tovariš Matija... Kdo ne pozna njegovega imena, njegovega lika, — delavca, revolucionarja, borca, vojaškega in političnega voditelja, kdo ga ne bi cenil in spoštoval...
Bil je mlad tesar — tesar med tesarji, delavec med delavci, in kruh, za katerega je garal, je bil grenak kot kruh njegovih tovarišev — in tedaj je prvič zaslišal ognjevite besede o revoluciji, o oblasti delavskega razreda. S temi besedami v srcu se je pridružil organiziranemu delavskemu gibanju in z njim uravnal svoj korak.
Trdo je bilo njegovo življenje in v tem kratkem sestavku je nemogoče popisati vsega, kar je doživel, storil in dal. Deloval je v sindikatih lesnih delavcev in v delavskih kulturnih društvih. Izkoriščevalski režimi so ga preganjali in zapirali. Komunistična partija ga je sprejela v svoje vrste. Komaj 22 let je imel tedaj, toda bil je pogumen, vztrajen in dosleden revolucionar. Leta 1937 je postal član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije.
Policija pa ga je spet zaprla in štiri leta je preživel na robiji v Sremski Mitroviči. Zapor ga ni strl. Nasprotno; v družbi starejših prekaljenih komunistov se je veliko naučil. In ko je Partija leta 1941 pozvala ljudstvo v boj proti okupatorju, je organiziral pobeg iz jetnišnice in skupno s 30 tovariši odšel v partizane.
Tovariš Matija je bil v boju povsod tam, kamor 93 je poklicala Partija in njegova proletarska zavest; v Vrhovnem štabu POJ, v Glavnem štabu slovenskih partizanskih čet — najprej komisar, kasneje komandant. Potem je vodil OZN za Slovenijo, dočakal zmago in svobodo. Postal je minister za notranje zadeve in podpredsednik vlade LRS, minister za gradnje in predsednik Gospodarskega sveta, član Zveznega izvršnega sveta. Sedaj je organizacijski sekretar ZK Slovenije in predsednik Glavnega odbora ZB Slovenije.
Tovariš Matija je s svojim delom vtisnil močan pečat našim naporom za izgradnjo socializma. Neusmiljeno žigosa vse, kar je. slabega, obenem pa je skromen, odkritosrčen in tovariški, neomajno privržen stvari socializma in skrbi za človeka.
In zato mu ob njegovem jubileju iskreno čestitamo in želimo, da bi živel med nami še veliko srečnih in zadovoljstva polnih let.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim
konkurenci enakih tovarn kaže že sedaj, še bolj pa se bo v prihodnosti. Zato s sredstvi, ki ostanejo podjetju, skrbno gospodarijo in ves razpoložljivi denar hranijo za nakup strojev, ki naj nadomeste ročno izdelavo povsod tam, kjer zato ne bo kakovost znanih žirovskih čevljev prav nič trpela. Kako naj torej ocenimo nastop tovariša, ki je na sestanku pred volitvami ostro grajal vodstvo, češ da premalo, oziroma nič ne skrbi za delavca, kajti skoraj vsa podjetja imajo ob morju vile, samo onii pa da nič. Tu se je treba odločiti; Ali stroji, ki bodo zagotovili večjo proizvodnjo in pozneje tudi lep dom ob morju, ali pa takoj letovišče ih pozneje zastoj proizvodnje in nevarnost za polom podjetja. Menimo, da je prava pot jasna. Govorjenje o »skrbi za delavca«, ki ne upošteva materialnih možnosti, je demagogija, čeprav za uho prijetna im za nekatere celo prepričljiva.(Sicer pa je delavski svet tisti, ki odloča o tem, torej kolektiv in ne vodstvo. Na eni od sej je na primer delavski) svet razpravljal o tem, da bi za časa kolektivnega dopusta priredili nekaj izletov z avtobusi namesto s kamioni, kot prejšnja leta. Predlog pa ni bil sprejet, obveljalo je mnenje tistih članov delavskega sveta, ki so bili proti, češ da se izleta ne udeleže vsi zaposleni, sredstva pa dta so skupna, toraj! od vseh. In zakaj potem napihovati vprašanje »vile ob morju« in podobne stvari, če je jasno, da tudi tja ne bodo odšli vsi.)
# Norme niso postavljene zato, da zagotove večji zaslužek ob istem proizvodnem učinku
Poleg mehanizacije je za napredek in za povečanje proizvodnosti zelo važen sistem norm in premij. Norme so v podjetju takšne, da so sredstva, namenjena za plačevanje po učinku, razporejena zelo neena-’ komorno, da ne rečemo krivično in da nekateri oddelki v bistvu izkoriščajo druge oddelke. V aprilu n,a primer so presegli norme v povprečju za 39<Vo (akumulativno povprečje ja 32°/o). Medtem ko so v šivalnici, v tem m-esecu presegli norme v po-vpre za ll,8°/o, v prikrojevalnici ?,a 21, so jih v dretami za 37, v montaži I za 48, v montaži II pa kair za 56% v povprečju. Vodstvo podjetja se zaveda, da je taka razdelitev sredstev znotraj podjetja nepravilna. Prav tako je očitno, da bi bilo potrebno norme na nekaterih mestih korigirati, toda sindikat, kj bi moral razpravljati o tem z ielovnim kolektivom im nuditi sodstvu v tem primeru oporo, se za to premalo prizadeva. T-
sti, ki so zbirali podpise zg drugo kandidatno listo pa menijo, da v podjetju, vsaj kar se norm tiče, ni treba prav nič spreminjati. Ob nedelavnem sindikatu in Zvezi komunistov, katere posamezni člani so se s tako politiko solidaiizirali, so tisti, ki jih nepravilna notranja porazdelitev ne prizadene, ostali tam, kjer so. Ce proizvajalcem nihče ali pa premalo pojasnjuje, kaj pomenil spreminjanje norm, če nihče ne govori o proizvodnosti in jo ne povezuje z nadaljnim razvojem podjetja itd., potem je nekaterim kaj lahko ribariti v kalni vodi z geslom: spremenjene norme bodo prinesle manjše zaslužke. Stvar gre talko daleč, da je potem težko spremeniti norme celo takrat, ko je določeno ročno delo zamenjal stroj in so zato prve norme le približne.
© Zavajanje proizvajalcev, da so stro-konjaki odveč, prav lahko pripelje do zastoja proizvodnje
Tudi premije so bile povod za razpravo, kdo naj bo v novem delavskem svetu, oziroma te so služile zbiralcem podpisov kot argument za novo listo. Že približen pregled nad tem, kdo in koliko je dobil premije, kaže, da vsaj v vsotah ni bilo pretiravanj, čeprav ne poznamo pravilnika, v katerem je morda treba še marsikaj popraviti (premijske osnov« in upravičenci). Delavski svet je praz zato za zdaij ustavil izplačevanje premij. Za primer naj navedemo, da je dobil vodja faze v 10 mesecih 35.000 dinarjev premije in je bil njegov skupni mesečni zaslužek 19.500 din. Skupina, ki jo vodi, pa je presegala norme za 25 do 118%, tako da je imelo precej, če ne večina delavcev, večje dohodke kot delovodja (16 do 28 tisoč dinarjev). Kar Se tiče prejemkov, potemtakem ni moč govoriti o pretiravanjih, saj so delovodje najboljši, strokovnjaki, k} na odgovorna delovna mesta prav gotovo niso padli s hruške. Ves problem je bržčas v tem, ker premije izplačujejo za več mesecev skupaj, norme pa sproti. Prvo se pozna in o tem razpravlja kolektiv, izplačevanje norm pa ne, in o tem tudi nihče javno ne razpravlja. Mimogrede naj zapišemo, da bi bilo verjetno prav zanimivo, ugotoviti, koliko so zaslužili nad tarifno postavko v 10 mesecih tisti delavci, ki presegajo norme za 80, 90 in več odstotkov. Iz besedičenja okoli premij se je konec koncev izcimila stvar, ki razvoju podjetja ne more v nobenem primeru koristiti. Gre za mlš-lienje, da strokovnjaki tako ali
(Nadaljevanje na 4. strani)) j
Kako daleč smo
PRI SPREMINJANJU IN POPRAVLJANJU PREMUSKIH
PRAVILNIKOV
nSD VOBTOBO T OMflB SOCBRMffi BrnBOTlDiU
Podoba je, da so se v vseh gospodarskih organizacijah lotili revizije premijskih pravilnikov. To delo je trenutno v večini gospodarskih organizacij v teku. V nekaterih primerih so strokovni delavci že izdelali predloge revidiranih pravilnikov, ki bodo predloženi delavskim svetom v razpravo in potrditev.
Doslej izdelani predlogi premijskih pravilnikov v večini primerov kažejo, da so delovni kolektivi usvojili in uveljavili priporočila sindikatov in drugih družbeno - političnih činiteljev glede premijskih osnov. To se pravi, v večini gospodarskih organizacij se pri odrejanju premijskih osnov dejansko omejujejo na tiste zadeve, ki jih je mogoče objektivno meriti in ugotavljati: produktivnost, kvaliteta, izmeček, splošni vrednostni uspeh proizvodnje itd. V tem pogledu je torej napravljen pomemben korak naprej v izdelavi premijskega sistema pri nas.
Vendar, kot vse kaže, to ni dovolj. V nekaterih primerih je namreč opaziti, da so sestavljavci predloženega pravilnika predvideli samo take premijske osnove, glede katerih sploh ne more biti ugovorov, da pa so istočasno v mnogih primerih izdelali povsem nesprejemljive predloge z.a to, kateri delavci, na katerih delovnih mestih naj bodo upravičeni do premije na določeni osnovi, in povsem nesprejemljive predloge glede tega, po kakišnih kriterijih naj bodo premirani.
Na primer: V neki gospodarski organizaciji tekstilne stroke je v premijskem pravilniku predloženo, da na temelju premijske osnove »produktivnosti sprejemajo premije med ostalimi tud; sekretar tajništva podjetja, tajnica direktorja in še nekateri upravni uslužbenci. Ti naj bi bili upravičeni prejemati premijo za to, ker izdelujejo tabelarični pregled o gibanju produktivnosti. Podoben primer je v gospodarski organizaciji kovinarske stroke. V premijskem pravilniku je predvideno, da dobi uslužbenec v administraciji premijo za kvaliteto zato, ker piše delovne naloge. V gospodarski organizaciji cestnega prometa dobi izterjevalec dolžnikov premijo na osnovi finančnega uspeha podjetja.
Omenjeni jn njim ^podobni
znižanje proizvodnih stroškov vsekakor ni večji od vpliva, ki ga imajo vsa delovna mesta druga na drugo zaradi poslovne povezanosti. Tak način odrejanja premijskih upravičencev da slutiti dvoje: bodisi da sestavljavci premijskih pravilnikov premalo poznajo organizem proizvodne enote, bodisi da napačno pojmujejo smoter in namen premij. In eno in drugo je slabo. Napačno pojmovanje namena premije se kaže predvsem v mišljenju, da so premije neke vrste dodatne plača, ki jih je zagotoviti vsem ali vsaj večini zaposlenih, ki niso plačani po učinku, po normah. To mišljenje je bilo politično sicer v celoti zavrženo kot . povsem nesprejemljivo, toda ždi se, da v praksi še ni povsem preživeto. Na to opozarjajo omenjeni primeri. Seveda, brž ko pa izhajamo iz predpostavke, da so premije dodatne plače, potem stopijo proizvodni in vrednostni elementi premdranja precej ali povsem v ozadje. Premijske osnove, premijski kriteriji in podobno postanejo samo formalna sredstva za utemeljitev dodatnih plač.
Vsekakor bo smotrno, če bodo kolektivi, ko bodo razpravljali c predlogih revidiranih premijskih pravilnikov, predloge proučili tudi s te strani. Torej, če bodo razmotrili, kolikšen je dejanski proizvodni, delovni itd. vpliv delavcev z določenega delovnega mesta na
usmerja pozornost delavcev na določene probleme, katerih rešitev ali zboljšanje stanja je posebno važno za gospodarske prilike gospodarske organizacije. V enem letu se, recimo, odloči delavski svet, da določi večjo premijsko maso za premijsko osnovo »povišanje storilnosti dela«, drugo leto na drugo itd.
Gledano s tega stališča se zdi seveda povsem nesprejemljiva taka praksa, kot jo imajo v nekaterih gospodarskih organizacijah, kjer celotno premijsko maso, to 'je količino sredstev za premije, enakomerno porazdele na vse premijske osnove. Takih predlogov delovni kolektivi in delavski sveti ne bi smeli sprejemati, ker so ekonomsko In politično nesprejemljivi.
Prav tako kot je potrebno razlikovati med posameznimi premijskimi osnovami, je potrebno razlikovati tudi med obsegom vpliva, ki ga imajo delavci s posameznih delovnih mest na doseganje uspehov na temelju določenih premijskih osnov. Vsekakor na določena dela v različni meri, obsegu in intenzivnosti vpliva priprava dela, organizacija dela, tehnično vodstvo, vzdrževalne službe, analitiki itd. Te razlike je treba ugotavljati in jih s premijskimi kriteriji uveljaviti. S tega vidika so seveda nesprejemljivi vsi predlogi, ki teh razlik ne uveljavljajo. V enaki meri pa so nesprejemljivi predlogi, ki take
NOGAVICE Z LASTOVKO

Samouprava socialnega zavarovanja močno zaostaja za našim splošnim
družbenim razvojem
NVLON, PERLON,
UnKALON, CREFPE-tmjOS
! 6
je le nekaj soli v njej. Danes je
Letos poteka šest plodnih let ni bilo več potrebe po tolikš- da to pravico lahko prenesejo namreč položaj tak, da je Ijud-samouprave sociali:ega aava- nem številu okrajnih ljudskih na podružnice. Tako danes ve- ski odbor tudi materialno odgo-rovanja. Skupščine, ki jih bo- odborov, saj so -se občine že čina podružnic dokončno odloča voren za delo In gospodarjenje mo letos izvolili' v začetku ju- upposclbile kot osnovni organ o pravici na otroški dodatek, na v zdravstvenih zavodih in usta-nija,' bodo že tretje, prvim je ljudske oblasti. Tako je bilo področju ljubljanskega okraja novah in sploh v zdiravstvaai bila namreč mandatna doba	od začetka samouprave	social-	pa	le štiri,	kjer	je samouprava	službi. Cim kaže,	da bo nast
podaljšana za eno leto. V tej	nega zavarovanja do	danes	že	v prvih	letih	doživljala težje	kak primanjkljaj,	zvišajo ceno
dobi je samouprava socialnega ukinjenih 11 okrajnih ljudskih porodne krče.	oskrbnega dne in zdravstvenih
zavarovanja povsem opravičila odborov — s tem pa tudi 11 Povsem jasno je torej, da bi stoiriltev ® drevo socialnega za-svoj obstoj. Okrajni zavodi so	okrajnih samouprav za	social-	se	morali	dosti	zavestneje za-	varovanja se potrese, kajti le-
postali s prevzemom pooblastil	no zavarovanje. Ukrep,	'ki je	vzemati za	to, da postanejo po-	to Plačuie do 80vseh zdrav'
z vseh področij socialnega za- na področju ljudske otblasti družnioe temeljne celice samo- stvenih storitev, varovanja temeljne celice sa- pomenil nadaljnje poglabljia- uprave socialnega zavarovanja
je socialistične demokracije, je / vsemi pooblastili glede odlo-istočasno povzročil v samo- Čanja o pravicah zavarovancev, upravi socialnega zavarovanja xa to je skupščina republiške-takem tudi 20 okrajnih zavo— prav nasprotno: občutno zoiže- ga zavoda posebej opozorila že dov z organi družbenega uprav- vanje samouprave socialnega iggg. leta. Takrat so se oprede-Ijanja, skupščinami in izvršil- zavarovanja.	mi za stališče, da je treba dati
nitmi odbori.	Vedeti je namreč treba, da podružnicam več pooblastil in
2e v razpravah 0 novi ko- rast samouprave socialnega za- možnost razpolaganja z delom munalni ureditvi pa je posta- varovanja ni šla vzporedno z tistih sredstev, ki jih ustvarja
mouprave. Leta 1953, ko se je začela samouprava, je bilo v Sloveniji 20 okrajev in potem-
Seveda sii podružnice socialnega zavarovanja ni moč predstavljati kot povsem zaključene enote. Še vedno bo potrebno Ločiti del sredstev v sklade tako okrajnega kot republiškega in zveznega zavoda, iz katerih bi krili primanjkljaj na posameznih gospodarsko pasivnih. področjih. Vendar bi morala tu-
lo jasno, da je komuna tista rastjo ljudske oblasti. Medtem podružnica na'svojem področju. di komuna prevzeti nase del ri-
osnovna celica družbene skupnosti, ki zagotavlja demokra-tično povezovanje ljudske oblasti z najširšimi množicami delovnega ljudstva. Zato so tudi samoupravni organi socialnega zavarovanja neštetokrat naglašali, da se razvoj samouprave ne more ustaviti pri okrajnih samoupravah, marveč,
ko so z ukinitvijo posameznih Razen tega naj bi podružnice zika zlaS:til glede zdravstvenega okrajev prevzele občine nase razpolagale tudi z delom sklada zavarovanja, saj je predvsem od vrsto prejšnjih pooblastil za preventivno zdravstveno var- njene politike odvisno, ka okrajnih ljudskih odborov, eo	Od takrat se je stvar pre- 3® n- P,r- kanalizacija, vodovod,
podružnice socialnega zavairo- makniila zgolj glede" odločanja o kako razvita zdravstvena služ-vanja tako kvantitetno kot otroških dodatkih, vse ostalo pa ^a, kakšne so higienske ra zrnc kvalitetno precej počasneje je ostalo v glavnem pri sta- re it,d- To °henem dokazuje, da
rem.
doseganje ugodnejših proizvod- razlike sicer uveljavljajo, toda
nih in vrednostnih učinkov gO' spodarske organizacije in če 'bodo te ugotovitve primerjali z določili v premijskih pravilnikih, ki predvidevajo kdo in v kakšnem obsegu je upravičen na premijo po določeni premijski osnovi. Samo taka primerjava lahko prispeva k dejanski reviziji premiranja. Samo taka primerjava in na njeni osnovi izvedena revizija premiranja lahko pomaga k temu, da postane premiranje v pravem pomenu besede element za nagrajevanje po delu, ki bo ekonomsko povsem utemeljeno in družbenopolitično sprejemljivo.
Je pa še en problem, ki mu kaže ob priliki razprav o predlogih premijskih pravilnikov v delovnih kolektivih posvetiti pozornost. To je količina sredstev, ki jih organi delavskega samoupravljanja določijo za premije in ki jih razdele med
jemljejo za osnovo razlik ne proizvodne odnose v konkretnem primeru v zvezi s premijsko osnovo, ampak se ozirajo pri razlikah le na tarifne postavke, ki jih imajo posamezni premijski upravičenci. To ni dobro.
Povsem razumljivo je, da je okrog izdelave premijskih pravilnikov še dokaj problemov. Toda zdi se, da sta za politiko premiranja omenjena dva problema odločilne važnosti. Njima kaže v delovnih kolektivih posvetiti prvenstveno pozornost. Nanju naj osredotočijo svojo družbenoekonomsko skrb izvršni odbori sindikalnih podružnic in delavski sveti.
Roman Albreht
Hruška ob plotu z vejami na tuji vrt
Se pred dobrimi petimi leti so bili ljudski odbori od občin-
tudi samouprava godalnega zavarovanja, če vzamemo zgolj zdravstveno vejo zavarovanja, ne more biti nekaj izven komune, marveč mora biti sestavni del komunalnih služb.
Tako pa je danes samouprava socialnega zavarovanja sila počasi napredovala v svojem notranjem razvoju, obenem pa se
napredovale. Okrajni zavodi so odločali o vseh pravicah zavarovancev. Po ukinitvi 11 da jo je treba še bolj pribil-	okrajnih samouprav so sicer v
žatji zavarovancem. Tako so	teh krajih ustanovili podružni-
okrajni zavodi ustanavljali na	cb socialnega zavarovanja, te
posameznih gospodarsko moč-'	pa so imele in še imajo ob-
nih področjih tudi podružnice	čutno manj pooblastil, kot jih	skih do izvršnega sveta živo za-
socialniega zavarovanja, kil so	je imela prej okrajna samo-	interesiranii za gospodarjenje in
imele sprva značaj le podruž-	uprava, saj odločajo zgolj o	delo socialnega zvairovanja. V
nic okrajnih zavodov, kasneje	kratkoročnih dajatvah. Tore)	tistih časih so namreč oni no-	3® vedno bolj oblikovala kot popa so bili tudi pri njih izvoljeni	tudi tam, kjer so doslej odlo-	sili ves rizilko za morebitni pri-	vsem od tal do	vrha samostojen
organi samouprave s perspek-	čali o vseh pravicah zavaro-	manijkljaj v zdravstvenem za-	družbeni mehanizem, ki je, sko-
tivo, da se le-ta čimbolj po- vancev, danes nimajo teh pra- varovanju.	raj bi lahiko rekli odtrgan od
glablja. Tako je bilo leta 1953 vic. ge celo tam, kjer so po- Pozneje pa se je to močno celotnega družbenega dogajanja 15 podružnic, leto kasneje 18,	družnicam pustili pravico na od-	spremenilo in je prešel riziko na	v komunalnem	sistemu. Prene-
nato 31, letos pa 40.	ločanje o pokojninah, jim je	republiški zavod za socialno za-	halo je veljati	n. pr. tudi tisto
Leta 1955 smo storili močan	bila ta vzeta, ker je vrhovno	varovanje. Cim pa so se ljudski	zadnje določilo,	ki je samoupra-
korak naprej v poglabljanju	sodišče razveljavilo vse izdane	odbori »otresli« skrbi za riziko	vo socialnega	zavarovanja še
socialističnega detmokraltiizma.	odločbe podružnic kot nezako-	socialnega zavarovanja, je po
Občine so prevzele nase vrsto	nite, ker po zakonu okrajna sa-	sili objektivnSlh okoliščin pre-
pooblastil, ki so bila doslej	mouprava socialnega zavarova-	nehalo tudi zanimanje za samo-
nja n; pooblaščena prenašati	upravo socialnega zavarovanja,
teh pravic na podružnice. Dm-	Le-to samo pa je postalo nega stvar pa je glede odločanja	kakšna hruška ob plotu, kate-
o otroških dodatkih, za katere	r® veje mole na tuji vrt. Pri-
so okrajni zavodi pooblaščeni,	mera je morda prehuda, vendar
osredotočena v okrajnih ljudskih odborih, le-ti pa so postali usmerjevalni organi za širše politično, družbeno in gospodarsko - področje. Zato tudi
primeri jasno govore o tem, da posamezne premijske osnove in
so v posameznih gospodarskih organizacijah sestavljavci osnutkov. V neki gospodarski organi-vali le pisano črko priporočil političnih činiteljev glede premij, prezrli pa so smisel in namen priporočil. Povsem jasno je, da so premijska osnova, delovno mesto, na katerem bodi nekdo premiran, premijski kriterij in premijska masa samo posamezni elementi enotnega pojma:	premije. Prav zaradi
tega revizije premijskih pravilnikov ni pojmovati le tako, da se posamezne premijske osnove briše ali dodaja. To je le del opravila. Istočasno je treba temeljito proučiti tudi delovna mesta, s katerih je mogoče vplivati na določeno , delo in kriterije, po katerih se ta vpliv meri.
Vzemimo na primer premijsko osnovo, ki jo imajo predvideno v večini osnutkov premijskih pravilnikov:	znižanje
proizvodnih in režijskih stroškov. V neki gospodarski drga-zaciji kovinarske stroke se med upravičence za premije po tej osnovi predvideni: tehnični direktor, šef proizvodnje, planer, dežurni tehnik, šef konstrukcijskega oddelka, dežurni ključavničar itd. To se pravi, tisti delavci, ki s svojim neposrednim delom morejo v večji ali manjši meri vplivati na znižanje proizvodnih stroškov. S premijskimi kriteriji je seveda napravljena tudi diferenciacija med obsegom teh vplivov. V takem primeru se zdi premiranje na temelju omenjene premijske osnove v redu in prav. Tako premiranje je . ekonomsko utemeljeno in ga delavci sprejemajo.
Imamo pa primer gospodarske organizacije, kjer po premijski osnovi za znižanje proizvodnih in režijskih stroškov premirajo nekaj operativnih delavcev, poleg njih pa materialnega knjigovodjo, statistika, šefa prodaje, skladiščnika itd. Tak način odrejanja premijskih upravičencev pa seveda ni dober. Povprečnemu delavcu v tovarni je povsem jasno, da omenjeni ne morejo neposredno vplivati na znižanje proizvodnih in režijskih stroškov. Njihov vpliv na
posamezne premijske upravičence na temelju določenih kriterijev. S tem v zvezi se v praksi javlja več primerov. Med osrednjimi problemi so, recimo, vrednostne razlike med posameznimi premijskimi osnovami. Te razlike so odvisne od številnih činiteljev. Oglejmo si tak primer!
Vzporedimo dve premijski osnovi: prva, povečanje storilnosti dela in druga, zmanjšanje izmečka! Recimo, da delavci presegajo norme okrog 5, 6% in da tudi najboljši delavci ne sežejo dosti preko te meje. To se pravi, da je v dotičhi gospodarski organizaciji dosežena že relativno visoka storilnost dela pri sedanjem stanju proizvodnih sil. V tej smeri je torej mogoče napredovati le, če se podvzamejo najrazličnejši organizacijsko tehnični, strokovno pedagoški, psihološki itd. ukrepi. Kratko malo, potrebno je obsežno, temeljito in intenzivno delo za to, da se storilnost dela pomakne za nekaj odstotkov navzgor.
Istočasno pa je v gospodarski organizaciji sorazmerno visok izmeček. Količina, ki presega tolerantna povprečja v določeni panogi. Zelo pogostno je tak izmeček spremna posledica preveč enostranske orientacije zgolj na količino proizvodov. Seveda je temu lahko še tudi več vzrokov; slabe surovine, neprecizna delovna orodja itd. Zmanjšanje odstotka izmečka je v takem slučaju sorazmerno lažje delo. Neprimerno je lažje kot povišati storilnost dela v omenjenem primeru.
Primerjava lahko da niti ni najbolj srečno izbrana. Toda, to ni bistvo stvari. Namen te primerjave je le ta, da doseganje uspehov po različnih premijskih osnovah zahteva različen obseg in različno intenzivnost prizadevanja. Iz tega torej potem izhaja, da je nujno potrebno odrediti različno količino sredstev za premije po določenih premijskih osnovah. Pe še nekaj je pri tem upoštevati. Z razporejanjem količine sredstev na posamezne premijske osnove lahko vodi delavski svet določeno politiko, ki se kaže v tem, da
Nezakoniti pravilniki
tudi mislijo, da je urejanje tarifne politike zgolj notranja zadeva podjetja in se v njo naj ne bi vmešavali organi izven gospodarske organizacije> organi, ki so dolžni voditi nadzor nad urejanjem tarifne politike na določenem območju. Kakšni pojavi so seveda družbeno škodljivi, nemoralni in vredni vse obsodbe. Očitno namreč govore o podcenjevanju kolektiva, o podcenjevanju delavskega sveta, sindikata in komune in mejijo na očitno kršitev zakonitih določil.
Zakon o delovnih razmerjih
predpisuje (in to so predpisovali primerih poslužiti pravic, ki jim
a..j.____iv,. _ •. • : \ j _______ 4	~ „ 1 ~ „ ooi? XI __________
DELAVSKA ENOTNOST __
Glasilo sindikatov Slovenile. — Izdaja Republiška svet Zveze sindikatov za Slovenijo. — Odgovorni urednik Ivo Tavčar. — Tisk Časopisnega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. — Naslov uredništva In uprave: Ljubljana, Čufarjeva ulica 3, poštni predal 284. — Telefon uredništva 32-538, uprave 30-046, skupni za uredništvo In upravo 32-031.	— Račun pri
Mestni hranilnici v Ljubljani 601-606-1-221.	- List izhaja vsak
petek. — Rokopisov ne vračamo. — Posamezna številka stane 20 dinarjev. — Naročnina v predplačilu Je mesečna 80 dinarjev, četrtletna 240 dinarjev, polletna 460 dinarjev in celoletna 900 din.
(Nadaljevanje s 1. strani)
sklepov upravnega odbora in celo brez sklepa tega organa ter brez obrazložitve so spremenili postavke v goriškem podjetju »Avtoobnova«. Podobno so ravnali v tovarni usnja Miren. V cementarni Anhovo So zvišali postavko zaradi tega, ker so delovno mesto preimenovali (pravilnik je sicer potrdil občinski ljudski odbor). Ob ustanovitvi Gospodarske poslovne zveze v Gorici je prišlo v sestav novega podjetja več gospodarskih organizacij, med drugim Zivinopro-met, Vino Gorica, Flores in Lada iz Šempetra itd. Čeprav se delovna mesta niso spremenila, so kljub temu sestavili nov pravilnik, zvišali tarifne postavke predvsem za vodilno osebje za okoli 20*/«, pravilnika pa niso predložili na vpogled pristojnim organom.
Samo ti primeri nam govore, da gre v večini primerov za špekulantstvo. Tam, kjer se delo v resnici bistveno izpremeni. kjer je recimo odprto res novo delovno mesto, je povsem naravno, da velja temu primerno tudi vskladiti prejemke. Toda, če nekje spremene naziv delovnega mesta samo zato, da bi s tem opravičili zvišanje zaslužkov, lahko sodimo o špekulant-stvu, ne pa o prizadevanjih za smotrno urejanje tarifne politike.
Podcenjevanje kolektiva, sindikata in Komune...
Podobne pojave pa velja ocenjevati tudi z druge, moralno politične plati. Kot smo videli, so ponekod spremenili tarifne postavke organi, ki za to niso pristojni (na osnovi sklepa upravnega odbira, čeprav lahko stopku ne velja pripisovati pota samo predlaga spremembo sebnega komentarja, delavskemu svetu), ali so jih Namen takšnih izplačil, kot že celo spremenili brez kakršnega rečeno, je dokaj jasen, protiza-koli sklepa, brez obrazložitve konit način zvišati minimalni in ne da bi pravilnik predložili na vpogled organom, pristojnim za urejanje tarifne politike. Sodimo lahko, da gre v večini primerov za špekulantske težnje.
Gre tudi za samovoljo. V večini primerov namreč kolektiv o teh stvareh sploh ni razpravljal, čeprav bi po zakonitih določilih moral razpravljati, ker je po-
ždtvijo, da gre za reorganizacijo podjetja, za spremembo nazivov, ker je podjetju priključenih 5.000 hektarov gozda. Tarifni pravilnik so spremenili in po njihovem mnenju vskladili tarifne postavke s podjetji enake, ga pomena. Toda sekretar tega podjetja — laik — ima sedaj tarifno postavko 25.000 dinarjev, sekretar podjetja v Lendavi, diplomirani pravnik, pa 18.000 dinarjev.
V omenjenih primerih gre za očitne kršitve zakonitih predpisov In pristojni organi se bodo morali nedvomno v posameznih
tudi prejšnji predpisi), da veljajo spremembe tarifnega pravilnika šele naslednji mesec oziroma tromesečje, ko so zakonito potrjene. Toda i<z vrste primerov lahko (razberemo, da ravnajo v gospodarskih organizacijah drugače. V Solkanski industriji apna je na primer delavski svet sklepal'o spremembah postavk 23. novembra lani, ljudski odbor 12. decembra, toda prejemke so izplačevali z veljavnostjo za nazaj in sicer od oktobra meseca. Tako so ravnali še v Nafti Lendava, Kovinski industriji Panonija v Murski Soboti, Tovarni usnja v Ljutomeru itd. Zakaj so ravnali tako? Sodimo lahko, da z namenom, zvišati raven minimalnih osebnih dohodkov.
Vse obsodbe pa j® vredno
jih nalaga 336. člen zakona o delovnih razmerjih, kjer je rečeno tole:
Če je tarifni pravilnik v nasprotju z zakonom ali drugimi
predpisi, ali če ni bil predpisan po postopku, ki ga določa ta zakon, naloži upravni organ občinskega ljudskega odbora, ki je pristojen za dela in delovna razmerja, gospodarski organizaciji, da mora tarifni pravilnik prilagoditi veljavnim predpisom... Če gospodarska organizacija ne ravna v določenem roku po nalogu upravnega organa občinskega ljudskega odbora, ki je pristojen za delo m delovna razmerja, ustavi ta uporabo tistih določb tarifnega pravilnika, ki nasprotujejo veljavnim predpisom... če tarifni pravilnik n,j bil predpisan po postopku, ki ga določa ta zakon, ustavi upravni organ občinskega ljudskega odbora ,.. njegovo uporabo v celoti.
P. D.
horizontalno povezovalo, ko so imeli ljudski odbori pravico zadržati nezakonite akte samouprav in jih tudi razpustiti, če bi bilo to treba. Zdaj imajo take pravice le višiji organi samouprave socialnega zavarovanja.
Povzemimo nekaj misli:
Podružnice kaže oblikovati kot temeljne celice samouprave socialnega zavarovanja z vsemi pravicami sedanjih okrajnih zavodov. . Ti pa naj bi prevzeli bolj instrutotorsko in kontrolno-funkciijo. Seveda pa je treba mrežo podružnic še bolfl razširiti ter naj se tam, kjer v občini ni pogojev za ustanovitev samostojne podružnice, več občin združi tn ustanovi svojo podružnico socialnega zavarovanja. Skladno s tem pa je treba kajpak dopolniti zakonske predpise, da bo podružnica mogla prevzeti nase vsa ta pooblastila.
Samiouipravo socialnega zavro-vanja je treba povezati z našim komunalnim sistemom.
Vlado Jarc
PODVELKA
V Podvelki, k: je precej oddaljena od Maribora in tudi od Ruš, si že nekaj časa želijo, da bi dobili lastno .lekarne. Lekarna bi služila dvema zdravnikoma in veterinarju, še posebej pa prebivalstvu, k! sedaj često zaman išče načine in pota, kako čimprej priti do potrebnih zdravil. Podvelčani upajo, da se bo ta njihova želja čimprej izpolnila.
Se tri zobozdravnike potrebujejo
Naj napišem nekaj podatkov o dejavnosti podružnice zavoda za socialno zavarovanje v Rušah, ki je imela pred nedavnim peto redno sejo. V tej podružnici je trenutno 4.178 zavarovancev (3.624 zavarovancev in 1-154 zavarovank). Lani je ruška podružnica, k? sodi med najboljše v Okraju, imela 87,911.048 dinarjev dohodkov in 74,269.933 di-
ravnanje v podjetju za avtobus-	lzdatw Nad’ „
Tarien,-	cnrpmpmUi! ^presežka bodo porabili pred-
Tanifni pravilnik so spremenili čeprav ga niso prej predložili na vpogled pristojnim organom. Razen tega pa so storili še tole: delavcem so povišali prejemke z veljavnostjo za nazaj od 1. januarja letos, uslužbencem pa z veljavnostjo od oktobra lani. Takšnemu družbeno nevzdržnemu in več kot nemoralnemu po-
vsem za kritje primanjkljaja okrajnega zavoda.
Tudi v lanskem letu je ruška podlružnčca izdala največ denar-
ja za zdravljenje v bolnišnicah (17,790.047 dinarjev); nadomestila za čas bolezni so znašala 8,127.251 dinarjev; za ambulantne -preglede 6,685.263 dinarjev, za zdravila 5,351.072 dinarjev ditd. Na splošno je opaziti, da cene zdravilom Iz leta v leto rastejo, kar še posebej povečuje Izdatke podružnice.
Na seji, ki' je bila najbrž zadnja v tej mandatni dobi, so med drugim razpravljali tudi o problemih zdravstvene službe v Rušah ter ugotovili, da bi bilo treba čimprej dobiti najmanj tri nove zaibozdravnike, ker je po-
Dan mladosti v Šoštanju
osebni dohodek.
Vsklojevonje, ki je porodilo neskladnosti
Kam lahko pripeljejo takšni postopki, takšno samovoljno spreminjanje tarifnih postavk, pa nam najbolje osvetljuje tale stopek za spremembo enak po- primer: Kmetijsko gozdno go-stopku za sprejemanje novega spodarstvo Lendava je spreme-tarifnega pravilnika. Nekateri nilo tarifni pravilnik z obrazi o-
V nedeljo, 18. maja so v Velenju praznovali dan mladosti. Po sprejemu pionirjev na železniški postaji se je razvil pisan sprevod, v katerem je korakalo 2.000 pionirjev. V letnem gledališču ob jezeru je bila osrednja prireditev. Nastopilo je šest pevskih zborov in dvanajst recitatorjev. Prireditev je zaključil skupni nastop vseh pevskih zborov, ki ga je spremljal velenjski orkester. Ob tej priložnosti je občinski pionirski štab razdelil nagrade najboljšim pev-
skim zborom, nagradil pa je tudi tabornike iz Topolšice pri Šoštanju.
Potlej so oživela igrišča ob stadionu. V košarki in malem
treba po tem kadru izredno velika Jn ker si lahko popravljajo zobe — zaradi oddaljenosti od mesta — le v lastni amlbulaniti.
G.G.
Vesti
iz Velenja
Lepo vreme je v nedeljo, 18. maja, privabilo k Velenjskemu jezeru precej gostov iz vseh krajev Slovenije. Okolica jezera je res podobna pravljičnemu vrtu, poskrbeti pa b? bilo treba še, da gostinskemu podjetju »Jezero« že otb šestih zvečer ne bi zmanjkalo sendvičev in piva.
V prvenstveni nogometm' tekmi med šaleškima rivaloma je 18. maja prepričljivo zmagal Rudar Velenje nad Usnjarjem Šoštanj. Tekmo si je ogledalo skoraj tisoč Velenjčanov. Rezultat 6 :1 je za Soštanjce »malce*
rokometu so zmagali Velenj- boleč, vendar upajo, da se bodo
čani.
Velenjski pionirji so povabili goste na kosilo. Popoldne pa so prometni miličniki-pio-nirji usmerjal promet na velenjskih cestah.
Na dan mladosti so tudi odprli razstavo ročnih del in risb
drugič bolje postavili.
V soboto, 17. maja zvečer, J® gostoval v Velenju zabavni orkester iz Trbovelj. Program j® bil kar dober, želimo pa še, da bi nam nekaj podobnega pripravila tudi glasbena sekcij*
učencev iz Velenja, Šoštanja, velenjske Svobode, ki ima za to Pesja in Pake pri Velenju. vse pogoje.
ST ANE KAVČIČ:
CNadHljevanje s prve strani) na političen način zavzemajo za to, da bi napravil vsak delovni kolektiv čimprej tak svoj program.
delite v skladov
Po izplačilu plač, ki so zna-lale, 'kot rečeno, 20 #/o nad tarifnim pravilnikom, je omenjenim 52 gospodarskih organizacijam ostalo na razpolago za razdelitev 2 milijardi 37 milijonov .sredstev. Ta sredstva so gospodarske organizacije raz-
delile takole:
sklad skupne uporabe	62 "/o
v osnovna sredstva	22 "Io
nerazdeljeno	12	Vo
obratna sredstva	4	“/o
.Kaj lahko rečemo k taki razdelitvi na sklade? Nas predvsem zanima, koliko je v teh skladih namenjeno za gospodarstvo in za tako imenovane negospodarske investicije oziroma za objekte družbenega standarda in družbene komunalne potrebe. Ce se upošteva, da je sklad za skupno uporabo po svojem namenu razdeljen tako, da je predvidenih za negospodarske investicije 74 “U (v tem skoraj 95 "/o za stanovanja) in za gospodarske investicije 26 °/o, potem so obstoječi skladi razdeljeni približno polovico za gospodarstvo in polovico za potrebe standarda. Če to delitev primerjamo s prejšnjimi leti, potem vsekakor zaznamujemo napredek v tem, da so gospodarske organizacije in delovni kolektivi začeli bolj živo čutiti potrebe družbenega standarda in kažejo tudi več razumevanja za materialno podporo taki pravilni politiki. Vendar tu napredujemo zelo počasi. Vzrokov za tako počasnost je več; nekateri so objektivni, nekateri subjektivni. Objektivni so predvsem v tem, da so mnoge gospodarske organizacije, z načrti, ki so jih sprejeli že pred leti, dolžne vlagati večja sredstva za razširitev in obnovo svojih proizvodnih kapacitet. Subjektivni pa predvsem v tem, da so mnogi delovni kolektivi in tudi komune še mnogo preveč pod vplivom enostransko usmerjenih gospodarsko operativnih voditeljev in »komunalcev«, ki vidijo napredek samo v novih gospodarskih gradnjah in razširitvah, nimajo pa dovolj posluha za materialno vlaganje v tako imenovane negospodarske investicije, ki pa zlasti pri nas v Sloveniji, z ozirom na objektivno ekonomsko in družbeno politično stanje, v svojem končnem rezultatu marsikje pomenijo najbolj politično razumljivo in gospodarsko rentabilno investicijo. Vidimo torej, da je v tem pogledu položaj še vedno tak, da bodo morale predvsem sindikalne organizacije razviti mnogo večjo aktivnost kot do zdaj in odločneje nastopiti za to, da v vsakem delovnem kolektivu in v vsaki komuni izkoristijo vse materialne in druge možnosti, ki v tem pogledu tam obstajajo za razvoj družbenega standarda in neposrednega izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev delavca.
Delavski sveti in sindikalne organizacije
Delavski sveti so ob zaključnih računih formalno povsod razpravljali o razdeljevanju sredstev. Ugotovljeno je tudi, da so bili organi družbenega upravljanja tudi v vsebinskem pogledu mnogo bolj informirani o problemih in da so mnogo bolj kakor prejšnja leta vplivali na razdeljevanje sredstev. Glede aktivnosti političnih organizacij oziroma širših družbeno političnih činiteljev smo lahko najmanj zadovoljni predvsem z delom sindikalnih organizacij. Skoro povsod je razprava o zaključnem računu šla mimo organiziranega političnega nastopa sindikalne Podružnice. Mnogi izvršni odbori podružnic niti ne poznajo, koliko materialnih sredstev je na razpolago, in niti ne vedo, Pa kakšne sklade in za kaj so razporejena. Zato potem ni Čudno, da včasih vodstvo sindikalne podružnice daje celo indirektno podporo neupravičeni kritiki na račun razdelitve sredstev in tako nevede podpira najbolj zaostale in nezavedne posameznike. Zaradi take nepoučenosti marsikdaj tudi posamezni člani sindikata neprepričljivo in pavšalno za-govari-.io nepravi!n > cli vsaj Problematično razdelitev, kar pa Padi ne more koristiti političnemu ugledu sindikalne podružnice in splošnemu stanju v Podjetju. Kjerkoli pa so se posamezna vodstva sindikalnih Podružnic predhodno zainteresirala za zaključne račune, so skoro povsod, kot po pravilu. Postavljala izrazito socialne zahteve, zahteve za subvencijo raznim počitniškim domovom, zahtevala so podporo za izlete, za sindikalne zabave in podob-Po. Skoraj lahko brez pretiravanja rečemo, da kjerkoli se sindikat pojavil kot politič-Sinitelj, se ni pojavil kot panizator in ustvarjalec ta-
kega političnega vzdušja ' in razpoloženja v kolektivu in med delavstvom, ki naj bi ob razdeljevanju sredstev usmerjalo organe delavskega upravljanja in druge odgovorne gospodarske ljudi v podjetju v take konkretne sklepe, ki bi bili v interesu celotnega delovnega kolektiva in komune; pojavil pa se je kot nekak socialni faktor in »zaščitnik« ter pobornik včasih že nekoliko problematičnih socialnih dajatev. Vsekakor ni naloga sindikalne organizacije, da se konkretno in operativno vmešava v odločitve, ki jih morajo organi delavskega samoupravljanja napraviti ob zaključnem računu. Vendar pa je predvsem naloga sindikalne organizacije, da s svojim političnim delom, diskusijo in vplivom podpre najbolj napredne, delavcem edino koristne predloge. Njena naloga je, da s takim svojim političnim delom vpliva in usmerja člane delavskega sveta; da zahteva od operativno upravnih voditeljev in organov delavskega upravljanja, da izdelajo dolgoročne načrte razdeljevanja sredstev v okviru kolektiva in komune. In končno je zelo hvaležna naloga politične organizacije, da zaključni račun in razdeljevanje sredstev, s katerimi kolektiv svobodno razpolaga, tudi politično izkoristi za utrjevanje zavesti demokratičnega delavskega samoodločanja, za okrepitev avtoritete organov delavskega samoupravljanja, za poglobljene demokratične odnose v podjetju, za še večjo mobilizacijo materialnih in političnih sil kolektiva, za boljšo organizacijo in poslovanje. Ob zaključnem računu bi lahko sindikalne organizacije razvile razpravo o tem, kaj je v podjetju dobrega in kaj ne; lahko bi analizirale slabosti in napake; ugotoviti bi morali vse tiste okolnosti, ki so pozitivno in tudi negativno vplivale na poslovanje in gospodarjenje v preteklem letu. Na osnovi takega smotrnega in samokritičnega pregleda svojega dela bi potem lahko obenem z zaključnim račfinom napravili še mnogo drugih političnih in gospodarskih sklepov, ki bi izboljšali poslovanje in stanje v gospodarski organizaciji. Očitno je, da sindikalne organizacije na tak način še niso sposobne same od sebe obravnavati zaključnih računov oziroma politično nastopati ob tej priložnosti. To pa ne pomeni, da marsikatera sindikalna organizacija rte bi politično nastopila, če bi bila. predhodno na to opozorjena in usmerjena. Odkrito in samokritično povedano, take usmeritve in predhodne orientacije pa sindikalne podružnice niso dobile od svojih višjih vodstev in od nas. To negativno izkušnjo bomo morali vsi skupaj v bodoče pravočasno in pozitivno izkoristiti.
Povezava in odnosi s komun'
Končno smo ostali dolžni še odgovor na tretje vprašanje, ki nas je zanimalo, se pravi, kakšen je bil ob tej priliki odnos med delovnimi kolektivi in komuno. V primerjavi s prejšnjimi leti je tudi tu napravljen korak naprej. Komune in podjetja so se začela med seboj povezovati in dogovarjati ter koordinirati svoje načrte in razdeljevanje obstoječih sredstev. Vendar se pri tem kažejo še naslednje štiri slabosti:
1.	Povezava med komuno in gospodarsko organizacijo se
mnogo bolj razvija prek upravno strokovnih uslužbencev kot pa med odgovornimi družbenopolitičnimi in gospodarskimi organi in posamezniki.
2.	Mnogokrat posamezne komune nimajo dovolj konkretno izdelanih načrtov za svoje komimalne potrebe in tudi ne dovolj predlogov za neposredno sodelovanje in, če hočete, neke vrste kooperacije pri graditvi in finansiranju tistih in takih objektov, ki bi bili neposredno koristni vsem občanom, kakor tudi tistemu delovnemu kolektivu, ki prispeva del svojih sredstev. Zato posamezne komune še mnogo preveč nastopajo z naslednjimi pavšalnimi ugotovitvami in zahtevami: Potrebe komunalne izgradnje so zelo velike, dajte nam denar in mi ga bomo koristno uporabili.
3.	Kot odgovor na take pavšalne in ne dovolj gospodarsko in politično utemeljene in konkretizirane zahteve komun, se v gospodarskih organizacijah še vedno zelo trdovratno vzdržuje škodljiva ločenost od komunalne problematike. V takih primerih je v delovnem kolektivu še zelo močno razpoloženje, ki bi ga lahko označili z naslednjimi besedami: Pustite nas pri miru, bomo že sami pametno in koristno gospodarili z vsem, kar imamo. Tako' škodljivo razpoloženje in politiko v delovnih kolektivih nekateri posamezniki podpihujejo, izkoriščajoč pri tem premalo premišljene, nepravilne ali politično ne dovolj pojasnjene. ukrepe komune. Razumljivo, da taki nepravilni ukrepi ne morejo biti v korist pravilnemu vključevanju delovnih kolektivov, delavcev in gospodarskih organizacij v politiko in sožitje s komuno.
4.	Občinski zbori proizvajalcev se ob sprejemanju zaključnih računov in razdeljevanju materialnih sredstev podjetij še niso uveljavili kot odgovorni družbeno politični činitelji. Zaenkrat so občinski zbori proizvajalcev glede tega vprašanja zgolj formalni potrjeval-ci zaključnih računov. Vsekakor pa so predvsem občinski zbori proizvajalcev tista najbolj prikladna in tudi imjbolj odgovorna politična in gospodarska institucija, ki bi lahko v vsakem pogledu povezovala in vsklajevala interese kolektivov in komune. Občinski zbori proizvajalcev bi predvsem morali postati tisti družbeni organi in družbeno obračunsko mesto v politično gospodarskem smislu te besede, kjer bi vsa osnovna vprašanja in problemi, ki se pojavljajo ob zaključnih računih gospodarskih organizacij, najbolj uspešno obravnavali in koristno reševali.
Ti zaključki veljajo predvsem za tistih 52 podjetij,, ki so bila pregledana. Toda nobenega dvoma ni, da nam dajejo tudi ti dovolj podlage za to, da lahko ugotovimo tista splošna stremljenja, pojave in probleme, ki šo nasploh karakteristični za sedanje odnose in za položaj v delovnih kolektivih in komunah. Z obstoječim stanjem smo lahko zadovoljni, ker kaže resen napredek, zrelost in sposobnost organov družbenega upravljanja in neposrednih proizvajalcev; smo pa tudi nezadovoljni, ker je popolnoma očitno, da je tu še mnogo nerešenih problemov in napak ter napačnih, če ne celo tudi škodljivih primerov, proti katerim pa se bodo morale organizirane socialistične sile in v prvi vrsti sindikalne organizacije v bodSčnosti odločno boriti.
Seminarji o upravljanju
S seje okrajnega sindikalnega sveta v Celju
Odbamiiki otorajnega slnditkal-nega sveta v Celju so na zadiniji seji razpravljali o dveh važnih nalogah, ki čakajo sindikalne organizacije v prihodnjih dneh: o pripravah na volitve v skupščine socialnega zavarovanja in o splošnem izobraževanju članov delavskih svetov in upravnih odborov.
Sklenili so, da bodo takoj začeli pripravljati volitve organov upravljanja socialnega zavarovanja, kajti rok je kratek: že do 2. junija morajo biti zaključeni predvolilni sestanki, volitve pa morajo biti v dneh od 12. do 15. junija. Na seji so poudarili, da bo potrebna široka politična akcija, med katero naj bi skupščine poročale, o dosedia-njem delu, istočasno pa naj bi izbrali kader, ki bo v bodoče delal na tem področju.
V našem okraju upravljajo zavarovanci z večjimi sredstvi kot znašajo vsi občinski proračuni z okrajnimi vred. Od dejavnosti občinskih sindikalnih svetov in podružnic je precej odvisno, kako bodo volitve potekale. Občinski sindikalni sveti bodo že v teh dneh sklicali posvetovanja svojih aktivov iz podružnic, na
katerih bodo razpravljali o pravočasnih pripravah predvolilnih sestankov.
Res je, da smo v preteklih letih dosegli precej uspehov na področju splošnega izobraževanja članov organov upravljanja v podjetjih, vendar izobraževanje ni bilo vedno dovolj sistematično. Tudi šola za delavsko upravljanje na Teharju pri Celju ne bo mogla Izpolniti vseh nalog, saj lahko v enem lotu priredi sernhiarje le za kakih 400 ljudi, vseh članov delavskih svetov in upravnih odborov pa je v celjskem okraju nekaj V-soč. Zato je sindikalni svot predlagal, naj bi prihodnji mesec organizirali nekajdnevne seminarje za člane delavskih svetov im upravnih odborov, predvsem za manjša podjetja, medtem ko naj bi bili' v večjih podjetjih samostojni seminarji. Na teh seminarjih naj bi obiskovalci dobili osnovno znanje, ki ga potrebujejo za uspešnejše upravljanje. Šola v Teharju pa bo za prihodnje seminarje pravočasno objavila razpise, da bi v podjetjih že vnaprej vedeli, kdaj bodo seminarji-
Vinke Langerholc
m
TOVARIŠI TITO, RANKOVIC, STAMBOLIČ, GOSNJAK, VESELINOV, MARINKO, JOVANOVIČ IN KOLlSlIVSKl NA
ČASTNI STRAŽI OB KRSTI POKOJNEGA DJURA SALAJA.

JL Ul
SPOMIN N A DJURA SALAJA
Na vrašasnje novinarjev: ^Kaj vam je najljubše?«, je tovariš Salaj pred nekaj meseci odgovoril:
»Najljuibša mi je zmaga tistih idej, za katere sem se boril že pred mnogimi desetletji — zmaga socializma v naši deželi. To mi je najljubši uspeh v življenju, kakor je tudi vsakemu drugemu človeku, ki se je desetletja bojeval in na koncu videl uresničene svoje velike ideale in cilje, ideje, za katere je bilo treba toliko žrtev in naporov.«
Pol stoletja dela pomeni za človekovo življenje zelo veliko. Življenjsko delo tovariša Salaja pa pomeni veliko več. Njegovo delo je bilo polno neprestanega in predanega izgorevanja in spremljalo ga je vse tisto, kar resnični revolucionar doživi na svoji življenjski poti.
Življenjsko delo. Djura Salaja zasluži posebno spoštovanje in priznanje vseh naših narodov, zlasti pa še delovnih ljudi, ki jim je posvetil vse svoje življenje.
Vzdržati trnovo pot, po kateri je šla Komunistična partija Jugoslavije, "premagovati trpljenje in številne viharje ter ostati zvest avantgardi delavskega razreda, se pravi ostati čvrst, uporen, borben in neustrašen — to je tisto, kar je značilno za lik Djura Salaja, resničnega delavskega tribuna, ki je že zelo zgodaj spoznal težave in pomanjkanje in stopil na pot revolucionarnega boja.
Težko življenje v revni družini v Valpovu, kjer se je rodil leta 1889, je prisililo enajstletnega otroka, da prime za krojaško iglo in zelo zgodaj odide s trebuhom za kruhom, kakor so tedaj hoteli mnogi njegov; vrstniki.
»Hudič je hotel biti vse, samo ne vajenge« — je govoril tovariš Salaj, ko se je spominjal težkega življenja delavske • mladine, ki ji je pripadal.
Sedemnajst let je bil star, ko ga je sindikat tekstilnih in krojaških delavcev v Zagrebu sprejel za svojega .člana. Iz nenapisane knjige življenja se je že tedaj veliko, naučil. Predvsem pa je hotel najti odgovor na vprašanje: Kako to, da nekateri ljudje garajo od jutra do večera in žive v strahotni bedi, drugi pa uživajo, čeprav ničesar ne delajo?
Nekaj mesecev kasneje so tovariša Salaja odpustili z dela samo zato, ker ni hotel delati prvega1 maja. IZ Slavonskega Broda je odšel v Banjo Luko, od tam pa v Zagreb. S tem pa njegovo popotovanje ni bilo končano. Želel je, da bi videl čimveč, da bi se veliko naučil, zato je odšel v Avstrijo, kjer je delal, da bi prislužil nekaj denarja za nadaljnja potovanja. Že spomladi 1907 je prišel v Švico, kjer so ga kmalu izvolili za. sekretarja podružnice krojaških delavcev v mestecu Thounu.
Fant iz Slavonije, ki je s svojim delom in revolucionarno ognjevitostjo pridobil zaupanje •švicarskih delavcev, je bil izvoljen za delegata na kongresu tekstilnih in krojaških delavcev Švice.
Iz Nemčije, kamor je odšel leto dni kasneje, se je leta' 1909 vrnil v domovino, v Sarajevo, kjer je nadaljeval svoje revolucionarno delo. Izkušnje, ki jih je pridobil kot delavec in borec v tedanjem sindikalnem gibanju v tujini,' je uporabil v delu Zveze krojaških delavcev Bosne in Hercegovine, ki ga je izbrala za svojega sekretarja.
Leto dni kasneje je Salaj odšel iz Sarajeva v Slavonski Brod, kjer se je vključil v sindikalno in partijsko delo. Na kongresu Socialnodemokratske stranke Hrvatske, kamor so ga leta 1919 poslali delavci Slavonskega Broda, se je odločno zavzel za ideje levice, ki je demonstrativno zapustila kongres in ustanovila akcijski odbor za pripravo Vukovarskega kongresa združitve.
V partijski legitimaciji tovariša Salaja piše: Član KPJ od leta 1919.
Tega leta je bil v Vukovaru kongres združitve. Julija istega leta je bila v časopisu »Istina« objavljena naslednja vest:	i
»Po policijski preiskavi, pri kateri niso našli ničesar obte-žitaega, so aretirali Djura Salaja.«
Leta 1920 je tovariš Salaj prišel iz zapora in takoj je bil na listi Komunistične partije Jugoslavije izvoljen za občinskega odbornika v Slavonskem Brodu, ob koncu leta pa za poslanca v narodni skupščini.
TOVARIŠ DJURO SALAJ S HČERKO
Leto 1921 je zapisano v zgodovini našega delavskega gibanja kot leto zloglasnega »zakona o zaščiti države« in prepovedi delovanja Komunistične partije. Med 33 komunisti, ki so jih aretirali in posadili na obtožno klop, je bil tudi Djuro Salaj. V obtožnici je pisalo, da je pripravljal »atentat na njegovo veličanstvo regenta Aleksandra«. Salaja so obsodili na zapor, toda ne zaradi atentata, temveč »zaradi komunistične dejavnosti in propagande«. Dve leti je tovariš Salaj sedel v požarevački ječi.
Ko je prišel iz zapora, Je Salaj odšel v Slavonski Brod.
ČLANI IZVRŠNEGA ODBORA KPJ IN KOMUNISTIČNI POSLANCI V BEOGRAJSKI GLAVNJACl PRED ZNANIM PROCESOM LETA 1921, NA KATEREM JE BIL TOVARIŠ SALAJ OBSOJEN NA 2 LETI ROBIJE. (TOVARIŠ SALAJ JE TRETJI OD LEVE V PRVI VRSTI.)
Bilo je ob koncu aprila. Poldrag tisoč delavcev se je pripravljalo, da bo odšlo na ulice in proslavilo praznik dela. To so bili dnevi ogorčenega boja za kruh, za delo in za svobodo. Delavci so stavkali, neodvisne sindikate so preganjali. Ne-■' pomirljivi revolucionarni borec Djuro Salaj pa ni klonil. S člani Neodvisne delavske stranke je pripravljal veliki prvomajski shod.
Policija je skušala preprečiti proslavo prvega maja. Postavljala je pogoje: od Salaja je zahtevala, da niti z besedo ne omeni oktobrske revolucije.
»Vi se, tovariši, prav gotovo čudite,« je dejal Djuro Salaj med svojim govorom na prvomajskem shodu, »ker niti z besedo nisem omenil oktobrske revolucije in Lenina. To je bil pogoj, ki ga je postavila policija, kajti drugače ni hotela dovoliti zborovanja. Toda jaz tega ne morem. Mar se vi strinjate s tem?« je vprašal in vzkliknil: »Živela oktobrska revolucija!«
»Dol s policijo! Živela oktobrska revolucija!« so vzlikaM delavci in zapeli Internacionalo.
Težka delovni in življenjski pogoji niso vzeli poguma delavskemu borcu Djuri Salaju, ki je še bolj ognjevito nadaljeval boj za ideale delavskega razreda.
Leta 1924 je bil ponovno izvoljen na listi Neodvisne delavske stranke za odbornika, naslednje leto pa je odšel v Zagreb, kjer je sprejel dolžnost sekretarja sindikata tekstilnih in krojaških delavcev.
Na III. kongresu Komunistične partije Jugoslavije leta 1925 je bil tovariš Salaj izvoljen za člana Centralnega komiteja in člana Politbiroja CK KPJ. Na IV. kongresu mu je Partija zaupala iste funkcije. Od leta 1927 do 1. aprila 1929 je Djuro Salaj delal v Centralnem komiteju.
Leta 1928 je z neko skupino odšel na posvetovanje v Moskvo, toda v Grazu so ga aretirali. Na zaslišanju je izjavil, da je politični emigrant in da išče azil v Avstriji. Policija pa je Salaja in njegove tovariše vrnila v Jugoslavijo, v Maribor, kjer so jih obsodili na tri mesece zapora. Ker so se pritožili in napovedali gladovno stavko, so jim kazen zmanjšali za polovico.
Tovariš Salaj je leta 1930 odšel v Moskvo. Pet let kasneje je sodeloval kot član delegacije KPJ skupno s tovarišem Titom, na VII. kongresu Kominterne.
Djuro Salaj je živel v Sovjetski zvezi do konca novembra 1944, ko se je vrnil v domovino in začel obnavljati jugoslovanske sindikate.
»V delavsko gibanje sem vstopil iz idealizma,« je dejal pred nedavnim tovariš Djuro Salaj, »in moj cilj je bil boj proti kapitalističnemu izkoriščanju, boj za novo, pravičnejšo družbeno ureditev. Zmaga socializma v naši deželi — mi je najljubša zmaga.«
In ko je pred dvema letoma — 16. maja 1956 — sprejel iz rok tovariša Tita Red junaka socialističnega dela, je Djuro Salaj dejal:
»Z odlikovanjem sprejemam tudi obveznost, da še ostanek svojega življenja posvetim tistim idealom in ciljem, za katere smo se vsi bojevali in ki se danes uresničujejo v naši deželi«
Tovariš Salaj je izpolnil to obliubo. Do konca svojega življenja je ostal neumoren borec, dostojen svoje revolucionarne nreteklosti. Umrl ie nenadoma in zapustil svoje ogromno življenjsko delo. vzidano v temelje naše socialistične domovine in v srca delovnih ljudi, ki so ga iskreno cenili in spoštovali;
u
Kako
bomo
volili
samoupravne organe socialnega zavarovanja
Izišla je uredba o volitvah in odpoldiou članov samoupravnih organov zavodov za socialno zavarovanje (Ut. list FUU št. 19-68), Iti v marsičem spreminja dosedanji način volitev samoupravnih organov socialrifega zavarovanja.
Novo je predvsem, da so volitve posredne. Člane podružnic in okrajnih skupščin volijo volilna telesa, člane odborov izpostav pa zavarovanci, ko volijo tudi člane'volilnih teles. Člane skupščin republiškega zavoda volijo okrajne skupščine, člane zvezne skupščine pa republiške skupščine na prvih zasedanjih.
V vsaki občini se izvoli eno volilno telo. To pa ne preneha delati, ko so opravljene volitve, temveč traja njihov mandat vse do novih volitev. Uredba določa, da lahko le volilno telo odpokliče člane skupščine okrajnega zavoda za socialno zavarovanje ali podružnice, torej tisti, ki ga je tudi izvolil. Uredba določa, koliko članov štejejo volilna telesa. To se določi po številu zavarovancev v občini. Ce je v občini na primer do 5.000 zavarovancev, šteje volilno telo 30—40 članov Itd.
Volilna telesa volijo zavarovanci v gospodarskih organizacijah, državnih organih in zavodih, zavarovanci, ki so v delovnem razmerju pri zasebnih delodajalcih, upokojenci in uživalci invalidnin ter zavarovanci samostojnih poklicev. Volilna komisija določi, koliko delegatov voli vsaka gospodarska organizacija ali skupina zavarovancev.
Sestanek zavarovancev za volitev delegatov v volilno telo skliče izvršni odbor sindikalne podružnice, za zavarovance pri zasebnih delodajalcih volilna komisija, za upokojence in Invalide pa njihove organizacije. Njihov zastopnik tudi-odpre in vodi tak sestanek do izvolitve tričlanskega delovnega predsedstva.
Delegati se volijo z javnim glasovanjem po vrstnem redu, kakor so bili kandidirani.
Volilna komisija skliče nato vse izvoljene delegate na sestanek volilnega telesa, na katerem Izvolijo najprej člane samouprave podružnice socialnega zavarovanja, če je tam podružnica, in nato člane skupščine okrajnega zavoda. Ce pa je v občinj več podružnic, se za vsako izvoli posebno volilno telo. Te volitve so tajne.
Vse delo ob volitvah vodi posebna volilna komisija, ki jo imenuje svet okrajnega ljudskega odbora, pristojen za občo upravo. Njej je treba izročiti tudi predlog za odpoklic članov samouprave socialnega zavarovanja. Postopek za odpoklic člana okrajne skupščine se začne na predlog tretjine članov volilnega telesa ali petine skupnega števila zavarovancev iz občine, v kateri je bil ta izvoljen. Skupščina okrajnega zavoda pa lahko sproži postopek za odpoklic člana, če trikrat zaporedoma izostane z zasedanja alj ne opravlja zaupanih mu nalog.
Čim širše proizvodno sodelovanje
V	naši republiki se je treba v bodoče usmeriti predvsem na široko zasnovano proizvodno sodelovanje z domačimi in tujimi proizvajalci. S tem bodo dosegli specializacijo v proizvodnji, boljše izkoriščanje kapacitet in znižanje proizvodnih stroškov. Tak > smo nedavno tega zapisali v našem listu, danes pa poglejmo kako je kooperacija napredovala v ljubljanskem okraju. V tem pogledu so napravili korak naprej v nekaterih manjših podjetjih, k' so bila zaradi ozkih grl v proizvodnji k temu prisiljena (Indos, Agroindus, Tiki, Tovarna pisalnih strojev). V ostalih panogah pa je kooperacija šele v razvojnem obdobju.
V	podjetjih, v katerih so začeli s širokim proizvodnim sodelovanjem, so dosegli pomembne uspehe (Indos). Družbeni plan ljubljanskega okraja za leto 1958 predvideva razširitev kooperacije predvsem v kovinski industriji in v podjetjih kemične stroke (Helios jDomžale, Kemična tovarna Kočevje). Tudi v obrti in gradbeništvu bi lahko prišlo do tesnejšega sodelovanja. Lahko bi prišlo do kooperacije med obrtjo in industrijo. Industrija bi prevzela od obrti čimveč serijske proizvodnje, obrtne delavnice pa bi se začele v pretežni meri ukvarjati
uslužnostno dejavnostjo.
Kooperacija v elektroindustriji
Elektroindustrija in radioin-dustrija sta dve gospodarski panogi, kjer se da v pogledu kooperacije največ napraviti. Oglejmo si primer sodelovanja med »Telekomunikacijami« in Inštitutom za elektrozveze. Ti dve podjetji sta se letos januarja združili, že aprila pa je kolektiv Telekomunikacije z referendumom izglasoval sklep, da se podjetje spet osamosvoji.
2e pred združitvijo sta se ti dve gospodarski organizaciji znašli v dokaj težavnem položaju,'namreč, na vsak način bi' bilo treba izpopolniti proizvodnjo radiaparatov in ostalih električnih delov, saj je trg s temi električnimi deli že nasičen. Zato je bilo treba iskati novih proizvulov. Torej je bil njihov osnovni gospodarski interes že od vsega začetka popolnoma jasen, toda pred združitvijo oba delovna kolektiva nista do kraja prečistila in vskladila svojih stališč. Stališča so vskla-dili le vodilni ljudje gospodarskih organizacij. Na skupnem zasedanju delavskega sveta so sicer izglasovali združitev in odobrili način, ki sta ga predlagali obe upravi. Ker niso bila urejena konkretna vprašanja, ker niso bile jasne oblike sodelovanja, ki bi bile možne in sprejemljive za obe podjetji, je bila ta pravzaprav koristna združitev dokaj nepripravljena in preuranjena.
Podjetje Telekomunikacije se bo ločilo od Inštituta za elektrozveze. Bodočnost tega kolektiva ni preveč rožnata. Ali bodo ostali le pri teh proizvodih, ki so jih do sedaj izdelovali? Bodo še naprej sodelovali z Inštitu-
tom za elektrozveze? Ali pa sl bodo poiskali novega kooperanta? Kopico vprašanj je, ki terjajo odgovorov, teh pa za enkrat, še ni. Le en odgovor je, in sicer, da do tega prav gotovo ne bi prišlo, če bi bila združitev bolje pripravljena in če bi se v ta problem krepkeje zagrizla oba delavska sveta in politične organizacije.
Trdnega proizvodnega sodelovanja še ni
Ce hočemo, da bo kooperacija živela, potem se bodo morale skupine proizvodnih podjetij združevati v skupnosti, ki bodo vsklajevale tekoče in perspektivne programe proizvodnje združenih podjetij. Razdeliti si bodo morali delo tako, da bodo nekatera podjetja izdelovala določene proizvode za več gospodarskih organizacij hkrati. Le na ta način bomo imeli od kooperacije velike koristi, toda če
bo združevanje podjetij teko slabo pripravljeno, kot je bilo v Telekomunikacijah, potem od takega sodelovanja ne bomo imeli koristi, (emveč le velikansko škodo.
Do zdaj smo vlagali investicije v glavnem v gradnjo velikih objektov. Zanemarili smo manjša specializirana podjetja, ki pa so najprimernejša za kooperacijo z velikimi tovarnami.
V pretekli dobi smo imeli precej težav z uvoženim materialom, kar je tudi slabo v;:T-valo na kooperacijo. Prav tako je slabo vplival na kooperacijo monopolni položaj nekaterih gospodarskih organizacij, strah pred konkurenco itd. Da do tesnejšega proizvodnega sodelovanja doslej ni prišlo so krivi neizdelani perspektivni proizvodni programi in seveda nezadostna standardizacija proizvodnje.
Točno izpolnjevanje dobavnih rokov, slaba kvaliteta proizvo-
dov, medsebojno nezaupanje kooperantov, visoke cene, transportni stroški, vse to je zaviralo kooperacijo v preteklem letu.
To nas sili, da začnemo praktično urejati in razvijati kooperacijo. Na pobudo Okrajnega sindikalnega sveta v Ljubljani je okrajni zbor proizvajalcev posvetil eno izmed sedanjih sej tem vprašanjem. Člani zbora proizvajalcev so na svoji seji dodobra proučili te problem in med drugim sklenili, naj zbor še nadalje spremlja razvoj kooperacije. Ce gospodarske organizacije ne bi hotele upoštevati dobronamernih priporočil tega organa glede proizvodnega sodelovanja, se bo zbor proizvajalcev poslužil zakonskih pravic in odrekel garancijo pri dajanju posojil.
Ne bi bilo napak, če bi se začeli z kooperacijo ukvarjati tudi ostali zbori proizvajalcev v okrajih in občinah. Kooperacija bo namreč prispevala znaten delež k rasti proizvodnje, pocenitvi proizvodnih stroškov in povečanju proizvodnje potrošnik dobrin. Zato je torej ne zanemarjajmo.
PODJETJEM
MANJKA
SREDSTEV
Podjetjem je bil dodeljen sklad obratnih sredstev in posebno posojilo za povečan obseg poslovanja. Ta sredstva naj bi jim omogočila redno poslovanje. Mimo tega so dobila in dobivajo Po potrebi še nadalje dopolnilna posojila. Ta naj jim služijo za sezonske potrebe v točno določene namene. Njih značilnost je, da jih j« treba vračati točno ob obroku, ko je bil posel, za katerega so bila odobrena, v celoti izvršen. Vrh tega go v to vrsto posojil prišla tudi srednjeročna posojila, s katerimi naj bi omogočili nekaterim tovarnam prodajo njihovih izdelkov na obroke.
Naj v tej zvezi še omenimo, da so doslej izšli že vsi potreb-tij predpisi, ki urejajo vprašanje kratkoročnih posojil in pa posojil, kri naj podjetjem omogočajo redno poslovanje.
Nov način kratkoročnega kreditiranja s« je torej kljub nekaterim težavam in morda tudi nerešenim vprašanjem, med ka-
(Nadaljevanje s 1. strani)
tako niso potrebni. Tudi na tekih »protiistrolkovnjakarskih« težnjah grade nekateri svojo veljavo, čeprav je jasno, da bodo strokovni delavctj. ob takih odnotsifa in ob oporekanju prejemkov zapustili delovna mesta tar se raje uvrstili v tekoči trak, saj jim obete večji zaslužek. Ta nasprotja so potrdile volitve, saj je izpadla večina visokokvalificiranih delavcev in prav tako tudi dva predlagana visokokvalificirana nameščenca.
Tu je še vprašanje delovna, proizvodne discipline. Nekaterim je odveč, drugi pa izrabljajo samo zaradi neaktivnega sindikata primere, ko posamezni oddelkovodje uveljavljajo delovno disciplino na preveč oseben, lahko bi rekli grob in neprimeren način. Ker se sindikat v take primere nei vmešava, ostanejo te stvari vselej le spor med posameznim delavcem in dočenim dielovodijtem. Tako ta vprašanja nikoli niso urejena do konca in prav zaradi takih primerov lahko nastopajo posamezniki proti vsaki disciplini. Samo zato lahko tolmačijo vsak upravičen predlog ali ukrep, ki naj poveča proizvodno disciplino, kot pritisk, kot nasilje nad proizvajalčevimi pravicami.
9> Sindikat ščiti interese proizvajalcev tudi s prizadevanji za večjo storilnost in dobro gospodarjenje
Druga lista je bila torej plod prizadevanj nekaterih, ki žele, da bi se v podjetju prav ndč ne
spremenilo, vsaj kar se tiče norm, di&eiiipline in podobnega. Novi delavski svet naj bi bil .tisti, ki bi uveljavil take nezdrave težnje, vzdrževal v podjetju staro oziroma tudi vnaprej zavračal vse tisto, kar tudi doslej le posameznikom ni bilo všeč. Take predstave o vlogi delavskega sveta so se uveljavile samo zato, ker izvršni odbor sindikalne podružnice kot tudi Zveza komunistov nista živela med kotektivom, temveč ob njem. Vse stvari, ki so za kolektiv in posameznika slabe, čeprav le na prvi pogled, je o premajhnem pojasnijevaju prav lahko obrniti in tolmačiti samo kot slabe (mehanizacija — »skrb za delavce«; norme — manjši zaslužki; delovna disciplina — neupravičen pritisk na delavce in podobno). V podjetju kjer pa dela skoraj SO0/« (verjetno tudi več) delavcev, ki žive tudi na obdelovalni zemlji in jim ni toliko mar napredek podjetja, kot sprati, na roko izplačana vsota, pa lahko taka tolmačenja padejo na kaj rodna tla. To dejstvo nalaga političnim organii-zacijam v podjetju še večje in odgovornejše naloge, ne pa nasprotno — popuščanje in solida-riziramje z nekaterimi dokaj nezdravimi težnjami. Nedoslednost in slabo politično delo je pripeljalo do tega, da si nekateri predstavljajo sindikat kot organizacijo, ki naj ščitili tiste, ki so pri delu nedisciplinirani, kot organizacijo, ki naj se boril za norme, takšne, kakršne so, itd. (Na sindikat »e je pritožil delavec, ki je prišel na delo pijan in je želel dobiitj od oddeliko-vodja dopust. Oddelfcovodja ga je, povsem razumljivo, zavrnil, češ — ali na delo ali pa bom
Več poslovalnic - večja ponudba in boljša postrežba
moral zabeležiti neopravičen izostanek,) Sindikat bo ščitil interese proizvajalcev predvsem s tem, če si bo prizadeval, da bodo dosledno urejene stvari, o katerih smo pisali. Samo to ho namreč zagotovilo za nenehen napredek podjetja in povečevanje dohodkov.
Prav zato denimo, da je tudi sestavljanje skupne liste na zadnjem predvolilnem sestanku dokaz nedoslednosti, popuščanja, ki je razumljiva posledica premajhne politične dejavnosti med prodzvaijalcd, Ta sestanek je bil prav gotovo nova priložnost, da se o vsem pogovore in ugotove, kdo bo voeffl podjetje tako, kot to zahtevajo interesi kolektiva in končno tudi interesi skupnosti, ki jim je pustila v upravljanje znatna osnovna sredstva.
Demokracija sloni na napredku, zato zavračamo vse, kar napredek ovira
Res, lahko je več list — in teko piše v zakonu, toda demokracija ni v tem, da bi zavirali, pač pa v tem, da pospešujemo napredek. Vsak predlog, vsako listo, ki pomeni boljši delavski svet, zato pozdravljamo; zaradi demokracije, ki sioai na napredku, pa zavračamo vse takšne predloge, ki bi napredek zavrl!.
Delavsko samoupravljanje ne more biti fasada, za katero bi skrivali slabo in neodgovorno gospodarjenje. Tega se zaveda končno tudi kolektiv v »Alpini« in na kaj takega ne bi pristal. To je verjetno uganil ali občutil tudi na novo izvoljeni predsednik, ki si je vso stvar predstavljal morda malo drugače, kajti drugi dan po izvolitvi je podal ostavko. Zakaj? Morda zato, ker je uvidel, da je go-
spodarjenje z milijoni in milijardam; v imenu kolektiva in družbe vendarle odgovorna stvar in da prav zato ne bo mogoče uresničiti vseh prej obetanih stvari in da ne bo mogoče spremeniti načel, ki jih nekateri teko posplošeno kritizirajo, dokler jim, njim samim, ne zadamo naloge, da jih izvedejo. Da bo razumljiveje: Lahko je kritizirati premajhno skrb za delavce, dokler nisii v delavskem svetu in podrobno seznanjen z razpoložljivimi sredstvi ter postavljen pred dejstvo, da odločiš, za kaj bodo uporabljena. Nič lažjega kot udrihati po reviziji norm, dokler v nekaj umi razpravi o tem vprašanju ne spoznaš, da je ta revizija poštena in nujna ter da kot predsednik ne moreš biti proti, itd. Nekateri pa zaključujejo sami pri sebi takole: Ce bom v delavskem svetu, ne bom mogel več kritizirati, pač pa bodo drugi mene, torej — če se da, stojmo ob strani. Tudi take ljudii bo vsak kolektiv prej ali slej pravilno ocenil.
In na koncu še pripis; So tovariši, ki se boje, da bo razprava O teh stvareh povzročila težave. Menijo, da je boljše, če bi o vsem molčali, kajti volitve so za nami in novi delavski svet je kar dobro zastavil. V začetku smo dejali, da ne gre za potek volitev niti za osebne težnje posameznikov in zato o tem nismo nič pisali, gre pa za proizvodnjo, za zdrave odnose v kolektivu in zato bo prav, Če o tem spregovorimo. Izogibanje in nekakšen strah pred tako razpravo je lahko edinole ponoven dokaz, da je delo sindikat in Zveze komunistov v tem podjetju zares slabo. Sicer pa tudi sami pripravljajo oceno vseh teh problemov in zakaj o tem ne bi razpravljali tudi javno, saj imajo podobne probleme tudi v drugih podjetjih.
Mitja Švab
Ob Celovški cesti dn na Brdu gradijo preskrbovalni središči, ki bosta znatno omilili pomanjkanje trgovskih poslovalnic v Ljubljani — Trgovka mreža je zlasti pomanjkljiva v novih nase Ijiih.
Trgovina na malo je pogosto deležna kritike. Navadno ugotavljamo, da postrežba ni kulturna, da cene niso v skladu s ponudbo, zlasti kadar gre za Obilno leteno kmetijskih pridelkov (na primer lani cvetače), dia je blago pogosto pokvarjeno itd Skratka, na rovaš trgovine gre vsakovrstno negodovanje, ki se neredko zoži' na uslužbence, čeprav v mnogih primerih le-ti niso krivi za pomanjkljivosti' in slabosti trgovske mreže. V mislih imam namreč objektivne razloge, ki ovirajo nemoteno in redno poslovanje trgovine na malo. kot so pičli prostori, pomanjkanje skladišč in sploh poslovalnic, v katerih bi potrošnikom lahko nudili bogato izbiro najrazličnejšega blaga. zlasti kmetijskih in vrtnih pridelkov, k: se naglo kvarijo.
če začnemo pri osnovi, ugotovimo, d,a obstoječe trgovine na malo ne morejo več zadovoljevati sedanjih potreb. Nagli .industrijski razvoj, naravni prirastek in dotok podeželskega prebivalstva v mestu terjajo povečanje zmogljivosti poslovalnic, saj statistični podatki kažejo, da v nazvitosti trgovske mreže dale? zaostajamo za drugimi evropskimi deželami. Medtem ko na
primer v Nemčiji' na eno trgovsko prodajalno štejejo 122 prebivalcev, pride na eno poslovalnico v naši državi 490 prebivalcev.
Uvodna trditev o nerazvitosti trgovske mreže velja zlasti za naša mesta. V Ljubljani na primer odpade na eno špecerijsko trgovino 9S0 prebivalcev, na eno mesnico 1500, na eno mlekarno 2766 in na eno trgovino s sadjem in zelenjavo povprečno 4470 prebivalcev. Z otvoritvijo nekaterih specializiranih trgovin in »non-stop« poslovalnic se je zadnje čase to stanje nekoliko izboljšalo.
Glede trgovskih poslovalnic so nedvomno na najslatošem obrobni mestni predeli, kjer so po vojni hkrati z industrijo zras’i novi stanovanjski bloki in naselja. Ta mestna področja so se znašla v neenakopravnem položaju v primerjavi z mestnimi središči, kjer je skoncentriran večji del trgovske mreže. Zlasti nova naselja, kot Savska kolonija in novi bloki v Šiški, so močno prizadeta, saj morajo tamošnji prebivalci', večidel delavci in uslužbenci, tratiti svoj prosti čas za nakupovanje v trgovinah, ki so neredko tudi po več kot kilometer oddaljene od njihovega bivališča.
Tako so na primer v Šiški na področju med Goriško ulico, Celovško cesto. Gaietovo ulico in Obirsko cesto v razdobju od 1948. do 1850. leta zgradili naselje z 8 bloki po 32 stanovanj, 11
bloki po 24 stanovanj čn enim blokom z 18 stanovanji, kar da skopaj z individualnimi gradnjami okrog 3 tisoč prebivalcev. Pri zidavi vseh teh blokov pa ni bil predviden niti en trgovski lokal za živilske potrebščine, zaradi česar je vse to dokaj obsežno področje navezano na nakup življenjskih potrebščin v precej oddaljenih trgovskih obratih.
Navedeno področje v šišenski občini šteje skupaj s »starimi« prebivalci okrog 5.500 ljudi, ki nakupujejo življenjske potrebščine v 4 obstoječih prodajalnah živil, v 4 prodajalnah mleka in mlečnih izdelkov, v dveh mesnicah in eni prodajalni tobaka. Razumljivo je, da takšno število trgovskih obratov ne more zadovoljiti potreb tolikšnega števila prebivalcev.
Zato se je šišenska občina odločila zgraditi potrošniško središče tik Celovške ceste. Poslopje je že dograjeno, vendar še ne docela opremljeno. Oskrbovalni središči so postavili tako, dla je pri roki bodisi sta-
Odprli so sindikalni planinski dom
Prizadevni ruški planinci so v okviru prireditev ob 40-letni-ci tovarne dušika odprli sindikalni planinski dom na Pečkah. To je spet pomemben prispevek v boju za zdravo razvedrilo našega delovnega človeka.
novaloem novih blokov, bodisi prebivalcem vzdolž Celovške ceste, tako da je od bloka XX, ki je najbolj oddaljen, okrog 400 m razdalje. Center so zgradili v žeilezobetonskem skeletu V kletnih prostorih so predvideli priročna skladišča, odkoder bo dvoje dvigal prevažalo blago v poslovalnice. V mesnic.' in mlekarni bodo vgradili hladilnice za Shrambo mesa, mesnih in mlečnih izdelkov.
Po kalkulaciji obstoječih tovrstnih' podjetij naj bi posamezni prodajalec v prodajalni sadja in zelenjave ustvaril mesečno okrog 350.000 din prometa, da bi bila prodajalna rentabilna. Ren-tabilitetni račun kaže, da takšnega prometa ne bo težko ustvariti, tembolj, ker oskrbovalni center glede na pomanjkanje trgovske mreže na tem področju in na pomanjkanje pogojev za vrtičkarstvo lahko računa na številen odjem. Pa tudi drugim poslovalnicam, kot mesnici in špecerijski trgovini, se nedvomno obeta ugodno poslovanje, ker kaže obstoječa trgovska mreža občutne vrzeli.
Podobno kot v Šiški, so se tudi v Savskem naselju in v viiški občini, na Brdu, odločili za gradnjo preskrbovalnih centrov, ki bodo znatno omilili pomanjkanje ustreznih trgovskih lokalov, zlasti trgovskih poslovalnic za najnujnejše življenjske potrebščine. Na Brdu bo center vrh tega obsegal še gostilno za lokalne te turistične potrebe, dokončali pa ga bodo predvidoma še pred koncem tega leta.
N.*.
Ruše
Pred dnevi je bila v Rušah seja občinskega sindikalnega sveta, na kateri so razpravljali I ° zadnjih sklepih okrajnega sindikalnega sveta v Mariboru, o tarifni politiki, o normah in o delovnem času v gospodarskih organizacijah. Odborniki so menili, da bi bilo koristno, če bi tudi občinski ljudski odbori — po zgledu sveta za delo pri OLO — napravili preglede s statističnimi podatki o gibanju plač in normi ter o izrabi delovnega časa v njihovi občini. Razen te-*ga pa so na seji govorili tudi o sindikalnem tekmovanju v počastitev dneva mladosti. Letos je bilo tekmovanje v Rušah, Bistrici te v Lovrencu na Pohorju, zaključna prireditev pa je bila v Rušah 25. ma’-'
*
Po sklepu ene zadnjih sej občinskega ljudskega odbora je v Rušah nedavno tega pričelo poslovati novo podjetje »Ivit« za popravilo varilnih garnitur, re-zilnikov, redučnih ventilov, manometrov, skratka vseh naprav, ki služijo z,a plamensko varjenje te rezanje. Novo podjetje ho razen že omenjene osnovne dejavnosti opravljalo tudi vsa ključavničarska in strugarska dela, po potrebi pa ho izdelovalo še naglavne in ročne varilne ščite, pištole za elektrovarje-nje itd.
Šoštanj
Na tridnevnem seminarju, ki ga je organizirala izobraževalna komisija občinskega sindikalnega svete v Šoštanju, so razpravljali o resoluciji kongresa de-
Drobne
novice
lavskih svetov, o naiši zunanji politiki o VII. kongresu Zveze komunistov in o delavskem upravljanju ter vlogi m delu sindikatov danes. Vseh 30 slušateljev si tak seminar še želi. *
Soštanjska Svoboda je v razmeroma kratkem času pripravila novo igro. Tokfat je njena dramska sekcija uprizorila Ma-rinčevo »Kome-!'te o komediji«
•
Občinska gasilska zveza v Šo štanju je 22. maja organizirala v Tovarni usnja posvetovante gasilskih strojnikov. Zg ta po
•	O TEBI, TVOJEM DELU
•	TVOJIH USPEHIH IN • TEŽAVAH PIŠE
»DELAVSKA ENOTNOST«
svet so strojniki pokazali precejšnje zanimanje, saj so praktično preizkusili svoje znanje in obnovili nekaj glavnih teoretičnih tem, kd jih morajo obvladati. Prav bi bilo, če bi takšna posvetovanja prirejali vsake tri mesece te ne le enkrat letno, kot sedaj, saj je pri požaru najvažnejše, kako strojnik rokuje z brizgalno.
M.I
tere spada zlasti vprašanje vfCL Čanja lani odobrenih posojil za povečan obseg poslovanj-a te morda še kako drugo vprašanje, v zadnjem času utrdilo te uveljavilo. Morda se v posameznih podjetjih še niso dovolj poglobili vanj, kar kaže tudi razvoj v zadnjem času. Toda splošno smo lahko ugotovili, da je novi kreditni sistem pomirjevalno vplival na kreditni trg in tudi na celoten gospodarski razvoj. Tako ni bilo moči in nd moč govoriti o nikakih pojavih, kj bi imeli kakršenkoli inflacionističen značaj dn ki bj jih povzročali pretirano odobravana posojila. Maramo tudi reči, da so se odnosi med podjetji razvijali več ali manj normalno in da se je stanje medsebojnih terjatev te obveznosti gibalo na normalni višini brez kakih večjih padcev ali dvigov, razen v zadnjih mesecih.
Naj v tej zvez; navedemo nekaj številk: sklad obratnih sredstev je letos v začetku leta dosegel skoro 80.5 milijard, skupno s posetomflimi posojili in dragimi, ki spadajo v to vrsto posojil, pa se je dvignil konec marca na 137,9 milijard, od katerih odpade 41.8 na posebna posojila, 13.3 na posojila za povečan obseg poslovanja, 3.6 na stalna posojila, ostanek (79.2) pa na sklad obratnih sredstev. Namenska ali dopolnilna posojila Pa so znašala v začetku leta skoro 53 milijard in so konec marca poskočila na 64.5 milijard, v aprilu pa beležijo na-daljni porast.
V tem času opazimo, da so se precej povečali dolgovi kupcev, kar pomeni z drugimi besedami, da so podjetja kreditirala in še kreditirajo svoje odjemalce te to preko rokov, k; jih dopuščajo običajna pravila v blagovnem prometu, in tud; preko rokov, kj. jih dopuščajo banke, ih odobravajo dopolnilna posojila. Tak skok je samo v enem mesecu, to je od februarja do konca marca, dosegel višino nad 7 milijard jn so dolgovi kupcev tako presegli vsoto 77 milijard. Istočasno pa so se začela nižati sredstva na žiro računih, ki so v začetku leta dosegla najvišjo raven doslej, in sicer nad 26 milijard, a so potem postopno padala in dosegla konec aprila letos naj nižjo stopnjo.
Premiki v normalnem razvoju začnejo deloma že ob koncu lanskega leta, bolj pa v marcu in aprilu ter seveda tudi v maju, ko v nekaterih podjetjih občutijo pomanjkanje sredstev in zadevajo na finančne težave. Ponekod bodo te težave v zvezi s pomanjkanjem sredstev celo povzročile, da ne bo moč izplačati 100o/i) plač, vsaj ne pravočasno. Seveda smo se pozanimali za glavne vzroke, takemu stanju in delno tudi razvoju in ugotovili, da je glavni vzrok v podjetjih samih. Večina »i upoštevala, da bo treba ob potrditvi zaključnih računov odvesti obveznosti do družbene skupno, sti, to je dajatve, ki so jih podjetja dolžna odvesti družbi, in pa seveda tudi obveznosti do skladov v samih podjetjih. Kot vemo, je glede tega uveden večji ali manjši avtomatizem, saj mora predvsem družba, ki je dala podjetja v upravljanje delovnim kolektivom, od le-teh dobiti, kar ji gre. Zato so se tu prej, tam kasneje izčrpala sredstva podjetij, ki so jih imeia sicer za normalno poslovanje dovolj na razpolago.
Če upoštevamo nastali položaj, moramo torej ugotoviti, da so podjetja premalo skrbela, da bi vskladila svoje poslovanje z zahtevami, ki so »e pojavile. Namesto tega pa so še kar naprej večala zaloge, nabavljalo blago in surovine — celo preko svojih potreb — in s tem vezala svoja sredstva alj pa večala svoje obveznosti prek svojih možnosti, glede na to, da bi morala v tem času prvenstveno skrbeti, da bodo imela na razpolago dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti, ki so zapadle. Zavedati bi se morala, da ne morejo kot včasih več računati na kratkoročna posojila.
Nedvomno ni vzrok stanju, ki je nastalo v pomembnih podjetjih, samo v tem, kar smo na. pisali. Vendar pa lahko trdimo, da je to trenutno glavni vzrok za povečanje težave in da je obenem to tudi za marsikoga dober nauk, ki si ga mora zapomniti ob uveljavitvi novega načina pratkoročnega kreditiranja. predvsem pa v zvezi z načeli samoupravljanja podjetij.
žj
Tudi občinski sindikalni svet Bežigrada je priredil tekmovanje sindikalnih podružnic te občine. Pomerili so se v sltreljat-nju, kegljanju, namiznem tenisu in šahu. Odziv je bil zelo velik. Pohvalno je, da se za Bežigradom niso zadovoljili z enim samim nastopom. Izdelali so celo pravilnike za ta tekmovanja in določili, da jih bodo prirejali dvakrat letno. Na ta način jim bo gotovo uspelo zelo razmahniti športno dejavnost v tamošnjih delovnih kolektivih.
Tisoč malic dnevno
pripravljajo v obratu družbene prehrane za Bežigradom
Kanata potem, ko so se v pxo-»Tesarjeve« menze na ktohantavi cesti, v Ljubljani ae-tpredata^miiai bežigraj sikih helovjiih kolektivov in občiin-ljudskega odlbora Beži-i«a se pogovorili o tem, ka-/t>i s skupnimi močmi orga-f^rali pripravljanje tople ma-~ce za delavce, je začel za Be-^Sradom delovati poseben obrat družbene prehrane. Zdaj delu-in sicer zelo uspeSno, že pet ^ssecev.
Podjetje »Tesar« je dalo pro-Občinski ljudski odlbor pa ^želtaa obratna sredstva.
V novem obratu pripravljajo razen 130 zajtrkov po 12 dimar-i*7, 250 kosil po 85 dinarjev m Ho večerij po 40 dinarjev (pred-7®ern za tesarje in gradbene Vajence) še vsak dan okoli 10°0 toplih malic, ki jiih razvo-®1o s svojim, posebej kuplje-him avtomobilom, v različne kolektive. Malica Je vredna 50 dinarjev, abonenti pa jo plačuje-JO od 30 do 50, pač toliko, koli-^or njihovo podjetje prispeva " znižanju stroškov obrata. 7S0ibo dopoldne odpelje toplo
malico avtomobil v naslednja podjetja: k »Gradisu« na Smar-tineko cesto 150 obrokov, v »Tops« 125, v »Tonoso« 120, v »Hrast« 45, v Tovarno dekorativnih tkanin 50, v Karoserijo 170 (nekaj v Kamniško ulico, nekaj v Gornikovo) v »Telo« nekaj čez 70 (v več obratov) nato v Elektrosignal, Kovinsko galanterijo in »Kuverto«, v Odpad in še v nekaj drugih podjetij.
V petek so imeli za malico golaž s polento, v soboto krompirjevo salato z jajci,, sicer pa so na jedilniku še fižolova solata s klobaso, »mornarska ju-žina« in druga jedila. Skušajo pripravljati čimbolj raznovrstno hrano. povpraševanje po teh malicah je veliko. Priglašajo se tudi iz drugih občin (na primer »Volnenka«,, Plinarna in drugi), toda za zdaj jim ne morejo ustreči. Prav to je zgovoren dokaz, kako potreben je tak obrat. V marsikaterem kolektivu si ne morejo sami organizirat; tople malice, podoben obrat bi si pa nekaj kolektivov skupaj lahko ustanovilo.
DELAVKAM V 0BKATIH
P0DHD2BUENEGI GOSPODINJSTVU SE ODPIRA POT DO KVALIFIKACIJE
Obratov družbene prehrane J® Pri nas že precej in vsi ve-'bo, da je to šele začetek ražnja: obratne kuhinje, menze raznih vrst, šolske kuhinje na-rastejo, saj jih naš druž-“eni razvoj tako nujno terja. .Kuhinjam naglo sledijo pralnice in tem se bo pridružila °e cela vrsta obratov, ki bodo dopolnjevali mrežo servisne službe za gospodinjstva. Po-d^en tega razvoja vsi razumejo in posebno žene želimo, da bi bil čimhitrejši.
Manj jasno pa je vprašanje: kdo bo delal v teh obratih, kje s® bo učil za to delo, kakšen °0 njegov položaj?
Dado vprašanje odpira resen Problem, najbolje vedo delavke v že obstoječih obratih družbene prehrane in seveda organi, ki upravljajo te obrate. Delavke, ki vodijo delovni pro-ees, ki odgovarjajo za kvaliteto hrane in za pravilno gospodarjenje v kuhinji, brez dvoma opravljajo delo, ki bi zahtevajo kvalificirano, ponekod ce-io visokokvalificirano delovno •boč. Do Sedaj ni bilo niti Predpisov niti strokovnih šol, ki bi tako kvalifikacijo omogočale; le nekatere najpogumnejše s,o Se odločile za strokovne izpite v gostinski stroki, če-Prav je jasno, da za njihovo delo ni tako važno n. pr. po-znavanje tujih izrazov za razde kuharske specialitete, kot bi bilo važno znanje osnovnih Zahtev zdrave, uravnovešene Vsakdanje prehrane. Zaradi Pbmanjkanja možnosti za strokovno usposabljanje kuharic v °bratih družbene prehrane pa hišo prizadete samo delavke v Jeh obratih. Najmanj tako zadeva to vprašanje tiste, ki to hrano uživajo dan za dnem, Sai je marsikomu to glavni ob-in nikakor ni vseeno, kako le sestavljen in kako priprav-ijen.
, Tega vprašanja: kako nuditi delavkam v obratih družbene Ptehrane in v ostalih obratih Podružbljenega gospodinjstva jhožnost, da dosežejo kvalifi-ijecijo in s tem obenem strokovno kakovost dela v takih boratih, se je lotila Zveza žen-j ih društev Slovenije že pred e". Izdelala je predlog za r^edbo petih novih poklicev v bjhovmo jugoslovansko nomen-laturo poklicev: kuhar (»za-bdski« ali »domski«, da se ‘bzlikuje od gostinskega), go-Podinja, družinska skrbnica, dietna kuharica in nerica. Predlog je sprejet. S tem je
pripuščene k izpitu tudi ne glede na šolsko izobrazbo. Prav gotovo pa bo za prve in druse koristno, če bodo pred izpitom opravile pripravljalni tečaj. Ista bo pot seveda tudi za ostale gospodinjske poklice.
Delavke so že doslej pokazale veliko zanimanje za pridobivanje strokovnega znanja. Kuharice v internatih in v domovih za stare so se v lepem številu udeleževale tečajev, ki so jih zanje prirejali naši gospodinjski zavodi. Pravtako je bil dober odziv s strani osebja šolskih kuhinj. Tudi gospodinjske pomočnice imajo že sedaj svoje strokovne tečaje. Vse to zagotavlja, da bo odslej, ko bodo taki tečaji pripravljeni v skladu z določenimi zahtevami strokovnih izpitov, odziv še boljši.
Upravljavci zavodov in gospodarskih organizacij ter organizatorji stanovanjskih skupnosti pa morajo misliti na to, da bo delo v njihovih kuhinjah, pralnicah in domovih res uspešno in kakovostno le, če si bodo znali zagotoviti strokovno sposobne delavke. Zato pa bo treba z razumevanjem pomagati učenkam gospodinjskih šol in vajenkam kakor tudi delavkam, ki bodo obiskovale tečaje in opravljale izpite.
Nove družbene potrebe zahtevajo nove poklice. Ti pomenijo za delavke novo možnost za razvijanje sposobnosti in dosezanje uspehov, za potrošnike pa zagotovilo, da bo delo v obratih podružbljenega gospodinjstva na potrebni stro-
kov! višini.
2. B.
V	bežigrajskem obratu še marsikaj manjka. Računali so, da jim bo Tovarna emajlirane posode v Celju izdelala primerno posodo za razvažam je h ran e. Sedaj za to uporabljajo posode za mleko. Ce bodo uspeli zainteresirati še nekatere druge ustanove (predvsem bolnišnice), ki prav tako uporabljajo oziroma potrebujejo tako posodo, bi jo skupno naročili piri Tovarni emajlirane posode v Celju, ki bi jo izdelala le, če b; bilo naročilo večje. Prav tako bi potrebovali kotle za parno gretje. To so pa zelo drage reči. Ce bi jih nabavili sedaj, bi to šlo speit na račun kakovosti hrane. Obratna sredstva, ki jih je dal na razpolago občinski ljudski odbor Bežigrad, so za vse to premajhna, razen tega pa tako ali tako postajajo sedanji prostori pretesni. Cez dve leti se bodo preselili v nove prostore, za katere so že izgotovljeni načrti. Morda bodo že letos začeli z gradnjo nasproti poslopja občinskega ljudskega odbora Bežigrad. V novem obratu bodo pripravljali do 5000 obrokov toplih malic, kosil in večerij pa tudi dva do tri tisoč. Restavracija bo imela tudi lep vrt. Tam bodo imeli tud; plin, ki ga sedaj tako pogrešajo. Morda si bodo do tedaj tudi priborili pravico, da bi kot obrat družbene prehrane plačevali električni tok po gospodinjskih in ne po indu-striijskih cenah kot sedaj, kar . jim’< podražuje hrano.
Vprašal sem, če nameravajo razvažati hrano; predvsem kosilo), tudi posameznikom na dom. Sodijo, da to ne bi bilo ekonomično in bi zelo podražilo hrano, ki je sicer poceni. Za to uslugo bi morali plačati posamezniki skoraj polovico toliko kot stane kosilo, kajti obrat bi moral zaposliti nove uslužbence, plače z vsemi prispevki pa terjajo veliko sredstev. Tudi vožnja z avtomobilom je zelo draga.
Sedanji uspeh obrata družbene prehrane za Bežigradom je v veliki meri zasluga 16 članskega delovnega kolektiva. Prav to minimalno število zaposlenih in njihovo prizadevanje je odločilno za ceno hrane. Na lastnih vrtovih pridelajo še nekaj zelenjave in sočivja, ostalo skušajo nabaviti1 neposredno od proizvajalcev po najtežjih tržnih cenah. Največkrat kupijo vse — krompir, por, jajca, živino — pri samem proizvajalcu, plačajo pa v zadrugi. Prav to pa jim ne gre vedno v račun: plačati morajo precejšnjo maržo — pri živini 4 do 5 din pri kg, pri zelenjavi 4 din, pri krompirju 1
NOVO TEIOVBDNICO GRADIJO
V	prizidku osemletke v Rušah so začeli gradfiti novo telovadnico. Gradbena dela, ki jih finansira Tovarna dušika v Rušah, lepo napredujejo. V novih prostorih bodo razen šolskih otrok telovadili tudi člani TVD Partizan, ki so trenutno ostah brez telovadnice.
do 2 din, pri jajcih po 1 din itd. To, pravijo, bi razumeli, če bi vse pridelke imela zadruga vskladlščene in bi Jih prodajala pač po ceni svojih storitev, težko pa razumejo, da samo za izstavljanje računa toliko pribijejo. Na primer — porabijo tudi po 1200 jajc na dan. Samo marža za to količino znaša 1200 dinarjev, v enem mesecu 36.000 dinarjev! To vpliva na ceno hrane.
Danes sl številni delavci za Bežigradom ne bi mogli zamisliti delovnega dne, če jim v odmoru ne bi majhna »Škoda« pripeljala tople malice.
D. D.

OB DESETIH DOPOLDAN SO V OBRATU DRUŽBENE PREHRANE ZA BEŽIGRADOM ŽE DRUGIČ NALOŽILI VELIKE POSODE S TOPLO MALICO, KI JO BODO ODPELJALE V NEKATERE DELOVNE KOLEKTIVE BEŽIGRAJSKE OBČINE.
PROTI ALKOHOLIZMU
N e varnih 9 litrov
Centralni svet Zveze sindikatov Jugoslavije je objavil v »Radu« pismo vsem sindikalnim organizacijam o problemu alkoholizma. V njem jih opozarja, naj bo boj proti alkoholizmu del splošne dejavnosti sindikatov, med drugim pa je zapisano tudi tole:
»Sindikalne organizacije naj prouče, kako je s to stvarjo v njihovem delovnem kolektivu ter najstudi kaj ukrenejo, da bi bilo alkoholizma manj. Ko to proučujejo, naj prouče tudi možnosti za ustanovitev organizacije za boj proti alkoholizmu. Posebno naj se zavzamejo za to v tistih delovnih kolektivih, kjer bi lahko nastala zaradi alkoholizma nenadomestljiva škoda ter huda nesreča (n. pr. v prometu).«
S tem v zvezi objavljamo naslednji sestavek našega stalnega beograjskega dopisnika.
Danes je kaj težko zanikati, da je zavzel alkoholizem pri nas že dokaj nezaželen obseg. Alkoholnih pijač potrošimo vedno več, obenem s tem pa raste tudi škoda, ki jo povzroča alkohol. Povprečno popije vsak Jugoslovan po 9 litrov čistega alkohola na leto, medtem ko jih je pred kakimi 20 leti le po šest. Po potrošnji alkoholnih pijač smo med prvimi, takoj za Francozi, ki so z. 21 litri zares brez tekmeca, ter za Italijani. Ti popijejo vsako leto po 9,2 litra alkohola na osebo in jih bomo žal, lahko v naslednjih letih že prekosili, če ne bomo energično ukrepali, da zmanjšamo porabo alkohola.
Če bi to povprečje zares pomenilo, da vsak Jugoslovan spije na leto po 9 litrov alkohola, bi to še ne bilo tako hudo, da bi nas moralo skrbeti. To namreč približno pomeni, da spije vsak Jugoslovan po kozarec vina na dan. Toda temu ni tako. Medtem ko jih je precej, ki vse leto ne zaužijejo niti kapljice alkohola, ga spijejo drugi seveda toliko več in potem končujejo v bolnišnicah ali v zaporih.
RAZGOVOR 0 MALICI V DUPLIŠKE1V »STOLU«
Po neizhojeni poti
»Stol«, tovarna upognjenega pohištva v Duplici, je po svojih izdelkih najbrž bolj znana v tujini kot doma. Izvoziti sploh ne morejo toliko, kot bi lahko, čeprav delajo s polno paro.
Prva skrb, kot v vsaki tovarni, velja proizvodnji. Predvsem kakovosti, da ne bi bilo nobenih reklamacij. In doslej jih res ni bilo. Premije, norme, vse je podrejeno težnji:	proizvajati
čimveč in čimbolje.
Toda tu je več kot 900 ljudi, !e-ti bodo delal; toliko bolje in laže čim boljši bodo njihovi de-
drugi del. naloge: pripra-	pogoil
^tešole, tečaje in izpite za te Ppklice, zagotoviti delovna me-
,2a vajenke, določiti mesta a kvalificirane delavke.
■ Pel° je začeto: Svet za šol-tvo LRS bo na predlog naše rganizacije dal navodila, kako Pteusmeriti obstoječe enoletne gospodinjske šole in jih uspo-ča+P za Poklicne šole (za za-etek -vsaj nekatere in najprej a Poklic kuharice). Postopo-“J® se bodo ustanavljale tudi ove gospodinjske poklicne šo-* in bodo zajeti vsi poklici, oianje naj bi potekalo takole: po zaključeni šolski obveznosti .Abotna gospodinjska šola, za l®1? dve leti praktičnega dela °‘t vajenka v obratu z ustrez-o Periodično vajensko šolo in skU, — t j- po treh letih —
.kovni izpit za kvalificirano j^Hvko. Tako bo odslej. Do jeseTi; mora biti vse priprav-k,6?0 .za VPH nove generacije uharic v strokovno šolo.
Kako pa s tistimi, ki so že	.	,
^Poslene? Tudi njim je pot do zaprtega tipa. V tem primeru. Palica odprta: z dokazilom, M lahko P° odredbi državnega j?®0 dovršile enoletno gospo-ri i j o ^olo in da vsaj dve leti laht0 kot kuharica, se bodo prijavile k strokovnemu jgteu. Ce pa delajo kot kuha-”c® že deset let ali več, bodo
Uredili smo si življenje In delo kar se da najbolje. Delovne nesreče smo omejili, kar se le da, vse stroje imamo zavarovane ;n čeprav so varnostne naprave večinoma domač izdelek, so takšne, da ne ovirajo proizvodnje Nesreče se še sicer kljub temu dogajajo, vendar ne zaradi slabe organizacije dela. Rekel bi, da so bolj ali manj slučajne. Sindikalna organizacija je lepo poskrbela za letne dopuste, v sosedni organizacij; nam je organizirala toplo malico. Toda ta malica nikakor ne gre . . .« je dejal neki starejši delavec.
Že pred leti so v »Stolu« organizirali toplo malico. Pravzaprav poskušajo organizirati, na začetku še ni bilo interesentov, potem vedno manj in sčasoma so vse opustili . . .
Letos januarja so jo znova uvedli. V »Stolu« nimajo primernih prostorov za menzo, tako da bi lahko ustanovili menzo
sekretarja za finance FLRJ vračunali v svoje materialne stroške izdatke za elektriko, plin, vodo, Investicijsko vzdrževanje in obresti kratkoročnih kreditov za obratna sredstva menzo. Pod-
jetje bi lahko krilo tudi stroške za kurivo in prevoz živil za potrebe menze.
Pripravljeni so prispevati vsa ta sredstva, da bi zboljšali prehrano svojih delavcev. Toda kje bi ustanovili menzo? V podjetju, kot rečeno, je več kot 900 delavcev, z delom prično zgodaj zjutraj, mnogi pa prihajajo tudi od daleč in marsikomu se bi prilegala topla malica ali pa kosilo takoj po končanem delu.
Na drugi strani ceste, prav naproti tovarni je krajevna restavracija. Poslovodja je tako — tako. S svojim prometom se ne bi mogla pohvaliti — tu in tam kakšen prehoden gost popije stelenico piva ali dva deci vina. tu in tam použije pol kranjske, golaž ali sendvič. Prostori restavracije res niso veliki, toda za zdaj so večidel prazni. Za menzo delavcev in uslužbencev pa bi bili premajhni. Vendar treba je pričeti. V tovarni so premislili in se končno dogovorili s kolektivom restavracije, da bi pripravljali hrano za člane delovnega kolektiva »Stol«.
Tako kuhajo danes v tej restavraciji zajtrk, kosilo In večerjo za delavce In uslužbence »Stola«. Toda le za nekatere, kajti na zajtrk prihaja samo 10 oseb, zajtrk stane 25 dinarjev. Na kosilo je abonirano 30 ljudi, kosilo srednje kalorične vrednosti pa stane 75 dinarjev, na večerjo, ki stane 55 dinarjev, pa prihaja le 15 ljudi.
Več upov so polagali v toplo malico. Čeprav se je v anketi skoraj večina odločila za malico, se je vendar na začetku za malico priglasilo le 35 ljudi, to števillo je sčasoma padlo na 16, zdaj se je pa znova dvignilo na 45 do 48 ljudi.
Poskušal sem odkriti vzrok temu. Prišel sem do naslednjega
spoznanja. Topla malica, imenujejo jo enolončnica, kar dobesedno ustreza načinu pripravljanja In serviranja, je prav srednje kakovost! (pred pod kot nad povprečjem), stane pa 40 dinarjev. Ta cena je za marsikoga previsoka. Razen tega morajo delavci pa malico v restavracijo čez cesto, kar mnogim ne ustreza. Menda pa je najvažnejši razlog za tako skromno število udeležencev dejstvo, da je malica pripravljena šele ob enajstih, ko imajo polurni odmor. Z delom prično zgodaj in marsikateri doma ne zajtrkuje ali pa le na hitrico spije kavo in potem zdrži brez okrepčila do 11. ure. Saj to je več kot pet ur! Večina delavcev in delavk použije malico že med delom, med osmo in deveto uro in se potem stežka odločijo še za nov izdatek. Odmor Pa imajo v »Stolu« tako pozno zato. ker to ustreza večjemu številu delavcev, ki stanujejo v neposredni okolici tovarne in ob tem odmoru skočijo domov na kosilo. Drugo vprašanje pa je, če je dopoldanski odmor namenjen kosilu ali pa počitku med delom in malici.
Kaj pa cena? Pravijo, da bi jo stežka znižali. Podjetje že zdaj prispeva k tej malic) mesečno okoli 40.000 dinarjev: plača vodo, najemnino in kurjavo, tudi s prevozi pomaga. Kaj več ne lorejo storiti, dobička pa nimajo toliko, da bi z njim subvencionirali malico. Posebno še vpliva dejstvo, da je restavracija obdavčena kot podjetje. Zaradi tega sam kolektiv ne mdre Imeti neposrednega nadzorstva nad samo restavracijo.
Delavski svet pogosto razpravlja o prehran; svojih delavcev. Sodijo, da bo bolje čez nekaj let. ko bo bodo na tovarniškem dvorišču zgradili svojo menzo.
Skoraj zločin
Medtem ko smo leta 1950 proizvedli pri nas okoli 3335 tisoč hektolitrov vina, smo ga 1955. leta proizvedli že 5300 tisoč hektolitrov. V istem času pa je proizvodnja žganja več kot dvakrat večja.
Naravnost zločin je to, kar je ugotovila neka zdravniška ekipa v Vinici v Hrvaškem Zagorju, ko je pregledala 140 dečkov in deklic. Skoraj polovica otrok je bila vsaj delno zastrupljena z alkoholom, devetnajst med njimi pa so že kronični pijanci. Samo 54 otrok ni pilo alkohola. Med očeti pregledanih otrok je bilo 56% kroničnih pijancev, med materami pa 18%. Posledice so znane: razkroj družine, telesna degeneracija, zaostalost duševnega razvoja, kriminal in še vsakovrstne druge nesreče. Raziskovanja nedvomno dokazujejo, da je alkohol vzrok za mnoge nesreče pri delu, za prometne nesreče, kazniva dejanja, prestopke itd. Zdravstvene posledice in posledice na potomstvu pa so prav katastrofalne. Komaj vsako tretje ali četrto dete, ki je spočeto v pijanosti, je lahko zdravo, vsi ostali se rode s kakšno hibo. Ni treba naglašati, da je alkoholizem vzrok za ločitev skoraj polovice zakonov.
Milijarde...
Alkoholik je nedvomno bolnik in nesrečen človek, seveda pa je tudi skupnost močno prizadeta. O tem pričajo zgovorno že podatki iz Zagreba. Leta 1955 so anketirali 268 zaposlenih alkoholikov. Med njimi jih je 46 izostalo z dela z enem letu skupno 1720 delovnih dni, kar pomeni 3350 tisoč dinarjev. Sodijo, da 'je v Zagrebu od 3,5 do 4 tisoč alkoholikov, ki ogrožajo okoli 15 tisoč članov svojih družin. V delovnem razmerju jih je okoli 2800. Več kot 500 jih izostaja zelo pogosto, z dela, kar pomeni letno okoli 20 tisoč delovnih dni. Potemtakem izgube samo v Zagrebu letno več kot 37 milijonov dinarjev. Naslednjih 16 milijonov je treba dodati zaradi izgub, ki nastanejo, ker pridejo alkoholiki na delo pijani. To je že skoraj 50 milijonov. Dodajmo še k temu stroške zaradi poškodb in nesreč pri delu ter škodo, ki jo taki povzroče v podjetju, in družbena škoda raste v nedogled. Če bi imeli točno evidenco o izgubah zaradi alkoholizma za vso državo, bi škoda pršv gotovo znesla milijarde dinarjev.
Namesto alkohola
Težko je najti zdravilo proti družbenemu zlu — alkoholizmu. Izkušnje ameriške prohibicije kažejo, da samo s prepovedjo točenja alkoholnih pijač ne dosežemo dosti. Za proizvodnjo alkoholnih pijač zadostujejo pogosto že zelo primitivne naprave in je praktično nemogoče uvesti popolno kontrolo. Mimo tega je vsak prepovedan sad slajši. Vsekakor razne takse in drugi administrativni ukrepi omejujejo potrošnjo alkohola, predvsem pa je treba popularizirati nekaj, kar bi nadomestilo alkohol. Sadni sokovi so kot nalašč zato, prav tako tudi sveže sadje, to še toliko bolj, ker je pri nas sadje glavna surovina za proizvodnjo alkoholnih pijač.
Prav tu pa je naša slaba točka. Čeprav proizvedemo pri nsrs veliko sadja, odpade letno na enega prebivalca komaj 6—7 kg. To je tri do osemkrat manj kot v drugih evropskih državah ter okoli 17-krat manj kot v ZDA. Zakaj je to tako, se pre-
pričamo že samo, če pogledamo, kako je s slivami. V Srbiji predelajo v žganje okoli 60% celotne letne proizvodnje sliv, okoli 30% jih porabijo sveže, 10% pa jih posuše.
Potrošnja sadnih sokov je pri nas še zelo nizka. V Beogradu na primer so predlanskim spili okoli 20 milijonov litrov alkoholnih pijač, za več kot dve milijardi 700 milijonov dinarjev, sadnih sokov pa le 100 tisoč litrov.
Seveda bo treba še precej črnila, da bo potrošnja sadnih sokov dosegla želeno stopnjo, toda to se bo večkratno obrestovalo v boju proti alkoholizmu.
Zvonko Simič
Svet za zdravstvo o kontracepciji
Vsi člani sveta za zdravstvo LRS so se na seji sveita, ki j» bila pretekli petek, sitinimjali, &a so načelna stališča glede kontracepcije in dovolitvi splaiva jasna, da o tem ne kaže izgubljati besed in da je treba sedaj kar ukrepati, da bo sletoemf ženi, ki to želi, omogočeno posluževati se kontracepcije.
Doslej sta bila organizirana že dva tečaja za zdravnike splošne prakse, tretji še teče, da se zdravniki usposobijo za kontracepcijo. Podobne tečaje bo treba organizirati za obratne zdravnike, medicinske in patronažne sestre, babice itd., pri čemer naj velja načelo, da ni mesta zdravstvenemu delavcu v javni zdravstveni službi, ki bi ne smatral kontracepcije za sestavni del svojega dela. Vsem vodstvom zdravstvenih domov in ambulant priporočajo, naj svoje delo tako organizirajo, da bodo sposobni ustreči željam žena po kontracepciji. Vse lekarne naj imajo na zalogi vedno dovolj diafragem in paste, ki se naj jih izdajajo le proti receptu. S tem bo zagotovljeno, da bo kontracepcijsko sredstvo zares varovalo ženo pred nezaželenim spočetjem. Ker pa so ta sredstva sorazmerno precej draga, bo dal zavod za socialno zavarovanje nekaj denarja, da jih bodo lahko prodajali ceneje. Tiste žene pa, ki iz zdravsvenih razlogov ne smejo zanositi, pa naj dobe ta sreditva brezplačno.
Posebno poglavje tega vprašanja je spolna vzgoja. Svet je zato priporočil, naj Zveza prijateljev mladine organizira poleg šol za starše še šole za zakonce, pripraviti je treba knjižico o higieni v zakonu itd.
Spolna vzgoja pa naj bo sestavni del pouka na šolah.
Svet je določil svojo članico Dolfko Boštjančič, da naj vodi posebno komisijo za ta vprašanja.	V. J.
Obed brez obeda
Kako se hrani del samskih delavcev v zasavskih domovih
KJE BO PIONIRSKI ODDELEK?
V Ptuju bodo združili Mestno ljudsko knjižnico in čitalnico ter Študijsko knjižnico v »Ljudsko ;n študijsko knjižnico«. Pe. reče pa je vprašanje pionirskega oddelka v tej knjižnici. Upamo pa. da bodo tudi zanj dobili primeren prostor.	J. D.
Obsta; sem v zakajeni, napol temačni kuhinji enega izmed samskih domov v revirjih. Okrog razdrapanega štedilnika sta se vrteli dva mlada rudarja. Prvi je glasno robantil, ker ni hotelo zagoreti, medtem ko je drug; nerodno vrtel leseno žlico po zajetnem loncu. Ko se je razgorelo in je v kozici začvr-čala mast, sta vlila vanjo bledo-rumeno, na pol gosto tekočino.
Povabila sta me, naj prisedem in mi gostoljubno ponudila, češ da vsi samci -zatrjujejo, da znata speč;-»šmorn«. Ko sta poobed ovala skromno kosilce, smo obsedeli v kratkem pomenku.
Bila sta odkrita in pošteno povedala, da se iz njihovega doma hrani v rudniški menzi le deset samskih rudarjev, vsi ostali, kot sta dejala, »pacajo« sami. S šihta pridejo, če delajo v dopoldanski izmeni, šele ob pol treh popoldne in preden si skuhajo, j® ura štiri. Jedilniki so si venomer podobni: praženec, kuhan krompir, testenine, tu pa tam opečena salama, meso In kruh. Zelo redkokdaj je na njihovih mizah salata ali kaka druga zelenjava, nekateri pa po tri, štirj dni ne kuhajo, ker ne utegnejo.
Tako je v Zagorju, v Trbovljah, na Senovem in drugod. Problem ni nov in se vleče že leta. Sindikalne organizacije so to zadevo obravnavale že na neštetih sestankih, sejah in v razgovorih, napravile celo analize, stvar pa se je premaknila z mrtve točke komaj za dobro ped. Še več: zdravstveni organ, že lep čas sem ugotavljajo, da pri rudarjih naraščajo želodčna obolenja, predvsem zavoljo nezadostne in slabe, zlasti pa neredne prehrane. Žal pa je ostalo več ali manj zgolj pri ugotovitvah.
Kaj smo doslej v Zasavju storili, da bi bilo drugače? V Zagorju so odprli rudniško restavracijo, v kateri se hram sicer precej samskih delavcev, žal pa je mnogim hrana predraga, drugi pa sodijo, da je preveč pomanjkljiva. V Trbovljah ja sicer troje obratov družbene prehrane, ki pa so zlasti samskim rudarjem, k; stanujejo daleč Izven mesta, nedosegljivi, In bi porabili za to preveč časa. Zdaj bodo menda le odprli kuhinjo s precejšnjo zmogljivostjo, in ker se bodo v njej hranili le rudarji, bo menda rudnik prispeval nekoliko sredstev, da bo hrana cenejša.
Na Senovem so pozimi odprli prenovljeno rudniško restavracijo, v kateri se sicer hrani precej rudarjev, za mnoge pa je restavracija nedosegljiva, ker je preveč oddaljena od delovišč. Vem, da so nekoč ti rudbrjl sprožili misel, naj bi jim hrano nosil; v jamo ali k jami. Zal je to ostalo zgolj pobožna želja
Sploh je videti, da ponekod dokaj mačehovsko obravnavajo te in podobne probleme in pri tem pozabljajo, da delovni učinek ali vnema vseh tistih zaposlenih, ki so po dvanajst ali celo več ur brez tople hrane, počasi, a zanesljivo pada. Ali je
sploh kaj čudnega, če preneka-teri samskih delavci »pacajo« brano sami. Se več pa je takih, ki se jim po prihodu z dela ne da kuhati, ker so preutrujeni. Zdi se. da v marsikaterem podjetju ne računajo s tem, da so posledice različnih in pogostih nesreč, obolenj in bolezni pravzaprav pomanjkljiva oziroma neredna prehrana delavcev, čudijo pa se, odkod tolikšni izdatki za socialno zavarovanje.
V nekaterih podjetjih so že spoznali, kako silne (važnosti je urejena prehrana delavcev. Zdi se mi, da so naj lepše uredili prehrano svojih delavcev v brežiški tovarn; pohištva. Delavci te tovarne se vozijo iz precej oddaljenih krajev in ker se je vodstvo podjetja, zlasti pa sindikalna organizacija zavedala, da bo delovni učinek teh delavcev na dostojni ravni le tedaj, če jim bodo pomagali, so uredili obratno kuhinjo. Zdaj dobivajo delavci že lep čas tople obroke hrane po zelo zmernih in za vsakogar dosegljivih cenah. Celotno režijo krije podjetje. Ugotovili so. da denar, ki ga dajejo za prehrano delavcev, ni stran vržena investicija.
Podobno je tudi v nekaterih podjetjih sevteške občine. Vče-sih je bilo v sevniški kopitarni precej obolenj in bolniški izostanki so podjetje dostikrat spravljali v zadrego. Odkar so odprli obratno kuhinjo, v kateri dobe delavci kosilo za 60 dinarjev, je bolniških izostankov dosti manj. Zanimivo je, da delavci tega podjetja nimajo kdo ve kaj velikih prejemkov, vendar je vse več tistih, ki spoznavajo, da se zelo splača odriniti vsakega prvega nekaj stotakov za hrano v podjetju.
Na nekaj pa so po mojem mnenju vsepovsod pozabili. Ali ne bi bilo umestno, da bi povsod tam, kjer so odprli obratne kuhinje, napravili majhno analizo, kakšne in kolikšne prednosti so dosegli • z uvajanjem toplih obrokov. Vsepovsod sicer poudarjajo, da so delavci bolj zdravi, delovni, disciplinirani, še nikjer pa niso izračunali in s številkami podprli te ugotovitve. Zdi se mi namreč, da bi lahko s tem dokazali vsem tistim zasavskim podjetjem, kjer še pomišljajo in nekako zviška gledajo na ustanavljanje teh kuhinj, češ ne bomo s« pečali s tem delom, da se stvar resnično splača in da imajo v končnj meri od tega korist podjetje in delavci.
In da se povrnem na problem prehrane samskih delavcev, Nad vse .važen se ml zdi sklep, da bodo v bodočih samskih domovih, ki jih kanijo graditi rudniki In druga večja podjetja, obvezno uredili , tudi obrate družbene prehrane. In če bodo rudniki ter podjetja tem obratom pomagala, bo tudi »pacanje« obedov in večerij zginilo iz samskih domov. S tem pa se bo kajpak marsikaj zboljšalo: predvsem ne bo več želodčnih obolenj, pogostnih nesreč, bolniških Iz opanko v in tudi Izdatkov za zdravljenje bo mat^j.
M. V.
Delavska enotnost # glasilo sindikatov Slovenije # leto xvii. -tj. cena 20 din #
MAJA 1958
ŠTEV. 23
STRAN
Knjige tega meseca
Med knjigami, ki so izšle v preteklih štirih, petih tednih velja prav gotovo na prvem mestu omeniti prevod romana »-Beton in kresnice^ srbskega pesnika in pisatelja OSKARJA DAVI-ČA. Našemu bralcu je morda to ime nekoliko manj znano, saj doslej ni imel priložnosti, da bi se lahko pobliže seznanil z delom tega plodovitega srbskega književnika. Svojo ustvarjalno pot je nastopil že pred drugo vojno kot pesnik skrajno moderne smeri, v času borbe je zablestel z uporniško liriko, ki jo je prežemal plemenit patos patriotizma, po vojni pa • je pričel pisati tudi romane. Njegovo prvo veliko pripovedno delo »Pesem« zajema snov iz časov naromnoosvo-bodilne vojne in ilegalnega dela v Beogradu. V »Betonu in kresnicah« pa se je Davičo spoprijel s sodobno tematiko.
Davidova knjiga nas popelje na gradbišče neke naše hidrocentrale. To navidez prozaično, »reportažno« okolje je uspel pisatelj izredno živo naslikati, to pa zaradi tega, ker se je zamislil predvsem v človeške značaje, ki se oblikujejo v spopadih s problematiko našega časa. Glavni junak romana, Vuk Rsavac, je značilna podoba revolucionarnega borca, ki stremi z vsem svojim čustvom in miselnostjo k napredku, obdarjen je z veliko voljo in energijo, ki mu pomagata premagovati tudi najtežje zapreke, hkrati pa je kot človek nekoliko tragičen, ker ga prav ta volja in energija predaleč zanašata. Davičo si je izbral izredno pomemben in središčen lik sodobnega človeka in je s tem prav gotovo pogumno zaoral v ledino življenja, ki pri nas še ni bilo umetniško oblikovano.
»Beton in kresnice« niso lahko branje. Pisatelj se je snovi skušal približati na nov, izviren način in zato bo morda marsikoga, ki je vajen starih uglajenih pripovednih prijemov, nekoliko presenetil. Resnega bralca to seveda ne bo odvrnilo od te zanimive knjige, v kateri bo lahko srečal vrsto značilnih vprašanj, ki morda njega samega vznemirjajo. Delo je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani, prevedel pa ga je Marjan Javornik.
Pn isti zalozbi sta prav tako izšli pred kratkim knjigi dveh slovenskih avtorjev.
Prvo je . napisal DANE LOKAR in nosi naslov »Sodni dan na vasi«. To je zbirka novel, ki opisujejo pisateljevo ožjo domovino Primorsko v časovnem okviru obeh velikih vojn. Pisatelj je z resničnim umetniškim darom oživel pred mi vrsto oseb iz vsakdanjega življenja svojih krajev. Pri tem mu je treba priznati neko svojstveno sposobnost za dojemanje skladnosti in lepote v odnosih med ljudmi in v njihovem sprejemanju življenja, kar mu daje nedvomno posebno mesto med našimi sodobnimi pisatelji.
Čeprav je to šele druga knjiga našega avtorja, bi se seveda motili, če bi ga hoteli uvrstiti v mlajšo generacijo. Dane Lokar se je rodil že pod konec preteklega stoletja v Ajdovščini, kjer je v tišini in ob odgovornem poklicnem delu (pisatelj in zdravnik) zorela njegova pripovedna umetnost. Drobne usode, ki jih srečujemo v »Sodnem dnevu«, so prav zategadelj lahko postale tako polne, žive in barvite.
Druga slovenska noviteta nosi naslov »Stekleni grad« in jo je napisala BRANKA JURCA. Pisateljico so doslej morda bolj kot odrasli bralci poznali naši otroci, za katere s posebno zavzetostjo piše že vrsto let.
Knjiga njenih črtic in novel, ki je pravkar išla, nam posreduje v prvi vrsti niz ljubezenskih srečanj, z drugimi besedami, slika nam odnose med moškim in žensko v zapletljajih, ki so včasih usodni in tragični. Pisateljica je z vrsto drobnih opažanj znala prisluhniti tudi nekaterim problemom sodobnega sveta in prav na straneh, ki opisujejo naše današnje življenje bo bralec našel največ zaninčivega in privlačnega branja.
Med prevodnimi deli je treba vsaj na kratko omeniti roman angleškega pisatelja HENRYJA FIELDINGA »Tom Jones«, ki je izšel pri Državni založbi Slovenije. Zgodba o najdenčku, ki ga posinovi bogat angleški plemenitaš, je polna pisanih zapletljajev in nam predstavlja celo vrsto značilnih oseb tedanjega časa.
Kajetan Kovič
»STERIJINO POZORJE »S«
Ne bi hotel podcenjevati vednosti in znanja bralcev, ka-koir j-u tudi ne precenjujem, a navzlic temu se mi zdi logično in nujno spočetka razložiti nekaj splošnih stvari, spoznanj in resnic, ki so vezane na pojem »Stenijinega poeorja«, nato Pa v poglavitnih obrisih nanizati utrinke s te pomembne letošnje jugoslovanske gledališke prireditve. Takšen postopek mi narekuje sama narava predmeta, ki ga obravnavam in če bom tedaj povedal ali ponovil kakšno znano stvar, bom storil tc zato, da bo podoba jasnejša pa zaokrožena.
Ne bi hotel biti samoljuben, ko trdim, da je bil nekakšen predhodnik jugoslovanskih gledaliških iger v Novem Sadu festival izvirne dramatike v Celju leta 1955, ki je zaradi objektivnih okoliščin zajel z izjemo Matkovičeve drame »Na koncu poti« le slovenske dramske novitete in slovenska gledališča, a je bil v zasnutfcu in perspektivi vendarle zamišljen kot vsakoletna revija najviišjih dosežkov izvirnih dramskih del v naši državi. Premalo poznam razloge zaradi katerih sta ideja in nadaljnji obstoj celjskega festivala padla v pozabo, vsekakor Pa se je te misli oprijel Novi Sad in leta 1956 prvič organiziral »Sterijino pozorje«.
Besedo, dve, o imenu, lokaciji in namenu prireditve.
Festival je dobil ime po enem največjiih jugoslovanskih komediografov Jovanu Steriji Popoviču, kajti z organizacijo novosadskih prireditev je sovpadala stoletnica Steirfijline smrti.
O lokaciji jugoslovanskih g'e-daliških iger v Novem Sadu tole:
Prestolnica Vojvodine sodi brez dvoma med tista jugoslovanska mesta, ki imajo izredno bogato, samoniklo in vrhu vsega še dovolj staro kulturno in zlasti gledališko tradicijo, iz katere izvira in se vselej znova poraja živahna kulturna dejavnost, To je najpomembnejša prednost Novega Sada. Druga, manj zveneča jn razglašena, je vezana na ljudi in vzdušje, ki vlada v tem lepem mestu: človeku, ki prvikrat prestopi novosadski prag, se brž po dr o tiste zoprne meje predsodkov, s katerimi nas vse prepogosto sprejemajo tuji kraj; in navade. Predsodke ti na mah razbije nekoliko počasni, a navzlic temu dovolj živahni ritem lepega mesta. Drugič pa jih razbijejo ljudje: prisrčni, gostoljubni in brezbrežni — tako kot je brez-brežna vojvodinska ravan. Edino nečesa nima Novi Sad: ustreznega gledališkega poslopja, se pravi, hiše, ki bi zadovoljila vse potrebe tako reprezentativne prireditve kot so vsedržavne gledališke igre. Sedanje »Sterijino pozorje« gostuje v domu kulture in ta dom je star. neuporaben, pač plod predvojne »sokolske« arhitekture. Toda vodilni oblastni ljudje Novega Sada. k; so kulturni dejavnosti in njeni rasti nenavadno naklonjeni. ne čakajo prekrižanih rok: osnovna in ne zgolj simbolična sredstva za gradnjo modernega gledališča so že zagotovljena in tako bo »Sterijino pozorje« v prihodnjih letih dobilo nov dom Vsekakor je to zgledna pobuda.
Slednjič nekaj besed o poslanstvu »Sterijinega pozor ja«:
Osnovni namen te osrednje vsakoletne gledališke prireditve je reprezentativen in spodbuden hkrati: naša gledališča naj na »Sterijmem pozorju« predstavijo širši gledališki javnosti najvrednejša dela izvirne dramaturgije leta in z. njimi vred pokažejo najvišje gledališke upodobitve. Gre tedaj za revijo najboljših stvaritev, za jugoslovansko gledališko olimpijado. A to ni edini namen:	»Sterijino
pozorje« nai povezuje jugoslovanske gledališke ljudi. naj ustvarja žive. neposredne vezi med njimi, naj prek pogovorov, debat, polemik in spoznavanj podira tiste nevšečne lokalne pa lokallstične meje. ki čestokrat hromijo ustvarjalni polet in vnašajo v naše kulturno življenje nepotrebno pa zoprno samoljubje, domišljavo samoza-verovanost in razcepljenost. Kiulturno-politična vloga 1ugo-slovaw,kih gledaliških iger je docela enakovredna osnovnemu poslanstvu, ki ga opravlja »Ste.
. rijino pozorje«. In prav te resnice =e včasih premalo zavedamo. Saj navsezadnje ne gre zgolj za gledališko sooplajanje in ustvarjanje vezi, marveč za širše jugoslovanske kulturne stike — literarne, glasbene, likovne in druge — gre za živo, dejavno in polnokrvno jugoslovansko kulturno sožitje, ki ga ne morejo roditi zgolj spodbudne in še tako prisrčne besede, marveč ga vsekdar porajajo in samodejno oblikujejo dejanja. Brez dvoma so jugoslovanske gledališke igre v Novem Sadu ena najmikavnejših in najpri-
pravnejših priložnosti za to.
Oglejmo si v luči teh splošnih dognanj letošnje »Sterijino pozorje«. Ko se je lansko leto sestal festivalski odbor, da bi začrtal okvir letošnjim gledališkim igram, je najprej — kot vsako leto — določil spominskega pokrovitelja prireditve. Ker poteka letos sto let od rojstva znanega dramatika in dubrovniškega rapsoda Iva Vojnoviča, pomeni letošnji festival počastitev te pomembne obletnice. Umetniška komisija, ki odbira kandidate za »Sterijino pozorje« in predstavlja hkrati razsodišče za nagrade — je spočetka naletfela na hudo oviro: prijav izvirnih dramskih del — in njim so v prvi vrsti namenjene novosadske gledališke igre — je bilo premalo. A čas je tudi tu opravil svoje in nekaj mesecev pred letošnjimi prireditvami so prijave domala deževale. In spet nov problem: izbor. Umetniška komisija se je naposled odločila za deset del: Sedem dram, eno komedijo, eno adaptacijo in eno dramatizacijo. Mimo tega je sprejela v program še dve Vojnovičevi deli in dve uprizoritvi izven konkurence. S tem osrednjim gledališkim jedrom so seveda tesno povezane vse ostale festivalske prireditve, od predavanj in pogovorov do posvetovanja gledaliških arhivarjev in muzealcev, ki je v tej seriji spet imelo osrednja poudarek.
Da bo podoba o letošnjih jugoslovanskih igrah celovitejša., jo bom poskušal deliti na dva dela: prvi, krajši, naj ponazori festivalsko vzdušje, drugi naj določi kvalitetna razmerja dramskih novitet in ugotovi občo umetniško vrednost letošnjega »Sterijinega pozorja«.
Pravijo, da je lanskoletni festival bil živahnejši od letošnjega. Da je zbujal več zanimanja in zvabljal daljiše procesije gledalcev. Tako pravijo izvedenci. In ne pozabijo pristaviti, da je tudi vreme bilo festivalu bolj naklonjeno in so letos začetno zanimanje brž razredčili razbeljeni, da, pasji dnevi. Prav zares je bilo hudo vroče. In gledališkemu navdušencu, ki se pripodi s severa domovine v kraljestvo nepreglednih žitnih poljan ter se vešč gledališke kurtoazije nenadoma znajde sredi vrveža gledališkega občinstva, ki je spričo ofenzive vročih sončnih žarkov pustilo kur-toazijo doma ter se odpravilo v Talijin hram kar v razpetih športnih srajcah in lahkih poletnih hlačah pa oblekah — verjemite mi, da se takšnemu gledališkemu navdušencu stori nadvse milo, ko že naslednji večer tako rekoč odfrli v gledališče, lahak, nasmejan in sproščen, ne da bi zato bil bela vrana, ne da bi zato 'žalil presvetla tisočletna gledališka čustva in ne da bi se za njim v drobnih potočkih zlivale srage potu. In ko potlej zagleda še dobrega znanca v enak; poletni uniformi, ko sreča prijatelja in odzdravi — brez šale — staremu, uglednemu univerzitetnemu profesorju, pa slavnemu književniku, pa veliki umetnici in spremlja žareče poglede zaljubljenih novosadskih petošolcev, ki so
prav tako vsi v lahkem poletnem platnu — tedaj si ta ubogi gledališki navdušenec ne more kaj, da se vsaj za trenutek ne bi s sklonjeno glavo in »skesano« spomnil »starih«, »dobrih« časov srebrnega gledališkega veličastja in še v isti sapi ne slavil prikupne pameti sodobnega človeka, ki se v teater ne hodi klanjat z briljanti in lakom, marveč preprosto z zanimanjem, s srcem jn neponarejenim spoštovanjem. Vprašali boste, čemu je treba tako na dolgo govoričiti o večernih in ne-večemih oblekah, o kurtoaziji in neponarejenosti, ko pa to »Sterdjinemu pozorju« ni nič mar. Res, prav malo mar mu je. In prav zato je bilo treba povedati: v sproščenosti, preprostosti, neponarejenosti in domačnosti je namreč skrit mik splošnega vzdušja na letošnjem »Stenj inem pozorju«. Ali ni ta mik dovolj zgovoren?
In zdaj nekaj splošnih vtisov o umetniških dosežkih III. jugoslovanskih gledaliških iger.
Četudi si nisem mogel ogledati nekaterih predstav zadnjih dni, a ker večidel poznam njihovo literarno vrednost — naj takoj spočetka izpovem tole načelno misel: če presojamo' jugoslovanske gledališke igre z vidika izvirne dramatike ter si ob tem prikličemo v spomin lanskoletne dosežke jn na priliko takšne umetniške rezultate kot sta Marinkoviičeva »Glorija« ali Labovičev in O-brenovičev »Nebeški odred« •— tedaj je umetniška raven letošnjega »Sterijinega pozorja« znatno nižja, manj kvalitetna in manj blesteča, zato pa bolj izenačena in povprečna. Lahko bi dejal, da je
Sterijino pozorje: v nekakšni krizi, ki je kajpada naravna posledica razvoja. Kajti nespametna je misel, da bo slednje leto prineslo enako kvalitetno žetev v izvirni dramatiki.
Oglejmo si nekaj imen in problemov.
Zagrebški književnik Marijan Matkovič se je predstavil kar z dvema deli: s »Sejmom sanj«, jn »Heraklom«. Obe drami poskušata razvozlati nekaj perečih problemov, ki j ih v vsakdanjem življenju posredno ali neposredno doživlja današnji človek, ne glede na to, da je avtorju bil v »Heraklu« pisateljska pobuda motiv iz antične mitologije, razpet, med veje našega časa.
Medtem ko riše »Sejm sanj« ljudi, zakoreninjene v starem času, ljudi, ki poskušajo polno doživljati novo resničnost, a jim to ne uspe — zato beže v kraljestvo sanj in iluzij — se »He-raklo« ukvarja s splošnejšim; problemi: z vprašanjem človekove vesti in zavesti. Heraklo je junak, ki si ga je ustvarila Helada, in njegovi napori, da b] razkril resnico o svojem lažnem junaštvu, so zaman. Legenda o njem mora živeti. Heraklova tragika je v njegovi nemoči, da bi se z izpovedjo resnice očistil.
Tako je torej Matkovič s »Sejmom sanj« neposredno prepleten z zaupljivimi človeškimi težavami našega časa In v tej podobi dovolj ,občutijo, prepričljiv in aktualen, četudi preveč reportažen. »Heraklo« je vsekakor manj uspelo delo: zanimivo
v nekaterih podrobnostih a večidel preveč deklarativno, Izumetničeno in razvlečeno.
V določenem pogledu obravnava ta problem trde stvarnosti in sanj, iluzij, želja, upov na drugi še dva avtorja »Sterijdne-ga pozorja«. Makedonski pisatelj Kole Čašule v svoji drami »Vejica v vetru« in Juro Kis-linger v »Slepem tiru«. Kole Čašule razpreda problem novodobnega pečaltoarstva ma dokaj osladen način, brez tiste psihološke upravičenosti in prepričljivosti, ki bi problemu domotožja dala enkratno umetniško vrednost. Kislingerjeva drama, ki sicer riše domotožje vojnih zločincev, je v psihološkem pogledu in notranji prizadetosti brez dvoma srečneje in spretneje izpeljana. A pri obeh delih se vsiljuje vprašanje: kaj je bil avtorjev namen? Ali zgolj dramska oživitev domotožja? Rezultat je v skrajni meri namreč samo takšen. In zdi se mi, da je lahko še tako nazorno oblikovan kot v Kislimgerjevem primeru — je vendarle samo ta rezultat preskromen, da bi lahko dal drami idejno in estetsko težo, ki bf previhrala več sezon. Matkovič je svojo misel v »Sejmu sanj« vendarle dovolj jasno tn problemsko zanimivo povedal: človek, kj hoče živeti, mora imeti svoje sanje, četudi mu jih resničnost znova in znova razbija.
Nekako v okviru opisane dramaturgije sodi tudj Zmavčeva drama »V pristanu so orehove lupine«, ki skuša razrešiti vprašanja sožitja odmirajočega starega sveta z novim, ki pa se vselej ne kaže v dovolj čisti luči. V vsebinskem pogledu je Zmavčeva drama rahlo odmaknjena, a prav gotovo ne zbuja nič manj in nič več zanimanja kot dela, ki sem jih omenil- poprej.
Na »Sterijdnem pozorju« sta bila predstavljena tudi dva mo-
IVAN ČOBAL: DEKLICE (BARVNI LESOREZ)
dernistična avtorja iz Beograda: Miodrag Pavlovič s »Potjo v gotovost«. im Melvi Albah a ri z dramo »Bližnji svoj«. Kot poskus pomeni zlasti Albaharijevo delo uspeh in priča o avtorjevi nadarjenosti, medtem ko je manj razumljivo čemu Miodrag Pavlovič ’ ni' prišel na: festival s . svojim delom »Korak; v sosednji sobi«, kij je brez dvoma bolj zanimivo od »Poti v gotovost«,
Slednjič še to: dejstvo, da je tolika priznanja pri občinstvu debila Mahničeva priredba »Večera v čitalnici« — .je prav za prav rahel ironični nesmisel. Kajti »Sterijino pozorje« je vendarle pregled sodobnih izvirnih dramskih stvaritev. In kako daleč od njih je stari Vilhar! Tudi ta nezlobna opomba
govori v prid misli, da so bffe letošnje jugoslovanske gledališke igre v kvalitetni krizi.
Zal o gledaliških dosežkih tokrat ne morem govoriti, a iz-1 jemmih umetniških rezultatov tudi tu ni bilo.
Naj po vsem povedanem sklenem:
Tretje jugoslovanske gledališke igre v Novem Sadu pomenijo kvalitetno stagnacijo v odnosu na minuli dve leti. Navzlic temu pa nedvomno opravičujejo svoj obstoj’ in svojo družbeno in kulturno-politično nujnost: kot mejnik v našem gledališkem življenju, kot reprezentativna revija in kot stalna spodbuda za nadaljno rast naše dramatike,
Vasja Predan
Potni«če razstave
Kako približati sodobno likovno umetnost in širiti zanimanje zanjo med najširšim krogom ljudi in kako čimbolj pritegniti umetnike v življenje in njegovo okolje, je vprašanje, ki si ga zastavljamo že vsa leta po vojni. Do danes smo to vprašanje skušali reševati s predavanji, filmi, predvsem pa s tiskom, ki je lahko ponesel reprodukcije umetniških del tudi izven naših likovnih središč. Vendar takšna reprodukcija, pomanjšana in v enobarvnem tisku, pa naj bo še tako dobra, nikdar ne more nadomestiti originala. Zato si uspešne likovne vzgoje sploh ne moremo predstavljati brez razstav. Te pa imajo danes le majhen krog obiskovalcev, če računamo, da so, predvsem kvalitetnejše, največkrat le v Ljubljani in zato ljudem iz krajev izven tega mesta takorekoč nedostopne,
V želji, da bi to vrzel izpopolnili m likovno umetnost čimbolj
približali delovnemu ljudstvu, se je Svet kulturno prosvetnih zvez Jugoslavije dogovoril z Zvezo likovnih umetnikov Jugoslavije, da bo priredil s pomočjo republiških prosvetnih društev po vseh republikah razstave sodobne jugoslovanske grafike.
Takšno razstavo, ki je plod tega dogovora, že prav natiho pripravlja Zveza Svobod. Obsegala bo petdeset grafičnih listov jugoslovanskih umetnikov starejše jn mlajše generacije. Predvidoma bo v Ljubljani odprta konec junija* ali v začetku julija, potem pa bo nadaljevala svojo pot po vseh večjih mestih republike: Mariboru, Celju, Slovenjem Gradcu, Trbovljah, Kranju, Jesenicah, Novem mestu, Kopru in Postojni; če pa bo zanimanje za razstavo tudi v drugih krajih, jo-bodo prenesli tudi tja. Vsa razstavljena dela bo mogoče tudi odkupiti.
Ker je grafika najlaže prenos-
ljiva, je tudi prva razstava te vrste, ki je bila organizirana že pred tremi leti, obsegala le grafična dela. Vendar je bila na splošno slabo obiskana. Zato so vključili letos v razstavo tudi barvne odtise, k; naj bi dali razstavi sami že na zunaj pestrejšo in bolj vabljivo podobo.
Dela za razstavo je izbrala Zveza likovnih umetnikov Jugoslavije.
Razen te razstave, ki ima izrazito propagandni značaj, je Svet kulturno prosvetnih zvez Jugoslavije ustanovil tudi galerijo reprodukcij najboljših svetovnih in naših umetnikov. Galerija obsega preko 400 kvalitetnih barvnih odtisov originalnih velikosti in jih bo preko republiških prosvetnih zvez že v novi sezoni posredovala manjšim krajem. V prihodnji pomladi pa nam obetajo tudj potujočo razstavo kitajske grafike, ki kroži sedaj po mestih Srbije.
M. J.
Razgovor ob poti
Problem prostega časa . . .
Celih šest ur im več je dolga pot za železniško napravo, bi j: pravimo z naivnim izrazom: hlapen na »liniji« Tolmin — Ljubljana. Naivni smo zato, ker ne vemo, kako je tak hlapon lahko maščevalen.
Koliko odvečnih kilometrov prisilno izgubljenega časa!
Za varljivo tolažbo potnikom bi bila vsekakor primerna taka opozorila: upočasnite tek vaših naprav za merjenje časa za 40 minut na uro! Ali še bolje: morda bi bilo treba določiti razliko med uradnim primorskim in ljubljanskim časom, tako da bi vas sprevodnik med potjo razveselil z opozorilom:	»Po-
maknite kazalce za štiri ure nazaj!«
A vemo že dolgo, da se koles časa me da pomakniti nazaj! Trmoglavi trdobučneži pri takih poskusih vedno doživijo nerodne nevšečnosti.
Prosti čas potepuško požvižgava in šteje kilometre . . .
Monotona melodija in enakomeren ritem kilometrov zavijata misel v vabljivo dremavico, a fantazija ali kaj — ta zapeljiva neugnan,ka — razpleta vabljive mreže svojega plesa.
Tako sedimo raje fca-r v salonskem vagonu na liniji Tolmin — Ljubljana in ubijamo prosti čas s konferenco. Zaprti v premikajoči se prostor vagona smo v vsej udobnosti prepričani, da
»Šaj zato pa pri nas že misli-
nihče ne bo mogel predčasno oditi po kakšnih okoliških privatnih opravkih pred našimi važnimi zaključki jn sklepi. Pogovor je seveda živahen, hlastajoč in neurejen, skratka, kot pišemo v poročilih: diskusija je bila živahna, ni bila vodena, a slabo vodena.
#
»Pri nas na JAVORNIKU ljudje na splošno ne marajo resnih iger. Smo dali tudi po sedem predstav, a polne dvorane nismo imeli nikoli,«
»Niste skušali privabiti občinstva z »organiziranimi« predstavami?«
»Smo. Saj veste, kako je s tem! Dali smo brezplačno predstavo za sindikate, pa so nam poslali v dvorano raje kar otroke! __Pač pa bi dobro šla kakš-
na opereta! Recimo: »Hmeljska princesa«.«
»Meni se zdi, da smo jih » slabim programom pokvariti. No, in zdaj se smejejo za vsako ceno.«
»Naj se ljudje smejejo, v tem ni -prav nič slabega.«
»2e. A smejejo se tudi ob resnih stvareh, kjer nj mesta za smeh. Nam so se Prav Mbavno smejali ob Millerjevi drami »Čarovnice iz Salerna«.
»Vidite, morda ni krivda na njihovi strani? Kaj pa če stvari' niso mogli razumeti do kraja? Mogoče j« bila stvar pretežka ali pa ne dovolj jasno in prepričljivo prikazana?« mo, da bi spet uvedli pojasne-
vakie uvode pred predstavo. S tem bomo pripravili občinstvo, da bo laže spremljalo in bolje razumelo.«
»V ŽIROVNICI smo pred predstavo obrazložili problem in ljudje so razumeli. To je dobro.«
»M; bomo pa dajali »Kralja na Betajnovi«, pa čeprav samo za 40 ljudi. Veste, te stvari gredo počasi.«
»Glejte, včeraj je bila dvorana nabito polna, kot sardinska konserva. Se nikoli ni bilo toliko ljudi. Saj sploh nismo vedeli, da jih gre toliko vanjo. Gostova! je namreč eden tistih potujočih zabavnih ansamblov.«
»No, in med občinstvom je bilo nad 70 odstotkov šolske mladine, , ki je kar besnela od navdušenja. Sprašujem se: kje so tu šole, kje so pedagogi?«
»Malo pretiravaš, se m; zdi? Zakaj se ne bi mlad,j ljudje zabavali, razvedrili?«
»Sj rekel — zabavali? Vi ne veste, kakšne vse mogoče skupi, ne raznih veselih pevcev in muzikantov prihajajo k nam v goste! Včasih nam pojejo pesmi, ki imajo že ogabne in neokusne tekste. Takih, se mi zdi, ne hi smeli sprejemati. Saj to že ni več kulturna plemenita zabava. Kar zdi se mi, da smo šli v tej »prostosti« že nekoliko predaleč, Malo več okusa bi bilo že treba.«
»Pa se ti ne zdi, da tudi razne dramske sekcije igrajo taka dela, ki so ne gamo zastarela, am-
pak tudi brez vrednosti, plehka in puhla? In še celo gostujejo z njimi drugod. Ce jim že res ne moremo preprečiti, da doma igrajo take stvari, jim vsaj ne dajmo dvorane za gostovanja!«
»Tudi jaz mislim, da bi družin s takimi malovrednimi igrami ne smeli vabiti in sprejemati na domače odre.«
»Veste, to ne bo dovolj, treba jim bo pomagati, ne samo z nasveti, naj igrajo boljše igre, ampak jim bo treba kar dati boljših, da ne bodo igrali slabih,«
»Seveda, tu je naj večja pomembnost prosvetnih servisov na okrajih in celo po občinah. Ti imajo lahko mnogo tesnejše odnose z društvi.«
»Ze res. A s tem v zvezi je tudi problem režiserjev. Razgledan režiser že sam kritično razbere dobro od slabega. Teh pa zelo primanjkuje.«
»Naša servisna služba na JESENICAH bi poleg drugih uslug lahko vključevala še »import in export« režiserjev, da bi »dobavili« režiserja društvu, ki ga nima in zato tudi po celo leto ne uprizori sploh nobene igre.«
»Veste, da posojanje poklicnih režiserjev marsikod ustvarja težaven problem za domačega režiserja amaterja, ki potem režira za poklicnim? Razlika je namah prevelika in ljudje ga sploh nočejo več upoštevati.«
»Pri nas, smo že mislili, da bi bilo morda bolje, če bi poklicni ali izkušenejši režiser pomagal
šibkejšemu amaterskemu režiserju kar pri njegovi režiji. Da bi ga spremljal skozi ogenj težav, da bi mu že po ogledu začetnih vaj povedal svoje kri* tične pripombe jn nasvete, ne pa da kdo pride šele na premiero in takrat ocenjuje vse sodelujoče, ko je že prepozno.«
»Dobro hi bilo, če bi morda ustanovili nekake klube režiserjev v posameznih občinah in bi režiserji ime';, medsebojne posvete med sezono, da bj izmenjal; izkušnje in si pomagali pri izbiri iger in pri režijskem delu«.
»Vzgoji in izobrazbi amaterskih režiserjev bi lahko posvetili več pozornosti! pedagoški delavci, učitelji jn profesorji so ali sploh preobremenjeni s šolskim in drugim delom ali Pa si zarad; znano slabih plač iščejo postranske zaslužke v prostem času. Kdo bi jim to zameril?«
»Marsikdo se tej aktivnosti pedagoških delavcev daje premalo cene. Treba bi jih bilo razbremeniti drugega postranskega dela, če so aktivni in uspešni kot režiserji! Tudi organizacije so premalo pozorne na to dejavnost.«
»Marsikod se tej aktivnosti Kranjski gori je zelo uspešna. Učitelj na osemletki ima zbranih nekaj ,sto mladih ljudi *-lepo perspektivo.«
»So ,pa tud; pedagoški delavci k; imajo malo ali nič pojma o teh stvareh, ko se jih lotevajo. Mislim, da bi gledališki pouk in kultura slovenske besede na učiteljiščih in na univerzi zelo naglo pomnožila število lju<E> ki bi bili vsaj delno podkovani za ta posel.«
Dolinarjevo življenjsko delo
(OB NJEGOVI RETROSPEKTIVNI RAZSTAVI V MODERNI GALERIJE
Marsikateri pešec po Miklošičevi cesti ogleduje oba reliefa na fasadi palače Zavoda za socialno zavarovanje, reliefa, ki Predstavljata Delo in Skrb za delavca, pri tem pa ne ve, da sta to deli akademskega kiparja Lojizeta Dotliinarja. Njegove so tudi kariatide, to je moški kipi otb vratih Doma sindikatov in sedem kipov nad fasado te agnadibe.
Lajae Dolinar, kateneimiu pravkar prireja Moderna galerija v Ljubljani ob njegovi 65-<letnici velika retrosip aktivno raastavo, to je prerez slkozi njegovo več desetletno umetniško delo, (1911 do 1958) je avtor še številnih sipome.nilkov v Ljubljani in po vsej državi. V Ljubljani si lahko ogleda ljubitelj kiparstva oba njegova portreta Ilirije in Napoleona na spomeniku na Na-Poileonovemn trgu, takoj v bližini stoji nad portalom univerzitetne knjižnice njegov Mojzes, na fasadi nebotičnika siimibolič-na ženska figura, pred Glasbeno ®ol0 pa portreti naših skladateljev itd.
Nastop mariborske dramsk
e šole
V Mariboru deluje že vrsto let dramska šola, ki jo organizira svet Svobod in prosvetnih društev okraja Maribor. Nad petdeset gojencev pripravlja pod vodstvom gledaliških igralcev vsako leto produkcijo, kjer pokažejo Sadove svojega dela tudi javnosti. Pretekli ponedeljek so s tako produkcijo zaključili letošnje šolsko leto. Gledalci so hrabro sledili štiri ure trajajočemu programu, ki je obsegal recitacije in odlomke raznih dramskih del. Izbira študijske snovi je bila Pestra in prenekaterikrat za mlade izvajalce zelo zahtevna. Očitno prizadevnost predavateljev in gojencev ni kazala samo obilica naštudirane snovi, marveč tudi nekaj lepih gledaliških doživetij, kj so zablestela v produkciji. Omenimo naj le prisrčne recitacije nekaterih najmlajših, močno dramatsko silo v odlomku Na koncu poti, domiselno režijo in povezavo Golije-vih igric ter presenetljivo formirano konverzaciijsfco igro v Wildovi trodejanki.
Ko že naštevamo spomenike, nikakor ne moramo prezreti velikih spomenikov NOB v Prije-polju in Djakovici, zlasti ne spomenika 80 tisoč ustreljenim talcem v Jajtocih, ki ga sestavlja 15 nad 3 metre visokih postav — delavcev ih kmetov in je 10 metrov dolg. Ta spomenik je Dolinarjevo največje življenjsko delo, to je spomenik žrtvam, spomenik junaštvu v smrti.
Kot najvišje priznanje za njegovo umetniško delo je prejel ob 1. maju od maršala Tita red dela I. stopnje.
Lojze Dolinar j,e bil rojen
ljubljanski Kravji dolini. Svojo mladost pa je preživljal ob trnovskem bajerju, kjer je pridno gnetel glino ob bivši Zupančičevi opekarni. Po kohčarni obrtni šoli je leta 1912 dokončal še akademijo na Dunaju lin v Mun-chenu. Vse od leta 1911 pa do leta 1946 j,e delal kot svoboden umetnik, se prebijal od naročila do naročila, neizmerno priden to skromen.
Ce stilno opredelimo njegovo delo, potem ga moramo razdeliti na nekaj razvojnih faz. Ob začetku samostojnega dela se ta-v kcj pokaže njegovo virtuozno
tehnično znanje in čut za monu-memtalnost (spomenik .Matije Gubca in J. E. Kreka). Svoja dela upodablja realistično. Nekoliko pozneje, nelkako do leta 1924, obdeluje površino svojih kipov z impresiomističniiip občutkom, kar je vsekakor vpliv vodje naših impresionistov mojstra Kiharda Jakopiča.
V naslednjem ekspresionistič-nam razdobju oblikuje svoja monumentalna dela, kakor Mojzesa, Delo, Skrb za delavca, Jakopiča, Težko življenje itd.
Po tej doibi, ki ji0 zaključi nekako leta 1930, ko spozna, da lahko ekspersionizem privede umetnika v slepo ulico — v de-koirativmost, se ploskve na njegovih delih umirijo — vse tja do druge svetovne vojne,
Po vojni, v času obnove, v času počastitve padlim žrtvam, se tudi Dolinar vključi v vrsto umetnikov, ki so se zavedali svoje dolžnosti. Po spomeniku v Jaj,inčih, ki pomeni renesanso njegovega poduhovljenega realizma, se umetnik umiri, končno najde čas za sebe, za študij. Dela zadnjih treh, štirih let dokazujejo iskanje novega izraza, ki napovedne novo fazo njegovega umetniškega razvoja.
Ciril Veleplč
NASI PESNIKI
CENB VIPOTNIK (r. 1914) je prejel lani dve visoki priznanji xa svoje pesniško delo, zbrano v knjigi »Drevo na samem«: Prešernovo nagrado in nagrado Zveze književnikov Jugoslavije.
Zelen grobe k
Primožku, umrlemu maja 1941
Zelen grobek na poljani, ljubo dete v njem leži, tiho je pod tihim nebom, tiho v temni jamici.
Kje so bratje, kje setrice, da nikogar h grobu ni?
V tuje kraje so pregnani, v tuje kraje so odšli.
Kje so ptice, drobne ptice?
Ptice odletele so.
Kje so rože, drobne rože?
Rože odcvetele so.
Kje je veter, hitri veter? Veter zbežal je v goro, ah, prišli so hudi časi, da ni takih še bilo.
Ali kadar plaha zora, zora vzhaja na nebo, se po travici zeleni biseri leskečejo.
Ali ni to hladna rosa, hladna rosa jutranja, padla na zeleni grobek, da tako se lesketa?
Ali niso svetle zvezde, svetle zvezde zvrh neba, padle na zeleni grobek, da tako se lesketa?
Ali ni rumeno zrnje, zrnje s polja ravnega, padlo na zeleni grobek, da tako se lesketa?
Ni to rosa, niso zvezde, svetle zvezde zvrh neba, tudi ni rumeno zrnje, zrnje s polja ravnega.
To so solze, čiste solze
srca materinega,
tamkaj v daljnem, tujem svetu
sama hodi žalostna.
Prileteli črni vrani, črni vrani čez nebo, so pokrili zlato sonce, v zlato sonce krakajo.
Prileteli črni vrani, sedli vrani na zemljo, sedli na zeleni grobek, čiste solze zobajo.
Zelen grobek na poljani, ljubo dete v njem leži, tiho je pod tihim nebom, tiho v temni jamici.
Ob Mirni je zatišje
UPAMO, DA SE BODO V IVANČNI GORICI LE ZGANILI IN BOLJ RAZGIBALI PROSVETNO DEJAVNOST
LOJZE DOLINAR: MATIJA GUBEC, GLAVA MATIJE GUBCA JE DEL SPOMENIKA. KI JE NASTAL L. 1913 KOT SIMBOL ODPORA SLOVENSKEGA NARODA PROTI AVSTRIJSKI MONARHIJI. TA SPOMENIK JE POLICIJA RAZBILA V KIPARJEVEM ATELJEJU. GLAVO, KI JO VIDIMO NA SLIKI, JE AVTOR REŠIL IN JO ODLIL V BRON.
Prijetno presenečenje
UPRIZORITEV »MIKLOVE ZALE« NA TEZNEM PRI MARIBORU
Sleherni oder, pa naj bo še tako majhen, sl šteje v uspeh, če je uprizoril že stokrat preigrano domače delo — Miklovo Zalo. Tudi igralci DPD Svobode Tezno so jo uvrstilii v svoj repertoar. Zahtevne naloge se je lotil režiser' Otmar Novak, ki je uspel združiti starejše in mlajše, ki so Pokazali zadovoljiv uspeh. Med njimi b; kazalo posebej omeniti nosilko glavne ženske vloge Eriko Erker, ki je lepo zaigrala Miklovo Zalo in Bojana Oberč-kala, ki je uprizoril lik hlapca Davorina. Z mnogo vztrajnosti in vaje je znal režiser Novak Približat; izgovorjavo igralcev Pristnemu koroškemu narečju. V močno oporo pri njegovem
težkem delu so bili režiserju starfi izkušeni igralci: Mirko Topolovec, Raf Izlakar, Ernest Tišler, Mirko Stic in drugi.
Med ženskimi igralkami je posebej navdušila tezensko občinstvo Marta Izlakar v vlogi hčerke beneškega trgovca Tresogla-va, med moškimi igralci pa je lepo doživeto zaigral Mirko Topolovec kmeta Serajnika, Raf Izlakar Iskender bega in Ernest Tišler beneškega trgovca Treso-glava. Miklova Zala je po igralski plati povsem zadovoljila. Zelo lepi so bili nekateri prizori, kot so prizor v ječi, vrnite"/ starega Mikla in drugi. V nasprotju s temi so bili množični pri-
zori vse premalo dinamični in nekam togi.
Za celoten uspeh uprizoritve Miklove Zale pa ima nemalo zaslug tudi tehnični vodja tovariš Slavko Izlakar. Ta se je moral spoprijeti z vrsto problemov. Eden najtežjih pa je bil vsekakor premajhen oder. To pot je spet prišla do iz,ra-za sposobnost in iznajdljivost tovariša Izlakarja, ki je spretno znal za uprizoritev uporabiti tud; predoder in tako povečal igralski prostor.
Uprizoritev Miklove Zale v izvedbi DPD Svobode-Tezno jc bilo vsekakor prijetno presenečenje za Tezenčane.
G. D.
Ze dostikrat smo pisali o vzrokih in problemih, ki hromijo in zavirajo društveno in prosvetno dejavnost na našem podeželju. Toda težav je toliko, da moramo vedno znova in znova o njih pisati, ker kljub temu, da so si težave v bistvu podobne, vseeno nimajo povsod istega izvora in se med seboj le razlikujejo. Razen predavanj ljudske univerze, ki so redno vsak petek in ki so še kar zadovoljivo obiskana, je bilo v Ivančni gorici In Stični precej mrtvo. Izvzeti moramo zelo uspel nastop Dedka mraza v Ivančni gorici, ki je potem s svojo skupino obiskal tudi okoliške kraje, nadalje pevski zbor, ki poje na različnih proslavah, tamburaški orkester in maskerski točaj, ki ga je priredil okrajni svet zveze Svobod. To pa je tudi vse in priznati moramo, da za gledalce bore malo. Šj najbolj žalostno ali morda čud„o pa je to, da je zamrl tudi kino, ki ponekod konkurira društvom. Tu pa že od prvega januarja ni bilo filmskih predstav. Vzrok? Ni bilo denarja, da 1 i plačevali najemnino za filme pri podjetju za izposojanje filmov. Denarja od vstopnine je .bil° premalo, j čina pa tudi ni ničesar prispevala in tako ni kazalo drugega, kot zapreti kino, ki je ponekod postal nepogrešljiva zabava. Ni mi znano, če so v občini nastale kake spremembe, toda s prvim junijem bo kino začel služiti svojemu namenu. Lahko omenimo še to, da je dvorana, v kateri je kino, zelo mrzla in je zlepa ni mogoče ogreti. Tato je
tudi obisk filmskih predstav vedno tako pičel.
Za nesreč o železnico, ki nima primernega voznega reda, je še vzrok, ki ga je vredno omeniti. Vsakomur, ki se bavi ali pozna amatersko delo, ne bo težko dopovedati, da sloni društveno delo na požrtvovalnosti zelo majhnega števila članov, ki porabijo in žrtvujejo vsak prosti čas za delo v društvu-in če potem take ljudi kljub dobri nameri odteineš, delo v društvu zamre.
Stična in Ivančna gorica sta lep primer, kako nekoristno in nesmiselno je prirejati razne dra-iske in režiserske tečaje v času, ko traja sezona, ki je na podeželju vsled dela na polju še krajša kot v mestu. Sedem najbolj delovnih članov iz obeh krajev je obiskovalo dramsko šolo okrajne zveze Svobod, ki je trajala šest mesecev. Clahi so se v njej nedvomno marsikaj naučili, kar jim bo koristilo, dejstvo pa je, da je zaradi tega delo v društvih za celo sezono
zamrlo. V prihodnje bi veljalo to drugače urediti, ker je težko reči, če je tak način dela koristen. Ljudje v obeh krajih pa zelo radi obbkujejo dramske predstave. V Stipni tudi po dvakrat napolnijo dvorano. Učiteljica v Stični mi je zatrjevala, da je pri njih potreben človek, ki bo znal pritegniti ljudi v društvo. Toda če ga ne bo? Kaj potem? Bo ostal v društvu samostanski mir kot doslej? Vsak trud obrodi sadove in nobenega dvoma ni, da bodo našli rešitev, če bodo nanjo mislili vsi, ki to želijo. Moram pa omeniti tudi to, da imajo v Ivančni gorici plačanega pevovodjo, ki ima na skrbi pet pevskih zborov v okolici in domači tamburaški zbor. Razen pevskega zbora v Šentvidu pri Stični, ki prireja tudi koncerte, nastopajo ostali samo na raznih prireditvah in proslavah. Številčno pa so vsi precej šibki.
Posebno žalostne pa so knjižnice. Knjižničarka v Stični že dve leti opravlja to delo to
pravi, da ni dosedaj še od nikoder dobila pomoči za nabavo novih knjig. Knjige so že stare in za ljudi nezanimive. Hoteli bi več knjig domačih avtorjev in knjige, ki so ljudem po vsebini blizu. Sedaj pa ljudje skoraj nič ne čitajo. Prav tako je v Ivančni gorici. Celotna vrednost knjig znaša okoli deset tisoč dinarjev, kar nam jasno pove, da knjig ne more biti veliko in ne kdove kako vrednih. Dejali so mi, da mislijo sedaj urediti centralno knjižnico v Ivančni gorici in da je občina sredstva že odobrila, čas bi že bil, da ta madež zbrižejo. Saj na občino, ki ima osnovno šolo s sorazmerno velikim številom učencev, poleg tega pa še vi^io gimnazijo, tako neurejene knjižnice ne mečejo najlepše luči.
Za zaključek naj omenim še to, da je v občini Ivančna gorica dovolj prosvetnega kadra in da je ravno od teh ljudi odvisno, kako bo napredovalo delo na prosvetnem polju.
M. M.
Stota prireditev
DPD »SVOBODE« V ŠENTVIDU PRI LJUBLJANI
Delavsko prosvetno društvo »Svoboda v Šentvidu pri Ljubljani je zelo aktivno v vseh sme-, reh. V zadnjem času je imelo kar dive uspeli prireditvi. Tako je bil 12. aprila zvečer v Domu Svobode v Šentvidu glasbeno baletni zabavni večer, ki je bil
»Točno! Tudi tisto znano šolsko »stepanje« verzov bi morali Preganjat; že z vzgojo pedagoškega kadra. Prav žalostno je, kako včasih celo nekateri uči-telj'i in profesorji nimajo »smisla za kulturno podajanje ver-zov ob raznih deklamacijah!«
»Če bi ta minus moglj spremeniti v plus, bi mladi ljudje že v šolah mnogo pridobili!«
»Zdi se mi, da se pri nas na JESENICAH mladina kar nekam izgublja. Ne rečem, da teresa, celo zanimanje za šport ravno po gostilnah. A nima in-Popušča. Ali pa jo morda zaniha vse kaj drugega in ne tisto-kar bi mi želeli, da bj jo zanimalo?«
Mimo je že zdavnaj zdrknil DLED z na glavo obrnjenimi ho-*6|i v odsevu jezerske gladine Mimo so zdrknil; visok,; dimniki in rdeči opečni fabriški zido-v|- Ozki prostor je bil že ves zadimljen. Obrazi diskutantov so Se komaj risali v tobačnem dimu.
»Vidite, pri nas v RADOVLJICI so nekatera društva že izde-'a'a programe za naslednje leto. Vsaj po trj igre so izbrali. Tako da bomo lahko vskladil; izbor d'el, da ne bosta, dve sosednji društvi dajali iste stvari.«
»Pohvalno resnost teh priprav Poudarja tudi to. da so izdelali Predračun.«
»Mogoče bi bilo treba zajeti V okvirne programe več del, da “i Potem laže izbrali nekatere °d teh za uprizoritev!«
»S knjigo Seznam iger, ki ga Jo izdal Prosvetni servis v Ljubljani, si bodo društva lahko **>o izboljšala izbor del. Nerod-
no je to, da marsikod za ta seznam sploh še ne vedo.«
»Mi bomo vsekakor uvedi; pogostne posvete režiserjev predsezono,, med to po njej. To bo koristna medsebojna pomoč.«
»Zdi se mi, da premalo izkoriščamo možnosti predstav in prireditev na prostem. V RADOVLJICI imamo zelo lepo priložnost! Treba bi bilo seveda dobro premisliti program, problem opreme, inscenacije in organiziranja. Tu so lepe možnosti tudi za turizem in za gostovanja drugih poklicnih gledališč, morda tudj izven republike!«	a-
»Pri nas v PODNARTU je problem igralcev. Ni več prave volje za igranje. Imeli smo načrt: Moliere: Scapinove zvijače — pa je režiser odšel iz kraja, zdaj smo pa na suhem.«
»Tako je še marsikod. Režiser dvigne i,n razgiba igralsko družino, vse visi na njegovih ramah, ko pa odide, vse mirno zaspi. Važen je odnos in vnetost režiserja za gledališče.«
»Pri nas se mnogi mladi ljudje, fantje in dekleta še »nimajo kam dati« ob prostem času. Ni prostorov, ni kluba. Bistveno boljši materialni pogoji ljudske kulture bodo naglo premagali marsikakšen primitivizem današnjega človeka.«
»Seveda! Sem spadajo tudi take materialne ovire, kot so prevoz; ljudi, scen, kostumov za gostovanja, obiski kulturnih prireditev v središčih. Pa tudi preobremenjenost nekaterih sposobnih ljudi, je pomemben negativen materialni pogoj.«
»Ne pozabite že tega, da zaračunavajo Svobodam električni
tok po 25 dinarjev (!) za kilovatno uro! Kot da smo nekakšno pridobitno podjetje! To stvar bi pa morali že vendar nekje urediti, se mj zdi!«
»Kaj pa se zdi tistim, ki o tem odločajo?«
»Na PRIMSKOVEiM imamo težave z občinstvom. Niti zastonj ne pridejo. Zdi se mi, da so mnoge zastrupile kavbojke in slabi filmi. Si lahko mislite, kako se počuti igralec pred prazno dvorano?«
»V ŠENČURJU se pa otepamo z nedograjenim domom. Šli smo gestovat na VISOKO, petkrat smo igrali Hasan-Aginico, doma pa nismo mogli. Pri nas gre denar v glavnem za smučanje, nogomet, odbojko, šah itd., tako da za dramatiko nič ne ostane. Naša stara podrtija je pravi hlev. Nič ni, še stranišča ne. Prijavilo se pa je 40 mladincev za dramatiko in od teh jih je bilo že 30 na odru! Zdaj pripravljajo Jezičnega dohtarja, so pa brez režiserja!
»Tudi na JEZERSKEM so težave z režiserji. Nekaj let smo spali, pa se je medtem mladina razgubila po gostilnah. Zdaj mi. slimo na Rokovnjače, da bj jih čimveč zbrali spet skupaj.«
»Jaz nameravam-poleti z mladino narediti osnovni dramatski tečaj, da dobe veselje. Bil sem na tečaju v Mariboru in sem tam precej pridobil. Naš oder v BESNICI je čisto majhen, samo par kvadratnih metrov. Čakali pa ne bomo, ker zadružni dom že kar predolgo čaka dograditve.«
»Mj na OLŠEVNIKU • smo pa kar brez odra! Študiramo po
pa v učilnici. Včasih tudi kar sam; prirejamo kake enodejanke za proslave. Ljudje so ze!o aktivni, ko pa bomo imel; obljubljeni dom, bo pa boljše.«
»Tudi pri nas na VISOKEM mladina zelo rada igra. Igralci niso problem, pač pa režiserji. Imamo velik oder in bi zelo radi tudi gostovanja drugih.«
»Lani smo dalij tri igre, pa ni bilo dobro. Pa smo kar popustili, tako da letos ne bo nič v PREDDVORU. Nimamo režiserja pa je vse zaspalo.«
»Včasih ste v PREDDVORU dajali kar kvalitetne predstave?«
»Veste, tu so vmes osebne zadeve, pa so se ljudje umaknili!«
»Svoboda-Center v KRANJU bo z dobro organizacijo lahko dala kakih pet del na oder. Ce bi še drugi malo planirali svoj program, kdaj in kdaj, bi lahko uspešno sodelovali. Pa je tud: pri nas problem režiserja.«
»Veste, meni se zdi, da je slab program naših kinematografov zelo kvarna zadeva, ker marsikdaj plitvi okus. Včasih kar preveč strežemo lahkim in površnim željam. Tudi jaz sem za zabavo in smeh, sem pa zelo proti slabim filmom. Če bi imeli raje malo vsedržavne izgube s tem, da ne bi predvajali slabih filmov, bi imeli velik dobiček pri vzgori in kulturnem dvigu ljudi! Res pa je. da je številčno laže izračunati finančno izgubo, kot kulturn; dobiček. Pa ne mislite, da sem kaka starokopitna mevža in da sem proti filmu nasploh! Nasprotno! Dobro bi bilo, če bi se ljudje . maio zamislili nad tem in se
»No, zdaj, ko že govorim takole vse vprek. Veste, kaj so prj nas naredili tisti potujoči »zabavni« tiči? Pri nas so »kasi-rali« 40.000 din že popoldne, v sosednjem kraju pa čez 30.000 dinarjev še zvečer. Sedeže so prodajali po 120, stojišča pa po 80. Ko je bilo pa že vse natlačeno pa so ljudje še tiščali v dvorano, so povišali stojišča kar mimogrede od 80 na 100 dinarjev! Zabavni tiči, kaj? Dobro so doumeli svobodno delovanje zakona ponudbe in povpraševanja!«
*
Prosti čas potepuško požvižgava i,n šteje kilometre ...
Ob zadnjem metru mnogih kilometrov Se je ustavil na ljubljanskem kolodvoru ...
Monotono melodijo in enakomeren ritem kilometrov je zadušil krepak sunek v starinsko dragocenem železniškem vago-gonu, ki je dokončno obstal.
Cigaretni dim se je razkadil in v železniškem kupeju sem obsedel sam.
Ko sem vstal, sem občutil, da prejšnja melodija in riteln nista bila prav nič romantična.
Vendar; ostala sta kar dva problema prostega časa: problem prostega časa ljudi, ki so preobremenjeni, in problem prostega časa ljudi, ki se »nimajo kam dati . . .«
Iz kina ob kolodvoru so se usule bojevite množice mladih ljudi, ki so pravkar porabile del svojega prostega časa ob »vzgojnem« filmu:	Pustolovščine v
Burmi...
Tu se pa začenja nov prob-
privatnlh stanovanjih, igramo zganili!«
lem, sa..
problem izgubljenega ča-France Jamnik
hkrati že stota prireditev šentviške'Svobode. Spored je obsegal 12 točk, pri katerih so sodelovali: združena pionirska harmonikarska zbora pod vodsitvom prof. Albina Fakina, tamburaški orkester pod vodstvom Ciirila Babnika, mladinski harmonikarski 'orkester pod vodstvom Stojana Vidmarja, več skupin v baletnih točkah, kvintet »Veseli Sentvidčani«, sopranistka Marija Sedej ter pevki Majda Hafner in Marjana Medved. Vse baletne točke je naštudiral koreograf Slovenskega narodnega gledališča Stavko Eržen. Spored je dobro uspel in nastopajoči so lahko prav ponosni na uspeh tega večera. Zbrane je pozdravil predsednik Občinskega ljudskega odbora ter je nastopajočim jubilantom izročil priznanje v obliki knjižnega daru. Sedemnajstega maja pa je bila že druga prireditev. To je bil koncert priljubljenih skladb, ki je bil obenem prvi javni nastop glasbenega odseka šentviške Svobode. Osrednji del odseka je v ja-
nuarju ustanovljeni godalni orkester, ki ga vodi prof. Albin Fakin. V orkestru sodelujejo mladi glasbeniki iz vse Ljubljane, ki so člani šentviške »Svobode«. Orkester je predvajal 8 samostojnih skladb, v 3 skladbah pa je spremljal soliste. Pevka-domačinka Marija Sedej je z občutkom in znanjem zapela arijo Marinke iiz »Prodane neveste« in romanco Santuzze iz »Cavaleriie rusticane«. Kot solist na violini je dovršeno zaigral dve skladbi Miro Kalač. Prav neumoren pa je bil Stane Goe-derer, ki je nastopil kot violinist v orkestru, kot solist na harmoniki v več točkah in naposled kot jazz-solist na harmoniki ob spremljavi ritma. Njegovo predvajanje je osvojilo poslušalce. S tem koncertom je šentviška »Svoboda« lepo predstavili a svoj nov glasbeni odsek z orkestrom. Skoda je, da obisk te druge prireditve — ki je morala biti zaradi dirigentove bolezni enkrat preložena — ni bil boljši.	Cv. A. K.
ČUFARJEV KULTURNI TEDEN NA JESENICAH
Sekcije jeseniške Svobode tiho tekmujejo, katera bo naštudirala čim kvalitetnejši program za Čufarjev kulturni teden. Višek slovesnosti bo odkritje Čufarjevega poprsja v Delavskem domu na Jesenicah. Na Čufarjevem kulturnem tednu ne bodo sodelovale samo sekcije in odseki Svobode, temveč tudi jeseniška glasbena šola in Čufarjevo mestno gledališče.
Domači upodabljajoči umetniki iz delavskih vrst bodo priredili veliko slikarsko razstavo z veliko še neobjavljenimi deli. V sklopu tega kulturnega tedna bo na Jesenicah združen koncert vseh godb, ki delujejo v občinah Žirovnica, Hrušica,
Javornik-iKoroška Bela in Jesenice. Posebno zanimanje je na Jesenicah za koncert združenih pevskih zborov, ki bodio peli narodne, pantizanske in umetne pesmi. Poseben večer bo posvečen narodnim pesmim in plesom. Med kulturnim tednom bo na Jesenicah in po vaseh občine tudi več aktualnih predavanj * delovnih sestankov to kulturnih razgovorov.
Za zaključek pa bodo člani vseh Svobod»in prosvetnih društev priredil; množičen izlet preko Završnice k Valvazorjevemu domu. Najbolj navdušeni se bodo povzpeli celo na vrh Stola. Izlet bo združen z družabnim to kulturnim programom.
POVSOD PRIREDITVE NA ČAST DNEVA MLADOSTI
OSREDNJA PROSLAVA DNEVA MLADOSTI JE BILA V PRISOTNOSTI TOVARIŠA TITA IN DRUGIH NAJVISJIH DRŽAVNIH IN PARTIJSKIH VODITELJEV NA BEOGRAJSKEM STADIONU JUGOSLOVANSKE LJUDSKE ARMADE. BEOGRAJSKI SELENITI SO OB TEJ PRILOŽNOSTI SPUSTILI V ZRAK BALONE Z NAPISOM »MIR«
PRED NASTOPOM NA ŠVEDSKEM
Traič - zmerni optimist
Kakor že pred štirimi leti, je tudi tokrat Slovenija nudila gostoljubje državni nogometni reprezentanci zadnje dni pred odhodom na svetovno prvenstvo. Letos so se izbrani nogometaši vadili na Bledu, kjer so podnebni pogoji precej podobni onitm, ki jih čakajo na Švedskem. Z Bleda je reprezentanca Jugoslavije odpotovala naprej v Torino na tekmo za trening z Italijanskim prvakom Juventusom, od tam pa bodo naši nogometaši nadaljevali pot v Vasteras, majhno mestece v okolici Stockholma, kjer bodo bivali, ves čas turnirja na Švedskem.
^ Ali je zadnji skupni trening uspel? Kakšne so možnosti naših igralcev na tem doslej najmočnejšem svetovnem prvenstvu?
Na ti vprašanji je zveznj kapetan Aleksander Timanič odgovoril takole:
»Prišli smo na Bled zato, da bi pripravili za turnir ekipo
vseh devetnajstih noigometašev in ne samo enajsterico. To nam • je v glavnem uspelo, žal pa smo imeli tudi precej smole, saj sta še zmeraj poškodovana vratar Beara in srednji napadalec Miloš Milutinovič. Zato smo še več pozornosti posvetili načrtu, da za vsako mesto v moštvu usposobimo dva igralca
Kar zaideva plasma naših nogometašev je težko karkoli reči, ker so vse reprezentance izredno izenačene in vse hkrati tudi v zelo spremenljivi formi. Igra, ki ,so jo naši nogometaši pokazali proti Angležem pa seveda jasno kaže, da so naši reprezentanti sposobni tudi za največje podvige. Malodušje, ki je še pred meseci upravičeno vladalo v naših vrstah sedaj vsekakor ni več na metstu. Položaj je ob odhodu glede na dobro kondkaijo in precejšnjo vlgra-nost naše ekipe mnogo ugodnejši.«
Upajmo, da ima zvezni petan prav!
ka-
Badmšnton in listnica
Ljubljanska igrišča ob Celovški cesti so bila minulo nedeljo prizorišče prvega republiškega prvenstva v badmintonu. Udeležencev je bilo mnogo, tekme pa zelo zagrizene. Tako zagrizene, da eden izmed tekmovalcev ni ©pazil, kdaj so mu otroci, ki so se tudi pomešali med gledalce, takole igraje odnesli listnico z vsemi dokumenti in denarjem To kopico otrok pa je kasneje pred vhodom v pivovarno Union zagledal delavec te tovarne Jer nej Pcdbevšek. Takoj se m-' e zdelo sumljivo, odkod o*- ‘ -n listnica. Začel jih je sur i in je naposled zvedel v: c oj se je podal na igrišče in ':ijc0 izročil lastniku. Za svojo poštenost zasluži vse priznanje.
Veliko je bilo te dni slavnostnih prireditev na čast dneva mladosti. Med vsemi pa je bila gotovo nekaj posebnega ona — v Kumrovcu.
Tam so letos že šestič tekmovali v partizanskem maršu na 26 km dolgi progi. Start in cilj teka, ki so se ga udeležili naj-
Matižarski atleti v Ljubljani
Osrednji stadion ob Titovi cesti bo v soboto in nedeljo ob 16.30 uri prizorišče meddržavnega atletskega dvoboja Madžarska : Jugoslavija. V gostujočem moštvu bo nastopilo nekaj svetovno znanih atletov, med katerimi velja posebej omeniti svetovna rekorderja v tekih na srednje proge Iharo-sa in Roszav61gyija, olimpijskega zmagovalca v metu kladiva Csermaka, evropske prvake Foldessyja (skok v daljino), Szentgalija (800 m) in madžarsko štafeto 4X100, Jugoslovani bodo seveda tudi poslali v boj popolno zasedbo z Lorgarjem, Račičem, Bezjakom, Milerjem, Leškom in drugimi.
Prireditelj Atletska zveza Slovenije sporoča vsem delovnim kolektivom, da je zanje pripravil vstopnice s popustom. Samo kolektivna naročila sprejema (tudi telefonič-no) Atletska zveza Slovenije, Ljubljana, Tabor 13, tel. štev. 30-278.
Kranj v znamenju šaha
Kranj je bil v teh dneh ves v znamenju šahovskih tekmovanj sindikalnih podružnic. Občinski sindikalni svet je namreč v počastitev dneva mladosti priredil najprej moštveno tekmovanje, nato pa še turnir posameznikov.
V menzi tovarne tekra se je zbralo 20 šahovskih moštev iz vseh kranjskih ustanov in tovarn. Po zagrizenih bojih je prvo mesto osvojila ekipa OLO Kranj z 21.5 točkami pred Svobodo iz Stražišča 21, Iskro 20, gimnazijo 14.5 točke itd. Zmagovalna ekipa je prejela lep pokal, ostali najboljši pa praktične nagrade.
Na dan mladosti pa je bilo še okrajno šahovsko prvenstvo za posameznike.
Dl S Sil ii
boljši jugoslovanski dolgoprogaši in finski prvak Viskari, je bil pred rojstno hišo maršala Tita. Letos je bil ta tek težji kot kdajkoli prej. Tekmovalci so morali namreč prenašati vročino skoraj 35 stopinj, za nameček pa je bila prog\ še izredno prašna Vsi nastopajoči so morali dati vse od sebe, da so sploh pritekli na cilj. Najbolj utrujen med njimi pa je bil vsekakor najboljši jugoslovanski atlet Franjo Mihalič, ki je tudi tokrat zmagal. Kljub neugodnim pogojem je le za malenkost zaostal za svojim rekordom proge.
V Kumrovcu so se ponovile slike z nepozabnega pohoda ob žici okupirane Ljubljane. Zato je tudi razumljivo, da so prebi valci Titovega rojstnega mesta ter več tisoč brigadirjev z avto ceste navdušeno pozdravili tekmovalce.
Oho, so se upravičeno zgražali požrtvovalni mladi graditelji ceste »Bratstva in enotnosti«. Ves minuli teden so se veselili obljubljenega gostovanja državne nogometne reprezentance v Brežicah, naposled pa tekme ni bilo. Vodstvo izbranih nogometašev je namreč sporočilo, da reprezentantov ne bo na cesto zaradi tega, ker bi bilo potovanje z avtobusom z Bleda do Brežic in nazaj spričo važnih nastopov, ki čakajo reprezentante, zanje prenaporno. Ubogi reprezentanti! Devetdeset minut igranja jih ne more in ne sme uničiti, za vožnjo z avtobusom pa so tako občutljivi. Se dobro, da potujejo na Švedsko v spalnih vagonih. Prav radovedni smo, če se jim bo moč, ki so jo prihranili s tem, da niso igrali na avtomobilski cesti, kaj poznala na svetovnem prvenstvu?
Aha, zakaj pa ni drugega delegiranega nevtralnega sodnika, sb se takoj po prihodu v Zadar — na tekmo zvezne lige, vprašali košarkarji državnega prvaka 01ympije. Pa ga ni bilo! Kasneje se je stvar razvozljala. Domači delegat je namreč dobil brzojavno sporočilo, da mora biti tekma v soboto, sodnika pa sta bila obveščena, da bo srečanje v nedeljo. Ker je eden izmed njiju povezal koristno s prijetnim in se pojavil v Zadru že dan pred tekmo, se je delegat čutil dolžnega, da tekmo takoj ob prvem terminu kljub ugovarjanju gostov spravi pod streho. Baje je mož za prihodnji dan tudi imel v načrtu vežne posle v zvezi z neodložljivim odhodom lastne soproge v Grčijo. Tako ali tako, tekma je bila v soboto in kot drugi sodnik je pač nastopil neki domačin, za katerega celo vedo povedati, da dela v upravi Zadra. Ljubljančani pa so -takem položaju ujeli bika za roge: že pred tekmo so vložili protest. Živela košarka!
Oho, sedaj pa se maščuje zamujeno. To velja za mariborske odbojkarje, ki v zvezni ligi izgubljajo tekmo ?a tekmo. Moštvo, ki je bilo še pred dvema letoma državni prvak, je sedaj povsem na dnu prvenstvene lestvice. In zakaj? Ker so nekateri najboljši igralci odšli k vojakom, enakovredne zamene zanje pa ni. V minulih sezonah \ Mariboru niso dovolj skrbeli za naraščaj, sedaj pa imajo. Se vsa sreča, da traja vojaška obveznost samo eno leto, sicer bi najboljši Branikovi igralci ob povratku iz JLA našli svojo ekipo morda že tudi v podzvezni ligi.
Aha, spet komplikacija! Po dolgih tih se Slovencem prihodnjo nedeljo vendar obetajo lepi športni užitki... Ljubljana bo prizorišče meddržavnega atletskega dvoboja Madžarska : Jugoslavija, v Mariboru pa bo rokometna tekma Avstrija : Jugoslavija. Toda — tekmovalna komisija conske nogometne lige je na ta termin (že drugič!) preložila tudi zadnje ligaško kolo, v katerem naj bi na Odredovem stadionu gostovala Trešnjevka, z Branikom pa naj bi se pomerila Lokomotiva. Prav zanimivo bo videti, na kak način bodo v tem primeru »izigrali« fizikalno načelo, da na istem prostoru hkrati ne moreta biti dva predmeta...
V ŠENTVIDU TEKMUJEJO
ALEKSANDER TIRNANlC NAS ZVEZNI KAPETAN'
Občinski sindikalni svet v Šentvidu nad Ljubljano je pred dnevi priredili v počastitev dneva mladosti prvič velika športna tekmovanja občinskih sindikalnih podružnic. Tekmovali so
Ensso
* P1 a 6 e v a n j e
JD. F. Medvode: Ali ste upravičeni do plače iz. dobička za prvo, drugo in tretje tromesečje 1957. v podjetju, kjer ste bili zaposleni do 3. septembra 1957 in za drugi dve tromesečji te plače tudi prejeli? — Odgovor: Dokončen obračun plač iz dobička se opravi samo enkrat in sicer po zaključnem računu. Pri tem so vas morali upoštevati, če ste bili v podjetju zaposleni v preteklem letu najmanj šest mesecev in je delovno razmerje prenehalo po vaši Odpovedi. Vsi ostali obračuni, ki jih omenjate, pa so bili le začasni obračuni. Pri teh so vas morali upoštevati, dokler ste bili v podjetju in prejeli ste najbrž plače iz dobička za prvo in drugo tromesečje, ne pa za tretje, ker takrat niste več bili v podjetju. Seveda če pa niste bili upoštevani pri prvem občasnem obračunu te plače, ko ste še bili v podjetju zaposleni, potem ste do nje upravičeni, če izpolnjujete pogoje po tarifnem pravilniku.
P. A. S.: Ko je nastopil službo, nov upravnik, Vam je zmanjšal tarifno postavko za 15 odstotkov, ne da bi povedal razlog za to znižanje. — Odgovor: Ce je res, kar pišete, potem res ni videti, da bi bilo omenjeno znižanje zakonito. Če izpolnjujete pogoje po tarifnem pravilniku in je bilo prejšnje zvišanje zakonito, potem bi bilo dopustno znižanje kvečjemu kot disciplinska kazen po poprejšnjem disciplinskem postopku pred disciplinsko komisijo. Toda v tem primeru bi se smela kazen glasiti na največ 10 odstotkov znižanja in le za največ tri mesece. Zahtevajte, da Vam upravnik izda pismeno odločbo o znižanju tarifne postavke in da je v njej naveden vzrok tega znižanja. Zoper to odločbo boste lahko ugovarjali na upravni odbor. Zoper morebitne negativno rešitev upravnega odbora pa boste lahko vložili tožbo na okrajno sodišče.
RAZPIS
Upravni odbor podjetja ELEKTRARNA MOSTE, razpisuje a
MESTO TEHNIČNEGA VODJE |
Pogoji: višja strokovna Izobrazba In 4 leta prakse, ali 1 pa srednja strokovna izobrazba in 12 let prakse.
Nastop službe je možen takoj, ali po dogovoru. 1 Družinsko stanovanje bo vseljivo 1.1.1959. Samsko sta- i novanje je na razpolago.
Pismene ponudbe z življenjepisom in navedbo po- ■ datkov o strokovnosti in dosedanjih zaposlitvah poš- ■ l.jite na naslov podjetja ELEKTRARNA MOSTE —	§
Žirovnica do 1. 7.1958.	1
Razpisujemo delovno mesto
KNJIGOVODJE
Nastop s 1. julijem 1958 Pismene ponudbe vložite trgovskemu podjetju
»TOBAK« — POLJČANE
sicer v šahu, odbojki, namiznem tenisu in streljanju. Vse tekme so odlično uspele v zadovoljstvo vseh tekmovalcev in številnih gledalcev, pa tudi pri>-rediteljev, ki so za tekme poskrbeli brez temeljitih priprav. Prav zato so posamezne prireditve navrgle določene pomanjkljivosti, pa tudi udeležba — samo 107 športnikov z devetih podružnic — je bržkone odsev te naglice.
Prvo mesto v skupni oceni je zasedla sindikalna podružnica »Telekomunikacij« (Pržamij), ki je s 36 točkami osvojila tudi lep prehodni .pokal. Drugo mesto je zasedla Keramika (24), tretje pa Tiki (20).

“Tj
»UTENSILI A«
tovarna tekstilnih potrebščin
Ljubljana - Rudnik 24
telefon št. 22-640, 23-169, 21-437 železniška postaja Ljubljana - Rakovnik, tekoči račun pri NB Ljubljana št. 604-T-2.
Izdeluje vse vrste tkalskih čolničkov, razne vrste cevke za prednilnlce in tkalnice, udarne ročice, karte za listovke, tkalske liste, količke za karte, predilnlške lonce, trgalne deske, nikelln cevke, lamele, žage za osnovno nitno zaustavko, grebeni itd.
— Navedene predmete izdelujemo po vzorcih v solidni izdelavi iz najboljšega materiala.
Ing, Slavko Marjanovič: PROUC6VANJ6 D€IA
Odmor
N. N. Kolektiv:	Imate osemurni delavnik; delate od 6,30
do 14,30. Radi bi vedeli, kako bi smeli izkoristiti pravico do polurnega odmora, ker ga med delom ne izkoristite. Ali bi smeli pol ure poprej zapustiti delo, oziroma, ali bi smeli ta odmor izkoristiti tako, da bi ga skupno izkoristili v soboto, ko bi na ta način imel za 2 uri in pol skrajšan delavnik? — Odgovor: O’ tem smo že pisali in smo morali prav tako misel označiti kot povsem nezakonito in skrajno zmotno. Zakon dovoljuje polurni odmor — med delovnim časom in ne dovoljuje nikakršnega prenašanja na konec delovnega časa ali na konec tedna. Tako razmišljate o tem odmoru i? zelo preprostega razloga:	Vaše
delo ni tako intenzivno, da bi ga sploh potrebovali za pravočasno preprečevanje utrujenosti med delom in za potrebno rekreacijo delovne sposobnosti med delom. Sicer pa vam ta odmor sploh ne pripada. Zakon priznava pravico do 30 minutnega odmora v 229. členu samo gospodarskim organizacijam, ne pa finančno samostojnim zavodom, za katere velja zakon o javnih uslužbencih, iz zakona o delovnih razmerjih pa samo njegov prvi del. Določba o polurnem odmoru pa je v njegovem drugem delu, ki ureja delovna razmerja v gospodarskih organizacijah.
Dopust
S. A. Bovec: Po treh mesecih dela leta 1956. ste zbolel; in bili do letošnjega februarja v bolniškem stanju. Radi bi vedeli, koliko dopusta vam pripada za omenjene tri rjiesece, ko ste delali? — Odgovor: Nič dopusta vam za tisti čas ne pripada. V letu 1956 niste izkoristili letnega dopusta zaradi bolezni in ni možnosti, da bi ga kakor koli nadoknadili.
Odpoved
M. D. Vrhnika: Delovno razmerje ste odpovedali in odpovedni rok izteče 30, junija letos. Radi bi vedeli; ali lahko v teku odpovednega roka stopate v bolniški stalež, da bi lahko nudili potrebno nego težko bolnemu možu? — Odgovor: Fo 22. členu 6. točki zakoria o zdravstvenem zavarovanju boste lahko stopili v bolniški stalež med odpovednim rokom, ne da bi vam ta prenehal teči, če bo pristojni organ javne zdravstvene službe do-Jbčil, da negujete svojega moža.
3.	Glede na simetričnost človeškega telesa je napor manjši, če so gibi simetrični proti osi simetrije. _ To pomeni, da tedaj ko leva roka poseže v levo, se mora desna gibati v desno in obratno. Gibe navzgor in navzdol se ne šteje za simetrične tedaj ko govorimo o zmanjšanju napora, kajti pri tem os simetrije ne ostane v enakem položaju.
Gibi naprej in nazaj so običajno simetrični (razumljivo tedaj, Če se opravljajo istočasno). Najboljši primer za to je mahanje rok pri hoji. Ko krene desna roka naprej krene leva naikaj in to omogoča, da se težišče organizma obdrži v ravnotežnem gibanju, brez napora mišic, ki bi morale obdržati ravnotežje.
To pravilo velja samo, če sta enako obremenjeni leva in desna roka, in to s, moramo vedno tudi prizadevali pri neenaki obremenitvi lahko delo pogostokrat organiziramo tako, da sta kljub temu obe roki enakomerno obremenjeni. Simetrično in istočasno gibanje rok z enako obremenitvijo namreč terja dopolnilni napor mišič, nog in telesa in to še povečuje utrudijivest,
4.	Povečanje števila mišic, ki se napenjajo, se povečuje vsporedno s povečanjem delov telesa — oziroma rok — k; se morajo gibati. Tako ima telo stopnjevanje:
a)	gibanje prstov,
b)	gibanje prstov in
c)	gibanje prstov, pesti
d)	gibanje prstov, pesti. dolahtniCe in roke
e)	gibanje prstov, pesti, dolahtnice, roke in telesa.
Cimveč mišičja je istočasno obteženo toliko manjši mora biti obtok krvi ;n napor vsega organizma. Manjši napor lahko dosežemo, če predmet približamo prstom, ali če deHo obilnejših delov telesa zmanjšamo s kakšnim mehanizmom ali z delitvijo dela na več Ijudj —
Ce upoštevamo to pravilo, lahko delo v mnogih priimerih olajšamo in povečamo produktivnost.
5.	Pri praznem gibu se mišice nape-
va
pesti,
in dolahtnice,
njajo samo zato, da bi prenesle težino lastnega dela telesa. Pnenašanje materiala ali orodja, zahteva večji napor kot prazen gih. Zato pa, da bi naipor čimbolj zmanjšali sta dve možnosti (odvisni sta od primerov): ali da nedelavnost in trenje pri gibanju premagamo z mehanizacijo in da roke same obdrže smer alti, da zmanjšamo maso predmeta, ki se giblje. To< pomeni, da naj bo orodje, ki ga pogostokrat jemljemo v roke in izpuščamo. izdelano iz čim lažjega materiala in da ga imamo čim bliže pri roki.
6.	Glede na to, da se giblje roka v sklepih so gibi po loku lažji od pra-volinijskih gibov. Pravolinijski gibi z ostrimi spremembami smeri zahtevajočih mišic pri vsaki spremembi dodaten napor za to. da premagajo inercijo, ki včasih zahteva tudi popoilen zastoj. Dober primer za uporabo tega pravila je razbijanje^ betonskih ali kamnitih blokov s težkimi kladivi. Veliko težje je zamahniti s kladivom naravnost od mesta udarca prek glave in po isti poti nazaj, kot zavihteti kladivo v krogu od mesta udarca okoli ramen kot centra in prek pleč nazaj na mesto udarca.
7.	Gibi vzdolž vodila (na primer pri pisanju) napenjajo dve skupini mišic. Ene mišice opravljajo sam gib, druge pa so napete za to, da obdrže smer, ki jo narekuje vodilo. Zaradi tega dvojnega napenjanja je gib ob vodilu bolj utrudljiv od svobodnega giba.
8.	Delo. ki se pogostokrat ponavlja, posebno Ce je kratkotrajno, dobi po krajši ali daljši vaji svoj ritem. Ritmični gibi prehajajo v navado, to pa pomeni, da se napor, ki je usmerjen na pozornost, osvobaja. Takšni gibi ustvarjajo določeno navado tudi v obtoku krvj in utrujeno mišičje se enakomerno napaja s svežo krvjo, to pa zmanjšuje utrujenost pti detlu. Za to, da bi pri določenem poslu dosegli ritmičnost, je potrebno da tega opravljajo velikokrat, da ne traja dolgo in da ga opravlja vedno isti delavec. Navade pa imajo
seveda tudj svoje slabe strani. Način dela je težko izpopolniti, če je ta že prešel v navado. To lahko posebno opazimo pri delavcih, ki so se navadili na določen ritem pri delu, na katerega vpliva godba ali gibanje traku v verižni proizvodnji.
Pravilo za ureditev delovnega mesta, da zmanjšamo napor pri delu
Od tega kako je delovno mesto urejeno, je odvisno, koliko se človek utrudi pri delu. Na delovnem mestu je največ elementov, ki terjajo nepotreben napor. Ce te odstranimo, lahko zmanjšamo napor. To je torej drugi činitelj, ki lahko vpliva na manjšo utrujenost.
S proučevanjem dela so določena tale pravila za ureditev delovnega mesta:
1.	Delovno mesto mora hiti tako urejeno. da je vsak predmet, material in orodje vedno na istem mestu.
2.	Vse, kar jemlje delavec v roke, mora biti pred njim ali tako blizu, da to doseže z roko, ne da bi ob tem premikal telo.
3.	Drobni material naj bo grupiran po vrsti in pritekati mora na tfisto mesto, kjer ga delavec jemlje.
4.	Odlaganje gotovih predmetov naj bo urejeno tako, da jih delavec spusti na tistem mestu, kjer opravi zadnji gib delovne operacije.
5.	Vse, kar jemlje delavec v roke, naj bo razporejeno tako, da so gibi rok povezani z rahlo ukrivljeno linijo, brez ostrih sprememb smeri. Zadnji gib v ciklusu pa naj sp opravi tam, kjer ga je treba znova začeti.
6.	Delovno mesto mora hiti dobro razsvetljeno. Tudi ostali delovni pogoji morajo biti ugodni.
7.	Tedaj, ko se gibljejo roke mora biti telo v udobnem položaju
1. Delavec prijema in izpušča material in orodje. Za vsak naslednji ciklus obde-lavp prijema nov material in isto orodje
Prej ko ga prime, torej predno se roka zgane, pogleda predmet ali orodje. Ce analiziramo prijemanje predmetov, lahko utovimo, da je prijem sestavljen Iz več osnovnih gibov — terbligov. Toda, če mora delavec prej pogledati, kje je predmet, tedaj je že prekršeno prvo pravilo za ekonomičnost dela, ker ne more delati z obema rokama istočasno in zato, ker tudi ne more videti istočasno delovnega mesta leve in desne roke.
Pri jemanju predmetov, kil Jih je treba spremljati s pogledom imamo tele terblige: prazen gib, iskanje, izbiranje, prijem, držanje, gib z bremenom. Ce je mogoče opustiti katerega od teh terhlii-gov, bo napor manjši. Ce je razporeditev predmetov na delovnem mestu vedno enaka, potem jih ni treba iskati in izbirati ter ni potrebna pozornost. Zato, ker se ciklus dela večkrat ponovj, se namreč človek navadi na položaj materiala in orodja na delovnem mestu. Zavoljo tega ni potrebno s pogledom iskati predmetov in jih izbirati.
Ce so torej predmeti na delovnem mestu vedno enako razporejeni, je napenjanje pri delu manjše in to povečuje storilnost dela.
2. Delovno mesto ima štiri dele in to: del, kjer se delo opravlja, kjer stoji orodje, del, kjer se jemlje neobdelan material, in tisti, kjer se izpušča obdelani material.
Vsj ti deli delovnega mesta povezani z gibi rok. To. kako se delavec pri deflu trudi, je razen ostalega, odvisno tudi od medsebojne oddaljenosti teh delov. Zato da bi napor zmanjšali, mora biti velikost delovnega mesta določena tako, da so čim manjše razdalje med posameznimi deli. ki smo jih omenili.
Glede na velikost predmeta, ki ga delavec obdeluje, količino materiala in velikost orodja, na so lahko te minimalna razdalje vendarle tolikšne, da se človek nrečen normalen človek je tisti, za kate-je določena tudi maksimalno dovoljena oddaljenost materiala in orodja, ki zagotavlja najmanjši mogoči napor.
___________________________________J
Križanka št. 18
p	i	'AZZLl j—	n	r"	6	7	II	==S== n	9	n		'H
T~							LJ	15					
15					m	16	17	M	T~ .		i	
19					20			£S	21				
22			m	25				%			r—*	
25			%				27			m	28 —i	29
		50				31				32		
35	%			m	55			m	*			
5f~					35		m	59				
mT				‘il	n i	‘li	55					
^52	-				_	1 1 L	55				L			
Vodoia. 1. de-l ustne du-{►Une, 8. deigcdetni predsednik Zveze sindikatov Jugosiavije, je preteki! torek utnrl, 13. znanstvenriik, ^ se ukivairja z atomsko teorijo, 14. itraAmdlk, livada, 15. kdor jamči za koga, da bo povrnil posojilo, 16. pritok Karnis v Rusiji, 18. mesto, po ka-torem se imenuje del Ornega menja, 19. piljan, 20. organ vida, 21. preprosti plugi, 22. v resnici, 23. ta hip, ravno zdaj. 25. itali-jansik; slovnični člen, 26. borba, 27. zla duh, hudič, 28. dva enaka soglasnika, 30. azijski polotok (tuja pisava), 32. besedica, ki jo Pogosto uipciraibljajo Korošci, 33. »električna« morska riba, 35. dragocena tekočina, 36. l(me zna-hega jugoslovanskega karifkatu-fisita Križaniča, 37. neumni, 38. oslov glas, 39. neusimiljčne, 40. odrti, navedbe značilnosti', 42. vrtna začimba, 44. baraka, koliba, 45. sodno zasledovanje (mn.)
Navpično: 1. ječe, 2. neobčutljiv, 3. moško ime, 4. zavoj, paket, 5. krik, 6. začetnici slovenskega pesnika, pisatelja in lite-
rarnega zgodovinarja (»Zorin«;, 7. nauk o nravnosti, 8. okrajšava za »starejši«, 9. visoka gora v Armeniji, 16. ime predsednika Ljudske skupščine Makedonije Koliševskega, 11. koralni otok. 12. otok v Indoneziji, 17. potovalne potrebščine, 20. velikani, 23. del celote, 24. glas vrane, 26. tanko platno za boljše perilo,
28.	potiskana bombažna tkanina,
29.	podzemeljski odebeljeni deli rastline, 30. ime slovenskega skladatelja Kogoja, 31. orodje za zemelj sika dela, 32. ime revolucionarnega borca pod 8. ved., 33. nadutež, domišijavec, 34. kopica, 36. del vrat, 39. krajevni prislov, 41. kot 38. vod., 43. ploskovna mera.
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 17 Vodoravno: 1. štafeta, 7. pleskam, 13. piti, 14. odboj, 16. sova, 17. opolo, 19. ulkus, 21. pik,-r, 22. lepota, 24. dereze, 26. tn, 28. TundlzijJra, 30. od, 31. natisi, 33. imetje,-o, 35. ilo, 36. ikone, 38. Anton, 40. cink, 42. Atene, 44. koje, 45. Evelina, 46. Armenec.
K OBČINSKEMU PRAZNIKU OBČINE TRBOVLJE ISKRENO ČESTITA
Cementarna Trb&vije
S SVOJIMI OBRATI RADEČE IN ZIDANI MOST
BlfRllfGlKfblE
pt5e,-roN£ seušKAf?V
^ RlS€- MARJANCA JEMECK
121. Malo pred polnočjo je brigada odšla proti cesti, ki pelje v Ljubljano. Martinček se Je počutil v brigadi tako dobro, da mu je srce Igralo od veselja in ponosa. Nocoj je prvikrat šel v borbo s svojo mulo, ki je tovorila težki mitraljez. Kako in kje bodo napadali, niso borci nič vedeli, vse to so vedeli samo komandanti bataljonov in komandirji čet.
32. Brez besed, v globoki tišini so stopali borci sko-:i temne gozdove. Po lučkah v dolini so spoznali, da so že nad trgom. A šli so kar naprej. Tam, kjer se cesta oddalji od železniške proge in se prične dvigati v strme klance, je Martinček začutil, da se bo nekaj odločilo. Borci so se razvrstili po grmovju in vzdolž ceste, težki mitraljez, ki ga je nosila mula, pa so postavili za dvoje dreves, tako da je obvladal lesen mostič na ostrem ovinku.
123.	Pričelo se je svitati. Martinček je ležal na trebuhu in njegova puška je prežala na cesto. Tik zraven njega je v rogovilah nizkega drevesa v gnezdu čepela kosovka in prestrašeno čirlkala v čudne goste. Toda kos ni nič pomišljal. V gnezdu je čepelo pet lačnih kljunov in kadarkoli je priletel kos s črvom, so kljuni mladičev na vso moč zazevali. Martinček se je razveselil teh ptičev, p-‘ niso vedeli, kaj je vojna.
124.	Potem je priskakljala veverica. Zvedavo se je ozirala na gnezdo in že je mislila splezati do rogovile, toda kosovka se je jezno zapodila vanjo, tako da jo je veverica naglo ucvrla po deblu bukve navzgor in z višine jezno šušjjala proti gnezdu. »Še ptič brani svoj domek!« si je mislil Martinček. »Eh, sleherna stvar ka svetu ima svojega sovražnika!«
125.	Sonce je obsijalo ovinke. Nastalo je prekrasno polčtno jutro. Ptice so prepevale, metulji so se igrali v soncu In nič ni kazalo, da se bo tu prav kmalu zgodilo nekaj velikega, nekaj hudega. Iz vsake puške je pač prežala smrt! »Martinček, kar pogumno!« mu je zašepetal mitraljezec In odtrgal veliko rdečo jagodo, ki mu je ..zorela pred nosom.
126.	Tišina tega lepega jutra se ;e skalila. Iz dna doline se je zaslišalo brnenje motorjev iu kmalu so zagledali na prvem ovinku kamione, ki so počasi lezli v strmino. Fašistična Izvidnica na treh motorjih je zahrumela čez mostiček in zdrvela po klancu navzgor. Za njim so bučala štiri vozila: prvi je bil kamion oklopnjak, poln fašistov, za njim dva kamiona z jetniki, zadnji pa je.bil spet oklopnjak.

Zahrbtna je bila tale noč. Gjuro se je čudno počutil, v duši mu je viharil nemir. Čutil je Marijano ob sebi, pol pomešano s tugo, čutil je neznan nagon in neko tožno željo. Za trenutek je pomislil, da je med njima spet nema, topla prisrčnost, takoj nato se mu je poblisnilo: gotovo ga sovraži. On je ulovil Ivana, on je • azbil njeno skrivno življenje začarnih sanj in nedotaknjene lepote. Kaj pač more drugega čutiti zanj? Zavednost? Da, to je pomembna moralna kategorija, a mar je v tem primeru umestna? Zavednost je podlaga in poganjalka vsega — tako pravijo in to zveni res prepričljivo — ampak tule, / tejle brezumni noči, na majavem mostu med snom in resnico, na razvalinah zdrobljene idile, daleč od zelene oaze varnosti, ko življenje ni vredno več kakor grmenje tamle za obzorjem — tu, v temle dekletu, ki jo spomini bičajo kakor nevihta in ki gotovo preživlja strahoten razkroj lastnega bistva — v dekletu, ki ji mora biti vse, kar vodi dalje in kar vidi za seboj, v minulosti, sedanjosti in prihodnosti, tako bedno in brezciljno v primerjavi z izgubljenim — v temle dekletu, ki molče pošilja v neskončno noč nemo prekletstvo in tugo, v dekletu, ki mu tale čas ne pomenijo velike besede in vzvišeni pojmi nič več kakor topo, zmedeno brnenje v ušesih — ali mar tu, pri nji in v nji v tejle noči peklenskega razpadanja vsega, kar živi in životari, lahko najde zavednost svoje zanesljivo, svoje varno zavetje?
Bletji mesec je močneje posijal, oblaki so se dvigali ali viseli. Gjurov levi rokav je padel iz žepa, veter je mahljal z njim, kakor z raztrgano zastavico. Gjuro je dvignil oči k Mirjani in je hkrati začutil, kako ga zemlja vleče k sebi. Nič več ni poznal prostora okoli sebe, saj to ni več noč nad njim in okoli njega, marveč citronasto rumeno jutranje svitanje na pogozdeni goljavi nad Veljuvom. Doline so puhtele v jutranji svetlobi. Prva četa se je uvrščala. Sprejela je nove prostovoljce in komandir čete je razdeljeval opremo. Pravzaprav to ni bila nikakršna oprema, marveč nekaj orožja in nekaj parov opank. Gjuro je stal ob komandirju. Komisar je zapisoval imena novincev. Pristopali so po vrsti, posamič. Iznenada je zagledal Gjuro sijoče, vitko dekle pred seboj. Molče je Prišla, z resnim obrazom, še rdeča od jutranjega sna. Oblečena v svetlo, dolgo obleko, s plaščem iz balonske svile čez roko. Da, kar sijala je. Gjuru se je zazdela lepa kakor prikazen. Komisar jo je vprašal po imenu. Mirjana Bučevič —
Mirjana se je naslonila na zid, zagledala se je daleč predse. On je stal ob nji, iztrgal se je iz spominov in živo začutil, da je njegova navzočnost povsem nepomembna. Pa vendar ji mora povedati.
Z roko je šel čez oči.
»Ali se spominjaš, kako sva pokopala Radojico?«
Gotovo ga ni slišala, kw je dalje molčala, ne da bi se ganila. Gjuro je ponovil:
»Skupaj sva ga pokopala, tedaj sem bil ves iz sebe.«
Spet ni odgovorila. Njena lica so dobila kovinasti lesk.
»Tedaj mi je bilo, kakor bi pokopaval del samega sebe. Radojica je bil nedolžen kakor angel. Takrat sem prisegel, da ga bom maščeval.«
Mirjana je samo rahlo trznila, obličje ji je spreletel bliskovit krč, toda ustne so ostale neme. Gjuro je sklonil glavo in se obrnil, da bi šel.
»Ostani,« je rekla kakor bi se prebujala. Njen glas je bil globok in spremenjen.
»Mirjana,« je izustil in obstal kakor uko-pan. Spet sta umolknila. Ona je obrnila oči proti njemu, a ta pogled nekako ni bil s tega sveta.
»Radojica je bil žrtev,« je rekel, ne da bi jo pogledal. »Nemci nikdar ne bi bili izvohali, kje je štab bataljona, ko jih ne bi bil vohun obvestil. Zato je Radojica padel.«
Namenoma se je izogibal, da bi omenil Ivana. Ona pa je vedela, koga je imel v mislih. Spet se je stresla. Njen pogled je počival na njem, rahlo je odprla usta:
»Ali ga boste ustrelili?«
Pokimal je.
Mirjana se ni ganila z mesta. On je odvrnil oči, a še je na sebi čutil njen uporni, neznosni pogled. Brž je moral nekaj reči, da se ne bi izdal.
»V vojni se moramo tudi tega navaditi.«
Nato se je vprašal, zakaj je to zinil, zakaj je izgovoril to plehko, nesmiselno puhlico, ki ničesar ne pove. In mar je sploh treba, da tu stoji? Nič ni bolj neumnega kakor puhla tolažba.
Ampak Mirjana je pokazala, da je dosti bolj razborita, kakor je mislil. Za trenutek ni verjel lastnim ušesom. Osuplo jo je pogledal.
Njeno obličje je bilo brezizrazno, toda od znotraj ožarjeno s prečudno, nedoločno svetlobo.
»Ce je tako, ne morem žalovati za njim. In če bi tudi hotela, ne bi mogla. Ampak...«
Tu je malo zastala in Gjuro je videl, da so se ji širili beli kolobarčki okoli zenic.
»... ampak hudo ml je, ker tega ne morem verjeti. Tolikanj poznam njega kakor sebe, morda bolj njega kakor sebe, prepričana sem bila, da ga poznam in zato sem ga ljubila. Zato se mi vse to dozdeva kakor v sanjah.«
Gjuro je molčal. Mislil je, da je tako najbolje. Ko bo odprla srce, ji bo močno odleglo.
Nekaj časa je gledala v tla, nato je nadaljevala s hladnim, uničujočim glasom:
»Odkar sva se vzljubila, ni imel skrivnosti pred menoj. Zaupal mi je prav vse, kar ga je težilo. Naprej sem vedela, kako bo reagiral ob kateri koli priložnosti. Niti sebe nisem tako dobro poznala kakor njega. Ni mogoče, da bi bil on to zagrešil.«
Veter je zavijal po cesti, okna na štabu so bila temačna. Mesec se je skril za oblake. Bliskalo se je pred dežjem. Bliski so poljubljali visoke vrhove. Vihar je vrtinčil prah.
Mirjana je zavzdihnila.
»Zato mi je hudo. Vnovič sem preživela leta najinega poznanstva, od vsega začetka. Vsega se spominjam, vsake besede, vsake njegove misli...«
Zaihtela je. Gjuro jo je prijel za roko. Vzravnala se je in ga pogledala.
Njena roka je ostala v njegovi. Mehka je bila in hladna kakor led. Čvrsteje se je oprla ob zid.
»Vnovič sem premislila vsak njegov postopek in se spraševala, če nisem morda jaz kaj zakrivila ...«
Gjuro je izpustil njeno roko in zinil, da bi jo odvrnil od takšnih misli, ona pa je brž odkimala.
»Naj le bo, pusti me. Vse to sem morala še enkrat preživeti. Sebe sem hotela prepričati, da je tako, kakor vi pravite. Vse sem raziskala, vsakršno malenkost, in ...«
On je stal togo, grlo se mu je stisnilo. Ona se je razjokala, pri tem je imela odprte oči, solz ni bilo, ampak ustne so ji drhtele. Telo se je neslišno treslo.
Gjuro ji je položil roko čez rame.
»Mirjana, čemu to?«
Ni več drhtela.
»Nič. Vem, da je neumno ker se takole vedem, a zdaj ne morem drugače. Morda bo nekoč minilo.«
S prstom je šla čez trepalnice in odvrgla lase s čela. Gjuro je sn>! roko z njenega ramena. Ona ga je gledala in rekla:
»Zahvaljen za pozornost! Tolažim se pa vendarle s tem, da se nisem zmotila.«
Iznenada jo je vprašal:
»Kako ti misliš?«
»Za njim ne morem več žalovati. Evo, tu sem,« — roko je položila na prsi — »tu sem vse zadušila. Ampak tega ni mogoče pozabiti. To ni od včeraj. Vendar mi je močno odleglo, če pomislim, da ni izdajalec, temveč skratka... žrtev zmote. Sebe prepričujem o nasprotnem, a ne verjamem, da bom mogla kdajkoli pomisliti nanj kot na hudodelca. To me tolaži in mi daje moč.«
Vsaka logika je lahko pravilna in hkrati priskutna. Odvisno je od tega, s katere strani se je lotiš in kako dogodke v sebi preživljaš. Gjuro je hotel reči, da so ' kazi o Ivanovem izdajstvu neovržni, a brž je popolnoma nezavedno to opustil. Ne zato, ker bi se bil varoval, da ne bi bil Mirjane še bolj ranil, ali da bi podnetil njeno utvaro,, marveč iz nekih čudnih vzrokov, ki še njemu samemu niso bili jasni. Nekakšna mučna, nedoločna slutnja se mu je že davi vtihotapila v dušo, da je bil negotov in je nagibal k črno-glednosti.
Okoli njiju so plule črne sence. Dež se je čutil v zraku. Vihar je prenehal, vse je potihnilo.
Mirjana se je stresla.
»Vse to sem hotela tebi povedati. Ni mi bilo mar, kako bodo drugi sodili.«
Gjuro ji je stisnil roko.
»Bodi hrabra. Kdor želi živeti, prenaša vse nekako laglje. Življenje je nemalokrat okrutno, ampak ko bo vsega tega konec, bo nebo nad nami spet vedro.« — Zazdelo se mu je, da plava na valovih vetra, ob zvokih neslišne, tople glasbe, ki trepeče v njem.
Ona je rekla: »Da.« Skrušena je bila.
Ulilo se je kakor iz škafa. Mirjana se je poslovila in odšla noter.
Gjuro je dolgo gledal za njo, in ko je že ni več bilo, se mu je dozdevalo, da še vidi njeno strto, skrušeno postavo. Hladne, debele kaplje so mu padale na glavo. Pljusnil je naliv. Zemlja je bučala pod njim. Nebo so obsevali bliski. Nekje blizu je treščilo. Bilo je, kakor da se je gora prevrnila.
Stražar je osupel pritekel:
»Tovariš, umakni se noter! Kaj ti pa je, da stojiš v nalivu?«
Po njegovem plašču je lil dež. Gjuro se je raztreseno zdrznil in stopil v hišo.
Nevihta ni dolgo trajala. Pojavljala se je v kratkih, hudih nalivih, ustvarjala je močvirja in poplave, spremljal jo je vihar s treski. Nekaj časa je nevihta tako razsajala, da se je zdelo, kakor da bo streha popustila. In nato se je na lepem vse umirilo, nebo se je razjasnilo in v vsem sijaju se je pojavil mesečev srp. Rastlinje in drevje je širilo svoje vonje. Zvezde so slikovito sijale. Potočki so šumno hropli, listje se je stresalo in šumelo, življenje je klilo na zemlji in nad njo, krepko in nepremagljivo.
Gjuro vso noč ni zaspal. Oprezal je na pripravnem kraju, od koder je lahko pregledal ves štab In okolico. Ure so se počasi odmikale in nič se ni zgodilo. Vsakdo je spal na svojem mestu. V bistri, sveži noči po nalivu in neurju v svežem, prečiščenem ozračju je spal štab v mrtvaškem snu.
Preden se je zdanilo, so se Gjuru od tobaka zagnusila lastna usta. Veke so mu postale težke, po vsem životu ga je mrazilo. Stopil je v kuhinjo in zakuril. Tu se je nekoliko osvežil, a dolgo ni smel ostati, ker mu je spanec kar noro silil na oči. Spet je odšel na piano in pretegnil mišice. V bledi luči svitanja se je dvigala gosta, bela megla. Zgrozilo ga je.
Za hlevom, kjer je spal Smajo, se Gojko ni ganil. Ta je dežural z Gjurom. Moker in zgrbljen je sedel v skritem kotu, bled In premražen. Gjuro je obšel hišo, ustavil se je pred njim in vprašujoče zganil roko. Gojko je odkimal in dalje puhal v pesti. Gjuro se je vrnil v hišo. Gotovo nekaj ni v redu, je pomislil. Pa vendar, ni ga posebno vznemirjalo to, da ni nihče iz štaba ali iz njegove bližine ponoči nikamor odšel. To je sprejel dokaj mirno, brez razburjenja, čeprav je upal, da bo ta noč prinesla še kaj novega. Ce se tudi v četah ne bo nič primerilo, bo tudi prav — potemtakem Ivan nima pajdašev. V tem primeru bo zmaga popolna.
Prečudno, Gjuro se to jutro ni močno veselil takšne zmage. Ali zaradi tega ne, ker so se mu izneverile nade, da bo zasačil Matildo na samem delu, ali zgolj zato ne, ker je Ivan že razkrinkan in ker je deloval sam, brez pajdašev, se nihče ni mogel niti pojaviti, da bi pošiljko sprejel, o vsem tem Gjuro ni premišljal. Bolj in bolj je čutil, da pogreša nekatere bistvene elemente in vsa zadeva se mu je zdela še daleč od tega, da bi se končala tako hitro, kakor je on želel in hotel. To je slutil vse bolj in ta slutnja je stopnjevala njegov nemir. Zasttam pošiljke, ki naj bi bila to noč izročena Matildi, si je bil na čistem, da je tu šlo samo za golobe, izvežbane za kurirsko službo. Kajti Matilda je po golobih pošiljala poročila svoji centrali in golobe so gotovo izvežtaali izven odreda,
pri centrali. To je vsekakor neovržno, ni pa jasno, kako in po kakšni poti je dostavljala centrala golobe Matildi na svobodnem ozemlju. Nekdo jih je moral prenašati, skrivaj, ponoči, in Gjuro je upal, da bo ta noč razjasnila tudi to plat.
Zdaj je pričakoval poročila iz čet. Medtem se je počasi danilo. Ob razsvitu so se začeli oblaki znovič kopičiti nad Gorovim. Megla se jim je pridružila In planine je zakrila neprosojna' bela preproga. Oblaki so padli nizko, čepeli so na strehah. Porajal se je mrk, deževen, hladen dan — štiriindvajseti maj.
V štabu je kmalu zaživelo. Prvi je vstal Smajo. Še zaspan je prišel iz hleva, testen in nabuhel. Njegova grba je bila videti še stra-hotnejša. Gjuro je sedel pri ognju, z mokre bluze se je kadilo. Rdeč je bil in zaripel.
»Kje te je pa tako premočilo?« je vprašal Smajo in se primaknil k ognjišču. Dišal je po vlažnem, kislastem hlevskem zadahu.
»Na dežju,« je modro odgovoril Gjuro.
Smaja to ni Iznenadilo. Roke je razprostrl nad ognjem. Široko obličje se mu je razvleklo.
»Jaz sem pa mislil, da tebe nič ne premoči.«
»Še ne, ampak tudi to še utegne biti.«
»Lej si, bogme,« je vprašal Smajo izne-nadno po daljšem premolku. »Zakaj se pa ti tako dolgo smukaš pri nas v štabu? Saj imamo svojega obveščevalnega oficirja. Pa menda niso razformirali odrednega štaba? Ali pa bodo podvojili obveščevalce po bataljonih?«
Z očmi je lokavo mežikal. Smajo je govoril z jako slabim naglasom.
Gjuro ga je prestregel.
»Sklenili smo, da bodo obveščevalni oficirji zamenjali Intendante po bataljonih, da ljudje ne bodo več požirali kopit.«
»A, tako,« je mrknil Smajo in že je bil pripravljen razpravljati o pomenu intendan-ture, ko je nekaj borcev in kurirjev prihrumelo v štab. Posedli so »koli ognja in začeli pripovedovati o dogodkih zadnjega časa. Eden izmed njih je pravkar prišel iz bolnišnice in njegova usta so bila polna hvale o bolniški hrani. Tudi tobaka je bilo tam na voljo. Mimogrede je omenil, da je neki njegov sorodnik po materi sinoči izdihnil v bolnišnici. Dobil je lažji zadetek v želodec in gotovo ne bi bil podlegel rani, če krogla ne bi bila zastrupljena. Nemci streljajo z zastrupljenimi kroglami.
»Bogami,« je rekel kimaje, »tale moj sorodnik je bil imovit kmet. Zdaj bo šlo vse pozlu. Žal mj je tistih volov, takih še na štajerskem ni.«
Neki drugi, mladosten, a posivel, ki je prišel iz prve čete, se je kar zasopli, ko je pripovedoval, kako je neki dolginček iz prve čete, ki ga vsa Evropa ne bi mogla nasititi, naletel ob napadu na ustaški magacin in v njem na razstrelivo v palicah, pa je mislil, da je čokolada, in je pospravil kar celo torbo. Eksploziv je malo osladen in dolgin je začel grizkati, grlzkati, dokler se ni na lepem nabuhnil kakor sod. Ko so mu v četnem poveljstvu povedali, kaj je pojedel in da ga bo vsekakor razneslo, se je tako prestrašil, da je pretil z bombo vsakomur, kdor je prižgal blizu njega vžigalico.
if
II


1 .	■ M

LEC?
DB KONGRESU ZflHOftNONEMSKIH SOCffiM DEMOKE5TOV
Ob smrti D j ura Salaja so poslali CK ZKJ, zveznemu izvršnemu svetu in Centralnemu svetu sindikatov Jugoslavije sožalja številni predstavniki vlad, partijskih in sindikalnih organizacij iz raznih dežel.
Poljska in jugoslovanska vlada sta izdali skupno poročilo, da sta na predlog jugoslovanske vlade odložili nameravani obisk predsednika Tita v Poljski na nedoločen čas. Sporočilo pravi, da obisk v sedanjih okoliščinah ne bi dal zaželenih rezultatov.
Jugoslavijo je obiskala britanska parlamentarna delegacija. Med bivanjem v Jugoslaviji si je ogledala več krajev in imela razgovore s političnimi in državnimi predstavniki naše države.
General de Gaulle je v ponedeljek spet prišel v Pariz in se sestal s predsednikom vlade Pflimlinom in predsednikom republike Cotyem.
Od prvega novembra lani do srede marca letos so sovjetski časopisi in radio objavili 63 poročil in 11 člankov o Jugoslaviji. V istem času pa sta samo Borba in Politika priobčili 611 poročil, člankov in komentarjev iz življenja v Sovjetski zvezi. Čeprav so se izgovarjali, da je to zaradi pomanjkanja prostora, pa so v zadnjem času našli tega prostora dovolj za obširne vsakodnevne dolge članke o »revizionizmu" ZKJ in za obsodbo celotne jugoslovanske politike.
Na francoskem otoku Korziki so v petek zvečer alžirski uporniki z vojaškimi padalci in domačimi desničarskimi elementi izvršili državni udar in vzpostavili prevratniško oblast. Ob tem dogodku je predsednik francoske vlade Pflimlin opozoril Francoze, da bi to lahko pripeljalo- deželo v državljansko vojno.
V	Libanonu vlada do zdaj ni mogla zadušiti upora, ki je nastal ob zahtevi opozicije, naj sedanji predsednik republike Chamoun odstopi. Obtožila pa je Združeno arabsko republiko, da iz Sirije podpira upornike in je proti njej vložila pritožbo v Varnostnem svetu OZN.
Napetost med Indonezijo in ZDA je nekoliko popustila. Ameriška vlada je ob spoznanju, da uporniki ne bodo ničesar dosegli, prenehala z obtožbami indonezijske vlade in ji je celo obljubila določeno količino orožja in hrane.
Na kongresu zahodnonemške Socialno demokratske stranke so potrdili dosedanjo politično linijo stranke in znova izvolili Ericha Ollenhauerja za predsednika stranke.
Na parlamentarnih volitvah na Japonskem je zmagala vladna Liberalno demokratska stranka, ki je dobil 287 poslancev. Do zdaj jih je imela 290. Edina pomembna opozicijska stranka je Socialistična, ki je na teh volitvah povečala število poslanskih mest v parlamentu od dosedanjih 158 na 166. Komunisti so od dosedanjih dveh poslancev zadržali samo enega.
Voditelj ciprskih upornikov nadškof Makarios je pristal na povabilo angleških cerkvenih krogov, da obišče Veliko Britanijo. Menijo, da bo imel ob tej priložnosti tudi politične razgovore, zato pripisujejo njegovemu obisku velik pomen. Nedavno tega je Makarios izjavil, da se strinja z avtonomijo Cipra v okviru britanske skupnosti narodov, če se prebivalstvu prizna pravica do samoopredelitve. Znano je, da želi Grčija Ciper zase, Turčija pa ga hoče razdeliti.
V	Moskvi je bilo od 20. do 23. maja posvetovanje predstavnikov komunističnih in delavskih partij držav, ki so članice Sveta za gospodarsko pomoč. Po uradnem sporočilu so razpravljali o nadaljnjem razvoju gospodarskega sodelovanja med socialističnimi deželami. Sestanka so se udeležili tudi predstavniki Severnega Vietnama, Kitajske, Koreje in Mongolije, čeprav te dežele niso članice Sveta za gospodarsko pomoč.
E'senhower je predložil Sovjetski zvezi, mi bi se sestali strokovnjaki ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze, da bi razpravljali o ukrepih za kontrolo ustavitve jedrskih poskusov. Sestanek naj bi sklicali v roku treh tednov v Ženevi.
Predstavnika avtonomnih vlad Toga in Kameruna, dveh afriških dežel pod francosko upravo, sta zahtevala od Francije, naj iima prizna popolno neodvisnost, Ti dve deželi sta bili do prve svetovne vojne pori nemško oblastjo, po vojni pa so in dodelili pod skrbstvo Francije. V obeh deželah se je v zadnjem času močno razvilo narodnoosvobodilno gibanje. 1
_Na Poljskem so objavili sporočilo v zaključku pretresa celotnega partijskega članstva. Skupno so izključili iz partije nad 200.000 članov. Poljska združena delavska partija šteje zdaj nekaj nad milijon članov.
Predseduj Tunizije Habib Burgiba je izjavil, da bo Tunizija znova postavila vprašanje francoskega napada na Rakiet Sidi Jusef »red Varnostni svet OZN. Zaradi prevrata v Alžiriji grozi tud-’ Tuniziji vedno večia nevarnost vojne. Francoske čete iz Alžirije vpadajo na tunizi jsko ozemlje. poleg tega pa so v sami Tuniziji tud« francoske čete.
Francoska poslanska zbornica je sprejela vladni načrt zakona o odvzemu skupščinskih pravic tistim poslancem, ki bi bili zapleteni v prevratno delovanje.
Največja francoska sindikalna organizacija Generalna konfederacija dela je za sredo sklicala splošno stavko v znak pripravljenosti delavskega razreda za obrambo republike. Socialistična stranka je prepovedala svojim članom sodelovanje pri tej stavki.
Ameriški zunanji minister Dulles je v zvezi z razvojem dogodkov v Franciji izjavil, da ZDA ne nameravajo kakorkoli posredovati, rekoč da je to samo francoski problem,
V	Washingtonu so sporočili, da so na otoku Enhvetoku v Pacifiku opravili že tretjo jedrsko eksplozijo v vrsti letošnjih poskusov.
Predstavnik alžirske Narodno osvobo-d^ne fronte je izjavil, da je Fronta pri-patavijena razpravljati o zaključitvi mira Silimo s tisto francosko vlado, ki bo imela *8S avtoriteto in ki bo hotela pristati na »feodvisnost Alžirije.
»MED BONNSKO VLADO IN OPOZICIJO STOJI ATOMSKA BOMBA,« JE IZJAVIL OLLENHAUER NA KONGRESU SOCIALISTOV V STUTTGARTU. (»DIE WELT«, HAMBURG.)
Delegati so vstali in zapeli »Gottingenšiko kantato", posvečeno boju proti atomski nevarnosti. Tako se je minuli teden začel kongres nemških socialdemokratov, sedmi po vojni, oziroma točneje povedano od leta 1946, ko so stranko socialdemokratov znova obnovili.
V duhu kantate je pozneje potekal tudi dobršen del kongresa. Delegati so drug za drugim vstajali in govorili zoper grozečo nevarnost novega atomskega napada, zoper namere Adenauerjeve vlade, da oboroži Zahodno Nemčijo z atomskim orožjem, proti uradni politiki, ki skuša ponovno vzpostaviti močno nemško armado.
Socialdemokratski kongres je krepko poudaril, da takšna usmeritev demokristjanske vlade samo še poglablja prapad med obema deloma Nemčije in tako zavira združitev razdeljenega naroda. Prihodnost Nemčije je izven vojaških blokov, s prostovoljno omejitvijo števila mož pod orožjem v okviru širšega evropskega varnostnega sistema.
S takšnim stališčem so se tokrat socialdemokrati precej jasno izrazili. Izoblikovali so določnejše gledišče v tem važnem vprašanju, kjer jih je prav dosedanja nejasnost pripeljala —po mnenju mnogih — do poraza na lanskih parlamentarnih volitvah.
Precejšnjo senzacijo je povzročil referat enega socialdemokratskih prvakov Wehnerja. Na kongresu se je IVehner, bivši član Komunistične partije in neuradni vodja levega krila v socialdemokratski stranki, med drugim zavzel za tesnejše stike z vzhodnim delom Nemčije. Sedanji položaj nenehno grozi z nevarnostjo, ugotavlja pozneje kongres na
DE GAULLE, O KATEREM NEKATERI MENIJO; DA JE EDINI SPOSOBEN REŠITI FRANCIJO
Wehnerjev predlog, da bi sedanja začasna razdeljenost postala stalna. Zato je treba takšno nevarnost omejiti in zmanjšati prepad, ki loči oba dela Nemčije. Združitev Nemčije pa je treba uresničiti v skladu s stališči štirih velikih sil in obeh delov nemškega ozemlja.
To je vsekakor ena najbolj bistvenih ugotovitev na kongresu, ki se odlikuje po stvarnem presojanju položaja. Važna pa je še tembolj, ker je diametralno nasprotna uradnemu stališču ' Ade-nauerjeve vlade. Morda je bilo prav to vprašanje najbolj boleče, ker je spodbodlo starega kanclerja, da je zelo žolčno napadel .delo in sklepe kongresa svojih političnih nasprotnikov.
Wehnerjev nastop je zbudil živahno odobravanje med prisotnimi delegati. Ko pa so ga izvolili še za enega od dveh podpredsednikov stranke, je postalo očitno, da je to prineslo precej svežega zraka v socialdemokratsko partijo, da to pomeni vdor radikalnejšega in bolj dinamičnega duha v nekoliko okorelo in zatohlo ozračje znotraj stranke. Zato so nekateri opazovalci nadeli tokratnemu kongresu vzdevek »Wehnerjev kongres«.
Podobno ozračje je bilo čutiti tudi v eni najvažnejših točk dela kongresa, v razpravi okoli novega programa stranke. Socialdemokrati ves čas po povojni obnovi stranke niso imeli začrtanega določenega programa, ki bi perspektivno nakazoval naloge in cilje stranke. V vsakdanjem delu in določanju dnevne politične taktike so se oslanjali samo na zaključke in resolucije posameznih kongresov. Od tod je bilo tudi čutiti nestabilnost v politični liniji socialdemokratov, meglenost njihovih programskih ciljev. Sam Adenauer je med lansko volilno kampanjo zlobno pripomnil, da stavi z vsakomur za 10.000 mark, kj bi mu lahko povedal, kaj pravzaprav hoče socialdemokratska opozicija.
Zdaj je posebna komisija že dve leti pripravljala osnutek programa. O njem so načelno razpravljali tudi na sedanjem kongresu v Stuttgartu. Podrobneje ga bodo obdelale še krajevne organizacije, dokončno pa ga nameravajo sprejeti na prihodnjem kongresu leta 1960.
Program pa je že v načelu moral rešiti nekatere važne stvari. Tako je moral odločiti med dvema koncepcijama o nadaljnji vlogi stranke. Od 1. 1953 desno krilo stranke nenehno širi geslo, da je treba stranko razširiti v »široko, liberalno narodnjaško stranko«, ki bi zajemala vse sloje in razrede in bi se »morala znebiti marksistične navlake« in »ozke, izrazito delavske podlage«. Kongres pa je v glavnem zavrnil takšno idejo, ostal	je pri	razrednem	značaju
stranke in menil, da ni treba »vreči marksizma raz krov«. Čeprav dokončna razprava o tem še ni končana, je vendar značilno, da so v novo vodstvo' izvolili v glavnem predstavnike te druge zamisli, zamisli, ki vztraja na tradicionalni	delavski	podlagi in	razrednem	značaju	socialdemokratske
stranke.
V ostalih vprašanjih pa je običajno prihajalo do kompromisa med	desnim	in levim	krilom
stranke, simbol takšnega »sporazumevanja na sredini« pa je tudi ponovna izvolitev voditelja socialdemokratov Ollenhauerja za predsednika stranke. Ollenhauer pa je znan kot posrednik med
skrajnimi krili v lastni stranki, kot pomirjevalec nasprotnih struj in uglajevalec včasih tudi ostrih nasprotij in sporov znotraj partije.
Takšen kompromis je bil ponovno dosežen v gospodarskih ciljih socialdemokratske stranke. Tokrat se resolucija o gospodarski politiki skrbno izogiba izrazu »nacionalizacija«, v očitni skrbi, da ne bi s tem odvrnili srednjh meščanskh slojev od programa stranke. V ta namen so zato žrtvovali zahteve nekaterih krajevnih organizacij, ki se zavzemajo za podržavljen je vse industrije. Končno izglasovana resolucija kongresa meni, da bi bilo treba spraviti »pod javno nadzorstvo« le premogovno industrijo ter proizvodnjo nafte in atomske energije. Tu je namreč zasebni kapital prešibak, da bi lahko izvedel nujne reorganizacij ske ukrepe, ki bi dvignili storilnost dela.
Kongres se je dotaknil tudi nekaterih važnejših zunanjepolitičnih vprašanj in zavzel do njih določnejše stališče. Tako so med
Začelo se je takrat, ko je libanonski predsednik Samun izjavil, da se namerava ponovno pojaviti kot predsedniški kandidat na volitvah in temu ustrezno spremeniti ustavo, ki zdaj prepoveduje vnovično izvolitev. Toda to je bil le zunanji povod, medtem ko so pravi vzroki za sedanjo »malo vojno« v bližnjevzhodni deželi Libanon dosti globlji.
V tej deželici ob vzhodni obali Sredozemskega morja, ki je šele po zadnji vojni postala samostojna država, je že nekaj časa potihoma vrelo. Usmeritev sedanjih vladajočih krogov za Zahod ni po volji prebujajočemu se arabskemu nacionalizmu. Zgled Združene arabske republike, ugled predsednika Naserja in vpliv samostojne, neodvisne politike izven obstoječih blokov postaja čedalje privlačnejši od povezave z Zahodom, z deželami,' ki so še pred nekaj leti tod neomejeno gospodovale in izkoriščale libanonsko deželo in ljudstvo.
Medtem ko se je vlada trudila, da bi prepričala zahodne sile v svojo naklonjenost Zahodu In je prva sprejela tako imenovano »Eisenhowerjevo doktrino«, pa je opozicija čedalje močneje in glasneje terjala neodvisno usmeritev Libanona. Ko je vlada nedavno hotela zadušiti glas opozicije in je bil ubit znani opozicijski novinar, so se množice zganile, prišlo je do demonstracij, neredov, splošne stavke, do oboroženega odpora.
Na cestah in ulicah nekaterih glavnih libanonskih mest so odjeknili streli, pojavili so se tanki, padli so mrtvi in obležali ranjeni.
»Mala vojna« v Libanonu pa vseeno ne bi zbujala takšne zaskrbljenosti, če se ne bi v ozadju skrivale tudi druge sile. Nedvomno glavnim zahodnim silam ni po godu takšen razplet položaja v Libanonu, ki bi deželo iztrgal iz zahodnega kroga in jo usmeril na pot neodvisnosti. Zato je čedalje bolj slišati glasove, da bi zahodne sile pod raznimi izgovori skušale posredovati in »vzpostaviti red« v deželi. Sama vlada in predsednik Samun sta, kot vse kaže, pripravljena sprejeti takšno »posre-dovanje». V ta namen je libamon-
drugim nemški socialdemokrati ostro obsodili svoje »francoske brate« zaradi njihove politike do Alžirije. Njihovo stališče do nemškega vprašanja, zlasti zoper atomsko in ponovno oborožitev Zahodne Nemčije, pa se tudi ostro loči od nekaterih drugih zahodnih socialdemokratskih partij, ki si prizadevajo, da bi po vsej sili vključili Zahodno Nemčijo v oboroženi zahodni blok.
Zato je vsekakor zelo pozitivna osnovna linija, ki je prevladovala na kongresu glede teh temeljnih
ska vlada tudi obdolžila Združeno arabsko republiko, da se vmešava v njene notranje zadeve in da hujska upornike in sama pomaga razpihovati upor v deželi. V Združeni arabski republiki so vse te obtožbe odločno zavrnili, Libanon pa se je kljub temu obrnil na Varnostni svet. 2e sam takšen postopek, ki sicer ni običajen v poravnavanju sporov med arabskimi deželami, kaže, da pri vsej zadevi ni nekaj čistega. Šesto ameriško ladjevje, ki je že lani v času »sirske krize"' grozeče plulo v vzhodnih vodah Sredozemlja, zdaj nevarno križari v bližini Libanona. Vojaška letala so pripravljena v raznih Atlantskih oporiščih, posebne čete Velike
V nedeljo in ponedeljek so italijanski volivci izvolili nove poslance v parlament in senat. Med vso volilno kampanjo, ki je, razen v nekokoliko primerih, potekala razmeroma mirno, se je glavna bitka vodila med demokr-ščansko stranko in levico, ki jo predstavljajo Komunistična partija, Nehnijeva socialistična in Saragatova Socialno demokratska stranka. Že predvolilna predvidevanja so napovedovala delno upadanje vladne Demokrščanske stranke in pa porast glasov zlasti Nennijevcev.
Po prvih rezultatih sodeč se razmerje sil v bodočem parlamentu ni bistveno spremenilo in je Demokrščanska stranka izšla iz volitev še vedno kot najmočnejša stranka. Dobila je isto število glasov kakor pri zadnjih volitvah leta 1953. S 40 odstotki glasov ima tudi zdaj relativno večino. Tudi Komunistična partija je obdržala enak odstotek kakor pri zadnjih volitvah. Takrat in zdaj je dosegla 22 odstotkov glasov. Kakor so pričakovali že pred volitvami, pa
vprašanj. In to je linija popuščanja mednarodne napetosti, odpor do »politike s postojank sile«, zavzemanje za sporazumevanje med Vzhodom in Zahodom, za razorožitev in za širok evropski varnostni sistem, ki bi presegel ozke okvire blokovske razdelitve.
To so vsekakor jasne smernice, ki bodo v primeru, če se bo novo vodstvo zvesto ravnalo po njih, tudi znatno okrepile pozicije socialdemokratske opozicije med zahodnonemškim ljudstvom.
Martin Tomažič
Britanije pa čakajo v pripravljenosti na Cipru.
Vse to ustvarja vznemirljivo ozračje na Bližnjem vzhodu in resno ogroža mir v tem delu sveta. Sovjetska zveza je že dala vedeti, da v takem primeru ne bo držala rok križem. Zato lahko le s skrbjo gledamo na vsak poskus, da bi se tuje sile vmešale v libanonski spor.
Ni nobenega dvoma, da je zaplet dogodkov v tej bližnjevzhod-nd državici docela njena notranja stvar. Libanonsko ljudstvo ga bo moralo tudi samo razčistiti, če,bo hotelo ustvariti trden režim v deželi in odstraniti grozeče oblake, ki se zbirajo nad njenim ozemljem.	trn
so Nennijevi socialisti dobili precej več volivcev na svojo stran. Medtem ko so leta 1953 dobili nekaj nad 12 odstotkov glasov, pa se je to pot njihov odstotek dvignil na 16 odstotkov. Socialnodemokratska in tudi druge stranke so, kakor kaže, dobile približno isto število kakor na zadnjih volitvah.
Na podlagi teh volilnih rezultatov ni pričakovati bistvenih sprememb v političnem življenju dežele v prihodnjem obdobju. Vsekakor pa je pomembno, da je levica s povečanim odstotkom' glasov, ki so jih dobili Nennijevci, hkrati zagotovila večji vpliv na usmerjanje državne politike.
Upravičeno je pričakovati, da bodo odnosi naše države s sosednjo Italijo, kakor doslej, tudi v nadaljnjem obdobju šli po poti vsestranskega sodelovanja in da se bodo še bolj poglobili. Zagotovilo za to je obojestranska težnja in pa dejstvo, da med obema državama ni več nerešenih težjih vprašanj, ki bi ovirala tak razvoj sodelovanja.
Spe! grmi na Bližnjem vzhodu
Volitve v Italiji

Politična kriza v Franciji je v zadnjem času dobivala vse bolj usoden raaplet. Ves svet je z vedno večjo pozornostjo spremljal nenavadno pot, po kateri je krenil razvoj v tej deželi v zadnjih nekaj tednih. Iz alžirske vojne se je izcimila notranja borba med samimi Francozi za republiko in proti njej.
Kakšne sile so usmerjale tok sedanje krize v Franciji in kakšni so njihovi smotri? V ospredju so predvsem vojaški krogi. Kaže, da le-ti ne morejo preboleti porazov, ki so jih doživeli pred leti na Indokitaj-skem, ko so moral i po velikih žrtvah, ki so jih nakopali Franciji s takratno vojno proti Ho Shin Minhu, Indokltajsko za vedno zapustiti. Zdaj naj bi Jim zmaga v Alžiriji povrnila vse izgubljene lovorike. Te zmage pa noče in noče biti. Tudi tu so francoski kolonialisti trčili ob preprosto, toda prepričljivo resnico, da naroda, ki je pripravljen bojevati se za svojo svobodo in neodvisnost, ni moč premagati.
Z užaljenimi vojaškimi veličinami, ki silijo v vedno nove avanture, so potegnili francoski kolonialisti v Alžiriji. To so tisti francoski priseljenci, ki so po zasedbi Alžirije v prejšnjem stoletju prigrabili v svoje roke vse bogastvo te dežele in ga sedaj ne žele spustiti iz rok. Zato tako trdovratno, odvračajo vsako misel o priznanju neodvisnosti Alžirije in zagovarjajo francoske pravice do te dežele. Njihova glavna podpora v sami Franciji pa so vse tiste desničarske sile In nazadnjaški politični krogi, ki sanjajo o nekdanji veličini Francije kot kolonialne sile. V ozadju vseh teh pa se skrivajo koristi monopolov, ki se branijo spustiti iz rok Alžirijo predvsem zaradi rudnega bogastva Sahare, ki je del Alžirije. V Sahari so odkrili velike količine petroleja, železa in drugih rud.
Vsa ta zmes političnih in gospodarskih koristi, H je imela v omenjenih krogih tako
močne zagovornike, je narekovala vsem določeno politiko. Ta pa je pomenila, obdržati po vsej sili, tudi z uporabo vojaških sil, Alžirijo kot sestavni del Francije. Nasprotno pa se je alžirsko ljudstvo zareklo, da ne bo prenehalo z osvobodilnim bojem, ki ga je začelo pred več kot tremi leti. Ta vojna je terjala od Francije veliko žrtev. Njen ugled v svetu je upadal, čimbolj se je vojna vlekla v nedogled. Zahodnim zaveznikom Francije, predvsem pa ZDA to stanje nj bilo po volti, ker so se bali, da bodo zaradi zavezništva s Francijo pri severnoafriških narodih ob ves ugled In vpliv. Bali so se tudi, da ne bi boja alžirskega ljudstva za neodvisnost izkoristila Sovjetska zveza s tem, da bi v severni Afriki povečala svoj politični in gospodarski vpliv. Slo jim je hkrati tudi za to, da se ne bi severnoafriški narodi združili po zgledu na Egipt in zavzeli v mednarodnih odnosih neodvisno ali zahodu celo sovražno stališče.
V Franciji ni bilo zaradi velike politične razcepljenosti nobene slie, ki bi spremenila alžirsko politiko, se pogodila z Alžirci, priznala njihovo neodvisnost tako, kakor jo je Tunizijcem in Marokancem in s tako neodvisno Alžirijo vzpostavila tesno gospodarsko in politično sodelovanje. Vojaški! in kolonialistični krogi »o sl zato prisvajali vedno več oblasti. 2e davno pred sedanjim! dogodki so o politiki v Alžiriji več odločali posamezni generali In predstavniki tamkajšnjih francoskih priseljencev kakor pa vlada v Parizu. Vlada j« morala, če se je hotela
obdržati, molče sprejemati in pred svetom zagovarjati njihova samovoljna početja.. Ker je bila vsakokratna vlada tako rekoč ujetnik take politike, zmage pa po drugi strani od nikoder ni bilo, so vlade druga za drugo zapadale v krize. Tisti pa, ki so hoteli po vsej sili zdrobiti alžirski odpor, so videli v parlamentarnem sistemu svojega glavnega nasprotnika. Njihovim smotrom je ustrezala močna, diktatorska vlada, ki ne bi bila nikomur odgovorna. Zato je med vojaškimi in kolonialističnimi krogi zorela misel o zaroti proti republiki in parlamentarnemu režimu.
To zaroto je sprožil general Massu s svojimi padalskimi enotami. Odpovedali so pokorščino vladi v Parizu in ustanovili svojo oblast v obliki tako imenovanih odborov narodne rešitve. S tem so Alžirijo dejansko odcepili od Francije. Za ponovno združitev so postavili samo en pogoj: vso oblast naj dobi general De Gaulle. General je izjavil, da je pripravljen vzeti oblast in napovedal hkrati spremembo ustave In odpravo pravic parlamenta.
Kdo je pravzaprav De Gaulle in kakšni so njegovi nameni? Znan je postal leta 1941, ko je po londonskem radiu pozval Francoze v boj proti nemškemu okupatorju. Med vojno je bil eden Izmed voditeljev odpora. Po vojni je bil nekaj časa prvi predsednik francoske vlade. Ustanovil je gibanje, ki mu Je nadel ime Zbiranje francoskega ljudstva. Ko je uvidel, da ljudstvo ne sledi njegovim geslom, se je leta 1946 umaknil iz po-
litičnega življenja, rekoč, da bo spet prišel, ko ga bo Francija poklicala. Njegovi politični nazori, kolikor so znani, so usmerjeni k odprav* parlamentarne oblike vladavine In ustanovitvi nekakšnega korporacijskega sistema, kjer bi vladalo soglasje med delom in kapitalom.
To pot se zbira pod njegovo zastavo vse tisto, ki želi odpravo republikanskih ustanov in demokratičnih svoboščin, zagovarja pa združitev večjega dela oblasti v eni osebi. V De Gaulleu vidijo alžirski uporniki predvsem zagotovilo, da bo Alžirija za vedno ostala sestavni del francoskega ozemlja in bodo tako zavarovane njihove koristi v tej deželi. Proti De Gaulleu so nastopil® zlasti vse levo usmerjene stranke in pa sin" dikalne organizacije francoskih delavcev.
De Gaulleovi pristaši so prepričani, 6* bodo stranke sprevidele, da za ponovno združitev Alžirije s Francijo ni druge poti, kakor poklicati De Gaullea na oblast. Alžirski uporniki sploh ne priznavajo drug« izbire razen te. z nedavnim pjihovim državnim udarom na otoku Korziki, ki je del francoskega ozemlja, pa se je položaj še neprimerno bolj zapletel. Zdaj ne gre več samo za Alžirijo, pač pa za Francijo samo. Zarota je dobila s tem vse drugačen, dosti bolj usoden značaj. Bodoči razvoj je odvisen od razmerja sil, k* si danes stojijo T Franciji druga proti drugi in od učinkovitosti njihovega delovanja. Vsekakor stoj* Franclja pred zelo daljnosežnimi In usodnimi odločitvami, ki ne bodo pustile gi0" bokih posledic samo v notranjem življenju Francije, pač pa tudi v njenih mednarodnih odnosih.
Negotovost razpleta francoske krize ,1« ves čas njenegra trajanja postavljala tudi zahodne zaveznike Francije v zelo kočljiv noložaj. Znano je, da De Gaulle ni imel nikoli preveč lepih besed o Atlantski zvezi. Zato je umevno, da svet s pozornostjo spremlja razvoj v Franciji.