Na Posavju. Zložil Tonej Jelenič. Sava, šumi, padaj urno na kolesa, da vrte se kamni, da se mlin potresa! Na Posavju moko melje beli mlinar od nedelje do nedelje. i\jdo tere in pšenico za potico. Stope v ječmen, v zlato pšeno jermen goni čez vreteno brez prestanka nočindan: mlinar nikdar ni zaspan. Sava, šumi, padaj urno na kolesa, da vrte se kamni, da se mlin potresa! Pesem kesanja. Zložil dr. L. Le na r d. Najvernejši moj drug, prijatelj zvesti in spremljevalec na življenja cesti, o tiha bol, srca kesanje verno, jaz ljubim tebe, ljubim neizmerno! Ko dvigajo mi v mračni globočini minulih let pereči se spomini, beseda v prsih mi molče umira, še preden zvok bolestni v svet prodira, obupni stok na mojih ustnih vene, dobrotna solza mi oči ne sklene, ko ni bolesti moji več izbruha in neprodirna moč objemlje duha; le ti, le ti v pereči moji boli v življenju me ne zapustiš nikoli! Ko sam, izgubljen tavam v svet brezljudni s perečo boljo v svoji duši trudni, človeka ni in ni zveri ob poti, ki bi zmotila v grozni me samoti, nobene mile zvezde ni nad glavo in steze ni v razbeljeno puščavo, ni duše sočuteče v moji boli, ki name misli in za mene moli, sem zgubil vse, kar sladko in kar milo, le ti, le ti, me nisi zapustilo. O srčna bol, o tiho žalovanje, moj verni drug, bolestno ti kesanje! Ti vlivaš v tesno grud mi lek hladilen, šepečeš na uho spev tolažilen, zagrneš me v svoj temni plašč na poti, ko strah obdaja v grozni me samoti, izvabljaš iz oči solze pekoče, in iz srca globine vzdihe vroče. Ko v tvojem krilu se izjočem verno, mi spet lahko, lahko je neizmerno in jasno spet življenje mi postaja in bleda nada v prsih se poraja in steza spet pred mano se razgrinja in spet smehlja se mi daljava sinja. 1 K Želja. Zložil Tonej Jelenič. Oguljen kot ob topli peči, pri mizi žlico — to bi rad. Ko to dosežem, bom svoboden in v svoji revščini bogat. Z neba prispela bo ljubezen razklenit trde mi pesti, sovraštva lev bo legel k nogam mirno in krotko, da zaspi. —